Uredništvo je v Mariboru, Ruška cesta, poštni predal 22. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se -ne sprejemajo. Uprava: Maribor, Ruška cesta 5, poštni predal 22. L j ubijam a VII, Zadružni dom. Izfcafa vsako sredo in soboto. Naročnina za državo SHS znaša mesečno 10 Din, za inozemstvo mesečno 15 Din. Malih o,glasov, ki služijo v posredovanje in socijalne namene delavstva ter nameščencev, stane vsaka beseda 50 para. Debelo tiskana beseda stane 1.— Din. Malih oglasov trgovskega značaja, stane beseda 1.-— Din, V oglasnem delu stane pe-titna enostolpna vrsta 1.50 D. Pri večjem številu objav popust. Čekovni račun: 14.335. — Reklamacije se ne frankirajo. Štev. 17. Sreda 27. februarja 1929. Leto IV, Gospodarska politika. V demokraciji je nastala kriza. Parlamenti delajo le s težavo in v naši državi je parlamentarna demokracija popolnoma odrekla. Še več: pri nas ni odrekla le parlamentarna demokracija, ampak celo takozvana družabna demokracija. Zaradi tega je bila ukinjena ustava in uvedeno v državi izredno upravno’ politično stanje. Že dalje časa pa opazujemo v svetovnih Listih neko novo orijenta-cijo, ki je je kot diletantstvo preneslo tudi k nam, katero imenujejo »gospodarsko« . Pomembni svetovni meščanski politiki jo zagovarjajo, češ, da je demokracija preživela svojo dobo in da bo treba družabne odnose urejevati z gospodarskega stališča brez politike. To se pravi: gospodarski krogi povedo, kaj je mogoče dati tu ali tam delavcu, občina in država pa morata imeti toliko uvidevnosti, da sprejmejo to, kar so delodajalci priznali, da lahko dajo. Inioijativa za gospodarsko politiko prihaja v prvi vrsti iz onih dežel, kjer ima delavstvo razmeroma velik vpliv. To so zlasti Anglija, Nemčija in Avstrija. Vprašati se moramo, kaj pravzaprav tiči za to novo orijentacijo. Ali morda dobrohotnost, ali morda uvidevnost, da je današnji socijalni položaj beden? Vzrok te nove politike tiči globlje. Delavstvo pritiska s svojimi u-pravičenimi socijalnimi zahtevami ter zahteva celo kontrolo nad produkcijo in konsumom. Te zahteve silijo meščanske stranke in kapitalizem k novi erijentaciji, v kateri naj bi se sporna vpraašnja v davčnih in mezdnih vprašanjih prenesla v nekak forum pogajanj in eventualno razsodišč, ki naj bi končno spravljala so- j cijalne spore s sveta. Toda mi vemo, da bi tak gospodarski »parlamentarizem« imel le tedaj praktičen uspeh, če bi bila produkcija in konsum pod javno kontrolo. Dokler take javne kontrole ni, je gospodarski »parlamentarizem« ravnotako cd muh, kakor sedanja politična demokracija, če je izvajajo ljudje, ki nimajo srčne demokratične kulture in ne jasnih gospodarsko-političnih vidikov. V današnjih razmerah ima torej orijentacije »gospodarske« politike in demokracije« namen, uspavati in zatreti višje cilje v vseh onih milijonih delavcev, ki se zavedajo socijal-nih krivic. Smešno je tudi, če ti krogi nagla-šajo, da je »gospodarska« orijenta-cija rešilna bilka, ki se je hočejo o-kleniti. Gospodarska politična orijen-tacija je že obstojala doslej v vsej svoji izrazitosti. Vse meščanske stranke so orijentirane gospodar-sko-kapital'stično, delavske pa soci-jakstično gospodarsko. Ta dva popolnoma izrazita gospodarska tabora sta že tu. Nova parola za gospodarsko orijentacijo torej ne mere imeti drugega bistvenega namena, kakor da se različne meščanske stranke zbližajo in njih sila koncentrira pod' diktatom kapitalizma, to je, da se osnuje tudi na zunaj enotna kapitalistična stranka. Ta namen buržuazije dokazujejo tudi razne volitve v Avstrji, Nemčiji in Angliji, kjer pri vsakih volitvah snujejo enotno fronto meščanskih strank. Za delavstvo torej že obstojita dve gospodarski politiki, in sicer me-ščansko-kapitabstična na eni strani ter delavsko-socijalistična na drugi strani. Parola buržuazije o novi gospodarski orijentaciji je kapitalistična teza, ki je naperjena proti delavstvu in v okrepitev kapitalizma. Zato delavstvo tej novi frazi o gospodarski politiki ne sme in ne more nasedati. Ob sedanji reviziji centralne uprave bi bilo torej vsekakor res potrebno upoštevati interese onih, ki jih danes zastopajo varstvene in socijal-no-politične zadeve, ter jih združiti v en sam od drugih uradov v smislu zakonov neodvisen-urad, ki b,i potem lahko delal na socijalno-političnem polju več kakor danes, ko ima vseh straneh sto in sto ovir. Vsi priznavamo, da obstoje v družbi in državi različni interesi, zato je tudi naravno, da' se problemu približamo in mu damo pravo lice: Gospodarski krogi naj; imajo svoje urade, nemaniči, ki so veliko huje ogroženi kakor oni, pa svoje. na Gospodarske ali socialne razlike so vzrok sporov. V človeški kapitalistični družbi obstojajo socijalne razlike. Eni imajo vsega dovolj, drugi pa golo fizično in duševno silo. In življenje je tako, da se v družbi ravno zaradi socijainih razlik vrši vrvenje in borba med onimi, ki uživajo privilegije in med onimi, ki so prikrajšani v svojih osebnih ali eksistenčnih pravicah. Borba je torej povsem naravna, ki jo diktira enim kakor drugim življenski nagon. Dva svetova sta to. Svet, ki hoče ohraniti svoje predpravice in svojo oblast, in svet, ki