Ljubljana, 11. julija 1981 sobotna. priloga stran 15 DELO \ A r7\ JL V ■ X1 novi stari erehi ani oh tem času smo zapisali optimistično obarvano napoved naše blagovne menjave z zahodnoevropsko gospodarsko skupnostjo — utemeljujoč z dokaj ugodnimi rezultati prvega polletja, predvsem pa z dejstvom, da je julija pričel veljati trgovinski del novega gospodarskega sporazuma z EGS. ki našim izvoznikom daje večje možnosti za prodor na skupni trg. kot so jih imeli dotlej. Ob obletnici novega trgovinskega režima je ocena za naše gospodarstvo neugodna. Analiza poslovanja v prvem letu novih trgovinskih pravil kaže, da so okvirni cilj gospodarske strategije, ki je bil hkrati osnovno vodilo v dolgotrajnih in napornih pogajanjih o novem sporazumu — torej v petih letih znižati blagovni primanjkljaj od dobrih tri milijarde dolarjev na nekaj manj kot milijardo ali na raven iz leta 1974 — čedalje bolj odmika. Podatki za prve štiri mesece, ki jih je objavil zvezni sekretariat za zunanjo trgovino, kažejo, da izvoz na trg EGS znova pada. uvoz ponekod stagnira, drugod pa raste, kar je tudi prevladujoča tendenca, kot pričajo številke. Rezultata teh gibanj sta slabše pokritje uvoza z izvozom in naraščajoč trgovinski primanjkljaj, ki — če ga aritmetično posplošimo - presega rekordno raven iz leta 1979, konkretneje: v prvih štirih mesecih smo v države evropske skupnosti izvozili za 13.1 odstotka manj kot v enakem obdobju lani (letos 733,2 milijona dolarjev, lani 843.3 milijona), kupili pa za S.7 odstotka več (letos 2.038 milijonov dolarjev. lani 1.874 milijonov), kar daje v trgovinski bilanci 1.304.8 milijona dolarjev primanjkljaja (lani le 1.030.7 milijona). Pokritje uvoza z izvozom je padlo od 45 na 36 odstotkov. Polletna bilanca bo najverjetneje pokazala še temnejšo podobo, če upoštevamo, da naša trgovina z EGS nikakor ni premočrtna. Znano je, da izvozniki štartajo z največjim zagonom v prvih mesecih, čez poletje prodaja na tuje pada (bolj kot nakupi) in se pozno jesc^ti in v zimskih mesecih znova približa pomladanski ravni. A tudi če bi bila trgovina uravnotežena po mesečnih obdobjih, bi preprost izračun pokazal, da se nam obeta slaba zunanjetrgovinska bilanca: trikrat 1.3 milijarde dolarjev primanjkljaja daje 3.9 milijarde, toliko se luknja v naši blagovni menjavi z zahodnoevropsko skupnostjo gotovo ne bo povečala, a 3,3 milijarde iz leta 1979 kaj lahko presežemo. Neugodna bilanca ne pomeni le mrzlega piša za letošnje gospodarske načrte, pač pa tudi zmanjšuje manevrski prostor za uresničitev globalnega cilja, ki smo ga zapisali ob sklenitvi gospodarskega sporazuma z evropsko skupnostjo, namreč da v petih letih trajanja novih trgovinskih pravil preobrnemo blagovne tokove in vzpostavimo izhodišče za uravnoteženo zunanjetrgovinsko menjavo. T skanje razlogov za znova anemično bilanco najprej pripelje do ugotovitve, da je lanski zagon, ko smo na eni strani s političnimi akcijami in ekonomskimi ukrepi utirali pot večjemu izvozu, hkrati pa drastično omejili na- kupe na tujem, pojenjal. Pri sedanji stopnji odvisnosti od uvoznega repromateriala, surovin, energije, tehnologije in drugih dejavnikov je bilo navsezadnje pričakovati, da se bo uvozni tok povečal, a neugodna bilanca je in ostaja v prvi vrsti posledica premajhnega nastopanja na zahodnoevropskem trgu. Zmanjšanje izvoza za dobrih sto milijonov dolarjev v štirih mesecih je najzgovornejše potrdilo takšnemu sklepu. Ne gre si delati utvar: štirimesečna bilanca je dejanski podoba konkurenčnosti našega blaga na tujem in odvisnosti od (prelahkega) uvoza iz zahodnoevropske skupnosti. Četudi so pogajanja o novem gospodarskem sporazumu z EGS trajala dobra tri leta in je naše gospodarstvo torej imelo na voljo dovolj časa za globalno analizo ekonomskih odnosov s skupnim trgom ter za pripravo na novo obdobje trgovanja, je na dlani, da smo ob pričetku veljave trgovinskih določil (gospodarski del sporazuma bo pričel veljati šele, ko ga bodo ratificirali v desetih parlamentih, doslej sta to storili le dve članici, kar kaže, da je politična zavzetost za urejanje odnosov z našo državo pri njih popustila) docela nepripravljeni. O tem nas prepriča, denimo, bilanca izkoriščenosti kontingentov za brezcarinski izvoz v EGS. Od skupno 29 izdelkov, ki jih smemo brez carinskih davščin prodajati do določene zgornje meje, nato pa nas na mejah »prestrežejo« polne carine, smo od lanskega julija do decembra izkoristili le 11 kontingentov, ali drugače, za 18 izdelkov —za katere so naši pogajalci tolkli hud boj z izvedenci bruseljske komisije — sploh nismo izrabili možnosti, ki smo jih imeli. Teza o nepripravljenosti je še jasnejša, če jo podkrepimo z letošnjo polletno bilanco. Od začetka januarja do drugega julijskega tedna smo od 29 izdelkov izrabili kontingente za 12, pri osmih pa smo po podatkih komisije EGS — na 75 odstotkih dogovorjenega kontingenta, kar pomeni, da naše izvoznike kmalu čakajo carinske ovire. Skratka, v pol leta smo tako rekoč izkoristili 20 do 29 izdelkov pod kontingentiranim brezcarinskim izvozom. Veliko bolje torej kot v lanskem polletnem obdobju. Druga okvirna ugotovitev je brez dvoma, da naša zunanjetrgovinska pobuda peša za možnostmi zahodnoevropskega trga. Uvozni »seznam« EGS zajema približno 1.200 postavk, torej skupin izdelkov, od katerih jih izkoriščamo med 150 in 200. Če upoštevamo, da je tukaj vštetih 29 postavk s kontingentiranim brezcarinskim izvozom ter 37 izdelkov pod nadzorstvom ali podvrženih različnim drugim omejitvam, vse drugo pa je carine oproščeno, je jasno, da je naša ponudba premalo pestra in da je glavni razlog za nižjo prodajo v cenah. Za večje poseganje na zahodnoevropski gospodarski prostor je torej treba podrobneje proučiti značilnosti in absorbacijske sposobnosti tega velikega trga, ugotoviti, kaj lahko ponudimo z našo ceno, s produktivnostjo in z drugimi dejavniki, ki določajo konkurenčnost jugoslovanskega blaga. To je neločljivi del zunanjetrgovinske strategije, ki jo mora imeti izdelano vsaka država, če se želi vključiti v zahodnoevropski trg. Res je sicer, da je Japonska s komaj 15 izvoznimi postavkami lani v evropski skupnosti naredila enajst milijard dolarjev zunanjetrgovinskega presežka, a to je že druga zgodba. V obdobju, ko se ne moremo pohvaliti s specializiranostjo, ki jo v deseterici že lep čas kažejo japonski izvozniki, je potreba predvsem analizirati globalne absorbcijske sposobnosti držav EGS in na podlagi takšne analize ugotoviti, kje so sive lise, v katere naša izvozna ponudba še ni segla. onudba je pogosto šibka tudi zavoljo tega, ker blaga, ki so ga v zahodni Evropi pripravljeni kupiti, naši proizvajalci ni-JL majo. Zastopniki jugoslovanskih delovnih organizacij v zahodni Evropi ali skupna gospodarska predstavništva imajo na pretek dokumentiranih podatkov, koliko ponudb so dobili od potencialnih kupcev, iz EGS, a se je po kontaktiranju naših proizvajalcev izkazalo, da blaga, ki ga zahodna Evropa želi kupiti, ne moremo dobaviti (iz različnih razlogov, od pomanjkanja repromateriala ali surovin do vrste drugih). Pregled razlogov za manjšo prodajo naših izdelkov se običajno ustavi na že tradicionalnem seznamu, ki ga skoraj redno slišimo na sestankih zunanjetrgovinskih predstavnikov v tujini. Gre za cene, ki so velikokrat neprivlačne, kakovost, ki ob dobavi odstopa od dogovorov ali celo vzorcev, neupoštevanje dobavnih rokov ter — v novejšem času —- notranji ukrepi, predvsem omejevanje uvoza repromateriala, na katerega smo se navadili v predstabilizacijskih časih. Lanska devalvacija dinarja, ki naj bi bila eden glavnih dejavnikov prodora na zahodni trg, se je prav zaradi pomanjkljivih priprav na ta ukrep raztopila hitreje, kot je bilo mogoče domnevati. Možnosti za prodajo na zahodnoevropskem trgu pogosto trčijo ob spoznanje, da je cena, ki jo ponujamo tujemu kupcu, zanj previsoka in posel pade v vodo ali na konto konkurentov. In pri tem ne gre omenjati le članic SEV, ki z drugačnim načinom oblikovanja cen zmorejo tekmovanje z drugimi državami. Naših cen ne določajo le drage surovine, energija, tuja tehnologija in reprodukcijski material, pač pa tudi dejavniki, na katere lahko vplivamo, kot je produktivnost dela, ki šepa za zahodnoevropsko. Že podatek, da smo — posplošeno gledano - manj konkurenčni praviloma v panogah, kjer je potrebna visoka stopnja obdelave (torej strojev in živega dela), je pri tem nadvse zgovoren. prašanje je, ali je usmeritev v izvoz •U. zgolj zaradi pridobitve konvertibilne l / valute, ne glede na to, ali izvažamo s ¥ prebitkom ali ne, dolgoročno opravičljiva. V zaostrenih ekonomskih razmerah, ko račun v boju velikih najpogosteje plačujejo šibkejši, je morda utemeljeno obdržati priborjeni položaj na zahodnoevropskem trgu, upajoč, da se bodo razmere polagoma spremenile. A naše razmišljanje mora iti dlje in treba se je pripraviti na čase, ki bodo nekaterim izdelkom onemogočili prodajo na zahodnem trgu ali pa se to ne bo več izplačalo. Jasno je, da »Crvena zastava« tako kot tudi drugi jugoslovanski proizvajalci — potrebuje konvertibilno valuto, brez katere ni več mogoče poslovati v odprtih gospodarskih odnosih. A če že moramo izvažati ali kadar menimo, da je trg, kakršen je zahodnoevropski, treba obdržati tudi v sušnih časih recesije, ali ne bi kazalo povsod odpirati mešanih družb, podobnih tisti, kakršno imamo v Veliki Britaniji, ki skrbi za prodajo, servisiranje, dobavo rezervnih delov, publiciteto in si navsezadnje tudi deli dobiček ali izgubo. Tam, kjer so odnosi urejeni s konsignacijsko prodajo zahonoevropskega poslovneža, le-ta namreč pobira svoj zagotovljeni odstotek in ga motivira za boljšo prodajo. In slednjič, kar zadeva cene, polagoma bo treba potegniti jasno ločnico med izdelki, ki jih glede na konkurenčnost in komparativne prednosti naših proizvajalcev lahko izvažamo v daljši perspektivi, ter onimi, ki jih bomo prodajali zgolj toliko časa, da postavimo na noge dolgoročno zunanjetrgovinsko strategijo. Navsezadnje je pri cenah treba upoštevati tudi domačega kupca, pravilno ovrednotiti prizadevanja naših delovnih ljudi ter odpraviti razmišljanja, zakaj nekateri naši izdelki čez mejo stanejo dvakrat manj od enakih v domačih blagovnicah. eznam tradicionalnih tegob zaključujeta kvaliteta in neupoštevanje prodajnih ro-kov. Nedvomno drži ugotovitev gospo-. ® darstvenikov, da je v zaostrenih gospodarskih razmerah težje prodajati na zahtevnem zahodnoevropskem trgu, a vendarle je potrebno, da se naučimo plavati tudi v deroči vodi. Poleg konkurenčne cene je glavna zahteva kupcev iz EGS upoštevanje dogovorjene kakovosti izdelkov in podpisanih dobavnih rokov. Vagoni slabo zlepljenega pohištva ne bodo utrli poti na zahodnoevropski trg, tudi če kupcem povemo, da zaradi uvoznih težav ni bilo v tovarni dovolj kakovostnega lepila. Enako je z zamujanjem dobav. Treba se je zavedati, da gre naš izvoz v največ primerih v skladišča grosistov, ki imajo vsak svojo mrežo kupcev na drobno in si ne želijo zaostrovati odnosov z njimi. Torej od naših dobaviteljev zahtevajo zagotovila, da bo naročeno blago prišlo ob dogovorjenem roku in da ne bo odstopanj v kvaliteti, ali pa gredo drugam, kjer točneje upoštevajo podpisane obveznosti. Temu se pridružuje nujnost stalne obdelave trga. Mrežo trgovinskih predstavništev je vsekakor treba reformirati, izločiti tiste, ki se ukvarjajo le z izvozom v Jugoslavijo, a tudi doseči večjo harmonijo s predstavništvi gospodarske zbornice pod okriljem za nastopanje na trgu zahodnoevropskih držav, predvsem pa zagotoviti nenehno obdelavo trga. Pri vsem tem doslej nismo bili posebej uspešni. V časih gospodarskih kriz je prav dosledno spremljanje trga in njegovih absorbcijskih možnosti ključ do dolgoročnega uspeha naše zunanje trgovine. Le s takšno široko razpredeno družbeno akcijo, ki bo zajela vse vidike nastopanja na tujem trgu, predvsem pa v zahodni Evropi — ta pa je glede na visoko stopnjo uvozne navezanosti najpomembnejše potencialno izvozno območje — bo mogoče neugodno blagovno bilanco, kakršni smo priča v prvem letošnjem polletju, spremeniti v skladu z osnovno strategijo, ki je motivirala dolg boj za gospodarski sporazum z EGS: zagotovitev - postopno, toda odločno - uravnotežene zunanjetrgovinske menjave s članicami evropske skupnosti. Božo Mašanovič Manjši ko je uvoz opreme, manjša je konkurenčnost Tema tedna: Izvozno-uiozna sestava Poštni predal 29 16 Miran Šuštar Hu Yaobang Portret tedna Načrtovalci naselij ne mislijo na potrese Okrogla miza Sinan Hasani Kosovo: resnice in krinke Vilko Noyak Socialistični predsednik v golističnem kroju Elizejski intervjuji 19 Božo Mašanovič »Sprehod« po Fouronih je skoraj povzročil vladno krizo Belgijska nesoglasja 20 Dragan Lisac Pevci se radi vračajo na oder v Monte Carlo 21 Stanka Godnič Šibeniški festival »od zunaj« in »od znotraj« Najmlajšim namenjena prireditev Andreja Tauber Telo govori v različnih jezikih Deveti baletni bienale Stalin ni hotel verjeti, da se je vojna zares že začela V ogledalu časa 23 Philip Knightley Tajni sporazumi delujejo kot dinamit Kako je tisk »prespal« rusko revolucijo David Hall Sončnice v rezervoarju za gorivo 22 Obetajoče rastline Patrice de Beer »Kdo je kdo« v Kampučiji Iz tujega tiska 25 Josip Vidmar »Nič novega: že od nekdaj me napadajo in obsojajo« Aktualen pogovor Fernand Attali Sopara prebuja bacile Vreme in zdravje Slovenski gradbeniki na tujem 24 Anketa 28 P°predal 29 Delo, 13., 20. in 27. junija________ Pogledi za grajski zid, totalko in režim Tov. Franjo Frančič, ki je v Poštnem predalu teden dni za menoj pisal o reportaži Alenke Puharjeve, v svojem zapisu pred drugim kratkopotezno ocenjuje tudi vrednost mojega sestavka. Do tega ima kajpada svojo pravico, vendar ga je nepremišljena ostrina sodbe očitno zanesla. bila 12. 8. 1975 izdelana ekonomska-aproksimativna študija z naslednjimi podatki: polletna proizvodnja rafinatov je tedaj znašala okrog 3.500 ton, zmogljivost nove destilacije je bila ocenjena na blizu 20 tisoč ton in podan je bil problem kontinuirane dobave surovin in transporta. Uprava rafinerije je z dopisom z dne 10. 11. 1975 odposlala na DSSS Petrol v Ljubljano ta program, ki naj bi se vključil v plan del za naslednje obdobje. Toda obležal je v predalih. Po eni strani priznava mojim pripombam zanimivost, po drugi pa, da kot »kaže, nimam niti laičnega pogleda v delo institucij posebnega družbenega pomena in seveda tudi vzgojnih zavodov«. Res nisem strokovnjak za to področje, toda Frančiče-va ocena me spominja na nevzdržnost početja, če bi nekomu, ki je pisal o ritmu, očital, da se ne razume na kontrapunkt... Kdor je s pravim umevanjem prebral moj odmev, je moral nedvoumno razbrati, da sploh nisem imel namena spuščati se v podrobnosti vzgojnih postopkov zavodskih vzgojiteljev v Višnji gori. Svoj kritični reflektor sem zavestno usmeril na področje rednega vzgojnoizobraževalnega dela, kjer pa se počutim kolikor toliko doma. Skušal sem razložiti samo izvir enega od vzrokov, ki vodijo mladostnike v prevzgojne zavode. Nič drugega. Kaj ni to že samo zase kar dovolj pomembno in aktualno vprašanje v zvezi z Višnjo goro? Še vedno prepričan, da nisem zgrešil namena svojega zapisa, menim, da je tov. Frančič svojo sodbo o njem izrekel neupravičeno in popolnoma po nepotrebnem. Janez Lampič, Ljubljana Delo, 23. junija Le desetino vseh odpadnih olj predelamo Morda je koga zanimal sestavek v Delu z dne 23. junija z naslovom »Le desetino vseh odpadnih olj predelamo«, ki govori o neuspelih prizadevanjih pri oskrbi edine slovenske rafinerije za predelavo odpadnih olj v Mariboru. Kot nekakšno opozorilo (za koga?) izzveni navedba v članku, da od okrog 16 tisoč ton odpadnih olj v Sloveniji predelajo le 15 odstotkov (okrog 2400 ton), pri čemer je sposobnost rafinerije izkoriščena le 30-od-stotno. Po navedbi v članku, tako se vsaj razume, je rešitev problema le v doslednem izpolnjevanju že več kot leto dni starega predpisa o zbiranju in oddaji odpadnih olj ter v prenovitvi destilacijskih naprav, ki bi verjetno omogočale tudi razširitev izbire. (Približno enak sestavek z nekaj več številkami je bil objavljen 8. aprila lani.) Če bi si kdo pred tridesetimi in več leti upal zapisati, da neki, v tem primeru edini obrat v republiki, deluje le s 30-odstotno zmogljivostjo, bi bili odgovorni obtoženi sabotaže. Danes pa se lahko igramo z izgovori o samoupravnih odločitvah, ekonomskih kazalcih ali z drugimi problemi, ter tako prikrivamo nezainteresiranost in odrivamo ob stran več let star problem. Ob tem se kar samo vsili vprašanje: kako to, da je delegat rafinerije glasoval za gradnjo nove Petrolove upravne stavbe v Ljubljani, za katero le participacijski stroški za vzdrževanje domala presegajo režijo rafinerije? Kako to, da v dobrem letu dni dvakrat objavljajo podatke o problematiki nekega tozda, ko pa gre le za interne odnose v sozdu Petrol. V osrednji Sloveniji je bil potrošnik z veljavnostjo predpisa o oddaji motornega olja seznanjen na svojevrsten način. Na bencinskih servisih so preprosto pripeli lepak, da stane menjava olja 20 din. Posledica te »spretne« poteze sozda je očitna. Že pred uvedbo tega predpisa so številni avtomobilisti sami menjavali olje, o čemer priča tudi odvržena embalaža, ki jo najdemo povsod. Zaračunavanje menjave olja na servisih pa je odgnalo še druge avtomobiliste. čeprav dvajset dinarjev res ni veliko. Sicer pa problem oskrbe rafinerije z odpadnimi olji kot surovino ni nov in se vleče že dolga leta. Bodisi ker organizacija odkupa, zbiranja, transporta in pomanjkanja skladiščnega prostora v zbiralnicah ali v sami rafineriji ni bila zadovoljivo rešena ali pa ker je bilo (še do nedavnega) lažje in udobneje dobaviti vagonske pošiljke olja iz sosednjih republik, četudi nekaj dražje. Sedaj pa pošiljk ni več. Poleg tega tudi ni odveč vedeti, da so nove procesne naprave v rafineriji pričeli graditi okrog leta 1969 in jih dokončali v letu 1973 oziroma 1974, ko je bila poleg stare kotlarne dograjena še nova. Naprave za rafiniranje so bile grajene parcialno, pri čemer se sploh niso dotaknili vprašanja skladiščenja potrebnih količin surovin, končnih izdelkov, doziranja. embalaže, transporta in drugih nič manj pomembnih problemov, ki bi jih terjala zgrajena naprava glede na svojo zmogljivost. O kakšnem programu sploh ni bil govor. Ob tem se lahko vprašamo, če so bile zmogljivosti rafinerije sploh kdaj izkoriščene čez 30 odstkotkov? S precejšnjimi napori sO v letu 1975 pripravili skladišče za 500 ton destilata na osnovi prvič izdelanega kompleksnega orientacijskega programa izgradnje rafinerije, ki je že vseboval nekaj soglasij pristojnih javnih služb. K temu programu je Ob podtikanjih in preprečevanju udejstvovanja so se ljudje, ki so delali pri konceptu in izgradnji rafinerije, kmalu razšli, problem pa je ostal kot opozorilo, kako se ne sme delati. Zato je zdaj res že čas. da kritično analizirajo, zakaj se predela samo 10 odstotkov odpadnega olja. Kamilo Misson, Ljubljana Delo, 17. julija_______________________ Pravilnik o uporabi ceste pod Sabotinom V delu z dne 17. junija sem na tretji strani zasledil članek, v katerem je govor o povezavi med Novo Gorico in Goriškimi Brdi po italijanskem ozemlju. V članku sem med drugim prebral tudi informacijo, da bo ta cesta skrajšala pot med Novo Gorico in Brdi za kakih 30 kilometrov. Podatek je nepravilen in kaže, da pisec članka razmer ne pozna. Dovolil bi si celo trditi, da je tako pisanje dezinformacija. Naj to trditev podkrepim z nekaj podatki o razdaljah med večjimi vasmi v Brdih in Novo Gorico po zdajšnji cesti, ki poteka po jugoslovanskem ozemlju, in nato še z dolžino poti iz teh vasi do Podsabo-tina, kjer se začne cesta za Novo Gorico po italijanskem ozemlju. Razdalje do Nove Gorice po stari cesti: Dobrovo—Nova Gorica 25 km Medana—Nova Gorica 27 km Neblo—Nova Gorica 30 km Kozana—Nova Gorica 22 km Kojsko—Nova Gorica 20 km Razdalje do Podsabotina (odcep nove ceste): Dobrovo—Podsabotin 10 km Medana—Podsabotin 12 km Neblo-Podsabotin 15 km Kozana-Podsabotin 7 km Kojsko-Podsabotin 5 km Razdalja od Podsabotina do Nove Gorice po novi cesti je približno 10 km. Če si malo bolje ogledamo te razdalje (navedene so le približno, vendar ne odstopajo več kot kak km), lahko takoj ugotovimo, da se pot v Novo Gorico ne skrajša za 30 km, temveč največ za 5 do 6 km. Izjema je le Podsabotin. ki je do sedaj bil po cesti oddaljen od Nove Gorice 30 km, in se je pot skrajšala največ, to je za 20 km. Milenko Srebrnič, Kozana Delo, 14. maja in 20. ter 27. junija Treskina zavetja imajo zavetje pri Viatorju Kot vse kaže, zadeva »nadstreški« nima ne konca ne kraja. V tem poletnem času, ko smo vsa leta več govorili o natlačenih zelencih, o zajedljivih potnikih in včasih še bolj zadirčnih voznikih, je kot nalašč prišla v središče pozornosti - streha! Kdo bi si še leta 1977, ko smo začeli razvijati zamisel o strehi nad glavo na postajališčih mestnega prometa, ki je do tedaj vsaj pri nas skorajda nismo poznali ali zanjo vedeli, da jo je mogoče na postajališča postaviti in tako dobiti imenitna zavetja, kakršna so že davno tega postavili, denimo, v Parizu, pa tudi v drugih, manjših francoskih ali belgijskih krajih, le kdo bi si torej mislil, da bomo s svojim delom razburili toliko zastopnikov občanovih pravic. Koliko poguma pa je imel proizvajalec, ki je ugriznil v razvoj novega proizvoda, bo vedel najbrž samo tisti v naši industriji, ki si drzne razvijati nove, lastne proizvode in programe. Napačna poteza načrtovalcev ali industrije se pri proizvodih, ki imajo širšo družbeno dimenzijo, in cestna oprema zagotovo sodi sem, hudo maščuje. Kupec običajno ni individualec, in če je gospodaren, se bo odločal po temeljitem premisleku. To pa je, vsaj tako kaže, v naši komunali nemogoče. Ko se odločamo za celotno podobo mesta, o tem namesto strokovnjakov odloča delavski svet prometne delovne organizacije ali pa kar predsednik IO komunalne skupnosti Šiška. Nikar torej zaupati tistim, ki sedijo po številnih strokovnih komisijah in komitejih, zbrani iz vseh mogočih strok in področij, da bi bila njihova končna odločitev ali pa vsaj rezultat preverjanj kolikor toliko objektiven. Veliko jih je, ki si belijo glave, od kod meni in proižvajalcu tolikšna podpora. Fantazija jim umišlja podkupnine, provizi- Nadaljevanje na 26. strani Tema tedna: Izvozno-uvozna sestava Manjši ko je uvoz opreme, manjša je konkurenčnost in večje je zaostajanje za napredkom Za naložbe porabimo okoli 40 odstotkov družbenega proizvoda, od tega največ z dolgom v tujini in doma Ko so se v Jugoslaviji odločili, da bodo zmanjšali plačilnobilančni primanjkljaj države lani na dve milijardi dolarjev in letos na 1,8 milijarde dolarjev, je bilo jasno, da bo mogoče ta cilj doseči samo na dva načina, namreč z večjim izvozom blaga, oziroma z večjim dotokom deviz nasploh in hkrati s kar najbolj smotrnim in učinkovitim porabljanjem usvarjenih deviz. Taka usmeritev je seveda zahtevala tudi podrobno preučitev vsega uvoza. Pokazalo pa se je, da je na splošno lahko oceniti, da uvoz ni smotrn, nadvse težko pa je določiti, kateri uvoz nam je nujno potreben in kateri ne. V teh razpravah je veliko prahu vzdignila oprema, še posebej uvožena. ^ re namreč za blago, katerega F ' uvoz je treba ponavadi dolgost ~W"ročno načrtovati, in so bila tudi M soglasja za njegov uvoz dana za nekaj let vnaprej. Tako je moglo biti omejevanje plačilnobilančnega primanjkljaja Se delno učinkovito, čutila pa sta ga predvsem uvoz reprodukcijskega materiala in blaga za široko porabo. Pa tudi tu je bila možnost zmanjševanja uvoza iz takšnih ali drugačnih vzrokov v dobršni meri omejena. Zelo jasno se je pokazalo, kako zelo je jugoslovansko gospodarstvo odvisno od uvoza, še posebej pri reprodukcijskem materialu in pri opremi. Za naše razmere velik uvoz pa po drugi strani ni prinesel nikakršnih sprememb v sestavo jugoslovanskega izvoza. Zato skušamo v današnji temi podrobneje pogledati sestavo jugoslovanskega izvoza in uvoza. Poseben poudarek smo namenili uvozu opreme, ker je ta zaradi obtožb, da je ta prevelik, in na drugi strani zaradi mnenj, da bi bilo treba uvoziti še več opreme, sila aktualen. Jugoslavija vsekakor porabi za naložbe velik del družbenega proizvoda. V zadnjih letih znaša ta delež kar 40 odstotkov. Predračunska vrednost naložb v Jugoslaviji je znašala 31. marca letos 1320 milijard dinarjev in je bila le za 4 odstotke manjša od vrednosti družbenega proizvoda Jugoslavije v 1980. letu. Za največji del teh naložb se je družba zadolžila bodisi doma bodisi v tujini. Po besedah predsednika zveznega izvršnega sveta Veselina Djuranoviča investitorji ne prispevajo za svoje naložbe v povprečju niti tretjino lastnega denarja. Analize tudi kažejo, da odpade polovica vrednosti vseh zdajšnjih naložb v Jugoslaviji, 26 tisoč jih je, na komaj 343 objektov. Gre torej za izredno drage objekte, ki se tudi dolgo gradijo in se njihov učinek pokaže pozno. Visoke naložbe so že same po sebi zahtevale veliko uvožene opreme. Po nekako splošnem prepričanju naj bi bila namreč domača oprema, če drugega ne, vsaj premalo kvalitetna. Hkrati pa sta po mnenju nekaterih prav preveč sproščen uvoz opreme in možnost zadolževanja zanjo v dobršni meri onemogočila hitrejšo možnost izdelave domače opreme. Z omejevanjem plačilnobilančnega primanjkljaja so sicer odlagali tudi uvoz nekaterih vrst opreme. Da bi bil ta uvoz manjši, so zapletli postopek za pridobivanje soglasij za uvoz opreme. Zdaj naj bi jih bilo treba za to zbrati že dvajset. Vendar so letošnji rezultati pokazali, da zlasti nekaterim te ovire ne povzročajo posebnih preglavic. V prvih štirih mesecih letos so namreč v Jugoslaviji uvozili že za 1,1 milijarde dolarjev opreme, kar je 60 odstotkov predvidenih letošnjih možnosti za uvoz opreme. Zanjo naj bi namreč letos namenili 1,8 milijarde dolarjev, kar je za skoraj 39 odstotkov manj, kot so dali za uvoz opreme lani. Vendar pa tolikšen uvoz opreme gospodarstva že v prvih mesecih letos nikakor ne zadovoljuje. Zahtevali so namreč, da bi uvozili opremo še za dodatnih 3,5 milijarde dolarjev. Največ deviz za reprodukcijski material Številčnost teh zahtevkov je po svoje razumljiva, saj je jugoslovansko gospodarstvo, izpolnjujoč nekatere predvidene naložbe po srednjeročnem načrtu in graditve nekaterih novih tovarn, uvažalo drago opremo za nekatere velike objekte (slovensko, na primer, za nuklearko v Krškem). Tako je ob sicer omejenem uvozu ostalo industriji zlasti ponekod sila malo možnosti za posodobitev ali celo za zamenjavo obstoječe opreme. Zaradi marsikje stare in iztrošene opreme pritiskajo na večji uvoz opreme, čeprav ta že do zdaj ni bil majhen. Zavedajo se namreč, da jim manjši nakupi opreme prinašajo ne le zaostajanje za svetovnim napredkom, pač pa tudi manjšo konkurenčnost v tujini prav v času, ko je izvoz prednostna naloga in ko nam je vsaka deviza tako zelo potrebna. Ta zaostanek naj bi bil posebej neva.en v dejavnostih, ki se morajo veliko in naglo prilagajati modi, pa tudi v tistih dejavnostih, kjer je napredek znanosti izredno hiter in zato naglo raste tudi produktivnost. Kakšna je pravzaprav struktura jugoslovanskega uvoza? Podatki zveznega zavoda za statistiko povedo, da je Jugoslavija v zadnjih desetih letih v okviru svojega uvoza vsako leto v povprečju uvozila 22,6 odstotka opreme, 12,6 odstotka blaga za široko porabo in 64,8 odstotka reprodukcijskega materiala in surovin. Če odštejemo lanske uvozne rezultate, ki so zaradi nekaterih izjemnih ukrepov izjemni, potem se delež uvoza opreme v celotnem jugoslovanskem uvozu krepi, zmanjšuje pa se delež deviz, namenjenih za uvoz blaga za široko porabo. Sicer pa so podrobni podatki o sestavi jugoslovanskega uvoza v zadnjih desetih letih po podatkih zveznega zavoda za statistiko taki: Leto Deleži v oprema jugoslovan. reproduk. mat. uvozu v % široka poraba 1971 21,0 63.7 15,3 1972 21,3 63,2 15,5 1973 22,3 62,2 15,5 1974 17,3 69,8 12,9 1975 24,5 65,6 9,9 1976 23,9 63,7 12,4 1977 25,3 62,2 12,5 1978 25,7 63,3 11,0 1979 25,5 63,7 10,8 1980 19,5 70.6 9,9 Ker je razporejanje uvoza na surovine in reprodukcijski material, na opremo in na blago za široko porabo slabo urejeno in del opreme štejejo, na primer, statistično v reprodukcijski material ali v blago za širo- ko porabo in podobno — slišati je tudi, da je letošnji jugoslovanski uvoz opreme v resnici manjši, kot ga zaradi takih pomanjkljivosti prikazuje statistika - se podatki o uvozu opreme oziroma delovnih sredstev v Jugoslaviji precej razlikujejo. Po nekaterih ocenah smo v zadnjih desetih letih porabili za uvoz opreme in transportnih sredstev 23 milijard dolarjev, kar preračunano po zdajšnjem uradnem tečaju za dolar, namreč da je ta vreden 27,30 dinarja, pomeni 628 milijard dinarjev. Po podatkih zveznega zavoda za statistiko pa je Jugoslavija uvozila po posameznih ietih naslednjo vrednost opreme: Leto Llvoz opreme v milijardah din 1970 16,8 1971 18,6 1972 18,9 1973 27,7 1974 35,6 1975 51,5 1976 48,0 1977 66,5 1978 69,9 1979 97,5 1980 80,2 Op. pis.: Podatke o uvozu opreme smo preračunali na enoten tečaj (dolar je 27,30 din) Podatki torej kažejo, da je približno vsaki dve leti uvoz opreme občutneje porastel. V 1973. letu se je, na primer, povečal za skoraj 47 odstotkov, dve leti kasneje, torej 1975. leta, za 45 odstotkov, 1977. leta za 39 odstotkov in predlani za 39.5 odstotka. Dvakrat v zadnjih desetih letih je bila vrednost uvožene opreme manjša kot v prejšnjem letu, namreč 1976. leta in lani. Veliko opreme je bilo kupljene na posojilo, saj je Jugoslavija največ posojil, ki jih je najela v tujini, porabila za nakup opreme v tujini. Tako so za nakup opreme porabili 1977. leta 55 odstotkov vseh v tem letu najetih tujih posojil, v 1978. letu 53 odstotkov in v 1979. letu 54 odstotkov. Drugi največji del najetih tujih posojil, namreč okoli 39 odstotkov^pa so bila vsako leto finančna posojila. Večino posojil je Jugoslavija najela v konvertibilnih državah, in če si ogledamo sestavo jugoslovanskega uvoza s temi državami, vidimo, da je sesta- sobotna priloga va dolgov bolj podobna sestavi uvoza kot sestavi izvoza. To pa pomeni, da se je Jugoslavija v največji meri zadolževala zato. da je s tem denarjem plačevala uvoz s posameznih območij, veliko manj pa so te dolgove uporabili za vlaganja v boljšo konkurenčnost jugoslovanskega blaga na tujem. To končno kažejo tudi podatki o sestavi jugoslovanskega izvoza, ki se kljub vsaj na papirju velikim vlaganjem v gospodarstvo skoraj ni spremenila. Primerjave in ocene, kaj neko gospodarstvo bolj potrebuje in kaj manj, so sila nehvaležne. Tudi zato si v našem gospodarstvu že lep čas brezuspešno prizadevajo spremeniti obstoječo gospodarsko sestavo. Kljub temu pa je morda zanimivo, da je za jugoslovansko gospodarstvo uvožena opreme precej dražja kot nafta, ki je morda včasih rn.-igašena za izjemno velikega porabnika dev!z. Naglo draženje nafte sicer tes približuje vrednost uvožene nafte v posameznem letu vrednosti uvožene opreme. Vendar je med njima le še znatna razlika. V' 1976. letu je. na primer, Jugoslavija dala za uvoz nafte dobrih 21 milijard dinarjev in 48 milijard dinarjev za uvoz opreme. V 1978. letu je bilo treba za uvoz nafte odšteti dobrih 28 milijard dinarjev (seveda v devizah) in za uvoženo opremo je bilo treba plačati skoraj 7II milijard dinarjev. V pi v ih enajstih mesecih lani pa ie Jugoslavija plačala za uvoz nafte skoraj 69 milijard dinarjev in hkrati uvozila za 80 milijard dinarjev opreme (zaradi primerljivosti smo uvoz surove nafte in opreme preračunal: na enoten tečaj dolarja (dolar je 27.30 dinj. Kepromalerial prinese tudi največ deviz Sestava jugoslovanskega izvoza po podatkih zveznega zavoda za statistiko v odstotkih Leto Deleži v jugoslovanskem izvozu oprema reproduk. široka mat. poraba 1971 14.9 49.7 35.4 1972 14.1 50,6 35.3 1973 13.6 53.1 33.3 1974 13.5 59,8 26.7 1975 17,1 53.0 29,9 1976 16.9 53,1 30.0 1977 20.6 50.7 28,7 1978 20.0 49,5 30,5 1979 17.0 53.4 29.6 1980 15,1 51.1 33.8 Nekoliko ugodnejša je sestava slovenskega izvoza. Medtem ko je Slovenija po podatkih slovenskega zavoda za statistiko izvozila od celotne vrednosti blaga v 1971. letu 8,8 odstotka opreme, je znašal ta delež 1976. leta 12.8 odstotka. 1978. leta 14.6 odstotka, lani in predlani pa dobrih 13 odstotkov. V zadnjih letih narašča tudi delež izvoza blaga za široko porabo v slovenskem izvozu, zmanjšuje pa se delež izvoza blaga za reprodukcijo. Vendar pa v zadnjih treh letih tudi v sestavi izvoza posameznih republik in pokrajin ni prišlo do pomembnejših premikov. Vsi izvažajo največ surovin in reprodukcijskega materiala. V 1978. letu je. na primer, to blago predstavljalo skoraj 82 odstotkov celotnega takratnega kosovskega izvoza. 