J
DELO • 26. marca 1977 • stran 17
«
otovo ni naključje, da smo se prav v Sloveniji prvi v Jugoslaviji začeli kritično ozirati v naše okolje in se zavedati, da razpolagamo z omejenimi naravnimi viri ter da jih je treba zato varovati in smotrno izkoriščati. Razglasitvi letošnjega leta za leto varstva in izboljšanja človekovega delovnega in življenjskega okolja niso botrovale le razprave o razsežnosti te problematike in o poteh njene razrešitve V družbenem planu razvoja naše republike za obdobje 1976—1980 je med poglavitnimi cilji in usmeritvami tudi naloga, izboljšati kakovost okolja. Tako naj bi zmanjšali onesnaženost slovenskih voda za polovico, zagotovili, da zrak nikjer ne bo več onesnažen nad kritično mejo in da bomo smotrno odstranjevali tudi najraznovrstnejše odpadke.
Zastavljeni cilji so velikopotezni, vendar ne nedosegljivi, če pa jih bomo hoteli uresničiti, bomo morali najprej preseči predvsem tisto našo dvojnost, ko kot občani negodujemo nad primeri uničevanja okolja, kot proizvajalci pa pred njimi zatiskamo oči, ker bi morali odšteti denar za čistilne naprave.
Varstvo okolja pojmujemo kot smotrno družbeno načrtovanje razvoja, zatorej smo varuhi okolja vsi. Skrb zanj nikakor ne more in ne sme biti le v rokah nekaterih posameznikov oziroma organov, ki bi odločali v našem imenu po svoji presoji. Ravno vprašanje, kako se organizirati za uspešno varstvo okolja, je ena od žgočih tem. Varstvo okolja, zastavljeno kot del razvojnih hotenj, zahteva osveščeno družbeno akcijo na vseh ravneh na temelju ustavnih izhodišč. Seveda pa je najprej treba razčistiti nejasnosti, ki se ob tem pojavljajo in ki so v končni posledici za varstvo okolja prej škodljive kot koristne.
V naši družbi ni dileme: ali razvoj ali ne. Varstvo kvalitete človekovega okolja in njegov nadaljnji razvoj se ne izključujeta. Varovati človekovo naravno okolje namreč ne pomeni zapirati tovarne, ustavljati gradnje hidroelektrarn, ohranjati nedotaknjene krajine, pač pa pomeni ob načrtova-
nju prihodnjega razvoja upoštevati zakonitosti, zahteve in danosti našega naravnega okolja, njihov vpliv na ohranjanje okolja ter naravnih virov, s katerimi razpolagamo.
-|k -t" apredek v razvoju smo do-fV | segali hitro, skokovito, več-I %j krat tudi tako, da nismo t- upoštevali zahtev in zmogljivosti okolja. Mesta so s svojimi tipalkami posegala na plodna polja; tako smo izgubili 13 odstotkov rodovitne zemlje. V jezera, reke in potoke smo nemarno spuščali odplake; danes so slovenske vode tako umazane, kot bi nas bilo sedem milijonov in ne le dva. V sušnem obdobju je čistih manj kot pet odstotkov vodnih virov. V dvanajstih krajih občasno dihamo kritično onesnažen zrak, v 31 drugih naseljih preživimo del leta v ozračju, ki je onesnaženo čez dovoljeno mejo. Odpadkov je čedalje več. Lani smo jih odvrgli 4,5 milijona ton, toda ne vedno tja, kamor sodijo; kot sekundarno surovino smo jih industriji vrnili zelo malo.
V zadnjih letih in v nekaterih krajih se je onesnaževanje okolja razbohotilo do nezaželenih razsežnosti, s tem pojavom se bolj ali manj srečujemo vsak dan in povsod. Tožimo nad zadimljenostjo in zaprašenostjo ozračja, nad onesnaženostjo voda itd., na-mesto da bi se vprašali, zakaj je, na primer, naš zrak umazan in kaj storiti, da ne bo več tak. Tarnanje je neučinkovito, če ne najdemo vzrokov, se z njimi spopademo in tako poskušamo spremeniti stanje našega okolja. To zahteva od nas tudi ustava, ki razglaša pravico ljudi do bivanja in dela v zdravem življenjskem okolju in našo dolžnost ohranjati ga takšnega.
Najprej se moramo spopasti z miselnostjo, da se bomo zadušili, zastrupili, skratka propadli, če bomo še na-
Poštni predal 29
Zoran Kržišnik
Likovno življenje v helsinškem duhu	19
Petar Stambolič
Marčni dogodki 1941
Vesna Marinčič
Bogdan Norčič
Marjan Tepina
Solidarnost z bodočimi rodovi 20
Bojana Jager
Človek, ki ni priznaval ne umikanja in ne omahovanja
Vesna Bertoncelj
Izkoriščenost strojev
in dohodek	22
' i
(joto Miško Kranjec)
prej gradili tovarne, elektrarne, da bo lepota naših gora uničena, če bomo nanje speljali žičnice in podobno, torej s težnjami po ohranjanju idile za ceno razvoja. To miselnost pogosto zagovarjajo samozadovoljni malomeščani, ki že imajo lepo službico, stanovanje ali hišo z vrtom in morda vikend, pa mislijo, da njim ni potrebna jedrska elektrarna v Krškem ali hidroelektrarna v Trnovskem gozdu ali rudnik urana na žirovskem vrhu ali rafinerija. Pod krinko zaskrbljenosti za okolje so »vnaprej« in »načeloma« proti vsem posegom v okolje, ki bi kakorkoli mogli ogroziti njihovo sebično podobo idile.
7 otem je tu sicer dobronamernost tistih, ki menijo, da je za varstvo okolja storjeno vse, če organizirajo kampanjsko akcijo pobiranja papirčkov okoli blokov, šol in po zelenicah. Nedvomno so take akcije koristne, predvsem z vzgojnega stališča, toda bistva sodobne ekološke problematike ne zadevajo.
Pri razreševanju sodobne ekološke problematike moramo upoštevati dvoje: prvič, vidik okolja mora biti navzoč v vseh naših razvojnih načrtih, drugič, skrb za okolje ne more biti ločena, posebna dejavnost, pač pa je to pravica in dolžnost vseh občanov in delovnih ljudi, organizacij združenega dela, skratka vseh, ki načrtujejo in ustvarjajo naš razvoj. Ob tem pa, žal, ugotavljamo, da smo često dvolični v stališčih in ravnanju. Ravno ta dvoličnost kaže, da nismo dojeli bistva razreševanja ekološke problematike. To pričajo tudi rezultati ankete med 80 delovnimi organizacijami, glavnimi onesnaževalkami slovenskega okolja, o tem, kakšne poti so predvidele v svojih srednjeročnih razvojnih programih, da s svojo dejavnostjo ne bi ogrožale okolja. Skoraj polovica
OZD se anketi ni odzvala, sanacijske programe in varstvene ukrepe pa ja v svoje načrte vključilo le 15 OZD. Vendar jih večina ni ostala le pri deklaracijah, ampak že dejansko skrbi za okolje, bodisi s čistilnimi napravami, uvajanjem čiste tehnologije ali kako drugače, zato da uničeno okolje ne bi že danes ali jutri zaviralo njihov lastni razvoj, take so na primer cementarna v Anhovem, železarna na Ravnah, trboveljska termoelektrarna, mariborska livarna, TOK iz Ilirske Bistrice, Jutex iz Žalca, Krka iz Novega mesta, Titan iz Kamnika in še nekaj drugih.
Vprašanj, ki zadevajo okolje, torej ne moremo reševati ločeno od združenega dela in njegovih pogojev gospodarjenja, ločeno od dohodkovnih odnosov, programov za modernizacijo tehnologije in naložb. Zato tisti, ki so osveščeni in zavzeti za reševanje problemov v okolju, prevzemajo nase nesorazmerno večja bremena kot tisti, ki se svojim odgovornostim izmikajo.
V mnogih kolektivih še prevladuje kratkovidna miselnost, da je varstvo okolja predrago, da bi si ga lahko privoščili. Vendar nas izkušnje uče, da je sodobna čista tehnologija investicijsko res dražja od zastarele in onesna-ževalne, da pa se vloženi denar bogato in razmeroma hitro obrestuje. Ne le zato, ker ne prizadene škode okolju, ki je marsikdo sploh ne dojame, ker pri nas za zdaj še ni načela »povzročitelj onesnaženja je tudi plačnik odpravljanja posledic osnesnaževanja«, marveč je ta tehnologija praviloma tudi bolj racionalna in kakovostna. Pokazalo se je tudi, da je uvajanje čiste tehnologije ob novih naložbah in rekonstrukcijah cenejše, kot poznejše dodatno uvajanje ukrepov in čistilnih naprav. Ljubljanska banka to že upošteva in ne odobri posojil za nove naložbe, Če le-te niso ekološko utemeljene. Mnoge delovne organizacije tudi mislijo, da se varovanju okolja lahko izmaknejo, skrijejo, najdejo luknje v predpisih.
Ko smo že pri načelu, da bi moral zdravljenje okolja plačati tisti, ki ga uničuje, moramo omeniti še to, da organizacije združenega dela ne bodo vselej prepuščene samim sebi pri pre-
prečevanju onesnaževanja. Nobena tovarna namreč ne izdeluje le zase, zato ji je treba z uskladeno in solidarno družbeno akcijo pomagati pri uresničevanju sanacijskih in preventivnih programov.
ri varstvu okolja imajo po-3^ membno vlogo tudi razna društva in družbene orga-nizacije, ki so med prvimi opozarjali na nezaželene posledice naših dejavnosti v okolju. Toda njihov glas navadno ne seže dlje od opozarjanj. V skladu z ustavo bi morala biti skrb za okolje vključena v celoten sistem samoupravnega odločanja v procesu družbene reprodukcije. Pri tem pa so mnenja različna. Nekateri menijo, da bi bilo treba ustanoviti posebno samoupravno interesno skupnost, ki bi celovito skrbela za reševanje problemov v okolju, saj so ti problemi med seboj tesno povezani in prepleteni. Drugi upravičeno opozarjajo, da interesa za varstvo okolja »nasploh« ni. So le konkretni interesi, ki jih je mogoče uresničiti v TOZD, krajevnih skupnostih, občinah in ustreznih SIS. Nekatere samoupravne interesne skupnosti, na primer vodno gospodarska, komunalna, zemljiška, za energetiko itd., so dolžne upoštevati konkretne vidike okolja v svojih programih dela. To seveda ne pomeni, da za nekatera vprašanja, na primer, za preprečevanje onesnaževan nja zraka, ne bi bilo treba ustanoviti posebnih skupnosti, zlasti, ker to vprašanje ni navzoče v delu nobene skupnosti. Oblikovanje nove skupnosti za varstvo okolja, ki bi se ukvarjala z vsemi oblikami onesnaževanja okolja, bi lahko privedlo do nesmotrnega podvajanja dejavnosti in do prenašanja obveznosti in skrbi za čisto okolje le nanje. Najbrž bi se delne odgovornosti otresli tudi tisti, ki skrbijo za posamezna področja družbenega in
ekonomskega razvoja in s tem tudi za varstvo okolja na teh področjih.
Dileme torej, ali razvoj ali zdravo okolje, kot smo rekli, ni. Seveda ne kakršenkoli razvoj, pač pa družbeno načrtovan in usmerjen kot celota skupno dogovorjenih in usklajenih družbenih, ekonomskih in prostorskih ciljev, ki že sam po sebi vsebuje varovanje kvalitetnega naravnega in ustvarjenega človekovega okolja.
Prav zdaj smo sredi široke razprav ve o varstvu dobrin splošnega pomena in vrednot človekovega okolja v naši republiki. Pobudnik za razpravo in pripravo gradiva o tej problematiki je republiška skupščina. Izčrpno in poglobljeno gradivo vsebuje oceno razmer v naši republiki s stališča odpravljanja onesnaženosti okolja, problematiko urejanja prostora in planiranja, analizo vključitve varstva okolja v srednjeročne planske dokumente občin in OZD in nekatera vprašanja, ki zadevajo uporabo kmetijskih zemljišč ter problematiko občinskih prostorskih načrtov.
f m 1 ako sama priprava gradiva f	kot dokument, ki v ugoto-
I	vitvah, stališčih, sklepih in
priporočilih obravnavata vprašanja sanacije, planiranja, raziskovanja, organiziranosti, vzgoje in izobraževanja in ki sta prva te vrste v Jugoslaviji, dokazujeta, da smo se v Sloveniji načrtno lotili urejanja in izboljšanja našega življenjskega okolja. Toda to nas ne sme uspavati. Sam dokument, pa naj bo še tako popoln in izčrpen, ne bo odpravil žgočih problemov v okolju. Zavedati se moramo, da je to le pregled pojavov in nalog, in na njegovi osnovi v krajevnih skupnostih, občinah in OZD pripraviti programe za urejanje konkretnih vprašanj in jih potem tudi uresničiti.
Silvestra Rogelj

Franjo Krivec
Ne samo črke, tudi denar za prednostne naložbe
Zdravko Stefančič
Kljub hibam vendarle premiki
Jože Volf and
Ali res preveč sporazumov?
Bogdan Novak
Združeno delo ustvarja delavec
Franc šali
Resen korak h kulturnemu napredku
Drago Bajt
Razcvet znanstvene fantastike
Pavel Mihelčič
Prvo desetletje Koncertnega ateljeja
Marko Vrhunec
Leto akcij in pogajanj
Boris Verbič
Trojica trka na vrata
Avgust Pudgar
Val po indijski podcelini
Miran Šuštar
Zakaj je Peking (trenutno) odsoten?____________________
Anton Rupnik
Slaba vest v Ludwigsburgu
Peter Breščak
Svetova na srečanju ________
Charles L. Mee
Spoznavanje odporov
Dragiša Boškovič
Druga atomska doba
Boštjan Zupančič
Korenine ameriškega črnca
Renč Backmann
Pokol v Nyzoniji ________
Ru Ši
Mati
Georg Friedrich Jonke
Družinske razmere
sobotna priloga
18. stran
26. marca 1977
poštni predal 29
Odmevi na:
Kaj terja združeno delo od univerze
Delo732TmSca
V svojem prispevku Kaj ter ja združeno delo od univerze razpravlja dr. M. Kos o vrsti problemov, ki peste industrijo glede na inženirske kadre, njihovo število, kvaliteto in zaposlovanje, kvaliteto in delovanje univerzitetnih profesorjev, popolno odsotnost sodelovanja med univerzo im industrijo itd. Preden bi se dotaknil resnic, polresnic in nekaterih res čudnih ugotovitev v navedenem članku, je umestno zožiti okvir naslova od univerze in tehničnih fakultet na strojno fakulteto kot eno od njih, združeno delo v splošnem pa na strojno industrijo v ožjem smislu. O tem je namreč govora, kajti razvijalce-konstruk-terje v smislu članka vzgaja samo FS.
Ugotovitve bodo tako bolj konkretne, če rečemo bobu bob, če že predpostavimo, da pisec res govori v imenu združenega dela. Menim tudi, da je korektura Kosove optike nujno potrebna, ker ta že drugič pronccira deformirano sliko relacij — študij strojništva in sodelovanje med šolo in industrijo na platno slovenski javnosti.
Dejstvo je, da je slovenska strojna industrija vključno s kovinsko predelovalnimi vejami večji del brez novih lastno razvitih in originalnih proizvodov. Zato je več vzrokov. Naj navedem nekaj važnejših.
Med prve lahko štejemo odnos do lastnega razvojnega dela v podjetjih, kjer se vodstva v večji meri odločajo za nakup Učene, kooperativno sodelovanje s tujimi partnerji in imitiranje proizvodov tujih proizvajalcev. Na ta način se nujno ustvarja neugodna klima tako do lastnih kreativnih strokovnjakov, ki bi želeli ustvarjati, kakor tudi do raziskovalnih organizacij, ki imajo ustrezne kapacitete in bi bile lahko v celoti vključene v inovacijski proces.
Nadaljnji vzrok je, da se je raziskovalna baza na področju strojništva začela resneje razvijati im krepiti šele pred kakimi 10 leti in je pred nekaj leti dosegla kritično velikost im dela sposoben potencial. Močan zaviralni faktor je predstavljala politika financiranja raziskovalnega dela v Jugoslaviji v šestdesetih letih, saj je favorizirala v glavnem fundameritalne raziskave, ki pa so bile le v šibki korelaciji s potrebami našega industrijskega razvoja. Pri tem so padale strojništvu samo mrvice z razmeroma bogato pogrnjene mize zveznega raziskovalnega dinarja. V sedemdesetih letih se je višina sredstev v absolutnem merilu precej povečala, relativno pa je strojništvo še kar naprej capljalo na repu raziskovalne kolone.
Ilustrativen primer je lanskoletno razdeljevanje raziskovalnega dinarja RSS, ko je zasedlo strojništvo predzadnje mesto med 18 področnimi raziskovalnimi skupnostmi, šele na intervencijo porabnikov im še posebej gospodarske zbornice se je to stanje nekoliko popravilo. Pri tem pa znaša bruto nacionalni dohodek iz te dejavnosti med 18 do 20 odstotkov celotnega dohodka in je na prvem mestu v SRS.
Tretji vzrok za mizerijo na področju inovacij industrijskih proizvodov pa je popolna odsotnost naših vrhunskih strokovnjakov, univerzitetnih učiteljev, v odborih tozdov in sozdov, ki so odgovorni za planiranje in inovacijo proizvodov, če se pojavi tu in tam konzultant, potem rešuje ali zelo specifičen problem, ki ga strokovnjaki v podjetju ne znajo rešiti, ali pa dela kako večjo študijo, ki pristane s precejšno verjetnostjo v kakem predalu. Kakršnokoli argumentirano soodločanje na ravni polnopravnih članov odbora za razvoj našim znanstvenikom ni omogočeno. Te vrste delovanje pro-minentnih strokovnjakov je v industrijsko razvitih državah zelo razširjeno in samo po sebi umevno.
Ne nazadnje je potrebno omeniti še naslednje vzroke za te težave: pomanjkanje stalnih ali primemo dimenzioniranih skladov za razvojno delo, slabo organizirano vključevanje mladih inženirjev iz šol v proizvodnjo, neprimerni osebni dohodki le-teh v primerjavi s pravniki, ekonomisti, delavci v proizvodnji in drugimi profili. In še bi lahko našteval!
Prav gotovo ni vzrok, da se mladi inženirji ne vključujejo v kreativno razvojno delo in delo v neposredni proizvodnji, ker, kakor trdi Kos, strojna fakulteta vzgaja nekreativne inženirje, specialiste, namenjene za nekaj, kar je tujega in neuporabnega v strojni industriji, in zato se je izogibljejo. Absurd takšne trditve se vidi že iz samega dejstva, da strojni inženirji zasedajo mnogo vodilnih mest v proizvodnji vseh vrst, v razvoju, upravi in drugih dejavnostih, praktično v vsaki industrijski veji v Sloveniji, kakor tudi v nadgradnji, konzultantskih organizacijah, pa tudi v tehnični trgovini in podobno. In še uspešni so!
Nekaj sto strojnih inženirjev je vzelo pot pod noge in se zaposlilo v inozemstvu. Delajo kreativno v razvojih kot raziskovalci, tehnologi, organizatorji proizvodnje, v marketingih. Tudi ti se uspešno uveljavljajo, žal na tujih tleh.
Omenjeni članek obravnava študij na fakultetah ozko, samo s stališča konstrukterja. Pri tem trdi enkrat, da je ta »enostransko specializiran«, drugič pa, da je »preveč znanstveno in neusmerjeno -obravnavan«. Kaj je torej res? Na nekem mestu celo trdi, da naši diplomanti enačijo inženirsko delo z reševanjem diferencialnih enačb in delom z računalnikom, kar je seveda čisti nesmisel.
človek si težko zamisli resno debato o tako pomembnih vprašanjih, kot so principialna izhodišča, ki so vodila fakultetne učitelje do sedanjih študijskih načrtov in programov, sama vsebina dela, delovni prijemi pri vajah, Študijskih in diplomskih delih, če razni diskutantje a priori ugotavljajo, da je na fakultetah potrebno vse‘reformirati, ne da bi se vsaj pošteno informirali. K temu se pridružuje še resnica, da ti ljudje običajno nikoli niso aktivno sodelovali v študijskem ali raziskovalnem procesu, še manj pa da bi imeli kakršne koli reference o uspešnem uvajanju novih metod dela, programov predavanj in vaj, izvajanju večnih raziskovalnih projektov z in za industrijo v okviru univerze.
Koncept študija strojništva na ljubljanski univerzi je takšen, da po solidnih osnovah ponuja študentu maksimalne možnosti za razvijanje njegove kreativnosti na najrazličnejših področjih dela brez ozke specializacje, in to večji del v povezavi z industrijo. Vse to so v strokovnih krogih dovolj znana dejstva, zato ne bi o njih podrobneje razpravljali na tem mestu. Poudariti pa je le potrebno, da ni vsak študent sposoben postati kreativen konstrukter in razvijalec. le nekaj takih je v vsakoletni populaciji vpisanih študentov. Na drugi strani pa se dejavnost strojnega inženirja ne omejuje samo na konstrukt er j e, temveč
na celo vrsto enako pomembnih profilov v proizvodnji, kot so tehnologi, sistemski inženirji, organizatorji, načrtovalci proizvodnje, raziskovalci tržišča, učitelji v strokovnih im, drugih šolah, raziskovalci, da jih navedem le nekaj. Tako je pretirano poudarjanje samo enega profila in posploševanje ugotovitev o študijo. kakega področja iz ozkega zornega kota povsem zgrešeno. Vzroki za apatijo mladih inženirjev do razvojno-konstrukterskega dela ne leže na šoli, temveč povsem drugod, kot je bilo zgoraj že povedano. To so globlji vzroki, ob katerih bi se morala naša družba močno zamisliti.
Iz teh nejasnih predstav o potrebnem spektru inženirjev, posebej še strojnih, in iz očitne neinformiranosti o karakterju študija na FS se je porajala trditev o produkciji kadrov po nekem kapitalističnem receptu.
To je udarec v obraz vsem tistim fakultetnim delavcem, ki so se z vizijo, delom in vztrajnostjo borili v preteklih letih za boljšo univerzo, dvigali njeno kvaliteto im gradili njen samoupravni sistem. Višek cinizma pa je trditev »o etiketiranju im demagogiji odlične povezave univerze z združenim delom«.
Kolikor mi je znano iz objav v »Raziskovalcu«, sodelujejo praktično vse tehniške fakultete na skupnih nalogah z industrijo, ki te v pretežni meri tudi sofinancira. Posebej visok odstotek takšnih projektov izkazuje napr. v letu 1976 F S s preko 40 odstotki sofinanciranja 105 raziskovalnih nalog in 1000 odstotnim financiranjem 98 strokovnih nalog. Interes obeh partnerjev, združenega dela in fakultete, je dokumentiran prav na ta način. Tudi konkretnih rezultatov ne manjka. Poleg tega je končalo magisterij ali ga pa opravlja veliko kandidatov iz industrije, ki so vsi delali na problemih, pomembnih za inovacijo teh organizacij. Isto velja tudi za diplomska dela.	, ,	_
Mislim, da ni potrebno še kakorkoli komentirati tako tendenciozne, da ne rečem zlonamerne interpretacije sodelovanja tehniških fakultet z združenim delom.
Ob ugotovitvi, da je bila kadrovska politika v minulih letih na univerzi zgrešena, se moramo resnično zamisliti. Analiza zaposlitve učiteljev na tehničnih fakultetah nasploh, na fakulteti za strojništvo pa še posebej, kaže, da je precejšen del teh ostal od vpisa v prvi letnik do docenture in profesure na plačilnem spisku fakultete. To je prav gotovo neobičajna kadrovska politika, vendar razvojno^ pogojena. Za boljšo primerjavo si oglejmo, kako in po kakšnih kriterijih rekrutirajo svoje fakultetne učitelje univerze na zahodu in vzhodu. Praviloma se nikdar ne dovoli asistentu. ki je diplomiral in promoviral na tehnični fakulteti, da napreduje nato v docenta. Obvezna je prekinitev delovnega razmerja in odhod v proizvodne, raziskovalne in druge delovne oroanizacije. Od kvalitete njegovega dela v praksi zadostnega števila objavljenih znanstvenih del in strokovnega slovesa so odvisne njegove možnosti za pridobitev naziva in mesta fakultetnega učitelja. S takšno naravno izbiro posebej sposobnih mladih strokovnjakov — znanstvenikov se obnavlja univerzitetne učiteljske kadre, pri čemer ni neobičajno, da so ti izvoljeni takoj v nazive rednih profesorjev, ne glede na to, da je prejšnje delo na univerzi končal z asistentskim nazivom.. Najpomembnejši dokaz usposobljenosti fakultetnega učitelja je sposobnost kreiranja novega znanja. Samo tisti, ki ustvarja novo znanje in dognanja, obvlada znanstvene metode dela, ima poglobljeno fundamentalno znanje in vizijo razvoja ter popoln pregled nad stanjem lastne discipline in sodob. nih področij znanosti, ima legitimacijo za fakultetnega učitelja. Praktične izkušnje so pri tehničnih disciplinah seveda potreben pogoj. S takšnimi karakteristikami bi lahko opisali univerzitetne učitelje in raziskovalce, ki na evropskih, ameriških in drugih univerzah vzgajajo mlade ljudi za delo. Selekcija na naših tehničnih fakultetah pa z več razlogov ni bila in še vedno ni po takšnih kriterijih povsem mogoča.
Naša šola je razmeroma mlada in šele sedaj je druga generacija učiteljev prišla do pravega izraza. Zaradi majh-
nosti slovenskega prostora in naše mentalitete si človek, če je praktičen, komaj zamisli kako drugo rešitev kot to, da je pionir zapustil enemu od asistentov svoje mesto. Tako so očitki o popolnoma zgrešeni kadrovski politiki na univerzi privlečeni za lase. Vprašati se moramo namreč, kakšne so bile alternative, ko je zapuščala prva generacija učiteljev fakultete in jo je zamenjevala sedanja druga? Na takšno vprašanje se ne da odgovoriti z obrabljenimi parolami in revolucionarnimi gesli za vsakdanjo rabo-
Za nadaljnje generacije fakultet-nih učiteljev se ponuja rešitve z najboljšimi kadri iz industrje. To je prav gotovo prava pot in sprejemljiva so-lucija, če bodo ti kadri izpolnjevali tiste kriterije, ki sem jih zgoraj v ilustracijo navedel. Upajmo le, da bo takšnih kandidatov iz industrije čim več. V nasprotnem primeru se bo dogajalo, da bodo fakultetam vsiljeni strokovnjaki brez zadostnih teoretičnih osnov, s pomanjkljivim znanjem sistemskih disciplin in drugih nujno potrebnih znanj, vendar pa z veliko mero pripovedništva. Takšna rešitev pa ne more biti alternativa za obnavljanje in pomlajevanje učiteljev na fakultetah, če resnično želimo obdržati in izboljševati kvaliteto pedagoškega in raziskovalnega procesa.
Pavšalna zahteva po desetletni praksi z inovacijskimi referencami je za univerzitetnega učitelja v tem kontekstu absurdna. Takšna praksa je lahko tudi npr. samo dvoletna in ni potrebno, da postane mladi inženir na vsak način tudi iznajditelj ali inovator, da bi si. pridobil vstopnico za univerzo.
Nazivi fakultetnih učiteljev so različni — od docenta, izrednega profesorja do rednega profesorja, če sta prva dva naziva glede na znanstvenoraziskovalni opus manj zahtevna, mora biti izvolitev za naziv rednega profesorja možna le, če se je kandidat s svojimi deli uveljavil v mednarodni strokovni javnosti. Seveda bo samo tak učitelj in znanstvenik uspešno branil interese naše industrije pri spornih vprašanjih s tujimi partnerji. Takšen strokovnjak bo resnično lahko vzgajal kreativ-ne inženirje, koncipiral in vodil raziskovalne projekte v povezavi z industrijo itd. Na tehničnih fakultetah univerze dela nekaj takih svetovno znanih znanstvenikov, ki bi brez dvoma lahko zastopali — in tudi zastopajo — naše barve na zamejski pozomici v najrazličnejših oblikah in tako dokazujejo kvaliteto naše univerze. Drugo vprašanje pa je, koliko industrija te kapacitete resnično izkorišča?
Vprašajmo se še, kakšno delo pravzaprav opravljajo naši fakultetni učitelji in kakšen je njihov odnos do industrije v resnici. V veliki meri se ukvarjajo z administrativnimi posli v najširšem smislu, s sestankovanjemi, pisanjem in z implementacijo raznih samoupravnih aktov, s sodelovanjem v samoupravnih organih zunaj delovnega mesta in podobno. To delo zelo obremenjuje časovni sklad. Za pedagoško delo porabijo tisti čas, ki je potreben za pripravo predavanj, vaj in konzultacij s študenti in podiplom-ci. Preostali čas pa je za delo na raziskovalnih nalogah, ki nujno vključuje tudi zbiranje raziskovalnega dinarja tako preko RSS kakor tudi v industriji. Pri °želo aktivnih učiteljih je delovni teden zato zelo dolg, saj znaša v povprečju 70 ur in več!
Vsi fakultetni učitelji res niso enako zavzeti z raziskovalno delo in intenzivno sodelovanje z industrijo To pelje do antagonizmov v okviru fa kultetnih kolektivov, do zaviranja raz-vola na nesrečo tudi preko samoupravnih mehanizmov in do drugih težav, ki onemogočajo bolj dinamičen razvoj sodelovanja z združenim delom in s tem kvalitetnejše delo na pedagoškem področju. Nekateri učitelji še vedno niso prepričani, da je njihova osnovna naloga kreiranje novega znanja in primeren transfer tega v obliki delovnega partnerstva na študenta in v industrijo preko skupnih raziskovalno-razvojnih nalog, konzultacij in drugih oblik sodelovanja. Na tem področju so korekture nujne!
Tudi pri študijskih načrtih in prog-rarnih bo potrebno uvesti popravke, dopolnila in izboljšave, saj je izobraževalni proces živ mehanizem, vezan na razvoj znanosti in tehnologije. Le vztrajno delo in dialog med partnerji,
ne pa grožnje, kot jih beremo v tem ali onem člančiču, ki ex katedra deli nauke, kaj in kako naj delajo fakultetni učitelji, nas bodo pripeljali do koru struktivnega in kvalitetnega sodelovanja med fakultetami in združenim delom na vseh interesnih področjih v dobro naše samoupravne družbe.
Prav smešno in skoraj licemersko zveni Kosovo vprašanje »Kje je naša tehnična inteligenca?«. -. Tu smo in aktivno in po najboljših močeh prispevamo svoj delež k združenemu delu za boljši jutri.
Janez Peklenik,
Ljubljana
Gledališče iz Banjaluke v Ljubljani
Delo, 17- marca
Na, kulturni strani Dela je bilo 17. marca objavljeno informativno poročilo o gostovanju banjaluškega narodnega gledališča v Ljubljani.
Med drugim smo brali, da je bila ob tej priložnosti prirejana posebna tiskovna konferenca, na kateri sta ravnatelj gostujočega gledališča in ravnatelj MGL objavila sklenitev sporazuma o rednem medsebojnem sodelovanju in izmenjavanju predstav v prihodnosti. V zvezi s tem so bila navedena tudi imena nekaterih naših gledališčnikov, ki so se že v minulih letih izkazali v banjaluškem gledališču, in sicer Ferda Delaka, Mirana Herzoga ter Aleša Jana.
Nemalo sem bil presenečen, da med navedenimi ni bil omenjen tudi slovenski režiser Peter Malec, ki je v tem gledališču delal polnih šest let (menda 1957—1963), torej ne kot priložnostni gost, temveč kot redno angažiran režiser.
V teh letih je P. Malec gledališki kulturi Bosanske krajine prispeval lepo vrsto tako velikih odrskih poustva-ritev, ki jih ni mogoče spregledati. Režiral je Sofokleja, Shakespeara, Ibsena, Ostrovskega, Sartra, Kohouta, Zuckmayerja, Kozaka (»Afera«) . .. Kot evropsko razgledan režiser se ni temu gledališču posvečal le v smislu dviganja obče kvalitativne ravni, temveč v enaki meri tudi uveljavljanju mladih bosanskih dramatikov, katerih dela je spravljal na poklicni oder.
Menim, da si je s takšnim delom trdo prigaral ugled zaslužnega kulturnika. In vendar je bil nehote ali ve-doma prezrt...
Ne bi hotel zmanjševati zaslug imenovanih treh gledališčnikov, sodim, da je za P. Malcem v banjaluškem gledališču in kulturi ostala dobro vidna sled, ki zasluži, da bi bil po vsej pravici vsaj kot četrti omenjen.
Janez Lampič,
Ljublj ana-Pol je
..Hlapec Jerneja že petič v italijanščini
Delo, 12. januarja
Prof. France Dobrovoljc, ki ve o Cankarjevem delu neprimerno dosti več kot jaz, saj se mu posveča že vse življenje, me je opozoril, da sem v svojem članku z zgoraj navedenim naslovom zapisal nekatere bibliografsko pomanjkljive podatke, povzete po nepopolnih virih. Ljubeznivo mi je dal na voljo zajetni rokopis svoje podrobne bibliografije prevodov iz Cankarjevega književnega dela. Ta bibliografija bo še letos izšla v zborniku »Ivan Cankar v prevodih«, ki ga v sodelovanju s Pomursko založbo v Murski Soboti pripravlja Društvo književnih prevajalcev Slovenije v Ljubljani. Zaradi znanstvene resnice in publicističnega poštenja želim svoj članek, objavljen v Delu, dne 12. marca, dopolniti. Iz Dobrovoljčeve rokopisne bibliografije, ki brez upoštevanja neizdanih prevodnih rokopisov obsega okrog 1500 številk (enot), navajam tu nekatere 'podatke, ki utegnejo zanimati tudi širši krog bralcev:
Prvi ugotovljeni objavljeni prevod
Cankarjevega (književnega dela v tuj jezik je bil češki (Praga 1900): »V čakalnici« in »O človeku, ki je izgubil prepričanje«. V istem letu so izšli tudi prvi nemški prevodi, v Zagrebu ter v Pragi (dvakrat, prevajalka Zofka Kvedrova), češki je bil prav tako prvi prevod (Praga 1901) več Cankarjevih pesmi iz »Erotike«. V letu 1901 je bil objavljen tudi prvi srbskohrvatski prevod iz Cankarja (Sremski Karlovci) »Ena sama noč«.
Prvi ruski prevod iz »Erotike« je bil objavljen leta 1903 in ne 1904, kakor sem v svojem članku zmotno navedel jaz. »Iz »Erotike« so med prvimi prevajali tudi Bolgari (Sofija 1910): »Intermezzo v nebesih«. Drži pa, kar sem zapisal, da je prvi prevod iz Cankarjeve »Erotike« (»Dunajski večeri«) v italijanščino (in v zahodnoevropske jezike sploh) objavil leta 1911 Rudolf Golouh, kar je tudi prva ugotovljena objava Cankarjevega dela v italijanščini (prof. Dobrovoljc jo ima v svoji rokopisni bibliografiji seveda zabeleženo). Čehi, ki so poleg Srbov in Hrvatov največ prevajali Cankarja, pa so v obdobju 1901—1925 (pred V/olkerjevim obsežnejšim prevodom) objavili še nekaj prevodov iz »Erotike«. Naj mimogrede povemo, da je prvi latinski prevod iz »Erotike« (»Noč prihaja v mojo tiho sobo«) objavil leta 1970 (Skopje) prof. Silvo Kopriva.
Pri raznih narodih so se prvi prevodi iz Cankarjevih del časovno pojavljali takole: 1900 češki in nemški 1901 srbskohrvatski, 1903 ‘ruski, 1904 slovaški, 1907 finski, 1910 bolgarski, 1911 italijanski, 1912 poljski, 1918 francoski, 1921 angleški (prev. Louis Adamič) in lužiškosrbski, 1924 ukrajinski, 1928 romunski, 1929 esperanto (Berlin), 1930 beloruski in turški, 1935 madžarski, 1939 španski, 1946 makedonski, 1949 norveški, 1951 rusinski in albanski, 1956 indijski (hindi), 1957 kitajski, 1962 švedski (Ljubljana), 1964 danski in holandski, 1970 latinski in 1971 estonski•
Kar se tiče »Hlapca Jerneja«, je ta (po Dobrovoljčevi rokopisni bibliografiji) izšel doslej že v 23 tujih jezikih. Prvi so ga prevedli Čehi (Praga 1910) ter ga zatem objavili še v letih 1912, 1923 (odlomek), 1924 in 1976. V angleščini je bil v celoti objavljen že petkrat (1926 dvakrat, obakrat prev. Louis Adamič, 1930, 1946 in 1968, v odlomku pa 1966 in 1970). V ruščini je bil objavljen sedemkrat (1927, 1929 dvakrat, 1945, 1958 dvakrat in 1973). Med obema vojnama je bil »Hlapec Jernej« poleg tujih prevodov, ki sem jih navedel v svojem članku, po Dobro• Voljčevih ugotovitvah objavljen tudi v beloruščini (1930), esperantu (1929, prva objava kakega C. dela), madžarščini (1937), nemščini (1926, prev. Joža Glonar, 1931 odlomek in 1932), romunščini (1928, prva objava C. dela, in 1929) in ukrajinščini (1930). V srbohrvaščini je prvič izšel leta 1925 (Zagreb), nato v letih 1930 (Beograd) in 1933 (Šibenik). V srskohrvatskem oz. hrvestskosrbskem jeziku je »Hlapec Jernej« izšel po osvoboditvi v celoti kar 59 krat, od tega 40 krat v Beogradu, 10 krat v Zagrebu, 6 krat v Sarajevu, dvakrat v Budimpešti in enkrat v Eisenstandtu. Temeljita Do-brovoljčeva bibliografija pa zajema tudi tujezične predelave (dramatizacije, prepesnitve itd.) »Hlapca Jerneja« v albanščini, esperantu, madžarščini, nemščini, romunščini, ruščini in srbohrvaščini, prav tako pa prevode, ki so doslej ostali le v rokopisu.
Pri Bressanovem prevodu »Hlapca Jerneja« v italijanščino drži, ga gre dejansko že za peto knjižno izdajo tega dela v italijanskem jeziku, kakor sem navedel v svojem članku. Omeniti bi veljalo še Dobrovoljčevo ugotovitev, da je odlomek (le 13. poglavje) tega Cankarjevega dela izšel v italijanščini leta 1924 v Milanu, medtem ko je Lorehzonijev prevod Izhajal leta 1925 tudi v časniku »Voce di Gorizia«. Sicer pa se prof. Francč Dobrovoljc, kakor mi je osebno izjavil, docela strinja z mojo oceno najnovejše italijanske knjižne izdaje »Hlapca Jerneja« (Bressanov prevod sem mu posredoval naknadno).
Bralcem in uredništvu Dela se zaradi pomanjkljive bibliografske informacije v svojem članku opravičujem,
Prešernova ob železnici
Delo, 16. in 19. marca
V zadnjem času je čedalje več vprašanj pa tudi zelo različnih tolmačenj v zvezi z nameravano ureditvijo nevzdržnih prometnih razmer na Prešernovi cesti in v povezavi z realizacijo poteka cest od križišča na Trgu mladinskih delovnih brigad do križišča pri Delavskem domu.
Občanom je dobro znana varianta, po kateri naj bi rekonstruirali Prešernovo cesto kot enosmerno tripasovno cesto od trga MDB do Delavskega doma in Levstikovo cesto kot tripasovno za obratno smer, t.j. od Delavskega doma do trga MDB. Ta varianta je bila do nedavnega tudi edina »uradna« varianta, zato je nismo mogli pri-merjti z nobeno drugo boljšo varianto. Prav tako pa je vsem znano, da je namen, rekonstruirati Prešernovo m Levstikovo cesto, naletel na odpor občanov krajevne skupnosti Gradišče pa tudi na pomisleke urbanistov.
šele določene odločitve, sprejete prav v zadnjem času, v okviru 10-letnega programa izgradnje cest v Ljubljani, pa so omogočile izdelavo načrtov za novo mestno cesto ob železnici. Ena glavnih tehničnih ovir za gradnjo ceste ob železnici je bil predvideni cestni podvoz pod železnico v Tobačni ulici. Ta predvideni podvoz je onemogočal tehnično vključevanje nove ceste ob železnici v sam podvoz. Ugotovili pa smo tudi, da bi bilo novo urejeno semaforizirano križišče To-
bačne ulice s Tržaško cesto zaradi dveh prometnih tokov iz vzporednih smeri, t. j. iz smeri podvoza in iz smeri Levstikove (po stari varianti), preobremenjeno. Kapaciteta tega novega križišča bi bila znatno zmanjšana zaradi dodatnih potrebnih semaforskih faz za dvojno odpiranje vzporednih smeri na Trgu MDB.
Odločitev, da bomo na Viču gradili podvoz v Gregorinovi ulici in speljali lokalni tranzit z Dobrove in Vrhovcev na Tržaško cesto in s tem razbremenili Rožno dolino, je ob prej navedenih ugotovitvah rodila misel o podvozu na Erjavčevi cesti za lokalno zvezo Rožna dolina — mestni center. Ugotovili smo, da je ta podvoz mogoče zgraditi po gradbenih predpisih za lokalne podvoze v urbaniziranih območjih. S tem pa bomo tudi zmanjšali pritisk prometa na novo križišče na trgu MDB. Odpadla pa je tudi zadnja ovira za izpeljavo ceste ob železnici.
• Koordinacijski odbor za realizacijo 10-letnega programa izgradnje cest v Ljubljani je sprejel idejo o novi varianti in naročil izdelavo idejnega projekta do tiste ravni, ki bo omogočala celostno primerjavo z varianto deljenega prometa po Prešernovi in Levtikovi cesti. Idejni projekt sta izdelala Ljubljanski urbanistični zavod in Projekt nizke gradnje ob sodelovanju komunalnih organizacij.
Nova cesta bo imela kot del obroča mestnega središča dvojno funkcijo. Prevajala bo takoimeno-vani lokalni ali mestni tranzit iz Bežigrada, šiške, t. j. njihovih pri-centralnih delov, ter iz Most na Vič in obratno. Zbirala in razdeljevala bo tisti promet, ki izvira iz mestnega centra ali je vanj name-
njen. Cesta * * bo torej za tisti promet, ki se v nobenem primeru ne bo posluževal regionalne obvoznice za Rožnikom, ker je tesno vezan na Center in pricentralna območja. Zahodna avtocesta za Rožnikom tega prometa ne bo prevzemala; prevzela bo samo daljinski tranzit, torej tisti promet, ki poteka mimo mesta Ljubljane v celoti ali pa se odvija med bolj perifernimi deli Bežigrada, šiške in Viča oziroma v ostalem širšem medobčinskem prostoru ljubljanske regije. Računamo, da bo kljub obvoznici za Rožnikom promet v prerezu sedanje Prešernove v absolutnem številu še por as tel, in sicer na 45.000 vozil na dan. Tak promet pa je smiselno kanalizirati v sposoben cestni koridor, ki razbremenjuje mestno središče.
Nova mestna cesta leži na »šivih« med funkcijsko enotnimi območji mestnega centra na eni strani in Tivolija na drugi strani ter mestnega centra na eni strani in industrijske cone tobačne tovarne na drugi strani.
Mestna cesta je kot primarna
* cesta normalno Štiripasovna s tem, da ima v križiščih dodatne pasove za leve zavij alee. Prične pri preurejenem križišču pri Delavskem domu s tem, da poteka po trasi nekdanje železnice, torej ob zidu letnega telovadišča, dalje zahodno od pravoslavne cerkve do križišča s Šubičevo ulico. Poteka torej prav tam kot tripasovna po varianti Prešernova—Levstikova. Od Šubičeve ulice pa nova cesta spremeni potek: gre tik ob železnici, prečka poglobljeno Erjavčevo cesto in se v loku usmeri proti vzhodu na Tobačno ulico ter se priključi na Tržaško in Aškerčevo cesto. Cestni lok je minimalen — 250 metrov in je tak kot na Prešernovi
cesti med Delavskim domom in Bavarskim dvorom. To pa je lok, ki še dopušča dobro in varno prepletanje prometa pri hitrosti 60 km na uro. Nova mestna cesta ob železnica ima tri semaforizirana križišča, in sicer s Celovško in z Gosposvetsko, s Šubičevo in Tržaško ter z Aškerčevo. Rešeni so tudi dovozi za industrijski kompleks tobačne tovarne, Mercatorja, Iskre in drugih podjetij ter ustanov v viški industrijski coni.
Gradnja bo zahtevala rušenje sedmih zasebnih hiš, začasne pralnice Viatorja, enega slikarskega ateljeja, železniške čuvajnice in petnajst garažnih boksov. Gradnja zahteva takojšnjo izgradnjo podvoza na Erjavčevi cesti, kar je v interesu krajevne skupnosti Rožna dolina Lega podvoza na Erjavčevi cesti je taka, da niso prizadeti dovozi in dostopi do stanovanjskih hiš ob cesti.
Tivoli ne bo ločen od mestnega centra nasprotno, njegova dostopnost se bo izboljšala s tremi predvidenimi podvozi in podhodi, in sicer s pešpodhodom v podvozu na Eriavčevi cesti, s pešpodhodom pod cesto in železnico mi Moderni galeriji in z nešoodhodom iz Puharjeve ulice v Tivoli.
Seveda se pri nobeni rešitvi ne moremo ogniti nekaterim pomanjkljivostim; zelo enostransko bi bilo pričakovati same prednosti. Delno je prizadeta mestna stran Tivolija, vendar v istem obsegu kot pri varianti Prešernova—Levstikova, in veliko manj kot po generalnem planu iz leta 1966, ko je potekala avtocesta na tivolski strani železnice, tam, kjer se dejansko prične rekreacijski značaj Tivolija. Prizadeti del Tivolija bo potrebno skrbno krajinsko oblikovati skupaj s pešpodhodi, kar lahko prinese v ta
del mesta novo kvalitetno mestno
sel^enoo. ^ ^ načrtno usmerjamo iz Prešernove in Levstikove ceste v novi koridor ob železnici, lahko omilimo s protihrupnimi zaporami, ki učinkovito zmanjšujejo njegovo jakost. Ukrep, ki v varianti Prešernove—Levstikove sploh ni bil predviden, oziroma je praktično na teh cestah tudi neizvedljiv.
Nadaljnja nevšečnost je, da bomo morali tovorni promet do Tobačne tovarne in Mercatorja usmerjati čez to novo mestno cesto skozi mesto oziroma po obroču mestnega središča, kar po eni strani podaljšuje poti, vendar le dotlej, dokler se Mercator kot največji povzročitelj prometa ne bo preselil iz industrijske cone na Viču na novo lokacijo za Bežigradom.
Očitno pa so velike prednosti nove mestne ceste ob železnici. Krajevna skupnost Gradišče postane enotno zaokroženo in relativno mirmo območje občine Center. Prometni tokovi ta enoten družbeni prostor ne razrežejo. Nova mestna cesta sedaj omogoča izpeljavo novega in boljšega prometnega režima z žepnimi cestami na Vrtači in v Levstikovi ulici, ki bodo samo še za dovoz in dostop k neštetim stanovanjskim hišam. Sedanja Prešernova cesta postane samo cesta za notranji promet, mirnejša aleja, kjer lahko, če se nam bo zdelo prav, zagotovimo vzdolžno parkira-nie za obiskovalce pomembnih javnih objektov, kot so izvršni svet, muzeji, galerije, klub delegatov in drugi. Ne bi smeli pozabiti, da je bilo pri varianti Prešernova—Levstikova prizadetih od hrupa 1626 občanov, pri novi cesti ob železnici jih bo le 280, t.j. šestkrat manj, pa še te bomo lahko bolj učinkovito zavarovali. Dalje je bilo v va-
rianti Prešernova—Levstikova prizadetih od hrupa in smradu 1024 tekočih metrov fasad javnih objektov, z novo cesto ob železnici pa jih bo le 110 tekočih metrov ali desetkrat manj. Prešernova in Levstikova cesta bosta postali veliko bolj vami in zdravi tudi za pešce in kolesarje.
V zvezi s podhodom na Puharjevi lahko to cesto postopno spremenimo v cono za pešce, kar bo zvišalo kvaliteto okolja osnovne šole Prežihovega Vo ranča in kluba delegatov.
Z drugačno izpeljavo sedanje Prešernove ceste na Trg MDB lahko pričnemo s postopnim preoblikovanjem trga MDB, pomembnega okolja pri vstopu v mestni center.
Ko tako tehtamo izhodišča, družbene cilje, tehnične rešitve, slabosti in prednosti nove mestne ceste ob železnici, menimo, da so prednosti v celotnem urbanističnem pogledu, v socialnem in prometnem, velike, če k temu prištejemo še dejstvo, da nova rešitev ni bistveno dražja od stare, lahko ugotovimo, da je načrt vendarle optimalen Prav zato so ga občani, ob vseh umestnih pripombah za nadaljnje poizkuse izboljšave, sprejeli kot takega v vseh do zdaj opravljenih delegatskih zborih na krajevni in občinski ravni, kar priča, o strokovni in politični osveščenosti občanov. Skupaj z drugimi novimi cestami iz 10-letnega programa izgradnje cest v Ljubljani in z načrtovanim novim avtocestnim sistemom U — Šentvid bo nova mestna cesta ob železnici peljala k postopni preobrazbi okolja v mestnem centru in v Ljubljani kot celoti.
Boris Gaberščik,
Ljubljana
prof. Francetu Dobrovoljcu pa se za njegovo opozorilo in njegove navedene, zanesljive bibliografske podatke iskreno zahvaljujem,
Rado Bordon,
Ljubljana
Trnovo ali tegobe naše urbanistične prakse
Delo 12. marca
Bilo je leta 1949, ko sem se moral po sili razmer preseliti iz ožjega ljubljanskega mestnega središča v Trnovo. Taščina pritlična hiša je bila stara več kot dve stoletji, mrzla in vlažna in grajena iz debelih kamnitih zidov, s straniščem na »štrbunk« — pa sem bil vendar kljub izgubi meščanskega udobja vendar nadvse srečen Zakaj? — Nekajkrat na dan sem imel priložnost itzivati in občudovati to skorajda neponovljivo in enkratno prednost Ljubljane — da sem po nekaj sto metrih poti iz strogega mestnega središča namah stopal naproti neskončnim barjanskim zelenicam, ki so položene vse od podnožja Krima in Mokrca tik do prvih predmestnih hiš Opekarske ceste, Trnovega, Kole-zije. Katerokoli pot sem že izbral — ali po Krakovskem nasipu, Emonski cesti ali Gorjupovi ulici, vedno so se ponavljale iste čudovite panorame, ki sem jih vsakokrat težko čakal, in znova in znova so se mi odpočile oči, pa naj je bilo spomladi, poleti, jeseni ali pozimi, pljuča pa napolnila svežega zraka, ki je vel iz te brezmejne zelene zakladnice.
Blagroval sem svojo nesrečo, ki se je tako sprevrgla pravzaprav v neskončni užitek, da sem se že na poti domov po celodnevnem delu odpočil in naužil tolikšne pokrajinske lepote. In z menoj vred sem blagroval tudi vse tiste Ljubljančane, ki jim je bila pot proti Trnovemu in Koleziji ali Mestnemu logu bodisi hoja domov, bodisi so v njej iskali razvedrilo, zdravje, počitek. Zato sem sklenil, da si bom v Trnovem zgradil svoj novi dom. Taščino hišo sem sklenil dozidati in v celoti popraviti. Prva uradna pot, da pričnem lahko z delom, je bila, da sem se zglasil leta 1951 na takratnem oddelku za gradbene in urbanistične zadeve ljubljanskega mestnega odbora. Menda je bil načelnik ali oddelka ali urbanističnega sektorja ing. arh. Marko Simčič, ki mi je na moje vprašanje, če lahko v Trnovem kaj popravim ali zidam, odgovoril, da takšnega dovoljenja ne bom dobil, ker je v na Črtu, da bodo vse trnovske hiše podrli in Trnovo pozidali z — vilami za univerzitetne profesorje...
Takrat pravzaprav nisem še doumel, da so ljubljanski urbanisti obsedeni s takšnimi in podobnimi megalomanskimi in grandomanskimi popadki. Vse, kar je bilo kasneje storjenega izpod njihovih črtal na škodo ljubljanskega mesta, posebej pa še sedaj po članku Petra Krečiča, vidim in sodim, da je ta njihova bolezen neozdravljiva in se prenaša kar iz roda v rod.
Moja tašča je bila »solatarica« in v Trnovski ulici, se pravi prav tam, kjer naj bi stali po sedanjih spremenjenih idejah in prenovljenih načrtih dvanajst in celo večnadstropni bloki, je imela za hišo vrt. Po svojih močeh in za telesno in umsko razgibavanje sem ji pomagal pri delu na vrtu. Vsako pomlad sva zvozila na poti med vrtne grade na desetine samokolnic debelega kamenja in odpadne opeke ter drugega trdega gradiva, da sta bila mogoča dostop in gibanje po vrtu — pa so mehka barjanska tla že do jeseni pogoltnila vso napeljano podlago. Talnica je bila tako visoka, da so bile zadnje grede, ki so visele proti jugu, skoncema skoraj vedno pod vodo, tudi v sušnem obdobju. Za zalivanje vrta ni bilo potrebno napeljati vode — skopala sva za dva komolca globoko jamo kjerkoli na vrtu, in ta je bila zvrhana vode talnica za vse leto. Sosednja Florjančičeva hiša, ki je mejila na taščin vrt in je bila zidana v nadstropje, pa se je preklala, ker niso tla prenesla tolikšne obremenitve.
So vsi ti veleumni načrtovalci rušenja starega Trnovega in zidave teh gorostasnih blokovskih betonskih pošasti naredili tudi gospodarni izračun vsega — koliko bodo veljali odkupi vseh obstoječih zgradb, ki so naseljene z ljudmi in bodo potrebne visoke odkupnine ali nadomestnih stanovanj; koliko bodo veljale rente pridelovalcem solate in druge zelenjave, ker bodo ti ob svoje dohodke; koliko bo veljalo samo učinkovito temeljenje barjanskih tal za načrtovane zgradbe? In ne nazadnje — mar moramo vsemu navkljub zapreti poglavitno zračenje neposrednega središča ljubljanskega mesta, ki sedaj dobiva vse sveže in zdrave sape po najbližji poti z Barja skozi vrata med Gradom in rožniškim hribom? Mar moramo po vsej sili uničiti še ta pljuča Ljubljane — da ne govorim o tem, da bo ožje mestno središče po uničenju edinstvenega nunskega vrta izgubilo še eno svojo prednost in mikavnost — kot lahko stopiš iz asfaltne džungle neposredno ■ v zelenje?
Kaj bo Ljubljana izgubila in kaj »pridobila« z rušenjem Trnovega in z zidavo načrtovanih stanovanjskih blokov na tem kraju, si lahko le delno »pričaramo« pred oči, če pogledamo objavljeno fotografijo makete; za brez. dušno betonsko pregrado se skriva še dosti več grozote, kot pa si to predstavljamo. Mar ni več prostora na severnem in vzhodnem koncu Ljubljanskega polja za izživljanje prenapetih ljubljanskih urbanističnih načrtovalcev? In končno — mar je zamišljeni in spretno pripravljeni zločin nad Trnovim zadeva samo Trnovčanov — ali pa morda vseh ljubljanskih meščanov, ki so verjetno vendar še zmožni zdrave presoje in učinkovitega ukre-panja, kadar gre za njihove življenjske koristi? Kdo bi st rad sedaj še z novim Trnovim postavil spomenik — spomenik človeške neumnosti, kratkovidnosti, ustvarjalne nemoči in nepopravljive škode?