si hoče izvojevati enakopravnost v družbi. Iz tega razloga, ker je socijalni boj naraven in v razmerah utemeljen pojav, ni zanj nobene sprave, s katero bi se odpravil. Solidarizem, dogovarjanja in dogovori so mogoči, toda rezultat vseh dogovorov more biti le diktat, ki ga močnejši diktira svojemu sopogodbeniku. Recimo, da pride kmet, ki je v skrajni potrebi, k bogatašu po posojilo. Dogovori! ■ se pač bosta moža, ker kmet. da se reši vsaj za nekaj časa, bo obljubil oderuhu vse, a diktiral bo obresti in rok vračila bogataš. Kmet bo dobil posojilo, a že prvi hip ga bodo potrli strogi in težki pogoji. Moralno bo propadel, izgubil bo vso živ-ljensko energijo in čez pol leta ali eno leto bo ob vse —• prodali mu bodo še to, kar je imel prej. S tem zgledom hočemo dokazati, da imajo pogodbe, ki jih diktirajo močnejši, slabe moralne in socijalne posledice,'če si j siabejši pogodbenik ni ohranil moralne sile, r- to je, zavesti, da je za izvojevanje socijalne enakopravnosti potrebna aktivna borbenost poleg nepomembnih dogovorov. Življenje jo diktira. Ni to iznajdba demagogov, domišljija ali utopizem, ampak je resna realnost. Kakor so torej v življenju realne današnje socijalne razmere, tako realna je tudi borba, ki nastaja zaradi socijainih razlik. Tu torej ni mogoč »večen« sporazum. Zaradi tega je v interesu obeh borečih se plasti, da se v glavni socijalni borbi ustvarita dve izraziti fronti prav tako kakor obstojata v življenju, Srednje poti tukaj ni čeprav se vrše boji za kolektivne pogodbe, za mezde, za skrajšanje delovnega časa, za delavsko varstvo, socijalno zavarovanje, za zavarovanje za starost itd. To so trenutne borbe, ki rode reakcijo, čet delovni narod ne ostane absolutno v svojih pozicijah bojne fronte. Kdor se hoče boriti z uspehom, mora bčuvati v prvi vrsti samostojnost svoje vojske ter preprečiti, da bi vplivali nanjo vplivi, ki iščejo neborbenih izhodov, ker taki rušijo solidnost fronte. V celotnem socijalnem problemu življenja mora biti voditelj borbe najvišji cilj, ker tak more idejno družiti in voditi borbo po naravnih zakonih. Vsaka drugačna akcija, v kolikor* nima pred seboj problema, pa slabi borbo, uspava interese, gazi enoduš-nost, zbuja sebične individualne interese iti poganja na boben, kakor nesrečnega kmeta, ki je rabil posojilo. Reorganizacija državne uprave. socijalno-političnimi zadevami? Kako bo v novi upra.vi s Ustanovljen je državni zakonodajni svet, ki bo imel nalogo prirejati nove zakonske načrte, preden jih končno odobri ministrstvo in kralj;. Zakonski načrti bodo nastajali pod vplivom odločujočih faktorjev v državi; ti so gospodarski, politični in veščaski. To je neizogibno. Politični in gospodarski krogi nimajo in ne morejo imeti drugačnega stališča kakor meščansko kapitalistično. Odločevali bodo pri ustvarjanju strokovnjaki s svojim mnenjem. Tu pa nastane težko vprašanje, •ali bodo pri ustvarjanju zakonskih na- črtov strokovnjaki dovolj uveljavili stališče, da sta socijalna politika in delavsko varstvo v družbi in tudi v državi po naravnem zakonu popolnoma samostojni panogi državne upra;- ve. Gospodarsko politični interesi Posestnih in delovnih slojev na druži strani so si nasprotni. Zato bi bilo Nenaravno, če bi se izročalo socijal-nopolitične interese delavcev tistim, ki imajo nalogo ščititi interese veleposestnikov, tovarnarjev, trgovcev, Zeleznic itd. Zastopi teh interesentov morajo po svojem naravnem nagonu 1 v svojem lastnem interesu zastani svoje moči, da njih poslovanje °naša čimvečje dobičke in proti vse-!U, kar bi dobiček ogrožalo ali zmanj-nevalo, torej tudi proti delavstvu. Tu . e pomaga ne solidarizem, ne skupni o ter e si, ker je boj za eksistenco na-aven zakon. Sedaj imame v državi 18 do 19 ministrov. Šušlja se, da hoče vlada ministrstva reducirati na 9 ali 12 ministrstev. Proti redukciji števila ministrstev absolutno ni ugovora, ker so ministrstva drag aparat in nima veliko število ministrov upravno prav nikakršnega pomena. Za nas je pač važno, kaj in kako se bo z godilo z ministrstvom za socijal-no politiko. Ministrstvo za socijalno politiko bi moralo ostati in se mu podrediti vse socijalno-politične in delavsko-varstvene zadeve, ki so sedaj podeljene na razna ministrstva. V področje ministrstva za socijalno politiko spadajo vsa javna socijalna zavarovanja delavcev, nameščencev, nezaposlenih, delavske zbornice in posredovalnice dela. Temu ministrstvu bi se moralo prideliti tudi zavarovanje železničarjev, rudarjev in monopolskih delavcev. Šele tedaj bi bili interesi delavnih slojev enako združeni v enem aparatu, kakor so danes združeni interesi posameznih gospodarskih interesov v ministrstvih za šume in rude, za' obrt in trgovino itd., ki imajo kolikor toliko enake naloge ter lahko kooperirajo, iker je njih cilj skupen. Ministrstvo socijalne politike pa mera ostati vedno v borbi z ostalimi ministrstvi, če hoče braniti socijalno-politične interese delovnih slojev, ki se nahajajo danes v mezdnem in socijalno-zavarovalnem oziru na jako slabem stališču. Iz neitunskih konvencij glede socijalnega zavarovanja. Med italijansko in jugoslovansko vlado se sklepajo sedaj razne konvencije v zmislu ratificiranega dogovora meseca novembra (14.) lanskega leta. Konvencija, ki se nanaša na razne sporazume glede socijalnega zavarovanja, je stopila v veljavo 1. decembra 1928 in obsega: 1. Poslovanje zavarovalnih zavodov bivše Avstro-Ogrske in to: Zavod za osi-guranje delavcev za slučaj nesreče za Primorje, Kranjsko in Dalmacijo v Trstu, Bratovsko skladnico državnih rudnikov v Rot-lju in Cinkarne v Celju, bolniško blagajno v Opatiji, Malem Lošinju, Zadru, Logatcu in Radovljici, Zvezo bolniških blagajn v Trstu in penzijski zavod tržaškega Lloyda in tržaške Komercijalne banke. 