sobotna priloga Ljubljana, 25. avgusta 1984 sobotna priloga stran 11 DELO Znanost ričakovanja JL N d aj bo to posameznik ali celotna družba, vsak se v stiski obrača na tiste, o katerih meni, da imajo znanje. To velja za vse stopnje razvoja. Prebivalci od suše ogrožene vasi na najbolj nerazvitem področju sveta kličejo vrača, ki naj bi jim priklical dež, s prav tako velikimi upi kot prebivalci najbolj razvite države, ki pričakujejo zdravilo proti raku. Tudi mi smo. v stiski, odvisni od svetovne krize in našega neodgovornega ravnanja. Tudi mi vneto kličemo znanost na pomoč in si obetamo, da nas bo že kako izvlekla iz zagate in bomo spet lahko zaživeli po starem, morda celo bolje. Pri tem radi pozabljamo, da je znanost, ta žlahtni dosežek trdega dela, le možnost, ne pa rešitev. Je le orodje, ki nam lahko služi; kladivo, ki potrebuje kovača. Uporaba njenih dosežkov terja učinkovitejše delo, večjo odgovornost. Brez spoštovanja teh dejstev in ravnanja po njih imamo prav toliko možnosti za prebroditev krize kot vrač, ki skuša pričarati dež na izsušeno zemljo. Znanost moramo hoteti in znati uporabljati. V ta namen pa moramo v današnjem času najprej prečistiti naša pojmovanja in znova presoditi družbene vrednote. To velja tudi za znanost samo. Seveda bo znanost v svoji temeljni podobi vselej predvsem dosežek objektivnih opazovanj, ki jih podpirajo učinkovite metode in tehnike. Vselej bo že zaradi resnice same iskala povezave med pridobljenimi podatki ter jih skušala razlagati in preverjati. * Vendar se pristopi sodobne znanosti razlikujejo od tistih včeraj. Znanost ne želi biti več samo čimbolj pošteni opazovalec in razlagalec pojavov. Danes jih skuša tudi spreminjati v dobro človeka in celotne narave. 'rav v tem je kakovost sodobne znanosti. V najbolj razvitih državah je postala gonilna razvojna sila, način razmišljanja, osnova načrtovanja, podpora v odločanju. V nerazvitem svetu je taka z življenjem povezana znanost še velika redkost. Raziskovalci se krčevito oklepajo mnenja, naj se znanost ne podaja v svet perečih družbenih problemov, naj raje ostaja v primerni razdalji, da bi lahko manj obremenjeno gledala v bodočnost. Uporabniki tudi ne kažejo zanimanja za znanstvene dosežke in raje uvažajo znanje za svoje potrebe kot paket. To je zanje manj naporno, povezano z manj tveganja. O tem, da bo to tveganje čez nekaj let trdo plačevala njihova dežela, takrat ne razmišljajo. Kje smo mi? Kot vse dežele v razvoju je tudi nas kriza prisilila, da iščemo hitre rešitve problemov, ki nas pestijo. Vanje želimo usmeriti tudi znanost. Res je, da je premočno usmerjanje znanosti v te težave prakse lahko usodno za tiste raziskovalne skupine, ki s svojimi dosežki segajo v sam vrh svetovne znanosti in širijo njene meje. Vendar imamo takih skupin malo. Zelo malo. Ne manj, pa najbrž tudi ne več kot druge države na naši razvojni stopnji. Več imamo takih, ki želijo gojiti osnovne raziskave na področjih, kjer so že drugi zgradili temelje, zdaj pa naj bi jih še pri nas preizkušali in potrjevali z novimi primeri. Uvajanje novih metod in tehnik raziskovanja je nujno. Ni pa nujno, da se jih učimo na primerih, ki niso povezani z našimi razvojnimi prizadevanji. Danes na primer, vemo, da je za državo v razvoju nesmiselno raziskovanje povsem novega zdravila, saj je treba za njegovo uveljavljanje na svetovnem trgu vložiti blizu petdeset milijonov dolarjev. Tega denarja ne zmore vložiti nobena država v razvoju. Raziskovati na takem področju pomeni podpirati najbolj razvite države in multina-cionalne družbe, ki imajo dovolj sredstev za uveljavitev svojih proizvodov na mednarodnem trgu. M Jv delitvi z znanjem ustvarjenega dohodka. Če gre za delitev po delu, potem ima tudi znanje kot sad dela svojo ceno. Naša prizadevanja za snovanje raziskav v sklopu razvojnih, to je dolgoročnih investicijskih programov, so šele v povojih. Pa ne kaže kriviti le raziskovalcev, da je bilo malo storjeno. Seveda drži, da se marsikateri med njimi raje spopada s teoretskimi problemi kot s tistimi, za katerimi stoji nestrpna praksa, ki neusmiljeno terja hitre in dobre rešitve in postavlja raziskovalca pred široko kritiko in zahtevo po dohodku. V nerazvitih razmerah in odnosih se raziskovalec znajde v vlogi vrača, ki naj pričara dež. Vendar moramo ne glede na to prevrednotiti družbene vrednote v znanosti. Namesto da popuščamo vse pogostejšim klicem »Nazaj k temeljnim raziskavam!«, bi morali mnogo odločneje graditi možnosti za vključevanje raziskovalcev v ciljno usmerjene dolgoročne investicijske projekte ter v tem okviru zasnovati v kakovost in zdravo ceno usmerjeno tekmovanje. T: a zdravila danes to vemo. Ali pa poz-rfnamo ceno tudi za druga področja, na katerih opravljamo začetna raziskovanja? Zlasti v državah s plitvim žepom moramo tudi v raziskovanju misliti na dohodek. Prav tu lahko najdemo marsikateri vzrok za našo neučinkovitost. Razvojne cilje radi opredeljujemo počez, krasimo jih z velikimi, splošno opredeljenimi obeti. Nanje potem gradimo t. i. ciljno usmerjene raziskovalne projekte. Ti imajo po večini znane raziskovalce, ne pa tudi porabnike. Redko kdo ve, v kateri razvojni program sodi tak raziskovalni projekt, če seveda to presojamo glede na možnosti uresničevanja znanstvenih dosežkov v praksi. Da bi to dosegli, bi morali biti ciljno usmerjeni raziskovalni projekti vezani na investicijske programe, z jasno določenimi odprtimi vprašanji, z izgradnjo sistema prenosa dosežkov iz raziskovalne skupine v proizvodnjo ali družbeno dejavnost i® ne nazadnje z dogovorom o u pa pogrešamo trg znanja. Najprej manjka uporabnikom možnost presoje potreb v sklopu investicijskih programov: kaj obstaja na svetu, kaj pri nas, kaj moramo še raziskati, kaj je bolje uvoziti, koga povabiti na natečaj za uvoz tujega znanja, komu ponuditi raziskovalno delo pri nas? Manjkajo nam t. i. ekspertni informacijski sistemi, specializirani za določeno področje proizvodnje ali družbene dejavnosti. To so računalniško podprti informacijski sistemi, ki imajo vgrajene med seboj povezane podatke. Zadnje dopolnjujemo sproti z novimi dosežki in v skladu z njimi spreminjamo razmerja. Taki sistemi omogočajo uporabnikom poznavanje stanja in možnih partnerjev, raziskovalcem pa pomagajo postavljati hipoteze za premoščanje vrzeli v znanju, ki je bodisi še nerazvito, bodisi skrito. Prikrivanje znanja postaja bolezen sodobnega sveta. Ne le da vsaka tovarna skriva svoje postopke in bistvene podatke o trgu. Zaradi političnih špekulacij se zapirajo tudi določeni deli svetovnih baz podatkov — prav tisti deli, ki imajo strateško-razvojno vlogo. V takih razmerah nam pomagajo lahko le omenjeni ekspertni sistemi, ki prav zaradi povezanosti informacij v njih omogočajo ciljno načrtovanje potrebnih raziskav. V pomoč nam je lahko tudi čimbolj razVejeno in živo mednarodno sodelovanje strokovnjakov, naj bo to raziskovalcev v inštitutih ali razvojnih strokovnjakov v praksi. Prav v osebnih stikih, zlasti naprednih strokovnjakov, je lahko odpravljena marsikatera omejitev. Na kongresih vsak raziskovalec rad pove svoje vrhunske dosežke, čeprav mu jih velikokrat ne dovolijo objaviti v celoti. Vendar smq tudi na mednarodnem področju slabo organizirani. Večina raziskav je razdrobljena, mnogo bolj sad zavzetosti posameznika kakor načrtna, ciljno usmerjena naloga. In vendar so prav projekti po mednarodnih pogodbah z najbolj razvitimi državami odlična priložnost za ciljno pridobivanje znanja. V povezovanju raziskovalnih skupnosti republik in pokrajin skušamo uveljaviti bolj načrtno snovanje mednarodnih projektov. Organizirani so bili skupni posveti po posameznih področjih: za energijo, hrano, zdravje, okolje itd. Tudi za temeljne raziskave. Čeprav so bili prvi uspehi zelo skromni, je začetek tu: raziskovalci so prišli, sprva razpravljali drug mimo drugega, če ne kar drug proti drugemu. Že po nekaj urah pa so začeli iskati možne skupne poti. Uporabnikov žal skoraj ni bilo. Če bi presojali po uspehu teh prizadevanj, bi lahko rekli, da je znanost pri nas še vedno boij geslo kot resnična potreba. Pa vendar bi prav V sklopu razprav o mednarodnih projektih lahko uveljavili ne le svoje interese, temveč tudi usposobili strokovnjake. Kakorkoli je res, da brez informacij in opreme raziskovalno delo in s tem razvoj nista mogoča, ostaja vendarle vrhunsko usposobljen strokovnjak glavni nosilec napredka na tem področju. Posebej še, če je pripravljen spopadati se s težavami, če se ne boji nerazvitega okolja. V, bistvu gre za začarani krog: naši razvojni investicijski programi pogosto ne vključujejo niti raziskovalnih niti kadrovskih planov. Brez teh pa raziskovanje ni potreba, temveč le delegatska dolžnost , ri glasovanju o porabi ali servisna dejavnost, ko se stroj, tisti pravi ali človeški, ustavlja. Pa ne, da bi prenehali na široko govoriti o nuji po uveljavljanju znanosti v naših razvojnih prizadevanjih. Gesla so družbi potrebna in koristna, vendar le, če jim sledi skrbno načrtovana akcija. Brez te pa bi bili le vsak dan bolj podobni plešočim vračem na suhi, zmerom bolj razpokani zemlji. ALEKSANDRA KORNHAUSER Tudi jugoslovanska vina so potegnjena v vinsko vojno, ld se že leta bije po svetu Tema tedna: Kako uveljaviti na vinskih trgih? uveljaviti naša vina Poštni predal 29 Bojana Jager Ko izgube postajajo dobiček Življenje z inflacijo Alenka Puhar Informacije na teku čez ovire Prenos znanja Mirko Kunšič Alojz Lipovec Portret tedna Leopold Rajh Slabega blaga tudi poceni ne prodaš Aktualen pogovor Dragica Bošnjak Zapleta se pri zakoncih kooperantov Pokojnine kmetovalcev Jana Taškar Novo domovanje pod Rožnikom Ljubljanski botanični vrt Marjan Sedmak Nastajanje Združenih narodov V ogledalu časa Marko Anček Med politiko in paniko Zdaj in tukaj Stane Stanič Diplomat, id ceni osebne stike Odhajajoči veleposlanik ZR Nemčije Jože Šircelj Ali bo tudi tretji krog začaran? Pogajanja o Afganistanu Mitja Meršol Rudarji pa še kar stavkajo Britanska fronta Marjan Sedmak Blaginja brez dinamike Češkoslovaško gospodarstvo Barbara Goričar Zwentendorf — industrijski spomenik Kitajsko-avstrijsko sodelovanje France Forstnerič Iskanje bogatejšega življenja Delovnik in prosti čas Andrej Miklavčič Sredi zlata življenje iz rok v usta Ganske zagate Adrian Grizold Kralj Minos se obrača v grobu V deželi Grka Zorbe Risane šale na rovaš Reaganove »šale« V žarišču Kljub veliko tarnanja so v slovenskih tovarnah vendarle optimisti Anketa o oskrbi s surovinami in reprodukcijskim materialom Jug Grizelj Samovolja in zakon Od sobote do sobote 18 r? po <~7 f ut uu predal 29 Delo, 15., 22., 29. junija, 7„ 14., 28. julija in 4. avgusta______________________________ Zakaj Big band RTV Ljubljana ni nastopil Pozorno spremljam polemiko o jazzu na Slovenskem. Menim, da je prav, da smo o tem spregovorili javno, pa čeprav to ni najpomembnejši problem pri nas in mu je morda posvečeno preveč prostora — tudi Če upoštevamo kakovost in raven prispevkov. S prispevkom tov. Kavčiča, s katerim se v glavnem strinjam, so bili dani pravi poudarki in bilo bi prav, da bi se v tej smeri razčiščevanje nadaljevalo, če naj bo plodno. Toda ne. Potem ko je kazalo, da bo Kavčičev prispevek vsaj primeren zaključek, ste po premoru objavili pismi, ki sta zadevo postavili čisto na začetek, podpisala pa sta ju dva znana jazzovska strokovnjaka. Čeprav jazzovsko dogajanje pri nas dobro poznam — nisem sicer strokovnjakinja, sem pa dolgoletna ljubiteljica — se do sedaj nisem nameravala oglasiti k besedi. Menila sem, naj stvari med seboj razčistijo »strokovnjaki*. Ti pa so me razočarali, še posebej pa me je vznejevoljila raven zadnjih dveh prispevkov. V njiju me marsikaj mod, in ker mislim, da so »strokovnjaki« tu zaradi nas, ljubiteljev, je čas, da jim tudi mi kaj povemo. Prispevka tov. Gregorca žal ne razumem. Ob obilici besedičenja in celo nekaj latinskih okraskih ni povedal ničesar konkretnega, nič takšnega, kar bi obogatilo polemiko. Bojim se, da je njegovo stališče zgoščeno v predzadnjem stavku pisma, kjer zahteva, da je treba vse od njega drugače misleče »povoziti, zatolči in onemogočiti*. Takšno stališče odločno zavračam, ker je barbarsko, in menim, da ni vredno kulturnega delavca. Tov. Skaleta cenim kot dolgoletnega radijskega delavca, ob njegovih oddajah sem se z jazzom seznanila in reči moram, da so bile dolga leta zanimivo okno v glasbeni svet. Veseli me, da mu gre za resnico. Prav v zvezi z njenim iskanjem pa mi v nejgovem pismu marsikaj ne gre v račun. Najprej me moti, ker ga glasba sploh ne zanima. V njegovem pisanju in govorjenju ni zaslediti argumentiranih ocen glasbenih plati dogodkov (plošč, festivalov, koncertov, nastopajočih domačih ali tujih glasbenikov). Ne zanimata ga pomen in mesto izvedene glasbe glede na svetovno in domačo produkcijo. Zanimajo ga le nekakšne pretekle zasluge in njihove počastitve. Človek, ki se ukvarja z jazzom, se ne bi smel nikoli počutiti tako starega! Predvsem pa ga zanima statistika, suhe številke, s katerimi že vnaprej razvrednoti vsa današnja in drugačna prizadevanja. Od kdaj pa številke (število nastopov, število obiskovalcev, število minut itd.) govorijo o kvaliteti izvedene glasbe? Kaj zares dokazujejo njegove številke, če jih poskusimo tudi interpretirati? Iz njih je mogoče potegniti marsikaj, kar se kot argument obme prav proti njemu. Npr. vsakoletni nastop vseh jugoslovanskih big bendov govori o enohčnosti, ponavljanju, ozkosti in omejenosti festivalskega programa, še zdaleč pa ne sam po sebi tudi o kvaliteti nastopov. Zato smo zadnja tri leta na festivalskem odru slišali več mladih in novih jugoslovanskih glasbenikov kot prej leta in leta, ko smo poslušali samo big bende in Boška Petroviča. (Seveda ne govorim o glasbeni kvaliteti.) To pomeni isto, kar pomeni danes Skaletovo vse pogostejše predstavljanje istih starih glasbenikov v njegovih oddajah, ki vedno bolj zaostajajo za časom, ali pa celo ponavljanje istih oddaj v celoti in iz leta v leto (česar smo deležni z njegovo »črno mašo« vsakega 1. novembra). Zato poslušam druge, boljše radijske postaje (tudi Radio Študent). Moti me, da povsod po svetu radijske in TV hiše sodelujejo pri organizaciji in financiranju festivalov jazza in pridejo tako do želenih posnetkov (s tem pa imajo tudi vplivna festivalski program), medtem ko se zdi tov. Ska-letu, ki je redaktor za jazz na ljubljanskem radiu, samoumevno, da dobi posnetke zastonj. Kot kaže, bi bil v zameno celo pripravljen pozabiti na nestrinjanje s programom festivala! To me boli, saj si ob tem predstavljam, kako na bogatitev programa jazza gledajo drugi odgovorni ljudje na radiu, ki jim jazz pomeni še manj. Tov. Skale govori o pretekli afirmaciji domačega jazza in festivala jazza v tujini. Verjamem mu. Lepo je slišati, kje vse so vrteli posnetke in omenjali ime Ljubljane, še posebej, če ne poznaš programske usmeritve konkretnih radijskih hiš. Ostane pa grenak priokus, če se vprašamo: kje in kakšni so (bili) konkretni rezultati te afirmacije? Kdo je imel od nje korist? Kje se ta afirmacija pozna v domačem glasbenem dogajanju? Kaj so domači glasbeniki z njo narediti doma? Bo tov. Skale tudi o tem kaj pisal? Iz lastnih izkušenj vem, da ljubitelji jazza in mladi glasbeniki od tega nimamo ničesar. Tudi program ljubljanskega radia ni zato nič boljši; vedno slabši je in zato ne more biti kriv festival jazza! Kje so biti ti »stari in zaslužni* organizatorji vsa ta leta tistih 360 dni, ko ni potekal festival, da so morali koncerte, oddaje, kritike ipd. delati prav ti ljudje, ki jih tov. Skale daje v nič. ki naj bi si uzurpirali vse položaje in ki jim niti nagrade za njihovo celoletno delo ne privošči. Kdaj je tov. Skale (ati kdo od njegovih) napisal kaj za mlade, med katerimi je največ ljubiteljev jazza, za Glasbeno mladino. ati pa pripravil posebno prilogo o jazzu za Mladino? Koliko ocen plošč in koncertov je objavil, da bi njegovo razumevanje jazza lahko presoditi tudi po tem? Je organiziral glasbene delavnice? Koliko je naredil za to, da bi Ljubljana dobila Jazz klub? (To vprašanje naslavljam tudi na druge »strokovnjake* in jazzovske glasbenike s PORL vred.) Jazz klub v hotelu Bellevue, ki ga je organiziralo nekaj glasbenikov, glasbeno ni mogel ponuditi veliko, je pa bil zato čisto zaslužkarstvo z visoko vstopnino. Moti me, da so tov. Skaletu edini kriterij kvalitete domačega jazza izjave, ki jih prebere ati sliši na najbolj reakcionarnih trobilih ameriške državne propagande (Glas Amerike, National Public, WiUis Conover). Moti me, da si minule obiske Lesterja Bowie-ja v Ljubljani, ki jih glasbenik omenja kot uspešne, prilasti prav tov. Skale, ki v svojih oddajah do sedaj ni namenil niti minute glasbi z njegovih številnih plošč. Vse dosedanje ljubljanske koncerte L. Bowieja pa so organizirati prav ljudje, ki jih pismo napada — in to dobro. Moti me, da tak strokovnjak ne preveri, niti tega, kako se pišejo imena jazzovskih glasbenikov in skupin (Dennis Gonzalez in The New Musič Workshop Ensemble), medtem ko kritizira odnos drugih glasbenikov do jazza. Moti me še marsikaj, pa bom končala. Ton te polemike me kot ljubiteljico jazza, ki občuti stalno pomanjkanja koncertov, plošč in dobrih jazzovskih oddaj pri nas, saj menim, da kulturno bogatijo in širijo naše obzorje, hude skrbi. Tiste, ki se štejejo za najbolj zaslužne za slovenski in jugoslovanski jazz in ki sem jih cenila zaradi njihovega minulega dela, to — kot kaže — ne skrbi. Občutek imam, da jih skrbijo samo drugače misleči in lastna ogroženost. To pa je slabo — slabo za jazzovsko dogajanje pri nas. Vlasta Knez, Ljubljana Delo, 28. julija___________________________ Divjad in sadjarstvo Vid Korber, direktor Sadjarstva Mirosan, je v sobotni prilogi Dela, 28. julija, kar pretresljivo opisal brezupen boj proti srnam, ki so se tako razmnožile, da ogrožajo obstoj naše največje drevesnice in pionirja modernega sadjarstva. Brali smo tudi pritožbe drugih družbenih obratov. Komu pa naj se potožimo privatni mati sadjarji in drevesničarji in hribovski kmetje? Sadjarim in drevesničarim 60 let. Pred zajcem sem navadno zavaroval sadike z metrsko žično ograjo. Pri skrbnejši kontroli pozimi zajci niso naredili škode. Srn ni bilo oz. niso škodovale. V zadnjem desetletju pa se škoda od srnjadi povečuje iz leta v leto. Tudi meter in 30 cm visoka ograja sadik ne obvaruje več. Zaradi lažjega razumevanja bom opisal svoj težak boj — boj za kruh. Z meter in 30 cm visoko žično ograjo zavarovan nasad nekaj tisoč vrtnic je v začetku junija bil videti kaj klavrn: namesto prvih cvetov, popkov in mladik so ostali le goli Strel ji. Nekaj dni nasada nisem pregledal, saj sem se zanesel na ograjo, sme pa so medtem »delo« temeljito opravile... Lovci, ki sem jih o tem obvestil, so mi svetovati, naj povišam ograjo s 3 žicami. Potem pa so jo povišali kar sami, ko sem jim priskrbel dovolj stare žice. Sme pa so povišano ograjo preskakovale kakor prej. Lovci — moram jih pohvaliti — so prinesti od nekod veliko starih pločevinastih škatel in jih razobesili po ograji. »Boš videl, to bo pomagalo, ker bo škrebljalo, sme so plahe,« so mi rekli. Škrebljalo SPOROČILO BRALCEM Zaradi naraščajočega zanimanja bralcev, da bi v PP 29 — kot odmev oa sestavke, objavljene v »Delu« — povedati svoja mnenja, stališča, pripombe, ugovore in predloge, je uredniški kolegij »Dela« sklenil, da prispevki v poštnem predalu 29 v načelu ne smejo biti daljši od 4 tipkanih strani (120 tipkanih vrstic). UREDNIŠTVO »DELA« pa je le v vetrn in so sme sproti pospravljale prirastek. Nato so lovci prinesli neznansko smrdljivo gosto tekočino, fenotin, v katerega smo namočiti cunje in jih razobesiti po ograji, pred dežjem in pripeko pa zaščititi s polivinilom. To je odvračalo divjad 3 mesece, tako da so si sadike za silo opomogle, in jeseni smo jih — šibke — prodali po nižji ceni... Pozneje s fenotinom nismo bili zadovoljni, ker se ga sme navadijo, zdaj pa ga menda tudi ne izdelujejo več. Dvometrska ograja je za nas privatnike, ki moramo ograditi več matih krp, predraga, a tudi najbrž ne popolnoma zanesljiva. Hribovski kmetje seveda ne morejo svojih pridelkov ograjevati, temveč morajo marsikaterega opustiti (npr. fižol). Anton Jelen, Šentilj pri T. Velenju Delo, 21. julija___________________________ Krma je postala predraga K vsebini članka, napisanega pod tem naslovom, bi kot kmet poljedelec in živinorejec dodal le: reja je postala predraga, in še to — smo tik pred dvanajsto! Bomo ta čas, ki nam je na razpolago, izkoristili? Ni zgolj naključje, da se samoupravni organi pri KZ Pomurka sestajajo pogosto. Pred dobrima dvema letoma se je sestal zadružni svet, ki je med drugim naložil upravnemu odboru, naj temeljiteje prouči situacijo v živinoreji in se loti določenih ukrepov. Upravni odbor, ki se je sestal 20. 7. 1984 je lahko le ugotovil, da se razmere v živinoreji zaostrujejo. Čeprav je zadruga v škodo dohodka predlagala obrestno mero za nakup telet za hlevljenje in krmila v višini 20 odstotkov, kmetje hlevov ne polnijo. Moti jih cena krmil — brez dokupa krmil pa rejci ob večjih kapacitetah ne bi mogli shajati. Ponudba telet še vedno kljub nižji ceni presega povpraševanje. O tem, ali to ceno obdržati (telet) ali jo znižati, pa morda s tem zadržati prekomerno ponudbo, so biti navzoči različnega mnenja. Vendar je prevladalo mnenje, da je treba narediti vse, da se stalež živine ne bi bistveno zmanjšal. Rečeno je bilo, da se pitanje za izvoz ne bi prekinilo in da ostane v veljavi tako imenovana »kalkulativna cena«. Mnogo težji problem je v prašičereji. Sporna je tako imenovana kooperacija kot višje organizirana oblika sodelovanja med kmetom in zadrugo. O tej proizvodnji sem že večkrat pisal. Po podatkih, ki so biti predloženi upravnemu odboru na omenjeni seji, je bilo v prvih šestih mesecih 221 dni izgube na pitanca. Ta izguba je predvsem posledica tako imenovanih drugih stroškov, kot so veterinarske storitve in zdravila, zavarovalnina, prav gotovo tudi organizacija reje in še kaj. Ugotovljeno je bilo, da so plačali v prvi polovici leta, to je do 1. 7., veterinarski postaji 99 starih milijonov, kar pomeni 1,36 dinarja na kilogram bekona. Reja pujskov plačujejo veterinarske storitve, če jih koristijo sami. Pa vendar je zmanjšanje staleža iz leta v leto večje (pogini), temu primemo — morda pa tudi ne — se povečuje zavarovalnina. Zavarovalnica dolguje zadrugi na ričun škode za april in maj 124 starih milijonov, medtem ko plačuje zadruga za kredite za nakup pujskov in krmil 28-odstot-no obrestno mero. To je le nekaj elementov, ki dražijo prirejo, zato sem na začetku zapisal — reja je postala draga. Člani upravnega odbora in drugi prisotni smo menili, da je prav tu potrebno iskati rezerve. Meniti smo, da bi neposredni proizvajalci zlahka in učinkoviteje — takoj ko se potrebe pokažejo — opravili nekatere storitve. Lahko povem, da kooperanti dobijo v drugih republikah injekcije in serum in tam cepijo živino. Sprijazniti se bomo morali z dejstvom, da je minil čas, ko smo lahko obremenjevali prirejo z vsem, kar si je kdo izmislil. Poseben problem je nastal s podražitvijo krmil. Izhoda iz te zagate ne vidi nihče. Reja pujskov je postala nezanimiva. Krmila so se močno podražila, cena pujskov je ostala ista, poleg tega pa ni rednega odkupa. Naj omenim primerjavo: v krmo je vračunana ribja moka po 160 dinarjev za kilogram. Avstrijski kmet - pa tudi mi pri njih- dobi za kg pujska (po predzadnji kmetijski oddaji) 4 kg ribje moke, pri nas bi jo mogoče dobil kilogram in pol. Rejci pujskov ugotavljajo, da tako naprej ne gre. Delno zniževanje kapacitet zaradi zime (hladni prostor) ne pride v poštev. Sprazniti bo treba hleve. S tem pa bi nastala — trenutno morda niti ne — gospodarska, predvsem pa politična škoda. Zato rejci ne smemo odločati stihijsko. Treba je bilo veliko prepri-i čevanja, saj smo slutili in opozarjali, da pri nas ni nič stabilno. Vendar smo se pridružili slovenskemu planu prireje mesa. In po vsem tem je bil sprejet sklep: takoj je treba zaprositi IS SRS za sprejem delegacije, ki naj prikaže dejansko stanje (pisanja je bilo že veliko) s poudarkom na organizirani prireji prašičev. Predlagati, da storimo vse potrebno, da se stalež obdrži, rejce plemenskih svinj pa obvestiti, naj nekaj časa ne znižujejo črede plemenskih svinj. Ogorčeno je treba obsoditi vse, ki so odgovorni za to, da uvažamo meso. Za to je vendarle nekdo kriv! Tako kot smo poimensko imenovali krivce iz pisarn ob prometni nesreči v Divači, tako jih imenujmo in pokličimo na odgovornost za položaj v živinoreji. Odgovorni, trenutni položaj — polne klavnice — naj vas ne uspavajo. Karel Franko, Puconci Delo, 4., 11. in 18. avgusta______________ Hvala, tovariši, za tako čast! Z zanimanjem sem pričel brati sestavek tov. Branka Mikutiča v Delu, z dne 11.8. 1984. ki se je nanašal na pisanje tov.Juga Grize!ja. objavljeno eno soboto prej. Pričakoval sem namreč, da bo predsednik organizacijskega komiteja ZOl v Sarajevu res postregel z »dejstvi, kot jih pozna«, na žalost pa sem na koncu z razočaranjem ugotovil, da je samo ponovil oguljene » fraze«, ki smo jih poslušali že pred otimpiado, med njo in po njej. Zanimivo je namreč, da za otimpiado v Sarajevu še vedno ni izdelana bilanca, medtem ko so za otimpiado v Los Angelesu znani že skoraj vsi detajli obračuna. Resnica je, da je z organizacijo Ol mogoče ustvariti določen devizni priliv, toda ali bo kdaj mogoče izvedeti, kolikšen je bil v sarajevskem primeru tudi odliv (devizni). Res je tudi, da je dejansko bilanco CII težko ugotavljati, saj ima takšen spektakel tudi stranske učinke, ki jih ni lahko ugotoviti in ovrednotiti (turizem, mednarodni ugled, reklama izdelkov. ..). Ima pa tudi negativne stranske učinke, ki jih tudi nikoli ne bomo ovrednotili. Pri tem mislim predvsem na vprašanje racionalnosti vlaganja denarja v objekte za potrebe OI. Ni naključje, da v ZDA država ni hotela prevzeti organizacije. Zakaj so bile OI v Los Angelesu po dolgem času prve zopet s pozitivno bilanco? Zato, ker je bilo vse skrajno racionalno zastavljeno in ker je Los Angeles razpolagal s celotno infrastrukturo, ki je za to potrebna. Ne nazadnje se je treba zavedati tudi zaledja gledalcev, s katerim razpolaga Los Angeles, saj bo samo dohodek od vstopnic presegel vrednost 100 milijonov dolarjev. Tako je v ZDA igre financiral tisti, ki je želel vložiti kapital, in tisti, ki je želel imeti ob tem določene užitke. Strinjam se, da smo sposobni izvesti organizacijo OI na ravni in da ima mesto, ki dobi organizacijo OI, velike koristi. Kaj pa gledano s stališča jugoslovanskega delovnega človeka? Ati si on ne bi rajši zaželel, da bi skromna sredstva, ki jih z muko ustvarjamo, čim bolj racionalno vlagali, da bi nam kmalu res uspelo zmanjšati inflacijo in povečati standard? Ali niso k sedanjemu stanju delno prispevale tudi neracionalne naložbe v vse mogoče objekte, ki danes propadajo ali zanje celo trošijo nova sredstva, v Splitu. Beogradu, tudi že v Sarajevu in še kje? Tov. Mikulič je seveda prvi. ki lahko kaj stori, da v sarajevskem primeru ne bo tako. a ker je njegov odgovor na izziv slišati kot »mijavkanje mačke, ki ji je nekdo stopil na rep«, se bojim, da tudi tokrat ne bo drugače. Franc Ortl, Mengeš Opravičujem se, ker ne znam govoriti resnice drugih, ampak lahko izražam samo svoja mnenja, ki so verjetno polresnična, in bo verjetno treba ugotoviti, kam ta moja pot pelje. Bralci teh vrstic najbrž ne razumejo, a če bodo prebrali prispevek v poštnem predalu 29, z dne 11. 8. 1984, pod gornjim naslovom izpod peresa Branka Mikutiča, bo vsem jasno, da lažem, ker se s piscem ne strinjam. Avtor opravlja visoko politično funkcijo in zato je vsem drugače mislečim državljanom jasno povedano, da naj o zadevah, na katere se ne razumejo (beri olimpijske igre), molčijo. Kljub jasnemu namigu, da se naj navadni smrtniki ne vtikajo v organizacijo olimpijskih iger, bom le spregovoril nekaj besed, saj formalno le pripadam naši samoupravni social-stični družbi. V zadnjih dneh se je v sredstvih javnega obveščanja pojavila Jugoslavija kot možen kandidat za organizacijo zimskih olimpijskih iger v sodelovanju z Italijo in Avstrijo in kot možen organizator letnih olimpijskih iger v Beogradu. O zimskih olimpijskih igrah, ki so že tako enostavnejše in še potekale bi v treh državah, smo spregovoriti zelo sramežljivo, boječe in idejo naprtiti tisku sosednjih držav in njihovim politikom. Medtem ko so tudi slovenski politični vrhovi biti do te zamisli izredno zadržani, je vesoljni Beograd sredi dopustov v nekaj dneh prišel do sklepa, da je Beograd kandidat za organizacijo iger v letu 1992 oz. 1996. Sredstva, ki so jrotrebna za organizacijo iger, se bodo verjetno, kot do sedaj za velike športne prireditve, zbirala tako, da bo del sredstev prispevalo mesto organizator (Beograd), republika Srbija in federacija. Zanima me, kakšno mnenje bodo zavzeti slovenski predstavniki pri podpisovanju sporazuma o financiranju iger, če se niso ogreti (verjetno upravičeno) za več kot trikrat cenejše igre treh dežela. Tovariš Mikulič v svojem prispevku navaja vsesplošno uspešnost organizacije ZOI v Sa- Nadaljevanje na 18. strani TEMA TEDNA: KAKO UVELJAVITI NAŠA VINA NA TUJIH TRGIH? Tudi jugoslovanska vina so potegnjena v vinsko vojno, ki se že leta bije po svetu Živimo v vinogradniški deželi, kajti jugoslovanski vinogradniki pridelajo na leto okoli osem milijonov hektolitrov vina, kar jih uvršča med deset naj večjih svetovnih pridelovalcev vina. In čeprav se pridelovalci žlahtne kapljice nenehno spopadajo s številnimi težavami, že štiri desetletja držijo korak s svetovnim vrhom. Jasno je, da vsega vina ne moremo spiti doma, torej je ena prvih nalog vinogradnikov in vinarjev, prodati čim več na tuje. To pa ni tako lahko, če vemo, da med vodilnimi izvoznicami vina že dolgo teče prava mala vojna. Pred dvema letoma je Jugoslavija izvozila v tujino milijon 554 tisoč hektolitrov vina. Toda vinogradniki z območja današnje Jugoslavije so pred dobrimi sto leti znali prodati na tuje menda celo milijon 600 tisoč hektolitrov vina. Z vinogradništvom in vinarstvom je v Jugoslaviji delovno povezano skoraj poldrugi milijon prebivalcev, zvezni statistični podatki pa povedo, da premoremo nekaj več kot 244.000 hektarov vinogradov. V začetku petdesetih let smo jih imeli deset tisoč hektarov več, poseben razcvet pa se je obetal sredi petdesetih let, ko smo v sedmih klimatskih območjih premogli kar 273.000 hektarov vinogradov. Čeprav je medtem bilo izdelanih nekaj družbenih planov, v katerih smo začrtali veliko hitrejši razvoj, kmetijstvo v njih ni bilo deležno potrebne pozornosti. V okviru te veje gospodarstva je bilo vinogradništvo še bolj prepuščeno samorodnosti. Vzrok za to je V snovanju razvoja do leta 2000 so bili jugoslovanski vinogradniki očitno preveliki optimisti. Tako naj bi že leta 1985 rastla trta na 253.468 hektarih, konec stoletja pa celo na 264.659 hektarih. Zdaj, ko smo z obnovo vinogradov krepko zaostali, je jasno, da bomo lahko zadovoljni, če bodo planska 'predvidevanja za sedanje srednjeročno obdobje uresničili do leta 2000. Podobna ugotovitev velja tudi za Slovenijo, kjer naj bi leta 2000 obdelovali kar 25.159 hektarov vinogradov. bil verjetno v tem, da je bila velika večina vinogradov v zasebni lasti. Še po prejšnjem desetletju, ko so v večini republik vendarle bolj poudarili razvoj družbenega vinogradništva, se struktura lastnikov ni bistveno spremenila. Več kot 81 odstotkov vinogradov imajo zasebniki, za družbeni sektor pa obstaja podatek, da premore okoli 30.000 hektarov. Čeprav poznavalci ugotavljajo, da je starostna struktura vinogradov danes precej ugodnejša, kot je bila pred štirimi desetletji, še vedno prevladujejo vinogradi, ki so starejši od dvajset let. Obdelovanje v zasebnem sektorju je prej ekstenzivno. Pridelki na hektar so v družbenem sektorju, kjer prevladuje sodobna tehnologija, precej večji. Leta 1975, ko smo v Jugoslaviji imeli 248.000 hektarov vinogradov, so načrtovalci optimistično zapisali, da jih bomo imeli čez deset let že 262.000 hektarov. Zdaj smo na pragu tistega leta, ki smo ga optimistično pričakovali. V desetih letih se je v gospodarski podobi marsikaj spremenilo. Kljub skokovitemu razvoju kmetijstva je začelo vinogradništvo zastajati. Vzrokov je seveda več, med osrednje pa sodijo negotovost pri prodaji, skrajno neugodno razmerje pri financiranju naložb, ki so vrhu vsega postale še izjemno drage, neurejen trg, neskladja med odkupnimi cenami grozdja in prodajnimi cenami vina ter, seveda, splošno poslabšanje gospodarskih razmer, zavoljo katerih se poraba vina v Jugoslaviji ne povečuje tako, kot so pričakovali vinogradniki. Za žlahtno kapljico sedem milijard dolarjev Kako pomembna gospodarska dejavnost je vinogradništvo, pove podatek, da znašajo svetovni izdatki za vino že sedem milijard dolarjev na leto. Delitev tega kolača pa postaja vse bolj zapletena. Najbolj razvite države si hočejo odrezati tudi največji kos. Leta 1982, ko so povsod po svetu dosegli velike pridelke, je znašala svetovna pridelava vina skoraj 365 milijonov hektolitrov. Nekaj več kot 79 milijonov hektolitrov ga je pridelala Francija, Italija ga je napolnila v sode 72,5 milijona hektolitrov, Španija pa 39 milijonov hektolitrov. Jugoslavija je bila s skoraj 8,5 milijona hektolitra na devetem mestu. Skupen pridelek evropskih vinogradniških držav je bil več kot 290 milijonov hektolitrov, pri čemer so članice EGS stisnile več kot 171 milijonov hektolitrov vina. Tudi lani so bili vinski sodi po svetu polni. Drugič zapored je bila letina odlična. To pa je povzročilo, da so se svetovne zaloge vina povzpele kar na 100 milijonov hektolitrov. Lani je največ vina pridelala Italija, namreč 80 milijonov hektolitrov, Francija ga je pridelala 70 milijonov, Španija spet 39 milijonov hektolitrov, Jugoslavija pa je, po podatkih Mednarodnega urada za vino, natočila v sode 7,7 milijona hektolitrov vina. V državah v katerih pridelajo največ vina, in ga pogosto tudi največ spijejo, seveda morajo posvečati vso pozornost vinogradniški in vinarski politiki. Tako nemalokrat posreduje država z olajšavami, uvoznimi omejitvami, dodatnimi davščinami za tuja vina ali pa z odkupom tržnim presežkov. Znani so primeri, ko države spodbujajo destilacijo vina ali celo omejujejo širitev vinogradov. Na slabšanje svetovne trgovine z vini so še posebej občutljivi v EGS, kjer posamezne članice čedalje bolj vztrajno zahtevajo prepoved uvoza iz tretjih držav. Že lep čas se tudi pogovarjajo o vključitvi Španije in Portugalske v EGŠ, ki sta veliki pridelovalki-vin. Njuna največja nasprotnica je Francija, ki se boji predvsem cenenih španskih vin, kajti že zdaj ima dovolj težav z italijansko konkurenco. Ena osrednjih težav je tudi stalno upadanje porabe vina na prebivalca. Zgovorni so podatki, da so Francozi leta 1970 povprečno spili kar 109 litrov, zdaj pa ga le še 90. Italijanska poraba na prebivalca je padla od 102 litra na dobrih 73. Takšne razmere so mehanizacijo, ročno delo v vinogradih pa največkrat še slabo plačano, se ni čuditi, da so si morali ljudje poiskati boljši kos kruha v mestih. Slovenski vinogradniki pridelajo danes okoli 700.000 hektolitrov vina, od tega v organizirani tržni pridelavi okoli 450.000. Slovenci na leto spijemo menda milijon hektolitrov žlahtne kapljice. Sedemdesetim odstotkom naših želja torej lahko zadostijo vinogradniki in vinarji iz primorskega, podravskega in posavskega vinorodnega okoliša, preostalo količino pa dobimo z drugih jugoslovanskih območij. Tujega vina prakično ne uvažamo. Poraba vina na prebivalca se je v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih, ko smo vinogradništvo tudi najbolj razvili, zelo povečala. Po statističnih podatkih spijemo na prebivalca na leto 64 litrov vina, vendar vinarski poznavalci trdijo, da je povprečje že okrog 90 litrov na prebivalca, kar je triinpolkrat več od jugoslovanskega povprečja in nas uvršča prav v svetovni vrh. Zaradi večje pridelave grozdja in vina so morale maše organizacije v zadnjih dveh desetletjih posvečati vso pozornost tudi tehnološkim novostim in širitvam kletnih zmogljivosti Do konca sedemdesetih let so vinogradniki in vinarji uspešno uresničevali plane, potem pa jim je pošla sapa. Pridelovalni stroški, več kot desetletno administrativno zadrževanje cen vina, velika nenaklonjenost naložbam, vse to je onemogočilo nadaljnjo širitev. Vinarske organizacije tako premorejo zdaj za nekaj manj kot milijon hektolitrov kletnih zmogljivosti in 21 polnilnih linij. Tehnološka oprema je pretežno zastarela, kar lahko v prihodnosti najbolj t>bčutijo izvozniki. Več kot pol polnilnih linij je starih že toliko, da jih bodo morali zamenjati. To pa se zdi v trenutku, ko vinogradništvo in vinarstvo nista na prednostni listi kmetijskega razvoja, skorajda neizvedljivo. Odnos do naložb bo treba čimprej spremeniti, saj drugače ni mogoče pričakovati, da bodo izvozniki zdržali hudo bitko za tuje trge. Pesem, da Slovenci vinca ne prodamo, je že dolgo tega izpeta, kajti zelo si prizadevamo, da bi na tuje pro- Zmogljivosti vinskih kleti v milijonih litrov Republike oz. pokr. 1981 1985 2000 Srbija 250 335,9 370 Hrvaška 230 230 300 Makedonija 195 210 250 Slovenija 97,5 100,5 120,6 Vojvodina 63,5 63,5 80 Kosovo 55,5 98,5 101,5 Bosna in Hercegovina 38,5 48 80 Črna gora 21 26 50 SFRJ 951 1112,41352,1 Ljubljanski Slo vin je največja jugoslovanska izvozna vinarska organizacija. Rado Dvoršak, predsednik poslovodnega odbora, pa tako pravi in razmišlja o Slovinovi prihodnosti in njegovi vlogi: »Jugoslavija je lani izvozila milijon 440 tisoč hektolitrov vina, od tega naša organizacija 450.000. Vsega jugoslovanskega izvoza vina na konvertibilni trg je bilo okrog 850.000 do 900.000 hektolitrov. Slovinov delež je bil 400.000 hektolitrov. Jugoslovanski vinarji največ pridelka, 500.000 hektolitrov, prodamo v ZR Nemčijo in Veliko Britanijo, precej tudi v Švico, na Japonsko, v Skandinavijo in Združene države Amerike, o katerih sem prepričan, da bodo v treh letih postale največji kupec jugoslovanskih vin. V Slovinu smo minulo desetletje povečevali izvoz na leto tudi po deset do petnajst odstotkov, zadnja tri leta pa se nam to ne posreči za več kot pet odstotkov, kar je zgovoren dokaz o vedno hujši konkurenci. Ker sodijo države EGS med naše najbolj pomembne kupce, seveda še posebej pozorno spremljamo, kaj se dogaja pri njih. Nekatere članice skupnosti sodijo med največje pridelovalke in izvoznice vin na svetu. Zadnja leta morajo vse več pridelka nameniti destilacij, ceho pa pogosto ali pa kar vselej plačujejo tretje države, med katerimi Jugoslavija seveda ni izjema. Zahteve po zniževanju cen so nenehne. Tujim vinom pribijajo davke, domači vinogradniki pa so deležni cele vrste ugodnosti. Biti uspešen v takih razmerah prav gotovo ni lahko, zahteva pa tudi drugačno obravnavanje panoge pri nas. StMoški vinogradniške pridelave v Jugoslaviji strahovito rastejo, za ureditev hektara vinograda je milijon dinarjev že dolgo premalo. O izvozu danes razmišlja že marsikdo, toda najbolj glasni so v tistih organizacijah, kjer so za uveljavitev naredili bore malo. Zdaj pravijo, da nismo organizirani, največji jugoslovanski izvozniki pa smo v svetovni vinski trgovini prisotni in uspešni že desetletja tudi zaradi povezanosti od pridelave do prodaje. Da bi bil jutrišnji vinogradniški dan boljši in da bi lahko držali korak s svetom, moramo zmanjšati administrativno odločanje, predvsem pa doseči večjo usklajenost med administrativnimi ukrepi in gospodarsko politiko.