70 odstotkov črnogorskega izvoza. 63 odstotkov izvoza BiH. dobro polovico izvoza Srbije itd. Približno enaki deleži izvoza surovin in repr«xlukcijskega materiala so se ohranili tudi lani. Med pomembnejšimi premiki v sestavi izvoza nekaterih republik in pokrajin pa velja omeniti padanje deleža izvo/a opreme v celotnem izvozu in rast izvoza blaga za široko porabo. Zdi sc. da v razmerah, ko je za naše gospodarstvo že zaradi uvoznih potreb dragocena vsaka de-viza, organizacije združenega dela hite izvažati predvsem tisto, kar se da najhitreje prodati, manj pa si prizadevajo izvažati zahtevnejše izdelke, ki bi našemu gospodarstvu mogli tudi dolgoročno prinesti pri izvozu večje uspehe. Tako se je v zadnjih treh letih zmanjšal delež izvoza opreme v celotnem izvozu v Črni gori, na Hrvaškem, v Sloveniji in v Srbiji. Glede na 1979. leto pa je padel delež izvoza opreme tudi v Vojvodini, v BiH. Ta delež je bil večji samo v Makedoniji in na Kosovu. Večina tistih, ki so izvozili manjšo vrednost opreme, je nadomestilo zanjo poiskala v večjem izvozu blaga za široko porabo. Tako je bila lani sestava izvoza posameznih republik in pokrajin po podatkih zveznega zavoda za statistiko v odstotkih taka: Reproduk. material oprema široka poraba SFRJ 51,0% 15.2% 33,8 BiH 58,8% 18,4% ■ 22.8% Gr na gora 70,3% 8.2% 21,5% Hrvaška 47,3% 23,4% 29.3% Makedonija 44,0% 6,4% 49,6% Slovenija 43,9% 13,4% 42.7% ožja Srbija 55.7% 11.8% 32.5% Kosovo 71,9% 3,0% 25,1% Vojvodina 48.6% 8,9% 42.5% Manj razriti uvozili več življenjskih potrebščin Podatki zveznega zavoda za statistiko o uvozu opreme po republikah in pokrajinah kažejo, da je v delu uvoza, ki je vsako leto nerazporejen na republike in pokrajini, tudi precej opreme. V 1978. letu je ostalo tako nerazporejenih 6 odstotkov vrednosti uvožene opreme, v 1979. letu 5 odstotkov in lani skoraj 9 odstotkov. Ti podatki tudi povedo, da je vsaj v zadnjih treh letih največji del opreme, ki smo je uvozili v Jugoslavijo, dobila ožja Srbija, namreč od 22 do 23 odstotkov celotne vrednosti uvožene opreme. Od 19 do 22 odstotkov vrednosti uvožene opreme je šlo v Hrvaško, od 14 do 16 odstotkov v Slovenijo, od 10 do 13 odstotkov v BiH, od 8 do 10 odstotkov v Vojvodino, od 5 do 8 odstotkov v Makedonijo, od 2 do 5 odstotkov v Črno goro in od 3 do 5 odstotkov na Kosovo. Takšne ali drugačne potrebe gospodarstev posameznih republik in pokrajin, tudi glede na sestavo gospodarstva, so najbrž v dobršni meri vplivale na to, za kaj so v republikah in pokrajinah porabili razpoložljive devize. Največ deviz gre povsod v Jugoslaviji za uvoz surovin in reprodukcijskega materiala. l.ani so. na primer, porabili v Vojvodini za uvoz le-tega kar 80 odstotkov vseh deviz, ki so jih sicer porabili za uvoz blaga, v Hrvaški je znašal ta delež 78 odstotkov, v BiH 75 odstotkov, v Sloveniji 72 odstotkov, v Makedoniji 68 odstotkov', v Srbiji 64 odstotkov ter v Črni gori in na Kosovu 58, oziroma 53 odstotkov. Seveda gre ob teh deležih v uvozu ponovno opozoriti na to, da je razporeditev uvoza posameznih vrst blaga med surovine. opremo ali široko porabo pogosto neustrezna in zato ne daje prave podobe. Vendar so to edini podatki, ki jih imamo. Pričakovati bi bilo namreč, da bodo več dali za uvoz surovin in reprodukcijskega materiala tam. kjer tega blaga sami nimajo ali ga imajo izredno malo. Našteti deleži v uvozu posameznih republik in pokrajin pa kažejo, da tudi tam. kjer naj bi po pravilu imeli veliko surovin in reprodukcijskega materiala, tega blaga veliko uvažajo. To, denimo, velja za BiH. precej manj pa za Srbijo. Morda je presenetljivo visok uvoz surovin in reprodukcijskega materiala tudi v Vojvodini in na Hrvaškem. To je najbrž mogoče pojasniti s tem. da imajo predvsem v teh dveh republikah rafinerije nafte in zato je uvoz surove nafte najbrž tudi vključen v ta njun uvoz. Sicer pa so se deleži uvoza reprodukcijskega materiala v celotnem uvozu republik in pokrajin zlasti lani povsod dvignili, kar kaže, da so povsod skrbeli predvsem zato, da so ob omejenih uvoznih možnostih tovarne lahko kolikor toliko normalno delale. Tako se je lani povsod zmanjšal delež uvoza opreme v celotnem uvozu. Vendar je ta še vedno najvišji v Črni gori in na Kosovu. V Črni gori so dali od celotnega uvoza za uvoz opreme lani skoraj 34 odstotkov vseh deviz, predlani 42 odstotkov in v 1978. letu 51,5 odstotka. Kosovo pa je dalo v 1978. letu za uvoz opreme 44 odstotkov deviz za uvoz, v 1979. letu 53 odstotkov in lani 39 odstotkov. Ob tem pa velja upoštevati, da dobe nekateri najbrž devize iz drugih virov. Za uvoz blaga za široko porabo namenijo republike in pokrajini'najmanj deviz. Srbija je dala. na primer, lani za ta namen 12.6 odstotka vseh deviz, namenjenih za uvoz. Makedonija 11,9 odstotka, Slovenija 10,2 odstotka. Črna gora 8,9 odstotka, Kosovo 8,5 odstotka, drugi pa od 5 do 8 odstotkov. Medtem ko so se deleži uvoza opreme v celotnem uvozu republik in pokrajin lani povsod zmanjšali, pri uvozu blaga za široko porabo ni bilo tako. Ta delež se je dvignil v BiH na 6,3 odstotka uvoza, v Makedoniji na 11,9 odstotka uvoza, v Črni gori na 8.9 odstotka in na Kosovu na 8.5 odstotka. Največji del deviz so dali za uvoz blaga na široko porabo v Srbiji, namreč 12.6 odstotka, v Sloveniji 10,2 odstotka, na Hrvaškem 7,5 odstotka in v Vojvodini 5.6 odstotka. Delež uvoza blaga za široko porabo se je torej lani povečal v republikah in pokrajinah, ki so razglašene za manj razvite, drugod pa se je zmanjšal. Kje je oprema? Iz podatkov o uvozu opreme seveda ni videti, za kaj je bila tuja oprema porabljena. Pričakovati bi bilo, da smo uvažali opremo za potrebe naše industrije. Torej bi se morali učinki vgraditve nove opreme pokazati v industrijski proizvodnji, pri cenah, pa tudi pri izvozu. Seveda takih učinkov ni moč pričakovati že v letu, ko je bila oprema uvožena ali v naslednjem letu, saj Jugoslavija se je v tujim veliko zadolževala prav za uvoz opreme. Zato so dolgovi za opremo zelo pomemben del celotne jugoslovanske zadolženosti v tujini. Po podatkih Narodne banke Jugoslavije so celotni jugoslovanski dolgovi do tujine in dolgovi zaradi uvožene opreme rasli takole: Leto Jugoslo va nski dolgovi do tujine v milijardah dolarjev dolgovi zaradi uvoza opreme v milijardah dolarjev 1965 1,05 0,54 1966 1,18 0,64 1967 1,35 0,74 1968 1,53 0.85 1969 1,71 1,04 1970 1,86 1,11 1971 2,70 1,50 1972 3,43 1,89 1973 3,98 2,24 1974 4,65 2,80 1975 5,80 3,61 1976 7,01 4,30 1977 8,42 5,30 1978 10,73 6,28 1979 13,73 7,79 1980 16,59 9,11 je graditev objektov, pa tudi vgrajevanje opreme, ponavadi dolgotrajno, nato pa jo je treba še preizkušati. Vendar, bi se v nekaj naslednjih letih, potem ko je bila oprema uvožena, to le moralo poznati na proizvodnih rezultatih. A to se ni zgodilo. V zadnjih desetih letih se je jugoslovanska industrijska proizvodnja povečala vsako leto v povprečju za približno osem odstotkov. vrednost uvožene opreme pa se je vsako leto v povprečju povečala za 20,3 odstotka. Podrobni podatki o rasti jugoslovanske industrijske proizvodnje in rasti jugoslovanskega uvoza opreme so za zadnjih deset let naslednji: L.eto Rast ind. proizvodnje v% rast uvoza opreme v% 1971 + 10 + 10,7 1972 +8 + 1,6 1973 +6 +46,5 1974 + 11 +28,5 1975 +6 + 44,7 1976 + 3 -6,8 1977 +9 + 38,5 1978 + 9 + 5,1 1979 + 8 + 40,3 1980 -17,7 Letos je, kot smo omenili, izkoriščen že znaten del letošnjih možnosti za uvoz opreme. Vendar teh možnosti vsi niso enakomerno izkoriščali. Slovenija je v letošnjih prvih petih mesecih zaostala za načrtovanim konvertibilnem uvozu opreme za 10 odstotkov. Ker je dolgove, ki so se sicer kopičili vrsto let, v plačilo pa bodo zapadli predvsem v novem srednjeročnem obdobju, seveda treba plačati, so vse oči odgovornih jugoslovanskih gospodarstvenikov uprte v izvoz. To toliko bolj, ker smo že lani lahko slišali, da moramo za odplačilo starih posojil in obresti dati kar 60 odstotkov na novo najetih posojil. Vendar pa kaže. da izvozni vstop v novo srednjeročno obdobje to pot ne bo tako uspešen, kot je bil vstop v preteklo srednjeročno obdobje, ko je bilo veliko dela na zunanjetrgovinskem področju opravljenega že v prvem letu tega obdobja. Jugoslovanska zunanjetrgovinska bilanca, kot ocenjujejo v zveznem izvršnem svetu, v celoti letos ni tako slaba. Do srede junija se je jugoslovanski izvoz po vrednosti povečal za 21 odstotkov, uvoz pa je bil za 17 odstotkov večji in Jugoslavija je ob tem pokrila z izvozom 58 odstotkov svojega uvoza. Vendar pa skrbi zaostajanje konvertibilnega izvoza in še posebej izvoza v države evropske gospodarske skupnosti. Z njimi smo lani sklenili nov sporazum o trgovinskem sodelovanju. Kaže pa, da se je prvotni optimizem glede možnosti, ki naj bi jih dajal ta sporazum, precej razblinil in gospodarstvo je postavljeno na realna tla. Za večji izvoz kamorkoli se bo treba zelo potruditi v gospodarstvu in zunaj njega. Večjemu izvozu naj bi, morda celo bolj kot samo boljši zunanjetrgovinski bilanci, služila tudi uvozna politika. Takšna njena vloga ne pomeni samo nasilnega krčenja uvoza, marveč dejavno vključevanje uvoza v stabilizacijska prizadevanja gospodarstva in države. In kako lahko uvoz razen s tem. da je čim manjši, prispeva k stabilizaciji in konec koncev k boljši zunanjetrgovinski in plačilni bilanci države? Najbrž tudi tako, da se tisto, kar se uvozi, prav porabi. Nekateri pravijo, da je taka pravilna poraba deviz tudi uvoz tiste opreme, ki bi mogla dati takojšnje izvozne učinke. Drugi, ki gledajo nekoliko dolgoročneje, pa pravijo, da bi morali devize v okviru predvidene vsote za uvoz opreme porabiti za uvoz tistega blaga, ki nam bo pomagalo zagotavljati večji izvoz dolgoročno. To naj bi bil. na primer, uvoz tiste opreme, ki bi mogla doma spodbuditi ustvarjalnost, razvoj raziskav in izdelavo zahtevnejših izdelkov, za katere bi tudi na tujem dobili več, kot pa za izdelke, ki jih danes narediš, jutri prodaš in pojutrišnjem spet zapraviš devize. Takšne dolgoročne politike uvoza, oziroma porabe uvoženega blaga je bilo doslej v Jugoslaviji očitno premalo, sicer bi se velik uvoz tako surovin in reprodukcijskega materiala kot še posebej opreme moral poznati tudi na izvozu. Tako pa se ob prebiranju podatkov o uvozu opreme lahko samo vprašamo, kje ta oprema je? Iskanje odgovora na to vprašanje pa je seveda lahko le nauk za naprej, ne bo pa nas spravilo iz zdajšnjih težav. V zdajšnjih okoliščinah se bo treba odločiti, ali da bodisi pustimo, da uvoz teče samodejno in preseže okvire naših plačilnih možnosti, ali pa da ga omejimo. Omejitev, ki bi jo sprejela gospodarska politika, bi bila. seveda, splošna za vse in zato slaba, saj bi utegnila spraviti v hude težave tudi nekatere izvoznike, ki bi zaradi tega, ker ne bi mogli uvoziti malenkosti, lahko izgubljali morda znatna izvozna naročila. Vendar se zdi, da se ob tem, ko izvoz letos ne daje pričakovanih rezultatov, gospodarska politika nagiba prav k takemu ukrepu, ker meni, da je to vseeno bolje, kot pa da pustimo, da stvari tečejo neugodno naprej same od sebe. Obstaja pa še tretja možnost, namreč da bi v okviru preostalih uvoznih možnosti prepustili gospodarstvom v republikah in pokrajinah, da se v svojem okviru in med seboj dogovorijo, kaj bodo uvozili; v gospodarstvu se namreč radi jezijo, da tisti, ki kroje gospodarsko politiko, premalo poznajo njihove potrebe in težave. Gospodarstva v republikah in pokrajinah naj bi se sama dogovarjala, za kaj bodo porabila ustvarjene devize. Ali jih bodo porabila predvsem za uvoz reprodukcijskega materiala in surovin ali pa se bodo morda odpovedala tudi določenemu uvozu tega blaga zato, da bodo uvozila opremo, katere učinki se bodo poznali dalj časa. Gospodarstvo naj bi samo določalo, katero opremo in koliko jo bo uvozilo v okviru še danih uvoznih možnosti, pa tudi katero blago za široko porabo in koliko tega bo uvozilo. Ostro omejene uvozne možnosti bi bile torej lahko tudi priložnost za dograjevanje in izpopolnjevanja dogovarjanja gospodarstva o najbolj kritičnih točkah v gospodarjenju. Tako dogovarjanje bi moglo voditi h kar najbolj smotrnim uvoznim odločitvam, ki so nam v zadjšnjem gospodarskem položaju zelo potrebne in dolgoročno bi se morda ob izpopolnjevanju in razvoju dogovarjanja gospodarstva o porabi ustvarjenih deviz mogli izogniti vedno neprijetnim in škodljivim upravnim omejitvam. Vesna Bertoncelj-Popit Ko je 29. junija plenum CK KP Kitajske izvolil novega predsednika, se je s tem končalo dvoumno stanje v najvišjem partijskem vrhu: Hu Yaobang je na položaju predsednika partije zamenjal Hua Guofenga, ki to že nekaj mesecev ni bil več. Kitajska partija je s Hu Yaobangom dobila predsednika, ki je po pogledih na svet pragmatik in modernist kot njegov vzornik Deng Xiaoping. in podobno kot ta prepričan pobornik kitajskega odpiran ja v svet. Bil je med osrednjimi poborniki za normalizacijo odnosov med kitajsko partijo in komunističnima partijama Italije in Španije, politično in diplomatsko daljnovidnost pa je dokazal, ko je dal povabiti na Kitajsko predsednika francoske scx:ialistične stranke Frangoisa Mitterranda slabe tri mesece, preden je ta postal predsednik francoske republike. Hu Yaobang je bil rojen leta 1913 ali 1915 (takrat na Kitajskem še niso vodili matičnih knjig) v Liuvangu: skupno z Mao Zedongom ima torej vsaj to. da je bil rojen v isti provinci - Human - kot on. Ko mu je bilo dvajset let. se je vključil v kitajsko komunistično gibanje kot član komunistične mladine in kmalu postal mladinski funkcionar. V tej organizaciji je nadaljeval politično kariero po razglasitvi LR Kitajske leta 1949. Hu je eden najmlajših veteranov Dolgega pohoda, ki ga je privedel v Venan, kjer se je v tako imenovanem yenan-skem obdobju politično formiral. Tam se je leta 1941 prvič srečal z Deng Xiaopingom. ki je bil takrat politični komisar 129. divizije. Od takrat naprej je politično rastel v senci Dengovih političnih naziranj, ne da bi se tega prav zavedal. V državljanski vojni z Guomindangom po letu 1945 je prišel z osvobodilno armado v Sichuan (Sečuan), kjer je tri leta pomagal graditi novo oblast; Sichuan je provinca, ki je s Hunanom dala največ revolucionarjev, v poznejšem obdobju pa je postala »laboratorij« za gospodarske in upravne reforme, ki so dobile ime »izkušnje iz Sicliuana«. Ko so leta 1952 Deng Xiaopinga poklicali v Peking in ga imenovali za generalnega sekretarja partije, mu je tja sledil tudi Hu Yaobang, ki je dobil skromnejše mesto sekretarja Mladinske lige; na tern položaju je ostal do leta 1964. Dve leti pozneje se je začela kulturna revolucija. Kot za večino novega vodstva je bila kulturna revolucija usodna tudi za Hu Yaobanga. Obtožili so ga, da je privrženec Liu Shaoqija, tedanjega predsednika LR Kitajske, ki ga je kulturna revolucija označila s sramotilnim vzdevkom »kitajski Hruščov«, ki da poskuša obnoviti kapitalizem. Hu Vao-bangu so naprtili še drug »zločin«: to, da z Deng Xiaopingom igra bridge... Njegov politični mrk med kulturno revolucijo je razdeljen na dve obdobji; na začetku je bil dve leti in pol na prevzgoji v eni od kmečkih komun, potem pa je bil dve leti v relativno udobnem hišnem priporu. Hu Yaobang se je spet diskretno pojavil v javnosti aprila 1972, torej leto pred Deng Xiaopingom, ki je bil prvič rehabilitiran leta 1973. V tem obdobju se Hu Yaobangov vzpon odvija pod neposrednim Dengovim vplivom. Leta 1975 je namreč Deng Xiaoping imenoval Hu Yaobanga za predsednika akademije znanosti in mu naložil, naj jo spravi v red in oživi njeno delo. V tem obdobju je Hu Yaobang prvič javno kritiziral nekatera obdobja Maove politike, predvsem tako imenovano kampanjo proti desničarjem, ki je leta 1955 v imenu boja proti desničarjem pritisni- la k tlom kitajske razumnike in jih miselno in moralno ohromila. Kot predsednik akademije je Hu Yaobang spodbujal znanstvenike, naj se »brez strahu lotijo svojega dela«, in se konkretno prizadeval zboljšati njihov življenjski položaj: takrat so se znova združile družine znanstvenikov in kulturnikov, ki so jih med kulturno revolucijo razselili po podeželju. Dogodki na trgu Tien An Men aprila 1976 (ofenziva »zločinske četverice« ob komemoraciji Z hou Enlaijcvc smrti) so znova odpihnili s politične pozornice Den Xiaopinga. z njim pa tudi Hu Yaobanga. Slednji se spet pojavi na XI. kongresu KP Kitajske avgusta 1977. ko postane član CK. S tem dogodkom se začne tretje obdobje njegovega političnega vzpona, obdobje, v katerem aktivno sodeluje v boju proti skupini »odkritih in prikritih ostankov kulturne revolucije«. To obdobje se začne z izvolitvijo Hu Yaobanga v CK in njegovim imenovanjem za podpredsednika centralne politične šole - predsednik te šole je bil Hua Guofeng, predsednik partije — konča pa z izvolitvijo za predsednika partije 29. junija letos. Obdobje od Maove smrti septembra 1976 do tretjega plenuma CK decembra 1978 je čas dokaj dramatičnih zakulisnih bojev v najvišjem kitajskem vodstvu: po aretaciji »zločinske četverice« oktobra 1976 se namreč vrsta najvišjih voditeljev še prizadeva, ohraniti sintezo med kulturno revolucijo in novo usmeritvijo, ki jo terja čas. Kot protagonista takih prizadevanj je šteti Hua Guofenga. protagonist nasprotnih prizadevanj — do kraja prekiniti ne samo s kulturno revolucijo, marveč tudi z vsem. kar jo je omogočilo - pa je Deng Xiaoping. Hu Yaobatig je bil v tem obdobju nedvoumno in brezkompromisno na njegovi strani, in ko je Deng govoril, da morajo naj višje funkcije prevzeti mladi ljudje, ki »bodo dinamični in pripravljeni, prevzeti tveganje in odgovornost«, so mnogi že napovedovali, da boHu Yaobang nekoč postal najvišji partijski voditelj. Na odločilnem tretjem plenumu CK decembra 1978, ko je bila dokončno potrjena »nova usmeritev«, je bil Hu Yaobang imenovan za člana politbiroja in je okrepil Dengov položaj v tem partijskem telesu. Naslednjega leta je dobil ključno funkcijo, ki je v političnem boju odločilnega pomena; prevzel je vodstvo nad propagando. S tem imenovanjem je bila nasprotna skupina s Hua Guofengom ob pomembno orožje v političnem boju. Potem se je hitrih korakov vzpenjal do vrha. Na četrtem plenumu februarja lani je bil imenovan za generalnega sekretarja partije, se I pravi, prevzel je funkcijo, ki so jo leta 1952 zaupali njegovemu vzorniku Deng Xiaopingu. Razvojni krog je bil tako rekoč sklen jen. Deng je v obdobju po četrtem plenumu povedal, da je »prestar. da bi prevzel kakršnokoli funkcijo na samem vrhu« (predsednika partije ali predsednika države), toda proces političnega razvoja se je končal, kot da bi jo bil prevzel. Vodstvo partije je prevzel učenec njegove politične šole Hu Yaobang, eden od tistih »mladih ljudi, ki so pripravljeni tvegati in sprejemati odgovornost«. S Hu Yaobangom (predsednik in generalni sekretar partije), Zhao Ziyangom (premier) in Deng Xiaopingom (podpredsednik partije in predsednik vojaške komisije pri CK) ter s stalnim odborom politbiroja, v katerem imajo odločilno večino privrženci nove usmeritve, je zasedba na najvišjem vrhu taka, da je postala nova usmeritev tudi operativna. Miran Šuštar Portret tedna Hu Yaobang Okrogla miza Načrtovalci naselij ne mislijo na potrese Težko je zagotoviti varnost ljudem, ki živijo v starih hišah, zgrajenih še pred sprejetjem predpisov o potresni varnosti »Načrtovalci novih naselij se pogosto požvižgajo na potresno varnost,« je med drugim brez rokavic izjavil znani ameriški strokovnjak za planiranje prof. Barclay G. Jones v pogovoru za okroglo mizo z udeleženci mednarodnega posvetovanja o družbenih in ekonomskih vidikih potresov in načrtovanju sredstev za njihovo preprečevanje, ki ga je organiziral na Bledu zavod za raziskavo materiala SR Slovenije. ___________ -w” jubljana je staro potresno področ-8 je, v nedavni preteklosti pa so po-■ tresi bili na Kozjanskem, Tolmin-jL-^/skem in v sosednji Furlaniji, da ne govorimo o potresih v Črni gori in Skopju. Torej smo ob tem tudi neposredno prizadeti, čeravno je posvet skušal zajeti potresno dogajanje in znanstveno tehnično sodelovanje po vsem svetu. Žal je bilo konkretnih odgovorov malo, že zaradi često preveč abstraktne govorice znanstvenikov. Kakor koli že, ob koncu našega pogovora smo izrazili upanje, da bo ne samo narava prijazna človeštvu, ampak da bi se tudi znanost in tehnika povsod še bolj približali zemlji in ljudem. Pogovora so se udeležili strokovnjaki VViratman Wangasadinata (Indonezija), Enzo V. Bighinatti (Mednarodni rdeči križ, Švica), Barclav G. Jones (ZDA). Carlo Pelanda (Italija), Robert Giepel (ZRN), Vit Kamik (OZN), Michael Gaus (ZDA), Enrico L. Qarantelli (ZDA), Ritsuo Akimoto (Japonska), Wil-liam A. Andreson (ZDA), Sergej Bubnov, Janez Lapajne, Vladimir Mušič, Jože Vižintin in Miha Tomaževič (vsi Jugoslavija), iz redakcije Dela pa Živa Paulin in Bogdan Pogačnik, ki je pogovor pripravil za objavo. DELO: Ljudi seveda zanima predvsem to, ali je potrese mogoče napovedati in preprečiti njihove posledice? PELANDA: V glavnem sta tu dva problema: napovedati in obvarovati pred rušenjem. Natančno napovedati potresov ne moremo. Edino, kar lahko pri tem storimo, je, da nasploh utrdimo zgradbe tako, da so ob morebitnih potresih čim manj ranljive. Izkazalo se je, da so običajno pri potresih stare hiše bolj občutljive. Tako je bilo tudi v potresih v sosednjih pokrajinah Slovenije in Furlanije. Zdi pa se mi, da dileme tu ne bi smelo biti, bolje je žrtvovati nekaj zgodovine in se bolj zavzeti za varnost ljudi v prihodnje. KARNIK: Se strinjam. Bilo je sicer nekaj uspešnih napovedi potresov, se pravi, da je res prišlo do potresa, kot so predvidevali, vendar so bili to izjemni primeri. Sicer lahko rutinsko napovedujemo potrese, zagotovo pa bo preteklo še nekaj desetletij, da bodo postale napovedi bolj zanesljive. Treba bo izpopolniti mrežo vsakovrstnih tehničnih prisluškovanj naravnim pojavom. Za to pa je potrebno veliko strokovnjakov in investicij. Tudi ni vselej jasno, kdaj in kdo naj objavi sporočilo o nevarnosti potresa, saj tako sporočilo sproži celo vrsto dodatnih ekonomsko družbenih in psiholoških posledic. DELO: Ali so na svetu posebej nevarna potresna področja? Ali moramo biti pripravljeni povsod enako ali v različnih predelih različno? KARNIK: To sodi v opredeljevanje tako imenovanih področnih območij in upoštevanje verjetnostnega računa glede na to, kako so po zemeljski krogli razmeščene potresne sile. Tako je tveganje v različnih krajih različno. V okviru Združenih narodov pa skušamo varnostna prizadevanja med seboj povezovati. BUBNOV: Napovedi imajo tri parametre: kraj, intenziteto in čas. Prva dva parametra približno lahko napovemo, ostaja pa odprto vprašanje glede časa. Sodoben pristop je torej verjetnostnega značaja: govorimo o večji ali manjši verjetnosti, da bi v nekem časovnem razdobju utegnilo priti nekje do potresa neke intenzitetne stopnje. DELO: Prav zdaj so znova zaznali potresni sunek v Alžiriji, nedaleč od kraja, kjer je bil lani. Ali se torej potresi pojavljajo v valovih? BIGHINATTI: Na splošno je v mednarodnem ugotavljanju in načrtovanju včasih precej zmešnjave, saj naletimo v različnih državah na različna pojmovanja naključja in verjetnosti; recimo v Iranu in v Indiji ali v Evropi, kjer se tudi oblasti zelo različno vedejo do odgovornosti v elementarnih nesrečah. Pogosto se tudi dogaja, da se posledice potresov prepletajo z drugimi škodljivimi pojavi, ki so včasih še hujši, kot so poplave, požari in epidemije. DELO: Ali je gradbeni material, ki je bil preizkušen v eni državi, glede preizkuše-nosti veljaven v vseh? GAUS: So nekateri vidiki glede obnašanja gradbenega materiala na splošno, ne glede na državo. Toda prav tako so tudi različni načini gradenj in kontrole v različnih deželah. DELO: Med velikim potresom na Aljaski leta 1964 so zazijale široke zemeljske razpoke, hiše so bile razmetane daleč naokrog, vendar je bilo žrtev malo, ker so bile hiše pritlične in lesene. So torej nizke hiše iz lesa varnejše od nebotičnikov? GAUS: Rekel bi nasprotno, da so velike, pa tudi visoke zgradbe, ki so bile gmotno in strokovno bolj premišljene, grajene trdneje kot manjše zasebne hiše, pri katerih so lastniki morali varčevati. Kar pa zadeva lesene gradnje, je dejstvo, da je les veliko ostali tudi v prihodnje pri tradicionalnem načinu kamnite gradnje in le 17 odstotkov se je sprijaznilo z lesenimi hišami. DELO: Vendarle pa je bila slovenska pomoč na furlanskem ozemlju z lesenimi hišami najbrž hitrejša in učinkovitejša kot druge vrste gradenj? TOMAŽEVIČ: Ker je bil obseg škode potresa na naši strani meje precej manjši od onega na italijanski strani v Furlaniji, smo skušali iz Slovenije pomagati tako, da bi do zime najbolj prizadetim prebivalcem dali streho, bodisi v delno obnovljenih starih stavbah ali novih lesenih montažnih hišah. V nekaterih predelih, ki so bili najbolj prizadeti, na primer v Breginju, smo postavili cela naselja montažnih hiš. Zlasti pri obnovi hiš naših slovenskih rojakov v tem predelu, pomagali smo predvsem tem, se je pokazalo, da so bili ukrepi, ki smo se jih lotili takoj po prvem potresu, uspešni in da so prestali tudi drugi potres. Zato so se tudi italijanski kolegi obrnili na nas s prošnjo, da jim pomagamo z izkušnjami. Tako je naš zavod postal sestavni del skupne delovne grupe. Medtem ko je postopek v Italiji zaradi priporočil, kalkulacij in predpisov, terjal veliko časa in je bil zato neučinkovit, smo mi nastopili s tipskim projektom in ga začeli takoj uresničevati. DELO: Ali so v Italiji izkoristili izkušnje iz Furlanije vsaj ob kasnejšem potresu v Kalabriji? PELANDA: Med obema potresoma je bilo nekaj podobnosti, zlasti v pogledu fizične strukture, saj so bile v obeh primerih hiše pretežno stare. Zato je tudi v obeh primerih bila skoraj enaka raven fizičnega uničenja, nismo pa zabeležili enake ravni ekonomskega in socialnega uničenja. V študiji o dolgoročnih družbenih posledicah potresa v Furlaniji, ki sem jo končal, smo ugotovili, da je potres v Furlaniji ob vsej tragediji prinesel tudi nekaj pozitivnih rezultatov. Potres je v Furlaniji namreč pospešil razvojno dinamiko v pokrajini, ki jo je omogočala kultumo-politično organiziranost. V južni Italiji pa so bile kulturnopolitične razmere drugačne in je katastrofa samo še povečala krizo na tem področju. Veliko smo sicer govorili o razrušenju, povsem pa je odpovedal mehanizem odločanja. Zato tudi še nismo sprejeli nobene odločitve glede strategije obnove v južni Italiji. Kljub temu sem optimist, kajti počasi smo tudi na jugu začeli posnemati Furlanijo. Dokaz je najnovejša odločitev nove italijanske vlade, da prvič ustanovi posebno agencijo za civilno zaščito. Sploh je včasih namesto specifičnih tehničnih ukrepov še važneje poskrbeti za splošen družbeno-ekonomski razvoj prizadetih predelov. DELO: Torej je treba upoštevati specifične razmere v raznih državah glede na razvitost, način gradnje in gostoto prebivalstva. Kako je, na primer, na Japonskem in v Indoneziji? AKIMOTO: Na Japonskem smo v preteklosti veliko uporabljali lesene hiše, po letu 1955 pa je prišlo do hitrega skoka Zato smo sestavili predpise z ustrezno lestvico tveganja. DELO: Ali kljub specifičnostim v posameznih državah vendarle lahko govorimo tudi o čedalje bolj organiziranem omrežju mednarodne izmenjave izkušenj? ANDERSON: Ustanova, v kateri delam, je sestavni del širšega nacionalnega programa v ZDA, ki so ga začeli leta 1977. Ukvarjamo se z geofizičnimi in seizmološkimi raziskavami, z gradbenimi in so-cialno-ekonomskimi problemi. Ameriška znanstvena fondacija se ukvarja z bazičnimi raziskavami. Zamisel pa je, da bi agencija praktično sodelovala tako z državnimi kot krajevnimi oblastmi. Seveda pa vse bolj usmerjamo tudi mednarodne stike. Ker delam na družboslovnem področju, lahko govorim predvsem o teh. Pri nas je leta 1950 imela vodilno vlogo univerza v Chicagu, leta 1963 pa je bil ustanovljen poseben center na hanvardski univerzi. Navzven smo od leta 1972 na področju družbenih ved sodelovali predvsem z Japonci in Italijani. Sicer pa se je začelo že od leta 1950 dalje razvijati mednarodno sodelovanje s sociologi v zvezi z naravnimi nesrečami nasploh, ne samo v zvezi s potresi. Leta 1970 je ta mreža pokrivala že približno 60 držav. V zadnjem času se lotevamo tudi skupne meddisciplinarne obravnave posameznih vprašanj, kot priča tudi naše srečanje na Bledu. DELO: Kako je nasploh s financiranjem teh raziskav in mednarodnim sodelovanjem? VIŽINTIN: Naš zavod za raziskavo materiala v Ljubljani se ukvarja z raziskovalnim delom, pri čemer smo se specializirali na zidano zgradbo, z razvijanjem tehnologije za saniranje poškodovanih zgradb in z izdelovanjem specialnih materialov v manjših količinah za ta dela. Pri potresnih testih uporabljamo med drugim zelo pomanjšan model stolpnice v razmerju 1:7, ob katerem na potresni mizi merimo trpež-nost in amplitude. Sicer pa delamo predvsem pri tako imenovanem medrepubliško — pokrajinskem velikem projektu, v katerem sodelujejo ustanove iz vse države in ki obravnava tehnične probleme potresov. Vprašanje financiranja tega projekta še ni povsem rešeno, čeprav je program sporazumno sprejet. Javljajo se različni financerji, med drugim tudi ameriška znanstvena ustanova. Drugi projekt, ki ga zdaj začenjamo, financira jugoslovansko-ame-riški oddelek za znanstveno-tehnično po- področju. Na skupnem seizmološkem posvetovanju UNESCO 1978. leta smo se zato sestali v zelo širokem krogu. Navzoči so bili tudi kitajski, ruski in seveda japonski geofiziki in seizmologi. Takrat so tudi objavili evakuacijski načrt na Kitajskem. V glavnem prihajajo tu do izraza nepolitična vprašanja, ki so povezana z naravo, zato so mednarodni stiki veliko lažji. DELO: Ali ste zdaj že dobili kaj več podrobnejših podatkov o žrtvah tistega velikega potresa na Kitajskem, o katerem smo bili sicer v glavnih obrisih obveščani? GAUS: Nekaj skupin naših ameriških strokovnjakov je odšlo na Kitajsko zaradi pomoči in izmenjave mnenj. Po drugi strani je prišlo tudi v ZDA nekaj kitajskih skupin. Vsekakor je bil tisti potres na Kitajskem eden najhujših nasploh, tako glede na žrtve kot škodo. Po njihovih podatkih naj bi bilo takrat čez 600.000 mrtvih, čeprav so bile uradne številke precej nižje: okrog 270.000. Nedavno smo spet podpisali dogovor med ZDA in LR Kitajsko o vzajemnem sodelovanju na področju geo-fizičnih, seizmoloških in gradbenih dejavnosti v zvezi s potresi. V tem okviru so na Kitajskem že ustanovili ustrezne področne centre v najbolj ogroženih pokrajinah. DELO: Kakšne izkušnje pa ste imeli nasploh v mednarodnem Rdečem križu pri organiziranja pomoči ob potresih? BINGHINATTI: Rdeči križ skuša ne samo zbuditi mednarodno solidarnost, ampak tudi ugotoviti, v čem so predvsem glavne potrebe in kako usklajevati pomoč. Za širok obseg solidarnosti nam, na primer, priča dejstvo, da smo ob potresu v Gvatemali mobilizirali pomoč iz 73 nacionalnih organizacij Rdečega križa po svetu. Hkrati pa smo pri tem ugotovili, da je pomoč v Gvatemalo prihajala nesmotrno in neusklajeno. Od vseh strani so pošiljali predvsem zdravila in sanitetni material, čeprav je bilo tega dovolj in je ostalo 100 ton tega materiala neizkoriščenega, medtem ko je prebivalstvu veliko bolj primanjkovalo drugih stvari. DELO: Kako pa je z zakonodajo in izvajanjem predpisov? BUBNOV: Jugoslovanski potresni zakon je bil pred dvema letoma že sprejet v skupščini, toda njegovo izvajanje je šele komaj v povojih. Dejansko tudi ni lahko ljevidov in prilog, ki nudijo ustrezne informacije glede možnih nevarnih katastrof. JONES: Na splošno pa bi nasprotno ugotovil, da so planerji po svetu precej neobčutljivi za problem nevarnih katastrof in potresnih nevarnosti, ki utegnejo groziti novim naseljem. Le postopoma upoštevajo ta tveganja, vsekakor pa ne dovolj. Ko načrtujejo nova mesta, nova področja in nove četrti, zasledujejo predvsem druge cilje, kot je varnost. V ZDA vlada v tem pogledu množična brezbrižnost tudi na potresno najbolj ogroženih področjih, kot je zahodna obala. Ljudje se ne zavedajo tveganj, ko izbirajo lokacije za gradnjo, politični voditelji za to nimajo posluha. DELO: Kako torej upoštevati čim večjo varnost prebivalcev in se hkrati izogniti preplahu, da bi se ljudje začeli odseljevati? Potresna groza je doživela svoj odmev tudi v literaturi — na primer v poeziji švedskega pesnika Lundkvista, ki je preživel leta 1960 katastrofo v Agadirju in ki si niti več let pozneje ni upal priti v Makedonijo po podeljeni mu pesniški venec zaradi morebitnega potresa? LAPAJNE: Sorazmerno lahko je ugotoviti, kaj je skupni problem, teže pa se je pozneje sporazumeti glede tega, kaj je v tem velikem problemu poglavitno