ppiF

T I


j. /T/j
i.	i




SBI
»..v Z ,<•:

gjp||p§

,	* jr%~
Wmm i


“f *\>/i
Barantanje s sušo
bilo vse tako hudo črno. Kljub nespornemu dejstvu, da je suša dosegla obseg naravne nesreče (škoda, ki jo je povzročila, je Vila pozneje okleščena na 17,5 milijarde tolarjev), pa je vsemu jadikovanju navkljub bila lanska letina kar dobra, pri nekaterih pridelkih celo zelo dobra.
Za lansko sušo pravijo, da je bolj prizadela posamezna območja Slovenije, letošnja pa, da je tudi zato hujša, ker je prizadela vso državo. Toda mnogi, ki so te dni z vseh koncev Slovenije romali na kmetijski sejem v Gornji Radgoni, so ugotavljali, da je bila lanska podoba vsaj dela kmetijske pokrajine tod veliko bolj klavrna. Nihče lani ni dvomil, da je največjemu in najbolj izpostavljenemu kmetijskemu območju v državi potrebno kar najbolj izdatno pomagati. Toda letos, ko je denimo za Vipavce štajersko-pomurski del ozemlja med Mariborom in Radgono prava oaza zelenih poljščin v primerjavi s povsem posušenimi doma, je tudi takih dvomov več. Pa tudi priložnosti za politična kreganja pri razdeljevanju družbene pomoči je (bo) več.
Stvari ob prislovični slovenski nevoščljivosti seveda ne gre posploševati, veljalo pa bi se zamisliti nad ravnanjem vlade, ki do včeraj ni pokazala kakšne posebne zavzetosti za iskanje pomoči najbolj prizadetim. Suša z vsemi neprijaznimi posledicami (pomanjkanje pitne vode, požari, umiranje življenja v izsušenih vodotokih in jezerih, omejene možnosti pridobivanja električne energije, omejitve v pridelovanju hrane ipd.) pa je vendarle dejstvo, zaradi katerega bi morala tudi Slovenija ob očitnem spreminjanju klimatskih razmer storiti kaj povsem določnega za boljše in predvsem učinkovitejše kljubovanje pojavu, s katerim živijo in ga premagujejo tudi drugod po svetu.
Voda postaja čedalje večja dragocenost za vse. Strokovnjaki z različnih področij, ki so ob letošnjih sušnih razmerah spet dobili priložnost, da dokazujejo pomen skrbnej-šega gospodarjenja z vsemi vodnimi viri, si že kar vneto skačejo v lase. Medtem ko v kmetijstvu s poudarjeno skrbjo načrtujejo izkoriščanje voda za stabilnejšo in večjo kmetijsko pridelavo, se energetiki bojijo za svoj kos kruha, ki bi jim ga morebiti želelo z večjim črpanjem vode pojesti kmetijstvo, svoj lonček pa že pristavljajo tudi naravovarstveniki. Treba se bo pač dogovoriti in
kar najbolj uskladiti interese z dovolj pametnim kompromisom za vse.
Če nič drugega, je sušno leto pri Slovencih vendarle okrepilo spoznanje, da brez namakanja preprosto ne gre več. Nujen bo kompromis med uporabniki prostora. Pa ne le pri snovanju projektov namakanja in zbiranju denarja za izvedbo programov v zvezi z njim. Mnogi pridelovalci hrane v državi se namreč prav dobro spominjajo leta nazaj poudarjam večnamenskosti akumulacijskih jezer in jezerc, ki jih v Sloveniji hiti ni tako malo. Zgrajena so bila tudi za namakanja v kmetijstvu, pa so si sčasoma uporabno dovoljenje prilastili izključno ribiči, lovci in turistična dejavnost.
Zmote in šlamparije preteklih let so zato lahko tudi dobra šola. V državi, ki bi na dokaj skromnih obdelovalnih površinah (le G, 14 hektara na prebivalca) rada zase pridelala čim več hrane, namaka pa vsega 0,94 odstotka obdelovalnih površin, si tega preprosto ne bo mogoče več privoščiti. Draga hrana postaja po sušnih letih še dražja. Skrb za ohranjanje domače pridelave pa postaja s sprotnim krpanjem in reševanjem dogajanja tudi čedalje manj učinkovita. Pričakovanja kmetov, da jim bo država pri odpravljanju posledic naravne katastrofe pomagala neposredno z denarjem, pa še z debelim zaščitnim plaščem za vse, kar pridelajo, so namreč vse večja, sposobnost države, da to naredi, pa z gospodarstvom, kakršnega pač imamo, čedalje manjša. Kaj torej storiti?
Vlada je prvi gasilski korak ob letošnji suši sicer res naredila, ko je požegnala intervencijski uvoz krmnih žit, izbrskala denar za subvencioniran nakup krme in semen ter za zniževanje obresti za posojila, ki so jih najeli kmetje. Toda 1,9 milijarde tolarjev, kolikor znaša ta »prva pomoč«, je, ne glede na morebitno precenjenost škode letošnje suše, vendarle silno skromna pomoč. Posebej, ker bo razpršena in vsemu morebitnemu trudu za pošteno razdeljevanje pomoči najbolj potrebnim ob koncu komajda omembe vredna. Ob čedalje pogostejših in glasnejših zahtevah, da naj država poskrbi za ves odkup domačega pridelka, kakršenkoli že je, po cenah, ki so kajpak višje od svetovnih, pa je že jasno, kaj se nam obeta.
V večjem delu Evrope letos ne vedo za sušo. Letina je dobra, kar bi ob normalni odprtosti trga lahko pomenilo tudi dokaj normalno in ne pretirano drago (če sploh drago) oskrbo pri nas, zanjo pa bi. to je že treba priznati, porabili več deviz. Za brzdanje inflacije bi bilo to nujno. Toda, ker ob vseh nenormalnostih, spodbujenih s političnimi igricami in bojem za oblast, ni mogoče dati roke v ogenj, da bo šlo vse po pameti, se ne bi smeli čuditi, če bo zaradi prisiljenega preplačevanja vsega, kar ponuja domači kmetijski trg, čedalje več ljudi lačnih.
Neverjetna ležernost in mlačnost, ki jo ljudje pripisujejo vladi pri razreševanju najbolj kritičnih zadev, kakršna je tudi suša z vsemi razsežnostmi, je še toliko bolj poudarjena, saj se vlada z vsemi svojimi resorji in strokovnimi službami obdaja z oklepom molčečnosti. Skrivnostno zavijanje v molk in nedostopnost ljudi, ki imajo kaj povedati, a tega ne smejo, postaja že prav moteče. Čudno za današnji čas je tudi ravnanje predsednika vlade, ki si med sklicem redne novinarske konference po vladni seji. da poklicati izbrane novinarje državnih medijev zato, da jim pove, kar pač želi. da pride v javnost. Nične pomaga popravljanje vtisa z opravičevanjem, da je to pač potrebno zaradi nepotrebnega dodatnega vznemirjanja javnosti. Iskrenost vladnih namer in iskanja poti za premagovanje krize se vselej potrjuje prav v dejanjih. Tudi tistih, ki so bila po junijskem kmečkem štrajku obljubljena kmetijstvu in zaradi katerih naj delavstvo ne bi bilo preveč udarjeno po žepu.
Balkanski model poslovanja, na katerega spominjajo tudi vladna zagotovila o jamstvu države pri najemanju posojil za odkup letošnjega pridelka pšenice (ta je že zdavnaj v silosih, kmetje pa še vedno čakajo na denar, ki jim ga odkupovalci ne morejo dati, saj jim ga banke ne nakažejo, dokler nimajo podpisanega jamstva države za omenjena posojila), je kaj slaba popotnica tudi vsem ukrepom za odpravljanje posledic letošnje suše. Pa tudi tistim, ki naj bi jih šele sprejeli, da bi se izognili ponavljajočim se tovrstnim naravnim katastrofam.
Marjeta Šoštarič
red desetimi leti, ko je tedanji zvezni kmetijski minister Sava Vujkov po službeni dolžnosti obiskal Slovenijo, da bi se pobli-Že seznanil s težavami slovenskega kmetijstva — te so že tako ali tako kar stalnica dogajanja v naši zgodovini — in je obiskal celo nekaj izbranih kmetov, je zgledni predstavnik slovenskega kmečkega stanu v Savinjski dolini kaj čudno pogledal »svojega« ministra, ko ga je ta pobaral, kako je kaj z namakanjem. Z zadrego zaradi ministrovega nepoznavanja slovenskih naravnih razmer in pogojev dela našega kmeta so tedanji (mnogi so še sedanji) slovenski kmečki politiki prav na hitro opravili. Nevednemu ministru, ki je na vladni stolček prilezel iz vojvodinske ravnice, pač niso mogli zameriti, če je kmeta pod Alpami vprašal kaj tako neslanega.
Toda če bi v Sloveniji že tedaj resneje razmišljali o namakanju obdelovalnih površin, o možnostih, ki nam jih v sušnih letih, kot je letošnje, ponujajo različni vodni viri, danes najbrž ne bi poslušali vsak dan višjih številk o milijardni škodi. Po ciganskem reku, da si sonce in dež tako ali tako. podajata roke, je bilo pač najpreprosteje in za vsak primer, kot kaže, tudi politično modro ne razmetavati denarja za nekaj, kar pravzaprav ni tako nujno potrebno. Bilo. Zdaj, ko že drugo leto zapored govorimo in pišemo o suši kot nacionalni naravni katastrofi in ko za namakanje in osuševanje kmetijskih zemljišč izšolani ljudje vsak trenutek lahko postrežejo s podatkom, da smo v Sloveniji v zadnjih enajstih letih pravzaprav doživeli že pet močnih suš, naj bi končno dozorel čas za sprejem nacionalnega programa o namakanju. Takšnega, ki nas bi naposled pomaknil navzgor z dna lestvice evropskih držav, ki namakajo kmetijske površine. Po tem programu naj bi, ko bo (če sploh bo) sprejet in denarno podprt, v desetih letih usposobili za namakanje famoznih 100.000 hektarov obdelovalnih površin (zdaj je za namakanje usposobljenih le 6000 hektarov). Toda za tako smelo zastavljen projekt bi potrebovali tudi denar, veliko denarja. Po izračunih, ki jih je zdaj slišati, bi potrebovali vsaj 600 milijonov mark. Pri denarju, še zlasti pri tako velikih zneskih, pa se spet lahko hudo zatakne. Res pa je, da je strošek načrtovanega namakanja primerljiv s škodo, ki jo povzroči kme-
tijstvu in z njim državnemu gospodarstvu že ena tako katastrofalna suša, kot je letošnja. Mar ni že to dovolj zgovoren podatek o rentabilnosti tovrstne naložbe.
Država, ki ji uspe ob najbolj katastrofalni suši zadnjih sto let nadrobiti »lačnim« komajda kaj več kot za pest zrnja pomoči, pa še to le, če se potrudi biti nadvse objektivna in pravična, si brez tuje pomoči česa takega pač ne bo mogla omisliti. Tega se morebiti kar dobro zaveda tudi kmetijski minister, kisi je v hudo vročem času kmečkih groženj z zaporami cest kot skrajno obliko pritiskov na vlado, ki noče in noče poslušati in razumeti kmetov (nezadovoljnih zaradi odkupnih cen mleka,mesa), privoščil službeno potovanje v Izrael. Kmetom na barikadah je ta namakalni izlet kajpak šel hudo v nos. Upravičeno ali ne, toda dejstvo je, da jim minister, ki bi ga nezadovoljneži iz kmečke stranke zaradi višjih političnih interesov najraje kar odstavili (pri tem jim pride prav celo afera s prašiči), zdaj ponuja rešitev za sušno stisko v in po njej tudi s pomočjo izraelskega modela namakanja. Izkušenj Izraelcem zanesljivo ne manjka, toda pomoč in usluge, ki so jih pripravljeni ponujati in razdajati Sloveniji — zanesljivo ne brezplačno — so že posejale seme dvoma. Kar preveč diši tudi po vnaprej sklenjenih kupčijah, o katerih pa bi morala odločati stroka in ne minister. Tudi neprimerljivost naravnih danosti za razvoj kmetijstva v obeh državah ne vzbuja posebnega upanja za kakršenkoli uspeh projekta namakanja po izraelskem modelu.
Toda ugotovitve, da naj bi letošnja suša. v kmetijstvu doslej že povzročila za skoraj 36 milijard tolarjev škode, bi lahko bile zadosten argument tudi za prepričevanje ne-jevernežev v vladi, da je dejavnosti pač nujno izdatneje pomagati. Takoj, zaradi blažitve posledic suše, in na daljši rok, da bi se izognili ponavljajočim se katastrofam. Ni izključeno, da so z vsakodnevnim dodatnim ocenjevanjem škode številke o njej pretirane. Izkušnje, ko je poštenost tudi v kmetijstvu kar prevečkrat padla na izpitu, so ljudi pač naučile, da je bolje pretiravati, saj imajo le tako upanje, da bodo dobili vsaj nekaj družbene pomoči. Tudi lani smo namreč pisali o škodi, ki naj bi bila samo v kmetijstvu presegala celo 25 milijard tolarjev vrednosti. Kot se je pokazalo kasneje, le ni

DELO IH. stran
SOBOTNA PRILOGA
Ljubljana, 28. avgusta 1993
ifftgaaaM
Imm
VSEBINA
poštni O JI
predal
Gregor Tomc
Vojna za mir
Humanitarne in druge intervencije Boris Šuligoj
Diego Loredan
Portret tedna
Slobodan Dakič
Srbi v Bosni prezirajo nas, Srbe v Beogradu
Vesna Pcšič. Beograd Marko Kos
Izrabiti zamudo
Dimitrij Rupel
Ali je slovenska samostojnost zares ogrožena?
Franco Juri
Zbeganost zmernih
Janez Kocijančič
Za gospodarski preobrat
Kako iz stagnacije
Slava Partlič
Samo vojaška sodišča so lahko nagla
Tomo Grgič Alenka Puhar
Film, ki ga ne bomo videli
Jure Kovač
Med sindikalnim fundamentalizmom in direktorskim despotizmom
Preobrazba podjetij Mija Rcpovž
Panika po naročilu
Borzno pleme — drugič Pavle Čelik
Blišč in beda specialcev
Policija
Vilko Novak
Za red od trsa do kozarca
Pred sejmom Vina 93
Radovan Kozmos
Razblinjene sanje o združitvi
Evropa Darijan Košir
Vrata k spreminjanju mej
Ruska diaspora
Janez Strehovec
Poletje na alpskih štiritisočakih
Trendovska visokogorska rekreacija Oto Giacomelli
Kdaj si bo nastavil zrcalo?
Šport
Marko Zorko
Največji neuspehi rock’n’rolIa
Med drugim Boris Jež
Revizor v Ljubljani Vrzimo črne koze v vice
Če bo vojna, bo to vojna med kulturami
Svet se preureja
Dober človek sem
IVoodv Allen
Sporočilo bralcem
Uredniški kolegij je zaradi čedalje večjega zanimanja bralcev za sodelovanje v rubriki PP 29 in upoštevaje priporočilo delegatov Skupščine CGP Delo z dne 8. maja 1985 sklenil, da prispevki v Poštnem predalu načelno ne smejo J9 biti daljši od dveb tipkanih strani (60 vrstic),
--- v rubriki Prejeli smo pa naj obsegajo do največ
tri tipkane strani (90 vrstic). Namen tega je, da bi čim več bratcem omogočili izražati mnenja, stališča, pripombe, ugovore in predloge; zato smo hkrati odmerili še več prostora rubriki PP 29. Avtorji predolgih prispevkov, podpisani s polnim naslovom, pa v skladu s tem prepustijo 2() uredništvu pravico do krajšanja oziroma manj---- šib predelav (strnitev), ne da bi bila tako bistveno okrnjena vsebina njihovega sporočila.
Delo, 24. julija
Objaviti, uničiti, pozabiti, maščevati se?
Ni res, da sem »vzel v javno zaščito Jelinčiča« (kot pravi dr. Jože Terček v svojem dopisu v Delu 14. avgusta). Prav tako ni
21--res, da sem predlagal, »da je najbolje te ---- ostaline polpreteklega obdobja uničiti ali
deponirati za določeno obdobje« (kot pravi Zoran Vetrih v svojem prispevku za Delo 21. avgusta).
Res pa je, da se zavzemam za razločevanje med političnim, pravnim in moralnim vidi-
22--kom sodelovanja posameznikov z Udbo. ---- Površno ali zlonamerno mešanje omenjenih treh vidikov po mojem mnenju povzroča kaotizacijo družbenega življenja in ribarjenje v kalnem.
Vztrajam na tem, da sodelovanje z Udbo samo po sebi še ne pomeni politične diskvalifikacije posameznikov, to pa po drugi strani ne pomeni, da se hkrati zavzemam tudi za amnestijo tistih sodelavcev, ki so se pregrešili pred zakonom.
Konkreten predlog, ki bi smiselno sledil iz ->3 zgornjih izhodišč, bi vseboval naslednje ele-— mente:
a)	tako imenovani udbovski dosjeji naj bodo na vpogled posebni komisiji pravnikov,
24	p) naj jih imenuje državni zbor;
b)	omenjena komisija naj iz dosegljivih_ dosjejev izloči tiste, iz katerih je razviden utemeljen sum kaznivega delovanja:
c)	tako selekcionirane dosjeje se predloži v nadaljnjo obravnavo sodnim organom; ti
25--dosjeji niso dostopni javnosti vse dotlej, ---- dokler ni na podlagi sodne razprave izrečena ustrezna sodba;
d)	kakršna koli uporaba dosjejev s strani drugih subjektov je kazniva;
e)	izjemoma naj bi bila uporaba dosjejev dovoljena za znanstveno-raziskovalne na-
20 mene, vendar naj bi bili dosjeji za te namene dostopni šele po preteku 10 let.
Z zgoraj omenjenim predlogom bi najbrž dosegli več želenih ciljev:
—	zmanjšali bi verjetnost, da bi v prihodnje sodelovanje s tajno policijo omogočalo tudi nezakonito dejavnost;
2?	— preprečili bi erozijo družbene klime ozi-
roma zlorabe dosjejev za medstrankarske ali celo medsosedske in meddružinske obračune;
—	zaščitili bi posameznike pred neutemeljeno politično ali moralno diskvalifikacijo.
Jože Pučnik
Nehajmo se sprenevedati!
Jaša L. Zlobec
Si Slovenci sami sesuvamo Slovenijo?
Mitja Meršol
Pri kom je pravzaprav ameriška ambasada
Američani kar tako
28 Veljko Rus, Ljubljana
Delo, 16. avgusta
Slovenija pod drobnogledom
Ni hujšega zapravljanja časa, kot je polemiziranje z ljudmi, ki nikoli ne snamejo ideoloških plašnic. Neizmerno vseeno mi je, kaj si o mojih člankih misli gospa Andreja Martinovič, ki se je minuli teden oglasila iz Niirnberga. Ni mi pa vseeno, če s svojim pisanjem izenačuje stanje v ZRN in Sloveniji. ko gre za poseganje preteklosti, vključno z dosjeji stasi in udeve. Če so namreč nemške stranke sprejele stroga pravila ravnanja Z dosjeji stasi, so jih, prvič, zato, da so dosjeji lahko ostali v najvišji meri verodostojno pričevanje o vlogi stasi v NDR, in, drugič, zato, da z njihovim odpiranjem ne bi povzročili novih krivic. Gospa A. M. pa skuša ovreči moje trditve o pretehtanem ravnanju Nemcev z dosjeji politične policije ter z nekaj besedne telovadbe ustvariti vtis, da so tudi stasijevci eno polovico dosjejev pokurili, drugo pa pokradli, da ukradeni dosjeji — tako kot v Sloveniji — nenadzorovano krožijo po političnem podzemlju ter da z njimi manipulirajo okultni politični centri v še bolj okultnem boju za oblast. Če nam gospa A. M. skuša prodajati takšna spoznanja, blati demokratično kulturo dežele, ki ji nudi gostoljubno streho.
Marjan Sedmak, Ljubljana
Delo, 10. julija
Zakaj gredo iz poklica
Spet se je našel nekdo (dr. Cevc) iz medicinske stroke, ki je strokovnjak za financiranje zdravstva. Kritizira, ne da bi poznal dejansko stanje, pri čemer pa seveda ne daje nobenega predloga, razen da zahteva več zdravstvenih delavcev in višje plače ter manj pravic za zavarovance. Navaja celo vrsto »njegovih« podatkov, zato moramo, čeprav neradi, na vse to odgovoriti.
1.	Presežka zaposlenih v Kliničnem centru ni. To je v. d. direktor ZZZS jasno zapisal, vendar je očitno potrebno še natančnejše tolmačenje. Če se opravi za paciente, ki niso zavarovani, torej npr. za paciente iz tujine ipd. 7 odstotkov storitev in se s tem zasluži 7 odstotkov denarja, je to delo opravljalo tudi 7 odstotkov zaposlenih. Teh delavcev pa seveda ZZZS ni dolžan plačevati. Od 6.800 zaposlenih je 7 odstotkov 476 delavcev. Če-teh 476 prištejemo k 6.344 delavcem, ki jih plačuje preko storitev ZZZS, dobimo skupaj 6.820 delavcev, ki opravičujejo svoj obstoj. Torej lahko izrecno napišemo, da presežkov v KC ni, čeprav je to dr. Cevc, sicer med vrsticami, lahko prebral v pisanju v. d. direktorja ZZZS. V razgo-
vorih z vodstvom Kliničnega centra smo v ZZZS pripravili mnoge izračune tudi glede potrebnega kadra. Pri tem smo upoštevali, da za tako imenovano sekundarno dejavnost (tisto, ki jo opravljajo tudi druge bolnišnice) pripada KC enako število zaposlenih kot je povprečno v drugih bolnišnicah, za težje primere, ki jih zdravi le KC, pa dvojno število delavcev na posteljo (kot predvidevajo standardi, ki so v postopku sprejemanja). Za te primere pa potrebuje KC med 710 do 720 postelj. Ti izračuni so pokazali, da ima KC v primerjavi z drugimi pravšnje število kadrov, čeprav je mnenje med drugimi izvajalci v Sloveniji drugačno, ker ZZZS pri kadru Kliničnega centra ne šteje tistih zdravnikov — specializantov, ki prejemajo plačo v matičnih bolnišnicah, delajo pa v KC.
2.	Sklicevanje na število koronarografij je spet ena izmed lizik za publiko. Zlasti primerjava z ZDA je ob nekajkrat več B DP na prebivalca za to primerna. Zakaj dr. Cevc ne dela primerjave s Španijo, Grčijo ati Portugalsko? Imamo preveč bolnišničnih postelj v primerjavi s sebi enakimi pa tudi z mnogimi bogatejšimi. Torej ležijo v naših bolnišnicah tudi bolniki, ki v drugih državah ne hi bili sprejeti. Podatek, da naši zdravniki pošiljajo največ pacientov v bolnišnice v primerjavi z razvitimi evropskimi državami, to potrjuje. Tam pa zato lahko opravijo več koronarografij. Ali je za to tudi kriv ZZZS?
3.	Skrčenje pravic iz zdravstvenega zavarovanja je učinkovito te, če se istočasno skrčijo kapacitete v zdravstvu. Tistega kar ne bo več pravica, si ljudje ne bodo mogli privoščiti. Tako bo tudi v tem primeru preveč kapacitet in preveč zdravstvenih delavcev. Ob istih kapacitetah pa bo interes izvajalcev ponovno napolnjene postelje s tistimi, ki imajo pravice. To je že davno znano.
4.	ZZZS ne priznava v letu 1993 nižjih materialnih stroškov kot decembra 1992, kot trdi dr. Cevc, ki vse ve, temveč za 7 odstotkov višje kot v decembru in še za 12 odstotkov valorizirane do danes (z rastjo cen na drobno). Poleg tega pa je KC na arbitraži dobil še dodatna sredstva za kritje materialnih stroškov, kar pomeni še dodatno povišanje. Takim trditvam, kot je v tem primeru dr. Cevčeva, pravimo, milo rečeno, neresnica!
5.	Ker so v kalkulaciji cen tudi osebni dohodki realno višji za okrog 5,5 odstotka in amortizacija za 10 odstotkov, je neresnica tudi trditev o 8-odstotnem znižanju cen.
6.	dr. Cevcu ne bi razlagali sistema financiranja zdravstva, ker si ga je zamislil po svoje in ga napovedal že leta 1991 in drugačne variante ne bi dojel. Povedati pa je treba drugim zdravstvenim delavcem in zlasti zavarovancem, da je prispevna stopnja samo mehanizem za zbiranje vnaprej določene količine za zdravstvo potrebnega denarja. Potrebni denar pa je odvisen od planiranega obsega zdravstvenih storitev in za te potrebnega števila zaposlenih delavcev v zdravstvu (z določeno višino plač po kolektivni pogodbi) in potrebnih materialnih stroškov ter amortizacije. Če se s prispevno
stopnjo zbere več denarja, se ta zniža, če pa premalo — glede na izračunano maso pa naj bi se dvignila. Dogovorjena sredstva za zdravstvo gredo zgolj v zdravstvo in je namigovanje dr. Cevca neutemeljeno in zlonamerno. Medvedjo uslugo pa dela dr. Cevc zdravstvu, ko se bori proti temu, kar je šele ideja, da bi morebitne presežke (sredstva nad dogovorjenimi) uporabili za nabave aparatur v zdravstvu in jih ne vračali zavarovancem preko znižanja prispevne stopnje. Očitno je po njegovem mnenju opremljenost zdravstva zadostna.
7.	Ne bi ugovarjali zdravniku iz osnovnega zdravstva, če bi se pritoževal nad večjo zahtevnostjo pacientov. Samo do njega pride zavarovanec po svoji volji, vse naprej pa odločajo zdravniki. Je pa treba ugovarjati trditvi, da leži v bolnišnici več pacientov, ker so sedaj bolj zahtevni ali v enem letu nenadoma bolj bolni, in da je več težjih primerov. Kliničnemu centru je na njegovo ponudbo priznan enak program kot v letu 1992, ta pa je enak realizaciji iz leta 1991. Priznane pa so širitve kot nuklearna magnetna resonanca, helikopterska NMP itd.
8.	Na koncu pa samo še o »šarjenju« z denarjem. O tem lahko odločajo le zavarovanci v skupščini zavoda in samo kot eden od njih tudi dr. Cevc. Kot izvajalec pa dr. Cevc te pravice nima. In verjetno predvsem to moti dr. Cevca kot izvajalca, ker bi bil rad zraven.
V zadnjem času se pojavlja cela vrsta prispevkov v časopisih, ki skušajo na enak način, z uporabo neresnic in laži, očrniti ZZZS. Čeprav se nam zdi nesmiselno odgovarjati piscem in voditi strokovno polemiko v dnevnem časopisju, pa smo v to prisiljeni zaradi javnosti. Menimo, da to ne bo v ničemer koristilo izboljšanju razmer v zdravstvu, zato je za zavod polemika o članku »Zakaj gredo iz poklica« končana.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije
Delo, 10. avgusta Izžemanje zdravnikov
Dr. Grom v svoji neargumentirani kritiki moje »nekorektne kritike« neresnic iz članka novinarja Borisa Šuligoja zmotno trdi, da sem prispevek napisal kot uradni predstavnik ZZZS. Sestavek sem napisal kot Drago Petrič in se kol tak tudi podpisal. Torej gre za moje osebno mnenje in ne mnenje ZZZS, čeprav tudi to mnenje ne bi moglo biti (glede na dejstva) bistveno drugačno.
Ad 1. Že pred naštevanjem »nekaterih podtikanj« pa dr. Grom potrdi tisto, kar sem napisal o večni opoziciji zdravnikov in kar mi očita v svojem odgovoru novinar Boris Šuligoj. Dr. Grom je namreč napisal, da naj bi razvrednotenje zdravnikovega dela »opravila socialistična zdravstvena in družbena oblast, nadaljuje pa tudi novodobna oblast (z istimi strokovnjaki) «. Od osamosvojitve in od sestopa socialistične oblasti smo imeli že dva parlamenta in tri vlade in vsi so, ne glede na politično sestavo, po mnenju dr. Groma (in ne samo njega) očitno proti zdravstvu. Ponovno trdim, da ne bo oblasti, ki bi imela bistveno boljši odnos, da pa jih bo precej, ki bodo imele slabšega. Kateri isti strokovnjaki določajo plače tudi v lem novodobnem sistemu, pa ne vem, ker ZZZS pri določanju višine plač in pri sklepanju kolektivnih pogodb nima prav nič. Moje osebno stališče pa je znano: Plače zdravnikov so prenizke, in to ne samo absolutno (to so vse plače!), temveč predvsem relativno v primerjavi z drugimi zdravstvenimi delavci in drugimi delavci v negospodarstvu, vendar je zdravstvenih delavcev in zdravstvenih kapacitet preveč, zato stanja ni mogoče popraviti, dokler se oboje ne zmanjša. To moje mnenje pa situacije ne bo rešilo.
Ad 2. Ponovno tudi trdim, da nobena konkurenca med zavarovalnicami ni v prid izvajalcem, temveč le zavarovanim osebam. To, mislim, je vsakomur razumljivo, le tistemu ne, ki je trdil novinarju, da bi konkurenca med zavarovalnicami koristila izvajal-
cem. Torej na trditev nisem dobil odgovora, temveč ponovno točenje po konkurenci zavodu.
Ad 3. Napisal sem. in to drži. da čakalne dobe določijo v pogodbi z ZZZS izvajalci sami, šele na tako določene sledijo penali ob prekoračitvah. Če bi izvajalci argumentirano določili 3-letno čakalno dobo za neko odlolijivo storitev, bi penali pričeli čez tri leta in cn dan. Tudi tu mi ni jasno, kaj naj bi »podtaknil«, še manj pa, kaj zagovarja dr. Grom, razen več denarja. Doslej pa nisem vedet, da je obseg bolnišničnega zdravljenja in ambulantno-speciali-stičnega zdravljenja odvisen od povpraševanja. Prepričan sem bil, da je odvisen od števila obolelih in težavnosti primerov, ker tovrstno zdravljenje predpisujejo zdravniki in ne zavarovanci.
Ad 4. Z ničimer dr. Grom ne argumentira neenakopravnosti zdravstva pri dogovarjanju, temveč samo očita moč ZZZS in slabost Zdravniške zbornice ter nesamostojnost!'.?) managementa v zdravstvenih zavodih. Ne navede pa kaj naj bi bilo »podtikanje«, in ne, zakaj v bolnišnici Izola niso izkoristili vseh zakonskih možnosti pri pogajanju o cenah storitev, če te niso bile določene po zakonu in izhodiščih. Dr. Grom navaja, da kolikor mu je znano, so biti zdravstveni zavodi bolj ati manj prisiljeni v podpis pogodbe. Meni pa jc znano, da ni bilo tako, saj jih je med več kot 300 kandidati zahtevalo arbitražo le 13, pri čemer pa v večini primerov niso bile sporne cene. Moja trditev je resna in argumentirana, kar se pa za dr. Gromovo ne bi moglo reči. Verjetno bo po njegovem bolje, ko bodo »ta pravi« zdravniki prišli v zdravstvenih zavodih za direktorje. Upam, da ni kriv ZZZS za »nesamostojni management« v bolnišnici.
Ad 5. Tudi pri tej točki ne vem, kaj naj bi napačno trdil. Trdil sem. da med 21,5 delavca v internistič-nih ambulantah SB Izola, ki jih plačuje ZZZS. najdemo le 3 zdravnike in da gre torej za slabo organiziranost. Dr. Grom pa tarna povsem o drugih zadevah, ki jih sploh nisem omenil, in da so v bolnišnici Izola možnosti (kakšne??) samo za 3 ambulante, pri tem pa še zanika obstoj internistov v Sežani, o čemer pa naj se pomeni kar s sežansko bolnišnico.
Ad 9. in 10. Dr. Grom ne uvidi, da ravno spodbujam tiste »znane strukture«, ki so za zdravstvo odgovorne, da storijo svoje. Bojim pa se, da je tisto, kar naj bi storile, precej v nasprotju z njegovim mnenjem. Med te »znane strukture« štejem tudi ZZZS. Vendar ko te strukture skušajo začeti urejati tisto, za kar so upravičene oziroma zadolžene po zakonu, je to urejanje nenadoma neodtujljiva pravica medicinske stroke. Vse težave zdravstva pa izvirajo predvsem iz tega mišljenja zdravnikov. Dr. Grom trdi, da se nihče ne sme vtikati (ne pojasni pa, za kakšno »vtikanje« gre) v zdravstvene delavce (beri zdravnike), ne ZZZS in ne management in tudi ministrstvo za zdravstvo ne. Gospod dr. Grom, vedeti je treba, da je zmotno mnenje, da je zdravstvo samo medicina. Zdravstvo je zajadralo v težave prav zaradi te zmote in se bo rešilo le, če se bo te zmote otreslo. Kdo vse pa se ima pravico vtikati v delo zdravstvenih delavcev in kako, pa naj si dr. Grom prebere v zakonih in predpisih ter ogleda v sosednjih državah.
Ne bi našteval, česa vsega je v bolnici Izola še vedno preveč, ne glede na tarnanja (od kadrov do postelj in stroškov). Dr. Grom lahko te podatke dobi v bolnišnici. Tudi pri teh dveh točkah mi ni jasno, kaj naj bi bilo v mojih izvajanjih netočno.
Pripombe novinarja Šuligoja ni jemati resno. Primerjati slovenske zdravnike z nemškimi, italijanskimi in švicarskimi samo po plačah je smešno. Te primerjave bi lahko j?očeli z vsemi poklici in ne
samo zdravniki. Ali Šuligoj ve, da imajo na Slovenskem zdravniki največjo klinično svobodo, da je nadzor nad njihovim delom (še) zelo slab ali pa ga sploh ni, v nasprotju s stanjem v omenjenih državah? Ali ve kaj o številu brezposlenih zdravnikov v »obljubljenih deželah«, ali ve za ukrepe, ki jih uvajajo, da bi zmanjšali zdravstveno potrošnjo in
zaslužke (zadovoljnih) zdravnikov? Ali ve, kakšne
»težave« imajo zdravniki z zavarovalnicami, kakšne so kazni in koliko jih je? Šuligoj bi lahko vsaj predlagal, od kod dobiti denar za boljše plače zdravnikov. Da bi imeli 100.000 SIT neto (po odštetem davku) na mesec, kar bi jih v relativnem pomenu izenačilo s stanjem v državah OECD. bi namreč za eno leto potrebovali dodatnih 5,7 milijarde SIT. To pa ni kakšen tolarček (po Šuligoju), temveč33.500 očitanih računalnikov na leto. Češe ne sme nič spremeniti v zdravstvu (razen plač in cen storitev), potem je treba dvigniti prispevno stopnjo. Kaj pa, če bo ravno obratno?
O računalnikih, ki jih pogreva Šuligoj, pa sta povedala svoje na skupščini ZZZS direktorja dveh največjih zdravstvenih zavodov — Kliničnega centra in SB Maribor. Njuno mnenje je povsem drugačno od mnenja novinarja. Novinar si izmišljuje še neke drage naložbe in nakupe itd., vpleta celo mafijo. Mislim, da mu ni preveč zameriti, če nima argumentov, je pač »naložil«.
Dr. Drago Petrič, Kranj
Delo, 23. junija
Milanu Kučanu, predsedniku Republike Slovenije
V sobotni prilogi 21. avgusta mi je nepričakovano odgovoril prof. Andrijan Lah. Zgodila se je majhna tiskovna napaka z mojim priimkom, zato on piše Batriču, to pa sem dejansko podpisani. Na mojega pol stavka (en stavek je bil namenjen dvema!) se je odvzval malone s celim majhnim traktatom. Žal je z njim potrdil, da ga 3. julija nisem po nedolžnem omenjal. No, vseeno lepa hvala za njegov trud. Zelo lepo je tudi, da si oba dopuščava svoje mnenje. Žal se pa tukaj »lepo« neha. Ker je tega zelo veliko, kar bralcev morda niti ne bo preveč zanimalo, naj bodo moje pripombe v kar se da brzojavnem slogu.
Moja nestrpnost: Če ima profesor o mojih nazorih »kar najslabše mnenje«, potem je nestrpnost najmanj, kar mi lahko prilepi. Svoje napake je težje opaziti kot pa tuje, zato je mogoče, da sem kdaj res nestrpen, vendar sem to pri zavzemanju za prijateljstvo, ne pa za sovraštvo. Morda se mi bo to štelo kot olajševalna okoliščina.
Vsiljevanje svoje (oziroma srbske) resnice: Morda je Laha zavedel Batrič, ki se sliši bolj srbsko kot Batič, in zato se je mogoče razvnel bolj, kot bi se sicer. Imam zelo malo virov informacij. Za poslušanje poročil slovenske RTV, še manj pa drugih, ne najdem ne časa in ne živcev. Edini moj redni vir je Delo in občasno Dnevnik ter ND. Poskušam in morda tudi uspevam iz teh virov izluščiti kar precej resnice. Mislim, da je v mojem pisanju zelo malo propagande (tiste v slabem smislu, ki ne temelji na argumentih). Seveda pa ima tudi dobro pravico, da se propagira. Če se kdaj moja stališča ujemajo s srbskimi, je to samo naključje. Naj mi bo tu dovoljena majhna neskromnost, namreč, da to štejem Srbom v dobro. Hočem reči, da se imam za zelo nepristranskega (kdo se pa nima?).
Srbi so hoteli biti edini gospodarji države: To je tipičen primer negativne propagande! Koliko najpomembnejših položajev smo imeli Slovenci v skupni državi? In kako dolgo smo jih imeli? Ne nazadnje tudi zato, ker smo bili v vsej Jugoslaviji vedno zares spoštovani. Bojim se pomisliti, koliko nam je tega do zdaj uspelo zapraviti.
Lončarjeva angleščina: Ni sramota ne znati dobro angleško (razen če gre za germanista — anglista), še slaba materinščina se da odpustiti, če je le misel dobra. Miloševič
sam ni mogel zrušiti Jugoslavije, če mu pri tem ne bi krepko pomagali drugi (med njimi na prvem mestu mi). Samo dojenčki v zibkah so pri tem nedolžni. Pretiravam, da bi to bolj poudaril.
Unitarna Jugoslavija: To ni bila edina opcija in dejansko je bila prisotna le v posameznih obdobjih. Srbi z ustavo 1974. niso bili zadovoljni, ker njihova republika ni imela pristojnosti, ki so jih imele druge. Tisti trije srbski glasovi v predsedstvu pa so Slovencem zelo prSv prišli takrat, ko je odhajala JLA.
Grožnje: Si bomo mar zdaj očitali grafite po zidovih? Treba je samo malo poznati srbsko dušo. Oni so si sposobni prekleti vse živo in mrtvo, pa pri tem nič slabega ne mislijo. Res pa je, da se to upira našemu okusu. O mitingu sem pisal v SP, 21. avgusta. Tistega Švabičevega pošiljanja v Phiia-delphijo noben pameten ni razumel dobesedno. Tudi mi se nakem pošiljamo, če nam prekipi.
Jugoslovanska morija in kako smo se je rešili: O tem pišem skoraj vsakič, ko se oglašam. Ali moram res ponavljati?
Sodnica — zgodovina: O zgodovinskih dejstvih se s prof. Lahom ne bom prepirat. Ne on in ne jaz nisva zgodovinarja. Oba pa se bržkone strinjava, da se da iz zgodovine veliko naučiti, če se hoče.
Brez besed ostaja, ko gre za Dubrovnik, Zadar, Šibenik itd.: Trdnost dubrovniškega obzidja ni bila nikdar preizkušena. Zato ker so bili stari Dubrovčani pametni ljudje, tokrat pa jim je pameti malo zmanjkalo. Podobno velja za Zadar, Šibenik itd. In še enkrat bom poudaril: Srbi se branijo kot narod. Morda bo prof. Lah spet ostal nekaj časa brez besede. Če ne prenese dejstev, mu ne morem pomagati.
»Degradacija« Srbov: Njihova odločitev je, da na to ne pristanejo. To zadeva njihovo kožo, ne naše.
Kršitev premirij: Nekoč sem že omenil, kje se je v tej vojni s to navado začelo oziroma kje je bila šola takšnega obnašanja. Tudi tega ne bom ponavljal.
Ekonomika in ena država: Tega problema naša generacija verjetno ne bo rešila. Preveč smo že zastrupljeni. Tudi Američani so bili zastrupljeni, pa so ga rešili. So se pač potrudili. To bodo opravile naše bodoče generacije, vendar brez naših receptov. Naši recepti jim ne bodo rabili, ker so že danes obupno zastareli.
Stanko Batič, Ljubljana
Delo, 24. julija
Vsiljeni Commonvvealth?
Čudovito enostranski gospod Stanko Batič (po mišljenju povsem enak gospodu Stanku Batriču) se je v Delu spet oglasil s svojimi recepti za jugoslovansko politično kuhinjo.
Oglejmo si nekaj staronovih miselnih cvetk tega gospoda. Najprej o konfederaciji: Za Srbe je bila, ugotavlja gospod Batič, konfederacija v Jugoslaviji nesprejemljiva; takoj zatem pa prikimava sedanjim srbskim zahtevam po konfederaciji v Bosni in Hercegovini, češ da Srbi »bržkone vedo, zakaj« (jo hočejo)! Torej: konfederacija je enkrat slaba zadeva, drugič pa dobra, edino merilo tovrstne ocene pa so srbske politične koristi.
Nato nam g. Batič pokomentira znani napovedani, a nerealizirani (to je: od slovenskih oblasti prepovedani) miting razgibanega južnega ljudstva v Ljubljani. Ta miting smo po mnenju g. Batiča tako rekoč »izsilili« Slovenci sami, saj smo preveč podpirali albanski nacionalizem. Seveda! G. Batič dovoljuje podpirati samo srbski nacionalizem (= šovinizem), albanskega nacionalizma pa ne (čeprav se slednji zavzema za temeljne nacionalne pravice).
Vrhunec sprevrženosti dejstev pa je v odstavku, ko g. Batič obdela slovenski plebiscit za osamosvojitev. Plebiscit povezuje g. Batič celo s prevaro (?!). Le s kakšno? Bojda je večina Slovencev razumela (g. Batič se je s to večino Slovencev očitno pogovoril), da gre za osamosvajanje v okviru Jugoslavije!? Ta je pa res močna! G. Batič očitno misli, da je večina Slovencev debilnih in da ne razumejo pomena besede osamosvojitev. Dalje so Slovenci po g. Batiču krivi tudi za to, da je pol Balkana potopljenega v krvi. Torej srbska vojska, ko je napadla Slovenijo, Hrvaško in Bosno, ni nič kriva, krivi so tisti, ki so se ji upirali.
G. Batič ne pomisli na češko in slovaško pot razhoda: podobno bi se lahko zgodilo tudi v Jugoslaviji, če seveda ne bi obstajal hiperpotencirani srbski hegemonizem, ki ni bil nikoli pripravljen popuščati pri svoji oblasti.
Že Župančič je napisal: Domovina je ena... G. Batič pa govori o ljubezni do ožje in širše domovine (nekam znana fraza iz bivše Juge): pri ožji verjetno misli Slovenijo, pri širši pa Jugoslavijo... Vendar je za Slovence domovina samo Slovenija, Jugoslavija pa je bila za nas država (podobno kot Avstro-Ogrska).
Zatem izvemo še, da so sankcije »doletele napačno identificiranega agresorja«! Menda je agresor tisti, ki se je prvi spomnil, da razbije Jugoslavijo! In spet smo tu Slovenci kot žrtveni kozel g. Batiča. Kaj sploh dopušča g. Batič Slovencem? Najbrž samo hlapčevanje.
Ni jasno, zakaj naj bi bila narodnostno mešana območja naravnost »obsojena« na Jugoslavijo. Narodi na območju bivše Jugoslavije so živeli npr. po propadu zahodnorimskega cesarstva okoli 1500 let v okviru drugih držav in le okoli 70 let v okviru dveh Jugoslavij. G. Batič se ne more sprijazniti s tem, da je Jugoslavija enako minljiv pojav kot številne prejšnje države, v okviru katerih smo živeli Slovenci.
Še glede (ne)pristranskega stališča »sveta« ( = velikih sil). Žalostno, a resnično je, da ta »svet« očitno pristajajta pravico moči in da bodo v Bosni Muslimani kot najšibkejši največ izgubili (seveda pa se »svetu« ta pristranski oziroma kar sovražni odnos do islama in muslimanov lahko še zelo maščuje).
O uporabi fraze bratovstvo v politiki: vsako bratovstvo pripelje nazadnje do bratomora (prim. Bosna), torej sc je bolje ukvarjati s prijateljstvom.
In šc to: naj bodo problemi v »Evropi« taki in drugačni ali po g. Batiču celo večji (?!) kot na Balkanu, reševali jih bomo v veliki meri sami in ne več namesto nas oblastniki v Beogradu.
Andrijan Lah. Ljubljana
Strinjam se z uvodom g. Stanka Batiča, da je različnost mnenj nujna v vseh demokratičnih družbah. Nc strinjam pa se z nekaterimi v članku zapisanimi mnenji.
Ob 'gonji proti Neslovencem' nc morem mimo dejstva, da je Slovenija edina evropska država, ki ima tudi državljane, ki državnega jezika (slovenščine) niti ne razumejo. Če mi avtor ne verjame, naj stopi na urad za izdajo potnih listov (v Ljubljani na Mačkovi) in naj posluša, v kakšnem jeziku slovenski državljani zaprošajo za potne liste. Jezik mnogih ni sloveščina.
Avtorjeva teza, ki mu jc niti najmanj ne oporekamo, o slovenskem plebiscitu >■ Večina je verjetno razumela, da gre za osamosvojitev v okviru Yu«) je zelo nenavadna. Zdi se mi, da pisec vprašanja na plebiscitni glasovnici ni razumel, ali pa namerno zavaja slovensko javnost.
Zato bi rad pojasnil, da je na plebiscitni glasovnici pisalo: 'Ali ste za samostojno in neodvisno Slovenijo?’ Velika večina prebivalcev Slovenije jc na to vprašanje odgovorila z 'da'.
Kakšna bi bila samostojnost in neodvisnost Slovenije v okviru Yu, pa ve verjetno le avtor sam.
Simon Kravanja, Ljubljana
Delo, 12. avgusta Sodniki zaprepadeni
Spoštovani minister Janša,
Ali ne bi mogli s svojimi političnimi nasprotniki obračunavati nekoliko bolj diskretno?
The Guardian (18. avgusta), ugledni angleški časopis, je po dolgem času objavii vest o Sloveniji, žal ne posebno laskave (Bosnia received arms from Sloveniti'). V tem članku ste vi glavni junak. Ne živim v Sloveniji in ne sledim slovenskim zdraham. Berem pa angleške časopise in imam odprta ušesa za javno mnenje v Veliki Britaniji. Poslušam torej komentarje tistih ljudi, pred katerimi bi se morala Slovenija postavljati, ne pa sramotiti. Predstavljate si lahko, da bi nekaterim krogom precej koristil dokaz, da Slovenija ni boljša od drugih jugoslovanskih republik. (Tukajšnji prosrbski lobbv, pa tudi segmenti britanske vlade še zmeraj tolmačijo samostojnost Slovenije in Hrvaške kot nemško politično zaroto.) Hrvaška je že omajala zaupanje Evropske skupnosti o pravilnosti nemške poteze. Odmev na zadnje dogajanje v Sloveniji, namreč škandal s tihotapljenim orožjem (po oceni tukajšnjih časopisov vaše maslo), ni ostal neopažen. Londonski finančni krogi menijo, da bi si morala Slovenija maksimalno prizadevati za potrditev svoje politične stabilnosti, ne pa da daje povod za dvom o integriteti svojega vodstva (vključno vas). Slovenija je še vedno pod lupo. kako se obnaša in kaj iz nje bo. Kanadski konzulat v Londonu recimo ima Slovenijo še danes za nestabilno vojno področje, s katerega se valijo begunci.
Čeprav redkokdo dvomi o pravilnosti odločitve, da gre Slovenija svojo pot, se pa zaradi razvoja dogodkov in afer ljudje zmeraj bolj sprašujejo, ali ni slovenska samostojnost koristila predvsem osebnim karieram nekaterih posameznikov. Kako naj si sicer ljudje tukaj tolmačijo, da je ugled Slovenije v svetu podrejen akcijam (kot so zakulisne spletke, zahrbtne poteze, iskanje krivcev, blatenje nedolžnih in podobni manevri), ki bi se dale razumeti kot klasične balkanske spletke za oblast.
Jana Valenčič, London
Delo, 24. juiija
Slovenija potrebuje aktivnejšo razvojno politiko
Najprej nekaj o politikantsko-ideološkem odzivu, ki je za g. Horvata nekaj grdega, čeprav je sam preko politike prišel v gospodarstvo, v državni zbor, v gospodarsko zbornico. Če ne bi bil član edine politikantske stranke, kot je zveza komunistov, potem tudi v ideološkem gospodarstvu ne bi mogel priti na položaj. Če se je g. Horvat, kot piše, vedno zavzemal za tržno gospodarstvo in privatno podjetništvo, ali se je potem šel politikantstvo, ko je podpisal večno zvestobo komunistični stranki, kise je v svojem programu zavzemala za uničenje kapitalističnega razreda, za vzpostavitev družbene lastnine in diktature proletariata? Je že tedaj zatajil svoje svetle cilje in svojo ideologijo?
Tako sprenevedanje v zvezi komunistov jc sicer normalno, toda kako naj mu zaupajo volivci, da sedaj nima spet fige v žepu in se na skrivaj zavzema za nekaj drugega, kot se je javno opredelil. Še posebno sedaj, ko se v’ Šlovenijipojavljajo novopečeni učitelji demokracije, ki so bili že pred 20 leti socialdemokrati, zagovorniki trga in privatni-štva.
Plavati proti toku dnevne politike je bilo nedolgo tega dovoljeno samo nekaterim, posebno izbranim in preverjenim članom stranke... Če ste to počenjali, poteni ste samo izpolnjevali naročilo, kajti tistih, ki smo se pošteno in resnično zavzemali za spremembo političnega in gospodarskega sistema, politika ni postavljala za direktorje, ampak nas je izvršilna in pravosodna oblast obravnavala na način, da nismo mogli razširjati svojih zamisli, niti v pismih bralcev ne.
Vaše zavzemanje za tržno gospodarstvo v 60. letih je podobno zagotavljanju borca, ki se je hvalil, da je že leta 1937 odšel v partizane, ker pa tam še nikogar ni bilo, se je raje vrnil domov. Zavzemanje za tržno
Nadaljevanje na 29. strani
t
Ljubljana,
ZH. avgusta 1993
■adarkoli se politiki sklicujejo na humanitarno intervencijo, smo lahko prepričani, da se nekje v ozadju skrivajo sebični interesi .racionalne države. To velja prav gotovo tudi za ZDA. edino preostalo svetovno velesilo, ki igra vlogo svetovnega policaja samo takrat, kadar to ustreza njenim interesom. Resnična humanitarna intervencija pa predpostavlja organiziranje od nacionalnih držav neodvisne mednarodne mirovne vojske.
Znani ameriški teoretik Bob Black v Pozdravih iz Babilona med drugim ugotavlja, da je I 'jem »mednarodna skupnost« tipično proti->.!* iv je. Sklicevati se na mednarodno skupnost jc približno tako smešno, kot če govorimo
0	odprti zakonski zvezi, revolucionarni vladi. pravici do tlela, teologiji osvoboditve ali svobodnem šolstvu. Skupnost sebičnežev je namreč skrajno neverjetna, prav kot popolni scbičncž.i pa se obnašajo nacionalne države.
1	o postane še toliko bolj očitno v tako skrajni situaciji, kot je oborožen spopad med državami. Nacionalne države se opredeljujejo glede na to. kako politiki na oblasti zaznavajo državni interes, ne pa glede na nekaj tako
postranskega«, kot so humanitarna načela. Ker so vplivni politiki mednarodne množice / lahkoto zaznavali otipljive nacionalne interese v Kuvajtu, je zalivska kriza eskalirala v zalivsko vojno. Zato. ker ti isti akterji rimajo takšnih interesov v primeru Bosne in I r i -egovine. se balkanska tragedija odvija I ll ali manj nemoteno. Človek dobi nehote vtis. du mednarodno množico še najbolj skrbi to. da žrtve etničnega čiščenja ne bi bile lačne in bose. Žalostno pa tudi iztreznjujoče je spoznanje, da predstavlja 200.000 ubitih, na desettisoče posiljenih, več desettisoč vojnih invalidov, več slo tisoč beguncev in na tisoče z prtih v koncentracijskih taboriščih v državi H »niči OZN zgolj drobiž v svetovni realpoli-ra diplomaciji. V resnici šteje le to, ali si !■■ g.ti kot Kuvajt: strateško pomemben kot I .mama: ali imaš iste sovražnike kot vplivni \ ditelji mednarodne množice, kar je nekaj časa veljalo za Kurde. Bosanci nimajo takšne sreče, zaradi česar se tudi ne morejo nadejati pomoči kakšnega svetovnega policaja.
Na razlikah v reakciji zadnje svetovne velesile ZDA v primeru Kuvajta ter Bosne in Hercegovine bom poskušal ilustrirati racionalizacije v prid in proti intervenciji. Zdi se mi. da zelo različni reakciji predsednikov Busha in Clintona v obeh primerih zelo do-bro ponazarjata odločilno vlogo ocene sebič-nih nacionalnih interesov pri določanju odziva.
Ko je Irak avgusta 1990 zasedel Kuvajt, je Bush potreboval kar nekaj časa. da je izoblikoval konsistentno politiko. Jutro po invaziji je novinarjem izjavil, da »ne razpravljamo o intervenciji, o takšnem dejanju ne razmišljamo«. Vendar pa so ga nacionalni interesi silili k drugačnemu razmišljanju. Sadam Husein je namreč po zasedbi Kuvajta nadziral več kot 20% svetovne nafte, z morebitno invazijo Saudske Arabije pa bi se situacija še bistveno poslabšala. Namestitev čet v Saudski .Arabiji je bila torej pričakovana, vendar pa je bil Bush še vedno zelo previden: »Jasno bi rad povedal, kaj počnemo in zakaj... Naloga naših čet je izključno obrambna... ne bodo sprožile sovražnosti . . .« Ko je posodo bolj ali manj očitno, da se iraške čete : volj zaradi diplomatskega pritiska in eko-n iriske blokade ne bodo umaknile, se je Bushova vlada lotila psiholoških priprav .-Američanov na vojno. Predsednikova retorika se je dramatično spremenila. Sadama je začel primerjati z Hitlerjem, njegovo invazijo Kuvajta pa z »Blitzkriegom«. iraške voditelje je imenoval mednarodne renegate. lopove in iažnivce. Vse bolj pogosto se je skliceval na mn o svetovno ureditev, za katero se Ameri-C ni borijo, ter svetovni javnosti obljubljal novo obdobje miru. V času božiča je Bush proučeval poročila Amnestv International o aretacijah, posilstvih in mučenjih v zasedenem Kuvajtu. »Moja vest je čista«, je tedaj izjavil. »To je spopad belega in črnega, do-brega proti zlu. Tega človeka je treba ustaviti.«
Ko je januarja 1991 sprožil napad, je Bush parafraziral Eisenhowerja izpred petdesetih let: »Osvobajanje Kuvajta se je začelo.« Ne-j 'sredno po Puščavskem viharju pa je izjavil: Vsi agresorji in diktatorji morajo enkrat za vselej dobiti lekcijo, da njihova volja ne bo prevladala.« Bila je to pravična vojna, v kate-
SOBOTNA PRILOGA



HUMANITARNE IN DRUGE INTERVENCIJE
VOJNA ZA MIR
ri so imele Združene države zgolj najbolj vzvišene interese. Če naj verjamemo Bushu, je bilo v zalivski vojni angažiranih pol milijona zahodnih vojakov ob ogromnih stroških — da bi osvobodili Kuvajt, obranili Saudske} Arabijo pred nevarnostjo in rešili približno 3000 talcev. Bila je to vojna za novo svetovno ureditev. Bush je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči. da bi v ameriški in svetovni javnosti ustvaril vtis o zalivski vojni kot spopadu zaradi izključujočih se moralnih načel, ne pa nafte ali nadzora. To naj bi bil spopad dobrega in zla. demokracije in diktature, pravice in kršitve človekovih pravic, stare in nove svetovne ureditve. Človek je dobil vtis, da se bodo v prihodnje sinovi svetlobe vedno zoperstavili surovemu nasilju in kršitvam človekovih pravic, kjerkoli že bo do njih prišlo. In ni bilo treba dolgo čakati na prvi preizkus teh novih načel.