Mar se ne bi raje lotili z denarno soudeležbo lastnikov trnovskih hiš in vrtov, predlagane revitalizacije ali oživljanja, po domače, tega edinstvenega predmestnega predela in ga zdru-
žili z zaščitenim Krakovim v enotno celoto, kar bi služilo vsem mogočim koristnim namenom, ne nazadnje pa bi tako dostojno dokončali zamisel velikega mojstra Plečnika o svojski, zeleni in v vsakem letnem času zmeraj lepi Ljubljani.
Zgodilo pa se bo tako, kot se je še vedno doslej in se bo tudi poslej — psi lajajo, karavna gre pa na-
Milan Guček,
Ankaran
Magneti, ki niso pravi
Delo, 4. marca
Spoštovani tovariš Kutin, ne morem mirno mimo vašega članka z naslovom »Magneti, ki niso pravi«, objavljenega v Delu dne 4. 3. 1977. Sama sem namreč izredni študent na višji upravni šoli, DU Koper, in, kot vidite, študiram za »moden poklic«. Iz vašega članka namreč preveva žalost, da toliko študentov izredno študira (3744), in to kot sami pravite, s pomočjo družbe.
Tov. Kutin, ali ste se vprašali, za koga in na čigav račun pa študirajo redni študentje npr. na višji upravni šoli v Ljubljani, na ekonomski fakulteti, ki so za nas, izredne študente modne, kot sami navajate.
Sama vam bom poskušala odgovoriti s svojim primerom, ki pa mislim, da je tipičen. Podjetje je za moj vpis plačalo 1.300 din, kar je enkratni prispevek za en letnik, poleg tega pa imam pravico do dvodnevnega študijskega dopusta za vsak izpit. In da mi je to omogočeno, sem morala podpisati pogodbo, s katero se obvezujem študij dokončati v določenem roku, v nasprotnem primeru pa bom morala denar vrniti.
Kako pa je z rednim študentom? Družba (če mu da štipendijo) mesečno plačuje zanj najmanj 900 din, in to prav za tak poklic, ki ga nas 3744 študira »zase«. Za koga pa potem on študira? Ali morda za družbo samo zato, ker je reden študent? In koliko takih rednih Študentov je vrnilo štipendijo, če študija niso dokončali vsaj do 26. leta, kot jim zakon o študiju dovoljuje?
Ne vem pravzaprav, kakšen je bil namen vašega članka, upam, da ne želite, da bi se možnost izrednega študija zmanjšala, saj mislim, da je že preveč »faliranih« študentov — rednih, pa tudi takih, ki v Ljubljani nimajo kje živeti in se jih po 5 in še več stiska v eni sobi. In kje bi našli prostor še za nas 3744? Za konec pa naj dodam, da nam, izrednim študentom, mesečno odtegujejo preko 30 odstotkov od osebnih dohodkov, za družbo.
Ladka Čep,
Koper
PRIPIS:
Kot mojega komentarja ne preveva žalost, da toliko ljudi izredno študira, tako se v omenjenem prispevku ne dotikam teme, katere aktualnosti pa ne zanikam, o usmerjenosti, oziroma družbeni potrebnosti rednega študija in njegovem trajanju. Očitno je, da se pri branju sestavka niste dovolj poglobili, saj je ost uperjena proti kopičenju določenih profilov strokovnjakov, načinu izbire študija in pa, tu gre res za višjo upravno šolo, dejstvu, da po-nekje nekritično povečujejo število študentov ob delu, ne da bi povečali tudi druge zmogljivosti.
Boris Kutin,
Ljubljana
Prezgodnja brezčasnost
Delo, 21. januarja, 26. februarja in 5. marca
Tov. Pirnat mi v demagoškem spisu, kjer samovoljno izdvaja posamezne dele mojega besedila in jih interpretira po svoje (npr. nikjer nisem pisal, kakšen naj bi slikar bil!), očita »odsotnost pristne, iskrene prizadetosti«. Odsotnost pristne, iskrene prizadetosti sem'opazil tudi v njegovem branju teksta v Sternenovem katalogu.
Jure Mikuž,
Zagreb
Dvojno poslanstvo
Delo, 9. marca
Kot nekoliko zapoznelo »darilo« za 8. marec, dan, ki naj bi pripomogel k osveščanju ženske in vse družbe ter prispeval k osvobajanju stoletja najbolj zatiranega dela človeštva in ko naj bi temeljiteje razmišljali, kako bomo odstranjevali tradicionalizem v družbeni zavesti, ki najbolj zavira to osvobajanje, nas je presenetil članek kritika in novinarja Jožeta Snoja v »Delu« 9. marca, v katerem napoveduje ženskam v socialistični družbi (saj vendar živimo v socialistični družbi!), milo rečeno, popolno degradacijo kot človeškega bitja in kot osebnosti. Po njegovi trditvi, kot se da razbrati iz članka »Dvojno poslanstvo«, se ženske ne bomo do konca osvobodile, dokler ne bo omogočena laboratorijska produkcija otrok, žensko, ki je ekonomsko in duhovno osamosvojena, bremeni, kot trdi Jože Snoj, temeljno nezadovoljstvo, ki je komaj razrešljivo, ker se ta njena ekonomska in duhovna osvobojenost nikakor ne more skladati z njeno naravno vlogo, z materinstvom; skratka, vse to je za ženske nezdružljivo, oziroma eno v škodo drugega. Izhod je torej po mnenju pisca edino, in to tudi v naši družbi kljub viziji njene humanizacije itd., laboratorijska produkcija otrok.
Vidiki znanstvenega socializma, na katerih gradimo naš družbeni in ekonomski razvoj in ki vsebujejo tudi in zlasti osvoboditev človeka, so seveda o teh vprašanjih popolnoma drugačni in nimajo z razmišljanjem J. S. ničesar skupnega.
V čigavem imenu torej govori pisec in čigava stališča zastopa na straneh glasila SZDL?
Gotovo ne v imenu žensk in moških oziroma družin, v katerih so že znali in zmogli urediti medsebojne odnose tako, da je lahko ženska kljub materinstvu duhovno in ekonomsko samostojna. Nosečnost in rojstvo otro-
Zoran Kržišnik
Likovno življenje v helsinškem duhu
Helsinška sklepna listina, ki tako zgovorno izpričuje skupno — četudi različno niansirano — zavest evropskih narodov in držav o njihovi sovisnosti in iz tega izvirajoči neogibnosti vsebinsko bogatejših medsebojnih odnosov, ki jih je treba postaviti na bazo zaupanja, porajajočega se tudi iz vzajemnega spoznavanja in informacije, se za človeka, ki prizadeto spremlja življenje naše družbe na likovnem področju, bere zgolj kot vnovična, preciznejša formulacija že zdavnaj znanih in v praksi preverjenih stvari.
Gotovo, ta listina in predvsem diskusije, ki so jo pripravljale udeleženke, že samo dejstvo, da so sedeli vodilni možje Evrope za skupno mizo z namenom, z dokumenti potrditi temeljno spoznanje o nujnosti mirnega sožitja in mednarodnega sodelovanja kot pogojev za obstoj današnjega in oblikovanje jutrišnjega sveta, pomeni zgodovinsko prelomnico; njenega pomena celo še ne moremo do kraja oceniti, za tako velike in daljnosežne stvari gre. Izrisuje pa se že vrsta posledic sprejetih sklepov in bolj ko se bliža beograjsko srečanje, bolj je videti, kot bi vsaj nekaterim med njimi manjkala prav bistvena sestavina helsinškega duha, namreč medsebojno zaupanje in dobra vera.
Področje umetnosti je tisto, kjer je mogoče nesporazume najprej in razmeroma najlaže odpraviti; celo laže kot pri športu, ker se merjenje sil v umetnosti odvija na drugi ravni in manj boleče. Naravno je tedaj, da se je v naši družbi, ki o njej upravičeno lahko trdimo, da se tri desetletja giblje v smeri helsinških sklepov (in je bila nedvomno močan faktor pri dozorevanju Evrope do spoznanj, ki so jim za podlago), zelo zgodaj začela med drugim na likovnem področju dejavnost, ki je povsem v njihovem duhu in na kateri je mogoče videti, kako v praksi načela o sožitju na podlagi medsebojnega spoznavanja, informiranja in zaupanja delujejo.
V ledino je zaorala prva mednarodna grafična razstava leta 1955 v Ljubljani, ki je v napetem ozračju hladne vojne povabila in zbrala pod isto streho dela grafičnih umetnikov Zahoda in Vzhoda z jasno izraženim namenom, konfrontirati vse smeri in šole, ki oblikujejo sočasni grafični izraz. To se je zgodilo v prepričanju, da samo popolna informacija o vsem, kar v danem trenutku nastaja, lahko prinese vednost o resnični vsebini sodobnega umetnostnega snovanja in s tem o globlji vsebini življenja današnjega človeka, njegovih travmah in preokupaciji, njegovi svobodi m nesvobodi.
Razstava je bila prva v vrsti manifestacij, ki so — pač na likovnem področju — sprožile in vzdrževale ustvarjalni dialog med različnimi pogledi in načini; dialog, ki je nujen za boljše medsebojno
spoznavanje, za razčiščevanje per-tinentnih vprašanj in premagovanje najrazličnejših šibkosti; nujen oelo, kadar se spopadata diametralno nasprotni si stališči, ki se drugo drugemu nista pripravljena ukloniti. Dialog pokaže vsaj pot, kako morata obstajati drugo ob drugem, pri čemer pride sčasoma do modifikacij togih pogledov in do novega dialoga na naslednjem zavoju vibe. Vse to je pozitivno, je v duhu vsebinsko bogatejših medčloveških in mednarodnih odnosov, medtem ko je izogibanje ali dušitev takšnega dialoga pot k zamro-čenosti, samoomejevanju, nesporazumom in konfliktom in končno k osamitvi, ki pomeni ustvarjalni propad, saj je umetnost kakor življenje neprestano sprejemanje in oddajanje pobud — po možnosti obogatenih z lastnimi spoznanji.
Prva mednarodna grafična raz-stva je v trenutku, ko so bili stiki med dvema polutama sveta mučno šibki in skoraj pretrgani, napotila obema stranema svoj osvešču-joči poziv in obe sta ga slišali in se odzvali; se odzvali s pripravljenostjo, ki je znova potrdila veliko — v helsinških sklepih spet in spet poudarjeno resnico —, da se človeštvo zaveda svoje skupne usode in čuti tisto prvinsko solidarnost, ki se pač rada pritaji ob dnevnem zasledovanju posamičnih trenutnih koristi, se pa zmeraj spet izkaže, denimo, ob elementarnih nesrečah, in se nanjo redko kdaj obrnemo zaman, če gre za vredno stvar in je naš poziv bona fide. To je tista solidarnost, ki nanjo opiramo svoje upanje za jutrišnji dan.
Kako močne so bile na sprtih straneh sile, ki so ..si želele vzpo-r staviti stik — čeprav tipaje in na omenjenem področju — dokazuje število mednarodnih manifestacij, ki so sledile jugoslovanskemu poskusu in ga uspešno ponovile. Lahko rečemo, da se je danes dialog na likovni ravni naravnost razbohotil, vrsta - mednarodnih grafičnih bienalov je prvotno misel o soočenju Zahoda in Vzhoda prevzela, jo razpredla in razširila. Velja, da gre pri tem za najhitreje odzivno in najbolj »demokratično« umetnostno vejo, ki je v smislu, v kakršnem nastopa danes, nova; in da je burni razvoj grafične zvrstni in njena internacionalna gibljivost prav klasičen zgled tistega posredovanja izmenjave kulturnih dobrin, neprisiljenega, dobrodošlega in v primerjavi s prejšnjim mrtvilom eksplozivnega, kakršnega priporoča (med drugim) »tretja košarica« sklepne listine.	,
Vendar naše slovensko jugoslovansko okolje, nista bila samo stičišče, kjer sta se naključno srečala umetniški potencial vzhodnih in zahodnih nacij: na nevtralen teritorij, kjer do srečanja pač lahko pride, temveč aktiven spodbujevalec dogajanja, oaze v puščavi tedanjih togo vase se zapirajočih družbenih sistemov, kjer je ustvarjalna misel in revolucionarna
vodja množic dejansko ustvarila takšno družbeno stvarnost in duhovno klico, da sta bila mogoča odkrito soočanje in odprt dvogovor.
In pozitivne posledice tega so se pokazale tako rekoč pri priči tako v mednarodnem kot v domačem likovnem življenju. Iskra, ki se je ukresala pri stiku, se je razplamtela v ogenj navdušenega grafičnega snovanja, in jugoslovanski grafični listi, posebej pa še dosežki tako imenovane ljubljanske grafične šole, so postali pojem v mednarodnem likovnem življenju; na neštetih razstavah, ki so se jih po svetu udeležili, pa pravcati ambasadorji nove Jugoslavije, živa priča njene vitalnosti, kreativnosti, bogastva njenih kultur, svobode njenega umetniškega ustvarjanja.
Vsakršna svoboda v civilizirani družbi, tudi umetniška, je kajpada kvalificirana svoboda, njen izraz in oblika sta vplivana od ustroja in življenja družbe, iz katere umetnost raste in spet sama nanjo vpliva. Umetnost ne nastaja v praznem prostoru, niti pod steklenim zvoncem v rastlinjaku, tudi tedaj ne, kadar ne uživa samo ustvarjalne svobode, temveč družba to svobodo celo zavestno ščiti. Zdrava, sveža, klena ustvarjalnost, tista, ki v resnici nekaj velja in se tudi mednarodno uveljavlja, je za svoje klitje nujno vezana na realna tla, relna v vsakem pomenu besede, regionalnem, nacionalnem in socialnem, živi stiki z zunanjim svetom jo bogate z idejami in ji dajejo potrebno možnost primerjanja, žlahtnega tekmovanja, toda zares uspe samo, če je »avtohtona«. To pa se pravi, da je sama po sebi nosilka in posredovalka najboljših sokov regije in družbe, iz katere izvira. Posnemalska umetnost, tudi če posnema najboljše zglede, ali umetnost, ki skuša služiti »naročilu« trenutne politične akcije, za ustvarjalni dialog na mednarodni ravni nima vrednosti in v času tako lahko dostopnih reprodukcij izvirnikov in tako širokih možnosti za bogatenje zavesti vsakega človeka tudi doma nima prave vloge. Razvoj je danes na vseh področjih hiter; posnemovalci šepajo nujno zadaj; tisto, kar velja v celoti podpreti, so najbolj avtentične, sveže sile, katerih delovanje ustvarjalno spreminja našo kulturno atmosfero in ki so zmožne za zaželeni razgovor s svetom, ki zanj nočemo — in na srečo nikakor nismo prisiljeni — sprejeti, da bi bil zgolj enostranski, samo sprejemanje z naše strani in nič dajanja.
Ta hip je tudi na likovnem (kot na idejnem in političnem) področju stanje ravno nasprotno. Na tem smo, da z realizacijo znova prehitimo eno zgolj nakazanih idej helsinške »tretje košarice«, ki govori o zbirališčih, »bankah« za informacije o posameznih kulturnih dejavnostih. V mislih nam je mednarodni grafični center, zamišljen kot naslednja stopnja razvoja, ki se je začel z mednarodno grafično
razstavo, središče, ki bo ne samo razstavišče in depozit, »banka« reprezentativnih listov sodobne svetovne grafike in ne samo priložnost za enkratno srečanje, temveč kraj trajnejšega sodelovanja in izmenjav med odličnimi ustvarjalci in teoretiki. Predvsem pa bo tudi priložnost za umetnike v svetovni areni še ne uveljavljenih sredin, umetnike dežel v razvoju, ki trenutno nimajo širokih možnosti za izpopolnjevanje in uveljavljanje, da s svojo svežo silo obogate skupni vzorec grafičnega ustvarjanja in so sami deležni vseh prednosti, ki jih prinaša nenasilno, enakopravno soočanje kultur, tradicij in ustvarjalnih načinov.
Svoboda in odprtost, ki karak-terizirata naše likovno življenje, visoka kvalitetna raven, ki so jo nekateri umetniki dosegli, so samo-gibno ponesle v svet prepričljivejšo podobo naše družbene resničnosti, kot jo more govorjena ali pisana dipmomatova, časnikarjeva ali gospodarstvenikova beseda. Očitna svoboda umetniškega ustvarjanja je preoblikovala sodbe, ki so si jih daljni bratranci ustvarili o razmerah v Jugoslaviji — za jubilej pripravljena razstava v ZDA ali, pred tem, razstava v Tokiu, sta pomenili v tem pogledu pravcati pretres. In to nam po drugi plati daje možnost, da s primerno tehtnostjo iznašamo in uveljavljamo svoje predloge tudi, kadar gre za organizacijska vprašanja mednarodnega likovnega življenja. Maja nas v tem pogledu čaka preskušnja na kongresu ICOM, mednarodnega muzejskega komiteja in njegove posebno zanimive sekcije CIMAM, centra muzejev moderne umetnosti. Kongres bo iz taktičnih razlogov verjetno pustil ideološka razčiščevanja ob strani, pač pa bo poskušal praktično rešiti vprašanje, kako vzpostaviti konstruktiven dialog in izmenjavanje dobrin na področju sodobne umetnosti, helsinške teze, ki nam je posebno blizu in ki imamo v njenem izvajanju že vrsto pozitivnih izkušenj.
Vse navedeno je jasno nekaj misli, nekaj paberkov z enega izmed področij, ki sodijo v helsinško »tretjo košarico«. Niti ne zajema našega likovnega življenja v celoti (opustilo je najvažnejši del: uveljavljanje likovne umetnosti doma, odpravljanje belih lis geografsko in v zavesti, ustvarjalnosti in poznavanju delovnega človeka) in je tudi v mednarodnih stikih omenilo samo tisto, kar je z vidika Helsinkov in Beograda posebej zanimivo. Vendar pa je menda razvidno, da je v smislu helsinške listine to področje dobro zastavilo in doseglo že danes dovolj ugoden in odgovoren položaj. To je gotovo zasluga vztrajnosti, pridnosti, kreativnosti, svežine in nepokvarjenosti likovnih umetnikov, ki se ne vdinjajo trenutku. Je pa hkrati globlje pogojeno, je razu!tat pravilno zastavljene poti in normalne, neovirane rasti v družbi, ki je ponosna na to, da je družba novih razsežnosti.
ka (poslanstvo družine) v tako urejenih odnosih, ko tudi oče prevzema skrb za nego in vzgojo otroka, ženske ne ovirata, da ne bi mogla spremljati hitrih sprememb v svoji stroki — v poklicu in tudi na svojem področju vsestransko napredovati.
v
Prav tako ne govori v imenu tistih, ki trdno verujemo v vsestranski napredek in predvsem v nadaljnjo humanizacijo naše družbe. Nositi, roditi in tudi dojiti otroka je posebna biološka funkcija ženske in v drugačnih medsebojnih odnosih v družini in družbi bodo ženske to funkcijo še vedno z veseljem opravljale. Pisec namreč pozablja, da se poleg vseh drugih družbenih sprememb vse manj sramežljivo uveljavlja tudi OČETOVSTVO. Očetovstvo v pravem pomenu besede. Z zaposlitvijo ženske — žene oče ni več edini dejavnik ekonomskega obstoja družine. Torej je prav, da prevzema tudi oče vse bolj dvojno poslanstvo ali dvojno obremenitev poklicnega dela in očetovstva in deli z žčno skrb za nego in vzgojo otrok in dobro počutje v družini itd., saj to danes žensko obremenjuje bolj kot nosečnost in rojstvo otroka.
V dialektičnem razvoju takih odnosov se nujno spreminjajo psihološka in sociološka spoznanja o odnosih v družini, ki so doslej temeljila bolj ali manj zgolj na opazovanju odnosov v meščanski družini. Z veseljem že danes opažamo spremembe v miselnosti in ravnanju moških in žensk, ki pa se morajo, žal, spopadati s številnimi primeri nerazumevanja v svojem okolju in, kar je zlasti boleče, tudi na delovnem mestu.
Vendar nikomur ne bo uspelo spremeniti toka našega družbenega razvoja, katerega cilji gotovo niso takšni,
kot jih napoveduje J. S. S takšnimi stališči, kot jih je izrazil v prispevku »Dvojno poslanstvo«, pa se je pisec postajni samo v vrsto onih, ki poskušajo humanizacijo odnosov med ljudmi in še posebej v družini zavirati.
Mira Valtl,
Slovenj Gradec
Zakaj tako krvava Marija
Delo, 3. in 26. februarja ter 5. in 12. marca
Z zanimanjem sem prebirala v Delu komentarje in mnenja o Maro-dičevi TV nadaljevanki »Marija«. Ne želim se kakorkoli dotikali kritičnih pripomb o tem delu, saj je kritika prav gotovo utemeljena, niti poudarjati dejstva, da si gledalci TV kvarimo okus ob mnogih zelo slabih uvoženih stvaritvah. Hotela bi podčrtati eno izmed pozitivnih strani dela, to je, da se je pisec scenarija lotil doslej dokaj zanemarjene teme iz NOB z dogodki, ki se niso odigravali na domačih tleh, temveč zunaj naših meja na sovražnem ozemlju.
Med neštetimi radijskimi in televizijskimi uprizoritvami, na temo NOB nismo zasledili podrobnejše pripovedi o usodah ljudi, ki jim je po večini življenje ugasnilo v taboriščih. Redki so se vrnili, saj je tujina skoraj onemogočila vsak pobeg. Vrnil se je, kdor je vzdržal pritisk nasilja, ni podlegel lakoti in bolezni, se psihično ni zlomil in je bil tako srečen, da ga »pomotoma« niso ustrelili. Vračali so se veči-
noma po dolgem tavanju skozi sovražno Evropo.
Toda, ali se moremo danes vživeti v čas med vojno in po njej, ko je marsikateri povratnik namesto dobrodošlice slišal vprašanje »Kako to, da si ostal živ« (gotovo si se spajdašil z Nemci), namesto da bi vprašali, kaj je preživel in kako? Videti je, kot da bi senca sumničenja legla na del naše zgodovine v koncentracijskih taboriščih. Zato bi bilo treba spregovoriti, pojasnjevati, razlagati in se izpovedovati. Toda ostal je sum, zavladala je tišina.
Nenadoma je pretrgal molk Maro-dič, ki je spregovoril o internirankah v nemškem koncentracijskem taborišču. Ni čudno, da je tema izzvala sozvočje pri tistih gledalcih, ki so sami preživeli internacijo. To mi je postalo jasno, ko sem prebrala v Delu pismo Linke Ksele, preživele borke legendarnega Pohorskega bataljona ter intemi-ranke koncentracijskega taborišča v Auschivitzu o temi »Marija«. Spominjam se je, ko sem bila kot prosvetna delavka prisotna njenim pogovorom z mladino in njeni zavzeti razlagi doživljajev ih dogodkov iz NOB. Pripisovati človeku njenega kova, da uživa ob grozljivih prizorih Marodičevega dela, bi bilo vse prej kot pošteno. Maro-dičeva pripoved, kakršnakoli je že, se je dotaknila bolečega mesta: končno je treba spregovoriti!
Tisti, ki se nimajo česa bati, tisti, ki so čisti in pošteni, želijo, da pride resnica na dan, vsa resnica o grozotah, da bodo zanamci znali prav ocenjevati žrtve za današnjo svobodo in da ne bo ostalo omadeževano njihovo skrito junaštvo.
Ema Robnik,
Maribor
Smejal sem se, ko sem prebral odgovor Mance Koširjeve na pismo v zvezi z dofnnevnimi nepravilnimi naglasi in prizvoki v izgovorjavi nemških oficirjev v nadaljevanki »Marija«. Vsaj enkrat se je nekdo opekel, saj so doslej skrbniki za lepo nemščino ali pa kak drug tuj jezik zelo uspešno nastopali v tisku, začenši od tistih, ki jih skrbi, ali je pravilno »Kitcbil« ali »Kicbihl«, pa do tistih, ki se čutijo kar nerodno osramočene, če se kdo ne zna po nemško našobiti, kadar izgovori kakšen Munchen. Pred kratkim sem bil na švedskem in poslušal pogovor njihovega znanega 'reporterja s smučarjem Klammerjem. Nemščine ne obvladam perfektno, čeprav sem se tega trdega jezika učil osem let, kljub temu pa sem opazil nekaj grobih napak, ko je govoril Šved. »Kako gledate na to v redakciji in kako v javnosti?« sem vprašal. »Mislimo, da je bolje imeti intervju v polomljeni nemščini, kot pa ga sploh ne imeti! Pri nas smo do tega tolerantni,« so mi odgovorili.
Tako! Pri nas pa bi radi imeli »O« in »U« s preglasom, po možnosti po-grkavanje pri »R«, da o »haben Sie zufrieden« sploh ne govorimo. Specialistov, ki jim krvavijo ušesa, posebej kadar gre za nemščino, se ne manjka, čeprav je priložnosti za pogovor v visoki nemščini pri nas vedno dovolj, saj Nemci prihajajo k nam trumoma, pa najsi gre za čas v vojni ali miru. Glede njihovega nastopanja na televiziji pa menim, da se zadnje čase sploh kar preveč pojavljajo na ekranu.
Mito Trefalt,
Ljubljana
Portret tedna
Bogdan
Norčič
Solidarnost z bodočimi rodovi
— Ali vam ne pravijo tudi drugače, ne samo Norčič?
»Ja, kličejo me tudi Norico... Veste, kaj je noro? Noro je misliti, da bi lahko še povečali velikanke. Pač, pač. zmerom se bodo našli oboji: tisti, ki bodo povečevali, in oni, ki bodo skakali. Ljudje so željni atrakcij, mar jim je. To je noro.«
Ko je v Planici skočil tiste strašne metre, je potem. ko je prišel na zemljo, rclcel, da je tulil. Tulil je zalo, ker se mu je zdelo, da »nikoli več ne bom prišel dol; gledal sem podse in videl merilce, kako so gledali gor k meni, in vedel sem, da mi ne morejo pomagati«. Bilo mu je, kot da leti z vrha stolpnice, »razletel se bom, sem pomislil«.
Zgodilo se mu je že podobno, nekoč se mu je takole v zraku odvrtelo vse njegovo življenje, kot film, pravi: »Letel sem na glavo, no, priletel sem na prsi, in vse dobre in slabe stvari, ki so se mi kdaj dogodile, so se mi zvrstile pred očmi: kako sem kot otrok padel z drevesa, kako sem si zlomil ključnico, kako sem imel avtomobilsko nesrečo.«
— Nič čustvenega?
»Nič.« Ves čas se mu smeji.
Poročiti se ne bi upal, kaj pa ima, sobico v tetini hiši, kup pokalov, dilce, kovčke in spalnico na obroke. »Včasih takole ležim in razmišljam,« njegovi vrstniki, 24-letni fantje imajo družine, nekateri si že zidajo hiše...
— Saj pri športu vendar ne morete zaslužiti?
»Ne, to ne, ampak če bi mi kaj omogočili, posodili, * potem bi pa jaz vračal in bi bili spet skupaj.« Včasih leži in premišljuje o Janezu Poldi, »jaz ga zastopim, zamišljam si tako, na mah so se odvrnili od njega proč...«
Po poklicu je elektrikar, uslužbenec kranjske Iskre. Pravi, da je plača, ki jo dobiva, pravzaprav podpora in da »jasno, v svojem poklicu prav nič ne napredujem, saj bom še pozabil to elektriko.«
Pozimi je na treningu šest mesecev, poleti vsak dan po tri ure, ko pride iz službe. »Ko sem teti pomagal obnavljati bajto, nekaj sem moral doma narediti, pa tudi edini moški sem v hiši, sem si trgal čas od treninga.«
Njegov oče je Prekmurec, »ko je bil mlad je bil nor na ,fuzbal\« in živi, vnovič poročen, v Kranju. »Na drugem koncu Kranja.« V Planici je bil ves čas, »vsak dan je prišel k meni«. Mama, Gorenjka, mu je umrla pred štirimi leti.
Teta mu je ta čas, ko je bil na turneji po Skandinaviji, razbila avto, prinza. To pove mimogrede in ves čas enako se mu smeji.
»Kadar je skakalec oženjen, mislim; nima več takšnih možnosti, da bi uspel, kot jih je imel prej. Gledam Loštreka in si vedno mislim, gotovo ga že vleče nazaj, k , ženi in otrokom.« S starši je drugače, oni so odgovorni zate, nisi ti odgovoren zanje. V šoli je samo enkrat zatajil zaradi skakanja, potem nikdar več, »in moji doma so tedaj vedeli, da mislim resno in da me nič več ne odvrne od tega«.
»Ko nisi več prost, ko nisi več brez bremen, jaz ne vem, mogoče si oni že na Startu mislijo, žena in otroci so spodaj, kaj če se mi kaj zgodi.«
Rečemo jim tudi »pogumni fantje«. »Spominjam se, kako sem se postavljal pred drugimi fanti, kar
naprej smo se šli, kdo bo kaj drugega, kaj drugače naredili«.
»Kakor hitro imam smučke na rami, vem, da se mi ne more nič zgoditi.«
— Dekleta zato ne skačejo, ker so manj pogumna?
»Ne, mislim, da ženske kratko in m.alo vedo, da bi v skakanju ne uživale, pa pač ne skačejo.« Pa tudi skačejo, tu in tam katera, in za eno od njih, ki jo je poznal, je mislil, »saj je ,pretegnjena9, priznam, da sem tako mislil, ampak si je morala tako misliti tudi ona, ker je kmalu odnehala.«
— Torej se s pogumom rodiš, se ga ne priučiš?
»V klub se vpiše petdeset fantov, ki hočejo skakati, skakala pa bosta največ dva od njih. Včasih si mislim, dovolj imam snega, ko pa preživim teden dni na suhem, že spet razmišljam, kam bi šel, da bi ga našel.«
O besedi zavist je rekel, da je prav dobro ne razume. In takoj na to: »Jaz v družbi prav rad naredim kakšen ,šou9. Enkrat smo nekje v Švici poslušali orkester in nehote sem začel pomagati dirigentu. Poklicali so me na oder, naj ga za šalo zamenjam, pa sem ga. Od takrat mi tam pravijo dirigent.«
— Zdi se, kot da imate nekatera življenjska načela že povsem izdelana ...
»Mi imamo veliko časa za pre-mišljanje. Ko ležem, navadno ne morem prav kmalu zaspati, pa premišljujem ...«
Zelo ga zanimajo zmaji, se pravi poleti z zmajem. Ko je bil prvič v letalu, je mislil, kako je mogoče, da vse to železje leti. Zdaj skače s smučmi avstrijske znamke, ne z Elanovimi. »Naj naši vidijo/ Kadar je treba izdelati dilce za Nemce, ni nikoli problemov, pri Jugoslovanih pa se zmerom zatakne. Premalo spoštujejo naš tekmovalni šport, to je, saj ne rečem, par dilc so nam res dali...«
— Pa povejte, ali dobite od Avstrijcev tudi denar?
»To pa res ne, le človeka, ki hodi z mano in mi maže smuči.«
— Kako pa gledajo na to kolegi,
ko imate oprodo?
»Kako, od nekdaj si vsi želimo, da bi imeli tako imenovane mazače, da bi nas pred tekmami ne skrbelo, kakšen sneg bo, kakšne maže bomo potrebovali, če smo sploh vedeli, kakšne... Stenmarku je pa Elan lahko priskrbel takšnega mazača.«
— Videli so vas, da ste prodajali svoje slike z avtogramom. Za deset dinarjev.
»Dobro, da ste vprašali. To so bile nalepke, ki so jih fantje, moji sosedje naredili na lastno pest, iz navdušenja. Prodajali so jih po 5 dinarjev. Prodajal sem jih tudi jaz, pa ne vem, če so pokrili stroške.«
Tudi to, da je edini imel svojo sobo, je drugače, kot si mislite. »Zadnji sem prišel, nič drugega ni bilo.«
Za tiste, ki so boljši od njega, pravi, so že bolj garali, da so to dosegli, če pa misli drugače, »mu pa kar v ,fris9 rečem, že, že, ampak jaz sem boljši od tebe«. In dejstvo, da je dober, razloži takole: »Ko sem ugotovil, da moram občinstvu na tekmi pokazati le toliko, kot zmorem, le to, kar znam, se mi je odprlo. Prej sem hotel zmeraj nekaj več, pa mi je vsakič spodletelo, potem se pa kesal...«
Vesna Marinčič
Kulturni vidik okolja premalo poudarjamo
Gotovo je v Sloveniji največji uspeh dosedanjih prizadevanj za zaščito človekovega okolja v tem, da šo pokazala njegovo pojavnost in vplivnost kot dejavnik, ki ima lahko, odvisno od družbenega reagiranja nanj, omejevalno vlogo v družbeni reprodukciji, lahko pa postane spodbuda posebne vrste tako za napredek gospodarstva kot za bogatitev družbenega življenja. Moč teorije in prakse našega družbenega razvoja je prav v tem, da je sposobna vsak razvojni pojav oceniti v njegovem objektivnem bistvu» na drugi strani pa pokazati rešitve, ki znajo tudi za razvoj omejujoče pojave spremeniti v spodbudo za nova razvojna prizadevanja.
Najprej je naša javnost spoznavala pojave onesnaževanja in razvrednotenja človekovega okolja kot konflikt med zahtevami nenehno napredujoče tehnologije in prizadevanjem za zaščito naravnih vrednot in kulturne dediščine, kot konflikt, v katerem bi morala vedno ena stran ali zmagati ali podleči. Tako nasprotovanje brez pomiritve je večkrat zašlo v ocene, da konflikta zaradi njegove fizične vztrajnosti ni mogoče premagati, ne da bi se prizadeti znašli na dveh ločenih bregeh iste vode. Nič ni nepričakovanega v tem, da je vse to nemalokrat dobilo politično barvo v preizkušanju, katera stran bolje razume vsebino in smotre poti v socializem, ali tista, ki se bolj zaveda, da brez gospodarskega napredka tudi dobrega življenjskega okolja ni, ali ona, ki bolj vztrajno brani same vrednote človekovega okolja.
Bolj temeljite raziskave ogroženosti dobrin splošnega pomena in razvrednotenja človekovega okolja pa pokažejo, da je prav to nasprotje moč spreobrniti v novega pobudnika tistih sestavin gospodarskega razvoja, ki smo jih zaradi njihovih lastnih zakonitosti in družbenih smotrov že prej vgradili v strategijo našega gospodarskega in družbenega razvoja.
Slovenija je dežela skromnih naravnih virov. Med dobrinami splošnega pomena, kot jih našteva ustava: zemlja, gozd, voda, morje, morska obala, rude in druga naravna bogastva, imamo v Sloveniji le v gozdu razsežnosti, ki so strateškega pomena za narodno gospodarstvo. Med naravna bogastva danes ne štejemo le zemlje in rudnih bogastev, marveč tudi prostor, vodo in zrak, ki so nekoč veljali za neizčrpne.
Ker je za obnovo naravnih virov in varstva okolja potrebno delo, sodobni ekonomisti priporočajo novo razlago in uporabo zakona vrednosti v tem smislu, da je treba tudi naravne vire prišteti k družbenemu kapitalu, ceni pr izvodov pa stroške njegovega obnavljanja. Hkrati priporočajo solidarnost sodobnikov z bodočimi rodovi in svarijo pred tem, da bi bodočim rodovom zapustili le pozidano obdelovalno zemljo, prazne rudnike, izčrpane vodne sile in onesnažene zaloge pitne vode. Naša razvojna prizadevanja so bila vselej naravnana proti dolgoročnim ciljem. Zdaj je treba v tako naravnanost vgraditi tudi dolgoročno gospodarjenje z naravnimi
viri.	.
Ustava govori o naravnih in z delom ustvarjenih dobrinah splošnega pomena in vrednotah okolja. Kulturni vidik okolja premalo poudarjamo. Tudi kulturo delovnega mesta. Sploh je več zaskrbljenosti zaradi, nezadostnega spoštovanja kulturne dediščine kot pa zaradi kulture naših lastnih dejanj. Tudi ta bodo nekoč — ali pa ne bodo — kulturna dediščina. Kulturna raven prebivanja v soseskah in stanovanjskih skupnostih daleč zaostaja za vrednotami samoupravnih odnosov. Upoštevajoč človeške smotre samoupravnih odnosov v krajevni skupnosti, lahko rečemo, da za te smotre ne morejo biti vsakršne oblike stanovanjske izgradnje enako dobre, pa čeprav se morajo prebivalci dostikrat zadovoljiti samo s streho nad glavo. Čut za kulturno dediščino naj razpne svoj vpliv v kulturno sedanjost in kulturno prihodnost.
ni ekstenzivna zaradi prevelikega zaupanja v surovinsko osnovo, marveč ekstenzivna zaradi razdrobljenosti dela, pa tudi vprašanja, kako bomo povzeli vzporeden korak s sodobno tehniko in tehnologijo in sodobno organizacijo proizvodnje. Aid z ekstenzivno naravnanostjo industrije, z naravnanostjo, ki nima nikoli dovolj energije, surovin in delovne sile, industrijo, ki si nenehno povečuje maso reprodukcijskega materiala, s tem pa tudi maso odpadkov, ki bremenijo okolje, ali pa z razvojno naravnanostjo v in-tenzifikacijo industrijske proizvodnje, ki pri večji udeležbi minulega in živega umskega dela, pri isti ali celo skromnejši materialni bilanci, ob vračanju odpadkov v neprekinjeni krog materialne reprodukcije in ob isti delovni sili ustvarja več in več, ne da bi povečevala pritisk na dobrine splošnega pomena im vrednote človekovega okolja? Ta, za Slovenijo velika alternativa enako in hkrati ustreza opozorilu na skromnost surovinske osnove kot na zahteve po varstvu okolja, še več, alternativa ne terja takega odgovora samo zaradi skromne surovinske osnove in zaradi pritiska ekstenzivne industrije na vrednote okolja, marveč tudi zato, ker se bo slovenska industrija vse bolj srečevala z izdelki visoko razvite tehnologije, a ne bo konkurenčna, če ne bo upoštevala vidika varstva okolja, ki je vse bolj tudi merilo za uspeh na tržišču.
Znanstveno delo in integracija v proizvodnji
Ko smo se v gospodarski zbornici srečali s proizvajalci opreme in sredstev za aktivno varstvo okolja, sta v razpravi prevladovali dve ugotovitvi: prvič, brez večje udeležbe znanstvenega dela ni napredne tehnologije v smislu aktivne zaščite okolja in drugič, brez sporazumevanja v delitvi in integraciji dela ni pričakovati večjih uspehov v proizvodnji opreme in sredstev za aktivno zaščito okolja. Pri tem pa se obnašamo kot vrtičkarji, so ponavljali razpravi j alei.
Če take kritične ugotovitve pridejo iz same proizvodnje, so vredne toliko več. če izvršni svet pripravlja zakon o ravnanju z odpadki, ne dela uega samo zaradi bolj čistega okolja, marveč utira pot novi in perspektivni reciklažni tehnologiji, to je tehnologiji vračanja odpadkov in dotrajanih proizvodov kot sekundarnih surovin v krožne tokove materialne reprodukcije ali naravnega presnavljanja. Mnenja, da se bo treba * ped pritiskom razvrednotenja okolja odreči posameznim sestavinam gospodarskega napredka, pomenijo nezaupanje v znanost in tehnologijo. Znanost industrijske revolucije, ki ni poznala razvrednotenja okolja, ima za seboj dvestoletni razvoj. Razvoj tehnologije, ki naj komplementarno sodeluje z naravo pa se je komaj začel! če smo sto let za osrednjim tokom industrijske revolucije, pa začenja naša znanost raziskovanje okolju naklonjene tehnologije hkrati z znanostjo tehnološko visoko razvitih dežel.
Med proizvodnjo in porabo
Pri branju poročil o tem, kako gospodarstvo odgovarja na zahteve po varstvu okolja ,se ni mogoče znebiti vtisa, da moramo računati z zadržanostjo organizacij združenega dela pred nalogami, ki jih terjata smotrno gospodarjenje z naravnimi viri in varstvo okolja. V analizi vključitve varstva okolja v srednjeročne plane be-remo, da je le 47 od 80 vprašanih organizacij združenega dela odgovorilo na anketo, česa so se v okviru svoje organizacije lotile v prid varstva okolja. Tako zadržanost si ni mogoče razlagati drugače kot z bojaznijo, da bi obveznosti do varstva okolja pomenile zahtevne investicije, nove stroške proizvodnje, nov pritisk družbene režije in splošne porabe na ekonomiko združenega dela .Nobene koristi ne bi imeli od tega, če bi hoteli spregledati to zadržanost.
Že obremenjena proizvodna tehnologija
Kakor je lakota najboljši spodbujevalec pridelovanja hrane, tako pogosto postaja onesnaževanje in razvrednotenj e okolja spodbujevalec tehnološkega razvoja. Danes je veljavno prepričanje, da bo tehnologija, ki ne upošteva v svojem razvoju vidika varstva okolja, zaostala kot taka, ne pa samo kar zadeva varstvo okolja. Proizvodna tehnologija, kakršno ima naše gospodarstvo, je še obremenjena z neznanjem in postopki iz časov, ko še ni bila pod pritiskom zahtev po upoštevanju zaščite okolja. To jo je na eni strani uspavalo, na drugi pa gnalo v današnja nasprotja z okoljem. Rekonstrukcija in preusmeritev te tehnologije je kajpak dolg proces, a prav tu je polje, kjer se po vsem izrečenem bije hkratna bitka za tehnološki napredek in za zavarovanje vrednot okolja človekovega dela in prebivanja.
Pojavnost razvrednotenja okolja in izčrpavanja naravnih virov, kd so nekoč veljali za neizčrpne, s svoje strani narekuje vprašanje, kako bomo v Sloveniji presegli ekstenzivno naravnanost gospodarskega razvoja, ki pa
V dokumentih je neštetokrat poudarjeno, da je tTeba razvrednotenje in varstvo okolja obravnavati kot integralni del družbene reprodukcije. VendaT pa se problemi rešujejo tam, kjer sta si proizvodna osnova in splošna poraba najbližja, kjer si subjekti združenega dela in družbenega življenja tako rekoč vsak dan gledajo iz oči v oči in so fizično prisiljeni sporazumevati se med seboj. Dovoljujem si trditi, da ne smemo pričakovati bistvenih premikov v prid ekonomskim ravnotežjem v varstvu okolja, če večje potrebe v porabi ne bodo pomenile tudi povečanje produktivnosti in proizvodnje ter njenega dohodka v združenem delu.
Kakor je bilo varstvo pri delu najprej strošek proizvodnje, potem pa nova proizvajalna veja, in kakor sta se zaščita pri delu in proizvodnja sredstev za to zaščito pokazali v večji produktivnosti dela in večjem dohodku, tako je tudi z aktivnim varstvom okolja. Tudi tega ni brez ustreznega orodja. In kakor danes zaščita okolja pomeni strošek delovne organizacije, bo jutri, ko bo preizkušeno zaščitno orodje, ponudila drugim, njen dohodek.
Le tak organski spoj med neposredno proizvodnjo, med raziskovalnim delom in planiranjem, med osnovnimi celicami združenega dela in samoupravnimi nosilci raziskovanja, planiranja in upravljanja lahko preseže tudi na področju varstva okolja nesorazmerja med proizvodnjo in porabo, nesorazmerja, ki se neprestano vsiljujejo skupni ekonomiki družbene in biološke reprodukcije. Zato je treba samoupravnemu sporazumevanju in dogovarjanju med temeljnimi organizacijami združenega dela na eni strani ter krajevnimi skupnostmi in družbenopolitičnimi skupnostmi na drugi strani priznavati prednost pred ustanavljanjem samoupravnih skupnosti za varstvo okolja, ki pri zadostnem spoštovanju sprejetih obveznosti niti niso potrebne.
Nasprotja in pomiritve v prostorskem razvoju
V bistvu velja alternativa o razvojni usmerjenosti slovenskega gospodarstva tudi za usmerjeno prostorsko delitev dela, prebivanja in rekreacije in pa za prostorsko in urbanistično planiranje. Tam se bije tretji boj za aktivno varstvo okolja, ki pa tudi tu ni brez zaveznikov. Opustili smo prve rudnike. Naši gozdovi se površinsko širijo, njihov kvalitetni del pa oži. Obdelovalna zemlja in rezervati za pitno vodo so ogroženi z vseh strani. Upoštevajoč prostorska razmerja teh pojavov, se je težko znebiti vtisa, da semkaj še ni poseglo planiranje, da zemljiška politika, politika odpravljanja podrazvitosti ter politika urbanizacije še niso komplementarni deli strategije prostorskega razvoja. Skratka, tu bolj vlada stihija kot pa organizirana družbena vo-
lia
'm res je tako: deset let govorimo o načrtovanju prostorskega razvoja Slovenije, a prostorska nasprotja se razrešujejo po logiki močnejšega, ne pa po rezultatih raziskovalnega dela in po prepričljivosti predlaganih rešitev: enkrat prevlada gospodarska korist, drugič koristi varstva okolja, a ne zaradi prepričevalnosti enega ali drugega vidika, marveč zaradi večje ali manjše moči tistih, ki jih branijo. Nadaljevati tako pot premagancev in zmagovalcev je toliiko kot preda-iati se stihiji trenutnih in nedomišljenih odločitev, ki imajo lahko dolgoročne posledice.
In vendar so poti pomiritve tudi tu Kadar jih ni mogoče izmeriti in izračunati, se morajo najti v sistemu našega samoupravnega življenja, ki se bolj kot po čemerkoli drugem odlikuje po premagovanju različnih, a v bistvu enotnih interesov delovnih ljudi, ljudi, ki jim je zajamčena pravica in dolžnost prebivati in delati v zdravem okolju takrat, ko so na delovnem mestu, in takrat, ko obnavljajo
in razvijajo svoje zdravje in svoje delovne sposobnosti. Kakor so družbeni interesi v svojem razvojnem bistvu in razvojnih smotrih istovetni, pa neogibno prihajajo v nasprotja takrat, ko se srečujejo v različnih prostorskih in časovnih razmerjih, v katerih je različen tudi položaj delovnega človeka kot delavca, kot občana in krajana, kot proizvajalca in potrošnika, kot onesnaževalca in uživalca vrednot okolja.
Ker se prav tako kot ekonomske in tehnološke zakonitosti združenega dela tudi zakonitosti biološke reprodukcije in pojavnosti razvrednotenja okolja ne menijo za administrativne razmejitve in ker dostikrat neogibnim in z drugih strani upravičenim prostorskim razmejitvam dodajamo še nove — kot je, na primer, delitev po območjih — ima politika gospodarjenja z naravnimi viri in varstva okolja moč, da prebija ovire, ki se samozadostno postavljajo na pot integracijskim gibanjem in dohodkovnim smotrom združenega dela.
Ljudje prebivajo v soseskah in krajevnih skupnostih, delajo v temeljnih organizacijah združenega dela, obnavljajo in razvijajo svoje zdravje in svoje delovne sposobnosti sredi naravnih in z delom ustvarjenih vrednot svojega okolja. Tu neogibno nastajajo mnoga nasprotja med položajem in interesi delovnih ljudi, nasprotja, ki so objektivno ugotovljiva, a jih v celoti ne morejo premagati tudi najbolj popolne družbene norme. Lahko pa se pomirjajo in usklajujejo v človeških odnosih, v skupnostih prebivanja in združenega dela, v samoupravnem sporazumevanju in družbenem dogovarjanju, čeprav je še navzoča miselnost, da je treba za okolje žrtvovati le družbeno, privatno pa je nedotakljivo tudi takrat, ko očitno nasprotuje zaščiti okolja.
Prav tam, kjer se skupni interesi delovnih ljudi srečujejo z objektivnimi nasprotji, kjer se interesi gospodarskega napredka ter interesi zdravega prebivanja in delovnega usposabljanja združujejo v istih samoupravnih subjektih, v krajevnih in občinskih skupnostih, v temeljnih organizacijah združenega dela, samoupravnih interesnih skupnostih in družbenopolitičnih skupnostih, povsod tam, kjer se sicer skupni interesi zaradi objektivnega vpliva razdvajajo na stran gospodarskega interesa in na stran zaščite okolja, so samoupravni sporazumi in družbeni dogovori, ki ne poznajo administrativne prostorske delitve, sredstvo, ki ob navzočnosti organizacij SZDL lahko premagajo ta, tudi najostrejša nasprotja. V premagovanju objektivnih nasprotij se pokaže človeški in družbeni subjekt kot aktivni sodelavec v biološki reprodukciji. To nd več samo zaščita okolja, marveč ustvarjanje novih kvalitet okolja. Ko odpovedo sicer konstruktivni mehanizmi ekonomskih zakonitosti, da bi samodejno uravnavali nasprotnosti med naravo in družbo, lahko samo razvita socialistična zavest, oprta na analizo objektivnih danosti, razreši dileme, odkod, po kateri poti in do kod je tehnološki poseg v naravne zakonitosti skladen s skupnimi interesi delovnih ljudi.
Ob navzočnosti SZDL v temeljnih organizacijah družbenega življenja in združenega dela se v polnem smislu uresničujejo pravice in dolžnosti prebivati in delati v zdravem življenjskem in delovnem okolju. Vse, kar bi se odtrgalo od tega temelja, in vse, kar temu temelju ne bi vračalo sadov, ki se tod porodijo, je vedno v nevarnosti, da se oddalji tudi od interesov ljudi, ki se znižujejo v temeljnih celicah družbenega življenja in združenega dela, da se oddalji od zavesti, ki tam nastaja, in od resnice, da s tem, ko premagujemo objektivna nasprotja družbenega razvoja, premagujemo tudi nasprotja v samem
sebi.
Marjan Tepina
Ta sestavek predsednika sveta za varstvo okolja dr. Marjana Tepine Je nekoliko skrajšan uvodni referat, ki ra Je avtor prebral na seji predsedstva RK SZDL Slovenije 18.
marca letos.
Varstvo okolja
*
H.
Zapisi o Titu in partiji
Marčni dogodki
1941. leta
Petar Stambolič: Srdit razredni spopad med vladajočo buržoazijo in demokratičnim gibanjem množic, katerega
hrbtenica je bila KPJ
Ob dveh velikih jubilejih — 40-let-nici, odkar je tovariš Tito prišel na čelo partije, in njegovem 85. rojstnem dnevu — pripovedujejo Titovi soborci in sodelavci o Titu, partiji, revoluciji. O marčni dogodkih 1941. leta, o delovanju KPJ in Tita govori posebej za Tanjug član predsedstva SFRJ in predsedstva CK ZKJ Petar Stambolič.	(Objavljamo nekoliko
skrajšano besedilo.)
Ob prebiranju nekaterih feljtonskih zapisov, ki niso pretendirali na to, da ba dogodkom 27. marca 1941. leta določili njihovo mesto v zgodovini, temveč so podajali samo faktografsko stran vojaškega udara, so se nekateri bralci jeli vpraševati: mar ni tedaj 27. marec stvar oficirske zarote in angleške obveščevalne službe? Nedavno je na neki slovesnosti nekemu tovarišu ušlo tole: »Naša sta 25. in 26. marec, 27. marec pa je oficirski.« To stališče je cinično formuliral ameriški polkovnik Donnovan z besedami: »Srbi se ne morejo sklicevati na 27. marec 1941. leta, ker smo to revolucijo kupili.«
Na 27. marec, čeprav je bilo o njem že veliko povedanega in napisanega, je vsekakor treba obujati spomin, pa ne zato, da bi dali odgovor na taka in podobna vprašanja in dileme, ker je to že storila zgodovina, marveč bolj zato, da bi opozorili na njegov dejanski pomen in vpliv, ki ga je imel na nadaljnje zgodovinske dogodke.
Dogodki 27. marca 1941. leta so predvsem pokazali, da so v političnih razmerjih sil v stari Jugoslaviji nastali veliki premiki v prid naprednim družbenim silam. Ta proces se je odrazil tudi v zavesti ljudstva, ki se je nenadoma spogledalo s surovo stvarnostjo — izdajstvom in kapitulacijo vladajoče buržoazije pred nemškim fašizmom.
Družbena, nacionalna in politična nasprotja, ki so v temeljih pretresla kraljevsko Jugoslavijo, so se po logiki notranjega razvoja in pod pritiskom mednarodnih dogodkov pred drugo svetovno vojno • zaostrila do skrajne meje, svoj vrh pa dosegla v dogodkih v zvezi s 27. marcem. Zato so ti dogodki nujno dobili v bistvu obliko srditega razrednega spopada med vladajočo buržoazijo in demokratičnim gibanjem množic, katerega hrbtenica je bila KPJ. Tako je 27. marec pomenil začetek tistega velikega zgodovinskega razpleta, ki se je izvršil v narodnoosvobodilnem boju in socialistični revoluciji.
Zaradi tega ne moremo razumeti bistva 27. marca, če ne upoštevamo tokov političnega dogajanja v Jugoslaviji med dvema vojnama, zlasti tistih neposredno pred njim.
Velikosrbska buržoazija je zaostrene ekonomske, politične, socialne in nacionalne probleme in odnose v Jugoslaviji skušala 1929. leta rešiti z diktaturo, s popolnim političnim brezpravjem ljudstva. To je bilo kratko, a težko obdobje zgodovine jugoslovanskih narodov. Delavski razred je trpel hudo, brezobzirno izkoriščanje, nanj so prevalili vse breme gospodarske krize. Njegov boj za zboljšanje svojega ekonomskega in političnega položaja so dušili s terorjem. Velika agrarna kriza, ki je povzročila, da so kmetijski proizvodi izgubili vsako ceno, je pahnila kmete v težaven in brezizhoden materialni in družbeni položaj. Tudi druge socialne plasti so živele v revščini in negotovosti.
Vladajoča buržoazija ni mogla niti ni hotela urejati narodnega vprašanja, enega ključnih političnih vprašanj bivše kraljevine. To je pokazal tudi ta. ko imenovani sporazum Cvetkovid-Ma-ček tik pred vojno. Dejansko je bila to pogodba med srbsko in hrvaško buržoazijo, z namenom, ublažiti ostrino neurejenega narodnega vprašanja kajti boj jugoslovanskih narodov za njihove narodnostne pravice in svobodo se je vedno bolj zaostroval. Spo razum Cvetkovid-Maček ni rešil niti enega izmed življenjskih vprašanj zatiranih jugoslovanskih narodov. Izhod iz zaostrenih protislovij je režim videl v odpravi že tako in tako zoženih političnih svoboščin, v surovem obračunu z vsemi, ki so se postavljali po robu politiki vladajočih vrhov. Buržoazija se je bala gibanja ljudskih množic in komunistov.
Politična zrelost partije
Čeprav so bili politiki združene opozicije za naslonitev na zahodne države, so po letu 1937 vneto nastopali proti akciji za obrambo države, češ da sovražnika ni treba izzivati, da si ni treba »nakopavati Hitlerjeve jeze« in podobno. Po drugi strani pa združena opozicija ni imela niti jasnega koncepta o tem, kako rešiti težavna gospodarska vprašanja in položaj delavskega razreda in kmetijstva. V resnici si s tem ni belila glave, razen ko je šlo za predvolilne parole. Nekateri izmed voditeljev meščanskih strank iz združene opozicije so bili za sporazum z Mačkom, s hrvaško buržoazijo, a ne da bi rešili bistvena vprašanja hrvatskega kot tudi drugih narodov in narodnosti Jugoslavije.
