ILUSTROVAN TEDENSKI OBZORNIK * V LJUBLJANI, 28. APRILA 1935 ★ KNJIGA 17-UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI, KNAFLJEVA ULICASTEV 5 TELEFON 3122 DO 3126 * CENA POSAMEZNI ŠTEVILKI DlN2— POŠTNINA L A Č A N A V GOTOVINI ŽIVLJENJE IN SVET Izhaja ob nedeljah ter stane na leto (dve Knjigi) 80 Din, za pol leta (ena Knjiga) 40 Din, za četrt leta 20 Din, mesečno 8 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 2 Din Naročnina za Inozemstvo: ITALIJA: četrtletno 8 Ur, polletno 10 Ur, celoletno SO Ur. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 Šiling. AMERIKA IN OSTALO INOZEMSTVO letno l>/2 dolarja f UREDNIŠTVO EN UPRAVA v Ljubljani, Knafljeva ulica 5 TELEFON ST. 8122, 8123, 8124, 8125, 8126. ST. HIŠNEGA TELEFONA 905 UREDNIŠTVO NAČELNO NE VRAČA ROKOPISOV UREDNIK IVAN PODR2AJ VSEBINA ŠT. 18: Primarij dr. Mirko Cernič: STEBRI SODOBNE KIRURGIJE (9) — IZUMI-TELJEVA SMOLA — PRESKUŠANJE PADAL — ŽIVI ORGANIZMI NISO STROJI (dr. V. F.) — Dr. Anton Debeljak: PO SINJI ADRIJI (18) — SKOPOST, PRIROJENA LASTNOST (po dr. Logreju - dr. St. J. - z risbama E. Justina) — GLASBA PRI DELU (tma) — DREVO NAJVEČJEGA OBSEGA — Ivo šorli: NA KLAVNIŠKEM DVORIŠČU — PANAIT ISTRATI (B) — MILIJONINKE MILIMETRA — Essad beg: ZAROTA ZOPER SVET (18) — PLINSKA VOJNA 500 LET PRED NAŠIM ŠTETJEM — PTIČJE ZIBELKE (B. B-k) — Dr. Vladimir Travner: MAIMONIDES — IZ LITERARNEGA SVETA (Stanko Vraz in Prek-murci - Vilko Novak — Mercure de France o jugoslovanskem slovstvu - A. Debeljak) — PNEVMATIČNA KOLESA V POLJEDELSTVU — MNEMOTEHNIŠKI VERZ (k) — ČLOVEK IN DOM (Novodobna oprema) — ŠAH (Problem — Partija z moskovskega turnirja) — ZA BISTRE GLAVE — Na platnicah: KRIŽALJKA (Cras- sus) — ANEKDOTE Slika na ovitku: POMLADANSKO SONCE VABI (Foto Lueslers) Naslovna slika: GEO TYROLLER: »DELO« (lesorez) V prihodnjih zvezkih »ŽIVLJENJA IN SVETA« bodo izšli razen že naznanjenih naslednji prispevki: Anton Kappus: Svatba na jugu — St. Kociper: Postava in značaj — Trnovo, stara bolgarska prestolnica — Notranje lice kovin — Nekaj kratkočasnega za otroško sobo — Črnogorci L dr. - aiiiiiim IZDAJA ZA KONZORCIJ ADOLF RIBNTKAR — TISKA NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI —, NJEN PREDSTAVNIK FRAN JEZERŠEK !""""" !!!!""" !""{ " " !!"!" !"""" P!"" !" U! 2IVL1EN7E IN SVET STEV. 18. V LJUBLJANI, 28. APRILA 1935. KNJIGA UEO TYRQI.T.F,R DELO (lesorez) STEBRI SODOBNE KIRURGIJE P r i m a r t j DR. MIRKO C E R N 1 C NADALJEVANJE in. Kri je na j žlahtne j ša izmed vseh tekočin — proti krvavitvi oleg boja z bolečino je boj s krvjo gotovo naj starši med kirurškimi opravili oziroma med zdravniškimi dolžnostmi na sploh. Bolečino pač prenese _ sem pa tja kdo do neverjetne mere, zlasti če mu živci niso normalni, odtekajoča kri pa je liki oljnata lučka: življenju reje zmanjkuje, gineva in končno ugasne. Da se kri ustavi in krvavitev preneha, je treba v bistvu dvojega: odprte žile se morajo sfrkniti, kri v njih pa »trditi in jih zamašiti. Ze stari kirurgi, ki so imeli opravka zgolj z ranami, kakor jih je zadajalo takratno vsakdanje življenje (lov na divjad za prehrano, obramba proti zverem, bojni pohodi in varnost), ki kljub vsemu niti zdaleka ni bilo tako riskant-no kot dandanašnje, so imeli dostikrat križe in težave, da so kri ustavili. Ce namreč rana sama ni odprla nobene večje žile, oziroma če ožilje samo ni bilo že bolno n. pr. zaradi zavapnenja, ki ne da, da se žila s trdnim ostenjem zapre, tedaj je krvavitev navadno kaj kmalu prenehala sama od sebe. Kadar pa se to ni zgodilo, tedaj so uporabljali belo železo, s katerim so rane izžigali; ta princip — seveda v drugačni obliki — uporabljamo še danes in krvavečo rano oblijemo z vročo tekočino, ki povzroči, da se žile skrčijo in zapro. Potlej so rano samo trdo obvezah oziroma prevezah nad rano, s čimer so stisnili žile v rani oziroma nad rano in na ta na-, čin prekinili dotok sveže krvi od srca sem — to je bilo zdravljenje arterijske krvavitve. Za vensko krvavitev, za dotok črne krvi od koncev udov v rano, pa je bilo treba seveda malce drugačnega postopanja, namreč s stiskom uda pod rano. To smiselno in smotreno ravnanje je imelo popoln uspeh seveda le takrat, če je pritisk na žile imel trdo podlago kot n, pr. lobanjo in druge kosti. Ta način ustavljanja krvi se je ohranil do današnjih dni, se je smotreno izpopolnil in izvrstne služi zlasti v nujnih primerih izven zdravniških za- vodov kot n. pr. v vojni, na lovu, v hribih itd., dočim pomeni v bolnicah in sa-natorijih zgolj prehodni korak, kateremu mora čim prej slediti končna ustavitev, ker ud ne prenese brez škode dolgotrajnega stiska vseh organov. Bolniki sami, še večkrat pa njihovi brezglavi bližnji, so skušali krvaveče rane zdraviti s tem, da so jih obkladali s pajčevino, z živalskimi in lastnimi iztrebki ,z rastlinskimi zvarki in precedki. Ker je tako postopanje največkrat ranjencu škodovalo, se je iz tega rodilo staro, pa večno veljavno načelo, ki veli zdravniku in vsakomur: primum non nocere. to je, najprej glej, da ne škodiš! Vendar vse to današnjemu kirurgu ne more zadostovati, da bi ga ohrabrilo za sodobne operacije, pri katerih se morajo odpreti ne le najfinejše žilice-las-nice, marveč tudi večje in največje, da, celo organi, ki so nekak sklop samih žil in žilic kot na primer golša, ledvice itd. Tu je bilo treba vse drugačnih pripomočkov. Prvi pripomoček je bil poseben instrument, s katerim se krvaveča žila prime, stisne in potlej podveže. Odtenek te ideje je bil, da se žila, po kateri polje kri v rano, na najprimernejšem mestu nad rano poišče in podveže, tako da do rane kri več ne more. Za ono drugo, v zdravstvu parenhim-sko krvavitev imenovano, pri katerem je vsa rana kakor goba med izžemanjem — to krvavitev bi morda najtočnejše primerjal z izlivom medu iz prerezanega satovja — pa se je rabila tamponada, t. j. natrpanje rane z gazo in vato in zaradi tega pritisk na krvaveče tkivo. Toda tudi vse to nas ne zadovoljuje. Temu mehaničnemu ustavljanju krvi je bilo treba priključiti še nove načine. Ena vrsta teh je. da s posebnimi zdravili vplivamo na živce-skrčevalce žil pred, med in, če treba, po operaciji. Druga vrsta so taki, ki z zdravili pospešujejo zmožnost krvi, da se strdi. V zadnjih letih pa se je uveljavila krona teh prizadevanj: pretok krvi iz zdravega na bolnega. Tu se je šele pokazalo, kak neizmeren zaklad zdravih energij je shranjen v krvi. V njej tiče tisočere lastnosti nali!k soncu, katere- ga energija polje po vseh stanicah ve-soljstva. * Če se ozremo nazaj na svoja razpravljanja in na kratko posnamemo, kar smo slišali, vidimo, da je sodobna kirurgija res veja splošne zdravstvene vede, poleg tega pa še prav posebna umetnost, ki temelji na spoznanjih in dognanjih zdravstva in vede sploh, ki pa sloni razen tega še na posebnih svojskih kirurških stebrih: na razkužbi in brez-kužbi, na nebolečnosti in na oblasti nad krvavitvijo. Na drugi strani pa smo videli, da so se tudi zdravniki, v našem primeru pred vsem kirurgi, borili za svoja dognanja, se zanje žrtvovali in tvegali celo svoje zdravje in življenje. Kakor marsikje drugod se dogaja tudi v kirurgiji: tisti, ki so orali ledino in se prvi z muko dokopali do novih spoznanj, so želi samo nehvaležnost, dočim so se glupeži ustili na njihov rovaš. Sodobna kirurgija je na zavidanja vredni višini. Vendar se kljub temu, da si leto za letom osvaja nove panoge v zdravstvu, že vendarle opaža bistvena K. L. HOiNEGGER ŠESTNAJSTLETNO DEKLE preusmeritev: kar se je n. pr. pred četrt stoletjem pri kirurški tuberkulozi (jeti-ka sklepov, kosti in žlez) energično operiralo, to se danes v spoznanju, da je jetilka bolezen celotnega organizma in ne samo tistega dela, na katerem se nam kaže, zdravi z dieto, zrakom in soncem. Pri raku pa, ki se v novejšem času smatra prav tako za celotno obolenje kot tuberkuloza, pa kljub temu še zmerom vlada kirurški nož kot nadkriljeva-iec vseh drugih načinov zdravljenja, dokler je bolezen na taki stopnji, da je radikalna operacija mogoča. To je sicer na videz nesmisel, pa izkušnje nam izpričujejo, da ni, kar si razlagamo tako, da kirurški nož uniči jedro sovražnika-raka, z razpršenimi sovražnikovimi ostanki pa opravi organizem sam. Zato ga je treba po operaciji krepiti in ga čuvati pred vsemi telesnimi in duhovnimi napori. Pesnik Goethe je rekel pred 100 leti, da kirurg zdravi brez čudežev in brez besed dela čudeže. Slavni angleški kirurg Lister pa je v svojem promocijskem govoru leta 1876 izustil besede: »Če bi nam šlo za dohodke in časti, tedaj naš poklic nikakor ne bi bil vabljiv. IZUMITELJEV A SMOLA Američan Lee de Forest je izumil 1907 elektronko s krmilno mrežo, kakršna se rabi zdaj v sto milijonih vzorcih pri radiu. Lee de Forest pa je prišel takrat s svojim izumom nekoliko prezgodaj in ni mogel najti finančnika, ki bi izkoristil njegov izum. Da bi si prihranil 25 dolarjev, ki jiih je moral letno plačevati za zaščito svojega izuma, je puetil patent propasti. Ko bi vzdržal vsaj še leto dni, bi si bil zaslužil milijone, ker so se takrat že polagali temelji današnje ogromne radio industrije. POSKUSANJE PADAL Padala morajo nuditi stoodstotno varnost. Običajna tovarniška garancija, ki se nudi za druge izdelke, bi bila v tem primeru pogubna šala. V prvi vrsti je pri padalih važno, kako so zganjena. Zgibanje padal ja umetnost, ki bi 6e je moral vsak pilot temeljito naučiiti. Na nekaterih letalskih šolah se poslužujejo za nadzorovanje tega posla naslednje metode: gojenec se mora postaviti s padalom, ki ga je sam zganil, pred močan motor b propelerjem. Na povelje steče proti propelerskemu vetru in potegne za proži lno vrvico. Padalo se odpre in vleče letalca a seboj, dokler ga pomagači ne prestrežejo. Bodoči letalci se na ta način najbolje nauče vestnosti, ki je potrebna pri ravnanju s padali. Če ga pa izvršujete, tedaj se prepričate, da ima prav posebne prednosti in da človeka prime in zadovoljuje kot noben drugi. Naša ponosna naloga je, da čuvamo nad telesnim svetiščem nesmrtnega duha; le če ostanemo na pravem potu, bomo deležni nepremakljive zvestobe in iskrene ljubezni.« Moj profesor Rosthorn na Dunaju nam je študentom-novincem v kirurški vedi in umetnosti razlagal, češ, v začetku boste obupani, ker se vam bo zdelo, da so to stvari, ki se jih ne morete nikdar tako naučiti, da bi jim bili kos — ' to bo stopnja obupa; potlej se boste lotih dela in videli, da gre, ter si namah domišljevali, da vse znate in zmorete — to bo nevarna stopnja objestnosti in domišljavosti; nazadnje pa se bo uveljavilo spoznanje, da res marsikaj znate in zmorete, da pa ste tudi v marsičem brez moči in da se vam, žal, marsikaj ponesreči — tedaj boste prišli na pravo stopnjo zmernosti in preizkušene previdnosti in v tem stadiju glejte, da ostanete svoj živ dan! In to spoznanje je zame četrti steber sodobne kirurgije. DALJE ŽIVI ORGANIZMI NISO STROJI POGLED V ŽIVLJENJSKE SKRIVNOSTI Med najprimitivnejša živa bitja štejemo enostanične živine, ki so žival in rastlina hkrati. 2e _____ ta bitja so tako razčlenjena v tako zvane organske stanice, da si posamezni deli dele življenjske funkcije. Tudi vsaka stanica tega ali onega rastlinskega organizma je ustvarjena za neki določen posel. Posebno zanimive so v tem pogledu podolgovate kožnate stanice, iz katerih so sestavljene kakor laščki tenki izrastki korenin, tako zvane lasne koreninice. Njihova živa substanca nekaterim snovem popolnoma zabranju-je vstop vase, dočim ga drugim olajšuje. Na ta način lahko stanica izbira med snovmi, ki so ji na razpolago in nabira v sebi tiste, ki ji prijajo, oziroma, ki jih potrebujejo. Na ta način srkajo iz iste zemlje nekatere stanice n. pr. samo kremenčevo kislino, druge apno, tretje kuhinjsko sol itd. Morska voda vsebuje tri odstotke kuhinjske soli, pa zelo malo kalijevih soli in vendar nakopičijo morske alge, ki jih nenehoma obliva slana voda, v sebi le prav malo kuhinjske soli, nasprotno pa mnogo kalijevih soli, fosforja in joda, ki ga vsebuje morska voda prav neznatno množino. Ako bi stanice ne imele sposobnosti izbiranja med snovmi, potem tudi ne bi mogle zbrati toliko potrebnih zalog sladkorja in drugih hranilnih snovi v semenju in sadežih. Prav tako, kakor je stanična proto-plasma morskih alg ločena samo s tenko kožico od morske vode, so tudi oči morskih rib in drugih živali zaščitene pred njo zgolj s tanko roževinasto kožico. In dasi je morska voda zelo pronicljiva, se vendar v očesni steklovini nikoli ne nabere več soli, kakor je organizem potrebuje. Sama živa substanca zabranjuje čezmerno nabiranje soli. Ravno tako se znajo braniti tudi možgani, kadar se žolčno barvilo, ki je zašlo v kri, razširi po vsem telesu. Stanice v očeh n. pr. prav rade spuste vase žolč in dobe od njega značilno rumeno barvo, možganske stanice pa mu popolnoma zabranijo dostop. Mnogi življenjski pojavi ne bi tekli tako čudovito točno in tako samo po sebi umevno, ako ne bi bile posamezne skupine stanic glede opravljanja svojih funkcij tako zelo samostojne kakor so. Včaai je videti, kakor da bi bile neka- Prerez človeškega telesa, ki kaže zvezo požiralnika z želodcem tere stanice posebna bitja zase. Kako čudovito umetno znajo n. pr. ledvice filtrirati ali precejati kri. Vse odvisne in škodljive snovi odstranijo iz nje, dočim varno zadrže vse druge prav tako pre-cedljive snovi, ki so krvi potrebne ali koristne. Kadar se pojavi v krvi preveč sladkorja, se ledvice brž potrudijo, da ga predado urinu in z njim izločijo iz telesa, da bi na ta način vzdržale zdravju potrebno ravnotežje. Ko pa sladkorja v krvi ni čez potrebo, ga ledvice niti trohice več ne izločijo. Nobena mehanika ne ume razložiti sposobnosti »želodčnega vratarja«, Id zna zadržati v želodcu samo tiste sestavine hrane, ki se morajo v želodcu prebaviti, dočim odrine naprej vse druge, s katerimi ne vedo želodčni sokovi kaj začeti. Arterije, ki hranijo našo kožo, se v mrazu skrčijo, nasprotno pa se drobne W. Giese: STARI MUN NA VETER (perorisba) nja, potlej se le-te raztegnejo nad nor-• malno dolžino in se s tem same zavarujejo, da bi se ne raztrgale. Te dragocene lastnosti n. pr. nimajo mišice, ki pregibajo ude. Samo srčna mišica je v stanju prilagoditi se vsakokratni obremenitvi in niti ne na prisiljen, marveč na povsem priroden način. Podoba je, kakor da bi se v sili vklopil v krvni obtok motor večjega učinka. In vendar je ostalo srce isto, motor je ostal isti, samo njegovi cilindri so se povečali, raztegnili, da lahko poganjajo kri z večjo močjo. Tak stroj je po vseh zakonih naše mehanike nemogoč. Take stroje lahko gradi samo narava, po svojih tajnih receptih. Dr. V. F. lasne žilice hkrati razširijo, tako da v njih kri zastaja in dobi koža višnjevo-rdečo barvo. Isti dražljaj izproži tedaj v arterijah in venah dva povsem nasprotna učinka. Mišice obeh skupin žil, delajo torej kakor dvoje povsem samostojnih organizmov. Prav posebne sposobnosti pa odlikujejo votlo mišico našega srca. Mišična vlakna srca se umejo po svoji dolžini za čuda prožno in naglo prilagoditi vsakokratnemu naporu, ki ga mora srce zmagovati. Ako se polnitev srca poveča s strani ven, se začetna dolžina mišičnih vlaken takoj avtomatično poveča, kar pomeni, da ima mišica v novem stanju večjo pritisno silo ko poprej. Ako preobremenitev mišic le predolgo ne odja- PO S I N J DR. ANTON N A D A L, J se te stvari, ki čitatelja močno mudijo, pisatelja pa še bolj, so zavzele prvotno samo nekaj trenutkov: misel je najhitrejša, zdaj si v Splitu, zdrj na zvezdi u_ Miri. Tako sva s solilebnikom še vedno v začetku večerje v podrumu Ispod Grota. Božje darove uživajoč si izmišljava, kaj naj bi s seboj vzela za brašno. Vsakega nekoliko, sem nasve-toval po znanem reku: Ein bissl Mi-schung bringt Erfrischung, po moje: razlika mika, po latinsko pa: variatio deleetat Posebno vabljiva bi bila jed, ki jo navaja Asistofan v »Babjem taboru« (ženski shod, Ekklesiazusi) in ki vsebuje nemara največ sestavin, obilo več nego najboljši liptavec. Aristofanov ragout torej slove: Lepadotemacho — selachogaleo — kranio — leipsano — drimylio — drim-matosilphi — sparaomelito — kata-kaehymeno — kichle — pikossypho — phatto — peristeralektryo — nopteg-kephalo — kiklopelei — olago — osi-raeO — baphetraganopteron. J. H. Voss je to ime takole ponemčil: Austerig — bockelig — butten — lam-pretiges — schadelzerstuckelungs — herbegebriihetes — silphioomviirziges — honigbetranfeltes — amseligschnepfiges — tauben — fasaniges — hahneleinhir-niges — drosselgebratenes — ammer-ling hasiges — mostiges — graubi-ges Geflugelgericht. Mogoče bo tiskarski škrat naš recept kaj potvoril. Zato greste lahko iskat besedilo v mariborsko »Zoro« 1873 (144), kjer pa stoji ,T predzadnji besedi res b, p p: graupiges. 7 a nas kravojedce, kakor označujejo Indi evropskega dvonožca, je pričujoči recept zares prikupen. Zato naj ga po-našim, kolikor bom vedel in znal: Ostrigasto — kozlovska — robčasta (kameničasta) — minogasta — zdrob-'jeno možganska — rezno varjena — s silfijem začinjena — z medom porošena — kosonsko kliunačasta — golobje — fazansko — piškomožganska — drozga-sto pečena — strnadovo — zajčje — moštnato — kašnato — perutninska jed. — Oho, to pa je nekaj tacega, da ni za vsacega! se ie oerlasil v moji koži smrkolin iz prejšnjega stoletja, dečko, ki je spomladi ali jeseni krave pasel in I A D R I J I DEBELJAfi B V A N J B na vse zgodaj čakal na rosnem pašniku, kedaj bo živinče kaj gorcega od sebe vrglo,5) da bo mogel stopiti bosopet v črno špinačo; frkolin, ki je poleti z drugimi štrkolini — majhna stopinja, velika zlobinja — pekel srakoperje in vrabce, na moč hvaleč izborno slast prismojene pečenke. — Nekaj takega, kar ni za vsakega! je potrdil v meni vseučilišnik, ki je na Dunaju menzaril in o priliki hodil v gostilno, označeno s konjsko in oslovsko glavo v izvesku; zanesenjak, ki se je slastoustil s Catullovim vrabičem in njegovo deklico: Passer, deliciae meae puellae... saj mu je bil kakor Catullu mošnjiček s paj-čino prepreden: Plenus sacculus est aranearum... sa-njar, nič manj zadovoljen kakor Cattul-lov Furius, ki tako malo uživa pozem-skih darov, da gre komaj desetkrat na leto v tihi kotiček in daje od sebe trda zrnca, ki jih sme z roko treti, ne da bi si prste pomazal: ... cutos tibi purior salillost, Nec toto deoies cacas in anno, Atque Id doiriius est faba et lapillis Quod tu ai mamibus teras fricesque, Non umquam digitum inquinare posisie ... — Katera možinja,6) vprašuje v meni tisti avatar, ki dan za dnem ptice krmi in ima še celo za vrabce vselej košček kruha pripravljenega v žepu, zadovoljen, ako ga marajo zobati, — katera možinja bi bila kos, da mi pripravi ta prigrizek po grškem navodilu? Okusna pa mora biti ta poslastica vsaj tako kakor češki »cuc na bidylku«, ki ga P. Eisner v Praški preši 10. marca nemči z »Lutsche am Speil«, sesulja na spili, cucalo na šibici. Tak cucelj na paličici — kolut ali krogla izborno sladke, lepljive in vlačne snovi, nataknjene na dr-žalce — se prodaja po semnjih in ljudskih veselicah. Toda kaj toliko čebljaš o jedači? utegne reči kak bralec. Nato smem ugovarjati, da je papa in pupa velikanskega nomena. Franz Werfel je v svoji drami Božje kraljestvo na Češkem (Das Reich Gottes in Bohmen, 1930) izjavil, 5) Izraz Lašč a n skesa gosipoda. ") Izraz za Evo v svetem pismu britanske družbe. da tiči nemara v jelu in prebavi smisel vesoljnega sveta: Vielleicht ist Fressen und Stinken der Sinn des Weltalls. To domnevno resnico je bržkone slutil oni dijak, ki je med učno uro sestavljal naslednji »Recept za okusno jedilo«: •Na pet litrov vrele vode vzemite eno kilo sode. Pa soli in par krompirjev in polno pest dolarjev. Nato kamilic in par golobic pa liter olja, vazelina, vina, trempetina (!). Vse skupaj premešajte, čez par ur pet klobas dodajte, pa košček čokolade, marmelade, safalade, mleka, žajfe, petroleja, petrolejevega kleja. Vse kuhajte pol ure. Pridenite še tri kure, malo jajec, vazelina, eno škatlico globina. Tedaj zavijte v stare gate velik kos prašičje prate. Namesto cukra vazelina, namesto vode liter vina. Da okusno bo kosilo, primešajte še črnila in odola, kalodonta, žajfe in pa žlidre okajene fajfe... gumištaufe (?) in rozine, kurje perje in kocine. — Da hitrejša bo prebava, privrzite drandrefana (?), zobotrebcev, makaronov, iinair.ita in patro-nov. Če melšpajza poželite, malo gipsa si denite. Iz čikov od viržinke napravite si palačinke. Za kompot pa ne skrbite, zlahka si ga naredite. Kilo konjskih fig s šabesom si polijte. 