Ko se je Bosna in Hercegovina aprila 1992 rodila iz smrtnih krčev razpadajoče večnacionalne države in bila priznana kot suverena država, je bil to za srbske imperialistične krone znak za začetek nove osvajalne vojne. Kar jim ni uspelo doseči s političnim ustrahovanjem in izsiljevanjem, so sedaj uresničevali z orožjem pete najmočnejše vojske v Evropi. Poročila o grozodejstvih JLA in srbskih paravojaških organizacij so polnila prve strani svetovnih časopisov. Ravno prava priložnost za to, da Bush pokaže »klavcu iz Beograda«, da v novi svetovni ureditvi za njega in njemu podobne ni več prostora. Volja agresorjev in diktatorjev ne sme prevladati. . .
Vendar pa je bila reakcija Američanov vse kaj druga kot nedvomna podpora pravici in človečnosti v mednarodnih odnosih. Maja je predstavnica zunanjega ministrstva Margaret Tuttveiler izjavila, da je Bush zanikal vsako možnost ameriške intervencije v Bosni. češ da Washington tam nima ne strateških ne nacionalno varnostnih interesov. Poleg tega pa tudi ameriška javnost ne podpira
intervencije v Bosni. Situacija v Bosni je šokantna, je izajvila. vendar pa to še ne pomeni. da bi moral predsednik tja poslati čete. »Kje pa piše, da mora biti ameriška vlada svetovni policaj?« je sklenila gospa Tuttveiler. Junija je Bush povedal nekaj podobnega: »Storili bomo vse, kar je v naši moči, ne bomo pa uporabili ameriške vojske. Nismo svetovni policaji.« Julija je predsednik izjavil, da je zgrožen nad prelivanjem krvi v Sarajevu. in "dvema bojnima ladjama mornarice v Sredozemlju je ukazal, naj bosta v stanju pripravljenosti. »Vendar pa v tem trenutku ne načrtujem uporabe teh sil. . . gre le za svarilo ljudem, ki so tam, da mislimo resno.«
Avgusta je predsedniški kandidat Clinton kritiziral Busha, češ da je Sarajevu obrnil hrbet, in zahteval poseg ameriškega letalstva. Teden dni kasneje je bil še odločnejši - Amerika mora zapreti vsa internacijska taborišča v Bosni, če bo potrebno, tudi s silo. »Če nas je groza holokavsta naučila česa, potem je to cena molka in paralizirane države, soočene z genocidom.« Na takšne kritike je Bush odgovoril: »Preden pošljem vojake v vojno, moram vedeti, s kakšnim ciljem in kaj jih tam čaka.« Da pa bi vseeno izrazil svojo podporo Bosni, je najavil vzpostavitev polnih diplomatskih odnosov. Zahteval je tudi, da se končata humanitarna mora in etnično čiščenje. da pridejo vsa internacijska taborišča pod mednarodni nadzor, da se zagotovi varna dostava humanitarne pomoči (če je treba tudi s silo), da se Srbija izolira in končno ,da se prepreči širjenje konflikta. Novembra je Bush izjavil, da Američane skrbi kruta vojna v Bosni. Divje nasilje se nadaljuje vsem sporazumom navkljub, je nadaljeval. Amerika bo ukrepala, če ne bo konec kršitev prepovedi poletov nad Bosno. Busj£ pa je obljubil tudi povečanje humanitarne pomoči. Da bi pomiril vse tiste, ki so to izjavo razumeli kot uvod v intervencijo, je nekaj dni kasneje izjavil, da ne namerava v bivšo Jugoslavijo poslati niti enega vojaka. Sploh ni bilo namreč jasno, ali bi lahko v tej vojni zmagali.
Dokler bo on predsednik, novega Vietnama ne bo. je sklenil.
Ko je predsednik Bosne in Hercegovine Izet-begovič januarja 1993 obiskal Združene države, ga ne le nihče ni povabil v Belo hišo, ampak so se ga izogibali tudi v Clintonovem štabu. Kljub tako neobetavnemu začetku pa je Clintonova administracija že mestc dni kasneje dobila priložnost, da reformulira ameriški odnos do Bosne. Najprej je novi predsednik zavrnil Vance-Ownov mirovni načrt razdelitve Bosne in Hercegovine na deset kantonov. Nasprotoval mu je. ker so v njem pravno formalizirane spremembe, dosežene z nasiljem. Kmalu potem, ko je postal predsednik, je Clinton izjavil: »Zadnja dva tedna sem se s tem veliko ubadal, vendar pa se še nisem odločil. Opraviti imamo z zelo zapletenim problemom.« Kljub temu pa je čez nekaj dni opredelil politiko svoje administracije na Balkanu: »Združene države ne morejo preprosto podpreti sporazuma, s katerim se ne strinja nobena vpletena stran.« Zunanji minister Christopher je dejal nekaj podobnega, ko je izjavil, da Ždružne države ne bodo vsiljevale svojega mirovnega načrta. ampak bodo sprejele to, o čemer se bodo sporazumele vse vpletene strani. Po njegovem mišljenju lahko uspe le tak sporazum . Ni pozabil še dodati, da Amerika ne bo igrala vloge svetovnega policaja. Ta teza je bila usodna za nadaljnje ameriško razmišljanje o bosanski krizi, saj vodi v izenačevanje demokratično izvoljene oblasti vseh narodov Bosne in Hercegovine s samozvanimi voditelji dveh etničnih skupnosti v državi. Na ta načine je legitimiral položaj Karadiča in Bobana na mirovnih pogajanjih. Američani so se torej v zelo kratkem času spremenili iz zagovornikov ostre politike do srbske agresije na suvereno državo v zagovornike evropskega razumevanja krize kot državljanske vojne, v katero so vpletene tri etnične skupnosti. Nasproti Srbom in Hrvatom stojijo ie še Muslimani. Kljub občasnim nihanjem so ostali Američani takšnemu videnju krize bolj a'i manj zvesti vse do danes.
Aprila je Clinton izjavil, da je »vojna na Balkanu trenutno najhujši problem na svetu. Združene države ga same ne morejo rešiti. V sodelovanju z Združenimi narodi lahko naredimo veliko, da zagrenimo življenje Srbom . . . Ne mine en sam dan, ko ne bi pomislil na ukinitev embarga na orožje v Bosni.« Konec meseca je postal prepričan, da je treba glede te krize nekaj storiti. »Prevzeti moramo vodstvo . . . Vendar pa mislim, da ne smemo delovati enostransko in sami.« Pošiljanje vojaških enot še vedno ni prihajalo v poštev. Po Clintonovem predlogu je bil potreben nov mirovni načrt in njegova administracija se je spravila na delo. Kaže, da je ta načrt predstavljal kombinacijo zračnih napadov na strateške srbske cilje in ukinitve embarga na dobavo orožja »Muslimanom«. Zunanji minister Christopher je skušal za ta načrt pridobiti evropske zaveznike, kar pa mu ni uspelo. Verjetno je prihajalo glavno nasprotovanje iz tistih držav, ki so imele v Bosni že stacionira-ne svoje vojake pod okriljem Združenih narodov. Kakorkoli že, junija je Clinton krivdo za balkansko tragedijo že lahko zvračal na svoje zaveznike, češ da sam ne more storiti ničesar.
Na tej točki je bilo Clintonove »aktivne« udeležbe pri reševanju krize za dva meseca konec. Ni pa bilo s tem konec tudi njegovih vojaških ambicij. Konec junija je namreč izvedel vojaško akcijo proti Iraku zaradi domnevnega poskusa atentata na bivšega pred sednika Busha. Očitno je bilo lažje in varneje napasti »zver iz Bagdada« kot pa »klavca iz Beograda«. Očitno je tudi postalo, da življenje enega upokojenega Američana v Clintonovih očeh odtehta 200.000 življenj Bosancev.
Prepuščen samemu sebi se je bosanski konflikt pogrezal v močvirje državljanske vojne, .saj so v boj proti bosanski državi vse bolj vključevale tudi hrvaške oborožene enote ob podpori matične države. Bosanska kriza kot državljanska vojna se je kot samouresničujoča prerokba zahodne diplomacije začela uresničevati. Popolna moralna dezorientacija in
PORTRET TEDNA
Diego
Loredan
-n? " o ogenj požira hektare gozdov aj jr in zagori danes na Čavnu, jutri na Slavniku, mimogrede »odžaga« E	najlepše borovce pod Kojni-
.J-j _	kom, gmajno in ruševje pri Pod-
peči .... tukrat lahko postane junak ledna tudi povsem navaden državljan - gasilec Diego Loredan. Jesensko deževje utegne hitro načeti njegovo kratkotrajno slavo, toda spet ga bomo srečali ob prvi suši, ko bo zagorela hiša, ali Let treba pomagali pri kaki drugi nesreči... Minule dni je Diego Loredan delal dan in noč. V štirih dneh je bil vsega štiri ure doma.
'Lak je njegov urnik, ko zagori zares. Pa tudi drugače. Tako se je navadil na izmensko delo, da mu nov, uradniški urnik, ki mu ga je prinesla nova funkcija, sploh ne ustreza. Pred nekaj meseci je posta! vodja preventivne služ-I c in namestnik vodje operalive v koprski gasilski brigadi. Prej je skoraj 15 let opravljal delo kvalificiranega gasilca. »Prvi dan delaš 12 ur. počivaš24 ur, potem delaš 12 nočnih ur in počivaš 48 ur. tak je bil moj urnik, ki mi je prišel v kri. Ne glede na dan, nedeljo ali praznik. Spominjam se, da smo za zadnje novo leto gasili. Novo leto pa smo pričakali na cesti, ko smo se vozili s požara v gasilski dom. Ustavili smo tovornjak, si voščili, nazdravili in nadaljevali delo...«
Zadnje tedne je bilo v koprski gasilski brigadi posebej vroče. Hudi vročini navkljub so se še dodatno greli ob zubljih, ki kar niso hoteli nehati. Kako lahko gasilec prenese takšne napore? Veliko trdne volje in kar nekaj trme je potrebno. - Irmo sem podedoval po očetu. Zena pravi, da sem se glede trme v zadnjih dveh letih malce unesel. Nisem opazil. ■ ■«
Rodil se je v družini, kjer je bilo pet otrok. Oče je iz Ankarana, mufi iz Santomaja pri Bertokih. turno jc iz Škofij, sam se je odločil, da je Škof jot — po dedu. Vasi so sicer le po nekaj kilometrov narazen. Ne pozabi povedali, da je pripadnik italijanske manjšine. Po govorici tega ne bi opazil, saj govori domačo, istrsko slovenščino. Doma govori italijansko. Dejstvo, da je obiskoval osnovno šolo z italijanskim učnim jezikom, mu je delalo nekaj preglavic na srednji šoli v Ljubljani, kjer se je izučil za avtoličarja. Ne zaradi jezika, ampak zaradi drugih predmetov, ki se kot kaže vendarle razlikujejo. Ni rasel tako kot večina njegovih vrstnikov. Oče je edini delal v sedemčlanski družini - še za kruh in mleko je komaj bilo, zato je moral predvsem poleti pomagati pri delih na njivi, medtem ko so se prijatelji lahko kopali ali zabavali. Življenjske razmere v družini so vtisnile močan pečat, pravo delovno vzgojo, ki mu je danes ni žal. V mladosti pa tega ni in ni mogel razumeli. Zdaj pri delu uživa. Ničesar mu ni težko poprijeli. Morda ga pri gasilskem poklicu še najbolj privlači to, da jc treba imeli kar veliko izkušenj na različnih področij - po malem moraš bili mehanik, elektrikar, mizar, šofer, itd. In seveda to, da se niti en poseg ne ponovi. Vsak požar je drugačen, razlaga.
Izredno je povezan s koprsko gasilsko brigado, v kateri je trenutno zaposlenih 36 gasilcev. Razvrščeni so v štiri izmene po devet. Tudi, ko ni nikjer ognja, ne počivajo, kot bi kdo mislil. Največkrat skrbijo za opremo, jo pregledujejo, popravljajo in urejajo. Pogosto vadijo. Le z vajo dosežejo zahtevano spretnost. Visok gasilski stolp pride najbolj prav za take vaje in za sušenje cevi. Če ni intervencij, imajo vsak dan telovadbo. Fizično morajo bili pripravljeni na najtežje. Prav zadnji požari so znova dokazali, kako pomembna je telesna pripravljenost. Kilometre so morali hoditi po pogorišču, natovorjeni z »naprtnjačami«, posodami, v katerih imajo po 25 litrov vode. Da o curkih znoja ne govorimo. V takih dneh ni vode, ki bi pogasila njihovo žejo. » Včasih so nas ličili, da lahko v naravi gasimo le s požarnimi metlami. Uvedba naprtnjač je bila že velik napredek. Šele pred kakimi desetimi leti so začeli tudi pri gasilcih, drugače mislili — da ognju ni mogoče ukrotiti tako hitro brez primerne opreme. V naši dve terenski vozili (UAZ 469) smo sami namestili rezervoar za 300 litrov vode in črpalko s 40 bari pritiska. V džipu smo res izgubili tri sedeže za gasilce, vendar lahko zdaj dva gasilca opravita tisto delo, ki ga je prej sedem ali osem. Ta terenska vozila so res trpežna. Ob zadnjem požaru pri Pregari smo prišli do kraja, kjer je zmanjkalo ceste. Vaščani so rekli, da je nekoč obstajal tam blizu nekakšen kolovoz, da pa se zdaj nikakor ne da priti na pogorišče. Ruski UAZ 469 je zmogel. Res smo na koncu morali vozilo skoraj ročno obračati, prišli pa smo vendarle dokaj blizu ognju.« Koprski gasilci so prav gotovo najbolj izurjeni v gašenju požarov v naravi, saj prav na tem koncu in na Krasu največkrat gori na prostem. Še taki ukrepi, obvestila, opozorila in predpisi ter kazni ne zaležejo veliko, ko se začne obdobje požarov.
Bitka z. ognjem se pogosto zazdi kol spopad Z mlini na veter. Pogasili so ogenj in odšli. Čez osem dni je zagorelo na istem mestu, tako rekoč na pogorišču. Debeta plast iglic je pritajeno tlela dober teden. Največji »piroman« je Železnica. Tako so pred dnevi sledili tovornemu vlaku, ki je s Krasa pripeljal v Koper. Ko lak težak vlak zavira, letijo izpod koles roji »meteoritov«. Kar sedem požarov se je vnelo
ob progi - drug za drugim, tako, kot je šel vlak. Včasih so ob progi gradili protipožarne zidove, zdaj nimajo primerne zaščite. Zadnjič so pustili stražo na pogorišču. Nenadoma so zagledali raketo, ki jo je nekdo izstrelil, padla pa je v presušen gozdiček. Pravi čudež bi bil, če sc grmičevje ali trava ne bi vnela.. . Domnevajo lahko, da si takšni ali drugačni tihotapci Z raketami kaj sporočajo... Včasih so na delu pravi požigalci. Drugič gre za malomarnost. »Moral bi pravzaprav pohvaliti celotno ekipo koprske brigade, saj so zadnje tri tedne delali dobesedno noč in dan. Dokazali so, da so predani temu poklicu. Res gre za odrekanja. Ko sem zadnjič prišel utrujen domov in je žena začela: Kaj pri gasilcih .. .? Sem jo takoj prekinil: Samo gasilcev in ognja mi ne omenjaj, vsaj doma hočem pozabiti na delo. Človek se v takih trenutkih nasiti tudi gasilstva, gasilcev in vsega, kar je s tem v zvezi■ ■ ■«
Seveda pa gasilcev ne kličejo samo takrat, kadar gori. Pred časom je moral Diego Loredan, privezan z vrvjo, iz osmega nadstropja skozi okno v stanovanje eno nadstropje nižje, ker so sosedje domnevali, da je v stanovanju truplo, ki razpada. V resnici je našel odprl in izključen hladilnik, v njem pa so stanovalci pozabili dva kilograma mesa in odšli na dopust. Meso je seveda tako smrdelo, da je to zmotilo sosede. Kaj takega se ni zgodilo samo enkrat. Toda prav tako se je ob podobnih intervencijah že večkrat zgodilo tudi, du so v stanovanju res našli mrtveca. Reševali so že mačko, ki ni mogla s strehe (in to ne samo enkrat), lovili opico, ki je ušla iz cirkusa, kačo. ki se je naselila v hiši, celo sršene bi morali pregnati te dni iz nekega stanovanja, vendar kratko malo niso imeli časa zanje, ker je neprestano gorelo. Najhuje je, pravi Diego Loredan, ko morajo pomagati pri prometni nesreči. » Vemo, da se mudi, vendar ne smemo hiteti. Vsaka poteza je lahko usodna, ranjenci, ki jih je vkleščila pločevina, pa trpijo... Ko se prenehajo požari, se začne deževje in takrat je več nesreč... Ali pa drug primer, ko gori hiša - pridemo do hidranta, vendar so cesto že dvakrat asfaltirali in hidrant ni več dostopen. Pri nekem požaru v Izoli smo morali gasilci odstraniti 20 jeklenk, ki jih je nekdo hranil na podstrešju. Pred desetimi leti — v času bencinske krize - so pri nekom našli v kopalnici kad polno bencina... Ljudje živijo pravzaprav
izredno nevarno, mnogi se tega niti ne zavedajo ...•<
V dveh tednih so koprski gasilci opravili več kot 900 nadur. Kdo jim jih bo plačal? Tega še ne vedo. Vedo pa, zakaj so lani stavkali. Bila je to prva gasilska stavka, ki so ji kasneje sledili tudi ljubljanski gasilci... Razlog so bile predvsem plače, ki so dolgo samo nazadovale, vse slabša opremljenost gasilcev in tudi nerazumevanje s takratnim direktorjem. »Namesto, da bi bilo res drugo leto bo bolje, je bilo vsako leto slabše.« pravi Diego Loredan. Interventna skupina je seveda delala, toda vsega drugega niso počeli, in to precej časa. Dokler ni obalni izvršni svet zamenjal direktorja in jim niso odobrili še nekaj dodatnega denarja. Zdaj znaša povprečna plača koprskega gasilca z vsemi dodatki in dežurstvi približno 46.000 tolarjev. Imajo tudi beneficirano delovno dobo. Eno leto jim šteje 15 delovnih mesecev. Ne živijo samo od proračuna. Nekatere storitve tudi zaračunava. Razvažajo vodo, na primer — tako zasebnikom kot tudi podjetjem, največkrat na gradbišča. V koprski občini upravljajo tudi zloglasnega pajka za odstranjevanje napačno parkiranih vozil, » Ljudje ne razumejo, da ne odločamo mi o tem, če je treba odpeljati kako vozilo. Deležni smo marsikatere pikre in sam se sprašujem, ali je ta dejavnost v skladu z našo temeljno dejavnostjo — ta je pomagati ljudem v nesrečah. Včasih pa nam pajek pride prav - ko ne moremo z gasilskim vozilom v kakšno ulico, ker jo zaparkirajo z avtomobili. ..«
Niti približno ni vedel, kakšno delo ga pravzaprav čaka, ko je prišel h gasilcem. Zdaj poklica ne bi zamenjal. »Če z delom ne bi bil zadovoljen, ne bi bil več tukaj,« pravi in hiti razkazovati gasilsko opremo. Med vozili je tudi gasilski' mercedes iz leta 1951 z leseno kabino — muzejski primerek, na katerega so ponosni vsi iz koprske brigade. Dokler bo deževalo, bodo nekateri vendarle lahko šli na zaslužen dopust, ki so ga morali prestaviti, ko je bilo pravzaprav najlepše za počitnice. Sicer pa se utegne nevarna suša že čez nekaj dni ponoviti in deževen dopust bo tudi za Diega Loredana kratek.
Boris Šuligoj
DELO stran 19
odsotnost vsake odločnosti mednarodne množice sta postali najbolj očitni v trenutku, ko je bil Vance-Chvnov načrt opuščen zato. ker so se proti njemu izrekli Srbi na referendumu. izvedenem na etnično očiščenih predelih okupirane države. Še več - s tem so izsilili nov načrt konfederalizacije Bosne in
Hercegovine. Na srečanju sedmih najbogatejših držav na svetu, ki je bilo julija na Japonskem, je balkanska kriza »zasedla« šele sedmo mesto (spomnino se. da jc bila še aprila najhujši problem na svetu), možnost vojaškega posega proti srbskemu napadalcu pa ni bila niti omenjena.
Kazalo je, da so se Američani dokončno sprijaznili z vlogo opazovalca vojne v Bosni, ko je v začetku avgusta kot streia iz jasnega prispela iz urada ameriškega predsednika Clintona novica, da so izdelali nov načrt za vojaško akcijo proti srbskim enotam, ki oblegajo Sarajevo. Uporabili ga bodo. če Srbi ne bodo prenehali obstreljevati in drugače uničevati mesto. Naslednji dan je Clinton svojo pobudo pismeno predstavil članicam NATO. generalnemu sekretarju OZN in ruskemu edsedniku. Politični svetovalec Bele hiše George Stephanopoulos je izjavil, da so ZDA trdno odločene, da bodo posredovale in da si pri tem obetajo podporo evropskih zaveznikov. Na vprašanje, ali bodo v nasprotnem primeru napadle same, je odvrnil, da tako daleč za zdaj še niso. Začela so se nova uskaljevanja ined zahodnimi zavezniki, iz katerih so lahko Srbi še enkrat razbrali, da bodo njihovi zločini tudi to pot ostali nekaznovani. In res so se tudi to pot Američani umaknili. Sprejeli so namreč kompromisni predlog, tudi to pot verjetno na pobudo držav, ki imajo v Bosni svoje vojake v sestavi sil OZN. da lahko napad zračnih sil NATO odobri le Butros Butros Gali. Čeprav je pomočnik ameriškega zunanjega ministra Stevc Oxman izjavil, da je le od Srbov odvisno, ali jih bodo zračne sile napadle, je postalo očitno. da z intervencijo po vsej verjetnosti tudi to pot ne bo nič. Ne le. da jc generalni sekretar že ves čas krize nasprotoval intervenciji in je bilo mogoče predpostaviti, da bo tudi v prihodnje dajal varnosti modrih čelad prednost pred varnostjo ljudi, ki so jih prišli branit. Doseženi sporazum tudi določa, da sc mora pri svoji odločitvi dr. Gali predhodno posvetovati z mirovnim pogajalcem Stolten-bergom. Ker pa je temeljna predpostavka vseh dosedanjih pogajanj, da se sklene sporazum med napadalci, ki so s pomočjo tretje Jugoslavije zasedli večji del suverene države, in med žrtvami te agresije, je zelo malo verjetno, da mu bo Stoltenberg svetoval, naj napade Srbe. Dan kasneje je Clinton imenoval na čelo generalštaba generala Shalikash-vilija. baje kritika mlačne politike do Bosne.
V	izjavi za javnost je general dejal, da se »moti vsakdo, ki dvomi, da ZDA in zavezniki niso pripravljeni začeti z zračnimi napadi, če Srbi ne spremenijo svojega obnašanja.« Ko je po umiku Srbov z Igmana in Bjelašnice zunanji minister izjavil, da svarila Srbom še veljajo, je postalo bolj jasno, kako si Američani predstavljajo primerno obnašanje agresorja. Srbi se očitno nimajo česa bati, če ne bodo več stradali in ubijali ljudi v Sarajevu in drugih varnih območjih. Drugače povedano
—	etničnega čiščenja varnih območij Zahod ne bo več toleriral. Kolikor bodo Srbi s takšnim početjem nadal jevali. se bo dr. Gali o tem nemudoma posvetoval s Stoltenbergom.
Kaj se lahko naučimo iz dveh zelo različnih reakcij dveh predsed nikov Združenih držav v primeru invazije Kuvajta ter vojne v Bosni in Hercegovini ?
Z veliko gotovostjo lahko sklenemo, da humanitarna intervencija ne igra pomembne vloge v zunanji politiki nacionalnih držav.
V	obnašanju Busha je to razvidno iz dejstva, da je rabil kar nekaj časa, preden je postal »ogorčen« nad iraško invazijo Kuvajta. V primeru Bosne m Hercegovine pa se »ogorčenje« v njem sploh ni prebudilo. Ves njegov nedavni idealizem je izpuhtel. Kadar je razmišljal o situaciji v Bosni, so mu misli najraje uhajale k bolj prozaičnim zadevam: k pomanjkanju strateških in nacionalno varnostnih razlogov, javnemu mnenju, odklanjanju vloge svetovnega policaja, možnosti vojaškega poraza kot nekoč v Vietnamu itd. Kje neki se je izgubila nova svetovna ureditev ? Kako je bilo mogoče, da Amerika ni videla svojega cilja v Bosni, če pa je bil njen primarni interes zagotavljanje miru in človekovih pravic za vse ?
Clinton v tem pogledu ni bil veliko boljši. Kot kandidat za predsednika je zagovarjal vojaško intervencijo. Takoj po prevzemu oblasti je o krizi še vedno razmišljal v moralnih kategorijah in odklanjal Vance-Chvnov načrt kol: popuščanje srbskemu agresorju. Vendar pa se je s časom poudarek njegove politike hitro spremin jal. Najprej je ugotovil, da je stanje zelo kompleksno. Ker mu te kompleksnosti ni uspelo reducirati, je prišel do spoznanja, da morajo vse vpletene strani doseči sporazum. Človek se lahko vpraša, zakaj ta teorija ekvidistance. ki dela človeka neobčutljivega za razlikovanje napadalca in njegove žrtve, ni bila uporabljena tudi v primeru zalivske krize. Zakaj niso tudi tedaj zahodne sile predlagale pogajanj med iraškim okupatorjem in kuvajtsko vlado v izgnanstvu kot edini sprejemljivi način razrešitve krize? Še najbolj prepričljivo zveni Clintonovo opravičilo, da ZDA ne morejo ukrepati enostransko. Nepripravljenost njegovih evropskih zaveznikov, da sodelujejo pri razreševanju bosanske tragedije, je očitna. Vendar pa ostaja brez odgovora vprašanje, zakaj Združene države niso storile ničesar, da bi svoje zaveznike prepričale o nasprotnem. Konec koncev tudi niso bili vsi zavezniki navdušeni, ko je bilo treba zalivsko krizo prevesti v Zalivsko vojno. Ne moremo se izogniti občutku, da gre v primeru Bosne predvsem za racionalizacijo, ki naj bi prikrila temeljno dejstvo
—	odsotnost nacionalnega interesa. Samo v ilustracijo tega. kako je mogoče en in isti pojav uporabljati za upravičevanje diametralno nasprotujočih si političnih usmeritev, zve-mirno primer talcev v Iraku in modrih čelad v Bosni. Medtem ko so talce tedaj uporabljali kot argument v prid interveniciji. se modre čelade danes uporablja kot argument proti vojaškemu posegu.
Nacionalne države vojaško intervenirajo v mednarodnih konfliktih predvsem zato. da uresničijo svoje interese, oz. še bolj natančno, da uresničijo nacionalne interese, kot jih zaznavajo politiki na oblasti. Način, na katerega je predsednik Clinton upravičil svoj napad na Irak. je skoraj idealnotipski: »Od prvih dni naše Revolucije je ameriška varnost temeljila na jasnosti tega sporočila: Ne teptajte po nas.«
Razumevanje varnosti kot stanja, v katerem mi nihče ne stopi na »moje modre semiš čevlje« vsekakor ni značilno zgolj za Ameri-
Nadaljevanje na 20. strani
j.

DELO 20. stran
Nadaljevanje z 19. strani
čane. Primera iz ameriške zunanje politike sem izbral le zato, ker ponazarjata delovanje trenutno edine prave svetovne velesile. Problem Amerike je. da, tako kot nobena druga nacionalna država ne more igrati vloge svetovnega policaja. Zasleduje lahko samo svoje sebične interese pod krinko služenja višjim mednarodnim interesom. Iz te perspektive lahko nekatere države napada z lahkoto (Irak. na primer, ogroža zaznavane ameriške interese), medtem ko se za druge ne bo zmenila. ne glede na to, da kršijo vse norme mednarodnega obnašanja (Srbija ne ogroža njenih interesov, ker Američanov Balkan očitno ne zanima). V takšni netransparentni situaciji ostajajo cilji (ne)intervcncije nejasni.
V primeru intervencije v Kuvajtu je zvenelo sklicevanje na visoko leteče humanitarne cilje iz ust predstavnikov mednarodne množice zlagano. V primeru neintervencije v Bosni in Hercegovini pa skušajo ti voditelji edini legitimni cilj - zaščito suverene države in njene demokratično izvoljene oblasti — potlačiti in zamegliti. To dosegajo s sklicevanjem na razne sekundarne cilje (dobava humanitarne pomoči. zaščita modrih čelad itd.) kot cilje samih po sebi. Po mišljenju nekaterih sc ta vojna očitno bije zaradi varnosti konvojev s humanitarno pomočjo in modrih čelad. Posledica tega seveda je. da tudi v primeru morebitne intervencije ne bo prišlo do uresničevanja temeljnega cilja in do popravljanja temeljnih krivic.
Nekateri pravijo, da imamo ljudje vojno tako rekoč v krvi in da se zato ne da nič storiti. Moderna država se prav nič ne razlikuje od preteklih združb ljudi - še najbolj spominja na učinkovit vojaški stroj. Spet drugi opozarjajo na mehanizem, ki nas dela neobčutljive za trpljenje drugih - nagibamo k temu. da smo bolj ali manj indiferentni do tistega gorja. ki ga ne izkusimo na lastni koži. Dogodki, ki niso del našega osebnega izkustva postanejo 'drugorazredna' realnost, ki jo zelo hitro odmislimo kot vodilo našega prihodnjega delovanja. Tako navajenost na vojno kot neobčutljivost za trpljenje drugih sta gotovo dejavnika, ki sta vplivala na neodločnost svetovne javnosti v primeru vojne v Bosni in Hercegovini. Vendar pa ni zaradi tega ta neodločnost nič manj moralno nevzdržna. Naravnost sili nas k temu. da poskušamo nekaj narediti.
Ko gre za razreševanje konfliktov med nacionalnimi državami, imamo po mojem mišljenju na voljo le eno pot — prizadevati si moramo za organizacijo stalne mednarodne mirovne vojske pod okriljem OZN. Rekrutirala bi se iz vrst posameznikov, ki prisegajo na njena načela, ne pa iz kontingentov čet nacionalnih držav. Njena naloga bi bila. da poseže v vse vojaške spopade med državami in da potem, ko ustavi spopade, nadzoruje potek mednarodne arbitraže, obvezne za vse vpletene strani. Modre čelade ne bi bile več zavezane nenasilju ampak obrambi temeljnih človekovih pravic, če je potrebno tudi s silo. Potreba po nacionalnih državah kot regionalnih in svetovnih policajih, ki pomagajo žrtvi le tedaj, ko se to sklada z njihovimi interesi, bi s tem odpadla. S tem pa bi začeli postopno ustvarjati tudi pogoje za resnično preobrazbo mednarodne množice kot agregata suverenih nacionalnih držav v mednarodno skupnost držav z omejeno suverenostjo, v katerih imajo pravice državljanov prednost pred pravica mi države.
Doslej je prišlo nekaj tovrstnih pobud le iz vrst t.m. civilne družbe. Slovenija kot majhna država lahko igra vidnejšo vlogo v mednarodni množici le z dajanjem inovativnih in pogumnih predlogov. S tem. da bomo na robu razvitega sveta moledovali, naj nas sprejmejo v svojo vojaško zvezo, prav gotovo ne bomo naredili vtisa na nikogar. Kot mlada država ima Slovenija to prednost, da politične strukture še niso postale rigidne in da je zato več prostora odprtega za alternativne pobude. Zakaj ne bi kot prvi stopili na čelo držav nove svetovne skupnosti, držav, ki so se pripravljene odreči tistemu delu svoje suverenosti, ki predstavlja v civiliziranem svetu nevaren anahronizem? Zavzemati bi se morali tako za znanstveno elaboracijo same ideje kot za njeno politično promocijo v zunanji politiki dr žave.
Gregor Tomc
SOBOTNA PRILOGA
-w- noči od 21. na 22. avgust so J v središču Beograda neznaci M /	že drugič vlomili v prostore
Državljanske zveze Srbije in ▼	Centra za protivojne akcije,
ki ima svoj sedež v istem poslopju. Policija še ni polovila podivjanih fantov, ki so v slogu, kakršnega pomnimo iz časov munchenskih pivnic, novembra 1991 z železnimi palicami razdejali prostore teh dveh organizacij in sc fizično spravili nad njune aktiviste. Tokrat niso ničesar razbili. Nobenih sledov nasilja ni bilo opaziti. Le diskete z vso dokumentacijo o delovanju stranke in Centra so odnesli, pa tudi oba telefaksa in veliki računalnik. Predsednica Državljanske zveze Srbije in znana borka za mir dr. Vesna Pešič se je. kot je sama povedala, vznemirila zaradi tega. kar se je zgodilo. Po njenih besedah bi šlo lahko za navadno krajo, lahko pa ima vse skupaj tudi politično ozadje.
Sredi tega leta je dobila dr. Vesna Pešič nagrado, ki jo eden znanih ameriških skladov za demokracijo na vsaki dve leti podeljuje borcem za mir. demokracijo in napredek. z vsega sveta. Srbski režimski mediji so jo ožigosali kot eno najvidnejših iz zbirke »domačih izdajalcev in zahodnih kolaboracionistov. katerih cilj je uničiti Srbe in Srbijo«. V pogovoru za Delo je dr. Vesna Pešič o tem med drugim povedala takole:
Pogosto nas napadajo. Napadajo nas tisti, ki drugače mislijo, vse stranke, celo tiste, ki pripadajo demokratski opoziciji. To nas spravlja v precejšnjo negotovost. Opredelili
VESNA PEŠIČ, BEOGRAD
Srbi v Bosni prezirajo nas, Srbe v Beogradu
- a
smo se kot dosledni demokrati in »si prisegli«. da bomo ljudem govorili dejstva o državljanski vojni, ki divja pri nas. Postali smo tarče tudi zato. ker nočemo sprejeti surovih komunističnih programov, kakršne nekatere stranke demokratske opozicije ponujajo kot rešitev za gospodarski položaj, ker mislimo, da s tem le oponašajo tisto, kar dela režim bolje od njih.
Avtorji Memoranduma napovedujejo še eng poglavje tega dokumenta, v katerem naj bi pojasnili, zakaj se je »ves svet zarotil« proti Srbiji. Kako gledate na trditve, da so Srbi žrtve take zarote?
Kar se tega tiče. mislim, da hoče sedanji režim predvsem prepričati Srbe. da jih svet sovraži in da jih skuša prek nekih svojih med seboj povezanih institucij uničiti. Ta narod oziroma prebivalstvo Srbije, ki se je zaradi politike Slobodana Miloševiča znašlo v hudi stiski, je treba po vsej sili prepričati, da obstaja taka zarota, in po mojem mnenju je to ena najhujših laži. s katerimi hoče režim vcepiti narodu občutek, da ga vsi sovražijo, in mu vsiliti neko ksenofobično paranoično potezo. Vendar za kaj takega ni razloga. Nobene podlage nimamo za domnevo, da bi srbski ali slovenski ali kak drug narod, še zlasti, če je majhen, in v svetovnem merilu so Srbi majhen narod, bil tarča nekega združenega svetovnega sovraštva. Nasprotno, vsa ta vojna drama je pokazala, da so bili Srbi ves čas favorizirani. Obsedenost s prepričanjem, da obstaja mednarodna zarota proti Srbiji, kakršno si je privoščil dr. Mihajlo Markovič, je ponavadi zasnovana na stereotipih, kot so Vatikan, komintema. nemški rajh . . . Seveda lahko rečemo, da obstajajo, zgodovinsko vzeto, neki interesi, da so bili neki narodi tesneje povezanijn da so interesi nekaterih držav že tradicionalni. Lahko bi na primer rekli, da je prišla do izraza tesnejša medsebojna navezanost Nemčije in Hrvaške, ko sta bili na hitro priznani Slovenija in Hrvaška, vendar lahko mi prav tako vidimo, da Rusi ščitijo Srbe. da poskušajo Francozi ublažiti sankcije itd. Skratka, neki geostrateški interesi in vezi med posameznimi narodi obstajajo. Nikakor pa ne bi mogli na primer trditi.
da Nemci organsko sovražijo Srbe, kaj šele, da so nosilci te mržnje Britanci ali Clinton kot predstavnik velesile, še manj Rusi. ker niso dali veta na sprejetje sankcij zoper Srbijo. Gre preprosto za psihoideološko parolo, ki naj bi ljudi držala v nekakšni ksenofobiji oziroma prepričanju, da so vsi tujci proti Srbom.
In kaj sploh mislite o tej novi različici Memoranduma?
Dvomim, da bi Srbska akademija znanosti lahko kaj takega sprejela. Kolikor se spominjam. vodi skupino, ki naj bi memorandum pripravila, dr. Ivan Maksimovič, v njej pa so še akademiki, ki slovijo kot zagrizeni nacionalisti. Kljub temu je stanje tako, da akademija kot celota takšnega besedila ne bi mogla sprejeti. Sploh ne verjamem, da bi lahko bila sprejeta zamisel o pisanju tega novega nacionalnega programa. Vprašanje je torej, ali ga bodo sploh napisali, in drugič - to je tisto, česar v Sloveniji ne vedo — si tukaj niso vsi tako edini, kot se na prvi pogled zdi. Mnenja se precej razhajajo in prepričana sem. da veliko število akademikov takega besedila ne bo sprejelo.
Kako gledate na Memorandum sploh?
Prvi je bil napisan leta 1989, torej v času hudih političnih trenj med političnimi vodstvi in nacionalnimi elitami v Jugoslaviji. Poleg tega se je takrat zelo veliko govorilo o položaju Srbov na Kosovu in ko se jc že toliko govorilo o tem preganjanju Srbov, se je nekaterim akademikom zazdelo, da je napočil trenutek, ko so se vsi drugi odznotraj nacionalno konstituirali in se osredotočili na tak ali drugačen nacionalni program, medtem ko Srbi razen jugoslovanske menda nimajo nobene druge usmeritve. Takrat se je zlasti med književniki razširilo prepričanje, da je srbski narod v Jugoslaviji potegnil krajši konec, da so Srbi poraženi, da so vendar zmagali v drugi svetovni vojni in bi lahko to izkoristili, da bi lahko rešili svoje nacionalno vprašanje tudi drugače, in ne tako. da so se odločili za Jugoslavijo. Vsega obsojanja je bila deležna predvsem ustava iz leta 1974. s katero sta dobili pokrajini v bistvu status republik oziroma pravico do veta v jugoslovanski federaciji. Kritika je veljala v glavnem konfeaerativnim elementom te ustave, ker menda Srbom v diaspori. nastali v tem jugoslovanskem prostoru. ustreza samo federacija. Drugi razlog, ki je narekoval memorandum, je bilo »gospodarsko izkoriščanje«. Moram reči, da so v tistem času sploh vsi govorili samo o tem, kako jih drugi gospodarsko izkoriščajo. Slovenci so tako govorili o Srbih, ti o Slovencih in Hrvatih itd. Skratka, takrat so vsi vsem samo »kradli« ...
Kako je z Memorandumom povezan Miloševičev prihod?
Kasneje, ko je prišel Miloševič, se je vse to nekako strnilo. Ne nagibam se, na primer, k trditvi, da si je to listino prisvojil in jo realiziral. Ta Memorandum je nekakšno splošno jadikovanje, »kdo je komu oče in kdo komu mati«, zato tega ne bi mogla povezovati z Miloševičevo politiko. Je pa pomenil napoved ostrejše srbske nacionalne politike, ki se je v bistvu začela že z vstajo Albancev. To politiko je še posebej podžgala vstaja leta 1981 na Kosovu in to je ta glavna linija, ki je pripeljala do Miloševiča. Skratka, sam Memorandum je bil bolj priprava srbskega intelektualnega nacionalističnega izhodišča in ni. toliko povezan z Miloševičem in njegovo politiko.
Ves svet je v skrbeh zaradi Bosne in tamkajšnje vsesplošne »klavnice«.
Klavnica in vojna sta samo zato, da bi si Srbi in Hrvatje ustvarili čista etnična območja.

Zločine, veste, pa imajo pri vsem tem na vesti vse tri strani To je popolnoma jasno. Nisem nikakršen srbski mazohist, ki misli, da so vsega krivi drugi. Samo poglejte Hrvate! Ves čas so mislili samo na to, kako bi prišli do delčka Bosne in kako bi jo razkosali. Zdaj imajo v Mostarju v obroču 55.000 Muslimanov. V tej vojni so interesi Hrvaške očitno zelo izraziti in veliko vojske je poslala v Bosno, prt vsem tem pa sploh ne skriva, da jo hoče' etnočno očistiti. Vzemite za primer kar Mostar. kjer pred vojno noben narod ni imel absolutne večine čez 50 odstotkov prebivalcev. pa je relativno vendar prevladovalo muslimansko prebivalstvo in res ne vem. na kakšni podlagi naj bi bil Mostar hrvaški. Brez etničnega čiščenja tam nihče ne bi imel svojega ozemlja in Zahod tega nikakor ne more razumeti. Če bi. potem take zverinske vojne ne bi bilo treba. Težava z Bosno je v tem. ker tam nihče ni čutil kake posebne navezanosti svoje etnične skupnosti na točno določeno območje, če izvzamemo nekaj enklav. Tako je bilo na primer v Banjaluki več kot polovica Srbov, pa tudi veliko Muslimanov, na območju Bijeljine pa je bilo prebivalstvo sploh čisto pomešano. Izjeme so bile Cazinska krajina, kjer je bilo zelo veliko Muslimanov, ali manjši konec zahodne Hercegovine, na primer Čitluk. kjer so prevladovali Hrvatje, povsod drugod pa je bilo prebivalstvo dodobra pomešano med seboj.
Kakšno rešite-’ bi vi ponudili za Bosno?
Lahko bi bila federacija z visoko stopnjo regionalnih avtonomij. Lahko bi bila razdeljena na šest do osem regij, pri čemer etnično meriio ne bi igralo odločilne vloge. Če je namreč to merilo edino, potem morate seliti prebivalstvo. Drugič, z enim samim sporazumom, z ustavo bi morali rešiti problem prevlade enega naroda nad drugima dvema. Obstaja več možnosti za odločanje s konsenzom, ne da bi bila samostojnost regij pri tem okrnjena. Skratka, kantonska ureditev, a nikakor ne po etničnem načelu. Izredno pomembno je tudi to, da sedanja delitev Bosne še zdaleč ni etnična. To je vojno razkosavanje in trgovanje z ozemlji.
Koliko je te bosenske tragedije kriv Alija Izetbegovič?
MARKO KOS
Izrabiti zamudo
A li se izplača, da zaostajamo v raz-Jm voju? Če vse upoštevamo, nika-/ § kor ne! To ne pomeni, da smo
/...n mi, ki zamujamo za skupino dr-
JL * zav, ki so naše sosede, obsojeni na večno zaostajanje in revščino. Sploh ne. Razvijamo se hitreje kot naši predniki in bogatejši smo, kol je bilo nekaj generacij pred nami. Samo spoznanje, da obstajata razlika in pritrgovanje, je nekaj novega. Nič več nismo namreč srečni. Zvedeli smo, da smo revni, in omogočili so nam, da poskusimo sadove spoznanja. To so grenki sadovi. To je povezano z zamenjavo paradigme razvoja.
Kriza upanja_______________________________
Ko smo zavrgli socialistične ekonomske kategorije in se znašli v demokraciji, so naši ekonomisti obudili pol stoletja pozabljenega Adama Smitha in njegovo konkurenco, ki bo stvari postavila na svoje naravno mesto. Ni nam treba skrbeti za ekonomsko rast. Ljudje bodo brez vmešavanja države ugotovili, kaj je kaj, in delali tisto, kar jim najbolje uspeva. Izbrali bodo tisto, kar jim bo zagotovilo največji dobiček. Za vse bo skrbel trg, ki bo nagrajeval pamet, hitrost in znanje in seveda kaznoval nasprotno. Bili smo prepričani, da bo vse to pripeljalo do splošnega napredka, povečevalo bogastvo in nas popeljalo od tradicionalnih industrij do visoke tehnologije in vse zahtevnejših storitev. Naš materialni napredek naj bi bil torej neizbežen.
Neskladja med možnostmi prodora na trge in med zmogljivostmi raznih panog so povzročila zastoj med temi dejavniki, poleg vrste razmer, ki niso v skladu s tržno logiko. Do resne razprave o mejah rasti, o kadrovskih omejitvah in o nedinamični državi še niti prišlo ni. Na takšne nevarnosti gledamo kot na zelo oddaljene in hipotetične.
Neomajna vera v napredek je še vedno dediščina socializma, saj je tedaj veljala za znanost,
da bi lahko ideologija dobila religiozni značaj. Ta optimizem ni bil omejen samo na politično levico. Center in desnica sta mislila enako. Prevladovali sta dve šoli mišljenja. Neoklasič-ni ekonomisti niso videli razloga, zakaj tržni mehanizem ne bi omogočil manj razvitim ali recimo zaostalim državam, da ne bi sledile vzoru industrializiranih. Pogosto so citirali teorijo glavnih produktov ali »ventila za presežke«: neka država izvaža svoje proizvode predvsem na podlagi svojih surovin in tradicionalnih industrijskih panog, tako ustvarjeni prihodek pa financira v bolj uravnoteženo rast industrije in drugih gospodarskih panog, od kmetijstva do turizma.
Druga šola mišljenja je bila ekonomija razvoja: po tej se ne sme čakati, da bodo naravni tržni zakoni delovali na svoj blagodejni način, ker bo to trajalo predolgo in ker pogosto pripeljejo do specializiranih gospodarstev, ki sicer izkoriščajo svoje komparativne prednosti, vendar so nevarno neuravnotežena in občutljiva za cenovne skoke in tržne poteze. Če želimo imeti res moderno ekonomijo, zelo raznoliko in tehnološko sodobno, si moramo zastaviti cilje ter olajšati delovanje podjetjem in jim organizirati dostop do trga.
Vse zahodne države so morale ukrepati tako, če so hotele loviti tehnološki napredek. Morale so vlagati v opremo, ki se je kasneje izplačala, in morale so izobraževati delavce v vedno novih disciplinah in po višjih tehničnih standardih. To so napravile deloma iz zasebnih virov, a tudi država se je vključevala, ko je bilo treba podpreti dražje projekte. Seveda so podjetniki akumulirali dovolj kapitala, da so lahko izpolnili zahteve modernizacije. Razne banke in institucije za razvoj igrajo pri tem pomembno vlogo.
Slovenija uživa prednost poznih prišlekov. Države, ki se kasneje razvijajo, imajo prednost, ker imajo vpogled v to, kar so drugi že dosegli in kar je vedno najboljše. To je skok v sedanjost. Potencialni dobiček od takšnega
Kot državniku, ki mu je bilo zaupano vodstvo Bosne, mu zamerim njegovo skrajno neprevidnost. Po vojni na Hrvaškem jc bilo že popolnoma jasno, da je zdaj na vrsti Bosna, on pa je ob koncu leta 1991 in na začetku leta 1992 še vedno govoril, da vojne ne bo.
Je bil torej naiven?
Tega ne bi rada rekla. Če rečete, da je nekdo naiven, zveni to z vaše strani prepotentno. V vsakem primeru bi moral poiskati neko možnost, se nekako dogovoriti s srbsko in hrvaško stranjo, da bi se izognil vojni. S tem nočem reči, da so imeli Srbi in Hrvatje prav, ko so stegnili kremplje po Bosni, ampak da je Muslimanom nakopal veliko hudega.
Vprašanje je zdaj. ali je sploh kak cilj. ki lahko upravičuje toliko gorja. Mislim, da bo nekega dne moral kloniti pred vso to silo in se dogovoriti s Srbijo in Hrvaško. Vedeti je moral, kaj se v Bosni pripravlja. Poglejte, saj so šli v vojno popolnoma nepripravljeni, neoboroženi, proti sebi pa so imeli Srbijo z. vso oborožitvijo JLA in Hrvaško z vojsko, ki se je rodila iz vojne. Orožje je tu pokazalo natančno razmerje sil. Izetbegovič ni pričakoval. tako kot niso pričakovali mnogi med nami. da bo svet. kot je še vedno doslej, tudi zdaj priznal silo in da se za Balkan in Bosno ne bo hotel nihče žrtvovati.
Ali je Evropi mogoče odpustiti odgovornost za vse to trpljenje civilnega prebivalstva v Bosiii?
Evropa je Srbom in Hrvatom priznala etnično čiščenje. Le kako lahko mi pri vsem tem še trdimo, da se je zarotila proti Srbom! Mislim, daje mednarodna skupnost pokazala katastrofalen odnos do bosenskega spopada in krize v Jugoslaviji sploh. Po eni strani zaradi brezbrižnosti in nepoznavanja problemov, po drugi pa ni imela nobenih sredstev, s katerimi bi lahko onemogočila grobo silo. Zdaj se je pokazalo, da bi morali vse te institucije prenoviti, če nočemo, da bi še kdaj prišlo do česa takega. Tako jaz gledam na delovanje ES.
Vrniva se k Srbiji in k položaju, v kakršnem je zdaj.
Ljubljana, 28. avgusta 1993
Najpomembnejši cilj Srbije, tako vsaj mislimo v Državljanski zvezi, bi moral biti. da na gospodarskem področju vzpostavi tržne mehanizme. to pa pomeni posodabljanje in privatizacijo po novi socialni shemi. Vendar je vse to zaradi vojne padlo v vodo. Gospodarstvo. ki po zahodnih merilih že tako ali tako ne more delovati po vsem tein. kar se je v socializmu z njim dogajalo, in ker tudi zdaj najmanj dve tretjini podjetij sploh ne delata, takšno gospodarstvo doleti za nameček še vojna. Dvajset odstotkov dohodka gre v Bosno - tam jih je dva milijona, nas. tukaj pa deset z Albanci vred. Poleg tega je Srbija z razpadom Jugoslavije izgubila dvajset odstotkov dohodka. Njeno gospodarstvo je bilo organsko povezano s slovenskim, hrvaškim ... Če k temu dodate še vojne stroške in sankcije, zaradi katerih ni kapitala, in če imate oblast, ki je žrtvovala posodabljanje iti napredek države za nacionalistične in vojne interese, potem je bilo vse to, kar je zdaj doletelo Srbijo, mogoče pričakovati. Mnoge tukajšnje opozicijske stranke, ki se imajo za demokratske, podpirajo ta nacionalno-vojni program oblasti in se vojni v Bosni in na Hrvaškem niso postavile po robu. Zdaj. ko oblast prevzema nadzor nad razporejanjem živil in po možnosti grozi z napadom na kmete, da bi prišla do žita, so te stranke predlagale hrano na karte, ker se očitno, tako kot oblast, nočejo zameriti tern ljudem, ki so ostali brez moke. sladkorja in olja. Mene samo zanima, kdo bo prepričal tistega v Bosni, ki ga preganja, kaj vem. neki Musliman, da je res vse to. kar pravim. Sam pri sebi nihče ne verjame, da je svetovna zarota le plod bolestne preganjavice in da je vse skupaj izmišljeno. Človek preprosto vse to kar verjame, ker v tem živi. Zdaj. ko so vse skupaj prignali tako daleč, da ljudje stradajo, vam bodo izpraskali oči. če jim boste rekli, da je to vračanje na vojni komunizem iz leta 1945. Olje in moko mi daj raje. vam poreko, namesto da klatiš neumnosti. Ne bo se vam posrečilo prebiti te možganske blokade, dokler imajo ljudje v glavi samo moko. olje in sladkor in dokler opozicijske stranke pridno kimajo oblastem. Položaj bi.lahko rešila samo odprava sankcij in pred tem seveda umik iz vojne. Skratka, samo mir lahko še reši Srbijo pred popolnim gospodarskim propadom.
Za vsem tem ropanjem prebivalstva je bila vojna industrija: najprej devizno varčevanje po državnih bankah in posojilo za Srbijo, potem Dafina in Jezda. V bistvu so bile vse te banke namenjene vojni. Po drugi strani imamo vojne dobičkarje, ki so si nagrabili ogromno denarja. Ko bi samo videli, kakšne gradove si postavljajo Arkan in vsi, ki so se naropali v lej vojni! Kriminal se je pošastno razbohotil. Vidite, tako je pri njs. Ta oblast je Srbijo uničila celo nacionalno. Veste, ta zaščita Srbov in Srbe je treba zaščititi. . . Jaz bi vedno ščitila Srbe in druge, še zlasti Srbe, r.c moreš pa iz Srbije narediti nekakšne črne luknje. Navsezadnje je ie naša domovina. Ne morem imeti za svoje glavno mesto Sarajevu aii Banjaluke, do koder sc moram voziti pet ur z avtobusom. Srbija je po tem programu gospodarsko in civilizacijsko uničena. Ce nimamo Srbije, kaj nam bo Romunija tam v bosenskih rovtah. Skratka, ta nacionalna obsedenost, ki je Srbijo gospodarsko spravila na kolena, nam ne dopuščan nobenih možnosti in še to zimo bomo prezebali do smrti.
Ali se je ta oblast sposobna spremeniti, se r.ekako prilagoditi?
Ne verjamem, da bi se bila sposobna popolnoma prenoviti. Tudi če bi bila njena politika bolj miroljubna, je Mladičeva vojska tam v Bosni še vedno stokrat močnejša od te tukaj. Ti tukaj so iz nje napravili to. kar je. Srbi v Bosni mislijo, da smo mi. Beograjčani, pomehkuženi. Prezirajo nas. Toda ključ za rešitev je normalizacija. s_ Slovenijo, Hrvaško, kajti Knin ni v Srbiji. Če bodo še vztrajali pri tem. da je Knin. ki Hrvaško deli na dva dela, v Srbiji in če bodo še vztrajali, da tako mora ostati, potem z našim gospodarstvom r~ ne bo nič in popolnoma se bomo sesuli. Kar pa se tiče tega, da zdaj delijo pakete socialno ogroženim, lahko rečem, da bi iak paket pravzaprav moral dobiti vsakdo med nami. | Ne vem, zakaj ga ne bi dobila tudi jaz. Navse-zadnje imam le deset do dvajset mark plače, o
Slobodan Dttktc
skoka raste s časom. Ali se torej splača zamuditi? Tisti, ki zamujajo, se hitreje razvijajo in dobivajo najsodobnejšo opremo. Vendar je možno to samo pod določenimi pogoji.
Seveda takšnega skoka ni sposobna vsaka družba. Za to so potrebne zavest in priprave. To povzroča vse večje razlike med državami. Nekatere se izčrpavajo v političnih sporih, druge svoj sistem vztrajno gradijo na ruševinah propadlega režima.
Tudi v obliki upanja so ostanki realsocialistične paradigme: nekateri vidijo v razvoju nekaj naravnega, v stagnaciji pa posledico neekonomskega vmešavanja. V resnici so vzroki kompleksni, razvoj pa je samo nagrada za optimalno oblikovanje makroekonomskih okoliščin. Predvem je jasno, da za naše nadloge ne moremo več obtoževali nikogar izven Slovenije, marveč se moramo pogledati v zrcalo.
Z vsemi posledicami moramo sprejeti paradigmo, ki vidi v razvoju nagrado za aktiviranje zavesti in vsestranske priprave — paradigmo, ki vključuje »preostalo«, sc pravi tisto, čemur moramo pripisati tisti del rasti, ki ga ne pokrivajo konvencionalni faktorji: delo, kapital in surovine. A te nove kategorije ni tako malo: po statističnih podatkih moramo temu novemu faktorju pripisati več kot polovico razvoja današnjih modernih gospodarstev. To je tehnologija, ki vpliva na storilnost, ki povečuje proizvod in je rezultat več dejavnikov, zlasti znanja, strokovnosti in podjetnosti. Tehnologija sama po sebi, tako kot novi izumi ne bi našla svojega uporabnika v gospodarstvu, če ne bi bila v službi ekonomije, ker je hkrati zmanjševala relativno ceno konvencionalnih faktorjev, zlasti dela.
Te klasične dejavnike moramo prav tako ponovno definirati, kajti zajeti moramo spremembe v kvaliteti in v kvantiteti. Delovna sila je bolj izobražena, novi stroji so pametnejši, celo surovine so nove in boljše. Te spremem-
be povrh vsega niso bile homogene. S tem se zgodba o rasti spremeni.