« Pridelava vina v milijonih litrov Rep, oz. pokr. 1981 1985 2000 Hrvaška Srbija Makedonija Slovenija Kosovo Bosna in Hercegovina Vojvodina Črna gora__________ 263.5 263,5 290 174,1 209,8 332,7 151.5 194,1 220 70 115,7 150.9 41 65 90 40.3 46,3 73 36 55 59 10.4 18,4 36,7 SFRJ 786,8 967,81252,3 seveda spodbudile zahteve po omejitvah uvoza. Najbolj vztrajni zahtevajo popolno prepoved, čeprav je ob tem treba reči, da tretje države prav zares ne nosijo krivde za vinsko krizo, saj znaša njihov delež izvoza v EGS le 3 odstotke vina članic EGS. Slovenci vince moramo prodati____________ Po statističnih podatkih bi morali imeti v Sloveniji 21.359 hektarov vinogradov. Toda poznavalci trdijo, da jih kaj več kot 18.000 hektarov nimamo. Malo je narodov po svetu, ki bi o svoji kapljici govorili s tako ljubeznijo kot naši vinogradniki, res pa je tudi, da je malo držav, ki bi imele na tako pičlem ozemlju toliko dobrih sort. Trditev, da smo vinogradniška dežela, ni od včeraj, pa tudi iz trte ni zvita. Ko je v prejšnjem stoletju v slovenskih vinogradih pustošila trtna uš, so naši predniki kopali vinograde na kar 52.000 hektarih površin. Pred drugo svetovno vojno je bila trta še na 39.000 hektarih. Obe svetovni vojni sta vinogradništvo hudo prizadeli. Ne smemo pozabiti, da pri nas vinogradi še danes rastejo zgolj na tistih površinah, kjer praktično ne uspeva nobena druga kmetijska kultura. Vinogradniki pa so tudi na naših gospodarsko najbolj pasivnih območjih, s katerih se je odselilo tisoče prebivalcev. Ker je bilo vinogradništvo včasih slabo opremljeno z dali čim več hektolitrov. Če bi sodili po 450.000 hektolitrih, kolikor vina približno izvozimo, bi lahko bili zadovoljni, vendar je v to količino zajetih le nekaj odstotkov kakovostnih in vrhunskih slovenskih vin. Gotovo je spodbudno, da naziv najuspešnejšega jugoslovanskega izvoznika že dolgo pripada ljubljanskemu Slovinu, ki za konvertibilni trg prispeva skoraj polovico vsega jugoslovanskega izvoza. Porabniki že čutijo, da si vinarji prizadevajo izvoziti čimveč vina, saj se je redkokdaj v preteklosti pripetilo, da bi bile vinske police v naših trgovinah založene slabše, kot so zdaj, čeprav lanski vinski letnik slavimo kot letnik stoletja. Sicer tega, da vina ne bi bilo dovolj, zares ne bi smeli trditi, toda tistega najboljšega le ne moremo izbirati, kot bi si želeli. Ni še dolgo tega, ko je kazalo, da najboljših vin v trgovinah ni zaradi čakanja na višje cene, pa so nam hitro pojasnili, da so v podravskem vinorodnem okolišu, ki da pri nas najboljšo kapljico, pridelali lani kar 45 odstotkov manj kot leto prej. Naj bo kakorkoli, vinarji morajo najbolje vedeti, koliko kakovostnega vina bomo namenili domačim ljubiteljem vin, da jim le-ti kdaj v prihodnosti ne bodo obrnili hrbta. Spogledovanje z letom 2000 V snovanju razvoja do leta 2000 so bili jugoslovanski vinogradniki očitno preveliki optimisti. Tako naj bi že leta 1985 rastla trta na 253.468 hektarih, konec stoletja pa celo na 264.659 hektarih. Zdaj, ko smo z obnovo vinogradov krepko zaostali, je jasno, da bomo lahko zadovoljni, če bodo planska predvidevanja za sedanje srednjeročno obdobje uresničili do leta 2000. Podobna ugotovitev velja tudi za Slovenijo, kjer naj bi leta 2000 obdelovali kar 25.159 hektarov vinogradov. Zanimivo je, da so strokovnjaki mednarodne organizacije FAO merili, da je rekorden jugoslovanski pridelek iz leta 1982, ko so vino- Iz dolgoročnega programa razvoja vinogradništva in vinarstva Površina vinogradov v hektarih Republike oz. pokr. 1981 1985 2000 73.000 73.000 73.000 17.695 20.100 20.000 9.581 13.000 16.000 79.800 75.000 75.000 38.759 38.759 40.000 21.359 23.159 25.159 5.500 6.100 9.500 3.533 4.350 6.000 Srbija Vojvodina Kosovo Hrvatska Makedonija Slovenija BiH Čma gora SFRJ 249.227253.468264.659 gradniki pridelali skoraj 8,5 milijona hektolitrov vina, bolj izjema kot ne. Tako je mogoče soditi po njihovih napovedih, da bo Jugoslavija leta 1985 pridelala le 7,8 milijona hektolitrov vina, izvozila pa 1,1 milijona. Pri nas smo bili bolj smeli, kajti računali smo, da bomo leta 1985 pospravili v kleti kar 9,6 milijona hektolitrov vina, izvozili pa 1,8 milijona. Ljubljansko mednarodno srečanje vinogradnikov in vinarjev je vnovična priložnost za iskanje poti iz zagat, za predstavitev kakovostnih in vrhunskih dosežkov, izmenjavo izkušenj, pa tudi priložnost za pogovor domačih pridelovalcev, ki so še preveč slepo zaverovani vsak v svoj vinograd. Ne smemo prezreti opozoril strokovnjakov, da številni pridelovalci bolj razmišljajo o količinah pridelka kot o kakovosti, da je nekaterim malo mar, kako spravljajo in kletarijo s pridelkom, v katerega je bilo treba vložiti ničkoliko truda. V minulih letih nekaj največjih vinogradniških in vinarskih organizacij iz Jugoslavije ni spoznalo, da je odločno premalo, če se zadovoljijo s predstavitvijo svojega vina ali pa morda pridejo samo po zlato odličje. Skorajda ne mine trgatev, da v enem od vinorodnih okolišev ne bijejo plat zvona in zahtevajo sistemske rešitve. Sejem v Ljubljani mora torej postati precej več kot nekajdnevno prijetno snidenje, če hočemo, da bomo še naprej veljali za veliko vinogradniško deželo. DANILO UTENKAR Ljubljana, 25. avgusta 1984 sobotna priloga T stran 13 MJ MEm * ŽIVLJENJE Z INFLACIJO Ko izgube postajajo dobiček Industrijska proizvodnja se je v prvem polletju s 4,7-odstotno rastjo v zadnjih petih letih najbolj povečala. Hkrati je bila rekordna inflacija, finančni kazalci šestmesečnega poslovanja gospodarstva, celotni prihodek in dohodek pa tudi kažejo najvišjo nominalno rast po letu 1980. Medsebojne odvisnosti teh dejstev ni težko opaziti, žal pa vsa pripeljejo do istega sklepa: inflacija je bila tista, ki je napihnila dohodek. Gospodarstvo torej ni bilo niti storilnejše niti gospodarnejše. Pri tem je treba podvomiti tudi o realnosti prikazanih knjigovodskih bilanc, v katerih niso upoštevane vse izgube. Gre za del razmejenih negativnih tečajnih razlik in izgubo lastnega premoženja gospodarstva, kajti zaradi visoke inflacije se je zmanjšala realna vrednost poslovnega sklada, to pa se je prek navideznega povečanja dohodka praktično prelilo v porabo. V’ prvem polletju je bila precejšnja tudi izguba v poslovnem skladu, ki rabi za pokrivanje osnovnih sredstev, preprosto zato, ker revalorizacija še zdaleč ni spremljala inflacije. To kažejo tudi podatki o rasti vseh stroškov in amortizacije. Tako porabljena sredstva so se v prvih šestih mesecih povečala za 61 odstotkov. amortizacija pa po predpisanih minimalnih stopnjah komaj za 36,8 odstotka. To pomeni, da se še vedno nadaljuje prelivanje substance v dohodek, kar povečuje možnosti za osebno, splošno in skupno porabo, s tem pa zelo otežuje normalen potek reprodukcije. Zaradi tega so se tudi vsa sredstva za reprodukcijo povečala za Sl odstotkov, kar pomeni da so za 5,7 odstotka zaostala za rastjo dohodka. Konkretno znašajo sredstva za reprodukcijo v prvem polletju 640.409 milijonov dinarjev, in sicer na podlagi amortizacije 291.938 milijonov, na podlagi za 60,6 odstotka večjih izločanj v akumulacijo in rezerve pa 348.471 milijonov dinarjev. Ce bi hoteli biti malce zlobni, bi lahko zastavili tudi vprašanje, ali ima gospodarstvo realno sploh kako akumulacijo, čeprav iz leta v leto čedalje več izloča za te namene. (Teh izločanj je bilo v razporejenem dohodku leta 1980 za 16,9 odstotka, letos pa znaša ta delež že 20,5 odstotka.) Če bi namreč odšteli tekoče izkaznice in omenjene ne izkazane izgube, je vprašanje, če bi od akumulacije še kaj ostalo. Stopnjevanje stroškov V prvem polletju se je celotni prihodek povečal za 60,1 odstotka, vendar je žal skoraj vsa Udeležba v odstotkih razmerja delitve čistega dohodka za obdobje januar—junij leto za OD in skupno porabo za sklade 1980 77,6 22,4 1981 73,8 26,2 1982 75.9 24.1 1983 73,4 26,6 1984 70,9 29.1 gospodarstvo vedno bolj neugodna. Njegova udeležba pri razporejenem dohodku se je zmanjšala za 2,9 odstotka, tako da znaša zdaj le 56,1 odstotka. To pomeni, da ostaja gospodarstvu objektivno vse manj sredstev za osebno in skupno porabo ter razširjanje materialne osnove za delo, dolgoletni cilj pa 'se ne uresničuje (še leta 1965 smo razglašali, da mora ostati gospotiarstvu 70 odstotkov ustvarjenega dohodka). Če se razmerja pri delitvi dohodka ne bodo v resnici začela spreminjati v prid gospodarstva, bodo vse zgodbe o nujnosti večjega samofinanciranja ozdov in o tem, da je treba odvezati reprodukcijo od bančnih jasli (brez česar ni mogoče kakorkoli stabilizirati gospodarjenja), ostale zgolj priljubljeni evergreen. Glavni krivec za to niso več izločanja iz dohodka in osebnih dohodkov za splošno in skupno porabo. V primerjavi z enakim obdobjem lani so ta izločanja za 1,1-odstotka manjša, zaradi tega pa se je prav za toliko povečala tudi udeležba gospodarstva pri razporejenem dohodku. Izločanja za splošno in skupno porabo so se povečala za 50 odstotkov, kar pomeni, da so za 8 odstotkov zaostala za rastjo dohodka. Ker se je v juliju rast te porabe zmanjšala še za 1 odstotek, je torej mogoče reči, da se je gospodarstvo na podlagi tega vendarle malce razbremenilo. življenjskih stroškov, so se osebni dohodki v primerjavi s prvim polletjem lani realno zmanjšali za 9,8 odstotka. V letu 1980 so se za 6,8, leta 1981 za 3,5, leta 1982 za 3,8, lani pa za 9,7 odstotka. Vsi ti podatki objektivno podpirajo tiste, ki se čedalje pogosteje sprašujejo, kje je objektivno spodnja meja padanja realnih osebnih dohodkov. Konkretno, ali se del stabilizacijskega bremena prek davčnega sistema lahko prenese tudi na zasebne proizvajalce, na lastnike dobrin, ki prinašajo zaslužek, in na lastnike denarja? Drugi pogoj za zaustavitev padanja realnih zaslužkov je možnost gospodarstva, da število zaposlenih usklajuje z dejanskimi potrebami proizvodnje in poslovanja.. Izgube še vedno Pamoklov meč____________ Čeprav je knjigovodska bilanca zaradi marsičesa nerealna, predvsem zato, ker ne izkazuje dela izgub, in čeprav osebni dohodki in poraba delavcev padajo, se ni bilo mogoče izogniti nadaljnjemu naraščanju izgub. Te znašajo 97,8 milijarde dinarjev, torej so za 34 odstotkov večje kot v enakem času lani. V dohodku gospodarstva obsegajo 5,8, medtem ko so lani 6,7 odstotka. V primerjavi z enakim obdobjem v lanskem letu so se izgube zmanjšale samo v trgovini (za 15 odstotkov), kar Udeležba v razporejenem dohodku v odstotkih leto del za gospodarske tozde del za splošno družbeno in skupno porabo del za obresti 1-12 1-16 1-12 ■" 1-6 1-2 1-6 1980 64,2 64,3 22,3 22,7 8,2 7,9 1981 63,3 63.0 22,9 23,5 8,3 8,5 1982 61,2 61,4 22,2 23,2 10,6 9,9 1983 58,1 59,0 21,1 21,6 14,6 13,2 1984 - 56,1 - 20,5 — 17,1 Prve uspehe na tem področju pa so mnogotero razvrednotile naglo naraščajoče obresti, ki so se že povzpele na 305.134 milijard dinarjev, torej so se v primerjavi z enakim časom lani povečale za 102,4 odstotka. (Poleg višjih obresti k temu nedvomno primore tudi 50,5-odstotno povečanje vseh posojil.) Tako pride zdaj na obresti za posojila 17,1 odstotka razporejenega dohodka, kar pomeni hkrati najvišje stroške za obresti v zadnjih petih letih. Ker bo prišlo še letos neizbežno do ponovnega usklajevanja obresti, bo ta pritisk na gospodarstvo še hujši. Gospodarstvo je imelo namreč prihodke tudi od obresti, zato kaže opozoriti, da bo neto odliv na podlagi obresti iz gospodarstva vendarle manjši in bo znašal nekaj več kot 194 milijard dinarjev. Kakršnokoli tarnanje nad visokimi obrestmi bi bilo odveč, ne samo zaradi tega, ker so obresti še vedno nižje od inflacije, temveč predvsem zato, ker sta gospodarstvo in družba še vedno daleč od smotrne porabe denarja. Koeficient njegovega obračanja se je omejil samo na 1,84 odstotka. Logično je, da tudi to spodbuja apetite po posojilih. Obratnih sredstev primanjkuje tudi zato, ker so zamrznjena v manj likvidnih oblikah. Delež denarnih sredstev in vrednostnih papirjev pri strukturi obratnih sredstev znaša komaj 14,8 odstotka, zaloge pa kar 50,3 odstotka. Če bo gospodarstvo še naprej tako nesmotrno uporabljalo sredstva in vlagalo v proizvodnjo, ki bo končala v nekurentnih zalogah, je jasno, da se bo »opeklo« s posojili in obrestmi. Najbrž bi morali pretehtati predpise in poostriti merila, kar zadeva kreditiranje zalog. Kako nizko lahko pade standard? Gledano v celoti je bila omenjena delitev v prid akumulaciji (njen delež v čistem dohodku se je povečaj s 26,6 na 29,1 odstotka v tem letu) opravljena izključno na račun osebnih dohodkov in sredstev za skupno porabo v organizacijah združenega dela. Od tistega dela dohodka, ki ostane gospodarstvu, ga je šlo 63,4 odstotka za osebne dohodke, 36,6 odstotka pa za sklade - lani 66,8 za osebne dohodke in 33,2 za sklade. Konkretno vzeto znaša jugoslovanski povprečni mesečni osebni dohodek 19.868 dinarjev, torej je za 38,4 odstotka večji. Pri tem so osebni dohodki zaposlenih v Sloveniji, na Hrvaškem in v SAP Vojvodini nad povprečjem vsega gospodarstva. Toda če upoštevamo 53,4-odstotno rast njegova rast posledica inflacije, ki je bila izredno velika. Cene industrijskih izdelkov so se v primerjavi s prvim polletjem lani {»večale za 54,5 odstotka, cena na drobno za 55,7, življenjski stroški pa za 53,4 odstotka. Za 5 odstotkov večji izvoz je ob razvrednotenju dinarskega tečaja glede na ameriški dolar za 58,2. glede na nemško marko pa za 45,1 odstotka pripomogel k malo večii rasti celotnega prihodka. Tako so se prihodki od izvoza povečali za 73 odstotkov. V celotnem prihodku jih je za 8,6 odstotka oziroma za 0,7 odstotka več ko ob tem času lani. Toda dobre tri četrtine celotnega prihodka se še vedno oblikujejo s prodajo na domačem trgu, vse to pa priča o nezadostni izvozni usmeritvi, kar je še vedno bolezen dobršnega dela jugoslovanskega gospodarstva. Tudi prihodki od obresti so čedalje pomembnejša postavka v celotnem prihodku gospodarskih kolektivov. V primerjavi z enakim obdobjem v minuiem letu so se povečali za 123,1 odstotka, tako da že presegajo 111 milijard dinarjev. Večje obresti torej prinašajo dobiček tistim, ki imajo denar, vse to pa priča o razraščanju vzajemnega kreditiranja med organizacijami združenega dela zaradi naglo naraščajoče nelikvidnosti v gospodarstvu. Gospodarnost poslovanja, Ahilova peta jugoslovanskega gospodarstva, se še vedno slabša. Porabljena sredstva so se povečala za 61 odstotkov (kar pomeni, da rastejo za odstotek hitreje od celotnega prihodka), zato je ustvarjeni dohodek večji samo za 56,8 odstotka. Ker je bila inflacija 55,7-odstotna, se od lanskega leta realno skorajda ni povečala. (Med stroški rastejo najhitreje stroški za energijo — za 107 odstotkov, pa tudi za porabljene surovine in reprodukcijske materiale - za 64 odstotkov.) Ker pa raste amortizacija kar za 23,3 odstotka počasneje od celotnega prihodka, so torej nerealni oziroma nižje izkazani tudi vsi stroški, celotna podoba o gospodarnosti poslovanja v gospodarstvu pa je zaradi tega videti lepša, kot dejansko je. Gospodarstvo čedalje revnejše___________ Ker je ustvarjeni dohodek za 3,3 odstotka zaostal za rastjo celotnega prihodka, je mogoče soditi, da se je zmanjšal približno za 56 milijard dinarjev, to pa piomeni, za primerjavo, 19 odstotkov vseh izločanj gospodarstva za razširjanje materialne osnove za delo v prvem polletju. Delitev takega dohodka je za pomeni, daje bila visoka inflacija v prid samo temu področju. Poleg teh tekočih je ostalo še 57,4 milijarde neporavnanih izgub iz lanskega leta. Letos smo sicer res pokrili precej več starih izgub kot prejšnja leta, vendar je kakovost tega pokritja in izvedenih sanacij precej sporna. Pravzaprav še vedno obstajajo domala vsi vzroki, zaradi katerih so izgube nastale in se z leti kopičile v nekaterih kolektivih. Tako se zdi, kot da ne bi bil cilj spraviti te gospodarske kolektive na zeleno vejo uspešnega poslovanja, temveč se kolikor je le mogoče izogibati do marca veljavnim ukrepom, ki omejujejo rast akontacij za osebne dohodke pri vseh tistih, ki lanskoletnih izgub še niso poravnali. Ta omejitev velja za 911 tozdov z 247.364 zaposlenimi, kar je skrajno majhno število v primerjavi z vsemi izgubami. Spet je torej izničen učinek nekega predpisa, socialnim stresom in političnemu nezadovoljstvu so se v kolektivih, ki ustvarjajo izgubo, izognili. Hkrati pa je bila vnovič odložena stabilizacija gospodarjenja, pa ne le v teh* organizacijah, temveč na širšem področju, saj so se prek socializacije izgub spet stekala zdrava denarna sredstva v pokrivanje zavoženih primerov. Jasno je, da se mora odnos do izgub spremeniti, kaže pa, da bi moralo biti za to več pripravljenosti in moči. Skratka, kot lahko razčlenimo rast proizvodnje na podlagi vprašanja, za kaj se proizvaja v razmerah, ko se zaloge povečujejo za 60 odstotkov, v naraščajočem izvozu pa je 53,4 odstotka surovin in reprodukcijskih materialov, tako lahko podvomimo tudi o vseh prvinah delitve, dokler je v dohodku še vedno polno navideznega. Inflacije nismo zadržali in stroški za posojila bodo očitno čedalje večji. Zato je treba postaviti na prvo mesto prenos potrebnih sredstev v poslovni sklad, če hočemo, da bo normalno potekalo financiranje tekoče reprodukcije, in spremeniti predpise, ki bi morali preprečiti prelivanje substance v dohodek in porabo. Sploh pa bodo jeseni delegati obravnavali tudi zakon o obračunskem sistemu, katerega rešitve bo treba presoditi tudi v luči teh prav nič lepih šestmesečnih bilanc. Če ne bomo Zavrli inflacijskega dohodka, potem objektivno tudi ne bomo mogli zavreti inflacijske porabe v državi. BOJANA JAGER Foto: Miško Kranjec PORTRET TEDNA Alojz Lipovec Na planinskih poteh, ki se pno iz Krme proti Triglavu, s planine Blato proti Triglavskim jezerom ali iz Trente proti Doliču, planinci še vedno srečujejo otovorjene konje. V kratki sezoni, od julija do konca septembra, znosijo žilavi konji nekaj sto ton tovorov oskrbnikom visokogorskih planinskih postojank v Julijcih Vsako jutro odide iz Zgornje Krme prot Planiki, Staničevi koči ali Kredarici otovorjena karavana petih konj. Cveta, Šarga, Miša, Marka in Smokija največkrat spremlja 25-letni Janko Lipovec. Oče, 56-letni Alojz, pomaga vsako jutro'v Zgornji Krmi sinu osedlati konje in jih natovoriti, nato se odpelje domov, kjer ga čaka delo v hlevu, na travnikih in v gozdu sin pa odide s konji proti Triglavu. Dobrih dvajset let sem imel, ko sem v krošnji nesel na Kredarico prvih 30 kilogramov, tako kot je to vrsto let delal moj stric Franc Rekar in veliko drugih iz dolin pod našimi dvatisočaki. Šest ur je treba gristi strmino, da tovor prineseš oskrbniku v kočo pod Triglavom. Leta 1951 sem si kupil prvega konja in posebno sedlo za nošnjo tovorov v gore. Lipicanec, sicer gosposkega obnašanja, je bil močan konj,« začne pripovedovati Alojz Lipovec. Gospodari na večji kmetiji, Pr’Psnaku v Zgornji Radovni. Velika obnovljena hiša in gospodarska poslopja že na daleč povedo, da so tu doma dobri gospodarji. V hiši je tudi gostilna. Gostom je začela streči že Alojzova mama. Listina s podpisom grofa Lambergerja in z letnico 1731 pove, da so prvi gospodarji hiše v dolini že takrat iskali svoj prostor pod gorami. Pove nam, da so v tramu, ko so obnavljali hišo, našli vrezano letnico 1756. Takrat sta bili verjetno na hišo naslikani tudi freski z nabožno vsebino; obe umetnini sta restavrirani in dobro ohranjeni. »Prebivalci Radovne so bili skromni, zato so lahko živeli od zemlje. Stroškov ni bilo veliko. Jeseni so kupili sladkor, moko in petrolej. Danes se samo od kmetije ne da živeti. Dolina ima ostro podnebje, mrzli vetrovi z ledenikov onemogočajo poljedelstvo. Sadje ne uspeva, tudi sejati in žeti se ne da. Na njivah zraste zdrav krompir, toda kmetje ga pridelamo veliko manj kot v dolini. Le trava v Radovni ima visoko hranilno vrednost. Prav zato se ukvarjamo z živinorejo. Intenzivno gnojenje travnikov je omogočilo dve krošnji. 500 kilogram mineralnih gnojil je treba potrositi na hektar in zemljo napojiti še z gnojevko,« se razživi ob kmetijski temi Alojz Lipovec. V hiši ga zadržuje le slabo vreme. Pogleduje skozi okno in ve, da se bo sin popoldne vrnil v Krmo ves premočen. Dobro uro bo moral počakati, da se bodo konji shladili, preden jih bo napojil. Vse to so pomembne malenkosti, od katerih je odvisno, ali bodo konji vso sezono zdravi in močni. »Leta 1951 so nam nosačem plačevali od kilograma tovora po 25 dinarjev. Že z enim konjem sem toliko zaslužil, da mi ni bilo treba v železarno. Takrat je martinar v jeseniški železarni zaslužil 4 tisočake na mesec. Danes ugotavljamo, da mora nosač imeti, najmanj pet konj, če hoče z nošnjo tudi kaj zaslužiti. Mnogi pozabljajo, da je treba za konje skrbeti vse leto, čeprav tovorijo le okrog sto dni. Drago je vzdrževanje opreme, vsakih pet tednov je treba štirinožne nosače prekovati. Zdrav konj poje vsak dan več kot 5 kilogramov ovsa, sena. Le močan je vsak dan sposoben nesti iz Krme do Kredarice več kot 100 kilogramov,« razpreda Alojz Zlahka skriva leta, nobenih odvečnih kilogramov nima, vidi se, da vse življenje trdo dela. Najmanj dvatisočkrat je prehodil pot iz Krme do Kredarice. Le enkrat je moral zaradi burje in sodre odpenjati tovor s konj, ki so se ustavili pod Kalvarijo. Običajno odidejo konji vsak dan v gore, le če v dolini močno dežuje, ostanejo privezani v hlevu. Alojz prepušča zadnja leta spremljavo konj mlajšim, sam pa vsako jutro poskrbi za to, da s spremljevalcem osedlata konje in navežeta tovore na posebna sedla. »Že ob treh zjutraj mora dobiti vsak konj najmanj 4 kilograme ovsa, seno in vodo. Preden ga osedlam, ga ogrnem s tremi debelimi odejami. Tovor mora enakomerno obremenjevati vsako stran sedla. Vse je treba narediti natančno. Med potjo ni časa za popravljanje jutranjih napak. V začetku sezone je spočite živali treba obremenjevati postopoma. Tako za konje kot za nas so v začetku sezone nevarne zasnežene poti. V teh letih, odkar imam konje, se mi jih je pet ubilo. Ne morete si misliti, kako neroden je konj, ko pade s tovorom. Najhujše pa je, kadar mu ne moreš pomagati. Torej je nošnja lahko tudi nevarna. Domač konj stane že 250 tisoč dinarjev. Veliko ton tovorov mora znositi, preden je plačan. Danes, če primerjamo z letom 1951, zaslužimo manj, čeprav nam plačajo od kilograma 35 dinarjev,« pove sogovornik. Trdi, da pet konj, trije so njegovi, dva sta od ženinega brata, zadostuje za oskrbo vseh treh planinskih postojank; seveda samo s hrano in pijačo. Pove, da je deset konj pred tridesetimi leti znosilo na hrbtih v dveh sezonah ves material za Staničevo kočo. »Danes je prevoz gradbenega materiala s helikopterjem veliko cenejši kot prenašanje tovora na konjskih hrbtih. Samo dobro _ mora biti organiziran. Mogoče bi bilo gospodarno, če bi z enim helikopterjem načrtno prepeljavali tovore do koč. Prepričan pa sem, da ima tudi konj nekaj prednosti. Ne moti ga megla in tovore lahko nosi vsak dan, resda le manjše. Zdrav konj, ki ima dobra kopita in močno srce, nosi tudi 14 sezon,« je končal pogovor eden zadnjih nosačev pod Triglavom. MIRKO KUNŠIČ \ PRENOS ZNANJA Informacije na teku čez ovire Na kaj ljudje pomislijo, ko zaslišijo besedo znanost? Kakšna občutja se jim pri tem zbudijo? Ali vedo, kaj je sploh znanstveno raziskovanje in kakšne predstave imajo o njegovem pomenu? Koliko ljudi se zanima za to, kaj počnejo znanstveniki? Vsem tem vprašanjem na rob pa je treba dodati še eno: Zakaj pa bi si bilo sploh treba beliti glavo z njimi? Za UNESCO je odgovor popolnoma jasen: Vse razvojne odločitve imajo v ozadju znanstvena dognanja in ker vse te odločitve usodno prizadevajo ljudi, je izjemno pomembno, da ljudje o teh dognanjih čim več vedo. Imeti morajo karseda popolne, stvarne, nevtralne podatke, kajti le obveščena in osveščena javnost je sploh lahko javnost, ne pa ano-mična množica, s katero je mogoče poljubno manipulirati. Prav zaradi tega pri UNESCO že dlje časa teče poseben program z naslovom znanost in družba, ki se ukvarja s prenosom znanja, predvsem seveda znanstvenih spoznanj, iz vse bolj zaprtih krogov ozkih specialistov v najširšo javnost. Na prvi pogled se zdi, da je tranfser znanja čisto neproblematična zadeva; treba je kratko malo poiskati medij, ki bo voljan transportirati ta »tovor« do cilja, se pravi do ljudi, ki nestrpno pričakujejo zmeraj novo pošiljko. V resnici pa je ta proga dosti bolj podobna teku čez ovire kot udobnemu sprehodu. So ljudje ravnodušni do znanosti? Začnimo na končni postaji, se pravi pri najširši javnosti. Ali res tako žgljno pričakuje novih in novih vesti iz znanstvenega sveta? Vse opravljene raziskave, ki jih resda ni prav veliko, kažejo, da so ljudje v glavnem ravnodušni. Na pravkar končanem seminarju o vzgojnoizobraževalnih aspektih, povezanih z mejami razvoja sredozemske regije, je o tem obsežno spregovoril Erich Geretschlaeger z univerze v Salzburgu. Kot znanstveni sodelavec inštituta za publicistiko in komunikacije je lani raziskoval odnos javnosti do znanosti. Anketa je zajela 1780 ljudi in ker so bili izbrani po reprezentativnem vzorcu, je veljavna za Avstrijce nasploh. Kaj torej našim sosedom pomeni znanost. Težava se začne že na samem začetku, pri opredelitvi pojma. Kar tretjina ljudi namreč ni znala povedati, kaj je znanost, ker tega kratko malo ne vedo ali pa niso zmožni nekih nejasnih predstav preliti v besede. Druga tretjina ob besedi znanost pomisli na raziskovanje, trinajst odstotkov pa je takšnih, ki jim to sproži asociacije na tehniko, izumiteljstvo, računalnike in podobno. Če so v anketi ponujeni tudi možni odgovori, se ljudje odrežejo precej bolje. Samo slaba desetina ni znala povezati znanosti z nobeno ponujeno možnostjo, preostali pa so se opredeljevali tako, da je mogoče govoriti o izrazito pozitivnem odnosu. Tako so, na primer, povezovali znanost z izrazi kot napredek, prihodnost, inteligenca, zanimivo, odgovornost. Ta pozitiven odnos do področja se ponoVi tudi v odnosu do ljudi, ki na njem delujejo. Polovica Avstrijcev je mnenja, da znanstveniki rešujejo probleme v vsesplošno korist človeštva, prepričani pa so tudi, da so bolj inteligentni kot preostali ljudje. Vendar kar 17 odstotkov ludi o tem nima mnenja ali ga vsaj ne zna izraziti. Zanimivo je tudi, da se kar vsak drugi znajde v hudi zadregi, ko je treba imenovati kakšnega znanstvenika, in končno skomigne z rameni. Med tistimi, ki živijo v avstrijski zavesti, so predvsem Konrad Lorenz, Albert Einstein in Wernher von Braun. Erich Geretschlaeger s temi odgovori svojih rojakov ni bil pretirano zadovoljen, češ da je von Braun bolj tehnik kot znanstvenik, medtem ko raziskovalca živalskega vedenja Konrada Lorenza poznajo predvsem kot aktivista in slikovito televizijsko osebnost, manj pa kot znanstvenika. Prikimavanje Vljudnostne narave Avstrijci povečini mislijo, da je znanstveno raziskovanje pomembno za njihovo domovino in se pri tem sklicujejo predvsem na ekonomske koristi. Pravijo tudi, da jih zanima, kaj se dogaja v znanosti. Vendar se pri preverjanju izkaže, da je to bolj abstraktno zanimanje ali, z drugimi besedami, da je prikimi-vanje tu vljudnostne narave. Več kot polovica jih namreč ni v zadnjem času prebrala nobenega teksta ali nič slišala o kakšnem znanstvenem problemu, ena tretjina pa je celo takšnih, ki se jim to še nikdar ni zgodilo. »To izpričuje značilno nasprotje med besedami in ravnanjem,« opozarja Erich Ge-retschlager. Na verbalnem nivoju večina ljudi sprejema splošno stališče, da gre za nekaj pomembnega, toda njihovo število hitro skopni, ko pomembnost prestopi v zanimanje in se še bistveno zmanjša, ko je treba to zanimanje dokazati s sposobnostjo artikuliranja, za kaj sploh gre. »To je mogoče zgovorno potrditi z odgovori na vprašanje, kaj je pravzaprav znanost za človeštvo, blagoslov ali prekletstvo,« nadaljuje Geretschlager. »Skoraj 70 odstotkov ljudi na to ni odgovorilo, kar pomeni, da se ali niso znali ali niso hoteli odločiti. Očitno je, da ljudje o tem niso dovolj razmišljali, da bi lahko zavzeli stališče. Kadar pa ljudje ne razmišljajo, prevzamejo splošno sprejemljivo stališče, ne da bi v resnici imeli o tem izdelano čvrsto osebno mnenje.