2. Poslovanje zavarovalnih zavodov do leta 1918. in sicer Narodni zavod za zavarovanje proti nesreči, penzijski zavod za nameščence v Trstu, blagajna za socijalno zavarovanje na Reki in invalidska blagajna trgovske mornarice v Rimu. 3. Likvidacijo socijainih podpornih fondov na Reki in v Trstu. V smislu te konvencije dobi naša država, odnosno razni socijalni zavodi določeno vsoto, ki je že vnaprej sistirana od italijanskih zavodov istega značaja, istočasno pa prevzamejo naši zavodi gotove obveznosti in pravice, odgovarjajoče funkcijam, ki jih opravljajo v delavskem zavarovanju v naši državi. Za izročitev tega denarja in pripadajočih spisov je določen rok mesec dni. Izročitev je deloma že končana. Tako je Osrednji urad za zavarovanje delavcev izvršil odredbe členov 6., 7., 10. in 31. te konvencije, prevzel tozadevne spise in odgovarjajočo vsoto denarja, namenjeno za izvrševanje obvez do onih naših podanikov, ki so imeli stalno bivališče na ozemlju naše države dne 31. decembra 1922 in za izplačevanje nezgodnih rent za nesreče, ki so se pripetile do 31. decembra 1921 na ozemlju Narodnega zavoda za zavarovanje proti nezgodam za Julijsko Benečijo, Zadar in Trst. Vrhu tega je naš Osrednji zavod za zavarovanje delavcev prevzel tudi one obveznosti od italijanskega pomorskega zavoda, ki se nanašajo na začasno poslovanje tega zavoda za časa italijanske okupacije na ozemlju, ki je bilo pozneje priznano naši državi. Prav tako je prevzel pripadajoči del likvidacijske; mase za Primorje, Kranjsko in Dalmacijo. Pokojninski zavod za nameščence v Ljubljani bo te dni prevzel v smislu člena 10. te konvencije vse pravice in dolžnostt od Pokojninskega zavoda v Trstu za področje začasnega poslovanja tega zavoda v Dalmaciji v dobi italijanske okupacije. Za ostale odredbe te konvencije, ki so vezane na daljše roke, so izdane potrebne nared-be in dosežen sporazum med pristojnimi ministrstvi. Penzijskemu zavodu v Ljubljani je naročeno, da opozori vse one svoje člane, ki so bili odpuščeni ali ki so prostovoljno zapustili svojo službo v času od leta 1914. do leta 1923., a še niso pridobili pravice do pokojnine, če bivajo na ozemlju naše države in če so zavarovani po obstoječih predpisih, da potom Pokojninskega zavoda v Ljubljani zahtevajo izplačilo premijskih rezerv od Penzijskega zavoda tržaškega Lloyda in Penzijskega zavoda tržaške trgovske banke. Ta zahteva mora biti podana najkasneje do 30. novembra 1929. leta. Na konferenci, ki se je vršila 23. januarja v oddelku ministrstva socijalne politike za zaščito delavcev, jel bil dosežen sporazum z ministrstvom za šume in rude, po katerem se pooblašča rudarsko glavarstvo v Ljubljani, da prevzame na račun zapadlih pokojnin in pravic na pokojnino rudarjev s strani bratovske' skladnice državnega rudnika v Rablju in podružnice cinkarne v Celju delež, ki pripada našim državljanom in to: a) obveznice avstrijske 4% rente za 208.500 kron, b) obveznice avstrijskega vojnega 5% posojila za 48.500 K in c) v gotovini 128 lir in vse zadevne spise. Dosežen je dalje sporazum z ministrstvom prometa na konferenci z dne 21. januarja t. 1., ki se je vršila v istem oddelku, da naš pomorski ubožni zaklad v Splitu prevzame na račun deleža, ki pripada našim onemoglim pomorščakom in družinam umrlih, vsoto 600.000 italijanskih lir od pomorskega rbožnega zaklada na Reki in Senju in ubožnega zaklada ribičev. Za izvršitev določbe, ki govori o pravici izplačila s strani italijanskega zavarovalnega zavoda in invalidske blagajne trgovske mornarice v Rimu ter 1 okojnm-skega zavoda za uradnike v 1 rstu, vsen prinosov, ki jih dobe naši lastniki ladij — kakor da imajo naši lastniki ladij prejeti kot odškodnino za rekvizicije od italijansKO vlade dolžne zneske za zavarovanje — se ki se je vršila 4. februarja t. 1. z zastopniki naših lastnikov ladij. Istotako so pod-vzeti koraki, da se uredi sporazumno z istim ministrstvom vprašanje uporabe pri- 11 o sov za zavarovanje našiti pomorščakov, ki se imajo prevzeti v smislu čl. 20. te konvencije. Ti prinosi se nanašajo za zavarovanje za slučaje onemoglosti, starosti in smrti onih naših pomorščakov, ki so bili vkrcani na prejšnjih avstrijskih ladjah, rekviriranih od kraljevine Italije. Po tej določbi ima naša država prevzeti vse vloge delodajalcev in delavcev za one naše pomorščake, ki so služili na teh ladjah, katere so bile kasneje dodeljene naši državi, in sicer od neva izročitve teh ladij: za one naše pomorščake v službi na ladjah, ki so pripadle Italiji, pa samo del delavskih vlog, vloženih do 