7daj še paprike dodajte. Čez pet minut pa primešajte troho popra, tudi dobra je konoplja. — Če je ni pri hiši. kravo si kupite: mleka pomolzite, v šalo ga prilijte. Zdaj vzemite mrvico globina, potlej še bencina, paradajzov in pepela — pa bo kava vam uspela. — Ta recept je za kosilo, ki bi vsakemu teknilo. Zdaj želim pa vsem poprek obilo sreče: Dober tek! Ko sva se tako mršila s solilebnikom — Zapik! Obrazložiti moram zaradi nekaterih, ki niso čitali prvih poglavij mojega kramljanja, kaj pomeni solilebnik. To je dober sosed, s katerim si deliš s o 1 i n h 1 e b. Narodno skovanko rabi večkrat Mičun M. Pavičevič v svojih dvanajstih knjigah »Črnogorci u pričama i anegdotama«. S solilebnikom sva se mršila7) v dalmatinski kuhinji. Mrsnina, to je mese-nina, mi dandanes že več tako ne diši kot izvrstna solata. Italijan ima zanjo navodilo: insalata poco accettata, bene oleata. Neke kuharske bukve podajajo tale nasvet za njo: Skopuh jo mora oki-sati, potratnik jo pooljiti, norec pa premešati ... Zaz zase potrebujem dva tri skopuhe in pol potratnika. Mesnina je bila sicer izvrstna, vendar malo preslana. Sol! Koliko slave so ti že spleli različni veleumi. Pri nas te je poveličeval Josip Stritar, a jaz te imam hitro dovolj in preveč. Morda mi je duhovnik ob krstu dal preveliko porcijo, rekoč: »Accipe sai sapientiae«. Zato se mi nemara N a C1 tako naglo prigrustL Vendar je že v pradavnim veljala sol za ») Znanec F z Brezja ml trda, da ▼ njegovem kraju »mršiti se« pomeni: postiti se. Torej ravno narobe splošno slovenskemu pojmu. prvovrstno začimbo. Sallustiius jo šteje med irritamenta gulae, dražila (spodbude) za grlo. Stare postave na Nizozemskem so velevale, da se je zločincem dajal nesoljen kruh: tako so bili najhuje kaznovani. Solarina je bila od nekdaj najzoprnejši davek: Martin Krpan je mejače pošteno našeškaL Ta-citus poroča, da so se stari Germani I juto bojevali za slane vrelce. Pri Abe-sincih je sol dolgo veljala za denar in iz Buffona lahko zveš, da jo je vsakdo nosil v žepu pri sebi. Kadar sta se dva prijatelja srečala, se nista poljubila po rusko ali drugače, pač pa si dala poli-zati svoj slani kamen. Nekateri narodi močno hlepe po njej, kakor naši otroci po sladkorčkih: zamorci v Siera-Leonu, Sahari, Sudaniu. Drugim pa ni zanjo: Numidom, Kirgizom, Beduinom. Jaz torej do neke mere vlečem z bednimi Be-duini. Toda kdo ima prav? Neki kemično - biološki list prinese vsak mesec na naslovni strani geslo: »Najlljubkejše človeško telo ni nič drugega kakor akvarij: 40 litrov tople morske vode, kjer živijo stanice.« Slanost uhaja iz tega akvarija po raznih potih: Daudetov »Brat Jakob« jo je največ gu-bil s solzami. V vročem pasu sveta bi človeška temperatura naglo presegla 37°, kar bi bilo usodno za telo. Toda čudovit avtomati-zem ureja termično obrambo. Kako to? Obilen znoj prinaša hladilo, ki vzdržuje temperaturo telesa blizu normale. Če človek dosti pije, uhaja skozi znojnice seveda tudi nekaj soli; zato pa naš akvarij trpi zgubo soli. To se pripeti Saharcu ali Sudancu, ki polokata 6 do 12 litrov vode na dan. Odtod ta huda lakota po soli, kakršno človek čuti po vročih deželah. Evropski vojak v Sudanu je prejema ne 15, temveč 30 gramov na dan. Organizmu je dovajati soli ne samo sorazmerno s pijačo, marveč tudi sorazmerno z jedačo. Travoijedci je dobijo premalo v svoji krmi, zato so vsi neumni nanjo: tako n. pr. »neslane kožice«, kakor jih imenuje Finžgar s svojem epu »Triglavu«. Sem spadajo krave, kozli, janjci in človeški vegetarijanci. Njim je rekel evangelist: Bonum est sal; habete in vobis sal et pacam habet e.8) ») O tatoih in enakih vprašanjih je letos izšla v Parizu strokovnjašlka knjiga: Dr. J. Ohaussiin, C o m m e n t et ponrqnoi nous devone m a n g e r d« sel. DALJE ROMANTIKA (lesorez). B. ZIMMERMANN SKOPOST - PRIROJENA LASTNOST H k op os t je posebne vrste duševna bolezen. Skopuh se skuša omejiti do skrajnosti. Ta način bolnega varčevanja vodi v svojih skrajnih posledicah do lakote v izobilju, pri posebno razviti bolezni pa celo do smrti na vreči zlata. Poleg tega se skopuhovo stanje z leti stalno slabša, dokler »varčevalni instinkt« ne izrabi vse duševne in telesne energije. Skopost je treba razlikovati od po-žrešnosti, ki je bolestna in pretirana želja za zaslužkom, med tem ko je skopost nenaravno razvit čut varčevanja. Skopuhova strast je osredotočena na denar, kateremu se človek zapiše z dušo in telesom. Da skupuh obdrži v svoji posesti denar, se mora odreči marsikateremu veselju in ugodju. Kakor vsaka strast ima tudi skopost svoje užitke, ki so sicer bolestni, niso pa zato nič manj globoki in veliki. Skopuh uživa v tem, da gleda svojega ma-lika, ga gladi in se ob njem napaja. Zato je mnenje, ki slika skopuha kot nesrečnega človeka, napačno. Pravo bogastvo normalnega človeka često res ne naredi srečnega, pač pa dozdevno bogastvo skopuha skoraj vedno osreči. Odrekanje v življenju mu poplača neke vrste višja blaženost. Posebna poteza v psihologiji skopuha je njegov strah pred vsakim rizikom. Skopuh je nasprotje hazarderja. Skopuh ne izroča svojega težko prihranjenega denarja naključju. Ne igra na borzi, ne / kupuje srečk, delnic in obligacij. Sicer je pa v denarnih zadevah pošten človek. Dolgov ne dela, če je pa že k temu pri-moran, jih po možnosti omejuje ter jih plača, čim jih more. Skopuh noče biti dolžnik, ker hoče imeti svoje zlato sam zase. Skopuhu manjka domišljija in v tem je najbrže njegov pretiran smisel za varčevanje. Ne zna si točno predstavljati kupne moči denarja, niti sreče, ki jo prinese človeku, če zna pravilno z njim postopati. Posebno zanimivo je, da je skopost bolezen, ki se je človek ne zaveda. Skopuh ne ve za svojo lastnost, ne obsoja se in se ne pritožuje. Očitek skopuštva smatra za krivičen in nezaslužen ter se nad njim razburja. Zagovarja se z varčevanjem. Kdor ga posluša, kako hvali zmernost in samozatajevanje, bi ga moral smatrati za modrijana, če ne bi poznal njegove slabosti. V odnosih do svojih sovrstnikov je skopuh brez srca. V njegovem značaju je poteza krutosti če ne celo nečloveško-sti. Vse, ki so mu po naravnih zakonih najbližji, sovraži. Kot oče nima smisla za družino, v prijateljskih odnosih je brez vsake nežnosti. Nima usmiljenja do drugih, ker ga ne pozna sam do sebe, čeprav ravna s seboj malo boljše kakor z nesrečneži, ki so odvisni od njega. Zlasti pa sovraži svoje dediče. Čudno je, da ima rkopuh često avtoriteto na svojo okolico. On jo zna neusmiljeno ukloniti svoji volji. Obdaja se z ljudmi, ki jih izrablja. Tudi ni splošno res, da bi skopuhi živeli v večnem strahu za svoje zaklade. Takšni strahovi običajno ne kratijo skopuhom spanja in ne motijo njih duševnega miru. Če izgubi skopuh vse svoje premoženje, se pri njem ne pojavljajo izbruhi obupa. Znameniti profesor de Fursac. ki je napisal o skopuhih do sedaj najboljšo študijo, pravi celo. da je videl pri ljudeh, ko so izgubili vse svo- je premoženje, le hipen izraz slabe volje, kar je pa bilo tudi vse. Skopuhu ostane strast, ki mu nudi tolažbo. Znova začne štediti ter si bo vedno nekaj prihranil, ker nima skoraj nobenih potreb in zato tudi nobenih izdatkov. Skopost je nedvomno prirojena bolezen. Ako si ogledamo skopuha v vsakdanjem življenju, njegovo zagrizeno varčevanje, njegovo v vseh ozirih skromno in malenkostno življenje brez vsake udobnosti in razvedrila, njegove večne spore in prepire z okolico, njegovo sovraštvo do vsakega sijaja, potem vemo, da more biti skopuh le človek, ki mu je prirojena ta lastnost. Ce je treba, gre skopuh tudi beračit. Beračenje kot tako se mu ne upira, saj je v skladu z njegovimi notranjimi nagnjenji. Miloščina mu nudi možnost, da nekaj vzame, ne da bi mu zato bilo treba kaj dati. Včasi pride skopost v nasprotje z drugimi strastmi, zlasti z ambicijo in ljubeznijo. Vendar človek, čigar čuvstva zaidejo v taka protislovja, ne spada med prave skopuhe. Prava skopost obvlada vse druge strasti in jih kratko malo zatre. Skopost noče deliti oblasti. Eleganca nečimurnega skopuha je žalostna. Če je pa zaljubljen in hoče pokloniti dar, se njegov poklon vedno konča kot umazanost. Sicer pa imajo skopuhi malo življenjske sile, slabo ekspanzivno moč in skromen temperament. Po svojem značaju zato niso agresivni, zavzemajo vedno defenzivno ali negativno stališče in napravljajo vtis mrkih ljudi. Znano je, da je pred vsem starost doba skoposti. že vnanjost skopuhov kaže njihove duševne zablode. Poteze v licu se ugrebejo, s kosti izgine meso, prsti postanejo dolgi in suhi kakor paj-kove noge. Treba j'e pa pristaviti, da dosežejo skopuhi visoko .starost. Njih trezno in asketsko življenje ohranjuje njihove moči in zadržuje izrabo življenjske sile. Po razpravi dir. Logrefa — dr. St. J. D tile cum dulce — koristno in prijetno naj bi po Horatiju bilo vodilo pisateljevemu delu in namen njegovega posredovanja vrednot Ker ni težko posplošiti heksametra: »Žebljico zadene v glavico, kdor veže prijetno s koristnim« ter ga na sploh uporabiti za vsakatero udej-stvovanje, pač ni presenetljivo, da je skozi stoletja bistveno soodločal pri vrednotenju kulturnih tvorb. Toda naša doba je polna prevrednotenja. Larpur-lartizem je okrnil utile, taylorizem, ki mu vzdevajo nekateri priimek »psihologija dela«, pa je okrnil dulce. Ta okr-nitev prijetnega pa ni sledila pravcu, ki ga pesnik Nove pisarije biča. Prijetno naj le še ostane, toda naj, sloneče na vseobvladujočem podstavku koristi, služi namenu. Po najnovejših poskusih more namreč glasba bistveno povečati zmogljivost utrujene osebe. Primerni ritmi glasbe ne nudijo z enakomerno potekajočim delom zaposlenemu rokodelcu le zabave, marveč mu v precejšnji meri zvečajo veselje do dela. Zato ni čuda, da so posvetili problemu glasbe pri delu veliko pažnjo in skrb. Saj je izraba človeških sil do zadnje možnosti smoter industrije v dobi depresije dumpingov in potencirane konkurence. Tehnika sama sicer ni nikoli imela namena z njenimi proizvodi usužnjevati človeka. Da, prav obratno, hotela je s svojo dejavnostjo odvzeti človeštvu del onega proklestva: »V znoju obraza boš jedel svoj kruh«. Hotela je — mnogo dejstev govori še danes v njen prilog — odvzeti človeštvu suženjsko in težaško delo ter ga duhovno dvigniti. Toda mamon je bil in morda tudi vedno bo močnejši od nje. Tako je tudi pri »industrializaciji glasbe« zmagal mamon ter si osvojil globoko, prodorno' in vzvišeno prostorno umetnost — glasbo. Odslej bo torej glasba s svojimi duhovnimi impulzi dajala oslabelemu delavcu moč ter ga telesno izčrpala, iz-gnetla in izmozgala do zadnjih meja. Kajti smernice, ki so jih dale zgoraj omenjene raziskave, slove jo takole: Ne dajaj preveč; ura pred poldnem in pred popoldanskim zaključkom dela naj zadošča. Tudi naj bo glasba primerna — prenos gramofonskih plošč z zvočnikom — ter ne preglasna; biti sme le malce glasnejša od šuma in ropota, ki vlada v delavnici, češ: Le pravilno razumevanje svojskosti in potreb obrata ter ljubezen do stvari bosta v vsakem slučaju nagradile v to svrho uporabljen trud. Upajmo, da nas ne bodo dognanja tayloriziranih držav Amerike in Rusije zavedla, marveč nas povsem streznila, darujoč nam spoznanje, da v opisanem pravcu ni mogoče uspeti. Kajti ne glede na profanacijo glasbe, potrebuje delo energijo in sta za njo hrana in počitek edini ekvivalent. (tma) L. Rtchter: JASNA NOC DREVO NAJVEČJEGA OBSEGA Najstarše drevo na svetu bo po vsej verjetnosti cipresa, ki raste na pokopališču vasi Santa Maria del Tule v Mehiki. Drevo meri v obsegu 52,5 m in se še zdaj vsako leto odebeli čez premer za kakih 20 mm. Starost ciprese cenijo na 5000 do 10.000 let. NA KLAVNIŠKEM DVORIŠČU (Sličica iz leta 1917) IVO BOELI ladi vol: Kaj so nas nagnali na to pusto dvorišče? Tam zadaj v staji je vendar bolj prijazno, ker so tla vsaj še malo zelena. In se tudi ne občutiš _ tako blizu smrti — uh, tista vrata tam v klavnico, kar ozreti se ne upam tja! Pa nas menda vendar že kar danes vseh skupaj ne pokoljejo, druge za drugim seveda? Stari v o 1 : Ne; eden višjih nas je prišel samo štet. Baje so zasledili nekakšne nerednosti, češ, da so podčastniki tri ali štiri od nas prodali mesarju v mestu. Poglejte ga, je že tam — tisti z zlatim ovratnikom je! Mladi vol: Jaz bi mu že dal šteti! Da sem mu bliže, bi ga samo enkrat sunil! Stari v o 1 : In kaj bd imel od tega? Dočim boš tako morda zadnji, bi te potem prvega ubili! Sicer pa mož vrši samo svojo dolžnost — poslali so ga! Pri ljudeh je tako, da mora nižji slušati višjega, ta še višjega in tako dalje do samega cesarja, ki se mora ozirati spet na tako zvano javno mnenje. Mladi v o 1 : O, jako lepo se je oziral! Posebno naši ubogi bivši gospodarji so mu menda zelo hvaležni! Dobro, da morajo ti roparji sedaj prebroditi baje že šest vasi, preden iztaknejo še katerega od nas — bo vsaj prej konec! Drugi vol : Ne bo ga! Poglej tam tistega rejenega psa! Dokler imajo za takšno nepotrebno zverino, jim očividno še ni sile. To je res že neverjetno: meso neužitno, ne mleka ne volne, še koža skoraj za nič! (Se obrne k staremu volu:) Ali vi razumete, zakaj in čemu jih rede? Stari v o 1 : S psi je druga stvar. Če želite, vam povem zgodbo, ki mi jo je pravila še moja rajnka mati. Bilo je v tistih starodavnih časih, ko smo se živali šele razvrščale, bi rekel. Prav za prav so nas začeli razvrščati ljudje, med domače in divje namreč. Prvi, ki so se jih polastili in potem tudi skrbeli zanje, smo bili prav mi govedo in ovce; ne zaradi mesa seveda — tega so si ljudje lahko dovolj nalovili — temveč zaradi mleka in volne. Ko se je človeštvo povzpelo više in začelo obdelovati zemljo, je pritegnilo še konja, kamele, osla in tako dalje, čim bolj pa se je množilo in DR. IVO Ž ORLI širilo, bolj huda je predla živalim, ki so jih izključili iz svojih bivališč, deloma zaradi njih nevarnosti, deloma zaradi njih nekoristnosti. Med ta bitja je sodil tudi pes in je bil morebiti še najbolj nesrečen med njimi: na eni strani premalo močan, da bi bil kos mnogim svojim sovražnikom med zverjadjo, na drugi pa dovolj razumen, da je znal ceniti koristi, ki nam jih nudi človek, ako nas vzame pod svoje okrilje. Mladi vol: Rad bi vedel, kakšne koristi! Da mu moramo za tisto malo krme prevažati najtežje tovore, mu prepuščati svoje mladiče in naposled žrtvovati celo življenje! Stari vol: O nerazsodna mladina! Pa ti je vsaj tisto malo krme gotove! Kaj pa, če na primer po avstralskih prerijah oblaki kobilic v nekaj urah požrejo na ure in ure hoda zadnjo zeleno bil, da morajo od lakote poginiti cele črede, preden pridejo spet do živeža? Eto, to ti je obenem tudi vrednost tiste tako zvane široke svobode, o kateri sanjajo baje tudi že nekateri izmed vas — svoboden si, do vseh koncev svoboden, toda nihče ti ne pomore, ako pride nesreča! In zdi se mi, da je hipna smrt pod mesarjevim betom še vedno boljša od strašne smrti za lakoto! — Ampak, da nadaljujem povest o pseh! Videli smo torej, kako žalostno so živeli in kako hrepeneli, da bi človek sprejel za svoje tudi nje. No, vsi poskusi so ostali zaman — kadarkoli so se približali naselbinam in vasem, ljudje so jih nagnali s koli in kamenjem. Prav to ponujanje jih je pa še bolj osovražilo tudi pri divjačini , in celo njih najbližnji sorodniki volkovi so jih proglasih za izdajalce. Tako jim že kar ni bilo več obstanka. Tu se je spet enkrat zbrala vsa množica nesrečnikov ob robu nekega gozda — glob je noter si že dolgo niso več upali — ali s skupnim premišljevanjem, le ne bi našli poti iz strašnih stisk. Ali, joj, vse razglabljanje zaman! Nenadoma se oglasi najstarjši med njimi, bivši njih poglavar: »Bratje!« pravi. »Ker zaradi svoje starosti in slabosti že dolgo ne morem več z vami, sem slišal marsikaj, česar do danes še nisem vedel. Ah niste pripovedovali, da ste nekateri videli mimo kmetov in pastirjev še novo vrsto ljudi, ki se jim pravi gospoda? Mar se je že kdo od vas posku- šal približati tem?« Vsi so se začudeno pogledali, njegov naslednik pa je odgovoril : »Nismo se, oče. Kajti, glej, tistim, ki jih imenujejo gospoda, donesejo vsega, kar potrebujejo, prav ti kmetje in pastirji, visoke gradove pa, v katerih bivajo, jim ščitijo bleščeči vojščaki — v kakšno korist naj bi jim bili mi?« — »Tega ne vem,« je dejal poglavar, »toda to vem, da odlagati ni več mogoče. Izberite iz svoje srede najlepšega in naj-čilejšega, skrbno ga operite in počesaj- te, pa naj gre in poskusi!« Vse je veselo zalajalo in pol ure pozneje je že stekel čez polje lep belin, tako čist in prikupen, da je vse polno nade gledalo za njim. Belin pa je hitel in hitel čez njive in trate, izogibajoč se hiš in ljudi, ter že v nekaj urah prispel pod svetel grad. In glej, pravkar so se odprla visoka vrata in na livado pod mogočno zgradbo se je vlila dolga vrsta sijajno oblečenih vitezov in njih gospa. Ko so dospeli do ravnice, so visi poskakali s konj in se zbrali okrog dveh visokih stolov na sredi, a na ta dva stola sta sedla najsijajnejši od vitezov in najlepša gospa. In vse se jima je priklanjalo do tal, k lepi ženski pa so stopili drug za drugim in ji poljubili prebelo roko. Belin je gledal samo nekaj trenutkov izza bližnjega grma in že vse razumel: tu ali pa nikjer — kar znajo ti, znam tudi jaz. Se enikrat je pretegnil svoje lepo vitko telo in že se počasi približal, sklanjajoč se popolnoma k tlom in z najmilejšim glasom tiho cvileč. »Pes!« je zakričal nekdo. »Ubijte ga!« Toda tu se je nanj ozrla sama prelepa gospa. »To ljubko stvarco boste ubijali?« je zmajala z glavico. »Poglejte, kaiko se siromaček trese, kaiko vdano gleda, kako se v strahu plazi bliže! Pojdi sem, ljuba živalca in nikar se ne boj!« Belin pa je dobrot-nici stisnil glavo na kolena ter ji poljubil roko, kakor je videl one druge prej. Kaj bi vam na dolgo pripovedoval? Belin je v hipu postal ljubljenec visoke gospe. In ker so vsi videli, kako ga ima rada, in ker so vsi mislili samo na to, kako bi se ji prikupili, so mu vsi do-našali najslajših prigrizkov, ga božali in milovali, da je kar skakal od sreče, še tisto noč je smel spati v sobi same grofice in na tla so mu pogrnili najmehkej-šo medvedovo kožo. Ni pa pozabil svojih tovarišev in drugi dan je prosil toliko časa, dokler ga niso razumeli, da jim hoče nekaj pokazati. In so vsi šli z njim, našli njegovo družbo in niti eden ni ostal brez gospodarja! Kajti od vedno so in vedno bodo nižji posnemali šege in navade višjih. Ml a d i vol: Na prihuljenosti so si torej psi zgradili svojo srečo? Stari vol: Ljudje ji pravijo vdanost in zvestoba.- DNEVA l\l£ POVE NO&ENA PfcAlVA Dne 14. aprila je ugasnilo v Bukarešti življenje enega najslavnejših pisateljev romunskega porekla: Panaita I s t r a't i-j a. Proslavil se je v nemali meri zaradi tega ker je svoje romane in povesti pisal v francoščini. Njegovo življenje je bilo zelo pisano: rodil se je 1. 