Samo komunistična partija se je resnično bojevala za ekonomske pravice delavskega razreda in kmetištva, za najširše politične svoboščine ljudstva, za enakopravnost vseh jugoslovanskih narodov, za obrambo neodvisnosti Jugoslavije. Partija si je razmeroma hitro opomogla od hudih udarcev, ki jih ji je prizadejala šestoja-nuarska diktatura 1929. leta. Organi zacije KPJ so se obnavljale, njihova politična dejavnost pa se je krepila in širila med množicami. Naraščal je ugled partije kot brezkompromisnega borca proti diktaturi in njen vpliv ne samo v delavskem razredu, ampak tu di v vrstah demokratične inteligence, kmetištva in zatiranih narodov. Sredi tridesetih let ni bilo na primer v Srbiji nobene politične akcije proti režimu, da ne bi v njej v večji ali manjši meri, ob odkritem ali tihem odporu političnih voditeljev opozicije, sodelovala komunistična partija.
Leta 1938 je vprašanje neodvisnosti države postalo osnovno politično vprašanje v kraljevini Jugoslaviji. S priključitvijo Avstrije so Hitlerjeve enote pritisnile na meje Jugoslavije. KPJ je spoznala vso nevarnost, ki je grozila neodvisnosti države. Opozorilo. je na izdajalsko naravo zunanje in notranje politike režima ter pozvala ljudstvo na boj proti reakcionarni politiki vlade in za obrambo neodvisnosti svoje države. Tako je v resoluciji CK KPJ iz decembra 1938. leta v tej zvezi med drugim rečeno:
»Glede na nevarnost, ki se bliža Jugoslaviji, je osnovna naloga KPJ spodbuditi in organizirati jugoslovanske narode v boju za obrambo nedeljivosti in neodvisnosti dežele, proti nemškim in italijanskim agresorjem in njihovim pomagačem. Potrebni pogoj za izpolnitev te naloge je, strmoglaviti protiljudsko Stojadinovičevo vlado in ustanoviti vlado narodne obrambe, ki. bo sposobna organizirati obrambo dežele in fašističnim agresorjem nuditi neuklonljiv odvor.«
Padec Stojadinovičeve vlade pa ni prinesel spremembe politike. Nova vlada Cv^tkovič-Maček je še poslabšala že tako in tako težaven položaj delovnih ljudi v mestih kakor tudi na vasi in je še bolj naskakovala revolucionarno gibanje. Po drugi strani pa je s tem, da se je naslonila na sile osi in omogočila vdor nemškega kapitala v jugoslovansko gospodarstvo, razširila sodelovanje s fašističnimi državami in neposredno ogrozila ne le gospodarsko neodvisnost, ampak tudi svobodo jugoslovanskih na rodov.
KPJ je nastopila zoper takšno politiko režima in se odločno postavila v bran neodvisnosti dežele. »Proleter« je v maju 1939. leta opozarjal:
»Poglavitno vprašanje naše notranje politike je dandanes obramba neodvisnosti države. Dolžnost vseh zavednih delavcev je torej, da so v prvih vrstah akcije za obrambo dežele... Dolžnost vsakega delavca je, da pojasnjuje množicam potrebo po obrambi neodvisnosti dežele... Fašistični imperialisti naj vedo, da jugoslovanski narodi ne bodo odstopili niti pedi svoje zemlje in da je delavski razred v tem boju pripravljen na vsako žrtev.«
Politika buržoazije na zunanjem področju je poglabljala politično in ekonomsko krizo v državi. Delavski razred je šel v oster boj za zboljšanje svojega ekonomskega položaja. V prvih vrstah tega boja so bili komunisti, ki so ga organizirali in vodili. KPJ je krepila svojo organizacijo in zveze z množicami. Spomnimo se stavk rudarjev v Trbovljah, na Jesenicah,
stavk tekstilnih delavcev v Zagrebu, Leskovcu, Varaždinu, Beogradu, delavcev v Trepči, nadalje v Skopju, Ljubljani in mnogih drugih krajih. Najbolj množične stavke, ki so se takrat odigrale v Beogradu, so bile: stavke več kot 10.000 gradbenih delavcev maja 1936. leta, nadalje stavka kakih 1.800 krojaških delavcev, stavka več tisoč delavcev letalske industrije spomladi 1940. leta, štrajki kovinarjev, tekstilcev, usnjarjev in drugih delavcev, Vse te stavke so bile temelj, na katerem se je utrjevala razredna enotnost in so se krepile sindikalne organizacije ter postajale vedno bolj množične.
Delavski razred je veliko prispeval tudi v boju za politične pravice delovnih ljudi, v akcijah za izpustitev političnih obsojencev iz zapora, proti belemu terorju, na volitvah v narodno skupščino 1938. leta, v boju proti koncentracijskim taboriščem, brezposelnosti, draginji in lakoti, v odporu proti napadom fašizma, na drugi strani pa v manifestacijah solidarnosti in prijateljstva s španskim, češkoslovaškim in francoskim ljudstvom, v množično izraženi želji jugoslovanskih narodov, da bi sklenili pogodbo o prijateljstvu in zavezništvu s Sovjetsko zvezo. Vsaka ofenziva buržoazije proti omenjemim in mnogim drugim akcijam partije in delavskega razreda je naletela na močno protiofenzivo revolucionarnega gibanja.
Čedalje večji vpliv partije
V juliju 1938. leta je Tito, ko je obvestil vodstvo Kominterne o stanju revolucionarnega gibanja v državi, pisal Wilhelmu Piecku, »... da stanje v državi ni preveč slabo. Lahko pa bi bilo tudi boljše, saj so danes pogoji zelo ugodni, ne glede na teror. Takih pogojev nismo imeli že od leta 1929.«
Dejansko se je s prihodom tovariša Tita na čelo partije 1937. leta začel proces njene konsolidacije, ideološke in organizacijske krepitve in utrjevanja. Pri tem je treba imeti pred očmi, da so Komunistično partijo Jugoslavije že od ustanovitve razdejali frakcijski boji, ki so hudo škodovali razvoju revolucionarnega gibanja Sele s Titovim prihodom na čelo partije so bile frakcije premagane, to pa pomeni, da je partija našla svojo pot, jasno začrtala svojo politično linijo, svojo strategijo in svojo taktiko boja. Dvoje glavnih orodij partije v boju je bilo: pravilna politična linija in kadri. Oboje je bilo med seboj trdno povezano: kadri so oblikovali politiko, pravilna politična linija pa je oblikovala nove kadre.
Odločitev tovariša Tita, da naj bo vodstvo partije v državi, oziroma odločitev o ustanovitvi centralnega komiteja partije v državi je bila odločilnega pomena za nadaljnja razvoj partije, za njeno pripravljenost in sposobnost, da se sooči z usodnimi dogodki, ki so imeli priti, to se pravi, da povede naše narode in narodnosti v zmagovit narodnoosvobodilni boj in socialistično revolucijo.
Partija se je v vsakdanjih političnih bitkah pripravljala in usposabljala za bodoče naloge. Prvič v zgodovini naše partije so bili frakeionaštvo in frakcijski boji likvidirani. To je bil. tudi pogoj za enotnost partije, tako nujno potrebno za uspešno uresničevanje njene revolucionarne vloge. S tem je bil po zaslugi tovariša Tita storjen odločilen korak na poti do konsolidacije partije. V tem se zrcali tudi Titova doslednost v boju proti frakcijam v naši partiji, ki ga je tako odločno začel že na konferenci zagrebške partijske organizacije 1923. leta.
Drugič, partija se je iztrgala vplivu Kominterne, ki je politiko vsake komunistične partije vedno bolj podrejala taktičnim potrebam sovjetske države. V današnjem jeziku povedano — niso priznavali in upoštevali posebnih pogojev posameznih dežel in specifičnih poti revolucionarnega boja. Vodstvo partije, ki je bilo v državi, neposredno angažirano v vsakdanjih bitkah in spopadih revolucionarnega gibanja delovnih množic z vladajočo buržoazijo, je bilo sposobno hitro in neposredno analizirati konkretni položaj in politične odnose ter poiskati ustrezne oblike boja. Stališče nekaterih avtorjev, da je »vodstvo imelo možnost iz večje bližine reagirati na dogodke«, pomeni poenostavljeno pojmovanje dejanske vloge tedanjega vod stva partije. Se najmanj je šlo za »re-
V Beogradu 27. marca 1941, leta: demonstranti se vozijo na avtobusu trgovca Mitiča
agiranje«. Partija je s svojo organizacijsko, politično in ideološko konsolidacijo postala sposobna celovito izoblikovati svojo strategijo in izdelati taktiko revolucionarnega boja delavskega razreda, delovnih množic in zatiranih narodov v Jugoslaviji. To ni bilo ne preprosto in ne lahko. Kot članica Kominterne je morala, vsaj formalno, svoja stališča usklajevati s stališči Kominterne, pri tem pa se natezala z njo ali zadevala na njeno nasprotovanje.
Od prihoda tovariša Tita na čelo partije jč za KPJ obdobje nenehnega vzpona. S stališčem, ki ga je zavzela do grozeče fašistične nevarnosti, je ustvarila možnost, da pronikne do vseh političnih plasti družbe. V akcijah za obrambo dežele 1938. in 1939. leta, na zborovanjih in drugih sektankih, so skupaj s komunisti začeli nastopati in se bojevati proti reakciji tudi predstavniki nekaterih meščanskih organizacij ali njihovi ugledni posamezniki.
Partija je imela čedalje močnejši vpliv na inteligenco — med učitelji, od katerih so kasneje mnogi postali organizatorji vstaje in poveljniki partizanskih enot, med geometri, med zasebnimi uslužbenci, med književniki in umetniki, še posebej je treba poudariti, da je imela partija velik vpliv med študenti beograjske univerze.
Od 1937. leta je KPJ posvečala posebno pozornost političnemu delu na vasi _ ustanavljanju partijskih in sko jevskih organizacij. Leto 1941. je pokazalo, da je bila ta usmeritev partije velikanskega pomena za začetek in kasnejši razvoj vstaje v Srbiji. Prek partijskih organizacij in oporišč v vaseh je partija okrog svojega osvobodilnega in antifačističnega izhodiščnega pro. grama združevala vse rodoljubno čuteče prebivalstvo.
Moč KPJ — zgodovinska zasluga tovariša Tita_______________________
v kratkem smo dobili veliko kadrov, zvestih boju partije. Med člani partije je imelo močan odmev junaštvo Cane Babovič in Krsta Popivoda, ki sta v policijskem zaporu v Kragujevcu prestala tudi najhujše mučenje. Njuno junaštvo je postalo vzor vsem članom partije. Partija je postala množična, povezana z delavskim razredom, to pa je bil hkrati ščit, s katerim je branila svojo organizacijo in kadre pred sovražnikom — policiji se je v takih okoliščinah vse teže posrečilo prodreti do organizacije. Tako smo pod Titovim vodstvom ustvarili trdno organizacijsko in idejnopolitično enotno partijo, ki je bila kos temu, da je ujela korak s politično situacijo v državi in po svetu, sposobna, da zbere in mobilizira najširše množice v boju za njihove demokratične pravice in obrambo neodvisnosti države.
Najbolj veren dokaz o konsolidaciji partije je bila peta državna konferenca KPJ. V času, ko je policija še povečala svoj teror, se je v Zagrebu ilegalno zbralo 105 vodilnih komunistov, od katerih je policija večino že poznala. Sklepi s te pete konference potrjujejo, da je partija takrat že pra vilno ocenila politične razmere v državi, razmerja sil in začrtala svojo politično smer ter politiko nadaljnjega boja revolucionarnega gibanja. Moč, ki jo je KP pokazala na tej konferenci — da je utrdila svoje vrste, jasno zastavila cilje in začrtala politiko nadaljnjega boja ter se usposobila za prihodnje usodne dogodke — je zgodovinska zasluga tovariša Tita.
Zakaj je udar uspel
Konec leta 1940 je Cvetkovič—-Mačkova vlada prepovedala združenje delavskih sindikatov. To je bil zadnji udarec te vlade revolucionarnemu gibanju. Ti sindikati, ki so prerasli v močno organizacijo delavskega razreda, so bili pod neposrednim vodstvom članov partije. Na ta ukrep oblasti je KPJ odgovorila tako, da je organizirala proteste in demonstracije in ustanovila odbore delavske enotnosti v podjetjih.
Dogodki so se razpletali tako, da se je notranje politična kriza buržoazne družbe zaostrovala, kriza, ki je ni bilo več mogoče reševati »na Sestoja-nuarski način«, temveč z dokončnim revolucionarnim obračunom demokra tičnih ljudskih množic z izdajalsko in bankrotirano buržoazijo. Tak razplet
•
dogodkov je bil neizogiben. V zaostrenih notranjepolitičnih razmerah se je vlada odločila, da se Jugoslavija pridruži trojnemu paktu, zatem pa še podpis pakta na Dunaju. Podpis jugoslovanskega ministra Cincar—Markoviča se je zvrstil pod podpisi njegovih kolegov iz Berlina, Rima in Tokia.
Podobo političnih razmer v tistih dneh so ustvarili tudi sami ljudje, ki so sodelovali pri teh dogodkih. Predsednik vlade Cvetkovič je 21. marca dejal ministru Srdjanu Budisavljeviču, da »je prejel zelo razburljive vesti o nezadovoljstvu v Beogradu in notranjosti države, ki je sledilo objavi, da so na seji vlade sklenili, da se Jugoslavija pridruži paktu«. Srd jan Budi-savljevič je tiste dni zapisal, da »je vladalo hudo ogorčenje v oficirskih vrstah. Člani oficirskega zbora so imeli pridružitev Jugoslavije paktu za one čaščenje narodov in države,« piše Bu-disavljevič.
Za 27. marca so napovedali kongres rezervnih oficirjev Jugoslavije. Organizatorji pa niso hoteli imeti kongresa in na predkonferenci so objavili sporočilo, v katerem je med drugim rečeno, da pakt »ni v skladu z našo nacionalno častjo in neodvisnostjo«. Proti izdaji domovine in politiki vrhov jugoslovanske buržoazije se je vse bolj budil nacionalni ponos tudi mnogih tistih, ki so bili še vse do včeraj vneti zagovorniki politike jugoslovanske buržoazije. 2e 25. in 26. marca so v Beogradu in notranjosti izbruhnile množične demonstracije delavcev, dijakov in študentov. Množice so izražale tudi politične zahteve z revolucionarnim pečatom. V takih okoliščinah je prišlo tudi do vojaškega udara, do strmoglavljenja	Cvetkovič—Mačkove
vlade. Ne bi mogli reči, da je bila to le iskra, ki je padla v prostor, poln bencinskih hlapov.
Ko je tovariš Tito na proslavi 27. marca 1945 govoril o marčevskih dogodkih, je dejal:
»Sedemindvajsetega marca 1941 je prišlo do tega preobrata zato, ker je ljudstvo tako hotelo. To ni bila stvar posameznikov, peščice ljudi, temveč stvar vsega ljudstva. Brez tega ne bi bilo mogoče narediti tistega, kar so naredili. Posamezniki so storili to, kar je hotela množica, kar je hotelo ljudstvo.«
Organizatorji zarote so zbrali pogum za udar, ker se je njihova akcija ujela s splošnim razpoloženjem ljudstva. To jim je tudi omogočilo, da za-rote niso odkrili. Težko je bilo razbrati, kaj je resnica in kaj ni od vsega tistega, kar se je govorilo med ljudmi.
V takem razpoloženju je udar moral uspeti. Oficirji, ki niso sodelovali pri zaroti, tudi niso hoteli izpolniti ukaza svojih starešin, naj zaduše prevrat. In kar je bilo najpomembnejše, razpoloženje množic je bilo tistega dne na beograjskih ulicah in v drugih krajih države odločilno pri tem, da se sile strmoglavljene vlade niso mogle organizirati proti »pučistom«. Nedvomno je imel vojaški udar svoj pomen, vendar to ni bil dejavnik, ki bi prinesel rešitev ali »zaustavil potek dogodkov«. Položaj bi se tudi brez udara znašel pred revolucionarnimi spremembami razpleta dogodkov.
»V takih razmerah udar na 27. marca seveda ni mogel ostati v okvirih, ki so mu jih odmerili tisti, ki so ga začeli,« pravi Kardelj. »27. marca je moralo biti zadnjemu političnemu slepcu jasno, da je v Jugoslaviji mimo era buržoazije in da je vodilna vloga prešla na delavski razred in njegov najbolj osveščeni del, na komunistično partijo.«
Udar je pripeljal na oblast drugo garnituro srbske buržoazije ob Mačkovi zasilni privolitvi. Ta garnitura je precej pokazala vso svojo omahljivost, ki je bila zanjo značilna tudi dotlej, njena osnovna preokupacija tudi v emigraciji pa je bila strah pred bojem ljudstva proti fašizmu. Tako je še globlje zabredla v izdajo — v sodelovanje z okupatorjem proti lastnemu narodu. Vlada generala Simoviča se je brž izrekla, da spoštuje podpis trojnega pakta. Pozneje so to opravičevali z željo, da bi pridobili čas. V resnici se je buržoazija bala gibanja množic, tega, da nezadovoljstvo ljudstva ne bi prešlo v boj proti vladajočemu režimu. Sklenila je tudi sporazum oziroma podpisala pakt s Sovjetsko zvezo o nenapadanju in pomoči. V državi je ukinila koncentracijska taborišča razen na Hrvaškem, kjer Maček tega ni do-
volil; komuniste in demonstrante so zapirali v koncentracijska taborišča in jih po aprilski vojni predali ustašem in Nemcem, Simovičeva vlada tudi ni sprejela odloka o amnestiji političnih obsojencev. Vse, kar je naredila, je storila pod pritiskom množic. Ta vlada ni sprejela niti elementarnih ukrepov za obrambo države, za pripravo vojske in ljudstva na fašistično agresijo. Več ji je bilo do tega, da se zavaruje pred dejavnostjo komunistične partije in da utiša politično nerazpoloženje med ljudstvom. Tako je že 27. marca zvečer prepovedala vse demonstracije in politične akcije KPJ in ljudskih množic Dogodki na 27. marca so imeli po svetu močan odmev. Ta dan je bil po svojih posledicah izredno pomemben za našo revolucijo. Zgodovinarji bodo objektivno ocenili, kaj je pomenila odložitev Hitlerjevega napada na Sovjetsko zvezo čez pet tednov. Sedemindvajseti marec je bil, pojmovan ne kot vojaški udar, temveč kot patriotsko, demokratično in revolucionarno gibanje množic, naš prvi in veliki prispevek k boju protifašistične koalicije, s katero nas je med vojno vezalo zavezništvo proti istemu sovražniku — fašizmu.
Partijsko posvetovanje v Beogradu
Med marčevskimi dogodki so člani partije navezali še trdnejše stike z ljudstvom, mu vlivali pogum in se povezovali z njim. Komunisti so bili tolmači najglobljih čustev in življenjskih interesov ljudstva. Zato je 27. marec ustrezal vsesplošno izraženemu razpoloženju množic, ki so sprejele gesla in stališča KPJ. Torej manifestacije 27. marca niso bile podpora udaru, do katerega je prišlo tisto jutro. V dogodkih, ki so se odigrali od 25. do 27. marca, so se močno izražale globoke progresivne težnje najširših slojev ljudstva, njihova odločna zahteva, da bi razčistili z vladino izdajalsko politiko prodajanja svobode in neodvisnosti države. Po drugi strani pa so med marčevskimi demonstracijami prišle do popolnega izraza sile in organiziranost KPJ kot tudi moč vsega delavskega razreda Jugoslavije, kar se je kmalu pokazalo ob njihovi vlogi v vseljudskem gibanju med osvobodilnim bojem in revolucijo.
Pokrajinski komite KPJ za Srbijo je nemudoma (28. marca) obvestil o dogodkih v Beogradu generalnega sekretarja KPJ Josipa Broza Tita, ki je bil tiste dni v Zagrebu z delom politbiroja CK KPJ. Tito je že 27. marca prišel v Beograd, kjer. je imel posvetovanje s člani pokrajinskega komiteja KPJ za Srbijo, sekretarji okrožnih komitejev iz notranjosti Srbije, člani krajevnega komiteja v Beogradu in člani CK KPJ, ki so se mudili v Beogradu. Posvetovanje je bilo na Cukarici v Kočovičevem stanovanju. Za nadaljnje politično delo partije je bilo posvetovanje na Cukarici velikega pomena. Tito je ocenil politični položaj v državi, opozoril na pomen in posledice marčevskih dogodkov v Jugoslaviji, ocenil vlado generala Simoviča in zastavil politične naloge Članom partije, kot so jih narekovali dogodki na 27. marca.
Ker je bilo pričakovati agresijo po litičnih sil, so sklenili, da se morajo 'komunisti odzvati mobilizaciji in precej okrepiti politično delo v vojski m med ljudstvom, da bi pripravili ljudstvo na odpor, okrepili borbeni duh v vojski in med ljudstvom, organizirali boj proti peti koloni, kapitulantstvu itd. Na posvetovanju so poudarili, da bo vojna v prihodnje za jugoslovanske narode obrambna in pravična vojna, na poziv za mobilizacijo in obrambo domovine pa se mora odzvati vsak patriot in rodoljub. Komunisti naj bi bili pri tem prvi. V skladu z odločitvami, sprejetimi na peti državni konferenci, in s sklepi s posvetovanja na Cukarici, so člani PK KPJ in partijski inštruktorji zapustili Beograd in se odpravili v notranjost države, v mesta in vasi, med ljudstvo, da bi organizirali obrambo države.
Dogodki so se vrstili zelo naglo. Vojna se je začela 6. aprila. Tiste dni sem bil v vasi pri Cačku. Kmetom sem dejal, da sem tovariš nekega komunista, študenta iz njihove vasi. Brž so se zbrali okoli mene in terjali, da jim pojasnim, kaj vse se je zgodilo. Vprašali so, kako je moglo priti do tako nagle ga zloma. Izdaja je bila zdaj očitna. Ljudje so jo videli v dejanjih — v izdaji vojaških vrhov in bežanju vlade v emigracijo.
sobotna priloga
22. stran
26. marca 1977
Po simpoziju o Moši Pijadeju
Vsi so ga imeli radi
Človek, ki ni priznaval ne umikanja in ne omahovanja
Od naše beograjske dopisnice
Dvajset let je poteklo od smrti Moše Pijadeja, enega od velikanov na-še revolucionarne preteklosti in gra-ditelja socialistične sedanjosti, tesnega sodelavca tovariša Tita, ki se je od njega poslovil z besedami, katere nam morda največ povedo o »stričku Jan-kun :»Ta izguba je za nas nenadomestljiva. Malo je tako vsestransko nadarjenih in razvitih komunistov med nami, saj je tvoja dejavnost segala od prekaljenega revolucionarja pa vse do pronicljivega publicista in propagan-dista marksistične misli, prevajalca, nadarjenega slikarja. Za tak individu-alni talent bi danes težko našli zame-no.«
Prav te besede osvetljujejo najbolj značilni lastnosti, nenehen boj in neusahljivo moč za delo, ki sta spremljali tako svojsko pot tega človeka, dolgo skoraj pol stoletja, človeka, ki je bil vselej sredi revolucionarnega boja in ustvarjanja, ki ni priznaval ne umikanja ne omahovanja v onem vsekakor viharnem in dramatičnem času naše sodobne zgodovine.
To pot si je izbral že leta 1918, ko sovražnik še ni zapustil Beograda, Moša Pijade pa je z peščico tiskarjev tiskal članke o svobodnem mestu in pustil prazen prostor le — za datum. Ob Savi in na Kalemegdanu so še divjali boji, umikale so se zadnje nemške patrulje, a v onih delih mesta, kjer je streljanje potihnilo, so že prodajali »Pravdo«. V naslovu na prvi strani so Beograjčani ob zamiranju zadnjih strelov navdušeno prebirali: »Danes ob deseti uri je srbska vojska vkorakala v Beograd«. Ta pot brezkompromisnega borca, predvsem borca za resnico, je Pijadeja vodila, da je leta 1919 ustanovil list »Slobod-
na reč«, ki je bil tisti čas poleg komunističnega tiska najbolj napredni časopis v državi — odprta fronta proti nasilju in korupciji. Tako se je začel maratonski boj med Mošem in cenzuro, v katerem se ni manjkalo najrazličnejših dogodkov, tudi takega ne, da so cenzorji morali poslati svojega človeka v tiskamo, ki je budno stražil, dokler časopis ni izšel. Bolj preprostih besed zavrnitve od onih, ki jih je Moša ob tej priložnosti namenil cenzurnemu oficirju — dejal mu je, da lahko stoji tam tudi ves dan, da pa si zares ne šteje v dolžnost, da bi mu ponudil stol — skoraj ne bi mogli najti. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da so takrat za tiskanje časopisa porabili nič manj kot dvanajst ur.
Takega trpkega humorja je poln tudi uvodnik, v katerem je Moša Pijade pojasnil cilje humorističnega delavskega lista »Crveni smeh«, a izšle so le tri številke in že so ga oblasti prepovedale. »Vprašajte zdravnika in povedal vam bo, da smeh nadvse ugodno vpliva na prebavo in razpoloženje ljudi. To je stara resnica, čeprav se proletarci ne ravnajo po njej. Torej ravnajo napak, hudo napak in proti medicinski znanosti in higieni. Sicer pa to ni edini napaka, ki jo delajo. Nobeden od njih ne posluša zdravnikovega nasveta, če zboli, čeprav mu zdravnik najstrože predpiše lahko hrano: kurjo obaro, jajca, mlečni riž, kolačke. Oni pa zanalašč še naprej natepava pasulj brez mesa, koruzni ali črni kruh, sir, čebulo. Lahko jim dopovedujete, kar hočete, a bodo ostali pri svojem!«
Prvega januarja 1920 so Moša Pijadeja sprejeli med člane partije, leto dni pozneje pa je jela izhajati druga serija njegove »Slobodne reči«, ki jo je Miroslav Krleža sprejel z naslednjimi besedami: »V drugi seriji »Slobodne reči« Moša Pijade vztraja ^ri svoji izpričani novinarski poziciji, v času in v razmerah, ki prepreču-
jejo delo vsakemu svobodnemu novinarju s kaj časti, v času, ko mora množica prestrezati udarce in zapostavljanje, s pravim revolucionarnim žarom napada zakon o zaščiti države, piše proti korump iranemu beograjskemu tisku, brani brezdomce, umetnike brez ateljejev, reveže in invalide, pa ne več s prepričljivostjo intelektualnih argumentov, temveč s prebujanjem razredne zavesti. Motiv druge serije »Slobodne reči« ni več ro-mantično-upomiški, temveč marksistično določen.« Vse to Krleža potrjuje z Moževim citatom:	»Do teror-
ja policijskih oblasti nisem sentimentalen. Fraze so odveč, govore dejanja. Pravzaprav ni naša stvar, da protestiramo proti terorju. Proti temu naj bi protestirali tisti, ki verjamejo v buržoazno demokracijo. Jaz ne verjamem vanjo.« Na koncu Krleža pravi: »Od tega do dvanajstletne ječe v Mitroviči je bil le korak. Moša Pijade je ta korak naredil pogumno in samozavestno ter se tako pridružil vrstam onih evropskih aktivistov, ki hočejo in znajo ustvarjati zgodovino.«
Konec leta 1924 je Moša Pijade ustanovil ilegalno tiskamo v Beogradu in tiskal glasilo KPJ »Komunist«, ker je menil, da KP ne more nastopati pred delavskim razredom brez svojega tiska. Ko so 17. februarja 1925 tiskamo odkrili, so ga obsodili na 20 let ječe, kazen pa so mu pozneje znižali na 12 let in potlej spet zvišali na 14 dolgih let, ki jih je odsedel v Sremski Mitroviči in Lepoglavi. Leta 1930 je v kaznilnici v Lepoglavi spoznal tovariša Tita. Tovariš Tito je v poročilu »Iz življenja komunistov v zaporih po Jugoslaviji«, ki ga je napisal v Sovjetski zvezi, kamor je po izpustitvi leta 1935 odpotoval delat v balkanski sekretariat kam interne o Moši zapisal: »Tovariš Pijade je star okoli 48 let, videti pa je precej starejši ob vsem trpljenju, ki ga je prestal v ječi. Sicer pa je še vedno oni stari borec. Ob vsaki krivici s strani uprave kar plane, ne da bi mu bilo mar
na kazen, ki ga čaka. Uspelo mi ga je spraviti k delu v elektrarni, kjer sem tudi sam delal kot elektrikar. Kaznilnica je bila obdana z visokim zidom, zato smo poskrbeli, da je Moša lahko slikal z ravne strehe elektrarne. Naslikal je nekaj čudovitih pejsa-žev. Ko je izčrpal že vse motive s strehe, je jel slikati oblake, v čemer je zares velik mojster — to so njegove najlepše slike«.
Koliko sanj o svobodi je vtkal v te oblake, ki potujejo prek obzidja ječe, ta nekdanji študent slikarstva iz Munchna in Pariza, ki nam je zapustil približno 90 slik in 200 risb, med njimi tudi vrsto izrednih portretov svojih tovarišev iz ječe: Josipa Broza Tita, Ognjena Priče in drugih, Moša Pijade, ki je povrh, kot je opozoril Krleža, »klasičen primer talentiranega esteta in tankočutnega analitika, ki se je odrekel umetniškemu subjektu zaradi višje koncepcije. Svojo paleto, svoja platna in barve je zamenjal za raševinasto uniformo kaznjenca v Mitroviči, namesto umetnika je postal borec mednarodnih političnih koncepcij ...«
Brezkompromisen borec je bil tudi pod terorjem ječe, pa ne le v boju proti surovosti režima, ki je vladal v zaporih. V prvi številki lista ZB (Za boljševizacijo), ki je izhajal v ječi, je zapisal: »Naš Ust naj bi bil kot glasilo naše kazenske cehce podoba našega tukajšnjega življenja. Vendar tega ne smemo preozko pojmovati. Naše življenje v ječi niso le odnosi z upravo in tudi ne zgolj naši medsebojni odnosi. Na prisilnem de-
lu smo po sili razmer, povezani s tukajšnjimi težavami, hkrati pa smo, in tako se moramo tudi počutiti, čisto drugače in veliko tesneje povezani z življenjem in problemi delavskega gibanja in naše partije zunaj kaznilni-ških zidov. »Tako je tudi delal, ko je skupaj z Rodoljubom Colakovičem v ječi prevedel »Kapital«, kar je vsekakor edinstven podvig in dragocen delež k vzgoji partijskih kadrov, ki se prav gotovo lahko meri z onim, kar je Moša Pijade prispeval, ko se je bojeval proti frakcdonaštvu v partiji, ki ga je vodil Petko Miletič.
NOV se je Moša Pijade pridružil v Orni gori, kjer je sodeloval pri organiziranju vstaje v okolici Kolašina in pozneje v štabu durmitorskega odreda. ItaHjanski okupator je to delo »strička Janka« ocenil na pol milijona lir.
»S svojo jasno vizijo prihodnosti nas je pripravil na to, da bomo lahko sprejeU vse tisto, kar bo na politično prizorišče prišlo šele veUko kasneje,« so morda kot naj večji kompliment povedali na znanstvenem srečanju o življenju in delu tega velikega revolucionarja, srečanju, ki je bilo nedavno v skupščini SFRJ, v katere klopeh je pred dvema desetletjema sedel tudi Moša Pijade in se z govorniškega odra odločno zavzemal za »demokratični protiadministrativni način dela«. Dejstvo, da je »v vse svoje delo vnašal marksistično kulturo in revolucionarni entuziazem, etiko neomajnega prepričanja in etiko prave revolucionarne in aktivne odgovornosti«, daje pečat tudi vsemu dvanajst-
letnemu povojnemu delu Moše Pijade, kot neumornega publicista in marksističnega propagator j a, državnika-poli-tika, ki je prispeval k obUkovanju ustave in celotne zakonodaje socialistične Jugoslavije. Novinarstvu, »temu živemu in vznemirljivemu poklicu, edinemu, ki sem mu lahko posvečal vse svoje sile«, kot je sam dejal, je zapustil sporočilo, aktualno tudi v današnjem času, da mora biti novinarsko delo predvsem angažirano in borbeno ter da se mora bolj kot na vse drugo — opirati na jezik resnice. »Ideja, ki ji služiš, za katero govoriš, se zanjo bojuješ, ki te neumorno vodi ves čas, ki živi v tebi, v enaki meri v srcu kot v glavi, ideja, ki od tebe terja predanost in pogum, navdušenje in trdnost, ljubezen in sovraštvo, drznost in umirjenost ter previdnost. Za našega novinarja to pomeni — služiti socializmu.«
Umrl je nenadoma, 15. marca 1957 v Parizu, ko se je vračal iz Londona, kjer je vodil jugoslovansko parlamentarno delegacijo, v domovino. Ob tisti priložnosti je novinarsko pero zabeležilo: »Umrl je, kot je tudi živel, kot je edino mogel umreti, v prvi liniji, ponosno vzravnan.«
Naj ob koncu članka, katerega namen je bil prav tak kot namen beograjskega simpozija — da bi ponovno osvetlili bogato podobo o Moši Pijadeju — zapišemo besede enega od novinarjev, s katerimi je komentiral govore, ki so se zvrstili na simpoziju:
»Mošo so vsi imeli radi...«
Bojana Jager
Moša Pijade na govorniškem odru (jo to dokumentacija Dela)
Zmogljivosti
Izkoriščenost
strojev in dohodek
Merila uspešnosti gospodarjenja
čeprav vseskozi ugotavljamo, da so zmogljivosti slovenske industrije sla-bo izkoriščene, nekateri govore, da so zasedene od 70 do 75-odstotno, drugi va so še bolj črnogledi in govore le o 40 odstotni izkoriščenosti, pa točnih pnrf.at.kov o tem pravzaprav nimamo. Prav tako tudi ni enotnih meril za ocenjevanje izkoriščenosti zmogljivosti. ki bi nam omogočala sistematični spremljanje tega kazalca uspešnosti pncpndnrienia. Podatki o tem so več-TVTvt nepopolni in zaradi različnih načinov izračunavanja tudi neprimerljivi.
Lani pa so v zveznem zavodu za statistiko izdelali analizo, v kateri so prikazali le najbolj osnovne kar zalce izkoriščenosti zmogljivosti po industrijskih področjih in po republikah, in to za leto 1975. Pri tem velja omeniti, da je to prva tovrstna raziskava za vso industrijo, oziroma za 90 odstotkov jugoslovanske industrije, kolikor pravijo, da so je zajeli. Po teh izračunih je jugoslovanska industrija izkoristila svoje proizvodne zmogljivosti 77-odstotno . Nad povprečjem so v BiH, Srbiji in Hrvatski pod povprečjem v Črni gon in Makedoniji, medtem ko je po tem, računu naša republika ravno na povprečju s 77 odstotki zasedenosti svojih industrijskih zmogljivosti.
Izkoriščenost zmogljivosti v slovenskih industrijskih dejavnostih, čeprav je sicer industrija kot celota na ravni jugoslovanskega povprečja, je po teh podatkih marsikje slaba. To velja zlasti za 66-odsotno izkoriščenost zmogljivosti v črni metalurgiji in 65-od-stotno v živilski indrustriji. Sicer pa so v vsej državi najbolje izkoriščene zmogljivosti slovenske tekstilne industrije in industrije gradbenega materiala namreč 86 oziroma 83-odstot-no. Zanimivo ob tem pa je, da je slovenska lesna industrija, ki sodi sicer med vodilne dejavnosti v slovenski industriji, svoje zmogljivosti v letu 1975 izkoristila v vsej državi najslabše, namreč le 70-odstotno.
Dejstvo, da so zmogljivosti slovenske industrije izkoriščene toliko kot jugoslovanska industrija, ne bi vzbujalo skrbi, če ne bi izkoriščenost iz leta v leto padala. To velja tako za industrijo kot celoto kot tudi za ne-
katere dejavnosti, tako med drugim tudi za tiste, ki sicer predstavljajo temej slovenske industrije. Zmanjšuje se namreč izkoriščenost zmogljivosti v kovinski, elektro industriji, kemični, lesni, tekstilni, industriji gradbenega materiala itd. Vse to pa kljub nekaterim pomislekom, glede računanja da misliti, zakaj je stanje v jugoslovanski industriji bolj ugodno.
O izkoriščanosti delovnih sredstev govori tudi delež delavcev, ki delajo na takšnih mestih, da delajo v izmenah . Podatki o tem — kot skoraj zmeraj, ko gre za podrobnejše prikazovanje gospodarstva — niso najbolj sveži, so namreč še za leto 1974, kar pa ne moti, ker so ta razmerja po letih dokaj nespremenljiva. Tako je leta 1974 od skupnega števila zaposlenih v jugoslovanski industriji delalo na dan, ko je to merila statistika, v izmenah 71 odstotkov delavcev. Najvišji delež delavcev, ki delajo v izmenah, so imeli tedaj na Kosovem, koder je delalo v izmenah 75 odstotkov vseh delavcev, ki so bili tedaj zaposleni v industriji. V črni gori je znašal tedaj ta delež 74.1 odstotka, v Makedoniji 73,6 odstotka, v Vojvodini 73,1 odstotka, na Hrvaškem 72,8 odstotka, v Sloveniji 71.7 odstotka, v Bosni in Hercegovini 70,5 odstotka, medtem ko je bil v ožji Srbiji ta delež le 66,6 odstotka.
še zgovornejša pa je lestvica deležev tistih industrijskih delavcev, ki so tedaj delali le v eni izmeni. Tako je bil delež takšnih industrijskih delavcev v skupnem številu delavcev, ki so leta 1974 delali v izmenah, najnižji m torej s stališča izkoriščanosti delovnih priprav najugodnejši na Kosovem. kjer ie samo v eni izmeni delalo le 31.7 odstotka delavcev, v Bosni in Hercegovini jih je delalo 35.7 odstotka. v Makedoniji 38,5 odstotka, v Vojvodini 39,4 odstotka, v Sloveniji 40.5 odstotka, v ožji Srbiji 41,7 odstotka, na Hrvaškem 46.5 odstotka, v Črni gori pa je bil ta delež najneugodnejši. saj je znašal kar 48,6 odstotka.
Slovenska industrija je torej po teh dveh primerjavah nekako v sredini.
šc bolj prepričljivi pa so podatki o izkoriščanosti strojev. Primerjali bomo celotno moč pogonskih strojev in motorjev, ki so bili na dan, v letu 1974. ko je statistika • to opazovala, namenjeni delu v izmenah z deležem moči teh strojev, ki so tedaj delali v
treh izmenah. Ta primerjava kaže, da so leta 1974 najbolj izkoriščali stroje na Kosovem, kjer je delalo v treh izmenah 63,4 odstotka teh • strojev, v Bosni in Hercegovini jih je delalo 54,2 odstotka, v Makedoniji 54 odstotkov, v Vojvodini 50,6 odstotka, v ojži Srbiji 44,9 odstotka, v Sloveniji 44,1 odstotka, na Hrvaškem 40 odstotkov in v črna gori le 39,4% odstotka.
Sicer pa na takšno ali drugačno izkoriščenost industrijskih zmogljivosti vpliva vrsta dejavnikov, od katerih so nekateri takšni, da jih je moč z boljšim m bolje organiziranim delom odpraviti in tako prispevati k boljši izkoriščenosti zmogljivosti, drugi pa taki, da so objektivno dani ali imajo svoje vzroke zunaj delovnih organizacij. Tako popolna izkoriščenost proizvodnih zmogljivosti praktično ni možna. Kaže pa se ji seveda čimbolj približati. To pa je odvisno tudi od položaja na trgu. Kadar je povpraševanje nizko in povrh tega še cene po mnenju proizvajalcev neugodne, ti se veda niso pripravljeni delati več ali celo na zalogo.
Med tiste dejavnike, ki delovne organizacije prikrajšajo na določenem obsegu proizvodnje in določenem delu dohodka in za katere tiče vzroki zunaj delovnih organizacij, je moč uvrstiti splošno pomanjkanje posameznih vrst reprodukcijskega materiala. Marsikje tako stroji stoje ali delajo z manjšo intenzivnostjo.
Na srečo gre mnogo več dejavnikov, ki vplivajo na nezadostno izkoriščenost zmogljivosti, na račun nezadostne discipline v delovnih organizacijah. Na srečo pravimo zato, ker so to dejavniki, bodisi da gre za izostanke z dela, zamude na delo, lenarjenje med delovnim časom, bodisi da gre za neustrezno ravnanje s stroji, slabo investicijsko vzdrževanje itd., na katere delovne organizacije lahko pli-vajo. Pri tem pa ne gre puščati povsem ob strani tudi ustreznega sistema nagrajevanja, ki mora spodbujati delavce, ne le da narede čim več, ampak tudi da pravilno ravnajo s stroji.
Takšna je torej teorija. Kakšna pa ie praksa in kaj pravijo naši dopisniki. Peter Potočnik poroča, da so se v tolminskem AET, ki je tozd novogoriške Iskre, odločili za posodobitev in povečanje svoje proizvodnje, s čimer naj bi dvignili storilnost dela kar za 220 odstotkov. Doslej so namreč delali v glavnem z golimi rokami. Po-
vedali so mu tudi, da je, dolgoročno gledano, njihov proizvodni program v redu, saj ga bodo lahko tako povezali s programom koprskega Tomosa in mariborskega Tama.
Branku Sosiču pa so v kranjski Iskri povedali, da delajo v glavnem v dveh izmenah in da so, kot ocenjujejo, svoje zmogljivosti lani izkoristili 65 do 70-odstotno. To pripisujejo predvsem pomanjkanju obratnih sredstev, maloserijski proizvodnji pri nekaterih izdelkih, pa tudi nepremišljenim nabavam nove tehnologije. V Švici so namreč naročili nov stroj za izdelavo delov za števce z orodji. Medtem so se razmere na trgu menjale. Za preklic naročila pa je bilo prepozno. Majhen ostanek dohodka, ki so ga ob takšnem ravnanju iztržili, jim seveda ne dovoljuje še naprej nesmotrnosti pri odločitvah.
To, da naše delovne organizacije nimajo ustreznih proizvodnih programov je, kot kaže eden poglavitnih vzrokov za to, da so zmogljivosti slovenske industrije marsikje slabo izkoriščene. Tudi Vlado Podgoršek namreč poroča, da so iz tega vzroka zmogljivosti Kovinarske iz Krškega zasedene le največ 70-odstotno in na ta način izgubljajo, kot sami ocenjujejo, več kot 60 odstotkov zdaj ustvarjenega dohodka. Premalo pa, kot samokritično ugotavljajo, skrbe tudi za izobraževanje delavcev. Vzrok za slabo izkoriščenost je tudi v na sploh prevelikih zmogljivostih v vsej državi za proizvodnjo nekaterih vrst izdelkov. V Kovinarski tako ugotavljajo, da je izdelovalcev silosov v državi preveč. Konkurenca je sicer izredno močna, vendar zmogljivosti slabo zasedene Podobno je tudi pri asfaltnem programu. Na leto bi lahko izdelala 15 asfaltnih baz, prodajo pa jih polovico manj, ker jih nekateri tudi uvažajo.
»Čeprav ima velika večina delovnih organizacij tudi kakšen , spomenik', lahko za našo delovno organizacijo zatrdimo, da v zadnjem času nismo zagrešili nepremišljenega nakupa kakega stroja,« so povedali Vladu Smoletu v ptujskem Agisu, tovarni avto-opreme in gumijevih izdelkov. Ob nakupu vsakega stroja, pravijo, poskrbijo tudi za to, da se njihovi delavci pravočasno usposobijo za ravnanje z njim. V slovenjegraškem Preventu nameravajo, poroča Ivan Praprotnik, dobršen del strojev letos zamenjati. Sicer pa ocenjujejo, da so lani svoje zmogljivosti zelo dobro izkoristili, saj so zaradi izdredno velikega povpraševanja po delovnih zaščitnih sredstvih, usnjeni konfekciji in osnovnih prevlekah za avtomobilske sedeže komaj zadovoljevali potrebe kupcev. To, da je moč ob uspešnem delu pokrivati morebitne izgube, ki jih prinašajo nekateri izdelki v proizodnem programu. dokazujejo tudi izjave predstavnikov te tozd. Njihova proizvodnja delovnih zaščitnih sredstev jim je prinesla izgubo, vendar proizvodnje tega blaga niso ustavili, saj so primanjk-liaj pokrili z dohodki ostalih programov.
Izkušnje kažejo, da uspešneje delajo tiste industrijske dejavnosti, ki že imajo določeno tradicijo. To velja med drugimi tudi za obutveno industrijo. V novomeški tovarni obutve, tako, kot poroča Milovan Dimitrič, ravno temu dejavniku pripisujejo razmeroma dobro izkoriščenost svojih
proizvodu j ih zmogljivosti. Priznavajo pa tudi, da je še vedno marsikatera minuta zapravljena po nepotrebnem Vendar pa so nekateri zastoji v proizvodnji nujni, saj traja delo na posameznih strojih različno dolgo in ga vedno tudi ni moč povsem uskladiti.
Razmere na trgu so tisti dejavniki, ki odločilno vplivajo tako na delovni polet kot na izkoriščenost zmogljivosti. V tozdu celjskega Ema, Tobi v Bistrici pri Limbušu so Jožetu Jermanu povedali, da je prav zastoj na trgu povzročil, da so izdelali lani za 36 odstotkov manj*, kot so predvideli Več mesecev so njihovi stroji praktič no stali, tako pa je seveda trpela tu di celotna izkoriščenost zmogljivosti Čeprav se je v drugem polletju odpr lo, zamujenega ni bilo moč več v ce loti nadoknaditi. Njihova tozd je nam reč šele tretji najhujši bolnik celjskega EMO, pred njim sta tozd Posoda in Kontejnerji. Težave pa deloma pripisujejo tudi slabi povezavi med proizvodnjo in strokovnimi ter upravnimi službami, ki so premalo odvisne od rezultatov cele tozd.
»Stroji bi morali dajati več kot dajejo zdaj,« so rekli Marjanu Lipovšku v velenjskem rudniku. Vendar pa ugotavljajo, da niti mehanizacija, ki jo kupijo v tujini, niti tista, ki jo kupijo doma, ne ustreza povsem potrebam njihovega rudnika. Zato so seveda tudi njene zmogljivosti slabo izkoriščene. Razen tega stroji stoje po več ut na dan ob začetku in koncu izmene. Kot kaže, pa se zavedajo, da je to pravzaprav njihova naj več j a rezerva. Tako razmišljajo že o četrti izmeni. Vzrok za slabo izkoriščenost zmogljivosti pa je, ugotavljajo, tudi težko delo in zaradi njega hitro menjavanje delavcev. Novi pa seveda potrebujejo nekaj časa, da se prilagode tempu drugih. Zadnja leta namenjajo v velenjskem rudniku za mehanizacijo dela precej denarja, vlaganja pa bodo morali še povečati, saj so nekateri stroji že iztrošeni ali zastareli. Hkrati s tem pa bodo seveda morali poskrbeti tudi na privajanje delavcev na deflo z novimi stroji.
V Beltinki so Ivanu Gerenčerju povedali, da so svoje zastoje v proizvodnji zaradi pomanjkanja denarja in težav pri uvozu rezervnih delov urejali doslej. le kratkoročno. Po modernizaciji, ki jo imajo v načrtu, pa upajo, da bo težav manj. Skupaj z Rašico, s katero so se združili lani kot osma tozd te delovne organizacije, so izdelali dolgoročni program potreb po rezervnih delih za stroje in pletilne igle.
Da izkoriščenost proizvodnih zmogljivosti ni odvisna samo od tega, koliko se pravzaprav dela, od razmer na trgu itd., dokazujejo v blejski Vezanim. Vlasti Felc so namreč povedali, da lahko tudi pri optimalni Izkoriščenosti stroji stojijo. Na to vplivajo menjava vzorcev, menjava proizvodnega programa pa tudi želje kupcev po manjših serijah nekaterih izdelkov. Kljub temu so bile, ocenjujejo, njihove zmogljivosti lani dokaj dobro izkoriščene. Zaostajajo pa pri posodabljanju proizvodnje. Ugotavljajo, da so v vsej tekstilni industriji sredstva zelo omejena, tako, da lahko kupijo le najnujnejše, namreč da nar domestijo izstrošene stroje, ne more jo pa iti v razširjeno reprodukcijo. Da vse to le ni pasem res dokazu-
jeta dve delovni organizaciji iz iste dejavnosti, namreč Tosama in Indu plati. Obe sta v zadnjem času posodobili svojo proizvodnjo. V prvi nameravajo z junijem začeti prvi pri nas izdelovati. netkano blago in nekatere izdelke iz tega blaga za enkratno uporabo. V Induplatih pa so prenehali predelovati naravna vlakna, namreč lan in konpoljo, in so prešli na umetna vlakna. Po petih letih, v katerih naj bi izplačali posojila, naj bi namreč zbrali že tudi denar za zamenjavo polovice teh novih strojev. V obeh delovnih organizacijah povprečna starost strojev skoraj ne presega 10 let. Skrb za napredek jih je že dvignila na evropsko raven. Pri tem pa se srečujeta s težavo, ki sicer pesti večji del tekstilne industrije, namreč da tu delajo predvsem ženske. Nanje odpade od 70 do 75 odstotkov vseh zaposlenih. Zato nočno delo seveda ni možno. V Induplati so poskusili v tkalnici delati z moškimi, pa* se ni obneslo. V miselnosti ljudi je še vedno, tako kaže, delitev na ženska in moška dela. Zato so se delavci v nočni izmeni v enem letu 4-krat izmenjali.
Sprehod skozi nekatere slovenske delovne organizacije je pokazal, da so v glavnem povsod zadovoljni s svojo delovno storilnostjo in tudi z izkoriščenostjo proizvodnih zmogljivosti, oziroma da povsod menijo, da delajo po svojih močeh. Kljub temu pa slika za vso * slovensko industrijo ni najbolj ugodna.
Tudi gospodarska politika ne spodbuja delovnih organizacij, da bi delale več in bolje, ampak jim dovoljujejo, da višje proizvodne stroške »vzidajo« v prodajno ceno. Tudi ko smo začeli z upravnimi ukrepi zadrževati rast cen, gospodarstvo ni bolj skrbelo za boljšo storilnost, boljšo izkoriščenost zmogljivosti itd., ampak je, zavedajoč se dejstva, da cene ne morejo ostati zamrznjene v nedogled, čakalo na trenutek, ko se bodo odtajale. Zato je podoba slovenskega gospodarstva danes taka, da so industrijske zmogljivosti slabo izkoriščene in delovna storilnost nizka. Praksa pa kaže, da izkoriščenost zmogljivosti m in ne more biti edino merilo uspešnosti, ampak je to razlika med lastno in družbeno priznano ceno. Ta odloča o tem, koliko bo kdo zaslužil in tako
loči dobre in slabe.
To, da gre nekaterim slabo, pomeni da imajo previsoke stroške, da bi jih mogli v celoti pokriti s prodajno ceno, ki jo dosegajo na trgu. To, da gre drugim dobro, pa pomeni, da je razlika med lastno in prodajno ceno izdelkov precejšnja. Vsi, tako tisti, ki jim gre slabo kot oni, ki jim gre dobro, pa želijo čim več zaslužiti. Ta: krat, kadar cena ni tisti izhod, ki bi se ga lahko oprijeli in ob katerem bi kljub visokim stroškom proizvodnje dobro služili, se morajo delovne organizacije obrniti vase in poskusiti pričeti delati ceneje. To pa seveda ni lahko, zlasti, če so to področje poprej preveč zanemarjali.
Hkrati pa to tudi pomenij da mo ramo, kadar govorimo o boljši izkoriščenosti zmogljivosti, razmišljati predvsem o smotrni porabi ustvarjenega dohodka in smotrnih odločitvah za naprej.
Vesna Bertoncelj

Prvo leto izvajanja srednjeročnega
načrta je sicer že za nami, vendar še ni na voljo vseh podatkov, da bi lahko celoviteje ocenili, kako smo zastav-Ijeno razvojno politiko tudi uspeli uresničiti. Delne ocene so možne. Tako, na primer, lahko ugotovimo^ da smo na enem izmed ključnih področij — vri naložbah za spremembo strukture slovenskega gospodarstva — s korakom kar uspešno sledili zastavljenim usmeritvam srednjeročnega ob-dobja. O tem med drugim govorijo tudi podatki o uresničevanju srednje-ročnega načrta Ljubljanske banke v letu 1976.
Posebej nas seveda žarnima, kako so se gibale dolgoročne naložbe, predvsem pa nekatere spremembe v njihovi sestavi. Skupna vrednost naložb se je namreč lani povečala za 32 odstotkov, najpomembnejša rast pa je bila dosežena v organizacijah združenega dela s področja gospodarstva, in sicer za 40 odstotkov. Od skupno 33 milijard 902 milijona dinarjev, kolikor so investirale delovne organizacije, odpade na gospodarstvo 32 milijard 281 milijonov din, na negospodarstvo pa milijarda 621 milijonov din. V strukturi dolgoročnih naložb predstavljajo gospodarske nalože lani 62,2 odstotka, predlani pa so le-te znašale 58,6 odstotka.
Skupna predračunska vrednost investicij, pri katerih je LB udeležena z dolgoročnimi krediti, je znašala v letu 1976 28 milijard 287 milijonov dinarjev ter se je povečala za 82 odstotkov. Tako so bili, kot ugotavljajo v svojem poročilu o izvajanju srednjeročnega načrta v LB, omogočeni obsežnejši posegi v uresničevanje razvojnih načrtov, ki si jih je Slovenija zastavila za tekoče srednjeročne obdobje do leta 1980.
Tako je LB lani odobrila za 12 milijard 193 milijonov din investicijskih kreditov, kar predstavlja 43 odstotkov predračunske vrednosti naložb. Za leto 1976 odobreni kredita so znašali 12 milijard 774 milijonov dinarjev, vendar so investitorji od tega lani porabili le 75,6 odstotka sredstev, če pa odštejemo še kredite, odobrene za trajna obratna sredstva, so bili odobreni investicijski krediti za osnovna sredstva porabljeni samo 70-odstotmo.
Delež naložb za prednostne dejavnosti, torej tiste, ki pomagajo spreminjati strukturo slovenskega gospodarstva in so dogovorjene s srednjeročnim načrtom razvoja SRS, je v skupni investicijski porabi dosegel stopnjo 66,2 odstotka, kar je sorazmerno precej.
Poraba investicijskih kreditov je bila glede na prednosti lani taka: za financiranje objektov infrastrukture milijarda 89 milijonov din (predlani milijarda 20 milijonov din), za proizvodnjo surovin in reprodukcijskega materiala 2 milijardi 166 milijonov din (v letu 1975 milijarda 166 milijonov din), za kmetijstvo milijarda 63 milijonov dinarjev (predlani 624 milijonov din) ter za gospodarsko manj razvita
Na račun delitve sredstev za osebne dohodke pogosto slišimo in izrečemo precej kritičnih, marsikdaj tudi ostrih pripomb. Ob razpravah o toko-vih gospodarskih gibanj ugotavljamo, da osebni dohodki ubirajo svojo pot, neodvisno od rasti proizvodnje in produktivnosti, marsikdaj celo neodvisno od uspešnosti poslovanja in gospodarjenja. Ko pregledujemo, kako smo uresničevali sprejete dogovore in sporazume o razporejanju dohodka in delitvi sredstev za osebne dohodke, odkrivamo čedalje znatnejše število grešnikov, ki so prekršili dogovorjena pravila o smotrnem obnašanju na po-dročju delitve osebnih dohodkov.