in na kakšen način bi to najbolje rešili. KARNIK: Glede psiholoških posledic potresa hi povedal svoje izkušnje, ko sem bil kot zastopnik OZN po solunskem potresu leta 1979 v Grčiji. Takrat je tisk odigral zelo negativno vlogo, ker je objavljal izkrivljene in vznemirljive vesti, ki so zasejale preplah in zmešnjavo. Ljudje se niso hoteli vrniti domov, čeprav bi se lahko, in v pokrajini je prišlo do popolnega gospodarskega zastoja. Gre nasploh za vprašanje ustrezne vzgoje, ki bi jo bilo treba začeti že v šoli. Se posebej pa bi morali biti izšolani vladni uradniki, da bl se lahko znašli v podobnih situacijah. Ljudi je najlaže prepričati, kadar govorimo v gospodarskih postavkah. Zato si tudi OZN prizadeva. da bi prispevala k skupni zavesti ekonomsko socialnih dejavnikov ob naravnih nesrečah. DELO: Ali so že izdelani zemljevidi z orisi potresnih področij na svetu? KARNIK: Za zdaj še ne moremo govoriti, da jih imajo, vse dežele, toda vse, ki zače- Ritsuo Akimoto William A. Anderson Enzo V. Bighinatti Sergej Bubnov Michael Gaus Robert Geipel Barclay G. Jones Vit Kamik Janez Lapajne Vladimir B. Mušič Carlo Pelanda Enrico L. OaranteUi Miha Tomaževič m Jože Vižintin bolj prožen in da je, zato potresno bolj varen kot hiše, ki so zidane iz velikih kamnitih skladov ali opeke. Na Aljaski so škodo povzročili trije viri. Prvi so bili zares veliki zemeljski premiki, pri čemer so zemeljski sloji hiše kar odnesli s seboj, in čeprav so bile na videz nedotaknjene, so bile povsem neuporabne. Drugi razlog uničenja so bili orjaški valovi, ki jih Japonci označujejo z izrazom tsunami, tretji razlog za škodo pa je izhajal iz samega tresenja zemlje. DELO: Kako pa bi z različnih vidikov gledali na popotresni čas v Furlaniji in na Tolminskem? GEIPEL: Države se učijo na izkušnjah drugih, zato smo tudi mi za tehnično fakulteto v Miinchnu delali raziskavo v Furlaniji. Pri tem smo ugotovili, da se lesene hiše niso najbolje prilegale v njihovo okolje. V anketi, ki je zajela približno 20.000 prebivalcev, se jih je večina izrekla za to, da bi Japonske v sodobnost. Ogromno ljudi se je preselilo s podeželja v mesta. Leta 1978 smo že v novih razmerah doživeli dva velika potresa: prvi je prizadel predvsem mestna področja, a je škode na zgradbah bilo sorazmerno malo. Več škode so povzročili zemeljski vdori. Lesene hiše so ob potresu dobro vzdržale, je pa pri njih večja nevarnost požarov. V potresu leta 1923 je umrlo okrog 100.000 ljudi, in to predvsem zaradi požarov! WANGASADINATA: Indonezija zabeleži vsako leto okrog 400 potresov, kar pomeni povprečno vsaj en potres na dan. Vendar je večina velikih mest zunaj ožjega potresnega območja. V gradnjah tradicionalno uporabljamo bambus in druge lesene konstrukcije, ki so proti potresom odporne. Žal pa ta material postaja vse dražji, tako da se ljudje čedalje bolj usmerjajo k zidavi. Uvedli smo posebne priročnike z navodili, kako graditi. Zlasti ostri predpisi veljajo za pomembnejše stavbe, medtem ko imajo manjše preproste hiše dokaj kratko življenjsko dobo, le okrog deset let. Wiratman Wangasadinata (foto Janez Zrnec) moč, in sicer v višini 100 milijonov starih dinarjev. Svoj del pokriva raziskovalna skupnost Slovenije s temeljnim programom, ki nam zagotavlja nadaljnjih 70 milijonov starih dinarjev. Naš zavod sam zbere lastnih virov za 40 milijonov. Zdaj pa se dogovarjamo še z UNESCO v okviru skupnega projekta, ki bi trajal od leta 1982 do 1984, za 90 milijonov starih dinarjev na leto. GEIPEL: V ZRN imamo podobno kot v drugih državah tudi nemško znanstveno skupnost, ki prispeva k proučevanju potresov in s konkretnimi raziskavami na univerzah in zunaj njih. Seveda pa ZRN sama ni posebej ogrožena od potresov. Tu pa tam se sicer pojavijo visoki valovi na obali. Pred leti smo imeli tudi manjši potres na Švabskem toda hitro smo odstranili vse posledice potresa. Raziskave opravljamo predvsem v korist manj razvitih držav. Nasploh pa bi glede mednarodnega sodelovanja poudaril, da je povezava trdnejša na seizmološkem kot pa na družbenem izvajati predpise tega zakona, ki je prvi te vrste pri nas. Zakon zahteva, da morajo biti pomembne stavbe, ki so bile grajene pred sprejetjem tega zakona in ki niso dovolj odporne, ojačane. Pri tem pa se odpira vprašanje denarja in postopka. Potrebni so še nekateri dopolnilni predpisi, toda prepričan sem, da se bo zakon slej ko prej tudi uresničeval. V Sloveniji smo te sodobne predpise razvili že pred tragedijo v Skopju. Zdaj so razširjeni po ozemlju cele Jugoslavije. To so predvsem predpisi o gradnji stavb v prihodnosti. Glavni problem pa ostaja, namreč, kako zagotoviti varnost ljudem, ki živijo v starih stavbah, zgrajenih še pred veljavo sedanjih predpisov. Težko je prisliti hišne lastnike, da ustrezno ojačajo svoje gradnje. Tudi na konferenci UNESCO niso prišli v tem pogledu do nobenega dokončnega sklepa. Seveda pa je treba predvsem poskrbeti za varnost in trdnost bolnišnic in gasilskih postaj ter stavb, kjer se zbira veliko ljudi, kot so gledališča in razne dvorane. DELO: Kako se urbanistično načrtovanje vključuje v zakonodajo potresne varnosti? MUŠIČ: Ustavil bi se predvsem pri tako imenovani urbani obnovi, ki ima pri nas še poseben pomen, ker gre za ohranjevanje naše kulturne dediščine. Vsekakor smo zdaj v precej množičnem procesu obnavljanja naših starih mestnih jeder. Vzporedno^ pa skušamo ukrepati, da bi prišlo do ojačanja teh stavb proti potresom. Važno pri tem je usklajeno delo. Zlasti po skopskem potresu smo izoblikovali svojo inter-metodologijo v regionalnem planiranju. Seizmično mikrozonj ranje je postalo v rutinski obliki že sestavni del vseh večjih urbanističnih načrtovanj pri nas. V regionalnem načrtu Slovenije imamo vrsto zem- njajo graditi industrijo in večja središča, morajo pripraviti tudi zemljevide z nevarnimi potresnimi področji. Do kam so pri tem že prišli, to je povsod odvisno predvsem od stopnje razvitosti informacij in družbene odgovornosti v vsaki državi posebej. DELO: Morda predpisi res so, toda kaj ko se jih gradbeniki pri delu ne držijo! BUBNOV: Misli, da pri nas ne zanemarjamo normativov. Tudi ne hi bilo razloga za to. kajti trdna gradnja niti ne povečuje toliko skupnih stroškov. Na univerzi v Ljubljani smo naredili preizkuse, ki so pokazali, da za varnost ob deveti stopnji potresne itenzitete zadostuje že samo en odstotek več vloženih skupnih sredstev. (Večina drugih udeležencev pogovora se s to ugotovitvijo nikakor ni strinjala, ugotavljajoč, da je šlo tu najbrž za povsem teoretično izolirano študijo, ki nikakor ni dala realne podobe. Povečani stroški za trdno gradnjo po predpisih naj bi znašali od 10 do 15 odstotkov, ponekod, npr. v Kanadi, pa so izračunali, da celo za 25 odstotkov.) DELO: Trdite, da so nove stavbe trpežne? Kaj pa nedavni primeri porušenih hotelov v Črnogorskem primorju? Ali gre za nesolidne gradnje ali celo za kriminal? BUBNOV: Nekatere od teh zgradb so bile zgrajene že pred sprejetjem novih predpisov, po tako imenovanem mehkem sistemu. Pravilno načrtovane in grajene stavbe so vzdržale. LAPAJNE: V Črni gori so se mnoge stavbe zdrušile predvsem zaradi krajevnih geoloških razmer in zato, ker niso bili dobro narejeni temelji. Italijanski strokovnjak Pelanda je za konec še pripomnil, da so po potresu v Italiji odkrili celo več zločinskih odgovornosti, zaradi česar so nekaj gradbenikov tudi zaprli. Mi pa smo pogovor Dela končali s trdnim upanjem, da bo kljub vse bolj tresoči se zemlji človeštvo katastrofe preživelo. Elizejski intervjuji Socialistični predsednik v golističnem kroju Frangois Mitterrand, preprost v osebnih navadah, toda dostojanstven v državniških izjavah PARIZ, julija — (od našega dopisnika) — Glagoli v veznem naklonu. in to v izumirajočih oblikah nedovršnega preteklega časa, z osebnima zaimkoma »jaz« in »mi« posejane izjave, beseda »Francija«. kot Mont Blanc štrleča iz odstavkov, in navsezadnje prostrani kabinet generala de Gaulla. iz katerega se je bil Giscard preselil v skromnejšo pritlično sobo Elizejske palače - podoba, ki jo odsevajo prvi Mitterrandovi intervjuji, Francoze rahlo bega. Pričakovali so preprostejšega predsednika, zdaj spoznavajo državnega poglavarja, ki plebejskih osebnih navad sicer ni spremenil, vendar z vsako besedo, namenjeno domači ali tuji javnosti, čedalje bolj spominja na očeta 5. republike. - m- nstitucijc niso bile krojene po moji 5 meri. toda njihov kroj mi je kar ■ pravšnji, je predsednik navsezadnje M sani poudaril v prvem intervjuju, ki ga je naklonil domačemu tisku. Minila sta skoraj dva meseca po njegovi izvolitvi, da je bil voljan sprejeti direktorja pariškega »Monda«. Na televiziji bo govoril šele v drugi polovici julija. Ob dveh priložnostih je pred domačo novinarsko srenjo sicer bogato in kleno komentiral dogodke, toda to sta bila neformalna pomenka, izjave brez elizejsKega pečata. Ce predsednik po eni strani še vedno spi v starem zasebnem stanovanju sredi Latinske četrti in če konec tedna vrtnari na gaskonjskem posestvu. tedaj poskuša v džavniških izjavah gojiti dostojanstveno odmaknjenost, ohraniti goiistično višino, poudariti, kdo je gospodar — ne glede na globoke družbene reforme, ki jih je obljubljal kot kandidat in jih nato kot predsednik izničil v izvedbo skupščini in vladi. »Pooblastila, ki mi jih podeljuje ustava, bom polno izkoristil, ne več. ne manj.« je pribil v pogovoru za »Monde« In malo je ustav, ki bi državnemu poglavarju zagotavljale toliko širokih pooblastil kol ustava 5. republike. Nihče ni spregledal, da je Mitterrand prva intervjuja po izvolitvi namenil ameriškima listoma. V Elizejski palači so užaljenim domačim urednikom sicer pojasnjevali, da predsednik ne sprejme galskih novinarjev zato. ker se noče vmešavati v volilno kampanjo. toda ni ostalo prikrito, da se je letošnjega četrtojulijskega sprejema v pariškem veleposlaništvu ZDA. ob dnevu ameriške neodvisnosti, udeležilo kar deset članov vlade, med njimi sam premier Mau-rov. Mittcrrandovih izjav je bila deležna celo neka japonska televizijska mreža, in nazadnje je spregovoril tudi obrenskim sosedom. Zunanji minister Chevsson. kot sicer nasploh vsi člani vlade, so bili doma gostobesednejši. In šele tedaj, ko so skupščinske volitve minile in je socialistična plima zalila Bourbonsko palačo, je Mitterrand v pariškem popoldnevniku »Mondu« tudi za domačo javnost napravil inventar in pokazal proti obzorjem. Henrv Kissinger je v Parizu karikirano razlagal, da so Američani zamenjali predsednika zato. ker so bili med zajtrkom in večerjo siti vedno istega obraza na televizijskem zaslonu — Frant;ois Mitterrand. ki se je od vseh dosedanjih predsednikov najdalj brusil v opoziciji, se z doktorjem očitno strinja, da izrabo oblasti spremlja tudi obraba oblasti. V polnih dveh mesecih po izvolitvi je zato samo trikrat odločno stopil v soj žarometov: z. intervjuji v ameriškem »\Vashington Postu« (18. junija), v domačem »Mondu« (2. julija) in v zaho-dnonemškeni »Sternu« (8. julija). »Zlikaj naj bi jih hit zbrisal s seznama?« -Vse preveč komentatorjev ne vidi dlje od svojega nosu. Približno štiri in pol milijona Francozov je glasovalo za komunističnega kandidata oziroma za komunistične kandidate. Nato so glasovali zame. še pozneje za socialistične kandidate. Odkrito rečeno, ne razumem, zakaj naj bi jih bil zbrisal s seznama, zakaj naj bi bil te milijone ljudi z izključitvijo iz francoskega političnega življenja ranil, ko so od mene v zamenjavo hoteli samo to. da jim izrazimo spoštovanje. S takim ravnanjem sem veliko zanesljiveje pripravljal prihodnost, kot pa če bi drugače ukrenil. Ne govorim o prihodnosti za vladajočo večino, zakaj njej je zagotovljena za pet let. Govorim o prihodnosti za Francijo. Pobrskajte po spominu. Novinarjem. ki so me v prvi televizijski oddaji med kampanjo spraševali o tej temi, sem rekel: ,De Gaulle je potreboval vse ljudi. Bili so časi vojne. Danes pa so časi krize. Zato bom potreboval vse ljudi.' Da, danes je kriza in zato pozivam vse sile dela, ustvarjalnosti, domišljije, naj se mi pridružijo. ..« Tako Mitterrand odgovarja »Mondu« na vprašanje, zakaj se je kljub pomislekom nekaterih najožjih sodelavcev odločil za pritegnitev komunistov v vlado, vendar hkrati opozarja, da »med marksizmom-leninizmom in našim socializmom, hočem reči, med Leninom in Blumom, ideološkega konflikta še ni konec«. Francoski predsednik je še ostrejši v intervjuju za »Štern«, saj meni. da se »komunizem večidel hrani z napačnimi presojami in političnimi napakami Zahoda« in »manj ko jih bo le-ta delal, tako glede delavcev kot glede tretjega sveta, hitrejši bo zaton mednarodnega komunizma«, češ da »leninistične sheme že povsod pomalem vzbujajo kritične pomisleke«. Pred sabo imamo torej znova Mitterranda iz Epinava. ideologa z ustanovnega kongresa socialistične stranke. ki je leta 1971 sprejela njegov poziv k »zasedanju izgubljenih terenov«, na račun umika drugih političnih sil, izrecno tudi komunističnih. Toda če francoski predsednik za »Štern« izjavlja, da bo iz vlade »izključil vsakogar, ki se bo sam izključil, se pravi kogarkoli, ki bi zatajil politične odločitve, za katere sem se zavezal«, tedaj ne dovoljuje, da bi se kdorkoli v tujini vmešaval v francoske notranje zadeve. Znano sporočilo State De-partmenta je Mitterrand tako v nekem govoru kot v intervjuju za »Monde« ocenil kot »pritisk« in poudaril: »Ne da bi sc » Vse preveč komentarjev ne vidi dlje od svojega nosu. Približno štiri in pol milijona Francozov je glasovalo za komunističnega kandidata oziroma za komunistične kandidate. Nato so glasovali zame. še pozneje za socialistične kandidate. Odkrito rečeno, ne razumem, zakaj naj bi jih bil zbrisal s seznama, zakaj naj bi bil te milijone ljudi z izključitvijo iz francoskega političnega življenja ranil, ko so od mene v zamenjavo hoteli samo to, da jim izrazimo spoštovanje. S takim ravnanjem sem veliko zanesljiveje pripravljal prihodnost, kot pa če' bi drugače ukrenil. Ne govorim o prihodnosti za vladajočo večino, zakaj njej je zagotovljena že pet let. Govorim o prihodnosti za Francijo. Pobrskajte po spominu! Novinarjem, ki so me v prvi televizijski oddaji med kampanjo spraševali o tej temi. sem rekel: ,De Gaulle je potreboval vse ljudi. Bili so časi vojne. Danes pa so časi krize. Zato bom potreboval vse ljudi/ Da, danes je kriza in zato pozivam vse sile dela, ustvarjalnosti, domišljije, naj se mi pridružijo...« širokoustil. o francoski politiki bomo odločali v Franciji in ni sprejemljivo, da bi si šef države dovolil kake druge pomisleke in ne samo tistih, ki po njegovem mnenju koristijo Franciji in Francozom«. Kljub ostrini je Mitterrand incident poskušal ublažiti, rekoč, da »mnenja, ki ga nemara imajo o nas in o naših odločitvah tuje dežele, še zlasti, če gre za prijateljske dežele, še ne bi imenoval pritisk«, sploh pa je bilo »pritiska s sporočilom ameriškega zunanjega ministrstva konec«, zakaj »zahvalno pismo, ki mi ga je po svojem potovanju naslovil gospod Bush, je ustrezalo temu. kar sem mogel pričakovati od osebnosti njegove kakovosti, kakovosti, za katero moram vsekakor reči. da je name napravila zelo lep vtis«. Meddržavni odnosi niso odvisni od »skodelice čaja« Do ameriške politike je Mitterrand sicer zelo kritičen, tako zaradi »peklenskega para dolar — nafta«, ki mu je podrejeno francosko gospodarstvo, kot zavoljo podpore, ki jo Washington zagotavlja nekaterim latinskoameriškim režimom. ZDA so po njegovem tudi preveč zagledane v os Vzhod-Zahod in premalo razmišljajo o dimenziji Sever—Jug. Vprašanje visokih obrestnih mer je za Mitterranda resna zadeva. toda nič manj resna ni »problematika dežel tretjega sveta in njihovih odnosov z industrializiranimi deželami«, nič manj nujno ne bi bilo načeti razprave o »mednarodnem denarnem sistemu in ustreznih institucijah, zlasti .energetski filiali'...« Razvoj revnih dežel ni samo stvar človekoljubja. temveč je tudi v samem interesu bogatih dežel. Recesijo bomo premagali samo s povečevanjem menjave. Izvoz iz Evropske skupnosti je že zdaj 40-odstotno usmerjen proti tretjemu svetu. Od takega ponovnega vzgona pričakujem, da bo postal eno od poglavitnih sredstev, s katerimi bomo oživili gospodarsko rast.« V pogovoru za »Monde« je Mitterrand v sklopu tovrstnih vprašanj izrecno opozoril ZDA da »ni mogoče pričakovati večje politične in vojaške homogenosti Atlantske zveze, čc v gospodarskih zadevah vsakdo vleče na svojo stran«. Zato se francoski predsednik zavzema za okrepljeno, toda hkrati kakovostno drugačno solidarnost evropske deseterice, zakaj njen »družbeni prostor« je »stožer odnosov med Vzhodom in Zahodom. Severom in Jugom«. V intervjuju za »Štern« Mitterrand zavrača oceno, da se je po Giscardovem odhodu os Pariz. — Bonn zlomila, češ da povojna obrenska sprava ni slonela samo na osebnem prijateljstvu dveh državnikov, temveč se je opirala na prijateljstvo med deželama. In zahodnonemškim spraševalcem, ki so Mitterrandov luksemburški zajtrk s Thatcherjevo hoteli tolmačiti kot znamenje ohladitve odnosov s kanclerjem Schmidtom, je francoski predsednik gladko odvrnil, da »francosko-nemško prijateljstvo ni prepuščeno na milost in nemilost skodelice čaja«. Za dokaz je Mitterrand poskrbel v istem intervjuju, saj ni kanclerja glede evrostra-teških raket doslej še nihče drug tako odločno podprl, niti njegova lastna stranka (SPD) ne. Francoski predsednik sicer razume »čustva prebivalstva«, ker se zaveda, da je ZRN »dežela, ki nima pravice do lastnega jedrskega orožja, in vendar postaja bojišče drugih«, toda... »Nevtralizem obsojam zato. ker sem prepričan, da je mir povezan z ravnovesjem moči v svetu. In-staliranje sovjetskih SS-20 in bomnikov .backfire' to ravnovesje v Evropi ruši. Tega ne sprejemam in zato dopuščam, da je oboroževanje potrebno, če hočemo znova najti težiščnico. Od tega trenutka dalje pa se bomo morali pogajati...« Mitterrand se je že marca na srečanju voditeljev Socialistične internacionale zavzemal. da bi Sovjetska zveza rakete SS-20 umaknila »vzhodno od Urala«. Tokrat te rešitve ne omenja, temveč poudarja, da »imajo ZDA vsa sredstva za ponovno vzpostavitev odnosa sil« in da tudi Francija »ne bo oklevala glede izpopolnitve svoje odvračevalne oborožitve«. Po Mitter-randovem mnenju sta velesili vpleteni v »ostro igro, ki ne dovoljuje nikakršne slabosti in ki zahteva, da se oborožuješ, kadar se je treba oboroževati, in se pogajaš, kadar se je treba pogajati«. V sovjetskem predlogu o ustavitvi nameščanja novih raket SS-20 francoski predsednik vidi tak »začetek pogovora«, znamenje »elastičnega umika« Sovjetske zveze, ki da je s tem »že korigirala svojo izhodiščno pozicijo«. Tako odločno ni Schmidta nikoli podprl niti »prijatelj Giscard« - Mitterrand se povsem pridružuje koncepciji bonskega kanclerja, koncepciji, po kateri naj bi NATO vztrajal pri odločitvi o instalaciji pers-hingov in manevrirnih raket, vendar naj bi Washington hkrati raziskoval in izkoristil vse možnosti za pogajanja z Moskvo. V istem intervjuju francoski predsednik načelno ne ugovarja nedavni ameriški odločitvi, da bi Pekingu morda prodajali tudi ofenzivno orožje. Tudi v Parizu so se te dni mudili kitajski generali, vendar se je Mitterrand vrtanju »Sternovih« spraševalcev izmaknil s pojasnilom, da bo Francija glede prodaje orožja Kitajski »izredno previdna« in da bo vse odvisno od »narave« orožja, ki bi ga v Pekingu želeli naročiti. Podobno previdnost je francoski predsednik izrazil že v intervjuju za »Washington Post«, ko je bil pogovor v sklopu bližnje-vzhodnih vprašanj posvečen izraelskemu bombardiranju reaktorja v Tamuzu pri Bagdadu, opremljenega s francoskim reaktorjem in z izključno francosko tehnično pomočjo. Mitterrand je že z opozicijskih klopi »protestiral proti tej dobavi, ker me je vznemirjalo, da bi Francija nemara prispevala k novi napetosti v tem delu sveta«. Nove tovrstne pogodbe »bom podpisal šele tedaj, ko se bom prepričal, da naše tehnologije ni mogoče uporabiti za vojaške namene«, je dejal Mitterrand. vendar s previdnim pristavkom, da mora še temeljito preučiti »znanstveni dosje« in da bo na vprašanje, ali bo Francija Iraku zdaj prodala nov reaktor, odgovoril tedaj, »ko nas bodo to prosili, če nas sploh bodo prosili«. Odtlej je minilo že nekaj tednov in zadeve so danes jasnejše: zunanji minister Cheysson nedavno ni zanikal možnosti, da bi Iračanom pomagali obnoviti uničeni jedrski center. »Kritiziramo voditelje, ne zahtevamo sankcij proti ljudstvu« Že v intervjuju za »NVashington Post« je Mitterrand obžaloval, ker je po njegovi izvolitvi »prva gesta gospoda Begina osla- bila naš kapital zaupanja«. Tudi ta izjava je bila v zvezi z izraelskim bombardiranjem, v nedavnem pogovoru za »Monde« pa je Mitterrand kritiko izraelske politike še razširil, ko je poudaril, da bi se Camp-davidski proces mogel okrepiti le tedaj, če hi »Izrael pokazal pozitivnejši odnos do palestinskega vprašanja«. Druge arabske dežele bi se tedaj »odtajale«, in sicer tudi zato. ker po Mitterrandovem mnenju »vedno govorimo samo o Palestincih, zelo malo pa o svetih krajih« — le takšno vzporedno reševanje bližnjevzhodne krize hi »močno pomirilo duhove«. Predvsem pa moramo biti praktični, poudarja Mitterrand: globalna rešitev je resda »zaželena, vendar se ni posrečila; delna rešitev nemara ni zadostna, vendar se je posrečila, in ljubše mi je, da Izraelci in Egipčani živijo v miru. kot pa če se bojujejo med seboj«. Toda francoski predsednik je v vseh dosedanjih kritikah skrbno razločeval »voditelje« in njihova »ljudstva«. Ko v pogovoru za »Washington Post« omenja Tamuz. poudarja: »Obsojamo bombardiranje, ne Izraela. Kritiziramo dejanje voditeljev, ne zahtevamo pa sankcij proti ljudstvu.« Podobno v intervjuju za »Štern«, po izredno ostrih besedah na račun Sovjetske intervencije v Afganistanu, s katero je SZ »prvikrat tvegala ekspanzionistično operacijo kolonialistične narave proti deželi tretjega sveta, deželi, ki je povrh še islamska«. »Ob vsem tem pa nikar ne pozabite,« dodaja Mitterrand. »da je Sovjetska zveza velika nacija in Rusi veliko ljudstvo. Bolje se je izogniti nekaterim nejasnostim.« Uvodoma omenjeni golistični toni so po presaditvi v drug jezik, zlasti slovenski, zabrisani, saj izgine osebni zaimek »jaz«, ki spremlja Mitterrandove glagole, pa tudi izumetničene oblike preteklega konjunkti-va ne bodejo v oči. Toda tudi prevod ne skrije državniške samozavesti. »Sel bom v Arabijo, saj so me tja povabili, šel bom v Izrael, saj so me tja povabili. Šel pa bom tudi drugam. In napravil ne bom niti najmanjše geste, tudi simbolične ne. ki bi jo mogli imeti za odstopanje od smeri, o kateri sem pravkar natančno govoril.« De Gaulle je v besedah o svoji nacionalistični politiki poudarjal izraz »domovina«, Pompidou je raje govoril o »moderni družb«, Giscard celo o »naprednem liberalizmu«. Mitterrand, humanist, pri katerem so spraševalci na široki pisalni mizi opazili tudi najnovejše delo Saganove, s prvimi intervjuji nakazuje vračanje k izvorom francoskega socializma, ki je imel posluh tako za vsakdanje tegobe malega človeka kot za stoletne boje narodov, vendar je kazal dogmatsko nespravljivost do marksističnih nazorov. Vilko Novak Si na n Hasani Kosovo: resnice in krinke »Borba« je v osmih nadaljevanjih objavila širši pregled, v katerem je Sinan Hasani osvetlil politične, družbenoekonomske, nacionalne, zgodovinske, ideološke in kulturne značilnosti Kosova v preteklosti in sedanjosti. Objavljamo prvi del skrajšane verzije tega vsebinsko tehtnega in aktualnega pogovora tovariša Hasanija z novinarjem »Borbe« Milošem Jeftičem. Književnik in revolucionar Sinan Hasani se je rodil 1922. leta v Požaranju pri Kosovski Vitini. V narodnoosvobodilni vojni je sodeloval od 1941. leta. V NOB je bil politični komisar in član okrajnega komiteja KP. Po vojni je opravljal različne odgovorne dolžnosti v SAP Kosovo, SR Srbiji in SFRJ. Bil je tudi direktor »RiUndje« in jugoslovanski veleposlanik na Danskem. Zdaj je podpredsednik skupščine SFRJ. Poleg družbenopolitičnega dela ga zaposluje tudi književnost. Napisal je prvi albanski roman o Kosovu »Grozdje je začelo zoreti«. Objavil je tudi romane »Neka tesnobna noč«. »Kjer se reka cepi«. »Deček z odlikovanjem«. »Veter in hrast«. »Drugo otroštvo Djona Vatre«. »Za belim kruhom« in »Narasli potok«. Za svoje družbeno in književno delo je Hasani dobil več priznanj, med drugim tudi nagrado AVNOJ. ogodkov. s katerimi smo se sre-I čali zdaj na Kosovem, ni mogo- I ■ če označiti drugače kot za proti-JL—^ revolucionarno akcijo v boju proti naši revoluciji, ki je bila porojena v oboroženem boju in ki se je pozneje nadalje razvijala v tem našem jugoslovanskem prostoru. Ta akcija je protirevolucionarna zato, ker so bile parole in zahteve, ki jih je postavila, in metode, s katerimi jo je izvedla, preračunane na to. da spodkoplje- jo našo ustavno ureditev, celovitost države ter bratstvo in enotnost. Mislim, da so bili pogoji za to protirevolucijo v obstajanju razrednega sovražnika in njegovem nenehnem delovanju v naši državi kakor tudi zunaj nje. Ko govorimo o tem, tedaj imamo v mislih predvsem elemente. ki jih je bilo v demonstracijah največ in ki so te demonstracije organizirali. Dejansko je dobršen del teh bodisi buržoaznega porekla ali pa so pripadniki in sodelavci okupatorja. Skupaj z njimi so se znašli tudi zagovorniki dogmatskega socializma, predvsem ostanki kominformovskih pojmovanj. Žal se jim je posrečilo zapeljati del študentske in šolske mladine. Prav tako je k temu prispevalo naše neodgovorno politično delo, slabo delo, da tako rečem, v pokrajini. Bržkone je na to vplivala tudi objektivna zaostalost, ki deloma še spremlja naš razvoj, posebno na posameznih področjih. Sicer pa mislim, da je docela jasno, kaj so hoteli. Hoteli so zaobrniti kolo zgodovine za stoletje nazaj, to je uresničiti sanje buržoaznih in profašističnih sil, ki so sanjale o etnični Albaniji. To se je razodevalo v parolah, kot je »Kosovo republika« oziroma zahtevah po združitvi z Albanijo, hkra- ti z mnogimi demagoškimi parolami, predvsem socialne narave, itd. Toda te demonstracije so bile, kar je njihova jasna značilnost, sila vandalistične, saj jim je šlo za to, da bi razdejali in razbili vse, na kar so naleteli. To se je pokazalo zlasti v odnosu do drugih narodnosti. Prizadevali so si na primer, da bi polomili vse, toda z večjo hudobnostjo so razbijali izložbe in okna, kadar so naleteli na kakšno srbsko hišo ali trgovino, in s tem v resnici pokazali jasno nacionalistično sovraštvo, ki se goji v tej ideologiji. Stoletno skupno življenje Res je, da so na Balkanu hkrati z drugimi narodi stoletja živeli tudi Albanci, tako kot je gotovo, da takrat, kadar govorimo o kakem narodu, vedno izhajamo iz tega, da ima svoje značilnosti, kot so jezik, ozemlje, zgodovina, kultura, tradicija, psihična konstitucija itd. K temu bi dodal še nekaj. Mislim, da ni stvar v tem, kaj je za kak narod značilno oziroma v poudarjanju razlik med narodi, ki žive v nekem območju. Stvar je zame drugačna: ali je treba te osnovne značilnosti, ki so lastnosti kakega naroda, gledati v dialektičnem razvoju, kar pomeni, da se te kategorije, ki jih običajno poudarjamo, zgodovinsko spreminjajo. In zato ni slabo govoriti resnico o tem, kaj je za kak narod bistveno, vendar pa je, mislim, neznanstveno, celo nepolitično obstati pri njih, kot da so okamenele, odrevenele in veljavne za vse čase. Zdaj, ko se konkretno pogovarjamo o albanski narodnosti na Kosovem, moramo imeti pred očmi tudi drugi del njene zgodovine. Albanska narodnost v Jugoslaviji, albanska narodnost na Kosovem ima tudi neki drugi del svoje zgodovine, ki se je razvijala v skupnosti z drugimi narodi, konkretno na Kosovem, s Srbi, pozneje s Turki, v zadnjem času pa tudi z nekaterimi drugimi narodnostmi, kot so Črnogorci in Muslimani. Tudi tega dela zgodovine ni mogoče meriti samo z leti, saj obsega desetletja in desetletja, pa tudi stoletja, tako da so se med seboj križale in prepletale mnoge stvari, recimo tudi v kulturi, tradiciji, v ravnanju. Ta del zgodovine kaže, da je med srbskim narodom in albanskim narodom, ki sta skupaj živela v tem območju, obstajala neka precej razvita toleranca, ki se je dostikrat izrazila v medsebojni pomoči v tistem, kar jim je bilo pomembno, da bi lahko živeli nemoteno itd. Seveda zlasti v odnosih do tujincev ni bistveno, ali je vsakokrat v tem boju sodeloval tudi ta in oni skupaj oziroma prej ali kasneje, vendar so v resnici vsi ti odpori pomenili odpor proti tistemu, kar je zanje pomenilo suženjstvo. To pa, kar sem rekel, se nanaša na nekoliko oddaljeno preteklost. Toda z nadaljnjo zgodovino dobijo ti narodi tudi bližnjo skupno zgodovino, ko začenjata imeti pomembno vlogo tako idelologija kot politika socialističnega gibanja in delavskega razreda. To je vsekakor obdobje zadnjih šestih desetletij, ko so si Albanci skupaj s svojimi rojaki, Srbi, prizadevali skupaj se bojevati v svojem prostoru za popolno in pravo enakopravnost... Potemtakem nikoli ne smemo pozabljati, kaj pomeni skupno življenje! Razmah gibanja v letu 1943 Naše gibanje se je razmahnilo leta 1943. Posebno spodbudo je seveda pomenila ustanovna konferenca oblastnega narodnoosvobodilnega odbora za Kosovo in Metohijo, ki je bila konec 1943. in v začetku 1944. leta. Potem je bilo ustanovljenih več kosovskih brigad na jugu Srbije in v drugih sosednih območjih. Tukaj bi rad nekaj poudaril. V nekaterih diskusijah hočejo danes preveč meriti oziroma natančno tehtati vse po tem, koliko je kdo sodeloval in kako je sodeloval v gibanju, ali je bil mobiliziran, katerega leta ipd. To je vsekakor pomembno glede na globoko diferenciacijo v revoluciji. Vendar smo tudi tako končali vojno s kakimi sedmimi brigadami, s 40 do 50 tisoč borci, med njimi večina Albancev, kar je bila prav tako dokaj pomembna moč v našem boju. Mislim, da je bilo nam, partizanom in komunistom na Kosovem, tako Albancem kot Srbom in Črnogorcem, ki so v vojni skupaj preživljali uspehe in poraze, pri urejanju nacionalnega vprašanja in že s tem tudi položaja Albancev vedno za glavno vodilo Titova smer. Rad bi poudaril, da je gibanje, posebno med Albanci, pridobilo zlasti s tem, da je imelo tudi socialno naravo oziroma zato, ker se je bojevalo za socialno revolucijo. Reči moram, da je to tista najpoglavitnejša komponenta, ki so Nadaljevanje na 20. strani 9f ■ V sobotna priloga aJ Km stran 20 Belgijska nesoglasja »Sprehod« po Fouronih je skoraj povzročil vladno krizo Kako je podražitveni paket spričo zapleta okoli majhne enklave šel neopaženo mimo BRUSELJ. junija (od našega dopisnika) - Belgijska »polovična« regionalizacija — avgusta lani so po več kot desetletnih razpravah državo razdelili na Flandrijo in Valonijo, Bruselj pa so zaradi nesoglasij med flamskimi in frakofonskimi političnimi strankami začasno pustili ob strani - je sredi junija močno stresla koalicijo Marka Evskensa in predsedniku vlade se je šele z veščim političnim manevrom, ko je od koalicijskih partnerjev zahteval glasovanje ob zaupnici. posrečilo odpraviti nevarnost nove vladne krize. skro so znova prižgali v Fouronih. Ta 9 majhna enklava blizu meje z Nizo-9 zemsko. ki meri komaj 6.500 hekta--JL rov in ima 4.500 prebivalcev, je že nekaj desetletij katalizator političnih navzkrižij med belgijskimi Flamci in Valonci in najzgovornejši barometer dogajanj v Bruslju. Prebivalstvo tega kmetijskega okoliša je — statistično — težko opredeliti. Referendum leta 1931 je pokazal, da je večina Fouroncev Flamcev, kajti le v treh od skupno šestih vasi so Valonci dobili več kot petino glasov. Po vojni se je razmerje v Fouronih obrnilo. Večina prebivalstva se je opredelila za francosko govoreče Va-lonce in tako so Fourone dodelili frankofonski pokrajini Liege. Kljub temu so Fou-roni obdržali dvojezične šole, pošto in podobno. Razlog za nenadni preobrat v jezi-kovno-kulturnem opredeljevanju prebivalstva Fouronov ni znan. nekateri menijo, da so pod nacistično zasedbo Flamci imeli ugodnejši položaj od negermanskih Va-loncev in da so prav grenki vojni spomini največ vplivali na presenetljivo odločanje na referendumu. Ko so leta 1961 v Belgiji pričeli začrtovati »jezikovno mejo«, ki je tudi osnova lanske regionalizacije, so imeli sicer precej dela z »zamenjavami« območij, a mejo med Flandrijo in Valonijo so dokaj hitro potegnili. Za Fourone je tedanji notranji minister Arthur Gilsen predlagal, naj ostanejo v pokrajini Liege, saj imajo v šestih vasicah večino Valonci, flamskemu prebivalstvu pa bi omogočili večjo jezikovno in kulturno avtonomijo. Toda Fouroni niso bili edini sporni. Dolgotrajne razprave o pripadnosti temu ali onemu delu so veljale tudi za Mouscron in Comines in končno so se