1884. v Braili kot sin delavke in tihotapca, zrasel je med predmestnimi otroci in kot mladenič odrinil v široki svet. Dalje časa je živel v Grčiji. V Švici se je naučil francoščine. Bil je kroš-njar, delavec, pristaniški nosač in še marsikaj, večkrat pa tudi brezposeln pohajko-valec. Tako je prihajal v stike z ljudmi »z dna«, in kakor je nekoč Maksim Gorki zaslovel s podobami iz življenja ruskih bos-jakov, so Panaitu Istratiju pripomogle do imena in imetja njegove originalne povesti iz življenja levantinskih postopačev, romunskih kmetov in hajdukov, ki jih je opisoval živahno in vešče z neko posebno za-nositostjo in vero v ta pisani svet primitivnih ljudi. Njegovi najznamenitejši spisi so: »Kyra Kyralina«, »Povesti Andreja Zagraf-fa«, »Stric Angiel«, »Hajduki«, »Mihail« i. dr. V svojih reportažah iz sovjetske Rusije ni prikrival razočaranja proletarskega r'e-volucionarca z razmerami pod »diktaturo proletariata«. L. 1931. je bil v Ljubljani: tedaj se je seznanil tudi z nekaterimi slovenskimi književniki. Pokopala ga je tuberkuloza. MILIJONINKE MILIMETRA Na dunajski tehniški visoki šoli so konstruirali električno merilno pripravo, ki omogoča v vseh okoliščinah popolnoma zanesljivo meriti dolžinske spremembe na mi-lijoninko milimetra natanko. Aparat n. pr. popolnoma razločno pokaže kako se napeta kovinska žica raztegne, če se ji približa človek, ki vpliva nanjo s svojo telesno temperaturo. ZAROTA ZOPER SVET ESSAD BEG avtoriziran prevod NADALJE VANJA ČEKA V PROVINCI G To poglavje je samo za čitatelje z močnimi živci. Kdor se noče seznaniti z dokumenti iz dobe terorja, naj ne čita. In vendar to poglavje ne sme manjkati v knjigi, ki hoče po- Pdati vsaj kolikor toliko pregledno sliko terorja. Medtem ko je imel teror v Petrogradu in Moskvi nekakšen organiziran karakter, je divjala v provinci neorganizirana, živalska moritev. V nešte- Uvilnih pokrajinskih mestih, po vaseh in koncentracijskih taboriščih so bili ljudje izročeni neomejeni samovolji in krvoločnosti boljševikov. Noben opis ne more podati prave slike o tem terorju. Tu mora zadostovati skromno uradno poročilo. Tudi ni mogoče opisati vseh etap terorja v državljanski vojni, med kmečkimi vstajami in upori. Nekaj primerov bo zadostovalo, da si more čitatelj napraviti sliko Čekinega delovanja. Čim dalje od Moskve, tem bolj nečloveško je divjal teror. Najbujnejše je cvetel v prvi vrsti na ozemljih, ki so bila pravkar odvzeta belim gardistom ali ki so jim morala biti spet prepuščena, ali pa v krajih, kjer je prišlo do delavske stavke, kmečkega upora ali do drugih nemirov. Tu je dosegel teror vse mogoče nečloveške in živalske oblike. V mestu Taganrogu so n. pr. v januarju 1918 zvezali petdeset mladih oficirjev ter jih žive vrgli v plavž. Iz bolnic so pobrali ranjence ter jih umorili. Nekega ranjenega učitelja so boljševiške usmiljenke zgrabile za roke in noge ter tako dolgo butale njegovo glavo ob zid, dokler se ni raz-počila lobanja.1 V mestecu Feodoziji na Krimu, ki šteje le nekaj tisoč prebivalcev, so usmrtili med 15. in 20. januarjem 1918 osem sto ljudi. Usmrtitve so se vršile takole: Ujetnike so zaprli v i Material posebne komisije za preiskavo grozodejstev v Taganrogu od 20. I. do 17. IV. 1918. Akt' zv, št. 40. notranjosti parnika Truvor. Nato so obsojence po vrsti vlekli na krov, kjer so jih oboroženi mornarji slekli, jim zvezali roke in noge ter jih položili na tla. Potem so jim mornarji odrezali uhlje, nosove, ustnice, spolovila in često tudi roke in noge, nakar so vrgli krvave okončine v vodo. Vsaka takšna usmrtitev je trajala 15 do 25 minut. Mornar Kulikov je v teku več noči izvršil 60 takšnih usmrtitev.2 V mestu Rostovu so 1. 1918 postrelili vse otroke v starosti od 14—15 let, ker so na ta ali oni način pomagali belim gardistom.3 V Harkovu so pet in sedemdesetletnemu nadškofu Radionu potegnili kožo z glave.4 V Om-sku so po nekem delavskem uporu pretepli cele družine, med njimi tudi starce in žene v blagoslovljenem stanju, nakar so jih postrelili. Pred usmrtitvijo si je moral vsak izkopati svoj grob.5 V BlagoveŠčensku so našli trupla oficirjev in vojakov z gramofonskimi iglami pod nohti, z iztrganimi nohti in s koščki ramen pribitih na plečih.6 Na usurskem ozemlju so v juliju 1918 našli trupla čeških ujetnikov. Njih lobanje so bile razbite, spolovila odrezana, oči in jezik iztrgani.7 V januarju 1919 so v Kievu odnesli bolnike iz bolnišnice ter jih sredi ceste postrelili. Njih trupla so žrli psi.8 V istem času so v Permu škofa Andonika živega pokopali.9 Slične stvari so se godile po vsej Rusiji. V transkavkazijskem mestu Gjandji so 1. 1920 izmed 50.000 prebivalcev ustrelili 20.000.10 Ista dejstva vsebujejo opisi tiskovnega atašeja nemškega poslaništva na Estonskem Ericha Kohrerja, ki jih je bil objavil o boljševizmu v baltskih pokrajinah. 2 Istotam, Akti zv. 56. s Istotam, Akti zv. 56. * Višji državni pravdnik Krasnov; »V arhivu ruske revolucije.« Izdal S. V. Hes-sen; in material posebne komisije. 6 Eliotovo poročilo lordu Curzonu v marcu 1919, »Livre Blanc«, str 132. « Knoxovo poročilo angleškemu vojne- mu ministrstvu. »Livre Blanc«, str. 129. * Elston lordu Balfourju 18. I. 1919. 8 »Livre Blanc«, str. 80—81. 9 »Livre Blanc«. str. 78. 10 Arhiv ruske revolucije, zv. 9, str. 190. Vsa ta zločinstva pa niso izrodM državljanske vojne, ampak v sistem povišana grozodejstva, že 23. avgusta 1918 je pisal Lacis v »Pravdi«: »Na bojišču moramo vsem ranjencem prerezati grla.« Uvodnik četrte številke »Čekinega Vestnika« pa pravi: »Svoje ujetnike moramo kar najbolj rafinirano mučiti.« Prav tako se je v bistvu godilo v no- tranjih gubernijah, po kmečkih vaseh. Tako so n. pr. v Spasku ob prisiljeni navzočnosti okoliških kmetov javno ustrelili deset kmetov.11 V nekem drugem kraju (Perm) se je zdogilo v decembru 1918 isto s kakšnimi 100 delav- 11 Spomenica skupine socialnih revolucionarjev svetu ljudskih komisarjev v novembru 1919. G. TYROLLER PLINARNA (lesorez) ci.12 Na pokopališču v mestu Moršansk so zakopali živih osem kmetov.13 V mestu Petrovarsku so na bivših mesarskih stojnicah razstavili raztrgana trupla umorjenih kmetov, ki so jih bih po-strelili kot talce. — Vse to se je zgodilo kot posledica kmečkih uporov.14 Celo »Pravda« je morala (št. 276 L 1918) priznati teror nad kmeti. V naslednjih besedah popisuje razmere v vasi Niko-lajevskaji: »Čeka je zaprla kmete v ne-zakurjene barake, jih slekla ter jih pretepla z železnimi drogovi.« Tudi po drugih gubernijah so se vršili pravi vojni pohodi Čeke proti kmetom. V pijanosti terorja niso imeli seveda niti časa, da bi preiskali razredno pripadnost aretiran-cev. V Besaperniju (gubernija Stavro-pol) se je posluževal preiskovalni sodnik Trukov naslednje metode: ukazal je, da morajo privesti aretirance pred njega. Aretiranci so mu morali pokazati svoje roke. Čigar roke so bile čiste, tega so vrgli kot meščana skozi okno na bajonete vojakov.15 Zaradi površnih preiskav se je dogajalo, da so bili ustreljeni soimenjaki, zlasti v pokrajinah, ki jih niso ogražali beli gardisti. Tako so n. pr. v Kievu ustrelili deset soimenja-kov, ker so mislili, da je eden med njimi protiboljševik.16 čeka v Odesi je prejela denunciacijo, da je neki Kusiel protiboljševik. Nato so prijeli enajst Kusielov in jih postrelili." Eno najgro-zovitejših dejstev pa je slučaj v Jelisa-vetgradu, kjer so v maju 1920 ustrelili štiri deklice v starosti 3—7 let, ker je bil njih oče oficir belih čet.18 Poglavje zase so mučenja, bi so jih vršile pokrajinske Čeke. Evo nekaj vzgledov. V kubanski Čeki so položili aretirance na tla. Dva čekista sta vlekla žrtev za glavo, dva druga pa sta držala za ramena. Na ta način so bile napete vratne mišice, po katerih je tolkel čekist z železno palico.19 V isti jetnišnici so mučili tudi učiteljico Dombrovsko, ki so jo najprej onečastili. Nato so ji telo rezali s škarjami, prste pa tiščali s " Eliot lordu Curzonu 5. m. 1919, »Liv-re Blanc« str. 131 18 Spomenica istotam. 14 »V tuji deželi«, zv. m. Prim. tudi »Rul« in Spomenico 15 Višji državni pravdnik V. Krasnov: »V arhivu ruske revolucije«, zv. 8, str. 163. 18 Nilostonskt Istotam str. 17. w Averbuck: »Ceka v Odesi.« 18 Melgunov; »Rdeči teror v Rusiji«, str. 112. 19 G. Ljusmarln: »Kubanska Ceka.« kleščami.20 V Kavkasiki so obročkali žrtve z železnimi obroči, posejanimi znotraj z žeblji. Potem so tolkli s kladivi po obročih.21 V Harkovu je imel preiskovalni sodnik Sajenko navado, da je med zasliševanjem vtaknil svoje bodalo v obtoženčevo telo, ki ga je ves čas zasliševanja sukal v rani.22 20 Melgunov, Istotam str. 117. 21 Melgunov, istotam str. 118. 22 Melgunov, istotam str. 120. DA L J E PLINSKA VOJNA 500 LET PRED NAŠIM ŠTETJEM Neki starinoslovci, obenem podkovani v kemiji, trdijo, da plinska vojna ni moderen izum Pri obleganju Delija so _ kakor trdita Hoderer in lstin — blizu 500 let pred našo ero Beočani zgradili stroj, ki je metal zadušljive pline, čudno zmes žvepla, smole in oglja, da bi razbili ostanek atenske vojske. V XVI. stoletju Je bila plinska vojna napredovala ln Turki, ki so nos vtikali v Avstrijo, so dobili na glavo bombe, nabite z arzenikom. ki so se jim zdele neznosne in jih ustavile Toda težko je nadaljevati primero med temi starinskimi poskusi ln današnjo kemijsko borbo Med nekdanjimi »smrdljivimi lonci« ln našimi najnovejšimi plini je toliko razlike, kolikor med antično naličnlco ln sedanjo plinsko masko. t PTIČJE d sv. Gregorja, ki mu naše ljudstvo pripisuje ljubko nalogo, da vsako leto poženi in po-moži ptičice vseh vrst, je minul skoro mesec dni, da se novo-i____| poročeni parčki niso mogli posvetiti svojemu najvažnejšemu življenjskemu poslu: zagotovitvi potomstva. Golo drevje in grmovje še ni nudilo pticam možnosti,, da si v skriti, košati roguži zvijejo gnezdo, travniki so mestoma še nedavno bili pokriti s snegom, tako da tudi one ptice, ki gnezdijo po tleh in v zemlji niso mogle pričeti svojega posla, tudi dupla so še premrzla in vlažna, da bi se jih poslužile žolne, sinice, brglezi in drugi duplarji. Vse pa tudi ovirajo negotove prehranjevalne prilike, kajti najznačilnejša lastnost mladega pokole-nja je zdrav tek in večni glad. Ko pa se vreme vstali in se zemlja dovolj segreje, da vzbrsti gozd in oze-lene travniki, so naše drobne ptičice na delu, da pripravijo svoji deci udobne in prijetne zibelke. Nepoučen človek si misij, da so gnezda nekaki ptičji domovi, kjer ptice prenočujejo in kamor se zatekajo ob slabem vremenu. Toda gnezda niso nič drugega nego zibelke za ptičji naraščaj. Ko je mladež godna in poleti, se graditelja ne zmenita prav nič več za gnezdo, pa tudi mladiči se nikoli ne vračajo vanje. Le naš napredni vrabec uporablja svoje gnezdo tudi za prenočišče in prezimovališče. Gnezdo sicer ni izključna značilnost za ptice, ker si ga stavijo tudi druge živali, med temi celo nekatere ribe, vendar so prvenstveno le ptice tiste, ki nanje vežemo svojo predstavo o gnezdu. Nekatere ptice si stavijo vsako leto nova gnezda, diruge pa se vračajo v stara, če so le-ta še ohranjena. V načinu gradnje vlada med .pticami prav velika raznolikost. Vsaka vrsta ima svoj lastni »izum«, ki se ga drži zvesto in izpre-minja po potrebi samo, gradbena sredstva. Ptice v ujetništvu porabljajo gradivo, ki jim ga pač da človek na razpolago. Kakor je lepo kosovo gnezdo daleč od mest, tako smešno je, kadar si mora koš po mestnih ulicah iskati gradiva. Namestu mahu in bilk. so v mestu dobre cunje, trakovi in razne krpe. ki včasi po četrt metra vise iz gnezda in opozarjajo nepoklicane na skrivnostni posel, ki se vrši v gnezdu. Tako cigansko gnezdo si js lani zgradil ZIBELKE kosov par na lipi ob Zmajskem mostu in mu je to postalo usodno. Paglavci so kmalu izsledili grad iz cunj in so ga razdrli, dasi je starka že teden dni sedela na svojih jajčkih. Tudi v pogledu skrbi Gnezdo črne žolne in natančnosti pri gradnji se ptice močno razlikujejo. Nekatera gnezdeča so naravnost umetnine, druga pa so zopet tako površno in zanikamo spletena, da je pravi čudež, kako se morejo v njih izvaliti in vzgojiti mladiči. Običajno znaša gradivo samo samec, samica pa prevzame dolžnost graditelja. Vendar so tudi v tem pogledu izjeme. Pri ščinkavcih dela gnezdo samo samec, med tem ko samica samo opazuje njegovo pridnost, k več jem, ako pomaga postlati notranjost, da je mladičem ugodneje in topleje. Največji umetniki pri stavbi gnezda so nesporno afriški šoinkavci-tkalci, ki si spletejo viseča gnezda s posebnimi obodi in z ventilacijo. Njihova gnezda so zares pletena, lahko bi rekli celo, kvačkana in ako bi jih človek hotel ponarediti, bi se mu to ne posrečilo. Dolge travnate bilke in razne kosmiče spletajo na posebno zamotan način v okroglo ali podolgovato mrežo, ki jo včasi celo sešijejo s prožnimi vlakni. Tudi naš ščinkavec je izvrsten tkalec. Dolgo konjsko žimo splete tako spretno, da veže po več nanese- nih plasti, sestoječih iz mahu, volne, mehke trave in drevesnega puha, ki ga dajejo nekatera drevesa, ko vzbrste. Prave ilovnate ali zidane hišice si grade naše lastovice, ki se po več let Gnezdo planinskega orla vračajo v svoja gnezda in se včasi zanje bore z vsiljivimi vrabci. Njihovo delo pa se ne omejuje samo na to, da znesejo skupaj blato, marveč to gradivo izpremešajo s svojo slino, kar da posebno dobro malto. Brez sline bi blato v suši razpokalo in se razsulo. Naš dirozd oblepi notranjost gnezda s trhlim lesom, ki ga prežveči na isti način, kakor lastavica. Tako je gnezdo v notranjosti razmeroma gladko in toplo, plast iz prežvečene trhljevine pa je nenavadno močna. Znana so gnezda vzhodnoazijske lastovice — salangana — ki jih Kitajci zaradi obilne ptičje sline smatrajo za posebno sladčico. Gnezda v podobi velikanskega lonca si stavi brazilski ptiček, ki mu pravijo zato lon-čarček. Kakor je majhen, so njegova gnezda velika in tehtajo do 4 kg in pol. Nekatere ptice so izvrstni kopači. Same si izkopljejo dolge hodnike v nepri-stopnih glinastih skladih. To velja za obrežno lastovico, ki skoplje do dva metra dolg rov v premeru kakih 6 cm in ga izgotovi v dveh do treh dneh. Na koncu rova si nastelje trave, mehkih korenin in perja. Žolne izdolbejo svo- L jim otrokom prebivališče v trhlih drevesih, sinice in brglezi pa porabijo zato že gotova prirodna dupla. Brglez zadela preveliko odprtino z blatom in pusti za vhod samo majhno luknjico. Neki indski ptič pa svojo samico doslovno zazida v duplo in ostavi samo malo odprtino, skozi katero ji nosi hrano. Ves čas val en j a mora samica ostati na jajcih, šele kadar so se mladiči izvalili, sme starka iz dupla, da pomaga prehranjevati vedno lačne kljunoke. Poleg naštetih umetnikov gradbene stroke imamo v ptičjem carstvu tudi mnogo vrst, ki si grade gnezda prav na ciganski način. Znesejo enostavno nekaj bilk v majhno jamico na tleh ali v drevesno duplo in to je vsa priprava za udobnost potomstva. Sove si po večini tako površno grade gnezda, druge ujede pa zneso skupaj nekoliko vejic, da je naravnost čudež, da jajčeca ostanejo na taki zanikarni zgradbi. Nič kaj ugledna gnezda si stavijo vrane, kavke, divje race, golobi, grlice in zlasti dnevne ujede. Vodne ptice nanosijo enostav- no velik kup suhe močvirske trave, sredi katerega je manjša globina za jajca. Tivolska laboda sta lani imela osobito velik kup, kakor se za tako veliko ptico tudi spodobi. O umetnosti Gnezdo ptičev tkalcev in spretnosti pa pri tem ne more hiti govora. Največja gnezda imajo pač ribji in planinski orli. Njih temelj je iz debelih vej, nato prihajajo vse tanjše in tanjše, dokler ni sam prostor za jajca in mladiče postlan s travico, mahom in dlako. Vodeb ali smrdokavra dela čast svojemu imenu s tem, da svoje gnezdo zelo rad zamaže in utrdi s kravjekom. Pri izbiri kraja za gnezdo pa ni prav nič izbirčen. Glavno mu gre za dobro skrivališče. Zoolog Pallas je našel vo-debovo gnezdo s sedmerimi mladiči v prsnem košu človeškega okostnjaka, ostalega v gošči kot priča neznane žalo-igre. Za vodeba pravijo, da je nesnažen ptič, da pa je tak iz zelo praktičnih razlogov. V nesnagi se zaredi mnogo mrčesa, ki služi v hrano mladičem, da niso navezani samo na to, kar jim prinašata roditelja. Posebna zanimivost med raznimi vrstami gnezd je gnezdo avstralskega divjega peteiina, ki mu domačini pravijo tabon. Nekoliko tednov preden samica znese jajca, nanosi samec velik kup vlažnega listja in prsti do višine poldrugega metra.r Pri gnitju listja se razvija tako močna toplota, da samici ni treba sedeti na jajcih. Vendar samec zvesto pazi, da je v tej avtomatski valilnici vedno primerna toplota. Kadar je vroče, napravi v kupec luk- nje za ventilacijo, po potrebi pa jajca popolnoma odkrije. To dela točno po trikrat na dan, — on že ve zakaj —, ne da se je učil modernega perutninar-stva. Med ptiči pa so tudi vrste, ki se prav nič ne ukvarjajo s potomstvom, marveč nalože posel valenja in hranjenja mladičev drugim pticam. V tej vrsti je znana osobito naša kukavica, toda tudi v drugih delih sveta žive ptice z enakimi sebičnimi in nelepemi navadami. Kakor vse kaže, je temu vzrok poseben ustroj spolnih žlez. Jajčeca dozorevajo v velikih presledkih, dosežejo pa znatne količine, celo po 24 jajčec za vso poletno dobo. Tako bi roditelji ne mogli valiti jajc in obenem pitati še iz-valjene mladiče. Ta nazor potrjujejo ameriške kukavice, ki sicer svoje mladiče same valijo, vendar pa obenem tudi drugim pticam podtikajo svoja jajčeca. Kukavica novega sveta sede takoj na prvo jajce in ga vali, tako da nahajamo v njenemu gnezdu mladiče najrazličnejše starosti. Pri tolikem opravku se ni čuditi, da mora kako jajce dati v valenje in rejo drugim pticam. Po dr. P. B. — B. B-k. pogled v votlino, kjer so l>omovali pred približno 50.000 leti neakdjortalsiki ljudje m a i m o n i d e s DB. VLAD, TBAVNEB teku 10., 11. in 12. stoletja je dosegla židovsko-arabska kultura v Španiji svoj višek. Takrat so živeli v tesnih zvezah z muslimanskimi tovariši številni židovski misieci m umetniki, ki se niso proslavili s svojimi (arabskimi in hebrejskimi) književnimi deli samo med sorojaki, temveč so vplivali tudi na mišljenje in čuvstvova-nje krščanskega in islamskega sveta. Kot naravoslovci — matematiki, fiziki in astronomi — so se odlikovali Kisdaj ben Izak (ok. 970), Izak ben Baruh Albalia (1035 do 1094), Abraham bar Ilija (1065—1136) in drugi. Umevno je, da so se zanimali židje v Španiji z zdravilstvom in mnogi njihovi znanstveniki tega časa so bili obenem praktični zdravniki, pred vsem na dvorih sultanov in kalifov. Znamenit svetovni potnik in zemljepisec je bil Benjanim iz Tudele (u. 1175); zgodovinar pa zlasti Abraham ben David (u. 1186). Vneto so proučavali židje hebrejski jezik, kar pričajo nadarjeni jezikoslovci, leksikografi in prevajalci Menahem ben Saruk, Abul Va-lid Merva (10. st.), Juda Hajaduš (11. st.) in drugi. Umevno je, da so se se zanimali posebno za razlago sv. pisma (tore) in talmuda. Kot bogoslovci in obenem pravniki so si pridobili velike zasluge med drugimi rabi Juda ben Barsilai (10. st.), Jožef ibn Zadik (u. 1049), Izak ben Jakob Alfasi (u. 1133), zlasti pa globokoumni Moses ibn Esra (1092—1167). Te študije so napotile mnoge, da so se bavili z mo-droslovjem, pred vsem z nauki Aristotela in novega platonizma, ki so jih spoznali po Arabcih. Odlični modroslovci' tega časa so bili n. pr. Bahja ibn Bakoda, pisec mo-ralno-filozofske knjige »Dolžnosti srca« (1140), Jehuda ben Halevi (1083—1140), Ibn Esra i. dr. V tej dobi je vzcvetela znova tudi hebrejska poezija, kar pričajo pesniki rabi (in minister) Samuel Hanagid (11. st.), Izak ben Juda (u. 1089), Jožef ben Kisdaj, pred vsem pa Salamon ibn Ga-birol (1020—70) in že omenjeni Jehuda ben Halevi, oba polna pesniškega zanosa in resničnega verskega čuta. Prvo mesto med temi in mnogimi drugimi odličnimi rojaki pa zavzema »slava vzhoda in luč zapada« (tako so ga imenovali že sodobniki) — rabi Mozes ben Maimon, znan v svetovni književnosti pod imenom Maimo-nides. židje mu pravijo — po začetnih črkah njegovega Imena — tudi Rambam; Arabci pa Abu Imran Musa ben Abdulah (Maimun). Letos slavi židovstvo 8001etni-co njegovega rojstva; spominja pa se ga tudi ves ostali kulturni svet kot enega največjih in najplemenitejših mislecev vseh časov. Rodil se je v Kordovi (po splošnem mnenju 30. marca 1135) kot potomec sta- re in ugledne rodbine. Njegov učeni oče ga je poučeval že v remi mladosti v vseh panogah židovske vede (tori, talmudu, ka~ bali i. dr.), pa tudi v grško-arabskem mo-droslovju, matematiki, fiziki, astronomiji, medicini itd. že takrat se je odlikoval Maimonides po svoji izredni marljivosti in bistroumnosti ter po svojem čistem in trdnem značaju. Ko je zavzela 1. 