« Ali je ta dognanja mogoče posplošiti? Na države razvitega sveta zanesljivo — razvitega sveta, da, kajti odnos do znanosti je tesno povezan z izobraženostjo in ta je seveda v nerazvitem svetu bistveno nižja kot v kakšni Avstriji. To je potrdila tudi debata, ki je sledila Geretschlagerjevemu referatu v prostorih Mednarodnega centra za kemijske študije, kjer je potekal seminar. Zelo podobne rezultate so dobili tudi raziskovalci javnega mnenja v Kanadi (1977) in Franciji (1978). V glavnem samo približno tretjina ljudi priznava nekakšno zanimanje za znanstveno raziskovanje in njegove rezultate, zmeraj znova pa se izkaže, da je število ljudi, ki to tudi realizirajo, še dosti manjše. Različna pojmovanja v razvitem in manj razvitem svetu____________________ Vendar je tudi ta tretjina — recimo ji pozorna ali sprejemljiva javnost - pomembna množica ljudi, za katero bi bilo vredno narediti bistveno več, kot je bilo doslej, pa naj so za to krivi predvsem znanstveniki sami ali pa sredstva obveščanja. Pri tem bi verjetno moralo veliko prispevati šolstvo oziroma sam pouk tistih predmetov, ki prenašajo na otroke znanstvena dogajanja in znanstveni način mišljenja. Otroci so namreč izrazito radovedni, šola pa lahko to ali poteši ali zatre. Kako veliko je v tem pogledu nasprotje med razvitim in nerazvitim svetom, je z vso ostrino postalo jasno med referatom S. O. Wandi-ge, rektorja univerze v Nairobiju. Tradicionalni afriški sistem vrednot je namreč takšen: znanje (ali posebna veščina ali pogojno rečeno znanost) je skrbno čuvana skrivnost. Vsak »lastnik« znanja se pred smrtjo odloči predati svoje znanje enemu samemu mlademu človeku, ki mora slovesno priseči, da bo skrivnosti obdržal zase. Ta model pa ni veljaven samo za svet posvečenih znanj (kot je na primer tradicionalna medicina), temveč se širi na vsakršno znanje'. Eden najhujših problemov pri širjenju šolanja v Afriki je v tem, da po tradiciji mlajši ne smejo vedeti več kot starejši — če se to zgodi, postanejo tako rekoč mladi »starešine«. Vse to pa vnaša v tradicionalno družbeno tkivo hude konflikte. Razviti svet tega seveda ne pozna; nasprotno, svet znanosti, veščin in spretnosti je izjemno odprt, kajpada z izjemo skrbno varovanih državnih skrivnosti. Na voljo je vsakomur, ki le pokaže kaj interesa zanj. Za nameček je razviti svet sestavljen iz ambicioznih ljudi in bi, denimo, mladi osuplo in uporno reagirali na zahtevo, da morajo svoje znanje krojiti tako, da nikdar ne bo preseglo znanja starejših. Tudi aspiracije staršev so zelo visoke, saj večina raziskav kaže, da si vsi starši po vrsti želijo, da bi njihovi otroci v življenju dosegli več, kot so oni sami. Vse to pa očitno pomeni, da je prenos znanstvenih informacij podoben teku čez ovire zgolj zato, ker smo odstranja-nju ovir posvetili premalo pozornosti. ALENKA PUHAR V sobotna priloga stran 14 S Ljubljana, 25. avgusta 1984 AKTUALEN POGOVOR Z LEOPOLDOM RAJHOM Slabega blaga tudi poceni ne prodaš V precej razvejeni industriji kmetijskih strojev in opreme ima slovenski SOZD Agros pomembno mesto. V osmih tovarnah naredi štiri tisoč zaposlenih na leto sto tisoč različnih strojev v vrednosti 14,5 milijarde dinarjev. Z izvozom Agros, katerega središče je v Šempetru v Savinjski dolini, ustvari 18 milijonov dolarjev, prizadevajo pa si, da bi prodajo na tuje v prihodnje podvojili. O delovanju sozda in načrtih smo se z Leopoldom Rajhom, predsednikom kolektivnega poslovodnega organa, pogovarjali novinarji Dela Boris Dolničar, Jože Petrovčič in Danilo Utenkar, ki je pogovor pripravil za objavo. DELO: Ob-pogledu na stroje, s katerimi delajo na naših poljih — stroji imajo v glavnem naše oznake — se zdi, da v Agrosu združujete že vse slovenske proizvajalce kmetijskih strojev in opreme. RAJH: Ne, združenih je sedem delovnih organizacij oziroma, kot raje rečemo, osem tovarn. Tu je Sip Šempeter s tozdom Krasmetal v Sežani, pa Creina iz Kranja, žalski organizaciji Strojna in Ferralit. Metalna-MRM Maribor, Olga Meglič s Ptuja, Tehnostroj iz Ljutomera in Agrotehnika iz Ljubljane. DELO: Ali to pomeni, da drugim ni do sodelovanja z vami, ali pa ste zadovoljni, saj imate v rokah že večino? RAJH: Agros je odprt sozd, tako da vsako novo vključevanje ne predstavlja nobene težave. Vzrokov, da so nekateri zunaj tega sistema, je seveda več. Posamezne delovne organizacije so se že prej povezovale z drugimi sistemi. Združiti se pa na drugi strani Vendarle pomeni tudi podrediti se novim skupnim interesom. DELO: Prav proizvajalci kmetijske mehanizacije v veliki meri narekujete razvoj kmetijstva. Kako v Agrosu presojate sedanji kmetijski trenutek v Sloveniji in Jugoslaviji? RAJH: Zadnja leta se s. proizvodnjo in razvojem bolj spogledujemo z. zunanjimi trgi. Ekonomska izvozna prisila je tako huda, da je od tega povsem odvisna možnost za oskrbovanje domačega trga. Če smo v preteklosti v tujin: iskali, kaj tam proizvajajo in kaj bi prišlo v poštev tudi za domači trg, potem zdaj ugotavljamo, kaj tuji trg rabi in ali smo to sposobni narediti. To seveda ne pomeni, da » bi domače kupce zapostavljali. Tisto, kar uspešno izvažamo, zahteva tudi domači trg. DELO: Ali bi bil izvoz večji, če domače povpraševanje ne bi bilo tolikšno? RAJH: Karkoli nam uspe izvoziti, izvozimo, ne da bi upoštevali povpraševanje doma. V to smo prisiljeni zaradi čedalje večjih potreb po devizah. Dobavitelji reprodukcijskih materialov nenehno zahtevajo novo združevanje deviz, uvažati pa moramo celo vrsto materialov, ki jih domače gospodarstvo sicer proizvaja, a jih pri nas ni mogoče kupiti. DELO: Kakšno bi bilo za vas najbolj sprejemljivo razmerje med proizvodnjo za izvoz in za domači trg? RAJH: Če bi nam uspelo izvoziti trideset odstotkov proizvodnje, bi bili zadovoljni. Pri tem moram povedati, da lahko v nekaterih tovarnah proizvodnjo še povečujemo, saj še nismo izkoristili vseh zmogljivosti. Povečani izvoz torej ne bi zmanjšal ponudbe na domačem trgu. Poleg pomanjkanja deviz je naš osrednji problem oskrba z reprodukcijskimi materiali. DELO: Imate skladišča končnih izdelkov polna? Tak vtis dobiš, ko prideš v tovarno. RAJH: Naših izdelkov v skladišču praktično ni. Stroji in izdelki, ki jih ljudje videvajo ob naši šempetrski tovarni, ali kje drugje, so trgovci večidel že kupili in jih imajo pri nas vskladiščene. DELO: Kateri izdelek najbolje prodajate v tujini? - . , RAJH: Imamo precej strojev, ki so tehnično dobro razviti, pa vendar slabše izdelani. Za zdaj so v ospredju izdelki šempetrske in sežanske tovarne, pa tudi Creina ne zaostaja. Najbolje pa prodajamo samonakladalnike in silažne prikolice. DELO: Ali to, da zalog nimate, pomeni, da je kupna moč naših kmetov in organizacij kljub negodovanju zaradi visokih obresti na kredite še vedno tolikšna, da tega ne čutite? RAJH: Pretežni del naše proizvodnje je namenjen zasebnim pridelovalcem. Zaznavamo sicer rahlo zmanjšanje povpraševanja, vendar s prodajo še nimamo prav nobenih težav. Najmanj za leto dni vnaprej imamo vse prodano. DELO: Se ne bojite, da se bo povpraševanje vendarle zmanjšalo? RAJH: Do zmanjšanja bo eotovo prišlo, toda če upoštevamo, da gre vendarle za kakovostne izdelke in da proizvajamo praktično cele linije, od setve do žetve in za spravilo pridelkov, potem posebnega strahu ne bi'smelo biti. Prodajamo na vsem jugoslovanskem tržišču in tu so možnosti še velike. DELO: Je sodelovanje s trgovino zapleteno? RAJH: Mislim, da smo v tržni organiziranosti zelo močni. Uspelo nam je zasnovati resnične dohodkovne odnose s trgovci. Ta sistem smo utrjevali zelo dolgo, zdaj pa se obrestuje. V naš proizvodni voz smo vpregli praktično vso jugoslovansko trgovino. Na radgonskem kmetijsko-živilskem sejmu bomo sprejemali dopolnitve samoupravnega sporazuma, tako da bomo odnos, ki smo ga zastavili v trgovini, vpeljali tudi na področju oskrbe z reprodukcijskimi materiali. Udeležba pri skupnem prihodku bo odvisna od prizadevnosti kooperantov in trgovine za našo oskrbljenost. Posebno vlogo ima pri tem trgovina. Vse trgovske organizacije se namreč hkrati ukvarjajo tudi s prodajo teh materialov. Pričakujemo, da bomo pomembno zmanjšali zaloge reprodukcijskih materialov, v katerih imamo ogromno mrtvega denarja. Ker različnih materialov pogostokrat ni, jih moramo nabavljati v velikih količinah, to pa seveda veliko stane. DELO: V sozdu se spoprijemate tudi s slabostmi in težavami posameznih članic. Kako jih rešujete? "JŠAJH: V ljutomerskem Tehnostroju naj bi težave reševali s sanacijskim odborom. Ugotovitve Agrosovega vodstva in delavcev iz Ljutomera so skorajda enake, drugače pa meni vodstvo Tehnostroja, ki sedaj daje ostavko. DELO: Kaj je vzrok, da zaide delovna organizacije v težave? Je to proizvodni program, poslovna politika ali kaj drugega? Ne gre zgolj za Tehnostoj, v našem gospodarstvu imamo namreč veliko organizacij, ki so na tej poti. RAJH: Osebno verjamem samo v ljudi, v kadre. Naše mnenje v Tehnostrojevem primeru je, da je zavožen zaradi slabega vodstva. Ta ugotovitev ni od danes, kajti pogovarjamo se že dlje časa, vendar se ni nič premaknilo. DELO: Ali pripisujete težave drugod po Sloveniji tudi kadrom? RAJH: Ta problem je prisoten, najbrž pa je precej razlik od organizacije do organizacije. Odgovornost vodstva je nesporna. Delavec za strojem ne more izumljati poslovnih odločitev. V vodstvu do idej še prihaja, toda uresničevanja je premalo. Mislim, da je preveč neodgovornosti, lenobe, neprizadevnosti. DELO: Mislite, da imajo poslovodni in vodilni timi premalo možnosti, pooblastil, da bi lahko izpeljali zamisli in predloge? RAJH: Nasprotno, pooblastil je več kot dovolj, samo pripravljenosti, sposobnosti in prizadevnosti za reševanje je premalo. DELO: Nekateri direktorji pravijo, da tega ne morejo izkoreniniti, ker nimajo možnosti, da bi ljudi, ki ovirajo delo, odstranili. RAJH: Ja, samo te reči morajo najprej izkoreniniti pri sebi.- DELO: Pa vendar, vzrok za to mora biti? RAJH: Prav gotovo vzrok nekje je. Poglejte, tovarnar na Zahodu si ne privošči vodilnega delavca, ki ne dela ali dela slabo. Zato pravimo, da samoupravljanje velja toliko, kolikor je sposobno imeti take kadre, ki dobro delajo. Na vseh ravneh, začenši z vrha navzdol. Tega pa velikokrat ni. Seveda, če se razmere ne zaostrijo do konca. DELO: Razvoju v Agrosu posvečate posebno pozornost. RAJH: V Sipu smo že dolgo tega zasnovali močan strokovni tim. Sicer imamo razvoj zasnovan na ravni sozda, toda vsega ne moreš strniti na enem mestu. Zdaj načrtujemo ustanovitev posebne razvojne organizacije, inštituta za kmetijsko mehanizacijo. DELO: Pri nas ugotavljamo, da preteče od zasnove izdelka do izdelave zelo veliko časa. RAJH: Spet moram reči, da je to različno od izdelka do izdelka. Tudi pri nas smo imeli primere, ko je bil razvoj kakšnega izdelka nemogoče dolg. Medtem izgubiš vse možnosti. Na drugi strani pa gre za "izdelke, ki nastajajo dolgo; pri nas, recimo, je Sipov kombajn za obiranje koruze nastajal sedem let in je res v celoti sad domačega znanja. Tu se dolgotrajnemu razvoju ne moreš izogniti. Pri kmetijskih strojih je le treba vedeti, da jih moramo preizkušati v sezonah različnih pridelkov. Na hitrico ne gre. Še in še moramo preizkušati. Kako pomanjkljivost lahko od-- praviš šele v naslednji sezoni, potem se morda pokaže nova. V Gornji Radgoni smo sedaj prikazali stroj, ki mu lahko rečemo dvoosna kosilnica ali kar dvoosni traktor. Namenjen je hribovitim predelom. Nastajal je osem let. Drugače je s kopiranimi izdelki ali ko gre za licence. DELO: Kako pa je v vašem sozdu z licencami? RAJH: Zdaj v vsem Agrosu nimamo več nobenega licenčnega odnosa. Imamo še tri proizvodne kooperacije, ko po tuji tehnični dokumentaciji izdelujemo izdelke za domače potrebe in za izvoz. Gre torej za izmenjavo. Načrtujemo še več novih proizvodnih kooperacij, ker v tem vidimo možnost za prodor na tuje trge. Tuji proizvajalci se za take oblike zanimajo, ker na ta način lahko kaj prodajo tudi pri nas. Sicer pa sodelujemo z vsemi jugoslovanskimi kmetijskimi inštituti. Od njih dobimo zelo veliko pripomb, napotkov, za nas pa stroje tudi preizkušajo. Trudimo se, da bi ne zaostali v tehničnih izpopolnitvah. Nočemo izgubiti mesta, ki ga že imamo. Zavedamo pa se, da vsega ne moremo delati. Zdaj izdelujemo 106 različnih izdelkov. Naposled moramo razmišljati tudi o konkurenci drugih jugoslovanskih proizvajalcev. DELO: Kako je z delitvijo proizvodnih programov pri nas? RAJH: Usklajene imamo v Sloveniji. Skorajda v celoti. Na jugoslovanski .ravni prave delitve ni: Pii nekaterih izdelkih konkurence sploh ni, ker so drugi proizvajalci zaostali v razvoju. Seveda ne moremo pričakovati, da bomo pri vsakem izdelku edini proizvajalci. Nekakšno dogovarjanje po vsej sili bi bilo lahko celo škodljivo. Pri kakšnem izdelku pač .se s kom moramo udariti in naj se vidi, kdo je boljši. DELO: Včasih ste resno računali, da bomo v Sloveniji vendarle izdelovati motorje, ki bi jih vgrajevali v vaše izdelke. Kako je s temi načrti? RAJH: Tomos je naše petnajstletno razočaranje. V Kopru so se nekajkrat odločili, da bodo začeli s tako proizvodnjo, Vendar smo proizvajalci kmetijskih strojev ostali praznih rok. DELO: Na koga pa se lahko sedaj oprete? RAJH: Skorajda na nikogar. Nekaj malega dela beograjski 21. maj, sicer pa uvažamo. Če pred tolikimi leti ne bi preveč spoštovali Tomosa, bi se prav gotovo odločili za motorje iz naše tovarne. DELO: Kaj ugotavljate ob primerjavi Agrosovega proizvodnega programa z drugimi v Jugoslaviji in tujini? RAJH: V Jugoslaviji smo že v ospredju, to zanesljivo drži. Za šempetrski Sip je značilno, da ne zaostaja za tujimi proizvajalci. Morda smo malo slabši pri končnem videzu izdelkov. Zaradi materialov. Domače barve so nemogoče. S tujo proizvodnjo se lahko kosajo tudi Creinine cisterne za gnojevko. Nekaj zelo uspešnih izdelkov ima Strojna. DELO: Kam največ izvažate? RAJH: Poljska je naš najmočnejši kupec. Letos je močna tudi Italija, kamor naj bi prodali za dva milijona dolarjev izdelkov. Na vrhu naših tujih kupcev so še Avstrijci, Angleži. Zanimivo je, da smo danes uspešni v tistih državah, ki so prej celo desetletje zalagale Jugoslavijo. Uspešno prodajamo tudi na Švedsko, ki sicer ni znana po proizvodnji kmetijskih strojev, toda tam se srečujemo z vso svetovno konkurenco. Če se prebijamo, je to očitno znamenje, da so naši izdelki kar precej konkurenčni. Ne samo zaradi cen, kajti slabega blaga tudi za malo denarja ne prodaš. DELO: Torej mislite, da imate v izvozu še za naprej velike možnosti? RAJH' V prihodnosti bo izvoz vse bolj odvisen od naših širših družbenoekonomskih razmer. Doslej smo v tujini prodajali tudi do trideset odstotkov dražje kot doma. Razčistiti moramo, kaj bo z reprodukcijskimi materiali. Jih bomo najprej zagotovili domačim proizvajalcem in jih izvozili v končnem izdelku? Tudi z železarji bi morali naposled le zastaviti pravi devizni dohodkovni odnos. Red bi morali narediti pri dobavnih rokih za materiale. Ne moremo si privoščiti, da tujemu kupcu prepozno pošljemo izdelke, kajti sezona mine in kupčija splava po vodi. Pri nas smo tudi za tržno oblikovanje cen. Zelo hitro se bo pokazalo, kdo ni sposoben proizvajati. DELO: O tržnem oblikovanju cen govorijo v veliki večini delovnih organizacij. Zakaj se jih vendar tako izogibamo? Kaj najbolj zavira? RAJH: Politični strah in samopašnost birokracije. To je vendar zelo očitno. Na vsakem koraku poslušaš, da moramo nekaj urediti, oblastno, administrativno ali kakorkoli. Preveč ravnamo tako, kakor da delo ni več temelj vsega, tudi samoupravljanja. Vsi smo se začeli izživljati z delitvijo. Zdaj vodimo akcije, da morajo plače dol. Spet pa ni nobene akcije, kako jih zaslužiti z več dela. Ljudje so vendar pripravljeni delati. Delo je treba organizirati. Zadnjič smo tako akcijo za uveljavitev dela resnično vodili, ko smo prešli na 42-umi delavnik, ko je bilo geslo, da moramo narediti prav toliko ali pa še več v manj urah. Tako bi morali ravnati danes. DELO: Kaj bi morali po vašem narediti, da bi se Jugoslavija čimprej izkopala iz težavnih gospodarskih razmer? RAJH: Trdno sem prepričan, da nas lahko reši samo delo. Vso družbeno akcijo bi morali usmerjati v to. Pozitivno vlogo posameznika moramo presojati po tem, koliko je prispeval k boljšemu delu. To bi morala postati osrednja naloga vseh družbenopolitičnih organizacij in samoupravnih organov. Stvari se ne moreš lotiti kampanjsko. Delavci nas bodo pri tem podprli, o tem ne dvomim. DELO: Marsikateri direktor pravi, da mu zmanjkuje časa za tovarno, ker se mora ubadati z vsemi mogočimi stvarmi? RAJH: Zakaj pa se gredo aktivizem. Vsak se mora zavedati, da mora opraviti svoje delo. Ko opravi tisto, za kar je plačan, lahko naredi še vse drugo. Navsezadnje imam sam tudi kakšne funkcije in izkušnje. Kako naj bo uspešen direktor, ki ga iščeš zaradi poslovne zadeve, pa ga ne dobiš. Pri poslovnih partnerjih ga ni, v organizaciji tudi ne. To je skrivanje pred odgovornostjo. Drugega ne more biti. POKOJNINE KMETOVALCEV Zapleta se pri koncih kooperantov Ste kdaj razmišljali o tem, kako presenetljivo različna so merila o človekovem delu? Le poglejte, če boste v vprašali kakega človeka kaj o njegovem delu, bo običajno povedal, kje dela in kaj. Če pa boste o tem slučajno vprašali kmeta, vam bo, navadno z opaznim priokusom grenkobe v glasu, odgovoril, da ne dela nikjer... Tako je ob neki priložnosti glasno razmišljal mlad kmečki človek in tako že nekaj časa pri nas razmišljajo tudi kmečke ženske, ki so ob svojih možeh kooperantih ostale prikrajšane za pokojninska leta. Kdaj in zakaj so se začele stvari zapletati, ko smo vendar ves čas razprav d novem pokojninskem zakonu za najpomembnejšo novost in znaten napredek razglašali prav pokojninsko zavarovanje kmetov? Načelno je vse jasno opredeljeno, v resnici pa življenje ljudem, ki delajo na kmetijah, prinaša vsakršna presenečenja. In eno od njih je kooperantsko zavarovanje v obdobju, ko je še veljal sistem starostnega zavarovanja kmetov. Kooperant združeni kmet se je namreč lahko pod določenimi pogoji zavaroval v delavskem zavarovanju, saj je bilo to glede na obseg pravic zanj ugodnejše. K temu so jih, kot pravi Franci Avsec iz Zadružne zveze Slovenije, spodbujale tudi zadružne organizacije. Kmet naj bi tako imel zagotovljeno ustreznejšo socialno varnost, njihovi poslovni partnerji (zadruge, kombinati..) pa zajamčeni obseg in kakovost določenih pridelkov ali storitev. In tako se je precej kmetov odločilo za delavsko pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne da bi posebej razmišljali o drugi, manj simpatični plati tega zavarovanja — s tem so namreč izločili iz starostnega zavarovanja sebe in svojega zakonca. Vendar združeni kmetje, ki so se prostovoljno odločali za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, tedaj izločitve svojih zakoncev iz starostnega zavarovanja niso občutili kot izgubo pravic. Navsezadnje je bila na kmetiji prej le ena pokojnina, ne glede na to, koliko zavarovancev je bilo na zemlji, v delavskem zavarovanju pa so poleg drugih ugodnosti lahko računali tudi na družinsko pokojnino. Zdaj se čutijo ti kmetje opeharjene. Terjajo, naj jim skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja — če jim že ne priznava manjkajočih pokojninskih let avtomatično in brez plačila prispevkov, omogoči dokup let pod ugodnejšimi pogoji. Eno pokojninsko leto stane letos 42.564,50 dinarjev. Kmetje opozarjajo, da je za marsikoga dokup let pod splošnimi pogoji predrag, zato so na Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja ponudili v razmislek tri različne možnosti. Plačilo v višini 75 odstotkov, 50 odstotkov ali 25 odstotkov od letnega zneska pod splošnimi pogoji. Za eno od teh treh ponudenih možnosti se bo torej treba odločiti na prihodnji skupščini SPIZ, ki bo predvidoma 18. septembra. Vendar to ne bo lahko, kajti zdaj ne opozarjajo na svoj položaj samo ti zakonci kooperantov, ampak »bi radi pristavili svoj lonček« tudi drugi, denimo kmetice (žene, gospodinje in v bistvu gospodarice kmetije), katerih zakonci so (bili) v službah. V zadružni zvezi zavračajo ugovore o neutemeljenem širjenju pravic, saj je po njihovem treba upoštevati, da so kmetje s tem, ko so se prostovoljno odločili za delavsko zavarovanje, prispevali znatno več denarja, kot bi ga, če bi ostali v starostnem. Toda na drugi strani SPIZ navajajo podatek, da so leta 1983 za pokrivanje odhodkov skupnosti starostnega zavarovanja kmetov • le-ti prispevali samo 26,5 odstotka ali 519,175.000 dinarjev. Pretežni del, torej 73,5 odstotka ali 1.442,030.000 dinarjev, so solidarno pokrivali delavci. S samoupravnim sporazumom je namreč dogovorjeno pokrivanje izdatkov za kmete in delavce v razmer-ju 30 proti 70. Odločitev ne bo lahka tudi zato, ker je treba načrtovati in preračunavati različne možnosti pretežno le na ocenah. Kot je dejala Breda Simončič, strokovna delavka v oddelku za plan in analize SPIZ, so na razpolago podatki, (ki jih je posredovala zadružna zveza), da se je v obdobju od 1973 do 1983 prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovalo 6.377 združenih kmetov. Vemo, da je bilo 3.360 njihovih zakoncev izločenih iz starostnega zavarovanja. Možnih upravičencev, torej tistih (praviloma so to ženske), ki so že stari 60 let in bi se lahko takoj upokojili, je okoli 1.500. Da pa bi se lahko upokojili 1. junija letos, bi morali zbrati vsaj 15 let zavarovalne dobe. Na SPIZ so pri izračunavanju upoštevali še: da znaša v Sloveniji povprečna doba nakupa pod ugodnejšimi pogoji 8 let, povprečna doba dokupa pod splošnimi pogoji pa dve leti in pol. (Ugodni pogoji bi lahko veljali samo za čas, ko je veljal stari sistem starostnega zavarovanja kmetov.) Za primerjalni izračun pa so vzeli, da se bodo upravičenci zavarovali pol leta enkrat po najnižji zavarovalni osnovi, drugič po najvišji možni, to je 6. (Obstaja 10-stopenjska lestvica, vendar bo višje stopnje možno uveljavljati šele postopoma v prihodnjih letih.) Primer predhodnih inačic dokupa let za zakonce kmetov kooperantov pod ugodnejšimi pogoji v letu 1984 Zavarovalna osnova 75% zneska za dokup pod ugod. pogoji 50% zneska za dokup pod ugod. pogoji 25% zneska za dokup pod ugod. pogoji prispevek na upravičenca (dinarjev) višina pokojnine (dinarjev) prispevek na upravičenca (dinarjev) višina pokojnine (dinarjev) prispevek na upravičenca (dinarjev) višina pokojnine (dinarjev) 1. osnova (razred) 6. osnova (razred) 368.715,33 378.292,11 5.349,90 5.678,55 283.586,29 293.163,07 3.889,18 4.217,83 198.457,33 208.034,11 2.428,46 2.757,11 To so primeri izračunanih prispevkov za dokup let pod tremi različnimi možnimi pogoji, in sicer za pokojnino za IS let pokojninske dobe, ki znaša za žensko 40 odstotkov od pokojninske osnove. V prvem primeru (75 odstotkov) je nakup S let pod ugodnejšimi pogoji (42.564,50X75je 255.387,04 dinarja), plus 2,5 leta po splošnih pogojih, kar znese 106,411,25 dinarja. K temu je treba prišteti še zavarovalno osnovo za 6 mesecev (1.152,84x6je skupaj 6.917,04 dinarja). Vse skupaj znese za upravičenca v 1. osnovi 368.715,33 dinarja, v 6. zavarovalni osnovi pa 378.292,11 dinarja. Po enaki metodologiji so izračunani prispevki in pokojnine za drugi dve možnosti, 50 oziroma 25 odstotkov plačila dokupa let pod splošnimi pogoji. Vsaj pol leta oziroma 6 mesecev zavarovanja (poleg drugih pogojev) terja zakon, da kdo kot zavarovanec sploh lahko uveljavlja pokojnino po izbrani zavarovalni osnovi. Že bežen pogled na tabelo pokaže, da so lahko v nekaterih primerih tako izračunane pokojnine celo nižje od starostne pokojnine, ki znaša letos 4.190 dinarjev. Razlika nastane, ker nižji prispevki oziroma ugodnejši dokup nižje pokojninske osnove da sorazmerno nižji delež pokojnine, torej le tričetrt, pol ali le četrtino zneska neto OD (leta 1983 je to 18.259,00 dinarjev), ki služi za pokojninsko osnovo. Pokojninski izkupiček je seveda naj-skromnejši pri skromni pokojninski dobi (ne le pri kmetih, tudi pri delavcih). Ne glede na to pa že preprost izračun pove, da se enkrat vplačani znesek za nakup let izplača v mesečnih pokojninskih prejemkih povprečno v petih letih, povprečna doba uživanja starostne pokojnine v Sloveniji pa je 16 let. Pri tem je pomembno še to: če je bil zakonec kmeta (kmetice), ki uveljavlja pokojnino, vsaj pet let zavarovan v starostnem zavarovanju kmetov, bo upravičenec tudi dobil pokojnino, zajamčeno vsaj tako visoko, kot je starostna pokojnina, Ce mu dokup let nanese več, dobi seveda ustrezno več. Lahko pričakujemo, da bo prvo delovno srečanje delegatov skupščine SPIZ po počitnicah zares delovno. Odločitev, kot smo že povedali, namreč ne bo lahka. Zakoncem kmetov kooperantov bi morali pošteno odmeriti kos pokojninskega kruha, hkrati pa upoštevati načelo novega pokojninskega zakona, da ni mogoče širiti pokojninskih pravic, in pa splošno družbeno opredelitev, da je treba kmetom in kmetijstvu zagotoviti prednost, družbeno podporo in primerno vrednotenje njihovega dela. DRAGICA BOŠNJAK LJUBLJANSKI BOTANIČNI VRT Novo domovanje pod Rožnikom Dve desetletji stara zamisel naj bi se začela letos uresničevati: jeseni bodo začeli urejati nov ljubljanski botanični vrt na območju med potokom Glinščico in Večno potjo. Tako bodo Ljubljančani že čez nekaj let pod Rožnikom imeli priložnost med prijetnim sprehodom spoznavati raslinstvo in živalstvo, saj bo*sta živalski vrt in botanični vrt vsebinsko povezana celota znotraj načrtovanega biološkega središča. Ljubljana ima botanični vrt ob Ižanski cesti, ki je v svoji stoštiriinsedemdesetletni zgodovini bogato »cvetel«, pa tudi žalostno »venel«. Leta 1810 ga je začel urejati Idrijčan Franc Hladnik, prvi botanik — znanstvenik našega rodu. Za Vrt domovinske flore, kot so botanični vrt takrat imenovali, je bilo določenih 35 arov zemlje, dotacija v višini tisoč Vinko Strgar, direktor Botaničnega vrta: Največ naših prizadevanj bomo usmerili v sodelovanje s čim širšim krogom strokovnjakov: biologov, vrtnarjev, krajinarjev, agronomov, gozdarjev, farmacevtov in drugih, ki naj bi s svojim posebnim znanjem pomagali pri oblikovanju in zasajanju novega vrta. Izkoristiti hočemo torej vse intelektualne in druge možnosti, ki nam jih ne manjka, da bi Ljubljana dobila urejeno in negovano rekreacijsko območje, ki pa bo hkrati tudi zaledje bioloških, vrtnarskih in tudi nekaterih drugih strok. foto: Karlo Pesjak frankov in še 500 frankov za plačilo vrtnarja (Bilo je to v obdobju Ilirskih provinc). Že po dveh letih je raslo v njem 768 vrst domačih rastlin. Vrt je že takrat imel izobraževalni pomen, ki ga ni izgubil vse do danes, ko je pedagoška, raziskovalna in splošnoizobraževalna ustanova v okviru ljubljanske biotehnične fakultete. Vrt domovinske flore se je počasi širil: v dvajsetih letih so ga povečali za 16 arov, leta 1842 še za 15 in ga ogradili z dva metra visokim in pol metra debelim zidom iz podpeškega kamna. Leta 1867 se je njegov razcvet ustavil. V naslednjih letih so v njem zasadili sadno drevje, tako da je bilo leta 1886 v vrtu le še 312 vrst domačih rastlin in trajnih zelik. Toda že tri leta pozneje je spet raslo v njem skoraj tri tisoč vrst rastlin. Sodeloval je z 78 sorodnimi ustanovami doma in po svetu. Ob stoletnici se je ljubljanski botanični vrt lahko pohvalil s 6412 vrstami in oblikami rastlin, od tega je bilo 2047 neevropskih, 4365 evropskih in 2234 domačih. Sadike, semena, potaknjence in izkušnje pa so v tem času izmenjavali kar s 96 vrtovi. Leto 1919 je bilo za botanični vrt prelomno. Postal je sestavni del takrat ustanovljene slovenske univerze v Ljubljani. Po drugi svetovni vojni se je vrt najbolj razširil, meril je kar 23 hektarov. Potem pa se je »racvetelo« mesto in ljubljanski botanični vrt je imel vse manj in manj prostora. Uklenile so ga novogradnje, železnica in ceste. Tako je sedanji prostor botaničnega vrta že dolgo veliko premajhen, da bi lahko sledil razvoju v botaniki in biologiji. Kljub temu pa sodeluje z več kot tristo sorodnimi ustanovami in zamenjuje okrog tisoč različnih vrst svojih semen, potaknjencev in podobnega z drugim. Že pred dvema desetletjema se je porodila zamisel o preselitvi botaničnega vrta na primernejši, predvsem večji in manj hrupen prostor. Hkrati s tem pa tudi razmišljanje o novih prostorih visokošolskega tozda za biologijo in inštituta za biologijo, saj ju je že takrat pestila prostorska stiska. Dve leti pozneje je urbanistični plan Ljubljane predvidel preselitev botaničnega vrta na območje pod Rožnikom. Leta 1973 je nastal idejni načrt za ureditev biološkega središča, leta 1978 pa je mestna skupščina podprla načrtovano gradnjo in predlagala, da začno odkupovati zemljišča. Leta 1980 je bil imenovan tudi gradbeni odbor za izgradnjo biološkega središča, toda prav v tem letu se je ostro pokazalo pomanjkanje denarja za nove naložbe. Izvirna zamisel, da bi na območju pod Rožnikom uredili biotehnično središče — v njem naj bi bili biološko središčem biološkim oddelkom biotehnične fakultete, biološki inštitut, botanični in živalski vrt, gozdarstvo in lesarstvo z gozdarskim in lesarskim oddelkom biotehnične fakultete in gozdarskim inštitutom ter agronomija, živilska tehnologija ih živinoreja z ustreznimi oddelki biotehnične fakultete — ta zamisel se je morala v stabilizacijskih letih skriti v predale. Le ideja o prestavitvi botaničnega vrta je tlela naprej. Do zdaj so odkupili petnajst od predvidenih 40 hektarov zemljišča. Ljubljanske občine in visokošolski tozd za biologijo, inštitut za biologijo ter republiška raziskovalna in izobraževalna skupnost so podpisali samoupravni sporazum in po njem namenjajo na leto za ureditev novega botaničnega vrta vsak 500 tisoč dinarjev. Petnajst hektarov zemlje je dovolj prostora za vse osnovne objekte in za prve nasade v novem biološkem središču. Začeli naj bi z izkopom pol hektara velikega bajerja. Tako bodo dobili kar precej gramoza za ureditev poti, saj ga je tu, kot so pokazale raziskave tal, pod površjem kar lepa količina. Potem bodo začeli urejati razsadnik, nekaj hektarov velik prostor za vzgojo rastlin. Še pred koncem tega desetletja naj bi novi vrt že imel stalno hortikulturno razstavo, ki naj bi jo Albin Vengust, predsednik gradbenega odbora za izgradnjo biološkega središča: Z novim botaničnim vrtom bi na območju pod Rožnikom za naslednje tisočletje dobili rezervat, v katerem bi ohranili avtohtono favno in floro in kjer bi vsak obiskovalec spoznaval naravo in se učil, kako jo je treba varovati in ohranjati. Ta prostor, kjer bi, ko bodo gmotne možnosti boljše, postavili tudi prirodoslovni muzej, naj bi bil dopolnilo Tivolija. Denarja manjka, zato bomo k urejanju botaničnega vrta pritegnili poleg študentov biologije in srednješolcev naravoslovne usmeritve tudi številne ljubitelje narave in s prostovoljnim delom naredili kar največ. pomagale postaviti tudi delovne organizacije, ki so povezane z vrtnarstvom, gozdarstvom, botaniko in ohranjanjem narave in njene dediščine. S tem bi že postavili osnovo za bodoče pedagoškoraziskovalno, strokovnopospe-ševalno in splošnoizobraževalno in rekreacijsko središče, ki pa gotovo ne bo pomembno samo za Ljubljano, ampak za širši prostor, predvsem pa za razvoj bioloških ved, ki jim doslej nismo dali dovolj prostorskih in materialnih možnosti. In kaj bo s sedanjim botaničnim vrtom? Starih dreves, ki v njem rastejo že stoletje, ne bo mogoče prestaviti v novi vrt tako kot cvetje ali grmovnice. Ostala bodo torej tam, kjer so. Izvršni svet skupščine mesta Ljubljane je že podprl predlog, da bi botanični vrt, v katerem še stoji lipa iz Napoleonovih časov, ohranili in ga vključili v kulturno dediščino Ljubljane. JANA TAŠKAR '1 f DELO '1 V OGLEDALU ČASA Nastajanje Združenih narodov Pred štiridesetimi leti, 21. avgusta 1944, je v Dumbarton Oaksu v ZDA začela zasedati konferenca zunanjih ministrov protifašistične koalicije. Na njej naj bi se dogovorili o temeljih tiste mednarodne organizacije, ki naj bi nadomestila Društvo narodov — in ki naj bi bila učinkovitejši varuh miru. Trajalo je kar do 7. oktobra, pri čemer so se posebej poudarjena razhajanja med udeleženci pokazala, ko so obravnavali vprašanje enakopravnosti držav v novi svetovni organizaciji, vprašanje posebne vloge varnostnega sveta in pa kolonialno vprašanje. Leto 1943 je bilo v določenem pomenu prelomno: zavezniki so proti silam Osi napredovali na vseh frontah, v Evropi pa je še posebej stalingrajska bitka pokazala, da je Hitlerjev vojaški stroj moč premagati. Vprašanje, ki se je zastavljalo, ni bilo več vprašanje ali bodo zavezniki kos silam Osi, marveč vprašanje, kdaj jim bodo kos. S tem pa se je začela spreminjati tako narava mobilizacijskih gesel, s katerimi so zavezniki klicali narode Evrope in sveta v boj proti nacizmu in fašizmu, kot tudi — postopno — vsebina njihovega medsebojnega diplomatskega občevanja: če so v prvem obdobju vojne posvečali največ pozornosti vojaškim operacijam na frontah, so začela po letu 1943 stopati v ospredje vprašanja povojne ureditve, v tem okviru pa tudi vprašanja razdelitve vplivnih območij in posebnih pravic velesil v povojni ureditvi. Posledice tega postopnega zasuka so se v obdobju po koncu druge svetovne vojne pokazale v blokovskem bipolarizmu kot osnovni konstrukciji mednarodnih odnosov v zadnjih štirih desetletjih. Mobilizacija v imenu svobode in e—kopiavnsti_________________• Takšen razvoj pa je bil seveda tudi daleč od tistega, s čimer je protifašistična koalicija v prvih letih druge svetovne vojne poskušala mobilizirati sile za boj proti Nemčiji, Italiji in Japonski. Gesla, na katera se je pri tem opirala, so morala biti zanikanje fašističnega totalitarizma in ekspanzionizma ter Hitlerjevega »novega reda« nasploh. Prvi zaokrožen izraz te negacije je bila Atlantska listina, ki sta jo 14. avgusta (ko ZDA še niso začele vojne z Japonsko in torej niso bile v vojnem stanju s silami trojnega pakta) na vojni ladji Potomac (pri Nevvfoundlandu pa Atlantskem oceanu; odtod ime listine) podpisala Roosevelt in Churchill. Prvine, ki sestavljajo to pomebno listino, so — ker so negacija politike sil Osi — izredno demokratične: oba podpisnika sta izjavljala, da njuni državi ne težita k povečevanju svojih ozemelj; da zagovarjata predvojne meje, razen če bi prišlo do njihovega spreminjanja v skladu s prosto izraženo voljo narodov; da hočeta spoštovati pravico vseh narodov, da si sami izberejo tisto obliko vladavine, ki jim je najbolj po volji, in da se bosta zavzemali za to, da bodo dobili svojo suverenost in samoupravne pravice vsi narodi, ki so jih izgubili; in da želita, da bi nastala takšna svetovna ureditev, v kateri bi bilo mogoče polno sodelovanje med ljudstvi, da bi tem ljudstvom zagotovili mir, v katerem bodo lahko varno, svobodno in brez strahu živeli v okviru meja svojih držav. Ker ZDA, kot je bilo že omenjeno, še niso bile v vojnem stanju s silami Osi, Atlantska listina ne omenja vojnih ciljev, marveč govori samo o namerah. O vojnih ciljih pa že govori naslednji dokument, v katerem tiče korenine povojne Organizacije združenih narodov, namreč Deklaracija Združenih narodov, ki jo je 1. januarja 1942 podpisalo 26 držav, med njimi tudi jugoslovanska vlada v Londonu. S to deklaracijo se podpisnice, se pravi tiste države, ki so se zbrale v protifašistični koaliciji pod imenom Združeni narodi, zavezujejo, da se bodo v vojni bojevale brez omejitev in da ne bodo sklepale s sovražnikom nikakršnih ločenih premirij ali miru; med cilji tega boja ni bila samo zmaga nad sovražnikom, marveč tudi pravica do življenja, svoboda, neodvisnost, verske svoboščine in človekove pravice. Podpisnice deklaracije so izrecno sprejele načela, ki so bila zapisana v Atlantski listini. Seveda pa so se ob tako demokratičnih mobilizacijskih geslih tudi v tem prvem obdobju vojne postavljala vprašanja delitve sveta in nadoblasti. Tako je Stalin že brž po nemškem napadu na SZ britanskemu zunanjemu ministru Anthonyju Edenu, ki je prišel v Moskvo, da bi ugotovil, pod kakšnimi pogoji se Sovjetska zveza pridružuje protifašistični koaliciji, podrobno navedel sovjetske želje glede zaokrožanja sovjetskih meja in meja držav okoli nje. Sama Atlantska listina je, ko je iskala metodo za varovanje svetovnega miru, to nalogo prepuščala nekakšni »mednarodni peticiji«, ki naj bi jo sestavljale sile ZDA in Velike Britanije. Prav s temi problemi se je ukvarjala moskovska konferenca med zunanjimi ministri SZ, ZDA in Velike Britanije (od 19. oktobra do 1. novembra 1943), konferenca, ki so jo sklicali v okviru priprav na prvi sestanek med tremi »velikimi« (Roosevelt, Stalin, Churchill) v Teheranu, ki pa je, ne glede na to, sprejela nekaj pomembnih sklepov, med njimi tudi deklaracijo o splošni varnosti. Ko deklaracija govori o kolektivni varnosti, postavlja zahtevo po sodelovaju vseh članic Združenih narodov pri zagotavljanju sredstev za ohranjanje takšne varnosti, zato terja obvezna posvetovanja držav članic o tej temi ne samo v vojni, marveč tudi po njej. Mir naj bi države članice Združenih narodov zagotavljale brez uporabe sile, če pa bi bila potrebna oborožena intervencija v prid miru, bi morale ta sklep sprejeti soglasno vse države. Seveda pa je imela tudi moskov- ska konferenca svojo drugo plat, tisto, ki je bila povezana z delitvijo sveta: zaradi razhajanj med zavezniki ni rekla ničesar o kolonialnem vprašanju. Konferenca v Teheranu (29. novembra do 1. decembra 1943) je potrdila tudi tiste sklepe moskovske konference, ki so se nanašali na Združene narode in kolektivno varnost, v sklepni deklaraciji pa je kot temeljni cilj tega prizadevanja navedla zagotavljanje takšnega miTU, ki bi vse narode osvobodil vojnih strahot in revščine. Vendar pa zaključna deklara- Foto: Joco Žnidaršič cija ni navajala predlogov za organizacijske oblike, čeprav so udeleženci razpravljali o predlogu Roosevelta, ki je predlagal, naj bi Združene narode sestavljalo 40 držav. Pri tem pa je Roosevelt že začel razslojevati članstvo takšne mednarodne organizacije: v njeni organizacijski strukturi riaj bi bil po njegovem predlogu »izvršilni odbor« (ZDA, SZ, Velika Britanija, Kitajska, dva predstavnika Evrope ter po predstavnik Latinske Amerike, Bližnjega vzhoda, Daljnega vzhoda in britanskih dominionov), ki bi bil pristojen za nevojaška vprašanja, ter še štirje »varuhi reda« (ZDA, SZ, Velika Britanija in Kitajska), ki bi bili odgovorni za varovanje splošne varnosti. Pripombe k takšnemu predlogu sta imela Stalin (ki se je skliceval na dejstvo, da bi bila posebna vloga štirih »policistov« navzkriž z načelom suverenosti vseh držav, velikih in majhnih) in Churchill, ki je imel pri tem pred očmi potrebo po obrambi britanskih kolonialnih posesti pred ameriškim ekspanzionizmom. Delitev sveta na »velike« in »majhne« Konferenca v Dumbarton Oaksu se je ukvarjala s statusom Organizacije združenih narodov, to je z dokumentom, ki je že predvideval osnove takšne organizacijske strukture svetovne organizacije, kot jo poznamo dandanes: generalno skupščino, varnostni svet (kot izraz posebne vloge velesil v svetovnih odnosih), mednarodno sodišče in pa sekretariat. Razprave, ki so bile dolge in pogosto zelo protislovne, se niso nanašale toliko na različne vloge