Zgledi iz japonske in nato celotnega pacifiškega bazena, so dovolj indikativni, da je poleg tehnologije ali celo v njej sami treba upoštevati človeški faktor. Pri njem so se pokazale kot odločilne določene skupne kulturne značilnosti, ne samo izobrazbena raven in profesionalna izurjenost. To so pa variable, ki jih, prvič, ni mogoče izračunati, in se zato izmuznejo ekonomistom in planerjem, drugič pa jih je težko zamenjati in še teže prenašati.
Kriza načrtov_________________________________
V procesu razvoja še nismo popolnoma doumeli te riove paradigme tehnološkega faktorja. To dokazuje naš odnos do raziskav in razvoja: ta je bil in je na ravni prvih desetletij po prvi svetovni vojni prizorišče intelektualnega blestenja pri iskanju pravih odgovorov na vrsto vprašanj in zato popolnoma izoliran od ekonomije, kot da je naravno stanje slovenske proizvodnje to, da proizvaja po tujih receptih in po tujem Icno\v-howu. V takšnem položaju zato ni govora o kakovostnem razvoju. Odzivi se kažejo v tem, da sta za to obtoženi politika ir. moč. Nihče se ne spušča globlje v področje družbenih variabel in njihovih medsebojnih odvisnosti. Nihče ne išče odgovora na to v zavračanju vrednot, ki so povezane z industrializacijo, porabniško mentaliteto ter z vsemi drugimi pogoji in »nagradami« ekonomije. To pomeni, da morajo biti prizadevanja, da se razvijamo hitreje in da dohitimo tiste sosede, ki so nas prehiteli, kolektivna, da bi premaknili pregrade, ki nas loči do drugačnega odnosa do dela, natančnosti, odgovornosti — recimo po japonskem ali nemškem zgledu. To je eden osnovnih pogojev za rast.
Odgovor na to zahtevo mora biti zntanstran. Zgledi po svetu kažejo, da se splača dohiteti druge. Pomanjkanje lastnega kapitala ne bo oviralo slovenske ekonomične in produktivne družbe pri ustvarjanju in pritegovanju kapitala. Socialistični ostanki ne bodo preprečili iniciative. Najsodobnejše tehnologije niso nedosegljive.
Največje ovire so v nas samih in ne zunaj nas. Predvsem so to problemi prejšnje generacije, ki so se podaljšali v naš čas. Zavedati se moramo predvsem naslednjih:
I.	Vsakomur jasna razlika med nami in sosednjimi državami, ki jo ima v zavesti vsak
državljan, ker je potovanje čez mejo vsakodnevna običajnost, je lahko spodbudna, lahko pa tudi jemlje pogum. Napredek je spričo celotnega nazadovanja malo viden. V realnih okoliščinah izgubljamo tla pod nogami, čeprav se razvijamo na mnogih področjih, v smislu razlike, ki nas deprimira in potiska v položaj tistega, ki je na tleh in ki ima manjvrednostni kompleks. Tudi pogovori med ljudmi potekajo v tem smislu, kar kaže na neki prevladujoč psihični model. To je faza relativne izgube, ko postaja naš zaostanek kljub vsem naporom psihično breme. Posledica tega je, da taki občutki pripeljejo do nestabilnosti in splošnih očitkov na račun neučinkovitosti državne uprave, »ki nič ne naredi« in »ki vse to dopušča«. Kot vidimo iz medijev, se to zliva v očitke o mafiji, ki se okorišča in odvaja velike vsote denarja v inozemstvu, to spodbuja kontrapro-duktivno ideologijo: zakaj bi si morali odlrgo-vati in pridno delati, ko pa od tega nič nimamo, saj poberejo smetano drugi?
2.	Mlada država ima mlade, nepreizkušene institucije in administrativne strukture, ki niso vešče vzpostavljanja spodbudne klime za sodelovanje s podjetji in za oblikovanje organizacije, ki bi povezovala bančništvo s ključnimi točkami razvoja. Državna administracija ni izdelala svoje razvojne strategije, v okviru katere bi zgradila svoje institucije in ukrepe, kakor ludi mehanizem prilagajanja dejanskemu razvoju gospodarstva, ki je samostojno in se razvija v skladu z zahtevami trga. Državna administracija še vedno trpi posledice samoupravne prakse in ima še vedno enako strukturo. Vlada je nestabilna in ne nadzoruje potrošnje tega aparata, ki je marsikje neupravičen.
Zaradi vsega tega je občutek prepada, ki zeva med nami in sosednjimi državami še večji in psihološko zelo škodljiv. Pobude podjetnikov so mnogokrat zatrte prav zaradi neustreznega odzivanja državne administracije.
3.	Mladih strokovnjakov šola ne pripravlja na realno življenje. Tako šolski programi kot učna snov so še vedno taki, kot so bili v real-socializmu. Zato so mladi, ko pridejo v realno okolje, frustrirani in nepripravljeni na spopad z odnosi in vrednotami okolice. Posledica tega je, da velik del mlade generacije ne more vplivati na tekoče poslovne in podjetniške odločitve. Mnogi zato odhajajo razočarani v tujino in so za domovino izgubljeni. Pričakovanja, ki so jih gojili na univerzi, so bila previsoko zastavljena. Ničesar niso dobili, da bi bili
oboroženi za pravilno reagiranje \ novem okolju. To velja zlasti za odnose, tehniko [>o-gajanja, psihologijo dialoga in vlogo sindikata. Mladi diplomanti sedanje generacije so naravnost idealni za zapletanje i- konflikte, v katerih vedno igrajo vlogo tistega, ki izgublja.
4.	Novi podjetniki nimajo nikakršnega znanja o pravilnem in zakonsko skladnem delu. Vedejo se kot kapitalisti iz prejšnjega stoletja. Najemajo in odstavljajo svoje delavce brez razmisleka ali čuta dolžnosti, odvisno od svojih trenutnih potreb. Pri tem je odpovedala država, ki je premalo pripravljena na socialne konflikte in zakonsko ustrezno ščiti zaposlenega. S tem ni mišljen obseg, marveč nadzor in kaznovanje. Enako velja za državna podjetja, ki zaradi težav ne poslujejo več normalno in se vse bolj zapletajo v konflikte s sindikati. Država bo morala vzpostaviti čvrste zakonske okvire za delovanje obeh partnerjev.
5.	Ne smemo prezreti vpliva lesne povezanosti prebivalstva Slovenije s svetovno medijsko sfero; komunikacijska tehnologija jim omogoča stik z materialno blaginjo bogate Evrope. Posledica tega je po eni strani občutek oško-dovanosti, podrejenosti in manjvrednosti, po drugi pa velika spodbuda za večji trud, za odločitev, da uresničijo svoje želje. Država bi morala to znati izkoristiti tako v šoli in na delovnem mestu kot v politiki in javnosti prek parlamenta in medijev: to vsestransko obveščenost bi morala uporabiti in stimulirati ljudi za odločitve, ki so tudi težke, za socialni pakt, ki pomeni začasno pritrgovanje, zato da bi kasneje prišli v svet, ki nam ga pričara televizor vsak dan v dnevno sobo.
Zato sem napisal na začetku, da je to grenak sad. Samo spoznanje, da nam veliko manjka do enakovrednosti s sosedi in da se nekateri razvijajo hitreje kot drugi, je vendar več vredno kot nevednost. Paradigma o neizogibnem razvoju v industrializacijo je mrtva. Odprte so številne poti v različnost: poleg industrije so tu še storitve, turizem, kultura, kmetijstvo in drugo. Paradigma se je zamenjala sama od sebe. Nihče se ne bo razvijal avtomatično. Proces ekonomskega razvoja je stvar zaslug, spretnosti vodenja in znanja. Nekaterim pomagajo okoliščine, drugim ne. Tu ne moremo govoriti o nekom »poolu« tistih, ki so poklicani, in onih, ki so izven. Razvoj države raste iz rasti indivudua, iz njegove spretnosti, iz njegovih malih načrtov ter njihovega vztrajnega uresničevanja.
SOBOTNA PRILOGA
■	^ anes se na Slovenskem veliko
M	govori o ogroženosti slovenske
m m samostojnosti. Na prvi pogled M M gre za spor med dvema polili-™	kama oz. ideologijama: med
državotvornim nacionalizmom in nacionalno brezbrižnostjo. V priročnih razlagah se pojavljata dve enačbi:
J. Desnica = brani Slovenijo
2. Levica = prodaja Slovenijo
Pogledov na preteklost in prihodnost Slovenije pa je v resnici več: odtod tak politični vrvež in nered. Si nacionalisti le prizadevajo ohraniti pridobitve slovenskega »prevrata« iz let 1990 in 1991 ali imajo pred očmi nekakšno nepopustljivo samostojno, čisto, domačo in Z visokimi zidovi obdano deželo? Ali so brez-brižneži jugo-kapitulanti, ki si poleg vsega prizadevajo zavarovati »stare komunistične strukture«? Ali so morda evropejski kozmopoliti? Kako zavajajoče so poenostavitve, vidimo v primeru prvotne Jelinčičeve Slovenske nacionalne stranke. Nekateri njeni predstavniki so govorili v prid samostojne Slovenije, vendar tudi v prid starih komunističnih struktur.
1.	Klicanje vraga?__________________________
Ko je »šesterica« (Bavčar, Bučar, Janša, Kacin, Peterle, Rupel) ob vrnitvi odlikovanj predsedniku Kučanu domnevala, da so v nevarnosti »pridobitve« slovenske osamosvojile, me je neki politični znanec vprašal, ali smo mislili resno, ali smo hoteli le strašiti ljudi. Nato sem v nekem članku prebral, da je Slovenija dejansko v nevarnosti zaradi notranjepolitičnih, strankarskih in — navsezadnje - zaradi znotrajvladnih bojev. Slovenija naj bi jadrala v nestabilnost; Slovenija ima težave z normalnostjo itn. Ta trditev naj bi dobila nove dokaze v sporu med ministroma Janšo in Kozincem; v obračunu med »desnico« in »levico« znotraj vladne koalicije. Nastaja vtis, da vse stranke po dolgem in počez, tako v koaliciji kot v opoziciji, kličejo vraga državne krize.
Vraga je mogoče klicati, toda vrag lahko pride tudi sam. Vprašanje o ogroženosti slovenske samostojnosti ima dva dela:
DIMITRIJ RUPEL
Ali je slovenska samostojnost zares
ogrožena?
1.	Ali nam nevarnost grozi zaradi lastne nespameti in zaradi brezbrižnosti »protislovenskih« teženj doma?
2.	Ali v Sloveniji grozi nevarnost od zunaj, denimo iz Jugoslavije; ali bi nas v Jugoslavijo želeli potlačiti drugi, npr. Hrvati, Srbi, JLA, ES, OZN?
Ko Slovenci govorimo o nacionalni varnosti in o varovanju nacionalnih interesov, se spominjamo drugih držav, v okviru katerih smo nekoč živeli. Slovenski ljudje — tako smo dokazano menili decembra 1990 — bodo najbolj vami, če si bodo življenje uredili v lastni državi. Slovenska država potemtakem ni le neka najnovejša kabinetna vaja z organizacijskimi oblikami oblasti (kot so bile različne sistemske in ustavne spremembe v preteklosti: od absolutizma do samoupravljanja), ampak rezultat številnih in dolgotrajnih življenjskih izkušenj in preizkušenj naših ljudi. V edinem mogočem zgodovinskem trenutku smo dosegli, da se je z našo voljo strinjala tudi mednarodna skupnost. Za ves postopek osamosvojitve in priznanja sta bili poleg ugodnih okoliščin potrebni iznajdljivost in korajža. Ta postopek ne bi bil mogoč brez političnega prevrata, ki ga je leta 1990 začel Demos. Brez njegove odločnosti bi se morda danes Slovenci v Ženevi s Hrvati, Srbi in Muslimani pogajali o različnih balkanskih zvezah, razmejitvah in etničnih čistilnih napravah.
Vsak Slovenec, ki ima zdravo pamet, bo glede na vse to rekel, da se je treba upreti morebitni nevarnosti od zunaj in da je treba sleherno poigravanje s slovensko nacionalno varnostjo
obsoditi kot neodgovorno in ga nemudoma omejiti. Če se ne motim, večina odgovornih slovenskih strank in politikov obsoja tiste, ki bi rešitve za nezadovoljstvo in vsakodnevne težave iskali v vprašljivosti slovenske državnosti. li tega lahko sklenemo, da politika, ki bi odkrito oporekala samostojnosti Slovenije, tu ne bi imela možnosti za uspeh.
Začudenje v zvezi z novejšimi trdivami, da je Slovenija ogrožena (ki imajo tu pa tam lahko tudi demagoško funkcijo), izvira predvsem iz pomankanja »otipljivh« oz. preprosto razumljivih dokazov takšne ogroženosti.
2.	Domača proizvodnja ogroženosti
Logično je, da so šibke in notranje sprte države bolj ogrožene od močnih in monolitnih. Nacionalna kriza lahko zamaje razpoloženje ljudi. Sicer ne bi mogli razumeti zgodovinskih primerov, ko so državljani neke države pozdravljali okupatorje (Nemce, Angleže, Američane, Izraelce...) kot osvoboditelje.
Za povolilni čas in za drugo Drnovškovo vlado je značilno razpoloženje negibnosti oz. stagnacije. Slovencem se v tem času ni nič posebno usodnega zgodilo, vendar je gospodarska proizvodnja še upadala, nezaposlenost in družbeni nemir (stavke) sta naraščala. Različne raziskave javnega mnenja kažejo politično naveličanost, mladi Slovenci naj bi — po anketi Republike sodeč — obupali nad svojo perspektivo doma.
Vrstijo se afere. Nobena se dokončno ne razreši. V javnosti se stopnjuje občutek nemoči in
nezaupanje v ustanove sistema. Ne glede na polemike iz najnovejšega časa menim, da je javnega pritiska na pravosodje še premalo. Spomnimo se pritiskov, ki so prebudili italijansko pravosodje. Dolga leta in še nedavno tega je nemočno opazovalo mafijske zločine, predvsem pa politično korupcijo. Trditev nekaterih naših komentatorjev, da italijansko razčiščevanje izvira zgolj iz pravosodja, ne drži: svobodno delo pravosodja je omogočila nova politična situacija (sesutje starih strank in polarizacija, ki je temeljila na dediščini hladne vojne oz. zahodno-vzhodnega spora), kamor spada predvsem nastanek Severne lige, torej nove, neobremenjene stranke! Spomnimo se pritiska, ki ga je na sodišče v Los Angelesu
—	v zvezi z znano rasistično oprostilno sodbno
—	izvajala vsa ameriška javnost!
Manjka občutek varnosti in malokje je čutiti vzpon in zagon. Privatizacija še ne kaže učinkov, vendar bo po vsej verjetnosti družbeni nemir še povečala. Tujih naložb je malo, razlog za to je do neke mere v našem občutljivem geopolitičnem položaju, vendar — tako mi pravijo tuji predstavniki — tudi v nespodbudni zakonodaji, ki preveč spominja na socializem. Pomemben tujec mi je nedavno rekel, da pogreša odločno osebnost, ki bi navdušila Slovence in jih spodbudila k racionalnemu vedenju. Kot je bilo že večkrat povedano, bi Slovenija potrebovala pretehtan gospodarski program, ki bi spodbudil preboj.
Poleg gospodarskega bi nujno potrebovali izobraževalni ali, če hočete, kulturni program. Naše šole se od socializma še niso kaj prida spremenile, število visoko izobraženih Slo-
Z
a boljšo ponazoritev paradoksa, imenovanega »uvod v slovensko politično jesen«, bi si lahko sposodili naslednjo — seveda zgolj špekulacijsko — hipotezo:
Denimo, da se mariborski sodniki dokopljejo do nekaterih neizpodbitnih dokazov o vpletenosti obrambnega ministra v nečedne in nezakonite posle, povezane z zloglasno afero z orožjem. Nato pa si postavimo vprašanje, kaj bi se v takem primeru zgodilo. Vprašanje je seveda mučno, vsaj toliko, kolikor bi bila mučna zadrega slehernega funkcionarja, ki bi moral — tako kot to predpisuje zakon — postopati do omenjenega ministra. Le malo se zamislimo, in bomo ugotovili, da smo tudi v demokratični Sloveniji ustvarili kasto intouc-hables, nedotakljivih. Podobno kot v nekdanji socialistično-samoupravni Jugoslaviji, kjer sta bila JLA in njen politični podaljšek (zvezni obrambni sekretariat) suvereni in edini »brezmadežni« inštituciji. Torej, tudi v pravni državi, kakršna je naša, so nekateri bolj pravni kot drugi. Ta »prav« so si priborili delno sami (z nespornimi vojaško-taktičnimi zaslugami v boju za neodvisnost, nato pa z vnaprejšnjim razkrinkavanjem vseh potencialnih kritikov ter z ideološkim obsojanjem sodnikov), delno pa na račun misticizma, ki omamlja osebnostno šibkejši del ljudstva in tudi pismene inteligence v frenetičnem iskanju postkomunističnih karizmatičnih voditeljev, očetov Naroda, poosebljenih simbolov neodvisnosti, ter zarotnikov in klik, ki s svojimi komploti permanentno ogrožajo državno neodvisnost.
Vzpostavljeno je stanje duha, kjer so argumenti pravne države in ustavnosti čedalje manj relevantni ali so celo sumljivi, so bili v teh usodnih letih edina svetla točka, ki nas je
—	tudi v očeh mednarodne skupnosti — prepričljivo razlikovala od drugih delov bivše Jugoslavije. Stanje duha, v katerem se končno tudi slovenski državljan — tako kot v Srbiji, na Hrvaškem in v Bosni — lahko opredeljuje Zgolj po trenutni simpatiji in antipatiji, z izbiro med enim ali temu nasprotujočim taborom. To je patos državljanske nestrpnosti, ki iz dneva v dan prerašča v ozračje — za zdaj le besedne
—	državljanske vojne. Stvari gredo že tako daleč, da je težko dojeti, ali gre res zgolj za izostren boj za oblast ali pa za načrtno rušenje minimalnega medsebojnega zaupanja s povsem neracionalnimi cilji, podobnimi tistim, ki navdihujejo zmagovite vojvode, vožde in vaške caudille na krvavem Balkanu. Res je, da je maskirnih uniform in orožja vse več.
Zato ni niti naključno niti brez pomena, da rumeni tabloid, ki notorno podpira nedotakljivega obrambnega ministra (od njega naj bi v zameno dobival senzacionalne ocvirke), mu posveča stran in ga svoji ciljni skupini bralcev predstavlja v nepozabni nekajdnevni bunkerski uniformi s slabo prikrito željo, da bi ga v tisti macho — hollywoodski podobi videvali spet v živo, čimprej. In se z njo poistovetili, tokrat med lovom na domače čarovnice, udbo-mafijce, sodnike, južnjake in anarholiberalce.
Zraven sličice pa še urednikov komentar, ki je
—	kljub jedrnatosti in pristranski poenostav-Ijenosti — verjetno ena najbolj zgovornih analiz fenomena, imenovanega Janez Janša.
Ta fenomen, pravi tabloidni urednik, ima svoj branik predvsem na podeželju. In čeprav uživa določeno podporo tudi med meščani, lahko med vrsticami razberemo, da se dekadentna sodrga, ki ovira ideološko očiščenje Slovenije in Slovencev, zadržuje prav v urbanih aglo-meratih. Naj torej podeželski vihar s svojo moralno močjo in z odrešiteljem na čelu dokončno obračuna z ostanki nekdanjih struktur. Gorje tistim, ki so omogočili miren prehod k večstrankarstvu in preprečili katarza!
Če se ne bi nekaj podobnega dogajalo pred kratkim, bi celo utegnili pozabiti na protibirokratsko revolucijo v Srbiji, Vojvodini, Črni gori, kjer so podobna gesla in podobna socialna polarizacija (ruralna družba plus lumpenpro-letarial proti urbani inteligenci) utrdila oblast raznih Miloševičev, Bulatovičev, Kerteszov, Šešljev in Karadžičev.
Da se razumemo; »podeželje« ne pomeni nujno kmet. Podeželje je v tem primeru predvsem polje mentalne in duševne predispozicije k takoj uporabnim poenostavitvam družbenih in političnih dogajanj. Prostor, kjer je kolektivizem še zmeraj dominantni miselni vzorec in kjer demagogija in demagoški liderji najlažje naletijo na ploden teren. V njem učinkujejo predvsem manipulacije s polresnicami, ki
FRANCO JURI
Zbeganost zmernih
predstaljajo pomemben del večkrat preizkušenega instrumentarija totalitarcev.
V	Nemčiji tridesetih let je parola o mračnih zarotniških centralah bogatih »judo-marxistov« in »gnilih pluto-demokratov« spremljala nacionalsocialiste k prevzemu oblasti, svetovni vojni, holokavstu in, naposled, porazu in prepoznemu bolečemu spoznanju kolektivne odgovornosti zaslepljene nacije. Nacistična rasistična propaganda je operirala s polresnicami; verjetno je razmeroma solidno držala predstava o nekoliko bogatejših Židih v vveimarski splošni bedi. Zgodovina jih je bila namreč poučila, da je z dobrinami treba gospodariti previdno in spretno še zlasti, če se kot manjšina v nenaklonjenem okolju hočejo ohraniti. Nesporno so držali tudi nekateri sumi o pre-vratništvu marksistov oziroma komunistov. In zelo verjetno ni bila povsem neutemljena tudi ocena o skorumpiranih in dekadentnih demokracijah Zahoda. Vendar, ali je nekaj zmanipuliranih in poenostavljenih ocen opravilo vzpon moralnega in rasnega očiščevalca Nemčije? Seveda, niti od daleč nočem primerjati Slovenije z weimarsko republiko. Mi vendar ne kupujemo cigaret za milijardo tolarjev! Edina podobnost v tej zgodbi je naraščajoča histerija, ki jo napihujejo večkrat ponavljane in zmanipulirane polresnice o tako imenovani udbomafiji. Tudt sam mislim, da so intrige starih in novih, bolj ali manj organiziranih lobijev, ki skušajo ohraniti svoje finančne in druge pozicije, sem pa tja tudi z zakonsko spornimi prijemi, verjetno dejstvo. Ne le pri nas, in ne le v postsocialističnih državah. Udba je bila dejstvo, mafija pa še naprej širi svoje lovke na vseh področjih. Korupcija »klienteli-zem«, zloraba in goljufije so bili in bodo verjetno ostali kronična bolezen vseh režimov oziroma državnih sistemov.
V	demokratičnih družbah so takšni pojavi nujno bolj razparcelirani obenem pa bolj izpostavljeni presoji javnosti. Govoriti danes le o eni udbomafijski centrali, ki naj bi vodila vse umazane posle z grdimi nameni (npr. izničiti neodvisnost) je kratko malo imbecilno in zavajajoče. Dodajati temu še ideološko konotacijo, ki — glej naključje — se ujema s slovensko levico, pa je do smradu podobno nacionalsocialističnim maniram.
Kaj bi vendar rekli, če bi zvedeli, da je neki bivši Demosov državotvorni minister, kot mi-nister-pokrovitelj, na državni meji prisostov-val otvoritvi privatnega barakarskega duty-freeja samo zato, ker je dober prijatelj lastnika trgovine in ker ima od tega prijateljstva tudi materialne koristi ali je to že »mafijaštvo«? Ne. To so majhne umazanije, ki jih lahko najdemo na vseh političnih koordinatah. Le sprehodimo se malo po sedanjih in prihodnjih slovenskih aferah, od Hita do portoroškega
Casinoja, od Elana do Splošne plovbe, od mariborskega orožja do grosupeljskega Trenda. Videli bomo, da je modna sintagma »ud-bomafija« v resnici skrajna (ruralna) poenostavitev, s katero se zamegljuje dejanski splet prakriminalnih dejstev, kjer pa lahko srečujemo majhne in velike spletkarje in mrhovinarje vseh političnih barv (sedanjih, oziroma nekdanjih pozicijskih in opozicijskih). Takšna »podeželska« dimenzija poenostavljanja je v Sloveniji vredna vse pozornosti, vendar iskreno upam, da ni nujno dominantna in odločujoča. Pravo podeželje, predano »garanju, strasti in veri« pa ni askomatično zaledje skušnjav tako imenovanega »laičnega radikalizma« (v Italiji in Nemčiji so v tridesetih letih takemu ideolo-gizmu rekli drugače), ki s kadilom obdaja obrambnega ministra. Zmerna katoliška komponenta je na podeželju tako močna, dajo bodo le težko spodkopali deklarirani »antiklerikalizem« Malenškovo—Lapove patch—rvork skrajne desnice, zgodnje pubertetni zanos Podobnikove Ljudske stranke ali kronična samovšečna jeza štirinajstih pisateljev. Slednjim le ne smemo preveč zameriti, kajti pisatelju je treba vedno priznati pravico do jeze in poetičnih licenc.
Tudi Benito Mussolini je, kot laični radikalec in nacionalistični socialist, pri svojih prvih škornjastih korakih užival podporo vsaj polovice italijanske literarne elite, posebno tiste, kateri sta takratna vodilna »mečkača« (liberalec Croce in marksist Gramsci) šla v nos. Med ducejevimi podporniki so bili tudi zelo talentirani umetniki, npr. D'Annunzio in Pirandel-lo. Zgodovina književnosti jih je absolvirala, politična malo manj. Janševo »podeželje« se sicer s tem ne konča. Za poseben estetski okrasek k utrjevanju ministrove ničejevske karizme poskrbi še kakšen postmoderen modrec, ki ne prikriva svoje strasti do tragičnega heroja, ki štrli iz podpovprečnega povprečja. In tukaj smo pri enem od najbolj zanimivih in skrivnostnih paradoksov slovenskega ecce homo. Janša nastopa politično vse podobneje pisateljevim licencam, to je shizofreno. Je minister v vladi in hkrati karizmatični lider opozicije. Napada »stare strukture« in vztraja z njimi v koaliciji že v drugem mandatu. Prvi posreduje javnosti zaupne podatke in s tem pred svetom osmeši državo, nato pa se zgraža zaradi zapisnikov neke seje sveta za obrambo, objavljenih v Mladini. Eno za drugo prireja tiskovne konference, na katerih ovaja in napada, nato je užaljen, ker se napadeni branijo ali ga prosijo za normalno pričevanje pred pristojnim organom. Največji paradoks ostaja vendar ideološki. V Sloveniji obrambni minister nastopa kot nesporni duhovni vodja skrajne desnice, na mednarodnem prizorišču pa se predstavlja kot vodilni socialdemokrat in se poslušno udeležuje sestankov levičarske internaci-
vencev je še vedno bistveno prenizko za evropsko konkurenco; slabo jezikovno znanje se kaže celo na najbolj izpostavljenem obličju naroda, na televiziji. Vsepovsod le upoštevanje tradicionalnih obrazcev in varovanje »zatečenega stanja«.
Radikalne korake in reforme preprečuje nezdravo slogaštvo, ki ga uteleša sedanja »velika koalicija«. Poslanstvo te koalicije je bilo — kot je znano — čim manj očitno, vendar učinkovito ohranjanje obstoječega in nagrajevanje kooperativnih partnerjev. Iz tega sicer sledi blokada radikalno negativnih, toda tudi radikalno pozitivnih potez- Ohranjajo se stare strukture in pri veljavi pridobivajo stari, pre-skušeni kadri! Slogaštvo in ustvarjalnost seveda ne gresta skupaj! Pomanjkanje lastne ustvarjalnosti povečuje odvisnost in šibkost, neustvarjalna država je bolj dojemljiva za tuje intervencije takšne ali drugačne vrste. Kriza povzroča (med mnogimi gospodarstveniki, med upokojenci pa tudi sicer) vse bolj razširjeno mnenje, da je bilo včasih bolje. Včasih je bila Jugoslavija.
3.	Objektivne nevarnosti in težave________
Predstavniki vlade pravijo, da nam gre v primerjavi z drugimi bivšimi republikami SFRJ mnogo bolje in čedalje bolje. To je res. Toda za tiste, ki jih Jugoslavija ne mika, so merilo evropske, ne balkanske države. Ko smo bili v Jugoslaviji, smo se primerjali z neuvrščenimi. Merila so napačna. Tu prehajam na zunanjepolitično problematiko.
Med nevarnostmi, ki so deloma odvisne od
ravnanja Slovenije, na prvem mestu omenjam problem sukcesije bivše Jugoslavije. Skoraj leto dni se tu nič ne premakne. Res je pomanjkanje pripravljenosti Ženevske konference oz. ES (da ne govorim o Srbih) samo po sebi slabo znamenje; toda Slovenija je tu nerodna in premalo iniciativna. Zadrževanje razprave o sukcesiji ohranja videz nedokončane razdružitve Jugoslavije.
Jugoslovanski kamen okrog slovenskega vratu predstavljajo tudi nerešeni problemi s Hrvaško in Italijo. Nasprotujem gledanju, ki zaradi (povezanega?) pritiska sosednih držav ustvarja alarmantno razpoloženje, kot da gre za oblegano trdnjavo, ki jo je treba braniti za vsako ceno, tudi če bomo »jedli travo«. Toda bolj kot takšno »samoslovenstvo« me skrbi popustljivost uradne politike. Nekaj časa so se »koncesije« Hrvaški kar vrstile (Pvhrrnska cesta, prijateljski sestanki med HDZ in SKD na Trški gori...). Med posebne slovenske prijaznosti do Hrvaške je mogoče šteti tudi pomanjkanje kontrole (»zelene«) meje, ki so ga Italijani z velikim veseljem izkoristili za dokaz nujnosti lastnega zavarovanja sloven-skoitalijanske meje. Ob tem ne smemo pozabiti, da je Italija Slovenijo razglasila za del Jugoslavije in da je njen premier povedal, da je bilo priznanje Slovenije usodna napaka. Vsekakor je glavni problem slovenske samostojnosti skrit v trikotniku Italija-Slovenija-—Hrvaška, vendar je rešljiv samo zunaj tega trikotnika. Slovenska zunanja politika pa ga odpravlja z lepo zvenečimi frazami o tem. da je končno speljal vlak dobrih slovensko-hrvaških odnosov in da se je začelo novo poglavje v slovensko-italijanskih odnosih.
Slovenska politika bi morala vse svoje ravnanje prilagoditi dejstvu, da je Slovenija izredno majhen sistem, okrog katerega poteka intenzivno preurejanje vplivnih področij. Nemčija je — kot vse kaže — pokopala politiko voditeljice Srednje Evrope, ki jo vidi kot tisti faktor, ki se bo moral priključiti bodisi zahodni Evropski uniji (kar bi bilo za Slovenijo edino umestno) bodisi Skupnosti neodvisnih držav — ki bosta postali stebra evropskega mostu do Azije. Ko se začne debata o globalnem preurejanju Evrope, dobi problem slovenske samostojnosti in suverenosti povsem druge razsežnosti. Da ne govorim o konceptu Slovenije kot oblegane trdnjave.
onale par exellence; socialistične. Ali obstaja pri tem neka logična nit? Nedvomno. Konfuzi-ja je pogoj za sleherrio radikalno mešanje štren. Zlobneži bi povrh vsega lahko tudi posumili, da se nekateri krogi v Socialistični internacionali trudijo dokazovati, da Slovenija konec koncev ne more biti pretirano drugačna od drugih delov bivše Jugoslavije. Zato jim Janševe ocene o starih še vladajočih udbo-mafijskih strukturah, o »komunističnem sodstvu«, o velikem trgovanju z orožjem, v katero naj bi bil vpleten celo predsednik, itd. močno ugajajo. Apoteoza bo dosežena, ko se bo končno »zgodil Narod« tudi na dolgočasnih slovenskih ulicah. Ko bodo po Čopovi vkorakali Malenškovi sanskiloti, po Prešernovi Lapovi cangaceiros, po Slovenski Podobnikovi puntarji. Pisatelji in filozofi bodo svoje ode Robespierru peli ubrano, medtem ko bodo ekscitirani Morisovci s posebno kremo temeljito čistili medenino znamenitih kandela-brov.
No, če-tudipustimo ob strani sarkazem, postajajo stvari zelo resne. Ni dvoma, da se v brutalno vsiljeni polarizaciji slovenskega političnega prostora najbolj uveljavlja ksenofobna in nestrpna skrajna desnica, ki je končno našla pravi liderski katalizator. Opogumljena gre sedaj v novo križarsko vojno z zahtevo po reviziji zakona o državljanstvu z retroaktivno uveljavitvijo. In kaj bi pomenil prodor »estonskega sindroma« za Slovenijo? Na tisoče državljanov, ki bi z eno potezo izgubili vse državljanske pravice in postali socialna in tudi siceršnja bomba obupa. Slovenija bi brez pravice do pritožbe, po hitrem postopku izgubila svoj sedež v Svetu Evrope. Pristojne državne urade bi zadel kolaps. Ksenofobno nasilje bi se stopnjevalo in »meja med vojno in mirom« bi se dokončno in brez pomislekov ustalila na grebenih Karavank. Prednost političnega bloka skrajnežev pred zmernim, liberalnim, levičarskim ali katoliškim, sta njegova iniciativnost in agresivnost. Hrup, ki ga je sposoben ustvariti, preglasi demokratično javnost, tudi v primeru, da je slednja v prepričljivi večini. Na drugi strani pa zmerne stranke ponujajo klavrno podobo o lastni obrambni sposobnosti in prepričljivosti. Toliko, da se ne smilijo več niti neodvisnim svobodomislecem. Zmedeno- se ozirajo v nebo, v bazo in v voditelje na počitnicah in še naprej igrajo na — Balkanu čedalje bolj pogubno — karto razuma, vzvišene pre-senečenosti in umikanja. Ali, kot mi je zaupal prijatelj poslanec:	»Neofašisti nas vodijo
scat!«
Drnovškov molk (ali res namenjen prestižnemu rivalu Kučanu?), Peterletova opreznost, prenoviteljski kalimerovi kompleksi, botrujejo invalidnosti našega pravnega in demokratičnega sistema. Kako se torej vesti pred glasnimi in bolečimi simptomi porajajoče se lokalne enačice nacionalsocializma?
Ni dvoma; levji delež odgovornosti imajo tri največje demokratske stranke Velika »nenaravna« koalicija je bila za marsikoga sprejemljiva predvsem kot jamstvo za stabilnost in udejanjenje sprave med državljani. Njen (ne)uspeh pa se bo pokazal na vsaj dveh nivojih: socialno-gospodarsko-finančnem in institucionalnem. Glede slednjega, je imperativ treh koalicijskih partnerjev (Socialdemokratov ne omenjam ker jih ni! Na njihovem mestu sedi v vladi le vodja celotne opozicije!): ubraniti ustavo, demokracijo in pravno državo. Tej strateški opredelitvi je treba podrediti kratkoročne strankarske interese. Pri tem pa bo ključna še zlasti vloga krščanskih demokratov. Kot evropsko in demokratično usmerjena stranka desne sredine si ne more privoščiti popuščanja skrajnežem. Sami sebi pa mora pojasniti odnos do dvojne igre obrambnega ministra in končno zbrati pogum za to, da prereže nadležno popkovino, ki jo nanj še veže. Z druge strani morajo liberalni demokrati prevzeti iniciativo pri razčiščevanju vseh spornih političnih vprašanj, ki od afer vodijo tudi do bližine izvršne oblasti, ter z aktivno »zakonotvorno« pobudo pospešiti delovanje pravne države. Glede nadaljnjega odnosa do koalicijskih partnerjev, LDS ne sme prezreti posrednih signalov krščanskih demokratov po nekoliko bolj uravnoteženi distribuciji gospodarskih resorjev. Končno pa je za stabilizacijo razmer pomembna tudi odgovornost socialno-ekološke parlamentarne skupine. Čas je, da se koaliciji pridruži aktivno, saj razmere ne dopuščajo več »ne-kompromitirajoče« odsotnosti stranke, ki se sklicuje na civilnodružbeno pobudo.
V igri je nekaj več kot sama vladna koalicija.
KAKO IZ STAGNACIJE
Za
gospodarski
preobrat
b številnih analizah kje in kdaj bo Slovenija prebila zvočni zid zaostajanja v razvoju in povečevanja razlike v gmotni in duhovni ravni v primerjavi z državami Zahodne Evrope, naj mi'bo dovoljena poenostavitev tako ocene stanja kot predlogov, kaj bi bilo treba storiti. Pri tem se zavedam velikega tveganja vsake poenostavitve, saj je sodobna družba mnogoplastna, nekak splet številnih dogajanj, ki so raznorodna in imajo zato lahko zelo različne pomene.
Slovenija je izkoristila svojo priložnost stoletja in si izborila polno politično samostojnost in neodvisnost. Čeprav zemljepisno leži blizu za enkrat še neurejenega in nerazrešenega balkanskega kotla razburkanih strasti in morije, pa tudi neizživetih stremljenj nacionalnih elit, katera bo vladala v osrednjih prostorh tega nesrečnega polotoka, sta suverenost in državnost Slovenije splošno priznani in ni resnih razlogov, da bi naša država ponovno postala sestavni del razmer, iz katerih se je z veliko odločnosti, spretnosti in sreče komaj izmazala.
Žal političnega načrta osamosvojitve, ki je bil izraz soglasja vseh pomembnih slovenskih političnih sil, ni spremljal gospodarski načrt. Tako je dežela, ki je bila v bivšem socialističnem svetu gospodarsko najrazvitejša, v pičlih treh letih izgubila prenekatero razvojno prednost. Zaradi odsotnosti koncepta (in neizkušenosti vodilnih političnih strank ter osebnosti) je Slovenija izgubila zlasti osnovno prednost, ki jo je v preteklih sedemdesetih letih iz nerazvite avstroogrske province spremenila v najrazvitejši del Jugoslavije — izgubila je trge — večino tistih v drugih deželah bivše Jugoslavije in marsikakšnega na Vzhodu. Cena tega dogajanja je ogromno zmanjšanje proizvodnje (za tretjino) in povečanje brezposelnosti (na 14 odstotkov). Na tej osnovi so se skrčile vse gmotne zmožnosti slovenske družbe, ki se kot narod in država zaokroža na borih dveh milijonih prebivalcev, kar je seveda zelo drago, zlasti v primerjavi z narodi in državami, ki to delajo na nekaj desetkrat višji količinski osnovi. Med najbolj negativnimi posledica/ni gospodarskega zastoja in upadanja je izjemno težak položaj mladih, ki končujejo šolanje in ki imajo zelo slabe možnosti, da bi našli ustrezno zaposlitev. To je krivica, ki se bo globoko zasekala v njihovo zavest!
Moje osnovno prepričanje je, da je skrajni čas za gospodarski preobrat in za novo obdobje gospodarske rasti. Pri tem že slišim ugovore, da za to ni realnih možnosti. Pa so! Začeti je treba pri koreninah zastoja, pri trgih. Slovenski industriji, pa tudi drugim delom gospodarstva, morajo država in številne ustanove, ki jih naša družba za to ima (zbornica, združenja, itd.) sistematično pomagati pri odpiranju novih trgov. Kljub liberalističnim frazam, kljub številnim mednarodnim sporazumom (GATT ipd.) so mednarodni trgi še vedno zelo regularni, težko dostopni, polni omejitev in često odvisni od mednarodnih političnih dogovorov. Teh pa je Slovenija sklenila premalo — pa naj gre za sosednjo Hrvaško ali za dežele, kjer kupujemo nafto, plin ali pa kakšne druge surovine. Tudi mednarodnih trgovinskih transakcij, kot so reeksporti, triangular-ni posli, svvitchi, basterji in podobno, se Slovenija loteva, kot da bi bili kužni in kot da v končnem učinku ne bi povečevali možnosti za prodajo lastnega blaga in storitev.
Sistematična politika (odpiranja) novih trgov in seveda varovanja obstoječih bi lahko dala nov zagon slovenski proizvodnji in ustvarila možnosti za nove produktivne zaposlitve. Pri tem nam bodo v veliko oporo
marljivost ljudi, industrijska tradicija in usmeritev, ki je Slovence že v preteklosti naredila boljše proizvajalce kot trgovce. Žut pa to pot proizvodnja sama ne more rešiti svojih problemov, potrebuje močno državno (predvsem sistemsko, vsebinsko, pa tudi denarno) podporo, hkrati pa razvito in domiselno trgovino.
Na dlani je, da pišem predvsem o prodoru na tuje trge. Majhna avtartična gospodarstva nimajo nobene perspektive. Domači trg je premajhen, omejen in ga tudi priliv zunanjih sredstev in deficitarno financiranje ne moreta bistveno povečati. Zato bi morala Slovenija zgraditi gospodarski sistem, ki bi na vse možne načine podpiral izvoz blaga in storitev. Spoznanje, da smo usodno odvisni od izvoza, bi morali mladim vcepiti že v šoli (podobno kot na Japonskem, v Švici in še marsikje), podpirati bi ga morali z vsemi elementi gopodarske in finančne politike, torej s politiko kapitala, z obrestnimi merami, s tečajno politiko z neposrednimi subvencijami tam, kjer bi bilo iz strateških interesov to umestno, ter z velikim številom različnih davčnih olajšav.
Eden izmed redkih pohvalnih dosežkov zadnjega obdobja je umiritev in relativna stabilnost nacionalne valute — tolarja. Vendar denarna politika, ki jo vodi Banka Slovenije, lahko hitro postane zavora, ki bo preprečevala gospodarsko rast, ki bo le čuvala trajno denarno vrednost (tujih in domačih) naložb, ki bo ščitila tiste, ki imajo denar, proti tistim, ki delajo ali pa ki bi želeli delati, pa ne najdejo zaposlitve. Pri denarni politiki je treba delati z lekarniško tehtnico. Preprečiti je treba, da bi ponovno zdrsnili v hiperinflacijo. Voditi je treba stabilizacijsko politiko, nikakor pa ne deflacijske politike, ki neselektivno uničuje obstoječe gospodarske strukture in odmika možnosti gospodarskega preobrata v oddaljeno prihodnost.
Nekaterim našim vodilnim ekonomistom se zdi, da so največji slovenski problem realne plače, ki so previsoke za dejansko produktivnost in mednarodno konkurenčnost našega blaga in naših storitev. Ta ocena je gotovo pravilna, če jo postavimo v trenutku neupravičenega in na produktivnosti neutemeljenega dvigovanja plač, pravilna je zlasti, če se ekonomske kategorije gledajo in analizirajo statično; postane pa skrajno vprašljiva, če jih poskusimo razumeti dinamično in da plače postanejo poleg plačila za delo tudi sredstvo za prebitje ledu, za premik gospodarskih tokov iz zastoja in stagnacije v vzpon.
Pri tem je izjemno pomembno časovno zaporedje. Začeli se mora pri rasti izvoznega povpraševanja, pri posledični rasti proizvodnje in produktivnosti, odraziti pa se mora v večjih plačah. Zato mora usmeritev v gospodarski preobrat pomeniti tudi opredelitev za večje plače, ne pa vztrajanje na preživelih konceptih administrativnega urejanja plač, ki lahko vodijo le v smer nadaljnjih administriranj, v urejanje in zamrzovanje cen in obresti, z znanimi posledicami, saj imamo pri tem »bogate« slabe izkušnje iz prejšnje države. Nižje plače so iz mojega zornega kota sprejemljive le, če bi vplivale na večjo varnost delovnih mest in zmanjševanje odpuščanj, kar pa se za enkrat skoraj ne dogaja. Prav tako je nujno voditi politiko aktivnega zaposlovanja. Čeprav so t. i. socialni transferi, torej številne socialne pravice, izražene v denarju, izjemno veliko finančno breme za zelo osiromašeno slovensko državno blagajno, imajo v obdobju gospodarske krize proticikličen učinek in delujejo stabilizacijsko. Med vsemi temi ukrepi (oz. pravicami) pa je prav politika aktivnega zaposlovanja najpomembnejša, saj ustvarja možnosti za povečevanje nove proizvodnje in ustvarjanje nove vrednosti.
Torej — kot sem napovedal — zelo poenostavljeno: politika novih trgov, podpora izvozu, stabilizacijska in ne deflacijska denarna politika in aktivna politika zaposlovanja pomenijo izhod iz sedanje krize, iz zastoja, iz stagnacije na skoraj vseh področjih. Za to je potrebna politična volja, sposobnost korenitega zasuka v glavah in ravnanju vodilnih političnih sil strank, vlade, parlamenta in prepričan sem, da uspeh ne bo izostal. V takih razmerah tudi nova delovna mesta, ki smo jih mnogi v svojih volilnih programih ob koncu preteklega leta obljubljali, ne bodo ostala le prazna beseda in mrtva črka na papirju.
Janez Kocijančič
i
■i
*
>jT>
SOBOTNA PRILOGA
Zdi sc. da sc pravna stroka precej plaho miživa na aktualne kritike, ki letijo na njen račun. Sar nekam nebogljena je namreč videti sadna veja oblasti pod tem plazom očitkov, Tii seje usul nanjo in gaje minister Janša s svojo negativno ocenoprciskovalne-ga postopka v mariborski aferi orodje prav-zaprav samo sprožil.
Mislim, da bi težko govorili o nebogljenosti sodne veje oblasti oziroma pravosodja nasploh. I’ri trezni oceni aktualnih dogajanj moramo imeti pred očmi dejstvo, da nobeno sodišče ne more in ne sme odločati na vrat na nos. Naglo sodišče je lahko samo vojaško sodišče ali pa revolucionarno sodišče. Sodišče. ki hoče spoštovati vse človekove pravice, ki so zapisane v ustavi - in mora jih spoštovati se mora držati ustreznega kazenskega postopka. Tu je v podrobnostih normiran v zakonu o kazenskem postopku. Sodišče je skratka dolžno spoštovati vse človekove pravice udeležencev v kazenskem postopku - mnoge med njimi so z novo ustavo zdaj še poglobljene -. izvesti mora vse dokaze, tako tiste, ki govorijo za krivdo, kot one, ki krivdo razbremenjujejo. Zlasti v takih mega procesih je ugotavljanje dejanskega stanja sila težaško delo, ki zahteva določen čas. Sodišče mora listati papir za papirjem, iti od priče do priče, konfrontirati dejstva in dokaze, in nenazadnje. v primeru dvoma oprostiti krivde. Prav slednje profesionalno načelo je zunaj strokovne javnosti premalo znano in zato med kritiki sodstva tudi redkeje upoštevano.
Javnost najbrž razume, da sodno ugotavljanje dejanskega stanja terja določen čas, da sodni mlini meljejo počasi, pa vendar, . . Ob dejstvu, da nobeden od večjih afer in finančnih škandalov, ki so v zadnjih nekaj letih pretresli Slovenijo, od Elana in Slovi-na dalje, še nima sodnega epiloga, postaja erozija zaupanja javnosti v sodstvo kar nekam razumljiva.
TOMO GRGIČ
Samo vojaška sodišča so lahko nagla
Ko sem omenil težaško delo pri ugotavljanju dejanskega stanja, nisem želel reči, da se v posameznih primerih zadeve ne vlečejo, da bi postopki tudi ob spoštovanju vseh profesionalnih kriterijev za njihovo vodenje, nikakor ne mogli teči hitreje. Na splošno pa je vendarle res. da naš kazenski postopek — in o njem govorim, ker je ta predmet kritike — ni pretirano dolg. Na tem področju smo primerljivi z drugimi evropskimi državami. Najbrž bi se v posameznih primerih dalo tudi kaj pospešiti. Po drugi strani pa je odnos javnosti do sodstva, neučakanost, erozija zaupanja, kot pravite, morda tudi odraz globokih družbenih sprememb, ki se pri nas dogajajo že nekaj časa. Tudi v takem nestabilnem obdobju. v času družbenega vrvenja in premeščanja, mora sodstvo ohraniti neodvisnost. Sodniki so seveda dolžni slediti utripu družbe, poznati morajo njene cilje in vrednote, ki jih želi doseči, toda tudi pri tem sledenju morajo ostati v okviru ustave, zakonov in mednarodnopravnih načel, ki veljajo za sodne postop-
ke. Predvsem pa morajo biti še posebej občutljivi za človekove pravice in se ne glede na pritiske odločno zoperstaviti vsakršni diskriminaciji. To nam nalagajo mednarodna pravila o neodvisnosti sodstva.
Se vam zdijo torej kritike o nesposobnosti sodstva, da bi razčistilo afere, jim prišlo do dna, neupravičene?
Težko bi rekel, ker konkretnih zadev, ki so pred sodiščem, ne poznam podrobno in se kot sodnik o njih tudi ne smem izjavljati. O konkretni zadevi sodi namreč samo tisti sodnik, ki mu je zadeva dodeljena. Pomemben del sodnikove neodvisnosti je tudi t. i. interna neodvisnost, ki pomeni, da se o neki zadevi znotraj sodne veje oblasti odloča na natančno določeni ravni. Tako denimo vrhovno sodišče odloča samo o podaljšanju pripora nad tri mesece, ne pa o priporu do treh mesecev, odloča samo o pritožbah na tretji stopnji, torej šele tedaj, ko je zadeva na prvi in drugi stopnji zaključena, in tudi takrat le pod določenimi pogoji, ki so zelo restriktivni, skratka odloča predvsem o izrednih pravnih sredstvih, kot je zahteva za varstvo zakonitosti ipd.
Ozračja, ki je nastalo v javnosti ob sporu med ministroma Janšo in Kozincem v zvezi s sodnim postopkom, ki teče v Mariboru, torej ne doživljate kot pritisk na neodvisnost sodstva?
V igri sta dve načeli. Na eni strani imamo načelo o neodvisnosti sodstva, ki pa seveda ni samo sebi namen. To načelo naj bi zagotavljalo fair sojenje, kot se temu reče, jamčilo naj bi za nepristranost sodišča, za spoštovanje vseh pravic udeležencev v postopku in pravično razsodbo. Na drugi strani imate prav tako pomembno ustavno načelo o svobodi izražanja, ki daje vsakomur pravico - 39. člen ustave - da o javnih problemih javno izrazi svoje mnenje. Sodstvo torej ni slonokoščen stolp, da se o njem ne bi smelo razpravljati. Jasno je tudi, da načelo neodvisnosti sodstva od izvršne oblasti terja, da se slednji vzdiži ne le neposrednega, marveč tudi posrednega vpletanja v odločanje sodišča. Meja med dopustno, celo ustavno zajamčeno pravico do izražanja mnenja in seveda tudi kritike ter nedopustnim pritiskom na neodvisnost sodstva pa je sila subtilna in jo je nemogoče opredeliti v nekem splošno veljavnem pravilu. Lahko se skozi t. i. izražanje mnenja dejansko posega v sodni postopek, kar gotovo ni prav, lahko pa se posamezen sodnik ali sodišče ob sicer ustavno dovoljenem in zagotovljenem svobodnem izražanju mnenja neupravičeno čuti prizadetega. Mednarodni akti, ki govorijo o neodvisnosti sodišč, sicer nam, sodnikom, priporočajo rezervo pri uporabi svojih pravic, ki jih, enako kot vsi državljani, ki se čutijo prizadete ali užaljene zaradi žalitev, imamo. Zaradi našega profesionalnega statusa je prav, da pravice, kakršna je denimo pravica do zasebne tožbe zaradi žalitve, čim manj uporabljamo. Sam iz svoje dolgoletne prakse vem, da sem bil po pojmih običajnega državljana često žaljen. Toda, ker sem upošteval prizadetost tistih, ki sem jim
Tomo Grgič, sodnik Vrhovnega sodišča Slovenije o kritikah
na račun pravosodja, počasnosti sodnih mlinov, težko določljivi meji med dopustno kridko postopkov in odločb sodstva in nedopustnim pritiskom na njegovo avtonomijo in neodvisnost, zahtevah po večjih, predvsem kadrovskih spremembah v sodni veji oblasti, pokončnosti in neodvisnosti sodnikov. . .
sodil, na to pač nisem reagiral. In tako držo, kot rečeno, priporočajo tudi mednarodna pravila o naši neodvisnosti. To je pač davek, ki ga moramo dati svojemu poklicu. Upam, da nikdar ne bo tako visok, kot je v nekaterih drugih državah, v katerih so sodniki celo fizično ogroženi. Sicer pa nam in našim druži-
nam po mednarodnih pravilih v takih primerih pritiče še fizično varstvo.
Je potemtakem poslavljanje meje med dopustno kritiko in nedopustnim pritiskom na neodvisnost sodstva stvar subjektivne presoje posameznega sodnika ali sodišča?
ALENKA PUHAR
Film, ki ga ne
ezek glas telefona, ki pretrga zatohlo pisarniško dolgočasje, roka na slušalki, potem pa obraz, na katerem se najprej riše osuplost, potem zbeganost, nevera, končno tudi osredotočena pozornost, ki priča o zvišani ravni adrenalina v krvi. Moški doživlja nekaj, kar mu bo usodno zaznamovalo življenje. Na izziv se bo odzval s slode-setodstolno energijo, saj gre za enkratno priložnost: tam zunaj, tako rekoč na bližnjem dvorišču, so mu odkrili hrib orožja! Za sprevodom zanikrnih tatičev, goljufov in pretepačev končno nekaj velikega — nesporen in svetovljanski kriminal! Za pritlehnostjo drobnih podlosti vendarle nekaj, kar preiskovalnemu sodniku daje priložnost, da se izkaže! In natanko to naslednjo poldrugo uro tudi počne.
Začetek bi utegnil biti tudi čisto drugačen, slovenski. Dolg, počasen let nad očarljivo zeleno pokrajino, potem pa nenadoma rjasto rdeč madež, čisto okrogel, krasti podoben, tik pred letališčem. (Kateri slovenski režiser bi se mogel upreti skušnjavi, da s pomočjo onesnažene narave opozori na pokvarjenost duše?) Nato pa spust na tla in tam norišnica: policisti, ministri, preiskovalci, fotografi, novinarji... nervoza, strah, gneča, prepadenost, a tudi samozavest in zadoščenje, nekaj hudobnega in pretečega bleska v očeh.. . Zasuk in zoom kamere na obraz preiskovalnega sodnika, ki je živčen, a odločen in neprizanesljiv: Storili bomo vse, da bo nezaslišano dejanje raziskano in krivci predani sodišču! In sledila bi poldruga ura napete kriminalke.
In kakšna kriminalka bi to bila, ljudje! Mračne sile na sončni in na senčni strani Alp, zdaj Maribor, potem Sarajevo, iz Budimpešte v Milano, z Dunaja v Moskvo, pa malo Afrike in malo Kitajske. Hitre menjave luči velemesta in mraka porušene province. Lisjaki politične in lisjaki finančne pasme. Nekaj
krvi in nekaj znoja, nekaj drog in nekaj seksa, pa veliko, veliko krvi. Policije vse Srednje Evrope, za povrh pa še Interpol; napol razpadle stare in napol vzpostavljene nove vohunske mreže; kakšen tretji človek na poti v dunajski Lunapark, kakšna bosanska lepotica na poti iz Bosne, za vsako ceno, zares vsako. Da ni vse naprodaj? Kaj pa milijon dolarjev za eno noč? Indecent proposal? Ja, sence tega in še tisoč in ene ameriške kriminalke. Sence Botra in italijanskih filmov o botrih, sence Rok nad mestom in Preiskave neoporečnega državljana, sence vsega, kar je kdaj posnel Costa Ga-vras, predvsem pa Z. Sredi vsega tega pa preiskovalni sodnik s peščico pomočnikov - poosebljena premočrtnost in pokončnost. Mož, ki ga ne premami skušnjava ne z leve ne z desne. Mož, ki se ne boji ne boga ne hudiča in ki, jasno, na koncu zmaga... Tudi če konec ni srečen, ampak namočen z junakovo krvjo...
Wow, kakšna kriminalka!
Glavni junak bi doživel ducat hudih preizkušenj, ki bi mu jih mogočniki pošiljali na pot — v podobi tihih groženj, velikih denarjev, grdih trikov, lepih žensk. Vsaj trikrat bi bil na robu obupa in moči. Za nameček bi ga tlačila mora hudih moralnih dilem: je zločin res zločin, če so motivi zanj vsaj razumljivi, če že ne opravičljivi? In doživel bi tudi vidno osebno metamorfozo. Iz provincialne sivine bi se nekje na sredi izvil prav čeden moški, kajti v teh krajih so ljudje že zelo občutljivi na obleke, pleše in prhljaj na ramenih javnih oseb.
Ja, v žepni deželi, kjer so hiše hišice, okna okenca, vse skupaj pa grajzlarija, končno ena poštena, velika, svetovljanska Zgodba!