1148 fanatična islamska dinastija Almohadov Andaluzijo, je zapustila Maimonidova rodbina domovino in se preselila — po krajših bivanjih v raznih španskih krajih — 1. 1159 v Fes (Maroko). Tu je živela do 1. 1165, ko je morala oditi zaradi verske nestrpnosti prebivalstva znova v pregnanstvo. Preko Ake, Jeruzalema in Hebrona je prišla slednjič v Egipt, kjer je našla varno zavetišče v Fostatu pri Kairi. Tu se je pečal Maimonides v družbi svojega brata prvotno z zlatarstvom. Toda kmalu je postal telesni zdravnik mogočnega sultana Saladina (1169—93) oziroma njegovega naslednika Aziza ter vrhovni rabin v državi. Njegov položaj na strogo islamskem dvoru pa je bil često težak, v'tem času je ustanovil v Aleksandriji znamenito židovsko šolo ,ki je delovala dolga desetletja v duhu svojega mojstra. Umrl je 13. decembra 1204 v Fostatu. Kljub burnemu življenju si je pridobil Maimonides izredno obsežno in temeljito izobrazbo v vseh panogah tedanjega znanja, tako da ga smemo opravičeno imenovati največjega vseznalca židovskega naroda. Kot zdravnik je napisal za sultanovega sina več razprav, n. pr. o astmi, hemeroidih, strupih, nauk o zdravju in razlage (»afronizme«) Hipokratovih in Galenovih del. Nadalje se je bavil z matematiko. fiziko in astronomijo, zlasti pa z razlago sv. pisma in talmuda oziroma mišne (t. j. ustnega izročila, ki tvori podlago talmudu) in z modroslovjem. Slednjič se je zanimal za vsa časovna vprašanja in pošiljal svojim sovernikom številne okrožnice različne vsebine. Njegova tri glavna dela, s katerimi si je postavil časten spomenik za vse čase, so: »Komentar k mišni« (arabsko), »Miš-na-Tora« (»Ponavljanje zakona«, hebrejsko) in »Dalabat Hairin« (»Voditelj motečih se«, arabsko). Ob3ežni »Komentar« je dovršil pisatelj 1. 1168 in ga je imenoval sam »Sirag (= »Luč«), ker je hotel, da bi ga razumeli tudi preprosti Mozesovi verniki v tem delu je postavil Maimonides 13 glavnih verskih načel, ki tvorijo še danes podlago židovske dogmatike. Zato je bil »Komentar« preveden večkrat v hebrejščino (in druge iezike) ln je sedaj skoraj v vseh izdajah talmuda. »Mišna-Tora«, pozneje imenovana tudi »Jad ha-saka« (»Močna roka«), je izšla v 1. 1178 do 1780. Obsega 14 knjig in je prva strogo znanstvena, za vse poznejše čase veljavna kodifikacija židovske verske in posvetne zakonodaje. Za nežide najznamenitejša in najzanimivejša knjiga velikega misleca pa je »Da-lalat-Hairin« (1190). V njej skuša Mai-monides spraviti v sklad človeški razum z božjim razodetjem ali bolje Aristotelovo in novoplatonsko modroslovje s sv. pi- smom in talmudom. Osnovne misli so; Bog je podelil vsakemu človeku željo po resnici in nagnjenje k spoznavanju. Ce sledi tem silam, ga podpira delovni razum. S tem in s čistim nravnim življenjem doseže nesmrtnost svojega duha. Duše pa, ki se oklepajo snovi, ki hrepene le po živalskih (telesnih) dobrinah in ki se ne morejo dvigniti k dobroti in resnici, propadejo s telesom vred. Maimonides uči, da ŽtiKZOV GAJ POMLADI £Fotoj. je človeška volja popolnoma svobodna; priznava pa, da ne moremo rešiti z razumom velike skrivnosti svobode naše volje in božje previdnosti. To knjigo je prevedel že 1. 1200 Samuel ibn Tibon v hebrejski jezik; poznejše prevode sta oskrbela zlasti Harisi in sloveči židovski minister Abravanel (ok. 1490). Danes je delo pod naslovom »Mare nebuhim« v židovskem svetu splošno znano. Izšlo pa je tudi v drugih jezikih, zlasti v latinskem (1230: »Dux neutrorum« in 1629: »Doctor perplexorum«), v novejšem času pa v francoščini (Munk: »Le guide des čgaržst, 1856—66) in nemščini (1838, 1864, 1923 do 1924). V srednjem veku je vplivala ta versko-moralna knjiga silno na islamske, še mnogo bolj pa na krščanske mislece, zlasti na Alberta Magna (1193—1280) in Tomaža Akvinskega (1227—1274). Takrat — v dobi sholastike — so se pojavili namreč tudi v katoliški cerkvi povsem isti problemi, s katerimi se je bavil Maimoni-des. Vpliv knjige pa se pozna še danes posebno pri strogo vernih Židih. iz literarnega sveta STANKO VRAZ IN PREKMURCI Ob priliki proslav stoletnice ilirizma na naših šolah ne bo odveč, če zberemo in pregledamo odnose Stanka Vraza do prekmurskih Slovencev. Stanko Vraz je prekmurskemu ozemlju po svoji domačiji najbližji pesnik. Bil je pa tudi — kolikor doslej vemo — prvi slovenski izobraženec, ki je potoval po slovenski zemlji med Muro in Rabo. že leta 1834. je opozoril Vraz Matijo čopa na štajersko in »ogrskot slovenščino, nakar je Cop sklenil, da bo ta obrobna slovenska narečja bolj upošteval. Pri svojem nabiranju narodnih pesmi je prišel Stanko Vraz tudi na Prekmursko, in sicer 1. 1838. Pri tej priliki se je seznanil s kaplanom Soldatičem v Beltincih, ki mu je izročil nekoliko pesimi iz zbirke rajnega župnika Novaka v Turnišču, o katerem je zabeležil Vraz, da je bil na dobrem glasu kot dober poznavalec slovenščine. Imel je zbranih mnogo narodnih pesmi, katerih večina pa ja po njegovi smrti propadla. O ohranjenih pesimih pravi Vraz, da niso kritično zapisane, češ, da jih je popravljal po purističnih načelih, ki so škodovala tudi Korytkovi zbirki slovenskih narodnih pesmi. Toda Vraz je ravnal — podobno nekritično, ko je izpreminjal prekmursko besedilo v ilirsko ali pa prleško-štajersko. Beležka, po kateri so povzeta gornja izvajanja, je objavljena v štrekljevih Slov. narodnih pesmih n .del, str. 1357. Vraz je svoje zapisovalce in pevce narodnih prekmurskih pesmi zabeležil. Poleg š. Novaka so bili to še: Ferenc Novak, Josip Varga (zapisovavci), žuža Madžarova, »luteranska Ilirka iz železne stolice Ugar-eke« iz Večeslavec; Eva Rajžarka, lute-ranka, Slovčnka iz Prčkmurja, predčla gomjoilirskog iz Djerečovacah (Jerččav-ci); Kata Dnj, Slovenka iz TUrništa na Prekmurji. — Tako je Vraz v rokopisu prvi rabil, kolikor doslej vemo. naziv »Prek-murje« (objavil štrekelj 1895—98), ki se do prevratne dobe v slovenskem tisku ni pojavil. Kaplan pri Sv. Juriju Jožef Varga je moral biti z Vrazom v ožjih stikih; ohranjeno je namreč Vargovo piamo Vrazu z dne 26. jul. 1838 (Vienac 1880, 606—7), v katerem mu sporoča, da mu pošilja »frli-ce«, to je posvetne narodne pesmi. Ce bi utegnil, piše dalje, bi mu spisal tudi »nekaj o izvoru, nraveh in običajih Vandalov« (= prekmurskih Slovencev; stavek je pisan v latinščini). Pismo končuje z besedami, da »k Narodnosti, štere ne tajim, pridam ete frličke«. Vraz je v svoji zbirki »Narodne pfesni ilirske ...« (Zagreb 1839) objavil pod napisom »Vogčrske (Iz železne ino saladske stolice)« na str. 138—145 pet prekmurskih pesmi; pri dveh je označil zapisovavca Jožefa Vargo. — Med »Dodane štajerske romance« je uvrstil pesem »Marko dčvojko prosi« (str. 196—198), ki je znana prekmurska »Marko skače«. — Ostale pesimi so ostale v Vrazovi zapuščini, iz katere jih je objavil K. štrekelj (njih seznam glej v zborniku »Slovenska krajina« 1935 v Bibliografiji) . O svojem nabiranju pravi Vraz sam v slovenskem predgovoru: »... in sahodni Včgčrski pčšice hode jih nekaj sam pri-bral, nčkaj pa she nabranih od pismouzhe-nih Slovenzov sa isdanje dobil« (str. 23). V tabeli, ki služi za jezikovno razlago, beleži tudi prekmurske dialektične posebnosti; pri glasu »oa ; droaga« beleži »u Večislavcih žel. varm« (egye = županija) (str. 19—20). Stanko Vraz pa je pritegnil prekmursko ozemlje tudi v svoje pesniško delo. Pesnitev »Babji klanjac« (Dčla III, 115 si.) se dogaja deloma »onkraj Mure« in v. spev se pričenja; »Stoje dvori u Lendavi«. Na Prekmurskem pa je pozoriSče odlomka »B j e 1 o t i n c i« (Dšla HI, 150—155). Prvotno je nameraval Vraz napisati slovensko pesnitev z isto snovjo, pozneje pa jo je napisal v srbohrvaščini. Zanimiv je začetek pesnitve: šta se bieli s dalka iz dubrave? II je ono kip Slovenke krotke? Več je zvonik crkve Bjelotinake. V sledečih verzih opisuje okolico beltin-flke cerkve, »perivoj cvatuči« ob koncu vasi, grad in zeleno dobravo ob njem. V gaju pojo ptiči. V drugem delu nam predstavi pesnik: »Eno sjedi gradu na pomolu — gospa živa, sela vlastelica«, poleg nje pa sin edinec Radko — »pravnuk roda slavnih Privin«. Na dolgo opeva Vraz deško lepoto njegovo. V tretjem delu izvemo, da je imela gospa Živa »devetero mužke djece«, a so ji vsi pomrli. Ker si je želela otroka, ji je »vješta baka« svetovala, naj se obrne do neke žene v logu. In s tem se Vrazov odlomek konča. Gotovo je dal Vrazu pobudo za pesnitev obisk Beltincev 1. 1838, kakor je prej omenjeno. Da bi pa v beltinskem gradu kdaj živeli Pribinovi vnuki, to je bila le Vrazova romantična domišljija. Vilko Novak. MERCURE DE FRANCE O JUGOSLOVANSKEM SLOVSTVU V svoji knjigi, datirani s 15. aprilom 1935, je Mercure priobčil pod zaglavjem L e t-tres y0ug0slaves sedem strani, posvečenih dubrovniški književnosti, L. Voj-noviču (Histoire de Dalmatie), sodobnim hrvaškim in srbskim piscem, posebno M. Vukasoviču, itd. V drobno tiskanem do-stavku M e m e n t o omenja slovenica, kar jih je dobil: novo izdajo Pretnarjevega franc.-slovenskega slovarja, Kramolčevo zbirko »Domovini«, Kozakov zajetni roman »Šentpeter«. Miška Kranjca »Težake«, frankofilsko kritiko podpisanega poročevalca. — Škoda, da navzlic mojemu priporočilu niso iz Jugoslovanske poslali »Slovenske lirike« in drugih tehtnih del. Tako moTajo naše pesnike zastopati le prei omenjene prigodnice. Naslov našesa poročevalca Ljuba Sokolovida je: M. Phileas Lebesgue, La Neuville / Vault par Beauvais (Oise), Francija. A. Debeljak. m m m PNEVMATIČNA KOLESA V POLJEDELSTVU V kulturnih deželah izpodrivajo pri vozilih kolesa s pnevmatiko čedalje bolj stari tip kol°s z železnimi platišči. Propagando za taka kolesa so začela delati v prvi vrsti gozdarska podjetja, ki pri prevažanju lesa največ trpe od slabih potev. Vozove za prevažanje hlodov so začeli najprvo onremljati s kolesi s polno gumo. Izvrstne izkušnie. ki so se jih pri tem nabrali, pa so podjetnike kmalu dovedle do tega. da so težko, polno Sumo zamenjali s pnevmatiko istih d'men7M. kakor jo imajo avtomobilska koles* Pokadilo se ie, da ie mogoče r»ri prevažanju lesa izhajati pri nezmanjšanem tovoni s tretjino vTvrežene živine, če se unorabliajo namestu železnih gumi meta kolesa in da se razen tega znatno zmanjšajo stroški za vzdrževanje potov. MNEMOTEHNIŠK1 VERZ Glasnik jugosl. prof. društva je priobčil v februarski številki člančič Stevana Pav-loviča pod naslovom MEPKBEP BP II. Na prvi pogled sem osupnil, kaj imam pred seboj: mrkvo — korenje — frc. ca-rotte, ki pomeni v argotu sleparsko igro? Toda definicija me je zmodrila. Gre za to, da si zapomniš čim več decimalk Ludolfo-vega števila Gole številke pa je težko v glavi obdržati. Zato so učenjaki zložili stihe, navadno rimane, da so si laglje vtisnili v spomin zaporedje. Tak stih imenuje naš avtor: m e r k v e r. Odkod pa ta spak? Menda je nemški Merkvers s francosko razlago! Kolikor črk ima, tolikšno številko predstavlja. Vzemimo za zgled 1. francoski spominski granes za prvih 30 decimalk, ki se glasi; 3 1 4 1 5 9 2 6 Que j' aime a faire apprendre un nombre 5 3 5 utile aux sages! 8 9 7 9 Immortel Archimžde, artiste ingčnieur, 323 8 4626 Qui de ton jugement peut priser la valeur? 4 3 3 8 3 2 7 Pour mol, ton probleme emt de pareils 9 avantages. 2. Nemški spominski verz za prvih 23 decimalk slove: 3 14 1 Wie o! dies it 5 9 2 6 5 3 macht ernstlich so vielen viele Muh'! 5 8 9 7 9 Lernt immerhin, Jiinglinge, leichte Ver- selein, 323 8 4626 wie so zum Beispiel dies diirfte zu merken 4 sein! 3. Srbski primer za prvih 32 decimalk: 3 14 1 Cuj, i broj ji 5 9^ možeš zapamtiti — 2 6 5 3 5 sa pesmom, dragi moj brate, 8 9 7 9 otkrivaš decimalne broj e ve konstante- 3 2 3 8 4 Rad je lak, priznače svak, 6 2 6 4 3 brojke po rečima čita dak. _, 3 8 3 Ova vrednost ima 2 7 9 da posluži obrascima 5 0 kruga O Ta zgled je lahek in bo lahko služil tudi našim srednješolcem. (k) človek in dom NOVODOBNA OPREMA Dasi smo priobčili na tem mestu že mnogo slik in člankov p modernem stanovanju in njegovi opremi, nas arhitekti zmerom znova presenečajo z novimi idealnimi osnutki. Vedno znova vidimo, da se stanovanjska oprema v vnanjosti še Dolj poenostavlja, dobiva čedalje bolj prikupne in priročne oblike, na znotraj pa je čedalje bolj praktično razpredeljena, kar se tiče bifejev, omar in komod Na ta način si ta novi slog opreme osvaja vedno več na- bi stene oživljalo. Vsa lepota opreme pa je odvisna od fine izdelave našega domačega lesa, pa naj bo potem isto s kakršnokoli barvo lakirano, luženo, svetlo ali motno polirano. Hrast, bor, bukev, hruška, čreš-nja nam dajejo izboren material, ki ga mora dobiti spretni, vestni, na svojo obrt ponosni mizar v roke, umetnik, ki mu tako rekoč z obdelavo vdahne dušo, da pod njegovimi rokami zaživi. Prav tako je potem odvisna lepota opreme od gospodinje, ki jo dobi v last, mora klonjenosti tudi onih konzervativnih ljudi, ki so spočetka odločno odklanjali vsakršno prednost novim, nečuveno smelim, že skoro bizarno preprostim, oglatim in težkim oblikam moderne stanovanjske opreme. Slika, ki jo to pot priobčujemo, bo že na prvi pogled marsikomu všeč. Marsikdo jo bo zamišljeno premotrival, ne da bi znal tolmačiti, zakaj naj bi mu ne bila po volji. Mladi par, ki ravno sanja o lastnem domu, bo pa gotovo navdušen za tako idealno preprosto in vendar elegantno in okusno opremljeno sobo, čeprav jo bo nekoliko po svoje korigiral in izpopolnil in ji dal pečat svoje osebnosti. Miza bi bila na primer lahko nekoliko višja in večja, kar bi ugodje onih, ki bi sedeli okoli nje, brez dvoma dvignilo. Zavese na oknu iz prosojnega blaga, v taki barvi, ki bi odgovarjala barvi sten. bi lepoto sobe še povečale. Par manjših na vsak način originalnih slik ali dobrih, umetniških pokrajinskih fotografij jo negovati, ne kakor mrtev predmet, ampak kakor živo bitje, ki je namenjeno, d«, ji služi in obenem lepša to, kar imenuje človek dom. In to ni težko. Saj preprosta oprema da kar mogoče malo dela, vsako tako zvano glavno čiščenje odpade, ker jo vsak dan lahko, brez velike zamude časa do dobrega osnažimo Preprosto, lepo izdelano pohištvo je kakor lepa, zdrava in pametna gospodinja; ne potrebuje nikakih lepotil in umetnega nakita, samo snago. X. Y. a \ A H HS PROBLEM 117 I. W. Lilija Prva nagrada na turnirju finske šahovske zveze a b c d e f s h 11 jf 11 11 H ž jjjf cdba iCH w mm H Pf * mm H ■ š§ 11 i j§§ 11 i B jf H ■ UP jjf n B ii mk mm H ■ m BI f Mat v treh potezah PARTIJA Z MOSKOVSKEGA TURNIRJA (Igrana v n. kolu I n d s k Beli: Lilienthal 1. d2—d4 2. c2—c4 3. Sbl—c3 4. a2—a3 5. h2Xc3 6. f2—f3 7. e2—e3 8. e4Xd5 9. Lfl—d3 10. Sgl—e2 11. O—0 12. Ddl—el 13. Del—,f2 14. h2—h3 15. Lcl—d2 16. Tfl—bi 17. a3—a4 18. Ld3—C2 19. Se2—g3 20. Sg3—e2 21. Tal—a2 22. a4 Xb5 23. Tbl—al 24. Ta2—b2 25. Df2—h4 26. Kgl—hi 27. Se2—g3 28. Ld2Xe3 29. Sg3Xh5 30. Dh4Xh5 16. februarja 1935) a i g r a črni; Ragozin Sg8—f6 e7—e6 Lf8—b4 Lb4Xc3 + c7—c5 d7—d5 0—0 e€Xd5 Sb8—c 6 Tf8—e8 a7—a6 b7—b5 Lc8—e6 Ta8—a 7 Dd8—b6 Ta7—e7 c5—*e4 Le6—c8 h7—h5 Sc6—d8 Lc8—d7 a6Xb5 Ld7—c8 Lc8—d7 Sd8—e6 Se6—f8 Te7Xe3 Te8Xe3 Sf 6 X h5 Ld7—c6 31. Dh5—g5 Te3Xc3 32. Dg5—d2 Tc3Xc2 33. Tb2Xc2 Sf8—e6 34. Tal—di b5—b4 35. Tc2—b2 b4—b3 36. Dd2—C3 Se6—c7 37. Tb2—e2 Db6—a7 38. Dc3—b4 Sc7—b5 39 Te2—e7 Da7—a3 40. Db4—el c4—c3 41. Te7—e8 + Lc6Xe8 42. DelXe8 + Kg8—h7 43. De8Xf7 Da3—a8 44. Tdl—el Sb5—d6 45. .Df7—c7 c3—c2 46. Dc7Xd6 b3—b2 47. Dd6—f4 Da8—c6 3eli kapitulira. za bistre glave 234 Vse človeštvo na istem prostoru Recimo, da je na zemlji najmanj 1600 milijonov ljudi. Vse to človeštvo bi imelo dovolj prostora na ravni ploskvi s površino 1600 km', če bi vsakemu človeku pripadel 1 m2. Misilimo»si nad to ploskvijo (kvadratom s 40 km stranske dolžine) goro v višini kakšnih 3800 m, tedaj bi bila površina te gore več nego dvakrat večja od površine temeljnega kvadrata. Ali bi v tem primeru na tej gori stalo tudi več nego dvakrat toliko ljudi? Rešitev k št. 230 (Res čudno!) Zakonca (A, B) imata hčer, potem se daska ločiti in oba se znova poročita. Ta dva nova zakona dasta po enega sina. Rešitev k št. 231 (Muhasto število) število 6. Rešitev k št 232 Letalo v vetru) Polet tja se izvrši z brzino 350 km na uro, polet nazaj z brzino 250 km. Zato traja polet tja 300 : 350 ur, polet nazaj 300 : 250 ur. Skupni polet je torej 300 : 350 +300 : 250 = 72 : 35 ur ali nekaj več nego dve uril Rešitev k št. 233 (Zvito vprašanje) Če postavimo oboje na obe skodeli zelo občutljive tehtnice, bo zlato težje, ker odriva plutovina večjo količino zraka, ki jo je treba odšteti od njene teže. H U M O Samogovor ~Vdova (med pogrebom svojega moža): »Koliko rož! Kako bi jih bil moj mož vesel, če bi to doživel!« Neporočen »Ali je igralec, ki me je včeraj nagovoril, neporočen?« »Da, celo dvakrat!« Radio in živali »Vaš novi radijski aparat je ves razbil! Kaj naj to pomeni?« »Da ... snoči so prenašali živalske glasove, pa se je naša doga malo preveč zanimala zanje!« Draga starina »To je lonec iz stare Troje, vreden 200 tisoč dinarjev.« »Grom in strela! Kako neki so mogli tedaj ljudje plačati tako visoke cene!« Vprašanje vesti Ali sme pes, ki je ukradel klobaso, postati policijski pes? V restavrantu Gospa K.: »Gospod glavni natakar, kaj so naročili ti za sosedno mizo?« »Chambre sžparče, milostiva.« »Dobro, prinesite tudi nam dve porciji!« NA DEŽELNI CESTI ADAMSONOV PLINSKI NAPAD PIRA MIDA C r a s s u s N a v p i k v obe smeri (doli in gori): 3. debela volnina, raskavo sukno, 4. otok na za-' padu Francije (Radis insu-la) + bavarski bojni bog (nordijski Tyr),5. kakršenkoli, kateri si bodi (srbhrv.), 6. najvišje bitje -J- naslov Vu-kasovičeve novele, 7. oblika glagola »omiliti«, 8. z veseljem, pogosto, tudi moško ime + gorenjski priimek, 9. oblika glagola »olasati«, 10. nemško mesto ob Renu - + glavna reka v zapadni Sibiriji, 11. kraj v južni Ameriki (Gorrientas), 12. črka; ki v matematiki pomeni pravi kot + zastarel srbski izraz za konjušnico, 13. srbsko krstno ime. — Vodoravno: 1 —15 pa tudi narobe, in 1 —8 —15 ali pa 15 —8 —1 izrek o mestu, ki nam ga je očuval pokojni general R. Maister. REŠITEV »LIRE« V ŠT. 17 Četa »Rodina«, ki kani do Rateč. anekdote Prava vljudnost Mnogo občudovana francoska krasotica Cordier (umrla 1. 1885) je bila na dvoru Napoleona III. najlepša, pa tudi najbolj duhovita dama. Brez števila je doživela prijetnih dogodivščin in mnogo Itujih knezov je klečalo pred njo. S svojo vnanjost-jo in živahnostjo je znala pritegniti nase tudi strogega ruskega velikega kneza Konstantina, ko je bil v gosteh na francoskem dvoru. Cesarica Evgenija, Napoleonova žena, je opazila to Konstantinovo slabost in ga je zato vprašala na dvorni veselici: — Katero izmed navzočnih dam pa vaša visokost najbolj občuduje? — Madame, oprostite, se je izmotal veliki knez, saj me poznate kot slabotnega človeka. Pri meni • je še zmerom tako, da kljub drugačnim 'zahtevam bontona zmerom najbolj občudujem svojo ženo, razen nje pa prav nobgne ženske. Veliki knez se je po tej preskušnji skrbno izogibal Cordierove. Samo ne 'lisjakov Ruska carica Katarina II. (1729—1796) Je prejela, ko je v mladih letih odhajala v Rusijo, od princa Henrika, brata Friderika Velikega, tale nasvet: — Zdaj greste v deželo, kjer vam bodo stregli medvedi! — To še ne bo tako hudo, — je dejala princesa, — želim si pa zelo, da bi ne imela okoli sebe lisjakov. S tem je mislila na oba brata, med katerima posebno Friderik nI užival nikoli njenega zaupanja. Primerno stanovanje Lavrenoij Sterne, angleški pisatelj, ni bil posebno ljubezniv nasiproti ženskam ln je rad zapisal kakšno neprimerno. Ko so nekoč govorili o nesramnosti in osiad- nosti, se je Sterne silno razjezil in dejal: — Kdor govori ali piše osladno, bi mu bilo treba dati na mestu zaušnico ali pa ga obesiti na lastnih vratih. — Tako je prav, — je izpopolnil Gar-rick, — toda vi gotovo stanujete v najetem stanovanju. Kaj je prav Nemški cesar Leopold L (1640—1705) je imel na dvoru cele vrste slug. Ko so mu nekoč ugovarjali, da je te služinčadi zanj mnogo preveč," je odgovoril nedvoumno: — Res je, preveč jih je; toda res je tudi, da ne potrebujem jaz njih, temveč le oni mene! ILUSTROVAN TEDENSKI OBZORNIK * V LJUBLJANI, 28. APRILA 1935 ★ KNJIGA 17-UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI, KNAFLJEVA ULICASTEV 5 TELEFON 3122 DO 3126 * CENA POSAMEZNI ŠTEVILKI DlN2— POŠTNINA L A Č A N A V GOTOVINI ŽIVLJENJE IN SVET Izhaja ob nedeljah ter stane na leto (dve Knjigi) 80 Din, za pol leta (ena Knjiga) 40 Din, za četrt leta 20 Din, mesečno 8 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 2 Din Naročnina za Inozemstvo: ITALIJA: četrtletno 8 Ur, polletno 10 Ur, celoletno SO Ur. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 Šiling. AMERIKA IN OSTALO INOZEMSTVO letno l>/2 dolarja f UREDNIŠTVO EN UPRAVA v Ljubljani, Knafljeva ulica 5 TELEFON ST. 8122, 8123, 8124, 8125, 8126. ST. HIŠNEGA TELEFONA 905 UREDNIŠTVO NAČELNO NE VRAČA ROKOPISOV UREDNIK IVAN PODR2AJ VSEBINA ŠT. 18: Primarij dr. Mirko Cernič: STEBRI SODOBNE KIRURGIJE (9) — IZUMI-TELJEVA SMOLA — PRESKUŠANJE PADAL — ŽIVI ORGANIZMI NISO STROJI (dr. V. F.) — Dr. Anton Debeljak: PO SINJI ADRIJI (18) — SKOPOST, PRIROJENA LASTNOST (po dr. Logreju - dr. St. J. - z risbama E. Justina) — GLASBA PRI DELU (tma) — DREVO NAJVEČJEGA OBSEGA — Ivo šorli: NA KLAVNIŠKEM DVORIŠČU — PANAIT ISTRATI (B) — MILIJONINKE MILIMETRA — Essad beg: ZAROTA ZOPER SVET (18) — PLINSKA VOJNA 500 LET PRED NAŠIM ŠTETJEM — PTIČJE ZIBELKE (B. B-k) — Dr. Vladimir Travner: MAIMONIDES — IZ LITERARNEGA SVETA (Stanko Vraz in Prek-murci - Vilko Novak — Mercure de France o jugoslovanskem slovstvu - A. Debeljak) — PNEVMATIČNA KOLESA V POLJEDELSTVU — MNEMOTEHNIŠKI VERZ (k) — ČLOVEK IN DOM (Novodobna oprema) — ŠAH (Problem — Partija z moskovskega turnirja) — ZA BISTRE GLAVE — Na platnicah: KRIŽALJKA (Cras- sus) — ANEKDOTE Slika na ovitku: POMLADANSKO SONCE VABI (Foto Lueslers) Naslovna slika: GEO TYROLLER: »DELO« (lesorez) V prihodnjih zvezkih »ŽIVLJENJA IN SVETA« bodo izšli razen že naznanjenih naslednji prispevki: Anton Kappus: Svatba na jugu — St. Kociper: Postava in značaj — Trnovo, stara bolgarska prestolnica — Notranje lice kovin — Nekaj kratkočasnega za otroško sobo — Črnogorci L dr. - aiiiiiim IZDAJA ZA KONZORCIJ ADOLF RIBNTKAR — TISKA NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI —, NJEN PREDSTAVNIK FRAN JEZERŠEK !""""" !!!!""" !""{ " " !!"!" !"""" P!"" !" U! 2IVL1EN7E IN SVET STEV. 18. V LJUBLJANI, 28. APRILA 1935. KNJIGA UEO TYRQI.T.F,R DELO (lesorez) STEBRI SODOBNE KIRURGIJE P r i m a r t j DR. MIRKO C E R N 1 C NADALJEVANJE in. Kri je na j žlahtne j ša izmed vseh tekočin — proti krvavitvi oleg boja z bolečino je boj s krvjo gotovo naj starši med kirurškimi opravili oziroma med zdravniškimi dolžnostmi na sploh. Bolečino pač prenese _ sem pa tja kdo do neverjetne mere, zlasti če mu živci niso normalni, odtekajoča kri pa je liki oljnata lučka: življenju reje zmanjkuje, gineva in končno ugasne. Da se kri ustavi in krvavitev preneha, je treba v bistvu dvojega: odprte žile se morajo sfrkniti, kri v njih pa »trditi in jih zamašiti. Ze stari kirurgi, ki so imeli opravka zgolj z ranami, kakor jih je zadajalo takratno vsakdanje življenje (lov na divjad za prehrano, obramba proti zverem, bojni pohodi in varnost), ki kljub vsemu niti zdaleka ni bilo tako riskant-no kot dandanašnje, so imeli dostikrat križe in težave, da so kri ustavili. Ce namreč rana sama ni odprla nobene večje žile, oziroma če ožilje samo ni bilo že bolno n. pr. zaradi zavapnenja, ki ne da, da se žila s trdnim ostenjem zapre, tedaj je krvavitev navadno kaj kmalu prenehala sama od sebe. Kadar pa se to ni zgodilo, tedaj so uporabljali belo železo, s katerim so rane izžigali; ta princip — seveda v drugačni obliki — uporabljamo še danes in krvavečo rano oblijemo z vročo tekočino, ki povzroči, da se žile skrčijo in zapro. Potlej so rano samo trdo obvezah oziroma prevezah nad rano, s čimer so stisnili žile v rani oziroma nad rano in na ta na-, čin prekinili dotok sveže krvi od srca sem — to je bilo zdravljenje arterijske krvavitve. Za vensko krvavitev, za dotok črne krvi od koncev udov v rano, pa je bilo treba seveda malce drugačnega postopanja, namreč s stiskom uda pod rano. To smiselno in smotreno ravnanje je imelo popoln uspeh seveda le takrat, če je pritisk na žile imel trdo podlago kot n, pr. lobanjo in druge kosti. Ta način ustavljanja krvi se je ohranil do današnjih dni, se je smotreno izpopolnil in izvrstne služi zlasti v nujnih primerih izven zdravniških za- vodov kot n. pr. v vojni, na lovu, v hribih itd., dočim pomeni v bolnicah in sa-natorijih zgolj prehodni korak, kateremu mora čim prej slediti končna ustavitev, ker ud ne prenese brez škode dolgotrajnega stiska vseh organov. Bolniki sami, še večkrat pa njihovi brezglavi bližnji, so skušali krvaveče rane zdraviti s tem, da so jih obkladali s pajčevino, z živalskimi in lastnimi iztrebki ,z rastlinskimi zvarki in precedki. Ker je tako postopanje največkrat ranjencu škodovalo, se je iz tega rodilo staro, pa večno veljavno načelo, ki veli zdravniku in vsakomur: primum non nocere. to je, najprej glej, da ne škodiš! Vendar vse to današnjemu kirurgu ne more zadostovati, da bi ga ohrabrilo za sodobne operacije, pri katerih se morajo odpreti ne le najfinejše žilice-las-nice, marveč tudi večje in največje, da, celo organi, ki so nekak sklop samih žil in žilic kot na primer golša, ledvice itd. Tu je bilo treba vse drugačnih pripomočkov. Prvi pripomoček je bil poseben instrument, s katerim se krvaveča žila prime, stisne in potlej podveže. Odtenek te ideje je bil, da se žila, po kateri polje kri v rano, na najprimernejšem mestu nad rano poišče in podveže, tako da do rane kri več ne more. Za ono drugo, v zdravstvu parenhim-sko krvavitev imenovano, pri katerem je vsa rana kakor goba med izžemanjem — to krvavitev bi morda najtočnejše primerjal z izlivom medu iz prerezanega satovja — pa se je rabila tamponada, t. j. natrpanje rane z gazo in vato in zaradi tega pritisk na krvaveče tkivo. Toda tudi vse to nas ne zadovoljuje. Temu mehaničnemu ustavljanju krvi je bilo treba priključiti še nove načine. Ena vrsta teh je. da s posebnimi zdravili vplivamo na živce-skrčevalce žil pred, med in, če treba, po operaciji. Druga vrsta so taki, ki z zdravili pospešujejo zmožnost krvi, da se strdi. V zadnjih letih pa se je uveljavila krona teh prizadevanj: pretok krvi iz zdravega na bolnega. Tu se je šele pokazalo, kak neizmeren zaklad zdravih energij je shranjen v krvi. V njej tiče tisočere lastnosti nali!k soncu, katere- ga energija polje po vseh stanicah ve-soljstva. * Če se ozremo nazaj na svoja razpravljanja in na kratko posnamemo, kar smo slišali, vidimo, da je sodobna kirurgija res veja splošne zdravstvene vede, poleg tega pa še prav posebna umetnost, ki temelji na spoznanjih in dognanjih zdravstva in vede sploh, ki pa sloni razen tega še na posebnih svojskih kirurških stebrih: na razkužbi in brez-kužbi, na nebolečnosti in na oblasti nad krvavitvijo. Na drugi strani pa smo videli, da so se tudi zdravniki, v našem primeru pred vsem kirurgi, borili za svoja dognanja, se zanje žrtvovali in tvegali celo svoje zdravje in življenje. Kakor marsikje drugod se dogaja tudi v kirurgiji: tisti, ki so orali ledino in se prvi z muko dokopali do novih spoznanj, so želi samo nehvaležnost, dočim so se glupeži ustili na njihov rovaš. Sodobna kirurgija je na zavidanja vredni višini. Vendar se kljub temu, da si leto za letom osvaja nove panoge v zdravstvu, že vendarle opaža bistvena K. L. HOiNEGGER ŠESTNAJSTLETNO DEKLE preusmeritev: kar se je n. pr. pred četrt stoletjem pri kirurški tuberkulozi (jeti-ka sklepov, kosti in žlez) energično operiralo, to se danes v spoznanju, da je jetilka bolezen celotnega organizma in ne samo tistega dela, na katerem se nam kaže, zdravi z dieto, zrakom in soncem. Pri raku pa, ki se v novejšem času smatra prav tako za celotno obolenje kot tuberkuloza, pa kljub temu še zmerom vlada kirurški nož kot nadkriljeva-iec vseh drugih načinov zdravljenja, dokler je bolezen na taki stopnji, da je radikalna operacija mogoča. To je sicer na videz nesmisel, pa izkušnje nam izpričujejo, da ni, kar si razlagamo tako, da kirurški nož uniči jedro sovražnika-raka, z razpršenimi sovražnikovimi ostanki pa opravi organizem sam. Zato ga je treba po operaciji krepiti in ga čuvati pred vsemi telesnimi in duhovnimi napori. Pesnik Goethe je rekel pred 100 leti, da kirurg zdravi brez čudežev in brez besed dela čudeže. Slavni angleški kirurg Lister pa je v svojem promocijskem govoru leta 1876 izustil besede: »Če bi nam šlo za dohodke in časti, tedaj naš poklic nikakor ne bi bil vabljiv. IZUMITELJEV A SMOLA Američan Lee de Forest je izumil 1907 elektronko s krmilno mrežo, kakršna se rabi zdaj v sto milijonih vzorcih pri radiu. Lee de Forest pa je prišel takrat s svojim izumom nekoliko prezgodaj in ni mogel najti finančnika, ki bi izkoristil njegov izum. Da bi si prihranil 25 dolarjev, ki jiih je moral letno plačevati za zaščito svojega izuma, je puetil patent propasti. Ko bi vzdržal vsaj še leto dni, bi si bil zaslužil milijone, ker so se takrat že polagali temelji današnje ogromne radio industrije. POSKUSANJE PADAL Padala morajo nuditi stoodstotno varnost. Običajna tovarniška garancija, ki se nudi za druge izdelke, bi bila v tem primeru pogubna šala. V prvi vrsti je pri padalih važno, kako so zganjena. Zgibanje padal ja umetnost, ki bi 6e je moral vsak pilot temeljito naučiiti. Na nekaterih letalskih šolah se poslužujejo za nadzorovanje tega posla naslednje metode: gojenec se mora postaviti s padalom, ki ga je sam zganil, pred močan motor b propelerjem. Na povelje steče proti propelerskemu vetru in potegne za proži lno vrvico. Padalo se odpre in vleče letalca a seboj, dokler ga pomagači ne prestrežejo. Bodoči letalci se na ta način najbolje nauče vestnosti, ki je potrebna pri ravnanju s padali. Če ga pa izvršujete, tedaj se prepričate, da ima prav posebne prednosti in da človeka prime in zadovoljuje kot noben drugi. Naša ponosna naloga je, da čuvamo nad telesnim svetiščem nesmrtnega duha; le če ostanemo na pravem potu, bomo deležni nepremakljive zvestobe in iskrene ljubezni.« Moj profesor Rosthorn na Dunaju nam je študentom-novincem v kirurški vedi in umetnosti razlagal, češ, v začetku boste obupani, ker se vam bo zdelo, da so to stvari, ki se jih ne morete nikdar tako naučiti, da bi jim bili kos — ' to bo stopnja obupa; potlej se boste lotih dela in videli, da gre, ter si namah domišljevali, da vse znate in zmorete — to bo nevarna stopnja objestnosti in domišljavosti; nazadnje pa se bo uveljavilo spoznanje, da res marsikaj znate in zmorete, da pa ste tudi v marsičem brez moči in da se vam, žal, marsikaj ponesreči — tedaj boste prišli na pravo stopnjo zmernosti in preizkušene previdnosti in v tem stadiju glejte, da ostanete svoj živ dan! In to spoznanje je zame četrti steber sodobne kirurgije. DALJE ŽIVI ORGANIZMI NISO STROJI POGLED V ŽIVLJENJSKE SKRIVNOSTI Med najprimitivnejša živa bitja štejemo enostanične živine, ki so žival in rastlina hkrati. 2e _____ ta bitja so tako razčlenjena v tako zvane organske stanice, da si posamezni deli dele življenjske funkcije. Tudi vsaka stanica tega ali onega rastlinskega organizma je ustvarjena za neki določen posel. Posebno zanimive so v tem pogledu podolgovate kožnate stanice, iz katerih so sestavljene kakor laščki tenki izrastki korenin, tako zvane lasne koreninice. Njihova živa substanca nekaterim snovem popolnoma zabranju-je vstop vase, dočim ga drugim olajšuje. Na ta način lahko stanica izbira med snovmi, ki so ji na razpolago in nabira v sebi tiste, ki ji prijajo, oziroma, ki jih potrebujejo. Na ta način srkajo iz iste zemlje nekatere stanice n. pr. samo kremenčevo kislino, druge apno, tretje kuhinjsko sol itd. Morska voda vsebuje tri odstotke kuhinjske soli, pa zelo malo kalijevih soli in vendar nakopičijo morske alge, ki jih nenehoma obliva slana voda, v sebi le prav malo kuhinjske soli, nasprotno pa mnogo kalijevih soli, fosforja in joda, ki ga vsebuje morska voda prav neznatno množino. Ako bi stanice ne imele sposobnosti izbiranja med snovmi, potem tudi ne bi mogle zbrati toliko potrebnih zalog sladkorja in drugih hranilnih snovi v semenju in sadežih. Prav tako, kakor je stanična proto-plasma morskih alg ločena samo s tenko kožico od morske vode, so tudi oči morskih rib in drugih živali zaščitene pred njo zgolj s tanko roževinasto kožico. In dasi je morska voda zelo pronicljiva, se vendar v očesni steklovini nikoli ne nabere več soli, kakor je organizem potrebuje. Sama živa substanca zabranjuje čezmerno nabiranje soli. Ravno tako se znajo braniti tudi možgani, kadar se žolčno barvilo, ki je zašlo v kri, razširi po vsem telesu. Stanice v očeh n. pr. prav rade spuste vase žolč in dobe od njega značilno rumeno barvo, možganske stanice pa mu popolnoma zabranijo dostop. Mnogi življenjski pojavi ne bi tekli tako čudovito točno in tako samo po sebi umevno, ako ne bi bile posamezne skupine stanic glede opravljanja svojih funkcij tako zelo samostojne kakor so. Včaai je videti, kakor da bi bile neka- Prerez človeškega telesa, ki kaže zvezo požiralnika z želodcem tere stanice posebna bitja zase. Kako čudovito umetno znajo n. pr. ledvice filtrirati ali precejati kri. Vse odvisne in škodljive snovi odstranijo iz nje, dočim varno zadrže vse druge prav tako pre-cedljive snovi, ki so krvi potrebne ali koristne. Kadar se pojavi v krvi preveč sladkorja, se ledvice brž potrudijo, da ga predado urinu in z njim izločijo iz telesa, da bi na ta način vzdržale zdravju potrebno ravnotežje. Ko pa sladkorja v krvi ni čez potrebo, ga ledvice niti trohice več ne izločijo. Nobena mehanika ne ume razložiti sposobnosti »želodčnega vratarja«, Id zna zadržati v želodcu samo tiste sestavine hrane, ki se morajo v želodcu prebaviti, dočim odrine naprej vse druge, s katerimi ne vedo želodčni sokovi kaj začeti. Arterije, ki hranijo našo kožo, se v mrazu skrčijo, nasprotno pa se drobne W. Giese: STARI MUN NA VETER (perorisba) nja, potlej se le-te raztegnejo nad nor-• malno dolžino in se s tem same zavarujejo, da bi se ne raztrgale. Te dragocene lastnosti n. pr. nimajo mišice, ki pregibajo ude. Samo srčna mišica je v stanju prilagoditi se vsakokratni obremenitvi in niti ne na prisiljen, marveč na povsem priroden način. Podoba je, kakor da bi se v sili vklopil v krvni obtok motor večjega učinka. In vendar je ostalo srce isto, motor je ostal isti, samo njegovi cilindri so se povečali, raztegnili, da lahko poganjajo kri z večjo močjo. Tak stroj je po vseh zakonih naše mehanike nemogoč. Take stroje lahko gradi samo narava, po svojih tajnih receptih. Dr. V. F. lasne žilice hkrati razširijo, tako da v njih kri zastaja in dobi koža višnjevo-rdečo barvo. Isti dražljaj izproži tedaj v arterijah in venah dva povsem nasprotna učinka. Mišice obeh skupin žil, delajo torej kakor dvoje povsem samostojnih organizmov. Prav posebne sposobnosti pa odlikujejo votlo mišico našega srca. Mišična vlakna srca se umejo po svoji dolžini za čuda prožno in naglo prilagoditi vsakokratnemu naporu, ki ga mora srce zmagovati. Ako se polnitev srca poveča s strani ven, se začetna dolžina mišičnih vlaken takoj avtomatično poveča, kar pomeni, da ima mišica v novem stanju večjo pritisno silo ko poprej. Ako preobremenitev mišic le predolgo ne odja- PO S I N J DR. ANTON N A D A L, J se te stvari, ki čitatelja močno mudijo, pisatelja pa še bolj, so zavzele prvotno samo nekaj trenutkov: misel je najhitrejša, zdaj si v Splitu, zdrj na zvezdi u_ Miri. Tako sva s solilebnikom še vedno v začetku večerje v podrumu Ispod Grota. Božje darove uživajoč si izmišljava, kaj naj bi s seboj vzela za brašno. Vsakega nekoliko, sem nasve-toval po znanem reku: Ein bissl Mi-schung bringt Erfrischung, po moje: razlika mika, po latinsko pa: variatio deleetat Posebno vabljiva bi bila jed, ki jo navaja Asistofan v »Babjem taboru« (ženski shod, Ekklesiazusi) in ki vsebuje nemara največ sestavin, obilo več nego najboljši liptavec. Aristofanov ragout torej slove: Lepadotemacho — selachogaleo — kranio — leipsano — drimylio — drim-matosilphi — sparaomelito — kata-kaehymeno — kichle — pikossypho — phatto — peristeralektryo — nopteg-kephalo — kiklopelei — olago — osi-raeO — baphetraganopteron. J. H. Voss je to ime takole ponemčil: Austerig — bockelig — butten — lam-pretiges — schadelzerstuckelungs — herbegebriihetes — silphioomviirziges — honigbetranfeltes — amseligschnepfiges — tauben — fasaniges — hahneleinhir-niges — drosselgebratenes — ammer-ling hasiges — mostiges — graubi-ges Geflugelgericht. Mogoče bo tiskarski škrat naš recept kaj potvoril. Zato greste lahko iskat besedilo v mariborsko »Zoro« 1873 (144), kjer pa stoji ,T predzadnji besedi res b, p p: graupiges. 7 a nas kravojedce, kakor označujejo Indi evropskega dvonožca, je pričujoči recept zares prikupen. Zato naj ga po-našim, kolikor bom vedel in znal: Ostrigasto — kozlovska — robčasta (kameničasta) — minogasta — zdrob-'jeno možganska — rezno varjena — s silfijem začinjena — z medom porošena — kosonsko kliunačasta — golobje — fazansko — piškomožganska — drozga-sto pečena — strnadovo — zajčje — moštnato — kašnato — perutninska jed. — Oho, to pa je nekaj tacega, da ni za vsacega! se ie oerlasil v moji koži smrkolin iz prejšnjega stoletja, dečko, ki je spomladi ali jeseni krave pasel in I A D R I J I DEBELJAfi B V A N J B na vse zgodaj čakal na rosnem pašniku, kedaj bo živinče kaj gorcega od sebe vrglo,5) da bo mogel stopiti bosopet v črno špinačo; frkolin, ki je poleti z drugimi štrkolini — majhna stopinja, velika zlobinja — pekel srakoperje in vrabce, na moč hvaleč izborno slast prismojene pečenke. — Nekaj takega, kar ni za vsakega! je potrdil v meni vseučilišnik, ki je na Dunaju menzaril in o priliki hodil v gostilno, označeno s konjsko in oslovsko glavo v izvesku; zanesenjak, ki se je slastoustil s Catullovim vrabičem in njegovo deklico: Passer, deliciae meae puellae... saj mu je bil kakor Catullu mošnjiček s paj-čino prepreden: Plenus sacculus est aranearum... sa-njar, nič manj zadovoljen kakor Cattul-lov Furius, ki tako malo uživa pozem-skih darov, da gre komaj desetkrat na leto v tihi kotiček in daje od sebe trda zrnca, ki jih sme z roko treti, ne da bi si prste pomazal: ... cutos tibi purior salillost, Nec toto deoies cacas in anno, Atque Id doiriius est faba et lapillis Quod tu ai mamibus teras fricesque, Non umquam digitum inquinare posisie ... — Katera možinja,6) vprašuje v meni tisti avatar, ki dan za dnem ptice krmi in ima še celo za vrabce vselej košček kruha pripravljenega v žepu, zadovoljen, ako ga marajo zobati, — katera možinja bi bila kos, da mi pripravi ta prigrizek po grškem navodilu? Okusna pa mora biti ta poslastica vsaj tako kakor češki »cuc na bidylku«, ki ga P. Eisner v Praški preši 10. marca nemči z »Lutsche am Speil«, sesulja na spili, cucalo na šibici. Tak cucelj na paličici — kolut ali krogla izborno sladke, lepljive in vlačne snovi, nataknjene na dr-žalce — se prodaja po semnjih in ljudskih veselicah. Toda kaj toliko čebljaš o jedači? utegne reči kak bralec. Nato smem ugovarjati, da je papa in pupa velikanskega nomena. Franz Werfel je v svoji drami Božje kraljestvo na Češkem (Das Reich Gottes in Bohmen, 1930) izjavil, 5) Izraz Lašč a n skesa gosipoda. ") Izraz za Evo v svetem pismu britanske družbe. da tiči nemara v jelu in prebavi smisel vesoljnega sveta: Vielleicht ist Fressen und Stinken der Sinn des Weltalls. To domnevno resnico je bržkone slutil oni dijak, ki je med učno uro sestavljal naslednji »Recept za okusno jedilo«: •Na pet litrov vrele vode vzemite eno kilo sode. Pa soli in par krompirjev in polno pest dolarjev. Nato kamilic in par golobic pa liter olja, vazelina, vina, trempetina (!). Vse skupaj premešajte, čez par ur pet klobas dodajte, pa košček čokolade, marmelade, safalade, mleka, žajfe, petroleja, petrolejevega kleja. Vse kuhajte pol ure. Pridenite še tri kure, malo jajec, vazelina, eno škatlico globina. Tedaj zavijte v stare gate velik kos prašičje prate. Namesto cukra vazelina, namesto vode liter vina. Da okusno bo kosilo, primešajte še črnila in odola, kalodonta, žajfe in pa žlidre okajene fajfe... gumištaufe (?) in rozine, kurje perje in kocine. — Da hitrejša bo prebava, privrzite drandrefana (?), zobotrebcev, makaronov, iinair.ita in patro-nov. Če melšpajza poželite, malo gipsa si denite. Iz čikov od viržinke napravite si palačinke. Za kompot pa ne skrbite, zlahka si ga naredite. Kilo konjskih fig s šabesom si polijte. 