28. julija 1921. Sporazum, ki se nanaša na delniško družbo »Cooperativa Garibaldi«, je stopil v veljavo 1. decembra 1928. Za izvršitev tega sporazuma je pooblaščen naš centralni odbor za posredovanje dela v Beogradu, da potom javne borze dela v Zagrebu, odnosno njenega poverjeništva na Sušaku zbere potrebne podatke, da bi naši mornarji dobili povrnjene svoje vloge od pomorskih italijanskih družb, vložene v času rekvizi-cije ladij od italijanskih oblasti. Ta dogovor se nanaša' na čas od 3. novembra 1918 do 28. julija 1921 in se tiče mornarjev, ki so služili na ladjah, pripadlih Italiji, in onih mornarjev, ki so služili na ladjah, pripadlih naši državi do dneva stvarne izročitve teh ladij. „Zlati“ poslanec g. Žebot obsojen. Nedvomno bo imela likvidacija prejšnje zagrizene strankarske politike tudi svoje dobre posledice. Posebno pozdravljajo ljudje dejstvo, da so postali prejšnji takozvani »vsemogočni politični vodje« bolj krotki, ponižni in da morajo posebno tudi oni odgovarjati pred zakonom za vsak svoj korak in tudi za vsako svojo besedo. -Saj smo bili že tako daleč, da so se nekateri poslanci dr, Koroščeve stranke naravnost rogali ljudem na svojih shodih, žalili, psovali in da bi ljudje bolj verjeli njihovim težkim očitkom, še žaljene nasprotnike pozivali, naj jih gredo tožit, če se čutijo prizadete in žaljene;. Posebno bivši poslanec Franjo Žebot je bil mojster v takšnem napadanju svojih nasprotnikov ped plaščem poslanske imunitete. Zgodilo pa se mu je vseeno, da je to svojo korajžo sedaj že prav drago zaporedoma plačal. Najprej je pritisnilo gosp. Žebcta okrajno sodišče v Sv. Lenartu, kjer je leta 1927 na nekem svojem shodu krepko žalil dr. Gorišeka in ga nato pozval, da ga naj toži. Kmalu po tem shodu je bila skupščina razpuščena in gospod Žebot je dobil pri okrajnem sodišču pri Sv. Lenartu za to žalitev 7 dni zaporne kazni. Sodnik je v tisti sodbi ugotovil, da mora prisoditi zapor, če ne sodba doseže pobeIjšanje obsojenega. Toda šentlenartski sodnik se je zmotil. Tudi ta obsodba gosp. Žebota ni poboljšala. Meseca decembra, ko seveda gospod Žebot ni slutil, da pride 6. ijanuar in z njim zopet konec poslanske imunitete, ije zopet žalil ekonoma gosp. Črnkota iz Jarenine na' svojem shodu v Št. Petru pri Mariboru. Tega je gosp. Žebot sledeče počastil: »Vi ste od mene vun smrko-vec, pa me idite tožit. Če ste pijani, spadate na stranišče.« Prijaznemu vabilu gosp. Žebota se je gosp. Črnko odzval in: takoj po 6. januarju vložil tožbo radi žaljenja časti. Pri prvi razpravi, pri kateri so priče potrdile, kako je gosp. Žebot korajžno zmerja1! opoziciijonalca na shodu, pa je gosp. Žebot po svojem zastopniku odločno tajil, da bi bil žalil gosp. Črnkota, baje je govoril samo splošno o smrkovcih, o stranišču pa baje sploh ne. Da se gosp. Žebotu osveži spomin, je Črnkov zastopnik dr. Reisman predlagal, naj se zaslišijo še nadaljne priče in sicer odlični pristaši in somišljeniki gosp. Žebota, med drugim tudi kapucin Bonaventura iz Studencev, ki je bil tudi na shodu, na dalije še Žebot ovi soro dniki, proti katerim se je gosp. Žebot hvalil, kako je svojega političnega nasprotnika nagnal s smrkavcem. Sodišče je res zaslišalo celo vrsto Žebotovih somišljenikov, ki pa niso mogli potrditi Žebctovega zagovora in tako je okrajno sodišče v Mariboru z ozirom na številne predkazni gosp. Žebota, katerega je še lani »Slovenski Gospodar« imenoval »zlatega poslanca«, prisodilo za res vse časti in zlata vredne besede pri Sv. Petru na 400 Din globe, oziroma 8 dni zapora in še seveda tudi naložilo gosp. Že-botu plačilo sodne takse in odvetniških stroškov. Tal pa: Justifikacija v Zagrebu in žurnalističnl šmok, 20. t. m. zgodaj zjutraj so končali v Zagrebu svoje življenje štirje člani nekdanjega »Kola gorskih ptičev«. Dokazani so jim bili najbolj zverinski zločini, poudarimo pa naj takoj, da nosi zanje delno krivdo tudi današnja družba. Ko so napravili ti nesrečneži — večinoma zapeljani — prvi korak na spolzko pot, jim je bil povratek v družbo in zato tudi k V spomin Valentinu Komavliju. Valentin Komaivli je Ibil samouk-proletarec, ki so bili ob postanku in razvoju socialistične stranke tipični. Lahko rečem, da je moč in obstanek pri nas in drugod odvisna od številaf mož, kakor je bil Komavli, Je že minulo 20 let, odkar sem ga spoznal kot mladega! kovaškega pomočnika v vasi Podgora pri Gorici. Že po vnanjosti je takoj napravil vtis inteligentnegal delavca: mirnega pogleda, svetlih oči, vse je kazalo notranjo dobroto. 