Preden bi jo začeli snemati, bi ji seveda vešča ekipa pisala scenarij. Ogledovali bi si vso tekočo filmsko ponudbo — denimo Botra 3 in A Few Good Men. Se od Al Padna, Toma Cruisa, Jacka Nicholsona el comp. učili učinkovitih stavkov in gest. Ogledovali bi si, kar nudi, če kaj nudi, kinoteka. Tudi poučnih televizijskih oddaj vseh vrst je že neznanske količine. Predvsem pa bi lahko brali in brali do nezavesti; čisto trivialno literaturo, kakršne je na metre, pa knjige srednje razvedrilne kategorije, pa seveda nekaj dokumentarnih del iz novejše zgodovine.
Lahko bi se poigravali s prestavljanjem in prenavljanjem tujih klišejev. Lahko bi preskušali, kako bi v Mariboru zvenel Arthur Hailey (In High Places), iz Kanade presajen v Lent, ali pa zgledala tista očarljiva dama iz L A LA IV, kjer ima javno tožilstvo zelo lepo podobo (pa bolj švoh besedilo).
Predvsem pa bi lahko scenaristi brali, za navdih in izobrazbo, za korist in užitek, stvarne zgodbe iz sodobnega sveta in njegovih sodnih dvoran. Lotili bi se italijanskega čtiva o operaciji Mani pulite. Če nič drugega, bi jih k temu navedle trditve kot »da Brescia, un traffico džarmi legava lžex Jugoslavia e lžex impero sovietico con Cosa nostra e la
žndrangheta calabrese«. Ali pa zahteve, da mora za operacijo Mani pulite (ki je uperjena proti korupciji v političnih in gospodarskih krogih) priti še operacija Toghe pulite, namenjena raziskavi skorumpiranega sodstva.
Ne glede na to pa bi v stvarni (in ne v šund literarni) Italiji lahko dobili nekaj realnih ljudi, ki so s preiskovanjem mafijskega podzemlja postali junaki, in so kol ustvarjeni za filmske modele. Paolo Borsellino in Gi-ovanni Falcone sta sicer pod zemljo, kolikor ju je bilo pač mogoče pokopati oziroma postrgati s tal, a njun status je blizu svetniškemu. In Antonio di Pietro, ki je strah in trepet gnile Italije, je na najboljši poti v model junaka, ki obvlada sceno kot Ciini Eastwo-od - učinek je srhljiv, tudi brez Moriconeje-ve zvočne kulise v ozadju. Mož je posredno kriv za silovito zvišanje števila samomorov med Italijani, pa tudi, denimo, za mnogo javno potočenih moških solz- Bettino Craxi jih je večkrat z zadnjimi močmi zadržal pred televizijskimi kamerami, ko se je pod pritiski ritensko umikal s politične scene in navsezadnje sramotno pogrnil z nje.
Študirali bi tudi šokantne izkušnje, ki si jih je v zadnjih sedmih letih nabralo izraelsko pravosodje. Johnu Demjanjuku so začeli soditi leta 1986, ga čez dve leti obsodili na smrt in vsa država je bila totalno prepričana o njegovi zavrženosti in krivdi. Ampak advokat Yoram Sheftel ga je branil tako bleščeče, da so ga letos morali oprostiti: Demja-njuk je zanesljivo nizkoten in oduren zločinec, vendar ni tisti Ivan Grozni, zoper kogar je bila vložena obtožnica. Sheftel je dosegel oprostitev tako rekoč zoper ves svet in kljub strahovitim pritiskom - na sodišču in zunaj so ga zmerjali, v vseh medijih psovali, kolegi so ga skoraj izobčili, ljudstvo je organiziralo demonstracije proti njemu, večkrat so ga fizično napadali in tudi hudo poškodovali.
No, predvsem pa bi pisci raziskovali ameriško afero lrangate, to je zgodbo o tistih 300 ton orožja, ki sta ga CIA in Pentagon (prek Izraela, Čila, Južne Afrike itd.) prodajala Iranu, iz fantastičnega dobička pa je nekaj podjetnih ljudi financiralo nikaragovske kontrase, ameriško predvolilno kampanjo in, jasno, lastni standard. Kakšno leto dni dolgo razčiščevanje (ki je pretresalo Was-hington leta 1986/87), obilno pokrito tudi v slovenskem tisku, bi piscem nudilo tako znanje, da ne bi napisali samo dobrega scenarija, temveč bi lahko suflirali tudi parlamentarni komisiji.
Zares, kakšna fantastična zgodba...
Samo da je ne bomo videli. Ker tudi če bi se našel kakšen režiser, ki bi znal namesto nekakšne melanholične in moralistične jare kače naresti nekaj rezkega, ostrega in dinamičnega, nima pravega štofa. Se pravi, štofa je nekaj, kar precej, pravzaprav več kot preveč, vendar ni junaka, ki bi mu bil za vezno tkivo in ki bi amorfno gmoto velikanskega škandala oblikoval v zgodbo.
Ne, tega filma ne bomo videli. Zato ker je
vse, iz česar bi lahko nastal, nekakšen čuden, gost in skoraj negiben bajer, podoben tisti rjavordeči glinici blizu mariborskega letališča, okrog katerega se nekako kroži in se ga izogiba, pa se malo gleda stran, malo gor, pa se reče, da je res svinjarija, da so na tem svetu svinjarije, zlasti ker je treba postoriti toliko nujnega dela, potem pa se gre domov. In tu je še minister Janez, ki vsake toliko skoči kot hudič iz škatlice in reče nekaj strupenih. Ob tem se v hipu vname silen vrišč, ampak hvala bogu, da je vsaj to tu, dramaturgija je tako ali tako na psu.
Kako, za božjo voljo, naj iz tega kaj nastane? Če imamo kriminal in hočemo narediti
kriminalko, rabimo nekoga, ki hoče razvozlati skrivnost, poiskati resnico, razkrinkati krivce. Če imamo velik kriminal — kar nekaj, vagonov tujega orožja v državi, ki ji je
prepovedano uvažati tuje orožje in ga prodajati na jugovzhod, nedvomno je — mora biti junak, ki želi priti zadevi do dna, junaški v dobesednem pomenu: človek, pripravljen na kljubovanje in tveganje. Nekdo, ki hoče zvedeti resnico in pri tem vztraja, pa čeprav mu uniformirani Jack Nicliolson rjove v obraz »You can't handle the truth!«
Kako vendar naj se iz tega razvije velika zgodba, ko pa med vsemi mariborskimi sodniki ni nikogar, ki bi prevzel glavno vlogo, pač pa so vsi zadovoljni z epizodnimi? In so presrečni, da so vse prve strani polne ministra, ki je veliki junak ali črni junak, vsekakor pa fenomen? Kako naj iz tega nastane pošten film? Kdo pa je že videl kriminalko, v kateri bi kot veliki raziskovalec resnice in razkrinkovalec podzemlja nastopal obrambni minister?!
Ne, tega filma ne bomo videli.
No, dobro, ljudstvo lahko še vedno hodi v kino gledat ameriške drame vseh vrst. Lahko tudi ždi na domačih kavčih in gleda tuje televizijske oddaje o škandalih, nadaljevanke in nanizanke, dokudrame, celo poročila o operaciji Mani pulite. Mirno bo zdržalo brez slovenskega prispevka v ta filmski, televizijski ali literarni žanr. Drugače je s pravniki. Usoda jim je položila pred vrata imenitno priložnost, da se izkažejo, nastopijo v glavni vlogi, zablestijo na odru, zasenčijo vse velike mogotce in očarajo občinstvo. Da se izkažejo z znanjem in pokončnostjo, s spretnostjo in pogumom, z veščimi besedami in pomenljivimi molki, s pogledi, ob katerih bi vse, ki imajo slabo vest, obhajala slabost, z dejanji, ki bi jemala sapo. Da izzovejo osuplost in občudovanje: Madona, a ste ga videli — od kod se je pa la vzel?!
Nič, čisto nič ni od tega. Po dobrem mesecu dni čakanja na junaka, ki se bo dvignil iz sive Žahojenosti, da bi dognal resnico in dosegel pravico, vsemu in vsakomur navkljub, je vse skupaj ena sama pritlehnost. Še najbolj spominja na neko davno anekdoto, v kateri se na sestanku srednje lahkih funkcionarjev srečata Miško Kranjec in Vladko Majhen. Prvi reče: » Vladko, Vladko, ti ne boš nikoli velik.« Drugi pa: »Miško, Miško, ti pa ne boš nikdar lev!«
Na osebni ravni že, na družbeni pa je postavljanje te meje predvsem poslanstvo profesionalnih organizacij, kakršno je denimo Slovensko sodniško društvo ali Zveza društev pravnikov. Ob konkretnem, mariborskem primeru se je predsednik sodniškega društva mag. Ivan Bele v javnosti že oglasil, oglasila se je tudi Zveza društev pravnikov. Tudi s tega stališča bi težko pritirdil vtisu o nekakšni nebogljenosti sodstva oziroma pravne profesije. Resda je bila izjava Zveze društev pravnikov medijsko manj privlačna, ker pač ni bila dnevnopolitično obarvana, bila je na-kako bolj profesorska, toda pozoren bralec je iz nje vendarle mogel razbrati, v čem je bistvo neodvisnosti sodstva.
V bran tej neodvisnosti se je ob Janševi kritiki preiskovalnega postopka v aferi orožje med prvimi postavil pravosodni minister Kozinc, čeprav ni predstavnik sodne, marveč izvršne oblasti.
O načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno, o razmerju med temi vejami oblasti pri nas razpravljamo že dolgo. Sam sem o tem delal seminarsko nalogo že pred 40 leti. Dejstvo pa je, da so to načelo posamezne države različno aplicirale in da čistega modela, ki bi nam lahko bil zgled, najbrž ni. Načelo delitve oblasti tudi zdaj pri nas ni sistemsko dosledno izpeljano, zlasti ne med zakonodajno in izvršno oblastjo, a tudi med njima in sodno vejo pravzaprav ne. Sodnike denimo voli parlament, sodniki prejemajo plače, sodišča pa sredstva za svoje delo iz proračuna, ki ga na predlog vlade prav tako določi parlament, pri svojem delu smo vezani na ustavo in zakone, ki jih sprejema parlament. Pravosodni minister je sicer res predstavnik izvršne veje oblasti, a je hkrati za sedaj vendarle tudi član Sodnega sveta ... Se pravi, v okvirih, ki jih je določila ustava, obstajajo kljub načelni delitvi številne funkcionalne povezave med posameznimi vejami oblasti. Idealnega modela, ki bi nam bil lahko zgled, kot že rečeno, ni. In to velja seveda tudi za prilagajanje naše zakonodaje evropskim standardom. To pa pomeni, da to prilagajanje ne sme biti nekritično, suženjsko prepisovanje avstrijske, švicarske, švedske in ne vem še kakšne zakonodaje. Znotraj univerzalnih pravil, ki jih zlasti za področje človekovih pravic opredeljujejo mednarodni akti, sicer velja povzeti tuje rešitve, ki so dobre, a pri tem moramo vendarle izhajati iz naših razmer, ki niso povsem identične ne s tistim v Avstriji ne kje drugod. Predvsem pa ne kaže zavreči domačih rešitev, ki so se izkazale za dobre, in to samo zato, ker so bile sprejete že v bivšem režimu. Pokojni sodnik in profesor dr. Jože Juhart je denimo že pred 30 leti, ko je branil tedanji zakon o civilnem procesnem postopku, javno dokazoval in dokazal, da so procesna pravila v pravu univerzalna, da so enako kot tehnična pravila nekaj, kai mora veljati ne glede na naravo režima. S tem želim le pojasniti, zakaj se denimo zakon o kazenskem postopku po sedanjih predvidevanjih spreminja samo v kakšni tretjini določb, v drugih dvet tretjinah, ki zajemajo univerzalna tehnična pravila, pa ostaja nespremenjen, čeprav gaje sprejela bivša SFRJ. S tem seveda ne želim reči, da bo idealen. Bo tudi odraz tega, da se je ob pomoči sodišč, javnih tožilstev in tudi organov za notranje zadeve pripravljal na hitro, pač zaradi ustavnega roka do katerega ga je treba sprejeti.
Po vašem je eno temeljnih poslanstev profesionalnih združenj pravnikov določanje meje med dopustno kritiko in nedopustnim vmešavanjem v delo sodstva. K zaščiti prava kot profesije pa najbrž sodijo tudi tudi razsodbe ali vsaj mnenja in stališča častnih razsodišč o etičnosti ali neetičnosti konkretnega ravnanja posameznega sodnika, odvetnika, tožilca.. . Zakaj se v javni polemiki ob primeru Kozinc stroka ni oglasila, ni povedala svojega stališča o etičnosti ravnanj nekdanjega advokata v njegovih stikih Z Udbo.
Ne vem. Vprašanje bi morali nasloviti odvetniški zbornici ali Zvezi društev pravnikov, ne meni kot sodniku. Res je, da sem tudi član take širše profesije, a le član. Dejaven sem
predvsem kot član ožje, sodniške profesije. V tem smislu vam lahko povem le, da pri Slovenskem sodniškem društvu imamo častno razsodišče, ki ob obravnavi prijavljenih primerov kršenja kodeksa sodniške etike oblikuje tudi svoja mnenja ali stališča.
Med kritikami, ki jih del javnosti te dni naslavlja sodstvu, je slisati tudi trditev, da se je ta veja oblasti po prvih demokratičnih volitvah pravzaprav najmanj spremenila, pa očitke, češ zdaj boste sodniki in tožilci govorili o neodvisnosti sodstva, do včeraj pa ste bili povsem odvisni od Partije, saj je za moralno-politično primernost štelo zgolj članstvo v ZK, ipd.
Pravosodje je veja, ki velikih sprememb na vrat na nos ne prenese, ne organizacijskih in ne kadrovskih. Že drobne organizacijske spremembe, ki smo se jih lotili pred leti, ko smo iz tedanjih občinskih in okrožnih prešli na temeljna in višja sodišča, so povzročile pravo katastrofo v sodstvu, velikanske zaostanke. Zato je ustavodajalec, ko je leta 1991 sprejemal ustavni zakon za izvedbo ustave Republike Slovenije, ravnal modro, ko je izhajal iz kontinuitete in je sodnikom, ki so bili z omejenim osemletnim mandatom izvoljeni v prejšnjem režimu, po prejšnji zakonodaji, priznal trajanje mandata do izteka. Sele po uveljavitvi novega zakona o sodiščih bodo sodniki izvoljeni s trajnim mandatom, tisti pač, ki ne bodo šli prej v pokoj.
Kar pa zadeva očitke glede našega prejšnjega ravnanja, bi rad rekel, da pozabljamo na 80. leta. v katerih so se stvari bistveno spremenilo. Gledano z današnjimi očmi sicer z drobnimi koraki, a vendarle. Na področju kazenskega prava je pomenil bistven prelom komentar h kazenskemu zakonu SFRJ, ki so ga izdali profesorji Bavcon, Kobe, Šelihova in kolega Bele. Sodniki namreč res sodimo po ustavi in zakonih, a zelo pomembno vlogo, čeprav neformalno, ima pri tem tudi sodni precedens. Prav na področju politične delinkvence, kjer naša praksa ni bila bogata, smo se preveč zgledovali po sodni praksi Hrvaške, BiH, ki pa je bila preveč rigorozna. Prav na to nas je opozoril omenjeni komentar, ki ni strnil le teoretičnih pogledov, ampak tudi tendence iz slovenske sodne prakse. Tako lahko za področje te silno občutljive politične
delinkvence, čeprav med delinkvenco v Sloveniji redke, govorimo o približevanju evropskim standardom, seveda v okvirih tedanje zakonodaje. Podobno lahko rečemo tudi za položaj sodnika, njegov status. Sam sem 1987. leta na nekem posvetu o pravosodju v Beogradu predlagal, da sc iz tedanje ustave črta določba, ki sodnikovo izvolitev pogojuje tudi z moralno-politično primernostjo, kar sc je v tedanji praksi še marsikje razumelo zgolj kot članstvo v ZK. V Sloveniji pravzaprav že lep čas pred tem ne. tako da je bilo med sodniki veliko takih, ki niso bili člani ZK. Poleg tega sem predlagal, in pri tem so me kolegi iz drugih republik tedanje SFRJ podprli, da bi bil sodniški mandat trajen, kar je zdaj z novo slovensko ustavo pri nas uresničeno.
Zahteva po kadrovski prevetritvi sodne veje oblasti ni nova, saj se je pojavila te koj po prvih parlamentarnih volitvah. Prav vaše sodišče je bilo prvo na udaru, češ da mu prav v imenu neodvisnosti sodstva ne more še naprej predsedovati nekdo, ki je bil v prejšnjem režimu član ožjega partijskega vodstva.
V politično razglabljanje o tem vprašanju se ne bi rad spuščal, pač pa bom nanj odgovoril izhajajoč iz veljavne pravne ureditve, ki predvideva kontinuiteto. Preštevanje sodnikov, ki so bili izvoljeni pred letom 1 990, in sodnikov, ki so bili izvoljeni kasneje, je lahko zabava politikov, ne stroke. Izhajam iz tega. kar govori ustavni zakon. Ta nam mandat priznava. Če je tako, smo sodniki eni in drugi, in na take delitve kot stroka ne smemo pristati.
Osebni odnos sodnika do politike oziroma posameznih strank pa najbrž je relevantno vprašanje.
Gotovo. Mednarodna priporočila o sodniškem statusu pravijo, naj sodniki ne bi imeli pozicije v političnih strankah. Vprašanje, kaj je to pozicija, se lahko različno razlaga. Po blažji razlagi, ki jo je prevzela naša ustava, naj sodniki ne bi imeli vodstvenih funkcij v stranki, po strožji, ki jo uveljavlja Slovensko sodniško društvo, naj tudi formalno ne bi bili niti člani političnih strank. To je naše društvo že leta 1990 priporočilo svojim članom in kolikor vem, je večina sodnikov to priporočilo upoštevala. Seveda pa to ne pomeni. da sodniki nimamo pravice do svojega intimnega političnega prepričanja, marveč le, da to naše prepričanje nikakor ne sme vplivati na naše sojenje.
V sodstvu delate že dolgo...
Vse delovno življenje pravzaprav.
So vam nadrejeni, ali celo partija s svojimi direktivami kdaj neposredno ukazovali, kako morate delati, ali pa ste relativno avtonomijo in neodvisnost kot sodnik uživali že v prejšnjem režimu.
Odgovoril vam bom z anekdoto, ki resda datira v 80. leta, ko je bilo t. i. svinčeno obdobje že mimo. a vendar. Neki modreci iz zveznega CK so tedaj zahtevali, naj bi veljala posebna pravila postopka, kadar se medsebojno žalijo člani partije. Tej zahtevi smo se sodniki enodušno uprli, češ sodnika vežejo samo ustava, zakon, pravni akti. Ne samo Slovenci, tudi naši kolegi iz drugih republik, ne glede na to, kakšno mnenje smo sicer imeli o jugopravosodju. Vsaj zase lahko rečem, da kakšnih posebnih navodil ali političnih pritiskov v vsej svoji karieri nisem doživel. Seveda pa priznam, da je na naše konkretno odločanje, ko je šlo za politično delinkvenco, vplivala sodna praksa. Ta se je v svoji rigoroznosti postopno mehčala, bistveno pa jo je pomagal spremeniti prav že omenjeni komentar h Kazenskemu zakonu SFRJ.
Kaj pa načelo enakosti pred zakonom. Niste bili oziroma niste tudi sodniki pri spoštovanju tega načela pogosto pred skušnjavo, ki jo je mogoče po brechtovsko ubesediti z »ta-ko težko je ne uklanjati se močnim in tako lahko varati nemočne«?
Samo ponovil bom misel, ki jo je v javnosti že večkrat izrekel predsednik vrhovnega sodišča dr. Strohsack, da je neodvisnost sodnika v veliki meri rezultat njegove osebne neodvs-nosti in pokončnosti. Ni torej dovolj, če je je sodnik strokovno podkovan, biti mora pokončna, celovita osebnost visokih moralnih kvalitet. Seveda ne v smislu zlorabljenega pojma zunanje moralnopolitične neoporečnosti. marveč prave etike, ki je lahko le občecivilizacijska. ali pa ni etika.
Koliko pa ste bili oziroma ste v tem smislu sodniki neodvisni?
Spet vam bom odgovoril z anekdoto. Ko sem bil še zelo mlad in zelen sodnik, več kot trideset let je že tega, sem v neki zasebni pravdi kot pričo pred sodišče povabil tedanjega predsednika okraja. Ko je bila stvar opravljena, z moje in njegove strani korektno, sem slišal, da bi se kot okrajni sodnik moral zavedati veličine take persone. z njo ne vem kako postopati, ali jo najbrž sploh ne bi smel vabiti kot pričo. Tedaj sem se prvič srečal s tem, da naj bi obstajali dve vrsti ljudi, tisti, ki bi jim vi po brechtovsko rekli močni, za katere veljajo drugačne norme, in oni drugi. Zase vem, za večino sodnikov pa bi si tudi upal reči. da pri svojem delu taki delitvi ljudi nismo sledili. Po drugi strani pa je najbrž res tudi to, da politiki so in spadajo v t. i. gornji sloj družbe, ki le redko pride pred sodišče. Pa ne zato, ker bi imel neko družbeno imuniteto, marveč zato - govorim seveda kot kazenski sodnik -, ker ni krimogen v takem obsegu, kot so to drugi sloji, ker je pač manj številen. Največkrat so politiki prišli pred sodišče zaradi kakšne prometne nesreče. In če bi pozorno sledili razpravam v nekdanji skupščini, na nekdanjih političnih forumih, bi zlahka ugotovili, da so imeli največ kritičnih pripomb na račun pravosodja tisti politiki, ki so bili kdaj obsojeni zaradi prometne nesreče. To smo pač vzeli v zakup.
Ob kritikah politikov na svoj račun kot profe-sija pač ne smemo biti preobčutljivi. Razmere tudi zdaj nimam za dramatične. Smo pač sredi globokih družbenih sprememb. Sodniki moramo znotraj njih prisluhniti, kam gre družba, a pri tem paziti, da ostanemo v okvirih ustave, zakonov, mednarodnih aktov, in predvsem ne smemo zaradi malce revolucionarnega duha časa otopeti v svoji občutljivosti za človekove pravice in za vsakršno diskriminacijo. To je včasih za tistega, ki obravnava neko konkretno zadevo, zelo težko. Izpostavljen je pritiskom. Toda vzdržati mora. Šele če ti pritiski zares prestopijo prag, onkraj katerega že pomenijo poseganje v neodvisnost sodstva, je dolžnost profesionalnih organizacij, da se sodniku postavijo v bran in da mu omogočijo, da svoje delo kljub temu profesionalno korektno opravi.
Slava Partlič
l
*
*
i
SOBOTNA PRILOGA
PREOBRAZBA PODJETIJ
Med sindikalnim fundamentalizmom
in direktorskim despotizmom
A Št - MU
vt,«i ~yašo današnjo družbeno stvarnost | pretresajo številni transformacij-|	ski procesi, ki prinašajo številne
'Vji novosti. Pogosto nas zbegajo, ker .JL. NI od nas zahtevajo spremembe v dosedanjem načinu dela in življenja.
Brez dvoma je transformacija gospodarstva eden od najbolj kompleksnih procesov, ki bo zelo spremenil in zaznamoval našo prihodnost. Oblikovanje gospodarske strukture, podobne razvitim ekonomijam, bo večletni proces, ki ne bo potekal — to lahko že trdimo
—	brez večjih pretresov in težav. Vseh posledic in celotnega poteka transformacije niti ne moremo predvidevati, lahko pa trdimo, da se bo naša družbena stvarnost zelo spremenila, ko bo proces prestrukturiranja končan.
Proces transformacije gospodarske strukture poteka na različnih nivojih in vsebinsko zaokroženih področjih — od lastninske transformacije. pravno-statusne ureditve do mednarodne gospodarske integracije. Navedeni procesi pomenijo za podjetja zahteve okolja, ki se jim morajo prilagoditi. Toda transformacijski procesi, ki izhajajo iz izgradnje nove državne in gospodarske strukture, niso edine zahteve do podjetij. Prav tako pomembne
—	če ne še bolj — so zahteve po preoblikovanju podjetja na temelju mednarodne konkurenčnosti. Izvoz je naša edina možnost preživetja. zato potrebujemo podjetja, ki bodo sposobna ustvarjati vsaj minimalni profit na razvitih gospodarskih trgih.
Oblikovanje mednarodno uspešnih podjetij zahteva od managerjev odpravo in premagovanje številnih ovir. Navedel bom nekatere od njih in poskušal nakazati možne rešitve.
I.
Cena kapitala in kronična' podkapitalizira-nost slovenskega gospodarstva sta nedvomno problem, s katerim se managerji največ ukvarjajo. Vsak dan se spopadajo s premostitvijo »finančne suše.«
Pri iskanju različnih oblik in možnosti medsebojne poravnave terjatev in obveznosti so postali pravi eksperti, vendar je to odlika samo v našem gospodarskem prostoru. Pri izgradnji mednarodno konkurenčnega podjetja si z obvladovanjem naturalne menjave ne moremo pomagati.
Eden od glavnih vzrokov za visoko ceno kapitala (v primerjavi s ceno v razvitih gospodarskih okoljih) so zgrešene naložbe v preteklosti. Ob prs ih reformnih poskusih (še v času Markoviča) se je velik del akumulacije prelil iz gospodarstva v bančno sfero. Tako se je sicer omogočalo redno odplačevanje tujih kreditov, vendar k ozdravitvi bančnega siste-
ma ni pripomoglo. Prava bančna sanacija se je v Sloveniji začela šele letos. Posledice kapitalskega osiromašenja gospodarstva so strahotne. Nobeno podjetje, ki prodaja svoje izdelke na razvite gospodarske trge, zaradi sedanjih obrestnih mer ne more biti konkurenčno.
Večina velikih slovenskih izvoznikov se že dalj časa financira prek svojih podjetij v tujini. To je tudi edina možnost za preživetje. Vprašanje, ki se pri tem zastavlja, je, ali ni zadolženost naših podjetij v tujini vsaj v nekaterih primerih presegla obvladljivo mejo? Zadolževanje v tujini je smiselno le v primeru. ko obvladamo vse stroške poslovanja.
Na rezultate zdravljenja našega bančnega sistema — in s tem na nižje obrestne mere — bo treba še nekaj časa počakati. Popolnoma se strinjam z mnenjem tistih, ki ozdravitev našega bančnega sistema povezujejo z ozdravitvijo gospodarstva. Zato imajo managerji, ki so pod pritiskom pravočasne zagotovitve finančnih sredstev za financiranje proizvodnje, zelo ozek manevrski prostor. Obstajata dve možnosti. Izberejo lahko cenejše financiranje iz tujine (seveda ob upoštevanju naših zakonskih predpisov, ki dovoljujejo samo posredno financiranje) in se s tem — vsaj na ravni finančnih stroškov — do neke mere približajo stroškom svojih konkurentov iz razvitih gospodarskih okolij. A.li pa poskušajo z banko doseči dogovor o višini obrestnih mer (predvsem za kreditiranje izvoza). Ostane pa jim še možnost, da poskušajo srečo z državnimi garancijami. Zavedati se moramo, da ob obstoječi ceni kapitala ne moremo govoriti o mednarodni konkurenčnosti našega gospodarstva.
V razvitih gospodarskih okoljih imajo naši izdelki samo toliko možnosti, kolikor ustrezajo njihovim standardom (v najširšem pomenu besede). To pomeni, da so po svoji kakovosti, designu in stroških primerljivi s konkurenco.
Čeprav ni bilo javne razprave o globalni strateški usmeritvi slovenske industrije, velja v našem okolju trditev, da naša industrija lahko konkurira samo na posameznih tržnih segmentih. Z drugimi besedami, slovenski narod kot »narod specialistov«, kot navaja študija o strateških usmeritvah, ki jo je opravil Studio marketing.
Trditev o nastopu in iskanju tržnih segmentov za naše izdelke ima določeno realno možnost. Pred managerja v podjetju postavlja izbrana strateška usmeritev naslednji problem: Kako oblikovati, organizirati in voditi
rM
JTOf
trikotnik marketing — razvoj - proizvodnja, da bo podjetje uspelo najti, razviti in proizvesti izdelke za določen tržni segment?
Pred sprejemom odločitve, na katerih tržiščih in s katerimi izdelki se bo podjetje poskušalo uveljaviti, potrebuje vsako podjetje izdelano strategijo razvoja, ki jo mora usmerjati glavni management podjetja. Strategija mora odgovoriti na temeljna vprašanja: Kaj zmoremo in kaj želimo, in je osnovno vodilo managerjem za usmerjanje aktivnosti sodelavcev.
Največje ovire pri prodoru našega gospodarstva na razvita gospodarska tržišča predstavljajo: protekcionistični ukrepi razvitih dežel, nepoznavanje naše dežele, povezovanje našega prostora z vojno na Balkanu itd. Poleg naštetih ovir pri iskanju možnosti večje prodaje naših izdelkov na gospodarsko razvita tržišča se mora manager spopasti še z vrsto drugih problemov. Prvi je t. i. kadrovsko osiromašenje podjetja. Veliko kadrov z znanjem je namreč zapustilo podjetja, predvsem zaposleni v marketingu, ki so večinoma ustanovili lastna podjetja in trgujejo sami. Zato je v podjetja nujno treba pritegniti nove strokovnjake (ali jih poiskati v lastnem okolju in jih usposobiti), da bomo zapolnili nastale vrzeli.
Naslednji problem je pomanjkanje denarja. Prodor na nov trg stane veliko. Že same tržne analize so izredno drage, zato bi bila pomoč pri posredovanju informacij prek različnih naših predstavništev v tujini za naše gospodarstvo še kako dobrodošla.
Receptov za hiter uspeh ni. Iskanje tržnih niš, pomoč razvoju tržnim zahtevam temelji na sistematičnem, strokovnem in vztrajnem delu. Torej je v prvi vrsti naloga managerja, da s svojo koordinacijsko dejavnostjo na osnovi strategije podjetja usmerja aktivnosti sodelavcev v skladu z obstoječimi možnostmi.
III.
Enako pomemben kot obvladovanje stroškov financiranja je nadzor in vodenje drugih stroškov poslovanja. Manager mora nujno poznati in primerjati strukturo lastnih stroškov s strukturo stroškov konkurentov. Brez velikega tveganja lahko trdim, da imajo naša podjetja še veliko (po nekaterih ocenah tudi do 30%, glej vladni projekt »Prenove podjetij«) možnosti za racionalizacijo poslovanja. Pri tem je v ospredju zmanjšanje stroškov nabave (iskanje novih in vpliv na stare dobavitelje), boljše planiranje proizvodnje in prodaje, zmanjšanje potrebnih zalog, itd. Nedvomno spada med racionalizacijske ukrepe tudi zmanjšanje stroškov delovne sile. Pri tem menim, da je večina podjetij, ki so zmanjševala število delavcev, storila narobe. Vsi vemo, da so bile naše strokovne službe v podjetjih izredno številne. Razmerje med številom neproizvodnih in proizvodnih delavcev je v primerjavi z razvitimi gospodarskimi okolji za nas neugodno. Če to razmerje primerjamo v podjetjih, ki so delavce odpuščala, ugotovimo, da je ostalo nespremenjeno.
Glavni problem, s katerim se sreča manager pri obvladovanju stroškov poslovanja, je, kako v podjetjih spremeniti dosedanji način vedenja zaposlenih in njihov odnos do vseh oblik stroškov. Kako pri posamezniku spremeniti način obnašanja in v njegovo zavest vcepiti spoznanje, da vsak v podjetju s svojim delom in ravnanjem vpliva na ceno izdelka? Varčevanje in racionalizacija sta nujnost (v razvitih gospodarskih okoljih pod vplivom recesije v večini podjetij drastično znižujejo stroške) in vsako podjetje, ki bo želelo tekmovati v svetovni gospodarski areni, bo moralo vpeljati mednarodne standarde na vseh področjih.
Pri zniževanju stroškov poslovanja lahko veliko pomaga tudi država. Menim, da bi lahko
s svojim zgledom veliko pripomogla k uvajanju stroškovno osveščene kulture v podjetja. Varčevanje in zniževanje stroškov bi moral biti naš nacionalni projekt.
Dosedanje izkušnje pri preoblikovanju in sanaciji podjetij v Sloveniji kažejo, da tako radikalni sindikalni fundamentalizem kot novodobni direktorski despotizem ne peljeta k želenemu cilju. Še več, v večini primerov je zaostrovanje sporov med sindikati in managerji podjetje oddaljilo od želene sanacije. Rešitev vidim v sklepanju medsebojnih socialnih sporazumov na ravni podjetja. Odkrit dialog med managerji, ki naj predstavijo relevantno sliko sedanjega stanja v podjetju z jasno opredeljenimi cilji nadaljnjega razvoja, in sindikalnimi predstavniki ter njihovimi zahtevami je edina alternativa. Pri tem se moramo zavedati, da procesa preoblikovanja podjetij brez žrtev ne moremo uresničiti.
Naj večjo ‘oviro za uresničevanje socialnih sporazumov na ravni podjetja vidim v sedanjih splošnih družbenih razmerah. V našem okolju prevladuje in se poveličuje hitro zaslužkarstvo ne glede na način, oblikovanje mednarodno konkurenčnih podjetij pa zahteva odrekanje in trdo delo.
Kot smo že navedli, so rešitve pri prodiranju na gospodarsko razvita tržišča v racionalizaciji poslovanja in vztrajnem, sistematičnem ter v veliki meri tudi bolj agresivnem delu managerskih ekip. Managerji bodo še nekaj časa tisti, ki bodo vodili in usmerjali delovanje celotnega piodjetja. Rezultati lastninske reforme bodo vidni šele čez nekaj let. V tem trenutku pa so managerji tisti, ki odločajo o usodnih vprašanjih podjetij.
Jure Kovač
POLICIJA
Blišč in beda specialcev
->«r-aši bralci so zadnje tedne in me-|Ni||k | sece verjetno malce začudeni nad 1 lipidi vestm> 'z Zahodne Evrope, ki se |	N£§| nanašajo na delovanje tamkajšnje
JL 'sl policije oziroma orožništva. V Franciji so aprila letos, tako rekoč neposredno po zamenjavi vlade, policisti v nepojasnjenih okoliščinah pustili za seboj nekaj ubitih priseljencev. Po uspešnem glasovanju o pridružitvi sporazumom iz Maastrichta so na Danskem policisti streljali v demonstrante, ki so zagovarjali samostojnost svoje domovine. Junija smo brali, da so belgijski orožniki razgnali stavkajoče učitelje z vodnimi curki, kar je za tamkajšnje razmere nenavadno, saj sicer za obvladovanje nemirov zadostuje konjenica. Nato je stopila v ospredje nemška zadeva z ubitim domnevnim pripadnikom Frakcije rdeče armade. Omenjajo tudi klavrno akcijo zvezne policije na farmi Mont Carmel v Teksasu. Javnost v teh državah se sprašuje, kaj se dogaja s policijo. Ali je naštetim in drugim podobnim dogodkom morda kaj skupnega?
Premik v trdo smer?
Nekateri poznavalci sklepajo, da je to dogajanje svojevrsten izraz družbene krize, ki je spet zajela zahodni svet. Opaža se premik volivcev proti desni v političnem razporedu strank. Desno usmerjene vlade nadomeščajo leve in to ni brez vpliva tudi na orodje oblasti, na policijo.
Ponekod se že sprašujejo, kaj je s policijskimi moralnimi kodeksi, ki so bili sprejeti v letih nasprotovanja socialističnim državam. Ali sploh še veljajo? Ali se bo nadaljevalo prizadevanje za vnos teh načel v delo in življenje sil javne varnosti? Najbolj pesimistični celo napovedujejo vsaj trenutni zastoj v naporih za moralno držo policistov in orožnikov.
Drugi menijo, da so take ocene pretirane. Res je, da družbene razmere niso najbolj ugodne za krepitev neodvisnega delovanja policije, da ne bi bila dekla (dnevne) politike. Nastal je le kratek zastoj v kodeksnem gibanju sil javnega reda.
Napetosti
Posebno vprašanje so prav določene enote policije oziroma orožništva. Gre za tiste, ki so nastale nekako po terorističnem napadu
na olimpijskih igrah v Miinchnu leta 1972. Zato jim rečejo specialne ali protiteroristične enote.
Te so navadno elita, ki je ločena od množice uniformirancev. Uživajo poseben položaj in se tudi na zunaj, pa tudi po plači in nekaj drugih ugodnostih razlikujejo od drugih, navadnih policistov. Zato prihaja med njimi do napetosti. Zgodi se, da taka enota med akcijo »pozabi« na krajevno pristojno policijo ali orožništvo, ki dobro poznata ozemlje in prebivalce; posledice so včasih neprijetne za vso varnostno organizacijo, zlasti pa za domače moštvo.
Specialci so izpostavljeni velikim telesnim in duševnim naporom. Zahtevajo jih vaje pa tudi prave akcije. Dejanski in namišljeni*te-roristi pomenijo zanje stalno alarmno stanje. Strokovnjaki zato sodijo, da se tako ustvarja med specialci in teroristi svojevrstno razmerje. To se lahko sprosti tudi v nezakonitem ravnanju prvih do drugih. Posamezniku mora priti na misel, da je terorista najbolje ubiti, saj bo sicer tekel dolgotrajen postopek pred sodiščem. Policist sam vzame v roke pravico.
Ministrova enota
Značaj in vsebina dela specialcev se deloma vidita po tem, da je taka enota ponekod vezana neposredno na notranjega ministra. Tako je na primer v ZR Nemčiji, kjer je GSG-9 nastanjena v kraju St. Augustin v bližini glavnega mesta Bonna, ne pa v Koblen-zu, ki je sedež osrednje uprave zvezne mejne zaščite. Zato je povsem pričakovano in razumljivo, da je ob malomarnosti te enote v Bad Kleinenu odstopil prav zvezni notranji minister Rudolf Seiters. Šlo je za napako tako rekoč njegove enote. Pa še nekaj je treba omeniti. Specialci so delovali na ozemlju nekdanje NDR, kjer razmere poznajo še manj kot na »starem« terenu. Očitno je šlo tudi za politično kočljivo nalogo.
Tam je tudi neposredna kadrovska povezava med protiteroristično enoto in zveznim kriminalističnim uradom. Specialci se po končani karieri zaposlijo največ v V/iesbadnu, kjer opravljajo kočljive naloge v civilu. Ni čudno, če so strele švigale nekaj časa tudi v direktorja zveznega- kriminalističnega urada, katerega prvi šef je prav zvezni notranji minister.
Francoska rešitev
Francija ni hitela z oblikovanjem osrednje protiteroristične enote. Morda bi se dalo to preudarnost povezovati tudi s posebnostmi njihove organiziranosti: tako policija kot orožništvo imata osrednje poveljstvo v Parizu in sta le posredno vezani na notranjega ministra. Prvo besedo imata direktorja obeh uniformiranih služb.
Osrednja enota za boj s teroristi se imenuje R. A. I. D. Dobesedno je to kratica za preiskovanje, pomoč, posredovanje in odvračanje, v prenesenem pomenu pa tudi vpad. Spretno so združili oba pomena. O njeni uporabi odloča glavni direktor državne poli-
cije, v njegovi odsotnosti pa glavni nadzornik. Slednji je hkrati vodja posebnega oddelka za »usklajevanje protiterorističnega delovanja« na državni ravni.
Tako rešitev imajo tudi nekatere druge države. Menijo, da mora tudi osrednja specialna enota ostati čim bolj povezana z drugo uniformirano policijo in pod istim vrhovnim šefom. Notranji minister naj politično odloča, v stroko pa naj se ne vmešava.
Kdo določa teroriste?_________________________
Morda se sliši malce nenavadno, a vsekakor je na mestu vprašanje, kdo so teroristi. Kdo jih določa? Odgovor se običajno glasi, da se posamezniki ali skupine same pokažejo z dejanji, ki so usmerjena v politično nasilje. To je res za večino državljanov. Bolj posvečeni pa dopuščajo možnost, da politika, oblast sama usmeri pozornost policije na povsem določene osebe ali skupine. Nanje se nato usmeri pozornost delovanja specialcev in vse varnostne organizacije.
Spomniti se velja sosednje Italije. Tam je policija dolga leta usmerjala pozornost na tako imenovani levi teror. Ozadje še danes ni jasno in niso redki, ki ta dejanja pripisujejo od države spodbujani desničarski razstrelilni ihti. Tja ni posegla njihova specialna enota s kratico N. O. C. S. To igro je štiridest let vladajoča krščanska demokracija začela plačevati in je skoraj odšla s političnega prizorišča. Vse to smo pred leti že videli na vzhodu Evrope, samo da je šlo za komunistične režime.
Ena največjih enot_______________________
Slovenija je oblikovala podobno enoto jeseni leta 1972 in je bila uradno vzpostavljena spomladi naslednjega leta. Ves čas je spadala v sestavo republiške enote milice in posredno pod poveljstvo slovenske milice. Usposabljanje so opravljali tudi tako, da so izvajali redne naloge, sami ali v povezavi z drugimi miličniki. Dobili so več javnih priznanj. Ce bi to primerjali s tujino, bi rekli, da smo imeli francosko rešitev.
S to tradicijo so pretrgali avgusta 1990, ko je enota prešla v neposredno pristojnost republiškega sekretarja za notranje zadeve. Bila je izvzeta iz sestava milice. Nekajkrat je povečala število pripadnikov in po tem merilu se je uvrstila v sam vrh takih enot v Evropi. Rekli smo, da je to ministrova garda, saj je delovala po njegovih ukazih. Kaj je delala, bo moč izvedeti kdaj pozneje, ko bo spregovoril kdo od njenih pripadnikov.
Večkrat je bilo predlagano, naj se enota spet vključi v sestavo uniformirane policije. Razlogov je več. Tudi novi minister je ostal pri nemškem modelu. Kakšni so razlogi za to. ni znano, lahko pa si vsak ustvari svojo sodbo. VsekaKor pa Slovenija ne potrebuje (več) tako velike enote. Dovolj bi bila tretjina sedanjih članov.
Pavle Čelik
BORZNO PLEME - DRUGIČ
Panika po naročilu
»Skoda banke,« je v začetku avgusta dejal poznavalec borz■ Vrednost delnice mariborske Probanke je namreč od marca, ko je začela kotirati na prostem trgu borze, pa do konca julija z nekaj manj kot 7.000 poskočila na fantastičnih 46.000 tolarjev, torej skoraj za sedemkrat. Panka v tako kratkem času pač ni mogla za tako visok mnogokratnik izboljšati poslovnih rezultatov, kar bi lahko bil edini pravi vzrok za rast delnice, pa tudi inflacija je bila razmeroma zelo nizka. »To je prenapihnjcn balon, tak balon pa poči," je dejal. Imel je prav.
»Ne, naročil za prodajo delnic Probanke ne sprejemamo. Imamo jih veliko, pri prodaji delnic pa nimamo sreče,« so to sredo, torej dan pred borznim sestankom, odgovorili v borzni hiši Nika državljanu, ki je delnice omenjene banke hotel prodati na borzi po katerikoli ceni, ki bi bila pač ta trenutek možna. Tudi v PM&A odklonijo naročilo za prodajo te delnice. » V vrsti za prodajo čaka že 600 lotov,« pravi njihov uslužbenec. Na vprašanje, kdaj bo delnico mogoče prodati, odgovori, da je trg vrednostnih papirjev nasploh zelo razdražen in da s prodajo ne bo nič vse dotlej, dokler njena vrednost ne bo padla pod 30.000 tolarjev. V A-bančni borzni hiši in Dadasu prodajo odklonijo, ker da jo opravijo samo za tiste, ki so delnico kupili pri njih in jo imajo tudi pri njih deponirano.
V četrtek, torej dan pozneje, je v sobi. kjer poteka borzni sestanek, velika gneča. »Ljudje so prišli pogledat, ali posredniki delnic Probanke res ne morejo prodati,« pravi gospodarski komentator enega od slovenskih časopisov. Sam je, sodeč po njegovem zadnjem članku, prepričan, da borzni posredniki naročila za prodajo delnic zavračajo zato, ker so sami, za svoj račun, iz špekulativnih razlogov nakupili veliko število delnic Probranke, in zdaj, da ne bi izgubili preveč denarja, po vnaprejšnjem medsebojnem dogovoru z odklanjanjem naročil za prodajo še naprej umetno vzdržujejo visoko ceno. Drugemu komentatorju se zdi bolj verjetno, da so se nekatere borzne hiše svojih delnic pravočasno znebile na račun naivnih malih špekulantov, ki so jih, pričakujoč dobiček, začeli kupovati pri tečaju 43.000. Zdaj se le na vse kript je trudijo, da bi pred svetom ohranile svoj obraz.
Vsaj direktorji največjih borznih posredovalnic, ki tudi na tem borznem sestanku nikakor niso vztrajali pri prodaji Proban-kinih delnic — v promet gre tega dne vsega skupaj 20 lotov, cena delnice pa sc kljub veliki ponudbi naročil borznim hišam s 43.000 zniža komaj na 41.000 tolarjev — so videti mirni in nedolžni. Matjaž Gantar, direktor borzne hiše PM&A, nevtralno pravi, da se je po uredbi vlade, s katero je ta pred slabima dvema mesecema zaustavila možnost špekulativnega manipuliranja s cenami na borzi, pač pokazalo. da se pri nas ljudje za nakup delnic odločajo predvsem zato, da bi s kasnejšo prodajo zaslužili, ne pa zato, da bi preko njih varčevali. Direktor Nike Brane Šušte-rič se kljub temu, da ima po mnenju neke opazovalke, ki ga očitno načrtno proučuje, precej kisel nasmeh, zelo sproščeno giblje med kolegi. »Bomo videli, kako se bodo stvari razvijale,« pravi direktor A-bančne borzne hiše Miran Pavlič in doda, da bo Probankina delnica barometer za dogajanje na borzi v prihodnjih tednih nasploh. Direktor Dadasa Davorin Sadar, ki je minule mesece kot tako imenovani market-maker vodil igro transakcij s Probankino delnico in bil po prepričanju manjših borznih posrednikov najbolj zaslužen za to, da je tako šinila v nebo, pa ne — daje izjav.
» V primeru kakršnegakoli citata se bomo pogovorili drugje.« pravi.
Predstavnik borze, ki vodi borzni sestanek, med klici posrednikov o tem, koliko teh ali oni vrednostnih papirjev kupijo ali prodajo, enkrat tudi zakriči. Eden od posrednikov je, kot je videti, prekršil pravila borze. Zaradi neprodaje Probankinih delnic pa ne posreduje. Je torej to, da delnic Probanke kljub naročilom svojih strank ne ponudijo v prodajo, povsem normalno?
Posredniki, ki se na borzi šele uveljavljajo, so prepričani, da ni tako, in da tudi vodstvo borze vzdržuje zmedo, do katere je prišlo na trgu delnic v minulih mesecih. Namesto da bi takoj, ko so postali skoki tečajev nenormalno visoki, poseglo vmes, je dogajanje v.re predolgo nemo opazovalo. »Nič čudnega, čim večji je promet, več denarja dobi uprava borze, saj ji po predpisih pripada vnaprej določen delež,« pravi eden od borznih posrednikov. Zaradi bleščečega izgleda nove borze, ki raste nad Kora barom, posredniki generalnemu direktorju borze Draško Veselinoviču zdaj hudomušno pravijo Attali, po bivšem direktorju Evropske banke za obnovo in razvoj, ki se je zaradi razsipnosti pri gradnji poslovne stavbe in zaradi življenja na visoki nogi na račun banke moral posloviti od svojega položaja.
Romana Pajenk, direktorica Probanke, ki jo zaradi dogajanj v zvezi z delnico banke kasneje prosimo za izjavo, zatrjuje, da nad visoko rastjo delnice v banki nikoli niso bili navdušeni. Poskusili so tudi intervenirati, toda za to, da bi sami ustavili rast tečaja, so imeli premalo delnic. Za zdajšnji pritisk na prodajo delnic pa je po njenem mnenju krivo finančno ministrstvo. Hvalevreden ukrep, s katerim je začelo preprečevati manipuliranje s cenami, je sprejelo prepozno in ga tako slabo razložilo, da je med manj poučenimi vlagatelji v vrednostne papirje nastala panika. Nekateri drugi ljudje iz poslovnega kroga Probanke pa so prepričani, da so tako za nedavno skokovito rast kot za prihodnji padec zaslužni nekateri borzni posredniki. Zaradi rasti in padca tečajev bodo pač dvakrat zaslužili, medtem ko bodo tisti naivci, ki so kupovali delnico pri tečaju 43.000, v primeru prodaje v tem trenutku pač izgubili.
Škoda Probanke. Zaradi vpliva na imidž pri lastnih strankah se banke po svetu na borzo podajajo zelo previdno, ponekod pa tja sploh ne smejo. Pri nas jih v nesrečo drvi čedalje več.
Mija Repovž
i
.V
A
PRED SEJMOM VINA 93
DRŽAVA NAJ POSKRBI ZA RED OD TRSA DO KOZARCA
trend, a ta je manj popitega vina, toda večja poraba kakovostnih in vrhunskih vin. Dokaz, da smo presekali tradicijo množične veselice: obisk je s 50.000 prodanih vstopnic padel na 8000. .. Toda zdaj se spet povečuje, kajti ljudje so spoznali, da to ni več isti sejem, prihajajo novi obiskovalci, tisti, ki vedo, daje to drugačna prireditev, takšna, na kateri s pokušanjem različnih vin šolaš svoj okus in tako prideš do razkošnih novih spoznanj.
Degustacije z vodstvom so na našem sejmu že znane, novost pa bo letos enolog svetovalec, ki bo med vsem sejmom na razpolago slehernemu posamezniku, po želji pa bo skupine tudi vodil po sejmu oziroma jim pripravil posebne degustacije. Naj poudarim, da je pobuda za to prišla z ministrstva za kmetijstvo.
VODOVNIK: Glede na svoje izkušnje lahko z veseljem povem, da je tudi na podeželju opaziti tak premik — proti spoštovanju kakovostnega vina. Zato se ne strinjam s prej izraženim mnenjem, da moramo porabniku preskrbeti cenejše vino, ker si kakovostnega pač ne more privoščiti. Torej ne vino iz Španije in Makedonije, temveč mogoče tudi iz Francije, najprej pa seveda domače vino! Naš človek je zelo navezan na svojo zemljo, na domače vino, ki ga najraje kupuje. Nismo pa ga še prepričali, da bi pil vsaj pol manj, a tisto naj bi bila res žlahtna kapljica.
Tudi v oblastnih krogih se je nekaj premaknilo, sprostilo. V našem zavodu smo si priborili prvo mesto svetovalca za vinarstvo, mesto, ki ga plačuje ministrstvo, čez nekaj mesecev je
V Sloveniji sta izkoriščeni samo dve tretjini površin, primernih za vinogradništvo. Starostna sestava vinogradov je iz leta v letu
islabša. Izvoz kakovostnih in vrhunskih vin se je zmanjšal.
Proizvodna cena slovenskih vin je v povprečju takšna kot v tujini prodajna. . . Kako na pragu vinske Evrope najti izhod?
to dobila tudi Primorska, sledila je Dolenjska. In vsi delamo z velikim veseljem, kakovost vina se je zelo povečala in tudi odnos do vina je marsikje drugačen.
Predvidoma naj bi še letos dobili nov vinski zakon, ki ga našim bralcem posebej predstavlja magister Rajher. Kako drugi ocenjujete ta osnutek?
KOVAČIČ: Kategorizacija vin je kar dobra. To ni pomembno samo za domači trg, ampak tudi za izvoz. Nasploh se je kakovost tako imenovanih »kmečkih« oziroma »domačih« vin v zadnjih letih zelo povečala. Mislim, da je tudi to zasluga svetovalnih služb. Opozoril pa bi na težave, ki jih vinarji imamo zaradi prepovedi oglaševanja vin. Menim, da je to velika pomanjkljivost, a ne samo zaradi prodaje vina, temveč tudi zaradi kulture pitja. VREČAR: Zapozneli zaščitni ukrepi vlade so samo še pospešili premik porabe od kakovostnih k cenejšim vinom, premik, do katerega je sicer prišlo zaradi padca kupne moči domačega prebivalstva. Od novega zakona
zdaj pričakujemo predvsem tržni red in zaščito domače pridelave, toda poskrbeti bo treba še za marsikaj drugega: za drugačno davčno politiko, za posojila po sprejemljivih obrestnih merah, za urejene lastninske odnose.
BELOGLAVEC: Novi zakon bo kataster zelo temeljito prevetril.
VODOVNIK: Vsa vina, ki gredo v promet v nestekleničenem stanju, danes veljajo kot vino z geografskim poreklom. Teh količin je kar precej, kakovost pa je zelo različna - od takšnega vina, ki je komaj primemo za pitje, do takšnega, ki bi lahko bilo vrhunsko. Tudi novi zakon bo moral verjetno nekaj časa to še dovoljevati. Toda v zvezi s tem velja opozoriti na nered. Prvič, ministrstvo za kmetijstvo nima pregleda nad uvoženimi količinami. Vino naj uvaža tisti, ki se na to spozna, ne pa da recimo kovinarska firma uvozi bolgarska vina. Vinogradniki so zaradi tega zelo ogorčeni. In drugič, tudi inšpekcija ni nič naredila. Na naš zavod prihajajo vina, da bi jih ocenili
in marsikatera ocenimo kot neprimerna - in vendar se tudi takšna vina včasih znajdejo v prodaji.
VREČAR: V javnem trženju — trgovina, registrirana prodaja v gostinstvu, izvoz — v Sloveniji vsako leto prodajo 54 do 60 milijonov litrov vina. Vse drugo torej pomeni lastno porabo in — davčno nezajet promet! Upajmo, da bo novi zakon tudi to bolje urejal.
Kaj danes v svetu prinaša nova tehnologija
in kje smo na tem področju mi?
BELOGLAVEC: Začnimo z vinogradništvom. Usmeritev v negi tal je zatravljanje, a cilj trajna zatravitev. In vključevanje površin v tako imenovane terasne nasade, ki so nekaj čisto drugega kot naši vertikalni pasovi. Zato se v zasebnem sektorju razen ponekod, na primer v okolici Metlike, na Primorskem, nikjer ni posrečila kompleksna obnova vinogradov.
Glede izbora sort se ni kaj dosti spremenilo, vključujejo pač nove križanke. Najpomembnejši pa je dober trsni material. Dokler smo ga uvažali z juga oziroma ga prepuščali jugu, nismo nikamor prišli. Zato je nujen prehod na naš trsni material. To pa pomeni sajenje klonov. Primer: rulandec, sivi pinot, ki ga z našo selekcijo pridelamo v povprečju tri tisoč litrov, klon pa nam omogoča tudi do devet tisoč litrov pridelka... In te stvari zdaj dopovedujemo našim vinogradnikom.
TERČELJ: Glede kletarstva smo po vojni imeli veliko srečo, namreč profesorja Veseli-
Kmalu novi zakon po zgledu vinske Evrope?
Skladno z načeli evropske zakonodaje zajema osnutek novega »vinskega zakona«, ki naj bi bil predvidoma sprejet do konca tega leta, celotno pridelavo in promet z grozdjem, namenjenim za predelavo, torej z moštom, z vinom in s proizvodi iz grozdja in vina (izvzeti so jedilno grozdje in rozine), nam je posebej za naš pogovor za okroglo mizo sporočil mag. ZDENKO RAJHER iz Poslovne skupnosti za vinogradništvo in vinarstvo Slovenije, ki je sicer aktivno sodeloval pri pripravi osnutka. Čeprav je zasnova zakona podobna sedanji, naj bi bilo njegove bistvene določbe moč hitreje prilagajati stroki in učinkovitejši naj bi bil nadzor v pridelavi in prometu.
Da bi se tudi na tem področju laže vključili v Evropsko skupnost, so v osnutku predvideli dve osnovni kategoriji vin, in sicer namizna vina in kakovostna vina.
Kategorija namiznih vin obsega dve skupini: navadna namizna vina z nazivom države (doslej namizna vina nekontroliranega porekla) in deželna vina (doslej namizna vina kontroliranega porekla). Po zgledu evropskih držav je torej predvidena podskupina vin z oznako geografskega izvora večje pridelovalne enote (v Nemčiji »Landweine«, v Franciji »vins de pa-ys«). Novost je pomembna, ker bo tako domačemu kot tujemu trgu moč ponuditi večje količine z oznako slovenskega izvora; v tej skupini smo doslej poznali le dolenjski cviček.