Kadar iščemo vzvode, s katerimi naj bi sprožili hitrejšo rast produk tivnosti, večji razmah ustvarjalnih pri zadevanj vseh delavcev za večji pri hodek, za smotrnejše izkoriščanje raz položljivih proizvodnih zmogljivosti, surovin in delovnega časa, uspešnejši razvoj inovacijske dejavnosti in smotrnejše koriščenje lastnih virov znanja, se začnemo spotikati že na neizdelanih merilih vrednotenja — zlasti ustvarjalnega — dela, merjenja stopnje produktivnosti, rezultatih boljše organizacije dela in smotrnejšega izkoriščanja proizvodnih zmogljivosti, na pretežno zgolj deklarativnih določilih o nagrajevanju inovacijske dejavnosti v samoupravnih aktih, ki urejajo delitev sredstev za osebne dohodke. Ob nagrajevanje se obregnemo, kadar razčlenjujemo vzroke za beg strokovnjakov iz neposredne proizvodnje v upravne službe, najrazličnejša poslovna združenja, inštitute in izobraževalne organizacije, kadar negodujemo zaradi pičlega vpisa mladih v poklicne, srednje, višje in visoke strokovne šole tehniške smeri. Z nagrajevanjem se srečamo, kadar navajamo področja, kjer prepočasi uresničujemo ustavna določila in določila zakona o združenem delu.
Inštitut za delo pri pravni fakui teti v Ljubljani je na pobudo repu bloškega sekretariata za delo v minu lem letu izvedel anketo o sistemih de litve sredstev za osebne dohodke de lavcev v temeljnih in drugih organi zaoijah združenega dela v industriji Temeljni namen ankete je bil ugotoviti, kako se izvajajo določila zakona o samoupravnem sporazumevanju in družbenem dogovarjanju o razporejanju dohodka in delitvi sredstev za osebne dohodke po dveh letih, odkar je v veljavi. Z anketo so zajeli 316 ali 36,6 odstotka od vseh temeljnih in drugih organizacij združenega dela v slovenski industriji, v katerih je 42,7 odstotka vseh v industriji zaposlenih delavcev.
Anketa je pokazala, da je bilo konec leta 1975 le 28 odstotka anketiranih industrijskih organizacij, ki so svoje samoupravne splošne akte, s ka-
Uresničevanje srednjeročnega načrta v SR Sloveniji
Ne samo črke, tudi denar
za prednostne naložbe
♦
Ljubljanska banka spoštuje dogovorjene razvojne prednosti
in manj razvita obmejna območja 441 milijonov din (v letu 1975 353 milijonov din). Največji je torej porast investicijskih kreditov za proizvodnjo surovin in reprodukcijskega materiala ter za kmetijstvo. V infrastrukturi bodo naložbe prihodnja leta spet večje zaradi novih kreditov za slovenska plinovod in nekatere nove odseke cest.
Znotraj gospodarskih dejavnosti se je poraba bančnih kreditov najbolj povečala v industriji, in sicer za 53 odstotkov v primerjavi s predlani. Leta 1975 so porabili za investicije v osnovna sredstva 2 milijardi 936 milijonov din, lani pa za 4 milijarde 500 milijonov din kreditov iz bančnih sredstev. Udeležba industrije v skupni investicijski porabi iz bančnih sredstev je znašala 65,4 odstotke, medtem ko je bil predlani njen delež 61,6 odstotka.
Da bd se proizvodnja in prodaja serijske in individualne opreme na domačem trgu lahko bolj. razmahnila, je ta dejavnost uvrščena med tiste, ki uživajo ugodnosti pri kreditiranju. Očitno je ta možnost delovne organizacije močno privabila, saj sicer ne bd najeta posojila za te namene porasla za 63 odstotkov. Za prodajo take opreme je namreč LB lani namenila 2 milijardi 375 milijonov din posojil. Polovico tega denarja je banka zbrala v obliki združenih sredstev, kar pomeni, da se ustanovitelji banke zavedajo nujnosti spodbujanja delov proizvodnje, ki brez take vrste finančnih injekcij poslovno ne bi bale uspešne.
V prvem letu srednjeročnega razvoja je bil kot ena od prednosti ustrezno obarvan tudi izvoz blaga in storitev. V ta namen je LB lani namenila za skupno 4 milijarde 186 milijonov din posojil.. Povečanje v primerjavi z letom prej je 40-odstotmo. Razen tega je šlo za kreditiranje izvoza opreme še nadaljnjih 466 mili-
jonov din ali 30 odstotkov več, kot je šlo za to predlani. Ker pri kredriiti-ramju izvoznih poslov ni bdio nobenih omejitev, so lahko organizacije združenega dela svoje poslovne odnose s tujino opravljale in razvijale dokaj normalno.
Leto 1976 je med drugim, značilno zaradi bistvene preusmeritve poslovanja in s tem tudi plačilnega prometa s tujino na dežele v razvoju. Delež plačilnega prometa Ljubljanske banke z deželami v razvoju znaša v jugoslovanskem prometu 11 odstotkov. Pomembnejše za krepitev odnosov v poslovanju z deželami v razvoju pa je razraščanje višjih oblik gospodarskega sodelovanja, kot na primer skupne naložbe, proizvodna kooperacija, prenos tehnologije, prodaja licenc in patentov, izvajanje kompleksnih investicijskih del, ustanavljanje mešanih družb, bank in podobno. LB sodeluje pri izvajanju devetih investicijskih projektih v državah v razvoju, katerih skupna vrednost je 50 milijonov dolarjev. Razen tega je v različnih državah v pripravi še 40 skupnih projektov v vrednosti približno milijarde dolarjev. Nedvomno bo večina teh projektov tudi uspešno uresničenih. Zaradi večjega zanimanja naših organizacij združenega dela na poslovno sodelovanje z državami v razvoju je Ljubljanska banka začela poglabljati svoje poslovne odnose s posameznimi bankami v teh državah.
Najzahtevnejši zalogaj iz vrste prednostnih dejavnosti je vsekakor izvajanje velikih projektov, ki zadevajo energetiko. Za financiranje energetskih objektov opravlja banka v okviru samoupravnega plana razvoja energetike za obdobje 1976—1980 združevanje denarja delovnih organizacij, za tuje kredite, ki jih najema energetsko gospodarstvo, pa daje poroštvo. Pomaga tudi s premostitvenimi krediti elektrogospodarstva ter dolgoroč-
no kreditira proizvodnjo premoga, pridobivanje nafte in plina.
V letu 1976 so bili zagotovljena trije energetski objekti — četrti agregat HE Moste, kombinirana elektrarna Brestanica in kombinirana elektrarna Trbovlje. Skupaj je ureditev treh objektov z močjo 130 MW veljala milijardo 300 milijonov dinarjev.
Razen tega gradimo v Sloveniji tri velike elektrarne; nuklearno elektrarno s 632 MW v Krškem, termoelektrarno Šoštanj s 320 MW, hidroelektrarno srednja Drava s 112 MW ter celotno 380 kV prenosno omrežje v SR Sloveniji. Omenjene investicije v elektroenergijo dosežejo vrednost 21 milijard 700 milijonov dinarjev. S tem bomo pridobila 70 odstotkov več elektrike, kot je bala proizvodnja leta 1975. Razen tega Slovenija prispeva del sredstev — 367 milijonov dinarjev — h gradnji termoelektrarne Tuzla V, od koder bo dobivala del elektrike. Letos bo končana tudi modernizacija rudnikov Velenje in Trbovlje, ki bo pomagala k povečanju proizvodnih zmogljivosti za milijon 200 000 ton premoga na leto. Za pridobivanje urana na žirovskem vrhu že tečejo pripravljalna dela.
Na novo smo začeli v Sloveniji z gradnjo prvega odseka kakih 60 kilometrov plinovoda, ki mora biti v celoti narejen do leta 1979. Veljal bo 3 milijarde 700 milijonov din, od tega je 600 milijonov din bančnega kredita, 350 milijonov din vlagajo zainteresirane delovne organizacije, preostalo pa so tuji krediti.
Graditev infrastrukture je terjala lani od banke bodisi kredite ali poroštvo za uvoz naprav. Za posodobitev železniške proge Jesenice—Dobova in Koper—Šentilj je namenila 287 milijonov din kredita, za telefonske napeljave PTT 10,7 milijona din, vtem
ko je za ceste namenila 109,7 milijona din investicijskega kredita ter še 159,5 milijona din premostitvenih kreditov.
Kar zadeva želje in načrte po spremembah v strukturi proizvodnje v Sloveniji, izboljšanje preskrbe predelovalne industrije in večjo skladnost plačilne bilance, je prav leto 1976 tisto, ki je začelo prinašati resnično oprijemljive sadove. Tako je na Jesenicah konec leta začela obratovati nova hladna valjarna za nerjavno, dinamo in mehko pločevino zmogljivosti 115 000 ton. Delež kredita LB znaša 250 milijonov din (predračunska vrednost 1.231 milijonov din). Potem so tu še rekonstrukcija valjarne žice na Jesenicah, povečanje zmogljivosti za proizvodnjo surovega jekla in valjanega paličastega jekla na Ravnah, povečanje zmogljivosti v predelavi aluminija (Impol) itd.
Z novimi naložbami v predelavo domače lesne surovine smo prav gotovo storili pomemben korak naprej. Pri tem velja kot najvažnejše omeniti povečanje zmogljivosti proizvodnje celuloze v Krškem na 158 tisoč ton. Hkrati je bil to tudi pogoj za širitev obsega proizvodnje slovenskih papirnic Radeče, Vevče in Količevo. Za boljše izkoriščanje lesa in lesnih odpadkov sta pomembni tudi na novo zgrajeni tovarni ivernih plošč v Novi Gorici in v Cerknici s skupno zmogljivostjo 160.000 m3 iveric na leto. Večina teh investicij je bila opravljenih lani in pri vseh je s kreditnimi sredstvi sodelovala tudi LB.
Med velike objekte s prednostne liste sodi tudi cementarna Anhovo, kjer gre za povečanje proizvodnje za milijon ton cementa na leto. Pri naložbi, vredni milijardo 757 milijonov din, sodeluje Ljubljanska banka s kreditom v višini 730 milijonov dinarjev. Večidel tega denarja, ki gre za financiranje objektov prednostnih dejavno-
Nagrajevanje po delu
Okrnjeno vrednotenje delovnih mest
terimi urejajo delitev sredstev za osebne dohodke, formalno pravno uskladile z določili zakona. Večina od njih je svoj sporazum o razporejanju dohodka in delitvi sredstev za osebne dohodke uskladila tudi s panožnim samoupravnim sporazumom, kot to določa zakon. Vse druge organizacije so takrat delitev še urejale z več kot dve leti starimi samoupravnimi splošnimi akti, v 16,8 odstotka anketiranih organizacij pa je delitev temeljila še na pravilnikih iz leta 1971. Iz odgovorov na anketno vprašanje, kako daleč so že s pripravami za sprejem sporazuma po določilih zakona, je mogoče razbrati, da se v nekaterih anketiranih industrijskih organizacijah tudi konec leta 1975 tega dela še niso pošteno lotili, žabo se je postopek usklajevanja sporazuma s panožnim zavlekel tja do jeseni ali celo do konca minulega leta.
Dosedanje razprave o delitvi sredstev za osebne dohodke so pogosto opozarjale na hibe neustreznega vrednotenja delovnih mest, ki je izhodiščna osnova, marsikdaj pa tudi še prevladujoč element nagrajevanja po živem in minulem delu. Pričakovali bd lahko torej, da bodo temeljne in druge organizacije združenega dela v industriji ob sprejemanju in usklajevanju samoupravnih sporazumov o razporejanju dohodka in delitvi sredstev za osebne dohodke bistveno izpopolnile dosedanje vrednotenje delovnih mest s tem, da bodo sprejele nove splošne akte o sistemizaciji de-
lovnih mest in sistemizirana delovna mesta z analitično oceno ali kako drugače ustrezneje ovrednotila. Anketa je pokazala, da to ni bilo tako. V letu 1975 je veljavne akte o sistemizaciji sprejelo le 35,2 odstotka temeljnih in drugih organizacij združenega dela v industriji, vse druge pa so se zadovoljile z nespremenjeno sistemizacijio in
vrednotenjem delovnih mest, tretjina od njih celo s tisto iz 1973. Eden izmed vzrokov za to so bale vsekakor organizacijske spremembe, ki jih je sprožilo ustanavljanje temeljnih organizacij združenega ter njihovo povezovanje v delovne organizacije ali sestavljene organizacije združenega dela; zato so marsikje čakali, da se najprej organizacijsko ustalijo, šele nato so se lotili ali se nameravajo lotiti priprave novih aktov o sistemizaciji ter ocenjevanja sistemiziranih delovnih mest.
Dejstvo, da velik del organizacij v industriji šele pripravlja nove samoupravne splošne akte o vrednotenju delovnih mest, opozarja, da bd bilo mogoče s široko zasnovano akcijo — zlasti zborničnih panožnih združeni, kot so poudarili nedavno na seji predsedstva zbornice — pospešiti uveljavljanje enotnejših -in ustreznejših meril za vrednotenje delovnih mest. Z odpravljanjem dosedanjih, marsikdaj znatnih razlik pri vrednotenju enako zahtevnih delovnih mest bi se dokopali do ustreznejše in enotnejše osnove za oblikovanje skladneišega sistema delitve osebnih dohodkov.
Omeniti velja še ugotovitev ankete, da kar 53,6 odstotka anketiranih organizacij v industniii ni med sestavine za določanie obračunske osnove osebnega dohodka vključilo nobene oblike osebne ocene delovne usposobljenosti delavca. Vemo, da imamo na enakih delovnih mestih delavce z enako formalno izobrazbo, pa tudi z enakimi delovnimi izkušnjami, vendar pa z različno mero dodatnih zanj, delovnih lastnosti, navad in psihofizičnih lastnosti. če torej hočemo, da bomo na določenem delovnem mestu imeli delavca z najustreznejšo izobrazbo, delovnimi izkušnjami in lasnostmd, potem je vsekakor nujno, da pri določanju obračunske osnove osebnega dohodka upoštevamo tudi to sestavino
— zlasti še v primerih, kadar rezultate dela merimo za skupine delavcev na praviloma enakih delovnih mestih ali kadar rezultatov dela ne merimo.
Z ovrednotenjem delovnega mesta in oceno delovne usposobljenosti delavca za opravljanje opravil na določenem delovnem mestu je opredeljen le en izmed pomembnih elementov za izračun obračunske osnove osebnega dohodka delavca. Anketa je pokazala, da obračunska osnova z nekaterima dodatki, ki se navezujejo nanjo (dodatek za stalnost in minulo delo) resda predstavlja daleč najpomembnejšo ali celo prevladujočo sestavino osebnega dohodka, vendar le še v izjemno majhnem odstotku anketiranih organizacij (3,9 odstotka) tudi njegovo edino sestavino. Tudi tam, kjer znaša njen delež v osebnem dohodku delavca 90 ali 80 odstotkov, se začenjajo čedalje uspešneje uveljavljati številne, dokaj pestre oblike nagrajevanja po rezultatih dela.
Iz ankete je mogoče razbrati še eno pomembno ugotovitev:	razlika
med odstotki delavcev ter delavci skupnih služb, vodstvenih in drugih delavcev zunaj neposredne proizvodnje. katerih osebni dohodki po zaključnem računu se ugotavljajo samo po posamičnem ali skuoinjskem učinku ter z udeležbo v doseženem poslovnem uspehu, se je že občutno zmanjšala (razmerje 70,4 % : 44,4%). Zmanjšala se je tudi razlika med odstotki obojih, katerih osebna dohodki po zaključnem računu se ugotavljajo in obračunavajo po obračunski osnovi z udeležbo v doseženem poslovnem uspehu (razmerje 25,7% : 48.9%), izredno majhnem odstotku obojih pa je bil osebni dohodek po zaključnem računu obračunan zgolj po obračunski osnovi (razmerje 3,9% : 6,7%).
Presenetljive ugotovitve so nakazali odgovori anketiranih na vprašanje, s čim merijo ali izkazujejo uspeh
tozd ali ozd, ki se upošteva pri ugotavljanju osebnih dohodkov delavcev. Za merjenje uspeha uporabljajo te organizacije več meril hkrati; prevladujeta finančni poslovni uspeh in fizični obseg proizvodnje. Oba se znatneje uporabljata za izkazovanje uspeha tozd ali ozd pri delavcih zunaj neposredne proizvodnje (pri 52 oz. 48 %) kot pri neposrednih proizvajalcih (pri 42 oz. 39%); podobno velja tudi za uporabo merila izpolnjevanje planskih nalog, ki se uporablja pri 37 % delavcev zunaj neposredne proizvodnje in pri 30 % delavcev v neposredna proizvodnji. Produktivnost kot merilo za izkazovanje uspeha tozd, ki se upošteva pri ugotavljanju osebnih dohodkov delavcev, zavzema precej bolj skromen delež: uporablja se pri 29 % delavcev zunaj neposredne proizvodnje in pri 24 % delavcev v neposredni proizvodnji.
Seveda je treba povedati, da se produktivnost kot merilo za izkazovanje uspeha tozd ali ozd, ki se upošteva pri ugotavljanju osebnih dohodkov delavcev, uporablja v nekaterih panogah v občutno večjem obsegu (v premogovništvu in gumarski industriji 100 %, v papirni in usnjarski industriji 64 % oz. 63 %) kot v drugih (v industriji gradbenega materiala 17 %, v kovinski industriji 16 %), sploh pa ga ne uporabljajo v organizacijah barvaste metalurgije. Razlike na eni strani opozarjajo na težave, ki se pojavljajo glede merjenja produktivnosti v nekaterih dejavnostih (v gradbeništvu se, na primer, dogovarjajo za skupno opredelitev meril za produk-
tivnost v okviru mednarodne strokov-
ne organizacije), na drugi pa tudi na to, da si ponekod bolj prizadevajo z
združenimi močmi streti ta trdi oreh kot drugod.
Podrobneje valja navesti še nekatere ugotovitve ankete o oblikah obračunavanja osebnih dohodkov, ki nd-
sti, je zbranega z združevanjem sredstev članov banke.
Za razširjeno reprodukcijo v kmetijstvu se je lana delež kreditov LB povzpel na 13,5 odstotka od skupno odobrenih dolgoročnih kreditov. Predlani je ta delež znašal 113 odstotka, v letu 1971 pa je delež vlaganj v kmetijstvo in gozdarstvo predstavljal vsega 3,6 odstotka. Posebnih stimulacij so deležna vlaganja za razvoj kmetijstva v gospodarsko manj razvitih in hribovitih območjih. Kar zadeva pospeševanje kmetijstva je, na primer, tudi za leto 1976 značilno, da je šlo največ kreditov za razvoj govedoreje, vtem ko pri proizvodnji žit, sadja, zelenjave in pri gojenju rib na-
Z novim srednjeročnim načrtom razvoja dobivajo večji pomen tudi naložbe v predelavo kmetijskih pridelkov, tako da se odslej Ljubljanska banka usmerja tudi na kreditiranje modernizacije mlekarn, predelav mesa, hladilnic, silosov in podobnega. Prav tako se je LB vključila tudi v začetne priprave za graditev tovarne sladkorja v Ormožu.
Ustrezen poudarek je dan spodbudam za pospeševanje skladnejšega razvoja znotraj SR Slovenije, za kar naj bd banka vsako leto namenila 12 odstotkov od skupno razpoložljivih kreditov. V preteklem letu se je z 11,8 odstotnim deležem kreditov za gospodarsko manj razvita in manj razvita obmejna območja približala tej meji. Za kredite na ta področja je šlo namreč v letu 1976 952 milijonov dinarjev.
Prav v zadnjem obdobju je bilo na omenjenih območjih zgrajenih več industrijskih in drugih objektov. Lani so, na primer, začeli obratovati nova predelovalnica mesa v Murski Soboti, obrat za proizvodnjo cevi v Šentjurju, stekla je nova proizvodnja keramičnih ploščic v Trebnjem pa obrat za proizvodnjo tesnil v Veliki Loki pri Trebnjem, motel v Podlehniku ter obrat za izdelavo pohištva v Ljutomeru. V banki med drugam ugotavljajo, da za naložbe na teh območjih ni toliko skrbi zaradi denarja kot pa zaradi tega, ker na na voljo dovolj dobrih razvojnih načrtov.
Med nekatere pozitivne premike v poslovna politiki LB v letu 1976 moremo prav gotovo šteti tudi povečanje obsega potrošniškega kreditiranja. V ta namen so se namreč lani sredstva povečala kar za 83 odstotkov, to pa je seveda dobro vplivalo na razvoj proizvodnje in s tem na gospodarsko rast. Ta izkušnja in stalno naraščanje obsega varčevanja občanov, bo letos omogočilo še večjo porabo hranilnih vlog za financiranje nakupov na kredit ter financiranje stanovanjske in komunalne izgradnje. Tako bo banka več sproščenega denarja lahko namenila za pospeševanje najvitalnejših delov gospodarstva.
Pogled na minulo leto skozi zamišljen okvir glavnih razvojnih točk dovoljuje sklep, da je večidel razpoložljivega denarja šel za prioritetne na-ložbe in da s tem naša osrednja banka na tem področju izpolnjuje zastavljeni načrt.
Franjo Krivec
so sestavni del obračunske osnove, ki pa jih organizacije v industriji izplačujejo po določilih veljavnih samoupravnih splošnih aktov o delitvi sredstev za osebne dohodke. Med temi »dodatki« se na prvo mesto uvršča dodatek za stalnost, ki ga imenujejo tudi dodatek za omejevanje fluktua-cdje in ki ga izplačuje 84,1 % anketiranih organizacij. Skupaj z dodatkom za delovno delo. ki ga precej organizacij izplačuje kot dodatek za minulo delo, zagotavlja delavcem omembe vreden del osebnega dohodka, zlasti ker je pogosto določen kar v odstotku od obračunske osnove. Kot tak torej ni v skladu s prizadevanji, da bd bil kar največji del delavčevega osebnega dohodka odvisen od rezultatov njegovega dela in uspeha tozd ali ozd. Zato je bilo v letošnjo sindikalno listo tudi vnešeno določilo, da se prihodnje leto ustavi izplačilo dodatka za minulo delo, če zanj ne bodo izdelana merila, ki bodo temeljila predvsem na ustvarjenem dohodku.
Na drugo mesto se uvrščajo premije 1 in nagrade za racionalizatorstvo in novatorstvo, ld jih navaja 54 % anketiranih organizacij. Precej razširjena oblika so tudi napade za izredne delovne uspehe, ki jih podeljujejo v 21,6 % organizacij, najpogosteje pa v kovinski in elektroindustriji.
Precejšen odstotek, 47,6 % anketiranih organizacij, navaja tudi dodatek za izjemne pogoje dela. Ker pa tudi 14.9 % anketiranih organizacij vključuje posebne pogoje dela v osebno oceno, je torej to merilo sestavina za ugotavljanje osebnega dohodka v 62,5 % organizacij v industriji. Prav ta podatek dopušča domnevo, da v nekaterih organizacijah uporabljajo to . merilo kar dvakrat in da bi ga zato kazalo podrobneje osvetliti.
Na koncu le še nekaj besed o odgovorih na eno izmed posebnih vprašanj ankete, kaj povzroča organizacijam težave pri izdelavi spodbudnej-šega sistema delitve osebnih dohodkov. Kar 74,9 % jih je kot največjo težavo navedlo neizdelano metodologijo meril za vrednotenje dela neposrednih proizvajalcev in drugih delavcev. če to povežemo z odgovorom 12,5% organzaoij, da uveljavljanje spodbudnejšega nagrajevanja ovirajo osebni in skupinski interesi, potem bi lahko kot glavno oviro označili, da ne znamo ali zaradi »miru v hiši« nočemo poiskati in uporabiti meril, do katerih so se v mnogih organizacijah v industriji — sicer s trudom in ob pomoči strokovnih institucij — že dokopali. Prav zato je toliko pomembnejša in koristnejša široko zasnovana akcija sindikatov, ki organizirajo vrsto področnih posvetov, na katerih bodo izbrane organizacije seznanile udeležence posvetovanj s konkretnimi rešitvami in izkušnjami pri uporabi že izoblikovanih osnov in meril za vrednotenje dela.

221 il*

tako množično izgovarjati na pomanjkanje meril za vrednotenje deda.
Zdravko Stefančič
t
sobotna priloga
24. stran • 26. marca 1977 # DELO
Samoupravne interesne skupnosti
Ali res preveč sporazumov?
"V	'	'
Se zmeraj živi administrativni, državni duh
lo samoupravnih in delegatskih orga-
V Sloveniji že dalj časa, predvsem pa sedaj, kot sestavni del predvolilne aktivnosti, dokaj razgreto razgrinjamo sezname vprašanj, ki jih je nakopičila kratka praksa uresničevanja delegatskega sistema v samoupravnih interesnih skupnostih. Iskanje novih, boljših rešitev pomeni domišljanje sistemskih osnov za STX>bodno menjavo dela, o čemer precej obširno govori gradivo o družbeno-ekonomskih odnosih delavcev v družbenih dejavnostih z uporabniki njihovih storitev. Gradivo je pripravila delovna skupina ko-misije za sistemske osnove svobodne menjave dela p%i republiškem svetu za vprašanja družbene ureditve.
O mnenjih, stališčih, predlogih in nakazanih smereh nagrajevanja svobodne menjave deda bomo razpravljali po objavi gradiva. Toda premerja-nje sedanje otroške prakse razživlja-nja samoupravnih interesnih skupnosti se je praviloma zožilo na dvoje znamenj. Eno označuje spoznanje, kako pomemben prispevek lahko dajejo samoupravne interesne skupnosti celotni preobrazbi politične oblasti, kako priganjajo k oblikovanju samoupravne socialistične države in kako na široko odpirajo vrata popolni dominaciji delavskega razreda v celotni družbeni reprodukciji. Ali kot radi rečemo — preko samoupravnih interesnih skupnosti ali v neposredni svobodni menjavi dela naj bi delavci v združenem delu dogovorjeno odločali o celotnem družbenem razvoju, delavec v materialni proizvodnji pa mora obvladovati vse vijugaste poti ustvarjenega prihodka.
Precej političnih analiz o delu samoupravnih interesnih skupnosti, predvsem o uresničevanju delegatskega sistema v njih, je z natančnostjo okuili sta pregledalo in strnilo temeljne raz sežnosti nelahke problematike svobodne menjave dela. Mnogi pa so se zadržali na organizacijsko-institucional-nih in normativnih vprašanjih. Namesto da bi prevesili tehtnico razmišljanja — zakaj delegatske odnose v samoupravnih interesnih skupnostih kakovostno označuje še vedno bolj le želja po prvih delegatskih odnosih? Zakaj praviloma splošne delegacije slabše delajo od temeljnih? Zakaj še vedno glasne kritike, kako da imamo preveč samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov? In zakaj tako naglo, prenaglo rastejo samoupravne interesne skupnosti, ne da bi pretresli upravičenost njihovih ustanovitev? In podobno. To pa je drugo znamenje premerjanja delegatske prakse.
Ne gre za preveličevanje takih vprašanj. Toda ko nekateri uvrščajo izgrajevanje samoupravnih interesnih skupnosti med tiste družbene fronte, na katerih bomo pravzaprav lomili idejno-politična kopja za uresničitev zakona o združenem delu in naše sa-moupravno-socialistične vizije, se najbrž zavedajo težine naloge. Tudi tistim, ki se bojč dežja samoupravnih sporazumov, postaja namreč vse bolj jasna razredna bit odločnosti za delegatske odnose v samoupravnih interesnih skupnostih. Za samoupravne sporazume in družbene dogovore. Kajti ne gre le za privid o odločujoči vlogi delavca pri usodi sredstev, ki jih združuje za družbene dejavnosti. Saj je skoraj paradoks ugotavljati
nezmožnosti -splošnih delegacij, preko katerih delavci odločajo o eni tretjini bruto osebnega dohodka, v primerjavi s temeljnimi, skupščinskimi delegacijami, kjer materialni interes vendar ni toliko razviden. A vse bolj se delegatska vesla zaganjajo v samoupravne odnose vsake temeljne sredine — organizacije združenega dela ali krajevne skupnosti.
Resda še ne pristajamo na enačbo — slabo delovanje delegacij — nerazviti samoupravni odnosi v delovni ali krajevni sredini. A se morda že bliža čas, da začnemo tako postavljati? Usoda nekaterih splošnih delegacij nam daje v roke orožje za tak6 naravnano razmišljanje. Kako razumeti, pretresti in prevetriti tolikokrat izrečeno kritiko nad povodnijo samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov? Samo za primer, ne da bi razgaljevali vse zapletenosti, ne-enostavnosti svobodne menjave dela. Nobeno naključje ne prestavlja miselna obremenjenost in bojazen nekaterih sredin pred samoupravnim sporazumevanjem in družbenim dogovarjanjem. Ni v prednji vrsti vselej le preprosto nerazumevanje. Tudi ne strah pred novimi nalogami in spoznanji o skromni samoupravni organiziranosti v delovnih sredinah. Aid slabe izkušnje itd. Ne. Se vedno živi in diha administrativni, državni duh. Manj komplicirano je pač živeti z zakoni in odloki, mislijo. Ali pa se noče ukloniti novim tokovom samoupravnega življenja tehnokratska praksa. Ali morda še nekateri nočejo uvideti poti za samoupravno organiziranje družbe,, kjer bo delavski razred res organiziran kot oblast. Brez sporazumov m dogovorov, brez razvitih delegatskih odnosov v samoupravnih interesnih skupnostih, brez inovacij v samoupravnih oblikah čvrstejšega vsebinskega povezovanja med delavci v združenem delu, med delavci v družbenih dejavnostih in uporabniki njihovih storitev, bo delavčeva vodilna samoupravna vloga nujno zožena, omejena, necelovita.
Pletenje debelejših delegatskih niti v samoupravnih interesnih skupnostih prenika v srž neposredne idejno-poli-tične bitke za drugačno vsebino, ne le novo preobleko samoupravljanja, kakor jo razkazuje zakon o združenem delu. Akcija za trdnejšo, ne več otroško hojo samoupravnih interesnih skupnosti zadira med temeljne idejnopolitične naloge. To je akcija spreminjanja naše družbene zavesti in odnosa do nekaterih bistvenih stalnic samoupravnega družbenega razvoja. Idejnopolitično osveščanje za bogatitev delovanja samoupravnih interesnih skupnosti hkrati zahteva bolj ra-
zvejano strokovnooperativno, organizacijsko usposobljenost za premagovanje zadreg na doseženi stopnji razvitosti delegatskih odnosov. Spet samo za primer — v precejšnjem številu organizacij združenega dela sploh ne vedo,' katere samoupravne sporazume in dogovore so podpisali. Marsikje celo tega ne, v katere samoupravne interesne skupnosti morajo pošiljati delegate. Zato ne bi smeli zanemariti pobude o registru vseh sporazumov in dogovorov v Sloveniji (če imajo območni ali republiški značaj, v občinah bi si pripravili svoje), pa tudi o objavi seznama vseh samoupravnih interesnih skupnosti, vsaj s približno oznako delegatskih obveznosti.
Organizacij a samoupravlj anj a ali, bolje, šibka strokovna priprava za de-
nov v organizacij ali združenega dela in krajevnih skupnostih že postaj a ovira samoupravnemu utripu. Pomaga celo utirati poti nesprejemljivi formalni demokraciji, ki jo bo delavec slej ko prej odklonil.
Ce na stebrih takega razmišljanja motrimo pobude za ustanovitev novih samoupravnih interesnih Skupnosti, se bomo najbrž v prihodnje laže odločali. Samo v primeru seveda, če bodo zanje izrazili interes delavci v združenem delu.
V slovenskem prostoru že dalj časa razmišljamo o ustanovitvi samoupravnih interesnih skupnosti za področje obveščanja. Interes ni sporen. V prvi fazi je prevladoval bolj interes izvajalcev, delavcev v informativ-
ni dejavnosti, zaradi hudih materialnih problemov množičnih občil. Neurejena, včasih zelo vročična materialna vprašanja posameznih informacijskih podsistemov bi lahko predstavljala družbeni okvir za dogovarjanje o ustanovitvi samoupravne interesne skupnosti. Vendar moramo svobodno menjavo dela m ves dinamični sistem samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja začenjati razumevati nekoliko drugače, ne vedno le z zadrgo na mošnjičku.
. S samoupravnimi interesnimi skup nosfcmi za obveščanje ne bi smeli več odlašati. Njihova ustanovitev ne zahteva samo neki splošni družbeni interes po podružbljanju informativne dejavnosti. Delavec, uporabnik informacij mora postati gospodar informacij, nosilec razvoja informativne de-
M-6 (foto Adi Fink)
Od našega sarajevskega dopisnika
SARAJEVO, marca — Vsi vemo, da je zakon o združenem delu pomembna listina. Vemo pa tudi, da je listina sama zase brez revolucionarnega pomena pri oblikovanju novih samoupravnih odnosov, če za njo ne stojijo de-lovni ljudje, torej tisti, ki so zakon tudi oblikovali in sprejemali. V Bosni in Hercegovini se vse bolj kaže, da delovni ljudje niso stali za zakonom samo tedaj, ko so mu izražali svojo podporo med javno razpravo, temveč mu to podporo še bolj nudijo zdaj, ko je treba zakon upoštevati v vsakdanjem oblikovanju samoupravne prakse.
Pri tem ima morda najpomembnejšo vlogo med bosanskohercegovskimi delavci njihova zveza sindikatov, seveda ob podpori vseh drugih organiziranih socialističnih sil: ZK, SZDL, zveze mladine itd. Toda sindikat, bolje rečeno, delovni ljudje prek sindikata dobivajo vse pomembnejšo vlogo v samoupravnem organiziranju.
Zveza sindikatov je bila ne le v Bosni in Hercegovini v minulih letih močno potisnjena na stranski tir, zakon o združenem delu pa je izrazil nestrinjanje delovnih ljudi s takšnim stanjem. To potrjuje že podatek, da več kot petdeset členov zakona o združenem delu posebej govori o pravicah in dolžnostih sindikata tako rekoč na vseh področjih samoupravljanja v združenem delu. Po drugi strani spet isti zakon določno govori o dolžnostih samoupravnih organov v združenem delu do pobud in akcij zveze sindikatov. Vse to seveda krepi pomen sindikata, toda tudi njegovo odgovornost za izvajanje njegove družbene vloge.
Bosanskohercegovska zveza sindikatov je na te naloge dobro pripravljena. Lani se je namreč temeljito reorganizirala. Ta reorganizacija je bila zelo koristna, saj so med njo odpadli vsi tisti, ki niso bili sposobni spreleti novih nalog. Tako so bile lani v BiH sindikalne konference, na katerih so poročali o delovanju osnovnih organizacij. Prav te konference je izkoristilo precej predsednikov, da so se umaknili s svojega položaja zaradi nekakšnih osebnih in družinskih težav, medtem ko so druge predsednike marsikje odločno zamenjali zaradi njihove neučinkovitosti. Ravno to dokazuje, da so v sindikatu prav pri temelju, v osnovnih organizacijah, dojeli obsežnost in pestrost nalog, ki jih prednje po-
Izkušnje bosenskohe rcego v s kih sindikatov
Zakon jim ni recept, temveč vodilo
sta vi j a zakon o združenem delu, in na volilna mesta v svoji organizaciji postavili sposobne ljudi.
Tako so ravnali tudi v večini osnovnih organizacij, za katere se tako rekoč sploh ih vedelo, ker niso delovale, temveč so bile ustanovljene le na papirju. V nekaterih kolektivih sploh niso vedeli, kdo je predsednik sindikata, da ne govorimo o članih izvršnega odbora. Največkrat sta predsednik in sekretar osnovne organizacije vodila samosvojo politiko mimo delovnih ljudi.
Sindikat ni socialna služba
V Tuzli, na primer, zdaj ugotavljajo (pa ne le v Tuzli), da so v preteklosti grešili, ko se je del osnovnih organizacij sindikata spremenil v nekakšne socialne službe. Imeli so celo osnovno organizacijo, ki je vsako leto imela na voljo dva milijona novih din, pa ne za politične akcije. Pač pa je sindikat organiziral vse, od dedka Mraza, osmega marca in drugih slavij do izletov po domovini in tujini, letnih dopustov, zdravljenj v zdraviliščih itd. Tako se je sindikat spremenil v odlično službo za družbeno življenjsko raven delavcev. Vsekakor je bilo to koristno delo, toda na ta račun je sindikat povsem zanemaril politično delovanje, torej svojo temeljno nalogo.
Zaradi vsega tega je bil lani v bo-sanskohercegovskih sindikatih storjen velik korak naprej. V združenem delu je prevladala zavest, da ni mogoče nobenega vprašanja, ki zadeva delovne ljudi, reševati brez sodelovanja sindikatov. Ta zavest je morda najbolj prevladala lani med javno razpravo o zakonu o združenem delu, katere nosilec je bil prav sindikat. Tako so se osnovne sindikalne organizacije v praksi, med javno razpravo, začele preusmerjati k bistvenim problemom družbenega razvoja. Prevladalo je spoznanje, da večidel zakona o združenem delu ne more izvesti nihče drug kot delavski Tazred.
Ni velikih in malih
Poglejmo nekaj določenih težav, na katere naletijo delovni ljudje, organizirani v sindikatih, ko skušajo organizirati nove samoupravne odnose v duhu zakona o združenem delu. Prevelika pozornost se je na eni strani posvečala velikim sistemom, zanemarjene so bile manjše in srednje delovne organizacije združenega dela. Ravno tu so samoupravni odnosi najslabše razviti. Vzrok za to je morda v tem, da se je samoupravno organiziranje največkrat, še posebej v velikih sistemih, začelo od zgoraj, kot bi hišo gradili od strehe navzdol. Najprej je stekla razprava o SOZD, prepirali so se o direktorju, direktoriumu, pa o tem, kaj bo delovna organizacija itd., šele čisto na koncu se je začela razprava 6 tem, kaj bo temeljna organizacija združenega dela. Seveda so tedaj pri temeljih delovni ljudje marsikdaj spoznali, da streha ni dobra.
Na drugi strani je bilo obratno: sindikat so opozarjali, naj umakne svoje prste od velikih sistemov, češ da je to republiška stvar, ki presega zmožnosti občinskih in še manjših sindikalnih konferenc ter organizacij. Tako so, na primer, v »Elektrodistribuciji« skušali izigrati sindikate: tovariši, nič ne skrbite o TOZD pri nas, najprej se morajo o tem dogovoriti v republiki, potem pa boste lahko dali še vi svoje privoljenje. Takšna stališča so imeli celo sindikati v teh velikih sistemih.
Kmalu je prevladalo mnenje, da je tak tabu velikih sistemov zelo škodljiv. Boj za nove odnose se mora začeti v TOZD, ne nekje v republiških organih. Raif Diadarevič, predsednik bosanskohercegovskih sindikatov, je nedavno tega opozoril, da ga ne ho nihče prepričal, da lahko vlada reši krizo ŽTP s tem, da dovoli podražitev prevoza za 12 odstotkov. Sindikat vidi v združenem delu, v osnovnih organizacijah ŽTP čisto drugačno podobo in drugačne rešitve. ŽTP je treba
ločiti na potniški in tovorni promet, pa bo stanje takoj bolj jasno. Izgubo prinaša samo potniški promet, tovorni pa je celo donosen. Zakaj torej podražitve kar počez, ki ne rešujejo ničesar, ker se nihče ne spušča v reševanje krize v temeljnih organizacijah ŽTP, tam, kjer so vzroki visokih stroškov, izgub itd.
Podobno kot z velikimi sistemi, je še z bankami. Na občinski ravni si ne upa nihče drezati vanje, a vendar so banke prej stvar sindikata, združenega dela, delovnih ljudi kot republike. Mali sistemi, male delovne organizacije se spet nočejo združevati zaradi tega, ker hočejo nekateri vodilni v njih ohraniti samostojnost svojih fevdov,.saj se bojijo, da bodo z združitvijo izgubili svojo neodvisnost ali še huje, morda celo stolčke. Sindikat se seveda na takšne ozke koristi ne ozira.
Za večjo odgovornost
Veliko je nalog, ki so zdaj pred sin. dikati. Ena izmed njih se razgali v pritožbi delavcev. Samoupravne delavske kontrole, javni pravobranilci samoupravljanja, sodišča združenega dela in drugi imajo polne roke pritožb delovnih ljudi zaradi kršenja njihovih pravic. V Tuzli so jih, na primer, sedem desetin rešili v korist delavcev. In potem? Nihče od odgovornih kršiteljev delavskih pravic ni odgovarjal za to, pa čeprav je povzročil s svojim ravnanjem tudi gmotno škodo, da ne govorimo o kazenski odgovornosti po novem kazenskem zakonu.
Iz TuzJle tudi poročajo, da so se štirje delavci v nekem kolektivu pritožili zoper kršenje njihovih samoupravnih pravic. Direktorji so jim rekli: pa nas tožite, če vam kaj ni prav. Delavci so tožili in tožbo dobili. Direktorji pa so še vedno direktorji in nihče jih ne pokliče na odgovornost. Sindikati BiH menijo, da je treba v takšnih primerih biti dosti odločnejši in odgovornejši v kadrovska politiki.
Sindikati v BiH v okviru zakona o združenem delu posvečajo veliko pozornost tudi produktivnosti. Prav tako stanovanjski politiki kot dejavniku produktivnosti. Menijo namreč, da pri delitvi solidarnostnih in drugih stanovanj ne bi smel povsem prevladati socialni dejavnik, temveč bi morali imeti prednost pri delitvi stanovanj tudi pridni delavci, tisti, ki so pokazali velike delovne uspehe. Ce bi delili stanovanja samo socialno ogroženim, prav gotovo ne bomo spodbujali produktivnosti.
V	Brezi so se sindikati dolgo borili za topli obrok v njihovem premogovniku. Zdaj ga imajo in trdijo, da se je produktivnost povečala za nekaj deset odstotkov. Res pa je, da so hkrati izboljšali tudi notranje odnose. Ko smo že v Brezi, se ustavimo še pri nečem, s čimer se ukvarjajo sindikati. Gospodarstvo v BiH ima 3,7 milijarde din izgub. Pri tem sindikati trdijo, da trajnejšega odpravljanja vzrokov za izgube ni in ne more biti brez doslednega izvajanja zakona o združenem delu. Namesto tega mnogi spet začenjajo knjigovodske in finančne operacije ter druge hokus poku-se, v katerih naj bi se izgubile izgube.
V	Brezi so že dolgo v finančnih in kadrovskih težavah. Pritožujejo se zaradi objektivnih težav, kot je stanje na trgu, cene itd. Toda sindikat jim odkrito pravi, naj se primerjajo s premogovnikom v Zenici, ki v enakih razmerah posluje zelo dobro. Zakaj? Predvsem je treba najprej odpraviti notranje težave, neurejene notranje odnose, nezadovoljstvo, slabo organiziranost dela, skratka nesamoupravne odnose, česar so se lotili v Brezi šele lani po tragični nesreči v premogovniku.
Delitev je bistvena
Seveda je najpomembnejši del zar kona o združenem delu in tudi boja bosanskohercegovskih sindikatov do-
javnosti, temeljni člen v razvijanju družbenoekonomskih odnosov na tem področju. Ne moremo govoriti o skromnih uspehih podražbljanja informativne dejavnosti v Sloveniji (vloga sosvetov, skupščin, izdajateljskih svetov itd.). Toda vsak trenutek zamude v postavljanju novih možnosti za razvoj družbeno-ekonomskih odnosov v informativni dejavnosti bo delavca odmikal od področja, kjer bi se moral njegov interes naj vitalne je razživeti. Samoupravna interesna skupnost za informiranje bi zajela poleg javnega obveščanja še informacijsko-dokumentacijsko dejavnost, statistiko, družbene evidence in druge dogovorjene podsisteme. Kaj bodo vsebovali samoupravni sporazumi o programskem obrazu interesne skupnosti za obveščanje, mora pokazati javna razprava. Napačno bi bilo motive za njihovo ustanovitev iskati le v zagotavljanju trajnih virov za občila in celo pri tem videti le funkcijo republiške (ene ali dveh) samoupravnih skup nosti za obveščanje. V javni razpravi bomo morali vztrajati na izraženem interesu delavcev v tozdih in ne obiti interesnih skupnosti v občinah ali za skupino občin.
Ljubitelji oblikovanja samoupravnih interesnih skupnosti z vrha navzdol nehote pomagajo bujni rasti plevela v posameznih strokovnih službah, kjer se razraščajo resnični odtujeni centri moči — kjer pomalem vlada občutek, kot da strokovne sflužbe poganjajo ves sistem delegatskih odnosov. Kot da postajajo delegatski odnosi estetski prostor za lažji sprejem pripravljenih predlogov.
Teze za ustanovitev samoupravnih interesnih skupnosti za obveščanje, enako bi naj veljalo za vsako tovrstno pobudo, morajo doživeti vsebinski politični odzven v združenem dedu, v samoupravni in delegatski bazi. Tam bo spet, za primer, zagotovo zlahka odpravljena dilema, ali si bodo samoupravne interesne skupnosti za informiranje zagotavljale sredstva samo v svobodni menjavi dela ali še drugače (tudi preko trga ipd.). V tem trenutku bo za marsikatero samoupravno interesno skupnost kombinacija virov sredstev edina možnost financiranja. Za področje informativne dejavnosti nedvomno. Kljub daljšim pripravam na ustanovitev samoupravnih interesnih skupnosti za obveščanje marsikatera zadrega še ni razjasnjena. Nič hudega. Ce bi v postavitvi delegatskega sistema čakali na povsem določne in izčiščene rešitve, bi zagotovo čakali nanj še nekaj let. Pa k sreči nismo. Morda nam včasih manjka več odmeva v pripravah na nekatere rešitve. Tokrat se z razpravljanjem in dogovarjanjem o ustanovitvi samoupravnih interesnih skupnosti za obveščanje ponuja priložnost za soočanje — ne le zaradi iskanja odgovorov na posamezna vprašanja in predvidene rešitve. Bolj zato, da na podlagi samoupravne prakse, zakona o združenem dellu in izvirnega interesa za uveljavljanjem novih družbeno-ekonomskih odnosov na področju informativne dejavnosti (ki nosi oznako dejavnost posebnega družbenega pomena) postavimo ta napor na polje organizirane idejnopolitične akcije za novo-afirmacijo svobodne menjave dela, za polno utrditev delavčevega odločanja tudi na tako pomembnem področju združenega dela, kot je obveščanje.
Jože Volfand
hodek, njegova delitev in v mejah te osebni dohodek. Pri tem se je pokazala nenadoma močna težnja po kritiki vsega, kar je povezano z nagrajevanjem po delu. Nenadoma niso dobre ne norme ne sistematizacije in analitične ocene delovnih mest ne skupinske norme ne kvalifikacije ne nagrajevanje po urah, nič, prav nič. Ti kritiki hkrati ne ponujajo nobenega nadomestila za tisto, kar jim ni všeč. Bo-sanskohercegovski sindikat poslej ostro nastopa proti njim.
Zavzema se namreč za delitev po delu in se strinja s tem, da 400 tisoč delavcev dobiva v BiH osebni dohodek na podlagi delovnih ur, nekakšnih umišljenih akontacij, ki ne vodijo v nagrajevanje po delu. »Famos« ima na primer 4500 delavcev, a le 800 jih dobiva svoj dohodek po ^merjenem učinku. V »Bratstvu« so. na primer, ravnali prav nebratsko: režijci imajo vedno in vselej povprečni osebni dohodek za pet odstotkov večji od neposrednih proizvajalcev, pri katerih je merjen po učinku. Podobnih slabih zgledov je še veliko.
Po drugi strani so tudi zgledi, ki kažejo, da se da meriti vsako delo. Tovarna pohištva »Bosna« v Brčkem, na primer, vsak dan obračunava proizvodnjo in realizacijo ter prispevek slehernega zaposlenega. Na koncu meseca pove svoje k točkovanju še posebna komisija zbora delovnih ljudi.
Delitev .dohodka zadeva tudi izgube. Značilno je, da imajo izgube delovne organizacije z visokimi povprečnimi osebnimi dohodki, kjer pa so slabi osebni dohodki, nimajo izgub. Gre torej očitno za vprašanje delitve dohodka. Vsekakor se z vsem tem sindikat sam se more ukvarjati, menijo v BiH. Delitev dohodka in osebnih dohodkov mora biti predvsem stvar delovnih ljudi in njihovih organov: zbora delavcev, delavskega sveta, delavske kontrole itd., kajti zlahka se utegne zgoditi, da bodo nekateri skušali natovorita prav vse, kar je povezano z dohodkom, na rame sindikata, pa tudi še vse drugo, do disciplinskih komisij itd., nato pa bodo čakali na njegove napake in potem na veliko kritizirali njegovo delo.
Nalog, ki so po zakonu o združenem delu pred sindikati, se v BiH jasno zavedajo. Zavedajo se svoje odgovornosti, ki so jo dobili. Toda vedo, da že štiTi leta samo ugotavljamo, kaj je narobe, zdaj pa je skrajni čas za odločno in konkretno akcijo. Pri tem jim zakon ni recept, temveč vodilo. Zato v sedanji akciji nočejo soliti pameti nikomur, temveč konkretno, v temeljnih organizacijah združenega dela iskati nove poti, nove rešitve, nove odnose, ki bodo najbolje ustrezali našemu začrtanemu družbenemu razvoju.
Bogdan Novak
sobotna priloga
26. marca 1977
stran 25
Lani je Zveza komunistov Sloveni» je z uredništvom slovenske izdaje tednika Komunist organizirala akcijo »človek, delo, kultura«, ki je v nekaj mesecih zajela vse slovenske občine. O akciji je Delo poročalo sproti, nato' pa so naši dopisniki izvedli še posebno anketo, ki smo jo objavili v dveh številkah sobotne priloge Dela, Zdaj pa smo želeli dobiti in bralcem posredovati celovitejšo podobo in oceno akcije, ki naj bi v resnici prerastla v trajno prizadevanje za pospešeno uveljavljanje samoupravnega socialističnega kulturnega modela. Zato smo prosili za pogovor člana izvršnega komiteja predsedstva ZKS FRANCA ŠALI J A, ki je v svojih odgovorih dejan-sko razgrnil vso širino in pomensko težo kulturne problematike.' Vprašanja je postavil urednik kulturne rubrike Dela Tit Vidmar.
DELO: Iz kakšnih potreb in spoznanj je bila zasnovana akcija Človek, delo, kultura? Iz katerih kritičnih pogledov na našo dosedanjo prakso in s katerimi imperativi za našo prihodnjo kulturno politiko?
ŠALI: V družbi je trajno prisotna težnja po osvoboditvi človeka in s tem po kulturi, ki bi bila kultura osvobajanja človeka, kultura široke ljudske ustvarjalnosti, kultura, ki bi slehernega človeka označevala kot bitje, ki mu je ustvarjanje predvsem duhovna potreba. še daleč smo od tega, da bi v človeku prebudili in razvili potrebo po ustvarjanju do tiste mere, da bi lahko nenehno bogatil ne samo svoje, ampak tudi življenje drugih. Zavedamo se tudi, da brez zadostne ustvarjalnosti ni mogoče dovolj hitro in skladno razreševati številnih vprašanj v družbeni proizvodnji. Ustvarjanje tudi ne sme postati rutina, če hočemo napredek. Nenehno mora biti za človeka predmet duhovne miselne in čustvene napetosti. Samo tako je mogoče bogatiti družbo, presegati obstoječe in razvijati vedno bolj človeške odnose. Vedeli smo tudi, da na področju odnosa do ustvarjalnosti ne smemo biti brezbrižni oziroma premalo pozorni do kulture, saj je kultura bila in bo pomembna strateška točka borbe ZK za razredne in socialne cilje delavskega razreda. V praksi smo na to često pozabljali. Mogoče je bila kultura še najmanj razumljena in v praksi obravnavana kot pomembna kvalitativna sestavina združenega dela oziroma človekovega dela in življenja.
Kako se je kazalo to nerazumevanje kulture? V'pogledih, da je to posebna oziroma zasebna stvar, nekaj, kar bi lahko označili s konjičkarstvom, nekaj kar zapeljuje ljudi, da postanejo, milo rečeno, posebneži, ki hodijo v gledališča, na razstave, v muzeje ali se sami ukvarjajo s kako kulturno aktivnostjo. Kdor je k vsemu temu nagnjen, naj tudi nosi stroške za to. Ta tako imenovana tehnokratska miselnost je kulturo bolj ali manj proglasila za zasebno stvar, z vidika materialne proizvodnje jo je obravnavala kot nepotreben strošek. Drugi so zopet kulturo zoževali na pojem dejavnosti. Videli so predvsem profesionalne kulturne ustanove, za katere so morali namenjati del dohodka. Tretji so si kulturo, zlasti umetnost, predstavljali kot nedotakljivo svetinjo, kot stvar izven časa in prostora. Pred družbo so znali postavljati samo zahteve, hkrati pa so nastopali zoper vse poskuse po-družbljanja kulturne politike. Terjali so svobodo ustvarjanja, pri čemer pa sploh ni šlo za to, ampak za problem odgovornosti, saj je prihajalo do pojavov zlorabe svobode. Akcijo Človek, delo, kultura je torej narekovalo spoznanje, da se še ni dovolj uveljavila zavest o kulturi kot načinu boja za vedno bolj človeško življenje, o kulturi kot sestavini združenega dela; spoznanje, da v zavesti in praksi še ni dovolj uveljavljen socialistični samoupravni koncept kulture in kulturne politike, da niti ni dovolj prisotna potreba, da se takšna zavest in praksa o kulturi in do kulture uvejavita.
DELO: Zakaj je akcija dobila prav takšno obliko, kot jo je Imela? Kateri razlogi, poleg organizacijskih, so bili odločilni za to, da je akcija potekla v okviru tedna Komunista?
ŠALI: želeli smo čim bolj razgibati teren in se hkrati izogniti suhoparni obravnavi idejnih in drugih vprašanj v kulturi. Preprosto: ne samo z besedo, ampak z dejanji, s kulturnimi prireditvami, s konkretnimi razpravami o kulturi in položaju kulture v konkretnih okoljih smo želeli vplivati na spremembo zavesti in na položaj kulture v temeljni organizaciji združenega dela in v krajevni skupnosti. Hoteli smo, da se komunisti izkažejo tudi kot organizatorji boja za kulturo in da v to akcijo pritegnejo vse družbenopolitične organizacije in čim širši krog delovnih ljudi in občanov. In ne nazadnje: kultura je že po naravi živa, barvita, polna elementov igre, ustvarjalnosti in tako ne deluje samo na človekovo zavest, ampak tudi na čustvo. Zato nismo hoteli, da se v sami akciji te razsežnosti kulture izgubijo, temveč nasprotno, da jih izkoristimo v boju za preobrazbo kulture, za kulturno vzgojo delovnih ljudi in tako naprej. Ni nam šlo samo za to, da o kulturi spregovorimo, ampak da kulturo čim bolj izkustveno dojamemo in sprejmemo kot nepogrešljivo sestavino življenja sleherne delovne in življenjske sredine.