zedinili, da Fourone »dodelijo« flamski pokrajini Limburg, Mouscron in Comines pa sta pripadla Valoniji. Kmalu po odločitvi je bilo slišati, da so se za prepustitev Fouronov Limburgu odločili tudi zavoljo volilnih razlogov, kajti večina fouronskega prebivalstva je katoliško usmerjena in s »preselitvijo« Fouronov v Limburg so socialisti zlahka dobili večino v pokrajinskem svetu v Liegeu. A to niti ni tolikanj pomembno. Večjo težo ima gotovo dejstvo, da so se v Fouronih kmalu po letu 1963, ko je bila potegnjena »jezikovna meja«, pričele politične praske. Valonci so obtoževali, da se je pričela »flamizacija« Fouronov in zahtevali njihovo vrnitev v pokrajino Liege, krajevne iskrice so še podpihnili pripadniki različnih flamskih skupin (Vlaamse Militanten Orde ali Taal aktie Komite), ki po belgijskem zakonu iz leta 1934, ki prepoveduje delovanje »zasebnih milic«, sploh ne bi smele obstajati, a so vendarle podžigale nerede v Fouronih. Ena takšnih akcij — imenujejo jih »promenada« — je bila v začetku junija. Skupine Flamcev in Valoncev so — vsak s svoje strani — prišli v Fourone, kjer so sicer že od lani prepovedani politični manifesti, in trčile ob policijske kordone, ki so imeli nalogo preprečiti »promenade«. Demonstracije so se končale s praskami in nekaj pretepi, policija pa je izstrelila šest granat s solzilcem. Toda na zadevo so se takoj odzvali v Bruslju, kjer »sprehodi« po Fouronih nemudoma dvignejo politično temperaturo. Pravosodni minister Philippe Mo-reax se je pritožil v časnikih zaradi fouron-skih dogodkov in omenil, da bi morali razmisliti o reviziji statusa tega območja. Revizija statusa pa jasno pomeni vračanje Fouronov v Valonijo in izjavi pravosodne- ga ministra je kmalu zatem sledila ostra reakcija najmočnejše belgijske politične stranke flamskih krščanskih socialistov (CVP), ki so zatrdili, da ne bodo dovolili niti za milimeter poseči v jezikovno mejo. Dva dni kasneje je notranji minister Philippe Busquin - frankofonski socialist, tako kot njegov kolega Moureaux — ukazal posebno preiskavo o razlogih neredov v Fouronih, mimogrede pa je izrekel podobno mnenje kot pred njim pravosodni minister. To je očitno izbilo sodu dno, zakaj predsednik vlade Mark Eyskens (CVP) je ministra poklical na zagovor in sporočil, da je fouronsko ozemlje del Flandrije in da ni razloga za spreminjanje njegovega statusa. Če Philippe Busquin misli drugače kot vladna koalicija, bo. moral prevzeti politično odgovornost ali pa zapustiti vlado. Jasna izjava ministrskega predsednika je sprožila kulminacijo v ognjemetu izjav političnih strank. Podpredsednik socialistov Herve Brouhon — šef stranke Guy Spitaels je bil prav tedaj v tujini — je javno zagrozil, da »če bodo enega člana vlade prisilili k odstopu, le-ta ne bo odšel sam«, kar je že napovedalo politično krizo. Odhod frankofonskih socialistov iz vladne garniture bi Belgijo spravil v dokajšnjo politično negotovost, saj je ta stranka temeljni kamen sedanje vlade. Njen izstop bi premieru Eyskensu močno otežil, če že ne onemogočil debato o reformnih gospodarskih ukrepih. Socialisti imajo namreč močno podporo v sindikalnih vrstah in kakršnakoli koalicijska formula brez socialistov bi imela kaj malo možnosti za ukrepanje v sušnih recesijskih časih, ko je treba zategovati pasove. Prav zaplet okoli Fouronov in ministrskih izjav je omogočil, da je vladni odlok o zvišanju prometnih davkov na bencin, alkohol, osvežilne pijače in podoben luksuz (kar je življenjske stroške dvignilo za 0,87 odstotka, kot ve povedati vsemogočna statistika), prišel mimo neopaženo. Vplivni ministrski predsednik Eyskens čestita socialističnim ministrom Moureauxu in Bus-quinu, poudarjajoč, da je podražitveni paket prav zaradi njiju belgijska javnost sprejela brez težav. Vroče ozračje se je poleglo že nekaj dni kasneje, ko so socialisti v parlamentarni debati podprli Eyskensovo vlado in glasovali za zaupnico. Toda navzkrižja, ki v belgijskem političnem življenju vendarle Wilfried Martens se je v začetku leta spopadel s problemom plač in cen in tedaj so začeli govoriti o spremembi indeksiranja mezd. Krščanski socialisti so predlagali »zamrznitev indeksa« do konca leta, nato pa bi vnesli vrsto sprememb, in sicer povečevanje plač le do določene meje in ne več avtomatično, poleg tega pa bi iz sistema izključili bencin, cigarete in alkohol. Dosedanje podražitve bencina so pri Belgijcih običajno naletele na ravnodušnost, saj je višje stroške tako ali tako pokril indeks. tlijo, utegnejo povzročiti širša nesoglasja kmalu po avgustovskem počitniškem premirju; in tedaj se spori ne bodo mogli zgladiti z glasovanjem o zaupnici, trdijo tukajšnji opazovalci, ki tudi menijo, da se bodo belgijski volivci še letos znašli pred skrinjicami predčasnih parlamentarnih volitev. Glavna sporna točka je brez dvoma neurejen status Bruslja, ki so ga lani namenoma pustili ob strani, saj Wilfriedu Martensu sicer ne bi uspelo potisniti regionalizacij-skega zakona skozi parlamentarni mehani- zem. Flamske stranke namreč ugotavljajo, da ima Bruselj kot sedež evropske skupnosti in severnoatlantskega pakta tolikšen politični pomen za vso Belgijo, da mu nikakor ni mogoče odobriti statusa samostojnega območja, kakršnega imata Flandrija in Valonija. Valonci hočejo doseči prav to, s čimer se Flamci ne strinjajo: Bruselj naj postane tretji samostojni sestavni del belgijske države, s svojim izvršilnim telesom in parlamentom, kakršnega bosta prihodnje leto dobili Flandrija in Valonija. Da je neurejen bruseljski status ključni razlog za zagrevanje ozračja po »promenadi« Flamcev in Valoncev v Fournih, kaže tudi izjava socialistične stranke o zaupnici Eyskensovi garnituri. V izjavi frankofonski socialisti jasno podčrtujejo, da je Mak Eyskens poleg nekaterih drugih obljub, ki jih je pred njim dal Wilfried Martens, sprejel tudi deklaracijo o ustanovitvi posebne parlamentarne komisije, ki bo razpravljala o formuli za bruseljski oreh in predložila parlamentu možne rešitve. Od regionalizacije je minilo že dobrih osem mesecev, komisija pa ni niti ustanovljena, kaj šele, da bi začela delali, je v nedeljo na televizijskih zaslonih izjavil šef socialistične stranke in podpredsednik vlade v Martensovi koaliciji Guy Spitaels. Časa za razprave pa je zmerom manj. Za prihodnje leto so predvidene posebne volitve, na katerih naj bi v Flandriji in Valoniji izbrali zakonodajni telesi - izvršilni sta že — Bruselj pa očitno ostaja zunaj kombinacij. In socialisti zahtevajo, da Mark Ey-skens izpolni dolg predhodnika Martensa. Kako, je še velika neznanka, navzkrižna mnenja flamskih in frankofonskih strank ne dajejo kdove koliko manevrskega prostora. Takoj za zapletom o statusu Bruslja je na seznamu nevralgičnih točk jeklarstvo, tradicionalno anemična industrijska panoga, ki je v Belgiji — podobno kot v Franciji, Italiji in Britaniji — zamudilo čas posodabljanja in se je v obdobju recesije moralo soočiti z nadaljnjim zmanjševanjem kapacitet in naraščanjem izgube. Za rekonstrukcijo belgijskega jeklarstva je treba vložiti veliko denarja, predvsem v valonskem delu. Študija strokovnjakov »Nip-pon Steel«, ki so nekaj tednov pregledovali strojno opremo in poslovanje valonskih jeklarjev, ugotavlja, da je v naslednjih petih letih treba v to panogo vložiti okoli sto milijard belgijskih frankov, odpustiti pri- bližno 4000 jeklarjev, drugim pa znižati plače. A to za zdaj še ni aktualno, glavobole namreč povzroča vprašanje, kako pokriti zdajšnjo izgubo. V naslednjih dveh letih je treba zagotoviti petnajst milijard frankov, in če evropska skupnost ne bo priskočila na pomoč — kar ni povsem gotovo — bo dotacija morala priti iz državne blagajne, ki že brez jeklarskih zahtev sooča z visokim primanjkljajem. Wilfried Martens je oktobra lani napovedoval dobrih 90 milijard frankov primanjkljaja v letošnji bilanci, Mark Eyskens grenko ugotavlja, da bo končna številka najverjetneje okoli 180 milijard, morda celo 200. Obliž na vladni koaliciji naj bi omogočil nadaljevanje pogajanj o pomoči jeklarjem, a zadevo zaostruje Eyskensova stranka CVP, ki je pred dnevi sprožila predlog, naj bi jeklarstvo kratko malo »regionalizi-rali«, kar v tukajšnjem političnem besednjaku pomeni, da naj Valonci sami poravnajo izgube svojih jeklarskih firm, Flamci pa bodo poskrbeli za svoje. Stališče najmočnejše stranke je povzročilo hipno reakcijo socialistov, ki ugotavljajo, da so dolga leta dajali denar za pokrivanje izgub v rudarstvu in ladjedelništvu (oboje je skoncentrirano v Flandriji), sedaj pa, ko je v težavah valonsko jeklarstvo, partnerji iz Flandrije govorijo o regionalizaciji. Na listi perečih problemov je tudi »indeks«. Ena velikih pridobitev belgijskega sindikalnega gibanja je gotovo »indeksiranje« plač, torej odlok o avtomatičnem zvišanju mezd za enak odstotek, kot se zvišajo življenjski stroški. Kadarkoli indeks stroškov preseže en odstotek - običajno je to vsaka dva meseca - morajo delodajalci za enak delež povečati plače. Sistem je povzročil hude pritožbe v podjetniških vrstah, kjer ugotavljajo, da se proizvodni stroški vrtoglavo dvigajo in ogrožajo rentabilnost v podjetjih. Že nekaj let združenje podjetnikov terja omejevanje naraščanja plač, nižje socialne dajatve in zmanjšanje davčnega bremena, v času recesije pa so se te zahteve še okrepile. Wilfried Martens se je že v začetku leta spopadel s problemom cen in plač in tedaj so začeli govoriti o spremembi sistema indeksiranja mezd. Krščanski socialisti so predlagali »zamrznitev indeksa« do konca leta, nato pa bi vnesli vrsto sprememb, in sicer povečevanje plač le do določene meje in ne več avtomatično, poleg tega pa bi iz sistema izključili bencin, cigarete in alkohol. Dosedanje podražitve bencina so pri Belgijcih običajno naletele na ravnodušnost, saj je višje stroške tako in tako pokril indeks Težnje za spremembo tega sistema so naletele na hude proteste sindikatov in socialistične stranke, ki se zavzema za občasno prilagajanje plač, če je avtomatizem že predrag. Spor so začasno potlačili z zamrznitvijo cen na drobno za dva meseca,kar je odpravilo možnost povečevanje indeksa življenjskih stroškov čez en odstotek — nedavne podražitve so, kot smo že omenili, dvignile indeks le za 0,87 odstotka, torej pod mejo, kjer avtomatični sistem prične delovati — a Wilfried Martens je konec marca moral odstopiti, njegov naslednik Mark Eyskens pa bo v jesenskih mesecih imel burne razprave s političnimi strankami in bo mrzlično manevriral med interesi delodajalcev in sindikatov. Seznam je mogoče zaključiti z »manevrir-nimi raketami«, ki jih hoče severnoatlantsko zavezništvo vsiliti Belgiji. Že prejšnja vlada si je izgovorila šestmesečni rok za premislek, ko pa je ta potekel, je odgovor povezala z izidom sovjetsko-ameriških pogajanj o omejitvi taktičnega jedrskega oboroževanja. Ženevska pogajanja se bodo bržkone začela tik pred koncem leta, na decembrskem zasedanju pakta NATO pa bodo Američani od belgijskih udeležencev zahtevali jasno stališče. Ža razliko od drugih problemov, kjer se nasprotja večidel gibljejo na relaciji flamskih in valonskih strank, so natovske rakete bolj ideološko vprašanje. Flamski socialisti ostro nasprotujejo namestitvi novih orožij na belgijskem ozemlju, blizu so jim tudi frankofonski kolegi, pa tudi v drugih strankah je opaziti močne protijedrske struje. Ena od devetih belgijskih pokrajin je celo sprejela odločitev, da na svojem ozemlju ne dovoli namestitve »manevrirnih raket«, ne glede na mnenje zvezne vlade. Že ta krajši pregled belgijskih političnih nesoglasij, ki bodo prej ali slej izbruhnila v žarišče pozornosti tukajšnje javnosti, kaže, da je v tej članici zahodnoevropske deseterice pričakovati nove napetosti in morda celo vladno krizo. Koalicija socialistov in krščanskih socialistov je sicer zakrpana, prvi jesenski meseci pa bodo dokončno pokazali, ali je šlo res zgolj za vihar v kozarcu vode, kot je ondan pomirljivo dejal Mark Eyskens, ali pa za »generalko« pred septembrskimi parlamentarnimi debatami. Politični opazovalci se večidel opredeljujejo za slednjo možnost. Božo Mašanovič \adaljevanje z 19. strani jo poudarjali tako komunisti in partizani — da boj, skupni boj ni samo boj za lastno svobodo, ampak tudi za svobodo vseh narodov. Jasno smo rekli, da je Velika Albanija kot pojem tipična fašistična tvorba oziroma da to, če se povezuje z idejo etnične Albanije, zveni samo kot uresničitev prozornih hotenj nekega razreda, buržoaznega razreda. Opozarjali smo, izhajajoč tako iz razrednega kakor tudi iz nacionalnega, da so take rešitve tuje in da ni čudno, da se je fašizem opiral prav nanje, neteč razdor in sovraštvo med narodi. V Srbiji in Jugoslaviji Znano je, da so se narodi in narodnosti Kosova takoj po osvoboditvi — po oblastnem ljudskem odboru kot predstavniškem telesu — odločili za to, da žive v republiki Srbiji in v socialistični Jugoslaviji. S tem se je izpričala in potrdila objektivna zgodovinska potreba in stvarnost, ker je tudi albanski narod na Kosovem prispeval k nastajanju nove Jugoslavije kot svoje enakopravne socialistične skupnosti. Rad bi prav zdaj poudaril, da sploh ni bilo dvomov o taki odločitvi, saj smo s Srbi in drugimi narodi na Kosovem stoletja živeli skupaj, zlasti med dvema svetovnima vojnama. v duhu programa KPJ za socialno in nacionalno osvoboditev in opirajoč se drug na drugega, se bojevali proti staremu režimu in za svetlo prihodnost vseh. Tudi med vojno smo šli pod eno partizansko prisego — KP Jugoslavije tovarišu Titu in svojemu ljudstvu — v boj za nacionalno in socialno osvoboditev. To je bil narodnoosvobodilni boj, to je bila socialistična revolucija, skupni boj, ki je jamčil zmago in zagotovil izpolnitev tega osnovnega cilja - gospodarske in nacionalne osvoboditve. Od tod izvira perspektiva in spoznanje, da bo napredek vsakega posebej in vseh skupaj v marsičem odvisen od kontinuitete skupne- ga življenja vseh narodov in narodnosti v Jugoslaviji. To spoznanje skupnosti in skupne moči je pripomoglo k temu, da nismo klonili pod pritiskom stalinizma, tako kot nam je, spet v skupnosti, uspelo razviti pot socialističnega samoupravljanja in doseči tisto, kar je najbolj bistveno in kar je vedno bilo zgodovinski izziv - da proizvajalec postane odločilni dejavnik tako v proizvodnji kot v delitvi, kakor tudi, da v vseh sferah političnega in družbenega življenja uravnava produkcijske odnose, zasnovane na temeljih socialističnega samoupravljanja. In naposled smo si zagotovili mimo pot razvoja, svobodo, popolno enakopravnost in neodvisnost. Ž izhodiščem, ki je bilo v urejanju naših odnosov v državi, smo se uveljavili v svetu in kot takšne nas je svet sprejel. Tito in Jugoslavija sta postala eden izmed utemeljiteljev in činiteljev v razvoju neuvrščenega gibanja, ki danes pomeni veliko silo miru in napredka v svetu. Spremenjena podoba pokrajine Sicer naj povem, da so uspehi v socialistični preobrazbi na Kosovem zelo veliki. Od osvoboditve do danes smo v pokrajini na primer 18-krat povečali industrijsko proizvodnjo, število zaposlenih v družbenem sektorju pa se je povečalo skoraj za petkrat. Danes je na Kosovem približno 180.000 zaposlenih, v samem gospodarstvu pa okoli 120.000. To je (razen dveh rudnikov Trepče in nekaj majhnih termoelektrarn, mlinov in žag prej ni bilo ničesar) vplivalo na to, da se je podoba pokrajine spremenila, zlasti v razvoju materialne baze, ki je pomemben dejavnik socialističnih proizvodnih sil. Industrija je pravzaprav postala vodilna panoga v pokrajini. Zdaj imamo razvite vse industrijske panoge. Povečan delavski razred je prinesel v kosovsko okolje velike družbene in socialne spremembe. Prav tako je napredovala tudi vas. Leta 1947 na primer je živelo na vasi 80 odstot- kov prebivalstva, zdaj je to število za polovico manjše, letos jih živi na vasi samo 42 odstotkov. Zboljšale so se življenjske razmere kakor tudi standard v celoti. Naj to podkrepim s podatkom, da je bila takoj po vojni življenjska doba 45 let, zdaj, 1980. leta, pa traja 68 let. Nadalje se na Kosovem vsak tretji človek v neki obliki šola, od osnovnega do visokega izobraževanja itd. Število prebivalstva pa je naraslo za dva in polkrat. Osvoboditev izpod dogmatizma Tisto, kar je v vsem tem najbolj bistveno in kar smo dosegli, pa je osvoboditev izpod dogmatskega, administrativnega socializma, kar je položilo temelje za razvoj samoupravljanja, ki zagotavlja vsestranski razvoj vseh narodov in narodnosti na Kosovem. Mimogrede: ko govorim o razvoju samoupravljanja, bi rad poudaril, da so vsi narodi in narodnosti čutili posledice etatizma in centralizma, ki sta nekaj časa spremljala tudi naš družbeni razvoj. Toda Kosovo, zlasti pa albanska narodnost, sta to morda čutila nekoliko bolj. Zato je leto 1966, ko je bil IV. brionski plenum, ki je pomenil odkrit obračun z ostanki centralizma in birokratizma, prelomni datum v življenju albanske narodnosti, ki je utrl še širše poti socialističnega samoupravljanja, v njegovem okviru pa zagotovil še popolnejšo nacionalno enakopravnost in razvoj. Po tistem se dejansko še bujneje razvija tako gospodarsko kot družbeno življenje te narodnostne manjšine, mislim albansko narodnost, in sicer ne le v pokrajini, ampak tudi v republiki Srbiji, pa tudi v vsej jugoslovanski skupnosti — tako s pravicami kot tudi z obveznostmi za poglabljanje nadaljnjih družbenih odnosov, razvoj vse države pa tudi varovanje njene neodvisnosti in svobode. Rad bi poudaril, da tak razvoj na Kosovem, konkretno albanske narodnosti, nikoli ne bi bil možen, če ne bi bilo poleg njenega lastnega angažiranja tudi popolne podpore in razumevanja vseh jugoslovanskih narodov in narodnosti, predvsem delavskega razreda, ki danes postaja faktor našega razvoja sploh. Kajti po resnici povedano, tak materialni in družbeni razvoj je omogočila neposredna pomoč in podpora vseh jugoslovanskih narodov. Če je ne bi bilo, potem ne vem, kako daleč bi Kosovo prišlo v svojem razvoju glede na veliko podedovano zaostalost in skope možnosti, ki jih je imelo. ...in strmoglavljeni razred Tudi albanska narodnost v Jugoslaviji, z udeležbo v revoluciji in v povojni graditvi, uresničuje svojo politično, kulturno in gospodarsko enakopravnost. V duhu razvoja socialističnega samoupravljanja, na podlagi nove ustave iz 1974. leta, je avtonomna pokrajina Kosovo poleg tega, da je sestavni del SR Srbije, tudi konstitutivni element S FR Jugoslavije in tako postaja enakopravna družbenopolitična skupnost v Jugoslaviji. Naj opozorim na misel Friedricha Engelsa, da »zmagovitemu proletariatu grozita dve nevarnosti — lastni birokratizem in strmoglavljeni razred«. To velja tudi za kosovske razmere. Naj se malo ustavim pri strmoglavljenem razredu. Obračun z oboroženo protirevolucijo, zlasti z balistično bando, nam je takoj po vojni naložil resno delo. Takrat smo posebej gledali na to, da se nam v družbenopolitično življenje, in njegovo usmerjanje ne bi vrnil sovražnik. Prav tako smo poskrbeli tudi za podmladek, ki je imel svoje poreklo y sovražnikovih vrstah. Nekaj se jih je šlo šolat, tako da so si pridobili široko strokovno izobrazbo. Tudi zaradi potrebe po kadrih smo pozneje nekatere med njimi vključili v razne mehanizme in razne odgovorne pore družbenega življenja, kot so gospodarstvo, uprava, zdravstvo, zlasti pa izobraževanje. Seveda ne mislim, da so bili glavna moč, ker smo glavno moč vendarle usmerjali. Gotovo pa je, da je nekaj teh ljudi, idejno in politično nezadostno pripravljenih, le zasedlo tudi pomembne položaje v našem družbenem življenju. Po drugi strani smo si po IV. plenumu - bil sem na Kosovem in vem, kako smo se bojevali — po vseh močeh prizadevali, da bi odpravili deformacije, do katerih je prišlo v razmerah birokratičnega centralizma. Spominjam pa se, da so se nekateri, ki smo z njimi imeli obračune med vojno in v času Kominforma, začeli oglašati »kot oškodovani« in se hoteli vsiljevati, pri čemer so ponujali »pomoč« pri obračunu z deformacijami, kakor da bi se hoteli rehabilitirati. Mislim, da so se takrat prikradli med nas tudi nekateri taki ljudje, ki so se potem vrivali celo pri političnih razčiščevanjih in opredelitvah. Sem je treba prišteti še Albanijo, ki že od 1948. leta naprej, z Enver-jem Hoxho na čelu, nenehno in kontinuirano razvija boj proti naši neodvisnosti in proti našemu notranjemu razvoju in zunanji politiki, kar je na koncu koncev inspiri-rano z nacionalizmom. Tu potem lahko najdejo člene in povezave vsi ti elementi. Ostanki birokratizma Vse to je padlo na tla, na katerih so bili ostanki birokratizma in zaostalosti. Zdaj govorim o kosovskem birokratizmu, ki je bil tako v vrhu kot v raznih porah življenja in ki ni zlahka klonil. Vcepljal je, ob nezavedni podpori drugih elementov, nacionalistična čustva ali, bolje rečeno, temu birokratizmu nacionalizem ni bil tuj. Tako se je skoraj na izjemen način ustvarila neka taka stihija, ki je v kosovskih razmerah ustvarila atmosfero in klimo, katera se lahko, kot vidimo, včasih izmuzne pozornosti subjektivnih sil. ki naj bi usmerjale družbo s pozicij marksistične, leninistične, naše, Titove poti. To je bilo na primer zlasti opazno v izobraževanju, kjer se je pojavil neki potencial, ki se je potem v demonstracijah pokazal v pravi luči. Podobni dogodki, demonstracije študentov in dijakov, ki so izbruhnile v več središčih v pokrajini, so bili leta 1968. Vendar mislim, da med tedanjimi in temi demonstracijami ni razlike. Razlika je samo v tem, da je to zdaj dobilo širše razsežnosti in da je bilo bolj organizirano. Kar pa se zahtev tiče, so bile tiste takrat in te zdaj podobne. Šlo je za parole politične narave, zasnovane v nacionalizmu in iredentizmu. Prav tako so in takrat in zdaj zahtevali republiko. Tudi tedaj je šlo za iredentistično politiko v smislu odcepitve Albancev in Kosovega od Jugoslavije in združitve z Albanijo. Vmešavanje iz A.lbanije V resnici sta ideologija birokratskega socializma v Albaniji, ki je ubrala pot nacionalizma, in ideologija strmoglavljene bur-žoazije, profašistične, spet prišli v stik in se pojavili kot trdna vez, pri čemer sta vse bolj izgubljali specifične ideološke barve, ki sta jih zamenjali z nacionalizmom in težnjami po zedinjevanju Albancev. Zdi se mi, da je Albanija glede na svoj položaj, ko se je v svetu izolirala, ubrala pot nacionalnega zedinjevanja vseh Albancev. Že dalj časa si Albanija prizadeva, ne samo nasproti Kosova, ampak tudi drugod, kjer žive Albanci, napraviti preboj, ne glede na to, ali gre za politično emigracijo, profaši-ste ali ekonomske izseljence, in delovati na podlagi nacionalne pripadnosti. Zgledov se ne manjka. Govorilo se je, da so pred nekaj leti nekega Dem Ali Pozharija, zastavonošo iz občine Dečani, ki je bil med vojno tolovaj in je po osvoboditvi pobegnil v tujino, videli z Enverjem Hoxho na paradi v Tirani. Ali pa: mnogim našim ljudem, ki so obiskovali Albanijo, so ves čas dopovedovali, da so bratje in iste krvi. To politiko izvaja Albanija že dolgo vrsto let in to se je pri nas manifestiralo v demonstracijah 1968. leta in se je zdaj ponovilo. I uihli.inu. 11. 11111v*i 1'*K1 DELO Iz opernih hiš Slavne zvezde so se rade vračale na oder v Monte Carlu Od ansambla s petnajstimi glasbeniki do znamenitega glasbenega gledališča Pred dobrima dvema letoma je opera v Monte Carlu praznovala stoletnico. V teh sto letih so v gledališkem poslopju nastopili mnogi največji umetniki svojega časa. ki so radi prihajali sem vse od prvih let gledališke dejavnosti. Pa ne le zaradi velika ugleda in slovesa in tudi ne le zaradi visokih honorarjev. V tem mestu so namreč delali mnogi znani in cenjeni dirigent je, ki so s svojim mojstrskim vodenjem zagotovili predstavam zavidljivo umetniiško raven. -w- ahko bi dejali, da se je organizirano glasbeno življenje v Monte Carlu začelo približno sredi 19. M. natančneje leta 1856. ko so ustanovili prvi orkester, sestavljen samo iz 15 glasbenikov. Ta ansambel je večinoma zabaval goste z igranjem zabavne in plesne glasbe. Njegov prvi dirigent je bil Eusebe Lucas, za katerega pripovedujejo, da je bil izredno nadarjen: zelo dober skladatelj. še boljši flavtist, povrh pa nadvse sposoben organizator. Cez nekaj let je Lucasu uspelo pripeljati v Monte Carlo nekaj zelo dobrih glasbenikov in z njimi izpopolniti svoj orkester, ki je tistikrat premogel že 70 glasbenikov. To pa je bilo dovolj tudi za igranje bolj zahtevnih skladb. Program teh koncertov je bil večidel sestavljen iz uvertur Gioacchina Rossinija. Vincenza Bellinija. Gaetana Donizettija in Giuseppa Verdija, katerim so se nekolikanj pozneje pridružili s svojimi skladbami še francoski avtorji: Frangois Adrien Boildieu. Adolphe Adam. Jacques Fromental Halevv, Ambroise Thomas, Daniel Auber in drugi. Po podatkih, do katerih se mi je posrečilo priti, so najprej prikazali operi Charlesa Gounoda »Romeo in Julija« in »Faust«, kot prvo italijansko opero pa so uprizorili Donizettijevega »Don Pasquala«. Toda precej moramo povedati, da po kakovosti te predstave niso bile na kdove kakšni ravni. Predvsem niso imeli primernega gledališča z ustrezno tehnično ureditvijo, veliko težav pa jim je povzročalo tudi pomanjkanje zborovskih pevcev, ko so jih morali najemati v bližnji Italiji oziroma Franciji, kar je povzročalo še veliko drugih težav. Leta 1878 so v Monte Carlu sklenili postaviti novo sodobno gledališče in v te namene so povabili k sodelovnaju slovitega arhitekta Charlesa Garnierja, ki je zgradil tudi znano Pariško opero. Danes, ko vemo, kako dolgo traja gradnja gledališča in celo prenovitev že stare gledališke hiše. se nam zdi skorajda neverjetno, da so gledališko poslopje v Monte Carlu dokončali v petih mesecih. Gledališče so odprli 25. januarja 1879 ob navzočnosti princa Charlesa III., ki je imel veliko zaslug, da je do gradnje sploh prišlo. Pri slavnostnem programu je sodelovala tudi slovita francoska pariška tragedinja Sarah Bernhardt, takratni najbolj znani pevci Pariške opere na čelu s sopranistko Miolan-Carvalho, tenoristom Capoulom in baritonistom Diazom de Sorijem pa so izvajali arije iz Gounodovih oper »Mireil-le« in »Faust«. Se posebej je požela uspeh Anna Judic z arijo o nakitu iz »Fausta«. Uspeh je bil izreden in je presegel vsa pričakovanja. Cez tri dni so priredili še en slovesen večer in prvi del spet posvetili dramski umetnosti. Sarah Bernhardt je skupaj z igralko Marie Colombier iz pariškega Odeona uprizorila komedijo »Le Passant« (Mimoidoči), isti pevci, ki so nastopili prvi večer, pa so ob tej priložnosti peli arije iz drugih oper: iz Mozartove »Čarobne piščali«. Thomasove »Mignon«, ene od Auberjevih oper in še nekaterih avtorjev. Kdor se malo bolje razume v operno umetnost, dobro ve, kaj je pomenila v svojem času Adelina Patti. Ze leta 1881 je Pattijeva pela v Monte Carlu za neverjeten honorar, za takratnih 10.000 frankpv. Po debutu v »Traviati« se je morala vedno vnovič vračati in pela je ob navdušenem ploskanju v operah »Rigoletto«, »Seviljski brivec«, »Lucia di Lammermoor«, »Don Pasquale« in drugih. V Monte Carlu so gostovali skoraj vsi najbolj znani takratni umetniki, vendar ne bi imelo pomena naštevati njihovih imen, saj so današnjim ljubiteljem operne umetnosti skoraj povsem neznana. Omenimo le baritonista Vic-tora Maurega, ki ga je Verdi izbral za vlogo Jaga v prvi predstavi svojega »Ot-hella« v milanski Scali, svojo zadnjo opero, »Fallstaff« pa je napisal prav za Mau-rela, ki ni bil, kot trdijo glasbeni strokovnjaki, le prvi v tej vlogi, temveč tudi eden od največjih interpretov tega lika v vsej zgodovini opernega izvajanja. Med direktorji, ki so vodili to gledališče, bi morali omeniti vsaj dva. Najprej Raoula Gunsbourga iz davne preteklosti, pa zdajšnjega direktorja Guya Grinda. Prvi je bil Romun, priznan v evropskih umetniških krogih svojega časa in sestajal se je s takšnimi velečinami, kot so bili Sarah Bernhardt, Lev Tolstoj, Franz Liszt, Johann Strauss, Richard Wagner ... Leta 1882 je Gunsbourg v Moskvi ustanovil prvo francosko gledališče, tri leta pozneje, torej 1885, pa francosko opero v Petrogradu. Za direktorja opere v Monte Carlu ga je imenoval princ Albert I. na priporočilo ruskega carja Aleksandra III. Raoul Gunsbourg je bil svojevrsten fenomen in zgodovina prav gotovo ne pozna česa podobnega — da bi bil isti človek na direktorskem položaju 55 let, kot je bil on. Umrl je v visoki starosti, pri 96 letih. Odkril Enrica Carusa Gunsbourg je slovel kot mož, ki je odkrival mlade nadarjene pevce. Pripovedujejo, da je odkril znamenitega tenorista Enrica Carusa. Pa poglejmo, kaj pravijo stari zapisi o tem, čeprav ne morem jamčiti, da je bilo res vse čisto tako. kot je zapisano. Leta 1900 je Gunsbourg prišel za nekaj dni v Milano in nekega večera je menda v milanskem lokalu dvomljivega slovesa slišal Carusa prepevati napolitanske pesmi. Prevzela ga je izjemna barvitost njegovega glasu in brž mu je predlagal, naj pride spet v Monte Carlo, ter mu ponudil 15.000 frankov na mesec. Carusu, ki je v baru zaslužil zelo malo. se je zdela ponudba na moč vabljiva in. seveda, jo je zagrabil z obema rokama. Nastopil je najprej kot Mantovski vojvoda v Verdijevem »Rigo-lettu«. Uspeh je presegel vsa pričakovanja in direktor je po prvi predstavi spremenil pogodbo. Namesto da bi Carusu plačal po 15.000 frankov na mesec, mu je tako vsoto odštel za vsako predstavo posebej. Tudi slavni ruski basist Fjodor Šaljapin je veliko sezon gostoval v Monte Carlu, debutiral pa je tu kot Mefistofeles v istoimenski operi Arriga Boita in ta vloga sodi poleg Borisa Godunova med njegove najbolj uspele stvaritve. Slavni tenorist je bil Gunsbourgu nadvse hvaležen, da mu je omogočil naglo kariero. in ko je že začel svoj zmagoviti pohod po ameriških gledališčih, se je vedno znova vračal v Monte Carlo, raje in pogosteje kot v druge evropske operne hiše. Tako je, na primer, leta 1915 pel Radamesa v »Aidi«, čeprav so mu hkrati v Ameriki ponujali angažmaje za dvakrat toliko denarja. Skoraj vsako sezono so v Monte Carlo prihajali novi veliki pevci, ki so se že proslavili v gledališčih v Milanu, Londonu, Nevv Yorku ... Tako je znameniti dramski tenorist Francesco Tamagno, prvi inter- pret glavne vloge v Verdijevem »Othellu«, nastopal kot partner Emme Calve v Mas-senetovi operi »Herodiada«, v Ponchielli-jevi »Giocondi« je blestel baritonist Titta Ruffo, solistična skupina v »Seviljskem brivcu« pa je bila preprosto osupljiva. Ce vemo, da so v tej operi skupaj peli sopranistka Elvira Hidalgo, mnogim vsekakor bolj znana kot dolgoletna in edina pedagoginja slavne Marie Callas, pa baritonist Ruffo, v vlogi Don Basilija pa je nastopil slavni ruski basist Fjodor Šaljapin, ni težko uganiti, kakšna predstava je bila to po umetniški plati. Lahko bi celo dejali, da si je le malo gledališč na svetu moglo privoščiti tolikšno razkošje, da bi v nekaterih predstavah po vrsti nastopili najbolj znani in najdražji pevci. Toda Gunsbourg je želel, da bi bila njegova operna hiša med prvimi. Šaljapin je veliko sezon gostoval v Monte Carlu, debutiral pa je kot Mefistofeles v istoimenski operi Arriga Boita, in ta vloga sodi poleg Borisa Godunova med njegove najbolj uspele stvaritve. In ko že govorimo o Saljapinu, naj povem še zanimivo zgodbo, na katero sem naletel na straneh stare številke pariškega Figaroja. Fanta sta peš potovala iz svojega kraja v Moskvo. Kar 15 dni in noči sta potrebovala, da sta prišla v glavno mesto. In da bi si skrajšala to dolgo in naporno potovanje, je prvi »koval« verze, drugi pa jih je recitiral. Prvemu fantu je bilo ime Gorki in drugemu Šaljapin. Ves svet ve, kdo je bil Maksim Gorki, vsi, ki jih zanima operna umetnost, pa poznajo Fjodorja Šaljapina, enega največjih basistov v zgodovini. Za Gunsbourgom so to gledališče vodili razni direktorji. Prvi je bil Maurice Be-snard, ki je pripeljal v gledališko hišo Maria del Monaca. Slavni tenorist je imel svoj prvi nastop v Monte Carlu kot Radames v »Aidi«, njegova partnerja pa sta bila sopranistka Mary Curtis Verna, znana tudi obiskovalcem opernega festivala v Opatiji pred sedemnajstimi ali osemnajstimi leti, Jaga pa je pel baritonist Aldo Protti, še vedno slaven pevec. Poleg teh treh opernih umetnikov so pod vladavino Mauricea Besnarda peli v Monte Carlu še sopranistke Elizabeth Schvvarz- kopf, Leonie Rysanek, Anna Moffo, Levla Genčer, pa tenorista Gianni Raimondi, Carlo Bergonzi, basista Nicola Rossi Le-meni in naš Miroslav Čangalovič pa še mnogi drugi, za dirigentskim pultom pa so se največkrat vrstili George Sebastian, Franco Patane, Alain Lombard ... Note je bral kot časopis Besnarda je nasledil Louis Ducreux, na njegovo mesto pa je leta 1971 prišel znani italijanski skladatelj Renzo Rossellini, ki je v spored uvrščal