Srečanje v Dobrniču po štirih desetletjih
Še vedno 
smo 
zagnane
»Po skoraj štiridesetih letih svobode nas je srečanje v Dobrniču globoko presunilo. Spet so oživeli spomini na tiste hude, a vendar lepe čase. Takrat je še nekaj veljalo pravo prijateljstvo, tovarištvo, solidarnost in poštenje. Takrat ni bilo nič nenavadnega, če so ti prestradani otroci ponudili zadnji košček kruha,« je zapisala ena izmed delegatk prvega kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze v spominsko knjigo.
V Dobrniču je bilo v nedeljo 16. oktobra sko-     prfšlo 100. Nekaj jih je ostalo doma zaradi bo-
lezni. nekaj |ih je že pred koncem vojne pobil okupator, mnogo pa |ih je umrlo že takoj po osvoboditvi. Pa tudi štiri desettetja so naredila svo|e. V Dobrnič so se pripeljale tudi nasled-
raj tako kot pred štiridesetimi leti, ko je bil v tej vasici prvi kongres SPŽZ. Domačini in doma-činke iz vseh okoliških vasi so pekli kruh, do-mače pecivo in se nadvse potrudili, da so se delegatke tam tako dobro počutile, kot so se še med vojno vihro. In nihče ni za ta svoj prispe-vek zahteval plačila. Naj še povem, da so s pri-spevki delovnih orgartizacij in z veliko zagna-nostjo krajevne skupnosti Dobrnič obnovili dvorano v prosvetnem domu, pa tudi spomin-sko sobo SPŽZ.
Delegatke so prišle z vseh koncev Sloveni-je, tudi iz zamejstva. Od 180 delegatk jih je
nice prvih delegatk — družbenopolitične de-lavke na terenu. ki se danes seveda ne borijo proti okupatorju. pač pa za boljše življenje nas vseh.
Dve delegatki prvega kongresa SPŽZ. ki sta Šiškarici, smo vprašali. kaj jima ta srečanja pomenijo in kako je bilo teda|. ko so se priprav-Ijale na kongres