velesil in »navadnih« držav (tudi Stalin je na konferenci na Jalti priznal, da bi bilo »smešno verjeti, da bi morala imeti majhna država, kot je Albanija, enak glas kot velika trojica«), marveč tudi že na razmerja med njimi samimi. To se je še posebej pokazalo na dveh področjih: v razpravah o vprašanju »veta« oziroma »soglasja« med stalnimi članicami varnostnega sveta pri sprejemanju najbolj usodnih odločitev (soglasje ni bilo doseženo) in pa v dejstvu, da tudi na tej konferenci niso razpravljali o kolonialnem vprašanju. V Dumbarton Oaksu začeto delo je potem dokončala konferenca v San Franciscu, ki se je začela 25. aprila 1945, končala pa 26. junija, ko je bila sprejeta ustanovna listina OZN. Sama konstrukcija varnostnega sveta kot odločilnega organa v novem sistemu kolektivne varnosti se je še najbolj približala Rooseveltovi viziji povojne ureditve sveta, viziji, v kateri naj bi nad Nemčijo in kontinentalnim delom Evrope nasploh bedeli Francija in Sovjetska zveza, Veliki Britaniji bi bil prepuščen predvsem nadzor nad Sredozemljem in Bližnjim vzhodom, medtem ko bi ZDA nastopale kot pacifiška in svetovna sila in kot nekakšen vrhovni nadzornik nad svetovnim dogajanjem. Ta vizija svetovne ureditve je še vedno počivala na načelu dogovarjanja med nekdanjimi zaveznicami v protifašistični koaliciji, prav to načelo pa je šlo v zelo kratkem času po gobe. Ne glede na obljube Atlantske listine in drugih dokumentov o samostojnem notranjem razvoju vseh narodov sveta, so vse večje napetosti med zahodnimi zaveznicami in Sovjetsko zvezo silile k poenotenju sistemov in do obdobja 1947—1949 so bile tej potrebi podrejene vse tiste socialne in politične težnje, ki so mobilizirale ljudstva v protifašističnem boju tako v vzhodni kot tudi v zahodni Evropi (čeprav z različnimi metodami in v različnih obli kal. . Mcdten. • je na Vzhodu prišlo i!'i vtaiin: neg tenja političnih ureditev sc . jiii- t Evropi oblast oprla na konseri anv uc -.le ... odrinila na obrobje druge - leve . ' viaestic-ne — udeleženec, ki so sc prot sočnega boja udeleževali tako. da so post.. . il zahteve po socialnih spremembah. Hk.a>. pa sc |C v obdobju, ko so ZDA dobile monopol nad jedrsko bombo, spremenila ,.di metoda uravnavanja odnosov med m Kdanjimi /n\ / nicami: čeprav je SZ ostajala vsega upošteva nja vredna kontinentalna sila. pa je bila ameriška svetovna premoč z jedrskim monopo lom tako na dlani, da Američanom pr uveljavljanju svojih interesov ni bilo več treba iskati soglasja tekmeca z druge strani »želez ne zavese« (če uporabimo izraz, s katerim ie začetek obdobja hladne vojne in prekinitev sodelovanja med Vzhodom in Zahodom oz-načil Churchil), in svet je tako v zeio k. alk. m času zdrknil v obdobje hladne vojne Razvoj organizacije, ki je zrasla iz naprednih načel, ki so jih bile postavile potrebe boja / najbolj mračnjaškim izrazom krize kapitalizma, s fašizmom, je za nekaj časa zastal vendar pa se ni zaustavil. V začetku petdesetih let se je zaradi blokade.varnostnega sveta ki je nastala zaradi konfliktnih odnosov med velesilami, težišče odločanja spet premaknilo bližje k najbolj demokratičnemu organu OZN, v generalno skupščino; km. i po letu 1955 pa je hkrati s krepitvijo teženj"po vnovičnem uveljavljanju načel miroljubnega sožitja in politike popuščanja napetosti kot negacije hladne vojne prišlo tudi do nagle poli tične dekolonizacije, tako da se je struktura članstva OZN v desetih letih korenito spremenila: večino so v tej organizaciji dobile na novo osvobojene države, hkrati pa je organi zacija, ki je bila ob začetku pretežno »atlani ska«, postala v resnici svetovna. Kdo je v resnici zmagal? Navzkrižja, ki so spremljala nastajanje sve tovne organizacije in ki so se razkrivala tudi \ dolgih prerekanjih v Dumbarton Oaksu pred štiridesetimi leti, še vedno odmevajo. Odmevajo v izhodiščih za slovesnosti, s katerimi se bodo države nekdanje protifašistične koalicije prihodnje leto spominjale štiridesete obletnice zmage nad fašizmom, in sicer v prizadevanju zdaj ZDA in zdaj spet SZ. da si pripišeta odločilno vlogo na poti k tej zmagi. Za temi prizadevanji se skrivajo druga prizadevanja teh držav: dokazati, da imajo zaradi tako odločilne vloge v protifašističnem boju »naravno« pravico do posebne vloge v sedanji mednarodni ureditvi, vključno- s pravico do svojih interesnih sfer. Vendar pa je tudi s protifašistično koalicijo tako, kot je z razmerjem med deli in celoto: celota nikoli ni samo seštevek posamičnih delov in protifašistični boj je bil takšen, kot je pač bil, le kot celota. Zato pa bi bilo seveda bolj prav, če bi se štiridesete obletnice zmage nad fašizmom spominjali v imenu tistih načel, ki so zanikovala fašistično mračnjaštvo, v imenu miru in sodelovanja enakopravnih narodov in držav sveta, v imenu svoboščin in človekovih pravic ter nasploh v imenu osebne, narodnostne, politične in gospodarske emancipacije, skratka v imenu gesel, s katerimi se je svet postavil po robu fašizmu, še preden so velesile začele ta svet na novo deliti. MARJAN SEDMAK ZDAJ IN TUKAJ Med politiko in paniko Nekoč je nekdo zapisal, da je utrjevanje bregov politika, rušenje pa poplava in — panika. Te modrosti bi se veljalo večkrat spomniti tudi to poletje. Žal mnogi velikokrat pozabljajo nanjo. Kot da na nešteto bregovih tekmujejo v rušenju, namesto v utrjevanju tistega, kar bi v tem času in teh razmerah pričakovali kot zdravo politiko, kot trezen odziv na resnične in namišljene zagate. »Velike« in »male«, »uradne« in »zasebne« politike — tako se zdi — zgolj zaradi praznega gmflenja in navideznih učinkov dovoljujejo sproščanje najrazličnejših strasti in ustvarjajo za politikantstvo in paniko godne razmere, v katerih se sproščajo sodbe, ki nimajo nič ali pa zelo malo skupnega s strpnostjo, medsebojnim razumevanjem, objektivnostjo, resničnostjo in resnicoljubnostjo, torej z vsem tistim, kar mora biti lastno vsaki politiki, ki hoče biti ustvarjalna in poštena. Nekateri kar naprej dokazujejo, da je Jugoslavija ena izmed redkih držav, ki lahko z zakonom ukrepa proti »vznemirjanju javnosti«. V tem vidijo dokaz okrnjene demokratičnosti in možnost vsakršnega zlorabljanja tega določila za manipulacije ali čisto nedemokratične postopke. Vsi skupaj pa se niti ne zavedamo, da kljub takšnemu (očitno res spornemu določilu) nekateri že kar prepogo-stokrat in skorajda neovirano vznemirjajo javnost. Te dni smo priča nenavadnemu tekmovanju precejšnjega dela jugoslovanskih časnikov: kdo bo odkril več ustaškega in nasploh problematičnega o nogometašu Rožiču. Ali ni to tipično vznemirjanje in draženje javnosti, ustvarjanje nelagodnosti in tudi možnosti za vsakršna politična sklepanja. V času, ko je zagrebški Vjesnik šele predlagal, da bi raziskali vse okoliščine, povezane z odhodom Rožiča k avstralskemu (domnevno ustaškemu) klubu, ko je »zaradi različnih, nasprotujočih si glasov zahteval od pristojnih, da pojasnijo, kakšen klub je to, kdo je v njem, s čim se ob nogometu morda še ukvarja, je beograjska Politika ekspres že kategorično ugotovila, da se je Rožič prodal sumljivi druščini, »saj je že samo ime Croatia dovolj zgovorno in je potemtakem vsak moral vedeti, v kaj se podaja«. Seveda ne gre za to, da bi prikrivali sumljiva dejanja, da ne bi obsojali vsakršnega pajda-šenja ali spogledovanja z zločinsko politično emigracijo. Prav zaradi takšne doslednosti si tudi ne morp in ne sme nihče zgolj zaradi nekakšnih občutkov in polovičnih informacijah (morda zaradi trenutnih politikantskih računov) izmišljati novih ustašev, četnikov, dobre nogometaše, včerajšnje idole in, kot pravijo, nasploh vzorne ljudi pa spreminjati v sovražnike države. Primer Rožič terja vsestransko raziskavo in tudi preiskavo. Potrebne so točne informacije, jasne ocene, odločni in nedvoumni ukrepi, predvsem v okviru pristojnosti posameznih organov. Koristna pa bi bila tudi ocena te in podobnih časopisnih kampanj, ki so, hote ali nehote, a skoraj praviloma že izrazito regionalno, republiško in neredko tudi nacionalno ali celo nacionalistično obarvane in polne strasti in največkrat presegajo dejanski pomen posameznega dogodka. Tako se še zdaj spominjamo, kako se je treslo pol Jugoslavije zaradi namišljenega ustaškega znamenja na vžigalicah osiješke tovarne vžigalic in je moral celo Josip Vrhovec, član najožjega hrvaškega političnega vodstva, dokazovati tisto, kar v normalnih razmerah sploh ne bi bilo treba dokazovati, da je bil namreč ustaški simbol zgolj in samo privid nekaterih. V zadevi Rožič eni kar naprej dodajajo nove obremenilne dokaze, tudi takšne, za katere se hitro pokaže, da z resničnim stanjem nimajo nobene zveze. Hkrati pa dosledno molčijo o manj obremenilnih dejstvih. Rožičevo izjavo o tem, kako je prišel v avstralski (emigrantski) klub, in njegovo obsodbo morebitnih špekulacij emigrantskih krogov je tako objavil le manjši del tiska. Zato pa smo lahko marsikje prebrali zahtevo, naj Rožiča »kot člana zveze komunistov in sekretarja osnovne organizacije ZK Hajduka« partijsko kaznujejo, čeprav ne prvo ne drugo nikoli ni bil. Neki S. Zec — morda celo tisti S'. Zec, ki je pred meseci partijsko odgovarjal zaradi nesramnih aluzij na predsednika Tita in Jugoslavijo v nekakšni zgodbi o starcu in osmih sinovih — zdaj celo kategorično zahteva, da se zaradi Rožiča in še nekaterih drugih zadev Hajduku prepove igranje v tekmovanju za Titov pokal. Morali bomo razčistiti, kdaj hočemo s takšnimi kanonadami dokazati, kako dosledni in enotni smo, kdaj pa s tem drug drugega sumničimo in namigujemo o »problematičnosti«. Včasih so razlike med enim in drugim namreč preveč zabrisane. Zato so tudi rezultati takšni, kdaj pa kdaj tudi dobronamernih akcij velikokrat dvomljivi. Zdaj so nekateri posebej vznemirjeni zaradi svatb Albancev na Kosovu, ki naj bi imele čedalje več znamenj nacionalnega, albanskega z rekviziti, ki opozarjajo na albansko zgodovino, itd. Vse pogosteje naj bi se »celo« pojavljale barve, ki so barve albanske zastave. Beograjska Politika vidi v tem »agresivno izražanje svoje nacionalne pripadnosti« in se sprašuje, kaj bo, če bo vsak začel mahati samo s svojo zastavo. Seveda bi morali videti in vedeti: za kaj v resnici gre. Ne kaže pa pozabiti, da so pri vseh narodih in narodnostih nacionalna obeležja že dolgo nepogrešljiv, sestavni del prazničnega, tudi svatovskega razpoloženja in da to marsikje spodbujajo in pozdravljajo kot dokaz patriotičnosti. Najbrž ni samo problem in stvar Albanca s Kosova, da ne zberemo dovolj politične volje, da bi se končno strpno in modro, brez škode za narode in narodnosti, ki žive na Kosovu dogovorili tudi o obeležjih albanske narodnosti pri nas. Seveda bi bilo treba pri tem upoštevati vse pozitivne prvine in tradicije vseh — ne glede na želje in špekulacije tamkajšnje iredente. , Najnovejša časopisna poročila še vedno dokazujejo, da za Kosovo ne veljajo enaka merila kot za druga območja države, ko gre za različna tragična in kazniva dejanja. Posilstvo, ki ga nikjer drugje ne opredeljujejo po nacionalnosti storilcev, dobi na Kosovu najprej prizvok nekakšnega nacionalističnega izgreda. V čigavo korist, za potrditev takšne teze? To poletje se tudi sicer kar naprej polariziramo — zdaj zaradi olimpijskih iger, zdaj zaradi naziva »doktor« in tako naprej. In kot^se običajno dogaja, smo tudi pri teh temah ujetniki skrajnosti; tako da pogosto pozabimo na bistvo. Kar zadeva morebitne olimpijske igre v Beogradu, sta se v javnosti jasno izoblikovali dve nespravljivi skupini: optimistični zagovorniki iger in pesimistični nasprotniki. In spet se skuša ustvariti vtis nekakšne regionalne delitve, zaradi enostranskega informiranja naj bi bili vsi Slovenci proti igram, vsi Srbi, Bosanci pa zanje, čeprav je resnično stanje duhov veliko bolj slojevito. In tako smo pri tej zgodbi o morebitnih igrah v Jugoslaviji čisto pozabili na dosledno spoštovanje družbenih norm, dogovorov, ekonomske realnosti in finančne upravičenosti, tako da imamo, ker ni točnih podatkov, računov in natančno opredeljene odgovornosti, malodane prav vsi — tako zagovorniki kot nasprotniki poletnih iger v Beogradu ali pa zimskih v meddržavnem alpskem trikotniku. V polemiki o zdravnikih ali doktorjih očitno nihče več že ne ve, kaj je bil odločilni motiv, poglavitni povod za odločitev o ukinitvi naziva, ki je povzročila to desetletno vojno. Pač pa si zdaj mnogi tudi ta »spor« zadovoljno sposojajo, da bi dokazali najrazličnejše stvari, celo, da je tudi to nekakšen dokaz za totalitarnost te družbe. To vsekakor dokazuje, da nekateri pri nas v špekulacijah ne poznajo meja. Seveda pa bi si vsi skupaj predvsem pa najbolj odgovorni, morali zastaviti vprašanje, zakaj se kot družba ne odzivamo dovolj na posamezne izzive iz prakse, zakaj marsikdaj po nepotrebnem (ali pa vsaj brez kakšnih vidnejših posledic) vztrajamo pri rešitvah, ki povzročajo različne strokovne in — kot vidimo — politične napetosti. Upravičeno lahko domnevamo, da zdravniki, če bi jim vrnili tisti dr., zaradi tega ne bi bili nič boljši ali slabši, gotovo pa bi bili manj nezadovoljni. Kaj naj bi imeli vsi ti primeri skupnega? Vsak zase in vsi skupaj vendarle kažejo, kako lahko različne, še tako »male« in na prvi pogled nepomembne »politike« in politikantske igre ustvarjajo razmere in ozračje, ki lahko v marsičem ovira tudi pravo politiko, celo vsakršno politiko, spodbuja pa neracionalno ali celo paniko. MARKO ANČEK ODHAJAJOČI VELEPOSLANIK ZR NEMČIJE Diplomat, ki ceni osebne stike Bilo je 17. avgusta 1962, ko je osemnajstletni Peter Fechter hotel pobegniti čez zid, ki ločuje dva Berlina. Rafal ga je razpel čez bodečo žico, komaj dvajset centimetrov od črte, ki se ji je z milimetrsko natančnostjo z zahodne strani približeval ameriški tank. Kadar inž. Horst Grabert, ki je od 1979 veleposlanik Zvezne republike Nemčije v SFRJ in mu te dni preteče mandat, pripoveduje o tem, se zdi, kot da se znova in znova poslavlja od prve mladosti. Dotlej je bil zanj patriotski kredo dokaj preprost. Obstajala dva cilja, ki sta ju narekovali porušena dežela in lačni prebivalci: obnoviti deželo in svobodno zadihati. Življenje se ni končalo. Torej: delati in garati, kjerkoli, na kateremkoli delovnem mestu. Mlademu Grabertu je bilo malo lažje kot drugim. Konec vojne zanj ni pomenil začetka bolezni, temveč njen konec, pravzaprav začetek okrevanja po nevarni okužbi z nacizmom, ki je napadel in nevarno spodjedel vse dele organizma. Bil je to, skratka — to niso njegove besede, prej smisel, če je seveda dobro ujet — začetek procesa rehabilitacije visoko motiviranega in discipliniranega rekonvalescenta. Vsaj kar zadeva njega, rojenega Berlinčana, ki je v tem mestu, kjer se je vojna spočela in tudi tako dramatično končala, preživel prvih sedemnajst let življenja in bombardiranja, tja do vročega poletja 1944, ko je moral v taborišče. Ne, to ni bilo zaradi zarote proti Hitlerju 20. julija, prej zaradi represalij, ki so sledile, je tedaj moral v taborišče. In tako je bil do srečanja (bivših) zaveznikov maja 1945 nekje ob Elbi, kjer so prisilno gradili letališče, za katerega ni bilo več letal. A zanj je bilo to opravilo kljub vsej nesmiselnosti po svoje pomembno, kajti po vojni je dokončal srednjo šolo in se vpisal na gradbeno fakulteto. Pretrgani film iz mladosti Enako pomembno kot študij je bilo v porušenem in lačnem Berlinu politično delo. Že šestinštiridesetega se je srečal z Willyjem Brandtom, ki ga je kasneje tudi povabil v Zahodni Berlin. Horst seveda ni mogel biti drugje kot med demokrati, radikalnimi, kot se to za mladost spodobi, ki jim je SPD pomenila le staro tetko. Da bi prerasel puberteto, pravzaprav nikoli ni imel časa. Kot izhod iz težav je bilo še najbolj »jasno« videti »enotnost Nemčije«, kot jo je velevala vroča parola »rdečih sokolov«, ki jim je pripadal in ki bi naj imele tedaj podporo Vzhoda. Med blokado Berlina v tisti neskončno dolgi zimi, z žlico premoga na dan na prebivalca Zahodnega Berlina, pa tudi še dolgo pozneje ga je obsedala ta — recimo patriotska — vizija. Film se je začel nekako nepopravljivo trgati z berlinskim zidom. Dokončno pa se je pretrgal tistega dne, ko je Peter Felchart obležal na bodeči žici. Dotlej ni doumel, da ciljev »rdečih sokolov« mnogi zunaj obeh Nemčij niti približno niso cenili in da so se zadovoljno muzali ob aforizmu slovitega Francoza: »Nemčijo tolikanj ljubim, da imam rajši dve!« Ob krvavečem Petru — zelo dolgo je umiral, medtem ko je ameriški tankist ob njem stal križem rok, češ »,that’s not our business« — pa je prekleto dobro razumel: velike sile so se o Nemčijah (in še o čem) očitno trdno in za dolga leta dogovorile, dokler se ravnotežje pač ne bi občutno spremenilo. Če umirajoči na žici ni pomenil nič za (bivše), zaveznike, pa je bil nekaj prelomnega za Graberta in somišljenike. Morali so obrniti list. Realizem, ki je z njim pač treba živeti, ga je ob nenehnem političnem delu v SPD in kasnejših številnih in vedno odgovornejših funkcijah vodil v prizadevanja za sožitje in, sčasoma, za sodelovanje med obema Nemči-jama, kakršni sta in kakršni bosta očitno še dolgo. Prve prepustnice za prehod čez zid vsekakor sodijo med Grabertove osebne uspehe, ki se jih bo vedno rad spominjal, ne glede na mnogo odgovornejše funkcije, ki jih je imel pozneje, ko se je preselil v Bonn, v stranki in zvezni administraciji. V duhu takšnega realizma je po štirih letih veleposlaniškega dela na Dunaju prišel v Beograd. Namesto dediščine so mu zapustili nekaj težav v medsebojnih odnosih, povezanih s teroristi. Ne glede na znane »dileme« o vsem, kar naj bi se dogodilo v »potitovski« Jugoslaviji, je od samega začetka svojo dejavnost osredotočil predvsem na gospodarsko področje, kjer se je že takrat nakopičilo dosti problemov. Jugoslavija je bila od Jesenic do Gevgelije eno samo gradbišče, z nezadržani-mi apetiti zaradi neomejene ponudbe poceni kreditov. Stvar seVeda ni mogla večno trajati, morebiti tudi zato, »ker ustrezni jugoslovanski zakoni tedaj niso spodbujali tujega kapitala k vlaganjem.« Grabert misli, da je skoraj zgubil glas, tako glasno je skušal svariti... Občudujoč specifične lepote raznih delov Jugoslavije, je Grabert, kot sam pravi, doumel različnost razmišljanja o pogosto istih problemih, pač v skladu s preteklostjo, ki je bila lahko vezana na »tradicije K. und K.« ali pa petstoletno skupnost s turško Porto. Nedvomno so mu v tem bili dragoceni osebni stiki z Jugoslovani po vsej državi. Posebej rad se spominja srečanja v Sloveniji, zlasti ljudi iz Ptuja in Portoroža. Gospodarska streznitev - pot v napredek_________________________________ Govorica številk je sama po sebi prepričljiva: leta 1980 je ZRN uvozila 'iz Jugoslavije za 2335 milijonov mark, izvozila pa dvakrat več, za 5192 milijonov mark. »Bilo je treba pod- preti jugoslovanska stabilizacijska prizadeva--nja,« in tako so lani iz ZRN izvozili v Jugoslavijo za 5139 milijonov mark blaga, uvozili pa že za 3555 milijonov mark, poleg tega pa podpisali 109 licenčnih pogodb, 32 dogovorov o skupnih vlaganjih, med katerimi je Grabert posebno ponosen na sodelovanje med TAS in VW. Trdno je prepričan; da bodo nova zakonska določila o možnostih za tuje naložbe končno na široko odprla vrata gospodarskemu sodelovanju v prihodnje. Blagodejen je tudi vpliv, ki ga ima poleg zaslužka krajše ali dolgotrajnejše delo jugoslovanskih zdomcev v ZR Nemčiji. Zgodovina je seveda neizbrisna, toda nove okoliščine prinašajo nove možnosti za boljše medsebojno razumevanje. Navsezadnje, koiiko je še živih ljudi, ki so doživeli strahote vojne? V ZR Nemčiji danes živi 640.000 Jugoslovanov, okrog milijon pa jih je, ki so živeli tam najmanj leto dni, pa so se vrnili v domovino. Ali ti podatki ne govorijo sami po sebi, da so spremembe v odnosih dinamične in po svoje celo nepredvidljive? Z ženo Catharino zdaj odhajata »iz lepe dežele, kjer je toliko nepozabnega«. Tudi V Dublinu bosta sama. Devetindvajsetletni sin Martin je specialist za računalništvo v letalski industriji, nekaj mlajša hči Cordula je socialna delavka. Živita vsak zase. Kjerkoli že bosta v prihodnjih letih, z njima bodo njuni spomini. Kaj je nemogoče pozabiti? »Nemogoče je,« pravi in gleda strmo v oči, »pozabiti tisto lepo jutro, ko smo na poskusnem letu z airbusom preleteli Triglav«. Pač odgovor izkušenega diplomata. STANE STANIČ l t Ljubljana, 25. avgusta 1984 POGAJANJA O AFGANISTANU Ali bo tudi tretji krog začaran? Posebni odposlanec generalnega sekretarja OZN za Afganistan, Diego Cordovez je v ponedeljek odpotoval v Ženevo. Afganistanski zunanji minister Šah Mohamed Dost se je na poti v Ženevo ustavil v Moskvi in se posvetoval v sovjetskem zunanjem ministrstvu. Pakistanski zunanji minister Jakub Kan je dal vedeti, da vzlic bombardiranju krajev ob meji z Afganistanom pogajanja bodo. Tretji krog pogajanj o politični rešitvi afganistanskega problema, napovedan za konec tega tedna, se lahko začne. Ko to pišemo, še ni jasno, ali so se v Ženevi v resnici začeli pogajati. Na poseben način, posredno, a vendarle bolj praktično kot pri drugih dveh prvih dveh krogih. Ker Pakistan ne prizna vlade v Kabulu, slej ko prej noče sesti za isto mizo z zunanjim ministrom te vlade, marveč je voljan pogajati se prek predstavnika OZN Cordoveza. Letos bo (ali v času izida časnika morda že je) nekoliko drugače. Posrednost pogajanj ne bo tako zamotana kot prejšnje čase, ko je Cordovez čakal tudi po ves dan, da je stran B odgovorila na predlog (pripombo, ugovor, nasprotni predlog, karkoli je že bilo) strani A; in obratno. Zdaj bosta ali že sedita šefa diplomacij Pakistana in Afganistana v sosednjih sobah, Cordovez ima potemtakem krajšo pot in morda lažje delo. Jalovost prvih dveh krogov pogajanj pod okriljem Združenih narodov razumljivo poraja dvome, da bi tokrat lahko bilo kaj bolje, da bi bila diplomatska bera obilnejša. Koliko CIA podpira upornike?_____________ Tudi tokrat na pogajanjih ni tretjega, Irana. Teheran namreč slej ko prej vztraja na stališču, ki je še ostrejše od pakistanskega. Ne samo da ne priznava režima Babraka Karma-la v Kabulu, z njim noče imeti prav nikakršnega opravka, tudi na posrednih pogajanjih ne. Ženevski tretji krog o Afganistanu je obremenjen z zaostritvami kar dvojno, tako splošnimi kot neposrednimi. Splošnost se kaže v milejših in hujših oblikah hladne vojne med Moskvo in Washingtonom, pri čemer je Afganistan, točneje rečeno sovjetska vojaška navzočnost in dejavnost v tej azijski državi, pomemben adut v igri obdolžitev in nasprotnih obdolžitev. Washington je že lani junija, pred začetkom drugega kroga v Ženevi hote ali nehote ob obisku pakistanskega šefa diplomacije, ki se je na poti v Ženevo ustavil v ZDA, dal vedeti, da prek CIA dejavno podpira afganistanske upornike, tudi z orožjem. In ko je ameriški tednik Time 11. junija letos obširno, s številnimi nadrobnostmi opisal, kako in koliko Afgancev je rekrutirala CIA, kako izšolala, s čim opremila in kaj počno, demantijev ni bilo. Po drugi strani so bila izmenjana prav te dni — ob proslavi 65-letnice ustanovitve moderne afganistanske države — Med Moskvo in Kabulom partijsko-državna voščila, polna privzdignjenega navdušenja nad »trajnim prijateljstvom in revolucionarno solidarnostjo«, »dinamičnim in učinkovitim sodelovanjem«, polna kabulske »globoke in brezmejne hvaležnosti«, zagotovil o »neporušenem prijateljstvu v novi, še višji bratski etapi«, o »bratski intemacionalistični pomoči« Sovjetske zveze Afganistanu »v sedanjih težavnih okoliščinah nenapovedane vojne mednarodnega imperializma proti naši deželi« itn. ipd. Hkrati je te dni »Pravda« ostro napadla pakistansko vlado, češ da je svoje ozemlje dejansko dala na razpolago Pentagonu. Hkrati s sovjetske strani slej ko prej ponavljajo, da so nerešenega afganistanskega vprašanja krive ZDA, Pakistan (»mostišče agresije«, je te dni zapisala »Krasnaja zvezda«) in Kitajska. Neposredna zaostritev pred začetkom ženevskih pogovorov se kaže v številnih poročilih o bombardiranju in topniškem obstreljevanju iz Afganistana obmejnih krajev v Pakistanu. Tako so v Pakistanu sporočili, da so bili samo v zadnjem tednu trije taki napadi, ki so terjali 15 mrtvih, pred tem pa je bilo še več podobnih napadov, prav tako z mrtvimi in ranjenimi. Kabul je vsa ta poročila gladko zanikal. Manj optimizma kot lani ________________ Pakistanski predsednik Zia Ul Hak je pred tretjim krogom opozoril, da le ni treba »preveč pričakovati« od teh pogajanj. Potem ko je opozoril na 32 smrtnih žrtev ob napadih na pakistanske vasi ob meji, je Ul Hak poudaril, da na pogajanjih Pakistan »ne bo dovolil, da bi ga prisilili h kompromisu«, ter ponovil, da »Pakistan ne bo priznal režima v Kabulu«. Šef pakistanske diplomacije Jakub Kan pa je med turnejo po državah Zaliva med drugim izjavil, da omenjeni napadi »slabšajo ozračje pred ženevskimi pogajanji in zato jih imamo za taktiko izvajanja pritiska na nas pred sestankom«. • Diego Cordovez v izjavah pred začetkom tretjega kroga ni bil tako optimističen kot lani, ko je celo trdil da je o »95 odstotkih sporazuma že dosežen dogovor«, pač pa je izjavil, da se nadeja hitrejšega napredka spričo’»domiselnega lotevanja problema in novih zamisli«, vendar ni preciziral, kaj ima v mislih. Slej ko prej se ženevska pogajanja sučejo okrog štirih med seboj povezanih vprašanj: 1. Umik sovjetskih čet. Zahodni opazovalci cenijo sovjetski »omejeni kontingent« na 110.000 mož. Sovjetske čete, ki so prišle v Afganistan konec decembra 1979, naj bi se umaknile postopoma. Del celovitega sporazuma naj bi bil tudi »koledar« z roki umika. Zahteva po umiku tujih, se pravi sovjetskih vojakov je vsebovana v vseh resolucijah, ki jih je z veliko večino glasov sprejela generalna skupščina OZN na vsakem zasedanju od 1980. leta dalje, prav tako pa tudi v vseh resolucijah neuvrščenih. Moskva vseskozi veže morebitni umik intervencijskih divizij na poprejšnje prenehanje »nenapovedane vojne«, kot temu pravijo in še naprej ostro polemizira z vsemi, ki imajo umik čet za prioritetno vprašanje. Ravno te dni, pred Ženevo, je glasilo sovjetske vojske stališče vnovič ponovilo: »Mar res kdo resno misli, da bo zakonita afganistanska vlada, ki je povabila omejen vojaški kontingent za odvrnitev agresije, privolila v njegov odhod, če ni jamstev, da bodo ustavili agresijo, marveč jo očitno želijo celo še okrepiti?« V tem stavku je ves železni repertoar: zakonita vlada v Kabulu, povabilo sovjetski vojski, naj pride v Afganistan, »ustavitev agresije« kot prvi pogoj. 2. Vrnitev afganistanskih beguncev domov. Cenijo, da je v Pakistanu okoli tri, v Iranu pa okoli en milijon Afgancev. 3. Sporazum o nevmešavanju in mirni poravnavi sporov. Ob tem je odprto vprašanje uporniških organizacij, gibanj in oboroženih formacij, ki delujejo s pakistanskega ozemlja. Pakistan zanika, da bi dopuščal delovanje oboroženih upornikov. 4. Obnova neodvisnega in neuvrščenega statusa Afganistana. Spričo spornosti režima Babraka Kamnala, ki je prišel na krmilo ob sovjetski vojaški intervenciji in z njeno pomočjo visi vseskozi y zraku vprašanje legitimnosti vlade v Kabulu. Ob obeh skrajnostih — absolutnem nepriznavanju in vsestranskem • priznavanju (s strani Sovjetske zveze in njenih zaveznikov) je slišati o diskretnih prizadevanjih, da bi vlado v Kabulu napravili »re-prezentativnejšo«, bolj koalicijsko. Ob drugem krogu lani je bilo slišati namige, da bi bila morebiti Moskva celo pripravljena diskretno privoliti v takšno razširitev vlade, pri čemer so omenjali bivšega kralja Zahir Kana, ki od leta 1973. živi v izgnanstvu v Rimu, in njegove pristaše. Javno seveda ni nikakršnih potrdil zastran tega. Na to se vežejo tudi mednarodna jamstva za sadove na ženevskih pogajanjih zaželene politične rešitve. Še naprej je v obtoku predlog, da bi ta jamstva razen Pakistana in Irana dale države stalne članice varnostnega sveta, med njimi predvsem ZDA, Sovjetska zveza in Kitajska. Nobena od teh treh velesil doslej ni pokazala dejavne pripravljenosti najti skupen jezik. Že iz gornjega naštevanja sledi, da si tudi od sedanje runde pogajanj ne moremo obetati velikih pozitivnih preobratov na bolje. Ob vsem tem je torej še naprej pravzaprav edinole spodbudno dejstvo, da nobena stran ne želi pogajanj razdreti. JOŽE ŠIRCELJ Češkoslovaško GOSPODARSTVO II Blaginja brez dinamike Reforma gospodarskega sistema, ki naj bi jo na Češkoslovaškem jeli korenheje uveljavljati z gospodarskim letom 1969, je postala v nemirnem letu 1968 del širšega političnega in ideološkega spopada, po drugi plati pa je v prenekateri razsežnosti ostala nedorečena in ne dovolj opredeljena. Oboje ie pripomoglo k temu, da se je Češkoslovaška do leta 1972 večji del vrnila k staremu in preizkušenemu državnemu in centralističnemu vodenju gospodarstva, pa ne zato, ker bi bilo bolj učinkovito, marveč zato, ker je bilo politično manj tvegano. Zgodovino tega dela krivulje prizadevanj za reformiranje češkoslovaškega gospodarstva je moč razdeliti na dve obdobji: na obdobje od avgusta 1968 do aprila 1969 (ko je bil Dubček odstavljen s položaja prvega sekretarja češkoslovaške partije), ter na obdobje do leta 1972, ko so notranji — pa tudi nekateri mednarodni — procesi dokončno obnovili stari način vodenja. »Normalizacija« ni obšla gospodarstvo Značilnost prvega obdobja so bila tista prizadevanja Sovjetske zveze in njenih češkoslovaških somišljenikov, ki so bila posvečena predvsem tako imenovanim političnim (oziroma ideološkim) razsežnostim češkoslovaške »krize«, se pravi tistim platem gospodarske reforme, ki so izsiljevale spremembe v političnem sistemu in v porazdelitvi oblasti. Šlo je za obnavljanje nekdanje vodilne vloge partije in nasploh za vnovično prenašanje odločanja navzgor po piramidi oblasti. Vendar pa se je temu procesu močno upiral delavski razred in prav sindikati so bili tisti, ki so nekaj mesecev najbolj učinkovito branili gospodarsko reformo (in seveda tisto krilo v partiji, ki je reformo zagovarjalo), tako da je kongres sindikatov, ki je bil skVoan za marec leta 1969, izrazil močno podporo Dubčku kot simbolu nadaljevanja reforme gr-rortarjenja (za tisto politično reformo, ki naj bi odprla nekaj prostora za izrnž-me p**t- ralizma, je bilo tedaj že docela jasno, da ic za nekaj časa nedosegljiva). Tn-S p-t-m ko ic bil Dubček aprila leta 1969 razrešen, so oblasti maja prepovedale ustanavljanje novih delavskih svetov (tiste, ki so nastali pred invazijo, so bili že razpustili) in politična obramba reforme iz leta 1968 je bila s tem močno omajana. Hkrati pa so reformo omajale tudi nekatere druge spremembe, ki so imele deloma družbene, deloma pa povsem gospodarske korenine. Pretres, ki ga je doživela Češkoslovaška ob invaziji in v procesu »normalizacije«, je bil takšen, da je moral vplivati tudi na stanje v tovarnah, obratih in za stroji: delovna disciplina je močno popustila, to pa je bil povod za vrsto restriktivnih ukrepov, ki so jih oblasti sprejele po aprilu 1969. Prav ta nemir, ki ni obšel proizvodnje, pa je bil po drugi plati kriv za naglo naraščanje cen in za močne inflacijske pritiske. Maja 1969 so oblasti močno povečale cene v trgovini na drobno, da bi po tej poti vnovič zagotovili ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem. Vendar pa ta ukrep ni zajel osnovnih življenjskih potrebščin. Nastalo je pomembno nesorazmerje med proizvodnimi in prodajnimi cenami, zato so kmalu razglasili splošno zamrznitev cen. Prve ukrepe, ki so vodili nazaj k sistemu zavezujočega načrtovanja, so sprejeli v drugi polovici leta 1969, in sicer na način, ki je močno spominjal na metodo rušenja reforme iz leta 1969: »okvirne« planske obveznosti so postale obvezne s pomočjo sklepanja pogodb med državnimi planskimi in nadzornimi organi na eni strani ter podjetji na drugi. Ta zadnja so sicer nastopala kot enakopraven pogodbeni partner, vendar pa je komajda moč verjeti, da so bila zmožna upirati se zahtevam in pritiskom centralne oblasti, posebej še zato, ker politične razmere v deželi česa takšnega niso več dopuščale. Ta sistem centralističnega državnega razporejanja proizvodnje je bil nato (v letih 1971—1972) dopolnjen s tako imenovanimi materialnimi bilancami (to je z neposrednim centralnim razporejanjem materialne proizvodnje) za 450 temeljnih izdelkov. V skladu s tem je bil spremenjen tudi sistem obračunavanja mezd, ki zdaj spet niso bile odvisne od poslovne uspešnosti podjetja na trgu, marveč od uspešnosti izpolnjevanja zadanih planskih nalog. Gospodarski sistem se je poslej le malo spreminjal in celotno filozofijo gospodarske politike je najbolje izrazil premier Lubomir Strougal na petnajstem kongresu češkoslovaške partije aprila leta 1976, ko je izjavil, da so bila aprila leta 1969 (odstavitev Dubčka) obnovljena marksistično-leninistična načela vodenja, »predvsem vodilna vloga partije in pa funkcije socialistične države pri upravljanju«, pri čemer je izrecno omenil tudi »obvezni značaj državnega plana kot poglavitnega orodja upravljanja«. Vendar pa še vedno visoka življenjska raven___________________________________ Ne glede na to pa je ostala Češkoslovaška tudi poslej ena od tistih držav SEV, ki uživajo najvišjo življenjsko raven, o čemer pričajo ne samo podatki o kosmatem narodnem proizvodu na prebivalca (leta 1980 je znašal — po podatkih Svetovne banke — 5820 dolarjev v primerjavi s 6480 dolarji, ki jih je dosegla na primer Italija), marveč tudi podatki o potrošnji in sestavi potrošnje. Leta 1982 je prišlo v ČSSR na 1000 prebivalcev 341 hladilnikov, 450 pralnih strojev, 384 televizijskih sprejemnikov in 153 osebnih avtomobilov, hkrati pa je dežela v primerjavi z drugimi članicami SEV daleč na prvem mestu, kar zadeva potrošnjo proteinov, medtem ko zaostaja za njimi v potrošnji žita in krompirja - kar je prav tako znamenje visoke življenjske ravni. Seveda pa blaginja še ne dokazuje, da je češkoslovaški gospodarski sistem tudi učinkovit. Že količinski podatki zadnjega desetletja so takšni, da pričajo o nevarnem upadanju dinamike: petletni načrt za obdobje 1976-1980 je računal z narodnim dohodkom, ki naj bi se letno povečal za 4,9 odstotka, medtem ko je češkoslovaško gospodarstvo spravilo skupaj le 3,7 odstotka. Ža leto 1981 je načrt napovedoval skromno naraščanje v obsegu 2,8 odstotka, medtem ko se je narodni dohodek v resnici celo zmanjšal za 0,4 odstotka. Tudi tiste zelo skromne rasti, ki so jo osrednji planski organi napovedovali za leto 1982 (0,5 odstotka), gospodarstvo ni uresničilo, saj se je leto končalo z »ničelno rastjo«, se pravi brez rasti narodnega dohodka. Takšno zastajanje je vplivalo na zoževanje investicijske dejavnosti, pač pa sta se tudi po letu 1980 še vedno povečevali javna in zasebna poraba, čeprav z manjšimi stopnjami. Realni dohodek na prebivalca od leta 1979 miruje, kar pa spravljajo v zvezo s spremenjenimi cilji gospodarske politike po letu 1980, ko je začelo prevladovati drugačno gledanje na najemanje posojil na mednarodnem finančnem trgu: Češkoslovaška je začela posvečati več skrbi uravnovešeni menjavi s tujino in je imela pri tem — kljub velikim težavam, ki nastajajo spričo dejstva, da ta nekoč izjemno industrializirana država ni zmožna hoditi vštric s tehnološkim razvojem, ki ga terja konkurenca na svetovnem' trgu -tudi sorazmerno veliko uspeha, saj dolguje tujim upnikom le tri milijarde dolarjev. Če je svetovna gospodarska kriza, ki se je leta 1973 izrazila v skoku cen nafte, pospešila tisto vračanje h krepitvi vloge države v strukturi gospodarskega odločanja, ki se je začelo ikot reakcija na politične in družbene implikacije reforme gospodarjenja, se pravi kot reakcija dogmatskih sil na »praško pomlad«, pa je imelo nadaljnje slabšanje razmer v svetovnem gospodarstvu okoli leta 1978 skupaj z zastoji, ki so se pojavljali znotraj samih socialističnih gospodarstev, prav nasproten učinek: podobno kot v dejansko vseh drugih socialističnih državah se je tudi na Češkoslovaškem vnovič vnela — previdna — razprava o takšnih spremembah v sistemu vodenja gospodarstva, ki bi gospodarstvu zagotovile večjo učinkovitost. Toda medtem ko so nekatere druge države SEV — predvsem Madžarska — na zaostrovanje gospodarskih zagat odgovorile s pospešenim uveljavljanjem tržnih mehanizmov (avgusta letos se je na Madžarskem prvič zgodilo, da je šla v stečaj -in ne v sanacijo — tovarna z okoli 2000 delavci), se je Češkoslovaška lotila sprememb v gospodarskem sistemu izredno previdno - in dosedanji rezultati so takšni, da ne morejo biti povod za navdušene ocene, kar priznavajo tudi sami češkoslovaški voditelji. MARJAN SEDMAK BRITANSKA FRONTA Rudarji pa še kar stavkajo Rudar Gordon Cuffley stoji sredi svojega doma blizu angleškega Doncastra. V očeh pod košatimi obrvmi se mu odločnost meša z vdanostjo v usodo. V rokah drži lovsko puško. Odločil se je, da bo streljal na svoje tovariše, če mu še naprej ne bodo pustili v jamo. Kot stavkokazu so mu že razbili okna na hiši. To je fotografija, ki je te dni obšla ves svet. Pridružila se je neštetim drugim, ki že mesece kažejo britanske rudarje v spopadih s policijo in stavkokazi. Negotova bitka traja sedaj že 24 tednov ali skoraj pol leta. Vse bolj krvavi spopadi policije — podoba miroljubnega neoboroženega britanskega bobbyja je že zdavnaj zbledela v naših predstavah — s stavkarskimi stražami se redno, že skoraj monotono, pojavljajo na malih zaslonih in naslovnih straneh. Neslavna bilanca rudarske stavke do sedaj: več kot 4000 aretiranih, kakih 500 ranjenih policistov, ogromno ranjenih in dva mrtva rudarja in polmilijonsko število izrednih policijskih sil. V agencijskem poročilu piše: »London, 23. avgusta - Pred nekaterimi rudniki v severni Angliji je danes spet prišlo do ostrih spopadov med policijo in rudarji. V spopadu z rudarji, ki so skušali stavkokazom preprečiti vrnitev ha delo, je policija aretirala 30 stavkajočih. V pokrajini Yorkshire so stavkajoči z barikadami zaprli vhode v vse rudnike. Policija pa je postavila zaporo v treh vaseh, kjer so demonstrantje ustavljali vozila in postavljali goreče pregrade.