tudi svoje opere, »Pustolovca«, »Mrtvo kraljico«, »Pogled z mostu« ... Leta 1977 je Rossellini zaradi dokajšnje starosti odstopil direktorsko mesto zdajšnjemu direktorju opere Guyu Grindu, o katerem bi lahko napisali roman. Pa ne le zaradi tega, ker gre za enega od nekdanjih vodilnih francoskih baritonistov, če že ne največjega, temveč tudi zato, ker je to pravi glasbeni fenomen. Dovolj bo, če povemo. da ima za seboj 152 vlog. da se je svojih vlog učil igraje, največkrat v postelji. Bil je izredno muzikaličen in tako zlahka je prebiral note, da je vsako partituro, ki mu je prišla v roke, bral kot časopis! Tudi Grinda je poskušal zagotoviti gledalcem najboljše, v izvedbi največjih umetnikov. Prejšnjo sezono so v tem mestu peli zares najboljši med najboljšimi. Tako je Placido Domingo nastopil v vrsti predstav Verdijevega »Othela«, v vlogi, ki bi jo lahko ocenili kot njegov zenit. Nastopili so tudi Ileana Cotrubas, ki jo mnogi štejejo za najboljši lirični sopran in ki je prevzela mesto Italijanki Mirelli Freni. Gost v več predstavah v Monte Carlu je bil tudi drugi španski tenorist Alfredo Kraus, ki kljub svojim 55 letom poje danes bolje in bolj kultivirano kot kdajkoli prej. Letošnja sezona Letošnja sezona se je začela v znamenju francoske glasbe in deloma francoskih pevcev. Prva opera na sporedu je bila Gounodov »Faust«; predstavo je zelo zanesljivo vodil tudi pri nas znani dirigent Alain Lombard, med interpreti glavnih vlog pa omenimo zelo dobro pariško sopranistko Frangoise Garner kot Margareto, v glavni vlogi pa italijanskega tenorista Franca Bonisollija. Za najboljšo interpretacijo v tej predstavi je poskrbel bolgarski basist Nikola Ghiuselev, čigar Mefisto je povsem zadovoljil tudi najstrožje kritike. Nekolikanj skromnejši uspeh je dosegla Puccinijeva opera »La Boheme«. To sezono so uvrstili v program tudi Mozarta, njegovo komično opero »Figarova svatba«, ki po umetniški plati ni bila vrhunska, čeprav je bila predstava dokaj solidna. Verdijev »Ples v maskah« pa je avtoritativno in zanesljivo vodil italijansko-ameri-ški dirigent Ante Guadagno. dobro znan tudi pri nas. Velik ugled orkestra O glasbenem življenju Monte Carla ne bi mogli govoriti, ne da bi vsaj nekaj časa namenili tudi tamkajšnjemu orkestru, ki sodi po svojem ugledu in, lahko bi dejali, tudi po vrednotah med najbolj znane v Evropi. Od majhnega ansambla petnajstih glasbenikov, kolikor jih je bilo leta 1856, pa do današnjega velikega orkestra je poteklo kar 125 let. Iz leta v leto se orkester izpopolnjuje z dobrimi instrumentalisti in tudi vodili so ga dobri, celo zelo znani dirigenti. Dovolj je le povedati, da je orkester dlje časa vodil Victor de Sabata, poleg Toscaninija nedvomno največji dirigent, kar jih je dala Italija. V Monte Carlu sem imel priložnost videti Straussovo »Salomo«, ki jo je glasbeno pripravil in vodil Lovro Matičič, dve od glavnih vlog pa so zaupali našima pevkama: Radmili Bakočevič kot Salomi in Biserki Cvejič kot Herodiadi. Naša tretja primadona svetovnega slovesa Ruža Po-spiš-Baldani je prav tako pela pod Matiči-čevim vodstvom v Monte Carlu v vrsti uprizoritev Bizetove »Carmen«, že poprej pa so svojo umetnost na tem opernem odru predstavljali tudi beograjski umentiki z Miroslavom Čangalovičem na čelu. Dragan Lisac Sovražnik je vsilil specifično vojno Med demonstracijami sem bil na Kosovem. in sicer skoraj mesec dni. Bil sem na mnogih sestankih marsikje. Najprej so v pogovorih obsojali te dogodke kot protirevolucionarno dejanje. Potem so se lotili boljše organizacije v vseh porah družbenega življenja, začeli so boj proti sovražnim pojavom kakor tudi proti potencialnim organizatorjem, ker je bila nevarnost, da dvignejo glave in organizirajo demonstracije. Kmalu smo povsod začeli izvajati politično diferenciacijo, ki je obsegala tudi razpoznavanje sovražnikov. Pri diferenciaciji je seveda nastalo poglavitno vprašanje, kaj je pripeljalo do demonstracij oziroma kaj je omogočilo ta hudi politični udarec. Moram reči. da odgovori niso preprosti, ker so dogodki, kakor so potekali, pa tudi posledice, ki so jih povzročili, zelo resni. Sovražnik je vsilil neko specialno vojno. Nastopil je predrzno. z odločnimi in vandalističnimi dejanji, in je šel do kraja, do prelivanja krvi. Temu se je bilo treba seveda upreti. In prav zaradi tega, če strnemo vse skupaj, posledice niso majhne: devet mrtvih, na desetine in stotine ranjenih in po zaporih, doslej pa tudi nemalo izključenih iz zveze komunistov. Nujno je bilo treba ukreniti vse, da bi iztrebili to zlo, ki ga je vsilil albanski nacionalizem v sila grobi vsebini in oblikah. Proti predrznemu sovražnikovemu izpadu in njegovim militantom so sprejeli in sprejemajo ustrezne zakonske ukrepe. Skupaj z ljudstvom so se sovražniku in njegovemu divjanju uspešno postavili po robu tudi pripadniki skupnih sil varnosti, obrambe in družbene samozaščite. Da pa bi odpravili nacionalistično indoktrinacijo, bo moralo preteči še in še časa, se pravi, preden se bo uveljavilo pravilno gledanje na naše življenje in bo zmagala naša zavest, bo treba še dosti truda. Edino tako je mogoče zagotoviti naš socialistični razvoj in povzdigniti vero v našo vizijo prihodnosti. In seveda, ko smo se lotili diferenciacije, se je takoj videlo, da to ni preprosto. Neogibno se je namreč zastavilo vprašanje, koliko se je ta huda zmeda porodila prav v bazi oziroma v delovni organizaciji, na vasi ali na primer med dijaki in študenti. Temu vprašanju se nikakor ni mogoče ogniti. Osnovno idejno, organizacijsko in politično delo, pa izobraževalne procese, kulturno ustvarjalnost, obveščanje ipd. je kar najbolj neposredno usmerjal pokrajinski vrh in treba je ugotoviti, kako je to delal. Ce je usmerjal dobro, bi rezultati morali biti pozitivni, če so bile smernice slabe in zgrešene, mislim na vse dejavnosti, potem je moralo priti do takega težavnega položaja ... In prav zato je to vprašanje nujno prišlo na dnevni red. Odkrito in jasno je bilo rečeno, da je mogoče proces diferenciacije v vsem območju pokrajine olajšati samo tako, da se dožene vprašanje odgovornosti pokrajinskega vodstva, zlasti kreativnega dela. Če pa se te stvari zapirajo in če se zadovoljimo samo z neko splošno samokritiko, potem tudi na terenu ne bo prave diferenciacije. Kajti ljudje upravičeno razmišljajo takole: »Če ti zgoraj nič ne govore o tem, da so delali narobe, potem najbrž tudi mi nismo delali narobe.« V tem smislu, kot sem rekel, je treba klobčič najprej razmotati v vrhu pokrajine oziroma kar najbolj neposredno pogledati, kje je naša odgovornost. Oblast ozke skupine ljudi Mislim, da je šlo za monopolizem, karierizem, familiamost, statusne simbole in druge podobne pojave. Če povem po pravici, v pokrajini so se osrednja vprašanja razvoja, od idejnopolitičnega do gospodarskega razvoja, do politike kadrov in razvoja univerze, do kulturne politike in vprašanj v zvezi s sredstvi javnega obveščanja, politike zaposlovanja pa do stanovanjskih vprašanj, v precejšnji meri urejala v okviru ozke skupine ljudi, ki so se imeli za poklicane, da o vsem odločajo in da morajo ravno oni imeti o vsem zadnjo, odločilno besedo. Ne bi pa mogli reči, da v pokrajini ni razvitega mehanizma samoupravljanja. Toda sodeč po tem, koliko tudi jaz včasih sodelujem v njem, se v tem mehanizmu največkrat samo glasuje o tistem, kar je bilo že prej dogovorjeno v ožjem krogu ljudi. Na terenu sem velikokrat slišal, da bo vse v redu šele, če bodo tisti tam zgoraj dali soglasje. Tako je prešlo v navado, da se nobeno vprašanje ne more rešiti brez soglasja koga na vrhu, ki mu pozneje pripišejo, da je edini, ki je to lahko storil, in mu s tem ustvarjajo celo popularnost. Bilo je tudi nekaj karierizma, in sicer na vrhu v pokrajini, zlasti pri volitvah v zvezo komunistov, v organih oblasti ali v drugih političnih in družbenih organizacijah. Nekateri ljudje so se močno gnali za to, da si po vsej sili obdržijo stolček. Krojila se je neka nepisana medsebojna konvencija: ti boš tukaj, jaz pa tam, oziroma: ti meni, jaz tebi. Resda so se o teh vprašanjih tudi posvetovali, a ti posveti so bili kakor odeja, s katero se pokriva bolnik. Potem pa familiamost. Seveda ne gre jemati za suho zlato vsega, kar se govori, pa vendar niso neznani pojavi v zvezi z zaposlovanjem, da so na primer zaposlovali sinove, hčere, brate ali bližnje in daljne sorodnike. Vsi ti so prišli lažje do zaposlitve kot drugi. Podobno je bilo tudi z zagotavljanjem stanovanj. Vse polno pripomb je slišati zoper to. In prav tako statusni simbol. Niso vselej upoštevali, kakšne so objektivne okoliščine in možnosti pokrajine. Ni nujno, da se človek, ki ima v pokrajini isti status kakor kdo v Sloveniji, Hrvaški ali v federaciji, vozi recimo z mercedesom 280. Tedaj se koj oglasi drugi, ki pravi: »Če se voziš ti, zakaj se ne bi mogel jaz?« Podobno je tudi s stroški za reprezentanco, z graditvijo hiš in počitniških hišic. Kakopak, če kdo od »majhnih« vidi, kako ravnajo vodilni, potem jih začne posnemati. Tu so potem zelo velike socialne razlike. Prav tako mislim, da so šli v pretiravanje tudi z visokim nivojem protokola. Reči hočem, da vse to, o čemer sem govoril, zlasti v kosovskih razmerah, kjer je mnogo socialnih problemov, dostikrat odskakuje od tistega, kar naj bi predstavljal pravi politični in družbeni voditelj. Birokratizem in liberalizem Dejansko smo se srečali z birokratizmom in liberalizmom. Zanimivo je, da je to dvoje nekam težko ločevati. Včasih se stvari urejajo v birokratskem smislu, včasih pa sprejmeš sklepe, ki so vsekakor dobri, a jih potem nihče ne izpolnjuje. To se je dogajalo zaradi čedalje večjega fo-rumskega dela in izgubljanja stikov z bazo. Ničesar pravzaprav ni mogoče storiti, dokler se ne obrneš na ljudstvo, to pa so delavci, kmetje, učenci, študentje, kar pomeni, da moraš mednje. Toda veliko ljudi je v teh pogovorih povedalo da tudi po dve leti ne vidijo ne le pokrajinskih, ampak tudi občinskih funkcionarjev. Taka praksa je seveda lahko pripeljala edino do napačnih političnih kabinetnih ocen oziroma do presoj, da. je politična situacija dobra in ugodna, čeprav je bilo, kot smo videli, ravno narobe. Že res, da je mogoče sprejeti kakšno napačno politično oceno, ki se tiče denimo mene in tebe, toda če sprejmeš zmotne odločilne ocene, katerih posledice so hude, potem je treba za take stvari odgovarjati. Takšno stanje je sicer vplivalo tudi na mednacionalne odnose kakor tudi samoupravno, politično in kulturnoizobraževalno prakso. V nekaterih situacijah je bilo na primer v sami albanski narodnosti opaziti premočno poudarjanje nacionalnega, pri čemer so zapostavljali idejni in razredni vidik, in tako je bilo razumljivo, da je preveličevanje peljalo v nacionalizem in sovražnost. Po drugi strani pa lahko rečem, da so nekateri kadri med srbskim in črnogorskim življem imeli občutek, da ne morejo dosti vplivati na zavzemanje stališč glede raznih obravnavanih vprašanj. Ven- dar je treba resnici na ljubo povedati tudi, da je bilo dosti takih med njimi ki so se odločno bojevali za partijsko linijo. Potem družbenoekonomski odnosi in samoupravljanje. V razpravi na seji pokrajinskega komiteja ZK Kosova sem povedal, da se več ko 90 odstotkov naše akumulacije za razvoj Kosova zagotavlja iz sklada za razvijanje nezadostno razvitih območij in iz raznih kreditov. Prav tako je 70 odstotkov proračuna pokrajine iz sredstev širše družbene skupnosti. Tu nastane vprašanje, kako v taki situaciji razvijati samoupravljanje. Delovni človek samoupravlja z razpoložljivimi sredstvi, toda prav zaradi take specifične situacije je treba vložiti veliko več truda, da bi videli, kako ga vključiti v neposredno odločanje, tako o materialni proizvodnji kot tudi o družbeni porabi. Ker takega odnosa ni, pa narašča ekonomska moč političnega vrha. Naj nadaljujem: mislim, da je Kosovo krenilo na pot razvoja z nezadostno strukturo in da ni našlo moči, da bi se taki usmeritvi hitro odpovedalo. Šele zadnja leta se je Kosovo začelo bolj obračati k predelovalni industriji. Pred desetimi leti nas je tovariš Tito, ko je obiskal Kosovo, opozoril na to, da nas iz zaostalosti lahko izkoplje samo predelovalna industrija, ki omogča večjo zaposlitev, in podobno. Toda ta proces ni stekel hitreje — bodisi zaradi neznanja ali zaradi nepripravljenosti. K temu je treba dodati tudi, da ni bilo projektov. Vse to je peljalo v nedognano politiko razvoja. Spominjam se, da smo o tem nekoč razpravljali na konferenci Zveze komunistov Kosova, nekako pred sedmimi, osmimi leti, in sklenili, da odločno spremenimo smer, kar se tiče gospodarske strukture. Vendar smo tudi po tistem še naprej načrtovali objekte iz neugodne strukture. Za odpiranje rudnika in metaliziranje niklja je šlo okoli 1000 miljard starih dinarjev, čeprav takšne sicer dolgotrajne investicije ne zagotavljajo zaposlitve za več ko tisoč delavcev. Trenutni položaj je zelo težaven, saj je 50 odstotkov sredstev, predvidenih za razvoj Kosova od 1981 do 1985, že angažiranih za takšno neugodno strukturo investicij. Da bi prebrodili takšno stanje, se bo gotovo morala potruditi celotna naša skupnost. Odnos do dela je še vedno družbeni problem številka 1, kajti če razpolagamo z dokaj sodobno opremo in tudi z ugodno kvalifikacijsko strukturo, je težko pojasniti, zakaj je produktivnost dela še vedno nizka in poslovanje neučinkovito in nerentabilno. Pa tudi združevanje dela in sredstev. To je še v zarodku, čeprav imamo dobre zglede. Posebno se razvija na primer integracija med »Gošo« in Metalsko industrijo v Gnjilanu. Podobno se razvija tudi sodelovanje med »Crveno zastavo« in neko delovno organizacijo v Peči. Takih zgledov je še nekaj. Dosti pa je tudi drugačnih primerov, ko se stvar ni obnesla, zato ker ni bila zasnovana na dohodkovnih odnosih. Priznati moramo, da je prišlo na vasi do resnično velikih sprememb tako v gospodarjenju kot po socialni plati. Kmetijsko proizvodnjo na Kosovu so mehanizirali, uporabljajo skoraj vse stroje, dokaj upoštevajo tudi različne ukrepe v kmetijstvu. Sejejo kakovostna semena, lotili so se agromelioracije in podobno. Pridelek je veliko večji kot prej. Življenje na podeželju, zlasti družinsko, se je močno spremenilo; tako, denimo, gradijo sodobne hiše, uporabljajo belo tehniko, televizijske in radijske sprejemnike. Skoraj vse je elektrificirano. Spremenile so se tudi stare šege in navade. Ko sem 1957. pisal svojo prvo knjigo »Grozdje je začelo zoreti«, sem menil, da bo minilo veliko desetletij, mogoče celo stoletje, preden se bo ženska mladina otresla podedovanih navad, izoblikovanih tekom stoletij. Če pa danes pridete na vas, boste naleteli na povsem nekaj drugega. K sreči se je ta del mladine hitro emancipiral. Ko govorimo o vasi, lahko opozorimo še na problem strokovnih kadrov, ki usmer- Nadaljevanje na 22. strani DELO Prireditev, posvečena naj mlaj Šim Šibeniški festival »od zunaj« in »od znotraj« Ce selektorji nimajo kaj prida izbire, se to seveda pozna na ravni prireditve Likovni pedagog je dal svojim »usmerjencem« nalogo, naj narišejo glavo. Petnajsti med malčki je vprašal: glavo od zunaj ali od znotraj — in spravil pedagoga v zadrego. Kako je mogoče po vseh pravilih likovnega estetskega izobraževanja slikati glavo »od znotraj«? ekla bi, da je to pedagoška anek-B J dota, če se ne bi naslednji dan po I naključju zaustavila na enem ši- _A. ^^.beniških trgov, kjer so imeli v okviru »Jugoslovanskega festivala otroka« tudi likovne delavnice. Kakšnih petnajst pručk je bilo razpostavljenih na majhnem prostorčku, ki ga dalmatinska navada razglaša kar za trg. Sodelujoči mladi so imeli za tisti dan nalogo narisati gledališče. S štirinajstih zvedavih oči se je ob množici barvnikov. tušev, flomastrov in vodenih barvic risala fasada! Lepo razčlenjena s šturakturami. še bolj vabljiva z okni in okenci, pa z vstopnimi vrati in lepaki ob njih: petnajsti pa je ubral drugačno pot: z njegove pručke se je risalo in slikalo gledališče »ixl znotraj«, ljubezniv tloris vstopanja v gledališče. Oder in parter in tiste renesančno postavne lože, ki ujemajo tri nadstropja. Gledališče »od zunaj« in »od znotraj« je pravzaprav dilema šibeniškega festivala otroka, ki se je v svojih dveh desetletjih rasti tudi nekolikanj postaral, saj mu je tradicija bolj breme kot pa spodbuda za nove možnosti. Lepo je vabiti v Šibenik mlade z vsega sveta. Lepo jim je pripraviti uprizoritvene prostore na uličicah, trgih, celo na prostorih, ki jih odstopi restavracija. Toda - ne vabiti zaradi množičnosti, temveč zaradi programske smotrnosti. Nič kaj prida ni. na primer, za filmsko usmerjenega gledalca. če bi rad obenem videl tisto, kar je selektor izbral za uradni spored (od »Kamnitega cveta« do »Imperij vrača udarec«...) in pa svežo ponudbo najmlajših jugoslovanskih filmarjev. Vmes pa je še estradni spored v letnem gledališču (žal ga ni mogoče drugače poimenovati). ki je s svojo manipulativno, a ustvarjalno nemočno množičnostjo zakril najlepše v okolju, katero mu je namenjeno. S svojimi tribunami zakriva venec portretov Jurija Dalmatinca. Ali ne bi bilo mogoče postaviti »zadeve na glavo«? To pomeni, premestiti gledalce pred skupščinsko fasado in odpreti tudi v luči gledaliških žarometov kamnita pričevanja starega mojstra? Šibeniški festival otroka že dolgo vrsto let spremljajo tudi strokovna posvetovanja, ki na j bi pomagala usmerjati mlado osebnost v čimbolj sproščeno ovedanje njene ustvarjalne volje. Odpiranje njenih spodbud ali njihovo usmerjanje, to je bilo letošnje šibeniško vprašanje. Izkazalo se je. da so pedagogi, teoretiki veliko bolj spravljivi kot pa pedagogi praktiki . Prvi zagovarjajo vso možno svobodnost otroškega domišljijskega poleta, drugi preudarno menijo, da je v njem otroka vendarle treba usmerjati. Seveda ne po praksi, ki je že razglašena, po diktatu izbranih tem. temveč s posluhom za otrokova prisluškovanja ustvarjalnemu izražanju. V teh prostorih se prepletajo pojmi igre, ustvarjalnosti in dela. Praksa, ko jo je pokazal šibeniški festivalski spred, pa je tem spoznanjem v marsičem oporekala. Lahko bi ugovarjali skle- Glcdališče »od zunaj« in »od znotraj« je pravzaprav dilema šibeniškega festivala otroka, ki se je v svojih dveh desetletjih rasti tudi nekolikanj postaral, saj mu je tradicija bolj breme kot pa spodbuda. pom selektorjev. Kako je, na primer, mogoče, da selektor filmskega sporeda zaupa ne vem kakšni žiriji, ki je odločala o nagradah na zveznem festivalu pionirskega filma v Kosovski Mitroviči, namesto svojim osebno opredeljenim kriterijem? Boleča je bila namreč razlika, ki jo je kazalo selektorjevo odločilo, da predstavi dva izrazito uspešna kluba, potem pa dva povsem pavšalna izbora z republiškega in medrepubliškega tekmovanja. Resni ugovori veljajo tudi Luki Paljetku, ki je izbiral lutkovni spored. Resje priznanje. ki ga je LR Srbija izrekla lutkovnemu gledališču v Nišu. avtoritativno. Mogoče pa se je žirija le zmotila? Uprizoriti »rusko skazko« o Labodjem jezeru je spričo tehničnih iz izvajalskih zmožnosti ansambla ponesrečena zamisel. Nekaj med baletom. pantomimo in stiliziranim odrskim gibom nikakor ni uveljavilo lutkarstva, pač pa je, žal, pokazalo nemoč izvajalcev. Toliko lepši je bil rezultat slovenskega nastopa z »Devetimi vrati«, ki jih je Jože Rode stkal iz pesmi Nika Grafenauerja. Lutka ni več tista zadevica, ki jo z nitkami usmerja lutkar, sodelovati mora, se potrjevati kot soavtor. To je ljubljanski nastop v Šibeniku zgovorno dokazal. Tudi s svojo predstavo na ulici z »Velikim Kikirikijem« Naceta Simončiča. Imeli smo nekaj nesporazumov tudi v dramskem sporedu, ki naj bi bil pridružen zamisli »festivala otroka«. Ali naj mladi igrajo mladim ali naj odrasli s svojimi izkušnjami stopijo v njihov svet? Letošnji šibeniški odgovor je negotov, kajti ne ena ne druga težnja se nista mogli v celoti uresničiti. Misel, da je uspeh spraviti čimveč mladih na oder. se je v reški predstavi »Murna in mravlje« pokazala kot kičasta. Lepo je sicer videti pestro kostumografijo. malo manj lepo je poslušati zelo »potpouri« muziko, manj prijetno pa je spoznavati, da se otroci od štirinajstih pa do treh let izživljajo v disco ritmu ali pa se očitno dolgočasijo v vlogi statistov. Gledalec pa se le vpraša: ali so vsi karnevalski kostumi sploh smotrni? Ali ni veliko lepše (in za odrski gib seveda tudi veliko bolj hvaležno) odpisati perutničke, goseničaste tvorbe in podložene pikapoloničaste kostume, pa s tem sprostiti otrokovo ritmično zavzetost in prepričljivost? S prav tako usodno napako se je v Šibenik napotilo dramsko gledališče iz Skopja. Dokazalo je sicer univerzalnost Držičeve-ga »Dunda Maroja«, ki se mu je v slovenskem teatru posrečilo postati prav tako stičen »Boter Andraž«, v makedonski inačici za odrasle nemara kar sprejemljiv, za mlade pa povsem nerazumljiv dramaturški poseg s »Solunskimi vragolijami« v priredbi Mila Popovskega in v režiji Koleta An-gelovskega. Rekli bi, da je ugled letošnje predstavitve dramskega prizadevanja za mlade obranilo le ljubljansko Mladinsko gledališče s »Šu-hujem in letečo princeso«, ki je očaralo avditorij s svojo čisto poetiko, z izjemno domiselno režijo Mire Erceg in z vidnim prizadevanjem vsega gledališkega zbora. Za dodatek iz ljubljanske ponudbe smo videli še »Šolo klovnov« v režiji Vuka Babiča, ki se je lepo ulovila v pretežno cirkusantski spored gledališča na prostem, a s svojo izvirno poanto: klovni se morajo (kot pač. žal, vsi otroci tega sveta) učiti, a na koncu le znajo odčitati lekcijo svojemu teoretiku učitelju. To je pa malo bolj otožno zapisovanje vtisov s šibeniškega festivala. Že dve desetletji se posveča otroku, za pol meseca ga vsako leto postavlja na prestol izvoljen? ca, priviligirane osebnosti, ki dobi pri sleherni blagajni vstopnico brez plačila. Veliko je na to pobudo lepih odzivov — samo v odprte, sprejemajoče oči na Dobriču, na Frančiškovem trgu, v Zagrebški ulici se velja zazreti. Vendar Šibenik z vsemi svojimi pedagogi v dveh desetletjih ni opravil bistvene naloge: vzgojiti mladega gledalca v tolerančno, ne le zgolj disciplinirano spremljanje programskega dogodka. Prizori. ki smo jih videli, so bili žalostni: od »privatiziranja« v gledaliških ložah do povsem neodgovornega obnašanja mladih na tribunah poletnega gledališča. Mar je to, kar je dano zastonj, res tako malo vredno? To je bil »teater od zunaj«, ki ga letos pač ni mogla preglasiti — z nekaj častnimi izjemami - pobuda »teatra od znotraj«. Je krivda v tem pogledu pripisana selektorjem, šibeniškim festivalskim navadam in razvadam ali splošnemu usihanju prizadevanja, da bi se naše gledališke hiše bolj pozorno usmerjale v dejavnost za mlade? Spregovorili so manjši centri kulture. Z veliko volje, a s premalo poklicnih izkušenj, ki bi znale nakazovati nova pota v tako obetavnem, hvaležno sprejemanem prostoru, ki odpira ustvarjalnost mladih, jih navdušuje za lastno pobudo in jim kaže smeri za njihove pobude. Stanka Godnič 9. baletni bienale Telo govori v različnih jezikih Večina novih domačih baletov ostane pri premieri in nekaj ponovitvah doma Deveti jugoslovanski baletni bienale se je končal, nagrade in priznanja so podeljena, plesalci, koreografi in drugi soustvarjalci devetih baletnih večerov so se razšli z željo, da bi se srečali ali pa vsaj kaj zvedeli drug o drugem še pred naslednjim bienalom. V štirinajstih dneh baletnega bienala, to je od 1 7. junija do 1. julija, so predstave, pogovore o predstavah za okroglo mizo, simpozij in tudi neuradne pogovore spremljale besede o preslabem medsebojnem poznavanju, o pomanjkanju gostovanj in izmenjav koreografov ter o nepoenotenem razreševanju problemov, ki se kopičijo v tej dejavnosti. -y-agradna žirija s predsednikom I Gradomirom Hadžijem Slavko-| vicem iz Beograda, Sonjo Kasti JL. ^ iz Zagreba, Katarino Kocko iz Sarajeva, Albertom Likavcem iz Maribora in Miro Milenkovič iz Novega Sada ni imela lahkega dela. V devetih večerih z dvanajstimi baleti so se zvrstila dela v klasični baletni obliki, v neoklasični koreografiji, s folklorno motiviko, s sodobnim plastičnim baletnim izrazom in še plesno gledališče. Kar osem je bilo baletov na glasbo jugoslovanskih komponistov. Bienale je pokazal, da ima balet neizčrpne možnosti razvoja v različnih smereh, seveda pa je težko najti skupni imenovalec za ocenjevanje tako različnih predstav in še bolj plesalcev, ki so imeli v teh predstavah različne naloge. Obveljalo je pravilo, da ni dobrih predstav brez dobrega celotnega teama soustvarjalcev in še manj brez dobrih plesalcev, in tako je bilo kar osem nagrad podeljenih za predstavo Zagrebčanov »Pesmi ljubezni in smrti« , štiri nagrade za ljubljanski »Romeo in Julija«, po eno nagrado pa sta dobila plesalca iz Beograda in Sarajeva. Od štirih priznanj sta dve šli v Skopje ter po eno v Beograd in Sarajevo. S tako podeljenimi nagradami je žirija podčrtala izjemno ustvarjalnost Milka Šparembleka in visoko profesionalno in umetniško raven zagrebškega ansambla, solidnost ljubljanskega ansambla in resno delo koreografa Henrika Neubauerja ter opozorila, da imata Beograd in Sarajevo odlične posameznike, Skopje pa mlad in obetajoč ansambel. Nastopili so še baletni ansambli iz Novega Sada. Splita, Maribora in Prištine. Tudi med njihovimi predstavami in njihovimi plesalci so pomembne razlike, ki so izzvale pogovore o upravičenosti sodelovanja vseh na taki baletni manifestaciji, kot je vsako drugo leto v Ljubljani. Nekateri so bili mnenja, da naj bi predstave izbiral selektor, ki bi omogočil, da se posamezni ansambli pokažejo tudi z dvema ali več predstavami, nekaterim drugim p; bi preprečil sodelovanje. Končno se je izkristaliziralo mnenje, da ima Jugoslavija premalo poklicnih baletnih ansamblov in premalo premier vsako leto, da bi bila taka selekci- ja spodbudna za razvoj našega baleta. Dobro je dobiti pregled nad vsem dogajanjem na tem področju, še bolje pa bi bilo, če bi si več nastopajočih lahko tudi ogledalo vse predstave in bi vsak ansambel lahko tudi sam presodil, kje je njegovo mesto na skupni lestvici. Najmanjši ansambel, ki je bil v Ljubljani, ima 24 plesalcev, največji pa 80. Seveda se je pokazalo, da je med večjim številom plesalcev laže najti take, ki presegajo povprečje. Tako je vsaj pri nas, ne velja pa to za tujino, kjer imajo posamezne majhne skupine povsem svojevrsten spored, ki je delan za skupine najboljših solistov. Ce so baleti v sestavu operno baletnih gledališč in se od njih pričakuje spored od klasičnih do najbolj sodobnih del, taka usmeritev ni mogoča in zato tudi vsak ansambel teži k Najmanjši ansambel, ki je bil v Ljubljani, ima 24 plesalcev, največji pa 80. Seveda se je izkazalo, da je med večjim številom plesalcev laže najti take, ki presegajo povprečje. Tako je vsaj pri nas, ne velja pa to za tujino, kjer imajo posamezne majhne skupine povsem svojevrsten spored, ki je delan za skupine najboljših solistov. povečanju števila plesalcev. Teh povsod primanjkuje in zato se vrzeli izpopolnjujejo tudi z manj dobrimi plesalci. Veliko pa jih je tudi iz sosednjih vzhodnoevropskih držav. Začetki vseh težav so v baletnih šolah. Učni načrti so sicer poenoteni, sedanji pedagogi pa so različno šolani in zato njihove metode dela niso usklajene. Razpravljala za okroglo mizo in na baletnem simpoziju so se spraševali, kako izboljšati sedanje stanje. Začasni pedagogi iz najboljših šol Sovjetske zveze tega ne morejo popraviti. Tudi šolanje naših posameznikov v tujini ne daje zadostnih rezultatov. Za pedago- ško delo bi še morali vsaj dve leti izpopolnjevati že formirani plesalci, in to vsaj pedagogi na isti šoli pod istim vodstvom. V Beogradu bodo že jeseni osnovali dveletni visokošolski študij za baletne pedagoge, katerega se bodo lahko udeležili le plesalci s petimi leti odrskih izkušenj in z dobrim znanjem klasičnega baleta. Ali se bodo na to visoko šolo vpisovali tudi bodoči učitelji iz drugih republik, to bo verjetno odvisno od prvih rezultatov takega izobraževanja. Mlajši plesalci v Jugoslaviji se med seboj skoraj ne poznajo. Gostovanj je malo ali nič. Se najboljših solistov ni mogoče vabiti v goste, ker so sporedi različni, in tudi če so naslovi baletov enaki, so koreografije drugačne. Tega so se že vsi privadili, niso se pa sprijaznili z. dejstvom, da vabimo v goste koreografe iz tujine, ne poiščemo pa jih v sosednjih republikah. Ali so tujci tudi res vedno boljši od domačinov? Že nekajkrat se je pokazalo, da ni tako. In kaj je z novimi domačimi baleti. Večina jih ostane pri eni premieri in ponovitvah v kraju nastanka. Zakaj se z. isto temo in na isto novo glasbo jugoslovanskih komponistov ne spoprime več koreografov? To vprašanje se ponavlja od bienala do bienala. Odgovorov ni in vedno ostanejo samo izrečene želje brez konkretnih predlogov. Letos smo slišali, da bo sodelavec gledališča iz Novega Sada Žarko Milenkovič, ki je vodil pogovore o predstavah, predlagal, da se plesna drama » »Adam in Eva« na glasbo Zorana Hrističa. ki jo je v Sarajevu postavil na oder Slavko Pervan. vključi v spored novosadskega baleta. Pogovori o predstavah so bili živahni, iskreni in koristni. Škod; le, da ni bilo še več udeležencev in še ve vodij gledališč, ki bi slišali, kaj najbolj te-:i člane njihovih ansamblov. Mnogi niso zadovoljni z delovnim časom, ki koreografe ovira pri strnjenem delu. Kako vzpostaviti disciplino, ko sama prisotnost na vajah ni dovolj in je potrebna tudi delovna zavzetost? Te pri solistih ne manjka, zato pa se nekateri ansambelski plesalci ne vedejo ustrezno svojemu poklicu. Kako prepričati nekatere plesalce, predvsem moške, da je vitka linija za balet močno pomembna? Zakaj v študij novih baletov niso vključeni upokojeni umetniki, ki bi svoje izkušnje prenašali na mlajše plesalce? Ali se mladim koreografom daje dovolj možnosti za njihov razvoj? Ali je že dovolj, da se jim omogoči koreografiranje, ali pa jim je tudi treba pomagati, svetovati in dati na voljo najboljše scenografe ter kostumografe, ki bi bili soustvarjalci celovite predstave? Tako so se nizala vprašanja in iskali odgovori. Ponovno, upajmo, da tokrat zares, so se dogovorili, da bodo vsi vložili potreben trud v ustanovitev oziroma rcaktiviranje društev baletnih umetnikov v republikah in da bodo meseca novembra sklicali v Novem Sadu iniciativni odbor za ustanovitev zveze jugoslovanskih društev baletnih umetnikov. Doslej so na tem področju največ naredili v Žagrebu. Njihovi uspehi pri razreševanju različnih problemov so spodbudni. Poleg drugega naj bi prek te zveze pravočasno zvedeli, kaj se novega dogaja v gledališčih po vsej državi V okviru baletnega bienala je Festival Ljubljana organiziral tudi baletni simpozij. Poslušalci so bili seznanjeni z naslednjimi referati: Domačo baletno ustvarjanje (Mira Sujič-Vitorovič iz Beograda). Koreografsko ustvarjanje Margarite Froman (Milica Jovanovič iz Beograda). Tuji vpliv i na stil jugoslovanskega baleta (Dobrila Novkov iz Novega Sada). Vloga in'značaj klasične dediščine v baletnem repertoarju (Snežana Spasovska iz Skopja) in Metodika predavanja klasičnega baleta za učence 8. razredov in njihova priprava za gledališke umetnike (Marin Crvenov iz Skopja). Organizator simpozija bo skušal najti način, da bi referate, vsaj najboljše, natisnili. Dogovorili so se tudi. da bo do 10. baletnega bienala Milica Jovanovič obdelala življenje in ustvarjalno delo umetniškega para Pije in Pina Mlakar. Jelica Porenta pa ustvarjalno delo Nine Kirsanove. Andreja Tauber Nadaljevanje z 21. strani jajo in izboljšujejo proizvodnjo. Se vedno je namreč zelo malo strokovnjakov. Malo je mladih, izobraženih ljudi, ki bi želeli v praksi izkoriščati svoje znanje ter izboljševati kmetijsko proizvodnjo z znanstvenimi dosežki. Seveda moramo pri vsem tem upoštevati še neko posebnost na Kosovu, to pa je prenaseljenost. Na prebivalca pride zelo malo zemlje — le 30 do 40 arov. Verjetno so bili zaradi tega prisiljeni poiskati drugih rešitev kot je denimo odhod v mesto, zaposlovanje v industriji v drugih jugoslovanskih mestih ali celo v tujini. Zato je zemlja na Kosovu zelo draga, vendar pa je iz različnih vzrokov kakih deset tisoč hektarov neobdelanih. Matica je tu in ne tam Zgodovinska resnica je, da so ljudje v teh krajih dolgo živeli skupaj in tudi vplivali drug na drugega. Pri tem so sprejeli marsikaj pozitivnega, ob svojih značilnostih so izoblikovali tudi skupne lastnosti. Takšno pojmovanje uveljavlja razredni pristop, ki se je začel razvijati hkrati z naprednim gibanjem. To je pomenilo zavedno, znanstveno dokazano prepričanje o potrebi po skupnem reševanju usodnih, zgodovinskih vprašanj, kar je v razrednem interesu, v interesu vseh narodov skupaj in vsakega posameznega naroda. Zdi se mi, da