'Sprva je bil na shodih le poslušalec. Debat se je iskromno udeleževal. Da pa je smatral svojo nalogo na shodih resno, kazala so pisma, iz katerih je bilo razvidno, da Komavli premišlja o obravnavanih predmetih, da izreka svoje dvojbe in tudi iz 'Svojega nekaj doda. Iz mirnih, logičnih spisov, jasnega stila in dobrega slovenskega jez.ka sem spoznal, da imam pred seboj posebnega delavca. Parkrat sem mu prigovarjal, naj bi sam nastopil kot govornik, češ, da je dovolj sposoben, a vedno je odklanjal z izgovorom, da je zanj še pretežko. Radi tega sem imel pozneje posebno zadoščenje, ko se je zavedel te svoje moči. Kakor vsi naši proletarci čobal, Kopač, Petejan, Golouh, Regent etc., učil se je Komavli v prvi vrsti iz življenja in gibanja delavskih mas. Kakor vsi, bil je tudi on nositelj tega gibanja, iz njega naravnost, če tudi podzavestno in intuitiv- no, si je zgradil svoje svetovno na-ziranje. Leži v globokem prepričanju teh samoukov vsa vera, nedokazljiva po teorijah, zajemajoča svojo silo iz neskončnega, razpletenega življenja samega. Saj v tem leži tudi prednost proletarske stranke pred ideologijami meščanstva, kjer je podlaga stranke več ttli manj starega ideoloigičnega naziranja, vsekdar relikt preteklih vekov ali že konfesijonalni ali liberalni, ali absolutistični ali pseudo-demokra-tični. Socialistična stranka je nastala na realnih tleh industrije, trgovine in kapitalizma; morala je postati revolucionarna sila ravno radi tega, ker ni zastopala relikt preperelih ideologij, marveč je gradila nove nepoznane ideje, kot nadstavbo realnih ekonomskih razmer. Kolikor poznam Komavli-ja in tudi druge 'samouke, tudi ni iskal učenih raznrav, prvič, ker popularno-znanstvenih ne bi imel na razpolaganje, drugič, ker ga je prenapeta o vtro-umniost pisateljev odvračala, ga spravljala često v neskladje z realnim življenjem. Ravno radi tetfa je Komavli ostal enoten in celoten eden in isti od prvega početka, ko je stopil v strankarsko organizacijo. Ko sem vodil od leta 1908 naprej pa do pred vojne delavsko gibanje na Goriškem, je bil Komavli med zaupniki, brez katerih nisem storil nobenega važnega koraka. Sam teoretično dovolj naobrazen, da sem bil kes vsem našim učenim ideologom — mi je bi- poštenemu življenju zaprt: padali so j zato vedno globlje in globlje, dokler j jih ni dohitela usoda. i Ali je smrtna kazen upravičena ali ne, o tem so mnenja med učenjaki in strokovnjaki deljena. Mi se slej ko prej priključujemo nazoru velikega Rusa Dostojevskega, ki je odločno obsodil vsako smrtno kazen, ne samo iz humanitarnih razlogov, marveč tudi zato, ker ne nudi obsojencem prilike za skesanje in poboij-šanje. Družba ima pri tem dovolj i sredstev, da se obvaruje pred zlo- | činci. Tudi izgovor o eksemplarični j kazni, ki naj ustrahuje ljudi pred , zločinom, ne drži, če pomislimo, da j ne izkazujejo države, ki je v njih 1 smrtna kazen odpravljena, zato prav nič več zločinov; prav tako pa se tudi v državah, kjer še obstoji smrtna kazen, število umorov ne zmanjšuje. Zločinci so mrtvi... S tem bi morala biti zadeva končana in bi tudi bila, če ne bi bilo pri nas polno žurnalističnih hijen, ki so skušali dnug drugega prekositi v opisovanju strašnih scen na dvorišču zagrebške sodne palače. Taka poročila, kot so jih prinesli nekateri zagrebški listi, bi bila med vsakim, kulturnim narodom nemogoča. Pričajo nam o sadizmu in so prer'ačunjena na najnižje instinkte sitih postopačev in živčno degeneriranih dam. Dnevne novice. Ukinitev ministrstva za socijalno politike. Pri ukinjevanju ministrstev pride v prvi vrsti ministrstvo socijal-ne politike v poštev, O tem se je že večkrat (govorilo in pisalo. Mi smo v listu že večkrat povedali svoje mnenje, ki gre za tem, da naj ministstvo socijalne politike ostane in se združi kvečjemu z ministrstvom za narodno zdravje, ker bi bila to potem res u-stanova, ki ima skrbeti za splošnost, to je za socijalno slabo situirane in higijensko ogrožene sloje. S centralno upravo teh interesov bi se dala upravi neodvisna inicijativnost in čim svobodnejši razvoj. Namera pa je drugačna, kakor pročajo listi: Ministrstvo socijalne politike se namerava opustiti in njega delokrog dodeliti, oziroma združiti z ministrstvom za kmetijstvo, ki ima de faeto manj in celo nasprotne interese, kakor zavodi in sloji, ki so doslej spad'ali po svojih interesih v področje ministrstva socijalne politike. Minister za poljedelstvo ima druge naloge ter bodo kmet iški krogi, če se mu dodeli posle ministrstva socijalne politike, povsem naravno te posle že radi svoje mentalitete ovirali in onemogočili svobodni razvoj socijalne _ politike kakor tudi socijialnfe higijene. Vse to je namreč v zvezi z bremeni, ki jih diktatorično zahteva današnja doba, in proti katerim so se posestni sloji borili doslej in se bodo tudi vbodoče, ker se ne morejo uživeti v moderno dobo socijalnega in higijenskega skrbstva. Iz racijonalnih in komercijajlnih razlogov, kakor smo že večkrat na-glašali, je potrebno, da se da socijalni politiki in zdravstvu samostojno ini-cijativo, ki je pa v cepanju nalog ne bo mogoče dati. Tudi razvoj socijalno-političnih problemov v raznih državah nam dokazuje, da je velik kme-tiški posestnik veliko hujši nasprotnik socijalno-političnih vprašanjih, ka- kor moderni industrijec, ki ve, da je dobro situirano in socijalno preskrbljeno delavstvo najvanesljivejša opora zdravemu razvoju gospodarstva. Pri nas to naziranje sicer še ni popolnoma prodrlo, vendar pa pričakujemo, da so se prosvetljenejši krogi že nekaj načili iz zgodovine narodnega gospodarstva. 