« Neklasična stavka______________________ Otočani so na stavke sicer navajeni. Toda stavka 140 tisoč rudarjev — ta se je začela sredi marca v protest proti upravi državnih premogovnikov, ki je nameravala zapreti 20 nerentabilnih rudnikov, zaradi česar bi se na cesti znašlo kakih 20 tisoč rudarjev — je presegla vse meje in, konec koncev, porušila tudi vsa dosedanja pravila stavkovne igre. Stavka namreč ne poteka po ustaljeni poti — začetek stavke, pritisk na delodajalca, pogajanja, kompromis — temveč rušilno udarja na več koncev. Da je zaradi paralize, ki vlada v več kot 70 odstotkih britanskih premogovnikov, resno prizadeto celotno gospodarstvo na Otoku, ni nobenega dvoma. Midland bank — ena največjih britanskih bank — napoveduje, da se bo zaradi stavke stopnja letošnje rasti britanskega gospodarstva zmanjšala najmanj za pol odstotka, s predvidenih 2,5 odstotka na dva. (Ta polovični odstotek seveda nikakor ni malenkost, kakor hitro ga pretvorimo v številke.) Toda to še nekako sodi med »klasične« posledice stavk na Otoku. Novi »Falklandi« Pač pa so spopadi med stavkarskimi stražami in stavkokazi (in njihovo policijsko zaščito) tista nova in prevladujoča konica, ki dreza naravnost v celotno britansko sindikalno gibanje in ruši njegovo moč. Če ne bi bili rudarji že od vsega začetka neenotni glede potrebnosti stavke, bi bržkone dobili m6čnej-po solidarnostno podporo pri drugih sindikatih. (Chris Butcher, sindikalni »odpadnik«, ki med rudarji vodi kampanjo »nazaj na delo«, trdi, da je po nekaterih rudnikih v Yorkshiru kar 80 odstotkov rudarjev, ki so pripravljeni prekiniti stavko in se vrniti na delo.) Učinkovito podporo so stavkajoči rudarji dobili pravzaprav le pri pristaniških delavcih. Ti so prejšnji mesec z enim stavkovnim tednom naredili več kot rudarji v vseh treh mesecih. Zablokirali so večino britanskih pristanišč, blago, namenjeno za izvoz, se je začelo kopičiti v skladiščih. Poslovne kroge in vlado Margaret Thatcherjeve je zagrabila tolikšna panika, da se je slednja začela z vso resnostjo ukvarjati z izrednim načrtom o vpoklicu vojske. Vendar je stavka zamrla tako naglo, kot je bila izbruhnila. Stavka rudarjev je hkrati tudi preizkus politične volje in moči rudarskega sindikata in vlade. Navzven se rudarji sicer zavzemajo za višje plače, krajši delovnik, daljši dopust in boljše delovne razmere. Tem zahtevam se državna premogovna uprava upira z vsemi močmi, kajti zaveda se, da bi se s tem britanski premog tako podražil, da bi izgubil cenovno bitko z uvoženim. Toda poleg teh zahtev in odporov dobiva čedalje večjo veljavo politična bitka. Margaret Thatcher vidi v stavki rudarjev nove Falklandske otoke. Argentinec Galtieri je bil '»zunanji sovražnik«, voditelj rudarskega sindikata Arthur Scargill pa je v njenih očeh »notranji sovražnik«. Očitno še ni pozabila besed, ki jih je ta uporni sindikalist izrekel na zborovanju yorkshirskih rudarjev leta 1975: »Kapitalistična družba sodi na smetišče zgodovine.« Buške, kri in pripor, vse to je Scargill skupil v tepežu s policijo, so'v prid njemu. Z njimi so si on in stavkajoči pridobili dodatno naklonjenost britanske javnosti. In kolikor bolj raste krivulja njihove priljubljenosti, toliko bolj drsi navzdol črta, ki kaže popularnost »železne lady«. Pred desetimi leti se je v zanko, ki so jo nastavili rudarji, že ujel en konservativni voditelj — premier Edward Heath. Tega se sedanja voditeljica britanskih konservativcev zelo dobro zaveda. Bližajo se jesenski meseci in z njimi letne konference britanskih sindikatov in političnih strank. Na njih bo nedvomno največ besed spet o tem, kdo pravzaprav vodi Britanijo — sindikati ali vlada. Scargillovi rudarji utegnejo s stavko - čeprav je za rudarske družine čedalje bolj izčrpavajoča — taktizirati vse do takrat. MITJA MERŠOL (Telefoto UPI) KITAJSKO-A VSTRIJSKO SODELO VANJE ? Zwentendorf, industrijski spomenik Razprava: »Zwentendorf — da ali ne«, bo kot vse kaže močno segrela letošnjo avstrijsko politično jesen. Jedrska elektrarna — ljubitelji atomske energije jo nežno imenujejo »Zwenti« — stoji na Tullner-feldu, kakšnih petdeset kilometrov zahodno od Dunaja, že šesto leto osamljena, zaprta in varno konzervirana. Takoj, ko so jo zgradili, so Avstrijci 5. novembra 1978 z vsedržavnim referendumom izrekli svoj plebiscitarni »ne« in mesec pozneje so v parlamentu sprejeli zakon o prepovedi uporabe atomske energije. Gradnja in dograditev nuklearke v Spodnji Avstriji je tedaj sprožila široko gibanje. Večina Avstrijcev — zavedajoč se, da so z velikimi začetnicami v ustavo in svoje barve zapisali besedo »nevtralnost« — odklanjajo vsakršno uporabo atomske energije. Tudi v miroljubne namene. Njihov strah je dobil tako velike oči predvsem zaradi bojazni pred shranjevanjem »atomskih odpadkov«, radioaktivnih snovi, ki ostajajo od izrabljenih uranovih palic. Najbolj jih je razburilo, ko je bilo rečeno, da bodo »odpadni material« zakopavali v Allen-steigu, gozdnatem predelu v bližini Tullna, čeprav se je tedaj za skladiščenje ponudila Francija in čeprav je bilo dovolj jasno povedano, da prvih devet let problem shranjevanja atomskih »smeti« odpade, ker ostajajo v notranjščini nuklearke. Avstrijska »jedrska« zgodovina Decembra 1959 so v Avstriji podpisali prvi sporazum z ZDA o »sodelovanju na področju miroljubne uporabe atomske energije.« Za avstrijsko stran so bili podpisniki: predsednik dr. Adolf Scharf, kancler dr. Julius Raab in zunanji minister dr. Bruno Kreisky. Takoj po tistem se je začelo razvijati gibanje, imenovano »Nasprotniki atomske energije«. Bolj ko se je oblast spogledovala z morebitno postavitvijo jedrske elektrarne, močnejše je postajalo gibanje. V šestdesetih letih, tedaj je vladala koalicija SPO—OVP, je bilo odločeno: gradili bomo Zvventendorf. V sedemdesetih letih, ko je Kreiskemu uspelo sestaviti socialistični kabinet, so »Zvventi« zgradili in tudi zaprli. Nasprotniki atomske energije — v serijo demonstrativnih pohodov in manifestacij jim je uspelo vključiti državljane vseh treh parlamentarnih barv — so naštevali med argumenti zoper pogon nuklearke tudi to, da projekt stoji na potresnem območju. Zvventen-dorf je stal deset milijard šilingov, razen gradnje (7,5 milijarde) pa so plačali Združenim državam Amerike tudi precejšnjo vsoto za 482 uranovih palic. Od tedaj do danes vsako leto navrže vzdrževanje elektrarne še 35 milijonov šilingov. Vendar ta strošek, kot zatrjujejo strokovnjaki, krijejo za sedaj delno tako, da družba GKT (Elektrarne Tull-nerfeld), menja že oplemeniteno uranovo rudo za surovo. Surovega urana imajo trenutno na zalogi za šest let pogona. Do palic pridejo namreč tako, da s centrifugalnim postopkom izločijo težke uranove derivate; ostane čisti uran, ki s kemično reakcijo cepitve atomov in žarčenjem daje potrebno energijo. Jedrski odpadki v Gobi?____________________ Najbrž je povsem razumljivo, da vlada, ki ima na svojem ozemlju tako dragocen propadajoč objekt, začenja premišljevati, kako bi vseeno začela proizvajati del električne energije s pomočjo že tolikokrat prekletega in uskladiščenega urana. Vendar — trenutno avstrijska vlada ni več samo socialistična, in kar je še bolj zoprno, njen sicer skromni, koalicijski del svobodnjakov nasprotuje, da bi Zvventen-dorfu dovolili obratovanje. Ker pa prav svobodnjaki v tej vladi držijo v rokah volan industrije, podkancler Steger je za to pristojni minister, ima njihova beseda pri vsej zadevi precejšnjo težo. Da je zmeda popolna, celo vsi socialisti niso »za«. Po domače povedano bi razmerje sil lahko opredelili takole: socialisti - »za« in »proti«, ljudska stranka »proti« in »?a«, svobodnjaki pa brez izjeme »proti«. Potem se je nenadoma pojavila LR Kitajska: pripravljena da je prevzeti na svoja pleča najbolj sporno točko, skladiščenje odpadkov. Odpadki bodo končali globoko pod površino puščave Gobi, Kitajci pa bodo v zameno Avstriji dobavljali že oplemeniteno uranovo rudo, torej palice, ki jih Kitajci s svojo metodo znajo obogatiti do treh odstotkov, medtem ko Avstriji za Zvventendorf zadošča 1,8 do 2,5-odstotna oplemenitev. Kitajska se menda že lep čas ponuja za tovrstne usluge nekaterim državam po Evropi, vendar so Avstrijci prvi, ki so ponujeno roko sprejeli. VValter Fremuth, vrhovni šef avstrijskega elektrogospodarstva, generalni direktor Združenja elektrarn, je za Binkošti odpotoval v Peking. Ker so sicer prepozno, pa vendar, ponudili odvzem atomskih odpadkov tudi Sovjeti, je med protiatomsko nastrojenimi državljani Avstrije završalo; ali ste ob pamet, ljudje božji, ali ne veste, da iz teh snovi sestavljajo atomske bombe? In večni borec za čisto oko- lje, slavni dvojni doktor, predsednik avstrijskega novinarskega sindikata Gunther Nen-ning, je pomislil tudi na kitajsko ljudstvo: »Naj naši odpadki kar obsevajo Kitajce, Mongole in druge Čuše! Sveti Florijan, varuj našo hišo in osvetli druge!« Kitajska jedrska zgodovina_____________ Fermuth je na Daljnem vzhodu podpisal pogodbo med CNEIC (leta 1979 ustanovljeno China Nuclear Energy Jndustry Corporation — predseduje ji general Liu Junfu) in GKT. V pogodbi je kitajski general zagotovil pripravljenost svoje dežele, dobavljati oplemeniteni uran GKT in v zameno prevzemati odpadke do leta 2010 (nič več ni bilo govora o kakšnem zakopavanju v puščavi Gobi), in med drugim tudi pismeno obljubil, da bo Kitajska jamčila za varnost prevoza in da v nobenem primeru ne bo izkoriščala uranovih odpadnih derivatov za kaj drugega kot v miroljubne namene. Kitajska hoče namreč do leta 2000 doseči jedrsko zmogljivost električne energije desetih gigavvatov. Za zdaj gradi v Shanghaiju prvi 300-megavatni reaktor (z uvozom iz Francije, Japonske, ZDA in Švedske), veliko močnejši objekt načrtujejo v provinci Guang dong (Kanton) na severnem delu države pa sploh nameravajo zgraditi celo vrsto nukleark. Fremuthu so priznali, da so atomski odpadki seveda nevarni za okolje. Brez predelave 20.000 let, predelani pa samo 500 let. Kitajci jih seveda predelujejo. Sredi devetdesetih let bodo odpadkov imeli sami dovolj, do tedaj pa so odvisni'od tujine. Odpadki postanejo »rentabilni« šele, ko se jih na leto zbere 320 ton. Potem se začne proces kemične predelave — nazaj v uranove palice. Kako se znebiti zakona? ____ Možnosti, da bi Avstrija blagoslovila proizvodnjo atomske elektrike, so minimalne. Pogodba, ki jo je Fremuth prinesel s Kitajskega, ne velja. Podpisal jo je pravzaprav kot zasebnik. Pozabil je predvsem, da ima nad seboj še nekoga, in sicer ministra za trgovino in energetiko, podkanclerja in predsednika svobodnjakov (FPO) dr. Norberta Stegerja. Dalje - kako se znebiti obstoječega zakona, sprejetega leta 1978 o prepovedi uporabe atomske energije? Parlamentarna demokracija v Avstriji predpisuje naslednje - dvetret-jinsko večino in potem ponovni referendum. Navsezadnje bo Zvventendorf zares spomenik industriji ali kot napovedujejo zlobni varstveniki okolja »kurja farma« ali pa počitniška hiša kanclerja Sinovvtza, ki je docela nedolžen priletel na vodstvo države ravno, ko je treba odločati o tako občutljivih zadevah. BARBARA GORIČAR t J Ljubljana, 25. avgusta 1984 sobotna priloga V* w stran 17 JLF MZm JLaV/ : GANSKE ZAGATE Sredi zlata življenje iz rok v usta V Akri je vroče, čeprav je obdobje harmatana, ki v prašnih oblakih prinaša droben pesek iz daljne Sahare, že zdavnaj mimo. Ganci se pravzaprav veselijo takšnega vremena. Zdaj je vsak dan veliko sonca in dežja in dani so idealni pogoji za bujno rast zelenjave, sadja in sočivja, ki so osnovna in poleg rib tudi skoraj edina prehrana petnajstih milijonov prebivalcev. Vse, kar zraste užitnega v naravi, ti ljudje skoraj dobesedno prenesejo iz zemlje in rok v usta. Dandanašnji časi so za preprostega Ganca izjemno težki. V državi, ki je razdeljena na številne province in plemena, kot so Ashanti, Eva in druga, so se življenjske razmere med gospodarsko in splošno krizo še poslabšale. Manjka vsega, tudi hrane, in velika uganka je, kako se večina ljudi s tako nizkimi ali nikakršnimi zaslužki sploh preživlja. Kdor ima delo, zasluži v tovarni ali v pisarni največ do tisoč cedijeV na mesec. Moška srajca stane v trgovini 400 cedijev, zrezek v skromni restavraciji 200 cedijev, Tomosov moped 25.000 cedijev, steklenica piva, če jo dobiš, 100 cedijev. Tako tudi liter kisa. In tako naprej. Kruha seveda v tej deželi skoraj ne poznajo, saj v tropskih predelih ne pridelujejo pšenice. V tej surovi bitki za obstoj ostaja torej preprosti Ganec pri tradicionalnem načinu prehrane. In drugega mu tudi ne preostane. Enkrat na dan zaužije v obliki malega hleba obrok kenkeja, to je skuhane koruzne in druge manj kvalitetne moke, ali pa na oglju spečen koruzni storž z zrnjem, pa banano, jam, kasavo ali kaj podobnega, kar vse pripravljajo in prodajajo ženske kar na ulicah. Porcija za pest velikega kenkeja, zavitega v liste, ki ga mešajo in jedo kar s prsti, stane deset cedijev ali še več. Tako je račun, kam z mesečno plačo, skrajno preprost. Treba pa je tudi vedeti, da so v Gani družine veliko večje kot v Evropi in da je v eni družini povečini zaposlen samo en član ali pa nihče. Zato tudi tolikšno preseljevanje ljudi za delom in zaslužkom v Nigerijo in druge sosedne države pa tudi v Evropo — komur je pač dano in kdor ima zvrhano mero sreče, saj je bila država vse do danes skoraj hermetično zaprta. Množica Gancev nima torej nikakršnih problemov s prihranki. Drugače pa živi manjšina bo- gatašev in premožnejših ljudi, ki so si tako ah drugače prislužili ali prigrabili veliko bogastvo. V mestnih četrtih so si zgradili razkošne vile, prevažajo se z mercedesi in s črnsko množico jih povezujeta samo jezik in polt. Pogosti vojaški udari so izčrpali deželo_______________________________________ Ko na ganskih cestah v pisani množici lepih in čistih pa izjemno pisano oblečenih, vendar telesno močno izčrpanih ljudi opazuješ ta način bornega življenja, se nehote vprašaš, ali je lahko zdaj in v takšnih skromnih življenjskih razmerah to ljudstvo zadovoljno s tem, kar ima, samo s seboj in z razvojnimi dosežki zadnjih nekaj desetletij, odkar se je pod vodstvom pokojnega Kvvame Nkrumaha osvobodilo izpod angleške kolonialne oblasti. Odgovor na to vprašanje je zapleten in nemara prej negativen kot pozitiven. Pogosti vojaški udari so državo izčrpali, saj oblasti nikoli niso uresničile tistega, kar so obljubljale. Gana je pravzaprav v absurdnem položaju. Dežela se koplje v velikem naravnem bogastvu neprecenljivih zalog zlata, tropskega lesa, kavčuka, kakavovca in oljnih palm pa bogate in plodne zemlje. Z ribami izjemno bogatega Gvinejskega zaliva in drugih naravnih virov bi se veselile tudi najbolj bogate države na svetu. Prav zdaj se v Gani nadejajo tudi nafte. Raziskave, ki jih opravljajo Kanadčani, obetajo tej zlato-zeleni deželi tudi črno zlato. Naravno bogastvo je potemtakem izredno veliko, toda gospodarska in tehnološka organiziranost dežele sta ostali na razmeroma nizki stopnji. Ganci zato zaradi neznanja ali drugih razlogov in proti lastni volji ohranjajo velika naravna bogastva bodočim rodovom. Še več, zdi se, da ponekod v zadnjih letih celo nazadujejo v primerjavi s tistim, kar so bili že dosegli. Zmanjšuje se pridelek kakava, ki je v Gani glavni izvozni pridelek. Vrsta gospodarskih objektov je nedograjenih ali ne obratujejo, kar državo nedvomno veliko stane in močno hromi gospodarski potencial. Ob pomanjkanju lastnih izkušenih kadrov je prisilni odhod mnogih tujih gospodarstvenikov ali podjetnikov iz Gane v zadnjih letih tak položaj samo še zaostril. Družba Fyrestone je v zahodni provinci zapustila skoraj nove plantaže surovega kavčuka, ki jih danes nihče ne izkorišča. V Tarkvvi že nekaj let stoji popolnoma neizkoriščena nova rafinerija zlata, ki so jo zgradili Sovjeti, gansko zlato pa za drage stroške rafinirajo v tujini. Tudi del zlatih zalog zdaj nihče ne izkorišča, pa naj gre za bogastva v številnih zlatih rudnikih, za aluvialno zlato ali za drage kamne. V luki Tema stoji že leta in leta neizkoriščen velikanski silos za kakav, ki ga je dal zgraditi Nkrumah kot eno največjih investicij Gane. Po vsej državi je množica zaprtih lesnih in drugih gospodarskih objektov, veliko pa jih seveda različno uspešno še obratuje — če jih ne ovira to, da jim manjka strokovnjakov, vode, električne energije in reprodukcijskega materiala iz tujine. Tudi Gana se zadolžuje na Zahodu Skratka, vsi ti in tudi drugi razlogi, med njimi ideološki, ki so v zadnjih letih močno v ospredju, so družbeno krizo države poglobili. Ta bogata država se je v takšnih razmerah zatekla k zadolževanju v tujini. Samo v zadnjem letu dni naj bi si po nekaterih podatkih sposodila 600 milijonov dolarjev. Medtem je domača valuta cedij, ki so jo dolgo držali pokonci umetno, doživela pravi polom. Od lanske vrednosti 2 cedija in pol za dolar je padla na 35 cedijev za dolar, na črni borzi, ki je strogo ptepovedana, a kljub temu deluje, pa po nekaterih virih prodajajo dolar celo za 135 cedijev. V takšnih razmerah je začasni narodni obrambni komite, ki ima svoje postojanke tudi v podjetjih in po vsej deželi, že lani sprejel nekakšen nacionalni program obnove dežele. Major Raw-lings, tedaj še podporočnik, ga je ognjevito in prepričljivo prek ekranov razložil ljudstvu. Gospodarski del programa je logičen in preprost: večja proizvodnja, opora v lastnih silah, varčevanje in bistveno povečanje izvoza. To pa so stvari, od katerih si ni mogoče obetati spektakularnih rezultatov čez noč in do njih do danes resnično še ni Drišlo. Na političnem področju ostaja današnji režim Gane prej ali slej diktatura peščice ultra levo usmerjenih mlajših Gancev, o katerih ni mogoče reči, da so brez podpore ljudstva, zlasti kar zadeva nekompromisno preganjanje korupcije in špekulacij, ki so »zaljšale« vse prejšnje režime, tudi Nkrumahovega. V takšnih razmerah ostaja še naprej zunanja usmerjenost Gane, ki se uradno nikoli ni odrekla neuvrščenosti, skrivnost. So sicer znamenja libijskih, kubanskih in sovjetskih pa tudi severnokorejskih vplivov, toda gospodarske težave silijo državo, da se vse bolj obrača k zahodnim razvitim državam. Slovenska podjetja so se prestrašila tveganj_______________________________ Pot, kakršno je iz takšnih ali drugačnih razlogov ubirala Gana od Nkrumahovih časov naprej, je vezi med to državo in Jugoslavijo močno natrgala in zmanjšala. Politični odnosi so se ohranili na zadovoljivi ravni, gospodarski pa so skoraj usahnili. Ni dvoma, da so temu botrovali predvsem nenehni notranji ganski pretresi. V tej deželi sta se od naših podjetij obdržala samo zagrebška Astra in koprski Tomos, ki ima v Kumasiju mešano podjetje za proizvodnjo motornih koles. Gana je v zadnjem času nekajkrat ponudila Jugoslaviji in zlasti Sloveniji vrsto zanimivih dolgoročnih gospodarskih projektov, vendar so pobude druga za drugo zamirale in šele čas bo pokazal, ali so naša podjetja ravnala prav in gospodarno, ko so se odločala, da ne gredo v Gano. Ponudbo za izkoriščanje zlati v obstoječem rudniku za dobo 50 let ali aluvialnega zlata in dragih industrijskih kamnov je dobila lani Zlatarna Celje. Njej so ponudili v upravljanje tudi novo rafinerijo zlata v Tarkwi. Portoroški Drogi so ponudili ribarjenje v bogatem Gvinejskem zalivu, kranjski Savi eksploatacijo kavčukovih nasadov, mariborskemu Marlesu pa koncesijo za izkoriščanje bogatih tropskih gozdov v zahodni regiji, kjer naj bi zgradili tudi tovarno montažnih hiš za ganski in zahodnoafriški trg. Od vseh ponujenih idej se ni rodilo nič, saj so naša podjetja očitno spoznala, da je tveganje v Gani v težavnih časih preveliko. Toda Gana bo preživela in se naprej gospodarsko razvijala, saj ima za to vse naravne možnosti. Ne glede na trenutne smeri ganske revolucije bo morala nenehno povečevati pogačo kruha za ljudstvo, ki ne bo večno zadovoljno z revščino. Imeli smo enkratno priložnost, da se kot prijateljska država temu prizadevanju pridružimo in da tudi zase priskrbimo vrsto surovin, ki jih v Jugoslaviji ni. Eno od številnih pobud iz Gane pa so Jugoslovani v zadnjem času vendarle sprejeli. PIK iz Beograda blizu Kumasija že orje ledine, da bi z najsodobnejšimi agrokultumimi posegi pokazal, da lahko v tem tropskem rodovitnem svetu pridelujejo koruzo. ANDREJ MIKLAVČIČ V ŽARIŠČU Risane šale na rovaš Reaganove »šale« Ameriški predsednik Ronald Reagan je bil tudi ta teden v središču pozornosti, ne nazadnje zaradi na- * daljnjih odmevov na njegovo »šalo«, češ da je podpisal zakon, s katerim je »Rusija izobčena za vse čase« in da se »bombardiranje začne čez pet minut«. Namesto citatov iz svetovnega tiska objavljamo komentarje v obliki karikatur. »Tovariši, komaj je mogoče verjeti, toda Reagan se je samo šalil« Daily Mail, London Daily Express, London Hamburger Abendblatt \cjsr /KočKSisreucA, RAZOROŽITEV, MIR. ... j »Nobenih skrbi, to je samo preizkušanje mikrofona« tz. Mtinchen vPM-Želj g«/čazorbe Kralj Minos se obrača v grobu Kreta je danes gol otok, ki pa ima svoje nerazjasnjene skrivnosti in ki je ohranil kanček svoje duše iz davnih tisočletij. Nekoč je bila Kreta bogata. Ta beseda, nekoč, ima svoj poseben pomen. Pomeni čase, ne pred sto ali petsto leti; nekoč prej — to so časi, ko so se na Forumu Romanumu v Rimu še pasle ovce in ko so bile Atene še preprosta ribiška naselbina. Če ostanki tisočletne zgodovine ne lažejo, je bila Kreta stoletja pred našim štetjem podoba veselja in sproščenosti. Ob prehodu v dvajseto stoletje je Anglež Arthur Evans odkril kraljevsko palačo v Knososu in s tem se je pričelo novo poglavje v razumevanju evropske civilizacije. Knosos in številne naselbine, ki so jih odkrili kasneje, niso podobni mestom iz kasnejše grške zgodovine. Njihova posebnost je v načinu urbane urejenosti. To so mesta brez obzidij, brez palač, podobnih utrdbam: prebivališča so široko odprta soncu in bogati naravi, ki je tedaj še pokrivala sedaj kamnita in izsušena tla. Vse to priča o tem, da je na Kreti živela bogata civilizacija, ki je uživala skorajda v idealnih podnebnih razmerah toplega Sredozemlja, visokih gora, pokritih s snegom: te so bile neusahljiv vir vode. Ta pa je omogočila, da je bil otok prava žitnica in oaza zelenja. Siva davnina je bila svetel žarek___________ Ta doba se zdi kot zgodnje otroštvo naše civilizacije. Na Kreti ni nobenih znamenj nasilja iz tistih časov. Med bogatimi najdbami orodja, nakita in drugih predmetov ni bilo orožja. Najdbe ustvarjajo podobo skoraj idealnega življenja v skupnosti brez nasilja, kupčevanja in pridobitništva, ki imajo zmeraj za posledico uničevanje. Ljudstvo kralja Minoša je bilo vedro, o tem pričajo z živimi barvami in lahkotnimi motivi poslikane stene v številnih palačah in hišah. Celo v znanem labirintu iz grške mitologije, v tisočih sobanah, hodnikih in prehodih Mino-sove palače v Knososu in ničesar mračnega in zastrašujočega. Tisočletja te sproščene civilizacije so ostala zakopana na otoku, lahko pa jih občudujemo v arheološkem muzeju v Iraklionu, današnjem glavnem mestu. Za razliko od ostankov številnih davnih civilizacij, od Egipta, Mezopotamije do južnoameriških kultur, ti predmeti niso bili raznešeni po vsem svetu, kjer sedaj kot razbiti drobci pričajo o preteklosti, marveč so ostali tam, kjer je doletela davno ljudstvo še danes nepojasnjena usoda. So Kreto uničili stari Grki ali vulkan? Morda je izbruh vulkana na sosednjem otoku Santorinu uničil cvetočo deželo, morda so bili to Mikenci, ki so širili svoje ozemlje. Obstajajo še bolj nenavadne in drzne teze o zatonu kretske kulture. Največja uganka za arheologe in zgodovinarje je še vedno to, da niso našli nikakršnega orožja ne utrdb in da mesta niso bila zavarovana. Nekateri so se dokopali do prepričanja, da je bila Kreta »kraljestvo mrtvih«, pokopališče neke nam neznane civilizacije, ki je živela nekje na vzhodu in je bil bujni otok sredi morja namenjen njihovemu »posmrtnemu« življenju. Vsem pa je jasno, da so ti davni prebivalci otoka razvili harmonijo in lahkotnost, ki je naša civilizacija ni nikoli več dosegla. Morda jim je to uspelo, ker so bili svobodni! Ne upam, ne bojim se, sem svoboden! V kamenju beneške trdnjave v Iraklionu je grob grškega pisatelja Nikosa Kazantzakisa. Grk Zorba. Grški pasijon in Kapetan Mihalis je samo nekaj njegovih knjig, ki nam pripovedujejo o naravi kretskega človeka, neuklonljivega in ponosnega, ki pa je danes, žal, potisnjen v osamljene vasi, daleč v notranjost otoka. Nagrobni napis si je pisatelj izbral sam, poslednje domovanje nad morjem, v objemu severnega vetra, so mu izbrali prijatelji. Niso ga smeli pokopati v posvečeni zemlji. Bil je pisatelj in borec za pravico, za človeško do- Kreta ni le otok, Kreta je svet zase. Na pečini nad skritim zalivom južne obale, se je rodil oče olimpijskih bogov, Zevs, in v davnini je postala Kreta zibelka zahodne civilizacije. Pred štiri tisoč leti, v času kralja Minosa, ki je vladal sto cvetočim mestom otoka, kot pravi legenda, je bil ta otok zelen in rodoviten. Mikenci, ki so kasneje prišli s kontinentalne Grčije, so verjetno razrušili cvetočo civilizacijo, Benečani in Turki so posekali gozdove, ko sq gradili ladje za osvajalne pohode, Nemci so imeli na otoku v drugi svetovni vojni pomembno letalsko oporišče in danes je svobodni otok sredi valov Sredozemlja jedrska baza atlantskega pakta. stojanstvo in za svobodo. Svoboda pa je temu ljudstvu sveta! Otok je tudi danes poln pesmi. Plese in pesmi občudujejo danes turisti, ne da bi se zavedali njih pravega pomena. To so namreč vselej zgodbe o borbi proti zavojevalcem, kar so v nekem smislu tudi sodobni turisti. Ti velikokrat v svojih banalnih težnjah po udobju in materialnem standardu uničujejo še neobremenjene predele zemeljske krogle. Kreta je po propadu minojskega kraljestva, okoli leta 1400 pred našim štetjem, postala eno samo bojišče, na žalost skoraj do današnjega dne, ko je nema grožnja miru na šahovnici velikih sil. Najprej so otok osvojili celinski Grki in ga spremenili v strogo urejene mestne tvorbe s špartansko disciplino življenja. Ta nova mesta niso bila odprta, marveč obzidana, in niso ležala ob morski obali, marveč so bili pomaknjena v zavetje notranjosti. Središče sveta, rojstni kraj Zevsa, je postalo grška provinca. Naslednji zavojevalci Krete so bili Rimljani, ki so otok potrebovali za nadzorovanje severnoafriške province Kirenajke. Ob nastanku vzhodnorimskega cesarstva je Kreta, postala bizantinska in na razvalinah rimskih templjev so nastali samostani. V srednjem veku so otok zavzeli Saraceni. Zaradi svoje lege v središču vzhodnega Sredozemlja je bil skorajda dve stoletji najpomembnejša postojanka morskih razbojnikov. Invazija je sledila invaziji. Roke so si podajali križarji, Benečani in Turki. Vse te kulture so pustile svoje sledove, tako da je postala Kreta mozaik evropske kulture in zgodovine. Največji pečat so otoku pustile Benetke. Sre-nissima je vladala otoku skorajda pol tisočletja, zgrajeno je bilo nekaj mest, najlepše in še danes ohranjeno je Cania, sicer pa je prinesla otoku le nesrečo. Benečani so posekali gozdove, podobno kot v naši Istri in v Črni gori, upore prebivalstva pa so neusmiljeno kaznovali. Beneški dož je zavoljo poskusa upora leta 1669 odredil kazen, da sto let ne smejo posejati pšenice na rodovitni planoti Lasithi. Stara in mogočna je beneška trdnjava v Iraklionu. Nekoč je dvaindvajset let kljubovala obleganju Turkov. To je bilo najdaljše obleganje v naši zgodovini. Kamniti kvadri so tolikšni, da jih še kasnejša stoletja burne zgodovine niso premaknila. Veliko manj sledov je pustila dve stoletji trajajoča vladavina Turkov, ostalo je le nekaj mošej in osamljenih minaretov, po krutosti pa so Turki daleč prekašali Benečane in o njih še danes na otoku ne želijo slišati, še posebej po invaziji na Ciper v najnovejši zgodovini. Nemci, ki so okupirali otok od leta 1941 in ostali na njem do 1945 so pustili še vojaško pokopališče s 1600 grobovi. In danes? Turisti puščajo odpadke, steklenice in v srcih skromnih in naravnih ljudi željo po luksuzu, udobju in razkošju. Turisti na atomskih bombah Danes uničujejo Kreto turisti in oboroževalna tekma. Da ne bo pomote, v mislih imam starodavno, prvobitno Kreto, kajti sicer prinašajo turisti blaginjo, denar, predvsem pa željo po posedovanju. Veliko mladih s Krete odhaja in bo odšlo v svet, potem ko so videli nasmejane in zdolgočasene nomade v svetlikajočih se avtomobilih, na luksuznih jahtah in nočnih zabavah v betonskih hotelih. Zakaj morajo trdo delati in živeti kot njihovi predniki pred stoletji? Verjetno ni daleč dan, ko bo tudi Kreto doletela žalostna usoda Mallorce, Ibize, Rodosa. Ostanki dežele kralja Minosa bodo izginili v hrupu diskov, stojnic s klobasicami in pivom, neokusnih hotelov in trgovin z lažnimi spominčki. Na zahodnem delu otoka so poligoni atlantskega pakta, kjer se urijo v raketni tehniki, pod zemljo so v silosih grozečfe rakete z jedrskimi naboji. Naperjene so proti... ADRIAN GRIZOLD DELOVNIK IN PROSTI ČAS Iskanje bogatejšega življenja Kakšno je v ZRN razmerje med bojem sindikatov za 35-urni delovni teden in znanostmi, ki preučujejo prosti čas? Z drugimi besedami, ali so dolgoletni boji za skrajševanje delovnega časa spodbudili ali celo narekovali delo sociologov in pedagogov o prostem času ali pa so, narobe, tudi raziskave in teorije prostega časa navdihovale ali zna-biti celo »hujskale« sindikate v boju za krajši delovnik? Mogoče je še tretje vprašanje: ali med raziskavami prostega časa (Freizeitfursc-hungen) in nedavnimi stavkami za 35-umi delovni teden sploh ni nikakršne povezave? Naj so vprašanja zastavljena še tako nedvoumno, odgovori nanja ne morejo biti tako jasni, ker neposredne vzročnosti med prakso delavskega gibanja in še sorazmerno ozkim področjem prostočasnih preučevanj v ZRN v neposrednem, uporabnem smislu ni zaslediti. Ni pa tudi dvoma, da teoretično razpiranje problemov prostega časa na eni strani in realne zahteve sindikatov na drugi v ZRN aktualizirajo družbene razprave o prostem.