Tudi kategorija kakovostnih vin, tistih, ki so pridelana na določenih območjih, obsega dve podskupini: kakovostna vina z zaščitenim in kontroliranim geografskim poreklom, in visokokakovostna ali vrhunska vina. Pri slednjih bo novost le vino iz grozdja, posušenega na slami ali na po-
sebnih sušilih. Pomembno pa je, da bo za vrhunska vina obvezna prijava trgatve, da bi ugotovili količino grozdja oziroma vina in primernost zrelosti za posamezno stopnjo.
Zakon bo zaščitil le tiste vinorodne okoliše (podokoliše) in tista ožja vinorodna območja (vinorodne kraje, višje ležeča vinorodna območja), ki se lahko pohvalijo s tradicionalno priznano kakovostjo vina. Opredeliti bo treba zlasti manjša kakovostna območja in pri ministrstvu za kmetijstvo ustanoviti institucijo za varstvo porekla vin.
Čimprej bo treba sprejeti nov pravilnik o označevanju vin, da bi uvedli red in preprečili zavajanje kupca z raznimi fantazijskimi imeni, znaki kakovosti, grafično podobo ipd. Sedanja uporaba znaka kakovosti SO je za vino povsem neustrezna.
Tako kot v večini evropskih vinogradniških držav se bodo kleti morale odločiti bodisi za pridelavo, donegovanje in polnjenje slovenskih vin z določenega vinorodnega območja ali pa za nakup, nego in prodajo vin iz različnih rajonov in držav — poslej bodo torej ločene pridelovalne in trgovske kleti, to pa tudi pomeni drugačen način prodaje različnih kategorij vin.
Vino bo moralo biti originalno polnjeno, izjema je le del lastne pridelave, ki je ponujen v vinotoču. Poostreni bodo tudi predpisi o prevozu vina, in sicer predvsem zaradi varstva porekla in kakovosti. Za nadzor nad izvajanjem zakona in predpisov bo skrbela posebna državna vinograd-niško-vinarska inšpekcija. Zakon bo natančneje določil tudi ocenjevanje in analitični nadzor, in sicer tako za domači trg kot za uvoz in izvoz.
ča. ki je zahteval najmodernejše tehnološke metode in hkrati posvetil veliko skrb vzgoji kadra — no, tedanja politika ga ni kaj dosti razumela. Zato smo lahko po njegovi zaslugi na vseh področjih razen na Dolenjskem zgradili kleti, ki so imele izjemno vlogo v razvoju vinogradništva in v izboljšanju kakovosti vina. Te kleti so danes marsikje tehnološko zastarele, toda mladi, dobro šolani kader dela čudeže. V mnogih kleteh pa kar hodimo vštric s svetom, vinarski laboratorij v Sloveni-javinu je tak primer.
Druga plat medalje je slab finančni položaj kleti: bremenijo jih obresti za posojila, ki so jih najele za modernizacijo. V tujini vinogradnikom in kletarjem pri modernizaciji priskoči na pomoč država, mi smo pa najsodobnejše naprave, na primer filtrirne. kakršne imajo na Štajerskem, kupili iz svojega žepa. Denarja ni dovolj tudi za raziskave in zato oprema marsikje ni maksimalno izkoriščena.
Tu bi ministrstvo za znanost moglo kaj več narediti.
BELOGLAVEC: Pohvala o dobri opremljenosti za Kmetijski zavod Maribor ne velja. Čeprav smo imeli načrte za modernizacijo pripravljene, smo naleteli na gluha ušesa. Pri nas ni vse tako avtomatizirano kot v laboratoriju Slovenijavina, ampak je še vedno veliko klasičnih analiz. Zares škoda, kajti potrebe zasebnih vinogradnikov so zelo velike. Za kletarja pa je pomembno, da hitro ukrepa, in to na temelju vzorcev.
VODOVNIK: Naj še poudarim, da bo Kmetijski zavod Maribor drugo leto star sto let.
A če si od daleč, iz regije, denar tja težko pricurlja. Zato pa je tisti, ki ga kontroliraš, bolje opremljen od tistega, ki ga kontrolira Sicer pa tudi v Novi Gorici ni kaj dosti bolje.
Tako kot vinogradništvo je tudi vinarstvo pri nas zelo razdrobljeno. A vedno moramo gledati na celoto, ne samo na velika podjetja, ki so sodobno opremljena. Nekaj je takšnih, ki so na najvišji ravni, druga so na nižji. A kako ukrepati? Na to danes ne bomo odgovorili, saj ni recepta. Kar poglejte Lendavske gorice: 500 hektarov vinogradov v rokah osem tisoč lastnikov! Na našem koncu imajo največji vinogradniki približno po deset hektarov, a take lahko na prste preštejete. Veliko je takih, ki so tržni pridelovalci in ti imajo i .5 do tri hektare. Največ pa je takšnih, ki ne živijo od vinograda - ti pač prodajo, kolikor prodajo, eno leto so veseli, drugo leto žalostni. Tudi novi zakon tega ne bo rešil, to je proces, in ta proces bo še dolg.
TERLEP: Prej je bilo omenjeno, da je za center denar, za periferijo pa da ga ne ostaja dovolj. Ljubljansko mednarodno ocenjevanje vin v stroki poznajo na vseh petih celinah, vendar moramo iz leta v leto prosjačiti za podporo. Stroko in ministrstvo bo treba najbrž vprašati, zakaj ne vidi smisla v tej priredi- | tvi, ki je vendarle svetovnega slovesa, a je mariborska enkratna vinska prireditev dobila veliko več denarja kot naša, ki iina že skoraj štiri desetletja tradicije.
TERČELJ: Res je, sejem je na prelomni točki. Če bo hotel biti rentabilen, bo morda varčeval z denarjem, namenjenim za ekonomsko propagando. Toda ni je stvari na svetu, ki ne bi potrebovala reklame. Ljubljanski sejem ima na svetu veliko konkurenco. In če ne bo vlagal, propagiral, bo postal še ena izmed različic sejma Alpe Adria. Lani je zaprosil za podporo, za borih pet milijonov tolarjev, pa ni dobil nič. Letos smo dobili dva milijona, vendar ne za reklamo, pač pa bomo morali na sejmu narediti to in ono. V redu, naj povedo, da ni denarja! Prav, ampak tedaj bom jaz tako žleht, da bom vprašal, zakaj so v Kalifornijo poslali na mednarodno skupščino poleg uradnega predstavnika še upokojenca, ki ne zna ne angleško ne francosko, ki je v enologiji uradni jezik. Taka dolga pot — dnevnice za dva tedna in letalo — pa seveda stane.
VODOVNIK: To je splošni problem sejma. Tudi z radgonskim so takšne težave. Letos smo želeli opozoriti na laški rizling, s strokovno zasnovanim programom. Ministrstvo smo prosili za pomoč, za majhne denarje, a jih nismo dobili. Res bi se kazalo dogovoriti, ali bomo takšne stvari še počeli, ali pa bomo zaprli »štacuno«.
Vino je tore j narejeno, vstekleničeno, done-govano. Pa znamo to vino danes bolje vključiti v turistično propagando, v gostinsko ponudbo, v celostno podobo naše države?
TERLEP: Nekaj pravih prijemov je že bilo. Izboljšala se je zunanja podoba steklenic, odprtih je bilo nekaj vinotek, vina so tudi na policah trgovin ustrezneje predstavljena. Res pa je tudi, da Slovenci še ne poznamo vinskih serij, ki bi bile namenjene samo gostinstvu, hotelirstvu, ampak je enaka vina vrhunske kakovosti dobiti tudi v trgovini. In ko jih turist potem vidi pred sabo na gostilniški mizi, vendar trikrat dražja, mu to mora pognati kri v glavo.
Tudi glede vinskih cest ni bilo dovolj storjenega, čeprav je vino lahko motiv za turizem, in to je tudi eno izmed naših gesel na sejmu. Želimo namreč, da bi turisti vino okušali tam, kjer je doma. Vsako naše vinorodno področje ima vendar tudi svoje kulinarične posebnosti, kulturne in folklorne zanimivosti. Ni odveč opozoriti, da je vinorodna dolina Napa Valley četrta najbolj obiskana turistična atrakcija v Kaliforniji, za Hollywo-odom, Disneylandom in Yosemitskim narodnim parkom. Zakaj pri nas kaj takega ne bi mogla biti na primer Medana ali Pesnica ali Jeruzalem? Kristančič kot družinsko podjetje si tega najbrž ne more privoščiti. A če bo podjetje razširil, bo lahko imel pokuševalni-co, prodajalno spominkov iz tega konca, skratka, Medana bo postala turistični kraj, ki bo skrbel predvsem za promocijo lastnega briškega vina.
BELOGLAVEC: V čem je raziika pri tovrstni ponudbi? Turist, ki si ogleduje lepo pokrajino, njene spomenike, obiskovalec, ki spoznava kraj, ki sreča gospodarja domačije in gospodinjo, ta bo vino tam gotovo kupil, medtem ko ga tu v mestu, kjer ga vidi na polici, ne bo. Seveda pa mora kmet vinogradnik ob svojem vinu ponuditi primemo hrano.
V tem je skrivnost uspeha avstrijskih vinskih cest. Vino je treba znati dobro vnovčiti, kajti danes se samo od prodaje grozdja ne da živeti.
KOVAČIČ: Odločiti se bodo morali sami proizvajalci: ali bodo torej vinogradniki, vi-narji, komercialisti ali kaj drugega. Ko smo 1 mi podpisali pogodbo s Kristančičem, je sam ^ rekel: ne morem sesti v kombi, naložiti zabo-■n jev in se voziti okrog ter prodajati. Tisti dan S njemu delo v vinogradu stoji.
o BELOGLAVEC: Vinogradnik mora biti po-tg polnoma osveščen, si vedno poiskati najbolj-
SOBOTNA PRILOGA
vsem tem je stekla beseda AW	pred sejmom Vino 93,
rajal	|g|jj	mednarodno	vinogradni-
w	BB	ško-vinarsko	prireditvijo,
katere vrata	se bodo na
ljubljanskem razstavišču 30. avgusta že deve-tintridesetič odprla. Za okroglo mizo so se zbrali mag. Boris Beloglavec, kmetijski svetovalec — specialist za vinogradništvo iz Kmetijskega zavoda Maribor, dipl.ing.agr. Matjaž Kovačič, direktor enologije pri Slovenija-vinu, dr. Dušan Terčelj, predsednik strokovne komisije mednarodnega ocenjevanja vin in sejma Vino. prof. Stane Terlep, projektni vodja sejma Vino, in mag. Anton Vodovnik, kmetijski svetovalec - specialist za vinarstvo iz Kmetijskega zavoda Maribor, pisna prispevka pa sta poslala mag. Zdenko Rajher iz Poslovne skupnosti za vinogradništvo in vinarstvo Slovenije in Janez Vrečar, direktor omenjene poslovne skupnosti.
Kakšen je po dveh letih gospodarjenja v drugačnih družbenih razmerah položaj slovenskega vinogradnika in vinarja? Priključitev vinski Evropi zanju najbrž ne pomeni le izziva, temveč jima vliva tudi negoto-vost in strah. ..
TERČELJ: Današnji položaj je posledica petdesetletnega odnosa do kmetijstva, splošnega tiščanja kmeta navzdol, da je z nizkimi cenami svojega pridelka vzdrževal delavca. Ker je bilo vina premalo, je Slovenija morala dajati denar za obnavljanje vinogradov na Kosovu, v Negotinu. v Makedoniji, doma pa smo zanemarili odlične lege in kakovost. Zato imamo danes po izgubi jugoslovanskega trga spet premalo vina, vendar smo ravno v obrnjenem položaju kot industrija, ki blago ima, a ga nima več komu prodajati.
Politična miselnost pa se ni spremenila: da bi industrija mogla prodajati v Makedonijo, smo lani iz nje uvozili šest tisoč vagonov zelo povprečnega vina. In spet je kmet potegnil kratko, kajti naše kleti so polne in mu ne morejo plačati vina. Evropska skupnost, v kateri je pravo tržno gospodarstvo, omejuje in reče: toliko vina bomo uvozili po takšni in takšni ceni, za drugo pa bo cena toliko in toliko višja. In čez njene meje sme priti samo kakovostno vino.
KOVAČIČ: V Slovenijavinu res veliko uvažamo. toda posebna komisija vsa vina pregleda. in niso tako slaba, kot je bilo slišati. Dejstvo pa je. da Slovenija v bistvu ne proizvaja namiznih vin. saj so vsa domača vina deklarirana kot kakovostna oziroma vrhunska. A glede na vse manjšo kupno moč prebivalstva je zelo verjetno malo ljudi, ki si lahko privoščijo steklenico pristnega slovenskega vina, ki je pod 250 tolarji skoraj ni dobiti. V Nemčiji pa vidite na policah trgovin kakovostna francoska buteljčna vina, ki jih ponujajo po 1.99 DEM . . . Zato je približno 70 odstotkov vin. ki gredo pri nas v denar, namiznih vin — to pa so v bistvu uvožena vina. A če ljudje ne bi mogli piti teh vin, bi pač prešli bodisi na žgane pijače ali na pivo.
BELOGLAVEC: V Sloveniji imamo vsaj pravi evropski izbor, in sicer tako belih kot rdečih sort. in če se bomo potrudili in sledili tehnološkim novostim, bomo še pridelovali vrhunska vina. Primernih rodnih površin je dovolj, vendar bi jih morali ta hip s približno 20 tisoč hektarov povečati na 25 tisoč. Pomembno je, da pri nas s povečevanjem vinogradniških površin ne posegamo na druga obdelovalna zemljišča, res pa je, da je pri nas proizvodnja zaradi strme lege vinogradov in prevelike razparceliranosti dražja.
VREČAR: V preteklosti letna proizvodnja vina med 70 in 90 milijoni litrov ni povsem pokrila domače porabe in potreb izvoza, zato smo vino uvažali, zlasti namizno. Toda zaradi sedanjih lastninskih procesov je obnova slovenskih vinogradov zadnji dve leti skoraj povsem zastala. Položaj je ta hip torej zelo neugoden in bi morali čim hitreje ujeti zamujeno. sicer bo naš delež v svetovni proizvodnji še bolj zanemarljiv. Kljub vsemu sem zmerno optimističen, vendar bo morala država podpreti uresničevanje sprejete strategije kmetijstva, to pa pomeni povečanje pridelave v okviru samooskrbnih enot, povečanje izvoza in povečanje domače porabe prek turizma. Samo tako bomo zagotovili ohranitev krajine, zaposlenost in poseljenost rja demografsko najbolj ogroženih območjih Slovenije.
TERČELJ:	Ljudje hočejo poceni vina,
a v resnici imamo najdražja vina na tem ljubem svetu. Premalo smo naredili, da bi bila proizvodnja cenejša. Niso samo obresti krive, večji bi morali biti recimo vinogradniški kompleksi, da kmetje ne bi več živeli od tisoč litrov, temveč od na primer petdeset tisoč litrov pridelka.
Namizna vina ... ni čisto res, da jih nimamo, le nočemo jih imeti pa jih zato kratko malo ne deklariramo kot namizna vina! Tudi vinarji in strokovnjaki smo krivi za to: če je le možno, vino potisnemo v najvišjo kategorijo in potem je vrhunskih vin 80 odstotkov, kar seveda ni normalno. To bo treba popraviti, da ne bo več zavajanja proizvajalca in da se bo vino pocenilo. Namiznemu vinu recimo namizno vino, kakovostnemu kakovostno, a tisto malo, kar je res vrhunskega, naj bo vrhunsko.
BELOGLAVEC: Pri nas je bila količina nekdaj splošno vodilo, vrhunskih vin je bilo nekoč mogoče v povprečju deset odstotkov. Konkurirati v proizvodnji namiznih vin je danes velika neumnost, saj so zaradi naših težkih terenskih razmer pri pridelavi drugi lahko trikrat cenejši. Naredili smo tudi napako, ker smo pretiravali: traminci niso bili res traminci, renski rizling ni bil več to, kar bi moral biti... Spominjam se prvih povojnih let, ko štajerskega vina v bistvu sploh ni bilo dobiti. Kdo ga je popil? Tujci, saj je vse šlo v izvoz. Zaradi tega se Štajerci še danes pritožujejo, kajti ljudje so se tega vina kratko malo odvadili. Pitje vina je namreč tudi del kulture in navad.
Zadeve z uvozom naj uredi vlada. Naš vinogradnik je še vedno zagledan v količino. Če si mu omenil kako novo sorto, je najprej vprašal, koliko bi tega lahko pridelal, ni ga zanimala kakovost. Opuščali smo tudi nekatere tehnološke postopke, delali vse ročno, kajti kmet ni smel biti mehaniziran. Zdaj je čas, da dokončno določimo naše proizvodne cilje.
Ali smo nemara tudi premalo naredili za dvig pivske kulture? Kaj letos pripravlja ljubljanski sejem, da bi ljudje pili mogoče manj, a zato boljše, iz pravega kozarca in na pravem kraju?
TERLEP: Sejem je v zadnjih štirih desetletjih precej naredil, da se je žlampalo, naredil pa je tudi veliko, da se je nehalo žlampati. Pri gostincih, pri vsakem izmed razstavljalcev skušamo doseči, da bi svoje vino znal ponuditi na pravi način. Začutili smo pač svetovni
r
k
t
i
SOBOTNA PRILOGA
EVROPA
Razblinjene sanje o združitvi
--- -.. .w.	—
K M H OTE AT P
OKTflBPb
bčutljivo družbeno ravnovesje Jgf '|A v naših državah resno ogrožajo lili HB upadanje zaposlovanja v kmetij-®ii Eb&stvu, vse večje razlike med me-,-nv' stom in podeželjem, zlasti zaradi množičnega odseljevanja mladih, hudo onesnaževanje okolja . . .« To mračno svarilo, kakršnega bi prej pričakovali iz ust katerega od predstavnikov ekoloških organizacij ali voditeljev vplivnih kmetijskih lobijev, je pred dnevi izrekel nihče drug kot predsednik Evropske komisije Jacques Delors.
Pri tem ni bila toliko presenetljiva vsebina njegove izjave — gospod Delors pač izhaja iz razmeroma skromnega okolja in njegove simpatije do revnejših, zlasti podeželskih slojev prebivalstva, so dobro znane — kot čas. v katerem jo je izrekel. V francoskem dnevniku Le Figaro so jo objavili ravno sredi najhujšega vrenja na mednarodnih denarnih borzah, le dva dni prej. preden so evropski komisarji na vrat na nos prekinili počitnikovanje, prihiteli v Bruselj ter z mrkimi obrazi razpravljali o vse bolj oddaljenem cilju, da bi Evropski skupnosti zagotovili čim stabilnejša valutna razmerja. A "medtem ko so skoraj vsi veliki duhovi dvanajsterice razpravljali o krizi evropskega mehanizma menjalnih tečajev (ERM), je Jacques Delors sklenil ponovno izraziti podporo enotni kmetijski politiki, zaradi katere v Bruslju že nekaj let kar polovico celotnega proračuna Evropske skupnosti porabijo za vsega pet odstotkov njenih prebivalcev. da ti lahko še naprej pridelujejo kmetijske presežke.
Po dobrohotnejši teoriji naj bi bila omenjena izjava posledica dejstva, daje gospod Delors, ki je nedavno hudo vznejevoljil Nemce s predlogom, naj marko začasno umaknejo iz ERM. očitno prišel do spoznanja, da je o (evropskih) valutah najbolje modro molčati. Po drugi, nekoliko manj dobrohotni teoriji pa se predsednik Evropske komisije že pospešeno pripravlja na aktivnejšo vlogo v francoski politiki, v upanju, da bo po prihodnjih predsedniških volitvah na čelu države zamenjal Franqoisa Mitterranda.
Naj bo tako ali drugače, dejstvo je, da je velika večina evropskih komisarjev že močno obledelih političnih veličin, ki so si udoben fotelj v Bruslju izborili predvsem zaradi takšnih ali drugačnih zaslug v preteklosti, zato je Evropska komisija kot celota razmeroma šibka. Za večjo uveljavitev že od vsega začetka potrebuje samostojno mislečega predsednika, človeka, ki s svojimi izjavami dviga obilo prahu in vzbuja vsesplošno zavist v domala vseh pogledih, skratka - Jacquesa Delorsa. Prav on ie bil med glavnimi pobudniki zamisli o enotnem evropskem trgu. ki v državah dvanajsterice od letošnjega prvega januarja (vsaj teoretično) omogoča svoboden pretok blaga, uslug, kapitala in ljudi, ter seveda eden duhovnih očetov maastrichtskega sporazuma. svetle vizije gospodarske, monetarne in politične unije med državami dvanajsterice.
Kljub vsem tem nemajhnim dosežkom pa Delorsova politična zvezda v zadnjem času naglo bledi. Izredno tesni zmagi zagovornikov Maastrichta na lanskem referendumu v Franciji je sledila dolga in ogorčena bitka za ratifikacijo spornega dokumenta v Britaniji in na Danskem, o Maastrichtu pa se mora dokončno izreči še nemško ustavno sodišče. Morda najhujši udarec Delorsovemu vplivu pa je zadalo nesrečno dejstvo, da skupni evropski trg v nasprotju s številnimi zagotovili uradnega Bruslja gospodarstvom na stari celini še zdaleč ni omogočil težko pričakovanega okrevanja: Evropska skupnost je še vedno v globoki recesiji, brez dela je že 17 milijonov" ljudi. Seveda bi bilo krivično za takšne razmere kriviti zgolj Jacquesa Delorsa. toda v politiki se je težko zanašati na pravičnost.
Svetle sanje predsednika Evropske komisije so se razblinile v značilnem bruseljskem slogu: v zgodnjih jutranjih urah 2. avgusta je skupina neprespanih visokih uradnikov javnosti posredovala izjavo, češ da jim je kljub vrenju na mednarodnih denarnih borzah uspelo »ubraniti« ERM. V resnici se jim je »posrečilo« ravno nasprotno — ravnali so približno tako kot general, ki je ukazal porušiti mesto, da bi ga »ubranil« pred napadalci. Z odločitvijo, da veliki večini evropskih valut dovolijo 30-odstotno nihanje (15 odstotkov navzgor in navzdol od osrednje vrednosti), so sicer začasno zaustavili gromozanski val špe-
šo varianto. Lani smo si pri Kristančiču vse ogledali, od opreme - za avtomatsko stiskalnico je dal 70.000 DEM-do kleti, vinograda. Dvanajst hektarov, štirje zaposleni, med njimi pa je eden samo komercialist, skozi vse leto ima delo. Ampak iz kleti ne gre pod 300 tolarji nobena steklenica.
TERLEP: Zelo veliko je treba še storiti na področju svetovanja. Pred dvema letoma smo dobili prve slovenske vinske svetovalce.
V	gostinstvu pa nas nasploh čaka trdo delo.
V	nobeni slovenski gostilni se mi še ni zgodilo, da bi me najprej vprašali, kaj bom jedel in da bi mi potem priporočili, katero vino naj bi pil zraven, pač pa me najprej vprašajo, kaj bom pil, in šele potem lahko naročim jedačo. In nihče gostu ne pove, da naročena jedača in pijača morda ne gresta skupaj.
kulacij proti francoskemu franku, v bistvu pa spodkopali enega glavnih temeljev ERM.
Nič čudnega, če so v britanskem parlamentu že naslednjega dne končno ratificirali maastrichtski sporazum — njegovi številni nasprotniki so pač spoznali, da jim preprosto ni več nevaren. Bivši finančni minister Lamont je sporni dokument s slabo prikritim zmagoslavjem razglasil za »fosil« in pokopal Delor-sov načrt o enotni evropski valuti. V novih razmerah se je zavzel za »večji realizem«, ki naj bi državam dvanajsterice omogočil ustvariti ohlapnejšo, manj ambiciozno skupnost, za kakršno se že od nekdaj ogreva večina Britancev.
Celo nemški kancler Kohl je v začetku meseca priznal, da se bo uvedba enotne evropske valute, sprva načrtovana do konca leta 1999, najverjetneje oddaljila »za leto ali dve«. In čeravno so v Bonnu in Parizu ves teden vztrajno zatrjevali, da je francosko-nemško sodelovanje zgledno kot vselej, si francoski ministrski predsednik Edouard Balladur vendarle ni mogel kaj, da za srdite napade špekulantov na frank ne bi obtožil Nemcev, češ da se niso zmenili za številne pozive evropskih partneric po znižanju osnovne obrestne mere.
Francosko zamero je sicer mogoče razumeti, toda Nemci, naj bodo kakršnikoli že, nikakor niso edini krivec za vrenje na mednarodnih denarnih trgih. Mitterrand in Balladur bi lahko preprečila prihajajočo nesrečo, če bi pravočasno privolila v rahlo devalvacijo domače valute, namesto da sta z značilno francosko vzvišenostjo do zadnje minute trdila, da obstoječa vrednost franka ni samo zaželena, temveč povsem realna in ubranljiva. Dobršen del odgovornosti nosijo tudi v Britaniji, Italiji, Španiji in na Portugalskem, kjer so med podobno krizo ERM lansko jesen občutno devalvirali svoje valute, z nekoliko preočitnim namenom, da pocenijo lasten izvoz.
Tudi dolgoletni gonilni sili Evropske skupnosti Francija in Nemčija sta ob stopnjevanju napetosti gledali predvsem na lastne interese. V Parizu so hoteli z znižanjem cene denarja pospešiti gospodarsko okrevanje, v Bonnu oziroma Frankfurtu pa so, nasprotno, z viso-
kimi obrestnimi merami skušali preprečiti pregrevanje gospodarstva in hkrati v državo pritegniti tuj kapital, potreben za pokrivanje velikanskih stroškov združitve z obubožano vzhodno sosedo. Ne v eni ne v drugi državi v tej zvezi niso bili pripravljeni na nikakršen kompromis.
Maastrichtski sporazum o tesnejši evropski uniji je sprožil ostro nasprotovanje v Franciji, Britaniji in na Danskem, v vseh državah dvanajsterice pa je čedalje več vplivnih ljudi trdilo, da se Jacques Delors za spoznanje presilo-vito in preognjevito zavzema za unijo, ki bi bila po splošnem prepričanju pretirano centralizirana in omejujoča hkrati. Zlasti v Britaniji po zadnjih dogodkih ne skrivajo upanja, da bo oktobrsko vrhunsko zasedanje v Bruslju, ki je bilo sprva mišljeno predvsem kot slovesnost ob dokončnem sprejetju maastrichtskega sporazuma (dotlej naj bi ga namreč potrdili tudi v Nemčiji), v resnici imenitna priložnost za nove »popravke« spornega dokumenta. V Londonu so po dejanskem razpadu ERM ponovno splavili predlog o tako imenovanem trdnem ekuju, evropski denarni enoti, ki bi bila vezana na eno samo, najmočnejšo valuto v dvanajsterici, v nasprotju z »navadnim« ekujem, katerega vrednost je določena s košarico evropskih valut.
Pogrevanje tega v preteklosti že zavrnjenega predloga je nov značilen zgled nenavadnega britanskega aktivizma. V Londonu so pred dnevi v posebnem dokumentu znova ogorčeno poudarili, da je »birokratska« Evropska skupnost neprimerno manj uspešna pri ustvarjanju novih delovnih mest kakor ZDA in Japonska. Evropska delovna sila je precej dražja od ameriške in japonske, prihodek od vloženega kapitala pa nižji. V državah ES je brez zaposlitve tudi več mladih ljudi in številni med njimi sodijo v kategorijo »trajno« brezposelnih.
Rešitev takšnih zaskrbljujočih razmer v Britaniji že poldrugo desetletje, odkar so na oblasti konservativci, iščejo predvsem v cenejši delovni sili, zato se trdovratno upirajo vsakemu predlogu Bruslja o »pretirani« socialni zaščiti (denimo najnižji dovoljeni mezdi ali najdaljšem delovnem času). Odločno zahtevajo tudi korenito zmanjšanje javne porabe, kot da bi slutili, kakšne rešitve bosta najverjetneje predlagala Evropska komisija in njen energični predsednik: z dodatnimi denarnimi prispevki držav članic financirati raziskave in spodbujati razvoj, strokovno usposabljati brezposelne in širiti infrastrukturo. In seveda s protekcionističnimi ukrepi še bolj omejiti uvoz blaga, predvsem kmetijskih pridelkov, iz preostale (zlasti vzhodne) Evrope, ki ima veliko cenejšo delovno silo in neprimerno skromnejšo socialno zaščito delavcev.
Evropska politična unija je bila končni cilj, enotna valuta vmesna postaja. Robustna nemško-francoska lokomotiva je omogočila začetek potovanja, med katerim naj bi se dvanajst evropskih držav združilo v svetovno velesilo, ki bi se tako po moči kot bogastvu lahko uspešno kosala z ZDA. Takšen je bil ambiciozni načrt Jacquesa Delorsa in vse do izteka minulega desetletja je kazalo, da se utegne celo uresničiti. Svetovna recesija in naraščajoči odpor zahodnih Evropejcev do pretirano centralizirane in zbirokratizirane evropske trdnjave pa sta ga končno spodnesla.
In vendar klavrn propad vizije o tesnejši evropski uniji najverjetneje ne bo koristil prav številnim protagonistom. Delorsov politični vpliv je resda okrnjen, a oslabljen je tudi Balladurjev in Mitterrandov. Številni britanski nasprotniki Maastrichta se predajajo veselemu slavju, kot da bi pozabili, da je njihov otok življenjsko odvisen od tesnejšega sodelovanja z evropsko ceiino. Tudi vlade revnejših članic skupnosti, kakršne so Španija, Portugalska in Irska, utegnejo izgubiti pomemben motiv za hitrejšo liberalizacijo domačih gospodarstev, ki so ga zagotavljala določila Maastrichta. Ameriški turisti bodo letošnjo jesen v Parizu za svoje dolarje resda dobili nekaj več frankov, toda celo to majhno veselje ne bo brezplačno. Združena, uspešna in demokratična Evropa, kakršno je načrtoval Jacques Delors, bi sicer res tako gospodarsko kot politično zagrizeno konkurirala Združenim državam Amerike, nazadnje pa bi se vendarle izkazala za izredno zanesljivo, morda celo najboljšo možno ameriško zaveznico.
Radovan Kozmos
RUSKA DIASPORA
Vrata k spreminjanju mej
■'sra-M^roblem ruske diaspore — s čimer j||i H»v grobem in zelo klasično označimo Ruse, ostale za mejami nove dorao-iSj vine po razpadu Sovjetske zveze JUL — bo odločilno vplival (v marsičem pa se je to že zgodilo) na razvoj dogodkov na tleh bivše Sovjetske zveze v prihodnje, pa naj gre za verigo na las podobnih si kriz ali za procese novega združevanja (predvsem gospodarskega) na omenjenem prostoru. »Reševanje« problema ruskih manjšin na prostoru bivšega imperija, kar običajno miselno asociira na krvave drame z orožjem, pa v ruski zunanji politiki ni problem sam zase; do »posegov« Rusije v sosednje države namreč prihaja običajno v povezavi med »ogroženostjo« določene manjšine in med siceršnjimi ruskimi strateškimi interesi. Pa tudi sicer je mogoče te posege razvrstiti v nekaj zelo različnih modelov. Vsekakor pa nobene od kriz na tleh bivše Sovjetske zveze ni mogoče razumeti brez poznavanja problema ruske diaspore.
Zaradi nje se že dolga leta, še iz časov pred jugoslovansko vojno denimo, govori o potencialni eksplozivni zmesi, ki bi v primeru »vstaje«, kakršno smo beležili s srbskim prebivalstvom na Balkanu, vrgla v zrak vso staro celino; zaradi problema te diaspore se je v hladnovojnskih mednarodnih konceptih (pre)dolgo vztrajalo pri nesprejemljivosti kakršnihkoli precedensov, ki bi lahko spodbudili omenjeno vstajo izvenruskih Rusov. Slovencem o tem ni treba posebej obujati spomina. Toda položaj se je od prvih opozoril dalje v mnogočem spremenil: najprej se je del ruskega vprašanja rešil v komunikacijsko zelo oddaljenih delih bivše SZ mimo ali le z delno vednostjo mednarodne javnosti, nato pa se je v primeru jugoslovanske krize (za katero se je v omenjenih konceptih govorilo, da bo miniatura sovjetske) še pokazalo, da je reševanje problema diaspore s silo sprejemljivo oziroma se celo splača. Primer Bosne dokazuje, da je meje — v nasprotju z doslej veljavnimi helsinškimi koncepti - mogoče spremeniti z orožjem, kljub dokaj veliki nenaklonjenosti mednarodne javnosti do takšnega početja in vpričo prisotnih mednarodnih »opazovalcev«. V primeru Rusije so torej vrata k spreminjanju meja odprta.
Toda Rusija je večino teh vrat že odprla ali je odprtine vsaj načela. Na takšen ali drugačen način, s pomočjo vojske, domačih vstajnikov ali z vračanjem posameznih držav v lastno interesno sfero. Problem ruske diaspore je bil zanemarljiv do tistega trenutka, ko se je Rusija v idealističnih konceptih zunanje politike tik po razpadu Sovjetske zveze vdajala iluziji o popolni prozahodni usmeritvi, zaradi katere je zanemarila svet okrog sebe. S proBle-mom ruske diaspore se je ruska diplomacija začela teoretično in dejansko ukvarjati šele po drugi polovici lanskega leta, ko je tudi v temeljnem dokumentu te diplomacije — v strateških izhodiščih — odnos do držav SND na prvem mestu prioritet zamenjal večno prevladujoče odnose z ZDA. Današnja »zrela« ruska zunanja politika počasi in vztrajno načenja posamezne vidike omenje-
VREČAR: Najcenejša možnost promocije in izvoza slovenskih vin je tujski promet. Žal razmere niso optimistične. Dolgoročno pa bi mogli na tuje prodati tudi več kot 10 odstotkov najboljših slovenskih vin, a bilanco bi uravnovesili šele tedaj, če bi izvozili 15 do 20 odstotkov vse domače pridelave. Spodbudno je, ker tujci, ki sicer pijejo vse manj vina, ne odklanjajo kakovostnih in vrhunskih sort. Naša poslovna skupnost s pomočjo države skrbi za predstavitve na specializiranih sejmih v Veroni, v Bordeauxu, na Dunaju, v Londonu in na gospodarsko-turističnih promocijah, naj omenim Nizozemsko, Pariz, London, Los Angeles. Vsa ta prizadevanja počasi že rodijo sad, saj se izvoz slovenskih vin spet povečuje. Z ustanovitvijo slovenskega vinskega fonda pa bodo vinarji oblastem
pomagali pri sestavljanju resnične bilance o pridelavi in prometu z vinom, pri prodoru na izvozne trge in pri zaščiti domače pridelave in proizvodnje.
KOVAČIČ: A kako je z oglaševanjem naših vin v tujini? V Slovenijavino prihajajo tujci, pokusijo vino in včasih rečejo: »To je nekaj izrednega! To bi bilo moč petkrat, desetkrat dražje prodati — če bi spodaj pisalo, da je vino iz Francije.« Za Slovenijo pa je slišalo malo ljudi, zato nihče ne bo kupil. Visoko ceno, ki jo imajo naša vina, na tujih trgih sploh ne priznavajo. . . Tu bi morala država odigrati svojo vlogo. Do lanskega leta so še bile stimulacije na izvožena vina, letos pa tudi tega ni več, in država samo še jemlje pri uvozu, namesto da bi tudi dajala.
O vinskih poteh in stranpoteh z leve proti desni: Anton Vodovnik, Boris Beloglavec, Vilko Novak, Matjaž Kovačič, Dušan Terčelj in Stane Terlep. (Foto: IGOR ZAPLATIL)
TERČELJ: Za to mizo ste me pozdravili kot starosto enologije in mi dali prvemu besedo. Kot posebnež sem začel in zato naj z neko posebnostjo tudi končam. Namreč, dokler ne bo reda v trgovini, re bo nič. Zdaj imamo kmetijsko inšpekcijo, ki nadzoruje vino v kleti, v sodu, in tržno, ki bedi nad vinom v prometu, v steklenici. Nesmisel, kajti v resnici nobena izmed teh inšpekcij nič ne ukrene! Saj ne more: kmetijska ima od gnojil naprej do vratu dela, tržni pa se že od nadzora nad cenami zvrti v glavi. Potrebujemo torej posebno vinsko inšpekcijo, takšno, ki bi pazila na red od vinograda do gostilne, od državne meje do vaške trgovine.
In kje je finančna inšpekcija, takšna, kakršno poznajo v Italiji? Pride pri nas oštir k privatniku in ta pravi: »Dal ti bom poceni. Na inštitutu ne dobim potrdila, a ti samo vzemi...« In tako se poceni kupuje, malo dražje prodaja, davka pa nihče ne plača in nihče ne vpraša, od kod izvira vino, kakšna je njegova kakovost. In tako država izgubi velike denarje. Sicer pa je pri žganih pijačah še slabše: v steklenico od pleterske slivovke natočijo navadno žganje, v Fructalovo za viljamovko navaden hruškovec.
Naj sklenem s poučno anekdoto. Znanko s Krasa je obiskal sorodnik iz Italije, sicer hotelir. Podarila mu je dva prava domača pršuta, takšna aromatična, petnajstkilska. Pa si ju ni upal vzeti, kajti v Italiji bi njemu, ki ima tudi restavracijo, grozila velika denarna kazen, če bi ga bodisi finančna policija bodisi tržna inšpekcija zasačili s takšnim blagom v avtomobilskem prtljažniku ali v kuhinjskem hladilniku, brez potrdil o izvoru, plačani carini in podobnem ...
Vilko Novak
nega problema. Rešuje pa jih v glavnem z orožjem ali vsaj z grožnjami. Zgodovinsko gledano se mora ta proces odviti sam po sebi: temu v preteklosti ni ubežala niti Zahodna Evropa in danes s faznim zamikom niti Jugoslavija in Sovjetska zveza, ki sta za temeljnimi procesi v svetu - torej tudi za nacionalnim ustrojstvom - zaostali še pred prihodom bolj-ševikov. Zato je lahko vpliv Rusije na te dogodke zgolj usmerjevalen. Duh je že zdavnaj izven steklenice; interesu za to problematiko se Rusija ne bo nikoli več odrekla.
Poglejmo podrobneje, a s predhodnim opozorilom: v razpravah o ruski diaspori se je nesmiselno - razen za zgodovinske in teoretične modele - ukvarjati s vprašanjem, kdaj in kako so se Rusi znašli na ozemljih danes samostojnih držav; bistvena za razumevanje sedanjih in prihodnjih dogodkov nista »izvor« ali datum prihoda Rusov, ampak njihova današnja »količinska« in teritorialna razpršenost, ki nam ob poznavanju strateških interesov Rusije v posameznih delih bivše SZ pomagata pojasniti interes matice za diasporo. Najprej čisto aritmetično: Na področju Sovjetske zveze uradno živi 145,2 milijona Rusov, od tega 83 odstotkov znotraj in 17 odstotkov izven Ruske federacije, teli 17 odstotkov pomeni natanko tistih 25,3 milijona Rusov, za katere uporabljamo tehnični termin diaspora. Poleg 119,8 milijona Rusov, živečih v matični Ruski federaciji, je 25-mili-jonsko diasporo smiselno deliti v tri temeljne kategorije.
V	prvi skupini so države, v katerih absolutno število ruskega prebivalstva presega število milijon: tako jih 11.35 milijona živi v (pretežno vzhodni) Ukrajini in na Krimu, kar je 22 odstotkov od 51,7 milijona celotnega prebivalstva Ukrajine; v Belorusiji živi 1,34 milijona Rusov, kar je 13 odstotkov od 10,2 milijona prebivalcev te države; v Kazahstanu jih živi 6,23 milijona, torej 38 odstotkov od 16,5 milijona prebivalcev; in v Uzbekistanu živi 1,65 milijona Rusov oziroma osem odstotkov od 19,9 milijona tamkajšnjega prebivalstva.
V	drugo kategorijo sodijo države, v katerih Rusi sicer v absolutnem seštevku dosegajo nižjo številčnost, zato pa v odstotku prebivalstva predstavljajo izjemen delež: to so Latvija, v kateri živi 906 tisoč Rusov oziroma 34 odstotkov prebivalstva, pa Estonija, kjer 4/5-tisočglava ruska manjšina odtehta 30 odstotkov, Kirgizija z 917 tisoč Rusi med 4,3 milijona ljudmi (21 odstotkov), prištejmo pa še Litvo, kjer 344 tisoč Rusov zavzema devet odstotkov od 3,7 milijona prebivalcev, in Moldavijo (563 tisoč Rusov, 13 odstotkov od 4,34 milijona). In v tretjo skupino sodijo države, v katerih je Rusov malo tako po absolutnem številu kot v relativnem razmerju: Gruzija (šest odstotkov oziroma 341 tisoč), Armenija (dva odstotka, torej 52 tisoč). Azerbajdžan (šest odstotkov oziroma 392 tisoč), Tadžikistan (osem odstotkov oziroma 388 tisoč) in Turkmenija (devet odstotkov, to je 334 tisoč).
Je na prvi pogled jasno razvidno, zakaj smo države razdelili v tri kategorije glede na specifično težo ruskih manjšin ? Takšna razdelitev nam daje naravnost izvrstno podlago za nadaljnje razmišljanje o tem, kako daleč je Rusija doslej prišla pri izpostavljanju problema svojih manjšin v naštetih državah. Podobnosti so namreč tako izrazite, da ne morejo biti slučajne, in odkrivajo določen scenarij celotne »igre«. V državah »tretje kategorije«, torej v tistih, kjer Rusi predstavljajo relativno majhen delež prebivalstva (do 10 odstotkov), pa hkrati številčno ne presegajo očitno kritične meje 400.000 prebivalcev, se je »reševanje« ruskega vprašanja na ta ali oni način že opravilo in zaključilo v obliki dolgotrajnih vojn: »pomoč« 201. ruske divizije v državljanski vojni med »legitimnim« režimom in med islamskimi uporniki (ki jim pomaga Afganistan), v Tadžikistanu je opredeljena z nedvomnim ruskim interesom v Srednji Aziji (»cena«: 20.000 mrtvih); ruska »pomoč« s pomorskimi in letalskimi silami ter z dostavljanjem kavkaških prostovoljcev je neposredno privedla uporne Abhazce do od-cepitve od Gruzije v za Rusijo strateško (in tudi socialno) pomembnem delu Črnega morja (končni izid: 10.000 mrtvih); gospodarska in vojaška pomoč Rusije Armeniji je v vojni za Karabah »skrčila« ozemlje izrazito proturškega in protiruskega Azerbajdžana (v času vladavine Narodne fronte) za četrtino, zaradi česar je azerbajdžansko ljudstvo »prosilo« odrešitelja v obliki bivšega moskovskega kadra iz politbiroja Gejdarja Alijeva, ki bo poslej Azerbajdžan vračal v rusko interesno sfero (enak izid kot v Abhaziji). Ruska manjšina je bila tu potreben in hkrati nujen predpogoj oziroma izgovor za neposredna ruska vmešavanja. V ospredju pa so bili vendarle ruski strateški interesi.
Problem držav druge kategorije, kjer so Rusi številčno še vedno pod naslednjo kritično mejo milijona prebivalcev, a predstavljajo velikanski delež prebivalstva (nad deset in do 40 odstotkov), se je izpostavil šele v zadnjem
k
■
času; danes je Rusija v fazi silovitih groženj predvsem v smeri Pribaltika, kjer kot enakovredna metoda »reševanja« sporov zaenkrat nastopata diplomacija in opcija oboroženega spopada. Zaenkrat se uporablja samo nenavadno ostro diplomatsko orožja: proti Litvi glede napovedanega umika ruske vojske (»Odgovor na morebitne provokacije bo oster, praktičen in skrajno odločen«), proti Estoniji pa glede položaja z državljanstvom pripadnikov ruske manjšine (»Če se bo ruska manjšina v Estoniji prisiljena zaščititi za obrambo lastnih pravic. Rusija ne bo sedela križem rok«). Če izhajamo iz nekaterih postavk, dodobra preizkušenih v jugoslovanskih vojnah (referendum o odcepitvi, prisotnost tuje vojske na tleh mednarodno priznane države, indiferentnost mednarodne javnosti do te problematike, sprejemljivost načela spreminjanja meja s silo . . .), so napovedi »rešitev« v Pribaltiku črne. Proces je stekel in vprašanje je, če je - kljub večjemu intelektualnemu količniku trenutnega ruskega vodstva glede na denimo jugoslovansko — »hrvaški« scenarij v Pribaltiku še mogoče preprečiti. Moldavijo smo postavili v ta krog s tehtnim razlogom, čeprav bi morda po enem od kriterijev (že opravljena vojna, drugače kot v Pribaltiku, kjer ta šele grozi) lahko sodila v prejšnjo skupino: toda v Moldaviji je bil (enako velja namreč za Pribaltik oziroma za strateški interes Baltskega morja) problem manjšine »kar tako« najmanj izenačen s strateškimi interesi Moskve. V Moldaviji je skratka 14. armada generala Lebeda področje levo od Dnestra spremenila v rusko enklavo, dejansko neodvisno od režima v Kišinjo-vu (»cena«; več kot 5.000 mrtvih).
In v tretji skupini so države, kjer oba kriterija (več kot desetodstotni delež ruskega prebivalstva in več kot milijon v absolutnem številu) presegata »razumne« pragove tolerance, zaradi česar reševanje problema ruske diaspore (še) ni dobilo resnejših razsežnosti; gre namreč natanko za tisto skupino držav, v katerih bi lahko prišlo do napovedanega apokaliptičnega zapleta, v primerjavi s katerim bi bila bosanska tragedija prava otročarija, a v katerih ravno ta možnost apokalipse odvrača Rusijo in državo sprejemnico od zaostrovanja problema. Zaenkrat je to krog držav, kjer se uporabljajo najbolj civilizirane oblike tako dialoga kot tudi združevanja z Moskvo; gre vendarle za države, kandidatke za prvi krog bodoče ekonomske zveze SND. Zato je podoba nekoliko bolj optimistična: Kazahstan. Uzbekistan, Ukrajina in Belorusija v posameznih ali združenih spopadih z Rusijo nimajo nikakršnih možnosti. Tamkajšnje ruske kolonije so ob pomoči od zunaj sposobne naštete države dobesedno prepoloviti. In tu so ruski strateški interesi tudi daleč najmočnejši (Črno morje, Krim, črnomorska flota, jedrsko orožje, kazahstanske surovine. . .), pravzaprav tako močni, da bi se Rusija zanje najbrž res borila »do zadnje kaplje krvi«. Zaradi tega so politična vodstva v štirih prestolnicah modrejša v razmerju do Moskve. Obenem je gospodarska nuja — obnovitev gospodarskih povezav, unikatno zasnovanih za časa Sovjetske zveze - to četverico prisilila k forsiranemu približevanju Rusiji vsaj v gospodarskem pogledu (poglavitne institucionalne dosežke na omenjenem področju pričakujemo v naslednjega pol leta). Le takšne povezave v okviru SND bodo lahko odvrnile apokaliptičen razplet dogodkov; ko gospodarstva delujejo, nacionalizem preide v ozadje. Sicer pa je pred meseci ukrajinski premier Kučma priznal: prvo leto ukrajinske neodvisnosti je pokazalo, da je Ukrajina v celoti odvisna od Rusije.
Problem ruske diaspore je torej treba vedno obravnavati tristopenjsko in v povezavi z ruskimi strateškimi interesi. Do vsakega kroga držav obstaja posebna strategija ravnanja iz ruske smeri, in vsak krog držav ima določeno stopnjo oddaljenosti od integriranja z Rusijo. Jugoslovanski scenarij se je v primeru Rusije torej že začel delno ponavljati, s to pomembno razliko, da še ni dosegel napovedanih apokaliptičnih razsežnosti, ker bi bil boj proti ruskemu toku vnaprej obsojen na popoln poraz. Tu je prostor bivše ZSSR zmogel kakovostni preskok, ki ga ločuje od bivšega jugo-imperija: na področju največje koncentracije nevarnosti je rožljanje z orožjem trenutno zamenjala ekonomska diplomacija. Le če ta ne bo uspešna, se lahko pripravimo na uresničevanje napovedi, da bo razneslo staro celi no. posebej če bi se Llkrajina in Rusija začeli obmetavati s kakšnimi jedrskimi izstrelki. Toda k sreči smo zazdaj še zelo daleč od kakšnih katastrofičnih stanj. Reševanje problema ruske diaspore je še v okviru znosnega, če lahko sploh rečemo kaj takšnega ob vseh že izvedenih in napovedanih vojnah, ki bodo sumarno — po žrtvah in materialni škodi — dosegle raven jugoslovanskih. Toda najhujšega skoraj zanesljivo ne bomo doživeli. Če je to sploh še lahko zapisano vsem v tolažbo.
Darijan Košir
{
Vj
f:j§§
i I ■
mm
mm
mm.
DELO
26. stran
SOBOTNA PRILOGA
TRENDOVSKA VISOKOGORSKA. REKREACIJA
Poletje na alpskih štiritisoča
lizu začetka nantillonskega ledeni-I ka pod Aiguille de l'M nad Cha-monixom je ogromna ploščata ska-|la, ob kateri vedno, kadar hodim tam naokrog, opazim nekaj nahrbtnikov in razmetane alpinistične opreme. Letos pa sem iz votline pod skalo zaslišal tudi glasove prijetnega kramljanja. Tudi tukaj prenočujejo, tudi ta delček narave so zavzeli, ni kaj. sem pomislil. Da, tudi tam in ne samo tam so ljudje, kajti majhni šotorčki, zasilni bivaki in igluji so raztreseni marsikje na obrobju montblanškega masiva in tudi v samem njegovem jedru; mislim na šotorišče na Col du Midi pod vrhom istega imena, na katerega pripelje montblanška žičnica. Na približno 3500 m nadmorske višine je sredi slikovite pokrajine pod Midijevo steno vedno vsaj kakih 30 šotorov in tudi nekaj iglujev.
Ko sem se pred leti vračal s prečenja mont-blanških vrhov in se vsedel pred neki, trenutno prazen iglu. sem prezrl, da je iz nasprotne smeri proti tisti točki naravnost drvel angleški alpinist in hotel tisto ledeno hiško osvojiti pred mano. Ali misliš prenočiti v njem, me je ves zadihan kar naravnost vprašal? Očitno mu je zelo odleglo, ko sem mu povedal, da se vračam v dolino in mu prepuščam (in njegovemu kolegu, ki se nama je približeval) tisto dragoceno bivališče v očarljivi naravi, kjer lahko, če se odločiš za taborjenje, narediš kline za utrditev šotora in kar iz ledu, recimo v obliki kljuk na snežni ograjici ob šotoru.
Niso torej le uradni in divji chamoniški kampi, planinske koče in bivaki pod vrhovi prenatrpani s tistimi, ki si montblanško pogorje izberejo za svoje počitnice, temveč izbirajo alternativne lokacije in divje oblike življenja na prostem tudi številni planinci, alpinisti, športni plezalci, alternativni letalci, potepuhi z gorskimi kolesi in udeleženci raftinga, ki pa jih Francozi očitno kar tolerirajo. Tudi sam sem lani poleti na Plan de 1'Aiguille prenočeval v nekem super ugodnem, vendar divjem bivališču, v katero se lahko z vrha spustiš po železni lestvi, in ne povem, kaj je tisto, kajti tja se mislim še vrniti. . . Vsa chamoniška okolica, in podobno velja tudi za širše osrednje alpsko področje od Courmayerja do Zer-matta in od Breuila do Grindelvvalda, je namreč v znamenju randonee, se pravi tur in dolgih izletov-potepanj, bodisi v obliki alpinističnih vzponov in visokogorskega smučanja, bodisi v obliki sodobnih športov, predvsem jadralnega padalstva, gorskega kolesarstva in raftinga.
Spremenjen odnos do telesa, športa, rekreacije, mode in staranja
Sodobno življenje v razvitih, recimo kar postindustrijskih družbah, spremlja nova, v mnogočem prelomna filozofija. V svetu izgube referencialnosti, medijskih deteritori-alizacij in slepljenj, ob relativiranju »družbeno nujno potrebnega dela« (cela vrsta dejavnosti v okviru industrijske paradigme se da-
nes opravlja kot čista sociala), spričo izjemnega porasta prostega časa (vedno več je ljudi, izključenih iz rednega delovnega procesa) se današnji posamezniki izživljajo v življenjskih slogih, povezanih z rekreacijo, športnim in modnim modeliranjem telesa ter z različnimi, predvsem alternativnimi oblikami kreativnosti in duhovnosti (osmišljanja). Za njihovo življenjsko filozofijo je značilno iskanje razkošnih, plutografskih življenjskih stilov, omogočenih na podlagi veliko prostega časa in denarja, in tudi mišljenjski obrat v smeri, da se hedonizem (se pravi uživanje) in disciplina (recimo pri športu, množični rekreaciji) več ne izključujeta. Poudarek na imidžu, nujnem za sodobni poslovni perfor-mance, zahteva dobro vzdrževano, čim dalj mladostno telo, ki ga akterji te usmeritve mojstrijo tudi v zahtevnih oblikah rekreacije. To odločitev spremlja tudi drugačen odnos do mladosti in staranja, ki danes temelji na zelo razpotegnjenih srednjih letih in modi, ki je oblikovana prav za ljudi od recimo 30. do 60. leta starosti. Gre za t. i. uni-age style, kije še posebno nemoteč prav pri rekreaciji. Pri njem gre, preprosto rečeno za to, da sta 20-letna punca in 57-letna gospa, ki tečeta po Rožniku, napravljeni v hlače in anorak istega kroja in iste barvne kombinacije (recimo ze-leno-vijolične), pa se spričo tega ne bo nihče čudil; mladostno oblačilo starejše gospe bo pač sprejel kot vsakdanjost.
S padalom za motociklom____________________
Takšna filozofija in moda spremljata številne
udeležence dopustovanj v znanih alpskih letoviščih, kjer pisec tega besedila iz leta v leto opaža ob mladini vedno več starejših ljudi. Praviloma kampirajo in kadar niso na turah ali se ne podijo naokrog z gorskimi kolesi, se nadvse intenzivno ukvarjajo s pregledovanjem svoje športne opreme. Starejši in tudi zelo stari zahodnoevropski pari namreč ob svojih šotorih vedno nekaj brskajo po plezalni opremi in jo prelagajo. Stari ljudje, za katere bi še včeraj večina pomislila češ, še dobro, da so toliko mobilni, da lahko opravijo sprehod po gorski dolini, so še vedno veliki častilci alpinizma, vsaj tistega lažjega, povezanega z enostavnejšim gibanjem po ledenikih in vzpenjanjem po lahkih smereh. In njim so tudi nič manj kot samim športnim plezalcem in vrhunskim alpinistom namenjene številne športne trgovine v tovrstnih letoviščih. Ne da bi veliko pretiraval naj zapišem, da je v vsaki tretji hiši ob glavni chamoniški in zermattski ulici velika in lepo urejena športna trgovina, ki očitno zelo uspeva, kajti množica tistih, ki kupujejo plezalno opremo, pripomočke za jadralno padalstvo, rafting, gorsko kolesarstvo in seveda taborenje je iz dneva v dan številnejša.
Poseben razmah doživlja na ravni množične rekreacije tudi jadralno padalstvo (večinoma povezano s skakanjem z vrhov, dostopnih z žičnico, kakršna sta Le Brevent nad Cha-monixom in Sorebois nad Zinalom), ki tudi ni namenjeno samo mladim. Sole tovrstnega padalstva imajo že v vsaki gorski vasi
ŠPORT
Kdaj si bo nastavil
zrcalo?
predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja Juana Antonia Samarancha minulo sredo je tudi na simbolni ravni zaokro-proces osamosvajanja slovenskega športa, kot je nesporno upravičeno ob tej priložnosti poudaril prvi mož slovenskega olimpijskega odbora Janez Kocijančič. Ali bi bilo lahko to tudi znamenje, da se bodo po dveh letih osamosvajanja naši športni voditelji morebiti kmalu tudi konceptualno lotili žgočih problemov slovenskega športa, pa še ni mogoče zanesljivo domnevati.