je naša znanost - ali vsaj posamezni znanstveniki — obremenjena s stališči buržoazne teorije ali ideologije o narodnostnih manjšinah. Konkretno govorim o Albancih. Pogosto namreč pravimo, da imajo Albanci, narodnost, ki živi v Jugoslaviji, svojo matico zunaj naše države, v Albaniji. Po tej lognri torej pravimo, da je njihova matica, denimo, kaka druga država in ne Jugoslavija. Tako pripadnikom te narodnosti sporočamo, da njihova zdajšnja skupnost ni trajna, prava domovina. Zato bodo dvignili glavo in pogledali čez plot, da bi videli, kje je njihova matica... Kot bi jih nekako napotili tja. Veliki preporod Nikakor ne smemo pozabiti, da je današnji albanski človek oziroma albanska narodnost na Kosovu doživela velik preporod. Občutno se je spremenila struktura prebivalstva. Veliko je delavcev, zaposlenih v industriji, neposrednih proizvajalcev na vasi, pa tudi zaposlenih v številnih delovnih skupnostih. Danes se šola vsak tretji fant ali dekle in si nabira znanje in vsega, kar je znanost do zdaj dosegla. Na Kosovu imamo več sto magistrov in doktorjev različnih znanosti, ki so študirali v Beogradu. Skopju, Zagrebu, Sarajevu in drugih središčih naše države, po ustanovitvi univerze pa tudi v Prištini. To je dejstvo. Po drugi strani pa se, ko govorimo o demonstracijah, zastavlja vprašanje, zakaj se je del študentov in srednješolske mladine znašel na nasprotni strani v teh protirevolucionarnih dogodkih, v katerih so prišle do izraza ideološke in politično-reakcio-narne pozicije, ki izhajajo iz nacionalizma. Del mladine je bil verjetno zapeljan z različnimi demagoškimi parolami (živjenjske razmere, štipendije, prehrana, internati oziroma politika uravnilovke in polne zaposlenosti ter podobno). Toda to ni celovit odgovor, saj to ni bil prav cilj akcije, ki je bila zamišljena tako, da bi celo tekla kri, oziroma kot želja po ločitvi od Jugoslavije, s tem pa tudi kot nastop proti Jugoslaviji in albanski narodnosti... Sovražnik - vsake vrste — je bil v ofenzivi, mi pa smo se, milo rečeno, uspavali. Kot kaže je bil potreben hud knockout, da smo se zavedli. Eksplozijo izobraževanja na Kosovu lahko pojasnimo s tem, da so tam šele pred kratkim zagotovili razmere za šolanje. Znano je, da so bili do našega časa, točneje do osvoboditve, Albanci na Kosovu skoraj povsem nepismeni. Seveda se je sčasoma pokazala prava želja po znanju, kar smo še spodbujali. Reči moram, da smo veliko storili za to, da bi se mladi začeli šolati. To je gotovo pozitivno. Kar je še najpomembneje, dosegli smo, da je šolo začela obiskovati tudi ženska mladina. To je velik preobrat, saj civilizacija in patriarhalnost ne gresta skupaj; zato je šolanje pomagalo, da so ljudje opustili tradicionalni, zaostali način življenja, kakršnega so živeli dolga stoletja. To je eno. Drugo, kar je v zvezi s šolstvom, prav tako spodbujevalno vplivalo, pa je bila neka širša potreba. Dejal sem, da je na Kosovu malo zemlje, zato velike družine ne vidijo svoje perspektive v kmetijstvu, temveč si njihovi člani prizadevajo, da bi se zaposlili. Za sodobno delo pa mora biti človek izobražen, in tako se je razvila želja po kvalifikaciji in šolanju, ki omogočata zaposlitev in lepše življenje. Poleg nekaterih razsvetljenskih teženj so bili prav ti razlogi, po moje, odločilni. Nekaj drugega pa je vprašanje, koliko smo usmerjali izobraževanje in si prizadevali zagotoviti določene profile kvalifikacij. Menim, da je bil naš nastop preveč frontalen, kar zadeva izobraževanje in uveljavljanje pravice do izobraževanja. Zelo malo smo storili za, lahko bi rekli, razredno načrtovanje izobraževanja, ki bi temeljilo na združenem delu. Prav zato združeno delo ni bilo odločilni dejavnik, ki bi vsilil strukturo izobraževanja. Do takšne situacije je mogoče prišlo tudi zato, ker združeno delo le ne bi moglo zagotoviti zaposlitve vsem mladim, ki bi se želeli šolati. Zaradi tega se je lahko zgodilo, da se je tudi po šolski reformi in uvedbi usmerjenega izobraževanja le malo mladih odločalo za poklice, ki bi jih potrebovali v kmetijstvu ali obrti — za tehnične, tehnološke stroke, rudarstvo ali kaj podobnega. Prevladalo je celo stališče, češ naša naloga je, da jih šolamo, delo pa naj si iščejo sami. Po drugi strani - o tem sem se lahko prepričal tudi na terenu — pa so fakultete pogosto tudi uradi za zaposlovanje. Namreč, mladim, ki so zaključevali srednjo šolo, in ki se niso imeli možnosti zaposliti, denimo, v občini, so odobrili manjša posojila ali štipendije in jih napotili, naj se vpišejo na fakulteto; večkrat so to storili tudi sami. Menim, da je na naših fakultetah kar precej takih študentov. Tako postajajo merila milejša tudi na samih fakultetah, kar seveda vpliva na študijski režim itd. Študij so večkrat podaljševali celo za dve leti in več. K temu je prispevalo tudi dejstvo, da večina mladih, ki so se zbrali na fakultetah, in ki so imeli nizke štipendije ali posojila, ni bila pripravljena za študij; pa tudi na fakultetah in v študentskih domovih niso bili sposobni organizirano sprejeti tako veliko študentov. Vse to so bili razlogi za nenehno nezadovoljstvo, kar so dobro znali izrabiti organizatorji demonstracij in sploh sovražniki socializma, ki so se namenili - ne glede na to. kako jih imenujemo, vzgajati mlade v nacionalističnem in separatističnem duhu. Želel bi še enkrat poudariti, da se je predvsem ta sloj študentov znašel v sovražnih organizacijah in demonstracijah. Takšni študentje so krožili od ene fakultete do druge, ne da bi redno študirali, in se izpostavljali v teh organizacijah, ki so jih pahnile v umazane zadeve. Te dni je neki aktivist v Vitini rekel približno takole: da bi si, če bi bilo mogoče, najraje sposodil albanski sistem in vanj za kakih šest mesecev postavil te naše mladince, ki so sodelovali pri demonstracijah - pa bi videli, kako je to, in sploh nam ne bi bilo treba imeti ne konferenc ne kakršnihkoli razgovorov, pa tudi prepričevanja in zagotavljanja bi bila odveč. To pripovedujem, saj mislim, da ima ta tovariš prav... Pravzaprav so ljudje neobveščeni, za kaj gre. štev. Zato je bilo romantizmu odmerjenega preveč prostora tako v ustvarjalnosti, kot v znanosti, pa v prosveti in izobraževanju in pogosto je zašel na kak način tudi v javna občila, kot so televizija, radio, tisk in revije. Najbrž je to težko pojasniti, vendar so stvari stekle po svoje in to je močno zmedlo umske sile, tako da je zatajila - kot spodbuda — vsebina novega življenja, pa tudi nova pojmovanja življenja. To je ena od stvari. Nismo polemizirali Druga stvar pa je ta, da smo v javnosti zelo malo govorili o idejni in politični plati dogmatskega socializma albanskega vodstva, pa tudi ostankov kosovskega in etatističnega birokratizma. Toda oni so vselej govorili, da se poleg kulturnega in gospodarskega sodelovanja, ki bi ga želeli poglabljati z nami, ne odrekajo temu in da si lastijo pravico, da se ideološko in politično bojujejo proti našemu socialističnemu samoupravljanju, ki zanje pomeni kapitalistično restavracijo, da napadajo našo politiko narodne enakopravnosti in se pojavljajo kot pokrovitelji albanskega naroda v Jugoslaviji, da napadajo neuvrščenost kot oviro pri razvoju osvobodilnih vojn in socialističnih revolucij v svetu. Tudi sicer je bilo zelo jasno, da so si z nami povsem navzkriž. Tudi privoščili si bodo pravico kot so poudarjali — da o tem spregovore. In kaj se je zgodilo? To so nenehno počeli. Mi pa smo se ušteli — ko smo govorili, da ne bomo polemizirali. In predvsem smo se ušteli tu na Kosovu, saj je znano, da je imelo Kosovo kot enota SFRJ pomembno vlogo pri oblikovanju in spremljanju politike do Albanije. Zdaj smo uvideli, da naš sistem ne more avtomatično pokazati svojih prednosti, posebej upoštevaje svojski položaj na Kosovu. Doslej nismo veliko govorili o tem, kaj vse smo dosegli v Jugoslaviji in na Kosovu za pravo osamosvojitev albanske narodnosti, o hotenjih in izživljanju narodnostnih ču- Kljub obilici oblik idejnega izobraževanja in političnega de.j ter tisočev ljudi, ki jih j® vse to na Kosovu zajemalo, programi niso bili celoviti, kot se je zdaj pokazalo. V njih na primer ni bilo skoraj nič o dogmatskem birokratizmu in socializmu, in četudi se je včasih govorilo, o tem se je govorilo abstraktno, kot da ne bi bilo potrebe, da bi se še naprej, v svojem okolju od tega osvobajal in da po drugi strani ne bi opozarjal na to, da tvoj prvi sosed v svoji ideologiji razvija socialistični birokratizem, ki ni zajel samo družbenogospodarskih, mislim produkcijskih odnosov, temveč se krepi na vseh področjih političnega, kulturnega, znanstvenega, propagandnega dela in v življenju nasploh. O tem nismo govorili, a ljudje ne vedo veliko, zlasti mladi. Zanje so kominform, stalinizem ali temelji politike Enverja Hoxhe zgodovina ali dokaj neznane stvari. In konec koncev se je izkazalo, da so delali proti nam, načrtno, programsko, organizirano. Pri tem so poskušali izkoristiti tudi nekatere naše težave, s katerimi smo se srečevali v razvoju, opozarjali so, da pri nas ne gre nobena stvar prav. To veliko vrzel pri obveščanju o Albaniji smo, moram reči, drago plačali. Sin — očetov ovaduh, oče — sinov Vem, da so bili naši nameni dobri, v takem pomenu, da poglabljamo odnose, kolikor je mogoče, vendar pa smo bili kljub vsemu nestvarni pri ocenjevanju, da našim ljudem ni potreba govoriti, da je albanski sistem totalitaristični sistem, da so ogrožene osnovne človekove pravice, da je ta sistem zajel tudi družine, da sin, oče ali mati ne smejo odkrito govoriti oziroma da je sin — očetov ovaduh in oče — sinov, da ne moreš iz vasi v mesto, da ni dovolj legitimacija, ampak moraš obvezno javiti, kam greš, in podobno. Prav tako smo naredili narobe, da nismo na primer govorili o tem, kaj pravzaprav pomeni polno zaposlovanje, kakšne so plače in kakšen je standard, pa o tem, da ta režim ne trpi ničesar, da pred seboj vse podira in da je bilo uničeno, iztrebljeno albansko vodstvo, še iz vojne, da vlada DELO V ogledalu časa Stalin ni hotel verjeti, da se je vojna zares že začela Katastrofalne posledice zaradi nepripravljene obrambe pred Hitlerjevim napadom Sredi julija 1941 je ves svet osuplo sledil poročilom z ruske fronte, kjer je Hitlerjev vojaški stroj iz dneva v dan dosegal večje vojaške uspehe in kjer se je izkazala vsa nepripravljenost Stalinove Rdeče armade na iznenaden nemški napad. Drugo za drugim so padala sovjetska mesta, na sto in sto tisoče sovjetskih vojakov so vozili v ujetništvo. Ob štiridesetletnici teh usodnih dogodkov velja ponovno prelistati tiste strani zgodovine druge svetovne vojne, ki danes objektivno ponazarjajo tako razmerje vojaških sil kot tudi notranjo vojaško in politično (ne)pripravljenost na napad oziroma obrambo. Iz knjige, ki jo je 1975. izdala Mladinska knjiga, povzemamo nekaj značilnih poglavij. ___________________________________ ■ -godaj zjutraj v nedeljo 22. junija r 1941 je bil dokončno razveljav- Ijen nemško-sovjetski sporazum nenapadanju iz leta 1939. Na dan. ko so Napoleonove čete med pohodom na Moskvo leta 1812 prestopile reko Njemen. na dan. ko je Francija leta 1940 podpisala kapitulacijo, sta Hitlerjeva armada in letalstvo prekinila mir na zahodni meji Sovjetske zveze. Začela se je operacija po vojnem načrtu »Barbarossa«. Večina mostov prek mejnih rek je takoj nepoškodovanih paula v nemške roke. Dele Rdeče armade na obmejnih območjih je presenetil topniški ogenj in bombardiranje iz zraka: na stotine sovjetskih letal je bilo uničenih na zemlji. Tehnično, predvsem pa psihično sovjetske armade niso bile pripravljene na vojno, in to kljub številnim opozorilom. ki jih je Stalin dobil ne samo od svoje obveščevalne službe, ampak tudi iz tujine. Zato je na sovjetski strani zavladala splošna zmeda. Koordinacija obrambe je skoraj popolnoma odpovedala, kar je bilo deloma tudi posledica organiziranosti Rdeče armade, v kateri med vrhovnim poveljstvom in med posameznimi poveljniki front in armad ni bilo naravnih vezi. V strateškem pogledu so bili sovjetski položaji. kar zadeva obrambno vojno, daleč od idealnih. S lvjetski strategi tako rekoč niso upoštevali možnosti, da bi utegnila morebitna vojna potekati na sovjetskem ozemlju. Preprosto so izhajali iz tega. da se bo Rdeča armada odzvala na sovražnikov napad tako naglo, da se bo vojna odločila na njegovem ozemlju. Naravni položaj Sovjetske zveze je v določeni meri otežil namere napadalca z Zahoda. in sicer prav zato. ker so imeli Nemci sodobno oborožene sile. Zaradi dveh veli- kih močvirnih območij — znanega močvirja Pripjat in manj znane baltiške gozdne in močvirne cone — je dostop v državo omejen na tri razmeroma ozka območja z večjo nadmorsko višino, znana kot Baltiška planota, Zahodnoruska planota in Južno-ruska planota. Samo po sebi se razume, da se je nemški napad ravnal po naravnih smereh napada. Sovjetske armade so bile na teh planotah in prek njih se je vzdolž prejšnje meje s Poljsko in drugimi baltskimi državami raztezala nedokončana linija bunkerjev (ne pa utrdb), ki so jo Nemci pretirano imenovali »Stalinova linija«. Stalin je ostal gluh za vsa opozorila Stalin in njegovi sodelavci so bili prepričani, da Hitler leta 1941 ne namerava napasti Sovjetske zveze. To je presenetlivo, saj so jih zasipali z opozorili. Prihajala niso samo z ameriške in britanske strani (od samega Roosvelta in Churchilla), temveč tudi z nevtralne, o kateri ni bilo mogoče dvomiti. Poleg tega so tudi razni sovjetski obveščevalni viri poročali ne samo o natančnem datumu napada, pač pa tudi o polni pripravljenosti nemške vojske; navajali so tudi imena glavnih poveljnikov. Stalin ni storil drugega, kot da je uvedel preiskavo o izvoru takega poročila, da bi lahko kaznoval agenta, ki je tako nesmiselno poročilo poslal. Ko so Nemci napadli Sovjetsko zvezo, je bil Stalin v Sočiju ob Črnem morju... Tako ni čudno, da ni prišlo niti do najosnovnejših varnostnih ukrepov. Sovjetsko protiletalsko topništvo je imelo ukaz, da odpre ogenj šele potem, ko dobi dovolje- nje iz Moskve. Obmejne čete niso imele bojnih zalog; druge niso bile zbrane na pravem kraju in bile so daleč od meje; splošna mobilizacija ni bila razglašena, vlada pa prebivalstva tudi moralno ni pripravila na veliko preizkušnjo. Pred nemškim napadom v Rdeči armadi ni bilo izvršilnega organa za koordinacije akcij vojnih okrožij, na katera je bila razdeljena država. Glavni štab vrhovnega poveljstva ZSSR je bil ustanovljen šele 23. junija 1941. Iz štabov vojnih okrožij so sestavili skupine armad (ki so jih Sovjeti imenovali »fronte«) in 30. junija je bila ustanovljena nekakšna vojna vlada, tako imenovani državni obrambni komite. V njem je bilo osem članov politbiroja: Stalin (predsednik), Molotov, Vorošilov, Ka-ganovič. Mikojan, Berija, Malenkov in Voznesenski. Tako svet ljudskih komisarjev ni mogel neposredno vplivati na vodenje vojne. Komite je 10. julija močno spremenil način vodenja in tako v glavnem omogočil boljšo koordinacijo operacij. To naj bi bila Stalinova pobuda. Prvi teden vojne proti Sovjetski zvezi je minil za Nemčijo zelo uspešno. Hitler je 4. julija rekel: »Nenehno se poskušam vživeti v sovražnikov položaj. In kakorkoli gledam na stvar, je sovražnik izgubil.« In v resnici je bilo videti tako. Glavni poveljnik kopenske vojske von Brauc-hitsch in njegov načelnik štaba Haider sta 8. julija poročala, da je od dotlej identificiranih 164 sovjetskih pehotnih divizij uničenih 89, 64 se jih še lahko bojuje, 18 jih je na manj pomembnih bojiščih, na primer na Finskem, položaj 11 divizij pa je neznan. Vojna se je začela z vso močjo, toda Moskva vanjo še vedno ni povsem verjela. Ali ne gre — je domneval Stalin - za provokacijo nemških generalov, da bi Sovjetsko zvezo prisilil v vojno? Šele ob 7.15, ko so boji potekali že nekaj ur, je sovjetski generalštab izdal ukaz, da je treba sovražne enote napasti in uničiti, če bodo prestopile mejo. Letalstvo Rdeče armade je dobilo ukaz. da bombardira nemške enote na njihovem ozemlju. To so bili prvi ukazi iz Moskve. Sovjetska oborožitev je bila pod ravnijo nemške Oborožene sile Sovjetske zveze so imele določeno prednost pred nemškimi. Rekrutiranje je potekalo vsako leto od 1921. leta naprej, tako da je imela Sovjetska zveza leta 1941 po nekaterih podatkih okoli 15 milijonov rezervistov. Oborožitev te ogromne množice ljudi pa je bila pomanjkljiva zaradi še vedno slabih proizvodnih zmogljivosti sovjetske industrije. O številu enot, ki jih je imela Sovjetska zveza pod orožjem leta 1941, so razne ocene. Naj višje govore o devetih milijonih vojakov, vštevši tudi rezerve, mobilizirane med vojno. Po strogo zaupnih podatkih je bilo 22. junija 1941 od teh devetih milijonov voja- Vojna s Sovjetsko zvezo bi se morala končati leta 1941, zakaj Nemci so se zavedali, da se bosta Britanija in Združene države Amerike medtem nenehno krepili. Zaradi deževja in blata spomladi in na jesen pa zaradi ostre zime je bil najprimerne jši čas za napad od srede maja do srede oktobra. Toda Nemci so menili, da ne bodo potrebovali toliko časa. Iz dokumentov izhaja njihova težnja, da bodo vojno s Sovjetsko zvezo končali v osmih do desetih tednih. kov v sestavu Rdeče armade 4,700.000 ljudi. Okoli 2,500.000 vojakov je bilo razporejenih na zahodnih mejah Sovjetske zveze. Po začetku bojev je nemška obveščevalna služba prišla do naslednjih podatkov: 173 pehotnih divizij. 32 konjeniških divizij. 78 oklepnih in 45 motoriziranih brigad. Številčni sestav in oborožitev sovjetskih enot sta bila znatno slabša od nem- ških. Poleg tega je bilo 25 pehotnih divizij, 7 konjeniških in 6 oklepnih brigad na Daljnem vzhodu, del sil pa je bil v bližini turške meje. Uporaba sovjetskih oklepnih enot je, za razliko od nemških, še vedno temeljila na zamislih iz leta 1918. Te enote naj bi predvsem pomagale pehoti. Vsaka pehotna divizija je imela zato, za razliko od Nemcev, po en tankovski bataljon. Po nekaterih podatkih je imela Rdeča armada v letu 1941, tik pred nemških napadom, okoli 24.000 tankov, sovjetska industrija pa naj bi vsak mesec izdelala po 1500 novih vozil. Tanki so bili zvečine zastareli, kajti šele po letu 1939 se je začela proizvodnja sodobnega srednjega tanka, kasneje tako znanega T-34, ki je bil boljši od vsega, kar so lahko pokazali Nemci, in ki je pomenil zanje neprijetno presenečenje. Sovjetska transportna motorizirana sredstva so bila po konstrukciji preprostejša od nemških, vendar pa mnogo bolje prilagojena sovjetskim razmeram. Še bolj je to veljalo za zimsko obleko in opremo vojakov. Ena največjih pomanjkljivosti sovjetske oborožitve šobile majhne količine protitankovskega orožja. Tudi sredstva za zveze niso bila najsodobnejša. Obe armadi sta bili izurjeni po načelu stroge discipline. Po Stalinovih čistkah v letih 1936 do 1938 je sovjetsko poveljstvo dajalo velik poudarek discipliniranosti enot in starešin. Letalstvo Rdeče armade je verjetno štelo več kot 10.000 letal, medtem ko je lahko letalska industrija izdelala 1S00 letal na mesec. Večina letal je bila zastarelih, imeli so nekaj novih tipov, nočnih lovcev pa sploh ne. Sovjetske oborožene sile niso imele radarja. Sovjetsko letalstvo je leta 1941 zaostajalo za zračnimi silami drugih velikih sil in je služilo predvsem za podporo kopenske vojske. Kot je znano, je imel Hitler slabo mnenje o obrambni sposobnosti Sovjetske zveze. Njegova sodba je deloma temeljila na bolj ali manj točnih podatkih o slabi kvaliteti sovjetskega poveljniškega kadra in oborožitve. Deloma pa se je pri tem opiral na neutemeljeno mnenje o komunističnem terorju nad prebivalstvom in na sodbe o kvantiteti in kvaliteti rezerv in oborožitev. Obe mnenji sta se pokazali kot netočni. Samo pri Smolensku ujetih 348 tisoč sovjetskih vojakov Na jugu je maršal Budjoni s svojimi četami jugozahodne fronte uspešno zadrževal napredovanje 1 1. armade iz sestava skupine armad Jug feldmaršala von Rundstedta. Skupini armad Center je bilo laže. Sovjetsko vojaško vodstvo je upalo, da se bo Rdeča armada lahko obdržala na liniji Narva-Velikaja-Dnjeper-Herson-Črno morje. Toda sovjetske sile niso bile posebna ovira za nemške tankovske formacije. Nemci so sredi julija prebili tudi obrambni trikotnik Orša-Smolensk-Vitebsk; pri Smolensku je po nemških podatkih med operacijo obkoljevanja padlo v nemške roke sto tisoč ujetnikov, dva tisoč tankov in 1900 kosov artilerijskega orožja. Šestnajstega julija so Nemci dosegli primestna naselja Smolenska. Prišlo je do srditih spopadov, naposled pa je Smolensk dokončno ostal v nemških rokah. Tu je Rdeča armada prvič uporabila katjuše, večcevno raketno orožje, s katerim so izstreljevali granate s tovornjakov. Katjuše so v preostalem obdobju nemško-sovjet-ske vojne odigrale veliko vlogo. Na tem območju je maršal Jerjomenko s četami zahodne fronte (3., 10. in 4. armada) skušal odbiti napadalca. Ponudila se mu je priložnost, da ustavi bliskovito vojno, in tako se je približno 35 km vzhodno od Smolenska na liniji Jarcevo-Jelna-Desna držal dva meseca (julija in avgusta). V tem obdobju bojev je imela Rdeča armada poleg katjuš tudi boljše topništvo kot Nemci. Veliko vlogo je imel tudi psihološki učinek gesla »Mi branimo pot. ki vodi naravnost do Moskve«. Sovjeti so zadržali Nemce z velikimi izgubami. Po nemških podatkih je bilo v bitki za Smolensk ujetih 348.000 vojakov, zaplenjenih pa 3.000 tankov in več kot 3.000 kosov artilerijskega orožja. Sovjetski podatki govore o 32.000 pogrešanih in o izgubi 685 tankov ter 1176 kosov artilerijskega orožja. Priredil Anton Rupnik hudo nezaupanje vsepovsod, da se je v vodstvu razvila familiamost do vrha in podobno. Če bi prikazali prave razmere, pa tudi odnos Albanije do sveta in to, kje se ta država nahaja, mislim, da bi se marsikaj razvijalo drugače. Z drugimi očmi bi gledali narodnostna čustva, ki so jih posebej podpihovale tudi naše reakcionarne sovražne sile, pa še samo albansko vodstvo. Potem bi se videlo, v čem je bistvo albanske politike, in trdno sem prepričan, da je bistvo v tem, da je bilo samoupravljanje njim tm v peti. Saj je samoupravljanje dalo popolno enakopravnost, vodilo do uveljavitve človeka in ustvarilo možnosti, da se je izrazil v vsakem pogledu do kar največje mere. Naj še enkrat povem, to jim je bilo tm v peti. In ni jim veliko do Albancev v Jugoslaviji - kar odkrito to povejmo - do tistih, ki so v naši državi našli rešitve, najboljše, najučinkovitejše, najbolj nagle in najbolj vsestranske, kar zadeva njihov in skupni razvoj. In to, kar jih moti, so hoteli porušiti. Zaradi tega so udarili po najbolj občutljivem — po narodnostnih čustvih. Mi pa smo bili neorganizirani in moramo priznati, da smo zatajili, kar je bilo v dobršni meri posledica neobveščenosti, zlasti mladine. Tudi del mladine je zavil na stransko pot. In kaj zdaj? O Albaniji, o njihovih nakanah moramo povedati vso resnico. Poleg te resnice moramo še bolj poudariti tudi naš veliki napredek v vseh pogledih. Žal malo govorimo o tem, malo si s tem pomagamo, malo opozarjamo na uspehe, ki smo jih dosegli , v takšnih okoliščinah, v materialnem razvoju, v družbenem življenju, pri osvobajanju osebnosti, v demokraciji, svobodi itd. Ce doslej tega nismo delali, moramo zdaj nemudoma popraviti vse to, pa ne iz nekakšnih propagandističnih razlogov, temveč zaradi popolne resnice, ki jo moramo človeku razkriti, in če bo želel primerjati, naj to stori. V takšnih razmerah ne bi ljudje vsega sprejemali takole na slepo, saj je človek — človek, nagnjen k razmišljanju. Poznam na primer enega od nekdanjih novinarjev Rilindje, za katerega se je včasih govorilo, da je nekolikanj obremenjen z nacionalizmom. Šel je v Albanijo, pogledal, kako je tam, ko pa se je vrnil, je dejal, da bi se, brž, ko bi albanski sistem prišel na Kosovo, z družino preselil živet v Sumadi-jo. Rad bi povedal, da se človek, ki mu je do tega, da bi živel kot človek, ne pa, da bi bil droben vijak v dogmatskem sistemu, v katerem so dirigirani vsi odnosi in gibanja, ne more sprijazniti z albanskim dogmatizmom. Malo poprej sem načelno govoril o tem vprašanju in mislim, da ni odveč, če še enkrat poudarim, da je kultura Albancev tako na Kosovu kot v Jugoslaviji nasploh kultura albanskega naroda, prav tako pa je deloma tudi kultura podnebja in skupnega življenja v Jugoslaviji, s čimer se v enaki meri uvršča v sklad kulture jugoslovanskih narodov. Tudi na tem plenumu PK ZKK sem opozoril, da se greh subjektivnih sil, če bi že lahko govorili o njem, greh tistih, ki so naposled poklicani, da usmerjajo življenje, kaže v tem, da smo veliko več govorili, kadar smo imeli v mislih kulturo Albancev na Kosovu in v Jugoslaviji, da je ta kultura del in dejavnik vse albanske kulture, misleč tudi na kulturo Albanije, kot pa da bi poudarjali tudi drugo lastnost — da je kultura Albancev na Kosovu in v Jugoslaviji hkrati kultura tega podnebja in skupnosti, v kateri živi, torej tudi del jugoslovanske kulture. In ko govorimo o umetniški in znanstveni ustvarjalnosti Albancev na Kosovu, je bistvena značilnost tega ustvarjanja, da se izraža v albanskem jeziku. Toda izraža se še s svojo svojsko vsebino. To vsebino izraža človek, kar je na prvem mestu, človek pa ni abstrakten, temveč je, čeprav posamična enota, kompleksna osebnost in pripada kolektivu, ki ima skupno in svojo zgodovino in ki razume današnje skupno življenje. Bilo bi prav, da bi to čimbolj poudarjali. Toda namesto tega smo začeli na primer raziskovati, kje vse so Albanci po svetu, koliko jih je, kaj vse lahko s tem in tolikšnim številom predstavljajo, kar je manj znanstven in bolj propaganden podatek. Le malokdo se je poprej vprašal, zakaj je to potrebno, kaj prinaša ugotavljanje števila in velikosti, ne glede na to, da to ne bo zlorabljeno. Priprava nacionalizma in iredentizma Prav tako je vprašanje, kako se je rodil enoten jezik vseh Albancev. Spominjam se, da smo pred časom upoštevali obe narečji, ki živita v jeziku, in bilo je naravno, da razvijanje obeh dialektov vodi k združitvi, kar pa je vseeno zgodovinska stvar in ni samo vprašanje jezikoslovcev, temveč tudi znanosti nasploh, pa konec koncev tudi politike. Toda leta 1972 — tistikrat sem bil v tujini — sem bral v časopisu, da je bil na kongresu jezikoslovcev v Tirani sprejet enoten jezik, in to narečje juga, ki se danes uradno govori v Albaniji. Pri nas na Kosovu so se učbeniki, tiskanje knjig, vsa pisana beseda temu pri priči prilagodili. To je mimo, vso stvar razumem in ne bi želel biti nazadnjaški in da ne bi razumel pomena obstoja nekega jezika za posamezen narod, jezika, ki bi bil knjižni. Vendar je bilo v vsem tem tudi nekaj umetnega. In zdaj pišemo vsi enako, toda ker je jezik osnovno sredstvo sporazumevanja, se dogaja, da kadar govorimo med seboj, vsaj ta generacija, govorimo, lahko bi dejal, v gegskem narečju albanščine, kadar pišemo, pa uporabljamo večidel toskanski dialekt. Morda bi morali spoštovati tudi bogastva, ki bi jih mi Albanci v Jugoslaviji vnesli v ta jezik, kakršen bi prav gotovo nastal... Kot da se je nekaj podobnega dogajalo tudi z zgodovino, kjer se je posebej vztrajalo pri tistem, kar je bilo posebnega za albanski narod oziroma enotno za albanski narod nasploh, ki pa je v raznih zgodovinskih razdobjih živel v različnih okoliščinah in razmerah. To poskušajo zanemariti ali vsaj potisniti v ozadje, raziskujejo pa večinoma skupne tradicije ... Pravzaprav to zbiranje vsega enotnega prinaša, če sem natančen, kot svojo naravno posledico — kot zadnji korak — združitev. Kaj to pomeni z razrednih, samoupravnih in socialističnih stališč, tudi, kar zadeva marksistična tolmačenja, ni potreba posebej govoriti. Sicer pa je bilo vse to vgrajeno v indoktrinacijo nacionalizma in iredentizma in jasno se je pokazalo med zadnjimi demonstracijami, predvsem v političnih zahtevah, za katerimi se je skrivala odcepitev Kosova od Jugoslavije. Naši ljudje žele skupnost Mislim, da tudi vprašanje prežemanja kulture, če bi tako lahko dejali, ni samo stvar fizične izmenjave, temveč gre predvsem za bistvo in skupne ideje ustvarjanja. Moramo izraziti svojo bit v naši skupnosti. Pri tem se ni potreba v prvi meri opredeljevati samo za tiste teme, ki so usmerjene v potrebe svojega naroda, temveč je treba izraziti tudi ono, kar skupaj delamo in ustvarjamo in kar odkrivamo ter za kar si prizadevamo. Delovni človek hoče takšno kulturno ustvarjalnost, v kateri lahko vidi sebe in svojega tovariša, to pa terja angažiranost, ne mislim pri diktatu tem, temveč pri izrazu, kot tudi skupnost, ki jo ustvarjamo več let in desetletij. Ljudje, naši ljudje želijo skupnost in jo tako tudi doživljajo, kar nedvomno vpliva na širino njihove politične in kulturne zavesti. Res da te demonstracije niso bile sad naključja. Govoril sem o tem, da smo se s sovražno dejavnostjo tako rekoč srečevali ves čas, nekako od tistih ostankov »komi-teti nacional šiptar demokratik« (to je »narodni albanski demokratski komite«), ki so ga ustanovile fašistične sile in kateremu so se, še zlasti po spopadu s kominfor-mom, po svojih pojmovanjih približali tudi nekateri informbirojevci, pozneje pa še ostanki birokratizma, pri nas in v Albaniji. Tako združeni so se spremenili v mon- struozen nacionalizem, ki je vase vgradil vse te ideologije, razen — marksistične! Če se spomnimo preteklosti, lahko vidimo, da so se na Kosovu pogosto pojavljale nekatere sovražne skupine ... Toda demonstracije so močno zaskrbele tako vodilne ljudi kot tudi prebivalstvo na Kosovu, saj so po svoji širini in koreninah presegle skoraj vse, kar je bilo poprej. Ne mislim, da tudi one prejšnje niso zbujale skrbi, vendar smo jih nekako laže premagali. Te razmere z demonstracijami so izzvale pretrese in moram reči, pomenile so psihološko močan šok, ki terja zelo veliko dela, predvsem v ideološkem pomenu. Kar zadeva obveščanje, moramo odkrito povedati, da so bile stvari dozirane glede na obveščenost. Pravzaprav, kolikor je bila javnost obveščena, toliko je bilo dozirano. Zakaj je bilo doslej tako - o tem mislim, da je posledica naših pomanjkljivosti, pa tudi našega napačnega pojmovanja o pomenu obveščanja javnosti. Ko so se stvari nekolikanj razjasnile, se je pokazalo, da neobveščenost krati delovnim ljudem pomembno pravico oziroma da ni več mogoče obveščanja uklepati v monopol. Sicer pa smo ena skupnost, moramo biti obveščeni med seboj, izhajajoč iz resnice. Nismo formalna skupnost, temveč smo resnična skupnost, povezani drug z drugim z neločljivimi vezmi, in pripravljeni moramo biti, da drug drugemu pomagamo, tako pa bomo ravnali, če smo dobro in natančno obveščeni. To izpodbija stališče, da si kot republika ali pokrajina sam sebi dovolj in da se nikomur ni treba vmešavati v tvoje zadeve, kar po mojem mnenju vodi k slabemu, saj smo vsi odgovorni — z delom v svojem okolju — tudi za vso skupnost. Odgovorni pa smo lahko, če smo sredi dogodkov! Sicer pa lahko rečemo, da se včasih pri takem obveščanju pojavljajo tudi stvari, ki morda ne zadevajo pravega pomena, a največ škode ima tisti, ki je to naredil. Niso dobre tendenciozne informacije, ki se na primer bojujejo proti nacionalizmu z nacionalističnih stališč. S tem smo se žal srečali v pisani in govorjeni besedi pri nekaterih javnih občilih v raznih krajih naše države. Informativna glasila, in to po vsej državi, so pomembno pripomogla k temu — tako z objektivnim poročanjem o dogodkih na Kosovu kot tudi z opozarjanjem na probleme, ki jih razrešujemo in ki jih je še treba razrešiti, zlasti tiste, povezane s politično diferenciacijo. In ob tej priložnosti ne morem trditi, da so bili vsi člani povsem politično in poklicno odgovorni, nekateri so celo to tragedijo poskušali obravnavati s strani visoke naklade. Na tak način nekateri članki ne le da niso podpirali politične akcije zveze komunistov, temveč so objektivno pomenili vodo na mlin zaostrovanja položaja. Vsekakor moramo nacionalizem povsod zatirati z odločnostjo in treznostjo. Tudi na Kosovu se včasih nekateri, namesto da bi bojevali boj proti zelo grobemu nacionalizmu, zelo nasilnemu in napadalnemu, ki je segel v mnoga okolja, in namesto da bi razčistili položaj, kadar dogodki tako terjajo, začenjajo umikati iz tega boja, načenjajo polemike o katerem od člankov, ali pa o katerem od izrazov. Mislim, da so to cenene stvari in težko bi bilo to mogoče sprejeti v premišljenem boju razčiščevanja razmer. Iz vsega tega bi si lahko ustvarili vtis, da nekateri včasih žele oživiti posamezna konservativna pojmovanja, ne le iz predu-stavnih razprav, temveč tudi iz časov pred brionskim plenumom. Mislim, da je to dobro storil Vukašin Mičunovič, ki je pri obravnavanju kosovskih dogodkov v odboru za družbenopolitične odnose skupščine SFRJ rekel, da nikakor ne smemo zanemarjati pojava, da so se po kosovskih dogodkih opogumili tisti, ki se imajo za žrtev Kosova. Gre za znano in obsojano prakso do leta 1966. Tega ne smemo pozabiti, ne le iz korektnosti do Kosova, temveč tudi zaradi tega, ker smo prepričani o življenjskosti našega sistema, sposobnega, da premaga zdajšnje težave. DELO Obetajoče rastline Sončnice v rezervoarju za gorivo S preprostimi metodami lahko pridelamo tono olja na hektar Nafte zmanjkuje, njena cena postaja nedosegljiva. Morda bo treba začeti proizvajati goriva iz rastlinskih olj. Najnovejše raziskave so namreč pokazale, da lahko motor poganjajo najrazličnejša rastlinska olja. policah samopostrežnih trgovin I najdete razne vrste rastlinskega I olja: kikirikijevo, sončnično, ko- JL ^ ruzno, sojino, olivno. Zaradi skrbi za zdravje in uporabnosti ljudje radi posegajo po rastlinskem olju in nemara ga bodo kmalu uporabljali tudi kot gorivo v prevoznih sredstvih. V nekaterih delih sveta imajo za to prav dobre možnosti. Zdaj bi bila rastlinska olja kot pogonsko gorivo seveda predraga. Vsekakor pa so poizkusi z rastlinskimi gorivi v Braziliji, Južni Afriki, Zimbabveju, Združenih državah Amerike, Avstriji, Avstraliji, na Japonskem ter nedvomno še v mnogih drugih državah pokazali, da imajo rastlinska olja zaželene lastnosti. Uporabna so v čisti obliki ali v mešanici s kakšnimi tekočimi gorivi, z običajnimi dieselskimi gorivi ali alkoholom za pogon dieselskih motorjev. Rastlinsko olje je torej obetajoča alternativa z alkoholi, pri čemer mislimo na pretvarjanje rastlin in organskih odpadkov (biomase) v uporabna goriva. Rastlinska olja imajo prednost, da je gorivo laže izločiti: treba je le iztisniti olje iz rastlin. V zadnjem času poteka čedalje več raziskav in razvojnih projektov, ki preučujejo rastlinska olja kot »obnavljajoče« gorivo. Rudolf Diesel se ne bi preveč čudil velikemu zanimanju za druga mogoča goriva za svoj motor. Leta 1911 je zapisal: »Dieslov motor 'lahko poganjajo tudi rastlinska, olja. Uporaba teh olj kot goriva bi zelo pospešila razvoj kmetijskih držav, ki bi pridelovale rastline za olje. Zdi se sicer kot futuristične sanje, vendar lahko z gotovostjo napovem, da bo ta zamisel v prihodnosti že zelo veliko vredna.