času kot socialnem pojavu in vzvratno vsaj posredno vplivajo tako na sindikate kot ha znanost. Kapitalistični svet dela in etika dela sta v krizi Aktualne kritične teorije prostega časa v ZRN problematizirajo najprej na občedruž-beni ravni svet kapitalističnega dela, proizvodnje in potrošnje sploh. Menijo, da je pojmovanje (kapitalističnega) dela kot največje vrednote v poindustrijski družbi, v kakršno zadnja leta prehaja ZRN, v krizi zaradi družbenoekonomskih in socialnih sprememb, v krizi pa so svet dela, produkcije, delovne uspešnosti in ideal dela kot »smisla življenja« tudi na osebnostni ravni, saj dani proizvodni proces in iz njega izhajajoča družbena razmerja in vrednote povzročajo pri posameznikih odtujitve, frustracije, strah. Kljub družbenim in socialnim spremembam, meni Wal-ter Tokarski v članku Položaj in naloge raziskav prostega časa v ZRN, se delo kot nasprotje prostega časa še vedno pojmuje kot vrhovna vrednota. Delo razglašajo za »smisel življenja«, piše Tokarski, čeprav mnogi ljudje že dolgo gledajo na svoje delo kot na breme, prisilo in enostranost. Odtod pri zaposlenih občutek manjvrednosti, depresije, duševne motnje in celo samomori. Če se kdo temu vrednostnemu obrazcu dela in proizvodne uspešnosti upre, mu očitajo »izstop«, nesposobnost in celo »beg iz resničnosti«. Prosti čas je še vedno razumljen kot počitek oz. nabiranje moči za vnovično delo. Znanost o prostem času Tokarski najprej neprizanesljivo kritizira, češ da je bila s svojo anketar-sko in statistično opisnostjo zgolj kvantitativna, neustvarjalna ali pa le orodje za reševanje gospodarskih kriz. Prosti čas bi morali preučevati kot sorazmerno poseben in celovit družbeni pojav, in to ne samo sociologija in pedagogika prostega časa, marveč tudi ekonomija, geografija, zgodovina, medicina, socialna psihologija, psihologija itd. Tokarski se zavzema za kvalitativne primerjalne analize, za multidisciplinarne raziskave, v katerih bi pri prostem času odkrili družbeno in osebnostno soodvisnost, povezanost psihičnega, družbenega in somatskega. Tokarski je za raziskave določenih družbenih skupin kot nosilk dejavnosti v prostem času in za razčlembe potreb, motivov, interesov, vrednot, vedenja in dejanskih doživetij prostega časa. Zdaj se ponuja nov pogled na svet dela in etiko dela. Pojem dela je treba zrelativizirati in nasproti krizi sveta dela je treba prosti čas uveljaviti kot »svobodni prostor« ali »prostor svobode«, možnost za povečanje »prostora svobode«. »Etika prostega časa« je lahko podlaga za uveljavitev nove istovetnosti. Nove, obrobne družbene skupine (mladi) odkrivajo novo strukturo istovetnosti, vrednot, življenjskega sloga in kvalitete življenja; prosti čas lahko postane medij novega družbenega in osebnostnega razvoja. Podobno kot Tokarski tudi Nic Nilsson in Wolfgang Nahrstedt pišeta, da je »kapitalistična družba proizvodne uspešnosti zaznamovana s strogo etiko dela«, ki pa je v poindustrijski družbi zašla v resno krizo na družbeni in osebnostni ravni; na prvi, ker producira vrednote, norme in cilje, ki niso več skladni z družbenoekonomskimi in socialnimi razmerami in vrednotami v družbeni resničnosti, na osebnostni ravni pa se srečujejo ljudje v tej družbi s krizo smisla, krizo vrednot, krizo identitete, s popredmetenjem in instrumentalizacijo človeka. Nilsson in Nahrstedt sta sodelovala tudi na nedavni 9. svetovni konferenci IPA (mednarodno združenje za pravico otrok do igre) v Ljubljani, in to je bila priložnost za neposredno srečanje z vidnima zahodnoevropskima teoretikoma prostega časa. Pogovor z Nilssonom smo objavili v Sobotni prilogi 11. avgusta. Z Nahr-Stedtom, urednikom revije Pedagogika prostega časa, profesorjem obče pedagogike na Pedagoški fakulteti v Bielefeldu in raziskovalcem prostega časa, pa smo v pogovoru skušali predvsem ugotoviti morebitno vlogo prostočasnih preučevanj v boju zahodnonemških sindikatov za 35-umi delovni teden. Osnovno izhodišče sodobnih teorij prostega časa v ZRN po besedah W. Nahrstedta ni več utemeljeno na nasprotju delo — prosti čas, zlasti ne na prostem času zgolj kot zabavi, počitku in razvedrilu, ki naj te pripravijo in usposobijo za novo odtujeno delo. V prostem času vidi Nahrstedt predvsem možnost za uvedbo nove, alternativne ekonomije oz. proizvodnje, nove družbenosti, nove samo-kreacije človeka in nove kvalitete življenja. Zavrača dualistični koncept: ali delo ali prosti čas. Pri tem Nahrstedt poudarja, da lahko prosti čas uveljavlja samoodločitveno izbiro in delitev dela proti odtujenemu, od zunaj določenemu delu (npr. mladinske kooperative, ekološko čista proizvodnja, kmetijska proizvodnja brez kemično škodljivih snovi, proizvodnja strojev, ki ne služijo oboroževanju itd.). Z novo družbenostjo razume Nahrstedt v prostem času posvečanje človeka človeku v obliki bogatih socialnih stikov (pomoč ostarelim, sožitje generacij, posvečanje otrokom itd. Nadaljnji prednosti na novo izrabljenega prostega časa sta stvarno ukvarjanje z neod-tujenim političnim delom in s kulturo. Teh sprememb Nahrstedt ne pojmuje kot utopičnih eksperimentov, ampak kot znanilce nove družbe in dejanskih' družbenih sprememb, ki jih napovedujejo nove teoretične zamisli pa tudi praksa in težnje nekaterih družbenih skupin (npr. mladine). S politično-ekonom-skega vidika družbene filozofije pa to pomeni, da smo priča nove revolucije, ki ne revolu-cionira več toliko proizvajalnih sredstev kolikor proizvajalce. Če so bile prvi in drugi industrijski revoluciji podlaga predvsem naravoslovne vede in tehnika, so novemu prevratu humanistične in družbene vede. V industrijski družbi so družbenost in vrednostne vzorce ustvarjali predvsem proizvodnja, proizvodni odnosi in proizvajalna sredstva, zdaj pa jih ustvarja tudi prosti čas, njegova politika, družbenost, samoorganizacijska in sa-moodločitvena kultura. To se Nahrstedtu zdi zelo blizu idealu samoupravne socialistične družbe. Kapitalizem namreč ni brezobzirno izrabljal samo človeka, ampak je oropal tudi naravo, zato smo tudi priče prevredotenju pojmovanja narave. Za ta vprašanja je bila nemška socialna demokracija, je mimogrede omenil Nahrstedt, predolgo gluha, zdaj pa se tudi v njenih vrstah nekaj premika, tako da bo po mnenju našega sobesednika že do leta 1990 zahodnonemška socialna demokracija integrirala večino prvin iz programa »zelenih« in si tako po vseh verjetnosti pridobila tudi znaten del njihovih množic. Stari boj za krajši delovnik v novih razmerah_______________________________ Zahteve po krajšem delovniku so sestavina delavskih bojev že od Weitlinga in Marxa, če ne še od prej. Delavsko gibanje v ZRN jih je aktualiziralo že v šestdesetih letih pod pritiskom nezaposlenosti, vzporedno pa je na ta problem opozarjala znanost. Wolfgang Nahrstedt omenja, da je bil prvi veliki boj za 35-urni delovni teden že leta 1978. Je pa propadel. Tokrat so se sindikati lotili zadeve bolj preudarno, naravnost prebrisano. V akcijo sta se podala samo sindikata kovinarjev pa tiska in papirja, in sicer samo v severnem \Viirtenbergu, Badnu in Hessnu, in to zato, da so lahko v stavko vložili ves razpoložljiv . sindikalni denar in jo tako kar se da podaljševali. Delodajalce so povsem presenetili, ker ti niso pričakovali, da bo stavka tako dolga, tisk, povečini konservativen, na strani delodajalcev pa je širil vest, češ da vsi delavci sploh niso za štrajk. Naj so zanj bili ali ne, stotisoči niso mogli delati, ker se je pretrgala celotna reprodukcijska veriga, in to je bilo pri vsej stvari tudi najbolj taktično zvito. Znanost o prostem času je ob vsem tem predvsem prikazovala - in to še naprej počne - nove možnosti in kvalitete prostega časa, predvsem družbenopolitične, ekonomske, socialne osebnostne in vrednostne prvine, ki tudi s pomočjo novega pojmovanja prostega časa peljejo k drugačni, jutrišnji družbi. FRANCE FORSTNERIČ 1 i P°$M 29 (Nadaljevanje z 12. strani) rajevu in na osnovi teh sklepov tudi podpira organizacijo iger v drugih mestih (Beograd). Sama po sebi so se mi postavila naslednja vprašanja: 1) Kje smo dobili 30% sredstev za organizacijo ZOI v Sarajevu? Avtor navaja, da smo s prodajo televizijskih prenosov in s sklenitvijo poslovnih pogodb dobili 100 milijonov dolarjev in s tem pokrili več kot 70% stroškov organizacije. Torej je naš delavec le moral prispevati 40 milijonov dolarjev ali 30% stroškov iger, kljub izredno velikemu ekonomskemu učinku iger. 2) Iz katerih sredstev bomo zgrajene objekte vzdrževali? Objekti v Sarajevu se sami verjetno, ne morejo vzdrževati niti ob izredno ekonomičnem poslovanju. Da moja trditev popolnoma drži, potrjuje že vpeljani samoprispevek 0,2% od osebnih dohodkov v Sarajevu za vzdrževanje teh objektov. Torej tudi to bo plačal delavec, ki mu že takt/ pada osebni standard. 3) Kaj ustvarja ugled Jugoslavije v svetu? Prav gotovo tudi dobra organizacija velikih športnih prireditev. Toda s tem svetu ne pri-krijemo 800.000 mladih ljudi brez zaposlitve, ogromne zadolženosti v tujini, drastičnega padca življenjskega standarda, slabe založenosti z osnovnimi prehrambnimi izdelki. Po svetu pa .nekateri ljudje tudi razmišljajo, in če primerjamo parado in pomanjkanje na drugi strani, si lahko ustvarijo kaj slabo mnenje o naši državi. 4) Zakaj si želi Grčija prevzeti stalno organizacijo iger s pogojem, da finančna sredstva prispevajo vse udeleženke iger, če pa igre prinašajo veUk ekonomski učinek — po zatrjevanju naših strokovnjakov? Iz naštetih podatkov je popolnoma razvidno, da se pri organizaciji velikih športnih prireditev ne cedita samo med in mleko. Morda nekateri pri vsem tem ližejo med, kot troti v čebeljnaku, vsi drugi pa moramo kot čebele nositi med v čebelnjak, pozimi (po igrah), pa zmanjka sladkorja za redno prehrano. Vsem pobudnikom za organizacijo še enih olimpijskih iger predlagam, da organizirajo referendum, na katerem naj se naši ljudje odločijo, ali želijo igre ali morda kaj drugega. Ko bo ta referendum izpeljan in se bodo ljudje na osnovi verodostojnih podatkov odločili za igre in s tem sprejeli tudi posledice lastne odločitve, bomo lahko govorili o dejansko sprejetih igrah in ne vsiljenih. Morda je napočil čas, da začno naši »olimpijci« svojo energijo in naš denar trošiti za ideje, ki nas bodo popeljale iz »zosa«, v katerem smo. V naši družbi toliko govorimo o mladini, ki pa nima možnosti niti za delo, zato se mi zdi vse to govorjenje o mladini farizejsko. Politikom (predvsem Mikuliču) pa svetujem, da včasih le malo prisluhnejo temu, kaj misli mali človek, s kakšnimi eksistenčnimi problemi se ukvarja in kako težko gleda na blišč raznih parad, ki se odigravajo za njegov denar, on sam pa si ne more privoščiti dovolj kruha (trgovci namreč prodajo več kruha ob plačilnih dneh). Torej sem že iz humanih razlogov proti igram, ker so v nasprotju z našo socialistično moralo. Matjaž Žužek, Ljubljana K pisanju tega pisma me je spodbudilo predvsem razmišljanje tov. Juga Grizelja v sobotni prilogi, na temo o raznih evropskih in svetovnih prvenstvih ter olimpiadi, ki jih organiziramo pri nas. Tov. Grizelj je svoje razmišljanje lepo zaokrožil s prispodobo »Je mogoče, tovariši, da smo vsi voli?« To retorično vprašanje smo že nekaj dni po njegovem zapisu lepo potrdili, ko smo iz javnih medijev izvedeli, da je mesto Beograd prijavilo uradno kandidaturo za prireditelja IO 1992. Mislim, da ta uradna kandidatura ni razburila le mene, ampak tudi širšo javnost oziroma vse, ki v teh trenutkih še trezno razmišljajo o naši sedanji in tudi bodoči gospodarski situaciji. Na tiskovni konferenci, ki jo je priredila MK SZDL mesta Beograda- je bilo rečeno, da bi imela taka športna manifestacija lahko tudi pozitiven ekonomski učinek, če bi igre izpeljali tako, kot si predstavljajo. O tem močno dvomim, saj se je že večkrat pokazalo, da smo odlični organizatorji, po drugi strani pa zelo slabi gospodarji. Dober primer so mediteranske igre v Splitu pred nekaj leti (nekaj o tem se je vedelo tudi pred objavo v sobotni prilogi). Odlična organizacija, naša že tradicionalna gostoljubnost in sploh vse naj, naj — po drugi strani pa objekti danes propadajo, ker ni denarja za njihovo vzdrževanje, posredno pa je priprava iger nedvomno vplivala na izgradnjo kompleksa DIN A na Krku (kje je moralnopolitična in gospodarska odgovornost »tovariša«, ki je ukazal dobri polovici delavcev, ki so gradili na Krku, oditi v Split). Drug primer je propad športnin objektov, ki so bili zgrajeni v času, ko smo imeli svetovno prvenstvo v plavanju, vaterpolu in skokih v vodo v Beogradu. Ni dolgo, ko je bilo napisano in s fotografijami ilustrirano (mislim', da je bilo to v Teleksu), kako propada veliki semafor na enem od bazenov, za katerega smo morali odšteti težko prislužene devize. Kot enega od glavnih argumentov za organizacijo OI navajajo odgovorni tovariši iz MK SZDL dejstvo, da Beograd razpolaga z večino ustreznih športnih objektov in da ne bi bilo treba vlagati veliko v izgradnjo potrebne infrastrukture. O prvem sploh ne dvomim, saj ima naše glavno mesto kar precej športnih objektov, ki jih je dobilo tudi na račun raznih prvenstev (mimogrede, vsi bolj ali manj vemo, kakšen je stadion za Bežigradom), bolj pa dvomim o drugem in o ekonomskem učinku, s katerim naj bi bilo to pokrito. Za primer, naj navedem zadnji dve olimpiadi, in sicer v Montrealu (2 milijardi dolarjev stroškov) in Moskvi (9 milijard). Nad tem se vsi skupaj lahko le zamislimo. Morebitno izgubo, te vemo lahko že vnaprej, bo nosila na svojih plečih vsa Jugoslavija in ne le prireditelji. In še zadnja stvar, ki da vsakomur kar precej misliti, rad pa bi vedel, da bi dala še posebej vsem tistim, ki so se odločili za kandidaturo. Radi bi namreč še enkrat pokazali, kakšni dobri organizatorji smo in s tem še povečali ugled naše samoupravne in socialistične družbe v svetu. Ali so nam res potrebne olimpiade in razna svetovna prvenstva za povečanje našega ugleda! Ali ni ena olimpiada že zadosti? Mislim, da si bomo najbolj povečali ugled, če bomo na drugih področjih pokazali svojo pridnost in pa delavnost ter vrnili naše dolgove. Naj končam s pregovorom, ki so mi ga že od mladosti vtepali v glavo in mi pride na misel vedno takrat, ko bi šel rad na kakšno zabavo, pa nimam denarja. Glasi se: »Najprej delo, nato veselo«. ' — Janez Kranjc, Radovljica Počakal sem teden dni. Menil sem, da je pisanje B. Mikuliča v Delu v rubriki pp 29. 11. avgusta letos, vsaj toliko pomembno, kot je bil sklep Ljubljanske banke o odkupu deviz pod ugodnejšimi pogoji. Zato sem pričakoval institucionalno politično reakcijo. Žal se nič takega ni zgodilo! Doslej so izrazili nestrinjanje z B. M. samo Jože Oblak in na isto temo (tj. organizacijo olimpijskih iger v Beogradu), toda pod drugim naslovom, še Tone Štefanec in Ignac Gregorač-Vid, vsi v pp 29 (19. avgusta). Vse do objave članka Branka Mikuliča sem bil prepričan, da se za idejo organiziranja OI v Beogradu leta 1992 skrivajo nekateri jugoslovanski veliki kombinatorji in njihovi simpatizerji med časnikarji. Z omenjenim javnim nastopom B. M. pa je ideja dobila veliko večjo in predvsem politično težo, kar je tudi Delo primerno podkrepilo že na naslovni strani, ko je objavilo njegov članek Ker je to torej tako, bi bilo nujno politično analizirati metodo in način informiranja jugoslovanske javnosti o tej ^pmisli vse od prvih informacij pa do danes oz. dokler se ni tudi neki politični forum (MK SZDL Beograd) prilepil nanjo. Javnost bi morala biti seznanjena s tem, kdo so arhitekti teh mešetarjenj, ki bodo skušali skozi stranska vrata speljati iz žepov delovnih ljudi še nekaj denarcev pod bleščečo krinko olimpijskih iger in »dveh prstov (jugoslovanskega) ponosa«. Delovni ljudje se upravičeno sprašujejo, zakaj pobudniki te ideje ne pridejo pred jugoslovansko javnost po normalni samoupravni poti? Zakaj je treba v to igro vpeljati J. A. Samarancha? (Samaranch ni predlagal, da bi Jugoslavija dobila OI leta 1992.) Treba bi bilo presoditi vlogo sredstev javnega obveščanja in še posebej agencije Tanjug. Ker je skepsa o tem, kako in kaj se dela povsod velika, se je lotila tudi mene. Vsekakor si Branko Mikulič zasluži simpatije, saj je eden redkih, ki je javno reagira! na časopisno kritiko (J. Grizelja članek v Delu, 4. avgusta), čeprav ni bila naslovljena neposredno nanj. Bil je dovolj razsoden, da se je izognil veliko bolj nesimpatični politični mimikriji. Naklonjenost me pa seveda ne odvezuje »dušebrižništva« za skupne zadeve. (Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj so nekateri »duše-brižniki« čaščeni, drugi pa zafrkljivo podcenjevani?) Te skupne zadeve so pa računi! Računi pri reprezentativnih športnih prireditvah, o katerih je pisal J. Grizelj. (Kar vsiljuje se mi primerjava teh športnih prireditev) z elementarnimi nesrečami, s potresi, ki so nas prizadejali. Ne vem zakaj? Morda zaradi načina finansiranja posledic?) B. Mikulič pravi! »Olimpijski komite in nato njegovi ustanovitelji bodo jeseni dobili končno bilanco.« (O ZOI Sarajevo 1984 namreč.) Zakaj šele jeseni, tj. pol leta ali še več po končanih igrah, ko pa za vse delovne organi- zacije velja, da morajo letne obračune napraviti v dveh, največ treh mesecih?!... »Zdaj z gotovostjo lahko rečemo naslednje: ko bo OK plačal vse športne objekte in.. bo dobil vse prihodKe na podlagi sklenjenih pogodb, (bo) pustil svojemu pravnemu nasledniku več kot 1,5 milijarde dinarjev v gotovini, objektih in opremi...« — »OK potemtakem ne bo pustil niti enega samega dinarja dolga...« Za vsakim strelom nekaj ostane: včasih kozel, včasih pa samo dim. Da bi lahko ugotovili, kaj nam je ostalo po ZOI Sarajevo 1984, bi moral biti B. Mikulič dosti bolj določen v svojem izvajanju. Moral bi povedati, ali je pozitiven račun v znesku 1,5 milijarde dinarjev čista ekonomska kategorija, kar naj bi pomenilo, da v to vsoto niso vštete donacije iz proračunov družbeno-političnih skupnosti, ne sarajevski samoprispevek, ne posebni finančni efekti (od prodaje znamk, oprostitve carinskih dajatev, svobodnega razpolaganja z devizami itd.), ne prostovoljna dela in razne ugodnosti, dosežene s pogodbenimi delovnimi organizacijami, ki niso imele pravega ekonomskega rezona. To bi bil potem, ekonomsko gledano, čist račun. Vse drugo so konstrukcije, ki so lahko take ali pa drugačne. B. Mikulič je tudi zapisal: »... igre naj bi predvsem zagotovile gospodarski in drug razvoj in možnosti za zaposlitev, šele nato pa naj bi bile velika športna prireditev.« Če so » velike športne prireditve« res tak dejavnik razvoja,, zakaj jih potem ne bi organizirali tam, kjer je jugoslovansko gospodarstvo v svojem razvoju najtanjše, tj. v pokrajini Kosovo, v Prištini? Pa še nečesa ne morem prezreti v izvajanjih tovariša Branka Mikuliča, predsednika štirinajstih olimpijskih iger v Sarajevu, 1984. Pravi namreč, da ni dovolj seznanjen s tem, kako vzdržujejo in uporabljajo športne objekte v Beogradu in Splitu (namreč plavalne bazene v Beogradu in športne objekte, ki so bili zgrajeni v Splitu za mediteranske igre). S tako izjavo si namreč ne' more zagotoviti zaupanja, da obvlada jugoslovansko prakso, kar pa je eden od pogojev za upoštevanje veljavnosti njegovih napovedi o ekonomski upravičenosti organizacije olimpijskih iger v Jugoslaviji. Franc Škoberne, Ljubljana V sobotni prilogi z dne 11.8. 1984 ste objavili članek tov. Branka Mikuliča, v katerem odgovarja tov. Jugu Grizi ju na njegov članek »Hvala, tovariši, za tako čast!«. Moj namen ni, da bi z obema piscema razpravljal o naših športnih objektih, gradnji, vzdrževanju, ker o tem, kljub vsem mogočim govoricam, nimam objektivnih podatkov. Upam pat da bo to pojasnil Jug Grizelj. Sam bi se rad dotaknil dveh stvari, ki jih navaja tov. Mikulič. Res je, da ima sedaj Sarajevo vrsto športnih in drugih objektov, ki mu bodo ob primernem vzdrževanju v ponos in morda tudi v korist. Povsem mogoče je, da bo sama zimska olimpiada v Sarajevu tudi finančno uspešna. Vendar pri tem ne smemo pozabiti, kako se bo obračunavala ta finančna uspešnost. Najbrž se v ta obračun ne bodo vzela kot »negativna postavka« vsa ogromna sredstva — pri tem izvzemam sredstva Sarajeva, SR BiH in njenih prebivalcev — ki so jih prispevali zveza, vse druge republike, obe pokrajini in gospodarske organizacije, to se pravi državljani SFRJ. Res ni primerno tako presojanje o celotni uspešnosti zimske olimpiade, četudi k temu dodamo vse, kar smo pridobili v moralnem pogledu. Še bolj pa me čudi v članku tov. Mikuliča zagovarjanje kandidature letnih olimpijskih iger in njegovo utemeljevanje te kandidature. Vsem njegovim trem tezam lahko postavi vsak trezno misleči državljan SFRJ nasproti samo eno — to je naš gospodarski položaj. Kako more katerikoli državljan SFRJ, ki pozna razsežnost letnih olimpijskih iger in s tem povezane stroške, trditi, da ima-Beograd že sedaj toliko potrebnih objektov, da ga opravičujejo do kandidature in da bi se zaradi tega vsi nadaljnji stroški krili s sponzorstvom, nekaj pogodbami in prispevkom televizije. Res brezmejna naivnost! Država, ki je v evropskem merilu (če izvzamemo Albanijo) najmanj razvita, je bila v zadnjih dvajsetih letih organizator vseh mogočih evropskih in svetovnih prvenstev, sredozemskih iger in zimske olimpiade (kar vse je zahtevalo velikanska finančna sredstva), pripravlja sedaj univerziado (ki je pol olimpiade) in naj bi zdaj kandidirala še za organizatorico letnih olimpijskih iger. Kje je tukaj račun in kje zdrav razum? Lojze Pavlica, Ljubljana Delo, 8. in 18. avgusta Beograjčani bi bili radi gostitelji iger Vest, da so se naši ugledni športni funkcionarji že postavili v vrsto kandidatov za izvedbo prvih naslednjih še neoddanih olimpijskih iger, je botrovala razburjenju, ki je v teh ne prav srboritih časih morda celo dobrodošlo. Nekateri imajo tako priložnost, da na glas in kar v brk povedo, kaj si mislijo o tistih, ki so nam organizirali toliko veličastnih prireditev, zgradili toliko prečudovitih objektov, pridobili toliko časti in slave in prigospodarili, kar so pač prigospodarili. Drugi lahko ponosno preštevajo bazene, nogometna igrišča, proge za bob in hitrostno drsanje, tehtajo pohvale, lepe besede in obljube. Eni bojda grizejo, drugi se najbrž branijo in izmikajo. Ta izmenjava mnenj, kot je že v navadi, ni posebno korektna. Mnoga odprta vprašanja ostajajo odprta, namesto odgovorov poslušamo zmerjanja, namesto argumentov grožnje. S podatki pa tako ali tako ravnajo, kakor se jim zahoče. Najširša družbena obravnava in javna razprava, ki nas čaka, bo priložnost, da razčistimo, kar je sporno, in osvetlimo, kar je nejasno. Pri tem bi rad omenil nekaj vidikov, ki so običajno zapostavljeni, pa za prizadeto javnost morda le niso nepomembni. 1. Najavljeni pozitivni finančni rezultati sarajevske olimpiade je eden tehtnejših argumentov zagovornikov novega eksperimenta. Mnogi seveda dvomijo in postavljajo neprijetna vprašanja. V deželi, ki mora najeti drage tuje strokovnjake, da ugotovi, koliko je zadolžena, si ne bi smel nihče privoščiti zviška zavračati dvomljivce, ki ne verjamejo več na besedo o objektivnosti podatkov in ko- rektnosti izračunov. Tisti, ki polagajo račun za svoje delo, vidijo rezultate prav gotovo v lepši luči, toliko bolj, če jih želijo vgraditi v novo ambiciozno konstrukcijo. Zato bi bil resnično nepristranski in do kraja javen obračun z natančno specifikacijo posrednih in neposrednih stroškov in vseh vrst prihodkov za pošteno javno obravnavo nujen. 2. Zainteresiranost gospodarstva, da z odkupom sponzorskih in licenčnih pravic sofinancira prireditev in pripravljenost prebivalstva, da v tej ali oni obliki prispeva svoj delež, veljata le, če ju izrazita gospodarstvo in prebivalstvo. S pritiski izsiljene milijarde združenega dela in posredno uveljavljeni prispevki prebivalstva ne bi smeli utemeljevati finančne konstrukcije. Če nas resnično zanima mnenje prizadetih, jih lahko vprašamo. 3. Komercialni uspeh ameriških zasebnih organizatorjev ne bi smel pretirano opogumljati naših pobudnikov. Gospodarsko zaledje in okoliščine, v katerih je uspelo Petru Ueber-rothu, pač niso resno primerljive z razmerami pri nas, 4. Mobilizacijska sposobnost naše družbe je prav gotovo velika in realna primerjalna prednost. Dejstvo je, da smo sposobni angažirati in motivirati naše najboljše kadre, aktivirati prav vse dejavnike, premagati vsakršne ovire in ustvariti nemogoče. Sarajevo in ne le Sarajevo je zgled, ki mu ni oporekati. Vprašanje, ki bi si ga morali z vso resnostjo zastaviti, pa je, ali so te igre danes in tudi jutri vredne tolikšne družbene energije, kakršne vrhu vsega še nimamo na pretek. S prizadevanjem, zavzetostjo in tudi pogumom, z doslednostjo in navdušenjem, ki jih znamo vložiti v pripravo iger za svetovno zabavo, s kadri in sredstvi, ki jih znamo mobilizirati, in z odločnostjo, kakršno imamo, bi v enakem ali krajšem času morda enako ali še bolj uspešno rešili tudi kak akuten problem te družbe. Kdor je od blizu doživel sarajevsko olimpiado, ve, da se da s tako organizirano družbeno energijo tudi gore premikati. Mar ne bi danes morali pravzaprav premakniti nekaj hudo velikih gora ? Morda res ni povsem korektno trditi, da bi z enako zavzetostjo namesto olimpiade, na primer, postavili na noge skorajda breziz-gledno šepavo turistično gospodarstvo in podvojili ali potrojili njegovo devizno realizacijo. Brez vsakega dvoma pa nam bo energija naših najboljših kadrov, organizacij in institucij, ki jo bomo štiri in več iet namenili igram, nekje hudo manjkala. 5. Motivacijski dejavnik, ki ga nočemo videti, ker menda ni lepo o njem govoriti, kipa je hkrati, kot vsi vemo, vedno in povsod prisoten, je osebni interes. Tudi pri pobudah za organizacijo svetovnih športnih iger ga mora biti obilno zraven. Organizacija prireditve, ki je v središču svetovne pozornosti, je naporna in odgovorna pa hkrati privlačna in ugledna. Povsem človeško in normalno je prizadevanje za realizacijo osebnih ambicij in prav nič slabega ni pri tem. Je pa le dobro vedeti, da takšne težnje so in da lahko včasih odtehtajo tudi drugačne interese. 6. Ugled, slava in čast, ki si jih bo naša država menda pridobila z organizacijo svetovnih športnih tekmovanj, je zadnji in po poudarkih sodeč najtehtnejši in najpomembnejši argument pobudnikov. Zlagana in nemoralna politična floskula v resnici beži pred resnico, ki jo ve slednji delavec in kmet. PREJELI SMO Polucijska problematika Slovenije Zastavlja se vprašanje, ali je sploh mogoče govoriti o kakšni specifičnosti problemov po-lucije v Sloveniji in ali ne bi bilo ustrezneje govoriti o tem problemu nasploh, ne misleč na kako konkretno državo. Ali ne bi bilo na mestu geslo: polucija je stvar vseh dežel tega sveta, vsi narodi se torej združimo v spopadu z njo! Nedvomno. Toda tudi polucija ni nikakršen abstrakten proces, ki bi zadeval zgolj dogajanje v naravi, ampak ima tudi družbene, natančneje ekonomske, ideološke, teoretske in politične implikacije. Prav iz teh pa se razodeva specifika ekološke problematike Slovenije in Jugoslavije, kot neposreden izraz zgodovinskih dogajanj, brez razumevanja katerih lahko dobi razsežnosti »občečloveškega« problema, ki je tako preformuliran samo zato, da je videti možna sprememba in rešitev čim bolj odmaknjena. Toda razumevanje specifike problemov polu-cije v Sloveniji in Jugoslaviji je prav zaradi te svoje konkretnosti hkrati v vsakem pogledu povezano s svetovno situacijo. Nasploh, čisto abstraktno, je mogoče reči, da so problemi polucije le posebni problemi industrije in tehnologije, umazana sled, ki se vleče za njo. Toda problemi polucije niso zgolj ali predvsem problemi industrijskih odpadkov! Nasprotno, s problemom odpadkov se razkrivajo osrednji ekonomski in politični problemi samega razvoja tehnologije. V zgodnji dobi industrializacije je veljalo v vsej industriji tisto, kar je še posebej razglašala ekonomska teorija: naravni viri so načelno brezmejni, zato tudi njihovi eksploataciji ni mogoče postavljati nobenih drugih meja kot upoštevanje zakonov menjave in človeške individualne svobode. Industrijski odpadki niso imeli nobene posebne vloge ob nerazvitosti manu-faktume proizvodnje, ker niso imeli nikakršne ekonomske funkcije. Razvoj industrije pa je kmalu ovrgel klasično hipotezo zgodnje politične ekonomije, da so naravni viri, torej voda, zrak, zemlja, človeška delovna sila itn., neizčrpni, in sicer v praksi, niti najmanj pa ne v teoriji. Ta je še danes skoraj povsod po svetu zelo močna, kajti materialni interesi, ki stojijo za njo, so tako močr; da ob vsej njeni norosti vendar vzdržujejo njen obstoj pač v obliki nekega zgolj teoretskega in racionalnega pojma. Temu niso naredili konca niti prispevki rimskega kluba in vsa teorija o zemeljski krogli kot »vesoljski ladji«, ki mu je sledila. Materialni interesi pač lahko ohranjajo pri življenju še takšne teoretske, moralne in politične anahronizme, če so seveda dovolj močni. 'I a problem je v politični ekonomiji ekologije znan kot problem emisijskih stroškov. Robert M Solow je dal enega od njegovih klasičnih prikazov: čeprav spada k temeljem sodobnih družb, je vendar treba poseči v sistem individualne lastnine zaradi »eksternih učinkov« Pokazal je, da uporaba naravnih virov ene osebe lahko povzroči škodo dru- gim, ki si ne morejo zagotoviti nobenega nadomestila in v določenih okoliščinah niti ne vedo, da so oškodovane. Zato je postavil koncept idealne rabe naravnih virov, ko namreč vsak vir pripade tisti industrijski rabi, katere družbena neto vrednost je največja. V eksistencialistični kritiki bi lahko ta koncept imenovali ekološki prototip »instrumentalnega uma«.- Lahko bi, recimo, sprogramirali računalnik, ki bi ga namestili v kakšnem komiteju za varstvo okolja, lahko pa tudi pri kakšni gospodarski zbornici ali pa kar v sami vladi te ali one države; z njimi bi zajeli vse naravne vire, torej razpoložljive vode, zrak, zemljo, delovno silo in kapital, potem pa bi glede na programiranje družbene neto vrednosti uporabe posameznega produkcijskega elementa določili najvišjo družbeno neto vrednost uporabe vseh teh produkcijskih elementov skupaj in s tem seveda tudi za vsakega posebej. Te programe bi bilo seveda mogoče brez težav prirediti tudi za svet kot celoto. To bi seveda ne pomenilo, da ne bi prihajalo v tako programirani produkciji kake države ali sploh sveta do polucije voda, zraka itn., to niti najmanj ne, toda prihajalo bi do ekonomsko učinkovito ovrednotene polucije. Če bi v Sloveniji, recimo, ugotovili, seveda vnaprej z računalnikom in ne šele po dvajsetih letih, da se ne splača zastrupiti reke Krupe z Iskrino proizvodnjo kondenzatorjev, ki je sicer prepovedana povsod v Zahodni Evropi razen v Franciji, s katero so proizvajali v kooperaciji, ker pač voda v naslednjih stoletjih zaradi dioksina ne bo pitna, bi se verjetno odločili za zastrupitev te reke s farmo prašičev ali pa kakšno kemično manj strupeno proizvodnjo, ki bi jo tudi lahko izvažali, za izkupiček pa uvozili potrebne kondenzatorje. Današnje stanje je seveda daleč od tega ideala instrumentalnega ekološkega uma. In to je ravno tista situacija, v kateri se jasno kažejo obrisi specifičnih problemov polucije v Sloveniji. Ne le zaradi političnih uspehov ekoloških gibanj in ekoloških političnih strank, ampak še bolj zaradi zakonskega uravnavanja nelojalne konkurence pri izkoriščanju obstoječih naravnih virov v industrijskih državah Zahodne Evrope in ZDA, je zakonodaja in tudi zakonska praksa v teh državah že znatno omejila ekstremno neracionalne oblike ekonomskega uvrednotenja naravnih virov, tako vode, zraka, zemlje in seveda s tem tudi delovne sile. To pomeni, da so »emisijske vrednosti« polucije vse bolj omejene in da se ti predpisi celo izvajajo. V takih okoliščinah je seveda za posamezen tehnološki projekt pogosto najenostavnejša rešitev preselitev te proizvodnje na območje tiste zakonodaje, ki zaradi tehnološke zaostalosti državne predpisov o dovoljeni poluciji sploh še ni sprejela ali pa so ti predpisi skrajno širokosrčni ali, če so že sprejeti, čisto preprosto niso uporabljeni, ker njihovo sankcioniranje vendar ni tako 'pomembno kot visoki cilji rasti industrijske proizvodnje v posameznih industrijskih panogah in v vsej državi. Iz industrijsko razvitih držav se torej del tehnologije in industrije sploh, ki je polucijsko najbolj intenziven, seli v države tretjega sve-. ta, ki tako razmeroma zlahka pridejo tudi do najbolj modernih industrijskih naprav. To seveda ne pomeni, da se vsa ta polucijsko intenzivna industrija seli v države tretjega sveta. Ne, tisti del, ki ga je mogoče s sprejemljivimi stroški opustiti in nadomestiti z drugo, polucijsko manj intenzivno tehnologijo, se seveda ne seli iz države v državo, ampak gre v proces tako imenovanega tehnološkega prestrukturiranja proizvodnje. Sem seveda ne sodijo zlahka tiste sfere produkcije, v katere so bile investirane velikanske vsote kapitala in zanje angažirane množice raziskovalcev in tehnologov in temu ustrezno prikrojen razvoj ali, kot pravijo njegovi nasprotniki, deviacije celih znanstvenih disciplin, se pravi hipertro-firan razvoj segmentarnih znanstvenih področij, ki pa se jih je zdelo možno tehnološko in kapitalno ovrednotiti. Klasičen primer za to je razvoj jedrske proizvodnje električne energije, ki je po dveh desetletjih razcveta padel v strahovito recesijo, ker je pač njena »uporabna družbena neto vrednost« minimalna. Ob takšnih orjaških investicijah seveda ni bilo mogoče narediti obrata od danes na jutri, vreči kapitala v neko drugo proizvodnjo, ker se je pač preveč zataknil ob tem enem; in edini možni izhod je seveda intenzivna selitev te proizvodnje in hkrati proizvodnje, ki k njej sodi, namreč tista, ki zahteva veliko energije na enoto izdelka, aluminij v jeklo, itn., v države tretjega sveta. Tako je zdaj vrsta ekonomsko polbankrotira-nih držav npr. Indija, na tem, da bodo intenzivno gradile naprave za jedrsko proizvodnjo električne energije, saj jih ravno notranja ekonomska bankrotiranost sili v uvoz te tehnologije: same nimajo nobenih pomembnih investicijskih virov, lahko investirajo le z mednarodnimi krediti, te pa spet lahko dobijo ravno za nakup tiste tehnologije, ki se jo države kreditorke že tako želijo znebiti. In ker je to poleg vsega še vrhunska svetovna tehnologija, je tudi ideološko gledano, v teh državah še toliko bolj zaželena. Sicer pa se s polucijskimi problemi ukvarja tudi birokratski um, ki hoče z administrativnim ukrepanjem, obdavčenjem polucije, vzpostaviti idealno stanje. To pomeni, da hoče obdavčiti sorazmerno vsako emisijo tehnoloških odpadkov, da bi dosegel dvoje: silil k uvajanju tistih produkcijskih in tehnoloških postopkov, pri katerih je teh odpadkov najmanj, in hkrati ustvaril fond denarja, ki bi naj bil načelno uporabljen za odpravljanje škode zaradi polucije. Paradoks birokratskega uma je torej v tem, da je zainteresiran za čim večjo polucijo, da bi finančno utrdil svoje »materialne temelje«, obenem pa bi čim bolj zmanjšal polucijo. Ob tem se tudi postavlja vprašanje polucije v socializmu. Pogosto se v tej zvezi ponuja preenostaven odgovor, da je pač socializem tudi v tem pogledu dokazal svoj polom, da tu ni pomoči itn., dejansko pa je slepota, gluhost in sploh neobčutljivost za ekološke probleme v državah »realnega socializma« rezultat zlasti tehnološke in ne preprosto kakšne mitične »politične« zaostalosti. Politične kulture in njene odsotnosti ni mogoče razumeti ločeno od protislovij v načinu produkcije in zato so te države in tudi države tretjega sveta industrijsko smetišče naše dobe. Položaj Slovenije pa je specifičen v teh okoli-činah prav v tem, da svetovna gospodarska kriza sili razvite zahodnoevropske države in ZDA, kar seveda še posebej velja že zaradi zgodovinskih razlogov tudi za Japonsko, k foto: Joco Žnidaršič širokemu spektru protekcionističnih ukrepov, v glavnem v tako subtilnih oblikah, da jih je težko dokumentirati, tako da ostaja uvoz v te države omejen praktično le na tri velike skupine izdelkov: surovine, produkte, ki zahtevajo intenzivno rabo delovne sile in produkte, ki so polucijsko intenzivni. Za Slovenijo, ki je skoraj brez surovin, seveda ne pride v poštev izvoz surovin, zaradi relativno visoke stopnje tehnološke razvitosti tudi le v manjši meri izvoz delovno intenzivnih proizvodov, nasprotno pa zlasti izvoz polucijsko intenzivnih. Tako se selijo k nam cele tehnološke verige, ki so v zahodnoevropskih državah zaradi svoje polucijske intenzivnosti z zakonom prepovedane. Problem je namreč v specifičnem tehnološkem položaju Slovenije in Jugoslavije. Polucijsko intenzivne tehnologije se ne selijo po svetu čisto preprosto v tiste države, kjer jih ne ovjra zakonodaja in kjer je na razpolago cenena delovna sila. Najraje se selijo v države, ki imajo razmeroma razvito industrijsko infrastrukturo, ceste, železnice, sploh komunikacijski sistem, kjer je delovna sila ne le cenena, ampak hkrati tudi tehnološko usposobljena za zahtevnejše delovne operacije, seveda pa tudi v države, ki so transportno lahko dostopne, da se prevozni stroški ne povečujejo pretirano in v katerih se zaradi delavske afinitete do stavk tudi ti stroški ne povečujejo čezmerno. Vse to šteje za Slovenijo, ki je torej ena od Mek polucijsko intenzivne ;ndustrijo po svetu. Toda za razliko od držav tretjega sveta in držav »realnega, socializma«, v katerih praktično ni ekoloških gibanj in združenj za boj proti poluciji, je v Sloveniji in Jugoslaviji Zveza društev za varstvo okolja, ki je ena od organizacijskih oblik spontanega boja proti apetitom polucijsko intenzivnih industrij. V začetku sedemdesetih let je prišlo do več oblik protesta proti najbolj vpijočim polucij-skim ekscesom, toda te oblike protesta se največkrat niso iztekle v organizirano ekološko gibanje, ampak so se izrazile kot happe-ningi, ki so se artikulirali v različne oblike literarne in teoretske inspiracije. Sicer pa je protest proti poluciji in sploh ekološko gibanje močno ne v segmentiranju polucijske problematike, ampak nasprotno v povezovanju z vsemi drugimi težnjami, ki so v spopadu s pervertiranimi refleksi v horizontu odtujenega procesa dela in sploh tehnologije. V tem pogledu je danes v Sloveniji posebej aktualen problem »računalniške nepismenosti«. V Jugoslavijo je skoraj popolnoma prepovedano uvažati računalnike, ker so določene frakcije kapitala v elektronski industriji dosegle takšno prepoved, da bi se zaščitile, hkrati pa so ob hitrem razvoju računalništva po svetu povsem nemočne, da bi same lahko izdelale računalnike, ki bi po kakovosti in ceni vsaj približno ustrezali svetovnim normam. To je prispevalo k upravičenemu množičnemu tihotapljenju računalnikov v Slovenijo in Jugoslavijo, pa tudi k mnogim protestom, javnim razpravam in peticijam, ki zahtevajo ukinitev te carinske zapore. Nosilec tega protesta v Sloveniji je mladinska organizacija. V ekološkem gibanju je ob tem prišlo v Sloveniji do dveh različnih mnenj o tej situaciji in nadaljnji poti. Po prvi je računalnik tudi sam le izraz človekove tehnološke odtujenosti in ni dolgoročno združljiv z^razvojem socializma, še zlasti ker so z njim povezane oblike birokratskega in policijskega kontroliranja in upravljanja celotne družbe, ki jih prejšnje dobe sploh še niso poznale. V tej perspektivi je računalnik sinonim dovršene človeške in družbene odtujenosti in individualne nemoči. Po drugi pa velja za računalnik tako kot sploh za vso tehnologijo, da se v njej uteleša človeška individualna in družbena odtujenost, da pa to ni nikakršna značilnost kake tehnologije same po sebi, temveč vedno le v čisto določenih, konkretnih družbenih in zgodovinskih razmerjih in okoliščinah. Računalnik je torej prav tako lahko sredstvo za odrinjanje javnosti kakor nasprotno za njeno artikuliranje. Kar zadeva ekologijo, uvedba računalniške kontrole tehnoloških postopkov omogoča intenzivno zmanjšanje različnih oblik polucije, ki je še rezultat »človeške osebne zmotljivo sti«. Računalnik polucije sicer še zdaleč ne odpravlja, vendar jo omejuje, predvsem pa v individualni rabi omogoča analize polucije, ki jih klasična znanstvena analiza še zdaleč ni dopuščala. Zato je pomemben za nastajanje kritične naravoslovne in družboslovne javnosti tudi do polucijske problematike. Hkrati se v tej podpori ekološkega gibanja gibanju »Znanošt mladini« in gibanju za boj proti računalniški nepismenosti razodeva, da ekološko gibanje niti najmanj ni kar tako nasprotno »tehnološkemu razvoju in sploh družbenemu napredku«, kot ga včasih de-nunciraio, ampak je odločen zagovornik proti poluciji naravnanega tehnološkega razvoja. Leo Šešerko, Ljubljana Ni nujno, da več denarja da več zdravja Hkrati z ekonomskimi težavami in stopnjevanimi prizadevanji za cenejšo proizvodnjo je po svetu vse večje zanimanje tudi za gospodarjenje s tistim delom družbenega proizvoda, ici ga porabijo dejavnosti v okviru javnega financiranja. Med njimi je na vidnem mestu zdravstvo tako zaradi družbenega pomena kot zaradi denarja, ki ga države dajejo. Na videz neustavljivo naraščanje zdravstvenih izdatkov je problem, s katerim se že dalj časa srečujejo vse države. Rešujejo ga bolj ali manj uspešno, pač v skladu s stopnjo ekonomske in socialne razvitosti z zdravstveno politiko. Pri tem imajo, razumljivo, večje težave države, ki ,so absolutno ali relativno revnejše od drugih. Morda malo preseneča dejstvo, da visoki izdatki za zdravstvo vedno bolj skrbijo tudi najbolj razvite kapitalistične države, čeprav jim zaradi njih še ne grozijo resnejše ekonomske motnje na drugih področjih materialne in nematerialne proizvod nje. Na osnovi številnih raziskav o učinkovitosti zdravstvenega varstva v teh državah vedno pogosteje izražajo nezadovoljstvo z de lovanjem zdravstvenih sistemov in soglašajo z mnenjem, da različni sistemi prinašajo pta-viloma rezultate, ki so nasprotni od tistih, ki ► k DELO Ugled po svetu in doma bomo spet zgradili, ko se bomo izkopali iz ponižujočih težav, ko bomo ponovno zagnali gospodarski stroj, pospravili po hiši in spet ponosni stopili v svet. Takrat, ko bomo vsem skupaj dokazali, da je ta naš današnji samoupravni socializem zares pot v človeka vredno bodočnost, takrat bomo imeli tudi ugled, slavo in čast. Dokler pa v tem nismo prepričljivo uspešni, je morda bolje. da se posvetimo delu in se časti, kakršno si bo čez štiri leta pridobival Seul, odpovemo. Jure Apih, Ljubljana Delo, 30. junija, 7. in 14. julija ter 11. avgusta Sporna stališča v verskem tedniku Pri Delu raz\ijajo nove »prijeme« v polemikah. oziroma točneje, obujajo iz pozabe stare, o katerih sem mislil, da so že dokočno izginili iz slovenskega novinarstva: če uredništvo že dopusti polemiko o kakšni kočljivejši temi, mora odločno povedati, na čigavi strani je samo'in katera stran je torej »prava*. da ne bi bili tisti (najbrž maloštevilni) bralci, ki želijo biti v vsakem trenutku »na liniji*, preveč zbegani; če »našemu* človeku v polemiki slabo kaže, ga mora uredništvo odločno podpreti, po možnosti s strupenim pripisom k nasprotnikovemu prispevku, ki naj skuša pozornost bralcev od nasprotnikovih argumentov preusmeriti k njegovim sumljivim lastnostim (»... pač spet eno od Krivičevih pisem z značilno advokatsko pozo, ki si lasti presojati vse...