O tem. kako potreben bi bil vsebinski prepih, ki bi razgibal športne vrste, ni treba posebej omenjati. Razlog, da bi bilo smiselno narediti ta korak, niso samo bistveno spremenjene razmere po osamosvojitvi Slovenije in prehodu v parlamentarno demokracijo, čeprav sta /e ti dve dejstvi zadosten argument, da je treba potegniti nekaj potez v tej smeri. Vsaj dve stvari sta še vsaj še toliko pomembni kot omenjeni. Prva je, da je minilo že skoraj 20 let, odkar je slovenski šport samemu sebi neusmiljeno nastavil zrcalo in se je nato v prihodnjih dveh ali treh letih dokopal do lastne razvojne strategije, pa čeprav so bila ob tedanjih »portoroških sklepih« skupščine zdaj že pokojne Telesnokulturne skupnosti Slovenije (1976) mnenja v kvalificirani javnosti deljena.
Ne glede na spornost nekaterih izvedbenih modelov, pogostega nerazumevanja vsebin-
skega bistva »portoroške strategije«, še posebej pa mnogoterih birokratskih interpretacij v praksi, ki so s svojim vztrajnostnim momentom - na primer v Ljubljani — vkleščile šport v uradniški primež tudi v novih razmerah, je slovenski šport z omenjenimi zamislimi dobil neverjeten razvojni zagon. Ta se je kazal tako v krepitvi gmotnih temeljev, razmahu množičnih oblik športa (»za vse«) in postopnem stopnjevanju uspešnosti slovenskih vrhunskih športnikov, ki je kulminirala v drugi polovici osemdesetih let.
Drugi, nič manj pomemben razlog, da bi se morali dokopati do sveže razvojne strategije slovenskega športa, pa je vse tisto, kar se je zgodilo nekako v zadnjih treh letih, ko je šport z ukinitvijo telesnokulturnih skupnosti, naj se še tako čudno sliši, izgubil relativno avtonomijo v razmerju do države, če že niso — posebej v nekaterih občinskih okoljih, v največji meri pa, kot že rečeno, ne naključno prav v slovenskem glavnem mestu — njegove usode v svoje roke vzeli kar upravni organi.
Ker je šport običajno resorsko vključen v upravne organe skupaj s šolstvom in morebiti še kakšno drugo »pomembnejšo« dejavnostjo, hkrati pa pristojni skupščinski odbori za šport — razen izjemoma — niso bili niti ustanovljeni, kaj šele da bi delovali, o položaju športa v teh razmerah ni treba izgubljati besed. Resorni šefi v upravnih organih so postali kar »ideologi® športa, ki imajo v rokah tudi ogenj in meč, torej denar in druge vzvode skoraj neomejene oblasti, s katerimi lahko, tako kot ljubljanska »športna ministrica« Branka Lovrečič in njen vazal prof. Janez Virk učinkovito disciplinirata neposlušne v športni sferi.
Seveda pa tudi organizirana športna sfera, ki jo predstavljajo številna športna društva z mnogoterimi oblikami dejavnosti ter njihove združenja in zveze na različnih ravneh, tudi na državni, ni nekakšna oaza sloge in konvergentnih pogledov. Med seboj so si ne nazadnje v razmerju konkurenčnih subjektov, ki se potegujejo za deleže iste pogače, pa naj gre za državni proračunski denar ali vse
bolj pomembna sponzorstva, ki sicer niso nič novega v naših razmerah, saj so se, čeprav včasih ekonomistično gledano deformirana, razvila že v nedrjih mehkega realsocializma jugoslovanskega tipa.
Prav zato pa športna srenja nujno potrebuje notranji dialog o medsebojnih pravilih igre, če hoče navzven, predvsem v razmerju do države nastopati kot avtonomen in enakopraven partner. Interesi gospodarskih pokroviteljev (sponzorjev) se kajpada ne bodo nikdar prekrivali z doseženimi konvencijami znotraj športne sfere in tudi ne s pogledi države in njenimi interesi, kar zadeva šport in njegov razvoj. Toda znotraj tega trikotnika mora tudi šport zasesti svoje dovolj trdne položaje, česar pa bo zmožen le tedaj, če se bo zavedel svojih lastnih moči.
Še prej pa najbrž mora športna sfera v svojih vrstah razčistiti vsaj eno dilemo, ki jo vedno znova vračajo na sceno tisti, ki v vrhunskem športu nenehno vidijo »sovražnika« ali vsaj največjo oviro za razmah množičnih oblik športa za vse, češ da jim odžira denar, še zlasti proračunski. Dilema je kajpada lažna, ker primerja po izvoru in ciljih povsem različne stvari in nujno vodi k napačnemu sklepu, ki bi ga lahko karikirano povzeli takole: vrhunski profesionalni operni pevec odžira kruh amaterskemu pevskemu zboru. Dilema, ki to ni, je napačno postavljena tudi zato, ker temelji na prepričanju, da bi država dala več denarja za » množičnost«, če bi ga dala manj za vrhunski šport oziroma njegovo (piramidalno) podstat.
Dialog na takih izhodiščih preprosto ni smiseln in pomeni samo nesmotrno trošenje energije za prepričevanje prepričanih, ki trdno verjamejo, da že s tem neomajnim stališčem izpolnjujejo poslanstvo športnih prosvet-ljiteljev slovenskega ljudstva. Najbrž je mogoče upravičeno domnevati, da za tem tiči bodisi paradigma komunističnega kolektivizma kot nadrejenega pojma in višje vrednote v primerjavi z ustvarjalnim posameznikom bodisi primitiven odpor povprečnežev proti vsemu, kar jih presega in niso sposobni v svo-
ji prav tako človeški majhnosti niti spoštovanja dosežkov sposobnejših od sebe.
Znamenj, ki zbujajo strah, da bo (je že ?) slovenski vrhunski šport začel izgubljati sapo prav zdaj, ko se je znašel hkrati s samostojnostjo tudi pred mnogimi povsem novimi problemi, zares ne manjka. Že samo dejstvo, da vrhunski šport postaja vse bolj planetaren in totalen hkrati, kar je bil mogoče nazorno videti na pravkar končanem svetovnem prvenstvu v atletiki, bi nas moralo siliti k iskanju svežih poti, kajti inertnost že doseženega nas lahko pripelje samo v slepo ulico.
Za zdaj nam je v tako univerzalni športni panogi, kakršna je atletika, še sojeno kakšno mesto med (pol)finalisti, kakor smo lahko ugotavljali med sijajnim šampionatom kraljice športa v Stuttgartu, ko smo se veselili uspešnih nastopov Brigite Bukovec, Britte Bilač , Mira Kocuvana in maratoncev Helene Javornik in Mirka Vindiša v vsega sedemčlanskem slovenskem zastopstvu. Ze na prihodnjih olimpijskih igrah pa bomo morali računati z ostrimi kvalifikacijskimi normami v večini panog, nove države, ki stopajo v ospredje na svetovni športni sceni, poleg afriških predvsem ne gre spregledati silovitega vzpona Kitajske, pa bodo še bolj zožile prostor za uveljavitev športnikov iz držav s tako majhnim človeškim potencialom in omejenimi drugimi resursi, kot jih ima Slovenija.
Atletski polfinale na OI ali SP je izredno visoko merilo, a za nas kar pravšnje. Dokler bomo imeli (pol)finaliste, pot do njih pa je skrajno zahtevna, naravnost trnova, se lahko nadejamo, da bo občasno na Slovenskem zrasel tudi kakšen zunajserijski šampion, sposoben poseči po kolajnah na največjih svetovnih prvenstvenih prireditvah. Imeli smo jih in jih nekaj še imamo, zmotno pa je misliti, da se bodo novi pojavili kar sami od sebe. Zato se zdi, da je napočil pravi čas, da bi si slovenski šport kot pred 20 leti vnovič neizprosno nastavil zrcalo.
Oto Giacomelli
z ustrezno žičniško infrastrukturo in kandidate tudi kar kmalu navadijo samostojnega letenja, seveda s sodobnimi učnimi metodami. Prav v Zinalu (Vallis) sem letos avgusta gledal prve korake kandidatov za ta šport, ob katerem pa je prišlo tudi do nadvse komičnega (in za udeleženca šole tudi bolečega) dogodka.
Ko se kandidati naučijo že kar uspelega tekanja z razpetim padalom in lovljenja termike, se lahko priključijo na terenski motocikel z vitlom, ki jih vsaj malo ponese v nebo. In tako se je neki kandidat priključil na motocikel, inštruktor ga je pognal in zdrvel, za njim pa, kot bi rušil svetovni rekord na 1 00 m tudi kandidat z odprtim padalom. Toda termika je bila izredno neugodna, zlepa sc ni odlepil od tal, končno se je dvignil le za dva, tri metre in že po približno sedemmetrskem letu padel za drvečim motorjem naravnost na nos. Toda inštruktor je pač vozil motor in ga očitno ni imel ves čas v vzvratnem ogledalu.
' zato je kandidata potem še vsaj 100 m silovito vlekel za sabo po ničkaj ravnem terenu. Videti je bilo kot kaznovanje izobčenca v kakem starem westernu, kjer kaznjenca vlečejo po tleh divji jezdeci in motociklist se morda ni ustavil takoj tudi zato, ker ga je motil hrup okolice; cel kup škodoželjnih gledalcev tega dogodka se je namreč valjal od smeha, tako da je obupane klice »žrtve« kar preslišal. . .
Ob sodobnih rekreativnih športih in poletnem ledeniškem smučanju (seveda zaradi razmer le v jutranjih urah) pa najširše množice še vedno najbolj privlači rekreativni alpinizem. Tako lahko, seveda pogojno, poimenujemo visokogorsko planinstvo v Centralnih Alpah, ki je neprimerno zahtevnejše od slovenske oblike planinstva (da prideš poleti na Triglav, Jalovec ali Škrlatico, pomeni tam kvečjemu to, da boš dosegel izhodiščno kočo, pa še to tisto v Bernskih ali Valliških Alpah), kajti vključuje veliko nujno potrebnih znanj (obvladanje skalnega plezanja nižjih težavnostnih stopenj, osnove vzpenjanja v ledu in orientacije), prav tako pa zahteva tudi precej osnovne opreme (vrv, plezalni pas, čelada, cepin, cepin-kladivo, dereze, klini, zatiči, zanke . . .). In tisto, kar je za pisca tega besedila najbolj fascinantno (in to je tudi eden motivov za to besedilo), je neverjetna številčnost tistih, ki se odločajo za tovrstni rekreativni alpinizem, ki seveda nima nič skupnega s športnim, vrhunskim alpinizmom.
Modno norenje po štiritisočakih____________
Za tisoče in tisoče tovrstnih gornikov, ki se vzpenjajo na alpske štiritisočake in znamenitejše tritisočake, je namreč vrhunski alpinizem nekaj povsem nedosegljivega in tudi ni njihov namen. Podobno kot se vsakdanji udeleženci kolesarskih maratonov in množičnih tekov ne bodo nikoli odpravili na olimpijski maraton ali italijanski Giro, ne bodo tudi te množice nikoli zavile v Eigerjevo ali Dru-jevo steno. Njihova rekreacija je pač nekaj drugega, in tu jo omenjamo prav v kontekstu novih življenjskih stilov in nove filozofije preživljanja prostega časa, ki vključuje tudi že zelo zahtevne oblike športnega udejstvovanja.	•
Če je osvajanje osemtisočakov del zahtevnejšega himalaizma, je na ravni tovrstne množične alpinistične rekreacije podoben cilj osvajanje štiritisočakov, ki pa je seveda nekaj neprimerno lažjega in, na srečo, tudi cenejšega od vzponov na himalajske vrhove. Ko sem sredi letošnjega julija prišel v Chamonix, sem seveda poleg izložbe vodniškega urada, kjer sem prebiral vremensko napoved »razveselila« me je s podatkom, da je v gorah 80 cm novega snega in velika nevarnost plazov), obiskoval tudi knjigarne in preganjal slabo vreme z listanjem po vodniški literaturi. Brez težav sem našel knjigo Štiritisočaki, avtorja Richarda Goedekeja, ki ji je bilo ob prvem natisu leta 1990 že pisano, da bo postala uspešnica. Zdaj sem namreč našel tudi že njena angleška in francoska prevoda in ob večerih pred valleškimi planinskimi kočami, ko se je tako prijetno greti na večernem soncu in opazovati divje konce »hornov«, sem letos avgusta opazil številne gornike, ki so iz žepov svojih nahrbtnikov vlekli prav to knjigo in se iz nje učili opisov za nameravane ture prihodnjega dne.
Štiritisočaki? Tu je pač treba biti pravičen, objektiven in natančen. Osvajanje štiritisočakov po normalnih smereh največkrat ponavlja smeri prvopristopnikov in s tem usmerja tudi k spoznavanju velike in burne zgodovine osvajanja Alp predvsem v 19. stoletju, torej k alpinistični klasiki. V smislu sodobnega vrhunskega alpinizma pa so danes ti vzponi lahki in enostavni, kajti v večini primerov segajo na področje II. in III. težavnostne stopnje, naklonina v snegu in ledu praviloma ne presega 40 do 50 stopinj, le vzpon na Aiguille Blanche v Peutereyskem grebenu je nekoliko težji. Ob težavnejših štiritisočakih (od Schreckhorna in Weishorna do Aiguille Verte in Dent Blanche) pa je tudi vrsta lažjih, ki, kot recimo Weissmies, Allalinhorn, Lag-ginhom, Breithorn, Bishom in Grand Para-diso, komaj dosegajo težavnost zimskega vzpona na Grintovec v Kamniških Alpah. Pri štiritisočakih nam mora biti tudi jasno, da je magična meja 4000 pravzaprav konvencija, povezana z metrskim sistemom; cel kup privlačnih tritisočakov in celo dvatisočakov je, ki so glede na svoje izhodiščne doline veliko bolj atraktivni od njih. Spomnim naj le na Eiger in Wetterhom nad Grindehvaldom, Besso nad Zinalom, Ortler glede na velik del Južne Tirolske, Dru nad Chamonixom in brez vsakršne zadrege tudi na naš Triglav. Seveda pa je nekaj posebno privlačnega prav na najvišjih alpskih vrhovih, ki jih zaradi težavnih vremenskih razmer (večni sneg, meja 0 stopinj C pogosto ostaja pod 4000 m tudi sredi poletja) ne smemo podcenjevati.
Zapeljiva razglednica z Velikim žandarjem____________
Pri štiritisočakih je tudi veliko mode; kar nekaj jih je (od Mont Blanca in Monte Rose do Grand Paradisa, Jungfrau in Breithoma), ki jih dnevno obišče več desetin planincev, pogosto pa kar cele stotnije. Ob lepih dneh in ugodnih razmerah se stotnija planincev z vodniki ali brez njih poda tudi na atraktivni Matterhorn po švicarskem grebenu Homli, ne dosti manj pa tudi z italijanske strani, vendar pa je osip kandidatov za ta vrh kar precejšen; pri navezah brez spremstva vodnika jih najmanj 60 odstotkov ne doseže vrha. Pisec tega članka je v nekaj zadnjih poletjih kot samohodec obiskal 14 predvsem težavnih in najtežavnejših alpskih štiritisočakov (nekatere tudi po večkrat), letos pa jim je dodal še dva, in sicer Lenzspitze (z nadaljevanjem po nadelskem grebenu do Nadelhoma) in Ober-gabelhom. Kako je bilo na tej, 4063 m visoki izredno lepi gori, ki se dviga v neposredni
Ljubljana, 28. avgusta 1993
soseščini Zinalrothorna in Dent Blanche in relativno blizu VVeisshornu in Matterhornu?
Ko sem sredi avgusta prišel v Zermatt. sem imel pred očmi pravzaprav drug cilj. namreč prečenje Zinalrothorna od severnega grebena proti vzhodu, torej kar velikopotezno turo na štiritisočaku. ki sem ga poznal že od leta 1988 in ki ponuja uživaško plezanje v odlični kamenini (gnajsu). Toda med potepanjem po Zermattu. se pravi njegovih športnih trgovinah in knjigarnah, sem na stojalu ob vrsti živobarvnih razglednic z neizogibnim Matter-hornom odkril majhno, čmobelo razglednico, izdelano na podlagi že zelo starega posnetka. Na njej ni bilo svetovnoznanih valliških gora ali atraktivnih žičniških gondol, temveč Veliki žandar (Gr. Gendarme) kot ključno plazalno mesto na odmaknjenem, toda zahtevnem Obergabelhornu. Veliki žandar je kakih 45 m visok grebenski stolp med Wellenkuppe in vrhom Obergabelhoma, ki je do polovice pokrit s snegom in ledom, zadnjih 20 navpičnih in celo previsnih metrov pa je iz kopnega in gladkega granita. Čeznje je sicer potegnjena fiksna vrv. ki bistveno olajša vzpon, vendar pa je njegova težavnost še vedno III. stopnje, po vrhu pa tam čez običajno plezaš kar z derezami na nogah.
Nič posebno težavnega ni v resnici, toda tisti grebenski stolp je res zelo privlačen, v hipu sem se odločil, da prvi letošnji vzpon na švicarske štiritisočake opravim prav na tej gori. razglednico zapeljivko pa sem po vrhu še kupil in jo pri priči s pozdravi poslal domačim.
Kako se že pride na Obergabelhorn kot samotno goro, ki je bila spričo letošnji snežnih razmer težja od mojega lanskoletnega samotnega vzpona na Weisshorn. vendar vsaj dvakrat lažja od prečenja nadelskega grebena, ki sem se ga lotil že dva dni po tem vzponu? Najprej greš mimo Trift hotela k rothornski koči, kjer uživaš sončni zahod z nepozabnimi pogledi na znane vrhove valliških gora. Prenočevanje v švicarskih kočah ni pretirano drago, na slovensko planinsko izkaznico vedno dobim enak popust kot člani švicarskega alpskega kluba, punce in fantje v njihovih kuhinjah pa znajo pripraviti tudi okusno hrano, vključeno v polpenzion, za katerega tudi velja planinski popust.
Rothornska koča ima že ugodno nadmorsko višino (blizu 3200 m) in ker se resnejše plezanje začne bodisi na Obergabelhornu bodisi na Zinalrothomu že po uri ali dveh ledeniškega dostopa, zjutraj niti pretirano ne gnjavijo z vstajanjem. Prižgano luč na skupnem ležišču zaznaš šele ob pol štirih zjutraj, kar je pravo razkošje glede na schreckhornsko kočo v Bernskih Alpah, kjer je vstajanje že ob pol dveh, da odhodov iz bivakov k brenvinem pobočju Mont Blanca niti ne omenjam. Prijeten in plezalsko nezahteven je bil vzpon na Wellenkuppe kot kamnito goro na začetku vzpona na Obergabelhorn, ki jo na vrhu krasi pravcata bela snežna kupa kot bi bila iz smetane. Jasno, da sem zjutraj v temi malo zašel, toda zadnji greben, ki ponuja izredno prijetno jutranjo telovadbo sredi razčlenjenih plošč, sem le našel. Šele na vrhu te gore (3903 m) sem si pripel dereze in odšel proti Velikemu žandarju.
Smrt na gori_____________________________
Pri vzponu preko sem moral kar precej čakati švicarsko vodniško navezo, toda obešanje tam gori in praskanje z derezami po granitnih ploščah, tako da zobci rišejo na njih pravcato abstraktno slikarijo, je bilo kar zabavno. Spust s te zapreke, ki brani dostop k vršnemu grebenu Obergabelhoma, ni zahteven, le čez manjši previsek je na koncu treba. In ravno na tistem mestu se je navezi pred mano in meni približal helikopter. Vsakdo, ki zahaja v tisti konec Švice, pozna rdeče kovinske brenclje oziroma kačje pastirje, ki ne oskrbujejo le koč, temveč so si že svetovni sloves pridobili predvsem z gorskim reševanjem. Mislim na helikopterje Air Zermatta, katerih eden se nam je neverjetno približal, in videl sem, kako je gorski vodnik iz naveze pred mano vzpostavil radijsko zvezo s pilotom in reševalcem v njem. Kar dolgo so se pogovarjali, vodnik je tudi nekaj kazal z roko in potem se je brenčeči stroj iznenada odmaknil in se začel naglo spuščati ob pobočju pod nami. Kot vkopani smo stali in čakali, kaj bo izvedel. Na neki točki, približno 250 m pod nami, potem ko se 70 in 80 stopinj strmo pobočje konča z navpičnim odlomom, ki mu sledi krajši ravnejši »iztek« pred ponovnim prepadom, je helikopter zalebdel in spustil reševalca na tisto snežno stopnico. In ob njem sem potem opazil piko. Razpotegnjeno piko. Bila je truplo gornika, ki na Gr. Gendarme tistega zgodnjega jutra ni imel sreče; spodrsnilo mu je in zgrmel je (približno pol ure predno sem plezal tam čez) v ledeno globino.
Bil sem že tik pod vrhom te gore, ko sta me dva francoska alpinista vprašala, ali se je zgodila nesreča? Ne vem, sem naglo odgovoril, in tudi švicarska trojica pred mano, s katero smo se potem izmenično fotografirali na vrhu, je molčala. Smrt na gori te pač pretrese, je pa naravnost neverjetno pogost spremljevalec vzponov na alpske štiritisočake, še posebno švicarske. Ko sem v ponedeljek (vzpon sem opravil v soboto, 14. avgusta) v Neue Ziircher Zeitung poiskal vest o tej nesreči, sem jo našel v članku, v katerem so bile opisane še tri druge nesreče, kajti tisti konec tedna je v tamkajšnjih gorah zahteval kar pet življenj. Samo na Zinalrothomu, ki je precej odmaknjena in pretežno plezalcem namenjena gora, je bilo do začetka letošnjega avgusta že 6 mrtvih; sneženje v juliju pa je povzročilo tudi veliko nesreč zaradi plazov (recimo pod Grand Jorasses z 8 žrtvami).
Toda videti je, da smrt tudi sodi k neverjetnim kontrastom, ki spremljajo te visoke, med poletjem zelo množično oblegane gore. Na vse načine se gorniki trudijo do tistih samotnih točk na vrhu gora, kjer te, če gre za kamnit vrhunec, pričaka križ (recimo na Domu in Weisshomu), plošča z Madono (na Lenzspitze), plošča in knjiga (na Doufour-spitze), nekakšen kipec Evropejke (na Mont Blancu 1992) ali pa le steptan sneg kot prav na Obergabelhornu, ki je pač povsem leden vrh, tako da križa ni mogoče pritrditi nikamor. Kar hitro mine sestop s te gore, praskanje z derezami po plošči Velikega žandarja te sicer kar utrudi, toda bližina koče in piva v njem te vabi k odločnemu sestopu. In ko prideš do koče, vržeš s sebe večino stvari, jasno, da zračiš tudi gojzarje.
Z opisom vzpona na to odmaknjeno goro s črnobele razglednice pa sem poskušal usmeriti pozornost na manj znane štiritisočake, kajti tudi sredi tovrstne trendovske rekreacije je še mogoče najti bolj odmaknjene, od Mont Blanca in Monte Rose bistveno manj oblegane gore.
Janez Strehovec
t
i

t

l
i
MED DRUGIM
Največji neuspehi rock!n rolla
Spoštovani urednik! Nenadoma sem odšel na morje in tako ti pošiljam samo nekaj pripomb, ki sem si jih napisal na rob domovinskega časopisja, na hotelski prtiček (servct.ka-li?) in na evidenčni listek za imetnike tekočega računa. Zato je vsa stvar taka, kot so letošnje ženske kopalke: zgoraj brez. zadaj nič, spredaj pa poudarjeno. Prosim, da se vzame v obziro!
Na hotelski terasi plešejo rock’n roli. Nekateri so trebuščkasti, plešasti — pravi »starci« pri oseminšestdesetih, se pravi iz 68'. Danes so v povprečju stari petdeset let. Rock 'n roli je ples starcev. Ti starci imajo v rokah politiko. Zakaj v politiki ni rock'n rolla?
Slovenija je bila edina dežela, ki je šla v demokratizacijo z rock u rollom na čelu. Vrhunec zborovanja na Kongresnem trgu je bil takrat, ko so Pankrti zaigrali rokovsko priredbo Janez, Kranjski Janez- In Pero Lovšin, kapetan nogometnega moštva v katerem sta igrala tudi Janša in Tasič, je množico po rokovsko nagovoril: »To ni nič političnega. Mi bi radi samo kompletno fuzbal ekipo. Brez njih izgubljamo ...! »In to je bil tudi poslednji trenutek. ko sta bila politika in rock'n roli tako združena. Potem je šla politika v politiko, rok'n roli pa na žur.« In nič več se nista videla na sveti__«
Zdaj pa poglejte, katerega koli našega politika in si ga predstavljajte, kako pleše rock’n roli...
(In ne smejte se tako nespodobno!) Opredelitev. Kako, da ne morejo slovenski ustvarjalci in razumniki, kot so se pozneje predstavili, napisati boljšega teksta? Kako, recimo, še Drago Jančar pade na finto in podpiše okrožnico za na stenčas? Vsebinsko je tekst površinski kop, po slogu pa nizko proračunski. Nekaterim pa se je splačalo. Vane Gošnik je s podpisom postal »slovenski ustvarjalec in razumnik«, kot piše črno na belem. Pohitite! Ko bo tisoč podpisov, bodo izdelovalnico ustvarjalcev in razumnikov zaprli in od tam dalje boste lahko samo še navadni »ogorčeni in pošteni državljani«.
Vprašamo pa se, po čem ta stvar diši in kaj je zadaj?
Diši po treh vinjakih. Zadaj pa je napis: Namerno razbijanje kozarcev zaračunavamo trikratno!
Opomba: Vsem tistim, ki nekontrolirano kar naprej vpijejo, kje je pravna država, in pri tem ne pomislijo na možne posledice. V članku Dober dan, Ihan, in adijo, pravna država, piše, da so »po pravni poti pripeljali prašiča v klavnico«. Prašičem
torej ni pravna države nič pomagala — prej nasprotno. V istem članku pa si drznemo opozoriti tudi na odlomek, ki govori o tem. da so pri nas ljudje, ki se pripravljajo na dokončno rešitev slovenskega narodnostnega vprašaja. Berimo! »Poleg teh problemov pa imamo tudi ljudi. ki bi radi zamenjali lastno selekcijo, z uvozom plemenskih prašičev.«
Užaljeni desni blok. Malenšek je v Trebnjem dejal, da so Peterletove besede pospremili z mešanimi občutki.
Trebanjski menu: malo mešano.
Predvolilni golaž in vampi.
Kakšni vampi!
Potem je prišel Samaranch. Če ga ne bi bilo, bi si ga morali iz slame natlačiti. Vsi po vrsti so si obrisali roke vanj, on pa se je nasmehnil levo in desno in šel trosit olimpijski blagoslov na Hrvaško.
Andreatta si je vzel vsaj toliko časa, da je pokadil pipo. Nekajkrat jo je predjal iz desne roke v levo in se rokoval s slovenskimi politiki. Če pipe ne bi dal iz desne roke, bi bilo srečanje še toplejše!
Pred odhodom je bojda žena, ki je Slovence poznala samo z Gasparijevih razglednic, Andreotti dejala: »Ko greš k Slovencem, ne pozabi na pipo!«
Peterletova žena pa ga je pospremila na pol z besedami: »Ko greš na pogovore Z Latini, ne pozabi na pipec!«
P. S. Po velikem zborovanju na Kongresnem trgu, je rock'n roli izginil iz slovenske politike. Od takrat naprej ga je na javnih prireditvah zamenjal — in to je bogato dokumentirano in preveč simbolično, da ne bi posebej poudaril - Slovenski kvintet trobil!
Marko Zorko
BORIS JEZ
Revizor
(Prosto po Nikolaju Vasiljeviču Gogolju)
lavar Jože: Gospodje, povabil sem vas, da vam naznanim zelo neprijetno novico: k nam prihaja revizor.
Mestni graščak Janez: Kaj,
revizor?
Oskrbnik dobrodelnih zavodov dr. Jože: Kaj, revizor?
Glavar Jože: Revizor iz finančnega ministrstva, inkognito. In povrhu še s tajnimi navodili. Kakor da bi slutil: nocoj se mi je vso noč sanjalo o nekakšnih dveh nenavadnih podganah. Pri moji veri, takih še nikoli nisem videl. Črni, nenaravno veliki. Prišli sta, povohali in izginili. Pazite! Na svojem področju sem že ukrenil to in ono. Dal sem zamenjati tlak na stopnicah in na Brniku je Že avion rož iz Holandije, da bo naše mesto videti lepo in urejeno. Enako svetujem tudi vam, posebno vam, Jože: gotovo si bo hotel nadzorujoči uradnik ogledati predvsem vaše dobrodelne zavode, zato glejte, da bo vse, kakor se spodobi. Vam, France, bi svetoval, da se malo bolj pozanimate za sodnijske- prostore. Tam v vaši predsobi, kjer se navadno shajajo stranke, se dogajajo, hm, nekoliko čudne stvari. Seveda je hvalevredno za vsakogar, da se peča z domačim gospodarstvom, toda bodite vsaj malce oprezni. No, hotel sem vas samo opozoriti. Kar pa se tiče tukajšnjega reda, kaj bi dejal. Moj Bog, kje pa je človek, ki bi bil brez vsakega greha? To je že sam Bog uredil tako in vse vpitje opozicije zoper to je bob ob steno.
Tu moramo glavarju Jožetu vzeti besedo, kajti medtem je poštar že staknil revizorja, in to ne pri Sokolu ali Kolovratu, kot bi človek pričakoval, temveč, pomislite, v neki piceriji. Časi se pač spreminjajo.
Glavar Jože: In kako veš, da je pravi?
Poštar: Kako ne bi vedel! Bradat je, sliši na ime Mitja in vsakogar žica za denar. Sumljivo je tudi, da se je obiral pri plačanju zapitka, zato sem lastnoročno segel v žep in poravnal račun. Mojbog, ta pa ima tek in žejo! Poltretji litrček je zvrnil. Ko sta se tako pogovarjala, se je Mitja že prhal v Hollidav Innu. V sobo si je naročil šampanjec in ostrige, kajpak vse na račun glavarstva, in nikakor se ni mogel načuditi nenadni velikodušnosti oblasti. Doslej je imel opraviti le z žandarji, ki so ga včasih zaprli zaradi klateštva, zdaj pa mu nenadoma sam glavar pošilja pozdrave in ga časti s šampanjcem! Vse skupaj se zdi kot zadetek v nagradni igri, vendar se Mitja odloči, da si glede tega ne bo belil možganov. Hotel,
šampanjec, ostrige — vse to je treba preprosto uživati in čim manj razmišljati.
Nenadoma nekdo potrka na vrata in v apartma vstopi delegacija s starejšim plešastim gospodom na čelu, ki se trudi opozarjati na svojo visoko olikanost, vendar jo s tern sprevrača v svoje nasprotje.
Glavar Jože: Čast mi je! Kot glavar tukajšnjega mesta imam dolžnost skrbeti za to, da popotniki in cenjena gospoda niso izpostavljeni kakim sitnostim... Dovolite, da vam predstavim svoje sodelavce, ki so vam na uslugo: mestni graščak Janez, nadurad-nik Marjan, oskrbnik dobrodelnih zavodov Jože, visoki uradnik France...
Mitja (najprej boječe, potem pa mu vse bolj raste pogum): Seveda, o gospodu Janezu sem že marsikaj slišal. Pred leti je menda dal porezati tiste drogove. Cel škandal je bil...
Mestni graščak Janez: Dovolite, da zadevo pojasnim. Drogovi so lepo zloženi na odpadu in so, kot se strokovno reče, v fazi sanacije. Glejte, če bi stali pokonci, bi utegnilo vanje zamakati, tako pa smo jih postavili v vodoravno lego, da dež ne more prodreti v notranjost. Priznajte, da je to odlična rešitev.
Mitji je tedaj skozi možgane šinilo vse, kar so si s prijatelji pripovedovali o teh možeh, ki so zdaj stali pred njim in plašno povešali poglede. Ko so ga v parku spili litrček ali dva, je beseda pogosto nanesla tudi na glavarja in njegov novi bmw, na vreče denarja, ki so ga stresali v grajske zidove ali pa v svoje žepe, kdo bi vedel, na... Čutil je, da jih ima v svoji pesti in da si jih lahko privošči, zato se ga je polaščala zlobnost.
Mitja: Seveda pa ne gre samo za drogove! Zadnjič ste kar krepko na nos nekega novinarja. In že vrabci na strehah čivkajo, da grad ne stoji na hribu, temveč na velikanskem kupu denarja, le da tega kupa nikjer več ni. Je mar poniknil v tisto veliko luknjo v parku, kjer naj bi bila čolnarna?
Glavar Jože: Dovolite, da jaz pojasnim zadevo. Veste, vse to, kar pravite, je nesramno natolcevanje opozicije. To so ljudje brez kulture, brez krščanskega etosa. Sam peklenšček je v njih, brezbožcih. In božja volja me je vodila, ko sem pred njimi ščitil krščansko civilizacijo. Še spomenik mi bodo morali postaviti, ker sem pred njimi obvaroval demokracijo — resda ne vselej čisto po črki postave, toda ko gre za vero, dom in cesarja, človek ne sme biti ravno izbirčen pri sredstvih. Sam ne bom nikomur namignil, naj mi že za življenja postavi
spomenik, toda, priznajte, tam nekje pred vhodom v glavarstvo pa bi se že spodobilo imeti kakšen ličen okrasek.
Mitja: No, no, seveda, saj z denarjem menda ne bi smel biti problem. Naduradnik Marjan bo že vedel.
Glavar (v stran): Premeten je! Kam obrača! Kako meša štreno, samo da bi me zmotil. Človek res ne ve, s katere strani bi se ga lotil. Ampak poizkusiti moram; kar bo, to bo, poizkusim na slepo srečo. (Glasno.) Akopo naključju res potrebujete denarja ali česa drugega, sem vam pri tej priči na razpolago. Saj je moja dolžnost pomagati popotnikom.
Mitja: No, pa mi posodite malenkost! Rad bi takoj vrnil poštarju, ki me je rešil v tisti piceriji. Dva tisoč mark!? To je veliko denarja, vendar bom vseeno vzel, Bog vas blagoslovi. Prav lepa hvala! Takoj vam jih pošljem, ko pridem domov...tako nanaglo-ma sem prišel v zadrego. Vidim, da ste plemenit človek.
Glavar (vstran): No, hvala Bogu! Denar je sprejel. Sedaj mislim, da stvar pojde kakor namazana. Za vsak primer sem mu stisnil štiri tisoč namesto dva tisoč. Sedaj je treba malo pogumnejšega nastopa. Kakor vidim, želi, da bi ga imeli za inkognito. Dobro, pa mu še mi natresimo peska v oči: naredimo se, kakor da bi čisto nič ne vedeli, kdo je.
Naduradnik Marjan: Gospod, verjetno imate v mislih izkupiček od prodaje hiš v našem glavarstvu. Res, to je veliko denarja, vendar se morate zavedati, da imamo tudi ogromne stroške. Seveda vam lahko zagotovim, da je ta denar varno naložen. Kajpak na tajnem mestu. Če želite kakšno večje posojilo, ni problem. Nesmisel bi bil, če bi ga brezbožna opozicija porabila za brezdomce ali dobrodelne zavode. Naši dobrodelni zavodi so že sicer v odličnem stanju, to vam lahko zagotovi dr. Jože. Kaj pravite, Jože?
Oskrbnik dobrodelnih zavodov dr. Jože: Seveda, v bolnišnicah smo naredili red in zdaj tja ne more več vsakdo, če ni vsaj na smrt bolan. Poskrbeli smo tudi za podporo študirajoči mladini: vsaj na treh ali štirih mestih lahko dobijo kos kruha in pašteto.
Glavar Jože: Ne smete tudi prezreti, kaj vse smo naredili za dobro počutje in duševno zdravje naših meščanov. Sam sem osebno nadzoroval urejanje gredic. Imena ulic, ki so kakorkoli žalila čut za poštenost, smo zamenjali. Mestni graščak Janez je poskrbel za snago in ker so naši delavci leni, da kar smrdijo, je pripeljal delavce z metlami na-
ravnost iz inozemstva. Sam sem dal postaviti najsodobnejše javno stranišče v guberniji. V zadnjem času se je ime našega slavnega mesta razširilo po vsem svetu, kar smo dosegli z velikimi napori, saj sem se moral kot glavar sam odpraviti na dolge poti. Pri tem sem obrabil več oblek in zdaj mi celo podtikajo, da sem si iz glavarske blagajne vzel za nova oblačila. Neumnost. Mitja je bil zdaj že povsem gotov, da jih ima v pesti. Ko se jih je naposled znebil, si je naročil novo steklenico šampanjca in se predal zadovoljstvu, ki je trajalo sedem dni in noči. Najprej se je v spremstvu svojega prijatelja iz Knafljevega prehoda podal v najboljšo trgovino z obleko in obutvijo in se dal nališpati kot kak gizdalin. Vse je plačalo glavarstvo. Potem je v Holliday Innu priredil imeniten banket, ki je bil glavni družabni dogodek tistega leta. Prišli sta tudi glavarjeva žena in hči. Hčer je takoj zasnubil, kar je glavar sprejel z neprikritim navdušenjem, saj se je že videl, kako bo napredoval v gubernatorja. Toda tudi glavarjeva žena se mu je brezsramno ponujala. Policijski uradniki, ki bi ga še pred tednom dni zaprli zaradi klateštva, so zdaj plesali okoli njega in se mu na vse načine dobrikali. Naduradnik Marjan pa je plačeval račune in ni pri tem niti trenil z očesom...
Osmega dne se je prijatelj iz Knafljevega prehoda, ko se je za hip streznil, najprej globoko zamislil, potem pa mu je naravnost povedal, da bo to igro treba končati. Kaj pa če se nenadoma pojavi pravi revizor?! Mitji je bila zoprna vsaka pomisel, da bi se moral odpovedati razkošju, ki se ga je že navadil, vendar si je moral priznati: stvar je že začela postajati nevarna. Treba bo pobrati šila in kopita in izginiti!
Sklepni prizor: poštar plane v glavarjevo pisarno z razpečatenim pismom in vpije: Čudovita stvar, gospoda, uradnik, ki smo ga imeli za revizorja, ni bil revizor. Prav nikakršen revizor. Iz pisma sem to zvedel. Na pošto je prišlo pismo, naslovljeno na Poštno ulico. No, sem si mislil, najbrž da se je našel nered v poštnih zadevah in to sedaj sporoča načelstvu. Torej vzamem pismo in ga razpečatim.
Glavar Jože: Kako ste si predrznih...?
Poštar: Sam ne vem, nenaravna sila me je vzpodbodla. Sicer pa smo, hm, razpečatili že dosti pisem. Gospoda, ali vam smem prebrati pismo?
Vsi: Berite, berite!
Poštar (bere): Ljubi moj Janez! V naglici ti naznanjam, kakšni čudeži se gode z menoj. Sedim v neki piceriji in se že tresem, kako me bodo spet vtaknili v luknjo, ko se nenadoma pojavi nekakšna delegacija in se me loti nadvse spoštljivo. Vtaknejo me v najnovejši bmw (pravijo, da pripada samemu glavarju) in me odpeljejo naravnost v Hol-liday Inn. Moj Bog, kakšno razkošje: šampanjec, ostrige, lepe obleke... In sedaj tu živim na račun mestnega glavarja ter se norčavo vlačim z njegovo ženo in hčerjo. Ali se še spominjaš, kako sva nekdaj skupaj beraško živela, jedla po gostilnah po zgledu Mice Kovačeve in kako je hotel nekoč slaščičar mene zgrabiti za vrat zaradi pojedenih paštet na račun angleškega kralja? Sedaj se je stvar docela drugače zasukala. Od vsem dobivam naposodo. kolikor hočem. Strašanski originali: ti bi umrl od smeha. Vem, da pišeš članke: daj, sprejmi jih v svojo literaturo. Tu ti je prvič: glavar — bedast, kakor sivi žrebec...
Glavar Jože: Ni mogoče! To ne stoji v pismu.
Poštar (mu pokaže pismo): Poglejte sami!
Nadaljuje branje:	Naduradnik Marja-
n____/.../... (jeclja)
Mestni graščak Janez: Zakaj pa ste obstali?
Poštar: E, nerazločna pisava... sicer pa je tako jasno, da imamo opraviti z malopridnežem. Naj berem naprej: Mestni graščak Janez je v najvišji meri mauvais ton... To je menda francoska beseda.
Glavar Jože: Vrag vedi, kaj pomeni! Še dobro, ako pomeni samo sleparja, a morebiti tiči v njej še vse kaj hujšega.
Poštar (bere dalje): V ostalem pa so to gostoljubni in dobrodušni ljudje...
Tedaj se na vratih pojavi orožnik: S finančnega ministrstva je prišel po višjem povelju uradnik in zahteva, da pridete takoj k njemu.
Glavar Jože (zaprepadeno): Morda veste, kako se imenuje?
Orožnik: Pravi, da je Mitja. In je tudi bradat.
Vržimo črne koze v vice!
Kjub argumentom v prid njihovi ohranitvi je čas, da človeštvo uniči to neprijetno obliko življenja.
Ek
f® izi
JPm, se
karadoks ekologije je, da je živalske in rastlinske vrste, ki jih najraje vidimo okrog sebe, najlaže iztrebiti. In obratno. Kot vidimo, se je znebiti kitov ali slonov vse preveč enostavno, uničenje komarjev, ki prenašajo malarijo, pa se zdi nemogoče. Zato je čudno, da po tem, ko smo ujeli črne koze, enega najhujših ubijalcev na planetu, za njegovo kratko in skodrano spiralo, sploh obstaja dvom o tem, ali naj jih zbrišemo z obličja zemlje — še zlasti, ker jih lahko pošljemo le v vice, odkoder jih lahko tudi odpokličemo nazaj, in ne v pekel, kamor si zaslužijo.
V človeški zgodovini so bile črne koze najpogostejši vzrok smrti z okužbo. V naravi
sojih izkoreninili leta 1977 in zadnja znana žrtev črnih koz — britanski medicinski fotograf—je umrla leta 1978. Od takrat naprej so jih v nekaterih laboratorijih gojili znanstveniki za tiste vlade, ki niso hotele povsem verjeti, da je ta smrtonosna bolezen res izkoreninjena ali ker so se bale, da imajo njihovi sovražniki nekaj virusov skritih pred javnostjo v svojih vojaških ustanovah.
Po koncu sedemdesetih let sta se spremenili dve stvari. Prvič, Amerika in Rusija — v njenih laboratorijih prebivajo zadnje javnosti znane črne koze - zdaj bolj ali manj zaupata druga drugi. In drugič, biomedicinska tehnologija je napredovala do takšne točke, da lahko izloči vso genetsko informacijo virusa in ga posname. V primeru variole vere, virusa, ki povzroča črne koze, so to zdaj storili.
Zdaj ko so znanstveniki zbrali genetsko informacijo, ima virus na sebi popolno smrtno masko, ki bi jo lahko uporabili za oživitev tako, da bi obliko variole vtisnili v mehko glino kemikalij v epruvetah. S pomočjo genetske analize bi bilo mogoče rekonstruirati virus, kakršen je na zalogi zdaj. Zato je tudi bil analiziran. Svetovna zdravstvena organizacija, ki je vodila prvotno kampanjo proti črnim kozam, je hotela vsakogar prepričati, da je v tem primeru iztrebitev vrste nujna. Vseeno so nekateri proti.
Ti varuhi narave niso biofanatiki, ki hočejo ohraniti pestrost živalskih in rastlinskih vrst za vsako ceno. Trdijo, da bi uničenje virusov lahko povzročilo lažen občutek varnosti: čeprav so edine znane zaloge virusa v Rusiji in Ameriki, jih je nekaj lahko še drugod - in zdaj, ko je njegova genetska analiza končana, bi ga lahko reproducirali kjerkoli. Trenutno bi bila to še težka, draga in dolgotrajna naloga, toda tehnologija se neprestano izboljšuje. Možno je tudi, da bi se nekatere beljakovine v črnih kozah izkazale za koristne.
To so sicer razumni argumenti, toda tisti v prid uničenju so boljši. Prvič, eliminacija virusa ne bo pomenila, da znanstveniki ne bodo ničesar ohranili v svojih epruvetah. Sestave niso ugotavljali iz celotnega virusa, ker bi bilo to prenevarno, temveč iz posameznih koščkov. Te fragmente bi še vedno lahko uporabili za izdelavo katerekoli beljakovine črnih koz, ki bi se zdela vredna raziskovanja. Drugič, same variole vere ne uporabljajo za izdelavo cepiva proti kozam. Virus, ki ga imajo za ta namen, ne bo uničen. Zato ni nobene potrebe, da bi obdržali variolo vero pri roki za boj proti kakršni koli zavestni uporabi v prihodnosti (ki je, v vsakem primeru, malo verjetna, saj bi bile črne koze precej topo orožje).
Za neprizanesljivost dp črnih koz obstaja tudi političen razlog. Čeprav so bili njeni primerki skoncentrirani v dveh, pripadajo večim državam. Če jih ne uničimo, se lahko
zgodi, da bodo nekateri lastniki zahtevati svoje nazaj. Poleg tega ima uničenje variole vere simbolično vrednost. Ljudje smo iz malomarnosti ubili mnoge živalske in rastlinske vrste. Ena sodna eksekucija bi, na nek način, slovesno otvorila novo obdobje preudarnosti v teh zadevah.
The Economist, London
SOBOTNA PRILOGA
i
*
vetovna politika stopa v novo fazo flLJi in intelektualci že širijo svoje poglc-sBiKjife| de na tisto, kar nas čaka. Med dru-i ^^^Bgim napovedujejo konce zgodovine, p- Jr vrnitev tradicionalne tekmovalnosti med nacionalnimi državami ali razpadanje teh držav, ki jih bodo zmlele nasprotujoče si sile tribalizma in globalnosti. Vsaka od teh vizij obsega fasete počasi sc porajajoče realnosti. In kljub temu so vsi prezrli odločilni, celo najpomebnejši vidik svetovne politike v letih, ki prihajajo.
Zagovarjam tezo. da temeljni vzrok konfliktov v tem novem svetu ni predvsem ideološke ali gospodarske narave. Najpomembnejši vzrok za konflikte določa kultura. Nacionalne države bodo sicer ostale najmočnejši akterji na svetu, temeljni spori svetovne politike pa bodo nastajali med narodi in grupacijami iz različnih kultur. V svetu bodo prevladovali medsebojni konflikti civilizacij, kultur. Prelomi med kulturnimi krogi bodo določali potek prihodnjih bojnih linij.
Med hladno vojno je bil svet razdeljen na prvi. drugi in tretji svet. Ta razdelitev ne velja več. Danes je bolj smiselno deliti države na temelju njihovega kulturnega in civilizacijskega položaja in ne po njihovi politični ali gospodarski strukturi ali po razvojni stopnji njihovega gospodarstva. Kaj je pravzaprav civilizacija ali kultura? Civilizacija je kulturna enotnost. Vasi. regije, etnične skupine, narodnosti. verstva, vse našteto vsebuje izrazite posebnosti na različnih ravneh kulturne različnosti. Kulturni standard vasi na jugu Italije se razlikuje od tistega na severu države. Obema pa je skupna italijanska kultura, ki se razlikuje od nemške. Evropske občine imajo spet skupne kulturne posebnosti, ki se razlikujejo od arabskih ali kitajskih skupnosti. Ljudje iz arabske, kitajske ali zahodne kulture pa niso del katerekoli večje kulturne enote. Vsaka od njih je sinonim za lastno civilizacijo. lastno kulturo. Kultura torej zarisuje najširši okvir identitete človeka, ne glede na tiste posebnosti, po katerih se človek razlikuje od drugih bitij. Kultura se izraža tako s skupnimi objektivnimi elementi, kakršni so na primer jezik, zgodovina, vera. običaji, institucije, kakor s subjektivnimi predstavami ljudi, ki v njih živijo. Kultura lahko združuje več nacionalnih držav, kakor je to na primer v zahodnih, latinskoameriških in arabskih kulturah; ali pa le eno. kakršna je na primer Japonska. Kulture se med seboj mešajo, se prekrivajo in obsegajo podrejene kulture. Tako ima zahodna kultura dve glavni različici: evropsko in severnoameriško. Islam pa ima svojo arabsko, turško in malajsko različico. Kulture so dinamične, nastajajo in izginjajo. se delijo in zlivajo druga v drugo. Ljudje na Zahodu imajo nacionalne države za poglavitne akterje svetovne politike, kar pa so šele nekaj stoletij. Široki tokovi človeške zgodovine so prepredeni s kanali kulture. V svoji knjigi Potek svetovne zgodovine našteva Arnold Tovnbee 21 kulturnih krogov. Danes jih od teh obstaja le še šest.
Svet prihodnosti bodo določali medsebojni odnosi med sedmimi ali osmimi velikimi kulturami. Sem sodijo zahodna, konfucijanska. japonska, islamska, hinduistična, slovansko-pravoslavna. latinskoameriška in morda še afriška. Najpomembnejši spori bodo v prihodnosti naslajali na mejah, ki ločujejo te kulture drugo od druge.
Razlike med kulturami niso le dejanske, ampak tudi temeljne. Ljudje različnih kultur nimajo le različnih pogledov na odnos med človekom in Bogom, posameznikom in skupino. državljani in državo, starši in otroci, moškim in žensko, ampak tudi na relativen pomen pravic in dolžnosti, svobode in avtoritete. enakosti in hierarhije. Te razlike so se povečevale v stoletjih. So veliko bolj temeljnega pomena kot razlike med ideologijami ali sistemi vladavine. Takšne razlike še ne pomenijo nujno konfliktov. V stoletjih pa so se iz razlik med kulturami porajale najdaljše in najstrahovitejše vojne. Svet postaja čedalje manjši. Čedalje večje prepletanje in čedalje
SOBOTNA PRILOGA
SVET SE PREUREJA
Če bo vojna, bo to vojna med kulturami
pogostejši stiki med ljudstvi krepijo zavest o lastni kulturi kakor tudi zavest o razlikah. Priseljenci iz severne Afrike povzročajo pri Francozih sovražen odnos in hkrati pri njih povečujejo pripravljenost, da v državo spustijo »dobre« evropske katoličane iz Poljske. Državljani ZDA se veliko bolj odklonilno odzivajo na japonske investicije kakor na veliko večje kanadske ali evropske. Izmenjava -med ljudstvi različnih kultur krepi zavest ljudi. da pripadajo določeni kulturi. To pa spet krepi razlike in sovražnosti, ki pogosto segajo daleč nazaj v zgodovino. Proces gospodarske modernizacije in socialnih sprememb po
Kakšne gonilne sile se skrivajo za vojno v nekdanji Jugoslaviji?
Od kod izvirajo krvavi spopadi na obrobjih nekdanjega
sovjetskega imperija? Zakaj se je po koncu hladne vojne zamajal sistem držav? Samuel P. Huntington, politolog na harvardski univerzi, zagovarja provokativno tezo: prihodnjih napetosti v svetovni politiki ne bodo določale države, ampak različni tipi
civilizacij.
mm
- r. t
j C a, c ..a- ;'A v-:., a.
Bil#;	.. -	■■ ■■
z:	>
• • • -• • - ” « 1
vsem svetu rahlja tradicionalne in krajevne vzorce identitete. To pa hkrati slabi nacionalno državo kot vir identitete. Nastale praznine je v mnogih delih sveta zapolnila vera. pogosto v obliki gibanj, ki jim je vtisnil pečat »fundamentalizem«. Takšna gibanja obstajajo v krščanstvu, budizmu, islamu, judovstvu in hinduizmu. V večini verstev in dežel so v fundamentalističnih gibanjih aktivni mladi ljudje. »Desekularizacija sveta,« pripominja George Weigel, »je ena od značilnosti, ki daje pečat izzvenevajočemu 20. stoletju.« Ponovna oživitev religij, »božje maščevanje« kot temu pravi orientalist Gilles Kepel. je temelj prizadevanja za prekoračitev meja in združevanje kultur.
Naraščajoča kulturna zavest se bo zaradi dvojne vloge Zahoda še povečala. Po eni strani je Zahod na %rrhuncu svoje moči. Hkrati pa morda ravno zaradi tega druge kulture doživljajo »vrnitev h koreninam«. Čedalje pogosteje je na Japonskem govor o gibanjih za samozavedanje in »aziatizacijo« ali zadnje čase tudi o polemiki med zagovorniki »zahodne« smeri na eni strani in »rusifikacije« na drugi v državi Borisa Jelcina. Mogočni Zahod stoji nasproti drugemu svetu, ki ima čedalje večjo željo, voljo in tudi več možnosti, da svet preoblikuje po nezahodnih merilih.
Kulturne posebnosti so težje zamenljive in zato tudi manj ogrožene kot politične ali gospodarske. V nekdanji Sovjetski zvezi lahko iz komunistov nastanejo demokrati, bogati postanejo revni in revni bogati, vendar pa se Rusi ne morejo spremeniti v Estonce in Azeri ne v Armence. V razrednih in ideoloških bojih se ključno vprašanje glasi; »Na kateri strani si?« Ljudje se lahko odločijo za eno stran ali pa prestopijo na nasprotno. V medkulturnih konfliktih pa se vprašanje glasi: »Kdo si?« Odgovor je točno določen in nespremenljiv. Kot je znano, lahko v Bosni, na Kavkazu ali v Sudanu napačen'odgovor na
to vprašanje pomeni kroglo v glavo. Še bolj kot pripadnost etnični skupini ljudi ostro in nedvoumno deli med sabo vera. Nekdo je lahko na pol Arabec ih na pol Francoz in hkrati celo državljan obeh držav. Težko pa je biti pol katoličan in pol musliman.
Povečuje se gospodarski regionalizem. V celotnem obsegu se je delež trgovanja znotraj regij med letoma 1980 in 1989 v Evropi povečal z 51 odstotkov na 59, v vzhodni Aziji pa s 33 na 37 odstotkov. Po vsej verjetnosti bodo postali regionalni gospodarski bloki v prihodnje še pomembnejši. Po eni strani bodo uspehi gospodarskega regionalizma še bolj okrepili zavest o pripadnosti določeni kulturi. Po drugi strani pa bo ta regionalizem uspešen le tedaj, če bo imel korenine v skupni kulturi, tako kot na primer v Evropski skupnosti.
Meje med kulturami kot žarišča kriz in prelivanja krvi nadomeščajo ideloške razmejitve hladne vojne. Ta se je začela, ko je železna zavesa politično in ideološko razdelila Evropo. Zdaj, po koncu ideološke delitve Evrope, se spet pojavlja kulturna delitev Evrope na zahodno krščanstvo na eni strani in pravoslavno krščanstvo in islam na drugi. Žametna zavesa kulture je kot najpomembnejša ločnica v Evropi nadomestila železno zaveso ideologij. Na meji med zahodno in islamsko kulturo že 1300 let potekajo spopadi in spori.
Stoletja stare napetosti pa lahko postanejo še zlohotnejše. Na severni meji islama so čedalje pogostejši konflikti med pravoslavnimi in muslimanskimi ljudstvi. Sem sodi klanje v Bosni, naraščajoče nasilje med Srbi in Albanci. krhki odnosi med Bolgari in turško manjšino, boji med Oseti in Čečeni in nenehne bitke med Armenci in Azeri. Vera krepi ponovno oživljanje etnične identitete in podžiga ruske strahove za varnost južne meje.