50-letnica protisocialističnega zakona daje krščanskosocialni »Delavski Pravici« priliko, da se obregava ob socijalncdemokratično stranko Nemčije. Očita stranki glasovanje med vojno, premalo odločnost proti oboroževanju in govor kanclerja Miuilerja v Ženevi. Socijalna demokracija je sama odgovorna za svojo taktiko in v Ženevi je naglasil kancler izrecno, da gre tendenca za tem, da postane Nemčija ljudska republika, ki se bo razvijala po ljudski volji. Da je socijalna demokracija pametno ravnala z ozirom na neugodni položaj,. dokazuje to, ker stranka narašča. Drugo je pa vprašanje, kakšno pravico ima imenovani listič očitati socijalni demokraciji grehe, ki jih je delal inicijativno nemški centrum, s katerim so vedno sodelovali krščanski socijalci, centrum, ki je bil takrat odločevalen v državni politiki in je še danes. Taka pisava lista je torej de-magoška in nemoralna, ker podtika dejanja drugim, ki jih' delajo namenoma njega somišljeniki in zavezniki sami. Sovjetske Rusije Jugoslavija ne bo priznala. Pariški poslanik dr. Spa-lajkovič 'Je izjavil ruskim emigrantom, da Jugoslavija še ne namerava priznati Sovjetske Rusije. Tako poroča »Obščje Djelo«. Socijalno demokratična stranka Nemčije bo imela svoj kongres, ki je bil sklican 10. marca, šele 26. maja. Stranka prelaga svoj kongres zaradi pariških reparacijskih razgovorov in la opora delavcev takih kakor Komavli in Petejan predpogoj vsaki važnejši rešitvi. Spomladi 1915 bil je Komavli vpoklican k 97-emu pešpolku v Kam nik. Po svojem prvem maršu 7. marca 1915 poslal mi je tudi svoj prvi pozdrav. Dasi je morail iz ljubega domačega kraja, pustiti svojo družino, veje iz prvega njegovega poročila ves njegov miren, a trden duh Poročal mi je naposled 'z vseh krajev bivše Avstrije, kamor so ga gonili, vedno isti, in vedno je iprehajal v svojih pismih na politiko. Kaj bo z »Zarjo«, kaj je z organizacijo? Zahteval je več aktivnosti. Dne 29. septembra 1916 mi piše: »Zarja« -nam je potrebna, kakor zrak. Čakati konec vojne bi pomenilo čakati konec samih sebe, držati križem roke je nepolitično, nedelavsko, in sodrugi v jarkih bodo zahtevali odgovor od onih, ki se ne trudijo pripraviti tla za po vojni. Pirite radi tega Pittoni-ju, ki je vedno miril in zavlačeval; naj izide vojna kakor hoče, mi moramo 'hoditi svojo pot. Mi slovenski socijalisti imamo še več dolžnosti — in pravice pripravljati se za naš obstoj. Stremimo po svobodi, samo- in sovlidi delavstva. Delajmo z vsemi silami za svobodo prrie-tarijata. Ko se vrnejo mase iz jarkov, narede račun z.onimi, ki so zgrešili pot. Ako ni imel časa pisati na n ar-ših, pošiljal mi je od vsepovsod razglednice iz Munkiics. Maramaroszi-get, Kolczsvar, Brasso, Bruck a. M. itd. Dne 27. aprila 19! 7 pile mi iz Radgone: »Prepričan sem, da se glas, ki kliče po vrnitv, do izvirka pravega studenca, razširi skoro povsod in da studenec postane mogočna reka, ki poplavi ves svet Kdo more misliti drugače!« Vstaja zarja osvoboje, novo delo, plodni dan«, citira mi iz mojega gesla. Odgovoril sem mu z daljšim pismom od 5. maja 1917 takole: »Vendar se vedno gibljemo! Prinesel nam je nekaj čtiva prvi maj in sedaj je na dnevnem redu konferenca v Stockholmu. Skupnj z italijansko organizacijo smo se odločili, da pošljemo po enega zastopnika tja. Bržkone pojdeva sodrug Pittoni za italijansko organizacijo in jaz za slovensko. Kako se bova obnašala', je pač težko sedaj govoriti, ker niti ne vemo ne prave sestave, r.e pravih ciljev konference. V prvi vrsti se govori o miru, mislim pa, da b > odločilno delo internacionalne konference, ako pridejo tudi Francozi in Rusi, uravnanje medsebojnih poslov. Mi slovenski socialdemokrati bi imeli pač mnogo povedati, ravno ker smo majhni in nepoznani, kljub temu pa zavzemamo morda najvažnejše stališče v igospo-darstvu Evrope. Zapiramo pot Germanom in Madžarom do Adrije, Italijanom na Balkan. Zagozdeni smo tako med velikimi narodi, da vsak želi prej ko slej iztrebiti nas, da preko naših trupel raztegne svoje gospodarstvo in svojo kulturo. Skoraj bi človek .rekel glede našega naroda, ko pošilja svoje zastopnike na konferenco: »morituri te salutant«. No, deloma tudi zaradi notranjepolitičnih dogodkov, h katerim bosta morala državni zbor in državna vlada zavzeti jasno stališče. Nemška socijalna demokracija je, kakor poroča nje glasilo »Vorwarts«, pridobila od zadnjega kongresa 114.000 novih članov. Leon Trocki se sedaj nahaja* v Carigradu in težko boleha za malarijo. Njegova rodbina se je zavzela za njegovo specijalno zdravljenje. V Carigradu ima dovoljenje ostati do 1. maja. V kateri državi dicbi azilno pravico, še ni gotovo. Nemčija in Avstrija ga bosta najbrž e odklonili. Češki komunisti so pa prosili čehoslovaško vlado, da dovoli Trockemu naselitev v čehoslovaški republiki. Komunisti pravijo, da so sicer načelni nasprotniki Trockega, da pa iz človekoljubnosti in v svrho ‘kontrole nad Trocki-jem zahtevajo njegovo pripustitev v republiko. Kuliurn. Talpa: »Der Sturm«, Sonderheit: Junge slo-wenische Kunst, I. Uredništvo »Sturma« (Berlin W 15, Kurfnrstendamm 53), vodilne revije nemške nove umetnosti, je izdalo na inicijativo ss. Delaka in Luedecka 16 strani obsegajočo in na luksuznem papirju tiskano številko, posvečeno slovenski najmodernejši umetnosti, S to številko stopajo v široki nemški svet naši umetniki kolektivne in konstruktivne smeri deloma z