*), posvariti bralce, da gre za človeka, ki premišljeno trga posamezne stavke iz celote (kar je »v dosedanji praksi javnega delovanja Matevža Krivica že znana metoda*, dragi bralci — če tega morda niste vedeli, kar verjemite nam), in za človeka, ki se po varstvo svojih ustavnih pravic - pomislite! — zateka celo na sodišče. In zakaj je potem Delo takemu človeku sploh objavilo njegovo pismo? Tokrat »zgolj zato, ker razkriva njegove namene«: poskus javne diskvalifikacije Primoža Hainza in socialistične zveze. Res? Ne: skrbno pazim, da polemiziram »ad rem« (o stvari) in ne »ad hominem« (o avtorju in njegovih domnevnih lastnostih), kot to počne Delo v svojem pripisu. Če avtor stališč, ki v polemiki »pogorijo«, s tem tudi izgubi del svojega javnega ugleda in kvalificiranosti (se »diskvalificira«), pa naj za to krivi svoja stališča in ne tistih, ki so jih kritizirali. Drugič: Že kar zabavno je to, da mi Delo očita, da sem Stresov »advokat«, ki pa da ga ta prav nič ne potrebuje (spet tista morala: napadeni naj se brani sam, drugih naj to nič ne briga) — istočasno pa se samo postavlja v vlogo Hainzovega advokata! Ali pri Delu mislijo, da ga pa Hainz res potrebuje in da se ne zna braniti sam? Bojim se, da Hainz fe medvedje usluge ne bo prav vesel. In še manj Franc Šetinc, ki je že večkrat dokazal, da se zna spustiti tudi v javno polemiko in da take »pomoči« res ne potiebuje. Še zlasti ne, če je tako nerodna, da kritiku očita, zakaj ni upošteval tudi nekega Šetinčevega stavka iz leta 1979. ne pa le citiranega iz leta 1984 — pri tem pa spregleda, da sta stavka skoraj dobesedno enaka! V naslednjih dveh stavkih, ki ju res nisem citiral, pa Franc Šetinc med drugim trdi. da vernih učiteljev ves čas po vojni nihče ni preganjal ne izganjal (iz šol namreč). Če gre pri tej trditvi za propagandni lapsus, naj bo — resno trditi pa tega menda ni mogoče. Kdor meni, ki sem sumljiv, ne verjame, pa naj si v prejšnji sobotni prilogi (11.'avgusta) prebere, kaj o tem pravi Franc Pristovšek od republiške komisije za odnose z verskimi skupnostmi. Pravi, da vprašanje, ali lahko verni učitelj zaradi »neznanstvenosti svojega svetovnega nazora« uči na naši šoli, ni zastavljeno skladno z našo zakonodajo, da pa smo se doslej v naši praksi srečevali s tem vprašanjem. Kako torej: je kdo izganjal verne učitelje iz šol ali ne — ali jim zaradi vernosti vsaj povzročal težave? In še naprej pravi Pristovšek, da je SZDL pred leti v posebnem dokumentu opozorila, da vera ne more biti ovira za vključitev vernega učitelja v vzgojno dalo. Sklepam: če ne bi bilo ljudi, ki bi mislili in delali drugače, na to sploh ne bi bilo treba opozarjati. Napačen sklep? Premišljeno trganje posameznih stavkov iz celote? Da ne bo nesporazuma: ne ustavljam se spet ob nekaterih spornih Šetinčevih trditvah zato, ker mislim, da je on tisti, ki ga je glede tega treba najbolj kritizirati. Ima le to »smolo«, da svoje misli izraža javno in ga torej občani zanje, kolikor nam Delo to dovoli, lahko tudi »primemo«, kadar se z njimi ne strinjamo, medtem ko tistih, ki delujejo le v zakulisju, ne moremo. In če je tovariš Šetinc napisal »na desetine strani o odnosih med družbo in verskimi skupnostmi« in če na večini od njih govori o tem tako, kot tudi jaz mislim, da je prav, le na nekaterih pa ne, to menda še ne pomeni, da je zaradi množice dobrih, sprejemljivih stališč odvezan javne odgovornosti za tista, ki pa morda niso sprejemljiva — in da ga jaz kot občan te družbe zaradi teh stališč ne bi smel kritizirati. Tema mojega prispevka namreč ni bila ocena vsega, kar je Šetinc kdaj o teh vprašanjih napisal, ampak polemika s Hainzom, v kateri sem nekaj Šetinčevih trditev uporabil le kot ilustracijo. Če Šetinc (ali kdorkoli drug) misli, da sem ga nepravilno interpretiral, naj to argumentira, ne pa, da postati apodiktično trditev o »prikrojeni interpretaciji«, ki je z ničimer ne argumentira, ko je to storilo Delo ' v svojem pripisu. Tretjič: podtikanja. Ko sem jih sam očital Hainzu, sem točno povedal, kje jih vidim -ko jih Delo očita meni, ne pove ničesar, kje naj bi bila. Ne more, ker jih ni. Četrtič: Krivic zapoveduje molk Hainzu? Krivic te moči pač nima — medtem ko jo Delo ima in jo občasno tudi uporablja. Sam molka nisem nikomur zapovedal, ampak le priporočil — in to ne Hainzu, ampak Socialistični zvezi, katere funkcionar tovariš Hainz je - in kot tak se je v polemiki s Stresom tudi sam predstavil, ko je napisal, da je bil njegov prvi prispevek v tej polemiki »v bistvu le objavljen — sicer na seji KO za urejanje odnosov med samoupravno družbo in verskimi skupnostmi izrečen — diskusijski prispevek «. In tudi socialistični zvezi sem molk svetoval le v primeru, če »spornim stališčem v verskem tedniku« ne zna postaviti nasproti ničesar boljšega, kot je bilo kritizirano Hainzovo pisanje. Pristovškovo pisanje v zadnji sobotni prilogi se s tega gledišča od Hainzovega že razlikuje kot dan od noči - ali bolje: kot jutro od večera — čeprav s tem nočem reči, da se z njim v celoti strinjam. Strinjam se vsekakor s tem, da nekatere tam citirane izjave ljubljanske teološke fakultete (npr., da naša šola »smiselno razbija vse vezi s predrevolucio-narno preteklostjo«) nikakor niso »dialoške« — dodal bi le, da je bil Hainzov napad na Stresa še mnogo manj. Za konec: za javno zapisane misli in trditve pač vsakdo nosi odgovornost. Jaz za svoje, Hainz in Šetinc za svoje - zanima me pa, kdo za tiste, ki so bile v pripisu k mojemu pismu podpisane z »Uredništvo sobotne priloge«. V Delu piše, kdo je urednik sobotne priloge (Vlado Šlamberger) — kdo naj bi tvoril »uredništvo« te priloge, pa mi ni znano. Zanima me tudi, ali se z vsebino in Jonom tega pripisa strinjata tudi glavni in odgovorni urednik Dela (ali vsaj tisti od njiju, ki je v teh dopustniških dneh v službi), ker sta pač odgovorna za vse, kar se v časopisu objavi, za razne uredniške pripise pa še posebej. Matevž Krivic, Ljubljana Nezaslišano je, da kolektiven organ anonimnih posameznikov, uredništvo sobotne priloge (o njem tokrat prvič beremo, v kolofonu nastopa samo Vlado Šlamberger), izrabi svoj privilegirani dostop do možnosti objavljanja in napade državljana, ki je v rubriki, namenjeni dopisom bralcev, izrazit nekaj svojih stališč; nedopustno je, da v napadu ne polemizirajo s stališči, pač pa skušajo oblatiti pisca kot osebo; skrajno neokusno je, da ob tem delijo še nravstveno-politične nauke v splošen poduk in opozorilo. Oglejmo si sramotitve, naslovljene na osebo Matevža Krivica, in skušajmo dognati, kakšno pozitivno sporočilo nam v tej umetelni retorični obliki ponuja »uredništvo sobotne priloge« Dela. Matevžu Krivicu očitajo: 1. Da je »zvest bralec sobotne priloge«: si »uredništvo sobotne priloge« nemara želi, da ljudje ne bi brali sadov njihovega truda; za koga potem urejajo časopis? Ali pa si mogoče želijo, da ta konkretni bralec ne bi prebiral njihovega časopisa: potem se morajo pač vprašati, kaj jih pri njegovem načinu branja moti — zakaj pravice do branja mu v tej državi nihče ne more odvzeti. 2. Da »mu ni tuje skoraj nobeno družbeno področje«: pri tem očitku je »uredništvo sobotne priloge« pokazalo posebno in pomembno slepoto. Matevž Krivic v svojih spisih resda posega na različna področja - šolska reforma, novinarstvo in javno obveščanje, smrtna kazen, razmerja med vernimi in nevernimi - a na vseh področjih mu gre za isto stvar: za varstvo ustavnih pravic in svoboščin, za boj za zakonitost in proti zlorabam oblasti ali položajev družbene moči. 3. Da njegov prispevek »razkriva njegove namene«: mar »uredništvo sobotne priloge« želi, da bi pisci v svojih spisih namene prikrivali (vsaj svoje) — ali da bi izražali tuje namene? Čigave? 4. Da skuša pred javnostjo diskvalificirati »ne samo Primoža Hainza, temveč tokrat tudi socialistično zvezo«: če »uredništvo sobotne priloge« meni, da je polemika s stališči drugih (posameznikov ali organizacij) isto kot javna diskvalifikacija, potem bi moralo takoj ukiniti rubriko »poštni predal«; če pa meni, da je tak diskvalifikacijski poskus samo polemika z nekaterimi določenimi posamezniki ali organizacijami - potem bi moralo takoj odstopiti, saj je njegovo mnenje v nasprotju z vlogo in nalogo časopisa, ki ga ureja; kar bi moralo storiti tudi v prvem primeru. 5. Da se postavlja v »značilno advokatsko pozo« — a da hkrati noče prevzeti vloge »Stresovega branilca«: če »uredništvo sobotne priloge« nekomu hkrati zapoveduje, naj bo branilec, in mu prepoveduje, da bi bil branilec —potem pač moramo sklepati, da mu v resnici ukazuje, naj molči. Po naši sodbi bi iz tega morali izpeljati isto posledico kakor pod prejšnjo točko (4). 6. Da zapoveduje molk tistemu, s čigar stališči polemizira. Ker iz prejšnje točke izhaja, da »uredništvo sobotne priloge« ne meni, da bi kar vsakdo lahko pisal, govoril in objavljal, sta možni samo dve razlagi: ali imajo pravico zapovedovati molk samo nekateri, med katerimi je vsekakor tudi »uredništvo sobotne priloge« — ali pa je mogoče zapovedovati molk samo nekaterim, med katerimi je vsekakor tudi Matevž Krivic. 7. Da je »po njegovem mnenju vse, kar napiše, pomembno za javnost«: ali »uredništvo sobotne priloge« meni, da bi sodelavci morali pisati stvari, ki po njihovem mnenju niso pomembne za javnost? 8. Da svoje pravice uveljavlja na sodišču — in to kar »takoj«: ta očitek ne odpira nikakršnih nadaljnjih vprašanj. 9. Da »P. Hainza enači z ,uradno linijo'« in mu odvzema »pravico do zmote«. To je politično vprašanje, ki pa ga »uredništvo sobotne priloge« zabeli z eksistencialistično metafiziko, iz katere sklepamo, da se po njihovem prepričanju uradna linija ne more motiti. A če je zmota individualna kategorija, kako se ogniti temu, da bi eksistencialni modus človeka kot zmotljivega posameznika ne rabil za priročnega grešnega kozla, ki bi ga za seboj vlekla uradna linija, da bi nanj odlagala svoje lastne »zmote«? Ogniti temu se je težko, saj je celo »uredništvo sobotne priloge« padlo v past, ki si jo je samo nastavilo. Primož Hainz je bil namreč, ko je imel sporno diskusijo, sekretar koordinacijskega odbora za urejanje odnosov med samoupravno družbo in verskimi skupnostmi pri predsedstvu republiške konference SZDL. To je bil tudi še, ko je Delo njegov prispevek objavilo. 10. Da ne prebira političnih govorov izpred petih let. Presenetljiva zahteva, naj bi sleherno politično izjavo presojali le z zbranimi govori in članki njenega govorca v roki, nas napeljuje k sklepu, da »uredništvo sobotne priloge« meni, da politiki ali ne bi smeli spreminjati svojih stališč — ali pa jih vsaj dejansko ne spreminjajo. Kakor se lahko prepričamo ob navedku iz Franca Šetinca, bo verjetno držala ta druga domneva: navedek namreč le v ostrejši obliki izraža prav tisto stališče, ki ga je kritiziral Matevž Krivic. A potem ni jasno, v čem je smisel očitka — saj »uredništvo sobotne priloge« le dodatno (čeprav do F. Šetinca pravzaprav nekorektno) argumentira prav Krivičevo kritiko. — Kakšen je torej pozitivni lik bralca, sodelavca in državljana, ki ga lahko razberemo iz tega dekaloga? Ne bomo se namreč spraševali o resničnostni vrednosti teh očitkov, saj ta sodi pod rubriko subjektivne zmote in eksistencialnega modusa urednikov sobotne priloge kot posameznikov; pač pa nas zanima ideologija, v imenu katere nastopa »uredniš- tvo sobotne priloge« kot institucija - zato bomo teh deset prepovedi raje brali, kakor nas uči Biblija: kot deset zapovedi »uredništva sobotne priloge«. Bralec, sodelavec in državljan po kopitu »uredništva sobotne priloge»: Ne bere sobotne priloge ali vsaj ni njen zvesti bralec; nima namenov, vsaj svojih ne; so mu , tuja skoraj vsa družbena področja; ne presoja vsega, kar se v naši družbi zgodi in ne zgodi; če piše, ne napiše tega, kar je po njegovem mnenju pomembno za javnost; ponuja nove argumente, o katerih se poprej pouči v sobotni prilogi. Ker pa ti argumenti prav zato v nobenem primeru ne morejo biti novi; ker se zlasti o njih ne more poučiti, saj sobotne priloge ne bere; ker so mu tuja skoraj vsa področja; ker ničesar ne presoja in nima namenov -Zato bralec, sodelavec in državljan po kopitu »uredništva sobotne priloge« ne bere ničesar razen pet let starih političnih govorov, ne piše in ne dopisuje v sobotno prilogo: zato se mu tudi ni treba nikoli »napotiti« na sodišče. Rastko Močnik, Ljubljana »Prijem«, za kakršnega se je v sobotni prilogi 11. avgusta 1984 odločilo uredništvo, je na srečo (vsaj za zdaj) normalna sestavina slovenskega (in ne le slovenskega) novinarstva, se pravi, da se lahko tudi Delo kot eden izmed subjektov političnega sistema opredeljuje do posameznih vprašanj, da skladno s svojo programsko usmeritvijo kot glasilo SZDL Slovenije javno pove, »na čigavi strani je«. Zato je naravnost presenetljivo začudenje obeh avtorjev zastran te demokratične možnosti« ki jo ima — tudi — uredništvo. Deklarirani pluralistični dialog je tedaj priporočljiv le toliko časa, dokler — zlasti prvi pisec - kakorkoli udriha(š) po uredništvu Dela, njegovem glavnem ali odgovornem uredniku, socialistični zvezi ali predsedniku RK SZDL, skupščini ČGP Delo ali delavskem svetu TOZD Delo, upravnem odboru DNS ali njegovem predsedniku..., kakor hitro pa se kdo z argumenti postavi po robu ali opozori na nevzdržnost tega notomo Uničevalnega početja, tedaj se v imenu ogroženosti pravic občanov in osebne integritete zgražajo, očitajo monopolne težnje in zahtevajo molk. Nesporazum je potemtakem edinole v tem, da tokrat pač nismo »na isti strani«. In že zato je uredništvo v imenu »varstva ustavnih pravic in svoboščin ter boja za zakonitost in proti zlorabam oblasti ali položajev družbene moči« deležno — če obrnemo očitke avtorjev — nedopustnih in neokusnih sramotitev; od obeh piscev ne prvič in bržkone ne zadnjič. Zakaj uredništvo (tudi uredništvo sobotne priloge, pa glavni in odgovorni urednik) še zmeraj uresničuje svojo uredniško funkcijo tudi tako, da skladno z vsebinsko zasnovo in načelom pomembnosti za javnost — kakor je natančno ugotovljeno — »odgovarja za vse, kar se v časopisu objavi«. Potemtakem tudi za prispevke obeh avtorjev; denimo, tudi za vseh devet sestavkov, kolikor jih je v slabem letu dni prvi in daleč največkrat objavljani pisec priobčil v tej rubriki. Za spremembo te temeljne funkcije, možnosti in pravice kateregakoli uredništva je seveda potrebna temeljitejša in veliko bolj utemeljena analiza, kakor je današnje pisanje obeh avtorjev. Že zato, ker brez možnosti odločanja o objavi pravzaprav zelo težko govorimo o uredništvu kot posebni instituciji v sistemu javnega obveščanja. Ker se ob tem zdi avtorjema sporna tudi »ideologija« uredništva (sobotne priloge), opredeljena v vsebinski zasnovi z »aktivno ustvarjalno vlogo pri razreševanju aktualnih družbenih vprašanj, pri razvijanju samoupravljanja in poglabljanja demokratične prakse, skladno s politiko zveze komunistov in socialistične zveze«, kaže ravno z objavo obeh prispevkov opozoriti na očitano problematičnost našega urejanja predvsem ustanovitelja Dela, saj so »bralci, sodelavci in državljani« tako ali tako že dobili »svojih« deset zapovedi. UREDNIŠTVO DELA Delo, 19. junija Doklej rekordi pri starih strojih? Delo je 19. 6. 1984 v članku »Doklej rekordi pri starih strojih« objavilo vest o izjemni zastarelosti strojev v kranjski tovarni IBI. Bistvo prispevka je bila kritika sekretariata za zunanjo trgovino, ki ne dovoli uvoza strojev, čeprav imajo v Industriji bombažnih izdelkov v Kranju stroje stare poprečno 18 let. Nekateri stroji pa so stari že pol stoletja. Vest o zastarelosti strojev v IBI, sicer navedena kot argument, da bi IBI moral dobiti dovoljenje za uvoz, pa je čisto drugačne vrste, kot so do sedaj prihajale iz te dokaj znane delovne organizacije. O IBI je bila javnost pogosto obveščana kot o zgledni delovni organizaciji, ki ima dobro organizacijo dela, visoko akumulativnost in še višje osebne dohodke. Poleg tega pa rešene vse stanovanjske probleme in radodarno roko za razne družbene potrebe. Zato me zanima, zakaj delovna organizacija s takimi finančnimi možnostmi, ni vlagala potrebnih sredstev za enostavno in razširjeno reprodukcijo in je dopustila, da so ji stroji tako usodno zastareli. V zadnjih letih je, vsaj kar se tiče strojev iz uvoza, možnost obnove res majhna, toda v preteklem desetletju si je znaten del tekstilne industrije popolnoma obnovil strojni park, tudi z uvoženo tehnologijo. Vprašujem nadalje, kako bo IBI v sedanji situaciji nadoknadil tisto, kar je zamudil v zadnjih 15 letih. Pred nekaj leti je bila javnost izčrpno obveščena o tem, da v IBI na osnovi inovacije njihovega direktorja sami proizvajajo stroje za osnovno proizvodnjo (žakarde). Ti stroji naj bi bili kvalitetnejši od uvoženih, zlasti pa naj bi jih IBI proizvajal znatno ceneje kot tujci. Vprašujem, kako gre to obvestilo skupaj s sedanjim o zastarelosti strojev; zakaj ima torej IBI zastarel strojni park, če pa je sam sposoben proizvajati večji del strojev, ki jih rabi? V prej citiranem članku pa je tov. Stružnik kot argument, da bi Industriji bombažnih izdelkov morali odobriti uvoz strojev, ponovil staro trditev, da kranjski IBI s svojim izvozom več kot dvakratno pokriva potrebni uvoz. To trditev pa so že lani demantirali. Izkazalo se je, da IBI ne pokriva uvoza z izvozom in da si mora preskrbeti znaten del deviz v reprodukcijski verigi. Milan Bregar, Ljubljana jih napovedujejo politiki, zagovarjajo zdravniki in jim verjamejo volivci. Velika sredstva, ki jih dajejo države in posamezniki za zdravje. niso premosorazmerna z zdravstvenim stanjem prebivalstva in naraščanje teh sredstev samo po sebi ne daje boljših učinkov. S prispevkom želimo prikazati odnose med izdatki za zdravstvo v najbolj razvitih kapitalističnih državah ter med nekaterimi naturalnimi kazalci kvalitete zdravstvenega stanja. Ti odnosi so podani v strnjeni obliki v tabeli. Za njihovo boljše razumevanje pa je treba navesti nekaj bistvenih lastnosti zdravstvenih sistemov v teh državah. V teoriji še vedno velja, da imajo ZDA zasebni model zdravstvenega varstva. To drži le v organizacijskem smislu medtem ko so deleži v financiranju razdeljeni tako. da že dobro tretjino sredstev prispeva proračun, drugo pa so zasebna sredstva, ki jih v enakih deležih, zagotavljajo številna komercialna zavarovanja ali pa se prelivajo v zdravstvo kot neposredna plačila. Zdravstveni delavci in zdravstvene institucije pridobivajo dohodek z obračunavanjem opravljenih storitev. Ta način plačevanja je, če ga izvajajo dosledno, med vsemi znanimi najdražji. Po mnenju mnogih zdravstvenih ekonomistov je skupaj s širjenjem financiranja zdravstva po tretjih Vir: The Economist, London osebah glavni krivec za izredno naglo rast izdatkov za zdravstvo v preteklih dveh desetletjih. Omeniti velja, da so porabili v ZDA za zdravstvo še leta 1960 samo 129 dolarjev na prebivalca. Druge države se v zdravstvu zaradi tega izogibajo plačevanja po obračunanih storitvah. Sedanja ameriška administracija se zaveda, da je njihovo zdravstveno varstvo najdražje na svetu (v bolnišnicah npr. porabijo vsake tri minute milijon dolarjev) in da že meji na zapravljanje. Spoznavajo, da si za velik denar lahko privoščijo pri zdravljenju le manj slabega počutja, nezadovoljstva in neudobja, več dodatnih preiskav in podobno Kupijo si lahko več negovanja, toda malo dodatnega ali boljšega zdravja. Da bi zaustavili čedalje večjo zdravstveno porabo, so pričeli ukrepati v dveh smereh. Znižati želijo raven, tistega dela zdravstvenega varstva, ki ga financira država iz proračuna. in ustvariti čakalno dobo za odložljivo zdravstveno pomoč. Tako bi se približali stanju, ki je značilno za zdravstvo v Veliki Britaniji. Trudijo se tudi, da bi uvedli učinkovit nadzor nad cenami bolnišničnega zdravljenja, tako da bodo plačevale zavarovalne organizacije za zdravljenje iste bolezni enako ceno. Za zdravstveno politiko v ZDA je vedno bolj privlačno preventivno zdravstveno varstvo. Verjetno so jih opogumili japonski uspehi. Razvijati so namreč začeli posebno organizacijo HMO (Health Maintenance Organisa-tion),' ki združuje zasebni interes in sredstva za preventivne zdravstvene preglede. Delovanje te organizacije pa je še v poskusnem obdobju, in to v obsegu in učinkovitosti. V ZRN imajo obvezno zdravstveno zavarovanje, ki posluje s številnimi avtonomnimi zavarovalnimi skladi. Za njihov zdravstveni sistem je značilna izredna organizacijska in finančna razdrobljenost, ki je pogojena s tradicijo. Na celotnem nemškem ozemlju je bilo nekoč celo dvajset tisoč skladov, danes pa jih je v ZRN še vedno več kot 1500. Ta država ima ogromno (bogatih) zdravnikov, na enako število prebivalcev skoraj dvakrat toliko kot Japonska. Zato je težko razumljivo, da ima najslabše zdravstvene rezultate med prikazanimi državami. Dobro je razvit nadzor nad cenami zdravstvenih storitev, podobno kot v Franciji. Francija je država, ki ima močno centralizirano oblast. To vpliva tudi na organiziranost zdravstva, ki je vključeno v obvezno socialno zavarovanje z enotnim skladom in združuje poleg zdravstvenega varstva tudi druga so- cialna tveganja: družinske okoliščine, starost, invalidnost in smrt. Zdravstvene storitve opravljajo zdravniki pretežno v zasebnih ordinacijah. Francosko zdravstveno varstvo je znano po tem, da ima zelo velike administrativne stroške. Zanje porabijo kar desetino tekočih izdatkov za zdravstvo. Zaradi hitrega gospodarskega razvoja in prodornosti je Japonska predmet proučevanja strokovnjakov z vseh področij. Dogajanja v tej državi, gledano z očmi razvitega sveta Evrope in Amerike, so še vedno pretežno težko razumljiva in njeni uspehi skoraj čudežni. Tako je tudi v zdravstvu. Z relativno majhnimi izdatki na prebivalca imajo najboljše kazalce zdravstvenega stanja. Med obravnavanimi državami je v japonskem zdravstvenem sistemu najmanj načrtovanja. Osnova sistema je dobro dokumentirano tekmovanje med izvajalci zdravstvenega varstva. Merilo za uspešnost je »boljše zdravje delavcev«. Da je merilo dobro izbrano, pove podatek, da ima Japonska med najbolj razvitimi državami najmanj izgubljenih delovnih dni zaradi bolezni. Izjemno pozornost usmerjajo v preventivno zdravstveno varstvo. Po številu preventivnih pregledov z najmodernejšo medicinsko tehnologijo so daleč pred drugimi državami. Poudarjajo pomen skrbi za lastno zdravje in krepitev pozitivnega zdravja. V celotno zdravstveno dejavnost z velikim uspehom vključujejo zdravstvene delavce z nižjo strokovno usposobljenostjo, kot jo imajo zdravniki. Velika Britanija ima med razvitimi državami formalno najbolj enakopraven zdravstveni sistem, ki se v celoti financira iz proračuna. •Leta 1948 so >e odločili za nacionalno zdravstveno varstvo, ki je obljubljalo neomejeno, najboljše in brezplačno zdravljenje za vse prebivalce. Vendar so angleški državljani že naslednje leto izvedeli, da bo »zastonj« le toliko zdravljenja, kolikor bo dopuščal proračun. V delovanju zdravstvenega sistema se ves čas otepajo s problemi nizke ravni zdravstvene oskrbe in dolgo čakalno dobo, zlasti za odložljivo kirurško zdravljenje. Bolnišnično zdravljenje poteka v starih zgradbah, od katerih je polovica še iz prejšnjega stoletja. Oprema vozil za prvo pomoč pa je v primerjavi z razmerami v ZDA tako skromna, da je prevoz s takšnim vozilom le »zastonj vožnja s taksijem«. Zdravstveni politiki čutijo potrebo po konkurenci v njihovem zdravstvu. Spogledujejo se z ameriškim sistemom in pospešujejo zasebno zdravstveno zavarovanje ter plačevanje zdravstvenih delavcev po obračunanih storitvah, ki naj delno nadomesti sedanjo redno mesečno plačo. Kaže, da jih ne moti niti dejstvo, da se bodo s takšnimi ukrepi verjetno povečali celotni izdatki za zdravstvo. Ima pa britansko zdravstvo še vedno veliko prednost pred drugimi: poceni je. Izdatki na prebivalca (400 dolarjev) so celo nižji od vsote, ki jo prispevajo v ZDA samo iz proračuna (600 dolarjev). V sklepu lahko ugotovimo, da je še vedno težko odgovoriti na vprašanje, kaj je v posameznih zdravstvenih sistemih odločilno za boljše ali slabše zdravstveno stanje ljudi. Primer Japonske nas prepričuje, da denar, ki ga država in posamezniki dajejo za zdravje, nima tolikšnega vpliva, kot mislijo. Tudi veliko število zdravnikov ne zagotavlja uspeha. Ali je konkurenca med zdravstvenimi delavci in institucijami pot do boljšega in cenejšega zdravstvenega varstva? Ali to lahko dosežemo z odločno usmeritvijo v preventivno zdravstvo? Ali bi vsaj enake zdravstvene rezultate, kot so sedanji, lahko dosegli tudi zdravstveni delavci z nižjo strokovno usposobljenostjo? Kako bolje motivirati zdravstvene delavce za delo, ki, mu vsi ljudje priznavajo izjemen pomen.irealnost pa ga je oropala njegove posebnosti in prisilila zdravstvene delavce, da pri delu in nagrajevanju ravnajo kot drugi delavci, da so odvisni od ekonomskih pritiskov okolja in da je eden od njihovih osnovnih motivov za delo povečevanje zaslužka? Racionalizacija zdravstvene porabe terja odgovor na takšna in podobna vprašanja. V Sloveniji se spopadamo z zdravstvenimi problemi na precej nižji finančni favni. Na prebivalca porabimo na leto le okoli 100 dolarjev. Toda saj se tudi mi razvijamo. Morda bomo imeli nekoč enake probleme v zdravstvu, kot jih imajo bogate države. Zato ni odveč, da se z njimi seznanimo že danes. Prihranimo si dolgotrajno odkrivanje ognja in se učimo na tujih izkušnjah in napakah. Marjan Česen, Kranj \ Izdatki za zdravstvo in nekateri kazalci zdravstvenega stanja Država Izdatki za zdravstvo na prebivalca v začetku 1984 (v am. dol.) Število Pričakovana zdravnikov na življenjska 100.000preb. doba ob rojstvu Umrljivost dojenčkov na lOOOživo rojenih Umrljivost zaradi srčnih bolezni na 100.000preb. ZDA 1.500 192 75 12 435 ZRN 900 222 73 13 584 Francija 800 172 76 10 380 Japonska 500 128 77 7 266 V. Britanija 400 154 74 12 579 Vprašanja ob družbeno-moralni vzgoji Zadnje čase je slišati različna stališča o izobraževanju učiteljev nasploh, še posebej pa o učiteljih osnovnošolskega predmeta družbe-no-moralne vzgoje (DMV). Želimo pojasniti, zakaj je izobraževanje učiteljev DMV nujno. Nekateri menijo, da izobraževanje učiteljev družbeno-moralne vzgoje ni potrebno in da naj bi bili v prihodnje vsi učitelji pripravljeni za tako delo ali pa da bodo ta predmet poučevali drugi strokovnjaki različnih profilov. Tako je med drugim menil tudi prejšnji komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, ki pa se ni konsultiral s katedro DMV, ki izvaja tako izobraževanje že 10 let, in tudi ne z drugimi organi in institucijami, ki so ga uvedle. Tudi različni strokovnjaki niso bili konsultirani, zlasti ne učitelj metodike DMV, ki stvar najbolje pozna in je tudi vodja komisije za DMV pri zavodu SRS za šolstvo. (Komisija je pripravila učni načrt za ta predmet, sprejet je bil lani maja.) Koristno bi bilo razpravljati z izvajalcem raziskave pri Pedagoškem inštitutu, ki proučuje to tematiko. Skratka; do stališča, da niso potrebni kvalificirani učitelji DMV, je prišlo v ožjem krogu, ki se s temi vprašanji ne ukvarja. Taka stališča so v nasprotju z idejnimi, pedagoškimi in psihološkimi spoznanji, do katerih smo prišli po 30-letni praksi, ob desetletnem izobraževanju takih učiteljev ter ob številnih raziskavah. Zato moramo javno ugovarjati, čeprav nas ni o tem nihče nič vprašal. Naša pojasnila so del širše študije. Predstavljena so bila tudi na skupni seji Komisije predsedstva CK ZKS za idejno delo v ZK ter Sekcije marksističnega centra CK ZKS za vzgojo in izobraževanje. Na tem skupnem sestanku je bilo ugotovljeno, da je izobraževanje učiteljev osnovnošolskega predmeta družbeno-moralna vzgoja nujno potrebno tudi. v prihodnje, če naj gradimo enoten sistem marksistične vzgoje in izobraževanja od osnovne šole prek srednje šole do višjih in vispkih šol. Tridesetletni razvoj DMV v osnovni šoli kaže, da so težave pri tem predmetu izvirale predvsem iz tega, da nismo imeli dovolj izobraženih učiteljev. Nujnost in upravičenost družbeno-moralne vzgoje v osnovni šoli se je močno povečala zlasti z uvedbo predmeta samoupravljanje s temelji marksizma (STM) v srednje šole in družboslovja v visoke: pokazala se je nova in neodložljiva potreba po kvalificiranih učiteljih DMV. Ni naključje, da smo na predlog Pedagoške akademije v Mariboru uvedli tako izobraževanje. Do danes smo usposobili več kot 140 učiteljev DMV. Njihovo delo kaže, da so kvalificirani učitelji tisti, ki lahko dajo temu predmetu in vzgojnemu področju pravo vrednost. Pred kratkim je bil sprejet nov učni načrt za ta predmet — četrti po vrsti. Učitelji, ravnatelji in tudi učenci vedo, da je to eno najtežjilji področij dela v osnovni šoli — zahteva podrobno in poglobljeno znanje o naši družbi, o mednarodnih problemih, o vprašanjih otrok in mladine in o poteh našega družbenega razvoja, učitelj mora imeti globljo družboslovno, filozofsko, etično, politično, pedagoško, psihološko in kulturno izobrazbo. Res je zaželeno, da bi imeli vsi učitelji tako razgledanost, vendar so taka pričakovanja iluzorna, zlasti pa ne moremo od vseh pričakovati globlje afinitete do DMV in metodičnega znanja. Prepletenost z drugimi vzgojnimi področji govori o tem, da za to področje izobražujemo kvalificirane učitelje in da tega dela ne opravljajo učitelji, ki so slučajno izbrani, ki so slabo strokovno pripravljeni in nemotivirani. Če mislimo, da lahko DMV poučuje kdorkoli, ta predmet podcenjujemo. Žal je tako podcenjevanje čutiti iz vseh stališč, ki jim ugovarjamo. Prav to, da predmet ni ocenjevan in da ima močan vzgojni pomen, terja kvalificirane učitelje, ki se bodo zavzeli Moti nas, da poskušajo nekateri izkoristiti prehod na visoko izobraževanje učiteljev kot pretvezo za ukinitev izobraževanja učiteljev DMV. Nihče ne zanika potrebe, nujnosti in možnosti, da bi vsi učitelji prispevali tudi k družbeni, moralni, idejni, obtambni in vsaki drugi vzgoji, vendar gre tu za vzgojno načelo, ki ga morajo uresničevati vsi učitelji — toda nekaj povsem drugega je učni predmet, ki terja kvalificirane učitelje, ki imajo še globlje naloge. Zahteve, da morajo biti vsi usposobljeni za tako delo, so nerealne. Tisti, ki zanikajo potrebo po kvaliciranih učiteljih DMV, dokazujejo, da problematike družbeno-moralne vzgoje kot vzgojnega področja in kot predmeta niso dovolj temeljito spoznali. Med nedokazane trditve štejemo tudi to, da bi lahko DMV poučevali različni strokovnjaki, ki jih srečujemo v osnovni šoli, zlasti šolski psihologi, pedagogi, socialni delavci, zadnje čase ponujajo osnovni šoli tudi filozofe, sociologe, učitelje STM in obrambe. Vsem tem je skupno, da niso usposobljeni za delo v osnovni šoli. Trditev, da bodo postali avtomatično primerni tudi za osnovno šolo, ker bodo poslej vsi učitelji imeli visoko izobrazbo, je na šibkih nogah. S temi strokovnjaki, ki bi prihajali med učence po eno uro na teden, kot »učitelji morale«, bi dosegli ravno to, čemur se želimo izogniti — »rdečega kateheta«, kar nam očitajo prav tisti, ki so proti kvalificiranim učiteljem DMV. Tudi trditev, da je treba pouk DMV bolj povezati z razredniškim delom in da zato ni treba izobraževati učiteljev DMV, je dokaj nenavadna. Nihče ne zanika, da bodočih učiteljev ne bi bilo treba bolj pripraviti za