POPOTNA  ELEGIJA
MARIJAN     FUCHS
V nočeh, ko nam je veter vonj daljav prinašal, stali smo pri oknih kot ujetniki molčeči in brezupno sanjali o sreči, da sred polja mogli bi nad zapuščenostjo src svojih zaihteti. V snu noči bi se utešili. — Blazneli smo v praznoto svojih sob, strmeli v nič, poti premišljevali žalostne, ki naših čakajo> stopinj.
Solnca še ni za nas, tvojih pogledov nam luč še nikdar ni tajno svetila. Razjasniti čuda poslednjega teme mrtve ne moremo. Vsak dan se nova bolest porodi v nas, nova skrivnost razodene v samoti. Le v sanjah o tebi
—  rožah duš naših — je bolne utehe edina sladkost.
Iščemo te. Razodeni nam svoje obličje neznano. Pot je pred nami zavita v molčanje. Ne vemo rešiti vednih iskanj se brezupnih. Šotore si iz hrepenenj smo stkali na gorah, ki bol jih je zemlje v nebo se vijoč porodila. Peti ne moremo, jočemo predse od težkih čakanj.
Pne se tišina grozeča iz večnosti preko nas v večnost.
—  Kdaj nas odčaral bo glas tvoje pesmi? — smo tiho molili. Šli smo na pot, da bi žejne oči napojili z lepoto
večnega vrta, kjer tvoji služabniki pojejo speve v žalostni sreči omamljenih src, ki v samoti gore.
Ali je veter od doma zavel, da smo culi v njem daljni jok poln grenkobe? Za nami kdo toži? — Umrl je veter. Ni več drhtenja zvezd, čakamo tvojo, ki vziti nam mora. Lahno s prosojno odeti smo mesečino, — vedno nate misleč se bojimo oditi naprej v nepovratnost.
Glej, kot brezdomci smo — klic je skrivnosten izvabil nas v žgoče nemire. Minevajo dnevi nam v prošnjah po tebi. V nemih večerih od mrkih molčanj krvavimo in duše mro na križpotjih življenja kot plamen brez luči.
6