In še nekaj. Hoteli smo manifestirati tako imenovano široko ljudsko ustvarjalnost, pokazati na njeno izredno vrednost v razvijanju in uveljavljanju človeka kot ustvarjalnega bitja. Pokazati smo hoteli na obseg in kvaliteto nepoklicne kulturne dejavnosti. Pokazati, da je prav ta najbolj razširjena in najbolj elementarna oblika kulture pogoj za razumevanje vrhunskih kulturnih dosežkov, pogoj za rast novih kadrov v kulturi in na področju umetnosti. Prav tako smo hoteli razbiti delitev kulture na amatersko in profesionalno. Hoteli smo uveljaviti spoznanje, da je kultura lahko le ena sama in nedeljiva, da sta poklicnost in nepo-klicnost v njej zgolj vidika ustvarjanja, logično izhajajoča drug iz drugega in med seboj dialektično povezana. Hoteli smo demokratizirati kulturo, tisto, ki je, in tisto, ki nastaja.
Aktualen intervju
Resen korak h kulturnemu napredku
V
Franc Šali: Treba se je posloviti od kritik, ki niso ne krop ne voda
Akcijo smo vključili v teden Komunista, toda ne le iz organizacijskih, ampak tudi iz mnogih drugih razlogov. Med drugim smo tudi želeli, naj bi se povečala vloga lista pri oblikovanju članov v zavestne subjekte kulturne politike in kulturnega ustvarjanja. Teden Komunista je tudi prispevek članstva k nenehnemu obnavljanju kontinuitete revolucionarne pisane partijske besede.
V	tej smeri smo še premalo izrabili vse možnosti. Lahko bi bilo na straneh Komunista še več zdrave ustvarjalne kritične besede, več idejnega in idejno-teoretičnega boja za uveljavitev koncepta socialistične samoupravne kulturne politike.
DELO: Ne bomo vpraševali, ali so bile začrtane naloge izpolnjene stoodstotno, ker pač ne gre za statistične, ampak za vsebinske rezultate. Vprašanje bi rajši formulirali takole: kako bi akcijo Človek, delo, kultura locirali glede na sklepe 7. kongresa ZKS in 10. kongresa ZKJ ter glede na priprave na naslednje kongrese, ki so se že začele?
ŠALI: če smo na kongresih opredelili izhodišča in uskladitev naše kulturne politike, če smo na raznih seminarjih in v razgovorih s komunisti to idejno osnovo temeljito obdelali, če smo s 44. sejo izvršnega komiteja predsedstva CK ZK Slovenije opredelili neposredne naloge ZK pri uveljavljanju vsebine dokumentov o kulturi, potem je akcija »človek, delo, kultura« zgolj izraz vsega tega. Z njo naj bi začeli organizirano bitko za hitrejše uresničevanje socialistične samoupravne kulturne politike. Tako smo vsa aktualna vprašanja zajeli v akcijski načrt tedna Komunista. Naj navedem samo nekatera. Tu je najprej boj za samoupravno preobrazbo kulture, to je odnosov v kulturi in položaju ter vloge kulture v združenem delu ter oblikovanja kriterijev vrednotenja kulturnih dejanj. Zavedajoč se nalog, ki izhajajo iz ustave, zakona o združenem delu in zakona o družbenem planiranju, smo povsod zahtevali, da komunisti dajo svoj prispevek k reševanju vprašanj uveljavljanja planiranja v kulturi, uveljavljanja dohodkovnih odnosov, še posebej neposredne menjave dela ter menjave dela v okviru in preko samoupravnih interesnih skupnosti za kulturo, kakor tudi vprašanj združevanja dela in sredstev v kulturi oziroma za kulturo. V vrsti delovnih organizacij in krajevnih skupnosti so potekale razprave o tem, kako programsko izraziti kulturne potrebe in interese delovnih ljudi. Bolj ali manj je prodrlo spoznanje, da morajo tudi kulturne potrebe postati sestavina razvojnih programov, kultura pa dejavnik v ustvarjanju dohodka in na tej podlagi naj bi bila zasnovana tudi svobodna menjava dela. Praksa kaže, da smo šele na začetku preobrazbe družbenoekonomskih odnosov na tem področju.
V	dosedanji aktivnosti tudi ni bilo dovolj ustvarjalnega razmišljanja in konkretnih poskusov usklajevanja materialnih odnosov z zahtevami zakona o združenem delu. Pa vendar je treba reči, da se nekateri elementi novih odnosov le prebijajo v ospredje tudi po zaslugi tedna Komunista. Naj rečem, da so marsikje delavci in občani prvikrat razpravljali o svojih pogledih na kulturo, o lastnih kulturnih potrebah in interesih ter o dejanski kulturni politiki. Premiki v zavesti in praksi, ko gre za programiranje kulturnih potreb, so vendarle vidni. Lahko bi rekli, da so delovne organizacije in krajevne skupnosti začele odpirati vrata kulturi in da so tudi same vedno bolj udeležene pri oblikovanju kulturne politike, pri oblikovanju programov, ki so jih pripravljene tudi materialno podpreti.
V sklopu menjave dela beležimo predvsem porast neposrednih kontaktov med izvajalci in uporabniki kulturnih dobrin. Tako delavci vedno bolj ustvarjajo pogoje za uresničenje pravice do odločanja tudi v kulturni politiki. Seveda se ta nova družbeno ekonomska praksa sooča s staro zavestjo, s preživelimi odnosi. Izredno trdoživa je zavest in praksa tehnobirokratizma in elitizma. Posledica tega je še slabo razvita svobodna menjava dela v okviru in preko samoupravnih interesnih skupnosti, žarišča tega zla so tako v delovnih organizacijah kot v interesnih in družbenopolitičnih skupnostih. Zato prispevki iz dohodka delovnih organizacij še vedno niso plod ovrednotenja deleža kulture pri ustvarjanju nove vrednosti, ampak bolj stvar vodstvenih struktur v delovnih organizacijah, SIS ter družbenopolitičnih skupnostih. Treba je reči, da pri nastajanju delovnih programov izvajalci še niso tesneje samoupravno povezani z uporabniki njihovih storitev. Stvari se še vedno preveč rešujejo v imenu delovnih ljudi, tako da družbeni dogovori in samoupravni sporazumi še ne odražajo njihovih možnosti in potreb. Narobe pa bi bilo videti samo prisotnost stare prakse in hkrati ne vedeti, da tudi ves sistem samoupravnih odnosov v kulturi in povezovanja oziroma prepletanja kulture v združenem delu ni do kraja zaživel in se razvil. Zaradi še vedno neustavnega položaja delavcev v mnogih temeljnih organizacijah združenega dela in pomanjkljive samoupravne organiziranosti v krajevnih skupnostih ter preobremenjenosti tako imenovanih splošnih delegacij, ne izdelanih planskih in programskih izhodišč ter usmeritev je delegatom uporabnikov izredno otežkočeno reprezentiranje kulturnih potreb in interesov delovnih ljudi na sejah skupščin samoupravnih interesnih skupnosti. Tudi družbenopolitič-
ne organizacije — še posebej sindikati v temeljnih organizacijah združenega dela in Socialistična zveza v krajevni skupnosti — niso dovolj učinkovite v premagovanju idejnopolitičnih in organizacij skopolitičnih problemov v boju za uveljavljanje delegatskih odnosov, za trajno povezovanje delegatov z delavci in njihovimi organi samoupravljanja.
Druga težava je še vedno dokaj zaprto delovanje kulturnih inštitucij. V njihovih samoupravnih organih še ni dovolj prisoten poseben družbeni interes. Zelo počasi se krepi vpliv delegatov, ustanoviteljev in uporabnikov na oblikovanje programske politike kulturnih inštitucij. Prav tako še nismo uspeli ob kulturnih inštitucijah razviti osnovnih enot, interesnih skupnosti za kulturo, niti ustvariti temeljnih in po-


,	.. c.--. .
Franc Šali
sebnih interesnih skupnosti ter v skladu s tem spremeniti vlogo in položaj republiške interesne skupnosti. Zato med tednom Komunista na področju razvoja novih družbenoekonomskih odnosov in samoupravne organiziranosti nismo prišli dalj od razprav, razčiščevanj-odprtih vprašanj ter izdelave prvih osnutkov oziroma predlogov za nadaljnji razvoj. Kot uspeh lahko štejemo dejstvo, da je bilo široko verificirano spoznanje, da so novi odnosi nuja in da so v tej smeri že vidni prvi rezultati na področju planiranja oziroma programiranja kulturnih potreb v temeljnih organizacijah združenega £ela in krajevnih skupnostih. Viden je tudi porast neposrednih oblik menjave dela med uporabniki in izvajalci kulturnih dejanj. To bo gotovo pozitivno vplivalo na razvoj samoupravnih odnosov v okviru in preko samoupravnih interesnih skupnosti.
če smo se zavedali omejenih možnosti uveljavljanja novih družbeno ekonomskih odnosov, pa krepitve ter razvoja sistema samoupravljanja, to ni zavrlo prizadevanj zveze komunistov, da v tednu Komunista stori čim več za ustvarjanje ostalih pogojev za sprejemanje kulturnih dobrin. Tako je v delovnih organizacijah in krajevnih skupnostih stekla široka akcija za oživljanje in razvoj Zveze kulturnih organizacij, ustanavljanje raznih klubov, knjižnic, obnavljanje in gradnjo prostorov za kulturno dejavnost, odpiranje likovnih salonov, razvijanje neposrednih stikov in povezav z delavci v kulturi in umetnosti. To zadnje je delovne ljudi še posebej zbližalo, saj so bolje spoznali drug drugega po delu in problemih dela. Marsikje je bil tudi prebit led med nosilci amaterske in profesionalne kulturne aktivnosti in umetniške tvornosti. Okrepilo se je spoznanje, da kulture ne gre, ločevati na amatersko in profesionalno, ampak da je v njej treba iskati kvaliteto in le kvaliteto, obenem pa storiti več za razvoj ljudske ustvarjalnosti v vseh delovnih in življenjskih sredinah. Za njen razmah in rast kvalitete so še posebej odgovorni poklicni umetniki. Mislim, da so razgovori delovnih ljudi, občanov s kulturnimi delavci, umetniki, amaterji in srečanja z njihovim delom v okviru tedna Komunista pomenili konkreten prispevek ZK v boju zoper kulturniški elitizem na eni strani in na drugi strani tudi zoper tehnokratski odnos do nje. Predvsem pa je teden Komunista prispevek k spreminjanju zavesti o ustvarjalnosti v kulturi in umetnosti. Vse bolj se utrjuje spoznanje, da umetniki niso nekaj posebnega in amaterji ne konjičkarji, ampak da gre za vrsto ljudske izpovedi, za način človekovega oblikovanja odnosov do sveta in življenja, ki ga je treba prebujati, spodbujati, razvijati pri vseh ljudeh, saj prispeva ne le k rasti splošnega nivoja kulture nekega naroda in rasti njegove vrhunske umetnosti, ampak tudi k obnavljanju reproduktivne sposobnosti delovnih ljudi.
Kulturna aktivnost delovnih ljudi tako vse bolj postaja sestavina in način njihovega življenja v krajevnih skupnostih in temeljnih organizacijah združenega dela in vse manj samo okrasek ali dodatek ob raznih slovesnostih. čedalje manj gre za kulturno nerazgledano množico in peščico kulturnih aktivistov, ki ji ponuja različne kulturne dobrine, in čedalje bolj za ljudi, ki postajajo oblikovalci kulturne politike in soustvarjalci kulturnih dobrin. Seveda so to prvi resnejši koraki h kulturno bogatejšemu življenju ljudi, saj so tudi še kraji in delovne organizacije, kjer potreba po duhovnih kulturnih vrednotah ni prebujena oziroma izoblikovana.
še najmanj je v tednu Komunista zveza komunistov uspela ostriti in razčiščevati nekatere idejne probleme na področju naše vrhunske kulturne in umetniške dejavnosti. Za idejno in estetsko dognana sporočila so se povsod zavzemale načelne razprave, malo pa je bilo konkretnih bitk z močjo marksistične kritike. Mislim, da je eden od razlogov tudi v tem, da teden Komunista ni zajel dovolj odločno in ustvarjalno osrednjih slovenskih časopisov, saj bi bili lahko prav komunisti v teh uredništvih nosilci boja za kulturo in umetnost, ki bi izražala vse, kar je danes povezano z bojem za bolj človeški svet, za bolj človeške odnose med ljudmi. Predvsem v akciji ni bila kritika dovolj uspešna v idejnem obravnavanju pojavov v kulturi in umetnosti, čeprav bi imela marsikaj povedati o napredni usmerjenosti, pa tudi o nesprejemljivih tendencah v naši literaturi, glasbeni, likovni, filmski ustvarjalnosti kakor tudi v založniški, galerijski, muzejski, gledališki in ostalih dejavnostih na področju kulture, tam pa, kjer je bila, na primer v glasbi, ni doživela odgovorov pač pa klicanje po arbitriran ju države, ki naj jo zaščiti pred kritično besedo. Mislim, da se nekateri v kulturi še vedno niso otresli predsodkov do politike in ideologije. Kultura in zlasti umetnost jim predstavljata zgolj sredstvo zoper tako imenovano kolektivno zavest, ne glede na to, kakšna je le-ta po svoji vsebini in ciljih, ki jih želi doseči. Zanje je pomembno, da so proti, da uporabijo kulturo za svoje napade na temeljne vrednote socialistične revolucije, in to po možnosti čimbolj grobo. Pri tem se čisto nič ne zavedajo, da capljajo daleč za družbeno stvarnostjo in njenimi resničnimi problemi. Očitno komunisti v nekaterih kulturnih inštitucijah še niso uspeli izvesti .idejne diferenciacije na kriterijih socialistične samoupravne kulturne politike.
Tako se mnogi od njih ne-le niso vključili v akcijo »človek, delo, kultura«, ampak tudi sedaj ob pripravah na 40-letnico ustanovnega kongresa KP Slovenije nekateri ne kažejo pravega interesa. Vse kar je pobujeno in usmerjeno s strani politike, se jim zdi neprimerno, morda celo nedostojno za umetnost. Pri tem pozabljajo, da je da nes politika ljudstvo, združeno delo, človek, ki teži k samoosvoboditvi, da so to vse socialistične sile, da je med njimi tudi kultura ter umetnost, če to posamezniki in razne grupice hočejo ali ne. Pozabljajo, da je danes vsebina ideologije boj za človeka, človeško družbo, za življenje, ki bo osvobojeno vseh razrednih in socialnih krivic. Ustvarjalcem, ki pristajajo na ideologijo humanizma, ni treba kulture in umetnosti politizirati, ker je v bistvu vsako resnično kulturno dejanje hkrati že politično dejanje. Gre za osvoboditev človeka in kultura ter umetnost — če hočeta to res biti — sta to lahko le v toliko, kolikor sta človeški oziroma na strani vsega, kar se bojuje za človeško podobo sveta in odnosov med ljudmi. Zato med resnično umetnostjo in ideologijo humanizma, med resnično kulturo in politiko osvoboditve človeka ne more biti nasprotja, ampak le ustvarjalno oplajajoče sodelovanje, kajti njih skupni koren in imenovalec je človek.
Tudi na področju boja za kvaliteto kulturnih dobrin bi lahko v akciji Komunista dosegli vidnejše rezultate, če bi vsaj kritiki spoznali, da se je treba posloviti od kritik, ki niso ne krop ne voda. Nekateri se nekako ne morejo otresti subjektivizma. Njihove recenzije oziroma kritike so nepopolne, brez opredelitve idejne vsebine sporočila in z ohlapno, često sporno razlago njihovih estetskih kvalitet.
Takšni klanovski kritiki bi najbolje storili, ko bi za vedno utihnili. Kritik mora imeti razvit čut odgovornosti. Delu, ki ga obravnava, mora dati tisto, česar nima, mora ga ustvarjalno preseči, ne pa se izogibati njegovim slabostim ali pa jih celo razlagati kot vrednote. Ljudje, ki ne razumejo takov časa, so težko objektivni pri svojem delu. To še toliko bolj velja za kritika. Brez razumevanja kulturne politike, razrednih razsežnosti družbe, družbenih protislovij je težko ovrednotiti vsebino nastajajočih kulturnih dobrin. Spoznati se samo na določeno zvrst umetnosti, ne pa tudi na družbeni prostor, v katerem nastaja, je premalo za kritika, žal je danes še malo marksistično razgledanih piscev kritik. Tu čakajo velike naloge filozofsko fakulteto ter fakulteto za sociologijo, politologijo in novinarstvo, ki bi morali načrtno vzgajati kul-turologe in kritike za posamezna področja kulture in umetnosti. V ta namen bi se morali obe fakulteti čimprej lotiti realizacije skupnega programa razvoja sociologije kulture. Prav tako pa bo moral tudi marksistični center pripraviti kader za podiplomski študij marksistične teorije in estetike.
To so bile osnovne usmeritve tedna Komunista, posvečenega boju za uveljavitev koncepta socialistične samoupravne kulturne politike. V tem pogledu je treba to akcijo obravnavati tudi v kontekstu priprav na 8. kongres ZKS in 11. kongres ZKJ. Akcija ni zaključena in tudi ne bo. Menjala se bo le oblika, vsebina se bo prilagajala konkretnim potrebam političnega boja zveze komunistov. Toda kot akcija bo v družbenem prostoru nenehno prisotna. Trenutno pripravljamo prvo oceno oziroma analizo dosedanjega poteka vseh priprav in aktivnosti ob tednu Komunista po občinah oziroma delovnih organizacijah in krajevnih skupnostih.
že iz obstoječih informacij lahko sklepamo, da je akcija zajela številne osnovne organizacije Zveze komunistov, sindikalne organizacije, organizacije socialistične zveze in zveze socialistične mladine, društva, zveze kulturnih organizacij in podobne. Razrasla se je v pravo kulturno gibanje, ki je močno vplivalo na revolucioniranje pogledov, stališč oziroma zavesti o kulturi, kakor tudi na prve premike v položaju in vlogi kulture v združenem delu. Predvsem pa so se delovni ljudje in občani marsikje odločili, da bo odslej skrb za kulturo, to je za kulturne j ši način življenja, postala trajna sestavina njihovega samoupravnega odločanja. žal iz številnih informacij, ki smo jih prejeli iz osnovnih organizacij, tudi zvemo, da jih letos še ni bilo v akciji. Za to navajajo najrazličnejše razloge, od slabih priprav v občini do nasprotij in nerazumevanja v samih osnovnih organizacijah. Tod bo z delom za kulturo treba šele začeti.
DELO: Ali z akcijo »Človek, delo, kultura« sovpadajo podobne akcije v drugih jugoslovanskih republikah? V čem se kaže specifičnost družbene in kulturne situacije na Slovenskem in potlej ustreznih prizadevanj ZKS na tem področju?
ŠALI: Nimam najboljšega pregleda nad tem, kako so se organizirali v boju za preobrazbo kulture v drugih republikah in pokrajinah. Kolikor vem, lahko rečem, da so si naša prizadevanja v marsičem tudi po organiziranosti podobna. Kot pri nas si tudi drugod prizadevajo za samoupravno preobrazbo kulture, za p j eno idejno orientacijo in estetsko rast, predvsem povsod ubirajo razne oblike pogovorov in posvetov z delavci v kulturi, prirejajo recimo, razprave o gledališki, filmski, založniški, publicistični in drugi problematiki. Toda v tako široko in frontno zasnovano akcijo, saj v njej aktivno sodelujejo tudi socialistična zveza, sin dikati, zveza socialistične mladine, zveza kulturnih organizacij, zveza borcev itd., smo šli zagotovo samo v Sloveniji, zavedajoč se, da bodo večji premiki možni le, če bodo nosilci pozitivnih prizadevanj ljudske množice. Pomanjkljivost v kulturni politiki v Sloveniji je bila namreč prav v tem, da je bila premalo v rokah delovnih ljudi. Preveč so bili izrinjeni iz nje ter obravnavani kot objekt, ne pa kot subjekt kulturne politike. Vse preveč so bile in so še v ospredju parole, da je treba delovnim ljudem dati kulturo, da jih je treba kulturno vzgojiti in jim ponuditi, če ne že celo vsiliti kulturne dobrine, medtem ko je resnica taka, da vsaka pravica tudi pravica do kulture raste iz človeka, iz njegovega dela in rezul tatov njegovega dela. Zato je kultura izraz človekovega dela, rezultat njegovih mnogoterih ustvarjalnih naporov, njegov materialni in duhovni produkt. Vse to je njegovo, pripada njemu. Res je, marsikaj mu je bilo odtujeno, toda zdaj se uveljavljajo odnosi, v katerih nastopa kot izključni nosilec odločanja o družbeni proizvodnji in v tem kontekstu tudi o razpolaganju s tistimi duhovnimi dobrinami, ki so plod umetniške ustvarjalnosti.
Drug, enako nevaren pojav je, da nekateri, ki se ukvarjajo profesionalno s kulturo in umetnostjo, ne razumejo ali nočejo razumeti prizadevanja socialističnih sil, da se v delo profesionalnih kulturnih inštitucij pritegne samoupravno organiziran družbeni vpliv in interes delovnih ljudi. Eden od razlogov, da nam samoupravni in drugi organi v kulturnih inštitucijah, v katerih so tudi zastopniki širše družbe, ne zagotavljajo dovolj učinkovitega uveljavljanja idejnih izhodišč in usmeritev socialistične samoupravne kulturne politike, je tudi v premajhni zavzetosti vodilnih delavcev v teh kulturnih inštitucijah, da bi delegate dovolj objektivno seznanili s problemi ob nastajanju in določanju lastnih delovnih in razvojnih programov. Ponujajo jim pomanjkljive recenzije in druge informacije v zvezi s posameznimi deli ali akcijami, niso pripravljeni definirati osnovnih principov programske politike, prevzemati večjo odgovornost za konkretno delo kulturne inštitucije in podobno.
Povsem dobronamerno sem opozoril na te probleme tudi na konferenci zveze kulturnih organizacij v Novi Gorici, deležen pa sem bil, seveda kasneje, raznih pripomb, celo nizkih udarcev, s strani posameznikov. Dokler nekdo nekonkretno opozarja na probleme pomanjkljive samoupravne organiziranosti in v zvezi s tem tudi na pojave zlorabe svobode ustvarjanja, je vse v redu. če pa si v kritiki konkreten, se takoj pokaže reakcija užaljenih in, če je le mogoče, z njo povezan poskus širjenja dezinformacij v želji, da bi človeka onemogočili. Kot kaže, nekateri mislijo, da samo oni zasledujejo delovne programe kulturnih inštitucij, berejo tekste, knjige, gledajo sporočila, poslušajo mnenja o njih, si ustvarjajo edino zveličavno sodbo, drugi pa da o vsem tem nič ne vedo. Kaže, da so posamezniki še vedno prepričani, da si nekateri ljudje ne znajo sami določati časa in načina obiskovanja kulturnih prireditev. Kar se mene tiče, najraje vidim, da hodim po poteh, ki jih sam izbiram v skladu z možnostmi in obveznostmi.
Da se vrnem k stvari: prav relativna odtujenost ljudi od kulturne politike, prisotnost zaostalih gledanj, pre-
živele zavesti o kulturi, upadanje ljud- proizvajalcev.
ske ustvarjalnosti, poniževanje vsega, kar je povezano z nepoklicno kulturno dejavnostjo, nas je pripeljalo do odločitve, da krenemo najprej k delovnim ljudem, občanom, da bi tu izborili idejnopolitična izhodišča za vodenje kulturne politike, da bi pripravili teren za razvoj samoupravnih odnosov kulturi in skozi to tudi njen drugačen položaj in vlogo v združenem delu oziroma v celotnem življenju in delu socialistične samoupravne družbe.
Morda je ena od značilnosti družbene, še posebej pa kulturne situacije ta, da so v kulturi še vse preveč prisotne posledice liberalizma, tehnokratizma in nemarksistične kritike, kritike po interesu posameznih grup, kritike, ki si ne upa reči bobu bob, ampak raje opleta kot mačka okrog vrele kaše, da ne bi bilo opeklin in obližev.
Ne bi mogel posebej govoriti o specifično slovenski situaciji v kulturi v negativnem smislu, razen v tem, da smo mnogo manj kot drugod naredili za razvoj teorije o kulturi in umetnosti. Tako imamo na tem področju velik idej no teoretičen deficit, kar na svoj način vpliva tudi na idejno in estetsko vsebino naše kulturne in umetniške tvornosti.
DELO: Katere teme so v akciji »Človek, delo kultura« najbolj izstopale? S katerimi dosežki smo lahko najbolj zadovoljni? Kateri problemi nas najbolj zavezujejo za prihodnost?
ŠALI: Lahko rečem, da smo na prvo mesto postavili boj za kulturo kot sestavni in enakovredni del združenega dela. Tu so bile v ospredju zahteve po programiranju kulturnih potreb v temeljnih organizacijah združenega dela in krajevnih skupnostih, kakor tudi prizadevanja, da bi bila v vseh programih razvoja prisotna skrb za človeka in njegove kulturne potrebe. Prav tako so bila prisotna vprašanja o stanju in nadaljnjem razvoju samoupravnih odnosov.
Delovni ljudje in občani so razpravljali o delu delegacij, o nujnosti formiranja posebnih delegacij za kulturo, o preosnovi samoupravnih organov poklicnih kulturnih inštitucij, o vprašanjih vključevanja samoupravnih interesnih skupnosti za kulturo v sistem dela občinskih skupščin itd. Prav tako so bili v akciji izredno vidni napori za ustvarjanje pogojev za kultumejše in ustvarjalne j še življenje delovnih ljudi, še posebej v delovnih organizacijah, krajevnih skupnostih in na šolah. Zadnje čase se je tudi izboljšala skrb za kulturno dediščino, še posebej tisto iz narodnoosvobodilnega boja in socialistične revolucije. Glede razultatov naj povem, da se analiza šele pripravlja, toda lahko bi rekel, da smo z akcijo »človek, delo, kultura« od besed prešli k dejanjem. Akcija je prerasla v pravo kulturno gibanje delovnih ljudi, ne samo komunistov. V akciji se je spreminjala zavest ljudi oziroma njihov odnos do kulture. Utrdilo se je spoznanje, da kultura ni svojina, privilegij posameznikov, ampak potreba slehernega človeka. Najpomembnejše pa je gotovo to, da je kultura sprejeta kot kvalitativni dejavnik našega materialnega in duhovnega razvoja in kot taka tudi dejavnik razvoja sleherne osebnosti Vsekakor je akcija tudi prispevala k idejni, organizacijski in akcijski rasti zveze komunistov. Lahko rečemo, da je iz akcije zveza komunistov izšla organizacijsko, idejno in tudi politično bolj usposobljena za ustvarjalno uveljavljanje in razvijanje koncepta samoupravne socialistične kulturne politike, pa naj gre za družbenoekonomske oziroma samoupravne dimenzije ali pa za idejne dimenzije oziroma vprašanja ustvarjalnosti v kulturi in umetnosti.
DELO: Med akcijo je bil ves čas poudarek na tem, da ne gre za enkratno »kampanjo«, temveč za proces, ki ga je treba nadaljevati In razvijati. Kje so torej tereni in kakšne so poglavitne smernice za delovanje v bližnjem obdobju?
ŠALI: Od problemov, ki so pred nami, naj omenim, da bomo morali v prihodnje do kraja razjasniti vprašanje uveljavljanja dohodkovnih odnosov in menjave dela v kulturi ter na teh osnovah zasnovati sistem samoupravnih odnosov. Dalje bomo morali okrepiti naše napore za vzgojo cele vrste kadrov z višjo, visoko in postdiplomsko izobrazbo za področje kulture, ob vsem tem pa hitreje razvijati vse pogoje za prodor dobre knjige v vsa okolja, za rast in posodabljanje knjižnic v delovnih organizacijah, krajevnih skupno-tih in občinah, še okrepiti skrb za kulturno dediščino, zlasti tisto iz narodnoosvobodilne borbe in socialistične revolucije. V akcijo bo treba vključiti tudi nekatera druga področja, kot na primer boj za razvoj znanstveno raziskovalnega dela, novatorstva, iznajditelj stva, rast tehnične kulture itd., zavedajoč se, da je treba dati večje priznanje ustvarjalnemu delu, da je treba večati strokovno in družbeno znanje, hitreje v praksi uveljavljati dosežene raziskovalne rezultate. Pogled v naše nadaljnje načrte torej kaže, da ne gre za kampanjo niti ne za brezplodne manifestacije, ampak resno bitko za razvoj socialistične samoupravne kulture, h kateri naj bi prispevali vsi delovni ljudje in vsi socialistični dejavniki. Ker bo akcija trajna, ni še nič zamujenega. Tisti, ki doslej niso v njej sodelovali ali so se vanjo vključili bolj površno, imajo vse možnosti, da poglobijo in razvijajo svojo dejavnost v korist hitrejšega uveljavljanja koncepta socialistične samoupravne kulturne politike, katere nosilci so lahko edinole ustvarjalci, samoupravno in politično organizirani delovni ljudje. Za ustvarjalni način življenja se moramo bojevati, v ustvarjanju se človek potrjuje, bogati sebe in svet. In končno bi lahko rekli, da je ustvarjanje pot k vsestranskemu družbenemu napredku in k vsestransko razviti svobodni osebnosti. Seveda, ustvarjalnost se ne kaže samo na področju kulture, umetnosti, znanosti itd., ampak tudi na področju politike oziroma političnega boja za uveljavitev delavsko-razrednih in občečloveških interesov delavskega razreda in vseh naprednih delovnih ljudi. Tudi revolucija in boj za socialistične samoupravne odnose je ustvarjalen boj, je kulturen boj, je boj za kulturo, za način življenja, ki ne bo poznalo razrednih in socialnih krivic, Id bo uveljavilo človeka in družbo kot asociacijo svobodnih
v
sobotna priloga
26. stran
26. marca 1977
Sto koncertov komorne glasbe
Prvo desetletje Koncertnega ateljeja
Razstave in koncerti - 115 prvih izvedb
Stara hiša prav nasproti v Pleč-nikovih Križank, neugleden vhod, po nihajnih vratih mračno stopnišče, v prvem nadstropju dvojna, zastekljena vrata, za njimi garderobna predsoba in potem majhna, prijazna dvorana s približno štiridesetimi sedeži in odsluženim koncertnim klavirjem:	ne-
koč je bil Petrof, zdaj je to Bosen-dorfer. Trg francoske revolucije, sedež slovenske skladateljske organizacije, njen prvi stik z občinstvom, do• tik ustvarjalnosti s poustvarjalnostjo; to je torej KONCERTNI ATELJE Društva slovenskih skladateljev.
Začetek je bil skromen. Denarja je bilo malo, entuziazem pa je vendarle rodil idejo. In ideja je bila Božičeva...
Pred dvanajstimi leti je Društvo slovenskih skladateljev kupilo in adaptiralo prvo nadstropje stare hiše na Trgu francoske revolucije. Dve, s harmoniko pregrajeni sobi, sta bili kot nalašč primerni za priložnostna glasbena srečanja. Prostor se je torej kar sam ponujal, komorno koncertno dejavnost v okviru slovenske skladateljske organizacije pa so narekovale potrebe. Ukinjena je bila Koncertna direkcija Slovenije, dejavnost prireditvene poslovalnice Festival je bila neznatna — slovenski skladatelji praktično svojih del niso mogli javno pre-zentirati. Z idejo o dejavnosti Koncertnega ataljeja — razgrnil in izpeljal jo je takratni tajnik Društva slovenskih skladateljev Darijan Božič — pa se je zdela rešitev skorajda idealna.
Organizacijsko mrtvilo, ki je tako rekoč zatrlo tradicijo dveh abonmajskih ciklov, seveda ni zmoglo zatreti slovenske glasbene reprodukcije. Izvajalcev, ki bi v svoj spored uvrščali slovenska glasbena deda, kar je bil pogoj za nastop v Koncertnem ateljeju, ni bilo težko najti. Korist pa je bila vsestranska: slovenski glasbeni poustvarjalci so našli nov oder, novo možnost za nastopanje, skladatelji so v živo predstavljali svoja nova, tudi najnovejša dela, občinstvo pa je pridobilo koncertni prostor, v katerem so informacije o slovenskem komornem glasbenem življenju prihajale neposredno — iz prve roke.
Dne 21. novembra 1966- leta so se torej prvič odprla vrata koncertnega prostora Društva slovenskih skladateljev: krst sta izpeljala mezzosopranistka Eva Novšak in njen klavirski spremljevalec Ljubo Rančigaj. Slovensko glasbeno ustvarjalnost so predstavljala dela Marija Kogoja. Hkrati s koncertom so odprli tudi razstavo, razstavljala pa sta Janez Boljka in Peter Čeme. Poslej je tudi ta skupna akcija likovnih in glasbenih umetnikov postala tradicionalna. Razstave in koncerti; prvo sezono štiri, naslednjo sedem in potem vsako leto po deset. Zdaj se je obrnilo že deset sezon, v
tem trenutku — sredi enajste koncertne sezone — pomeni to okroglo: sto koncertov komorne glasbe. Veliko in dovolj, da s spominom in nekaterimi suhoparnimi dejstvi preletimo to prvo desetletje v Koncertnem ateljeju.
Po prvih, »poskusnih« koncertih, ko še ni bilo prav jasno, kakšna naj bi bila osnovna stilna, torej programska orientacija, so se izoblikovale naslednje smernice. Ves program naj bi temeljil na glasbi 20. stoletja, s približno polovico naj bi to glasbo predstavljala dela slovenskih skladateljev. Poseben čar, dogodek, naj bi bile pra-i^/edbe slovenskih skladb. Jedro nastopajočih bi sestavljali domači umetniki, morebitni Ulji glasbeni umetniki pa bi se osnovna programski politiki morali prilagoditi. Tem programskim izhodiščem so. sčasoma dodali nova. Predvsem je Koncertni atelje DSS popestril svoj ustvarjalno-po-ustvarjalni krog z medrepubliškimi glasbenimi stiki, s postopnim »razbijanjem zaprtosti v republiške okvire. Gostje iz drugih jugoslovanskih republik so bili dobrodošli, celo zaželeni. Hkrati pa so se v sporedih začeli pojavljati jugoslovanski avtorji; informacija o novi glasbi torej ni bila več zaprta v republiškem okviru — postala je jugoslovanska.
Pogostoma pravimo — vsak- začetek je težak. V tem primeru, v primeru dejavnosti Koncertnega ateljeja, pa to, bolj na tihem izrečeno pravilo, skorajda ni imelo prave teže. Začetno, poskusno obdobje, je trajalo leto ali dve, sledila pa je prava renesansa slovenskega komornega muziciranja, ki svojega smisla ni iskalo v bolj ali manj uspelem posnemanju tujega, v reproduciranju tuje glasbene dediščine, ampak v plodnem sožitju domače ustvarjalnosti s poustvarjalnostjo v dotiku z evropsko glasbeno kulturo modeme dobe, s kulturo dvajsetega stoletja. Zgodilo se je, da so izvajalci navezali stike s skladatelji, da so pri njih naročali nova dela, da so tako rekoč sodelovali z ustvarjalci in bili v mnogih primerih pobudniki za rojstvo prenekatere ustvarjalne ideje. Izkazalo se je torej, da zmore nova komorna glasba zaživeti šele v dogovarjanju dveh le na videz ločljivih vej glasbene umetnosti — ustvarjalne in poustvarjalne. Poustvarjalci, koncertni v ateljeju Društva slovenskih skladateljev, so namreč svojo poustvarjalno nalogo prevzemali s kar največjo odgovornostjo. Praizvedbe niso bile več nujno zflo, bile so nemalokrat osrednji dogodek koncertnega večera. Skladatelji so tako doživljali avtentične izvedbe svojih del; doživljali so jih osebno, nekateri so jih »dočakali« posmrtno. Zgodilo se je namreč, da so nekatera deda nekaj desetletij čakala na izvedbo, žebretov Godalni kvartet, ki je nastal 1935. leta, smo prvič slišali pred kratkim, v letu 1977. Pokojni skladatelj je delo napisali v svojem še nedopolnjenem triindvajsetem letu. Nesmotrno bi bilo razmišljanje, zakaj je to odlično
delo toliko časa ležalo v predalu; dejstvo je, da ga je Slovenski godalni kvartet odkril v pmstorih Koncertnega ateljeja.
Posmrtne praizvedbe so v ateljeju imeli še nekateri slovenski avtorji — tako Marij Kogoj, Srečko Koporc, Marjan Kozina, Slavko Osterc m Franci Sturm, že priznana slovenska komorna dela so slovenski izvajalci pogostoma uvrščali v svoje sporede — največkrat smo naleteli na imena skladateljev Matije Bravničarja, Marija Kogoja, Marjana Kozine, Lojzeta Lebiča, Marijana Lipovška, Slavka Osterca, Alojza Srebotnjaka, Pavla Sivica,
Lucijana Marije Škerjanca, Vilka Ukmarja, Janeza Matičiča, Pavleta Merkuja, Iva Petriča, Primoža Ramovša, Janka Ravnika m drugih. Nekateri slovenski skladatelji so pogostoma tehtali svoje ustvarjalne sposobnosti ravno v prostorih Koncertnega ateljeja. Vrsto praizvedb so v ateljeju imeli Darijan Božič, Jakob Jež, Uroš Krek, Vladimir Lovec, Pavel Mihelčič, Ivo Petrič, Primož * Ramovš, Dane Škerl, Igor Štuhec, Danilo Švara, Vilko Ukmar in Albin Weingerl. Nekateri skladatelji so se s svojimi deli v prostorih Koncertnega ateljeja pojavljali bolj naključno; drugi so postali malone udomačeni skladatelji. Kljub temu, da je v glavnem obveljalo načelo, po katerem naj bi se isto ime v vsaki sezoni ne pojavljalo več kot dvakrat, se je to vendarle zgodilo. Pomanjkanje literature za posamezne inštrumente, zlasti pihala in trobila, namreč ni vzdržalo vztrajanja pri tem načelu — plodnejši skladatelji so tako prišli na svoj račun. Po drugi strani pa se je pokazalo, da so si nekateri glasbeni interpreti izoblikovali svoj krog skladateljev, pri čemer seveda ni šlo več za paralelno ustvar-j alno-poustvarj ailno sodelovanje, ampak za bolj ali manj zaprto, krožno pot, ki pomeni v razvoju slovenske komorne glasbe — zavoro.
Krožne poti seveda niso povzročile programske smernice — te so konstantne in v svojih načelih zdrave; povzročili so jih — hote ali nehote — svobodno oblikovani programi nar
Jasa (foto Vladimir Furlan)
Ne le posebna literarna zvrst
Razcvet znanstvene
fantastike
Tudi pri nas je čedalje bolj razširjena in priznana
V zadnjih letih opažamo nenavaden vzpon raznovrstnih dejavnosti, ki so povezane z znanstveno fantastiko. Ta je bila kot posebna literarna zvrst znana že med obema vojnama, v tridesetih in štiridesetih letih, ko so svoja dela pisali Beljajev, Stapledon, Stir-geon, Oliver, Asimov, Heinlein in drugi. Sele 'pred nekaj leti pa je tej zvrsti uspelo prebiti se s plitvin pogrošne književnosti po kioskih; tedaj se je prvič dvignila na raven »resne« knji-ževnosti in dobila enakovredno mesto na policah knjigarn s sodobno literaturo. O njej so začeli pisati literarni kritiki, teoretiki in zgodovinarji; o njej so začeli predavati, predvsem na ame-riških in kanadskih univerzah.
Okrepil se je položaj znanstvenofantastičnih revij, ki imajo dolgo tradicijo, saj je lani minilo že 50 let, odkar je Hugo Gransback izdal v New Yorku prvo številko revije Amazing Stories. Danes so vodilne periodične izdaje na tem področju ameriške Ga-
laxy, Fantasy and Science Fiction in Analog, francoske Univers, Imagine in Spirale ter italijanski Robot in Galas-sia; ne moremo pa tudi mimo periodike v Veliki Britaniji, SZ, Japonski, švedski, Poljski in drugih vzhodnoevropskih državah. Naklade znanstveno fantastičnih romanov niso najvišje le na anglosaškem jezikovnem področju in v SZ; celo v Romuniji in v NDR dosegajo minimalno 20.000—30.000 izvodov.
Izredno.močna je produkcija znanstveno fantastičnih filmov, tako v kinodvoranah kot na televiziji. V Trstu je vsako leto filmski festival, posebej namenjen znanstveno fantastičnim stvaritvam sedme umetnosti. Snemanje filmov močno stimulirata tudi nagradi Hugo in Nebula, ki se podeliu-jeta od leta 1953 oziroma 1965. Nagrada Hugo ni namenjena le najboljšim romanom in kratkim zgodbam, temveč jo vsako leto podeljujejo tudi najboljšim revijam, najuspešnejšim založnikom, najkvalitetnejšim ilustratorjem slikarjem, igralcem in filmom. Je torej nekakšen oskar na področju znanstvene fantastike.
Enako uspešno se razvija organizacijska dejavnost. Tako je bil avgusta lani v Poznanju III. kongres evropske
znanstvene fantastike EUROCON 76 (prva dva sta bila v Trstu 1972 in v Grenoblu 1974). Na kongresu je dobil nagrado za književnost Poljak Stanislava Lem, vesoljec Aleksej Leonov pa je bdi nagrajen za svoje likovno ustvarjanje.
Za nas pa je pomenimo predvsem to, da se je na poznanjskem kongresu uveljavila v mednarodnih okvirih tudi jugoslovanska založniška dejavnost na področju znanstvene fantastike. Beograjska založba »Jugoslavija« je dobila častno plaketo za zbirko Kentayer, ki je sicer nehala izhajati že leta 1968. V njej so pred skoraj desetimi leti izšli nekateri klasični romani sodobne znanstvene fantastike, od antiutopič-nih del Huxleya in Orwella ter Pobla in Cornblutha do romanov Vercorsa, Sturgeona, Sirnika, Blisha in bratov Strugaokih. Zdi se, da je ravno poznanj ska nagrada spodbudila založnika in urednika pesnika Ivana Laliča, da je lani v zbirki išlo šest novih knjig: »Jaz robot«, Asimova, Clarkov »Konec otroštva«, Lemovi »Nepremagljivi«, Ballardov »Potopljeni svet«, Christo-pherjeva »Trava pozabe« in »A, kot Andromeda« Freda Hoyla tn Johna Elliotta. Treba pa je povedati, da so ta dela le ded skrbno načrtovanih lan-
skih izdaj znanstvene fantastike pri nas. Sredi poletja je izšel pri BIGZ almanah Andromeda. V njem lahko beremo Andersonov romam Hodniki čar sa, izbor tujih im domačih novel in kratkih zgodb, dramo in celo pesmi, pa tudi več kritičnoteoretičnih člankov o znanstveni fantastiki. Almanah je tudi bogato ilustriram im grafično lepo urejen. Približno v istem času in pri isti založbi je izšel zbornik esejev in teoretičnih razprav Naučma fantastika, ki nam predstavlja teoretično misel Lema, Philmusa, Kagarliokega, Hillegasa, Gattegna, Pehlkeja in Ze-brovvskega. Zbornik je uredil Zoran živkovič, danes najboljši poznavalec te zvrsti pri nas — če seveda izvzamemo dr. Darka Suvina, ki predava o znanstveni fantastiki na kanadski univerzi McGidl In končno je pričel pri zagrebškem »Vjesniku« izhajati mesečnik Sirius. Doslej je izšlo 8 številk, ki so kljub visoki nakladi (30.000— 40.000 izvodov) večinoma razprodane. Sirius objavlja prevedene novele in kratke zgodbe, krajše teoretične in kritične Članke ter zanimivosti s področja razvejene znanstveno fantastične dejavnosti. Prav te dni pa čakamo na izid druge številke Andromede in na natis najboljših znanstveno fantastičnih zgodb jugoslovanskih avtorjev, ki so prispele na razpisani natečaj. V zborniku bo objavljenih kakšnih 25 zgodb (od 300 poslanih).
Ob izdajateljem »burnu« znanstvene fantastike pri nas je zanimivo pogledati«, kaj so prispevali Slovenski založniki. »Tehnična založba Slovenije«, ki je do zdaj izdala vrsto antologij in sistematično predstavila najboljša dela klasikov te zvrsti od Julesa Verna naprej, je lani izdala dva romana Roberta Heinleima: Vrata v poletje in Neprijetni poklic Jonathana Hoaga. Redno izhajajo kratke zgodbe v reviji življenje in tehnika. Tudi dnevno časopisje je natisnilo marsikaj. Knjižne založbe imajo v programih vedno pogosteje. znanstveno fantastični roman (omenimo le zbirko Krog pri »Mladinski knjigi«). Na filmskih platnih in TV zaslonih vidimo vedno več dobrih znanstveno fantastičnih filmov, čeprav so umetnine kot Kubrickova
stopajočih. Ti so izbirali in še izbirajo v svojem krogu glasbenih ustvarjalcev, bodisi da so ti zmerno, bodisi avantgardno usmerjeni. Pri tem nastajajo pomisleki, ki zadevajo tveganje z manj znanim, še ne uglednim skladateljskim peresom — in ti pomislek včasih prevladajo. Prevladajo tudi v nasprotni smeri, ko skladatelji svoja dela prej zaupajo uglednim, že znanim izvajalcem, ki nimajo težav s snemalnimi termini, pogostoma tako zelo vezanimi na dobro voljo dveh, treh »krojačev« radijskega programa. In tako se zgodi, da je nova skladba arhivirana v najkrajšem času ali pa šele po treh, štirih letih, seveda šele po nekajkratnih opominih. Arhivirana komorna kompozicija kajpak še ne pomeni, da bo kolikor toliko redno prihajala na sporede radijskih programov; na to je treba čakati 6 tednov ali 2 leti — vse pa je še kako odvisno od prijateljskih vezi, od nagnjenj, ki niso vselej profesionalno neoporečna.
Da se na ta način zlahka dviguje ali znižuje navidezno raven posameznih skladateljev, je seveda jasno, žalostno pa je, kadar se tako zavestno kroji napačna, oziroma ponarejena slika slovenskega komornega trenutka, žalostna tudi zategadelj, ker nekaterih krivic ni mogoče več popraviti. To so trde besede, verjamem, a ni jih mogoče zanikati — dokazujejo jih letina poročila avtorske agencije, dokazuje jih sleherni teden petkova priloga RTVL, dokazujejo in podpisi urednikov posameznih radijskih oddaj — ko jih pregledujem, ne po naključju, ampak sistematično, s statistično doslednostjo, odkrijem ponovno krožno pot, pot, ki ni realna podoba slovenskega komornega trenutka, ki ni odsev prave slovenske komorne ustvarjalne poti. Mnoga kvalitetna dela ostajajo tako popolnoma neopažena, širšemu krogu občinstva — in to je občinstvo radijskega in televizijskega medija — ostajajo prikrita- Kdo bi vedel, ali zgolj naključno...
Tu so torej še mnoge ovire, tu so še osebni vtisi, ki zaznavajo skladatelja in šele potem njegovo ustvarjalno delo, ki vidijo interpreta in šele potem njegov poustvarjalni delež. In ko je že kazalo, da tudi po desetih letih praksa ne bo prenehala biti navada, se je zgodil pomemben preobrat. Premik, ki je odprl pomembna vrata v slovenski kulturni prostor, dogovor, ki je vrata ljubljanskega Koncertnega ateljeja na stežaj odprl. Zasluga gre nedavno umrlemu glavnemu in odgovornemu uredniku radijskega glasbenega programa, skladatelju Marijanu Vodopivcu. Njegova naklonjenost slovenski ustvarjalnosti je bila znana. Sad te naklonjenosti je bilo tudi redno snemanje (začeto z letošnjo koncertno sezono) vseh koncertov v ateljeju.
Te dni so v Koncertnem ateljeju Društva slovenskih Skladateljev priredili stoti, jubilejni koncert. Enajsta sezona poteka, deset let Koncertnega ateljeja je minilo. In kaj govon sta tistika? 80 jugoslovanskih skladateljev smo zasledili v programih, med temi 49 slovenskih avtorjev, 31 jih je bilo iz drugih jugoslovanskih republik. V tem času je nastopilo 88 različnih, tudi tujih, ansamblov in solistov, 115 skladb je doživelo praizvedbo, med temi jih je 38 izšlo v tisku, skoraj vse so posnete za domače in deloma tudi tuje radijske programe, nekatere so izšle na kasetah (RTVL), nekatere celo na ploščah. To so rezultati, ki razveseljujejo. To so rezultati, ki kažejo, da podpora ljubljanske kulturne skupnosti ni bila zaman. To so rezultati skromne dvoranice na Trgu revolucije, to so rezultati Koncertnega ateljeja — sožitja ustvarjalcev, poustvarjalcev in ' stalnega občinstva. Da, tudi tega. Občinstvo v Koncertnem ateljeju je izredno kritično, razsodno in predvsem razgledano. To je občinstvo, ki ga ni mogoče prevarati; je razgledano, pa hkrati tudi radovedno.
nami. Pri ljubljanskem ŠOLT je bila osnovana »Sekcija za spekulativno
Vesoljska Odiseja — 2001 ali Solaris Afidreja Tarkovskega še zmeraj nedosegljiva. Prvi slovenski pisec znanstvene fantastike Vid Pečjak, je avtor zgodbe za otroke Dre j ček in trije mar-sovčki, povesti Adam in Eva na planetu starcev in romana Roboti so med
»T je 1 ukulati"
umetnost«' Konec januarja pa je bilo ustanovljeno še društvo za znanstveno fantastiko v Celju, ki si je nadelo ime Konstelacija.
Ustanovitev Konstalacije kaže, da je dozorel čas za organiziran nastop na področju znanstvene fantastike pri nas. V programski zasnovi društva piše, da združuje ljubitelje, poznavalce in ustvarjalce znanstvene fantastike, razvija preučevanje in delo znotraj te dejavnosti na vseh področjih, od leposlovja in umetnosti do naravoslovnih ved, tehnike in tehnologije, humani-stič ved, futurologije in mejnih ved, kakršna je, na primer, parapsihologija. Društvo želi nadalje posredovati širši družbeni skupnosti nove dosežke znanstvene fantastike, vsestransko pomagati mladim ustvarjalcem na tem področju, prek javnih občil, zadolžitev in filmskih podjetij pa spodbuditi izdajanje in prikazovanje najkvalitetnejših del in filmov. Hkrati želi pospešiti tudi ustvarjalno dejavnost v znanosti ter tehnološko novatorstvo. Simbolično ponazarja naloge društva društveni znak — stilizirana zgradba atoma s tremi eliptičnimi krožnicami, ki se med seboj sekajo, in s sedmimi krožci atomskega jedra v središču. Elipse simbolizirajo tri časovne razsežnosti — preteklost, sedanjost in prihodnost, krožnice pa sedem poglavitnih vsebinskih usmeritev društva.
Konstelacija je potemtakem prva pri nas organizirano zajela mnogovrstno naravnanost današnje znanstveno fantastične dejavnosti. Predsednik društva Ivan Seničar sodi, da je znanstvena fantastika danes ena od oblik družbene zavesti, ki je v skladu tako z jugoslovansko notranjepolitično usmeritvijo (vizija prihodnje družbe — samoupravnega socializma) . kot tudi s celotno zunanjo politiko naše države (vizija sveta kot skupnosti narodov,
Radovednost pa vžbuja sleherno novo delo, še posebej, če je delo stvaritev domačega avtorja. To je dogodek, ki ga vselej popestrijo tudi likovni ustvarjalci.
Že od vsega začetka spremljajo prireditve Koncertnega ateljeja Društva slovenskih skladateljev razstave znanih in manj znanih likovnih umetnikov. Med razstavljale! smo tako srečali Lidijo Osterc, Cito Potokar, Metko Krašovec, Jožeta Tisnikarja, Franceta Sdano, Andreja Jemca, Melito Vovk, Florisa Oblaka, Staneta Kregarja, Jožeta Horvata-Jaki j a, Lojzeta Spar cala, Nikolaja Omerso, Kiara Meška, Božidarja Jakca in druge. Mnogi razstavi j alei so po eno svoje delo poklonili Društvu slovenskih skladateljev; običaj, ki je društvene prostore spremenil v galerijo slovenske sodobne likovne ustvarjalnosti najrazličnejših stilnih usmeritev. Okrog 60 slik v najrazličnejših tehnikah krasi društvene prostore, ti so odprti obiskovalcem desetkrat na leto. Deset koncertnih večerov, združenih z razstavo, predstavlja odprto okno slovenskih skladateljev, predstavlja medrepubliško soočanje skladateljskih in izvajalskih moči, predstavlja živo komorno muziciranje naše glasbene sodobnosti, to je del vsakoletne žetve slovenske glasbene ustvarjalnosti. A kaj bi ustvarjalci, ko bi ne bila na visokem nivoju slovenska poustvarjalnost?
Seveda mi ni mogoče na tem mestu omeniti vseh, ki so kakorkoli prispevali h kontinuiteti koncertne dejavnosti Koncertnega ateljeja Društva slovenskih skladateljev, ki je prav te dni dosegla okroglo številko — sto koncertov. To je jubilej, ki je še posebej pomemben, ker ga je doseglo društvo, ki pravzaprav ni poklicano opravljati organizacije koncertov. Toda zdaj, ko teče enajsta sezona, ko se je zvrstil 100. koncert, je čas za razmislek, kaj storiti, da bo nadaljnji vzpon koncertne dejavnosti paralelen, da bo naravna prelomnica pomenila skokovit napredek, da se bodo v ustaljenem poteku pojavljale nove ideje, originalne zamisli, ki bodo po rodile nadaljnjih 100 koncertov v naslednjih desetih letih.
Poskusiti bi morda veljalo z debatnimi koncertnimi srečanji, z neposrednimi stiki ustvarjalcev in poustvarjalcev na eni strani ter z občinstvom na drugi strani, s srečanji ustvarjalcev in poustvarjalcev z bodočimi glasbeniki, z javnimi predstavitvami novih plošč in kaset, s srečanji in ne-porednimi stiki ob vseh novih delih, porojenih z neznanimi prijemi kompozicijskih tehnik. Ponuja se mnogo nadaljnjih možnosti; škoda, da prenekatere še niso izrabljene. Programski listi — vabila za Koncertni atelje — so sila suhoparni: skladatelji so predstavljeni samo s priimki, o delih in skladateljih pa niti besede In skla-dar so člani Društva slovenskih skladateljev tudi muzikologi — koristnejši bi bili komentarji k novim, še neznanim delom, kot na primer podrobne analize umrlih skladateljev. Skromno je znanstveno spremljanje del živečih skladateljev, šele po smrti postajajo zanimivi: zaradi magistrskih del, disertacij in habilitacij?
Kakorkoli že — deset let Koncertnega ateljeja je minilo. Zagrebška gosta — violinist Josip Klima in pianist Juriča Murai sta odigrala stoti, jubilejni koncert v Koncertnem ateljeju. Komorna gllasba je ponovno napolnila društvene prostore in še jih bo polnila. Morda se je prav ta trenutek porodila ustvarjalna ideja — ideja, ki jo bomo spoznali v ateljeju. To bi pomenilo, da je komorna glasba živa, navezana k našemu nevsakdanjemu trenutku. V kakšni obliki se bomo z njo seznanili? S solistom, v duu, triu, kvartetu?
Naj ostane skrivnost. Ta je mikavna, saj vzbuja radovednost.
Pavel Mihelčič
ki medsebojno sodelujejo in ustvarjajo novo družbo na temelju neodvisnosti in svobode). To večstrano naravnanost znanstvene fantastike je skušala prikazati tudi razstava, prirejena v prostorih celjske knjižnice.