7daj še paprike dodajte. Čez pet minut pa primešajte troho popra, tudi dobra je konoplja. — Če je ni pri hiši. kravo si kupite: mleka pomolzite, v šalo ga prilijte. Zdaj vzemite mrvico globina, potlej še bencina, paradajzov in pepela — pa bo kava vam uspela. — Ta recept je za kosilo, ki bi vsakemu teknilo. Zdaj želim pa vsem poprek obilo sreče: Dober tek! Ko sva se tako mršila s solilebnikom — Zapik! Obrazložiti moram zaradi nekaterih, ki niso čitali prvih poglavij mojega kramljanja, kaj pomeni solilebnik. To je dober sosed, s katerim si deliš s o 1 i n h 1 e b. Narodno skovanko rabi večkrat Mičun M. Pavičevič v svojih dvanajstih knjigah »Črnogorci u pričama i anegdotama«. S solilebnikom sva se mršila7) v dalmatinski kuhinji. Mrsnina, to je mese-nina, mi dandanes že več tako ne diši kot izvrstna solata. Italijan ima zanjo navodilo: insalata poco accettata, bene oleata. Neke kuharske bukve podajajo tale nasvet za njo: Skopuh jo mora oki-sati, potratnik jo pooljiti, norec pa premešati ... Zaz zase potrebujem dva tri skopuhe in pol potratnika. Mesnina je bila sicer izvrstna, vendar malo preslana. Sol! Koliko slave so ti že spleli različni veleumi. Pri nas te je poveličeval Josip Stritar, a jaz te imam hitro dovolj in preveč. Morda mi je duhovnik ob krstu dal preveliko porcijo, rekoč: »Accipe sai sapientiae«. Zato se mi nemara N a C1 tako naglo prigrustL Vendar je že v pradavnim veljala sol za ») Znanec F z Brezja ml trda, da ▼ njegovem kraju »mršiti se« pomeni: postiti se. Torej ravno narobe splošno slovenskemu pojmu. prvovrstno začimbo. Sallustiius jo šteje med irritamenta gulae, dražila (spodbude) za grlo. Stare postave na Nizozemskem so velevale, da se je zločincem dajal nesoljen kruh: tako so bili najhuje kaznovani. Solarina je bila od nekdaj najzoprnejši davek: Martin Krpan je mejače pošteno našeškaL Ta-citus poroča, da so se stari Germani I juto bojevali za slane vrelce. Pri Abe-sincih je sol dolgo veljala za denar in iz Buffona lahko zveš, da jo je vsakdo nosil v žepu pri sebi. Kadar sta se dva prijatelja srečala, se nista poljubila po rusko ali drugače, pač pa si dala poli-zati svoj slani kamen. Nekateri narodi močno hlepe po njej, kakor naši otroci po sladkorčkih: zamorci v Siera-Leonu, Sahari, Sudaniu. Drugim pa ni zanjo: Numidom, Kirgizom, Beduinom. Jaz torej do neke mere vlečem z bednimi Be-duini. Toda kdo ima prav? Neki kemično - biološki list prinese vsak mesec na naslovni strani geslo: »Najlljubkejše človeško telo ni nič drugega kakor akvarij: 40 litrov tople morske vode, kjer živijo stanice.« Slanost uhaja iz tega akvarija po raznih potih: Daudetov »Brat Jakob« jo je največ gu-bil s solzami. V vročem pasu sveta bi človeška temperatura naglo presegla 37°, kar bi bilo usodno za telo. Toda čudovit avtomati-zem ureja termično obrambo. Kako to? Obilen znoj prinaša hladilo, ki vzdržuje temperaturo telesa blizu normale. Če človek dosti pije, uhaja skozi znojnice seveda tudi nekaj soli; zato pa naš akvarij trpi zgubo soli. To se pripeti Saharcu ali Sudancu, ki polokata 6 do 12 litrov vode na dan. Odtod ta huda lakota po soli, kakršno človek čuti po vročih deželah. Evropski vojak v Sudanu je prejema ne 15, temveč 30 gramov na dan. Organizmu je dovajati soli ne samo sorazmerno s pijačo, marveč tudi sorazmerno z jedačo. Travoijedci je dobijo premalo v svoji krmi, zato so vsi neumni nanjo: tako n. pr. »neslane kožice«, kakor jih imenuje Finžgar s svojem epu »Triglavu«. Sem spadajo krave, kozli, janjci in človeški vegetarijanci. Njim je rekel evangelist: Bonum est sal; habete in vobis sal et pacam habet e.8) ») O tatoih in enakih vprašanjih je letos izšla v Parizu strokovnjašlka knjiga: Dr. J. Ohaussiin, C o m m e n t et ponrqnoi nous devone m a n g e r d« sel. DALJE ROMANTIKA (lesorez). B. ZIMMERMANN SKOPOST - PRIROJENA LASTNOST H k op os t je posebne vrste duševna bolezen. Skopuh se skuša omejiti do skrajnosti. Ta način bolnega varčevanja vodi v svojih skrajnih posledicah do lakote v izobilju, pri posebno razviti bolezni pa celo do smrti na vreči zlata. Poleg tega se skopuhovo stanje z leti stalno slabša, dokler »varčevalni instinkt« ne izrabi vse duševne in telesne energije. Skopost je treba razlikovati od po-žrešnosti, ki je bolestna in pretirana želja za zaslužkom, med tem ko je skopost nenaravno razvit čut varčevanja. Skopuhova strast je osredotočena na denar, kateremu se človek zapiše z dušo in telesom. Da skupuh obdrži v svoji posesti denar, se mora odreči marsikateremu veselju in ugodju. Kakor vsaka strast ima tudi skopost svoje užitke, ki so sicer bolestni, niso pa zato nič manj globoki in veliki. Skopuh uživa v tem, da gleda svojega ma-lika, ga gladi in se ob njem napaja. Zato je mnenje, ki slika skopuha kot nesrečnega človeka, napačno. Pravo bogastvo normalnega človeka često res ne naredi srečnega, pač pa dozdevno bogastvo skopuha skoraj vedno osreči. Odrekanje v življenju mu poplača neke vrste višja blaženost. Posebna poteza v psihologiji skopuha je njegov strah pred vsakim rizikom. Skopuh je nasprotje hazarderja. Skopuh ne izroča svojega težko prihranjenega denarja naključju. Ne igra na borzi, ne / kupuje srečk, delnic in obligacij. Sicer je pa v denarnih zadevah pošten človek. Dolgov ne dela, če je pa že k temu pri-moran, jih po možnosti omejuje ter jih plača, čim jih more. Skopuh noče biti dolžnik, ker hoče imeti svoje zlato sam zase. Skopuhu manjka domišljija in v tem je najbrže njegov pretiran smisel za varčevanje. Ne zna si točno predstavljati kupne moči denarja, niti sreče, ki jo prinese človeku, če zna pravilno z njim postopati. Posebno zanimivo je, da je skopost bolezen, ki se je človek ne zaveda. Skopuh ne ve za svojo lastnost, ne obsoja se in se ne pritožuje. Očitek skopuštva smatra za krivičen in nezaslužen ter se nad njim razburja. Zagovarja se z varčevanjem. Kdor ga posluša, kako hvali zmernost in samozatajevanje, bi ga moral smatrati za modrijana, če ne bi poznal njegove slabosti. V odnosih do svojih sovrstnikov je skopuh brez srca. V njegovem značaju je poteza krutosti če ne celo nečloveško-sti. Vse, ki so mu po naravnih zakonih najbližji, sovraži. Kot oče nima smisla za družino, v prijateljskih odnosih je brez vsake nežnosti. Nima usmiljenja do drugih, ker ga ne pozna sam do sebe, čeprav ravna s seboj malo boljše kakor z nesrečneži, ki so odvisni od njega. Zlasti pa sovraži svoje dediče. Čudno je, da ima rkopuh često avtoriteto na svojo okolico. On jo zna neusmiljeno ukloniti svoji volji. Obdaja se z ljudmi, ki jih izrablja. Tudi ni splošno res, da bi skopuhi živeli v večnem strahu za svoje zaklade. Takšni strahovi običajno ne kratijo skopuhom spanja in ne motijo njih duševnega miru. Če izgubi skopuh vse svoje premoženje, se pri njem ne pojavljajo izbruhi obupa. Znameniti profesor de Fursac. ki je napisal o skopuhih do sedaj najboljšo študijo, pravi celo. da je videl pri ljudeh, ko so izgubili vse svo- je premoženje, le hipen izraz slabe volje, kar je pa bilo tudi vse. Skopuhu ostane strast, ki mu nudi tolažbo. Znova začne štediti ter si bo vedno nekaj prihranil, ker nima skoraj nobenih potreb in zato tudi nobenih izdatkov. Skopost je nedvomno prirojena bolezen. Ako si ogledamo skopuha v vsakdanjem življenju, njegovo zagrizeno varčevanje, njegovo v vseh ozirih skromno in malenkostno življenje brez vsake udobnosti in razvedrila, njegove večne spore in prepire z okolico, njegovo sovraštvo do vsakega sijaja, potem vemo, da more biti skopuh le človek, ki mu je prirojena ta lastnost. Ce je treba, gre skopuh tudi beračit. Beračenje kot tako se mu ne upira, saj je v skladu z njegovimi notranjimi nagnjenji. Miloščina mu nudi možnost, da nekaj vzame, ne da bi mu zato bilo treba kaj dati. Včasi pride skopost v nasprotje z drugimi strastmi, zlasti z ambicijo in ljubeznijo. Vendar človek, čigar čuvstva zaidejo v taka protislovja, ne spada med prave skopuhe. Prava skopost obvlada vse druge strasti in jih kratko malo zatre. Skopost noče deliti oblasti. Eleganca nečimurnega skopuha je žalostna. Če je pa zaljubljen in hoče pokloniti dar, se njegov poklon vedno konča kot umazanost. Sicer pa imajo skopuhi malo življenjske sile, slabo ekspanzivno moč in skromen temperament. Po svojem značaju zato niso agresivni, zavzemajo vedno defenzivno ali negativno stališče in napravljajo vtis mrkih ljudi. Znano je, da je pred vsem starost doba skoposti. že vnanjost skopuhov kaže njihove duševne zablode. Poteze v licu se ugrebejo, s kosti izgine meso, prsti postanejo dolgi in suhi kakor paj-kove noge. Treba j'e pa pristaviti, da dosežejo skopuhi visoko .starost. Njih trezno in asketsko življenje ohranjuje njihove moči in zadržuje izrabo življenjske sile. Po razpravi dir. Logrefa — dr. St. J. D tile cum dulce — koristno in prijetno naj bi po Horatiju bilo vodilo pisateljevemu delu in namen njegovega posredovanja vrednot Ker ni težko posplošiti heksametra: »Žebljico zadene v glavico, kdor veže prijetno s koristnim« ter ga na sploh uporabiti za vsakatero udej-stvovanje, pač ni presenetljivo, da je skozi stoletja bistveno soodločal pri vrednotenju kulturnih tvorb. Toda naša doba je polna prevrednotenja. Larpur-lartizem je okrnil utile, taylorizem, ki mu vzdevajo nekateri priimek »psihologija dela«, pa je okrnil dulce. Ta okr-nitev prijetnega pa ni sledila pravcu, ki ga pesnik Nove pisarije biča. Prijetno naj le še ostane, toda naj, sloneče na vseobvladujočem podstavku koristi, služi namenu. Po najnovejših poskusih more namreč glasba bistveno povečati zmogljivost utrujene osebe. Primerni ritmi glasbe ne nudijo z enakomerno potekajočim delom zaposlenemu rokodelcu le zabave, marveč mu v precejšnji meri zvečajo veselje do dela. Zato ni čuda, da so posvetili problemu glasbe pri delu veliko pažnjo in skrb. Saj je izraba človeških sil do zadnje možnosti smoter industrije v dobi depresije dumpingov in potencirane konkurence. Tehnika sama sicer ni nikoli imela namena z njenimi proizvodi usužnjevati človeka. Da, prav obratno, hotela je s svojo dejavnostjo odvzeti človeštvu del onega proklestva: »V znoju obraza boš jedel svoj kruh«. Hotela je — mnogo dejstev govori še danes v njen prilog — odvzeti človeštvu suženjsko in težaško delo ter ga duhovno dvigniti. Toda mamon je bil in morda tudi vedno bo močnejši od nje. Tako je tudi pri »industrializaciji glasbe« zmagal mamon ter si osvojil globoko, prodorno' in vzvišeno prostorno umetnost — glasbo. Odslej bo torej glasba s svojimi duhovnimi impulzi dajala oslabelemu delavcu moč ter ga telesno izčrpala, iz-gnetla in izmozgala do zadnjih meja. Kajti smernice, ki so jih dale zgoraj omenjene raziskave, slove jo takole: Ne dajaj preveč; ura pred poldnem in pred popoldanskim zaključkom dela naj zadošča. Tudi naj bo glasba primerna — prenos gramofonskih plošč z zvočnikom — ter ne preglasna; biti sme le malce glasnejša od šuma in ropota, ki vlada v delavnici, češ: Le pravilno razumevanje svojskosti in potreb obrata ter ljubezen do stvari bosta v vsakem slučaju nagradile v to svrho uporabljen trud. Upajmo, da nas ne bodo dognanja tayloriziranih držav Amerike in Rusije zavedla, marveč nas povsem streznila, darujoč nam spoznanje, da v opisanem pravcu ni mogoče uspeti. Kajti ne glede na profanacijo glasbe, potrebuje delo energijo in sta za njo hrana in počitek edini ekvivalent. (tma) L. Rtchter: JASNA NOC DREVO NAJVEČJEGA OBSEGA Najstarše drevo na svetu bo po vsej verjetnosti cipresa, ki raste na pokopališču vasi Santa Maria del Tule v Mehiki. Drevo meri v obsegu 52,5 m in se še zdaj vsako leto odebeli čez premer za kakih 20 mm. Starost ciprese cenijo na 5000 do 10.000 let. NA KLAVNIŠKEM DVORIŠČU (Sličica iz leta 1917) IVO BOELI ladi vol: Kaj so nas nagnali na to pusto dvorišče? Tam zadaj v staji je vendar bolj prijazno, ker so tla vsaj še malo zelena. In se tudi ne občutiš _ tako blizu smrti — uh, tista vrata tam v klavnico, kar ozreti se ne upam tja! Pa nas menda vendar že kar danes vseh skupaj ne pokoljejo, druge za drugim seveda? Stari v o 1 : Ne; eden višjih nas je prišel samo štet. Baje so zasledili nekakšne nerednosti, češ, da so podčastniki tri ali štiri od nas prodali mesarju v mestu. Poglejte ga, je že tam — tisti z zlatim ovratnikom je! Mladi vol: Jaz bi mu že dal šteti! Da sem mu bliže, bi ga samo enkrat sunil! Stari v o 1 : In kaj bd imel od tega? Dočim boš tako morda zadnji, bi te potem prvega ubili! Sicer pa mož vrši samo svojo dolžnost — poslali so ga! Pri ljudeh je tako, da mora nižji slušati višjega, ta še višjega in tako dalje do samega cesarja, ki se mora ozirati spet na tako zvano javno mnenje. Mladi v o 1 : O, jako lepo se je oziral! Posebno naši ubogi bivši gospodarji so mu menda zelo hvaležni! Dobro, da morajo ti roparji sedaj prebroditi baje že šest vasi, preden iztaknejo še katerega od nas — bo vsaj prej konec! Drugi vol : Ne bo ga! Poglej tam tistega rejenega psa! Dokler imajo za takšno nepotrebno zverino, jim očividno še ni sile. To je res že neverjetno: meso neužitno, ne mleka ne volne, še koža skoraj za nič! (Se obrne k staremu volu:) Ali vi razumete, zakaj in čemu jih rede? Stari v o 1 : S psi je druga stvar. Če želite, vam povem zgodbo, ki mi jo je pravila še moja rajnka mati. Bilo je v tistih starodavnih časih, ko smo se živali šele razvrščale, bi rekel. Prav za prav so nas začeli razvrščati ljudje, med domače in divje namreč. Prvi, ki so se jih polastili in potem tudi skrbeli zanje, smo bili prav mi govedo in ovce; ne zaradi mesa seveda — tega so si ljudje lahko dovolj nalovili — temveč zaradi mleka in volne. Ko se je človeštvo povzpelo više in začelo obdelovati zemljo, je pritegnilo še konja, kamele, osla in tako dalje, čim bolj pa se je množilo in DR. IVO Ž ORLI širilo, bolj huda je predla živalim, ki so jih izključili iz svojih bivališč, deloma zaradi njih nevarnosti, deloma zaradi njih nekoristnosti. Med ta bitja je sodil tudi pes in je bil morebiti še najbolj nesrečen med njimi: na eni strani premalo močan, da bi bil kos mnogim svojim sovražnikom med zverjadjo, na drugi pa dovolj razumen, da je znal ceniti koristi, ki nam jih nudi človek, ako nas vzame pod svoje okrilje. Mladi vol: Rad bi vedel, kakšne koristi! Da mu moramo za tisto malo krme prevažati najtežje tovore, mu prepuščati svoje mladiče in naposled žrtvovati celo življenje! Stari vol: O nerazsodna mladina! Pa ti je vsaj tisto malo krme gotove! Kaj pa, če na primer po avstralskih prerijah oblaki kobilic v nekaj urah požrejo na ure in ure hoda zadnjo zeleno bil, da morajo od lakote poginiti cele črede, preden pridejo spet do živeža? Eto, to ti je obenem tudi vrednost tiste tako zvane široke svobode, o kateri sanjajo baje tudi že nekateri izmed vas — svoboden si, do vseh koncev svoboden, toda nihče ti ne pomore, ako pride nesreča! In zdi se mi, da je hipna smrt pod mesarjevim betom še vedno boljša od strašne smrti za lakoto! — Ampak, da nadaljujem povest o pseh! Videli smo torej, kako žalostno so živeli in kako hrepeneli, da bi človek sprejel za svoje tudi nje. No, vsi poskusi so ostali zaman — kadarkoli so se približali naselbinam in vasem, ljudje so jih nagnali s koli in kamenjem. Prav to ponujanje jih je pa še bolj osovražilo tudi pri divjačini , in celo njih najbližnji sorodniki volkovi so jih proglasih za izdajalce. Tako jim že kar ni bilo več obstanka. Tu se je spet enkrat zbrala vsa množica nesrečnikov ob robu nekega gozda — glob je noter si že dolgo niso več upali — ali s skupnim premišljevanjem, le ne bi našli poti iz strašnih stisk. Ali, joj, vse razglabljanje zaman! Nenadoma se oglasi najstarjši med njimi, bivši njih poglavar: »Bratje!« pravi. »Ker zaradi svoje starosti in slabosti že dolgo ne morem več z vami, sem slišal marsikaj, česar do danes še nisem vedel. Ah niste pripovedovali, da ste nekateri videli mimo kmetov in pastirjev še novo vrsto ljudi, ki se jim pravi gospoda? Mar se je že kdo od vas posku- šal približati tem?« Vsi so se začudeno pogledali, njegov naslednik pa je odgovoril : »Nismo se, oče. Kajti, glej, tistim, ki jih imenujejo gospoda, donesejo vsega, kar potrebujejo, prav ti kmetje in pastirji, visoke gradove pa, v katerih bivajo, jim ščitijo bleščeči vojščaki — v kakšno korist naj bi jim bili mi?« — »Tega ne vem,« je dejal poglavar, »toda to vem, da odlagati ni več mogoče. Izberite iz svoje srede najlepšega in naj-čilejšega, skrbno ga operite in počesaj- te, pa naj gre in poskusi!« Vse je veselo zalajalo in pol ure pozneje je že stekel čez polje lep belin, tako čist in prikupen, da je vse polno nade gledalo za njim. Belin pa je hitel in hitel čez njive in trate, izogibajoč se hiš in ljudi, ter že v nekaj urah prispel pod svetel grad. In glej, pravkar so se odprla visoka vrata in na livado pod mogočno zgradbo se je vlila dolga vrsta sijajno oblečenih vitezov in njih gospa. Ko so dospeli do ravnice, so visi poskakali s konj in se zbrali okrog dveh visokih stolov na sredi, a na ta dva stola sta sedla najsijajnejši od vitezov in najlepša gospa. In vse se jima je priklanjalo do tal, k lepi ženski pa so stopili drug za drugim in ji poljubili prebelo roko. Belin je gledal samo nekaj trenutkov izza bližnjega grma in že vse razumel: tu ali pa nikjer — kar znajo ti, znam tudi jaz. Se enikrat je pretegnil svoje lepo vitko telo in že se počasi približal, sklanjajoč se popolnoma k tlom in z najmilejšim glasom tiho cvileč. »Pes!« je zakričal nekdo. »Ubijte ga!« Toda tu se je nanj ozrla sama prelepa gospa. »To ljubko stvarco boste ubijali?« je zmajala z glavico. »Poglejte, kaiko se siromaček trese, kaiko vdano gleda, kako se v strahu plazi bliže! Pojdi sem, ljuba živalca in nikar se ne boj!« Belin pa je dobrot-nici stisnil glavo na kolena ter ji poljubil roko, kakor je videl one druge prej. Kaj bi vam na dolgo pripovedoval? Belin je v hipu postal ljubljenec visoke gospe. In ker so vsi videli, kako ga ima rada, in ker so vsi mislili samo na to, kako bi se ji prikupili, so mu vsi do-našali najslajših prigrizkov, ga božali in milovali, da je kar skakal od sreče, še tisto noč je smel spati v sobi same grofice in na tla so mu pogrnili najmehkej-šo medvedovo kožo. Ni pa pozabil svojih tovarišev in drugi dan je prosil toliko časa, dokler ga niso razumeli, da jim hoče nekaj pokazati. In so vsi šli z njim, našli njegovo družbo in niti eden ni ostal brez gospodarja! Kajti od vedno so in vedno bodo nižji posnemali šege in navade višjih. Ml a d i vol: Na prihuljenosti so si torej psi zgradili svojo srečo? Stari vol: Ljudje ji pravijo vdanost in zvestoba.- DNEVA l\l£ POVE NO&ENA PfcAlVA Dne 14. aprila je ugasnilo v Bukarešti življenje enega najslavnejših pisateljev romunskega porekla: Panaita I s t r a't i-j a. Proslavil se je v nemali meri zaradi tega ker je svoje romane in povesti pisal v francoščini. Njegovo življenje je bilo zelo pisano: rodil se je 1. 