« Diesel je preizkusil razne vrste goriv in ugotovil, da lahko teče njegov motor na kakršnokoli gorivo, ki ga je mogoče vbrizgati v valj in se samo vžge pri temperaturi in tlaku, ki ju dosežemo s kompresijo. Odtlej marsikateri proizvajalec dieslovih motorjev za reklamo požene motor na kakšno eksotično gorivo. Sončnično aii kikirikijevo olje dajeta na primer okoli 90 odstotkov energije navadne dieselske nafte. Le za 4 odstotke sta manj učinkovita kot dieselsko gorivo, če pa ' surovo« rastlinsko olje predelamo, ima boljše lastnosti kot dieselsko. Med drugo svetovno vojno je Kitajska razvila industrijski proces za krekiranje rastlinskih olj (razbila jih je v majhne, hitreje hlapljive molekule), večinoma iz tungove-ga olja. Poleg tega so Kitajci uporabljali olje iz oljne repice in kikirikija. Že prej so vedeli, da dieslov motor lahko poganjajo rastlinska olja, vendar so le-ta bolj viskozna in jih je treba vbrizgavati v motor pri višjem pritisku. Druga slaba stran je, da puščajo rastlinska olja pri izgorevanju več saj in usedlin; tungovo olje pa tvori velike molekule, ki dobesedno zalepijo motor. Tako so Kitajci izbrali raje tako imenovani rastlinsko-naftni program, po katerem so rastlinsko olje predelali do takšne stopnje, da samega motorja ni bilo treba spreminjati. Prav bi prišla katerakoli rastlina Rastlinska olja lahko izločamo iz cele vrste rastlin. Poleg sončnic, palm, oliv in znanih rastlin so še bolj eksotične vrste kot na primer puščavski rastlini jojoba in guayu-le, ricinus oljna repica, svilnica, evkaliptus, buče. copaiba, malmaleiro, babassu in tako dalje. Olja iz vseh teh rastlin, zagotovo pa še iz drugih, proučujejo v mnogih državah. Toda preden začnemo z zaupanjem preučevati uporabnost rastlinskih olj kot goriv, moramo vedeti, koliko bi stala in koliko energije bi bilo treba vložiti v vzgajanje in predelovanje rastlin. Nesmiselno je gojiti rastline za proizvodnjo rastlinskih olj, če bi za to, da »zrase« en liter olja, porabili dva litra goriva. Ključni dejavnik je produktivnost; koliko olja lahko kmetovalci predelajo na hektaru zemlje, stroški in s kakšnimi težavami v proizvodnji. Poskusi s sončnicami v Južni Afriki in na osrednjem zahodu ZDA kažejo, da lahko s preprostimi metodami pridelamo tono olja na hektar, pri čemer je 40 do 50 odstotkov celotne teže pridelka olje, vendar so ponekod zabeležili tudi pridelek 2 in celo 5 ton na hektar. Galona tako pridobljenega olja stane 2 dolarja (20 penijev liter) in delež proizvedene energije v primerjavi s tisto, ki jo porabimo za vzgajanje in predelovanje rastlin, se giblje med 3 in 10 proti 1. Vselej, kadar gre za bioenergijo, so energetska razmerja protislovna. Pri vzgajanju in fermentaciji rastlin za alkohol je korist še manj vidna, energetski delež pa nižji kot pri rastlinskih oljih, vendar so alkoholi bolj raznovrstni kot goriva. Dohodek pri proizvodnji rastlinskih olj je tolikšen, da bi po nekaterih presojah pridelovalec koruze moral saditi sončnice na 10 odstotkih svoje zemlje, če bi se hotel sam oskrbovati z gorivom. Ena velikih ugodnosti gojenja rastlin za olje je široka paleta rastlinskih vrst. Izberemo lahko katerokoli rastlino, ki dobro uspeva v danih razmerah. Sončnice uspevajo na raznih koncih sveta: od Južne Afrike do Sovjetske zveze in srednjega zahoda ZDA, za druge dežele pa so morda primernejše druge rastline. Vendar lahko šele z natančnimi raziskavami in poizkusi določimo pravo rastlino za določeno območje. Brazilski primer Brazilske izkušnje s »proalkoholnim« programom za izločanje etanola iz pridelkov že kažejo, da so se za biomaso začele zanimati tudi države. Leta 1980 je Brazilija začela iskati najrazličnejše možnosti za pridobivanje goriv iz rastlin. Proučujejo olja soje, sončnice, kikirikija, oljne repice, palm, ricinusa, kot tudi olje domorodnih rastlin, kot je »pin-hao« (Jatropha), copaifera, croton in to-louma. Preizkušajo tako »čista« olja kot tudi razne mešanice z navadnim dieselskim gorivom. Izvajajo več širokopoteznih poizkusov. V Brasilii, glavnem mestu države so na primer predelali avtobuse. Državni inštitut za tehnologijo v Riu de Janciru je v januarju končal vrsto poizkusov z avtobusi, ki so vozili z mešanico dieselskega in rastlinskih olj. Enkrat je bilo gorivo mešanica z 80 odstotki dieselske nafte in 20 odstotki kikirikijevega olja, v drugem poizkusu so uporabili 73 odstotkov dicsel-skega, 20 odstotkov palmovega olja in 7 odstotkov etanola. Po končanem poizkusu so brez dodatnih sprememb v avto spet natočili nonnalno dieselsko gorivo. Načrtujejo, da bi letos z rastlinskimi olji pokrili 6 odstotkov svojih potreb po gorivu, do leta 1985 pa kar 16 odstotkov. Poleg tega Brazilci natančno proučujejo, če bi se izplačalo pridelovati palmovo olje kot nadomestek za dieselsko gorivo ali pa kot dodatek, ki bi ga primešali gorivni na naftni podlagi in bi potlej bolj zaleglo. Mnoge tropske države že imajo razvito Doslej se je izkazalo, da ni noben gorivni sistem popoln, tudi rastlinska olja niso. Rastline potrebujejo zemljo in zemljo poti ebujejo ljudje za pridelovanje hrane. Vsaka država se bo morala sama odločiti, čemu bo dala prednost: hrani ali energiji. Surova nafta je draga in ni videti, da bo njena cena kdaj manjša. Rastlinska olja proizvajajo lokalno in mogoče jih je obnavljati. industrijo za predelovanje palmovega olja. Poročajo o pridelku 4 tone olja na hektar, kar je več kot pridelek alkohola iz sladkornega trsta ali kasave, ki se giblje okoli 2 do 3 tone na hektar letno. Proizvodnja goriva iz palmovega olja ima nekaj prednosti pred proizvodnjo etanola iz sladkorja in škrobnatih rastlin. Iz palm je laže iztiskali olje, neprestano obiranje pridelkov pa zagotavlja nepretrgano proizvodnjo čez vse leto; ni toliko onesnažujočih stranskih produktov, ena od ostankov pri predelavi je tudi beljakovinsko begata živinska krma. Povrhu lahko pridelovalci uporabljajo ostale dele rastline za celo vrsto drugih izdelkov, energetski dohodek je zelo dober in pri pridobivanju goriva ne potrebujejo vode. Na tisoče je rastlin, iz katerih lahko iztiskajo olje. Različne uspevajo na raznih koncih sveta. Na otokih Tihega oceana, na Filipinih, Fidžiju, Samoi in v Papui Novi Gvineji vodi Avstralija program naložb za proučevanje možnosti za uporabo kokosovega olja. V sami Avstraliji pa se čedalje bolj zanimajo za olje kikirikija, soje, sončnice in oljne repice. Tudi Južna Afrika išče nadomestke za uvoženo nafto in domači premog, ki sta praktično njena edina vira energije. V Pre-toriji je oddelek za poljedeljski inženiring poskusil poganjati dieselske traktorje s sončničnim oljem. Tudi v sosednjem Zimbabveju so začeli proučevati sončnično olje kot gorivo, čisto in mešanico z dieselskim gorivom. Južnoafriški strokovnjaki so primerjali Ustnosti: kalorično vrednost, izkoristek zgorevanja, oktansko število itd. različnih vrst sončničnega olja, od »surovega«, kakršno je takoj po stiskanju do predelanega, ki se ne lepi, in rafiniranih vrst. Testirali so 9 traktorjev, ki jih je 58 dni poganjalo gorivo z 20 odstotki sončničnega olja. Motor je nonnalno deloval, zasledili pa so nekaj manj usedlin na stenah zgorevalne komore, valjev in v utorih batmh obročev. Izkazalo se je, da je mogoče vžgati motor tudi s stoodstotnim sončničnim oljem. In po stotih urah vožnje pri največji meči niso odkrili negativnih posledic. En traktor je v presledkih opravil več kot tisoč ur pri težkih kmečtdh opravilih. Zamašeni motorji Inženirji v Pretoriji so ugotovili, da se v primeru, ko napolnijo dieselski motor z visoko odstotnim sončničnim oljem, zamašijo vbrizgalr.e šobe, predvsem kadar motor ne teče s polno močjo. Oviro so premagali tako, da so dodali razne filtre za goriva ter prilagodili motor z nastavitvijo predv-brizga in tlaka vbrizgavanja. Odkrili so tudi, da kontaminanti iz goriva — večinoma delno zgorelo olje — zaidejo v motorno mazno olje, vendar le v primeru, če olja niso zamenjali po vsakih dvesto urah vožnje. Da bi se tem težavam izognili, se je južnoafriška skupina raziskovalcev c iločila za predelavo sončničnega olja. Gre za esterifikacijo olja v etilen ali metilen estre, pri čemer bi uporabljali etanol ali metanol (to storijo tako, da kemično kombinirajo kislino in alkohol, ki tvorita ester, pri čemer oddata molekulo vode). Tega ni težko doseči: olju je treba dodati kislino in nekaj ur segrevati na 30 do 40 stopinj Celzija. Mešanica goriva, ki jo dobimo, vsebuje tolščno kislino etilestrov, nekaj nereagira-nega olja ter etanol. Destilacijske in viskozne lastnosti tako pridobljenega goriva so podobne kot pri navadnem dieselskem gorivu, vendar povzroča mešanica manj koksiranja in boljše izpušne plir.e pa tudi večji termični izkoristek kot dieselsko gorivo; z drugimi besedami: mešanica sončničnega olja in estra izboljša delovanje. Brazilski raziskovalci so izvedli podoben projetk s predelanim rastlinskim oljem. Opazili so, da je bolje esterificirati z metanolom, ker je metilester lažje ločiti potem, ko se usede. Po drugi strani je etileste.r treba destilirati, da dobimo čisti proizvod. Južna Afrika še naprej preučuje dolgoročne posledice uporabe sončničnega olja kot dodaiek dieselskem« gorivu. Iščejo možnosti, da bi spremenili sistem vbrizgavanja goriva, uporabo dodatkov gorivu in maz-nemu olju, da bi razrili oljne ekstraktorje za kmetije in zadruge, preučujejo shranjevanje in rafiniranje olj. Južnoafriški farmarji imajo več kot pol milijona hektarjev sončnic, kar je trikrat večja površina kot pred desetimi leti. S selekcijo rastlin so od leta 1970 povečali pridelek za dva in poikrat. Z nekaterimi križanci so na nekaterih farmah dosegli pridelek tudi do 4 tone na hektar, semena pa vsebujejo 45 do 50 odstotkov olja. Vabijivo Cutii zs isznsarje Seveda je novi alternativni energetski vir vzbudil zanimanje tudi v ZDA. Oddelek za kmetijstvo v severni Dakoti je skupaj z Ameriškim združenjem za sojo proučeval uporabnost rastlinskih olj za gorivo. Testirali so različne mešanice olja in nafte. V vrsti poizkusov so dokazali, da ima mešanica s 75 odstotki sončničnega olja zelo podoben učinek, kot čisto dieselsko gorivo. Zdaj preiskujejo najboljše delovne pogoje, uporabo dodatkov, esterifikacijo. filtracijo in drugo. Tuhtajo, kako bi zmanjšali stroške in poenostavili stiskanje in predelavo olja. ko drago kot sojino olje po 14 centov za funt. V ZDA so farmar ji v treh mesecih pridelali med 0,6 in 3,5 tone sončnic na hektar. V komercialne namene bi lahko gojili sončnice v kmetijskih delih Severne Amerike, tudi v revnejši zemiji z minimalno količino vode. V južnejših območjih bi lahko imeli dve ali tri letine na leto. Seveda bi bilo treba najprej opraviti podrobne raziskave, videti pa je, da to področje med programi za sintetična goriva puščajo vnemar. V Evropi je čedalje več zanimanja za olie oljne repice, kar je rezultat dela v Wiesei-burgu v Avstriji. Tu so poskušali s sončničnim, sojinim in repičnim oljem na traktorju, ki je z rastlinskim oljem prevozil tisoč ur. V Sredozemlju je proizvodnja olivnega olja večja od povpraševanja in olivno olje bi bilo dober nadomestek za dieselsko gorivo. Naslednja možnost za to področje je evkaliptusovo olje, ki ga pridobivajo iz listov tega drevesa, kar že dolga leta počne farmacevtska industrija za pridobivanje evkaliptola, ki ga uporabljajo med drugimi tudi v zobnih pastah. Iz evkaliptusovega listja pridobijo razmeroma malo olja, vsega en odstotek, vendar poročajo, da je iz določenih vrst teh rastlin mogoče pridobiti tudi do 25 odstotkov olja. Na Japonskem so dokazali, da se evkaliptusovo olje kot gorivo dobro obnese tako v čisti obliki kot v mešanici s 70 odstotki evkaliptusovega olja, ostalo je nafta. Slaba stran tega olja je, da je težko vžgati mrzel motor, vendar daje po drugi strani malo večjo meč in manj onesnažuje z ogljikovim monoksidom kot nafta. Ameriške farmarje nedvomno zelo privlači zamisel, da bi sami pridelali dovolj goriva za svoje potrebe. Za začetek bodo laže stiskali olje iz rastlin, kot fermentirali škrobnate ali sladkorne rastline in pridobivali metanol. Veliko vprašanje je seveda cena rastlinskega olja. Žal je težko razumno oceniti stroške, ker so ameriški farmarji oproščeni davka na dieselsko gorivo (12 centov na galono), tako da zdaj plačajo 1,37 dolarja za galono (36 centov za liter) Za rastlinska olja še ni takšnih olajšav. Računi vendarle kažejo, da je glede na enoto zgorevalne toplote olje po 25 centov za funt enako dieselskemu gorivu po 2,09 dolarja za galono; ali, drugače, dieselsko gorivo po 1,13 za galono je ena- Doslej se je izkazalo, da ni noben gorivni sistem popoln, tudi rastlinska olja niso. Rastline potrebujejo zemljo in zemljo potrebujejo ljudje za pridelovanje hrane. Vsaka država se bo morala sama odločiti, čemu bo dala prednost: hrani ali energiji. Surova nafta je draga in ni videti, da bo njena cena kdaj manjša. Rastiinska olja lahko proizvajajo lokalno in mogoče jih je obnavljati. Če bo cena nafte še naprej tako rasla in če bomo zmogli proizvajati dovolj rastlinskega olja po dosegljivi ceni, nemara ni daleč dan, ko bodo po mestih vozili blago dišeči avtobusi. David Hali, »New Scientist, Nevv York Phil lip Knightiey: Kako je tisk »prespal« rusko revolucijo (3) Tajni sporazumi delujejo kot dinamit je 35 let pozneje analiziral ■ svoje pisanje o ruski revoluciji in ■ priznal napake: »Kampanja ad -M- maiorem proletariatis gloriam je bila VViltonu tako tuja, da je ni nikoli razumel. Da bi bila nesreča še hujša, je bila ideja v tej kampanji popolnoma tuja tudi Steedu (zunanjepolitični urednik), Dawsonu (glavni urednik), Northciiffu (lastnik), Lloydu Georgu (premier) in Mil-neru (poznejši vojni minister). Nihče od njih še nikoli ni bil slišal za moč levice, vsa njihova vednost o tem se je zreducirala na to, da obstajajo »nevarni obsedenci«. » Vf i moč, ki sploh obstaja, je v rokah sovjetov.. .« S teni je moč do neke mere razložiti, zakaj ni nihče pisal o vzponu boljšerikov, pa tudi, da so bili mnogi dopisniki popolnoma zmedeni, ko so oblast prevzeli boljševiki, preko dopisnikov pa se je ta zmeda prenesla tudi na bralce. Britanski tisk je storil še veliko podobnih napak, ko je pisal o Rusiji. Dopisniki so ugotavljali, da je že tisto, kar se je dogajalo v Rusiji do oktobra 1917, presegalo njihove moči in sposobnosti, boljševiška revolucija pa jih je popolnoma zmedla. Niso bili sposobni dojeti, kaj se dogaja. Prav tako niso bili sposobni dojeti moči boljševizma. Harold \Villson je slutil, kaj se pripravlja, in je 26. septembra poročal »New York Timesu«: »Vsa moč, ki sploh obstaja, je osredotočena v rokah sovjetov... vpliv boljševikov je stranovito narastek« Drugi dopisniki boljševikov niso vzeli resno, kot jih niso jemali resno njihovi uredniki. Wilton je bil septembra tako trdno prepričan, da se ne bo dogajalo nič pomembnega, da je odpotoval v London, »prešprical« oktobrsko revolucijo in spravil »Times« v položaj, da je bil ob velikem dogodku brez svojega dopisnika v Rusiji. V nasprotju z Wiltonovim prepričanjem pa so se dogajale zelo pomembne stvari. Lenin se je vrnil iz Finske,' kjer se je skrival. Kerenski je razglasil izredno stanje, sovjetski vojaški revolucionarni komite je postavil zunaj zakona, ukazal je, naj aretirajo Trockega in druge boljševiške voditelje, boiiševiški tisk pa je prepovedal. V Petrogradu so boljševiki zavzeli železniške postaje, državno banko, električno centralo, mostove in telefonsko centralo, ne da bi naleteli na resen odpor. Kerenski je zahteval vojaške okrepitve. Ker niso prišle, je odšel iz Petrograda, da bi spravil v akcijo proti boljševikom tretji konjeniški korpus. Medtem ko je bil odsoten, je izgubil prestolnico. Trockijev vojaški komite je sporočil, da je vlada strmoglavljena in da je oblast prevzel vojaški komite. Zimski dvorec, v katerega so se zatekli Kerenski-jevi ministri, je bil v jurišu zavzet. Keren-skemu se je posrečilo pridobiti na svojo stran nekaj kozaških enot, toda Trocki je s fronte sporočil v Petrograd, da so bile te enote razbite. Ko so se vdale tudi vladne sile v Kremlju, je bilo vsega konec. Oblast so prevzeli boljševiki. Reedov opis Leninovega govora Te usodne dogodke je spremljalo samo nekaj dopisnikov, pa še ti niso dojeli, kaj se dogaja, in seveda niso bili sposobni presoditi, kako pomembno je vse, kar se je zgodilo. Visoko nad te dopisnike se je povzpel novinar in pesnik John Reed, dopisnik ameriškega »The Masses« (radikalno liberalna publikaci ja), ki je bi! takrat v Petrogradu; v njegov rang sodi tudi Morgan Philips Priče, dopisnik »Guardiana< . Reed je bil pozneje med ustanovitelji ameriške komunistične partije, njegove simpatije pa so bile od vsega začetka na strani boljševikov- Treba pa je povedati, da je spremlja! revolucijo kot prodoren in pošten reporter, novembrske dogodke v Petrogradu pa je opisal tako kot nihče drug. Reed, Philips Priče in Arthur Ransome iz »London Daily Nevvsa« so bili edini zahodni dopisniki, ki jim je bil dovoljen vstop v glavni stan boljševikov v zgradbi dekliške šole v Smoljnem. Zgodovinsko sejo drugega kongresa sovjetov, na katerem je govoril Lenin, je Reed takole opisal: "Lenin je stal, držeč se za robove govorniškega puita. Pogled njegovih majhnih me • žikajočih oči je blodil po publiki, ko jc čakal, na videz popolnoma odsoten, da se utišajo burne ovacije, ki so trajale nekaj minut. Ko je zavladala tišina, je preprosto reke!: ,In sedaj bomo začeli graditi socialistično ureditev". Spet so zagrmele ovacije.« Kongres je Dotem glasoval o Leninovem predlogu, da se konča vojna: »Ge bo nemški proletariat spoznal, da smo pripravljeni proučiti vsako mirovno pogodbo, bo to morda zadnja kaplja, ki je potrebna, da se voda zlije čez kozarcev rob; v Nemčiji bo izbruhnila revolucija.« Predlog je bil soglasno sprejet. Kaj so v tistem času o vsem tem mogli zvedeti bralci časopisov? »Timesov« pe-trograjski dopisnik je bil takrat v Londonu in »Times« se je moral posluževati »Reuterjevih« vesti, podobno kot večina britanskih časopisov. Reuterjev petrograjski dopisnik Guy Beringer, ki je delal v izredno težavnih razmerah — kot vsi novinarji v Petrogradu — pa je izkoristil prvo priložnost in pobegnil na Finsko. Iz njegovih poročil je lahko ugotoviti, da sploh ni razumel, za kaj gre. Tistega dne, ko so boljševiki prevzeli oblast, je poročal, da so oboroženi mornarji »po ukazu maksimali-stov« zavzeli nekaj strateško pomembnih točk v mestu, »da pa se promet in življenje Iz tujega tiska »Kdo je kdo« v Kampučiji Današnje stanje je nasledek devetnajst let trajajočega boja med dvema nasprotujočima si koncepcijama Zgodovina Ljudske revolucionarne partije Khmerov (khmerska komunistična partija iz PhnomPenha), o kateri se je zvedelo pred kratkim, ko je imela IV. kongres v PhnomPenhu od 26. do 29. maja letos, je dokaj nenavadna in razgibana. ~ar -y stanovi jena je bila leta 1951, a I je kmalu izginila v senco; leta I 1960 jo je zamenjala khmerska V komunistična partija (PCK, znana pod žumalističnim vzdevkom »rdeči Khmeri«), tej pa je 7. januarja 1979 sledila na oblast Ljudska revolucionarna partija Khmerov (PPRK); v Phnom Penhu jo je ustoličila vietnamska vojaška intervencija. Od svojih rivalov in sovražnikov se razlikuje predvsem po provietnamski usmeritvi, kar pa seveda ni edini razloček med njima. V ekipi, ki je sedaj na oblasti v Phnom Penhu, so tudi nove osebnosti, na primer zunanji minister Hun Sen, kakor tudi ljudje. ki so nekdaj pripadali »rdečim Khme-rom«; med le-te sodi, na primer, šef države Heng Šamrin, (Ljudska republika Kampučija za razliko od Demokratične Kampučije; prva je državna tvorba, ki ji vlada ekipa iz Phnom Pertha, druga je državna tvorba, ki so jo ob zmagi 1975 proglasili »rdeči Khmeri« in je mednarodno priznana kot članica OZN), čeprav je možno, da je bil že prej na skrivaj član PPRK. Močni človek režima v Phnom Penhu je Pen Sovan, podpredsednik vlade, obrambni minister in generalni sekretar Ljudske revolucionarne partije Khmerov. Rojen je bil pred 45 leti v provinci Takeo. Iz domovine je odšel leta 1954, vrnil pa se je po vietnamski intervenciji leta 1979. Kdo je Pen Sovan Po ženevskih sporazumih iz leta 1954 se je z ladjo vrnil iz delte Mekonga v Haiphong; kot približno 2.000 njegovih rojakov je bil namreč med vojno proti francoskemu kolonializmu v delti Mekonga. Tako se je Pen Sovan politično formiral v Demokratični republiki Vietnam (Severni Vietnam). Študiral je v vojaški akademiji in postal namestnik divizijskega poveljnika. Ko je leta 1970 Lon Nolov puč strmoglavil Sihanuka in je le-ta v Pekingu ustanovil Združeno fronto za osvoboditev Kambodže, je bil Pen Sovan dodeljen radijski postaji kamboškega odporniškega gibanja, gibanja, ki je oddajala z vietnamskega ozemlja. Na tej funkciji je leta 1973 — kot piše v njegovi uradni biografiji - začel boj proti zgrešeni politični liniji Pola Pota. Ko se je začela zadnja faza vietnamske ofenzive proti »rdečim Khmerom«, je Pen Sovan sodeloval pri ustanavljanju Fronte nacionalne enotnosti za rešitev Kampučije (FUNSK); ustanovljena je bila 3. decembra 1978. Pen Sovan se je 7. jaunarja 1979 z vietnamskimi četami vrnil v Phnom Penh. Na podlagi pričevanj Kambožanov, ki so v tistem času živeli v Vietnamu, lahko dobimo približno predstavo o tem, kaj je bila Ljudska revolucionarna partija Khmerov (PPRK). Keoum Kun je bil na podlagi ukaza enega od šefov partije Sona Ngoc Minha (Son Ngoc Minh je umrl v Hanoju 1972) poslan v Vietnam; tam se je dve leti učil vietnamščine, potem pa je bil vključen v neko vietnamsko vojaško enoto in postal poročnik. Organiziran je bil v celici, ki je štela tri ljudi, leta 1957 je bil sprejet v PPRK. Tam so ga poučili, da sta »monarhija in komunizem nezdružljiva«, kar je pomembno zato, ker je bila Demokratična republika Vietnam takrat politični zaveznik princa Sihanuka, šef kamboške države. Hanoi je priznal, da se je že leta 1953 začel notranji boj med dvema političnima linijama v khmerski komunistični partiji: med tisto linijo, ki je sprejela vietnamsko koncepcijo o indokitajski entiteti, in med linijo, ki je zahtevala samostojen in neodvisen razvoj Kampučije in Laosa. Leta 1971 so Keouma Kuna poslali v Kampučijo, kjer se je vključil v odporniško gibanje proti pučističnemu režimu Lo-na Nola in proti ameriški intervenciji v Kambodži. Kmalu se je umaknil iz vrst odporniškega gibanja. Večina tistih Kambožanov, ki so jih imenovali »Khmer vietminh«, je šlo po enaki poti. Skoraj vsi so bili ubiti v bojih ali pa so jih likvidirali »rdeči Khmeri«. V Hanoju je foto dokumentacija Dela ostalo majhno jedro ljudi iz »Khmer vietminh«, ki jih Pol Pot ni mogel doseči; redki pa so bili, ki jim je uspelo še med vojno iz Kambodže pobegniti nazaj v Vietnam. Keoum Kun je govoril tudi o nesoglasjih med hanojsko skupino »Khmer vietminh«. Prišlo je do sporov med Sonom Ngoc Min-hom in med njegovimi sodelavci Chanhom Samayem, Keom Monyjem in Keom Mea-som. Frakciji iz Hanoja in Phnom Penha Tako je majhna khmerska komunistična partija životarila v hanojskem izgnanstvu, se razvijala in novačila privržence. Njeno politično delovanje je bilo popolnoma odtrgano od delovanja tiste khmerske komunistične partije (»rdeči Khmeri«), ki je delovala v Kampučiji in jo spreminjala na popolnoma drugačni politični liniji; ta je bila najprej neodvisna od Hanoja, potem pa je postala Hanoju rivalska in sovražna. Obstajali sta dve partijski hierarhiji. Ena je bila v Hanoju; njen šef je bil Son Ngoc Minh. Druga je bila v Phnom Penhu. Njen šef je bil najprej Sieu Heng; ko pa je ta leta 1959 prestopil na drugo stran, je prevzel njegovo mesto Touch Samut. Ta je leta 1962 skrivnostno izginil. Tedaj je postal šef partijskega vodstva v Phom Penhu Pol Pot. Hanoi je priznaval PPRK iz Phnom Penha kot »partijo v notranjosti«; ko se je leta 1960 preimenovala v Komunistično partijo Kambodže, jo je Hanoi uradno priznaval kot komunistično. To priznanje je veljalo do leta 1978, ko je vietnamska komunistična partija septembra meseca še poslala uradno čestitko Komunistični partiji Kampučije, ki je bila od aprila 1975 na oblasti v Phnom Penhu. Naslednje leto so Vietnamci z vojaško intervencijo vrgli z oblasti prav to partijo. Podobno kot Pol Pot leta 1977 je Pen Sovan na IV. kongresu PPRK (maja letos) dal svojo verzijo o zgodovini partije, ki po njegovih besedah izhaja iz indokitajske komunistične partije. Le-ta se je na svojem drugem kongresu (od 11. do 19. februarja 1951) razpustila sama. PPRK je torej nastala v Vietnamu leta 1951 in ne v Kambodži, kot je razvoj partije leta 1977 opisal Pol Pot. Toda kot datum ustanovitve so tudi »rdeči Khmeri« omenjali september 1951; ta datum je priznaval do leta 1978 tudi Hanoi. Nastanek PPRK sodi torej v okvir »indo-kitajskega bloka« ustanovljenega marca 1951, ki je imel za jedro vietnamsko komunistično partijo, za zaveznika pa komunistični partiji Kambodže in Laosa. PPRK izvira torej iz prvega odporniškega gibanja proti francoskemu kolonializmu (1945 do 1954). Ljudska republika Kampučija,- katere politično jedro je PPRK, je ustrezno temu izbrala tudi nacionalno zastavo (pet angkorskih stolpov na rdečem polju, medtem ko ima Demokratična Kampučija (»rdeči Khmeri«) v svoji, prav tako rdeči zastavi tri angkorske stolpe). Tudi politično besedišče današnje Ljudske republike Kampučije je na moč podobno političnemu izrazju iz tistih časov. V dokumentih iz tistega obdobja je tako kot v današnjih dokumentih Ljudske republike Kampučije najti napade na »krvavi režim Sihanuka«, nenehno sklicevanje na Vietnam, govor je o »vietnamski podpori«, o »zavezniškem bloku indokitajskih narodov« (Vietnam, Kampučija, Laos), o odnosih s Sovjetsko zvezo, o ameriškem imperializmu itd. Samo po nečem se nekdanji dokumenti razlikujejo od današnjih: Kitajska je postala sovražnik številka ena in glavni vzrok za odpor v Kampučiji (proti režimu v Phnom Penhu). Sieu Heng ni več omenjan. Polemika iz Helsinkov Takšna politika vietnamske komunistične partije je Vietnamu omogočila nadzor nad prvim obdobjem odporniškega gibanja v Kampučiji in v Laosu; zaradi take politike so se pozneje politični šefi tega odpora iz Laosa in Kampučije umaknili v Vietnam. Toda ta politika vietnamske partije je imela tudi negativne posledice: pustila je prazen prostor, ki so ga prevzeli za svoje manevrsko območje »mladi povratniki iz Francije«; Pol Pot, Ieng Sary, Son Sen pa Khieu Samphan, Nu Nim in Hou Youn. Le-ti so bili skrajni nacionalisti; bili so razočarani nad Vietnamom zaradi ženevskih sporazumov (Vietnam je bil takrat razdeljen na severni in južni del, Kambodža je ostala pod vladavino Sihanuka, Laos pod vladavino nevtralistične vlade treh glavnih frakcij), ki so jih imeli za »vietnamsko izdajstvo«, češ da je Hanoi v Ženevi pustil na cedilu revolucijo v Kambodži in v Laosu. Ta skupina »francoskih povratnikov« se je začela zgledovati po kitajskem vzoru in je kmalu dobila vodstvo partije v svoje roke. Hanoi je priznal, da se je že leta 1953 začel notranji boj med dvema političnima linijama v khmerski komunistični partiji: med tisto linijo, ki je sprejela vietnamsko koncepcijo o indokitajski entiteti, in med linijo, ki je zahtevala samostojen in neodvisen razvoj v Kampučiji in Laosu. Leta 1955 je bilo v Helsinkih svetovno zborovanje za mir. Ob tej priložnosti so se srečali tudi Vietnamci in Khmeri. Šef kamboške delegacije Thiounn Mumm, ki mu je stal ob strani Ieng Gary, ni hotel podpisati deklaracije, ki jo je predlagal šef vietnam- ske delegacije Xuan Thuy; vietnamska delegacija se je v predloženi resoluciji zavzemala za popolno indokitajsko solidarnost, medtem ko je kamboška delegacija zagovarjala popolno neodvisnost (Kambodže, Laosa in Vietnama). Z drugimi besedami, kamboška delegacija ni hotela svobode političnega odločanja v Kambodži vkleniti v okvire indokitajske solidarnosti. Polemika, ki se je začela v Helsinkih, je trajala devetnajst let. Leta 1956 je Pol Pot — dve leti zatem, ko je vstopil v vrste odporniškega gibanja v Kamboždi — prišel v Hanoi, od tam pa je nadaljeval pot v Peking. Pogovori med frakcijama khmerske komunistične partije (tiste iz Phnom Penha v rokah »francoskih povratnikov« in tiste iz Hanoja v rokah Kambožanov, ki so emigrirali v Vietnam) so se končali brez rezultatov. Prav tako so bili uspešni pogovori med Polom Potom in njegovimi vietnamskimi gostitelji. Komunistična partija Kambodže (v rokah »francoskih povratnikov«) ni dobila v Hanoju ne vojaške ne diplomatske podpore. Vietnam je takrat mislil samo na nedotakljiva oporišča v Kambodži in ni hotel storiti ničesar, kar bi spravilo v nejevoljo princa Sihanuka. Komunistična partija Kambodže pa ni hotela popustiti v boju proti »fevdalnemu« režimu v Phnom Penhu (Siha-nuk), ki so ga v Hanoju imeli za »patriotič-nega«. Kot pogosto v zgodovini se stvari s časom obrnejo na glavo. Danes imajo »rdeči Khmeri« Sihanuka in kamboške na- cionaliste za »patriote«, medtem ko jih Hanoi obravnava kot »reakcionarje« in »fevdalce«. »Enota P-36« Obisk Pola Pota v Hanoju je bil očitno prelomnega pomena. Že naslednje leto so namreč Vietnamci ustanovili »enoto P-36«. Njena naloga je bila politično formirati khmerske komuniste, živeče v Vietnamu, in tiste khmerske komuniste v vietnamskih oporiščih v Kambodži, ki so privrženci vietnamske politične linije. Kaj se je z le-temi zgodilo po letu 1970, ko so z razvojem odporniškega gibanja v Kambodži postali dosegljivi za »rdeče Khme-re«, je znano. Tudi nadaljni razplet v Kampučiji je znan. V Phnom Penhu se je 7. januarja 1979 ustoličila vlada, ki jo sestavljajo v Vietnamu formirani in Vietnamu vdani khmerski komunisti. So pa znamenja, da tudi ti skušajo razširiti svoj izredno ozki manevrski prostor in zmanjšati popolno odvisnost od mogočnega vietnamskega soseda. V tem cilju skušajo vietnamski vpliv v Kampučiji uravnovesiti s povečanim sovjetskim vplivom. Patrice de Beer, * »Le Monde Diplomatique«, Pariz odvijata normalno«. Šefa petrograjskega dopisništva agencije AP Charlesa Smitha je neki vojak s puškinim kopitom udaril po glavi, nekega drugega dopisnika AP pa je ostrostrlec ranil v koleno. Zarotniški načrt Roberta Liddella Robert Liddell. dopisnik lista »The Sphe-re«. se je tiste dni ukvarjal z vsem. samo z novinarstvom ne. Britanskemu vojaškemu atašeju je predložil načrt, kako bi bilo mogoče pridobiti elitni ruski polk. da bi se boril proti boljševikom. Ataše je izgubil sleherno veselje, ko je Liddell povedal, da potrebuje za uresničevanje načrta milijon funtov (angleških) v zlatu, da bi podkupil oficirje elitnega polka. Načrt je padel v vodo. nakar je Liddell odpotoval v London. Reed in Philips Priče sta bila torej edina dopisnika, ki ta lahko opisala, kaj se je zgodilo. Reed je 15. novembra poslal listu »New York Call« krajšo Leninovo izjavo. 