Zaradi pomanjkanja gradiva je bila predstavljena le znanstveno fantastična književnost, popestrena s fotografijami o ameriškem in sovjetskem raziskovanju in osvajanju vesolja. Tako so bile v prvem razdelku razstavljene knjige s področja geografije, astronomije, fizike, kemije, biologije in genetike; vsaka s svojega vidika so prikazovale človekovo prodiranje v koz-mos in mnogovrstne probleme, ki to prodiranje spremljajo. V razdelku o leposlovju je bil skrbno predstavljen Juiles Verne v slovenskih, srbohrvaških, nemških in angleških prevodih; tudi Wellsovo delo je bilo zajeto skoraj v celoti, seveda predvsem z očmi slovenskega bralca. In čeprav so prireditelji razstave pozabili na starejšo utopično književnost, na Capka in Be-ljajeva, pa tudi na sodobno angloame-riško periodiko, je treba vendarle reči, da so klasiki modeme znanstvene fantastike (Asimov, Heinlein, Clarke, Jefremov, Lem Brdbury, Sheckley, Si-mak, Wyndham, Aldiss, Anderson, Bal-lard, Brunner, Leiber, Silverberg, Knight) dobro predstavljeni pozornemu obiskovalcu. K temu so posebej pripomogle antologije v angleščini in nemščini. Znantsveno-futurološki vidik in mejne oblike znanosti pa je zajel razdelek o hipotezah, vizijah in razlagah, ki obravnavajo problematiko stikov s tujimi vesoljskimi civilizacijami, skrivnostne pojave v zvezi z neznanimi letečimi predmeta, nerazložljive psihične fenomene ter nepojasnjene aerheološke in zgodovinske uganke (ki se jih loteva predvsem Erich von Daniken).
Potemtakem lahko rečemo tole: zanimanje za znanstveno fantastično dejavnost, ki je letos zaživelo tudi v Sloveniji, daje upati, da se bomo tudi mi ustvarjalno vključili v svetovna prizadevanja na tem področju. Osnovni pogoji za to so že dani.
Drago Bajt
S prošnjo za oceno, kaj je lansko leto na ekonomskem področju prineslo Jugoslaviji in svetu, kaj lahko pričakujemo od tega m kaj bi si mo-gli obetati od prihodnjega leta, se je Tanjug v okviru ankete med vodilnimi ekonomisti obrnil tudi na po-močnika zveznega sekretarja za zuna• nje zadeve MARKA VRHUNCA, načelnika oddelka za ekonomsko-politič-ne odnose s tujino. Marko Vrhunec je v izčrpnih odgovorih na vrsto vprašanj jasno predočil politiko, ki jo skupaj z neuvrščenimi državami izvaja Jugoslavija v prizadevanju za trajno ureditev perečih ekonomskih proble-mov, ki nanje zadeva, sodobni svet.
»Kaj so prinesla gospodarska gibanja lani, katere spremembe, katera nova spoznannja?«
VRHUNEC: Po hudi recesiji v obdobju 1974—75 je lani gospodarska dejavnost na vsem svetu začela oživljati. To oživljanje pa ni privedlo do obnovitve prejšnje rasti proizvodnje in konjunkture sploh. Se več, pred koncem leta je bilo očitno, da rast zastaja. Poslovni krogi so bili sicer dokaj zadovoljni z neposrednimi rezultati poslovanja, vendar pa se tudi njim niso izpolnila vsa pričakovanja. Z oživljanjem gospodarske dejavnosti se namreč niso povečale tudi investicije v proizvodna sredstva, brez česar si, kot vemo, ni mogoče zamisliti pravega gospodarskega poleta. Razlogi, zaradi katerih gospodarska dejavnost ni postala bolj dinamična, so precej globoki in zapleteni. Vplivali so na to, da sta v svetovnih gospodarskih gibanjih prevladovali splošna nejasnost in negotovost, pri čemer so latentna nestabilnost in krizni pojavi na raznih področjih postali že pravilo.
Inflacija in brezposelnost sta bili še naprej neogibni spremljevalki zaostajanja gospodarske rasti. Oba pojava prizadevata bolj ali manj vse države in nastopata kot dolgoročna strukturalna problema, ki sta med seboj povezana. Delno oživljanje je tudi dalo bolj malo spodbude za povečanje produktivnosti oziroma za zmanjšanje brezposelnosti, ki ostaja eden najtežjih sodobnih družbenoekonomskih problemov in ki tare tako razvite kot dežele v razvoju. Inflacija je prav tako med poglavitnimi negativnimi dejavniki v svetovnem gospodarstvu. Njena povprečna stopnja nikakor ni hotela zdrkniti pod deset. Narobe, silila je navzgor, zlasti v državah, ki se srečujejo z večjimi družbenimi in gospodarskimi problemi. Delno oživljanje je privedlo do tega, da se je svetovna trgovina povečala za 7 odstotkov, kar je vsekakor pozitivno vplivalo na proizvodnjo in gospodarsko rast v celoti. Zunanja trgovina v vseh teh državah je ostala eden osrednjih dejavnikov za večjo dinamičnost proizvodnje in izvoz deviznih dohodkov.
Kriza ni nikomur prizanesla
Tako za mednarodno trgovino Kakor tudi za mednarodne finance je slej ko prej prva značilnost kaotično stanje, ki je povzročilo razpadanje mednarodnega sistema zaradi neurejenih osnovnih vprašanj. Dostop na tržišča blaga in kapitala je še naprej, zlasti za dežele v razvoju, pogoj za širjenje mednarodnega sodelovanja. Le-to se konec koncev tudi ne more razviti, če se bo nadaljevala protekcionistična politika razvitih dežel in če bodo transnacionalne družbe in finančni monopoli še naprej tako brezobzirno poslovali.
Kriza je še naprej prevladovala na področju energije, predvsem nafte, prehrane, surovin, industrializacije, tehnologije in podobno. Nobeni državi na svetu ta kriza ni prizanesla. Omenjeni strukturalni problemi odsevajo v vseh državah, tako na Zahodu kot na Vzhodu, pa tudi v državah v razvoju. Le da so bile te neprimerno huje prizadete, ker jim velika zaostalost in temeljni eksistenčni problemi ne puščajo dosti prostora za manevriranje. Zato je razumljivo, da je 5. konferenca neuvrščenih v Colombu posvetila ekonomskim vprašanjem dežel v razvoju veliko pozornost. Neu-
Od našega bruseljskega dopisnika
Za svojo tridesetletenico je EGS deležna darila, ki bi ga morala sprejeti kot priznanje in ga biti zelo vesela. Grčija, Portugalska in Španija trkajo na njena vrata, kar bi EGS lahko uporabila kot dokaz za trdoživost in lepšo prihodnost, kot ji jo slikajo mnoga pesimistična prerokovanja. Grčija se že pogaja o članstvu, kandidatura Portugalske je napovedana, Španija pa jo bo skoraj zagotovo predložila nekaj mesecev po junijskih volitvah. Toda v EGS nad darilom niso posebno navdušeni, čeprav ga ne morejo na> ravnost odkloniti.
V EGS so prepričani, da Grčija, Portugalska in Španija sicer vedo, da v EGS ni vse v najlepšem redu, da pa si vseeno ne znajo predstavljati, kakšen nered vlada v tej hiši. V EGS vidijo predvsem dvoje: bogastvo in demokracijo. Zato si predstavljajo, da bi jim vstop v EGS pomagal pri hitrejšem gospodarskem razvoju, vplival na dvig življenjske ravni prebivalstva in da bi hkrati obravnaval sveže demokratične poganjke pred nevarnostjo pozebe.	!
Toda v EGS vedo, da bi prihod novih članic iz več razlogov samo povečal nered v hiši, zato nočejo vrat takoj odpreti na steza j. EGS je seveda zelo zainteresirana, da poveča svoj vpliv in prestiž v Sredozemlju ter da strateško pomembne države priveže na atlantsko zvezo in jih obvaruje pred črno in rdečo nevarnostjo. Toda politični interes ne odtehta gospodarskih skrbi in v EGS se boje, da bi bila
Nauki leta 1976
in pogajanj
Marko Vrhunec: Premostitev prepada med državami v razvoju in razvitimi
je prvi pogoj za mednarodno sodelovanje in razvoj v svetu
vrščene dežele so spričo večletnega dela lahko na tej konferenci, kot je rekel predsednik Tito, sprejele in svetu ponudile »celovito koncepcijo za vzpostavitev novih ekonomskih odnosov na svetu«. S tem so napredne sile dobile zaokroženo strategijo in taktiko v boju za spremembo mednarodnih ekonomskih odnosov z namenom, da bi z novo ureditvijo vzpostavili kar najboljše pogoje za razvoj v svetu, pri čemer je mišljen predvsem hitrejši razvoj dežel v razvoju.
Pobude neuvrščenih
Poslanice Colomba so zato več kot samo sklepi nekega pomembnega mednarodnega zasedanja, ki se ga je udeležilo kakih sto držav, pomenijo tudi konec večletnega mednarodnega boja, v katerem so se oblikovala izhodišča in opredelitve za ureditev sodobnih žgočih ekonomskih vprašanj, izhodišča, ki odpirajo procese za vzpostavitev nove mednarodne gospodarske ureditve. V dokončni potrditvi tega koncepta vidimo najvažnejši dosežek lanskega leta. S tem so ustvarjeni vsi pogoji, da preidemo v fazo mednarodnih pogajanj.
Če torej strnemo spoznanja, do katerih smo prišli lani, lahko ugotovimo, da so se tudi lani gibanja v svetovnem gospodarstvu razvijala v znamenju obče krize. Ne gre samo za ciklične zastoje, ki se ponavljajo v gospodarski konjunkturi, temveč za globoke in dolgoročne strukturalne pojave, ki se izražajo v svetovni reprodukciji in hkrati terjajo temeljite spremembe. Ker pa svetovni gospodarski problemi ostajajo nerešeni, vzvratno učinkujejo na nadaljnje zaostrovanje regionalnih in strukturalnih problemov in tako zavlačujejo krizo v svetovnem gospodarstvu. Zlasti omembe vredno spoznanje je, da sedanji mednarodni, ekonomski sistem, ki je še nadalje v precejšnji meri kolonialističen in preživel, ne deluje več celovito in zato ni sposoben reševati aktualnih vprašanj. Naposled je prevladalo tudi spoznanje, da si rešitve mednarodnih ekonomskih problemov ni mogoče misliti brez temeljite spremembe mednarodnih odnosov, ki bi morali biti zasnovani na načelih novega gospodarskega reda.
»Kaj prinaša leto 1977:	recesijo,
inflacijo, stabilizacijo, hitrejšo gospodarsko rast? Kaj prinašajo nove cene nafte? česa se lahko nadeja Jugoslavija, česa Evropa in česa svet?«
VRHUNEC: Letos ne pričakujemo bistvenih sprememb v svetovnih gospodarskih gibanjih. Ni nobenih takih momentov ali novih smeri, ki bi lahko močneje vplivale na zboljšanje sedanjega ekonomskega položaja. Pričakujemo, da bo svetovno gospodarstvo ustvarjalo zmerno rast, a bo še naprej ostalo nestabilno. Vsi poglavitni strukturalni problemi bodo ostali odprti, zlasti inflacija in brezposelnost. Tak položaj bo zlasti slabo vplival na gospodarski položaj dežel v razvoju, posebej še, ker je bilo za ureditev njihovih vprašanj razvoja zelo malo storjenega. Gospodarski položaj letos zato bržčas ne bo samo težaven in negotov, marveč vse kaže, da se bo stanje še poslabšalo, zlasti ker grozi povečanje inflacije.
Začeti proces dogovarjanja
še zlasti težavno in vznemirljivo bo stanje v mednarodnih ekonomskih
Marko Vrhunec
odnosih, to pa posebej v primeru, če se konstruktivni dialog o mednarodnem ekonomskem sodelovanju, ki se je začel, ne bo razvil v splošen proces dogovarjanja, ki edini lahko pripomore k reševanju konkretnih aktualnih problemov. Med prvimi, ki bi jih bilo treba postaviti na dnevni red, so vsekakor težavni problemi dežel v razvoju, zlasti najmanj razvitih in tistih, ki jih je ekonomska kriza najbolj prizadela. Leta 1977 bo zatorej velika preizkušnja za bodoče mednarodno ekonomsko sodelovanje. Razvite dežele so pred preizkušnjo, ki naj pokaže, ali so pripravljene v resnici in ne samo deklarativno lotiti se reševanja najbolj perečih sodobnih ekonomskih vprašanj. Gre za problem preosnove strukture svetovnega trga surovin, za povečanje kupne moči dežel v razvoju, njihov dostop na tržišče blaga in kapitala, za večjo usmeritev finančnih sredstev za razvoj dežel v razvoju, učinkovitejše reševanje problema lakote, pospešeno industrializacijo, večji in ustreznejši transfer in številna druga vprašanja.
Vsa ta vprašanja so letos na dnevnem redu. Zdaj lahko na primer veliko pričakujemo od sklepov pariške konference o mednarodnem ekonomskem sodelovanju, podobne upe pa stavi jamo tudi na pogajanja, ki so se začela v UNCTAD v zveza, z uresničitvijo »integralnega programa za primarne proizvode« in s tem na pre-osnovo strukture mednarodnih blagov-nih tržišč. Pomembna so tudi pogajanja v GATT, ki naj bi letos privedla do številnih sporazumov na področju mednarodne trgovine. Pričakovati je tudi, da bo reforma mednarodnega denarnega sistema naposled stekla in da bo letošnje leto v tem smislu prelomno. Prav tako ne bi smeli podcenjevati dela, ki bo potekalo v mnogih mednarodnih organizacijah, zlasti pa v tistih, ki rešujejo kompleksna ekonomska vprašanja, kot so FAO (or-
ganizacija OZN za prehrano), UNIDO (organizacija OZN za industrializacijo), ILO (organizacija OZN za delo) in tako dalje.
Akcije za krepitev sodelovanja
Letos lahko torej pričakujemo, na podlagi sklepov iz Colomba, celo vr sto akcij neuvrščenih in drugih dežel v razvoju, akcij, usmerjenih v nadaljnjo krepitev in širjenje medsebojnega ekonomskega sodelovanja, pri čemer se bodo opirale na lastne in kolektivne sile ter jih razvijale.
»Kakšna gibanja pričakujete v naslednjih letih, do konca desetletja, in kakšna morda kasneje? Ali je mogoče že kaj zanesljivejšega reči?«
VRHUNEC: Povsem zanesljivo lahko rečemo, da v sodobnem mednarodnem življenju prevladujejo globoki revolucionarni procesi, ki objektivno vplivajo v dveh smereh: na pre-osnovo strukture svetovnega gospodarstva in na spreminjanje ekonomskih odnosov. Gre za procese, kot so kriza svetovnega kapitalističnega sistema, politična in ekonomska dekolonizacija, nastop več desetin novih dežel na mednarodnem prizorišču, nezadržno razvijanje znanstveno-tehnične in tehnološke revolucije, krepitev gibanja neuvrščenosti in socializma, kakor tudi velik prepad, ki čedalje bolj ločuje razvite od dežel v razvoju. Vsak izmed teh procesov posamično in vsi skupaj dolgoročno vplivajo na temeljne spremembe v svetovni reprodukciji in zahtevajo revolucionarno preobrazbo mednarodnih odnosov. To postaja pogoj za urejanje perečih gospodarskih vprašanj in pojavov kriz na svetu.
V letih, ki so pred nami, zato pričakujemo zelo močno razvejeno gospodarsko dejavnost, učvrstitev načel
mednarodne solidarnosti in sodelovanja kot tudi dolgotrajen in vztrajen boj za uresničitev ciljev, ki so programirani za novo mednarodno gospodarsko ureditev. Poleg vseh znanih strukturalnih sprememb zato lahko pričakujemo, da bo mednarodna gospodarska dejavnost zelo živahna, urejanje aktualnih vprašanj pa dokaj zapleteno. Takšno stanje bo terjalo ne samo ustrezno spremljanje in poznavanje svetovnih gospodarskih vprašanj, temveč predvsem sprožitev vsestranskega procesa mednarodnega dogovarjanja. Naj navedemo zgodovinsko paralelo: če so neuvrščene države leta 1961 sprejele na dnevni red problem, kako rešiti človeštvo svetovne katastrofe, in zahtevale pogovore in koeksistenco, pa v današnjem zgodovinskem trenutku zahtevajo vsestranska mednarodna pogajanja kot sredstvo za povezovanje in sodelovanje na gospodarskem področju.
»Kaj porečete k čedalje večjemu prepadu med razvitimi deželami in deželami v razvoju?«
VRHUNEC: Prepad med razvitimi deželami in deželami v razvoju je nedvomno eno glavnih protislovij sodobnega sveta. Se več, mimo lahko rečemo, da ta prepad postaja največje žarišče možnih bodočih kriz. Teža tega problema ni samo v dejstvu, da so velike razlike v razvitosti, temveč tudi v tem, da se te razlike nenehno poglabljajo in da jim sploh ni mogoče videti konca.
Breme recesije na plečih držav v razvoju
To pomeni, da ta prepad ni le posledica dolgotrajnega kolonialnega izkoriščanja, ampak da sedanji mednarodni ekonomski sistem iz dneva v dan dalje reproducira razlike v razvitosti. To konec koncev dokazuje čedalje težji položaj dežel v razvoju, k čemur prispeva med drugim dejstvo, da se breme recesije in inflacije pre naša predvsem na dežele v razvoju. Pri medsebojni odvisnosti in povezanosti se pa takšno stanje hitro in na široko odsvita v vseh drugih razvitih deželah in v svetovnem gospodarstvu kot celoti. Vse to seveda ovira mednarodno gospodarsko sodelovanje, namesto tega pa bolj in bolj prihaja na dan konfrontacija kot način reševanja konfliktnih situacij. To pa ni v interesu nikogar.
Položaj, ki ga reproducira prepad, je za svetovno gospodarstvo slej ko prej stanje, podobno infarktu. Veriga reprodukcije se lahko vsak hip pretrga. To dajejo sklepati številna žarišča kriz, ki jih predstavljajo energija, surovine, prehrana, trgovina, finance, industrializacija, tehnologija, transnacionalne družbe in podobno-Takšno stanje, in to ne po naključju, vedno bolj vzvratno vpliva na razvite države, ki same bredejo v nestabilnost in krize.
Za neurščene in dežele v razvoju bo premostitev prepada vsekakor prvi cilj. Temu cilju so podrejene vse akcije in s tem ciljem pred očmi dežele » v razvoju gradijo svojo enotnost, ne glede na objektivne razlike v stopnji razvoja, v ekonomski strukturi in v svojem mednarodnem položaju. Premostitev prepada je po drugi strani pogoj za mednarodno sodelovanje in stabilen razvoj na svetu. Samo tako je mogoče izkoristiti velikanske možnosti za bolj dinamičen razvoj svetovnega gospodarstva. Samo tako se lahko lotimo reševanja strukturalnih ' problemov, kot so gospodarska rast,
EGS in nove članice
Trojica trka na vrata
Vključitev bi pomenila gospodarsko in politično tveganje
cena za vstop novih članic previsoka.
Bojazni so povsem upravičene. Vse tri dežele so gospodarsko mnogo manj razvite od EGS. Poleg tega jih pestijo gospodarske težave, predvsem inflacija in brezposelnost, s katerima se bori tudi EGS. Svobodno preseljevanje delavcev znotraj skupnosti bi samo povečalo pritisk na delovna mesta zaradi neoviranega dotoka portugalskih in španskih delavcev. Razen tega je v vseh treh državah kmetijstvo pomemben gospodarski sektor m neposredno konkurira italijanskemu in francoskemu kmetijstvu v Sredozemlju, če bi EGS skupne cene prilagodila nizkim cenam v teh treh državah, bi s tem dolila olje na ogenj nezadovoljstva francoskih in italijanskih kmetov, če pa bi vztrajala pri visokih cenah, bi se nujno znašla pred novimi kmetijskimi presežki zaradi spodbudnih cen za nove prišleke. Francozi so spoznali nevarnost za domače kmetijstvo in grožnjo novih kmečkih neredov, zato je
uplahnilo njihovo navdušenje za sredozemsko uravnoteženo skupnost, v kateri je z britanskim, danskim in irskim vstopom dobil severozahod po njihovem preveč teže.
Poleg gospodarskih razlogov vplivajo na zadržanost EGS tudi notranji institucionalni razlogi. Odločanje je že v krogu deveterice zelo težavno in pogosto sploh nemogoče zaradi nasprotujočih si nacionalnih interesov, če pa bi jih bilo dvanajst, bi bilo že zaradi večjega števila pa tudi različnih interesov razvitejših in manj razvitih članic sporazumevanje skoraj nemogoče.
To pomeni, da bi se morala EGS z vstopom novih članic odpovedati načrtom o gospodarsko denarni zvezi in ostati pri carinski zvezi. Lahko pa bi se zgodilo, da bi sedanja krhka skupnost razpadla in se spremenila v območje svobodne trgovine, kar so Britanci predlagali že na začetku in čemur so Francozi prav tako od vsega začetka nasprotovali.
Vstop novih članic bi torej pomenil ne samo gospodarsko, ampak tudi politično tveganje. Zato ni čudno, da se EGS pomišlja glede njihovega sprejema. Pogajanja z Grčijo se niso premaknila m grška vlada je nedavno odstavila pogajalca Kyriazidisa in Varti-sa ter ju zamenjala s Theodoropoulo-som, nekdanjim poslancem v atlantskem paktu. Grška vlada želi pospešiti pogajanja, ker se boji »globalizacije«, da bi namreč bila pogajanja za vse tri kandidate hkrati. Potem ko sta Grčija in Portugalska zavrnili zamisel o nekakšni vmesni obliki med članstvom in asociacijo, se čedalje pogosteje pojavljajo mnenja, da je »globalizacija« pogajanj potrebna. Najmanj, kar bi sii EGS pridobila s tem, bi bil čas. EGS novih kandidatur očitno ni pričakovala tako hitro in nanje ni bila pripravljena. Tako si tudi lahko pojasnimo protislovne izjave in stališča ob lanski grški kandidaturi in ob letošnji portugalski.
Ker EGS iz političnih razlogov kandidatur ne more zavrniti, bo skušala pogajanja čimbolj zavleči in se dogovoriti za čim daljše prehodno obdobje do polnopravnega članstva. To bo skušala prikazati kot obojestranski interes, kar pa bo tudi res, saj si je težko predstavljati, da bi šibka gospodarstva lahko brez škode prenesla hitro vključitev v razvito libpraino gospodarstvo.
Nove članice bi namreč zaradi cenene delovne sile in odpravljenih carinskih in gospodarskih pregrad postale privlačna tarča evropskih monopolov in večnacionalnih družb, kd so si v preteklem desetletju priborili velik delež skupnega trga.
Vključitev novih članic bi bila manj boleča in manj tvegana, če bi EGS uspela postaviti na noge resnično re-gionalno-monetamo in socialno politiko, s katerima bi zagotovila solidarnost med močnejšimi in šibkejšimi
brezposelnost, inflacija, monetarne težave, lakota, revščina iitd. Brez pretiravanja lahko rečemo, da je premostitev tega prepada prva naloga mednarodne skupnosti. Treba bi bilo napeti vse sile za to, da bi našli ustrezne in učinkovite rešitve na podlagi novega koncepta in modela razvoja.
»Spremembe v svetovnem ekonomskem sistemu so očitno neogibne — toda kje se tega lotiti, kako in v kakšnih časovnih presledkih?«
VRHUNEC: Rad bi predvsem poudaril, da je proces spreminjanja svetovnega ekonomskega sistema v polnem razmahu. Sodobna in globalna gibanja, o katerih je že bila beseda, delujejo objektivno in dinamično in tako se svet hitro spreminja. Temu se prilagajajo tudi ekonomski tokovi. Ti procesi, ki jih nihče več ne more ustaviti, v celoti vplivajo tudi na ekonomski sistem. Objektivna gibanja in naraščanje subjektivne zavesti o nujnosti sprememb tako nenehno vplivajo tudi na spreminjanje ekonomskega sistema.
Temeljne naloge in pobude
Na spreminjanje ekonomskega sistema v resnici neposredno vplivata dva poglavitna dejavnika, in sicer proces preosnove strukture nacionalnih ekonomij in njihovo delovanje nasploh ter nujnost, da bi vzpostavili nove odnose med narodi v prid uveljavitvi načel miroljubne koeksistence, neodvisnosti in suverenosti, enakopravnosti in sodelovanja pri ustvarjanju optimalnih pogojev za razvoj.
Države v razvoju organizirajo številne akcije, katerih cilj je vzpostaviti ta sistem. Trenutno imajo prednost: ustanovitev združenja proizvajalcev surovin in njihovega sveta; vzpostavitev nekaterih važnejših skladov za finansiranje; organiziranje centra za javna podjetja v Ljubljani, centra za transnacionalno družbo v Havani in centra za tehnologijo v Luni; pripravljanje vrste akcij za boljše sodelovanje na finančnem področju in za usmerjanje finančnih sredstev za potrebe razvoja; vzpostavljanje sistema informacij in raziskav kot strokovno-znanstveni prispevek k reševanju problemov razvoja. Poleg vsega tega dežele v razvoju razvijajo akcije za širjenje sodelovanja tudi na vseh drugih ekonomskih področjih. Vse to neposredno vpliva na celotno reprodukcijo v svetu in spreminja dosedanje oblike in dejavnosti mednarodnega sistema.
Dolgotrajen, a neustavljiv proces
Na splošnem multilateralnem področju se prav tako začenja proces spreminjanja sistema. Ta sicer teče nekoliko počasneje, razvija se namreč lahko samo na podlagi nove ureditve, ki ga mnoge razvite dežele še niso sprejele. Vidimo, kako poteka dinamična mednarodna akcija, katero označujemo kot dialog, ki naj privede do potrebnih sprememb v sistemu. To pa bo mogoče samo tam in takrat, ko se bo dialog spremenil v dogovarjanje o kompletnih sistemskih rešitvah. Poseben zgled za to nam daje razplet pariške konference o mednarodnem gospodarskem sodelovanju. Na njej niso prišli dlje od dialoga, čeprav jim je uspelo evidentirati in obdelati poglavitna pereča vprašanja. Od politične pripravljenosti zahodnih industrijskih držav je odvisno, kako in ali se bo dosedanja rast realizirala v novih konkretnih instrumentih mednarodnega sistema. Podobno je tudi stanje na drugih področjih in v mednarodnih organizacijah.
Čeprav proces spreminjanja ekonomskega sistema teče počasi, lahko povzamemo sklep, da vendarle teče, začel se je na vsej fronti glavnih sodobnih ekonomskih problemov in je predmet izredno živahne mednarodne dejavnosti. Ta dejavnost se bo čedalje bo<lj razraščala, morala pa se bo na vseli področjih in v vseh mednarodnih institucijah razvijata vzporedno in nepretrgoma. Iz vsega tega vidimo, da je proces spreminjanja sistema dolgotrajen, da bo poln težav in da bo tekel le postopoma. Toda teža problemov, ki tarejo svet, je tako velika, da je to hkrati tudi poroštvo, da nihče tega procesa ne bo mogel ustaviti.
članicami ter preprečila poglabljanje razlik med enimi in drugimi. Toda kljub temu, da EGS že ima svoje bolnike in da sta Italija in Velika Britanija bili na robu gospodarskega bankrota, solidarnost med članicami ni nič trdnejša in razhajanja so dosegla že takšne razsežnosti, da nekateri napovedujejo razpad skupnosti. Brez pomembnih skupnih skladov za prelivanje denarja v korist revnejših članic ne bo mogoče govoriti o resnični skupnosti, ampak bodo šibkejše članice doživele gospodarsko kolonizacijo ali pa bo šlo tudi v prihodnje za skupnost »šla carte«, v kateri vsaka članica odkloni tisto, kar ji ne diši.
Toda, kako naj EGS uresniči solidarnost, če je njen institucionalni mehanizem blokiran? že zdaj se majhne članice zavzemajo za uvedbo večinskega glasovanja, pri katerem bi male članice lahko preglasovale najmanj eno izmed »velikih«. Toda o tem Francija noče slišati ničesar, pa tudi drugim tako odločanje ni pri srcu. Namesto tega se »velike« raje sporazumevajo med sabo, zaradi česar se male članice upravičeno razburjajo. Sestanek na vrhu v Londonu bo maja malim članicam nudil nov dokaz, da jih »velike« ne obravnavajo kot enakopravne partnerje, saj po sestankih v Ram-bouilletu in Portoricu že tretjič ne bodo zastopane na sestanku. Tako »kolonizacija« malih članic kakor ljubosumna obramba nacionalnih interesov vsake članice posebej EGS ne moreta privesti daleč. V prvem primeru bi kljub napredovanju integracije slej ali prej pnšlo do upora zapostavljenih in izkoriščanih ter do razkola, v drugem pa bi EGS še naprej ostala nemočna zaradi notranjih nasprotij.
Boris Verbič
sobotna priloga
28. stran
26. marca 1977
Od našega posebnega poročevalca
NEW DELHI, marca — Dan pred končanimi šestimi indijskimi parlamentarnimi volitvami je delhijski dnevnik »Statesman«, ki jo sicer več-krat ubere v desničarske vode, objavil na prvi strani pod naslovom čez vseh osem stolpcev — Džanata partija se poteguje za večino — simbolično sliko, ki je obsegala skoraj četrtino strani. Časnik je fotografijo bržkone objavil zato, ker je razodevala tudi določeno mero strupenega cinizma.
To fotografijo nikakor ne omenjamo zaradi njenega ciničnega podtona, ampak zaradi docela nekaj drugega, zaradi njene trpke in tragične simbolike, ki smo jo razbrali iz nje. Velika fotografija namreč prikazuje cunjave-ga uličnega pometača, ki ravnokar bar še v zajetno vrečo papirnate in druge odpadke, med temi odpadlimi papirji pa je razločno videti tudi volilni lepak kongresne stranke s sliko nasmejane bivše predsednice vlade Indire Gandhi.
O osebni in politični tragediji Indire Gandhi, ki jo je nedvomno doživela s temi volitvami, bi bilo mogoče nar pisati na kupe člankov in knjig, bržčas pa jih bodo tudi napisali. Naš namen ni v tem, da bi ponovno razpredali o najbolj tragični osebnosti tega indijskega trenutka, ampak poskušamo poiskati raznolike vzroke, ki so prvič v treh desetletjih privedli do volilnega zloma kongresa.
Poskušajmo najprej ilustrirati te prelomne dneve za indijsko sedanjost in prihodnost, kakor se je zarisala proti koncu volilne tekme na velikem zemljevidu Indije, ki je bil obešen na steni v tiskovnem centru, kjer smo ure in ure spremljali dramatično razpletanje in končni kongresni poraz. Na zemljevidu so bila narisana posamezna vodilna okrožja, ki so jih označili z bucikami zelene barve, kadar je zmagal kongresni kandidat, in z rdečimi v primeru zmage kandidata ljudske fronte ali kongresa z<a demokracijo.
Ko je bila znana že velika večina rezultatov, so volilna okrožja v državah ali zveznih območjih v osrednji Indiji, na severozahodu in na severovzhodu kar žarela, toliko je iz teh območij Indije sršelo rdečih bucik. Zmagoslavje ljudske fronte je uplahnilo v zeleno (kongresno) barvo le proti jugovzhodu in jugozahodu velike dežele.
Takšno slikanje volilnih rezultatov nam pove veliko več, kakor pa se mogoče zdi na prvi pogled. Najprej nam pove to da je kongres izgubil katastrofalno veliko poslanskih mest ravno v tistih državah in volilnih okrožjih, kjer je računal, če že ne ravno na izdatno večino, pa vsaj na dobršno število poslanskih mest. Tako je, denimo, kongres doživel več kot katastrofo v najštevilnejši indijski državi Utar Pradešu (več kot 80 milijonov prebivalcev), kjer od 85 poslanskih mest ni osvojil niti enega mandata, na prejšnjih volitvah pa je v tej državi dobil 71 mandatov. Nadalje, v drugi politično in za hindujsko kulturno izročilo najpomembnejši zvezni državi Biharu kongres od 54 poslanskih mest ni osvojil niti enega mandata, ljudska fronta in kongres za demokracijo pa 51, v Utar Pradešu pa sta ti stranki pobrali prav vsa mesta.
V ponedeljek je predsednik vrhovnega sovjeta Nikolaj Podgorni v Dar eš Salaamu začel turnejo po vzhodni Afriki in na jugu črne celine. V nje-govem spremstvu je tudi namestnik zunanjega ministra in glavni sovjetski pogajalec o »obmejnih problemih« s Kitajsko Leonid Iljičov, ki se je nekaj tednov pred začetkom te turneje vrnil iz Pekinga praznih rok in z diame-tralno razhajajočimi se stališči obeh strani. Medtem ko je sovjetska stran poudarjala, da je predložila Pekingu predloge z novimi elementi, je kitajska stran to trditev zavračala, češ da se sovjetska stališča niso prav nič spremenila.
Okoliščina, da je Podgorni vzel na pot v Afriko tako rekoč najboljšega sovjetskega izvedenca za »kitajsko vprašanje«, je pomenljiva že sama po sebi. Ta na videz obrobna protokolarna podrobnost je toliko bol pomembna, če upoštevamo, da je za kitajsko diplomacijo Afrika področje, kjer se svobodno konfrontirajo sovjetski in ameriški vplivi, šahovnica, na kateri se brez poprej dogovorjenih pravil igre (na Jalti o Afriki ni bilo govora) odvija partija med Vzhodom in Zahodom. Prav na podlagi takšne ocene je kitajska diplomacija v okviru strateške doktrine o spopadu med »svetovno vasjo in svetovnim mestom« posvetila v zadnjih desetih letih veliko pozornost državam južno od Sahare in še posebej tistim deželam, ki leže v prostoru, v katerem se odvija zadnja etapa klasične dekolonizacije.
Razplet v Afriki pa očitno ni potrdil, vsaj za zdaj še ne, kitajskih ocen in presoj položaja na tej celini. . Kubanska intervencija v Angoli, izredno uspešna turneja Fidela Castra po nekaterih afriških državah in sedaj še afriško potovanje Nikolaja Podgome-ga, vse to so samo najbolj vidna zunanja znamenja, ki odkrivajo vrzeli v politični misli tiste diplomatske šole v Pekingu, ki si je vzela za izhodišče podmeno »kar je dobro za ZSSR je slabo za Kitajsko, in obratno«. Vrsta manj opaznih znamenj označuje padajočo krivuljo kitajske navzočnosti v Afriki, in to v času, ko je pričakovati, da se bosta »rodezijski kompleks« in krizna situacija na jugu Afrike začela razpletati ob posredni navzočnosti o-beh supersil, se pravi Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze. Ena in druga skušata temu razpletu vtisniti kar najmočnejši pečat, medtem ko je Kitajska kot »naravni zaveznik vseh zatiranih ljudstev« trenutno predvsem pasivni opazovalec. Kitajski analitiki namreč v tem trenutku ugotavljajo, da voditelja protikolondalističnega osvobo-
Problemi\ ki jih je mogoče urejati le na vasi
Val po indijski podcelini
Nasprotniki so kmalu spretno izkoristili vse napake kongresne stranke
Poleg tega, da je kongres izgubil vseh sedem poslanskih mest v glavnem mestu Delhiju (na volitvah 1971 jih je dobil 6), je šokantne poraze doživel še v Radžastanu (eno mesto, džanata stranka pa 24 do 25), v Harijam, kjer je opozicija pobrala vseh deset mest, in v Gudžaratu, kjer je dobil le deset mest, džanata pa 16 od skupaj 26. Ravno v teh državah pa je kongres na prejšnjih volitvah dobival največ poslanskih mest, na šestih volitvah pa so se te države iz kongresnih trdnjav spremenile v trdnjave takrat še opozicijskih strank. Za konec številčnega prikaza volitev naj še omenimo, da je kongres zmagal samo v državi Andra Pradeš, kjer je od 42 osvojil kar 41 mest, v Ašamu (osem od štirinajstih), v Kamataki (26 od 28) in požel komajda Pirovo zmago v Kerali (skupaj z lojalnimi regionalnimi strankami 16 od 28 mest). Vse to pa je za zagotovitev parlamentarne večine v skupaj 22 zveznih državah in zveznih območjih premalo, veliko premalo.
Marsikdo bi vprašal, kako je potem mogoče, da so kongresni funkcionarji še tako rekoč sredi volitev zatrjevali, da je položaj njihovih kandidatov »izredno dober«, da bodo osvojili najmanj 300 od skupaj 542 poslanskih mandatov. Pri takšnih optimističnih (ali celo napihnjenih) napovedih je treba najprej upoštevati, da so največkrat bolj propagando sredstvo kot pa kolikor toliko realna ocena, po drugi strani pa je najbrž tudi res. da je tudi kongresni vodilni štab še do zadnjega upal, da bo osvojil vsaj skromno večino v parlamentu, v kar je bala ne naposled trdno prepričana tudi velika večina domačih in tujih opazovalcev v Delhiju.
Zgodilo se je docela drugače, veliki lehar (val), ki sta ga uspeli dvigniti džanata in kongres za demokracijo, je silovito drl po indijski podcelini, na nekaterih območjih pa pometel pred seboj vse, kar se mu je postavilo na pot. Do tega pa je lahko prišlo med drugim tudi zaradi tega, ker so nasprotniki kongresa in kongresne vlade do skrajnih možnih meja v relativno kratkem času izkoristili — in to zelo spretno — vse kongresne napake in šibkosti, ki jih ni bilo ravno malo.
Očitno pa je vmes še nekaj drugega. Indira Gandhi in kongres sta se, po vsem sodeč, odločila za razpis volitev sredi januarja v prepričanju, da je bilo po uvedbi izrednega stanja v deželi (25. junija 1975) toliko postorjenega na gospodarskem in socialnem
področju — porast industrijske proizvodnje za okrog 10 odstotkov, povečan izvoz, izdatne devizne rezerve, ukročena inflacija in skoki cen najpo-membnej šah živi j enj sirih proizvodov, predvsem živil — začetki, sprva sicer hrabrilni in obetajoči, kmalu pa čedalje bolj obotavljivi.
Ravno pri tem pa se je kongres uštel, kakor se najbrž še ni nikoli v devetdesetletni zgodovini stranke. Znano je, da je v stranki zazijala prva velika razpoka po odhodu Džag-dživanarama, »mladega kongresnega leva« Bahaguna (prej je bil premier vlade Utar Pradeš), nekdanje komunistke in nato vnete privrženke kongresa, predsednice vlade v Oriši Nan-dini Satpathi in drugih iz stranke in vlade. Volitve so dokazale, da je bila »kulturna revolucija« mladinskega kongresa, ki se je čedalje bolj samo-pašno obnašal znotraj kongresa pod vodstvom Sandžaja Gandhi j a, ne samo družbeno in politično nesprejem-
ljiva za milijone in milijone Indijcev, temveč s politično taktične plati gledano zelo kratkovidna akcija in nevarno slepilo z vsemi daljnosežnimi posledicami.
Indira Gandhi je ta škodljivi val sicer precej zavrla tik pred volitvami, vendar prepozno, kajti škoda je bdla že nepopravljiva. Mladež je že vnesla v kongres razdor, razbila na frakcije še preostali del stranke, med preprostimi ljudmi na podeželju, kjer živi 80 odstotkov od 620 milijonov Indijcev, se je vgnezdil odpor in gnev proti prisilnim metodam (sterilizacija in preseljevanje) razboritih mladincev. Kongres, ki zaradi objektivnih elementov indijske družbe (družbena, kastna, verska, socialna in gmotna, razslojenost v deželi) že tako ali tako nikoli ni zmogel preboleti svoje politične »otroške bolezni«, frakcionaštva, razbitosti in heterogenosti ter nasprotujočih si interesov posameznih kril stranke celo glede načelnih in izredno
pomembnih problemov Indije, se je sedaj pokazal kot nekakšen mozaik.
Posamezni kosi tega raznobarvnega mozaika so se ločili in se razvijali na delce, ki sami zase niso nič pomenili. Poleg nespornih gospodarskih dosežkov v zadnjih dveh letih je ogromno kongresno stranko obdržala na navidez zavidljivi ravni spoštljiva tradicija in iz nje izvirajoč ugled med ljudmi. Vse to pa se je zamajalo pred silovitim nasprotnim valom takratne opozicije, ki je kričeče prevejano poudarjala, kongresne napake, neukemu podeželskemu prebivalstvu obljubljala konec prisile, strahu in negotovosti, če bo glasovalo zanjo, bolj načdtanim in izobraženim ljudem v mestih pa vrnitev osebnih pravic in svoboščin, za katere so jih prikrajšali zakoni o notranji varnosti in izrednem stanju.
Prejkone pa usodnemu kongresnemu porazu niso botrovale samo napake, ki so bile zagrešene v relativno kratkem časovnem obdobju, ampak

MU. *E»S
MBS GANOMSESIGNS
sanjav aurrs
POUTICS.MIZOBAM BEJECTS CONG
»
Indijci spremljajo votivne rezultate
Ob afriški turneji Nikolaja Podgornega
Zakaj je Peking (trenutno)
odsoten?
Ali gre za trajen ali samo za začasen neuspeli kitajske politične strategije v Afriki
dilnega boja na j-ugu Afrike v tej fazi računajo predvsem na sovjetsko orožje in kubansko vojaško pomoč, medtem ko je State Department nove administracije predsednika Carterja izredno prizadeven z diplomatskimi pobudami.
Ohladitev z državami »prve bojne linije«
Ključni element sedanjega dogajanja na jugu Afrike so nedvomno države iz »prve bojne linije« proti Rodeziji: Angola, Mozambik, Tanzanija, Zambija in Botsvana. Kdor je navzoč v tem prostoru bo po logiki stvari same posredno postal tudi sestavni element v razrešitvi »rodezijskega problema«, podobno kot se je to zgodilo v Angoli. Kakšne so kitajske pozicije v teh državah?
Mozambik sodi med tisto izmed 23 afriških držav, ki je poleg Madagaskarja dobila največ kitajske pomoči. In vendar je Kitajska v Maputu praktično odsotna. Res je sicer, da so neposredno po razglasitvi neodvisnosti kitajska zgledi, kako urediti razmere na vasi, bili za neodvisna Mozambik bolj privlačni kot katerikoli drugi in tudi zdravstvena služba v osvobodilni vojski in na osvobojenem ozemlju je 'bila uspešno organizirana po zgledu kitajskih »bosonogih zdravnikov«. Toda na februarskem tretjem kongresu FRE-LIMO se je dotlej množična organizacija, ki je vodila osvobodilni boj, prelevila v elitno, avantgardno partijo, po notranji strukturi prej podobno sovjetski partiji kakor kitajski. Predsednik Samora Machel je na kongresu sicer izkazal pokojnemu Mac Ce-tumgu
dolžno priznanje, toda orožje, s katerim je oborožena mozambiška armada, je v glavnem sovjetskega izvora. Od nekdanje kitajske navzočnosti v Mozambiku je ostalo le akademsko izražanje hvaležnosti in ne dosti več.
Kitajska si je v minulih letih pridobila sloves širom po Afriki z več kot tisoč kilometrov dolgo železniško progo, s katero so kitajski delavci in tehniki v rekordnem času povezali zambijske rudnike bakra s tanzanijskim pristaniščem Dar es Salaamom, s čimer je Zambija postala bolj neodvisna od tranzita prek rodezijskega ozemlja. Proga je bila konec leta 1975 slovesno izročena prometu, toda navdušenje nad to tehnično mojstrovino ni preživelo preizkušnje časa. Odnosi med Lusako in Dar es Salaamom na eni strani ter Pekingom na drugi so se začela neopazno ohlajati.
Decembra 1975, to je nekaj mesecev po otvoritvi slovite proge, je podpredsednik kitajske vlade Di Hsaen-nien na slovesnem banketu v palači narodov v Pekingu nazdravil Alexand-ru Greyu Zuluju, enemu najožjih sodelavcev zambijskega predsednika Kaumde. Ob tej priložnosti je gostu ponudil kitajsko politično podporo tistim afriškim državam, ki so razmišljale, da bi s Pretorio začele ali vsaj poizkusile začeti dialog; med njimi je bila tudi Zambija.
V manj kot enem letu pa so se stvari dodobra spremenile. Kaumda se je v konfliktu med afriškimi državami in Rodezijo približal voditelju osvobodilnega gibanja ZAPU Nkomu, ki se je dolgo mudil v Moskvi in vzpostavil tesne stike s Sovjetsko zvezo; konec lanskega leta so v Zambiji znova odprli vojaška taborišča ZAPU, v katerih
e urijo gverilci za boj proti Smithovemu režimu bele manjšine v Rodeziji, ki so jih bili prej zaprli. In končno, predsednik vrhovnega sovjeta Nikolaj Podgorni ne bo obiskal samo Ma-puta in Dar es Salaama, marveč tudi Lusako.!
»Angolski absurd«
Tudi barometer kitajsko-tanzanijskih odnosov še vedno kaže »ohladitev«. Začela se je januarja, ko je tanzanijska armada sprejela prve sovjetske vojaške inštruktorje. Odnosov med državama po vsem videzu na mogel ogreti niti podpredsednik Tanzanije Abud Jumtoe, ki je decembra lani uradno obiskal Peking. Prijateljstvo, ki ga je porodila tisoč kilometrov dolga železniška proga, je očitno obstalo na mrtvi točki. Približno v istem času sta Kitajska in Botsvana, ena izmed petih držav iz »prve bojne linije«, navezali diplomatske stike, toda dlje zaradi konflikta z Rodezijo niso prišli; Botsvana se je čez noč čutila ogroženo od Rodezije in Sovjetska zveza ji je brez okolišenja ponudila vojaško pomoč. Predsednik Seretse Khama sicer na pobudo še ni odgovoril, odprl pa je meje svoje države borcem ZAPU, ki se,' oboroženi s sovjetskim orožjem, lahko zatečejo v Botsvano, kadar se morajo umakniti pred rodezijsko vojsko.
Najbolj šibka točka v afriški politiki kitajske diplomacije pa je zagotovo Angola. Dokler je bila Sovjetska zveza brezbrižna do Netovega osvobodilnega gibanja MPLA, so Kitajci pod-pirali obe osvobodilni gibanji, FNLA Roberta Hotdena in MPLA. Kakor hi-
tro pa je Moskva pokazala zanimanje za MPLA, je Peking stavil vse na karto Roberta Hoddena, tudi potem, ko je bilo že popolnoma jasno, da bosta gibanji nevarna in eksplozivna tekmeca, kakor hitro bo razglašena neodvisnost.
Zgodilo se je natanko to. Intervencija 12.000 kubanskih vojakov je v nekaj usodnih trenutkih rešila MPLA pred zlomom in ga privedla do zmage, ki je bila za kitajsko diplomacijo in njeno politiko v Afriki poraz. Ko so namreč v južno Angolo vdrle južnoafriške čete kot zaveznik FNLA in UNITA, se je Kitajska, čeprav »naravni zaveznik vseh zatiranih ljudstev«, znašla v absurdnem položaju: v taboru od vsega sveta obsojenih rasistov.
Tudi po zlomu FNLA in UNITA Peking ni revidiral odnosa do Angole. Ni je še diplomatsko priznal, ob glasovanju o njenem sprejemu v OZN pa se je kitajski diplomat vzdržal. Kitajci utemeljujejo tako ravnanje s tezo, da je »Angola s pomočjo kubanske intervencije postala žrtev socialimpe-rializma in sovjetske ekspamzivnosti v Afriki«, kitajski tisk pa v člankih o afriškem jugu opozarja osvobodilna gibanja, da se morajo enako odločno boriti proti rasističnim režimom kakor proti »hegemonističnim prizadevanjem ZSSR v Afriki«. S takega izhodišča podpira danes Kitajska tudi režim predsednika Mobutuja v Zairu, agencija »Hsdmhua« pa je prav te dni, ko je prišlo do spopadov v zairski provinci Shaba (nekdanja Katanga), obtožila Sovjetsko zvezo in »soaLaliimpe-rializem«, da je trenutne težave v Zairu izkoristila za »agresijo proti Zairu«, pri čemer poudarja, da so »agresorji prišli iz Angole.«
gre še za nekaj drugega. Najbrž nismo daleč od resnice, če rečemo, da je kongres v treh desetletjih neprekinjene vladavine ia^ubdl precej svežine, dinamičnosti in tistega privlačnega leska, ki je takoj po razglasitvi indijske neodvisnosti s pomočjo močnih političnih osebnosti tako pritegoval velik del indijskega življa. S tem seveda Še zdaleč ne mislimo reči, da kongres sedaj ni imel v svojih vrstah velike politične osebnosti, saj ji to priznavajo celo najbolj zagrizeni nasprotniki. Morebiti bo celo držalo, da je bila ta osebnost — Indira Gandhi — v zadnjem času odo prevelika, da je politične vzvode preveč krčevito držala samo v svojih rokah, okrog nje pa je zevala vedno večja praznina, ki jo je sin Sandžaj s svojo politično nezrelostjo samo še povečal.
Kongresni lesk je počasi in vztrajno bledel tudi z nenehnim ponavljanjem obljub o izboljšanju položaja desetin milijonov najrevnejših prebivalcev in ljudje se ob vsem siceršnjem pomanjkanju nekega dne morajo pre-objesti obljub. Verjetno pa bi včasih neverjetno potrpežljivi indijski človek tudi prazne obljube še prenašal določen čas, če bi uvidel, da mu ta čas prinaša neko realno možnost, vsaj odblesk svetlobe v nepredirno temo.
Socialnih, gospodarskih, vzgojnih in izobraževalnih možnosti pa ne more biti od nikoder, če se v temeljih ne začnejo spreminjati tudi odnosi med ljudmi, med različnimi sloji prebivalstva in med kastami. Pod odnosi med ljudmi pa seveda mislimo tudi na odnose ljudi do lastnine, do sredstev, s katerimi lahko proizvjajo zase in za druge. Ravno v tej široko razvejani in zapleteni, vendar zelo žgoči in vsakdanji problematiki pa je bilo storjenega zelo malo, ponekod pa je celo ves ta spet odnosov ostal tak kot pred stoletji. Izjema so le velika mesta, vendar še za ta lahko trdimo, da to izjemo potrjujejo le v svojem osrčju, med dokaj majhnim številom prebivalstva, kar samo potrjuje trditev o človeškem oceanu, ki ga je treba spreminjati in mu s pomočjo sprememb — postopnih, vseeno pa revolucionarnih za ta svet — dati možnost za drugačen, manj brezupen in v času lebdeč jutri, v katerem ta živelj svojega človeškega bistva nikakor ne more drugače osmišljevati kot zgolj z golim bivanjem, le-temu pa sta v bistvu prevladujoče dopolnilo siromaštvo in nevednost.
. Mogoče te besede zvenijo nekoliko zapleteno, vendar jih lahko poenostavimo z eno samo, čeprav grobo primerjavo: upamo si trditi, da Indije, njenih najglobljih in perečih problemov ne bo spremenil ali rešil še tako mogočen jedrski center v Omba-ju ali kje drugje, ampak je lahko zgolj pripomoček. Te probleme je mogoče rešiti samo na vasi, v vsaki posamezni vasi, med ljudmi in spremembami med njimi. To pa ne bo mogoče vse do takrat, dokler se bodo politične stranke in ves ogromen aparat okrog njih pojavljale le v vlogi neučinkovitega posrednika med rani ji (vladar joči mi) in džanami (množicami). Vse dokler bodo večji del svojega smisla videle v bolj ali manj spretnih političnih igrah, ki včasih postanejo že same sebi namen in opravičilo, na ljudi pa resno pomislijo le takrat, kadar so se te igre spremenile v ples političnega življenja ali smrti (zmage ali poraza).
Avgust Pudgar
Očitno je, da Peking ne more računati, da bi takšno stališče naletelo na razumevanje v državah afriškega juga, ki so v neposredni ali v posredni konfrontaciji z Rodezijo in Južno Afriko. Ohladitev v odnosih z državami »prve bojne linije« je to že pokazala, obisk Nikolaja Podgornega v Afriki pa znova na najbolj viden način potrdil. Na kakšnih podmenah torej gradi Peking svojo afriško politiko, ki je v sedanji fazi doživela očiten neuspeh?
Kitajske ocene
Očitno je, da ima kitajska diplomacija Afriko za tisto področje, na katerem bo po njenih ocenah prišlo do stopnjevane konfrontacije med ZSSR in ZDA. Zato Kitajci v Afriki ni so storili ničesar, kar bi slabilo ameri ške pozicije, hkrati pa vse, kar bi po spešilo in zaostrilo konflikt med sov jetskim in ameriškim vplivom v Afri ki. Prav zaradi tega v Pekingu niso pretirano vznemirjeni zaradi tistega, kar imenujejo »prodor sovjetskega vpliva južno od Sahare«. Prepričani so namreč, da je to področje preveč oddaljeno od Sovjetske zveze, da ba se mogla v njem uspešno in trajno zasidrati; primer Egipta in Sudana, pa tudi Sirije jim je posredno potrdilo za pravilnost take domneve. Prav tako so prepričani, da se bo »Kuba v Afriki izčrpala in postala za Sovjetsko zvezo težko breme.«
Strateško ocenjujejo v Pekingu sovjetski prodor v Afriko kot poskus »spodrezati vezi med Afriko in Evropo«. To je dopolnitev kitajske teze o tem, da so »vse sovjetske ekspanzio-mistične ambicije usmerjene k Evropi«. Sovjetski uspehi v Afriki lahko torej po kitajskih ocenah samo spodbodejo Združene države k »trši politiki Združenih držav v odnosu do Sovjetske zveže«, pri čemer ne skrivajo razočaranja nad Kissingerjem, ki je »o pravem trenutku (kubanska intervencija v Angoli) pokazal popolnoma nepravo popustljivost«.
Pa še na nekaj računajo Kitajci v dolgoročnih predvidevanjih. Na to namreč, da je kitajska neopazna in nevsiljiva navzočnost v deželah afriške celine v skrajni posledici za afriške države bolj privlačna od sovjetske ali ameriške navzočnosti. Toliko prej, ker po ocenah Pekinga model kitajskega razvoja, dolgoročno gledano, bolj ustreza stopnji gospodarske in socialne nerazvitosti Afrike kot modela, ki ju lahko ponudita ZSSR ali ZDA.
Zaradi vsega tega vidijo Kitajci v afriški turneji Nikolaja Podgornega prej neprijetno epizodo začasnega pomena kakor dolgoročni neuspeh svoje politične strategije* v Afriki.
Miran Šuštar
Nacistični zločinci
Slaba vest v Ludhvigsburfi ti
0
Osumljencev je blizu osemdeset tisoč
Od našega bonskega dopisnika .
LUDWIGSBURG, marca — Več kot 80 tisoč Nemcev je bilo leta 1965 kaznovanih zaradi sodelovanja v nacističnih zločinih. Mednarodna javnost sicer dosti izve za sloviti niimberški proces proti vodjem tretjega rajha, manj pa za vse, kar se je dogajalo na tožilstvih in sodiščih med Parizom in Kijevom ter med Rimom in Oslom. Posebej malo vemo o vse večjih nevšečnostih, ki spremljajo vsef ki se ukvarjajo z razi-skovanjem še nekaznovanih in nerazkritih. zločinov, ki so jih med drugo svetovno vojno zagrešili nemški nad* sti in njihovi pomagači po raznih okupiranih deželah. Od leta 1958 vse to raziskuje poseben urad v Ludungsbur-gu severno od Stuttgarta•
Za zahtevne naloge, ki jih mora opravljati, je »centralni urad deželnih pravosodnih uprav za razjasnjevanje nacističnih zločinov« zelo skromna ustanova. Neopazna je v prizidju velikega baročnega gradu v Ludwigsbur-gu. Noben kažipot ne pelje na ta naslov. Nikogar javno ne moti. Zato pa je tisočem in tisočem temeljito na poti. Višji državni tožilec dr. Adalbert Ruckerl tega sicer javno ne prizna,
Od našega rimskega dopisnika
RIM, marca — Komunisti in svet katolištva; v bistvu se v razpletih (in zapletih) odnosov med tema svetovoma dogaja vse, kar je tukajšnje politično izrazoslovje poimenovalo z »ita-lijanskim vprašanjem«. »Zgodovinski kompromis« (predlog KPI za vladno sodelovanje demokratičnih sil) »meri« na srečanje komunistov in katolikov. Samo to naj bi bilo zmožno zaustaviti proces polarizacije države na dve nasprotujočih si sil ter zavrniti nevar-nosti »novega čila«.