Drugje v Aziji so konflikti med kulturami ravno tako globoko zakoreninjeni. Zgodovinski trk med muslimani in hindujci na indijski podcelini se danes ne kaže le v navzkrižjih med Indijo in Pakistanom ampak tudi v zaostrenem razdoru med verstvi znotraj Indije. V vzhodni Aziji ima Kitajska z večino sosed nerešene mejne spore. Po koncu hladne vojne so čedalje večjega pomena tudi temeljne razlike med Kitajsko in ZDA glede človekovih pravic in izvoza orožja. Menda je Dcng Xiao-ping že leta 1991 izjavil, da se med Kitajsko in ZDA napoveduje »nova hladna vojna«. Enaka fraza je bila uporabljena tudi za težavne odnose med Japonsko in ZDA. Gospodarske konflikte med njima še zaostrujejo kulturne razlike. Ljudje na obeh straneh se medsebojno obtožujejo rasizma. Vendar pa vsaj na ameriški strani nenaklonjenost ni rasistične narave, ampak je kulturno utemeljena. Temeljne vrednote, miselnost in vedenjski vzorci obeh družb so komajda lahko bolj različni. Naslednja svetovna vojna, če bo do nje prišlo, bo vojna med kulturami. Zahod zdaj nadzoruje vse politične zveze in varnostne organe in skupaj z Japonsko vse gospodarske institucije. Probleme svetovne politike in vprašanja varnosti rešuje organ, v katerem imajo glavno besedo ZDA. Velika Britanija in Francija. Vprašanja svetovnega gospodarstva rešuje organ, ki ga sestavljajo ZDA, Nemčija in Japonska. Odločitve, ki jih sprejemata Varnostni svet OZN in Mednarodni denarni sklad in ki predstavljajo interese Zahoda, so svetu prikazane tako. kot da zastopajo interese celotne svetovne skupnosti. Celo izraz »svetovna skupnost« je postal evfemističen zbirni pojem, ki naj bi za legitimne naredil ukrepe, ki odsevajo interese Zahoda. Zahod z mednarodnimi organizacijami, vojaško močjo in gospodarskimi sredstvi svet upravlja tako. da ostajajo nedotaknjena njegova prevlada, zavarovani njegovi interesi in temeljne vrednote. Tako namreč nov svet vidijo ljudje iz nezahodnih držav. In v njihovem pogledu na stvari je precej resnice. Spopad za vojaško in gospodarsko premoč kakor tudi za več vpliva v mednarodnih organizacijah je tako postal vir sporov med Zahodom in drugimi kulturnimi krogi. Kulturne razlike pa so nadaljnji vir konfliktov.
Na površju se zdi, da je zahodna kultura
prevladala nad drugim svetom. Načeloma pa se zahodne predstave povsem razlikujejo od tistih, ki prevladujejo v drugih kulturah. Zahodne ideje individualizma, liberalizma, ustavnosti, človekovih pravic, enakosti, svobode, pravne države, demokracije, svobodne trgovine ali pa ločitve Cerkve od države v nezahodnih kulturah pogosto ne naletijo na odmev. Poskusi Zahoda, da bi te ideje širil, samo izzivajo obrambno držo proti »imperializmu človekovih pravic« in prizadevanja za zavarovanje lastnih prastarih vrednot. Osrednja os prihodnje svetovne politike bo po vsej verjetnosti, če povzamemo izraz singapurskega politika Kišoreja Mahbubanija, konflikt med »Zahodom in drugim svetom«, torej odgovor nezahodnih kultur na moč in vrednote Zahoda. Odgovori praviloma sledijo enemu ali kombinaciji treh naslednjih vzorcev. V skrajnem primeru utegnejo države, kakršni sta Burma ali Severna Koreja, izvajati politiko izolacionizma, da bi svoje prebivalstvo obvarovale pred vplivi ali miki Zahoda. Cena takšne usmeritve pa je visoka, zato le malo dežel krene samo po tej poti. Druga možnost so prizadevanja postaviti se povsem na stran »zmagovalca« in sprejeti njegove vrednote in institucije. Tretja pot pa je poskus najti protiutež zahodnim vrednotam. Sem sodi razvijanje lastne gospodarske in
WOODY ALLEN
ober človek sem
Mr. Allen, medtem ko prihaja v ameriške kinodvorane vaš novi film Manhattan Mur-der Mvsterv. potujete po Evropi. Ali ne bi bili raje na premieri?
\’ takšnih trenutkih sem bil že od nekdaj raje daleč proč. Saj tako ali tako ne morem nič več storiti. In v mislih sem že dolgo sredi priprav na svoj naslednji film. katerega snemanje se bo začelo 24. septembra.
Niste prav nič živčni ali napeti, kakšen bo odmev?
Upam pač. da bo film dobro sprejet. Če bo ugajal kritikom, bo imel tudi svoje občinstvo, v nasprotnem primeru pa ne. Kaj več se tu ne da narediti.
Ali tako zelo verjamete v učinek kritik?
Pri Arnoldu Schvvarzeneggerju ali Sylvestru Stalloneju seveda ne igrajo nikakršne vloge, pri meni že. Vsekakor negativno.
Ali morda vplivajo na vaše nadaljnje delo? Ali, kako se odločate o tem, katerega projekta se boste lotili?
Zmeraj lahko snemam le tisti film, ki bi ga v danem trenutku najraje snemal. Nobeno drugo razmišljanje ne pelje nikamor.
Precej presenetljivo je, da po trpkosti svojih prejšnjih filmov, kot sta Sence in megla ali Možje in jene, prihajate s tako veselo komedijo.
Že mogoče, a prav to sem si hotel končno privoščiti Pred mnogimi leti, ko sem začel pisati scenarij, iz katerega je potem nastal Annie Hall. se je začelo s tem, da prideva z Diane Keaton iz kina, kjer sva gledala kriminalko. Greva domov in v dvigalu se po naključju zapleteva v pogovor s svojima sosedoma, starejšim zakonskim parom — in malo pozneje, ko ženska nenadoma umre, se nekako porodi sum, da jo je morda mož umoril.
Natanko tako se zdaj začne Manhattan Murder Myslery ...
Da. A takrat sem si rekel, saj vendar ne misliš delati kriminalke, in ta projekt odložil. Takrat sem mislil, da je kriminalka nekaj tako lahkotnega in tako ničevega, brez prave globine in tako naprej, saj za to vendar ne boš zapravil leta dni življenja. Po nekaj letih in nekaj filmih sem se vrnil k zadevi, ker sem
čutil, da bi me kriminalka neizmerno veselila, a sem si spet rekel: Ne, ostani vendar malo resnejši — in tako me je ta misel obsedala še naprej.
In zdaj, po petnajstih letih, ste kapitulirali?
Nisem se mogel več upirati. Kaj zato, sem si rekel, če ta film ne raziskuje duševnih prepadov in če nima globljega pomena, zdaj bi pač rad naredil kriminalko, kakršne sem najraje gledal v kinu ob sobotah popoldne, ko sem bil še deček.
Vendar pa je velika razlika: vi žanra ne jemljete resno.
Da. resje. Prav rad gledam kriminalke, žanra pa ne jemljem resno. Kriminalke so zabava. Seveda je mogoče zgodbi o umoru dati filozofsko dimenzijo, kot v Zločinu in kazni, in seveda je moj film Zločini in druge malenkosti sorazmerno resna zgodba o umoru — a tokrat sem se hotel zgolj zabavati, hotel sem čisti smeh, čisto šalo.
Niste pa mogli predvidevati, da vas bo ta projekt ponovno združil z Diane Keaton.
Oh. vem. da ljudje mislijo, da je moralo med Diane Keaton in med mano priti do nekakšne sprave, do ponovne združitve, v resnici pa sva vsa ta leta po ločitvi zmeraj ostajala v tesnih stikih. Sicer nisva skupaj delala, bila pa sva zaupnika in prijatelja. Mislim, da sva si telefonirala približno enkrat na teden.
Vendar ni bilo v načrtu, da bo igrala v Manhattan Murder Mystery?
Glavno vlogo sem napisal za Mio Farrow. Prepričan sem, da bi bila Mia čudovita, in tudi Diane ie čudovita, vendar sta to povsem različni igralki. Mia lahko razvija zapletene značaje, kot Dustin Hoffman, spremeni se v povsem drugo osebo. Kot človek je resna in inteligentna, vendar ne posebno smešna. Kot igralka zna postavljati bleščeče poante. Nasprotno pa Diane tega sploh ne zna. Diane sploh ne zna igrati drugega človeka, zmeraj je Diane Keaton, takšna, kakršna je, je pa strašansko komična . ..
Torej ste morali vlogo preoblikovati?
Med pisanjem sem mislil na Mio in naredil sem zelo resno figuro. Vlogo komika v tem paru sem namenil sebi, torej sem poante
napisal zase. Ko je vlogo potem prevzela Diane, teksta sploh nisem spreminjal, a že samo zaradi njenega temperamenta je bila figura čisto drugačna in čudovito komična.
V filmu je prizor, v katerem se Diane Keaton prikrade v sosedovo stanovanje, ker bi rada našla dokaze, saj je prepričana, da je morilec. To spominja na prizor v Hitchcockovem Dvoriščnem oknu, kjer se gre Grace Kelly amatersko detektivko. Kaj naredite drugače kot Hitchcock, kadar režirate nekaj takega?
Sami ste rekli, da žanra ne jemljem resno. Seveda je Hitchcock na svojem terenu nepremagljiv. Sam tega ne bi nikoli mogel. Sicer pa je Dvoriščno okno film, ki ga ne cenim kaj prida. Zgodba Cornella Woolricha je tako
neverjetno briljantna, da bi iz nje nekaj iztisnil vsak bedak. Hitchcock ni naredil iz tega nič posebnega. Drugi Hitchcockov film, ki je tako kultno čaščen in ki ga ne prenesem, je Vrtoglavica To je kratko malo neumnost. Po drugi strani pa so Razvpita, Tujca v vlaku in še posebno Senca dvoma absolutne umetnine.
Več o Hitchcocku ne bi bilo mogoče reči?
No, pač ne sodi med cineaste, ki jih jemljem zelo resno. Zame je nerazumljivo, daje mogel takšen človek, kot je Truffaut, o njem napisati tako debelo knjigo. Hitchcock zna odlično zabavati, ne sodi pa med resnične velikane.
Na začetku in na koncu svojega filma citirate dva klasika ameriškega »filme noir«. Dvojno zavarovanje Billyja Včilderja in Damo iz Šanghaja Orsona Wellesa. To torej bolj cenite?
Dvojno zavarovanje je čudovito. Mislim, da je to najboljši Wilderjev Film in eden izmed desetih najboljših ameriških filmov sploh.
Pozornost zbuja dejstvo, da ljudje v vaših filmih radi hodijo v kino, da pa pravzaprav gledajo le stare filme, v najslabšem primeru celo tiste z Bobom Hopom. Ali sploh obstajajo novi filmi, ki vas zanimajo?
Prav gotovo. Vendar je neverjetno veliko odpada in malo dobrega. To so Scorsese, Coppola ali Robert Aitman.
Torej približno vaša generacija. In mladi, jih sploh opazite?
Dobra sta se mi zdela Seks, laži in video trakovi in nazadnje film tistih dveh črnih dvojčkov.
Menace II Society Allena in Alberta Hughesa?
Da. to je res dober film.
Iz dobrih starih časov niso le filmi, ki jih citirate, marveč tudi glasba. To so klasiki jazza in stare popevke, zmeraj iz istega obdobja, kot da bi se bila zgodovina ameriške glasbe nehala leta 1950.
Tako je zame. Celo če bom snemal filme pri osemdesetih letih, morda o popolnoma drugačnih temah, se moj glasbeni okus nikoli ne bo spremenil. Stari jazz in stare popevke, to je tisto, in vse, kar je prišlo po letu 1950, me ne zanima .
Ali se ne bojite, da bi nekega dne tudi vaši filmi postali staromodni?
K temu nimam kaj reči. Sam ne mislim tako.
Če človek prebira stare kritike, lahko ugotovi, da so spod peres ljudi, ki še danes zmeraj znova pišejo o vas. Vaši kritiki se starajo z vami, kakor se z vami stara vaše občinstvo in nekega dne bodo z vami umrli tako kritiki kot gledalci.
Prav to se bo zgodilo nekega dne in mislim, da proti temu ni mogoče prav nič storiti. Lahko si le rečem: Zmeraj delam film, ki me zanima, in upam, da bodo prišli gledalci, ki jih to zanima. Misel da bi naredil film. ki bi laskal določenemu občinstvu ali hotel ugajati mladim, bi bila zame nekaj groznega. Zmeraj bom znal in hotel le to, kar znam in hočem.
Pa naj bo še tako staromodno?
Kaj neki to pomeni? Bergman je delal filme dolga desetletja in pozni niso slabši od zgodnjih. Pomislite na starega Bunuela, na Fellinija ali na Kurosavo, ki je v osemdesetih, pa še zmeraj snema.
Prizorišče skoraj vseh vaših filmov, od Manhattana do Manhattan Murder Myste-ry, je — ime pove vse — Manhattan in dogajajo se v zelo omejenem, homogenem okolju književnikov, igralcev, ljudi iz medijev in tako naprej. Videti je, da se je ta specifični Manhattan Woodyja Allena v petnajstih letih tako malo spremenil, da se človek vpraša, ali še sploh hoče biti izsek iz realnosti ali pa je to umetni svet.
Zakaj? Vsakdo, ki tam živi, prepozna ta Manhattan, in to ne samo ulic. Kadarkoli je le mogoče, snemam na realnih krajih. Založba v Manhattan Murder Mystery je realna založba. Stanovanje je realno stanovanje na Upper West Side. Bolšji trg je bolšji trg.
Morda gre za vprašanje izseka. Videti je, da živijo vaše figure brez telefonske tajnice, brez telefaksa, brez videorekorderja ati brezžičnega telefona. Čedalje manj zbujate vtis, da opisujete današnjo newyorško družbo.
Seveda imam idealizirano podobo o New Yorku in se bom zmeraj držal tega subjektiv-
nega pogleda. Zame je New York zmeraj kraj očaranja, razburjenja in življenjske radosti; nikoli ne bi hotel živeti kje drugje; in tako bomo New York zmeraj videl in kazal skozi ta — če tako hočete — rožnata očala.
In za vse te brezdomce in ličarje in narkomane, ki prav gotovo stojijo tudi pred vho-dom v vašo hišo, se kratko malo ne zmenite?
Tako ni mogoče poenostavljati. Seveda ne gre za to, da bi si vsak dan rekel, da je New York čudovit. Seveda vidim, kako je mesto v zadnjih letih propadlo, prav gotovo.
Le v vaših filmih tega ni mogoče videti.
Ne. Saj ne delam filmov o socialnih problemih mesta, marveč filme o problemih določenih ljudi, ki v njem živijo. Prav dobro vidim berače in brezdomce in ker imam to mesto rad, upam, da se bo ujelo in da bo kos svoji revščini. Vendar pa v nobenem svojem filmu nisem imel pretenzij, da bi se spopadel s temi problemi. Kot umetnik nisem nikoli čutil dolžnosti, da delam kaj drugega kakor tisto, kar me veseli.
In kljub takšnemu stališču vam ni bilo treba
nikoli premišljevati o produkcijskih stro-ških?
Ne, čeprav je nenavadno. Vendar se zavedam, da sem imel izjemno srečo in da je moj položaj v ameriški kinematografiji enkraten. Imel sem srečo, da se ni nihče vmešaval v moj prvi film, čeprav nisem imel nikakršnega pojma, in da sem z njim dosegel uspeh in da se je to pri drugem filmu ponovilo. Tako sem lahko polagoma brez večjih konfliktov določil svoje pogoje: nevmešavanje darovalcev denarja in načelna neodvisnost.
Vas ni spodnesel noben neuspeh?
Takšen način dela je bil od vsega začetka mogoč le zato, ker so moji filmi tako malo stali. Nekateri so prinesli malo denarja, nikoli kaj prida veliko, nekateri izgubo, vendar nikoli velikanske, ker pač niso bili dragi — tako sem se prebil.
Z minusom ali s plusom?
V celoti, mislim, da z majčkenim plusom. Vendar le zato, ker sem bil tako skromen: zadnji filmi so stali dvanajst ali kvečjemu štirinajst milijonov dolarjev, kar je ravno polovica povprečnega hollywoodskega proračuna.
i
%
A
l
vojaške moči in hkrati ohranitev lastnih vrednot in institucij. Na kratko povedano: modernizacija in ne prilagajanje Zahodu.
Ne trdimo, da bodo kulturne identitete nadomestile vse druge, da bodo nacionalne države izginile aii tla bo vsaka kultura postala posebna politična enota. Zagovarjamo pa tezo, da narašča zavest o pripadnosti določeni kulturi. Konflikti med kulturami bodo izrinili ideološke in druge konflikte. Mednarodni odnosi se bodo postopoma otreslih zahodnih spon in se spremenili v igro. v kateri se bodo nezahodne kulture v večji meri spreminjale v akterje in ne bodo ostajale zgolj objekti. Pogosteje se bodo razvnemali konflikti med skupinami iz različnih kulturnih okolij, trajali bodo dlje in bodo nasilnejši kot spori med skupinami znotraj iste kulture. Nasilni konflikti so najverjetnejši in najnevarnejši vir širitve spopadov, ki bi lahko pripeljali do nove svetovne vojne. Žarišča prihodnjih konfliktov bodo med zahodnimi in islamsko-konfueijanskimi državami.
S tem nočem reči. da so konflikti med kulturami zaželeni. Gre bolj za domneve o prihodnosti. Te hipoteze so verjetne, zato je treba premisliti, kakšen pomen imajo za zahodno politiko. Pri tem moramo razlikovati med kratkoročnimi prednostmi in dolgoročnim prilagajanjem. Kratkoročno je v interesu Zahoda. da
spodbuja večje sodelovanje in enotnost znotraj lastne kulture, torej zlasti med evropskimi in severnoameriškimi državami,
pritegne vzhodnoevropske in latinskoameriške države, ki so blizu njegovi kulturi.
razvija in ohranja dobre odnose z Rusijo in Japonsko,
prepreči razširitev lokalnih spopadov med kulturami v večje vojne,
omeji širjenje vojaške moči konfucijanskih in islamskih držav.
upočasni razkroj zahodne vojaške moči in ohrani vojaško prednost v zahodni in jugovzhodni Aziji,
sebi v prid izrabi razlike in spore med konfu-cijanskimi in islamskimi državami,
znotraj drugih kultur podpira tiste skupine, ki so naklonjene zahodnim vrednotam in interesom. in
krepi mednarodne institucije, ki predstavljajo zahodne interese in vrednostna merila, in hkrati spodbuja delovanje nezahodnih držav v tej smeri.
Dolgoročno bodo potrebni še drugi ukrepi. Kultura Zahoda je sodobna. Nezahodne kulture so si prizadevale postati sodobne, ne da bi pri tem postale zahodne. Doslej se je ta umetnija posrečila le Japonski. Nezahodne kulture si bodo še naprej prizadevale, da bi si pridobile bogastvo, tehnologijo, spretnosti, znanje, stroje in orožje, ki sodijo k sodobnosti. Vrhu tega si bodo prizadevale doseči soglasje med to sodobnostjo in svojimi vrednotami in kulturo. Njihova moč bo v razmerju do Zahoda naraščala. Zato se bo moral Zahod čedalje bolj prilagajati tem nezahod-nim sodobnim kulturam, katerih moč se bo čedalje bolj bližala zahodni, njene vrednote in interesi pa se bodo občutno razlikovali od zahodnih. Zato mora Zahod ohraniti tisto gospodarsko in vojaško moč. ki jo potrebuje, da bi pred temi kulturami obvaroval svoje interese.
Zahod pa bi moral vendarle razviti globlje razumevanje za verske in filozofske temelje drugih kultur in za to, kako ljudje v teh kulturah izražajo svoje interese. Treba bo ugotoviti elemente, ki so skupni zahodni in drugim kulturam. V dogledni prihodnosti ne bo univerzalne kulture, ampak svet z različnimi kulturami. Vsaka od njih se bo morala naučiti živeti skupaj z drugimi.
Die Zeit, Hamburg
Kljub temu ste zdaj svojo umetniško prihodnost zaupali novi, precej neznani produkcijski firmi po imenu Sv/eelland.
Če firma Orion, ki mi je bila zvesta od leta 1974. ne bi bila bankrotirala, se ne bi nikoli preusmeril. Tako pa sem se moral in ustanoviteljica firme Seveetland je ena izmed mojih najstarejših prijateljic Jean Doumanian. Ze pred leti sva sanjala, kako lepo bi bilo, če bi bila producentka in mi omogočala delati filme. In zdaj je producentka, njena partnerka v firmi pa je moja sestra Letty.
Vse skupaj je torej nekakšno družinsko podjetje?
Natanko to. Moje zaupanje je neomejeno, nikjer se ne bi mogel počutiti bolj varnega.
In kje so prednosti?
Ni mi treba več tako tesno preračunavati. Za svoje naslednje tri filme lahko, če se mi zdi nujno, izdam tudi do 20 milijonov dolarjev.
Ko se človek stara, se krogi ne širijo, marveč se ožijo■ Vprašanje, ki se postavlja spričo starih filmov, ki jim dajete prednost,
SOBOTNA PRILOGA
poštni
predal
29
kakor tudi glasbe, ki se je oklepate, ali podobe Manhattana, ki se polagoma idealizira: Ali sploh še obstajajo nove umetniške izkušnje ali pa se nikakor ni mogoče izogniti ponavljanju samega sebe?
Staranje je, zavestno ali nezavedno, tako močno dejstvo in prežema delo tako zelo, da tega sploh ni mogoče zanikati. V svojem naslednjem filmu ne igram, ker gre za mladega moškega. A kadar nastopam, gre seveda za ljudi moje starosti. Za starajoče se pare, na primer, za ljudi, ki se po dvajsetih letih zakona sprašujejo, ali je bilo to vse ali pa morda lahko začno nekaj novega.. .
In tako se je spremenil tudi pogled na svet?
Mislim, da je neznanska pot od romantične komedije Annie Hall do trpke, obupane zgodbe Možje in žene. Marsikomu se je zdela pesimistična, jaz pravim, da je realistična.
Zdaj pa kol vrnitev romantične komedije prihaja Manhattan Murder Mystery. Celo figuri Woodyja Allena, pregovornemu poražencu, je dano, da doživi happy-end, kakršnega še ni nikoli.
Prav imate, to je stranpot od glavne poti mojega umetniškega razvoja. Kot nekakšna poslastica naj bi bil, preden se spet lotim resnejših stvari. Ta film sem kratko malo podaril samemu sebi kot plačilo za to, da sem tako dober človek.
Mr. Allen, hvala vam za ta pogovor.
Der Spiegel, Hamburg
Nadaljevanje z 18. strani
gospodarstvo in hkrati članstvo v totalitarni stranki, ki se zavzema za plansko in samoupravno gospodarstvo, pač kaže značaj človeka. ki bi prevzel vsako usmeritev, samo da bi ugodil svojim politikantsko-ideološko-gospodarskim težnjam.
Komunisti ste se, g. Horvat, nedolgo tega hvalili, kakšen napredek smo napravili pri nas, kajti pred letom 1940 ni bilo v Sloveniji nobenega TV aparata, sedaj pa ga ima vsako gospodinjstvo. Na isti način spodbuja g. Horvat izvoz., kot bi spodbujal leta 1940 nakup TV aparatov. Ustvariti je treba najprej možnosti, potem pa bo izvoz prinesel dobiček, za katerega bo še vprašanje, ali ga bomo znali uporabiti za nova delovna mesta in za blaginjo države. Izvoz za vsako ceno je politična parola večkrat prenovljenega in združenega perja. Če hočemo, da bo izvoz gospodarska kategorija, potem se moramo zavzemati vsi za spremembe, ki bodo to zagotavljale.
Izvoz bo smiseln in profitabilen, ko bodo v Sloveniji zaživeli:
—	povečano povpraševanje in ponudba,
—	poostrena konkurenca in znani lastniki,
—	znižanje stroškov in cen zaradi izboljšanja izkoriščanja kapacitet,
—	prestrukturiranje industrije v prid uspešnih,
—	odstranjevanje trgovskih ovir in usklajevanje proizvodnih standardov,
—	pospeševanje tehnologije in komunikacij,
—	spodbujanje privatnega gospodarstva,
—	ukinjanje državnih subvencij za privilegirana podjetja.
Dokler pa bo večje stroške nabave surovin, kot je prodajna cena, plačeval delavec z znižanjem plač ali z znižanjem števila zaposlenih, dotlej pa izvoz delavstvu samo škodi. Izvozna cena naj bi zagotavljala vsaj minimalno maržo nad stroški. Izvozni dohodek mora pokriti stroške in zagotoviti profit za podjetje in celotno gospodarstvo. Če tega ni, z izvozom zaslužijo drugi na naš račun.
V Sloveniji poteka izvoz po socialnem dumpingu, saj podjetja na tujih trgih dosegajo konkurenčnost zaradi nizkih plač, zaradi daljšega delovnega dne, zaradi odpuščanja delavcev. Konkurenčna prednost tako ni odsev višje produktivnosti, ampak notranje porazdelitve stroškov, ki jih nosi delavstvo. Nenormalno nizka cena izdelkov v izvozu je omogočena tudi zaradi nenormalno visoke cene teh izdelkov doma, ki jo morajo plačevati spet vsi zaposleni, kar jim znižuje standard. Financiranje izvoza s strani države mora spet plačati domače gospodarstvo. Subvencioniranje obrestnih mer na izvozne kredite plačajo z obrestmi tisti, ki investirajo v slovensko gospodarstvo. Vedno bosta za financiranje izvoza morala zagotoviti sredstva slovensko gospodarstvo in država. Sedaj spodbujanje izvoza daje potuho tistim, ki bi se morali najprej prilagoditi tržnim razmeram. Politika izvoza mora biti torej povezana z rentabilnim poslovanjem, ne da je izvoz samo alibi za podjetja, da lahko poslujejo po starem.
Izvoz za vsako ceno, kot ga zagovarja g. Horvat, ne prinaša Sloveniji nič dobrega. Gospodarstvu odvzema akumulacijo, ki jo pobira tujina ali politična podjetja v tujini, kar, g. Horvat, tudi dobro veste. Tem podjetjem Slovenija s takim izvozom zagotavlja likvidnost in reden posel. Slovensko gospodarstvo mora zato ponižno prositi pred vrati avantgardnih menedžerjev ali njihovih bank (lep primer je zavrnitev prošnje Elana pri Šinigoju, ki je bil predsednik slovenske vlade), da bi dobili plačane svoje izdelke, da bi delavci dobili plačo in da bi bili plačani prispevki za socialno in pokojninsko zavarovanje.
Kar pa se tiče ideološke vojne, ki mi jo očita g. Horvat, je bila dolgo časa omogočena samo vašim partijskim somišljenikom. Ko pa smo jo začeli uporabljati še drugi, ste jo razglasili za staro šaro zgodovine. Komunistična ideologija je naredila toliko škode Sloveniji, da jo je treba razkrinkavat: na vsakem koraku, saj se tudi iz Vaših prispevkov v časopise razbere, da se je ne morete zlahka otresti.
Bogomir Ličof, SKEIS-Neodvisnost-KNSS
Delo, 21. avgusta
Premiki na slovenski desnici
Četudi je gospod Gantar predavatelj in strokovnjak družbenih ved, njegov članek ni strokovna analiza dogajanj na desnici, ampak politični pamflet nekdanjega partijca, spremenjenega v člana ZSMS-javnega krila LDS (anarholiberali, mladi boljševiki). Smešno je, da obklada desničarje (posebno nas udeležence TV Žarišča 17. avgusta) z intelektualno revščino v strokovno tako bednem članku.
Prvič, g. Gantar ne bi smel zamolčati, kdo je ali vsaj, za katere interese se bori: za interese anarholiberalov — po principu znajdi se in okoristi se z bljižnjim pod katerokoli masko. Nadalje bi moral analizo desničarskih strank graditi na delu in programih strank, ne pa da uporablja šablono, ki se jo je učil v partijski šoli.
Slovenskim nacionalistom obeša rasizem, antisemitizem in primitivni antikomunizem. Če so za nas sprejemljivi le tujci, ki se slove-nizirajo (se prilagodijo na slovenski način življenja — tako stoji npr. v švicarskem zakonu o državljanstvu). Ali je to rasizem? Kakšna je Gantarjeva »intelektualna revščina«, da tega ne loči? Ali bi govoril o naši nesprejemljivosti kultur in religij, ki jih vnašajo tujci. Multikulturne družbe nam nihče ne more vsiljevati. Na plebiscitu in v vojni se za to nismo odločili in borili. Kdor se zavzema za multikulturno družbo, mora z referendumom iskati pristanek slovenskega naroda. Utemeljevanje z moderno družbo je floskula. Gre za interese LDS, da
obdrži svoje volivce — Neslovence. To je politični interes, ki je na koncu materialni interes velikega dela članov LDS: čim boljše službe in plače, okoriščevanje z denarjem davkoplačevalcev preko vladnih služb in raznih skladov, razlaščanje državljanov s prilaščanjem družbene lastnine. To je prava podoba intelektualnega bogastva Gantarjeve druščine.
Prav zaradi prilaščanja družbene lastnine v zmedenih razmerah anarholiberali potrebujejo nacionalistično stranko, ki jo seveda obvladujejo. Tako so tudi ali ustvarili ali kasneje preko Dobrajčeve vzeli pod kontrolo Jelinčičevo SNS. Glavna naloga Jelinčičeve SNS je bila povzročiti strah pri Neslovencih, ki so potem volili LDS. In ti Neslovenci ne vprašajo, koliko bodo dobili, potrebujejo le zavetje LDS, da jih nihče ne bo podil na jug. Nacionalna problematika rabi torej kot kalna voda za krajo družbene lastnine.
Seveda so anarholiberali nezadovoljni, ker jim je desnica ušla izpod kontrole. Čim večje nacionalističnih strank in strančic, tem manjša je možnost, da bi bili v vseh udbovski padalci.
Mi nacionalisti torej dobro vemo, da za naše težave niso krivi »južnjaki«, ampak slovenski anarholiberali in udbomafijci, ki brez predsodkov za svoje osebne interese izdajajo nacionalne interese.
Prav tako vemo, da je vsak, ki preveč kriči proti komunizmu, sumljiv. Mogoče pa med nacionalisti grmijo protikomunistično prav udbovski padalci.
Ker Gantar ni prečital programov, pravi, da se borimo za male kapitaliste. Borimo se, da bi vsak državljan bil mali lastnik ali zemlje ali delavnice ali delnic in podobno. Borimo se za ljudski kapitalizem. Res je to podobno socializmu, kajti če bi vsi bili lastniki, bi bil to obenem socializem in kapitalizem. Gantar pa se bori, da bi si njegovi čimveč prigrabili in da bo na drugi strani razlaščena »raja«. Iz zgodovine se Gantar očitno ni nič naučil.
Res pa je g. Gantar že na začetku nakazal, česa se boji: sprememb v slovenskem političnem prostoru in v vladajoči koaliciji. Da, do sprememb mora priti in bo prej ali slej prišlo. Prek volilnih prevar smo dobili parlament, ki ne odseva v zadostni meri interesov volivcev. Kateri etiki je podobna velika volilna prevara nacionalistov s SNS? Ali je večina volivcev SKD glasovala za kolaboracijo s strankami naslednicami partije? Pa tudi marsikateri volivci drugih strank so bili prevarani.
Rešitev so predčasne volitve. Verjamem, to skrbi anarholiberale.
Marijan Polšak, Nacionalna stranka dela
Gospod Gantar, ki ga imam poleg gospodov Žižka, Strajna, Zlobca mlajšega, Me-ciloška in podobnih za enega vidnih predstavnikov mladostarokomunističnih ideologov (gospodom se iskreno opravičujem, če se motim), je nam Slovencem naredil veliko uslugo. V zadnjem članku v osrednjem slovenskem časopisu je jasno in po točkah pre-dočil, kakšna je slovenska raznarodovalna levica.
Značaj slovenske raznarodovalne levice lahko povzamemo v naslednjih točkah:
a)	Odkrit rasizem, ki se kaže do Slovenk in Slovencev, kar je jasno vsakomur.
b)	Zaničevanje lastnega naroda, ki se kaže v tem, da je pomembneje braniti 15 odstotkov dvomljivo pridobljenih državljanstev kot pa interese lastnega naroda. V odkritem in prikritem nasprotovanju osamosvojitvi Slovenije z onemogočanjem lastne vojske, s hlapčevskim odnosom in- spoštljivim strahom do vsega tujega.
c)	Primitivni egalitarizem kot ideologija enakih želodcev, pod plaščem katerega je ogromno zavarovanega prostora za javnosti skrite privilegije, o katerih ne gre dvomiti.
d)	Služnosten in siedniški odnos do izbranega vodje — najprej do Moskve, kasneje do Beograda, zdaj pa do svojih voditeljev beograjske šole.
c) Pomanjkanje kakršnihkoli konsistentnih političnih programskih usmeritev, še bolj pa volje, da bi take usmeritve dejansko v zdajšnji slovenski resničnosti tudi udejanjali.
f)	Primitivni antidemosizem in udrihanje po sovragu, ki ga sploh nikoli ni bilo.
g)	Družbo in politiko razumejo kot lasten fevd, slovensko: posestvo, kjer na šahovnici oblastvenih položajev po mili volji vlečejo svoje poteze ne glede na narodov blagor ali pa s farizejskim in svetohlinskim slepomišenjem svoje interese zavijajo v celofan narodovega blagra.
h)	Antiliberalnost in netoleranten odnos ne samo do ljudi lastnega rodu (kar je že dovolj hudo), ampak tudi do slovenske nacionalne identitete in kulture.
i)	Antidemokratičnost oziroma suspenzivno pojmovanje demokracije: ta je primerna in koristna, če je podrejena njihovim ciljem, če pa jim je na poti, je treba uporabiti protidemokratična sredstva, da bi jih dosegli. Demokracija je od vsega začetka, v svojem temelju in bistvu, podrejena ideji, iz katere vse izhaja, torej je dejansko ni.
j)	Splošna intelektualna revščina, če že ne mentalno uboštvo. Kdor bere članke levih ideologov in gleda Žarišča, posvečena levici, se o tem lahko sam prepriča.
Vprašanje, ki si ga ni treba zastaviti, ker že poznamo odgovor, je: kje je »ideološka domovina« slovenske raznarodovalne levice.
Ali bo oholemu Narcisu levice uspelo ugledati v nastavljenem ogledalu svojo zamazano podobo!
Marina Bahovec, Ljubljana
Delo, 7. avgusta
Prav Cerkev jamči laičnost države
V Delu sta bila v PP 29 21. avgusta objavljena kritična odziva na intervju z dr. Rodetom. Avtorja sta ga. Živa Vidmar in g. Vinko Blatnik. Medtem ko se drugi pisec
omeji na vsebino pogovora, pa si Vidmarjeva dovoli več svobode in svoj prispevek zastavi širše, zato se bom najprej ustavil ob njej. V svojem zapisu je radikalna, celo nestrpna, zato je bolj izzivalna. Njen prispevek je napisan povsem v duhu pretekle miselne paradigme. Kakšna bo približno vsebina njenega prispevka, mi je bilo takoj jasno, ko sem med uvodnimi besedami prebral Galilejevo ime. Iz nadaljevanja sem videl, da je v svojih stališčih proti Cerkvi in proti domobrancem. Tudi na izrazje ni pretirano pozorna, saj se ji sicer ne bi zapisalo tisto o zlohotnih ustih. Da ne pozna vsebine cerkvenega nauka, je dokazala s trditvijo, da naj bi katoličani imeli (si lastili) pravico do samoodpuščanja. Tega avtorica seveda ni mogla nikjer prebrati, zato pa svojo trditev položi v usta nune. Njena trditev je čista izmišljotina, saj je vsakemu praktičnemu verniku, nuni pa še toliko bolj, jasno, da odpušča le Bog. Zato je Cerkev v ta namen uvedla spoved. Morda pa je avtorica slišala tako trditev od kakšne »nune«, pripadnice new agea. Vidmarjeva v svojem prispevku pripisuje vso odgovornost Cerkvi za sežiganje čarovnic na grmadi, pri tem pa navaja izjemno število žrtev. Da je Cerkev preganjala čarovništvo, mi je razumljivo, seveda pa ne odobravam načina in sredstev. Čarovništvo je namreč zelo trdoživ ostanek poganskih religij, kar pa ni združljivo s krščanstvom. Je pa čarovništvo staro več deset tisoč let, kar potrjujejo jamske slikarije, še vedno pa živi med današnjimi primitivnimi ljudstvi. Kaže, da gre za nekaj prvinskega, sicer se ne bi ohranjalo v Evropi še več kot tisoč let po sprejemu krščanstva.
Nadalje bi se ustavil ob izjemno brezdušnem in hladnokrvnem zapisu, kakršnega zmore verjetno le kakšna ženska, namreč, da so bili domobranci (narodni?) izdajalci, ki jih je zato doletel namesto grmade(l) strel v tilnik. Kot mi je doslej znano, so bili taki milostni streli bolj izjema. Običajna so bila poprejšnja strahotna mučenja žrtev, kakršnega je bil npr. deležen še ne dvajsetletni Lojze Grozde, za katerega se je začel postopek za njegovo beatifikacijo. Če bi držala avtoričina trditev o izdajalcih — domobrancih, pa se lahko vprašamo, kaj je narobe s slovenskim narodom, da je premogel toliko izdajalcev. Naj za ilustracijo navedem nekaj številk žrtev, ki so razvidne iz farnih spominskih plošč: Rovte 212, Loški Potok 219, Dobrepolje 238. V Dobrepolju je bila pomorjena tako rekoč vsa moška populacija v starosti od 18 do 45 let. Pa je znano, da so Dobrepoljci pridni, pošteni, verni in narodno zavedni ljudje. In kdo si drzne te žrtve posplošeno imenovati izdajalce?
Seveda predstavlja avtoričina trditev hudo poenostavljanje, ki temelji na nepoznavanju takratnih razmer in na dolgoletni indoktrinaciji. Za razumevanje medvojnega dogajanja pri nas je treba vsaj malo poznati dogajanje v takratni Ljubljanski pokrajini do italijanske kapitulacije. Tu je bilo že Zgodaj jasno razpoznavno, da ima t. i. NOB dve sestavini, in sicer boj proti okupatorju, ki pa je bil podrejen drugemu, revolucionarnemu delu. Komunisti so v okupaciji videli edinstveno priložnost za vzpostavitev oblasti sovjetskega tipa. Da bi dobili sovražnika, ki je za izvajanje revolucije nujno-potreben, so začeli z likvidacijami najuglednejših posameznikov. To pa je privedlo, kot je znano, do ustanavljanja samozaščitnih vaških straž in potem do ustanovitve domobrancev. Revolucija je tako rodila protirevolucijo. Kaj je vzrok in kaj posledica, je jasno. Pri odločanju je šlo za dilemo, ali za sovjetizacijo proti okupatorju ali proti sovjetizaciji z okupatorjem, kar smo lahko pred časom prebrali. Po vzpostavitvi obeh taborov pa se je marsikaj dogajalo na obeh straneh. Pri tem pa se nikakor ne morem strinjati z Vidmarjevo, da so bila grozodejstva večja na domobranski strani.
Pa še nekaj je v zadnjem času zanimivo, namreč kako se zmagovalna stran izogiba govorjenja o revoluciji v času NOB. Pri tem pa naj poudarim, v kakšni evforiji so se v preteklem obdobju postavljali spomeniki revolucije. Z upoštevanjem revolucionarne komponente v NOB pa ni nobene osnove za primerjanje naših razmer s francoskimi ali begijskimi razmerami. Sedaj pa bi rad izrazil nekaj svojih stališč o tem, kar je skupnega v prispevkih obeh avtorjev. Oba se namreč spotikata ob izjavi dr. Rodeta, da je bila domobranska stran zvečine krščanska in da je z domobranske strani več dobre volje in pripravljenosti na spravo. Z obema trditvama se povsem strinjam, o tem sem že dolgo prepričan.
Prvi del Rodetove trditve pisca razširita še na partizane, češ da so tudi tam bili-verni v večini. Sam o tem nisem ravno prepričan po svojih dolenjskih izkušnjah iz obdobja do italijasnke kapitulacije. V tem obdobju so v partizane odhajali predvsem kajžarski fantje z zelo vprašljivo vernostjo, medtem ko so se domobrancem pridruževali predvsem verni kmečki fantje. Po kapitulaciji Italije pa se je na partizanski strani marsikaj spremenilo, ko je bila izvršena partizanska mobilizacija iz italijanskih taborišč vrnjenih mož in fantov. Ti pa so bili po večini verni. Kakšna je bila naravnanost komunističnega vodstva NOB pa nazorno govori povelje, ki ga je Kardelj poslal Mačku: ».. .Duhovne v četah vse postreljajte. Prav tako oficirje, intelektualce itd. ter zlasti kulake in ku-laške sinove.«
Že dolgo sem prepričan, da je več pripravljenosti za spravo na strani premagancev, in to na podlagi poslušanja predavanj, pa tudi pisnega gradiva naših političnih emigrantov. Pred kratkim sem prebral pogovor s slovenskim argentinskim pisateljem Zorkom Simčičem. Tam je navedeno, da je že l. 1946 v.radijski igri Žalostna pesem spregovoril o nujnosti sprave.
O spravi se govori na obeh nasprotnih straneh. Dvomim pa, da ima ta beseda na obeh straneh enak vsebinski pomen. Sprava je namreč resnica, priznanje, obžalovanje. Da premagana stran to besedo vsebinsko tako pojmuje, o tem sem prepričan. Ali jo tako pojmuje tudi zmagovalna stran?
Osnova za spravo je spoznanje resnice. Nepristransko je treba ugotoviti, kaj se je v resnici zgodilo. Pri tem pa so določene težave, ker je zgodovino pisala pretežno zmagovalna stran, taka pa je v določeni
meri izmaličena. Treba bo dodati zato še tisti del, ki ga je napisala premagana stran. Tako bo mogoče priti do objektivne resnice. Pri tem pa se ne smemo bati, v čigavo korist ali škodo bo taka resnica. Tako je treba sprejeti in priznati. Najzahtevnejši del sprave pa je obžalovanje. Pri tem gre za tisti del. ki zadeva vsakega posameznika, ki naj bi bil udeležen v spravi. Tu gre za določeno potrebo po osebni spreobrnili. Drugim lahko odpustimo, spreobrnemo se lahko le sami. Za ponazoritev sprave naj navedem primer g. Jožeta Mausarja, ki je bil objavljen v Družini. L. 1942 so mu komunisti umorili očeta, mater, sestro in tri brate, katere so potem pometali še v ogenj. Pozneje so ugotovili, da je bil devetletni brat še živ vržen v ogenj. Pa je g. Jože poizvedoval in ugotovil, kdo so bili morilci. Poiskal jih je in se z njimi spravil. Svojo pripoved zaključi: Bog me je blagoslovil zaradi sprave. Sam bi k temu še dodal, kako je s tem olajšal težo vesti likvidatorjev.
Sprava je vsekakor zahtevna zadeva, ker mora seči do posameznika. Ni dovolj le izjava o pomiritvi s strani Republiškega odbora ZZB. Dlje niso šli. Tu se strinjam
z dr. Rodetom, da gre za neko zakrknjenost. Moje mnenje potrjuje ignorantski odnos do prireditev ob lipi sprave, pa tudi uničevanje lipovih dreves, pa še kaj bi lahko naštel.
K spravi pa spada še spoštljiv pokop žrtev Z opravljenim pogrebnim obredom. Pred nekaj leti je bila opravljena pogrebna slovesnost v Kočevskem Rogu. Koliko solz je bilo takrat v očeh svojcev. Pa smo s te žalne slovesnosti videli fotografijo nekega političnega veljaka, ki je imel roke do komolcev zabite v hlačne žepe. Kakšen odnos do mrtvih je to in kako si ta predstavlja spravo? Naj ob tem navedem misel, ki jo je zapisal francoski antropolog Claude Levi-— Strauss: Človek je zanesljivo že človek od takrat, ko je začel spoštljivo pokopavati mrtve.
Lojze Čampa, Ljubljana
Nesprejemljive ocene o spravi v intervjuju g. Rodeta sta v zadnjem sobotnem Delu dovolj prepričljivo zavrgla kar dva prispevka. Vendar je v pogovoru še veliko drugih misli, ki so enako potrebne kritične presoje. Ena od njih je strinjanje g. Rodeta z »lordom Menuhinom..., da mora predvsem slovenska kultura ostati samostojna in neodvisna«. Intervju vrh tega poudarja, da smo Slovenci »zanimivi predvsem kot kulturna identiteta, ne kot državniška, vojaška ali ne vem kakšna«. G. Rode trdno veruje, »da v kulturnem smislu ostanemo samostojni in neodvisni«. Ne omenja torej ne narodne, ne gospodarske in ne državne samostojnosti. Iz teh izjav lahko zato sklepamo, da soglaša z g. Menuhinom tudi v tem, da se vključimo v neko novo srednjeevropsko državo, ki bi nadaljevala vlogo stare Avstro-Ogrske. Prehodna samostojnost Slovenije in njeno diplomatsko priznanje, ki ga je Vatikan podpiral že od »zgodnje jeseni 1991«, bi potemtakem bila le past. Jasno nam je namreč lahko, da Vatikanu pri priznanju ni šlo ne za Slovenijo ne za Hrvaško, ampak za dolgoročnejše načrte, enako kot v primeru hitrega priznanja Avstrije po prvi svetovni vojni. Poudarek samo kulturni avtonomiji s strani vatikanskega sekretarja ima zato posebno težo in kaže, kaj se v Vatikanu plete.
Razmišljanje g. Rodeta je treba vzeti resno tudi zato, ker je eden od pobudnikov nesrečne cerkvene politike na Slovenskem, ki obnavlja cerkveno posestništvo in triumfa-lizem. Intervju končuje g. Rode s predlogom, da bi skupščinsko poslopje v Ljubljani kar podrl in zgradil novo, v zgradbo univerze na Kongresnem trgu pa spet ustoličil vlado, tako kot je to bilo v stari Avstriji. Oboje, skupaj s predlogom o preselitvi predsedstva republike v nekakšen slonokoščeni stolp na Gradu, svetuje izrecno le zaradi blišča, ki naj bi bil potreben državi.
Čeprav so ti predlogi nekako na robu oziroma na koncu pogovora, nam vendarle lepo ponazorijo miselnost tvorcev cerkvene politike. Ne skrbi jih, kako ljudem vzeti za gradnjo novih objektov še več denarja, ko ga imajo že itak vedno manj. Gre jim, in to je v intervjuju jasno povedano, za blišč. Kaj pa blišč v resnici pomeni, je na svojo nesrečo intervjuvanec nehote sam pojasnil z uporabo tujke glamur. Slovar slovenskega knjižnega jezika je ne pozna. Angleški »glamour« pa Websterjev slovar tako tolmači:	»Kakršnakoli povezanost
s predmetom ali osebo s pomočjo katere izgle-da predmet ali človek goljufivo poveličan; varljiv ali zapeljujoč čar.« »Glamour« pomeni tudi magijo in čaranje. Več blišča torej rabi prevari in z njo ohranjevanju magijske duševnosti, to pa skušajo izvabljati manipulatorji vseh vrst. Duševnost, latorji vseh vrst. Duševnost, ki se lovi na blišč, je nižje vrste in bi jo bilo treba odpravljati, ne pa s kičem in leskom ohranjati. Blišč so seveda tudi besede. Glamur je torej slepilo. Takšno je na priemr besedičenje o spravi, ki so ga nedavno borci v Kranju popolnoma upravičeno razkrinkali le kot poskus razvrednotenja osvobodilne vojne in kot boj za oblast.
Kot se lahko prepričamo na vsakem koraku, pa cerkev ne svetuje blišča le državi, ampak se sama bogato lišpa tudi s sredstvi svojih vedno bolj obubožanih vernikov. Vendar pri tem ni bistveno vprašanje, čemu v času krize ogromno denarja za blišč novih in prenovljenih cerkva in župnišč in za pozlačene okraske na fasadah. Bolj bistveno je, da rabi »glamour« verstvom in cerkvam za to, da pokažejo svoje bogastvo in moč, to pa je nekaj, s čimer ljudi brez prisile podvržejo, da se pokorijo in ubogajo. Blesk cerkva in župnišč ni zaradi kake božje slave, ampak zaradi psihološkega vpliva na množice. Vse to z duhovnostjo in kulturo nima nobene zveze. Prav nasprotno! Oblastniškega blišča nobena prava vera ne potrebuje, pa tudi poštena država ne, niti kulturna.
Kar človek v času krize potrebuje, ni blišč, ni elektrifikacija cerkva in ekumenskih križev, niso kičasti angelčki ob slikah škofov, niso računalniki in tiskalniki, ni bogata komunikacijska oprema itd., ampak je to predvsem trud, kako vsakdanje življenje urejati primerno resničnim potrebam ljudi in resničnim zahtevam kulture. Sem sodi tudi pristna duhovna pomoč ljudem v stiski, ne pa magični obredni obrazci. Vloga blišča
je le ta, da ljudi zasužnji in poneumi, kulturno dediščino pa. kot se je zgodilo s cerkvico v Stari Fužini, do kraja uniči.
Kar g. Rode in z njim Vatikan ponujajo, ni nikakršna verska prenova, »aggiornamen-to«. »Aggiornamento« je že davno mrtev oziroma ga nikoli ni moglo biti, kajti v sami strukturi verskih ustanov je, da služijo posvetnim interesom vodilnih političnih in gospodarskih sil. ne pa materialni in duhovni osvoboditvi človeka in njegove, recimo ji. Cankarjeve vere.
Dr. Jurij Zalokar. Radovljica
Delo. 23. avgusta
Z referendumom popravljen zakon bi bil hudo sporen
Kot pobudnik akcije za zbiranje podpisov za razveljavitev zakona o državljanstvu moram k tekstu v Delu dodati nekaj pojasnil.
Osebno sem pričel zbirati te podpise novembra lani, potem ko SNS ni želela razumeti, da revizija ni možna. Po ustanovitvi NSZS — Nacional-socialne zveze Slovenije januarja letos sem kot generalni tajnik NSZS zaprosil vse t. i. nacionalne stranke, ki so takrat obstajale, in tudi SIS naj pod-pro zbiranje podpisov, kar pa ni prineslo nikakršnih rezultatov. Verbalne podpore smo bili deležni le od RZS in (od pred kratkim) SNS. Vsi drugi (tudi novoustanovljene stranke z nacionalno konotacijo) pa so ob tem molčali ali pa so se (kot SNSLB) pričeli kititi s tujim perjem.
Vsekakor smo sedaj pesimisti glede uspeha izvedbe referenduma, ker nam Liberalna stranka. Narodna stranka in slovenska nacionalna desnica (SNSLB) namesto podpore nudijo napade in diskreditacijo nas in naših idej ter tudi te naše akcije.
Razveljavitev zakona o državljanstvu in vseh odločb, izdanih na podlagi tega zakona, je izvedljiva na referendumu, saj so naši podpisi (do danes 43.000) skladni z zakonskimi zahtevami, pa tudi vprašanje je DO-L O ČNO (revizija pač ni določna, je lahko na bolje, slabše...), torej izpolnjujemo vse zahteve pravne narave.
Referendum je izvedljiv, kar je potrdil g. Herman Rigelnik, in tu ne gre za enak problem kot pri zahtevi narodnih demokratov, saj je bilo takrat mogoče tolmačiti zakon tudi tako, da bi bili potrebni podpisi poslancev v vseh treh zborih po trejino.
Glede trditev, da bo SNSLB zbral podpise poslancev (30), pa o tem dvomimo, glede na politično stanje v državnem zboru: sicer pa te podpise zbira član tega bloka te od 4. marca letos.
Glede retroaktivnosti pa menimo, da razveljavitev zakona z večino vseh volilnih upravičencev (kot predlagamo) in sprejetje novega zakona, ki bi bil brez 40. člena, in z večjo kontrolo vlog in podeljevanja ne bi smelo biti sporno ob dejstvu, da se ve. kdo je oblast v RS (3. člen ustave pravi, da državljani); sicer pa bi bil sporen tudi naš plebiscit. Poleg tega je napačno sklepanje, da bodo tujci morali iz Slovenije, saj jim 13. člen ustave jamči vse pravice po mednarodnih aktih.
Naše teze, navedene v tej obliki, je podprl tudi klub delavcev iz BiH v RS, ki se zaveda, koliko ljudi je prejelo državljanstvo »na lepe oči« in da se to lahko popravi le z razveljavitvijo zakona in novim zakonom. No, tako odpadejo vse insinuacije o šovinizmu ..., ki letijo na nas.
Sicer pa pravna veljavnost naših trditev ni zrasla na politikantskem »zelniku«, ampak smo trditve, ki jih zagovarjamo, preverili pri eminentnih pravnih strokovnjakih, ki pravijo: Če je sporen ta referendum, potem je sporen plebiscit leta 1990.
Sicer pa naša stranka še vedno zbira podpise, ker je to edina reklama pred referendumom, saj nimamo podpore finančnih in političnih botrov.
Matjaž Gerlanc, generalni tajnik NSZS — Nacional-socialne zveze Slovenije. Velenje
Delo, 31. julija
Pisci mojega dosjeja
Ko je nov oblak afer prekril slovensko nebo, bi se bilo najbolje potuhniti. Počakati. Saj kot novinar vem, da nobeno zanikanje ne odtehta napisanega. Tudi sam sem neštetokrat koga (po pravici in ,žalibog’ tudi krivici) prizadel. Ker pa so »ducatu ožigosanih« novinarjev rekli in zapisali marsikaj pisatelji, bivši udbovci, novinarji, rdeči in črni po duši, prizadeti in privoščljivei, je prav, da na vsa ta pisanja odgovorim s svojim občutenjem zadeve. Kajti: nesporno je res, da o meni in vsakomur lahko napišejo tisoč strani dosjejev. Ker je lahko sumljivo vse: s kom si se pogovarjal, s kom poklicno in kar tako srečal in stisnil roko in tako naprej. Sumljivo je celo, če te je bivši glavni urednik kdaj kje omenil. Ali pa nas (me) je dal tudi zares na kake »pozicije« bivši glavni urednik Milan Meden, ne vem. V časopisu, kjer sem zaposlen, sem prebral njegovo zanikanje. Drugod se — očitno — ni oglasil. Prav tako je res, da se ni oglasil tudi »moj« časopis. Molk kot zdravilo in obliž na rane!
Sam sem namenoma počakal, da prvi val mine. Za njim pa zagotovo pride še eden.
In še eden. In tisoče valov. S te in one strani. Opredelitev je zdaj tu. Kot otrok sem neštetokrat gledal Staneta Severja v »Trenutkih odločitve«. To je bil del vzgoje. Kot je bilo dejstvo, da je moj ded padel kot partizan in drugi bil zaprt v Begunjah. Da so torej enega počili in drugega zaprli tudi tisti, »ki so se borili za domovino«. Teh resnic tudi svojima dvema otrokoma ne bom zamolčal. Kajti tudi mene bosta vprašala (nekoč), kje sem bil, ko je bila v Sloveniji vojna!?
Zgodbica nima namena in podnaslova »štetja zaslug za narod«. Kdo je dobil medaljo in kdo ne, že vemo. Vem samo, da smo novinarji dopisniki v Kranju doživeli zavijanje siren, napad na Brnik. Kolega s televizije je dobil nalogo: takoj tja. Ozrl se je po »četici« prisotnih in vprašal, kdo gre Z njim. Vstala sva (samo) dva. Drveli smo kot hudič proti Brniku, ni mi bilo lahko Prl, srcu. Kot mi ni bilo lepo, ko sem »sprem-Ijal« motorizirano kolono jugovojske proti w
DELO 30. slmn
SOBOTNA PRILOGA
Ljubljana, 28. avgusta 1993

Ljubelju. Nepreviden kolesar je našega šoferja postavil pred dilemo: ali ubijemo njega ali... Ta slednji »ali« je bilo banalno trčenje v drog, poškodbe — bili smo prvi ••ranjenci vojne« v kranjski bolnišnici. Smešno, banalno: ljudje so padali pod kroglami. mi pa. »vojni dopisniki«, končali v drogu, bolj ali manj razbili.
Ta zgodbica je namenjena samo mojima otrokoma. Ostali si sodbe ustvarjajo že sami. Nekateri so malce v zadregi ob srečanju, drugi se delajo, »kot da nič ni«, tretji se »malce pohccajo«, četrti — dvomijo. Ampak: cilj je dosežen. Ob kritičnem tekstu namreč mojemu podjetju in časopisu piše (pred dnevi) župan, prizadet s pisanjem, da bi bilo treba v smislu neodvisnosti časopis pač očistili »novinarjev, ki so se pojavili na spisku. ..«. Zgodbica me spomni na dogodek med vojno, ko poslanec iste stranke, ki ji pripada ta župan, v stavbi kranjske policije zahteva spremstvo do Ljubljane. Policijsko. kajpak.
Tako. Olajšal sem si dušo. Tudi meni pa ostaja samo še moralno očiščenje: odreči se bo treba določenih člankov in komentarjev, odreči prejšnjih znanstev in prijateljstev, razčistiti sam s sabo. sc idejno in moralno presnoviti, otopiti pero. kadar jc potrebno, in analogno temu »zaostriti poanto« ...
Ker so vse te fraze pač daleč od opredelitve, ko smo drveli na Brnik, prepuščam sodbo drugim. Lahko tudi tistim, ki pišejo dosjeje. Sam pa o sebi pišem novo zgodbo.