deli, deloma pa z načrti An programi. Zastopani so v tej številki pred vsem oni naši umetniki, ki so se zbirali okrog ljubljanske internacijonalne revije »Tank«. »jSturmova« posebna šte-obravnava vse panoge naše moderne umetnosti: književnost, teater, slikarstvo in glasbo. Radi tesnega prostora so se morali elankarji omejiti samo na glavne momente v naši najmodernejši. Kljub temu bo iz številke vsak čitatelj lahko spoznal današnje stanje naše nove umetnosti, seznanil se bo pa tudi z njenimi zastopniki, ki so sicer kratko, a točno ka-rakterizirani. Številka vsebuje štiri članke. Uvodni članek »Revolucijoniranje umetnosti v Sloveniji« sta. napisala Delak in Luedecke. Ta članek obravnava v kratkih in markantnih potezah kulturni položaj Slovenije, historijat nove umetniške smeri Tankistov ter kratko karakteristiko naših najmodernejših slikarjev, arhitektov, literatov in glasbenikov. Pomanjkljivo se nam zdi v tem članku edinole poročilo o naši literaturi. Omenjeni so samo štirje književniki: Bratko Kreft kot zastopnik proze, Tone Seliškar in Karlo Kocjančič fcet zastopnika J poezije in Angelo Cerkvenik kot moderni dramatik. Na noben način ne bi smela biti izpuščena Rud. Golouh in rudar-pesnik Kozar, dasi nista Tankista: Golouh kot a utor prve slovenske kolektivne drame (»Kriza«), Kozar pa kot izrazito kolektivni pesnik, ki je v marsičem prekosil naše pes-nike-intelektualce. Smel bi biti Kozar prezrt tem manj, ker gledamo vsi levo orijentirani v njem tistega predhodnika Novega človeka, ki združuje v sebi produktivno manuelno delo z intelektualnim. Zgrešena se nam zdi tudi trditev, da so dela Bratka Krefta reakcija na neo-romantiko Ivana Cankarja; Kreft raste povsem iz slovenske in evropske sodobnosti ter pojmuje sodobne probleme na najmodernejši način, do čim ni z literarno preteklostjo niti v afirmativni niti v odklonilni zvezi. — Najboljši je Delakov naravnost programatični članek o »Novem slovenskem teatru«. Pisatelj nam v njem razklada osnovne ideje bodočega našega teatra, ki naj bo res slovenski (t. j. odraz našega narodnega življenja), obenem pa v skladu s sodobnimi težnjami ruskega in evropskega teatra (Meverhold), skratka: koncentracijska točka modernih kolektivnih idej. Članek nam kaže zavestno hotenje Delakovo, ki je kot vsestranski umetnik zmožen in tudi poklican, da nam ustvari tak teater. — Med tem ko nam Delak podaja osnove modernega teatra, nam razklada Marij Kogoj v esseyu »O novi glasbi« program slovenske glasbene umetnosti, ki je pred vsem zmožna preoblikovati duševnost našega človeka, da bo znal živeti močno, modro in nad časom. — V zadnjem članku predstavlja Heinz Luedecke nemškemu občinstvu voditelja naše nove umetniške smeri: slikanja Avgusta Černigoja in voditelja Tankistov Ferda Delaka.*) — V zbirki sta priobčeni tudi dive pesmi v nemškem prevodu, in sicer: »Svoj človek hočem postati« (Karlo Kocjančič) in »Pogreb« (Tone Seliškar). Uredniku in sotrudnikom moramo biti hvaležni pred vsem za posrečeno misel, da so predstavili naše konstruktivistične slikarje in upodabljajoče umetnike — z njihovimi deli. Zbirko krasi 9 slik. Z deli so zastopani: Edvard Stephančič, Avgust Čer-! nigoj, Ivan Poljak, Veno Pilon in Zor-. ko Lah. Ugajale bodo zlasti Černigo-j jeve konstruktivne slike, izmed kate-j rib naj omenimo zlasti »Vinjete« in I »Linolej«. Najlepša .stvar v zbirki pa je gotovo »Studio construttivo archi-tettonico« od Ivana Poljaka, ki nam kaže v modernem stilu zgrajeno tovarniško poslopje, tempelj osvoboje- M ■mm ceni lepo perilo in skrbi, da bo dolgo trajno in se vedno bleščalo od snage. Ona radi tega rabi le SCHICHTOVO M I LO za svojo osebo sem menda dobro pripravljen na vsako vprašanje- glede nas in dam tudi, upam vsaj, točen in rezek odgovor približno: »Malo nas briga zgodovinska posest narodov, malo prednost in nadmoč enegal nad drugim; za nas ima vrednost vsaka narodnost le kot član človeštva in kot nositeljica posebne kulture. Kot taka je svoja posebna Andividualiteta in socijalizem jo mora priznavati po življenju. Država o kateri trobijo nemški filozofi, je le naprava za blagor ljudstva. Država je le zgodovinska prehodna socijalna oblika organizacije človeštva, katera pa sili v širšo in višjo obliko organizacije ljudstva vsega sveta. Skratka rečeno, za nas je odločilno stališče demokratizma, to je polne svobode in samouprave ljudstva. A ko ljudstva pridejo do nje, države izgube sedanjo obliko gospodarstva enega razreda nad drugim in postanejo tovarišice in družice pri pospeševanju svetovnega gospodarstva in svetovne kulture, glede poje-dinega človeka pa razvoja polne njegove osebnosti. Dajmo ljudstvu poln demokratizem, pa smo s tem odpravili militarizem, birokratizem in vojno! Zdi se mi, da se vse socijalistične 'Stranke sedaj preveč pehajo za države v sedanji obliki, da imajo pred seboj preveč preteklosti in sedanjosti 'n premalo gledajo cilje socijalizma v bodočnosti. Izrazil bi jih z besedami hancoske revolucije: »Svoboda, enakost in bratstvo.