Lucio Lombardo Radiče, član CK KPI, je v italijanski komunistični partiji eden vodilnih mislecev, ki se posveča odnosom med tema dvema svetovoma. Pripadnik »intelektualne aristokracije« KPI kot Giorgio Amendo-la, profesor matematike na rimski univerzi, šestdesetletnik, avtor vrste knjig (Socializem in svoboda, 1968, Obtoženi, 1972) je član KP Italije od leta 1948. Pod fašizmom je bil dvakrat zaprt (prvič dve leti, drugič nekoliko manj). Je urednik enciklopedije »Odisej« ter revije »šolska reforma«, ki jo je osnoval pred dvema desetletjema. Za pogovor z njim sem imel dve iztočnici: rastoči protikomunizem v cerkvenih krogih ter zasedanje centralnega komiteja KPI, posvečeno težavnemu položaju »na levi od KPI«, kier so se študentski nemiri sprevrgli v krvave s policijo, ter polemiko s KPI. Kakšne so možnosti za »srečanje dveh svetov«, torej na dan, ko vatikansko uradno glasilo »Osservatore romanc« posveča encikliki papeža Pij a XI. »Di-vinis redemtoris« (1947), v kateri je obsojen »ateistični komunizem«, pozornost, kot da jo je mogoče »uporabljati« še danes? Kako daleč je torej »zgodovinsko srečanje« med komunisti in katoliki (med partijo in Vatikanom)?
Breščak: Kako, v bistvu, gleda danes Vatikan, naj se dotakneva najprej odnosov med KPI ter Svetim sedežem, na »veliki preobrat«, ki so ga prinesle lanske politične volitve, ko so na listah KPI prvič kandidirali nekateri znani katoliški misleci?
Radiče: Nedvomno je prišlo do preobrata. Na naših kandidacijskih listah
zato pa se previdno le potoži, da je njegov položaj kot direktorja tega urada skrajnje nehvaležen, da ni nikjer prav dobrodošel. Skupaj s 25 kolegi-sodniki in tožilci ter administrativnim ko podporo s televizije, ki kar pogosto osebjem poskrbi, da dobijo šolski razredi in skupine, ki se še kar pogosto zglasijo pri njih v Ludwigsburgu, čim objektivnejši in čim bolj nazorni prikaz grozodejstev, ki so se dogajala v znamenju »tisočletnega rajha« po vsej osrednji Evropi, pa tja daleč do Kavkaza in Balkana. RUckerl dobiva veli-vrti dokumentarne posnetke o oboroženih silah »SS«, o koncentracijskih taboriščih, o pripravah na Hitlerjeve vojne. Kakor se starejši učitelji v os-
so imena znanih katoliških mislecev. Skupina ljudi je sprejela aktivno sodelovanje v KPI. Za katoliško cerkev je bil to popolnoma nov dogodek. Papež Pavel VI. je na terenu pozitivnega vrednotenja procesa »popuščanja« ravnal v začetku svojega pontifikata v koncilskem duhu, toda, opozarjam, govorim o njegovem prvem obdobju (enciklika »Eclesiam sua«), o prvih letih njegovega pontifikata, v katerih je sledil vrednotam, katere je osvetlil papež Janez XXII. Kasneje se je napotil nazaj (trdo stališče do ljudskega glasovanja o razporoki, 1974, do razprave o abortusu, 1977). Vendar pa je treba imeti pred očmi, da so tu koncilski dokumenti, ki ne dovolijo »vračanja nazaj« preko določene meje.
B.: Bi pomenilo »določeno mejo« izobčenje katoliških mislecev, ki so kandidirali na listah KPI, iz Cerkve?
R.: Lani je bila praktično uveljavljena pravica katolikov, da aktivno delajo v KPI in da so marksisti, ne v filozofskem, ampak v zgodovinsko-političnem smislu. Izobčenja ni bilo. Po mojem mnenju je to predstavlja-lo dokončno potrditev Cerkve, da lahko katoliki politično delajo, kjer hočejo.«
B.: Kako danes Vatikan gleda na te mislece?
R.: Posledice so, čeprav neznatne: senatorjev, ki so bili izvoljeni kot katoliki na listah KPI, ne vabijo več na nekatera zborovanja ali posvete, niso izgnani iz Cerkve, ampak nekoliko potisnjeni vstran.
. B.: Kot član centralnega komiteja KPI gotovo veste, kakšni so stiki med KPI in Vatikanom. Ali se voditelji
novnih in srednjih šolah izogibajo tem neprijetnim poglavjem, se mnogi mlajši (in levo usmerjeni) radi zaustavijo ob najhujšem poglavju nemške zgodovine.
Kaj pa je z zločinci? Ali je res, da jih je dobršen del ostal nekaznovanih? Ali pa je res, da jih je preveč nedolžnih trpelo zaradi »kolektivne krivice«? Zakaj ni, denimo, nihče preganjal Clemensa Druschkeja? Kaj pravi o vsem tem in o svojem uradu višji državni tožilec Ruckerl?
»Dejanje moramo najprej poznati, da bi ga lahko začeli preganjati. Ime, toda le goli priimek, brez vseh drugih podatkov, ime Druschkeja je sicer res mogoče najti v seznamu vojnih zločincev. V 60-letih je ludwigsburški urad uvedel proti njemu postopek, pa nismo mogli ničesar konkretnega izvedeti, niti točno, kdo je niti kje živi...«
V velikem procesu proti bivšim gestapovcem, ki so med vojno morili po Sovjetski zvezi in Litvi, se je leta 1958 v Ulmu izkazalo, da ni res, da bi te reči bile v glavnem opravljene, da so zločinci večinoma res že polovljeni in kaznovani — marveč da je treba šele začeti organizirano raziskovati, kje vse je kdo zagrešil kakšne zločine proti civilnemu prebivalstvu, da bi sistematični pregon sploh bil mogoč. Dne 29. avgusta 1958 so v Ulmu izrekli sicer dolgoletne kazni vsem obtoženim, mnogo »stranskih« storilcev pa je ostalo zunaj procesa. Ker so (bile) v novi Zvezni republiki Nemčiji pravosodne reči v izključni pristojnosti zveznih dežel in ker so skoraj vsi takšni primeri presegali meje ene zvezne dežele, pa navadno tudi države ZRN, so se na primeru ulmskega procesa de žel ni pravosodni ministri morali domeniti o koordinaciji raziskovalnega dela. Tako se je porodil sklep o ustar novitvi skupnega pravosodno-razisko-valnega tožilskega organa. Naselili so ga v zvezno deželo, kjer je nastala pobuda in kjer se je v pol zapuščenem

KPI srečujejo s predstavniki Svetega sedeža?
R.: Javna srečanja med njimi postajajo normalna zadeva. Pred dnevi se je, na primer, komunist Zangari, župan v Bologni, srečal s kardinalom Pomo. Rimski župan Argan se je že večkrat srečal s papežem Pavlom VI. To so nova, zelo pomembna dejstva, pa čeprav gre za stike med ljudmi? ki imajo upravne funkcije, in predstavniki Vatikana.
B.: Toda, ali se voditelji partije nikoli, bodi uradno ali neuradno ne srečujejo s predstavniki Svetega sedeža?
R.: Ne verjamem, da bi lahko govorili bodi o uradnih ali poluradnih srečanjih med voditelji KPI in visokimi prelati. Vsekakor pa obstajajo načini za vzajemno informiranje. Tu so, denimo, novinarji.. So priložnosti za vzajemno informiranje, toda vsekakor močno zaostajamo za Španijo, kjer so srečanja med škofi in voditelji KPš normalna zadeva.
B.: Generalni sekretar čilske komunistične partije Corvolan nam je pred dnevi v Rimu zatrdil, da v demokratični prihodnosti čUa ne bo prav nikakršnih težav v odnosih med komunisti in Cerkvijo, zakaj Cerkev je bila med najhujšimi pritiski Pinochetovega fašističnega režima edina organizirana sila, ki je posredovala v obrambo preganjanih. Ali je mogoče reči tudi za Italijo, da bodo v njeni politični prihodnosti, če pride KPI v vlado, trenja med uradno Cerkvijo in KPI uplahnila?
R.: Nikakor nisem optimist. Prvič zaradi splošnopolitičnega okvira, zakaj vlada s sodelovanjem KPI bi bila še vedno v Italiji, kjer sta Rim in papež. Drugič, vse strukture italijanske
ludwigsiburškem gradu ponudil tudi prostor.
Uradu so najprej naložili le razjasnjevanje tistih nacističnih zločinov, ki so bili storjeni zunaj meja sedanje ZRN, in to le proti civilnemu prebivalstvu, torej mimo ožjih vojaških operacij. Kot osrednja naloga se je uradu postavilo vprašanje, kdo vse je kriv za zločine v koncentracijskih taboriščih in podobiiih primerih (prisilno delo). Kmalu pa so morali pravosodni ministri spoznati, da so te pristojnosti preozko označene, da tudi zločinov, ki so bili zagrešeni na območju (sedanje) ZRN, nihče sistematično ne obdeluje, da ni mogoče ločiti enih od drugih. Lud-wigsburški centrali, so 1964. naložili tudi to problematiko, in sicer razjasnjevanje zločinov, ki so jih zagrešili člani vrhovnih oblasti rajha, člani osrednjih organov NSDAP, člani upravnih organov koncentracijskih taboriš* na območju ZRN. Enako je urad v Ludwigsburgu začel raziskovati tudi zločine, ki so jih zagrešili proti vojnim ujetnikom, čeprav ta problematika sodi že bolj v vojaško pravo.
V	kartotekah ludwigsburške centrale imajo na 1.113.000 kartonih in 436 tisočih fotokopijah dokumentov in 413 mikrofilmih zbrane podatke o 37885 zadevah, od katerih so jih 3428 že uspeli izročiti pristojnim sodiščem, 3577 pa so jih uradno odprli kot preiskovalne postopke. V nekaterih primerih gre za veliko storilcev (vseh osumljenih je okoli 80 tisoč), torej osumljenih in pozneje, pred sodiščem, obtoženih. Katero sodišče pa je pristojno? Najprej sodišče za območje, kjer je dejanje prišlo na dan, ali pa tisto, na območju katerega zdaj živi glavni obtoženec.
V	Ludwigsburgu raziskujejo celotne komplekse, se pravi celoto zločinov v kakem taborišču, mestu ah ustanovi. Ko takšno zadevo zadostno dokumentirajo, jo izročijo pristojnemu državnemu tožilstvu, oziroma pri-
mmm
Cerkve (škofje) so zelo konservativne. Italijanski škofje v primerjavi s španskimi še vedno vztrajajo pri prednostnem položaju Cerkve v družbi. Gre za težnje po ohranitvi zgodovinsko preseženega položaja.
B.: Ali si Cerkev ne bo poskušala poiskati opornih političnih točk sedaj, ko se njeni stiki s krščansko demokratsko stranko krhajo.
R.: V Franciji Cerkev, na primer, nima nobene izrazite politične oporne točke. Menim, da se da tudi v Italiji priti do točke, ko Cerkev ne bo več imela političnih instrumentov. Seveda pa bo v prihodnosti gotovo favorizirala blok »zmernih«.
B.: Govorili ste o stikih med KPI in Vatikanom. In vendar bi rad zvedel, ali si Vatikan pri uresničevanju svoje »Ostpolitik« ne pomaga tudi s stiki s KPI?
R.: Ne bi vam mogel odgovoriti, res ne.
B.: Ali lahko danes v Italiji govorimo o pravem srečanju med marksisti in katoliki?
R.; Lahko rečemo, da gre za »soočenje« novega* tipa med marksizmom in krščanstvom. Politična aktivnost katolikov v Italiji se uveljavlja na različnih področjih in tudi v političnih strankah marksistične inspiracije, v strankah revolucionarne levice.
B.: »Srečanje«, ki ga predlaga »zgodovinski kompromis«, je gotovo izredno aktualiziralo nujnost vribliže-vanfa partije in sveta katolištva ..
R.: Stvar je zakoreniniena v zgodovini partiie; ni je »iznašel« Berlmeu-erjev predloe za »zgodovinski kompromis« (1973). Začenia se z Grapi-sciiom in njegovo skupino »Ordine nuovo«. Mladi socialisti, ki so potem
stojnemu sodišču, pristojnega tožilca pa naprej oskrbujejo z morebitnimi dodatnimi dokazili.
Kaj vedo v Ludwigsburgu o zločinih, ki so jih nacistični okupatorji zagrešili proti jugoslovanskemu prebivalstvu? Odgovor, ki nam ga daje šef centrale, je presenetljiv: razmeroma zelo malo. Iz nepregledne množice zadev se spominja le dosjeja o šefu varnostne policije v Beogradu Emmanu-elu Schaferju, ki je bil obtožen in obsojen tudi zato, ker je pred izbruhom vojne pripravljal likvidacijo ljudi. Ko je leta 1964 bonska vlada pozvala vse prizadete države, naj dajo ludwigsbur-ški centrali na voljo dokumentacijo o nacističnih zločinih, se edino Jugoslavija ni odzvala. Vrhovnega tožilca Ru-ckerla so povabili v Moskvo, kjer si je 14 dni ogledoval osrednji arhiv, podobno je dobil vpogled v Pragi in Varšavi — iz Jugoslavije pa je šele po petih letih dobil načelih odgovor, in to le seznam nemških (vojaških) enot, ki so obtožene, da so zagrešile zločine na naših tleh. Vse to pripoveduje dr. RUckerl z neprikritim obžalovanjem, ker mu ni prav nič prijetno, da se šele tako pozno odpira zadeva Druschke. Vedno je dobil pravno pomoč, kadar jim je bila potrebna, toda nobenih konkretnih imen o ljudeh, ki jih jugoslovanska stran dolži za zločine.
Ruckerl mora vedno znova odgovarjati na vprašanja, zakaj tako dolgo trajajo najprej preiskovalne predpriprave v njegovi centrali, potem pa sodni procesi. »Od zunaj gledano, bi postopek res moral biti krajši. Ker pa v ZR Nemčiji nimamo centralne kartoteke prebivalstva, je treba nove osumljence iskati po vseh mogočih mestih in občinah. Potem je treba iskati priče, ki bi lahko potrdile sum, da so res zagrešili dejanja, za katera obstajajo pismeni dokazi. Osumljeni, oziroma obtoženi, najprej seveda vse zanikajo. Po naših pravnih načelih — ta pa ve-

osnovali partijo, so prekinili s protiklerikalno tradicijo socialistov. Proti-klenkalizem socialistične stranke je imel meščanske korenine. Nova struja je resno preučevala fenomene katoliškega sveta (Gramsci je ta vprašanja leta 1926 poimenoval »katoliško vprašanje«). Že od takrat lahko govorimo o poskusih srečanja. Leta 1936, ko je Mussolini Italijo napotil v »afriško vojno«, je italijanska komunistična partija pozvala (iz Pariza) katolike v boj proti vojni. To ni odmevalo samo v Italiji, ampak v Evropi ... Na tej liniji smo se Italijani srečali v dneh odpora med drugo vojno. Po vojni smo v statutu naše partije na petem kongresu 1946 v Rimu, prvem po drugi svetovni vojni, na Togliatijev predlog v statut partije zapisali, da je članstvo v KPI politična opredelitev in da lahko člani KPI izpovedujejo vse svetovnonazorske poglede.
B.: Torej članstvo v KPI ni ideološka opredelitev?
R.: Ni opredelitev »za svetovni nazor«, ampak za marksizem kot revolucionarno teorijo. Marksizma torej ne jemljemo kot filozofijo partije, ampak kot instrument za razumevanje zgodovine ter uresničitev revolucije. Ta načelna opredelitev ustreza deianskemu stanju, kajti v protifašističnem odporu so v vrstah komunistov sodelovali desettisoči katolikov.
B.: Torej »zgodovinski kompromis« ni nekaj novega?
R.: V Berlinguerjevem predlogu za »zgodovinski kompromis« (1973) gre samo za kvalitativni skok. Predlog za zgodovinski kompromis je politični predlog. Pij XII. je hotel ločiti skupni boj delavstva iiz katoliških vrst s par-
Iz „denacifikacije“ v hladno vojno
Nemški rajh je maja 1945 razpadel na štiri okupacijske cone in na ozemlje, ki sta ga dobili Poljska in Sovjetska zveza. Temu ustrezno so vsi zavezniki uveljavili na svojem (okupiranem) ozemlju svoj pravni sistem. Med zahodnimi zavezniki ni bilo sprva nikakršne enotnosti g?ede »denacifi-kacije« in preganjanja nacističnih zločincev. Edino, o čemer so se morali sporazumeti, je bil zavezniški vojaški tribunal v Nurnbergu. To znano zgodbo pustimo zdaj namenoma ob strani.
V posameznih zahodnih conah — tudi sovjetsko cono oziroma poznejšo NDR raje pustimo zaradi svoje specifičnosti ob strani — so Američani, Britanci in Francozi venomer spreminjali, dopolnjevali in razveljavljali svoje odloke. Najostrejši so bili v preganjanju nacizma Američani. V njihovi coni so večkrat pretresli praktično vse prebivalstvo tako temeljito, da je tam krožila trpka duhovitost, kako so iz ZDA pripeljale spet tri ladje: ena živila, drugi dve pa zasliševalne formularje.
Ameriške oblasti so uveljavile pet kategorij, po katerih so »čistile« Nemce. V prvi so bili glavni krivci, v drugi obremenjeni, v tretji manj obremenjeni, v četrti privrženci in v peti razbremenjeni.
Zavezniki so že med vojno gradili svoje postopke na tezi o kolektivni sokrivdi nemškega ljudstva. Ko pa niso mogli preko določene meje več sami ukrepati proti nemškim vojnim zločincem, so se morali obrniti na nemške tožilce in sodnike. Kje jih iskati? Med emigranti, ki so bili v vsej deželi izpostavljeni zloglasnemu predsodku, da so le izdajalci? Med skromnim delom tistega sloja pravnikov, ki se je šla pasivni odpor? Prvim so očitali, da ni-maio pojma, pod kakšnimi pogoji se je vse dogajalo v Hitlerjevem in Himmlerjevem rajhu, drugim pa, da ne morejo niti dokazati, da so res bili proti Hitlerju. Eni in drugi pa so se znašli nasproti domačemu ljudstvu kot služabniki tujega okupatorja ...
Iz okupirane dežele je z izbruhom hladne vojne postala nova Zvezna republika Nemčija glavna steber proti »boljševizmu«. Kancler Adenauer se je vse bolj uspešno upiral zavezniški tezi o kolektivni odgovornosti ter uspel rešiti po vrsti vse vodilne gospodarske magnate, od Kruppa do Flicka. Zahod je potreboval čedalje močnejšo ZRN in moral je novi vladi v Bonnu popuščati Na univerze so se vračali nekdanji profesorji, v urade nekdanji načelniki, v koncerne nekdanji generalni direktorji. Nurnberg je šel mimo in uradni Bonn je hotel svetovni javnosti dokazati, da so poglavitni krivci kaznovani ter da je nemški narod zdaj — čist.
Eden najboljših poznavalcev povojne Nemčije, pariški profesor Alfred Grosser (sicer židovski begunec pred Hitlerjem iz Frankfurta) meni, da so zahodni zavezniki zagrešili najhujšo napako, ko so nacistične srednje in višje »glave« vrgli na cesto, brez zaposlitve, da bi se »prevzgojili«, šele s tem so iz njih naredili objokovane in ugledne žrtve, ne pa »demokrate«.
šele ko se je 20 let po vojni leta 1965. postavilo vprašanje, ali naj ostane v veljavi tudi zastaranje za nacistične zločine zoper ljudstvo, se je dvignila vsa mednarodna javnost in posebej socialistični demokrat j e so zastavili vse svoje (med tem močno narasle) moči, da so v bonskem Bundestagu izglasovali zakon o podaljšanju zastaranja Ob tej priložnosti je moral pravosodni minister poročati parlamentu, kaj se je zgodilo z nacističnimi zločinci:
Zahodnonemška sodišča so uvedla do 1965 postopek proti 61.000 obtoženih, od katerih so jih 61000 obsodili. Tem je treba dodati preko pet tisoč obsodb, ki so jih takoj po vojni izrekla zavezniška okupacijska sodišča na območju zahodnih treh con. V sovjetski okupacijski coni je bilo obsojenih nad 12 tisoč nacističnih zločincev, več kot 24 tisoč pa še v Sovjetski zvezi sami. Na Poljskem in v CSSR so jih obsodili 16.000, nad tisoč pa še v ostalih okupiranih državah. Tako je bilo nad 80 tisoč Nemcev obsojenih zaradi nacističnih zločinov.
Nikoli ne bodo pozabile — vrsta v Auschwitzu
Razpleti in zapleti
Svetova
na srečanju
Lucio Lombardo Radiče: Znova smo cilj ofenzive z več strani
ljajo v vseh civiliziranih deželah — se v dvomu sodnik mora opredeliti v korist obtoženega,« pravi osrednji preganjalec (zahodnonemške slabe vesti. Ker pa hočejo vedno obdelati celoten kompleks, se jim postopek že zaradi obsežnosti časovno raztegne.
Tako obtoženi kot priče so z vsakim letom za leto dni starejši. Starost pa prinaša hude obremenitve. Dogaja se, da se iste priče, ki so v začetku raziskovalnega postopka izjavljale eno, pred sodiščem več ne spominjajo istega ali pa si prihajajo v nasprotje. Ker pa si obtoženi najamejo najboljše odvetnike, uspejo ob vsaki takšni protislovnosti zavleči postopek . Cas dela samo v prid obrambi obtoženih zločincev in žal vse prepogosto uspevajo prelisičiti tožnike oziroma sodnike.
S koncem leta 1979 nastopa v ZR Nemčiji zastaranje tudi za nacistične zločine. »Zaradi tega nihče ne bo ušel kazni in nihče ne bo prikrajšan za svoje,« meni dr. Riickerl. »Ce smo koga ujeli, če smo začeli postopek, ga lahko vodimo tudi do leta 2010. To pa je vse skupaj že absolutna meja glede na mogočo starost storilcev.«
Anton Rupnik .
?5Slab“ spomin
V Diisseldorfu je že 17 mesecev proces proti štirim ženskam in desetim moškim paznikom zloglasnega koncentracijskega taborišča Majdanek/Lublin, v katerem je po obtožnici bilo umorjenih 25 tisoč, po poljskih in sovjetskih ocenah pa kar 1,5 milijonov ljudi, zvečine poljskih Židov. Po splošni oceni je to zadnji mamutski proces proti nacističnim zločincem. Iz Ludwigs-burga so že leta 1960 izročili sodišču dokazno gradivo z obtožnico. V teh letih so preiskovalni organi zaslišali na stotine prič iz vseh koncev sveta. Postopek se je največ zavlekel zato, ker je ena glavnih obtoženk, Hermine Ryan-Braun-steiner, uspela izginiti v ZDA, ko se je poročala z ameriškim državljanom. Ko so jo izsledili, se je začel postopek za njen odpust iz državljanstva ZDA, da bi jo sploh lahko izročili ZRN. Poleti 1973 so jo zares prepeljali v dusseldorfski zapor.
Poročila iz dtisseldorfskega deželnega sodišča večkrat zgrozijo vse, ki jim je poleg pravne države tudi do pravične kazni za storjene zločine, o katerih ni in ne more biti najmanjšega dvoma. Storjeno dejanje je treba vsem in vsakemu posebej dokazati, in to neizpodbitno. Obramba izkorišča vse perfektnosti zahodnonemškega pravnega sistema in taktizira, igra na čas.
Priče izpovedujejo ponovno in se zapletajo v majhna ali večja nasprotja s prvotnimi izjavami v preiskovalnem postopku. Za branilce je to že povod, da pričo izključi kot nemerodajno. Mnoge priče so tolikanj oslabele, da ne morejo več na sodišče. Ravno njihove izjave bi najbolj potrebovali. Med tem ko proces traja, je umrl že dober ducat prič. Od tistih 60 nemških in 130 tujih ni mogla nobena priča zadostno dokazati, komu od štirih ženskih in desetih moških obtožencev, da je zares storil to ali to. Vsi pa vedo, da je poveljnik straž in kolovodja SS v taborišču Hermann Hackmann s strupenim plinom moril taboriščnike. Morda bo veliki proces v Diisseldorfu le kdaj pri kraju, morebiti do leta 1980. Morda bo še kateri od obtožencev do takrat umrl.
tijo, toda vsi ti poskusi so propadli že pred predlogom za »zgodovinski kompromis«.
B.:	Vi vztrajate pri trditvi, da
»kompromis« ni ničesar novega...
R.: Strategija »zgodovinskega kompromisa« je zelo pomembna, vendar v njej ne gre videti nekaj tako novega, ne nečesa, ki bo vse spremenilo ... Leta 1947 se je »vlada enotnosti« razbila, leto kasneje se razbije enotno sindikalno gibanje, ustanovljena je mreža »pomoči« krščansko demokratski stranki. V dveh desetletjih, torej pred letom 1973, se je sistem, osnovan na katoliški ideologiji, razvodenel. Partija ves čas nikoli ni nastopala proti veri. Nadaljeval pa se je proces »laizacije« katolikov. Katoliki se niso več čutili vezane na politiko krščansko demokratske stranke ...
B.: Koliko članov KPI je vernih?
R.: Rekel bi, da polovica ali več članov krsti svoje otroke v cerkvah ali se cerkveno poroči, ima določen odnos do Cerkve, vendar še hodi k maši, se ne izpoveduje itd. Ima torej odnos do Cerkve v tradicionalnem smislu: spremlja jih v pomembnih življenjskih trenutkih. Odstotek, ki bi ga bilo težko določiti, vendar pa je visok, hodi k maši, toda to sodelovanje je nekako »zunanje«. Novi fenomen, s katerim se srečujemo zlasti po koncilu, pa je aktivno sodelovanje izrazitih predstavnikov katoliške misli v partiji. Voditelji »katolikov za socializem« so člani KPI, socialistične stranke ali PDUP (ekstremne levice). GTe za popolnoma novi fenomen z izrednim pomenom.
B.: Dovolite, da preskočim na zelo aktualno temo. Kot član centralnega komiteja ste se minuli teden udeležili razgibanega zasedanja, na katerem se je tudi govorilo, da partija s podporo Andreottijeve vlade izgublja zaupanje svoje baze ter naskok, ki so ji ga dale lanske politične volitve (34,5 odstotka glasov) ...
R.: Nevarnost, da bi partija res »izgubila«, obstaja. Morda smo imeli opraviti s poenostavljanjem, češ da se bo partiji po uspehu* na zadnjih političnih volitvah brez težav odprla pot v vlado. Znova smo cilj ofenzive z več strani, protikomunizma novega tipa, ki ga omogoča izredno težak položaj države. Toda mi ne moremo biti »neodgovorni« ter zrušiti vlade, saj bi »praznina oblasti« stvari še bolj zaostrila.
Peter Breščak
sobotna priloga
30. stran • 26. marca 1977 • DELO
Jedrske elektrarne in njihova prihodnost
Druga
t
atomska doba
Prvi resni povod za politični boj Jimmyja Carterja
Od našega newyorškega dopisnika
NEW YORK, marca —John Philips iz Princetona je čez noč postal nova ameriška zvezda: založniki, producen» ti televizijskih serij in možje iz Ho-lywooda mu ne dajo miru. Fant štu-dira v Princetonu in se preživlja tako, da študentom prodaja pizze, ki jih sam peče, a zaradi tega seveda še ne bi zaslužil tolikšne pozornosti. Slavo si je pridobil s tem, da je opisal — strokovnjaki trdijo, da brez napake — kako si za 2000 dolarjev narediš atomsko bombo; pri tem si je pomagal z literaturo iz univerzitetne knjiž■ niče.
Novica je dvignila v ameriški javnosti precej prahu, saj ljudi že več mesecev prepričujejo, da je svet pred »drugim atomskim obdobjem«, ko jedrskega orožja ne bo imelo le nekaj deset držav, temveč bo prišlo v roke tudi tolpam kriminalcev ali teroristov. Kaže, da take možnosti niso resno vzeli le pisci znanstvene fantastike, temveč tudi oblasti, kar ni nič čudnega v deželi, kjer lahko, če omenimo le zadnji primer, nekaj fanatikov drži center prestolnice tri dni v obsednem stanju. Republikanska administracija je močno poostrila varnostne ukrepe v zveznih obratih za plemenitenje urana, preden se je umaknila s prizorišča. Straže so menda dobile ukaz, naj »najprej streljajo in šele potlej vprašujejo.«
Ljudje, ki pripovedujejo take zgodbe, še posebej opozarjajo na dva dogodka. Nedolgo tega je v Franciji neki norec neopazno prišel v kontrolno sobo jedrske elektrarne in kot obseden pritiskal na gumbe, dokler ga niso odkrili. V Argentini pa je teroristična skupina vdrla v jedrsko elektrarno, ki jo gradijo sto kilometrov južno od Buenos Airesa. »Klasična kontrola ne zadostuje več,« so ugotovili po obeh dogodkih.
Ameriška politika tehta možnost, da bi se klub jedrskih držav v bližnjem »drugem atomskem obdobju« razširil najprej le za nekaj držav, kasneje pa za več deset držav, ki za zdaj še nimajo atomske bombe, premorejo pa znanje in material, iz katerega je bombe mogoče izdelovati. Po ameriških ocenah so po taki povsem tehnični plati glavni kandidati za razširjeni svetovni jedrski klub: Bra-
zilija, Pakistan, Južna Koreja, Južna Afrika, Iran, Argentina, Tajvan, špar nija in Jugoslavija. Za Izrael pa ne vedo zanesljivo, ali ni morda že tajni član tega kluba. Večina namreč meni, da ima ta država atomsko bombo že skoraj v rokah. Različne pa so ocene o tem, v kolikšni meri si želijo te države priti do svoje bombe. Menijo, da bo Pakistan to za vsako ceno poskušal, najbrž tudi Brazilija in Iran in, pač glede na razplet dogodkov, še Južna Koreja in Tajvan.
Skrbi ameriških analitikov na tem področju se ne omejujejo zgolj na že omenjene države. Kot zdaj kaže, bo imelo leta 1985 približno 40 držav jedrske elektrarne in druge obrate, leta 1995 pa bo približno 100 držav premoglo dovolj znanja, opreme in materiala, da bo lahko »z malo truda« izdelalo atomsko bombo.
Republikanska in demokratska administracija sta si edimi v oceni, da je tak razplet dogodkov nadvse neugoden, gledano z ameriške plati. Povečuje se tveganje, da bi utegnilo priti do jedrske vojne. Največkrat špekulirajo s tole hipotezo: Izrael, pritisnjen ob zid, bi ob kakem novem konfliktu uporabil bombe in postavil velesile pred grozljivo izbiro — kaj storiti. Dejstvo, da šef ameriškega generalnega štaba general Goerge Brown omenja veliko tveganje pri ameriškem zavezništvu z Izraelom, daje misliti, da Pentagon resno računa s tako možnostjo, že Cyrus Vanče je, preden je postal zunanji minister, opisal svojemu kitajskemu gostitelju Teng Hsiao-pingu grozečo nevarnost, kot gledajo nanjo Američani, takole: »Tveganje je velikansko, če bo prišlo do eksplozije bombe, pa tisti hip ne bo nihče vedel, odkod je orožje.« Velesile bi v takih usodnih trenutkih, kot bi lahko dejali, sklepale, da so tarča napada, kar bi imelo »katastrofalne posledice«, kot pravd Vanče. Ameriške analitike pa še zlasti skrbi, da ne bi katera od »neodgovornih držav« prišla do atomske bombe in v tem ali onem trenutku zahtevala, da ji izpolnijo vse ambicije, ki jih ne bi mogla uresničiti po diplomatski poti. O državah pa, ki po ameriškem mnenju ne sodijo med »neodgovorne«, kot sta na primer Brazilija in Argentina, menijo, da bodo doživljale družbene krize, zaradi katerih bodo postale nadvse nevarne lastnice jedrskega orožja.
Kot je znano, so ZDA skušale preprečiti tak razvoj in v svetovnem klubu izvoznikov jedrske tehnologije
doseči, da bi prepovedali prodajo opreme, ki jo potrebujejo za plemenitenje urana; pri tem postopku je stranski produkt plutonij osnovni material za izdelavo atomske bombe. »V »klubu«, o katerem govorimo, so poleg glavnih jedrskih držav razen Kitajske še švedska, Italija, Belgija, Nizozemska, NDR, Češkoslovaška, Poljska in Švica. Seveda ni znano, kako daleč je prišel ta klub, ki kar naprej tajno zaseda v Londonu, a sodeč po zadnjem obisku zunanjega ministra ZRN v Wa-shingtonu, ZDA ni uspelo prepričati Bonna, da bi se odrekel v pogodbi sklenjeni prodaji paketa »jedrskega ciklusa« Braziliji; vmes so tudi naprave za plemenitenje urana. Letos so Francozi izjavili, da se strinjajo z Američani, kar zadeva bodočo politiko, poprej pa bodo še dobavili Pakistanu opremo, za katero so podpisali pogodbo. ZDA se pri pregovarjanju Pakistana ni posrečilo tisto, kar jim je uspelo poprej pri Južni Koreji, ki so jo prepričale, da se je odrekla nameravanemu nakupu v Franciji.
Za vse države, ki dobivajo oplemeniteni uran iz ZDA, tudi Jugoslavijo, je prerekanje med Ameriko in ZRN pomembno zaradi dogodkov okrog goriva za jedrske elektrarne. Kot poročajo iz ZRN — česar v ZDA ne zanikajo — so nemške jedrske elektrarne že skoraj nehale obratovati, ker Američani omejujejo ali zavlačujejo dobavo oplemenitenega urana v tolikšni meri, da se Nemci že obračajo z naročili na ZSSR. To bi utegnilo biti zanesljivo znamenje, da nameravajo ZDA po pogodbi določeno dobavo urana povezovati z jedrsko politiko države — naročnice. Morda je brazilski preklic četrt stoletja stare pogodbe o vojaškem sodelovanju z ZDA bolj rezultat takega pritiska kot pa retorike Washingto-na o človekovih pravicah. Vsekakor pa ameriški analitiki zdaj obžalujejo, ker se ZDA niso poprej odločile za sovjetsko prakso — ZSSR daje oplemeniteni uran le »v najem«.
Nemci in Francozi sumijo, da pri vsej stvari sploh ne gre za strah z ameriške strani, da bi se jedrsko orožje razširilo, temveč za željo, da bd svoji industriji zagotovili prednost v drugi generaciji jedrskih elektrarn, katerih reaktorji bodo uporabljali plutonij in proizvajali več goriva, kot ga bodo potrošili. Okrog gospodarnosti jedrske energije v ZDA so se vneli ostri spori, pa tudi okoli tehnične izvedljivosti in ekonomičnosti elektrarn »plutonijeve dobe«. Gerald Ford, pritisnjen ob zid zaradi napadov demokratskega tekmeca, je napovedal spremembe v ameri-
ški jedrski politiki, ki so bile na prvi pogled videti kot pravcati preobrat, saj je opustil dotedanje poudarjanje plutonija. Ford je Še dejal, da bo Washington »poizkusno« vložil milijardo dolarjev v tovarno v Južni Karolini, ki predeluje jedrske odpadke, da bi ugotovili, a H je plutonij mogoče varno izločiti iz teh odpadkov in ga nadalje uporabiti. »Wall Street Journal« pa je brž ugotovil, da »Francozi in Nemci niso tako neumni, da bd verjeli, da bodo Američani milijardo dolarjev porabili le za poizkus«. Zato je ostal upravičen sum, da je glavni namen ameriških prizadevanj — da ne bi izvažali naprav za postopek plemenitenja urana — prav v tem, da bd plutonij ostal v ZDA.
Jimmy Carter je med volilno kampanjo ostro napadal republikansko administracijo — to je bila njegova priljubljena tema — ker se v državi zavzema za razvoj »plutonijevih« jedrskih elektrarn in s tem dela tisto, o čemer sicer trdi, da je nevarno za druge države. Pravijo, da ima novi ameriški predsednik tudi osebne razloge za to, da beza v jedrsko energijo, za zdaj verbalna, in obljublja, da se bo »agresivno zevzemal, da bi jedrsko orožje zginilo z obličja zemlje«. Carter je svoj čas tudi sam prejel »nevarno dozo« radiacije, ko je v Kanadi pomagal deaktivirati poškodovani reaktor. Jedrsko orožje je bilo prvi povod za resen politični boj, za katerega se je Carter odločil. Paula Warnka so imenovali za ameriškega pogajalca v pogovorih o omejevanju strateškega oboroževanja. Predsednik je vse Wam-kejeve nasprotnike ocenil kot nasprotnike razoroževanja: večina ocenjevalcev meni, da je s tem zagrešil politično napako, čeprav je tudi možno, da je'to »napako« naredil namenoma in da daje s tem odločno vedeti, da se ne bo uklonil domačim nasprotnikom omejevanja jedrske tekme. Možno je tudi, da ima Carter pred očmi nevarnost, da ne bi mnoge države v takih okoliščinah jele pomišljati, kaj naj store glede jedrskega orožja, saj Carter nenehno poudarja da je za sporazum na visoki vojaški ravni o mejah strateškega oboroževanja, hkrati pa tudi za pogajanja o precejšnjem skrčenju teh meja in reduciranju jedrskega arzenala.
Politika demokratske administracije bo jasnejša, ko bo Bela hiša 20. aprila objavila napovedana energetski program. Takrat se bo pokazalo, ali in-v kolikšni meri ZDA računajo na drugo generacijo jedrskih elektrarn, ki uporabljajo plutonij. Dejstvo je, da so vsaj v razpravah spodbijali, da bi bilo treba jedrske odpadke goriva vnovič predelati v uran in plutonij: zapiranje ciklusa, ki je doslej veljalo za neizogibno zaključno fazo pri gradnji jedrskega energetskega sistema. Nekateri analitiki menijo, da bi Američani, če bi se odrekli temu, dali svojim partnerjem vedeti, da izvozu jedrske tehnologije ne nasprotujejo iz sebičnih razlogov.
Nekateri drugi analitiki, na primer, Ernest Lefever z univerze v George*
townu, pa so mnenja, da problem ne tiči v tehnologiji, temveč v politiki: države ne pridejo do jedrskega orožja. ker bi se to orožje širilo (še nihče ni nikomur prodal atomske bombe), temveč ker se čutijo v današnjih svetovnih razmerah ogrožene, zato se trudijo, da bi same izdelale svojo bombo. To pa je mogoče — kot je dokazal študent iz Princetona — že zgolj z 2000 dolarji. Svet, v katerem tako ekonomija energije kot ekonomija oboroževanja govorita v prid atoma velesile, bo moral kot kaže, hitreje poiskati nove odgovore.
Dragiša Boškovič
Uspešnica Alexa Haleya
Korenine
ameriškega
crnca
Dolga zgodba o suženjstvu
Trenutna uspešnica v ZDA je knjiga Alexa Haleya z naslovom »Korenine«. Haley je ameriški črnec, in kakor to velja za vse ameriške črnce, so njegove korenine v suženjstvu in okovih, v katerih so bile črnce privedli v Ameriko. Haley je po dveh letih študija in iskanja našel m indentificiral sedem generacij svojih prednikov, katerih zgodovino opisuje v svojem romanu. Knjiga je izšla pred kratkim, vendar je televizija že posnela sedem dvournih nadaljevank, ki jih prav zdaj predvajajo in v katerih je orisana zgodba dečka Kunda-Kende, ki so ga ujeli v Gambiji, ga, svobodnega kakor je bil v svoji prvotni domovini, ukovali v verige ter ga v kletki privedli na trg sužnjev v Virginiji, kjer so ga prodali nekemu veleposestniku kot »odličen komad« za 175 funtov.
Gospodar mu je dal novo, krščansko ime Tobee, katerega pa deček ni hotel sprejeti in je bil zato prebičan, razpet kot Kristus na razpelu, dokler ni na vprašanje: »Kako ti je ime?« odgovoril s skrušenim glasom mučenika: »Tobee.«
Parabola je seveda simbolična, a dosedaj se je še nihče ni lotil tako neposredno: uporni in ponosni Afričan, ponižan na raven navadne vprežne živine, je pod pritiskom kulture, v kateri učeno primitivno razpravljajo o tem, ali imajo črnci čustva, ali znajo misliti in ali jih je mogoče naučiti brati, navsezadnje sprejel svojo novo istovetnost, ime Tobee, in z njim status črne živali, ki ima le po golem naključju tudi antropomorfne značilnosti. Sprijaznjenje s to usodo, kakor ga je v svojem romanu »Koča strica Toma« opisala Stovevova, je in še vedno pomeni lažji izhod iz situacije, ki živemu človeku ne bi smela biti sprejemljiva. Ponižanje na raven, kjer samega sebe dojameš kot nižjega, inferiornega, manj kot »belega«, predvsem pa to, da ti sam sprejmeš to kot samo po sebi umevno.
In vendar se je prav to zgodilo veliki večini ameriških črncev, ki še danes ne morejo prav doumeti narave svoje zgodovine in rešiti vprašanja, kako naj se do nje obnašajo. Nekateri med njimi govore o tem da bodo odšli iz Amerike, toda ne vedo si odgovoriti na vprašanje kam. V Afriko? Ko pa je jasno, da so morda v Ameriki predvsem črnci, toda v Afriki predvsem Američani. Drugi čisto odkrito sovražijo svoj lastni narod in svojo črno kožo, toda navsezadnje se ne morejo izogniti temu, da sovražijo tudi same sebe.
Prav zato je bil Martin Luther King tako pomembna oseba v zgodovini ameriških črncev, ki je pridigal ne le religiozno resignacijo, temveč tudi tihi upor in napor v oblikovanju lastne istovetnosti v družbi, ki je zaznamovana z ne tako preteklo zgodovino črnih sužnjev.
Jensen in Schockley sta pred dvema letoma pričela kampanijo dokazovanja, kako je črnski inteligenčni kvocient nižji od belčevega — v povprečju seveda. To ni naključje, saj je prav to, nekoliko za lase privlečeno psihološko merilo, postalo nadomestek za merila barve kože, nacionalnega izvora, rojstva in podobnega. Amerika dojema črnca kot športnika ali muzikanta, toda to ima opraviti z ameriškimi predsodki, katere so črnci vzeli nase, ne pa z barvo kože. Afriški črnci, imel sem priložnost neposredno primerjati jih z ameriškimi, so sproščeni in nezavrti, brez strahu javno spregovore in branijo svoje mnenje, in to na občudovanja vreden in inteligenten način.
Resnična tragedija ameriškega črn-stva je podobna resnični tragediji ameriških žena, ki bi želele biti ne le enakopravne moškim, temveč skoraj enake. Ameriška odvetnica ima še vedno probleme s klienti, ki je ne jemljejo resno, in s sodniki ter njihovo blagohotnostjo. Se do nedavna je bilo deklet na harvardski pravni fakulteti le med 5 in 10 odstotki. Moderno Ameriško dekle hoče biti prav kakor moderni ameriški moški: agresivna, arogantna, vedno »inteligentna« s čimer samo izdaja, da je taka njena podoba moškega, da ga torej bolj ceni kot sebe. Ta identifikacija z mitom belega, protestantskega, anglosaškega moškega je v resnici identifikacija s praznino, kajti le-ta sam išče identiteto, katero je že davno izgubil v družbenem redu, ki se je preživel.
In na koncu čaka ameriškega črnca doživetje, podobno tistemu iz Londono-vega romana »Martin Eden«. Uspeh pomeni prekletstvo spoznanja, da se je boril za nekaj, kar je obstajalo samo v njegovi glavi. Ameriškemu črncu je bilo njegovo suženjstvo priložnost, da je ostal na robu družbe, ki propada; priložnost izogniti se praznini, katero je Huxley tako dobro opisal v svojem »Kontrapunktu življenja« in ki je bila še bolj prazno in nesmiselno ponovljena v ameriški družbi. Ce so Židje s svojo prilagodljivostjo navadno tisti dejavnik v družbi, ki jo naredi še bolj takšno, kakor že je, ker so nekakšen katalizator, saj se z večjo energijo vklopijo v procese, ki že so, potem bi bili ameriški črnci lahko izkoristili priložnost in nudili ameriške družbi drugačno alternativo, podobno tisti, katero je nakazal Martin Luther King.
Boštjan Zupančič
Charles L. Mee
Spoznavanje odporov
Kupčija v Potsdamu (6)
Sir William Hayter, član britanskega odposlanstva, piše, da je bil »Churchill utrujen in v slabši formi kot ponavadi, škodilo mu je tudi prepričanje, da vse ve in da mu ni treba poduka. Stalin je na seje skoraj vselej zamujal in dolge trenutke smo preživljali v čakalnici, dodeljeni britanskemu odposlanstvu, po naključju je bila to prestolonaslednikova knjižnica. To je bil primeren čas za prebiranje podukov, namesto tega pa sta z zunanjim ministrom brala prestolonaslednik kove knjige in se zabavala nad komičnimi posvetili.
Ko se je 18. julija začela plenarna seja državnih poglavarjev, se je Churchill skušal malo preveč očitno razšo-piriti. Omenil je, da je v Berlinu 180 časnikarskih dopisnikov, ki skušajo kaj zvedeti o konferenci in v svojem razočaranju »besni in ogorčeni blodijo po okolici«.
Stalin: »To je pa cela družina. Kdo jih je spustil zraven?«
Churchill (pomirjujoče):	»Seveda
niso tukaj, v coni, ampak v Berlinu. Vsekakor lahko mimo delamo le na skrivaj in dolžnost nas veže, da si to omogočimo.« Potem se je velikodušno ponudil: »če se tovariša z mano strinjata, bi lahko kot star časnikar govoril z njimi in jim razložil, zakaj mora biti naše zasedanje tajno... Mislim, da moramo biti prijazni z njimi, da jih umirimo.«
Truman in Stalin nista marala, da bi ju Churchill spodrival z naslovnih strani listov. »Vsaka izmed delegacij ima posebnega tiskovnega predstavnika,« je naglo odvrnil Truman. »Naj opravijo svoj posel«.
Churchill »izrabi« Nemčijo
Churchill je bil morda res izčrpan in slabo poučen, vendar je še zmerom znal zbosti ali zbuditi prepir, če sta skušala Truman in Stalin boj odlagati ali začasno prikriti svoja nasprotstva, je Churchill vedel, kako naj ju prisili, da postavita bojni črti. Začel je pri
opredelitvah. Nekdo je omenil Nemčijo.
»Samo nekaj bi vprašal,« je nedolžno rekel Churchill. »Vidim, da tu uporabljamo besedo »Nemčija*. Kaj ta beseda pomeni? Ali naj jo razumemo enako kot pred vojno?«
Truman je bil previden: »Kako razume to vprašanje sovjetska delegacija?«
Stalin: »Nemčija je tistp, kar je postala po vojni. Druge Nemčije ni. Tako gledam na to jaz.«
To je ustrezalo Stalinu; pomenilo je, da nekatere nemške pokrajine tako opredeljeni državi več ne pripadajo. Poljaki so na primer, zasedli velik del vzhodne Nemčije če je Nemčija tisto, »kar je postala po vojni«, potem je del Nemčije že postal Poljska. S takšno opredelitvijo bi Britanija in Amerika izgubili del Nemčije, preden bi sploh začeli barantati.
Truman: »Kaj bi morda lahko govorili o Nemčiji, kakršna je bila pred vojno, leta 1937?«
Stalin: »Kakršna je v letu 1945.«
Truman ni hotel sprejeti te definicije in je rajši trdil — za ta primer — da Nemčije sploh ni.
Truman:. »Leta 1945 je izgubila vse; Nemčije dejansko ni več.«
Stalin pa ni pustil, da bi se mu Truman tako zlahka izvil.
Stalin: »Nemčija je, kot pravimo, zemljepisen pojem. Za zdaj jemljemo to takole. Ne moremo se ogniti posledicam vojne.«
Zdaj je natezanje že lepo steklo in Churchill se je lahko naslonil in užival.
Truman: »Da, vendar je treba nekako opredeliti, kaj je .Nemčija*. Meni se zdi, da Nemčija iz leta 1885 ali iz leta 1937 ni ista kot danes, leta 1945.«
Stalin:	»Spremenila se je zaradi
vojn in mi na to tako gledamo.«
Truman: »Docela se strinjam s tem, ampak nekako moramo opredeliti pojem .Nemčije* ... Nemara bi govorili o Nemčiji, kakršna je bila pred vojno, leta 1937?«
Stalin: »Formalno to lahko tako jemljemo, dejansko pa to ni res. če bi se v Konigsbergu pojavila nemška uprava, bi jo prav gotovo pregnali.«
Truman:	»Na krimski konferenci
smo se sporazumeli, da bomo ozemeljska vprašanja urejali na mirovni konferenci. Kako naj torej opredelimo pojem ,Nemčije*?«
Stalin:	»Določimo zahodne meje
Poljske, pa bomo bolje razumeli vprašanje o Nemčiji. Zelo težko bi rekel, kaj je Nemčija zdajle. Je dežela brez vlade, brez določenih meja ... Nemčija nima vojaštva... Je razbita na okupacijske cone. Upoštevajte to in povejte, 'kaj je Nemčija. Razpadla dežela je.«
Truman (vztrajno): »Mogoče bi lahko za začetno točko vzeli nemške meje iz leta 1937?«
Stalin: »Začnemo lahko kjerkoli... Da, lahko vzamemo nemške meje iz leta 1937, ampak le za začetek.«
Da bi prav gotovo vsi razumeli, je Churchill ponovil: »Le kot izhodišče.« In Truman je pritrdil: »Strinjam se, da bomo kot začetno točko vzeli Nemčijo iz leta 1937.« Tako so se strinjali in se obenem niso. saj so sprejeli opredelitev, ki se nobenemu izmed njah ni zdela dokončna.
Ko je Churchill tako pokazal, kakšne so razlike v mišljenju, je začel dokazovati, kako težko je razlike zgladiti. Združene države in Sovjetska zve-
za sta se bili pripravljeni sporazumeti, da razpustita poljsko begunsko vlado.
»G. predsednik.« je rekel Churchill, »rad bi razložil, da leži breme te naloge na britanski vladi, zakaj ko je Hitler napadel Poljsko, smo sprejeli Poljake in jim dali zavetje.« Tako je ministrski predsednik začel svojima zaveznikoma dolgovezno opisovati premoženje Osrednje poljske banke, stanovanje bivšega poljskega poslanika, vprašanje posamičnega plačila nekdanjim uslužbencem poljske vlade v izgnanstvu. Stalin je posegel vmes: »Ali ste brali mnenje ruske delegacije o Poljski?« Da, seveda, je rekel Churchill. »Moj govor je odgovor na ta osnutek« — čeravno ni bilo jasno, na kakšen način.
Truman je naznanil, da so veliki trije za danes izpolnili svoj kratki dnevni red in se lahko razidejo. Cado-gan je zapisal, da je hotel ministrski predsednik »še kar naprej pleteničiti in je bil zelo razočaran — kot otrok, kadar mu vzameš igračo.«
Prebrisani pogajalec se izkaže
Naslednji dan, dne 19. julija, je hotel Churchill Stalina razvneti s tem, da je spet začel govoriti o nemški mornarici. Churchillu se je zdelo, da je treba nemške podmornice potopiti. Navsezadnje se dajo podmornice uporabljati le kot orožje, Britanija kot otoška država pa ne vidi rada, če po njenih vodah križarijo kake podmornice. »Ladje pa je treba,« je rekel Churchill »razdeliti na enake dele med nami« — in tu je bila past — »če se v vseh drugih vprašanjih na splošno strinjamo in se razidemo v najboljših odnosih,« Z drugimi besedami, ministrski predsednik je pograbil, kar je pred nekaj dnevi dal, da bi imel nekaj adutov.
Zdaj se je še Truman lotil nemškega ladjevja. Rekel je, da ladje potrebujejo v vojni z Japonsko. Naj se ta pogovor rajši preloži na čas, ko bo konec japonske vojne. In še več, celo ko bo japonske vojne konec, bodo ladje po-
trebovali pri preskrbovanju in obnavljanju Evrope. Kakorkoli že, vse to se lahko uredi pozneje; ko bo konec vojne z Japonci, bodo imele Združene države nedvomno »veliko število trgovskih ladij, ki jih bodo lahko prodale zainteresiranim državam.«
Vendar se je Stalin na tem mestu pokazal za preveč prebrisanega pogajalca, da bi ga lahko ukanila Churchill in Truman. Prav gotovo ni nameraval ladij kupovati. Trumana je prisilil, da se je vrnil k japonski vojni. »Kaj naj se Rusi,« je hotel vedeti generalisim, »ne spustijo v vojno z Japonsko?«
»Samo po sebi se razume,« je odvrnil Truman, »ko bo Rusija pripravljena na boj, si bo delila ladjevje prav tako kot drugi.«
No, vse lepo in prav. »To je načelo, ki se nam zdi pomembno, je rekel Stalin.
Churchill se je s tem strinjal že poprej, zato je moral vsaj toliko potegniti s Stalinom. »Zdi se mi, da se lahko sporazumemo,« je rekel ministrski predsednik. »Najbrž lahko zdaj določimo, komu gredo te ladje, in ko bo vojne z Japonci konec, si jih lahko razdelimo.«
Stalin: »Katere ladje?«
Churchill: »Mislil sem na trgovske ...«
Stalin se je zdaj zapičil v ladje. »Rusi nočejo ovirati uspešnega delovanja zavezniške mornarice proti Japoncem. Ampak zato še ni prav sklepati, da hočejo Rusi od zaveznikov darilo. Nočemo darov, hočemo pa vedeti, ali je to načelo priznano, ali je ruska zahteva po delu nemšpe mornarice upravičena ali ne.«
Churchill: »Nič nisem rekel o darilih.«
Stalin: »Saj nisem rekel, da ste. Hočem, da mi razjasnita, ali imajo Rusi pravico do tretjine nemške vojne in trgovske mornarice. Meni se zdi, da Rusi to pravico imamo... Ce mislita moja tovariša drugače, bi rad zvedel, kaj mislita v resnici ...«
Stalin je Churchilla in Trumana ugnal v pravi kozji rog: nista se mogla izmikati načelu, da ima Rusija pravico do tretjine nemškega ladjevja. Medtem
„Skrita“ vojna na jugu Afrike
Pokol v Nvzoniji
Z oboroženimi vpadi čez mejo skuša rodezijska vlada lokalni gverili vtisniti pečat konfrontacije
med Vzhodom in Zahodom
Se svet zato tako malo zanima za nas, ker smo črni? Morda zato noče nič vedeti o vojni, ki nas je pregnala z naše zemlje? Je zato gluh in note nič slišati o osemsto možeh, ženskah in otrocih, ki so pobegnili iz Rodezije, pa so jih prišli vojaki lana Smitha avgusta lani pobit v Mozambik?