21. novembra pa dolg članek o revoluciji. Prvo poročilo o tem. da so boljševiki prevzeli oblast, pa je poslal Philips Priče, in sicer »Guardianu«, s posredovanjem danske telegrafske agencije: »Vlada Kerenskega je po boljševiškem udaru padla zato. ker je v deželi ni nihče podpiral. Meščanske stranke, generali in vrhovni štab so bili proti njej, ker ni vzpostavila vojaške diktature. Revolucionarni demokrati so ji odrekli zaupanje, ker po osmih mesecih vladanja še ni dala zemlje kmetom, ker ni uvedla državne kontrole nad industrijo in ker ni storila prav ničesar, da bi uresničila ruski mirovni program. Namesto tega pa se je julija spustila v ofenzivo, ne da bi ji zavezniki dali kakršnokoli jamstvo glede revizije vojnih ciljev... Tako so dobili boljševiki široko podporo po vsej deželi.« Stopnjevanje poročevalskih nesmislov Boljševiška revolucija je tisk presenetila, toda ta se je hitro zbral. Ker pa ta tisk ni imel informacij, kakršne so imeli Reed, Priče in Ransome. je začel enostavno napovedovati, da boljševiška oblast ne bo dolgega veka. V prvih dneh po revoluciji je bila ta trditev, poleg zmerjanja boljševiških voditeljev, osrednja tema vseh poročil in komentarjev. Divid Soskice, ki ga je »Guardian« poslal v Petrograd, da bi preveril točnost in verodostojnost Priceovih poročil, je iz Zimskega dvorca pobegnil čez mejo na Finsko. »Guardian« je objavljal tudi njegove članke, čeprav so se popolnoma razločevali od tistih, ki so jih pošiljali njegovi kolegi. »Boljševiki bodo zagotovo strmoglavljeni,« je poročal Soskice 24. novembra iz Osla. Po »Timesu« je Lenin izgubil kontrolo nad položajem že 12. novembra. »Observer« je bil popolnoma prepričan, da bo boljševizem kmalu propadel. »Daily News« je tudi izražal mnenje, da bodo boljševiki hitro izbrisani z obličja zemlje; pri tem je popolnoma ignoriral mnenje svojega človeka na kraju dogajanja, Arthurja Ransoma, enega od redkih dopisnikov. ki je razumno in brez histerije pisal: »Nespametno je zanikati dejstvo, da je večina politično aktivnega prebivalstva na strani boljševikov.« Zakaj protiboljševiška histerija Ce so bili bralci v Združenih državah in v Britaniji prepričani, da bodo boljševiki kmalu strmoglavljeni, jim je to moč oprostiti. »New York Times« je, na primer, kot vodilno nit vseh člankov o Rusiji razvijal tezo. da je boljševizem prehodni pojav. To je trdil polni dve leti. Lenin in Trocki sta štirikrat »mislila pobegniti« iz Rusije, trikrat pa sta že kar »pobegnila«; Lenin je dvakrat sporočil, da »bo odstopil«, enkrat je bil »ubit«, trikrat pa »aretiran«. Zakaj so širili take dezinformacije? Eden od razlogov je bil ta, da je bil boljševizem že po naravi tak, da je izzval nelagodnost na Zahodu, le-ta pa je vzbudila željo, da bi čimprej propadel. Ko so podrobnosti o Leninovem družbenem ustroju pronicale na Zahod, so se pojavili tudi prvi znaki močnega protiboljševiškega naziranja, ki je hitro preraslo v protiboljševiški fanatizem. Zemljiškim posestnikom v Angliji in Franciji ni bilo všeč, da so boljševiki razlastili zemljiške posestnike v Rusiji. Še huje od tega pa je bilo, da so govorili, da bodo to strašno ideologijo razširili na vso Evropo in na ves svet. Ko so delegati na kongresu sovjetov govorili o »svetovni revoluciji, katere avangarda so,« je »Times« odgovoril z uvodnikom, v katerem je bilo rečeno, da je »najboljše zdravilo proti boljševizmu krogla«. »Timesovi« bralci so začeli gledati na boljševike kot na tolpo morilcev, razbojnikov in brezvercev in so bili prepričani, da je njihova sveta dolžnost. pobiti jih kot podgane. Da se Zahod ni brez razloga bal boljševikov, se je pokazalo, ko so Rusi objavili vse tajne dogovore, ki jih je carska vlada sklenila z zavezniki. Philips Priče je izzval svetovno senzacijo, ko je obiskal Trockega in ga vprašal, če sme tajne dogovore objaviti v »Guardianu«. Trocki ni mogel sprejeti Pricea, pač pa mu je poslal svojega tajnika s svežnjem dokumentom in s sporočilom, da jih lahko obdrži čez noč. Priče je že na prvi pogled ugotovil, da ima pred seboj originalne dokumente in da so le-ti politični dinamit. Pred njim je bil dogovor, po katerem je dobila Francija proste roke v zahodni Evropi, zato pa je Rusija dobila proste roke na Poljskem. Na njegovi mizi je bil tudi cinični dokument, s katerim je bila Romunija nagrajena za vstop v vojno z Banatom, naseljenem z Jugoslovani, z Bukovino, naseljeno z Ukrajinci, ter s Transilvanijo, naseljeno z Madžari; pa sporazum o Perziji, ki naj bi si jo razdelili Rusija in Britanija; in, naposled v svežnju, ki ga je poslal Trocki, je bil tudi sramotni Sykes-Picotov sporazum o delitvi arabskih ozemelj med zavezniki. (Ko je bil ta dokument objavljen, so se Britanci znašli v zelo neugodnem položaju, ker so Arabcem obljubljali neodvisnost, če se bodo uprli Turkom. Znameniti T. E. Lawrence se je sila mučil, ko je Arabcem poskušal razložiti ta poskus Britanije, da jih izigra.) Priče je vso noč prevajal dokument za dokumentom, potem pa jih je v štirih ali petih telegramih posredoval »Guardianu«, ki je dokumente objavil konec novembra 1917. Kako pa je v primerjavi z »Guardianom« glede tajnih dokumentov ravnal »Times«? Tudi J. D. Bourcier, »Timesov« človek na Balkanu, ki se je na poti v Tokio ustavil v Petrogradu, je tam zvedel za tajne dogovore in dobil poročilo o njih. »Times« je objavil poročilo, ni pa objavil teksta tajnih dokumentov, da »ne bi spravil v neugoden položaj britanske, francoske in italijanske vlade«. V »Timesu« so tudi sklenili, da bodo v mejah možnosti preprečili objavo poročil svojih petrograjskih dopisnikov, če bi le-ti poročali o tajnih dokumentih. Ker so sovjeti objavili tekst tajnih dogovorov se je nezaupanje zaveznikov do njih, ki je bilo že tako in tako veliko, še povečalo. Vendar bi jim bili zavezniki pripravljeni marsikaj od tega odpustiti, če bi bila Rusija pripravljena nadaljevati vojno. To vprašanje je sredi zime 1917-18 prevladovalo v vseh poročilih iz Rusije in v intervjujih z »izvedenci za Rusijo«, ki so jih objavljali na Zahodu. Prvi. čisto jasni namig, da Rusi ne bodo več sodelovali v vojni, je prišel od »Timesovega« dopisnika Bourchiera, toda v uredništvu so uničili to prvorazredno senzacijo. Da bi se izognil cenzuri, je Bourchier 22. novembra 1917 iz poslaništva poslal »Timesu« šifrirani telegram, podpisal pa ga je z imenom poslanika Buc-hanana. Telegram, ki je dva dni zatem prišel v uredništvo »Timesa«, se je glasil: Ali so prispeli telegrami z okrog 4500 besedami, odposlani včeraj stop vlada dala navodila komandantu armade da se pogaja o premirju na vseh frontah. V uredništvu »Timesa« so razmišljali o tem sporočilu polnih šest dni, niso pa verjeli, da je novica resnična, dokler ni nemški radio sporočil, da so se pogajanja o miru med Nemčijo in Rusijo začela. iDELO srr*prik’- Aktualen pogovor »Nič novega: že od nekdaj me napadajo in obsojajo« Josip Vidmar: Ničesar nisem skrival, vseh, ki bi bili radi zraven, pa nisem mogel vabiti na pogovor V prejšnji številki sobotne priloge je Delo objavilo (z naslovom »Takšni in drugačni junaki Sterijinega pozorja«) kritične odmeve na pogovor z Josipom Vidmarjem, pogovor, ki je izšel v Književnih listih. Kot je znano, se je ta pogovor nanašal na nekatere zadeve v zvezi z letošnjim Sterijinim pozor jem v Novem Sadu in je zbudil vrsto polemičnih odmevov. Tokrat objavljamo Vidmarjeve odgovore na nekatere misli in ugovore, ki so jih do njegovih stališč izrazili njegovi oponenti, omenjeni v zapisih »Takšni in drugačni junaki Sterijinega pozorja«. Vprašanja je zastavljal Jože Horvat. P°predal 29 ~W" ar se tiče mojih besed glede le-iZ tošnjih Sterijinih iger v Novem Sadu. nisem pričakoval tolikšne-^^-ga zanimanja publike za to stvar, ki pa je po mojem mnenju tudi nekoliko napihnjena.« je dejal Josip Vidmar, ko je odgovarjal na vprašanje, ali je pričakoval tolikšno reakcijo na intervju, ki ga je po končanih gledaliških igrah dal za Delove Književne liste (18. junija) in v njem izrazil vrsto pomislekov glede posameznih predstav, oblikovanja repertoarja in nagrad. In na pripombo, da so bili ti odmevi v več jugoslovanskih časopisih oziroma dnevnikih odklonilni, nadaljeval: '' ».... zelo odklonilni: mislim, da so bili v tisku večidel res odklonilni. Toda ker dobivam pisma in drugačna obvestila iz publike. vem. da so mi ljudje zelo hvaležni, ker sem to stvar načel, kajti takšno razčiščevanje je v prid našim gledališčem. Zato me ti odklonilni odzivi v tisku prav nič ne vznemirjajo, kajti zdi se mi tudi, da vsak misleč človek ve, za kaj mi gre. Mislim, da se velika večina ljudi, ki ni toliko željna senzacij in novotarij s teatrom, kakršen je bil propagiran letos na Pozorju, ne strinja. Vem. da so z mnogih predstav ljudje odhajali. Tako se mi zdi, da razen v tisku odziv na moje besede v glavnem ni bil negativen. Tisk sicer nekaj pomeni, ampak ne vsega. Javno mnenje je tudi zunaj njega.« - Kden izmed očitkov seje nanašal na to, da podcenjujete ustanovo, ki jo že desetletja vodite. Da se naskrivaj dogovarjate kako in kaj naprej v prihodnje. Kajti v intervjuju ste rekli: Sklenili smo, da se bomo v bodoče zavarovali proti klanovskemu, terorističnemu pripravljanju repertoarja za Pozorje. Javne seje glede tega pa menda ni bilo. Mnenje, da podcenjujem ustanovo, ki jo vodim že 25 let, je nesmiselno. Ne vem. zakaj bi jo vodil, če bi jo podcenjeval. Mogoče da obstajajo tudi ljudje, ki stvar, katero vodijo, podcenjujejo; v moji naravi tega ni. Kar pa zadeva očitek, da se skrivaj dogovarjam, kako in kaj naprej, mislim, da je to dogovarjanje moja pravica in morda celo dolžnost. Ne morem delati in odločati o čem samo v svojem imenu, temveč se moram z merodajnimi ljudmi o stvari posvetovati. Da pa bi se dogovarjal naskrivaj — to mi je čisto novo, kajti ničesar nisem skrival, vendar vseh tistih, ki bi iz radovednosti radi bili zraven, nisem mogel vabiti na ta sestanek in pogovor. Rekel pa sem, da smo v tem ožjem krogu, v katerem je bilo več predstavnikov izvršnega odbora, ki ni mnogoštevilen, in več predstavnikov — bi rekel — političnih vodstev Vojvodine, dogovorili, da bo vsekakor treba ustvariti možnosti, da uvedemo nadzor nad programi celotnega Sterijinega pozorja. Doslej je bilo tako, da je program predlagal glavnemu odboru Pozorja glavni selektor in v slepem zaupanju je glavni odbor ta repertoar potrdil. V glavnem odboru je celo obstajalo mnenje, da člani nimamo pri tem drugega, kot formalno podpreti njegov predlog. Pokazalo pa se je, da to ni zdravo in pametno.« — Menite, da programi prejšnjih let niso bili tako ekstremni kot morda letošnji? »Seveda ne. Letos je bilo skoraj vse pregnano in nekatere stvari po mojem mnenju ne spadajo na Sterijino pozorje. Kot sem že rekel, Missa in a minor. Upoštevati je treba, da Sterijino pozorje ni eksperimentalno gledališče, ampak reprezentativna ustanova, ki upošteva vse smeri, obstajajoče v naši literaturi. — Dalje mi nekako v tej zvezi očitajo, da vodim ustanovo, s programom katere se ne strinjam. Reči moram, da se s programom Sterijine- ga pozorja popolnoma strinjam, ne strinjam pa se z nekaterimi realizacijami tega programa.« — Če se dotaknemo dragih očitkov: razburljivi sta bili vaši besedi terorist, terorističen. Ob tem je bilo nekako povedano, da s svojo avtoriteto skušate ogroziti več-glasnost jugoslovanskega gledališča. »Ne vem, ali naj res ponovim te reči, o katerih so mi privatno pripovedovali ljudje v stroki in zunaj stroke, namreč, kakšen teror doživljajo. Vem pa. da je popolnoma v stilu vsega tega, o čemer so mi pripovedovali, izjava Ljubiše Rističa, da bo eventualno treba Sterijino pozorje likvidirati, če ne bomo ubogljivi. Drugo, o .večglasno-sti‘: nimam proti prav nobenemu gledališču nikakršnega pomisleka, razen proti tistemu, pri katerem vidim, da nima glave ali nikakršnega okusa. Tako je bilo npr. z Jovanovičevo režijo Cankarjevih Hlapcev, takšna je bila npr. Rističeva splitska režija Hamleta, katerega je povsem predelal in je predstava propadla. Tudi njegov Michelangelo Buonarroti, ki ga je režiral prav tako v Splitu, ko so tamkajšnje gledališče še obnavljali, je bil narejen povsem brez razumevanja. Z avtorjem teksta Miroslavom Krležo sva skupaj gledala tv prenos te predstave. Pomisleke, o katerih zdaj pripovedujem, sem tedaj omenil Krleži, ki mi je ogorčen pritrdil in s popolno resignacijo zamahnil z roko. Zoper takšno brezglavo gledališče sem bil načelno zmeraj in bom tak tudi ostal.« vanskega gledališkega prostora«, zavzemate proti sodelovanju med gledališči oziroma ustvarjalci. Ristič poudarja, da edino to sodelovanje tvori »skupni jugoslovanski gledališki prostor«. »No, res je le, da nisem videl Rističeve predstave Missa in a minor. Zadosti mi je bila informacija o tekstu, da sem sklenil, da predstave ne bom šel gledat. Poleg tega so mi povedali, kaj Ristič zahteva od svojih gledalcev, da naj namreč sedijo na pručkah — ne, da bi ta režiser režiral tudi mene, tega si nisem privoščil. Koliko pa je Slovenija moj fevd, mi ni treba razlagati, saj vsi natanko veste, da v Sloveniji - tudi če bi hotel, nimam nobene besede. In nadalje, da se zavzemam proti sodelovanju ... Če bi bil zoper, ne bi bil v Steriji-nem pozorju, ki ima namen, spraviti k sodelovanju vsa gledališča v državi.« — V odmevih je bilo brati sicer že znano mnenje, da zavračate tako rekoč celotno novo umetniško produkcijo na Slovenskem, ne le npr. Karamazovih. Ker ste res že nekajkrat zelo strogo, »selektivno« sodili o povojni slovenski literaturi itd., do- volite vprašanje, kako presojate svoje delo? »Pri svoji oceni današnje slovenske literature in z njo dramatike seveda vztrajam, saj resnično nimamo nikakih dosežkov, razen tistih, ki jih ponavljamo deset, dvajset let. Kako pa presojam svoje delo - o tem ne bi govoril. Mislim, da je to stvar drugih. Vem samo to, da ga jemljem resno. To mi je nekoč priznal tudi Krleža; rekel mi je, da se z mano v literaturi ne strinja v ničemer, razen v tem, da jo jemljem zelo resno. Sicer pa sem o tem že nekje nekaj rekel.« — Zapisano je bilo tudi, da ste na nihilistični, meščanski poziciji. Je mar to »me-ščanskost« mogoče spraviti v zvezo z vašim nezaupanjem do marksistične estetike? »Nič novega. Da sem nihilistični, meščanski in ne vem kakšen še ideolog — podobnega sem slišal že zelo veliko, pravzaprav vsakršnih sodb in obsodb na svoj račun, ampak do zdaj me to še ni vrglo iz sedla. Tudi sedanje stvari me ne bodo. Ali je ta moja pozicija v zvezi z mojim nezaupanjem do marksistične estetike, pa ne vem. Vem pa, da so mi to očitali že prej, še preden je bilo pri nas govora o marksistični estetiki. Če bi torej zbral vsa epiteta, ki sem jih v življenju doživel zaradi svojega pisanja, bi bila to lepa zbirka psovk in obsodilnih besed, o katerih pa spet ne morem reči, da bi me pretirano prizadevale. Sem, kar sem - kaj to je, bodo pa že povedali drugi.« »Zdi se mi. da je jugoslovanska dramatika približno taka kot slovenska, morda z nekaterimi izjemami boljša. Čeprav tega povsem zanesljivo ne morem trditi. Moram pa reči, da nimam tudi zoper šibke stvari pretiranih pomislekov, če so pisane pošteno in z nekakšno pametjo, zrelostjo, ne pa zgolj iz artističnega zagona, kot to vidimo pri nekaterih avtorjih, ki nas skušajo z vsemi mogočimi triki prepričati, da ustvarjajo veliko umetnost.« — Vendar brez artističnega zagona verjetno ne moreta obstajati ne drama ne gledališče? »Že, artistični zagon že. Samo ne sme biti slep. Toda tukaj ga povsem nekritično, nesamokritično izvajajo in tudi preživljajo, tudi brez vednosti o tem - bi rekel — kaj umetnost je.« — To malokdo ve, če sploh. »Tisti, ki piše, ve ali vsaj čuti. Definirati tega seveda ne more skoraj nihče.« Nadaljevanje s 16. strani je, klikarstvo, izrabljanje družbenega položaja, podlo zapiranje enotnega jugoslovanskega trga in druge nečednosti. Sveta preproščina! Kje pa je ta osebna podpora, prej bi rekel obratno. Tisto, kar je podprto, so le smotrne, z delom in študijem utemeljene rešitve, pa dolgotrajno, nelahko delo, ki ga pozna industrijska proizvodnja. Tu je razlaga, pa tudi recept za podporo. Do uspeha, žal, ni mogoče po bližnjici, ker se v industriji ne gremo loterije. Ko pa tako delo obrodi sadove, ga je težko razvrednotiti in ovreči. Skoraj ni dneva, da v časopisih ne bi peli hvale domači ustvarjalnosti, kakovosti, inovaciji. Primerjati da se moramo z razvitimi po sposobnosti, z njimi konkurirati in jim prodajati. Vse to ima, kot sodim, družbeno in politično podporo. In potem se najde kdo, ki se peha proti toku. Pri moji veri, da si žaga vejo, na katero se je usedel, pa če strelja iz vseh svojih staromodnih kanonov. Priznam, da me je tole razmišljanje nekoliko zaneslo od glavnega namena, da namreč natresem nekaj suhoparnih dopolnil k Črtančevemu komentarju. Ni slabo, če delovno sezono zaključimo z opredmetenjem vzrokov za sporno podporo. Še danes se javnost ne more znebiti vtisa, da je Imgradov sistemski proizvod sicer perspektivnejši, funkcionalnejši, da, tudi lepši, vendar dražji! Vendar, kar je lepše, ni nujno, da je tudi dražje. Dobro oblikovana rešitev industrijskega proizvoda rešuje skladno vse naloge, tudi ekonomiko. Tu pa je v našem primeru padel tudi zadnji nasprotni argument, ki je nekaterim služil kot orožje pa tudi dokaz pri skrbi za občanov dinar, ki ga v ceni vozne karte plačuje tudi za nadstreške in podobne ugodnosti. Objektivna primerjava med eno ali drugo ponudeno rešitvijo (Treska, lmgrad) je v ekonomiji koristne in potrebne površine tipičnega zavetja na postajališčih mestnega prometa. Osnovna enota Imgradovega postajališča je modul s pokrito površino 4,36 m2, pod streho je prostora za 19 čakajočih potnikov. Po petdeset takih enot izdela proizvajalec vsak mesec, to pa ustreza trenutnemu povpraševanju na trgu. Konstrukcija modularnega postajališča ne požira funkcionalnega prostora in je umaknjena na robove pokritega pravokotnika. Cena minimalnega postajališča, ki obsega enak program kot konkurenčni proizvajalec (streha nad glavo), je le 26.960 dinarjev. Prednost sistema je v njegovi sestavljivosti in prilagajanju vsaki situaciji in potrebi v javnem prostoru. Nadstreške je po potrebi mogoče stransko zaščititi, ne da bi trpela koristna površina. Obseg druge opreme, kot so sedeži, svetila, informacijski elementi, telefonska celica itn., je integriran v sistem in je že sedaj večji in skladnejši od vseh znanih rešitev doma in na tujem. Po naši strokovni presoji, ki je utemeljena z analizo in primerjavo, bo povprečna optimalna velikost zavetja v obsegu sestave dveh modulov, kar pomeni 8,72 m2 pokrite površine, za 38 potnikov in za ceno 53.920 dinarjev. Vsak, ki se kolikor toliko spozna na cene, bo priznal, da gre za izredno gospodarno in ceneno rešitev, ki pa zaradi cene ne zanemarja urbanističnih zahtev po primernem vključevanju v vsakršno okolje s približno enakim nevtralnim končnim učinkom. Podatki nam še kažejo, da povprečno pariško postajališče (proizvajalec De Caux) pokriva 6,4 m2. Če torej Parizu zadostuje taka pokrita površina, bo morda v Ljubljani dovolj povprečno 8,72 m2, kajne? Treskine nadstrešnice na Celovški cesti v Ljubljani postavljajo v obsegu osmih modulov s pokrito površino 27,44 m2 (proti 8,27 m2) po ceni 113.080 dinarjev. Cena sicer ni popolnoma preverjena, ampak je ugotovljena iz podlage, ki jo imajo komunalne skupnosti za pripravo zemljišča, iz cene osnovnega modula po 14.135 dinarjev in iz podatka, da so za 25 nadstrešnic, ki jih bodo postavili po Ljubljani, porabili tri milijone novih dinarjev (Ljubljanski dnevnik, 11. junij, »Ljubljanski mozaik«). Za tri milijone dinarjev bi lmgrad namesto 25 lahko postavil kar 55,6 dvomodulnih nadstrešnic. Pustimo vnemar druge prednosti, saj so bile že nekajkrat tako ali drugače verificirane. Ekonomija je res neprijetna zadeva, če začne nenadoma dokazovati z oprijemljivimi dejstvi, kot so številke. Saša Machtig, Ljubljana Delo, 2. julija Vinskim sodom odzvanja Vinogradniki na Bizeljskem in v drugih vinorodnih okoliših razburljivo razpravljajo o novem »vinskem zakonu«, ki naj bi močno prizadel njihove interese in povzročil veliko gospodarsko škodo. Nekateri celo izjavljajo, da bodo vinograde posekali, čeprav so jih pred leti komaj obnovili. Skratka, pri vinogradnikih je zavladalo malodušje. Tov. Podgoršek v svojem članku piše o zveznem pravilniku o kakovosti vina. Ne gre torej za novi vinski zakon, ki bi ga sprejeli delegati v skupščini, temveč za pravilnik o kakovosti vina, ki ga je predpisal direktor Zveznega zavoda za standardizacijo in ki je bil objavljen v Uradnem listu SFRJ št. 17, z dne 20. 3. 1981. Pravilnik o kakovosti vina morajo imeti vse države, ki izvažajo vina v države Evropske gospodarske skupnosti. Vsekakor moramo pozdraviti »pravilnik o kakovosti vina«, vinogradniki in potrošniki zagotovo nimajo nič proti njemu. Toda čl. 51 tega pravilnika prepoveduje prodajo odprtega vina za neposredno porabo. Prodaja se lahko le vino, ki je originalno pakirano v steklenice s prostornino do 3,1. Tudi Italija, Zahodna Nemčija, Avstrija in druge vinorodne dežele, ki so članice EGS, imajo pravilnik o kakovosti vina, pa vendar v teh državah lahko piješ odprto vino v gostinskih lokalih. Vprašljivo postane, zakaj bi ravno Jugoslavija odpravila točenje odprtega vina. čeprav je znano, da zlasti tuji turisti, ki prihajajo v Slovenijo, iščejo lokale, kjer točijo odprto vino. da posebej ne omenjam domačih potrošnikov. Ali ne diši vse to po monopolizmu? Vinogradniki so upravičeno nezadovoljni in v skrbeh za prodajo svojih pridelkov ter za nadaljnje gojenje vinske trte, ki je mnogim edini vir dohodka. Do sedaj so veliko vinskega pridelka odkupili gostinski obrati, ki so lahko prodajali tudi odprta vina. Plačevali so do 10 din več za liter kot npr. brežiški »Slovin«. Ta vina pa so se prodajala v lokalih celo ceneje kot vina, nabavljena pri »Slovinu«. Če bo ostal v celoti v veljavi čl. 51 tega pravilnika, bo vinogradnik prisiljen prodati Josip Vidmar (foto Joco Žnidaršič) — Zapisano je bilo tudi, da že »več let — Spričo teh vaših kriterijev, ki so znano govorite o predstavah, ki jih niste videli, zahtevni, se morda zastavlja vprašanje, ali da je Slovenija vaš fevd«. Da se s tem, ko sploh omogočajo sestaviti repertoar Po-vas moti nastajanje »skupnega jugoslo- ' zorja, kot bi ga želeli. Kajti dobri teksti so potemtakem redki. Dr. Fernand Attali — Vreme in zdravje (4) Sopara prebuja bacile Dan/noč, svetloba/tema, dejavnost/počitek. Človek in žival z redkimi izjemami spita ali počivata ponoči. Nekateri trdijo, da je ta življenjski ritem vraščen v nas in ima deden značaj, drugi pa zavračajo to genetsko usodnost in pripisujejo razloge za takšen ritem raznim dejavnikom v okolju. V tako imenovanem cirkadij-skem ritmu (circa — okoli, dies — dan) je najpomembnejši sinhroni-zator menjava dneva in noči ali svetlobe in teme, iz tega pa izhaja drugi sinhronizator dejavnost/počitek, povezan z družbenimi imperativi. v e en dejavnik lahko postane po-memben sinhronizator: jemanje hrane. Večja sprememba v urniku prehrane lahko povzroči desinhro-nizacijo - na primer pri nočnih delavcih ali pri ljudeh, za katere po domače pravimo, da imajo dan za noč in narobe. Z opazovanjem fizioloških in kemičnih sprememb v človeku ali živali čez dan je mogoče ugotoviti, da se zelo spreminja pritisk v žilah, hitrost sedimentacije, strjevanja krvi itd. S poskusi, ki so jih naredili na podganah, so ugotovili, da lahko enako velika doza strofantina ubije 80 ali 20 odstotkov živali - pač glede na uro dneva, ko so jim dali takšno injekcijo. Potemtakem je mogoče narediti biološki in fiziološki profil človeka glede na njegovo občutljivost po urah v dnevu. Po tem se ravna tako imenovana kromoterapija: namesto da bi dajali zdravila »na slepo« ali v trenutkih, ko se nam to zdi najudobneje - ob obrokih, pred spanjem — jih dajemo v »sumljivih« obdobjih. Tako človek v enem samem dnevu prestane celo vrsto notranjih revolucij. Če se atmosferski elementi povežejo s trenutkom največje občutljivosti (ali ranljivosti) in z obdobjem stresa, je človekova kocka padla. Če bi bilo mogoče odstraniti en sam takšen element, bi bilo prihranjeno marsi- katero življenje. Glede na to, da ni mogoče vplivati na vreme in čas, storimo lahko le to, da poskušamo izboljšati naše sposobnosti za ublaževanje udarcev. Oglejmo si kandidata za infarkt miokarda: gre za na videz samozavestnega človeka, ki je sam svoj gospodar, je ambiciozen, nagnjen k temu, da bi vse natanko organiziral, obenem pa nikakor ne more pregnati živčne napetosti, tesnobe in agresivnosti, ki so v njem. Privlačijo ga nekateri ideali kot uspeh, zdravje, mladost, oblast, lastništvo, varnost, ponos. Pogostoma se bori proti samemu sebi in se uničuje s pehanjem za popolnostjo. Postane ujetnik managemen-ta, nenehno hiti in teka. Vse do dne, ko se sesede v pisarni, na odru, za volanom ali pa pred televizorjem. Prejšnji večer, ko je bilo nebo tako nizko in svinčeno težko, se je počutil tako zelo utrujenega... ★ Med vsemi atmosferskimi spremembami je nevihta tista, ki se zasluti najprej, včasih štiriindvajset ur naprej, pa tudi več. Ljudje, ki so prav posebej občutljivi na vreme, »zavohajo« nevihto, kot da bi imeli posebne antene za to. Kaj čutijo ljudje - po navadi so živčni, občutljivi, njihov hormonski sistem ima motnje - ko se pripravlja nevihta? Polagoma se jih polasti lahka razdraženost, nato pretresajo njihovo telo površinski mišični krči ali drhtenje, nato postane telo mehko, mlahavo in napeto hkrati. Kretnje so odrezane, nastopi neogibna migrena, ki postane neznosna, nič je ne more pregnati, pa tudi čudna šibkost: na čelu se jim naberejo drobne kaplje znoja, želodec se jim dviga, vrti se jim v glavi, izgubijo tek, včasih pa dobijo celo trebušne krče in drisko. To ni presenetljivo, kajti črevesna mikrobska flora (bacili koli, enterokoki, salmonele itd.) ima večjo patogeno moč in videti je, kot da bi se naši drobni napadalci prebudili iz spanja, se pretegnili in se pognali v napad. Poznal sem mlado žensko, ki sem jo zaradi podobne službe videl skoraj vsak dan. Bila je prijetne zunanjosti, vendar je rahlo jecljala, kar po navadi pripisujemo boječno-sti. Kadar ni jecljala, je z zateglimi »eee« iskala nadaljevanje stavka - ta je bil po navadi ves razsekan. Sicer komaj opazno jecljanje se je včasih iz nerazložljivih razlogov okrepilo: tedaj si je na vse kriplje prizadevala, da bi se obvladala, obraz ji je otrpnil, zenice so se ji razširile. Ženska me je sama opozorila na to, da se ji to vedno pojavi dan pred nevihto in izgine po njej. Med samo nevihto je bila prestrašena, vendar ni več jecljala. Ponovimo zelo pestre simptome obdobja pred nevihto in poglejmo, kako se razvija fiziološki in psihološki položaj človeka, ki je »občutljiv na nevihto«. Takšen človek se po navadi fizično boji grmenja, strele, misli, da ga bo vsak trenutek ubilo. Pa vendar ga slabost mine, pomiri se, sprosti se, primež okoli glave popusti, spet dobi tek. Vsakdo med nami je že lahko opazil blagodejni učinek nevihte: nevtralizira močni električni naboj v atmosferi in potisne k tlom cvetni prah in umazanijo v ozračju. Nevihta mine, zemlja je namočena, nebo je oprano in prikažejo se čudovite barve narave. Toda naslednjega dne udari infarkt. ★ Pretirana vročina lahko povzroči hude težave, med katerimi najpogosteje omenjamo sončarico, navadno dehidracijo ali dehidracijo s pomanjkanjem soli. V nekaterih primerih lahko človek v enem samem dnevu izgubi do petnajst litrov vode. Če človek ne le izgublja sol z znojem, marveč dobi s hrano premalo soli, tedaj lahko nastopi pravcata katastrofa — če se ne rehi-drira dovolj hitro: s pitjem ali z infuzijo slanega seruma. Ženska, ki je hotela izrabiti kratko bivanje v Izraelu za to, da bi shujšala, je nehala piti in uživati slano hrano, vendar se je sredi avgusta sprehajala po veliki vročini. Potila se je, da je kar teklo od nje. Logična posledica je bilo vnetje ledvic. Če je dojenček predolgo na soncu, lahko nastopijo hude motnje, ki sežejo včasih do toksikoze. Krči, sončni udar zaradi dolgotrajnega stanja v pregretem okolju so nekaj običajnega: sesede se vojak, ki predolgo stoji v pozoru na vročem soncu, ali na nogometni tekmi gledalec, ki je bolj ranljiv od igralcev. Opozoril bi še na en poseben primer, na »sindrom nevihte«: pri driskavem dojenčku se temperatura naglo dvigne in lahko ima krče več ur pred izbruhom nevihte. Svečice z gardenalom in aspirin so lahko uspešno preventivno sredstvo v takšnih primerih. Pretiran mraz povzroči strditev proste vode v medceličnem prostoru. Ozebline, ki s° razdeljene na štiri stopnje, pogostoma puščajo dokončne posledice (obraz, noge, roke). Zaradi rr-aza nastopajo paralize, mikrotromboze (drobceni strdki zamašijo kapilare). Ohladitev s potopitvijo v vodo je dvajset do tridesetkrat hitrejša kot na suhem zraku - pri enaki temperaturi. Mraz je dostikrat odločilnega pomena za izbruh bolezni. Tako na primer so žolčne in ledvične kolike pogostne v hudem mrazu. Glavkom, huda očesna bolezen zaradi notranje napetosti, se pojavi v hudem mrazu ali hudi vročini. Serijske nesreče pri delu so najmočnejše, kadar je temperatura manj kot 12 ali več kot 21 stopinj Celzija. Toda če izvzamemo nespametno vedenje ali izjemne situacije, je treba reči, da spremembe temperature niso nevarne za človeka, ker jih je pač mogoče nemudoma zaznati. Človek se varuje povsem naravno — pokriva ali odkriva se v postelji, oblači ali slači se. Sicer ljudje pripisujejo temperaturi večji pomen, kot ga ima v resnici. Veliko bolj škodljivi so drugi meteorološki dejavniki, pa tega ne vemo. Tako na primer pogosto slišimo izraze »umiram od mraza« ali »crknil bom od vročine«, le redko pa »pobral me bo nizki tlak« ali »pokončala me bo pozitivna elektrika v zraku«. Čas je, da damo cesarju, kar je cesarjevega. ★ Temperaturne razlike izzivajo trčenja med različnimi zračnimi gmotami, katerih vsaka ima svoje gibanje. Zračne gmote so homogene celote enake vlažnosti in enake temperature, ki lahko merijo na sto ali tisoč kilometrov po dolžini in širini. Razločujemo gmote hladnega, polarnega zraka — prihajajočega iz hladnejših atmosferskih delov v bližini tečajev — in vroče zračne gmote, ki prihajajo z zemljepisnih širin med tropi. Kadar se srečajo, se ne pomešajo, ker so različne gostote. Nestanovitne » A Ljubljar i 11. jul"* 1931 grozdje po ceni, ki jo bo narekovalo podjetje. In poleg tega še, katera klet, recimo v Posavju in na Dolenjskem, pa lahko prevzame vso količino grozdja, kot to pravilno ugotavlja tov. Podgoršek. Vzemimo prevzem v lanskem letu. Vinogradniki so oddali približno polovico vsega pridelka grozdja, ostalo so vkletili doma. Naval vinogradnikov z grozdjem je bil ponekod tako velik, da je morala posredovati celo milica. Druga plat čl. 51 pa je v tem. da potrošnika prisili piti samo vstekleničeno vino. Uživanje vina sodi k prehrani. Vino, zaužito v zmerni količini, je celo koristno za človeški organizem. Seveda to velja za zdravo in naravno vino. Povedati je treba, da morajo vsa vina, ki se stekleničijo, predhodno na »plavo čiščenje« zaradi stabilnosti. Pri tem čiščenju se poleg drugega uporablja »kalijev ferocianidom«. Takšno vino zgubi naravnost, zlasti velja to za šibkejša vina. zato stekleničenega vina ne priporočajo bolnim ljudem. V Sloveniji imamo z dopolnilnim zakonom o vinu prodajo vina za neposredno potrošnjo dobro urejeno. Odprta vina lahko prodajajo samo tisti lokali, ki imajo primerne kleti, strokovno usposobljene osebe za ravnanje z vinom itd. Vsako vino, ki se prodaja odprto, mora imeti analizo pristojnega zavoda. Tudi kontrola vinskega inšpektorja je redna. Komaj je to zaživelo, čl. 51 pravilnika postavlja vse to na glavo. Če bi to v celoti obveljalo, bomo dosegli ravno nasprotno, zaživel bo nekontrolirani promet z vinom pod pulti in romanje potrošnikov s pletenkami k vinogradnikom. Če na koncu dopolnim tov. Podgorška, ne gre za spremembo pravilnika kot takega. temveč le za spremembo oziroma dopolnilo čl. 51 tega pravilnika, ki naj prepusti republikam, da uredijo promet z vinom za neposredno domačo potrošnjo tako, kot vsaki republiki najbolj ustreza. S tem bomo zadovoljili željam vinogradnikov in potrošnikov. Stanko Iljaž, Ljubljana Delo. 23. decembra lani in 24. januarja ter 16. maja letos Iz Kaplanovega panja lahko priteče 200 kg medu letno \. ’ J