« Jaz zase sem pre- pričan, da so bile one tri besede za Karla Marxa v politiki vrhovni pojmi in končni cilj vsega socialističnega gibanja. Kar je bilo novega v stremljenju Karla Marxa, je bilo to, da je uvidel, da nikdo ni v stanu priboriti onih velikih ciljev, nego delavec in zato je vsled njega in po njem revolUc. gibanje vsega človeštva, ki je prvič prišlo do izraza 1. 1798, postalo tpredvsem gibanje delavstva. Sicer pa bomo lahko zadovoljni, ako se vrnemo iz Stockholma tudi brez miru, če tudi ločeni med seboj, le da pridemo v zavesti, da obstoji še delavska internacijonala v smislu Karla Marxa, če tudi manjšina, ker vemo, da s temi idejami in združeni po celem svetu, moramo priti prej ali slej do 'končne veljave. Kakor vidite, sem črnogled na eni strani, optimist in poln zaupanja in samozavesti po drugi! Govori se tudi, da se stavi v Stockholmu od strani eminentnih so-cijalistov vprašanje, kdo je te vojne kriv? Človeku se čudno zdi, da soci-jalisti stavljajo tako vprašanje, na katero je odgovor pač jasen za vsakega, kdor je resno gledal razvoj zadnjih desetletij. Moj odgovor: sistem n e o dk r i t o sr č nost i, neresnosti, nevednosti in brezobzirnosti vladajočih krogov vseh držav, Ako velja za koga, to velja še posebej za Avstrijo! Izigravanje gospodujočih narodnosti proti takozvanim nezgodovinskim in obratno, bilo je pri nas gojeno do zadnje konsekvence. Vsa politika je bila tajnost za ljudstva celega sveta in priznati moramo, da je del krivde velikih socijaldemokratičmh strank, ki so vsako veliko politiko zanemarjale. Moralo je priti do tega in končno se smemo le potrkati na prša in reči: mea maxima culpa.« — Po prelomu se je pisemska zveza s Komavli-jem nekoliko pretrgala. Šele 27. avgusta 1919 poslal mi je iz Strnišča pri Ptuju po sodrugu, ki se je vrnil v Podgoro, daljše pismo. Z neko samozavestjo mi piše, da vodi uspešno agitacijo med delavci in kmeti. »Naša stranka lepo napreduje pri vsem tem, da imamo v stranki sami krizo.« V sledečih daljših pismih razpravlja o razmerju strank in notranjih krizah. S pismom od 7. januarja 1920 dal sem mu na to svoje mnenje: »Z veseljem sprejel sem Vaše pismo od 29. decembra, katero mi je izročil Vaš prijatelj Klanjšček. Morda sem najbolj preobložen z delom od vseh tistih, od katerih želite nekoliko odgovora, vendar najdem časa, da odgovarjam ljubemu svojemu sodrugu, katerega vedno pogrešam v politični družbi v Gorici. Vesti iz Jugoslavije po časnikih nisem čital ves čas, kar je meja zaprta. Niti enega lista nisem imel v rokah, pa mi tudi ni žal. Že to, kar mi povedo osebe, ki prihajajo od tam, je dovolj, da vem, kako zmedeno je vse javno in družabno življenje po jSlovenskem. Veseli me, da se priznavate levičarjem, a to je premalo. Veliki vojni dogodki postavili so socijaliste pred dilemo: ali za Marxom z njegovim revolucionarnim nastopom dio leta 1859, ali pa za nemškimi dokri-narji, ki so njegov nauk zvefižili tako, da je moralo priti do Scheide-manna. Motite se, misleč, da socijaldemo-kratična stranka doseza na Slovenskem upehov, ako skuša svoja načela prilagoditi vsakoršnemu toku dogodkov v gotovem kraju,« Na to mi je odgovoril dne 20. februarja 1920: »Kar ise mene tiče, delam po svojih močeh in se ne bojim dela. Menda mi ne boste očitali samohvalo, če Vam povem, da imam precej dobro govorniško nadarjenost in sem za javne nastope popolnoma na mestu. Pred vojno nisem bil v stanu javno govoriti; med vojno pa sem sam sebe šolal in ne brez uspeha. Ni mi žal truda, ker čutim v sebi i zadoščenje. Le škoda, da se ne morem na noben način vživeti v tukajšnje razmere in še vedno me vleče na jug, med stare sobojevnike, katerih ne morem pozabiti.« Skušal sem spraviti Komavli-ja na Goriško nazaj ter sem mu tudi izposloval mesto pri okrajhi bolniški blagajni. Do preselitve pa končno po njegovi volji ni prišlo. Ravno, ko bi imel Valentin |Ko-mavli priti do varnega stališča, ravno ko so plodovi njegovega mirnega dela postajali vidni, je izginil iz naših vrst. Valentin Komavli se smrti ni bal: Drugi za menoj! ■nega Dela. Izrazit je tudi »Portret Marija Kogoja« od Vena Pilona, izra- j žujoč Kogojev® muzikalno duševnost. J II. Naši Tankisti so se znali uveljaviti 1 v tujini in stopiti v zvezo s sorodnimi evropskimi duhovi. Oni so prvi, ki so uveljavili našo umetnost med nemško nvcderno publiko. Kljub temu pa ostaja še vedno odprto vprašanje njih uveljavljenja v — domovini. Da 'jih domovina ne pozna in ne prizna, so krive deloma naše reakcijonarne razmere, deloma pa — tudi to je treba odkrito priznati — oni sami. Svoje delovanje in propagando so omejili le na Ljubljano, dočim ve provinca1 o njih toliko 'kot nič; saj je uprav značilno, da nisem niti pri enem levo lorijenti-ranem Mariborčanu, ki se zanima za modeme struje, mogel dobiti »Tanka«, pogreša ga pa celo — »Študijska knjižnica« in ne po lastni krivdi. Tako se bo zgodilo, da bo marsikdo šele iz »Sturma« izvedel za njih — eksistenco. V »Slovenskem narodu« št. 293 ex 1928. se pritožuje znani slovenski literat popolnoma upravičeno nad našimi literarnimi revijami, ki se ne upajo v moderno. »Med modernisti tudi niso sami geniji, vendar jih uredniki naših literarnih revij dosledno odklanjajo samo: zato, ker so revolu-cijonarji duha.« Tako so ti pisatelji navezani na skromne predale