1884. v Braili kot sin delavke in tihotapca, zrasel je med predmestnimi otroci in kot mladenič odrinil v široki svet. Dalje časa je živel v Grčiji. V Švici se je naučil francoščine. Bil je kroš-njar, delavec, pristaniški nosač in še marsikaj, večkrat pa tudi brezposeln pohajko-valec. Tako je prihajal v stike z ljudmi »z dna«, in kakor je nekoč Maksim Gorki zaslovel s podobami iz življenja ruskih bos-jakov, so Panaitu Istratiju pripomogle do imena in imetja njegove originalne povesti iz življenja levantinskih postopačev, romunskih kmetov in hajdukov, ki jih je opisoval živahno in vešče z neko posebno za-nositostjo in vero v ta pisani svet primitivnih ljudi. Njegovi najznamenitejši spisi so: »Kyra Kyralina«, »Povesti Andreja Zagraf-fa«, »Stric Angiel«, »Hajduki«, »Mihail« i. dr. V svojih reportažah iz sovjetske Rusije ni prikrival razočaranja proletarskega r'e-volucionarca z razmerami pod »diktaturo proletariata«. L. 1931. je bil v Ljubljani: tedaj se je seznanil tudi z nekaterimi slovenskimi književniki. Pokopala ga je tuberkuloza. MILIJONINKE MILIMETRA Na dunajski tehniški visoki šoli so konstruirali električno merilno pripravo, ki omogoča v vseh okoliščinah popolnoma zanesljivo meriti dolžinske spremembe na mi-lijoninko milimetra natanko. Aparat n. pr. popolnoma razločno pokaže kako se napeta kovinska žica raztegne, če se ji približa človek, ki vpliva nanjo s svojo telesno temperaturo. ZAROTA ZOPER SVET ESSAD BEG avtoriziran prevod NADALJE VANJA ČEKA V PROVINCI G To poglavje je samo za čitatelje z močnimi živci. Kdor se noče seznaniti z dokumenti iz dobe terorja, naj ne čita. In vendar to poglavje ne sme manjkati v knjigi, ki hoče po- Pdati vsaj kolikor toliko pregledno sliko terorja. Medtem ko je imel teror v Petrogradu in Moskvi nekakšen organiziran karakter, je divjala v provinci neorganizirana, živalska moritev. V nešte- Uvilnih pokrajinskih mestih, po vaseh in koncentracijskih taboriščih so bili ljudje izročeni neomejeni samovolji in krvoločnosti boljševikov. Noben opis ne more podati prave slike o tem terorju. Tu mora zadostovati skromno uradno poročilo. Tudi ni mogoče opisati vseh etap terorja v državljanski vojni, med kmečkimi vstajami in upori. Nekaj primerov bo zadostovalo, da si more čitatelj napraviti sliko Čekinega delovanja. Čim dalje od Moskve, tem bolj nečloveško je divjal teror. Najbujnejše je cvetel v prvi vrsti na ozemljih, ki so bila pravkar odvzeta belim gardistom ali ki so jim morala biti spet prepuščena, ali pa v krajih, kjer je prišlo do delavske stavke, kmečkega upora ali do drugih nemirov. Tu je dosegel teror vse mogoče nečloveške in živalske oblike. V mestu Taganrogu so n. pr. v januarju 1918 zvezali petdeset mladih oficirjev ter jih žive vrgli v plavž. Iz bolnic so pobrali ranjence ter jih umorili. Nekega ranjenega učitelja so boljševiške usmiljenke zgrabile za roke in noge ter tako dolgo butale njegovo glavo ob zid, dokler se ni raz-počila lobanja.1 V mestecu Feodoziji na Krimu, ki šteje le nekaj tisoč prebivalcev, so usmrtili med 15. in 20. januarjem 1918 osem sto ljudi. Usmrtitve so se vršile takole: Ujetnike so zaprli v i Material posebne komisije za preiskavo grozodejstev v Taganrogu od 20. I. do 17. IV. 1918. Akt' zv, št. 40. notranjosti parnika Truvor. Nato so obsojence po vrsti vlekli na krov, kjer so jih oboroženi mornarji slekli, jim zvezali roke in noge ter jih položili na tla. Potem so jim mornarji odrezali uhlje, nosove, ustnice, spolovila in često tudi roke in noge, nakar so vrgli krvave okončine v vodo. Vsaka takšna usmrtitev je trajala 15 do 25 minut. Mornar Kulikov je v teku več noči izvršil 60 takšnih usmrtitev.2 V mestu Rostovu so 1. 1918 postrelili vse otroke v starosti od 14—15 let, ker so na ta ali oni način pomagali belim gardistom.3 V Harkovu so pet in sedemdesetletnemu nadškofu Radionu potegnili kožo z glave.4 V Om-sku so po nekem delavskem uporu pretepli cele družine, med njimi tudi starce in žene v blagoslovljenem stanju, nakar so jih postrelili. Pred usmrtitvijo si je moral vsak izkopati svoj grob.5 V BlagoveŠčensku so našli trupla oficirjev in vojakov z gramofonskimi iglami pod nohti, z iztrganimi nohti in s koščki ramen pribitih na plečih.6 Na usurskem ozemlju so v juliju 1918 našli trupla čeških ujetnikov. Njih lobanje so bile razbite, spolovila odrezana, oči in jezik iztrgani.7 V januarju 1919 so v Kievu odnesli bolnike iz bolnišnice ter jih sredi ceste postrelili. Njih trupla so žrli psi.8 V istem času so v Permu škofa Andonika živega pokopali.9 Slične stvari so se godile po vsej Rusiji. V transkavkazijskem mestu Gjandji so 1. 1920 izmed 50.000 prebivalcev ustrelili 20.000.10 Ista dejstva vsebujejo opisi tiskovnega atašeja nemškega poslaništva na Estonskem Ericha Kohrerja, ki jih je bil objavil o boljševizmu v baltskih pokrajinah. 2 Istotam, Akti zv. 56. s Istotam, Akti zv. 56. * Višji državni pravdnik Krasnov; »V arhivu ruske revolucije.« Izdal S. V. Hes-sen; in material posebne komisije. 6 Eliotovo poročilo lordu Curzonu v marcu 1919, »Livre Blanc«, str 132. « Knoxovo poročilo angleškemu vojne- mu ministrstvu. »Livre Blanc«, str. 129. * Elston lordu Balfourju 18. I. 1919. 8 »Livre Blanc«, str. 80—81. 9 »Livre Blanc«. str. 78. 10 Arhiv ruske revolucije, zv. 9, str. 190. Vsa ta zločinstva pa niso izrodM državljanske vojne, ampak v sistem povišana grozodejstva, že 23. avgusta 1918 je pisal Lacis v »Pravdi«: »Na bojišču moramo vsem ranjencem prerezati grla.« Uvodnik četrte številke »Čekinega Vestnika« pa pravi: »Svoje ujetnike moramo kar najbolj rafinirano mučiti.« Prav tako se je v bistvu godilo v no- tranjih gubernijah, po kmečkih vaseh. Tako so n. pr. v Spasku ob prisiljeni navzočnosti okoliških kmetov javno ustrelili deset kmetov.11 V nekem drugem kraju (Perm) se je zdogilo v decembru 1918 isto s kakšnimi 100 delav- 11 Spomenica skupine socialnih revolucionarjev svetu ljudskih komisarjev v novembru 1919. G. TYROLLER PLINARNA (lesorez) ci.12 Na pokopališču v mestu Moršansk so zakopali živih osem kmetov.13 V mestu Petrovarsku so na bivših mesarskih stojnicah razstavili raztrgana trupla umorjenih kmetov, ki so jih bih po-strelili kot talce. — Vse to se je zgodilo kot posledica kmečkih uporov.14 Celo »Pravda« je morala (št. 276 L 1918) priznati teror nad kmeti. V naslednjih besedah popisuje razmere v vasi Niko-lajevskaji: »Čeka je zaprla kmete v ne-zakurjene barake, jih slekla ter jih pretepla z železnimi drogovi.« Tudi po drugih gubernijah so se vršili pravi vojni pohodi Čeke proti kmetom. V pijanosti terorja niso imeli seveda niti časa, da bi preiskali razredno pripadnost aretiran-cev. V Besaperniju (gubernija Stavro-pol) se je posluževal preiskovalni sodnik Trukov naslednje metode: ukazal je, da morajo privesti aretirance pred njega. Aretiranci so mu morali pokazati svoje roke. Čigar roke so bile čiste, tega so vrgli kot meščana skozi okno na bajonete vojakov.15 Zaradi površnih preiskav se je dogajalo, da so bili ustreljeni soimenjaki, zlasti v pokrajinah, ki jih niso ogražali beli gardisti. Tako so n. pr. v Kievu ustrelili deset soimenja-kov, ker so mislili, da je eden med njimi protiboljševik.16 čeka v Odesi je prejela denunciacijo, da je neki Kusiel protiboljševik. Nato so prijeli enajst Kusielov in jih postrelili." Eno najgro-zovitejših dejstev pa je slučaj v Jelisa-vetgradu, kjer so v maju 1920 ustrelili štiri deklice v starosti 3—7 let, ker je bil njih oče oficir belih čet.18 Poglavje zase so mučenja, bi so jih vršile pokrajinske Čeke. Evo nekaj vzgledov. V kubanski Čeki so položili aretirance na tla. Dva čekista sta vlekla žrtev za glavo, dva druga pa sta držala za ramena. Na ta način so bile napete vratne mišice, po katerih je tolkel čekist z železno palico.19 V isti jetnišnici so mučili tudi učiteljico Dombrovsko, ki so jo najprej onečastili. Nato so ji telo rezali s škarjami, prste pa tiščali s " Eliot lordu Curzonu 5. m. 1919, »Liv-re Blanc« str. 131 18 Spomenica istotam. 14 »V tuji deželi«, zv. m. Prim. tudi »Rul« in Spomenico 15 Višji državni pravdnik V. Krasnov: »V arhivu ruske revolucije«, zv. 8, str. 163. 18 Nilostonskt Istotam str. 17. w Averbuck: »Ceka v Odesi.« 18 Melgunov; »Rdeči teror v Rusiji«, str. 112. 19 G. Ljusmarln: »Kubanska Ceka.« kleščami.20 V Kavkasiki so obročkali žrtve z železnimi obroči, posejanimi znotraj z žeblji. Potem so tolkli s kladivi po obročih.21 V Harkovu je imel preiskovalni sodnik Sajenko navado, da je med zasliševanjem vtaknil svoje bodalo v obtoženčevo telo, ki ga je ves čas zasliševanja sukal v rani.22 20 Melgunov, Istotam str. 117. 21 Melgunov, istotam str. 118. 22 Melgunov, istotam str. 120. DA L J E PLINSKA VOJNA 500 LET PRED NAŠIM ŠTETJEM Neki starinoslovci, obenem podkovani v kemiji, trdijo, da plinska vojna ni moderen izum Pri obleganju Delija so _ kakor trdita Hoderer in lstin — blizu 500 let pred našo ero Beočani zgradili stroj, ki je metal zadušljive pline, čudno zmes žvepla, smole in oglja, da bi razbili ostanek atenske vojske. V XVI. stoletju Je bila plinska vojna napredovala ln Turki, ki so nos vtikali v Avstrijo, so dobili na glavo bombe, nabite z arzenikom. ki so se jim zdele neznosne in jih ustavile Toda težko je nadaljevati primero med temi starinskimi poskusi ln današnjo kemijsko borbo Med nekdanjimi »smrdljivimi lonci« ln našimi najnovejšimi plini je toliko razlike, kolikor med antično naličnlco ln sedanjo plinsko masko. t PTIČJE d sv. Gregorja, ki mu naše ljudstvo pripisuje ljubko nalogo, da vsako leto poženi in po-moži ptičice vseh vrst, je minul skoro mesec dni, da se novo-i____| poročeni parčki niso mogli posvetiti svojemu najvažnejšemu življenjskemu poslu: zagotovitvi potomstva. Golo drevje in grmovje še ni nudilo pticam možnosti,, da si v skriti, košati roguži zvijejo gnezdo, travniki so mestoma še nedavno bili pokriti s snegom, tako da tudi one ptice, ki gnezdijo po tleh in v zemlji niso mogle pričeti svojega posla, tudi dupla so še premrzla in vlažna, da bi se jih poslužile žolne, sinice, brglezi in drugi duplarji. Vse pa tudi ovirajo negotove prehranjevalne prilike, kajti najznačilnejša lastnost mladega pokole-nja je zdrav tek in večni glad. Ko pa se vreme vstali in se zemlja dovolj segreje, da vzbrsti gozd in oze-lene travniki, so naše drobne ptičice na delu, da pripravijo svoji deci udobne in prijetne zibelke. Nepoučen človek si misij, da so gnezda nekaki ptičji domovi, kjer ptice prenočujejo in kamor se zatekajo ob slabem vremenu. Toda gnezda niso nič drugega nego zibelke za ptičji naraščaj. Ko je mladež godna in poleti, se graditelja ne zmenita prav nič več za gnezdo, pa tudi mladiči se nikoli ne vračajo vanje. Le naš napredni vrabec uporablja svoje gnezdo tudi za prenočišče in prezimovališče. Gnezdo sicer ni izključna značilnost za ptice, ker si ga stavijo tudi druge živali, med temi celo nekatere ribe, vendar so prvenstveno le ptice tiste, ki nanje vežemo svojo predstavo o gnezdu. Nekatere ptice si stavijo vsako leto nova gnezda, diruge pa se vračajo v stara, če so le-ta še ohranjena. V načinu gradnje vlada med .pticami prav velika raznolikost. Vsaka vrsta ima svoj lastni »izum«, ki se ga drži zvesto in izpre-minja po potrebi samo, gradbena sredstva. Ptice v ujetništvu porabljajo gradivo, ki jim ga pač da človek na razpolago. Kakor je lepo kosovo gnezdo daleč od mest, tako smešno je, kadar si mora koš po mestnih ulicah iskati gradiva. Namestu mahu in bilk. so v mestu dobre cunje, trakovi in razne krpe. ki včasi po četrt metra vise iz gnezda in opozarjajo nepoklicane na skrivnostni posel, ki se vrši v gnezdu. Tako cigansko gnezdo si js lani zgradil ZIBELKE kosov par na lipi ob Zmajskem mostu in mu je to postalo usodno. Paglavci so kmalu izsledili grad iz cunj in so ga razdrli, dasi je starka že teden dni sedela na svojih jajčkih. Tudi v pogledu skrbi Gnezdo črne žolne in natančnosti pri gradnji se ptice močno razlikujejo. Nekatera gnezdeča so naravnost umetnine, druga pa so zopet tako površno in zanikamo spletena, da je pravi čudež, kako se morejo v njih izvaliti in vzgojiti mladiči. Običajno znaša gradivo samo samec, samica pa prevzame dolžnost graditelja. Vendar so tudi v tem pogledu izjeme. Pri ščinkavcih dela gnezdo samo samec, med tem ko samica samo opazuje njegovo pridnost, k več jem, ako pomaga postlati notranjost, da je mladičem ugodneje in topleje. Največji umetniki pri stavbi gnezda so nesporno afriški šoinkavci-tkalci, ki si spletejo viseča gnezda s posebnimi obodi in z ventilacijo. Njihova gnezda so zares pletena, lahko bi rekli celo, kvačkana in ako bi jih človek hotel ponarediti, bi se mu to ne posrečilo. Dolge travnate bilke in razne kosmiče spletajo na posebno zamotan način v okroglo ali podolgovato mrežo, ki jo včasi celo sešijejo s prožnimi vlakni. Tudi naš ščinkavec je izvrsten tkalec. Dolgo konjsko žimo splete tako spretno, da veže po več nanese- nih plasti, sestoječih iz mahu, volne, mehke trave in drevesnega puha, ki ga dajejo nekatera drevesa, ko vzbrste. Prave ilovnate ali zidane hišice si grade naše lastovice, ki se po več let Gnezdo planinskega orla vračajo v svoja gnezda in se včasi zanje bore z vsiljivimi vrabci. Njihovo delo pa se ne omejuje samo na to, da znesejo skupaj blato, marveč to gradivo izpremešajo s svojo slino, kar da posebno dobro malto. Brez sline bi blato v suši razpokalo in se razsulo. Naš dirozd oblepi notranjost gnezda s trhlim lesom, ki ga prežveči na isti način, kakor lastavica. Tako je gnezdo v notranjosti razmeroma gladko in toplo, plast iz prežvečene trhljevine pa je nenavadno močna. Znana so gnezda vzhodnoazijske lastovice — salangana — ki jih Kitajci zaradi obilne ptičje sline smatrajo za posebno sladčico. Gnezda v podobi velikanskega lonca si stavi brazilski ptiček, ki mu pravijo zato lon-čarček. Kakor je majhen, so njegova gnezda velika in tehtajo do 4 kg in pol. Nekatere ptice so izvrstni kopači. Same si izkopljejo dolge hodnike v nepri-stopnih glinastih skladih. To velja za obrežno lastovico, ki skoplje do dva metra dolg rov v premeru kakih 6 cm in ga izgotovi v dveh do treh dneh. Na koncu rova si nastelje trave, mehkih korenin in perja. Žolne izdolbejo svo- L jim otrokom prebivališče v trhlih drevesih, sinice in brglezi pa porabijo zato že gotova prirodna dupla. Brglez zadela preveliko odprtino z blatom in pusti za vhod samo majhno luknjico. Neki indski ptič pa svojo samico doslovno zazida v duplo in ostavi samo malo odprtino, skozi katero ji nosi hrano. Ves čas val en j a mora samica ostati na jajcih, šele kadar so se mladiči izvalili, sme starka iz dupla, da pomaga prehranjevati vedno lačne kljunoke. Poleg naštetih umetnikov gradbene stroke imamo v ptičjem carstvu tudi mnogo vrst, ki si grade gnezda prav na ciganski način. Znesejo enostavno nekaj bilk v majhno jamico na tleh ali v drevesno duplo in to je vsa priprava za udobnost potomstva. Sove si po večini tako površno grade gnezda, druge ujede pa zneso skupaj nekoliko vejic, da je naravnost čudež, da jajčeca ostanejo na taki zanikarni zgradbi. Nič kaj ugledna gnezda si stavijo vrane, kavke, divje race, golobi, grlice in zlasti dnevne ujede. Vodne ptice nanosijo enostav- no velik kup suhe močvirske trave, sredi katerega je manjša globina za jajca. Tivolska laboda sta lani imela osobito velik kup, kakor se za tako veliko ptico tudi spodobi. O umetnosti Gnezdo ptičev tkalcev in spretnosti pa pri tem ne more hiti govora. Največja gnezda imajo pač ribji in planinski orli. Njih temelj je iz debelih vej, nato prihajajo vse tanjše in tanjše, dokler ni sam prostor za jajca in mladiče postlan s travico, mahom in dlako. Vodeb ali smrdokavra dela čast svojemu imenu s tem, da svoje gnezdo zelo rad zamaže in utrdi s kravjekom. Pri izbiri kraja za gnezdo pa ni prav nič izbirčen. Glavno mu gre za dobro skrivališče. Zoolog Pallas je našel vo-debovo gnezdo s sedmerimi mladiči v prsnem košu človeškega okostnjaka, ostalega v gošči kot priča neznane žalo-igre. Za vodeba pravijo, da je nesnažen ptič, da pa je tak iz zelo praktičnih razlogov. V nesnagi se zaredi mnogo mrčesa, ki služi v hrano mladičem, da niso navezani samo na to, kar jim prinašata roditelja. Posebna zanimivost med raznimi vrstami gnezd je gnezdo avstralskega divjega peteiina, ki mu domačini pravijo tabon. Nekoliko tednov preden samica znese jajca, nanosi samec velik kup vlažnega listja in prsti do višine poldrugega metra.r Pri gnitju listja se razvija tako močna toplota, da samici ni treba sedeti na jajcih. Vendar samec zvesto pazi, da je v tej avtomatski valilnici vedno primerna toplota. Kadar je vroče, napravi v kupec luk- nje za ventilacijo, po potrebi pa jajca popolnoma odkrije. To dela točno po trikrat na dan, — on že ve zakaj —, ne da se je učil modernega perutninar-stva. Med ptiči pa so tudi vrste, ki se prav nič ne ukvarjajo s potomstvom, marveč nalože posel valenja in hranjenja mladičev drugim pticam. V tej vrsti je znana osobito naša kukavica, toda tudi v drugih delih sveta žive ptice z enakimi sebičnimi in nelepemi navadami. Kakor vse kaže, je temu vzrok poseben ustroj spolnih žlez. Jajčeca dozorevajo v velikih presledkih, dosežejo pa znatne količine, celo po 24 jajčec za vso poletno dobo. Tako bi roditelji ne mogli valiti jajc in obenem pitati še iz-valjene mladiče. Ta nazor potrjujejo ameriške kukavice, ki sicer svoje mladiče same valijo, vendar pa obenem tudi drugim pticam podtikajo svoja jajčeca. Kukavica novega sveta sede takoj na prvo jajce in ga vali, tako da nahajamo v njenemu gnezdu mladiče najrazličnejše starosti. Pri tolikem opravku se ni čuditi, da mora kako jajce dati v valenje in rejo drugim pticam. Po dr. P. B. — B. B-k. pogled v votlino, kjer so l>omovali pred približno 50.000 leti neakdjortalsiki ljudje m a i m o n i d e s DB. VLAD, TBAVNEB teku 10., 11. in 12. stoletja je dosegla židovsko-arabska kultura v Španiji svoj višek. Takrat so živeli v tesnih zvezah z muslimanskimi tovariši številni židovski misieci m umetniki, ki se niso proslavili s svojimi (arabskimi in hebrejskimi) književnimi deli samo med sorojaki, temveč so vplivali tudi na mišljenje in čuvstvova-nje krščanskega in islamskega sveta. Kot naravoslovci — matematiki, fiziki in astronomi — so se odlikovali Kisdaj ben Izak (ok. 970), Izak ben Baruh Albalia (1035 do 1094), Abraham bar Ilija (1065—1136) in drugi. Umevno je, da so se zanimali židje v Španiji z zdravilstvom in mnogi njihovi znanstveniki tega časa so bili obenem praktični zdravniki, pred vsem na dvorih sultanov in kalifov. Znamenit svetovni potnik in zemljepisec je bil Benjanim iz Tudele (u. 1175); zgodovinar pa zlasti Abraham ben David (u. 1186). Vneto so proučavali židje hebrejski jezik, kar pričajo nadarjeni jezikoslovci, leksikografi in prevajalci Menahem ben Saruk, Abul Va-lid Merva (10. st.), Juda Hajaduš (11. st.) in drugi. Umevno je, da so se se zanimali posebno za razlago sv. pisma (tore) in talmuda. Kot bogoslovci in obenem pravniki so si pridobili velike zasluge med drugimi rabi Juda ben Barsilai (10. st.), Jožef ibn Zadik (u. 1049), Izak ben Jakob Alfasi (u. 1133), zlasti pa globokoumni Moses ibn Esra (1092—1167). Te študije so napotile mnoge, da so se bavili z mo-droslovjem, pred vsem z nauki Aristotela in novega platonizma, ki so jih spoznali po Arabcih. Odlični modroslovci' tega časa so bili n. pr. Bahja ibn Bakoda, pisec mo-ralno-filozofske knjige »Dolžnosti srca« (1140), Jehuda ben Halevi (1083—1140), Ibn Esra i. dr. V tej dobi je vzcvetela znova tudi hebrejska poezija, kar pričajo pesniki rabi (in minister) Samuel Hanagid (11. st.), Izak ben Juda (u. 1089), Jožef ben Kisdaj, pred vsem pa Salamon ibn Ga-birol (1020—70) in že omenjeni Jehuda ben Halevi, oba polna pesniškega zanosa in resničnega verskega čuta. Prvo mesto med temi in mnogimi drugimi odličnimi rojaki pa zavzema »slava vzhoda in luč zapada« (tako so ga imenovali že sodobniki) — rabi Mozes ben Maimon, znan v svetovni književnosti pod imenom Maimo-nides. židje mu pravijo — po začetnih črkah njegovega Imena — tudi Rambam; Arabci pa Abu Imran Musa ben Abdulah (Maimun). Letos slavi židovstvo 8001etni-co njegovega rojstva; spominja pa se ga tudi ves ostali kulturni svet kot enega največjih in najplemenitejših mislecev vseh časov. Rodil se je v Kordovi (po splošnem mnenju 30. marca 1135) kot potomec sta- re in ugledne rodbine. Njegov učeni oče ga je poučeval že v remi mladosti v vseh panogah židovske vede (tori, talmudu, ka~ bali i. dr.), pa tudi v grško-arabskem mo-droslovju, matematiki, fiziki, astronomiji, medicini itd. že takrat se je odlikoval Maimonides po svoji izredni marljivosti in bistroumnosti ter po svojem čistem in trdnem značaju. Ko je zavzela 1. 