Ko je to govoril, je Daniel Timbuza s prstom pokazal čez levo ramo proti gorovju Vumba, ki se je nad njim praznila tropska nevihta. Tam gori, nad zelenim pasom evkaliptusov, prav na grebenu, tam je meja: na eni strani Mozambik, na drugi Rodezija.
»Na teden sem zaslužil 11,5 rodezijskih dolarjev« (1 rodezijski dolar je malo manj kot dva ameriška dolarja), je povedal. »To te sicer ne naredi za bogataša, pa tudi malo ni. če se črncu v Rodeziji posreči najti delo, shaja veliko bolje kakor v Južni Afriki. Dokler se ni z neuspehom končala ženevska konferenca, še pomislil nisem, da bi odšel iz Rodezije. Seveda nisem mislil, da bo premier lan Smith po vsem, kar je govoril in počel po letu 1965, privolil v pravila igre na podlagi črnske večine, mislil pa sem, da ga bodo Britanci in Američani k temu primorali.«
»Da sem se zmotil, mi je postalo jasno, ko sem ga slišal 24. januarja govoriti na televiziji. Rekel je, da noče nič slišati o vladi črnske večine v Rodeziji. Več mojih prijateljev je v zadnjem letu odšlo v Rodeziio. Priključili so se ZIPA (ZimbabwePeople Army — Ljudska vojska Zimbabweja). Takrat se mi je posvetilo, da so imeli prav oni, in pričel sem se pripravljati na odhod v Mozambik. Iz Salisburyja sem odpotoval v Umtali z avtostopom in sicer 11. februarja. Tam sem se presedel na tovornjak in se z njim pripeljal do obmejne vasi, od tam pa sem peš nadaljeval pot. Vedel sem, da je meja zavarovana z minskim poljem, ob katerem teče električni kabel. Šel sem ob kablu, dokler ga ni bilo konec. Mislil sem si: kjer ni več kabla, tudi minskega polja ni več. In šel sem čez mejo. Hodil sem in hodil, dokler nisem naletel na patruljo mozambiških vojakov. Oni so me pred dvema dnevoma pripeljali sem na terenskem vozilu, ki se imenuje ,Land rover'.«
»Zaščitena naselja«
Smo na nekdanji farmi v pokrajini Manica v Mozambiku, kakih dvajset kilometrov od rodezijske meje. Pokrajinska služba za pomoč beguncem iz Rodezije v Chimoio je spremenila farmo v prehodno taborišče za be-
gunce. V tem taborišču se zbirajo begunci iz Rodezije in počakajo, dokler jih tovornjak ne odpelje v najbližje begunsko taborišče. Ko sem 18. februarja obiskal ta taborišče, je bilo v njem kakih trideset beguncev. Večina je prišla čez mejo teden prej. Najstarejši med njimi je bil 32-letni Daniel Timbuza. Zato in pa ker je govoril angleško, so ga njegovi tovariši pooblastili da govori v njihovem imenu.
Razglasitev neodvisnosti demokracije, je spodbodla nacionalizem v Rodeziji. Tok beguncev, ki beže iz nekdanje britanske kolonije, nenehno narašča; čim bolj se gverila iz podeželja približuje mestom, tem močnejši je. Gverilci ZIPA se danes spuščajo v sabotažne akcije prav na pragu mesta Bulawajo, ki je po velikosti drugo mesto v Rodeziji. Varno ozemlje se je v Rodeziji skrčilo na 20 odstotkov površine in ta odstotek je čedalje manjši. Vsak teden poskuša na stotine Ro-dezijcev zbežati v Zambijo, Mozambik ali Bocvano. Avgusta lani je visoki komisar OZN za begunce ocenil, da je zbežalo iz Rodezije 26.000 ljudi. Po informacijah, ki sem jih zbral v Ma-putu (nekdanji Lourenco Marques — glavno mesto Mozambika) in na meji, je sedaj že kakih 50.000 beguncev: okrog 30.000 v Mozambiku, 15.000 do 20.000 pa v Zambiji.
Seveda ne zbežijo vsi z namenom, da bi se pridružili gverilcem. V veliki večini so ljudje iz vasi Cez mejo so prišli zato, da bi se ognili vojni, ker niso hoteli, da bi jih zaprli v tako imenovana »zaščitena naselja«, ki so rodezijska verzija vietnamskih »strateških naselij«, v katerih je danes v Rodeziji milijon črncev. Ali pa zato, ker so se bali vrnitvenih akcij rodezijske vojske. Nekateri pa so pobegnili tudi zato, ker imajo sorodnika v ZIPA, pa so se zbali rodezijskih represalij.
Dve uri srhljive groze
Vlada iz Salisburyja ne varčuje ne s sredstvi ne z napori, če gre za to, da bi zajezila tok beguncev; v njih namreč vidi potencialne gverilce. Mine ob meji usmrte ali pohabijo vsak teden precej beguncev. Toda vlada lana Smitha se zateka tudi k zastraševalni strategiji, katere bistvo je v tem, da seje negotovost in strah onstran meje. Profit je dvojen: beguncem in tistim, ki bi jim utegnilo priti na misel, da bi pobegnili, pokaže, da tudi onkraj meje niso vami. In drugič: ob meji ustvarja ozračje napetosti, mozambi-ško vojsko prisili do tega, da intervenira, vlado v Mozambiku pa prisili, da zaprosi za kubansko ali sovjetsko pomoč. S tem dobi ^lokalna gverila značaj globalne konfrontacije med Vzhodom in Zahodom, Rodezija pa je v
položaju prednje straže boja proti komunistični penetraciji v Afriko. Skratka, cilj teh terorističnih akcij čez mejo je internacionalizirati konflikt, kajti voditelji v Salisburyju in Pretorii vidijo prav v tem svojo rešitev.
To je cilj, zaradi katerega 5.000 vojakov rodezijske vojske, okrepljene s 3.000 britanskimi, novozelandskimi in ameriškimi najemniki in 8000 rezervisti ter 10.000 policaji, nenehno vpada na mozambiško ozemlje. V prvi polovici februarja mi je oficir mozambiške vojske pripovedoval: »Rodezijci izkoriščajo slabo vreme; ponoči spuste na naše ozemlje padalce, ki nastavijo mine po cestah in pod železniškimi tiri, pa na dohodih v naselja, zjutraj pa pridejo ponje helikopterji »alouette« in jih odpeljejo na rodezijsko ozemlje.«
Mozambik občuti to nenehno tajno vojno, ki jo vodi rodezijska vojska in zaradi katere na Zahodu niti ne zmig-lejo ne s prstom. Mozambik je tudi močno zameril Zahodu, da je molčal ob pokolu v Nyazeniji »Sokrivda ali popolna neinformiranost, oboje je enako hudo,« mi pravi novinar iz Maputa, ki mi je pokazal fotografije mož, žena in otrok, ki so jih razmrcvarile rakete in ročne bombe.
Dne 9. avgusta 1976 je trinajst rodezijskih vojaških vozil — tovornjakov z vojaki, oblečenimi v mozambiške uniforme in oboroženimi z orožjem, kakršnega ima mozambiška ljudska armada, ter oklepnih avtomobilov z oznakami mozambiške vojske — prodrlo 120 kilometrov globoko na mozambiško ozemlje. Napadli so begunsko taborišče Nyazonija. Ljudi v taborišču so najprej v jeziku chona in v angleščini pozvali, naj se zberejo, potem so začeli streljati nanje. Vozila so se zakadila skozi slamnate koče, pregazila može, žene in otroke, preživele pa potisnila v reko. Ko so se Rodezijci po dveh urah groze umaknili, je obležalo na tleh več kakor 600 trupel. Tisti, ki so preživeli, so pobegnili. Mnogi med njimi se niso nikoli več vrnili. Umrli so od strahu, zblazneli ali pa so jih raztrgale divje zveri. Naslednjega dne so časniki v Salisburyju poročali, da so »rodezijske varnostne sile ubile 300 gverilcev.«
Enajst dni za tem je prišlo na sedež visokega komisarja OZN za begunce v Ženevi poročilo, ki ga je napisal delegat tega komisariata, urugvajski diplomat Ugo Edoyaga. »Zunaj vsakega dvoma je, da so Rodezijci napadli begunsko taborišče,« je poročal v Ženevo. In opisal je, kar je videl v Ny-zoniji: šest skupnih grobov, v katerih je ležalo 675 trupel.
Tiste, ki so se živi rešili iz Nyjazo-nije, sem videl in z nekaterimi sem govoril. Danes so v begunskem taborišču Doi Roi v pokrajini Manica, kakih 50 kilometrov od provincijskega središča
Chimoio. Nyzonije ne bodo mogli nikoli pozabiti. Mnogi od njih se začno tresti kot šiba na vodi, kakor hitro zaslišijo avto v bližini. Drugi nočejo spati v slamnatih kočah, marveč spe na prostem, tudi kadar dežuje, da bi se lahko hitreje rešili. Večina staršev noče-pustiti otrok samih v šolo, da bi bili lahko ob njih, če bi se spet pojavili Rodezijci. Mlade ljudi je prizadejala tako imenovana »bolezen strahu«, katere posledice so: ohromitev v nogah, krči in kronično trzanje z glavo. Bolnike te vrste so namestili v posebnem oddelku taborišča. Zanje ni nobenega zdravila. Bolničar Rogers pojasni: »Vse, kar lahko storimo zanje, je to, da jim damo pomirjevalna sredstva. Teh pa nimamo več.«
To taborišče sem obiskal 19. in 20. februarja v družbi fotografa Alaina Mingama, ki dela za agencijo SIPA. Bila sva prva novinarja, ki jima je mozambiška vlada dovolila, da si ogledata taborišče. Dva dni sva se lahko prosto sprehajala po taborišču in se pogovarjala, s komer sva se hotela. Ko sva prišla, je bilo v njem približno 11.000 beguncev. V tistih dveh dneh, ko sva se mudila tam, je prišlo 160 novih beguncev, ki so jih vpisali v sezname in jih razmestili. Taborišče je na jasi ob rečici Msato. Sestavlja ga kakih tisoč koč iz lesa in ilovice, v katerih so begunci. V vsaki koči, pokriti s slamo, spi po petnajst ljudi. Razen teh koč je še kakih štirideset večjih zgradb, v katerih so nameščena skladišča, uprava, bolnišnica, šola in podobno.
Begunci so razdeljeni po bataljonih (1.200 ljudi) in četah (80 oseb), nameščeni pa so po treh kriterijih: samski moški, samske ženske in družine. Taborišče upravlja nekakšen parlament, ki so jih izvolili med begunci. Sestaja se dvakrat ali trikrat na teden.
Parlament vodi življenje v taborišču 'n zglajuje morebitne spore in trenja. Njegov predsednik je 32-letni tehnik iz okrožja Galukue, Joseph Chimuren-ga. Mož se počuti v taborišču kakor riba v vodi: teka od taboriščnih vrat do šole, od skladišč k rezervoarjem pitne vode, vpije zdaj angleško zdaj v narečju chona in nadzoruje početje 300 ljudi, ki morajo v turnusih nenehno skrbeti, da vre voda v pločevinastih sodih, v katerih kuhajo ovseno kašo, edino hrano beguncev. Joseph Chimur-enga je vse hkrati: župan nabavljač, sodnik, zaupnik in Pavliha, ki zabava ubliko.
»Z vašim evropskim orožjem...«
»Vsega nam primankuje«, pravi, ko obiskujemo koče po taborišču. »Imamo še nekaj ton ovsene kaše, se pravi hrane za nekaj dni, tri vreče sladkorja
ko ni mogel Molotov Edena niti pripraviti, da bi se pogovarjal o tej reči, je Stalin hitro povezal sodelovanje v japonski vojni z deležem pri nemškem ladjevju. Ladje so bile njegove; kupčija je bila sklenjena.
Francova Španija in vprašanja vmešavanja
Naslednje vprašanje na dnevnem redu je bil ruski predlog, da pretrgajo vse stike s Frankovo Španijo. Truman je Stalinu mimogrede že povedal, da o Francu ni poučen. Churchill pa se je po drugi strani na vso moč zagnal v sovjetsko mnenje glede Španije. Rusi so pozvali, naj »se pretrgajo vsi odnosi s Francovo vlado«, je rekel Churchill. »Zdi se mi, da ima lahko tak korak, glede na to, da so Španci ponosni in dokaj občutljivi, za posledico, da se bodo združili okrog Franca, namesto da bi se mu odrekli.
Ne zdi se mi, da bi se morali mešati v notranje zadeve države, s katero nimamo istih pogledov,« je potem naznanil ministrski predsednik.
Churchillova zadnja izjava je tako pomembno načelo pri izvajanju zunanje politike, da moramo ob njej za hip postati. Churchill je od te načelne izjave izključil vse dežele, ki so jih zavezniki porazili v vojni, in vse dežele — recimo tiste v vzhodni Evropi — ki so jih zavezniki osvobodili. V vseh drugih primerih pa »svetovna organizacija, ustanovljena v San Franciscu, nasprotuje vmešavanju v notranje zadeve drugih dežel. Torej bi bilo napačno, ko bi skušali dejavno posegati v to zadevo.«
Churchillov izrek je naj večje izmed velikih načel zunanje politike: vsakdo ga povzdiguje, skoraj nihče se ga ne drži. Dejansko izvira Churchillova izjava iz časa, ko so se začeli prav na veliko vmešavati v notranje zadeve drugih dežel.
Churchill je svaril, da komunistična peta kolona vsepovsod po Evropi spod-
kopava red. In če bi Franca vrgli, kdo bi bili revolucionarji, pripravljeni prevzeti oblast? Komunisti. To je bilo Churchillovo staro svarilo, nad katerim pa se je Truman zmrdoval. Tako je bil opozarjal tudi Forrestal, pa ga je Truman zavrnil. Truman je v Potsdamu oni dan zatrdil Stalinu, da o Francu ni poučen. Zdaj pa je položaj postajal nevaren. Truman je previdno povzel zadevo.
Truman: »Nič mi ni všeč Francova vladavina, ampak ne maram se udeleževati kake španske državljanske vojne. Dosti mi je vojne v Evropi. Zelo veseli bi bili, ko bi lahko v Španiji namesto Francove vlade priznali kako drugo, ampak zdi se mi, da se mora o tem odločati Španija sama.«
Stalin: »Ali to pomeni,, da odnosov s Španijo ne bomo spremenili?«
Stalinovi nagibi so bili, če drugega ne, nejasni. Nemara bi mu bilo všeč, da bi imeli na Zahodu razprtijo. Morda je celo hotel, da bi v Španiji prišla na oblast komunistična vlada — čeravno le malo preučevalcev Rusije verjame, da bi si bil hotel nakopati težave, ki bi sledile. In naposled je s tem pogovorom preskušal, ali si Britanci in Američani zares želijo demokratične ureditve v Evropi.
Mogoče je Stalin Churchilla in Trumana preveč vznemiril: ublažil je svoj predlog. »Kakšna so diplomatska sredstva, ki lahko španskemu ljudstvu pokažejo, da nismo na strani Franca, marveč na strani demokracije? Ce smo mnenja, da je pretrganje diplomatskih odnosov preostro, kaj ne moremo razmisliti o drugih, bolj gibkih diplomatskih ukrepih?« Stalin ni hotel, da bi se svetu zdelo, da daje Famcu tudi blagoslov.
»Vsaka vlada lahko po mili volji razglaša zasebna prepričanja,« je rekel Churchill. Kar se tiče Britanije, ki ne želi kaliti odnosov s Španijo. Neprepričljivo je izjavil da jih »Španci zalagajo s pomarančami, z vinom in drugimi pridelki, v zameno za naše blago.«
Stalin je predlagal, naj se da vprašanje v pretres zunanjim ministrom. Nemara se je Trumanova vznemirje-
nost polegla, mogoče se je hotel kratko malo ogniti prepiru; privolil je, da posredujejo sporno vprašanje ministrom.
Zadevo rešijo ministri
Churchill: »Temu oporekam. Zdi se mi, da je to zadeva, ki jo je treba poravnati v tej dvorani.«
Stalin: »Seveda, poravnali jo bomo tukaj, vendar naj jo pred tem preučijo ministri.«
Truman: »Tudi jaz nasprotujem temu, da bi zadevo najprej pretresli naši zunanji ministri.«
Churchill: »Zadeva se mi zdi neizpodbitna; to je načelno vprašanje, namreč vmešavanje v domače zadeve druge dežele.«
Stalin:	»To ni domača zadeva;
Francova vladavina j 6 mednarodna nevarnost.«
Churchill: »To lahko reče vsakdo za katerokoli vladavino.«
Stalin: »Ne, v nobeni državi ni take vladavine, kot je španska ...«
Churchill: »Lahko bi obsodili Portugalsko, ker ima diktaturo.«
Stalin: »Francov režim je postavljen od zunaj ...«
Churchill: »Ne morem svetovati parlamentu, naj se vmeša v španske notranje zadeve...«
Truman: »Zelo bi me veselilo, ko bi se strinjali, da zadevo izročimo v poprejšnji pretres zunanjim ministrom.«
Stalin: »... Stvar je mogoče ublažiti ... Naj zunanji ministri nekoliko tuhtajo, kako bi to oblikovali.«
Churchill: »Načelno se še vedno ne strinjam, da bi morali o tem vprašanju izdati skupen razglas.«
Truman je predložil, da bi se k temu morda vrnili pozneje. Stalin je spet predložil, naj posredujejo ministrom. »Prav pri tem,« je zanosno rekel Churchill, »ne pridemo skupaj.«
Truman: »Gremo na naslednje vprašanje.«
Vprašanje Francove Španije so nazadnje uredili zunanji ministri. Po ne-
utrudljivem prerekanju so se domenili za izjavo, ki Francove vladavine sicer ni obsodila, vendar odločno ni hotela povabiti Španije, naj se pridruži Združenim narodom, ker je bila njena vlada »ustanovljena s podporo sil osi«.
Veliki trije so v teh prvih dnevih potsdamske konference položaj često otipavali. Pri tem so trčili ob odpor, spoznali so ga in ga — razen Churchilla — spoštovali.
Otipavanje
na zahodnem območju
Postopoma so se pokazali megleni obrisi nasprotnih si vplivnih območij. Naslednji dan, v petek, 20. julija, se je začelo novo otipavanje — na zahodnem območju, med Churcillom in Trumanom.
Predsednik je svoja zaveznika še enkrat pozval, naj sprejmeta njegov predlog, da povabijo Italijo k Združenim narodom. Stalin se je ves dobrohoten in pripravljen sodelovati strinjal in rekel, da si želi le, da bi »poleg vprašanja Italije obravnavali še Romunijo, Bolgarijo in Finsko.« Truman je odvrnil, da se »glede tega z generalisi-mom Stalinom docela strinja«.
»Mi na italijansko vprašanje ne gledamo docela tako kot moja tovariša,« je oznanil Churcill. Čeprav ministrski predsednik tega ni povedal, je bila Britanija že nekaj časa sprta z Ameriko. Poleti 1944 italijanski levičarski odbor narodne osvoboditve, ki ga je vodil konservativec Ivanoe Bonomi, ni hotel sodelovati z vlado Pietra Bodoglia, Churchill je podpiral Bodoglia, Roosevelt Bonomi j a. Ustanovili so nov italijanski ministrski svet, v katerem Bodoglia ni bilo. Jeseni 1944 je Roosevelt dal Italiji 100 milijonov posojila in Bonomi je Američanom povedal, da si Italija išče vodnika »v Združenih državah bolj kot kje drugje«. Potem je Bonomi jev ministrski svet zbezljal v politični kaos, značilen za Italijane. Ne-


mm
mmm
"L'M
Pokol 9. avgusta lani
ter manj kot sto kilogramov posušenih rib. To je vse. Od decembra smo že brez mleka. Naše ženske iščejo po gozdu žuželke, s katerimi hranijo otroke, ki ne morejo jesti ovsene kaše. Smo brez soli, nimamo dovolj krožnikov, da bi razdeljevali hrano, nimamo posode, da bi hrano pripravljali, nimamo lopat, da bi obdelovali zemljo. Smo tudi brez žebljev in desk, da bi zbili krste, v katerih bi morali pokopavati mrtvece; od oktobra lani je v taborišču umrlo 150 ljudi.«
V taborišču ni nobenega zdravnika. Samo skupina bolničarjev-prostovolj-cev je tam. Vsi so do kraja izčrpani. Nemočni so pred paraziti, nemočni pred zastrupitvami, pred kačjimi piki in pred težavnimi porodi. V improvizirani lekarni, nameščeni v eni od dveh zgradb, ki sta za bolnišnico in opremljeni z železnimi vojaškimi posteljami, je samo še 60 kilogramov najbolj nujnih zdravil. Bolničar Rogers mi je sestavil spisek najnujnejših zdravil, ki jih potrebujejo. Cel list iz šolskega zvezka je popisan:	od brizgalk za
injekcije do dezinfekcijskih praškov, od penicilina do čistega alkohola in povojev.
»Od oktobra, ko je bilo taborišče odprto, nas ni obiskal še noben predstavnik kake mednarodne organizacije,« pripoveduje Joseph Chimurenga. »Vse, kar imamo, pripeljejo na tovornjaku predstavniki mozambiške vlade
kaj časa je bilo videti, da drži zadevo v rokah Britanija, in Churcillu so se obudile sanje o tem, da bi vodil zahodnoevropski blok. Vendar zaloge Velike Britanije niso mogle podkrepiti Churchillovih diplomatskih ciljev, naj se jih je loteval še tako premeteno, štiri petine pomoči so prihajale od Združenih držav; še več je je bilo obljubljene od Uprave združenih narodov za pomoč in obnovo. Združene države so — kot je bil pravkar rekel Byrnes Molotovu — v Italijo poslale nekaj sto milijonov dolarjev, še več pa je bilo na poti.
Churchill je hotel Trumana posvariti: Amerika naj Britanije rajši ne privija preveč, ali pa ji bo začel ministrski predsednik metati polena pod noge. Začel je maratonski govor. »Meseca junija 1944 nas je Italija napadla,« je rekel Churchil, »v času, ko nam je grozila invazija. V Sredozemlju smo izgubili veliko vojnih in trgovskih ladij. Imeli smo velike izgube na kopnem, na severnoafriški obali ... Brez kake pomoči smo morali v abesinsko vojno... Posebne eskadrilje italijanskih letal so letale bombardirat London. Treba je tudi omeniti, da je Italija povsem neupravičeno napadla Grčijo... Vse to se je dogajalo, ko smo bili docela sami.«
Ce bi predsednika ne ganilo, kako se je Britanija sama upirala in trpela hude izgube, potem bi Churchill zagrozil, da bo spodkopal Trumanov položaj glede demokratičnih uprav. »Pripominjam tudi, da zdajšnja italijanska vlada . nima demokratičnega temelja, saj ni posledica svobodnih in neodvisnih volitev. Sestavljajo jo le politične osebnosti (z ameriško podporo), ki se oklicujejo za voditelje različnih političnih strank.« Za primer, da bi ta zbodljaj ne našel pravega mesta, je Churchill zastavil še nekaj vprašanj, ki jih je bilo treba urediti, na primer »prihodnost italijanskega ladjevja, italijanskih kolonij« — in reparacije.
Da pa bi se Trumanu ne zdelo, da ga bo z lahkoto ukrotil, je Churchill zastavil še nekaj vprašanj, ki jih je
ali pa vojaki mozambiške vojske. Taborišče straži oddelek mozambiške armade. Nameščen je kakih 600 do 700 metrov od taborišča, šteje 18 mož, imajo pa protiletalsko baterijo ter pehotno orožje. Radi bi, da bi mozambiška vlada dovolila predsedniku ZIPA (osvobodilna armada Zimbabweja), da bi obiskala taborišče. Nekateri begunci bi radi zvedeli, kako priti v vojaška taborišča, kjer bi se izurili za bojevnike. Drugi bi radi zvedeli, kako je z njihovimi sorodniki, ki so v vrstah ZIPA.«
Več begunk iz taborišča me je prosilo: »Ko boste prišli v Maputo, povejte vladi, naj pusti našim fantom, da oridejo v taborišče, da bi se z njimi lahko pogovorili in zvedeli novice o svojcih.« Joseph Chimurenga pa pove: »Po pokolu v Nyazoniji se zavedamo, da prav nikjer nismo več varni. Vami bomo šele, ko se bomo kot gverilci in bojevniki lahko vrnili domov. Ljudje tukaj nimajo kaj izgubiti, ker so vse že izgubili. Starši so izgubili svoje otroke na minskih poljih ob meji, in otroci so tam izgubili svoje starše. Veliko jih je, ki bi radi postali bojevniki.
»Ničesar nimamo. Otroci jedo žuželke, da ne bi pomrli. lan Smith pa pravi, da smo teroristi. In ko nas pobija z orožjem, ki ste mu ga prodali vi, Evropejci, vas to prav nič ne gane, ker smo pač črnci ...«
Renč Baekmann
bilo treba urediti, na primer »prihodnost italijanskega ladjevja, italijanskih kolonij« — in reparacije.
Da pa bi se Trumanu ne zdelo, da ga bo z lahkoto ukrotil, je Churchill nenadoma nehal govoriti v imenu celotnega britanskega imperija in je poudaril kako neodvisni so dominioni. »Reči moram, da določb ob vdaji ni podpisala le Velika Britanija, marveč tudi druge države britanskega imperija; podpisali so jih dominioni — Avstralija, Nova Zelandija in drugi, ki so imeli izgube med vojno.«
Na koncu Churchillovega govora je Truman molče obsedel — in prepustil Stalinu, da odgovori ministrskemu predsedniku.
»Zdi se mi,« je mimo rekel Stalin, »da gre pri Italiji za ozire visoke politike.«
Potem je Stalin Churchillu razložil, kaj je »visoka politika«. »Naloga velikih treh je, da pretrgajo zvezo med satelitnimi državami in Nemčijo kot glavnim izvirom napadalnosti. Pri tem imamo dve poti. Prva je raba sile. To metodo uspešno uporabljamo, zavezniške sile so v lit ali ji pa tudi na ozemlju drugih držav. Ampak ta metoda sama po sebi ni dovolj, da bi ločili Nemčijo od njenih soudeleženk... Zatorej je vredno opustiti metodo prisile in v teh deželah zbol j Sevati položaj. Zdi se mi, da je to — če se ozremo v prihodnost — edini način, kako te dežele zbrati okrog nas in jih za vselej odtegniti Nemčiji.
To šteje pri visoki politiki. Nobeno drugo načelo, kot sta maščevalnost in povračilo, ne pride več v poštev.«
In potem Je Stalin, gledaje čez mizo svoja zaveznika, povedal kaj pri visoki politiki šteje, najsi med Rusijo in vzhodno Evropo, Rusijo in Zahodom ali Britanijo in Ameriko:
»Želja po maščevanju ali povračilu ali sovraštvo zaradi pretrpljene škode je v politiki zelo slaba vodnica. Zdi se mi, da bi moralo človeka pri politiki voditi to, v kakšnem razmerju so si sile.«
sobotna, priloga
32. stran
26. marca 1977
ru si
Ru ši je psevdonim pisatelja Zao Pingfuja. Rodil se je leta 1901 in se izšolal za učitelja. Ze zgodaj se je priključil novemu književnemu gibanju. Po vstaji kmetov v rodni deželi Nin-ghaj, je odšel v Šanghaj, kjer je postal član Legije levičarskih pisateljev in prepovedane komunistične partije. Januarja 1931 je bil aretiran in na skrivaj usmrčen. Njegove zgodbe označu-jejo takratno obdobje. Izražajo nezadovoljstvo spričo družbenih razmer in podrejene vloge preprostih ljudi. Mati je samo ena izmed takšnih zgodb. Zenska v njej doživlja nekaj za tisto obdobje povsem vsakdanjega. Proti svoji usodi pa se ne bori, ker jo kot takšno sprejema.
Njen mož je trgoval z usnjem. Manj se je ukvarjal s poljdeljstvom, in še to le spomladi, ko je pomagal presajati riževa semena. Česarkoli se je lotil, se je obrnilo proti njemu; dolgovi so se iz leta v leto kopičili. Začel je uživati opij, se vdajati pijači in kockanju. Takšno življenje ga je spremenilo v grobega, krutega človeka. Bedno življenje mu je poleg vsega prineslo še bolezen, ob kateri je postala njegova koža izsušena, rumenkast or j ava, celo beločnici v očesih sta bili rjavi.
Nekega dne je rekel ženi: »Nič ne pomaga. Ob tem životarjenju bova morala kmalu prodati še lonce. Ti boš morala poskrbeti, da se življenje uredi. Nesmiselno je, da ostaneš tu in stradaš z menoj.«
»Jaz?« je topo vprašala. Sedela je ob štedilniku in v naročju dojila otroka, starega tri leta.
»Da, ti« njegov glas je zaradi bolezni zvenel šibko. »Zastavil sem te.«
»Kaj?« se je skoraj onesvestila. Hlastal je za zrakom, ko je nadaljeval: »Kopljeva se v dolgovih. Iz obupa sem se hotel pred nekaj dnevi že utopiti v ribniku, pa nisem imel moči. Ravno takrat sva se videla z gospo šen, izpovedal sem se ji in jo prosil, naj si zame izposodi nekaj denarja. Povedala mi je, da pozna gospoda, ki išče žensko, da bi mu rodila sina. S prvo ženo ne moreta imeti več otrok in hočeta sedaj najeti žensko za dobo treh ali štirih let. Za to sta pripravljena plačati osemdeset do sto dolarjev. Gospa šen je rekla, da bi ti bila primerna. Vprašala me je za privoljenje in me prisilila, da sem soglašal z njo, čeprav s solzami v očeh.«
Molčala je, bila je prepadena, ko je mož s povešeno glavo in slabotnim glasom’ nadaljeval: »Gospa šen je bila danes tam. Dogovorila se je za datum — osemnajstega, kar je že čez pet dni.«
žena je trepetala po vsem telesu. S težavo se je prisilila, da je iztisnila iz sebe: »Zakaj mi nisi prej povedal?«
»že včeraj sem hodil okrog tebe, pa ni in ni šlo iz mene. Malo premisli vse skupaj. Ce nama ti ne odpreš poti, bo konec z nama.«
»Prekletsvo! Ali ni... ni nobene druge rešitve, ti, Cunabajev oče?« Cu-nabao je bilo ime otroku, ki ga je privijala k sebi.
»Nobene, če hočeva ostati živa.«
»Ali si pomislil vsaj malo na Cuna-baja? Šele tri leta je star in potrebuje svojo mamo.«
»Dovolj je že star, da ga odstaviš od prsi. Sam bom skrbel zanj.« Zbežal je iz hiše, ko ga je začelo dušiti ihtenje.
V spomin se ji je prikradel dogodek. Pred enim letom je rodila hčerko in po porodu obležala na postelji kot mrlič. Samo, mrlič bi bil v enem kosu, ona pa se je počutila, kot da bi ji bili vsi udi iztrgani iz telesa. Novorojena deklica je ležala na tleh, na kupu slame, ter glasno kričala in krilila z ročicama. Trudila se je, da bi vstala in umila otroka," njeno telo pa je ostalo
izdajalsko prikovano na posteljo. Lahko je samo opazovala svojega moža, svojega krutega moža, kako je z rdečim obrazom položil čeber vrele vode poleg otroka. »Ne, nikar!«, je kriknila s poslednjimi močmi. Brez premisleka je moški, ki je bil divjak že pred svojo boleznijo, vzel novorojenega otroka v svoje rjavkaste roke in ga porinil v vrelo vodo. Razen mehurčkov na vodi in cvrčanja, ko je meso spekla voda, od male deklice ni bilo glasu. Zakaj ni zajokala? Zakaj je sprejela svoj krivični konec tako tiho? Spomin na ta dogodek ji je posušil solze.
Cunabao se je prisesal k njenim dojkam, jo pogledal in začebljai: »Mami, mami.«
Večer pred odhodom je sedela v najtemnejšem kotu sobe, v kateri je medlo brlela oljna svetilka. Objemala je Cunabaja in prislonila svoj obraz k njegovi glavici. Njene misli so bile daleč proč, še sama ni vedela kje. Polagoma so se vrnile nazaj k sinu. »Cunabao, Cunabao,« je nežno vzdihnila, »mami bo jutri odšla.«
»A?« otrok ni razumel pomena materinih besed in se ji je smehljal.
Obrisala si je solze: »Mami ne bo prišla nazaj, cela tri leta ne.«
»Kam pa greš, mami? Ali v tempelj?«
»Ne, k družini Li, več kot deset milj proč.«
»Jaz grem s teboj.«
»Ne moreš, ljubček. Ostal boš doma pri očku. On bo pazil nate. Lahko boš zlezel k njemu v posteljo in se bosta skupaj igrala. Bodi priden fantek in ga ubogaj! Potem pa, čez tri leta...
Otrok jo je ves nesrečen prekinil: »Tepel me bo.«
»Ne bo te, ne, nikoli več!« Pogladila ga je po čelu, na katerem je bila že zaceljena brazgotina, ki mu jo je zadal oče z ročajem lopate. Udaril ga je tri dni zatem, ko je umoril njegovo novorojeno sestrico.
Vstopil je njen mož in potegnil nekaj iz svojega žepa. »Tu imam 70 do larjev, ostalih 30 bodo izplačali, ko boš tam deset dni. Nosači bodo prišli pote z nosilnico takoj po zajtrku.«
Tisti večer ne ona ne njen mož nista večerjala.
Jutro je bilo spomladansko zvežem nosači so prišli že zgodaj. Prišla je tudi gospa Šen, ženitvena posredovalka. Korakala je po sobi in namigovala otrokovemu očetu, da je prišla po denar. Potem se je obrnila k ženski, ki ie stiskala k sebi otroka: »Pametno bi bilo, če bi pohitela in se pripravila za pot.« ženska jo je pogledala, kot bi j.i hotela povedati, da noče iti, da bi raje do smrti stradala doma.
Besede so ji bile že na ustnicah. Gospa šen jih je razbrala, čeprav ne slišala. Stopila je k ženski in jo s sladkobnim nasmeškom bodrila: »Ti neumno dekle, kaj pa ti tako življenje lahko nudi?«
Med brisanjem solza, ki so ji privrele na obraz, se je tiho oglasila: »Ampak ne morem prenesti tega, da zapuščam Cunabaja.«
»Zanj ti res ni treba skrbeti, saj je star že tri leta. Ce se boš potrudila, boš imela tam še enega otroka ali dva. Potem bo vse v naj lepšem redu.«
Nosači pred hišo so postajali nestrpni in nejevoljno godrnjali: »Saj ni nobena zardevajoča nevesta, zakaj potem vse to jokanje ...«
Gospa šen ji je odvzela Cunabaja. Otrok je začel kričati in se z vsemi močmi otepal.
Sedla je v nosilnico in prosila: »Peljite ga noter, dežuje!« Njen mož je z glavo med rokama nepremično sedel na klopi in molčal.
Prva jo je pozdravila ženska debelušnega obraza, iz katerega so zrle pronicljive oči. To mora biti prva žena, je premišljevala, ko je zaslišala vprašanje: »Imaš še kaj v nosilnici?«
»Ničesar.«
Približal se jima je moški s podolgovatim obrazom in si temeljito ogledal svojo najeto ženo. Z nasmejanim
georg friederich jonke
Georg Friedrich Jonke pripada najmlajši skupini avstrijskih pisateljev, ki danes sooblikujejo in določajo sodobno nemško književnost. Tako je tudi zanj značilna tematizacija jezika: njegova moč in strategija; zgodba na-staja šele posredno, po načelih notra• nje logike jezika Jonke se je rodil v Celovcu 1946. leta in je sprva objavljal v revijah Manuskripte in Protokolle. Izdal je že več knjig, npr. Geometrijski domovinski roman, Ogled rastlinjaka, Začetek obupa.
Včeraj zvečer se je moj oče razgledoval s strehe naše hiše.
obrazom jo je nagovoril: »Zgodaj si prišla. Tvoja obleka je premočena.«
Ni se zavedala, kje je. Edino, o če mer je premišljevala, je bil njen stari dom in pri tem je bolestno pogrešala Cunabaja. Razumela je, da bi morala biti vesela treh let dobrega življenja pred seboj. Nova družina in novi mož, ki jo je najel — vse je bilo boljše od prejšnjega. Učenjak z uglajeno govorico je bil dober in prijazen moški in celo prva žena je bila videti bolj prijazna, kot je pričakovala.
Sedela je pri dolgi mizi iz češnjevega lesa; takšne mize ni bilo v njenem domu. Z meglenimi očmi je strmela vanjo, ko se je nasproti nje usedel učenjak in jo vprašal: »Kako ti je ime?«
Ni odgovorila, tudi nasmehnila se ni — vstala je in stopila proti postelji. Sledil ji je in se hahljal: »Ali ti je ne rodno? Mar pogrešaš moža? Sedaj sem jaz tvoj mož.« Tiho se je zasmejal in jo pocukal za rokav. »Potolaži se. Vem da ti manjka tvoj otrok, kajne? No . .« Ne da bi dokončal, se je spet zasmejal in odvrgel svoje dolgo oblačilo.
Minilo je osem mesecev in na zimo si je namesto riža zaželela rezancev m sladkega krompirja, nato je hotela juho z ravioli, se je prenajedla in ji je /e sama misel nanjo povzročala slabost. Učenjak se je nenadoma zavedel, da vse te spremembe nekaj naznanjajo. Od tedaj naprej se je smehljal po cele dneve in skušal ugoditi vsem njenim željam. Ob večerih je vsem večkrat prebiral iz Knjige pesmi.
»Gospod,« se je oglasil eden izmed najetih delavcev, »saj ne nameravate delati uradnih izpitov — zakaj potem to prebirate?« Učenjak si je pogladil lica in z nasmeškom odgovoril: »Ali poznaš radosti življenja? O — ,noči v nevestini kamri in enem imenu na seznamu uspešnih kandidatov'? Ali poznaš pomen teh dveh stihov? Prešel sem že skozi ta del poti v svojem življenju in sedaj imam nekaj, kar me še bolj osrečuje.«
Prva žena je v neizmernem ljubosumju opazovala vsak učenjakov gib. Ko je zvedela, da je nova žena noseča, je bila najprej zadovoljna, ko pa je videla, s kakšno gorečnostjo hodi okrog nje učenjak, je zamerila sama sebi, da ni sposobna roditi še enega otroka. Novi ženi je nalagala vedno več služabniških opravil, neprijazno se je posmehovala njenemu slabemu počutju, češ da je postala visoka in vsemogočna, odkar se je vselila v učenjakovo hišo. Prepričana je bila, da v svoji hiši ni bila tako razvajena, verjetno je morala tudi med nosečnostjo prosjačiti za hrano kot noseča vlačuga.
Potem ko je slišala vse te žaljive opazke, se je ženska umaknila v spalnico še pred večerjo in tam tiho hli pala. Učenjak, besen zaradi jezikanja
Na streho naše hiše se je povzpel.
Z na vzhod obrnjenega okna prvega nadstropja.
Najprej je iz na vzhod obrnjenega okna pokazal svojo glavo.
Nato je naslonil svoje komolce na okensko polico, tako da so postala vidna njegova ramena
Nekaj časa je gledal z na vzhod obrnjenega okna proti vzhodu.
Nato je njegov, po opravljenem dnevnem delu zadovoljni izraz obraza nenadoma otrpnil.
Na njegovem čelu so izstopile gube, obrvi je povlekel od zrkel, veke je bolj približal zenicam, napel kožo solznih mešičkov, lica razpotegnil do oči, razprl za pet milimetrov svoje ustnice, jih razširil, zenice s premikanjem leč pod šarenico izostril.
svoje prve žene, je od jeze trepetal po vsem telesu: »Moj bog,« je vzdihoval, »predober sem bil z njo. V vseh tridesetih letih zakona je nisem niti enkrat udaril, še s konico nohta se je nisem dotaknil. Zato je sedaj tako nemogoča, kot cesarica.«
Sklonil se je k svoji novi ženi in jo tolažil: »Ne joči, ne joči... Pusti jo, naj kar bevska. Takšna je, kot razvajena kokoš, ki ne prenese, da bi še kdo valil jajca. Ce mi boš tokrat rodila sina, ti bom podaril dva dragulja — zelen žadast prstan in še belega ...«
Ni dokončal, ker ni mogel več prenašati posmehljivega smeha svoje prve žene, ki je odzvanjal skozi vrata. Naglo se je slekel, zakopal glavo pod odejo in se približal njenim prsim: »Imam belo žadasto ...«
Njeno telo je bilo iz dneva v dan bolj nabreklo in doseglo je že tolikšno velikost, da je starejša ženska končno le najela babico. Začela je čelo izdelo vati otroška oblačilca, seveda le takrat, ko so jo lahko videli drugi ljudje iz soseščine.
Prišel je jesenski dan, hladni vetrovi so pihali po tem podeželskem mestu. V hiši je vladalo razburjenje in zmeda. Učenjak je zaskrbljeno korakal po dvorišču in pogledoval proti zaprtim oknom sobe, odkoder se je slišalo stokanje porodnice; najdalj pa je zrl navzgor proti soncu, ki ga je zakrival oblak.	^
Večerni somrak se je začel zgoščati in sobo so razsvetljevale luči, otrok — fant — je bil rojen. Učenjak, ki je sedel v kotu sobe, je od sreče ihtel. Nikomur v hiši ni bilo do večerje. Starejša žena je naročala služabnikom: »Ne smemo povedati drugim, da je fant, ker bi to odvrnilo od njega srečo. Ce vas bodo spraševali, recite, da je deklica.«
S smehljaji na obrazih so vsi prikimavali.
Učenjak si je belil glavo z iskanjem primernega imena za otroka, pa mu izbira ni šla od rok. Po njegovem bi moralo biti ime takšno, da bi prineslo otroku srečo. Iz njega bi se moralo tudi razbrati, da je bilo njemu samemu dano imeti sina na stara leta.
Nekega dne, ko je držal v rokah svojega trimesečnega sina, je zopet listal po knjigi, da bi našel pravo ime. Otrokova mati, zatopljena v daljne misli, se je oglasila: »Mislim, da bi ga morali imenovati Jesenski zaklad. Dajmo mu ime Jesenski zaklad.«
»Da,« je takoj pritrdil učenjak, »star sem že čez petdeset let, v jeseni življenja sem in otrok se je rodil jeseni. Jesenski zaklad je pravo ime.«
Pohvalil je otrokovo mater in pripomnil, da je študij neuporaben in inteligenca prirojena, ženska je sklonila glavo in z žalostnim nasmeškom zati-
Nato je moj oče razširil svoje podlahti, naslonil dlani na okensko polico, z razširjenimi rokami in telesom izoblikoval dve vdolbini, skozi vdolbini porinil nogi eno za drugo, medtem ko je roki umaknil z okenske police, z nogama zabingljal zunaj po zidu naše hiše, nato pa zadnjico potisnil na okensko polico, nekaj trenutkov sedel na okenski polici, potem skočil na streho, ki pokriva njegovo delavnico, kar je na dolgo odmevalo v mraku, se kot odmev odbilo od hribov, potem so se odprla vsa okna v naši okolici, pokazale so se glave z vprašujočimi pogledi, ki so odslikovale okrogle sence na okenskih okvirih, ki so se parabolično raztezale in združevale, glava je vpraševala drugo glavo z okna na okno, kaj vendar tukaj tako odmeva, skoz mrak, dokler niso izvedele, da je bil samo moj oče, ki je skočil na pločevinasto streho svoje hiše, moj oče je nekaj časa stal na pločevinasta strehi nad svojo delavnico, nato dvignil svoji roki proti severni strani, se s prsti dotaknil površine strehe, se oprijel s prsti roba ravne površine na naši hiši, povlekel svoje telo, si pri tem pomagal z nogami, tako da je svoje podplate zataknil za napušč, s svojimi nogami splezal na okensko polico na sever obrnjenega okna, svoje lakti naslonil na rob strehe, povlekel svoje telo navzgor, da so bili njegovi boki v višini roba, nato je svoje levo koleno potegnil gor, potegnil do strešnega roba, ga oprl na rob, svoj zgornji del telesa pa zravnal, levo nogo zvil, do prsi, iztegnil, desno nogo povlekel, njegova ramena so oplazila apneni zid, vo-
doravno površino strehe, in potem je stal pokonci na ravni strehi.
Gledal je proti severu, jugu, vzhodu, zahodu. Njegov pogled je orisal krog, počasi od severa čez vzhod in nato na zahod. Ko je bil njegov pogled obrnjen na vzhod, je njegov obraz za nekaj trenutkov otrpnil, njegove oči se so verjetno zazrtle v neko točko v okoliški pokrajini, položil je dlani na zunanji strani svojega Obraza, tako da se je zapestje roke na mestu, kjer roka začne prehajati v podlaket, dotikalo ličnic in so njegovi konci prstov dosegli zgornjo mejo senc, tako da je iz delov svoje roke v obliki polkrožne razmaknjene kratke cevi dal svojemu pogledu prosto pot.
Dolgo je vztrajal v tem položaju, lakti roke držal na senceh kot plašnice.
Nato je še dolgo strmel proti vzhodu in najbrž, kot trdijo, videl, kako se v predgorju dviga dim
Videti je bilo, kako se črni obris mojega očeta odbija od večernega neba.
Nepremičen.
V tem trenutku je imela njegova postava obliko stolpa, ki je nenadoma zrasel na strehi naše hiše.
Moj oče je nato spustil roki, svojo levo roko naslonil na strešnik, skl j učil svoje telo, se vrgel, se vrgel, moj oče je padel s strehe naše hiše, zlomil si je tilnik in bil na mestu mrtev.
Kaj bi takrat moj oče zares lahko videl, ne ve nihče.
Prevedla Lučka Jenčič
rala v sebi solze. »Prišlo mi je na misel samo zato, ker pogrešam Cunabaja.«
Jesenski zaklad je doraščal v otroka, ki je bil očarljivo povezan s svojo materjo. Učenjakova prva žena se je pretvarjala, da ljubi otroka, kot bi bil njen, dečkove velike oči pa so zrle vanjo kot v tujca. Učenjak je oboževal svojega sina, zato je predlagal svoji prvi ženi, da bi plačala še sto dolarjev in odkupila žensko za vedno.
Zabrusila mu je kratek odgovor: »Ce jo nameravaš kupiti, boš moral najprej zastrupiti mene.«
»Samo pomisli na ubogega otroka, brez matere bo!«
»Ali ne štejem jaz kot njegova mati?« ga je sladko vprašala, vendar z ledenim nasmeškom na ustnicah.
Otrokovo mater sta težili dve nasprotujoči si čustvi. Na eni strani besedi ,tri leta', ki sta bili vedno navzoči v njenih mislih. Ta tri leta se bodo kmalu iztekla, bila so to lepa leta, čeprav je živela kot služabnica. Poleg tega pa je bil Cunabao v njeni domišljiji tako živahen in Čudovit kot Jesenski zaklad poleg nje. Kljub temu, da ne bi mogla zapustiti Jesenskega zaklada, bi bilo še huje, če bi izgubila Cunabaja Na drugi strani pa bi rada za vedno ostala v tej hiši, saj Cunabajev oče gotovo ne bo več dolgo živel, bolan kot je. Takrat bi lahko prosila drugega moža, da bi ji privedel Cunabaja.
Učenjak je sčasoma spremenil svoje načrte. Nameraval je poslati po gospo šen, da bi podaljšal pogodbo še za tri leta.
»Ko bo Jesenski zaklad star^ pet let,« je prepričeval svojo prvo ženo, »bo lahko brez svoje matere.«
»Sama lahko vzgajam in pazim na otroka. Se mar bojiš, da bi ga poskusila umoriti?«
Učenjak se je jezen obrnil in odhitel stran, sledil pa mu je ženin glas: »Ta otrok je bil rojen tudi zaradi mene. Jesenski zaklad je moj. Omrežila te je. Postal si že tako senilen, da ne moreš več zbrano misliti. Kako dolgo pa misliš, da boš še živel? Eno je gotovo, jaz že ne bom delila istega prostora z njo v družinskem templju!«
Za dečkov prvi rojstni dan, je družina priredila veliko gostijo. Prišlo je okrog štirideset gostov z darili in željami za velik uspeh in dolgo življenje otroku. Gostiteljev obraz je žarel, kot bi barva sončnega zahoda odsevala na njegovih licih.
V medli svetlobi mraka, je na dvorišče prišel še en obiskovalec. Vse oči so se uprle vanj. Bil je bedni kmet v zakrpani obleki in z zaraščenimi lasmi; pod roko je stiskal v papir zavit sveženj. Gostitelj ga je osuplo pozdravil in ga vprašal po imenu Njegov momljajoči odgovor ga je zmedel, nato ga je preblisnilo, da je to trgovec z usnjem. Obiskovalec je odvil darilo, ki ga je prinesel — štiri podobice iz posrebrenega bakra, ki so predstavljale JDolgo življenje*.
Učenjak ga je povabil, naj se jim pridruži pri pojedini. Drugi gostje so ga prezrli in si med seboj prišepeta-vali. Jedača in pijača pa je vse spravila v dobro voljo. Bilo je že pozno, ko so gostje popili zadnjo čašo riževega vina, izmenjali vljudnosti in s svetilkami odšli v parih ali v troje v noč.
Trgovec z usnjem se je napotil proti temnemu kotu verande, da bi govoril s svojo ženo.
»Zakaj si prišel?«
»Ne zato, ker bi hotel; nisem imel izbire.«
»Povej mi, kako je Cunabao.«
»Saj, ravno zaradi njega sem pri-
šel.«	_	.
Vznemirila se je: »Zaradi Cunabaja?«
»že od prejšnjega poletja naprej je bolan. Nisem imel denarja za zdravnika, in če mu ne bova pomagala, se zna zgoditi, da bo umrl. Vsaka minuta šteje. K tebi sem prišel po denar.«
Imela je občutek, kot da jo z vseh strani praskajo mačke, da jo grizejo od znotraj ter ji žvečijo Srce. Stiskalo jo je, da bi zajokala, toda to je bil dan, ko so vsi želeli dobro Jesenskemu zakladu, le kako bi mogla ona sprevmiti njihove dobre želje s solzami.
»Tudi jaz sem brez denarja. Dajejo mi po dvajset centov žepnine na mesec, ki j.ih porabim za otroka. Kaj naj storiva? Počakaj! Pogledat grem, če si lahko sposodim zanj kaj denarja.«
Tri dni kasneje jo je učenjak vprašal: »Kje imaš prstan iz zelenega žada, ki sem ti ga podaril?«
»Možu sem ga dala. Nesel ga je v zastavi j alnico.«
»Toda, posodil sem ti pet dolarjev,« se je jezil učenjak.
»Pet dolarjev ni bilo dovolj.«
»Vedno si imela rajši prvega moža in sina,« je vzdihnil, »ne glede na to, kako dober sem s teboj. Hotel sem te obdržati še za dve leti, sedaj pa mi slim, da je pametneje, če oddideš že spomladi.«
ženska je začela hujšati. V njenih očeh se je pojavila topost, vseskozi je mislila na Cunabaja. Oprezala je za prijatelji iz svoje vasi ali obiskovalci, namenjenimi tja, da bi ji prinesli novic. Tako si je želela slišati: Cunabaju je bolje. Ponoči je stiskala k sebi Jesenski zaklad in jokala. S tem ga je prestrašila, da je še sam začel vreščati.
»Zakaj mu delaš to, zakaj?« jo je zasliševal učenjak.
Konec zime so ptice, ki so se že zbirale, da bi odletele, ves čas žvrgolele pod njenim oknom.
Najprej je odstavila od prsi otroka, nato je taoistični duhovnik začel svečani obred. Ločitev, dokončna ločitev matere in otroka je bila odločena.
Ko je tisto jutro ženska poslednjič oblačila Jesenski zaklad, so solze polzele po njenih licih, otrok pa je vzklikal: »Tetica, tetica« — prva žena mu je dovolila, da kliče svojo pravo mamo samo ,teta', njo pa je moral imenovati ,mami‘. Med ihtenjem mu je odgovarjala. Morala bi mu nekaj reči, kot: na svidenje, moj ljubi sin, tvoja mamica je bila vedno dobra s teboj in ti moraš biti dober do mene in me moraš pozabiti. Toda teh besed ni mogla izgovoriti. Vedela je tudi, da otrok, star komaj poldrugo leto, tega ne bi razumel.
Učenjak se ji je tiho približal in ji v roko stisnil dva dolarja.
Slišala je dečkov jok, ko je stopila čez prag glavnih vrat. še vedno ga je slišala, ko je začela stopati po cesti, dolgi deset milj.
Cesta, razgreta od vročega sonca, se ji je zdela brez konca. Prehodila je že pol poti, ko ni mogla več naprej. Poklicala je kmeta, ki je delal na polju. »Stric, ali mi lahko priskrbite nosilnico?«	„ ,
»Ali si bolna?« jo je vprašal.
»Da.«	-	_ _ .
Starec je ni več spraševal, odšel je po nosilnico in dva nosača. Bil je čas presajanja riža, zato v njegovi vasi niso mogli pogrešati ponjave, da bi prekrili nosilnico.
Sredi popoldneva se je nepokrita nosilnica po ozki in umazani poti približala vasi. Ne njej je ležala ženska srednjih let z nagubanim obrazom, po dobnim posušenemu listu zelja. Oči je imela od izčrpanosti na pol zaprte in njeno dihanje je bilo komaj zaznavno.
Ljudje ob cesti so s pomilovanjem v očeh osuplo strmeli vanjo, otroci pa so med kričanjem sledili nosilnici.
Eden izmed otrok v gruči je bil Cunabao. Tudi sam je kričal na ves glas. Ko pa so nosači zavili proti njegovemu domu, je nejeverno obstal, ženska je pri vratih svojega doma izstopila iz nosilnice. Njene oči so bile preveč zamegljene, da bi lahko prepoznala v šestletnem fantku, oblečenem v razcapane cunje in z zaraščenimi lasmi, ki ni bil večji kot pred tremi leti, svojega Cunabaja. Nenadoma je izbruhnila v jok .in poklicala: »Cunabao!«
Otroci so se zdrznili, Cunabao pa je prestrašen stekel v hišo in se skril v
očetovo sobo.	_ . _
ženska je sedela v mračm sobi ze zelo dolgo. Z možem nista govorila. Popolnoma se je že stemnilo, ko je končno privzdignil prej povešeno glavo in ji rekel: »Pripravi obed.«
Tiho mu je odgovorila: »Kozarec za
riž je prazen.«
Grenko se je zasmejal. »Zares si živela med gospodo. Riž je v tisti cigaretni škatli.«
Obrnil se je proti njenemu sinu: »Spal boš pri svoji materi, Cunabao.« Cunabao se je stiskal v niši in jokal. Mati se mu je približala in ga nežno klicala, ko ga je hotela pobožati, se ji je izmaknil.
»Udaril te bom, ker si jo tako hitro pozabil,« se je razjezil oče.
S široko razprtimi očmi je ležala na umazanem in ozkem pogradu, poleg nje je ležal Cunabao — kot tujec.
V svojih otopelih možganih je videla debelušnega in ljubkega dečka, kako se prekopicuje poleg nje. Stegnila je roko, da bi ga objela, in spoznala, da je poleg nje Cunabao. Cunabao se je v spanju obrnil proti njej. Njegova mati ga je tesno objela in v spanju, med rahlim smrčanjem, je naslonil glavo na njena prša in jih začel gladiti.
Dolga noč, hladna in samotna kot smrt, se je vlekla v brezmejnost.
Prevedla Mojca Meršol Ilustriral Božidar Grabnar