raz-redniške naloge, toda to ne daje kvalifikacije za pouk DMV. Nasprotno pa bodo kvalificirani učitelji DMV nedvomno odlično pripravljeni za vodenje razredne skupnosti in za vzgojo mladih za samoupravljanje. Res je, da tudi sedanji diplomanti katedre za DMV še ne ustrezajo, saj jim manjkajo različna znanja, ki jih med dveletnim študijem ne morejo dobiti. Prav zato smo želeli, da bi se učitelji DMV izobraževali tudi na visoki stopnji, kjer bi lahko storili več za njihovo boljšo pripravljenost za delo. Učitelj DMV mora študirati in obvladati tudi kak drug predmet osnovne šole, zlasti ustreza povezava z zgodovino, geografijo in slovenskim jezikom. S temi predmeti povezuje vsebino DMV. Skupno z učenci pripravlja temelje DMV že v 5: in 6. razredu za 7. in 8. razred, ko postane DMV poseben predmet. Za učenca torej DMV ni nekaj ločenega, posebnega, temveč je sestavina celotnega dela. Tako organsko lahko ravna le kvalificiran učitelj DMV, ki ve, kaj hoče, ki je tudi motiviran za tako delo, ne pa drugi, ki bi slučajno prihajali po eno uro na teden v razred, ki bi s srednjih šol prihajali otroke poučevat mora- lo; in tudi ne drugi, ki so »prevzeli« pouk DMV, saj je zanje le privesek k njihovi stroki in zaradi metodične nebogljenosti tudi veliko breme. Le uspešen pouk družbeno-moralne vzgoje pomeni pravo šolo za življenje in daje tudi podlago za pouk samoupravljanja s temelji marksizma v srednji šoli, vpliva pa tudi na pouk obrambe, na zdravstveno vzgojo in pozneje tudi na sociologijo in filozofijo. Ker ima tako pomembno izobraževalno in vzgojno vlogo, bi morali zanj še posebej skrbno pripravljati učitelje, ne pa ponujati vse mogoče nerealne, meglene in neperspektivne rešitve, ki imajo v ozadju vse drugo kot interese otrok, mladih in seveda področja DMV. Odločno se je treba upreti površnemu pojmovanju te vzgoje, ki je temelj socialistične vzgoje. Z nedorečenimi, polovičnimi in nestrokovnimi rešitvami pri izobraževanju učiteljev DMV spodbujamo nekvalitetno delo tudi pri STM v srednji šoli in razvrednotuje-mo marksistično izobraževanje. Ugovori proti izobraževanju učiteljev DMV so zelo zastareli, podobni so tistim, ki so sploh proti družbeno-moralni vzgoji. Podobne stvari smo srečevali ob uvajanju DMV pred več kot tridesetimi leti in zlasti takrat, ko smo uvajali izobraževanje učiteljev DMV. Trditve, da lahko tak predmet poučuje vsak učitelj, so se pokazale kot neosnovane in današnje stanje kaže, kako slabo smo napredovali tam, kjer je pri tem ostalo. Delo učiteljev DMV, ki so kvalificirani, dokazuje, kako prav je bilo, da jih izobražujemo. Pokazalo se je, da lahko le tako rešujemo težave, ki jih ni malo. In le z visokim izobraževanjem — v kombinaciji z drugimi predmeti osnovne šole — lahko dosežemo boljše uspehe. To je edina prava perspektiva, če mislimo resno, če predmet DMV cenimo in želimo, da bi mladim koristil. Vse druge variante in koncepcije, ki jih ponujajo, da bi stvar poenostavili in odrinili na rob, so kratkoročne in ne vodijo k ciljem, ki smo si jih zastavili, ko smo sprejeli načrt za družbeno-moralno vzgojo v osnovnih šolah in tudi na srednjih stopnjah. Poleg teh stvarnih, strokovnih, idejnih in družbenih potreb in razlogov gre še za to, da v Mariboru ohranimo tisti majhen drobec družboslovnega izobraževanja, ki bi z ukinitvijo takega izobraževanja bil izgubljen za vedno. Ohraniti bi morali tiste skromne začetke družboslovja, ki so zaživeli na pedagoški akademiji in na univerzi. Sedaj so seveda ogromni disproporci v primerjavi z Ljubljano — potlej pa sploh ne bi imeli več z ničimer primerjati. Upamo, da ni gospodarskih razlogov za ukinitev izobraževanja učiteljev DMV, da je šlo za strokovno, idejno, družbeno in znanstveno premalo premišljeno stališče. To so ugotovili tudi na omenjeni skupni seji obeh organov. To narekuje vsem, ki se ukvarjamo s temi vprašanji, da postavimo stvari na pravo mesto, da poskrbimo za to, da bi učitelje DMV kar najbolj kvalitetno pripravljali za njihovo zahtevno delo. Ukinitev izobraževanja učiteljev ob 30-letnici tega predmeta in ob 10-letnici katedre za DMV bi bila največja napaka, ki bi jo lahko storili pri reformi pedagoškega izobraževanja. To bi pomenilo več korakov nazaj in tega si ne moremo želeti in tudi ne smemo dopustiti, če čutimo odgovornost do mladih. Milan Divjak, Maribor sobotna priloga MJ stran 20 1 \ Ljubljana, 25. avgusta 1984 " . ' . _ , —. ANKETA DELA: Oskrba s surovinami in reprodukcijskim materialom Kljub veliko tarnanja so v slovenskih tovarnah vendarle optimisti Medtem ko v jugoslovanski industriji ugotavljajo, da se ugodna gospodarska gibanja iz prve polovice leta počasi zaustavljajo in da se bo to poznalo tudi pri počasnejši industrijski rasti, pa slovenska industrija pričakuje živahnejšo gospodarsko jesen. Optimizem ji vlivajo proizvodni rezultati v letošnjih sedmih mesecih, pa tudi to, da se julija preskrbljenost z uvoženimi deli in surovinami ni poslabšala, medtem ko se je preskrbljenost z domačim« celo izboljšala. Ali bo slovenska industrija do konca leta lahko vzdržala dosedanjo 3,5-odstotno rast? Si bo lahko zagotovila dovolj materiala za tako proizvodnjo? Bo ta tudi dovolj kakovosten, da se bo lahko s svojimi izdelki enakopravno kosala na tujih trgih? MARKO PERENIČ, direktor tozda Prodaja v Iskra Commercu: Poleg splošnega pomanjkanja in slabe izbire repromaterialov nas ta-reta še dve težavi: visoka devizna udeležba in nesorazmerno visoke cene. Zaloge so trenutno, med poletnimi dopusti, zadostne za tekočo proizvodnjo. Več zastojev pričakujemo v jesenskih mesecih, ko bodo zmogljivosti polno izkoriščene, saj primanjkuje bakra, aluminija, izdelkov črne metalurgije in plastike. Kar zadeva kakovost, si ne moremo privoščiti, da bi za tako zahtevno proizvodnjo, kot je naša lahko uporabljali slabše vhodne materiale. Zato smo vezani na ozek krog dobaviteljev, katerih izdelki nam po kakovosti ustrezajo. Razen redkih izjem skoraj vse vrste reproma-teriala plačujemo s konvertibilnimi devizami — tudi za tiste izdelke, ki jih prodajamo doma. Posamezni dobavitelji se okoriščajo s svojim položajem na trgu in zahtevajo več, kot smo jim sposobni dati. Ne upoštevajo težav, s katerimi se spoprijemamo na svetovnih trgih, zahtev, ki nam jih postavljajo tuji kupci, zamujanja plačil iz tujine in hudo mednarodno konkurenco. Kljub samoupravnemu sporazumu o skupnem izvozu ne nosijo rizika. Nesorazmerje med dovoljenim povečanjem cen repromateriala in končnih izdelkov se v praksi kaže še ostreje, kot je videti na pogled. Proizvajalci repromateriala namreč niso zadovoljni z dovoljenim povišanjem cen, zato izsiljujejo od kupcev še razna doplačila »na račun posebnih zahtev«. Tako so se, na primer, doplačila v ceni ene izmed surovin povečala od 10 do 50 odstotkov, uradno pa njeni izdelovalci prikazujejo le osnovno ceno, brez doplačila. Ce ne sprejmemo njihovih pogojev, ostanemo praznih rok, če plačamo, pa se počasi zmanjšuje naša akumulativna sposobnost in konkurečnost na tujih trgih. Kljub temu upamo, da bomo do konca leta z veliko truda in iznajdljivosti dosegli načrte. Kolikor deviz, toliko surovin MAKSIMILJAN SENICA, član kolektivnega poslovodnega organa za proizvodne in tehnične zadeve v TAM iz Maribora: Oskrba s surovinami je bila v prvem polletju letos precej slabša, kot je v zadnjem času. Nova censka politika je večkrat privedla do tega, da so dobavitelji ustavili dobave ali določen repromaterial prenehali izdelovati. V avgustu se stanje umirja. Ker pričakujemo, da bo do konca leta manj nejasnosti pri cenah, da se bo uredilo devizno plačevanje in ker smo dosegli tudi dobre devizne rezultate v prvem polletju, upamo, da bo do konca leta manj motenj pri oskrbi. Težave z dobavami so v sorazmerju z deviznimi plačili: skoraj pri vseh od 270 domačih partnerjih je nujna devizna udeležba, in če je redna, so redne tudi dobave. Proizvajalci repromateriala ne prodajo vsega blaga izvoznikom, zato si morajo izposlovati devize od tistih, ki jih ustvarjajo. Tako, na primer, na nas kot končne izvoznike odpade večji delež deviznih prispevkov. Ker pa v TAM prodajamo tudi na domači trg in ker kupujemo material tudi za te izdelke z devizami, je naša devizna blagajna hitro osušena. Letos bomo po naših ugotovitvah plačali kar 15 do 16 milijonov dolarjev domačim partnerjem, to pa je več, kot bomo porabili za neposredni uvoz. Poleg tega zahtevajo dobavitelji tudi sovlaganje pod izredno slabimi pogoji, marsikdaj pa celo devizne predujme. Letos je že vse leto neenakomerna dobava motorjev Industrije motorjev iz Rakovice. Tako bo letošnja proizvodnja vozil, v katera je vgrajen ta tip motorja, po lanski rekordni precej manjša. Pričakujemo pa, da bodo notranje težave v tej organizaciji do novembra ob naši pomoči odpravljene in da bo potem oskrba normalna. Kakovost repromateriala je bila lani izredno slaba, medtem ko se letos postopoma izboljšuje. Pri tem so se posebej potrudili v Tovarni glinice in aluminija v Kidričevem, v Color-ju iz Medvod in v Slovenskih železarnah. Brskanje za materiali nam jemlje čas in denar MARJAN KOŠUTA, direktor Vozil iz Nove Gorice: Naša proizvodnja je izrazito montažna, zato potrebujemo veliko različnih vrst materiala in polizdelkov, ki jih dobivamo od množice dobaviteljev. Brskanje po slabo založenem ftgu repromateriala nam vzame veliko časa in denarja, pa še nam ne uspe nabaviti vsega. Zdajle najbolj primanjkuje pnevmatik in izdelkov črne metalurgije. Uvažamo le okrog 10 odstotkov surovin, vendar moramo prigospodarjene devize prispevati tudi za skoraj ves domači repromaterial. Ker je ponudba doma slaba (malo bolje je le v Sloveniji) in dobavitelji zlahka prodajo vse, niha precej tudi kakovost. Kupec vzame tisto, kar mu ponudijo, sicer ostane praznih rok. Posledica so zastoji v proizvodnji. Pogosto pride do zastojev tudi zaradi neizpolnjevanja rokov ali če domače surovine romajo namesto k domačim kupcem čez mejo. V takih razmerah ne moremo pričakovati, da bomo do konca leta -lahko dosegli načrtovano rast proizvodnje. BOGOMIR REBERNIK, direktor Elme iz Ljubljane: Trenutno se lahko pohvalimo z boljšo preskrbljenostjo, kot je bila v prvi polovici leta in lani. Zdi se, da se je trg vhodnega materiala malo umiril, dobave tečejo po dokaj ustaljenem redu, o špekulacijah in zadrževanju blaga v skladiščih ni več toliko slišati. Še vedno pa nam v reproverigi postavljajo zahteve, s katerimi smo se morali sprijazniti: devizna participacija, dinarske naložbe v razširjeno reprodukcijo ali v preskrbo osnovnih surovin. Znašli smo se tako, da kupujemo odpadke raznih barvnih kovin in jih dajemo v predelavo našim dobaviteljem. Kakovost repromateriala je v glavnem nespremenjena. Okoli 20 odstotkov surovin uvozimo, in sicer v glavnem plastičnih mas, ki jih doma nihče ne izdeluje. Zaradi težav, ki smo jih imeli pri oskrbi lani in letos v začetku leta, naši načrti v tem letu niso preveč napeti. Zato bomo, če se razmere ne bodo poslabšale, lahko dosegli načrtovano enoodstotno rast proizvodnje. STANE DEBEVC, pomočnik komercialnega direktorja v Gorenju: Odkar smo s partnerji v reproverigi uskladili dolgoročne načrte in si v želji po hitrejšem napredku začrtali skupni razvoj, se je tudi preskrbljenost s surovinami in repromaterialom izboljšala. Težko je dobiti le nekatere barvne kovine, predvsem baker, nekatere vrste kemičnih izdelkov in izdelkov iz gume. Povpraševanje na. trgu repromateriala še vedno presega ponudbo, zato kupec blaga ne more izbirati. Bakra je, na primer, na našem trgu manj, kot ga potrebujemo, zato njegova cena raste, čeprav po svetu pada. Veliko izvozimo nizko obdelanega blaga, čeprav bi bilo za celotno gospodarstvo ugodneje, če bi izvažali končne izdelke. Za deficitarno blago zahtevajo dobavitelji sovlaganje, predujme, predvsem pa devizno soudeležbo. Razumljivo je, da mora del deviz, ki jih pridobimo s prodajo končnih izdelkov na tuje, odteči v reproverigo, saj jih potrebujejo tudi tisti, ki jih sami ne ustvarjajo — sicer bi se veriga pretrgala. Težava pa je v tem, da so nekateri proizvajalci repromateriala glede tega prezahtevni. Ker šepa tudi poslovnost in so dobave negotove, smo prisiljeni imeti večje zaloge poleg optimalnih še varnostne. To pa je precejšen strošek. Kakovost materiala je slabša, zato se bomo morali letos, v letu kakovosti v Gorenju, še posebej potruditi, da bomo iz slabših vhodnih materialov izdelali boljše izdelke. Za zdaj še lahko pokrivamo vse potrebe po devizah, letošnji proizvodni načrt pa bomo verjetno lahko tudi presegli. Težave premagujemo z iznajdljivostjo MUHAREM BOLIC, glavni direktor GIP Vegrad iz Titovega Velenja: Oskrba s cementom se je v zadnjem času malo izboljšala, vendar le po zaslugi naše iznajdljivosti in na račun večjih stroškov. Ker iz anhovske in trboveljske cementarne ni bilo dovolj cementa, smo ga začeli uvažati iz Avstrije, seveda po višji ceni, kot pa so naše cementarne tja izvažale cement. Poleg tega smo v okviru sozda IMOS, kamor sodi tudi Vegrad, združili devize za anhovski cement. Razširili smo tudi krog jugoslovanskih dobaviteljev cementa. Tako zdaj dobivamo cement s Kosova, ki pa je precej drag, saj moramo samo za njegov prevoz odšteti 10 do 20 odstotkov več denarja kot za njegov nakup. Cement dobivamo tudi iz BiH, iz Umaga, Zagreba in iz Srbije. Za zagrebški cement je bilo treba plačati vnaprej milijardo dinarjev. Avstrijski cement nas stane toliko kot kosovski. V te zasilne izhode smo bili prisiljeni, saj smo zaradi zamud pri betoniranju samo v desetih dneh izgubili poldrugo milijardo dinarjev. Taka razpršena in kratkoročna oskrba pa nas ne stane samo denarja, pač pa tudi veliko truda. Slabo je to, da se morajo s tem ukvarjati strokovnjaki, ki bi bili bolj potrebni pri drugih poslih. Težko dobimo valoviti salonit iz Anhovega in pocinkano in aluminijasto trapezno pločevino. Do nje pridemo po dolgi poti. V Skopje pošiljamo surovine za izdelavo pločevine, ti pa jo potem pošljejo v obdelavo še v Krapino in od tam pride k nam. Taka pločevina pa je zelo draga. Čeprav sovlagamo v proizvodnjo gum v kranjski Savi, jih od tam ne dobimo dovolj, ker imajo v Savi, kot trdijo, tudi sami težave z uvozom potrebnih materialov in s pomanjkanjem deviz. Manjka tudi kablov in inštalacijskega materiala. Ob vsem tem pomanjkanju sploh nismo mogli ugovarjati zahtevkom lesarjev, da bodo les podražili za 40 odstotkov. Gradbenikom pa ne dovolijo več dvigovati cen, čeprav so cene cementa in barv silno poskočile. ANDREJ OCVIRK, glavni direktor Belinke iz Ljubljane: Do konca septembra imamo dovolj surovin za proizvodnjo pralnih praškov. Seveda pa je treba vedeti, da z zdajšnjo proizvodnjo zadovoljujemo samo 70 odstotkov potreb po pralnih praških na jugoslovanskem trgu. Oskrba s surovinami je boljša kot lani, in to največ po zaslugi družbenega dogovora oskrbi jugoslovanskega trga z najnujnejšimi izdelki, ki velja že drugo leto. Po tem dogovoru zagotavlja polovico deviz, potrebnih za uvoz surovin za pralne praške, Naro- dna banka Jugoslavije, polovico pa jih moramo zagotoviti z lastnim izvozom, kar se Belinki le s težavo posreči. Oskrba s pralnimi praški je boljša verjetno tudi zato, ker je družbeni standard nekoliko padel in je zato tudi povpraševanje po praških manjše. Kakovost surovin za pralne praške pa je taka, kot jo zahtevajo standardi. JOŽE ZAGORC, generalni direktor Donita iz Medvod: Za zdaj smo razmeroma dobro preskrbljeni s surovinami in reprodukcijskim materialom vsaj že za naslednja dva meseca, tako da v septembru in oktobru ne pričakujemo težav v proizvodnji. Težje pa je napovedati, kako bo z oskrbo v zadnjih dveh mesecih leta. Veliko surovin smo namreč uvažali prek maloobmejnega prometa in na podlagi kompenzacijskih poslov, kjer pa so zdaj določene omejitve. Od domačih dobaviteljev smo si nekatere osnovne surovine zagotovili s samoupravnimi sporazumi, nekaj s sovlaganji v papirno industrijo v Črni gori in v fenolno kemijo v Ina Oki, nekaj pa z drugimi oblikami. Za nekatere surovine moramo prispevati tudi devizno soudeležbo. Dobro tečejo dobave surovin na podlagi sovlaganja. Z njimi smo si zagotovili vsaj p>etletno redno dobavo. Kakovost domačega materiala ni vedno zadovoljiva, pomagamo si tako, da tehnologijo prilagajamo kakovosti. Seveda nam to povzroča težave v proizvodnji, več je škarta, toda proizvodnja vsaj teče. Domači dobavitelji so nezadovoljni FRANČIŠKA HRIBAR, vodja nabave v Elanu: Letos smo s surovinami in repromaterialom precej slabo založeni. Trenutno je najteže dobiti jesenov in smrekov žagan les, aluminij, poliestrsko smolo in vzdrževalni elektromaterial. Od skupne vrednosti surovin in reprodukcijskega materiala ga okoli 55 odstotkov nabavimo doma, preostalo pa moramo uvoziti. V Elanu smo vedno dosti več izvozili kot uvozili in še vedno si prizadevamo čim več uvoznega vhodnega materiala nadomestiti z dorpačim. Pri tem smo do lani v povezovanju z domačimi dobavitelji želi že kar lepe uspehe, v zadnjem času pa je domača preskrba spot začela šepati. Ne uvažamo le nekaterih surovin za smuči, jadralna letala in čolne, ki jih doma nihče ne izdeluje, ampak tudi tiste, ki smo jih še pred časom v celoti kupovali doma. Tako moramo na primer zdaj uvoziti kar polovico potrebnega aluminija, na tujem si moramo priskrbeti del poliestrskih vlaken in raznih smol. Preskrba z repromaterialom iz uvoza poteka za zdaj nemoteno, težava je le v premajhnem deležu deviz, s katerimi lahko razpolagamo. Težje je z domačimi dobavitelji: ti v lovu na devize izvozijo večino svojih izdelkov, zato se na njihove dobave ne moremo zanašati. Tako prihaja tudi do velikih zamud, ki nas ovirajo pri izpolnjevanju postavljenih rokov, in do zastojev v proizvodnji. Dobavitelji se opravičujejo, češ da nimajo dovolj surovin iz uvoza in da zato delajo tisto in iz tistega, kar jim je pač na razpolago. Pri tem seveda trpi tudi kakovost materiala. Poleg tega nas veže devizna udeležba, nekatere surovine za dobavitelje moramo sami uvoziti, dajati dinarske predujme ali sovlagati v nove zmogljivosti. Kljub temu pa se reproveriga takrat, ko je treba blago dobaviti, velikokrat pretrga. Iz težav se skušamo reševati tako, da najemamo blagovne kredite ali da skušamo materiale, ki jih ne dobimo doma, pravočasno uvoziti. Da bi se sami lahko držali rokov, je marsikdaj potreb-no tudi delo ob prostih sobotah in nedeljah. Na preseganje plana tako ni mogoče računati, saj bomo, če se razmere do konca leta ne bodo izboljšale, lahko zadovoljni, če bomo naredili toliko, kolikor smo si začrtali. ZVONE TISELJ, vodja nabave v Javoru iz Pivke: Z osnovno surovino, lesom, smo bili nekoliko na tesnem sp>omladi, nato pa smo si med dopusti naredili zaloge, ki nam obetajo nemoteno delo. Nekaj lesa uvozimo iz Afrike, drugega dobimo doma: 60 odstotkov od slovenskih lesarjev, 40 odstotkov pa iz drugih republik. Pri domači oskrbi imamo težave z zapiranjem lesarjev v republike in regije. Tako s slovenskimi dobavitelji nimamo težav, dokaj redno dobivamo to surovino tudi iz Gorskega Kotarja, medtem ko težje pridemo, na primer, do slavonskega lesa. Ker precej svojih izdelkov izvozimo, za zdaj tudi še nimamo posebnih težav pri zbiranju deviz za obvezno združevanje v reproverigi. Združevanje je namreč pogoj, da pravočasno dobimo razne lake, lepila, tekstil, gumo, kemične izdelke in p>odobno. Zastojev v proizvodnji in težav pri doseganju proizvodnih načrtov ni, pa tudi izvozni rezultati so ugodni. Pričakujemo, da bo tako tudi do konca leta. Pri nakupu sladkorja se zatika MARKO SOK, glavni direktor Žita iz Ljubljane: Večjih težav pri oskrbi s surovinami ne pričakujemo, čeprav se zdaj zatika pri nakupu sladkorja. Pri oskrbi z uvoženimi surovinami (kakavom, gumijem) pa računamo na kooperantske pogodbe s tujimi partnerji. Potrebe po pšenici so (vsaj na papirju) zadovoljene do konca prvega polletja prihodnjega leta, načrtujemo celo prehodne zaloge. Moke in kruha v 27 slovenskih občinah, ki jih oskrbuje Žito, torej ne bi smelo manjkati. Seveda pa bo oskrba precej odvisna od nemotene dobave moke, saj moramo poleg namlete moke v naših mlinih dokupiti še 27 tisoč ton moke. Več kot 80 odstotkov pšenice smo si že zagotovili na podlagi dolgoročnih samoupravnih sporazumov, sklenjenih s kmetijskimi kombinati v Vojvodini, Slavoniji in Sloveniji. Tudi pri nakupu moke samoupravni sporazumi vse bolj spodrivajo kupoprodajne odnose. Celo oskrbovalno verigo pa motijo censka neskladja med surovinami in končnimi izdelki, zato se mlini in pekarne otepajo z izgubami. Pri nakupu sladkorja se zatika pri jugoslovanskih dobaviteljih, ki zahtevajo vnaprejšnje plačilo za naročene količine in ne dopuščajo plačila z reeskontnimi posojili. Tega pa zaradi izgub ne zmoremo. Končne rešitve še ni, upamo pa, da jo bomo našli skupaj s slovenskimi porabniki sladkorja. Zaradi pomanjkanja deviz ne moremo uvoziti dovolj kakava za čokolado. Predvidevamo pa, da bomo prihodnje leto lahko del kakava uvozili z devizami, ki jih bomo zaslužili z izvozom nekaterih naših čokoladnih izdelkov, del pa na podlagi družbenega dogovora, ki nam omogoča, da iz zvezne blagajne dobimo del deviz, če med turistično sezono zagotovimo nemoteno oskrbo s čokolado. Letos smo v tozdu Triglav Gorenjka v Lescah že začeli izdelovati nekatere čokoladne nadomestke, ki jih bomo na podlagi že sklenjene kooperantske pogodbe prodajali zahodno-nemškemu partnerju Hitschler Internacional. To je tudi solidna osnova za uveljavitev nove proizvodnje v tej tovarni. JURE POKORN, generalni direktor Konusa iz Slovenskih Konjic: Z uvoženimi in domačimi surovinami smo bolje založeni kot lani v tem času, zalog je za dva do tri tedne več. Nasploh opažamo, da je oskrbi v državi namenjena večja pozornost kot prej in da jo tudi sistemsko rešujejo. Zato smo bolj optimistični in računamo, da bomo do konca leta izpolnili izvozni in proizvodni načrt, še zlasti, ker so nam zdajle stekli posli z Iranom. Če ne bo večjih sistemskih sprememb pri uvozno-izvoznih poslih, potem ne bi smeli imeti težav pri zagotavljanju deviz za uvoz potrebnega materiala. Nekoliko bolj tvegano pa je napovedovanje o oskrbi z domačim repromaterialom do konca leta. Ne vemo, ali se bodo cene na domačem trgu umirile ali pa bodo sledili še kakšni visoki skoki. Tu gre predvsem za najpomembnejše surovine (potrebujemo pa jih kakih 1500), kot so kemikalije, nekatere vrste plastičnih granulatov in umetnih vlaken. Poleg nezanesljivih cen nam povzroča največ sivih las slaba kakovost materiala: domačega in uvoženega z Vzhoda. Vzrok za nihanje kakovosti so nezanesljivi dobavitelji, pa tudi težave, ki jih imajo ti s surovinami. Dobavitelji, zlasti iz drugih republik, se ne držijo rokov pri dobavah, čeprav smo vlagali v razvoj njihove surovinske industrije. Zahtevke po devizni soudeležbi rešujemo tako, da dobaviteljem repromateriala uvažamo surovine za predelavo. Tekstilci in usnjarji do surovin v reprodukcijski verigi___________________ EDVARD OSTANEK, direktor komercialnega sektorja Tekstilindusa iz Kranja: Glavne surovine, bombaža, ki jih v glavnem uvažamo, imamo dovolj na zalogi, vendar ta bombaž ni tak, kot bi ga potrebovali, da bi lahko kar najbolj izkoristili proizvodne zmogljivosti in tehnološko opremo in se po kakovosti izdelkov lahko tudi kosali s tujo konkurenco. Domačih viskoznih in poliester-nih vlaken imamo za sproti. Pa še tu se zatika pri kakovosti in nespoštovanju dobavnih rokov. Največje težave so z barvili in kemikalijami, ki jih v glavnem uvažamo. Svoj del deviz za uvoz še nekako zagotavljamo, saj naš izvoz teče po načrtu, zatika pa se pri združevanju deviz naših kupcev ali pri zagotavljanju deviz prek bančnih linij. Računamo, da bomo do konca leta izpolnili proizvodni načrt. Obratovanje lahko ogrozijo samo novi predpisi, bodisi pri združevanju deviz gospodarstva, morebitne spremembe pri režimu izvoza na konvertibilni trg (pri določanju izvozne kvote tekstila v EGS) in, seveda, če združevanje naših partnerjev ne bo teklo vsaj v dogovorjenih okvirih. AVGUST OREHEK, šef komerciale Tndu-plati iz Jarš: Deviz, ki nam ostanejo je premalo za uvoz potrebnega materiala, saj tudi rast izvoza ni taka, kot jo' družba zahteva. Kljub temu smo doslej zadovoljevali vse zahtevke naših dobaviteljev po devizni soudeležbi. Pomagali smo si tako, da smo organizirali skupni izvoz z dobavitelji repromateriala, s klirinškim uvozom in s kompenzacijskimi posli. Repromateriala in surovin imamo za sproti. Največje težave so z bombažem, ki ga uvažajo predilnice. V tekstilni industriji smo sicer vzpostavili reprodukcijske verige, vendar razdeljevanje surovin ni urejeno. V naši tovarni smo zaradi pomanjkanja repromateriala še bolj občutljivi,- saj pri oskrbi nismo OD SOBOTE DO SOBOTE Samovolja In zakon Prejšnji mesec je jugoslovansko javnost osupnila novica iz Klado-va, kjer je direktorica nekega podjetja, ki gradi hidroelektrarno Djerdap II., prepovedala potek sestanka mladinske organizacije, na katerem naj bi obravnavali težave, pomanjkljivosti in napake v tej delovni organizaciji. Kako je direktorica preprečila sestanek? Brž ko je na hodniku opazila razglas, s katerim so mladinci vabili na sestanek, da bi se pogovorili o nepravilnostih na gradbišču, je stopila na ljudsko milico in dejala tovarišem miličnikom, da v njeni delovni organizaciji pripravljajo nezakonit sestanek in da ga je treba prepovedati. Miličniki so sedli v patruljno vozilo in ker so prišli prej (to je le ena od ljubkih podrobnosti), so zavili v obrat družbene prehrane in sedli h kosilu — da bi jim minil čas. Med kosilom je prišel v družbeno restavracijo tudi predsednik mladinske organizacije in miličniki so mu brž, da ne bi taval v negotovosti, med dvema zalogajema, povedali, da so prišli preprečit potek nezakonitega sestanka in da naj se raje ne upira, sicer bodo morali poseči po sili. Zalegla niso nikakršna predsednikova pojasnila, da je sestanek zakonit in«tia je zakonito sklican ter da se ga bodo udeležili zakoniti mladinci. Milica je bila stroga in mladinci so se odločili, da ne bodo delali škandala: zapustili so prostor, predviden za sestanke, in odšli v svoje spalnice, kjer so imeli, tokrat zares, ilegalen sestanek. Tako se je glasila vest iz Kladova. Ko so bralci čakali na razplet, pa so iz Kladova usahnile novice, zadnja je bila izjava predsednika občinske konference mladine, ki je rekel, da bodo vso stvar »resno pretehtali«. Toda mesec po tem dogodku še vedno »tehtajo«, saj vesti ni več. Te dni smo še iz Kobarida, iz tovarne šivank in medicinske opreme Tik, zvedeli vest, ki ni na prvi pogled v nikakršni zvezi z zgodbo iz Kladova. Bralcem Dela je znana: kemika dr. Fetra Žemvo, člana kobariškega kolektiva in urednika tovarniškega časopisa, so zvijačno odvisni samo od tekstilcev, temveč tudi od aluminija, kemikalij in barv. Kakovost domačega materiala je sicer zadovoljiva, ni pa primerljiva s kakovostjo uvoženega. To je predvsem očitno pri akrilnih vlaknih, ki smo jih prej uvažali. IVAN PAVLIN, direktor Cicibana iz Mirna pri Novi Gorici: Doslej je bila oskrba z uvoženim repromaterialom razmeroma dobra, saj smo se z njim oskrbovali prek maloobmejne menjave z Italijo, kamor tudi izvažamo naše čevlje. Uvažamo predvsem kakovostne materiale, ki se jih doma ne dobi, namenjeni pa so za izvozno proizvodnjo. Takih materialov je veliko, od kož do usnja, saj tuji kupci zahtevajo večjo kakovost čevljev. Oskrba z domačim repromaterialom je kronično slaba. Da bi si zagotovili več kož in usnja, smo v okviru usnjarsko-predelovalne industrije čevljarji sovlagali v surovinsko industrijo. Tako imamo z vrhniškimi usnjarji, ki so naš velik dobavitelj kož, zelo dobre odnose. Z dobavitelji iz drugih republik pa so težave, saj jih večina ne spoštuje dogovorov. Dobaviteljem repromateriala uvažamo tudi nekatere surovine (denimo za lepila). Polletne proizvodne načrte smo izpolnili, bolj črnogledi pa smo v drugem polletju. In to zaradi nenadne ustavitve maloobmejnega prometa. Zdaj bi, denimo, morali dobiti iz Italije materiale, ki smo jih naročili pred tremi, štirimi meseci, da bi lahko poslali pravočasno na trg zimske čevlje in škornje. Poslovne vezi, ki smo jh vzpostavili z Italijo in po tej poti tudi izravnali plačilno bilanco s to državo, so zdaj pretrgane, namesto da bi se pri nas trudili, da bi po tej poti izravnavali plačilne bilance tudi z drugimi državami. Pri izvoz-no-uvoznih poslih je nasploh preveč administriranja, predpisi se nenehno spreminjajo, v takih razmerah pa ni lahko dobro gospodariti. ★ ★ ★ Zagotoviti si surovine in reprodukcijski material je postala glavna skrb predelovalne industrije. Po svetu so si oskrbo uredili na dolgoročnih osnovah, pri nas pa zaradi deviznih zadreg in drugih gospodarskih težav in nesmislov večina organizacij združenega dela živi iz rok v usta. V tovarnah se zavedajo, da se iz težav lahko izkopljejo samo z iznajdljivostjo pri zagotavljanju potrebnega materiala, kar pa, žal, ni dolgoročna rešitev. Celo več. Tako v tovarnah po nepotrebnem trošijo energijo, čas in denar, namesto da bi skrbeli za kakovost izdelkov, za pravočasno izdelavo, za pametnejše načrtovanje proizvodnje, da si ne bi po nepotrebnem delali zalog, ki vežejo kapital. V tovarnah ne skrivajo, da si je treba zagotoviti vse surovine, samo da proizvodnja teče, da so ljudje zaposleni. Zaradi tega so prisiljeni pristajati na razne zahteve dobaviteljev: da surovine plačujejo dražje kot sicer, da privolijo v devizno soudeležbo ipd. Zato trpi tudi kakovost izdelkov, ki bi morala vleči našo proizvodnjo zlasti v izvoz. Priznati pa je treba, da se v nekaterih gospodarskih panogah vendarle počasi oblikujejo reprodukcijske verige, da se proizvajalci povezujejo med sabo, skupaj kupujejo surovine, iščejo izhode iz deviznih zadreg in tudi odgovornost za nepravočasne dobave in za slabo kakovost izdelkov. Tudi industrija reprodukcijskega materiala se je začela zavedati, da zdajšnje veliko povpraševanje ne bo večno, zato skuša tudi sama navezati trdnejše stike s kupci. Do takih spoznanj se seveda povsod niso dokopali, tudi v že oblikovanih reproverigah je še vedno veliko izsiljevanja, a vsaj ni več kratkih stikov, denimo med predilnicami in tkalnicami. Glavni namen ankete pa je vendarle bil ugotoviti, ali bo slovenska industrija ob vseh teh težavah lahko vzdržala takšno rast proizvodnje, kot jo je imela v sedmih mesecih letos. Zanimivo je, da so v vseh anketiranih delovnih organizacijah kljub tarnanju vendarle optimistični glede oskrbe z repromaterialom in glede proizvodnje, čeprav ta optimizem ponekod ne seže niti do konca leta. Bojijo se tudi, da jim ne bi gospodarska politika z novimi predpisi spet prekrižala računov. Nekateri drugi podatki kažejo, da naročila izdelkov upadajo, iz česar se da sklepati, da ne bo več takega pritiska na reprodukcijski material. Manjša naročila pa utegnejo skaliti optimizem v tovarnah, saj lahko začno industrijsko rast bolj ovirati kot samo pomanjkanje reprodukcijskega materiala. BOŽENA KRIŽNIK TONJA SLOKAR Foto: Miško Kranjec prijeli na območju tovarne in ga s pomočjo organov ljudske milice odpeljali v psihiatrično bolnišnico v Idriji; tam so ga obdržali tri dni, zdravili in pomirjali z injekcijami in tabletami. Nihče ni zanikal podatka, da so dr. Žemvo odpeljali s pomočjo tovarniškega zdravnika, tovarniškega šoferja in bolničarja — pa na nagovarjanje direktorja in njegovih najožjih sodelavcev. In kaj se je potem zgodilo v Tiku, je bralcem prav tako znano: delavci so se naslednjega dne, potem ko so odpeljali dr. Žemvo v norišnico, zbrali na sindikalni sestanek. Terjali so, naj vso zadevo raziščejo in krivce kaznujejo. Na koncu so direktorja zamenjali in, kot se ponavadi zgodi, ko se stvari sprožijo, je na dan prišlo marsikaj o načinu vodenja v tej delovni organizaciji. V kateri smeri bi lahko iskali podobnost v obeh primerih - tako različnih po kraju dogajanja, po vsebini dogodkov in po epilogu? Sicer je veliko stičnih točk, saj so v kladov-skem in kobariškem primeru povsem jasni samovoljnost, manipuliranje, kršenje samoupravnih načel in tudi človeških in državljanskih pravic. V prvem in v drugem primeru so z nasiljem urejali navzkrižja med samouprav-ljalci in poslovodnim vrhom ter ljudem kratili elementarne ustavne pravice, da povedo svoje mnenje in izrečejo kritiko, v obeh primerih pa presenečata predrznost moči in nemočnost delavcev, da bi se postavili po robu najbolj grobim manifestacijam samovolje. Toda vse to smo že videli, od Karavank do Vardarja, in tudi ocenili kot odpor proti resničnemu samoupravljanju v okoljih, kjer se je poslovodni strukturi posrečilo zastrašiti večino samo-upravljalcev. Torej to ni ne nova ne nenavadna tema. Tisto, kar bi nas moralo v obeh primerih resno zaskrbeti, so — mesto, vloga in delež organov ljudske milice. Na temelju kakšnih pooblastil, po kakšnih zakonskih instrumentih, s pomočjo kakšnega pravnega postopka, po kakšnih formalno-pravnih aktih so ravnali v obeh primerih v pravni državi, kakršna je naša, organi milice? Ali v kladovskem primeru obstaja prijava javnemu tožilcu, ali je javni tožilec na temelju »upravičenega suma« izdal nalog organu milice, da začasno prepove mladinsko zborovanje — saj o končni prepovedi lahko odloči samo pristojno sodišče — in naposled, ali so miličniki v obratu družbene prehrane poka- zali predsedniku mladine, ko so se pogovarjali z njim, uradni nalog o začasni prepovedi poteka omenjenega sestanka? Ne, niti ena od teh zakonskih predpostavitev ni obstajala, kot zanesljivo vemo. V kobariškem primeru je vse še bolj kalno. Po naši zakonodaji je treba opraviti, preden kakega občana odpeljejo na psihiatrično kliniko, toliko zdravstvenih in pravno-formal-nih poprejšnjih priprav - da človeka že pošteno boli glava. Celo v okoliščinah, ko so zbrana vsa mnenja medicinskih forumov, celo tedaj, kadar je občanova družina dala za to soglasje, in celo tedaj, ko je prihodnji bolnik kake klinike za živčne bolezni potrjeno bolan in že nasilen, izdajo dovoljenje za to, da ga pripeljejo, s precejšnjimi pomisleki in poprej pošteno razmislijo o tem. Kot pravijo dobri poznavalci te problematike, včasih veliko število začetnih priprav, ki jih je naš zakonodajalec predvidel v primerih, ko je treba spraviti kakega občana v psihiatrično kliniko, vse skupaj tako zaplete, da je še patološkega morilca ali notoričnega alkoholika težko spraviti tja, kamor v resnici spada. Toda zakonodajalec dobro ve, zakaj tako ravna: izolirati občana na psihiatrično kliniko je tako resna stvar in ta ukrep je v tolikšni meri mogoče zlorabiti, da je bolje (takšno je stališče zakonodajalca), da kak norec še dan ali dva ostane zunaj bolnišnice, kot pa da bi zdravega spravili tja s pomočjo nezanesljivih zdravstvenih in drugih ocen. Ali so organi milice v Kobaridu pregledali celotno dokumentacijo v primeru dr. Žemve in ali so imeli pravilen nalog, preden so ponudili svojo roko zakonske pomoči pri spravljanju tega človeka v psihiatrično kliniko? Podpisani novinar tega iz gradiva, s katerim je postregel dnevni tisk, ne ve, toda vse tisto, kar se je zvrstilo poprej in sledilo pozneje, preden so odpeljali dr. Žemvo, in potem, ko je prišel iz bolnišnice, napeljuje na misel, da so bili miličniki, milo rečeno, zaslepljeni. Ugled, ki ga organi milice uživajo v Jugoslaviji, je bil težko pridobljen, zgolj s spoštovanjem zakona. Zato je kakršnokoli manipuliranje z milico — četudi milica pri tem sodeluje z najboljšim namenom in v veri, da opravlja pošteno delo — nevarnejše, kot bi se to utegnilo zdeti površnemu opazovalcu. Občan mora verjeti, da je miličnik — njemu v pomoč, ne pa silam nasilja in brezzakonja. JUG GRIZELJ