1148 fanatična islamska dinastija Almohadov Andaluzijo, je zapustila Maimonidova rodbina domovino in se preselila — po krajših bivanjih v raznih španskih krajih — 1. 1159 v Fes (Maroko). Tu je živela do 1. 1165, ko je morala oditi zaradi verske nestrpnosti prebivalstva znova v pregnanstvo. Preko Ake, Jeruzalema in Hebrona je prišla slednjič v Egipt, kjer je našla varno zavetišče v Fostatu pri Kairi. Tu se je pečal Maimonides v družbi svojega brata prvotno z zlatarstvom. Toda kmalu je postal telesni zdravnik mogočnega sultana Saladina (1169—93) oziroma njegovega naslednika Aziza ter vrhovni rabin v državi. Njegov položaj na strogo islamskem dvoru pa je bil često težak, v'tem času je ustanovil v Aleksandriji znamenito židovsko šolo ,ki je delovala dolga desetletja v duhu svojega mojstra. Umrl je 13. decembra 1204 v Fostatu. Kljub burnemu življenju si je pridobil Maimonides izredno obsežno in temeljito izobrazbo v vseh panogah tedanjega znanja, tako da ga smemo opravičeno imenovati največjega vseznalca židovskega naroda. Kot zdravnik je napisal za sultanovega sina več razprav, n. pr. o astmi, hemeroidih, strupih, nauk o zdravju in razlage (»afronizme«) Hipokratovih in Galenovih del. Nadalje se je bavil z matematiko. fiziko in astronomijo, zlasti pa z razlago sv. pisma in talmuda oziroma mišne (t. j. ustnega izročila, ki tvori podlago talmudu) in z modroslovjem. Slednjič se je zanimal za vsa časovna vprašanja in pošiljal svojim sovernikom številne okrožnice različne vsebine. Njegova tri glavna dela, s katerimi si je postavil časten spomenik za vse čase, so: »Komentar k mišni« (arabsko), »Miš-na-Tora« (»Ponavljanje zakona«, hebrejsko) in »Dalabat Hairin« (»Voditelj motečih se«, arabsko). Ob3ežni »Komentar« je dovršil pisatelj 1. 1168 in ga je imenoval sam »Sirag (= »Luč«), ker je hotel, da bi ga razumeli tudi preprosti Mozesovi verniki v tem delu je postavil Maimonides 13 glavnih verskih načel, ki tvorijo še danes podlago židovske dogmatike. Zato je bil »Komentar« preveden večkrat v hebrejščino (in druge iezike) ln je sedaj skoraj v vseh izdajah talmuda. »Mišna-Tora«, pozneje imenovana tudi »Jad ha-saka« (»Močna roka«), je izšla v 1. 1178 do 1780. Obsega 14 knjig in je prva strogo znanstvena, za vse poznejše čase veljavna kodifikacija židovske verske in posvetne zakonodaje. Za nežide najznamenitejša in najzanimivejša knjiga velikega misleca pa je »Da-lalat-Hairin« (1190). V njej skuša Mai-monides spraviti v sklad človeški razum z božjim razodetjem ali bolje Aristotelovo in novoplatonsko modroslovje s sv. pi- smom in talmudom. Osnovne misli so; Bog je podelil vsakemu človeku željo po resnici in nagnjenje k spoznavanju. Ce sledi tem silam, ga podpira delovni razum. S tem in s čistim nravnim življenjem doseže nesmrtnost svojega duha. Duše pa, ki se oklepajo snovi, ki hrepene le po živalskih (telesnih) dobrinah in ki se ne morejo dvigniti k dobroti in resnici, propadejo s telesom vred. Maimonides uči, da ŽtiKZOV GAJ POMLADI £Fotoj. je človeška volja popolnoma svobodna; priznava pa, da ne moremo rešiti z razumom velike skrivnosti svobode naše volje in božje previdnosti. To knjigo je prevedel že 1. 1200 Samuel ibn Tibon v hebrejski jezik; poznejše prevode sta oskrbela zlasti Harisi in sloveči židovski minister Abravanel (ok. 1490). Danes je delo pod naslovom »Mare nebuhim« v židovskem svetu splošno znano. Izšlo pa je tudi v drugih jezikih, zlasti v latinskem (1230: »Dux neutrorum« in 1629: »Doctor perplexorum«), v novejšem času pa v francoščini (Munk: »Le guide des čgaržst, 1856—66) in nemščini (1838, 1864, 1923 do 1924). V srednjem veku je vplivala ta versko-moralna knjiga silno na islamske, še mnogo bolj pa na krščanske mislece, zlasti na Alberta Magna (1193—1280) in Tomaža Akvinskega (1227—1274). Takrat — v dobi sholastike — so se pojavili namreč tudi v katoliški cerkvi povsem isti problemi, s katerimi se je bavil Maimoni-des. Vpliv knjige pa se pozna še danes posebno pri strogo vernih Židih. iz literarnega sveta STANKO VRAZ IN PREKMURCI Ob priliki proslav stoletnice ilirizma na naših šolah ne bo odveč, če zberemo in pregledamo odnose Stanka Vraza do prekmurskih Slovencev. Stanko Vraz je prekmurskemu ozemlju po svoji domačiji najbližji pesnik. Bil je pa tudi — kolikor doslej vemo — prvi slovenski izobraženec, ki je potoval po slovenski zemlji med Muro in Rabo. že leta 1834. je opozoril Vraz Matijo čopa na štajersko in »ogrskot slovenščino, nakar je Cop sklenil, da bo ta obrobna slovenska narečja bolj upošteval. Pri svojem nabiranju narodnih pesmi je prišel Stanko Vraz tudi na Prekmursko, in sicer 1. 1838. Pri tej priliki se je seznanil s kaplanom Soldatičem v Beltincih, ki mu je izročil nekoliko pesimi iz zbirke rajnega župnika Novaka v Turnišču, o katerem je zabeležil Vraz, da je bil na dobrem glasu kot dober poznavalec slovenščine. Imel je zbranih mnogo narodnih pesmi, katerih večina pa ja po njegovi smrti propadla. O ohranjenih pesimih pravi Vraz, da niso kritično zapisane, češ, da jih je popravljal po purističnih načelih, ki so škodovala tudi Korytkovi zbirki slovenskih narodnih pesmi. Toda Vraz je ravnal — podobno nekritično, ko je izpreminjal prekmursko besedilo v ilirsko ali pa prleško-štajersko. Beležka, po kateri so povzeta gornja izvajanja, je objavljena v štrekljevih Slov. narodnih pesmih n .del, str. 1357. Vraz je svoje zapisovalce in pevce narodnih prekmurskih pesmi zabeležil. Poleg š. Novaka so bili to še: Ferenc Novak, Josip Varga (zapisovavci), žuža Madžarova, »luteranska Ilirka iz železne stolice Ugar-eke« iz Večeslavec; Eva Rajžarka, lute-ranka, Slovčnka iz Prčkmurja, predčla gomjoilirskog iz Djerečovacah (Jerččav-ci); Kata Dnj, Slovenka iz TUrništa na Prekmurji. — Tako je Vraz v rokopisu prvi rabil, kolikor doslej vemo. naziv »Prek-murje« (objavil štrekelj 1895—98), ki se do prevratne dobe v slovenskem tisku ni pojavil. Kaplan pri Sv. Juriju Jožef Varga je moral biti z Vrazom v ožjih stikih; ohranjeno je namreč Vargovo piamo Vrazu z dne 26. jul. 1838 (Vienac 1880, 606—7), v katerem mu sporoča, da mu pošilja »frli-ce«, to je posvetne narodne pesmi. Ce bi utegnil, piše dalje, bi mu spisal tudi »nekaj o izvoru, nraveh in običajih Vandalov« (= prekmurskih Slovencev; stavek je pisan v latinščini). Pismo končuje z besedami, da »k Narodnosti, štere ne tajim, pridam ete frličke«. Vraz je v svoji zbirki »Narodne pfesni ilirske ...« (Zagreb 1839) objavil pod napisom »Vogčrske (Iz železne ino saladske stolice)« na str. 138—145 pet prekmurskih pesmi; pri dveh je označil zapisovavca Jožefa Vargo. — Med »Dodane štajerske romance« je uvrstil pesem »Marko dčvojko prosi« (str. 196—198), ki je znana prekmurska »Marko skače«. — Ostale pesimi so ostale v Vrazovi zapuščini, iz katere jih je objavil K. štrekelj (njih seznam glej v zborniku »Slovenska krajina« 1935 v Bibliografiji) . O svojem nabiranju pravi Vraz sam v slovenskem predgovoru: »... in sahodni Včgčrski pčšice hode jih nekaj sam pri-bral, nčkaj pa she nabranih od pismouzhe-nih Slovenzov sa isdanje dobil« (str. 23). V tabeli, ki služi za jezikovno razlago, beleži tudi prekmurske dialektične posebnosti; pri glasu »oa ; droaga« beleži »u Večislavcih žel. varm« (egye = županija) (str. 19—20). Stanko Vraz pa je pritegnil prekmursko ozemlje tudi v svoje pesniško delo. Pesnitev »Babji klanjac« (Dčla III, 115 si.) se dogaja deloma »onkraj Mure« in v. spev se pričenja; »Stoje dvori u Lendavi«. Na Prekmurskem pa je pozoriSče odlomka »B j e 1 o t i n c i« (Dšla HI, 150—155). Prvotno je nameraval Vraz napisati slovensko pesnitev z isto snovjo, pozneje pa jo je napisal v srbohrvaščini. Zanimiv je začetek pesnitve: šta se bieli s dalka iz dubrave? II je ono kip Slovenke krotke? Več je zvonik crkve Bjelotinake. V sledečih verzih opisuje okolico beltin-flke cerkve, »perivoj cvatuči« ob koncu vasi, grad in zeleno dobravo ob njem. V gaju pojo ptiči. V drugem delu nam predstavi pesnik: »Eno sjedi gradu na pomolu — gospa živa, sela vlastelica«, poleg nje pa sin edinec Radko — »pravnuk roda slavnih Privin«. Na dolgo opeva Vraz deško lepoto njegovo. V tretjem delu izvemo, da je imela gospa Živa »devetero mužke djece«, a so ji vsi pomrli. Ker si je želela otroka, ji je »vješta baka« svetovala, naj se obrne do neke žene v logu. In s tem se Vrazov odlomek konča. Gotovo je dal Vrazu pobudo za pesnitev obisk Beltincev 1. 1838, kakor je prej omenjeno. Da bi pa v beltinskem gradu kdaj živeli Pribinovi vnuki, to je bila le Vrazova romantična domišljija. Vilko Novak. MERCURE DE FRANCE O JUGOSLOVANSKEM SLOVSTVU V svoji knjigi, datirani s 15. aprilom 1935, je Mercure priobčil pod zaglavjem L e t-tres y0ug0slaves sedem strani, posvečenih dubrovniški književnosti, L. Voj-noviču (Histoire de Dalmatie), sodobnim hrvaškim in srbskim piscem, posebno M. Vukasoviču, itd. V drobno tiskanem do-stavku M e m e n t o omenja slovenica, kar jih je dobil: novo izdajo Pretnarjevega franc.-slovenskega slovarja, Kramolčevo zbirko »Domovini«, Kozakov zajetni roman »Šentpeter«. Miška Kranjca »Težake«, frankofilsko kritiko podpisanega poročevalca. — Škoda, da navzlic mojemu priporočilu niso iz Jugoslovanske poslali »Slovenske lirike« in drugih tehtnih del. Tako moTajo naše pesnike zastopati le prei omenjene prigodnice. Naslov našesa poročevalca Ljuba Sokolovida je: M. Phileas Lebesgue, La Neuville / Vault par Beauvais (Oise), Francija. A. Debeljak. m m m PNEVMATIČNA KOLESA V POLJEDELSTVU V kulturnih deželah izpodrivajo pri vozilih kolesa s pnevmatiko čedalje bolj stari tip kol°s z železnimi platišči. Propagando za taka kolesa so začela delati v prvi vrsti gozdarska podjetja, ki pri prevažanju lesa največ trpe od slabih potev. Vozove za prevažanje hlodov so začeli najprvo onremljati s kolesi s polno gumo. Izvrstne izkušnie. ki so se jih pri tem nabrali, pa so podjetnike kmalu dovedle do tega. da so težko, polno Sumo zamenjali s pnevmatiko istih d'men7M. kakor jo imajo avtomobilska koles* Pokadilo se ie, da ie mogoče r»ri prevažanju lesa izhajati pri nezmanjšanem tovoni s tretjino vTvrežene živine, če se unorabliajo namestu železnih gumi meta kolesa in da se razen tega znatno zmanjšajo stroški za vzdrževanje potov. MNEMOTEHNIŠK1 VERZ Glasnik jugosl. prof. društva je priobčil v februarski številki člančič Stevana Pav-loviča pod naslovom MEPKBEP BP II. Na prvi pogled sem osupnil, kaj imam pred seboj: mrkvo — korenje — frc. ca-rotte, ki pomeni v argotu sleparsko igro? Toda definicija me je zmodrila. Gre za to, da si zapomniš čim več decimalk Ludolfo-vega števila Gole številke pa je težko v glavi obdržati. Zato so učenjaki zložili stihe, navadno rimane, da so si laglje vtisnili v spomin zaporedje. Tak stih imenuje naš avtor: m e r k v e r. Odkod pa ta spak? Menda je nemški Merkvers s francosko razlago! Kolikor črk ima, tolikšno številko predstavlja. Vzemimo za zgled 1. francoski spominski granes za prvih 30 decimalk, ki se glasi; 3 1 4 1 5 9 2 6 Que j' aime a faire apprendre un nombre 5 3 5 utile aux sages! 8 9 7 9 Immortel Archimžde, artiste ingčnieur, 323 8 4626 Qui de ton jugement peut priser la valeur? 4 3 3 8 3 2 7 Pour mol, ton probleme emt de pareils 9 avantages. 2. Nemški spominski verz za prvih 23 decimalk slove: 3 14 1 Wie o! dies it 5 9 2 6 5 3 macht ernstlich so vielen viele Muh'! 5 8 9 7 9 Lernt immerhin, Jiinglinge, leichte Ver- selein, 323 8 4626 wie so zum Beispiel dies diirfte zu merken 4 sein! 3. Srbski primer za prvih 32 decimalk: 3 14 1 Cuj, i broj ji 5 9^ možeš zapamtiti — 2 6 5 3 5 sa pesmom, dragi moj brate, 8 9 7 9 otkrivaš decimalne broj e ve konstante- 3 2 3 8 4 Rad je lak, priznače svak, 6 2 6 4 3 brojke po rečima čita dak. _, 3 8 3 Ova vrednost ima 2 7 9 da posluži obrascima 5 0 kruga O Ta zgled je lahek in bo lahko služil tudi našim srednješolcem. (k) človek in dom NOVODOBNA OPREMA Dasi smo priobčili na tem mestu že mnogo slik in člankov p modernem stanovanju in njegovi opremi, nas arhitekti zmerom znova presenečajo z novimi idealnimi osnutki. Vedno znova vidimo, da se stanovanjska oprema v vnanjosti še Dolj poenostavlja, dobiva čedalje bolj prikupne in priročne oblike, na znotraj pa je čedalje bolj praktično razpredeljena, kar se tiče bifejev, omar in komod Na ta način si ta novi slog opreme osvaja vedno več na- bi stene oživljalo. Vsa lepota opreme pa je odvisna od fine izdelave našega domačega lesa, pa naj bo potem isto s kakršnokoli barvo lakirano, luženo, svetlo ali motno polirano. Hrast, bor, bukev, hruška, čreš-nja nam dajejo izboren material, ki ga mora dobiti spretni, vestni, na svojo obrt ponosni mizar v roke, umetnik, ki mu tako rekoč z obdelavo vdahne dušo, da pod njegovimi rokami zaživi. Prav tako je potem odvisna lepota opreme od gospodinje, ki jo dobi v last, mora klonjenosti tudi onih konzervativnih ljudi, ki so spočetka odločno odklanjali vsakršno prednost novim, nečuveno smelim, že skoro bizarno preprostim, oglatim in težkim oblikam moderne stanovanjske opreme. Slika, ki jo to pot priobčujemo, bo že na prvi pogled marsikomu všeč. Marsikdo jo bo zamišljeno premotrival, ne da bi znal tolmačiti, zakaj naj bi mu ne bila po volji. Mladi par, ki ravno sanja o lastnem domu, bo pa gotovo navdušen za tako idealno preprosto in vendar elegantno in okusno opremljeno sobo, čeprav jo bo nekoliko po svoje korigiral in izpopolnil in ji dal pečat svoje osebnosti. Miza bi bila na primer lahko nekoliko višja in večja, kar bi ugodje onih, ki bi sedeli okoli nje, brez dvoma dvignilo. Zavese na oknu iz prosojnega blaga, v taki barvi, ki bi odgovarjala barvi sten. bi lepoto sobe še povečale. Par manjših na vsak način originalnih slik ali dobrih, umetniških pokrajinskih fotografij jo negovati, ne kakor mrtev predmet, ampak kakor živo bitje, ki je namenjeno, d«, ji služi in obenem lepša to, kar imenuje človek dom. In to ni težko. Saj preprosta oprema da kar mogoče malo dela, vsako tako zvano glavno čiščenje odpade, ker jo vsak dan lahko, brez velike zamude časa do dobrega osnažimo Preprosto, lepo izdelano pohištvo je kakor lepa, zdrava in pametna gospodinja; ne potrebuje nikakih lepotil in umetnega nakita, samo snago. X. Y. a \ A H HS PROBLEM 117 I. W. Lilija Prva nagrada na turnirju finske šahovske zveze a b c d e f s h 11 jf 11 11 H ž jjjf cdba iCH w mm H Pf * mm H ■ š§ 11 i j§§ 11 i B jf H ■ UP jjf n B ii mk mm H ■ m BI f Mat v treh potezah PARTIJA Z MOSKOVSKEGA TURNIRJA (Igrana v n. kolu I n d s k Beli: Lilienthal 1. d2—d4 2. c2—c4 3. Sbl—c3 4. a2—a3 5. h2Xc3 6. f2—f3 7. e2—e3 8. e4Xd5 9. Lfl—d3 10. Sgl—e2 11. O—0 12. Ddl—el 13. Del—,f2 14. h2—h3 15. Lcl—d2 16. Tfl—bi 17. a3—a4 18. Ld3—C2 19. Se2—g3 20. Sg3—e2 21. Tal—a2 22. a4 Xb5 23. Tbl—al 24. Ta2—b2 25. Df2—h4 26. Kgl—hi 27. Se2—g3 28. Ld2Xe3 29. Sg3Xh5 30. Dh4Xh5 16. februarja 1935) a i g r a črni; Ragozin Sg8—f6 e7—e6 Lf8—b4 Lb4Xc3 + c7—c5 d7—d5 0—0 e€Xd5 Sb8—c 6 Tf8—e8 a7—a6 b7—b5 Lc8—e6 Ta8—a 7 Dd8—b6 Ta7—e7 c5—*e4 Le6—c8 h7—h5 Sc6—d8 Lc8—d7 a6Xb5 Ld7—c8 Lc8—d7 Sd8—e6 Se6—f8 Te7Xe3 Te8Xe3 Sf 6 X h5 Ld7—c6 31. Dh5—g5 Te3Xc3 32. Dg5—d2 Tc3Xc2 33. Tb2Xc2 Sf8—e6 34. Tal—di b5—b4 35. Tc2—b2 b4—b3 36. Dd2—C3 Se6—c7 37. Tb2—e2 Db6—a7 38. Dc3—b4 Sc7—b5 39 Te2—e7 Da7—a3 40. Db4—el c4—c3 41. Te7—e8 + Lc6Xe8 42. DelXe8 + Kg8—h7 43. De8Xf7 Da3—a8 44. Tdl—el Sb5—d6 45. .Df7—c7 c3—c2 46. Dc7Xd6 b3—b2 47. Dd6—f4 Da8—c6 3eli kapitulira. za bistre glave 234 Vse človeštvo na istem prostoru Recimo, da je na zemlji najmanj 1600 milijonov ljudi. Vse to človeštvo bi imelo dovolj prostora na ravni ploskvi s površino 1600 km', če bi vsakemu človeku pripadel 1 m2. Misilimo»si nad to ploskvijo (kvadratom s 40 km stranske dolžine) goro v višini kakšnih 3800 m, tedaj bi bila površina te gore več nego dvakrat večja od površine temeljnega kvadrata. Ali bi v tem primeru na tej gori stalo tudi več nego dvakrat toliko ljudi? Rešitev k št. 230 (Res čudno!) Zakonca (A, B) imata hčer, potem se daska ločiti in oba se znova poročita. Ta dva nova zakona dasta po enega sina. Rešitev k št. 231 (Muhasto število) število 6. Rešitev k št 232 Letalo v vetru) Polet tja se izvrši z brzino 350 km na uro, polet nazaj z brzino 250 km. Zato traja polet tja 300 : 350 ur, polet nazaj 300 : 250 ur. Skupni polet je torej 300 : 350 +300 : 250 = 72 : 35 ur ali nekaj več nego dve uril Rešitev k št. 233 (Zvito vprašanje) Če postavimo oboje na obe skodeli zelo občutljive tehtnice, bo zlato težje, ker odriva plutovina večjo količino zraka, ki jo je treba odšteti od njene teže. H U M O Samogovor ~Vdova (med pogrebom svojega moža): »Koliko rož! Kako bi jih bil moj mož vesel, če bi to doživel!« Neporočen »Ali je igralec, ki me je včeraj nagovoril, neporočen?« »Da, celo dvakrat!« Radio in živali »Vaš novi radijski aparat je ves razbil! Kaj naj to pomeni?« »Da ... snoči so prenašali živalske glasove, pa se je naša doga malo preveč zanimala zanje!« Draga starina »To je lonec iz stare Troje, vreden 200 tisoč dinarjev.« »Grom in strela! Kako neki so mogli tedaj ljudje plačati tako visoke cene!« Vprašanje vesti Ali sme pes, ki je ukradel klobaso, postati policijski pes? V restavrantu Gospa K.: »Gospod glavni natakar, kaj so naročili ti za sosedno mizo?« »Chambre sžparče, milostiva.« »Dobro, prinesite tudi nam dve porciji!« NA DEŽELNI CESTI ADAMSONOV PLINSKI NAPAD PIRA MIDA C r a s s u s N a v p i k v obe smeri (doli in gori): 3. debela volnina, raskavo sukno, 4. otok na za-' padu Francije (Radis insu-la) + bavarski bojni bog (nordijski Tyr),5. kakršenkoli, kateri si bodi (srbhrv.), 6. najvišje bitje -J- naslov Vu-kasovičeve novele, 7. oblika glagola »omiliti«, 8. z veseljem, pogosto, tudi moško ime + gorenjski priimek, 9. oblika glagola »olasati«, 10. nemško mesto ob Renu - + glavna reka v zapadni Sibiriji, 11. kraj v južni Ameriki (Gorrientas), 12. črka; ki v matematiki pomeni pravi kot + zastarel srbski izraz za konjušnico, 13. srbsko krstno ime. — Vodoravno: 1 —15 pa tudi narobe, in 1 —8 —15 ali pa 15 —8 —1 izrek o mestu, ki nam ga je očuval pokojni general R. Maister. REŠITEV »LIRE« V ŠT. 17 Četa »Rodina«, ki kani do Rateč. anekdote Prava vljudnost Mnogo občudovana francoska krasotica Cordier (umrla 1. 1885) je bila na dvoru Napoleona III. najlepša, pa tudi najbolj duhovita dama. Brez števila je doživela prijetnih dogodivščin in mnogo Itujih knezov je klečalo pred njo. S svojo vnanjost-jo in živahnostjo je znala pritegniti nase tudi strogega ruskega velikega kneza Konstantina, ko je bil v gosteh na francoskem dvoru. Cesarica Evgenija, Napoleonova žena, je opazila to Konstantinovo slabost in ga je zato vprašala na dvorni veselici: — Katero izmed navzočnih dam pa vaša visokost najbolj občuduje? — Madame, oprostite, se je izmotal veliki knez, saj me poznate kot slabotnega človeka. Pri meni • je še zmerom tako, da kljub drugačnim 'zahtevam bontona zmerom najbolj občudujem svojo ženo, razen nje pa prav nobgne ženske. Veliki knez se je po tej preskušnji skrbno izogibal Cordierove. Samo ne 'lisjakov Ruska carica Katarina II. (1729—1796) Je prejela, ko je v mladih letih odhajala v Rusijo, od princa Henrika, brata Friderika Velikega, tale nasvet: — Zdaj greste v deželo, kjer vam bodo stregli medvedi! — To še ne bo tako hudo, — je dejala princesa, — želim si pa zelo, da bi ne imela okoli sebe lisjakov. S tem je mislila na oba brata, med katerima posebno Friderik nI užival nikoli njenega zaupanja. Primerno stanovanje Lavrenoij Sterne, angleški pisatelj, ni bil posebno ljubezniv nasiproti ženskam ln je rad zapisal kakšno neprimerno. Ko so nekoč govorili o nesramnosti in osiad- nosti, se je Sterne silno razjezil in dejal: — Kdor govori ali piše osladno, bi mu bilo treba dati na mestu zaušnico ali pa ga obesiti na lastnih vratih. — Tako je prav, — je izpopolnil Gar-rick, — toda vi gotovo stanujete v najetem stanovanju. Kaj je prav Nemški cesar Leopold L (1640—1705) je imel na dvoru cele vrste slug. Ko so mu nekoč ugovarjali, da je te služinčadi zanj mnogo preveč," je odgovoril nedvoumno: — Res je, preveč jih je; toda res je tudi, da ne potrebujem jaz njih, temveč le oni mene!