I 'este: od nekdaj sem bil oporečnik. Leta 1976 sem napravil nekaj takega, kar mi zdaj mora prav priti! Ja. na takratnem Trgu revolucije jc kranjska mladina sprejemala štafeto mladosti. »Disidenti« pasmo v učilnici gimnazije igrali karte. Zalotil nas je ravnatelj in »fasali« smo ukore celotnega učiteljskega zbora. Tako smo pa mi rušili režim ■ ■ ■
Naj torej plašč po vetru obračajo tisti, ki so me na fakulteti učili »trdega marksizma« in so danes v prvih vrstah »nove demokracije«. Naj bo človeku r veselje direktor, ki je gostil in pojil vse funkcionarje in visoke oficirje prejšnjega režima in danes mašuje po novem. Naj bo torej čas za »nove ljudi«. Sam. pa — če je dovoljena tudi meni osebna sodba — najbolj sovražim tiste, ki jim mafijka hrbtenica ali pa še kaj drugega. Prevrtljivce in koristoljubneže. Kajti — ko že pišem »za nazaj« — profesor Ažman nam je na kranjski gimnaziji povedal, kako je bilo v partizanih: »Hrabri so padli, zviti so ostali!« — in po vojni: »Svinje se menjajo. korita ostanejo...«
Naj iz vseh teh nametanih zgodbic in osebnih občutenj potegnem še tangento z »ducatom ožigosanih« novinarjev: nikomur nočem preprečiti, da me v javnosti in sicer kot človeka r javnem poklicu predalčka, kakor mu drago. Tudi »dosjemanija« ni končana. Ker pa so me vso mojo mladost vzgajali i- prepričanju, da živim v najboljšem sistemu in državi na svetu, sem vesel, da sem sc ob vsem skupaj naučil samo to. da nobeno novo razočaranje nad ljudmi ne more ubiti v človeku — človeka.
Miran Šubic, Zg. Bitnje
Delo. 21. avgusta
Drevo na plazu ali destrukcija brez maske?
Ni bilo barbarstva po drugi vojni, ki bi pobijalo in pohabljalo otoke, ki doživljajo strah in grozo namesto igrivosti otroštva in ljubezni.
Ko so nas 91. leta hoteli z orožjem še naprej prisiliti v vazalsko tlako, ki bi ji sledilo posrbljenje in skupna jedra, nam je Janša, ki mu jc celo sovražna armada priznala izjemno obrambno domiselnost, z zmago dal vrednoto, ki jo je še edino potreboval slovenski narod, da stopi v krog svetovnih narodov. To velja zapisati z veliko začetnico — Osamosvojitev.
Mar je res. da se Slovenci želimo »zliti v narod brez posebnosti«?
Če ne bo v Sloveniji prostora za izjemne Janeze, mislim tudi na Janeze na vseh drugih področjih, bo slovenski prostor naseljen s »podalpskimi gobarji«.
Hvalabogu. da imamo pravega Janeza, ki je s svojo genialno domiselnostjo rešil Slovence pokola in duševne smrti. In hvala vsem, ki z govorno ali pisno besedo preprečujejo novi linč Janeza Janše.
Upam, da je slovenski narod kljub 45-letnemu enoumju ohranil toliko zdrave pameti, da tega ne bo nikoli več dopustil. Tina Leonova-Skrbinšek, Ljubljana
Ob osvetljevanju »fenomena Janša« ne bi smeli pozabiti, da imamo v Sloveniji še več fenomenalnih političnih osebnosti, ki bi vsaj toliko kot Janša zaslužile podobno javno seciranje. Pravzaprav je čudno, da je Delo ob takšnem edinstvenem fenomenu, kot je na primer naš predsednik Kučan, vzelo v precep prej Janšo kot njega. Da gre za resen spodrsljaj, nedvoumno kažejo vse ankete o priljubljenosti, v katerih Kučan tolče vse rekorde. Upati je. da bo Delo to svojo napako čimprej popravilo. Zgolj za iztočnico naj nekolikanj osvetlim sicer nesporen Kučanov fenomen.
Milan Kučan je bil dolga leta šef slovenske partije. Kot tak je bil po funkciji nalogoda-jalec partijske lajne politične policije — ud-be — in prioritetni porabnik njenih informacij. Danes ko si demokratična javnost prizadeva izbezati na piano udbomafijsko hobotnico, ki ima svoje lovke še vedno razpredene vsepovsod, naš predsednik, odlično seznanjen z delovanjem in ustrojem udbe. ne reče ne bele ne črne. Kučan molči tudi ob divjih privatizacijah, ob aferi z orožjem . .. Sploh najbolj molči tedaj, ko bi pričakovali, da bo predsednik, ki bi moral biti predvsem moralna avtoriteta, najbolj odločno spregovoril. Namesto njega govorijo oziroma hodijo po kostanj v žerjavico drugi...
Nenavadno je tudi, da vse afere, za katere mnogi ugotavljajo, da vodijo k Janši, po neki vzporedni logiki enako dosledno vodijo h Kučanovem krogu. Kot da sta tadva eminentna protagonista slovenskega političnega prizorišča nasprotni plati iste medalje.
Ta stalna »protinaveza« Janše in Kučana sc obnavlja že od procesa proti četverici naprej. tako da pravzaprav že lahko govorimo o fenomenu »Janša versus Kučan« oziroma »Kučan versus Janša«.
Pred zadnjimi volitvami je Kučan na vprašanje. kaj bo storil, če ne bo izvoljen, odvrnil. da sc bo upokojil, a da se iz politike ne ho umaknil. Zanimivo bi bilo pojasniti fenomen. ko se poklicni politik upokoji, ne da bi se umaknil iz politike. To je bržkone možno samo lam, kjer je uradna politika zgolj odsev neke druge, paralelne politike. Uradna upokojitev v takem primeru seveda nič ne šteje, ker dejanski vpliv poteka po neformalnih kanalih.
Zelo zanimivo je tudi vprašanje, kako je naš predsednik financiral svojo razkošno predvolilno kampanjo. Prav tako jc vredno preučiti, kako da zlasti televizija (deloma pa tudi drugi mediji oziroma posamezniki v njih) Kučana dosledno prikazuje, na nekakšen »kultotvoren« način, medtem ko denimo Janšo in druge njegove zoprnike grdi kolikor more, včasih preko najnižjih meja dobrega okusa. Namesto da bi novinarji zalezovali našega predsednika in ga »obremenjevali« z vprašanji o (neprijetnih) političnih zadevah našega težavnega vsakdanjika, zaradi katerih menda je predsednik, ga prikazujejo »izven časa in prostora«. kot gosta po različnih veselicah in drugih politično brezpredmetnih shodih. No, včasih, čeprav vedno poredkejc, saj komaj še kdo zaide v našo »komunistlandi-jo«, nastopa tudi v protokolarni vlogi državnega poglavarja, toda tu je v ospredju bolj forma kot vsebina.
Glede na skrbno producirano medijsko »farno« pravzaprav ni čudno, daje za Kučana glasovalo fenomenalnih petinšestdeset odstotkov volivcev. Iz javnomnenjskih anket je znano, da se več kot polovica volivcev za politiko ne zanima, Kučan pa je idealen »apolitični« politik, saj se ljudstvu najraje prikazuje »neuradno«. Problem je v tem, da poleg uradne obstaja tudi neuradna politika.
Fenomenalno je tudi, da je Slovenija, poleg Srbije, edina postkomunistična država, v kateri se neokomunistični konservativci prikazujejo kot »good guys«. To je nedvomno v največji meri zasluga fenomena Kučan in njegovega vpliva na ljudske množice. Da je paradoks popoln, novinarji in mediji, ki podpirajo slovenske neokomuni-ste, na vse pretege kritizirajo njihove kolege v drugih postkomunističnih državah.
Fenomen je tudi to, da se »fenomen Kučan« obravnava kvečjemu v pismih bralcev. Profesionalni pisci se z njim raje ne ukvarjajo. To je že močno podobno fenomenu načrtno gojenega kulta osebnosti s prvinami fenomena (samo) cenzur e. Razmere, v katerih se pojavljajo tovrstni fenomeni, pa niso ravno pravšnje gojišče fenomena demokracija. Zagotovo je vse v zvezi s Kučanom, skupaj z njegovim antagonistom Janšo, en sam velik (še nerazjasnjen) fenomen, vreden publicistične,' politološke, sociološke in Sploh vsakršne »fenomenološke« obravnave.
Janez Vuk, Nova Gorica
Delo, 21. avgusta
Destrukcija brez maske
Politična morala je resnično popolnoma na psu. Kako je to mogoče? V dobrih tridesetih letih, kolikor tovariš Janez Stanič moralno politično, deluje, so vsa vsaj malo pomembna mesta v družbi zasedali moralnopolitični ljudje. Celo najboljši med njimi! In vsa ta silna politična moralnost je še vedno na svojih mestih, razen najstarejših »stricev« in »tet«, ki pa preko raznih gobarskih, lovskih in športnih bratovščin pridno delujejo na svoje »nečake« in »nečakinje«, ki veliko stvari zelo hitro pozabijo, dobro pa pomnijo, kako, s čigavo pomočjo so prišli na položaje.
999 Janš, ko bi bil Janez Janša zares tak, kol ga slika Stanič, ne bi moglo v treh letih tako spriditi vse te silne moralnosti, če ne bi bila že sprijena. Janez Janša pa je, nasprotno, pokončen človek. Pokončnost pa vedno temelji na morali. Pravi čudež je, da je tak človek sploh lahko nastal v tej moralnopolitični močvari.
Vzroki za razkroj politične morale morajo biti torej drugje, kot jih išče »diagnostik« Stanič. So v lovskih, gobarskih in športnih bratovščinah, ki so že pred mnogimi leti politiko pozasebile in jo s tem spremenile v politikantstvo. To pa je dvojna igra, temelječa na sprenevedanju, hinavstvu in predvsem koristih. (»Tehnokrat« Ravnikar je neprimerno boljši diagnostik kot slavist-poiitolog Stanič.) Janša je tem bratovščinam (tovariščinam) že kot mladinec začel snemati maske. Zato jim je bil tak trn v peti in jim je še danes. V tem grmu tiči zajec, na katerega moralno politična tovariščina z moralnopolitičnih fakultet in časnikarska bratovščina (vsa čast in spoštovanje (pre)-redkim izjemam), ki na zdajšnjem plesu v maskah nosi masko strokovnosti in neodvisnosti, tako besno strelja!
Če bo hotel Janez Stanič ugotoviti vzroke bolezni, bo moral svoje razčlenjevalno ra-zlagalske sposobnosti uporabiti za študij značajev Janševih tovarišev iz Zveze socialistične mladine in tovarišev z vrha partije, ki so ukazovali, kdo je lahko voditelj »neodvisne« mladinske organizacije in kdo ne. Vsi so še tu. Kljub »revanšizmu« na vodilnih mestih, in vsi se obnašajo natanko tako, kot so se leta 1985!
Tovariša Janeza Staniča bi si dovolil spomniti na nekatere vzroke, ki po jekleni logiki morajo pripeljati do takega stanja, kakršno ugotavlja.
1.	Nasilen prevzem oblasti. Če posiliš posameznico ali posameznika, je to nemoralno zločinsko dejanje. Če pa neka skupina ljudi vsili svojo »ljubezen« mnogo večji skupini, naj bi to bilo moralno in legitimno. Kje je tu etika?
2.	Kdor nasilno osvoji oblast, jo mora z nasiljem in prevaro tudi ohranjati. (Nihče je s silo ne osvoji zato, da bi jo na volitvah izgubil!) Ker pa le živimo v 20. stoletju, je treba tako početje zakriti z lepo kuliso. Tako nastane dvojen sistem, ki mora imeti
dvojno ustavo, dvojne uradne liste in s tem dvojne zakone. .. Skratka, državljani so prisiljeni, da se začno obnašati kot podaniki cesarja v »Cesarjevih novih oblačilih«, če hočejo preživeti. Toliko bolj hvalijo oblačila, ki jih ni, kolikor jih nagi cesar bolj bogato podkupuje z blagom, ki še niti stkano ni! Kdor si drzne priznati, da blaga sploh ni in da je ljubljeni cesar gol, je deležen ogorčene »moralne« obsodbe in kamenjanja na kamnitih otokih, ki pa so, a jih nihče ne sme videti in jih zato tudi ne vidi!
3.	Če pa ob neugodnem položaju planetov kakšen otrok ali otročji zavpije, da je cesar gol, in začne množica to za njim ponavljati, je treba sestavo nemudoma prilagoditi novemu stanju, da bi lahko isti tkalci še naprej po starem tkali. Pri tem je nujno izrabiti moralnega mačka, ki ga ima množica, ki zdaj vidi, česar si prej ni upala in hotela. Takoj je treba odstraniti cesarja, ki je predolgo hodil nag, in so zato morali otroci opozoriti svoje disciplinirane starše na dejansko stanje stvari. Nastopiti mora cesarjevič, ki se razglasi za neodvisnega. Cesarjeva stranka trikrat v treh letih zamenja ime, da bi čimbolj zmedla državljane. Ker pa cesarjevič nima toliko denarja, da bi si lahko privoščil neodvisno tkalstvo, mora uporabljati denar in ljudi cesarjeve stranke. Pri tem so zanj posebno dragoceni časnikarji, ki so v času nagega cesarja tako dobro in enotno hvalili nevidno blago in oblačila, stkana iz njega (slabo se je godilo že tistim, ki so si drznili kritizirati kroj nevidnih oblačil), da večina državljanov še danes verjame, da je vse res, kar jim povedo, napišejo ali pokažejo. To lastnost državljanov pa je pri prilagajanju sestave cesarstva novi stvarnosti treba čim bolje izrabiti. Zato so neodvisni časnikarji v cesarjevičevih časopisih, na televiziji in na radiu tako hvalili cesarjevičevo neodvisnost in njegovo modrost uokvirili v svetovni okvir, da polovica državljanov to vidi, kot je pod cesarjem videla lepoto oblačil, stkanih iz nevidnega blaga, zato cesarja ljubila in ga volila.
Kje je tu morala, lahko Janez Stanič, ki se zdaj kot vrhovni urednik bolj ukvarja z leposlovjem, ugotovi iz drugih Andersenovih pravljic.
Rudolf Blaž, Ljubljana
Delo, 14. avgusta
Ljudje brez zavor
Zelo zanimiv članek Andreja Marušiča govori o psihopatih; posebej zanimiv je prikaz psihopatsko deviantnih oseb. Ti so izjemno uspešni samo zato, ker so brezbrižni do okolja, ki jih zanima le toliko, da se z napakami drugih okoristijo in se polastijo oblasti. So odločni in nepopustljivi, vendar ne zaradi morale, ki je sploh ne upoštevajo, ampak zaradi osebnega prestiža in prido-bitništva.
Rešitev iz objema oblasti takih oseb je v tem, da bi morali biti na kontrolnih dejavnostih le moralno osveščeni ljudje, kar enako velja za vodilne osebe v politiki. Iz tega zornega kota, ki daje moralni in osebni vesti tisto težo, ki jo nedvomno zaslužita, je treba komentirati zlasti dva članka v isti prilogi zaradi njune negativnosti, in sicer: »Smrad iz zabojnikov« Borisa Ježa, ki sicer ne zasluži pozornosti razen v razkrivanju negativnosti, ki jih je v članku polno, zato navajam le tri:
—	Imenovati skupno Janeza Janšo in Zmaga Jelinčiča v isti funkciji kot tipična predstavnika laičnega radikalizma je popolnoma nedopustno. Janez Janša je primer profesionalnega moralno odgovornega politika, ki nikakor ni radikalist, ampak izrazit realist, le da to nekaterim vodilnim v Sloveniji ni všeč. Zmago Jelinčič pa je radikalist, venar politično mrtva oseba in zalo ni možna niti miselna povezava o idealu srednješolcev, da bi po tem, kar je o njem dokazano, še vodil Slovenijo. Anketo iz preteklosti uporabljati v sedanjiku pa je laž, ki ni dopustna in kaže na podcenjevanje bralcev, zlasti pa naše mladine, kar vsekakor ni umestno.
—	O spravi se ne pogovarja, ampak se udejanja. Osnovni predpogoj sprave pa je razčiščenje zločinov in njihova moralna obsodba ter poprava storjenih krivic. Velika večina storjenih krivic je na strani bivših oblastnikov, ki so pretežno povezani z večjim delom sedanje oblasti. Sprava zato ni možna brez novih volitev, saj realno ni pričakovati, da bo kljub stalnim aferam sedanja vlada sposobna moralne prenove, ki je predpogoj za odločitev o resnični spravi. Dejstvo je, da je bil velik del volivcev zmanipuliran s strani starih oblastnikov preko Zmaga Jelinčiča in da so zato volitve nelegitimne v najčistejšem pomenu tega izraza.
—	Trditev, da »pade na Janeza Janšo polna odgovornost za smrad, ki se širi iz mariborskih zabojnikov (a tudi iz arhivov SDV ali iz prisluškovalnih prostorov)«, je nesramna in lažniva in kot taka izrazito nemoralna. Zato pove skoraj vse o avtorju članka, pa tudi o uredništvu Dela, ki take očitne laži spregleduje ali celo dopušča.
Članek »Pirotehniki in piromani« Marjana Sedmaka poleg realne situacije v Evropi vsebuje tudi zbirko polresnic in namigov iz. naše pretekle in sedanje politike, zato opozarjam le na naslednje:
—	Mediji niso »četrti partner v tridelni veji oblasti«, kar bi moral gospod predsednik novinarskega združenja vedeti, ampak imajo v demokratičnih družbah bistveno vlogo ravno pri kontroli vseh treh vrst oblasti. Tu so nepogrešljivi in morajo biti zato neodvisni, kar dosežejo ravno s stalnim zavzemanjem za moralne in odgovorne cilje.
—	Novinarji so poklicani, da razkrinkavajo afere, zato je trditev, da se afere razkrivajo, ne da bi se reševale, pravzaprav tudi kritika novinarskega društva, ki naj se na to, upam da dobronamerno kritiko tudi primerno odzove s še boljšim delom.
—	Ni spodobne kritike, ki bi posameznim vejam oblasti jemala verodostojnost, saj jo te imajo ali pa je nimajo. Naše sodstvo te verodostojnosti pretežno nima in bi bilo ravno delo novinarjev v tej smeri zelo potrebno in učinkovito.
—	Trditev, da očitno upravičena kritika sodne oblasti predstavlja predrznost. Jti zahteva
»obnovo vlade« (beri zamenjavo obrambnega ministra), pa je nesmiselna, saj ravno obrambno ministrstvo deluje odlično, medlem ko sodstvo deluje izrazito neustrezno in bi bile ravno tu potrebne zamenjave. Zahteva, da bi mora! premier disciplinirati nekoga, ki je le izvršil svojo civilno pravico in demokratično državljansko dolžnost, pa smrdi po uveljavljanju diktature.
Vinko Vodopivec, Ljubljana_________________
Delo, 24. avgusta
Opredelitev
Zadeva ni preprosta. Uspeh je prekletstvo. Pohabi ambicozneže. Kot moč, oblast, prestiž, denar in mučeništvo. Trop gamsov na plazu nas zanima bolj kot posameznik. Za preživetje uporabna pamet prej kot grandioznost in genialci. Obstanek. Ne več boj do zadnje srage. First comes first po ameriško.
»Naš fante« nas morda skrbi zaradi morastih sanj o nemoralnem negativcu s Kučanovim obrazom, Drnovškovo previdnostjo in Janševo avro. Ko ga poveličujemo kot mamuta, zlatoroga, ničejanca in hkrati pomanjšujemo na muho ali žabico. V zmedeni pravljici in opravljanju je demonsko nadnaraven. V eni osebi toliko likov kot v igri, za katero so norci uporabili telefonski imenik. Pa bo že bolj prav odgovorno razmišljati o vseh nas. O krdelu na plazu. Relativizacija namesto zafrustriranega, do onemoglosti manihejsko mazohistično razočaranega samosovraštva. Zaradi nestrpnosti ob relativni realni majhnosti neuresničljivih aspiracij. Kar so preboleli Danci, Holandci in Španci, nacije kot Francozi in Nemci. Britanci in bivši Sovjeti pa bodo pravkar.
»Naš« je Janša zato, ker smo ga mi v tem prostoru in času dopustili. Zato ker o njem kot socialistu nič ne vemo. Ker instinktivno zavračamo Spiegelbild mesije na belem konju. Vsak človek sam išče pot, sam se hoče rešiti, s svojo voljo in deloma uveljaviti. Česar samopašni pokrovitelji ne doumejo.
Z iskrivo duhovitostjo marnajo o njem. Pa tudi zmedeno, zasebno modrujejo. In idilično vzneseno, »brez posebno globokega premisleka kvalificirano« slikajo Belo vijolico. Veličastni Nekaj več. Mistično božanski simbol prve svobodne države slehernega Slovenca ali nerazumljenega preganjanca. Mlade generacije zvedo o kontinuiteti le nekaj o krivdi karantanskih knezov. O polabskih Slovanih, ki so obstali, a brez vodilnega Janše niso znali postati narod. Nihče jim ni vcepil verzov »... manj strašna noč je v črne zemlje krili...«. O katerih zlobneži namigujejo, da gre za suicidni keltski motiv. Le kako so mogli Italijani še pod Seg-nijem javno dvomiti, ali bi namesto avtode-strukcije kazalo preživeti tudi kot komunist? O NOB, in komu se je zgodil narod, ko ga je sam zamenjal, ne pove nič šolnik, ko njegovo učilno zagrne množica. Radikalen idilik, ki ne opazi mase učencev, doživi miting. In prepozna Edinega. Za nameček, brez svetniškega sija še kakšnega Pučnika, Rupla in Kučana. Bavčarja in drugih, množico ljudi že ne več. Podobno izmišljanjem binarnih podsistemov patološkega zarotni-štva. Sovraštva med sorodnimi. Veliki demokrati kličejo na križarsko vojno, ki bo vse počistila. Zaverovani v mafijo se ne morejo odločiti o njenem bistvu. In jo trosijo naokrog v besednih zvezah kot ancienre-žimska in udbomafija. O pravi mafiji in zakaj obstaja v vsaki družbi ne vedo nič. Saj je nepopustljivo dosleden demokrat, zato ne rase v nebo, menijo nekateri. Da vojak ali militarist ne postane predsednik mladih pacifistov, prepreči nepravi posebnež, ki ob nepraven času kandidira za nepravega predsednika, oprt na neprave komunistke, ki si drznejo biti čustvene.
Ko mlade generacije prebirajo Opredelitev (po usodnosti ne, po aspiracijah pa spominja na znano opredelitev tiste Akademije), se srečujejo s kontinuiteto kulturnega esta-blišmenta. Morda se sprašujejo, odkod sovraštvo in neresnica pri žrecih lepe besede. Prirejene polresnice o Drnovškovi izjavi, nedemokratično nasprotovanje drugačnosti, sebičen napor za razdvajanje intelektualnih in drugih potencialov Slovencev. Bodo verjeli, da je čudežno Novo feniksovsko, brez kontinuitete, pognalo samo iz sebe? Brez Starega? In se vprašali, odkod potem novim literatom znana terminologija. »Razkrivanje podtalnih deviacij in klik, neformalnih skupin, centrov skrivne moči, anomalij in latentnih kriz, s katerimi se je treba spopasti«. Gotovo se jim bo posvetilo. Če je tako prekleto res, da prevladujejo prejšnje garniture v politični, ekonomski in juridični sferi družbenega organizma, prevladujejo tudi drugje. Kot v intelektualnih kulturnih in drugih sferah. In da gre za od volilnega telesa hoteno kontinuiteto. Demokratična protiutež diletantskim, samozvanim wise guy povzpelnežem. Ob crescendu upamo na finale spektakla norosti narodnjakarsko mokrocveloče politične propagande. Da se Janši krivica godi, da sam ni nič profitiral? Tudi če je res, gre vendar za politiko. Narobe pa je, da ga toliko časa četverijo, ker elita ne prekine politikantskega burkaštva. Svetniki in junaki ne trajajo. Pod JBTZ grafit za Mcvcijem so pripisali opravljaško oznako pedri, dvomljivci v Semedeli pa čez DEMOS popravek, čas je za CIMOS. V svoje veličine Črnogorci ne verjamejo. Preveč se, še manjštevilni, med seboj poznajo: »Ti meni serdar, ja tebi vojvoda, a kod kuče znamo kakva smo govna.« Bolj državniško kol naše osiranje pred vsem svetom. Resnicoljubnež iz Murgel je na svojo alfo namalal Don t follovv me, I am lost too (ne za menoj, tudi jaz sem se izgubil). J. J. se ni. In če nadaljujemo pravljico, bo demokratično dokazal, da se je iz Machiavellija ali vsaj od sestopnikov naučil lekcijo o herojih in bivših partiznih. Vnet socialist bo prepustil ministrstvo izvoljeni lokalni konkurentki. Sam, brez dogovora politične elite. Posvetil se bo delovnim ljudem in nacionalnemu projektu. Ob odhodu, ko bo prejel odlikovanja, mu bomo spet ploskali. (P)ostal bo pošten politik.
Milan Šamec, Ljubljana
O stvareh se je mogoče opredeljevati šele, ko se zanesljivo ugotovi, da obstajajo. V javni izjavi pod gornjim naslovom nekaj pisateljev oz. razumnikov z navajanjem zvenečih izrazov (pretežno s tujkami) iz
političnega besednjaka prikazuje nekakšno »podtalno politično dejavnost neokrnjenih struktur bivšega režima«. pri čemer naj bi »seveda« odločilno vlogo imelo slovensko pravosodje, ne da bi pri tem bila navedena kakršnakoli stvarna podlaga za take splošne očitke. Rečeno je samo, da »primerov, ki to dokazujejo, najbrž ni treba naštevati«. Podobnega mnenja je bil tudi pisec, ki je že v sobotni prilogi Dela 14. avgusta zapisal: »Menim, da ni treba posebej dokazovati, da je slovensko pravosodje v smislu strokovne profesionalnosti in učinkovitosti popolnoma na tleh, kar je opazno praktično na celotnem slovenskem prostoru, zato mariborski primer ne preseneča.« Ne samo v pravu, ampak nasploh v odnosih med ljudmi bi se moralo spoštovati pravilo, da mora tisti, ki o kom kaj trdi, to tudi dokazati, ker sicer pečat sramote pade nanj. Že v rimskem pravu je tudi veljalo, da se mora vse, kar ni dokazano, šteti za neobstoječe. Glede na to, da se v navedeni kolektivni izjavi skušajo dajati splošne vrednostne ocene o delovanju pravosodja kot dela državne oblasti, bi dokazovanje lahko bilo korektno le z uporabo sodobnih strokovnih metod družboslovnega raziskovanja socialnih pojavov. Ker takih dokazov nihče ne ponuja, se pač lahko samo ugotavlja, da pravosodje pri nas enako kot kjerkoli drugje deluje tako, kakor je predvideno v ustavi, namreč da odloča o posamičnih zadevah na podlagi ustave in zakonov ter opravlja še morebitne druge predpisane naloge. K omenjeni kolektivni izjavi je umestno še pripomniti, da se o splošnih trditvah o pravosodju niti ni mogoče določno opredeljevati tudi zato, ker je s pojmom pravosodje po ustavi obseženih več različnih dejavnosti (sodstvo, državno tožilstvo, odvetništvo in notariat), o katerih pa ni možno sprejemati enotnih ocen. No, za vse pravosodje pa res velja, da v njem ne dela nihče, ki bi bil spočet ali vsaj rojen že po osamosvojitvi Slovenije, toda to velja tudi za vse druge dele državne organizacije in tudi nasploh za vse dejavnosti polnoletnih državljanov v Sloveniji. Po kakšni logiki naj bi bilo to za pravosodje ■ bolj moteče kot za druge »strukture«! Pravosodje se tudi enako kot druge dejavnosti v svoji zasedbi menjuje, zato ni jasno, na kakšnem podatku naj bi temeljil očitek, da je to edina neokrnjena struktura starega režima. Zdi se, da se zahteva po opredelitvi nanaša na izpričevanje okusa, kam naj se kdo pri njegovih letih uvršča, med staro ali med mlado generacijo. Kar zadeva trditev o podtalni dejavnosti — s to se običajno profesionalno ukvarjajo posebni državni organi oz. službe — pa je poziv k opredelitvi izrečen v prazno, saj gre za čisto neznanstveno fantastiko, o kateri je popolnoma nepomembno vedeti, ali je komu všeč ali ne. Glede na to, da kolektivna javna izjava zahteva opredelitev izključno do političnih, ne pa do literarnih, kulturniških ali drugih razumniškili vprašanj, je tudi licentia po-etica neumestna.
Sodstvo je veja državne oblasti, ki ne deluje na strankarski podlagi in zato zanjo tudi vodenje politične polemike v javnih občilih ne more biti pomembno. Sam želim v zvezi z omenjeno kolektivno izjavo samo še opozoriti, da edina konkretna trditev, ki naj bi podkrepljevala obdolžitve zoper pravosodje, vsaj glede sodstva ne more obveljati kot resnična. Iz izjave dr. Janeza Drnovška Z dne 21. aprila 1993, kakršna je navedena v zapisu »Opredelitev«, še ni mogoče sklepati, da so z njo napovedani nedovoljeni posegi vlade v sodstvo. Glede na vsebino te izjave se zdi popolnoma nerazumljivo tako sklepanje, da naj bi bilo vsako kasnejše ukrepanje zaradi posegov v sodstvo neprimerno pač zato, ker na prej omenjeno izjavo predsednika vlade ni bilo odziva. Opozoriti je treba, da je Slovensko sodniško društvo, v katero je včlanjenih 97% sodnikov, takoj za tem, ko je vlada javno objavila osnutka zakonov o sodiščih in sodniški službi, tudi obvestilo javnost o tem, da nekatere določbe teh aktov omogočajo nedovoljeno poseganje izvršilne oblasti v sodno oblast. Ko je minister za pravosodje na to odgovoril, sem podpisani kot predsednik društva želel dati še nekatera dodatna pojasnila na njegove navedbe (te replike v časopisu Delo nisem zasledil, je pa bila objavljena v drugih časopisih). Ni nobenih utemeljenih razlogov za oceno, da mariborski sodniki, potem ko so spoznali, da se izvršilna oblast oz. minister za obrambo kot del te oblasti vmešava v vodenje posamezne zadeve, naj ne bi bili smeli tega spoznanja javno objaviti, posebej zato, ker so se ob tem tudi distancirali od vsakršnega političnega opredeljevanja. Omenjena kolektivna javna izjava, če se pozorno prebere, dovoljuje kot možne take (ne)oprede-litve, da sodna veja oblasti sploh naj ne bi bila upravičena se »zganiti« na javne izjave drugih, če kaj takega stori, pa to brez vsakega dokazovanja velja za neprepričljivo in neverodostojno samooznačbo. Sam želim ta zapis končati s pozivom sodstvu k opredelitvam, naj se ne pusti izzvati, da bi začelo dokazovati neutemeljenost posplošenih paskvilnih očitkov, ker se to lahko samo izrabi za nadaljnje označbe, češ da se tudi sodstvo vključuje v trenutne politične igre in s tem tudi samo sebe diskvalificira glede potrebne svoje nepristranosti in neodvisnosti.
Mag. Ivan Bele, Ljubljana
Delo, 24. avgusta
Nepotrebne stezice
V rubriki Pa še to je neznani pisec zapisal:
Zeleni SEG predlagajo, naj bi v Sloveniji uredili 2000 kilometrov novih kolesarskih stez. Najbrž verjamemo v njihovo daljnovidnost, če trdimo, da tako vidijo perspektivo življenjske ravni naših ljudi. Če je prihodnost res takšna, se bodo kolesarji lahko vozili tudi po sedanjih cestah, sem pa tja jih bo zmotil le kakšen avtomobil. In da ne bodo kmetje jezni, še šimelj.
Razen napačno napisanega imena Zelenih-ekološko socialne stranke (Zeleni-ESS in ne Zeleni-SEG) se iz omenjenega predloga za izdajo zakona o izgradnji 2000 km kolesarskih stez v Republiki Sloveniji skuša neznani pisec tudi nagajivo norčevati. Nerazumevanja ekopobud, razvoja turizma, varnosti v prometu, nesprejemanja pozitivnih evropskih trendov itd. smo navajeni. Zato želimo javnosti nekoliko podrobneje
prestaviti našo pobudo (teze za zakon so pripravili poslanci Zelenih-ESS: dr. Leo Šešerko. Bojan Korošec, dr. med.. Janko Predan, dr. med., dr. Peter Tancig in Vladimir Topler dr. med.) z naslednjim
L Ocena stanja in razlogi za izdajo zakona
V	Republiki Sloveniji je med smrtnimi žrtvami v prometu vsako leto nad 40 kolesarjev, kar je okoli 10% vseli umrlih v prometnih nesrečah. Glede na število prevoženih kilometrov so kolesarji stokrat bolj ogroženi kot motorizirani udeleženci v prometu.
Po dosedaj veljavni zakonodaji je izgradnja kolesarskih stez v pristojnosti občin. Zalo ni moglo priti do povezav regij Slovenije s kolesarskimi stezami in jc nujno, da se pomanjkanje zakonske ureditve na tem področju odpravi.
2.	Cilji in poglavitne rešitve zakona
Medkrajevne in regionalne povezave Slovenije s kolesarskimi stezami bodo omogočile varno rekreacijo prebivalcev glede na to. da spada kolesarjenje med najbolj zdrave in vsestranske oblike rekreiranja. Celovita regionalna mreža kolesarskih stez
V	Sloveniji bo prispevala k izboljšanju zdravstvenega stanja prebivalcev in k zmanjšanju stroškov za zdravstveno varstvo. V Sloveniji imamo zelo veliko kroničnih obolenj, ki so povezane s prekomerno telesno težo: kolesarjenje na zdrav način ugodno vpliva na zmanjšanje oziroma kontrolo telesne teže, kar ima dolgoročno pozitiven zdravstveni učinek. Izdatki za zdravstveno varstvo pa so po proračunskem obsegu na drugem mestu, ker pomeni, da kolesarske sleze prinašajo pomembno varčevanje v javni porabi.
Mogoča bodo tudi športna in rekreativna tekmovanja, katerih organizacija in izvedba je sedaj zelo težavna in tvegana zaradi kolizij Z drugimi oblikami cestnega prometa.
Gradnja kolesarskih povezav je ekološko utemeljena, ker predstavlja prispevek k izboljšanju zraka in okolja v celoti. Gre z.a obliko prometa, ki prispeva k varčnejši izrabi energije v državi in predstavlja enega najpomembnejših ciljev na energetskem področju. Hkrati pa predstav ja kolesarjenje obliko prometa, ki ni povezana z izpušnimi plini, hrupom ter obremenjevanjem obcestnih zemljišč s težkimi kovinami.
Predlagana mreža kolesarskih stez bo na kultiviran način omogočila dvig poznavanja kulturnih in naravnih vrednot Slovenije, ki predstavljajo izredno narodno dediščino. To bo olajšalo varovanje slovenske naravne in kulturne dediščine, ki je danes izredno ogrožena, ker je slabo poznana in ker so slabo poznani načini in oblike njenega ogrožanja. Hkrati pa bo ta mreža omogočila gospodarski zagon v Sloveniji, saj bo pospešila razvoj turizma. Slovenska pokrajina je zaradi svoje razgibanosti in naravnih znamenitosti izredno primerna za izgradnjo kolesarskih stez med glavnimi mejnimi prehodi in regionalnimi središči ter pomembnimi kulturnimi in nuruvnimi-spomeniki.
V	Evropi sta Nizozemska in Avstrija do sedaj zgradili mrežo kolesarskih stez Z zelo velikimi učinki na področju varnosti v prometu, rekreacije in turizma. Ker prihaja v sodobnem turizmu vse bolj do kombiniranja motoriziranega prevoza in kolesarjenja kot najbolj kultivirane oblike, dohodki iz turizma t’ teh dveh deželah daleč presegajo stroške investicij v kolesarske steze.
3.	Finančne posledice
Gradnja kolesarskih stez je primerjalno najcenejša oblika gradnje prometnic. Gradnja 2000 km kolesarskih stez v Sloveniji bi po sedanjih cenah za 1 kilometer pri širini steze 6 m stala v asfaltni izvedbi 7,5 mio SIT, kar za 2000 km znaša 15 milijard SIT. Te stroške je mogoče zmanjšati z izvedbo projekta kot javnih del, saj je gradnja kolesarskih stez izredno primerna za takšno izvedbo.
Z narodnogospodarskega stališča pa pomeni izgradnja 2000 km kolesarskih stez s spremljajočo pešpotjo oz. pločnikom razbremenitev proračuna Republike Slovenije. Ker vsako leto umre v prometnih nesrečah več kot 40 kolesarjev, katerih življenja presegajo vsako ceno, in ker pride letno do več kot 400 težkih prometnih nesreč s kolesarji, je treba upoštevati stroške zdravljenja, rehabilitacije invalidnosti in izgub pri delu. ki znašajo 1200 mio SIT.
Kolesarske steze pomenijo tudi ekološko in energetsko razbremenitev Slovenije, saj je motorizirani promet vir okoljevarstvenih in zdravstvenih škod (SO2, C O,, NO\), v znesku 1900 mio SIT letno.
Ker kolesarske steze omogočajo tudi večji devizni dohodek od tujih turistov (2400 mio SIT), bo njihova izgradnja v celoti pozitivna za proračun Republike Slovenije, saj letni stroški za njihovo izgradnjo znašajo 3750 mio SIT, pozitivni finančni učinki za Repubiko Slovenijo pa 5500 mio SIT. Božo Flajšman, generalni sekretar Zelenih-ESS
Delo, 29. maja
Šarm Tudmanove države
Vsebina tega dopisa nima nobene zveze s Hrvaško ali g. Tudmanom, je zgolj odgovor Dunajčanu g. Tomažiču.
Vsa krajevna imena ob meji med Švico in Italijo, ki jih lahko preberete po slovensko, so dali Kranjci v 4. stoletju.
Ko so Benečani videli obljubljene ladje, je pokristjanjevanje šlo Kranjcem hitro od rok. (Podarjanje materialnih dobrin drugim narodom, da bi le-ti sprejeli ideologijo Kranjcev, so ohranili do današnjih dni — npr. sklad za nerazvite v zamenjavo za sprejetje samoupravljanja.) Ko so uspešno opravili plemenito poslanstvo, so se napotili proti modrim Alpam, saj je začela delovati genetska koda, pridobljena na Tibetu.
Ko so prišli v Alpe, latinščina ni več biki obvezna in tudi nekdanja rimska javna uprava je nekoliko šepala. Zato so si morali manjkajoča krajevna imena izmisliti sami.
SOBOTNA PRILOGA
Ce potegnete premico Oglej (tu so pristali) — Solingen (najsevernejša točka, ki so jo dosegli — glej Delo. 24. julija) in vzamete 200 km širok pas okrog le-te, boste videli, da je večina slovensko berljivih krajevnih imen znotraj tega področja.
Ni pa lepo, da so Kranjci pri dajanju krajevnih imen uporabljali germanizme. Krajevno ime Grosse Schijen kaže nekoliko nizko stopnjo narodove zavesti. Tista gora bi se morata imenovati (Velika Schijen. Razen če ni šlo za kakšno zvito diplomatsko potezo Kranjcev, po čemer od nekdaj slovijo. Ni zanesljivih podatkov o tem, zakaj so tako ravnali. Obstaja hipoteza, da ko so ponovno prišli v stik z Germani, so z njimi opravili spravno dejanje (da bi pozabili Žalostno epizodo s Tibeta — glej Delo. 24. julija) in rezultat tega naj bi bilo ravno nekoliko čudno krajevno ime Grosse Schijen — malo nemščine, malo kranjščine.
Čeprav med dopoldanskimi znanstveniki ni ravno navada, da pisma končujejo z bodi tiho, sem vam vedno na voljo za dodatna pojasnita o Kranjcih — naših prednikih. Osebno bom z velikim veseljem prebral vsak vaš novi prispevek o Venetih, četudi mislim, da ste na nekoliko napačni poti.
Herman Suchy, Preddvor
Delo, 17. avgusta Dogodki na današnji dan
V prispevku, kjer objavljate zgodovinske dogodke, je bilo naslednje besedilo:
» V boje na soški fronti je bila vključena tudi železniška proga od Mosta na Soči do Prvačine. Promet proti fronti je bil zelo živahen... Dolge kompozicije, naložene Z raznim vojaškim materialom, so navadno raztovarjali kar na progi, večinoma ponoči ...«
Alije pisec napačno napisal ali sem napačno razumel. Proga od Mosta na Soči do Prvačine med prvo svetovno vojno ni delovala — mogoče v začetku bojev. Potem pa je bila med dvema ognjema in kasneje večji del zasedena z italijansko vojsko. Vlak z Jesenic je pripeljal le do Bače ob Mostu na Soči. Naprej ni bilo mogoče.
Janez Jeram, Sp. Idrija
Delo, 21. avgusta Superman iz Grosuplja
Ko sem svoje čase (zdi se mi, da leta 1989), ko je še izhajala Demokracija pod Bavčarjevim urednikovanjem, z nekakšnim izgovorom (na račun svojih dveh ali treh objavljenih člankov v njej) prišel past radovednost, kakšni ljudje urejajo ta časopis — tednik, sem v nekem utesnjenem prostoru v baraki na Parmovi ulici, kjer je Bavčar uradoval, trčil na majhno druščino, zbrano okrog podolgovate pisarniške mize ali, recimo, na omizje osmih oseb, med katerimi je sedel tudi Janez Janša. Nasproti meni je sedel Bavčar; s katerim sem govoril, ostali so bili zgolj poslušalci. Ko je beseda nekako nanesla na medvojne vaške straže, sem nekoliko neprevidno pomodroval, da to niso bile nikdar prave vojaške formacije po določilih haaške konvencije in torej tudi ne v službi okupatorja — Italijanov, so se vse oči uprle v Janšo. Takrat sem šele s kotičkom očesa opazil, s kom imam opravka. Na obrazu mu je lebdel nekakšen samovšečen nasmešek. Pri sebi sem pomislil, da mora biti zelo vase zaverovan mladenič. Zdaj pa preberem gromovniški naslov članka g. Borisa Ježa v Delu, ki pretresa ves politični slovenski svet in še nekaj čez. Zase, ki mi ni za novinarske atraktivnosti, se sprašujem le o izjavi, ki jo je dal Janša nedolgo po izpustitvi iz vojaškega zapora na takratni ljubljanski televiziji. Ko ga je spraševalec (bil je intervju) opozoril, da mu Kučan ni najbolj naklonjen (tako nekako mi je ostalo v spominu), je Janša skoraj brezzvezno odgovoril, da so ga o Kučanu, takratnem predsedniku ZKS, kar veliko spraševali na vojaškem sodišču, ni pa povedal, kaj so ga in kaj jim je on odgovoril. V tem grmu tiči zajec ali enigma, ki ji pravimo »Janša«, toda o tem naj kaj več spregovori gospod minister Janša sam!
Jaka Kralj, Ljubljana
PREJELI
SMO
Neznosna trd (n) ost majave koalicije
Vsi mediji so polni prikritih namigov in odkritih špekulacij o tem, da se bliža nagel in neslaven konec obstoječi vladni koaliciji.
Toda koalicije ne nastanejo iz ljubezni med strankami, ki jih sklepajo, in tudi ne nujno zaradi sorodnosti ali odsotnosti njihovih programov, ampak zaradi »nesramnosti« volivcev, da se na volitvah odločajo za »svoje« stranke po lastni presoji in ne po željah in pričakovanjih dejanskih in potencialnih velikih vodij, in tako, v neelegantnem puljenju množice parlamentarnih strank za pozicije v izvršilni oblasti, prisilijo k sodelovanju tiste, ki so se sposobni dogovoriti za prepričljivo parlamentarno večino. Koalicije praviloma tudi ne razpadejo zaradi velikih načelnih razlogov, ampak ko sta izpolnjena najmanj dva pogoja:
—	da. prvič, hladen analitičen račun odločilni stranki v koaliciji pokaže, da ji njeno sodelovanje v koaliciji med volivci začenja prinašati večjo izgubo kot korist. In odločilna ni stranka, ki je najbolj glasna, ampak tista, ki dejansko lahko zruši koalicijo, ker se nanjo veže dovolj veliko število parlamentarnih glasov;
—	in da bo, drugič, izstop iz koalicije prinesel stranki, (včasih pa celo samo njenemu voditelju), ki je koalicijo sposobna razdreti, vsaj
manjšo škodo, če že ne večje koristi, od vztrajanja v njej.
Seveda so točne ocene premikov razpoloženja v volilnem telesu vedno tvegane in šele nove volitve pokažejo, koliko so bile realistične. Prav zato se Stranke ne odločajo za velike spremembe, dokler nimajo kolikor toliko zanesljivih kazalcev, da se jim je začelo politično zdravje resno slabšati. Kolikor analitičnih podatkov je na voljo, ta trenutek ne kažejo, da bi nove volitve bistveno spremenile razmerja med slovensko desnico, centrom in levico, zato je težko pričakovati, da bi se nam bližale predčasne volitve. Iz sedanje konstelacije parlamentarnih strank pa ni mogoče sestaviti poljubnega števila različnih koalicij. ki bi imele v parlamentu zadostno večino. Sc ta. ki je zdaj na oblasti, je nastala z veliko težavo, kajti na koncu — v resnici pa prav na začetku — o tem. ali se bo koalicija sploh izšla, odločajo kadrovske podrobnosti. Slovenija je skoraj premajhna za število resnih kandidatov, ki si domišljajo, da so edini primerni in sposobni za mesto predsednika države, predsednika vlade, zunanjega, notranjega ministra in drugih, v očeh strankarskih veljakov zlasti na desnici, manj pomembnih članov vladnega kabineta. Z vidika teh umazanih podrobnosti ni največja težava v tem, kako razgnati obstoječo vladno koalicijo, ampak kako sestaviti novo »kadrovsko križanko«.
Če si s teh izhodišč ogledamo aktualna razmerja med slovenskimi koalicijskimi strankami. takoj ugotovimo, da stranki, ki ustvarja videz, da je najbolj odločena sesuti obstoječo vladno koalicijo, največ političnih točk prinaša prav ta videz. Ob aferaškem hrupu, ki ga žene skupaj s strankami opozicije, se zdi. kot da je prav SDSS odločilna stranka vladne koalicije in da bi lahko v sestavljanju nove koalicije iztržila bistveno več. kot ji je uspelo v sedanji Drnovškovi vladi. Zadošča pa nepristranski pogled na volilne rezultate te stranke, na njen rating v novejših javnomnenjskih anketah, na način, kako je sploh vstopila v vladno koalicijo in na dejansko stanje novokomponirane slovenske desnice — in že postane jasno, da nekdo poskuša prodati volivcev rog za svečo.
Tudi dvoumne izjave veljakov SKD. ki se jih da razumeti, kakor pač komu bolje ustreza, kažejo, da v tej stranki še zdaleč niso prepričani. da bi jim izstop iz koalicije in sodelovanje v novi vladni kombinaciji, prinesla več. kot trenutno imajo. Če pogledamo njihovo praktično ravnanje v parlamentu, postane očitno, da je zanje mnogo bolj donosna taktika biti hkrati v in izven vladne koalicije. Kadar se jim zazdi, da je za njihov volilni prestiž tako bolje, glasujejo skupaj s svojimi največjimi koalicijskimi partnerji, kadar pa ocenijo nasportno. se brez vsake slabe vesti mirno pridružijo opoziciji. Dokaz so najnovejša glasovanja o družinski zakonodaji in zakonu o lokalni samoupravi.
Kaj o koristnosti sedanje vladne koalicije mislijo v LDS. je zelo težko oceniti, ker njihovi voditelji ah modro molčijo ali pa dajejo protislovne izjave. Nobeden pa ne pozabi poudariti. da nobena koalicija, še zlasti tako raznorodna. ni večna, nekateri pa celo namigujejo, da je mogoče jeseni pričakovati najmanj kadrovsko obnovo vlade. Taka zadržanost kaže. nosilna stranka vladne koalicije ostaja resno zainteresirana za to, da se vsaj zaenkrat to koalicijo ohrani, pa čeprav je že začela plačevati nevarno visoko ceno za to. da je na videz stoično sprejela dej'stvo, da koalicija ne deluje učinkovito niti pri nekaterih politično najbolj občutljivih vprašanjih.
Židi se, kot da ima tudi ZL trenutno več argumentov za to, da se trudi koalicijo ohraniti. kot dajo razdre. Dejstvo je, da so volivci odločih, da ni možno bistveno bolje uravnovesiti centra, desnice in levice, kot se je to zgodilo z aktualno vladno koalicijo. Če bi se tako ravnotežje podrlo, bi namesto nedelujoče dobili koalicijo, katere potencialne članice sploh ne skrivajo, kako se jim mudi postopno in pravno stabilno preoblikovanje socialističnega v tržni sistem zamenjati z revolucijami. Z njimi bi »počistile« kadrovske »ostanke« preteklega »zločinskega« režima, »dokazale«, da so bili partizani sluge okupatorajev in belogardisti edini domoljubi in borci za svobodo, preuredile Slovenijo v strogo centralizirano, etnično čisto državo, naučile sodnike, kako naj sodijo, da bo njim prav, se znebile sindikatov, ki združujejo večino zaposlenih, dodelile delavcem milost slabo plačanega dela, kdor bi ga pač dobil, kapitalistom in ma-nagerjem pa položaj absolutne oblasti, potem ko bi politično moč in družbeni kapital porazdelile v skladu z lastno ideološko pravovernostjo. Pravo vprašanje za ZL je zato, kako koalicijo ohraniti in utrditi in kako njeno pozornost zasukati od afer v smer reševanja najbolj perečih vsakdanjih problemov ljudi, kako dopolniti vladni ekonomski in socialni program in kako doseči, da se bodo resno izvajala določila podpisanih koalicijskih pogodb.
Nasprotno od pretežnega dela političnih vremenarjev torej ugotavljam, da za ljudi in stabilno perspektivo njihovega vsakdanjega življenja pravzaprav ni usodno vprašanje, ah bo SDSS ostala v vladni koaliciji, kajti tudi brez gospoda Janše ni nujno, da ta koalicija razpade. Usodna za ljudi, ki morajo živeti predvsem od dela svojih rok in glave in ki so vse bolj odvisni od vse manjše velikodušnosti socialne države, pa utegne postati naravnost neznosna tr(d)nost koalicije, ki bi obstala, ne da bi se resno ukvarjala z ustvarjanjem razmer za normalno življenje ljudi, njihove blaginje in socialne varnosti.
Toda čeprav mi ni bilo pretežko dokazati, da se vse stranke vladne koalicije zaenkrat še vedno oklepajo te koalicije kot najmanjšega skupnega, zanje v tem trenutku še koristnega imenovalca, pa s tem nikakor ne trdim, da jim gre za enako koalicijo ali da jim ustreza enak ustroj odnosov in dinamike znotraj nje.
SKD — vsaj njeno trenutno prevladujoče krilo — je doslej igralo na koalicijo, ki jo lahko brez posledic izigrava, za LDS postaja vse bolj očitno, da ji vse manj ustreza kakršnakoli koalicija, samo da ima v njej vlogo najmočnejše partnerice, medtem ko je postalo za ZL dejansko že včeraj vprašanje njene politične kredibilnosti da vladna koalicija začne učinkovito delovati kot resna koalicija.
Očitno se je teža zgodovinske odgovornosti za politično stabilnost Slovenije dejansko usedla na ramena SKD. Od te stranke in ne od g. Janeza Janše je ta trenutek odvisno, ali bomo še neznano dolgo živeli v negotovosti in nepredvidljivosti mrtve koalicije ali pa bodo tri najmočnejše politične stranke na Slovenskem dobile priložnost, da vsaj poskusijo storiti tisto, kar so volivcem tako vneto obljubljale. Za začetek bi si lahko postavile za cilj reševanje problema nevzdržno naraš-
čajoče brezposelnosti. 120 tisoč delovnih mest. ki jih je obljubila LDS, 100.000 delovnih mest, v štirih letih, o katerih je govorila ZL, socialno pravično in varno državo, o kateri so govorili v SKD, namreč državljani Slovenije krvavo potrebujejo ne v neki megleni prihodnosti, ampak tu in zdaj.
Sonja Lokar, Ljubljana
Priltaja desnica
Ni še dolgo tega, ko je od rdečega režima dopuščena »disidentka« gospa Spomenka Hribar objavila svoj nedemokratični spis »Ustaviti desnico«. To je storila z enakim namenom, kot je to delala z objavljanjem člankov o slovenski spravi. Namreč zato, da je ne bi bilo, oziroma da bi bila simbolna, ne pa resnična. Tudi desnice naj ne bi bilo!
Dopuščena disidentka Spomenka Hribar pa tudi številni drugi levičarski politiki skušajo na Slovenskem desnico prikazati kot nekaj slabega, nazadnjaškega, posredno povezanega celo s pojmi nacizma, fašizma ipd.
To so seveda nesmisli! Če pa se že razpravlja o desnici tako, potem bi pričakovali od gospe Spomenke, da tudi o levici piše izključno v povezavi s Stalinovimi gulagi in Polpotovi-mi grmadami lobanj, ne pa v povezavi z Gramscijevim »evrokomunizmom« in podobnimi iluzijami.
V tem sestavku ne želim razpravljati o desnici in levici na tak način. Pa tudi ne na način shematičnega prikazovanja desnice kot prostorsko desnega mesta žirondistov v parlamentu revolucionarne Francije in še manj na eshatološki način o desnem, tj. dobrem, in levem, tj. slabem razbojniku, ki sta bila skupaj križana z utemeljiteljem krščanstva.
Bližje mi je v tem pogledu razmišljanje o večnem boju med dobrim in zlim in o nasprotju med ustvarjanjem in delitvijo pa tudi o tem, da je bila desnica pri delu vedno spretnejša od levice.
Vendar tudi na tak način ne bom pisal o desnici. Pač pa bom preprosto ugotovil, da se politični razvoj današnje Evrope žal odmika od načel helsinške in pariške listine in plemenitih načel Organizacije združenih narodov. Mednarodno sožitje je ogroženo, uveljavljajo se načela geopolitike, na dan prihajajo pro-sluli pojmi realne politike. Združene države Amerike s svojimi tradicionalnimi zavezniki ne bodo dopustile oblikovanja enotne in uspešne Evrope upanja in miru. Že tretjič v tem stoletju se ponavljajo razmerja, ki so pripeljala do prve svetovne vojne, tj. vojne nacij, in do druge svetovne vojne, tj. vojne ideologij. V obeh teh vojnah je bil slovenski narod kljub navidezni zmagi dejansko poražen. V prvi je izgubil tretjino narodnega telesa in narodnega ozemlja, v drugi pa je izgubil svobodo in zapadel v suženjstvo totalitarizma za dolgih petdeset let. Kljub temu je slovenski narod dokazal voljo do življenja in jo izrazil z oblikovanjem lastne države.
Ob tem uspehu se slovenski narod vendarle čuti enako kot vsi drugi evropski narodi ogroženega z dogajanjem na Vzhodu in s strahom opazuje vojne grozote na svojem pragu. Slovenski narod enako kot drugi evropski narodi s skrbjo zre v nedrja porajajoče se svetovne kataklizme tretje svetovne vojne v tem stoletju.
Kot je v današnjem času popolnoma razumljivo zatekanje evropskih družb k tradicionalnim neokonservativnim vrednotam, tako tudi Slovenci vedno bolj spoštujemo ustvarjalnost, odgovornost in pravičnost ob naslanjanju na samobitnost naroda in tradicionalne krščanske vrednote.
Tako kot se Evropa pripravlja na obrambo pred grozečimi nevarnostmi in se ob tem v Evropi krepi t. i. desna politična opcija, tj. opcija, ki svojo politično misel utemeljuje s preizkušenimi vrednotami — tako se to danes dogaja tudi na Slovenskem.
Zato so Slovenska nacionalna desnica, Narodna stranka Slovenije in Liberalna stranka sklenile, da je treba takšen interes slovenskega naroda tudi ustrezno politično izraziti v slovenskem političnem prostoru. Zato so te politične stranke oblikovale slovenski nacional-nosocialni liberalni blok in se odločile, da svojo politično dejavnost tudi javno deklarirajo kot politično dejavnost tipa sodobne evropske desnice. Naslednji korak je bilo spoznanje, da je to treba povedati na tak način, da bodo vsi razumeli. Zato so stranke ustanoviteljice ta blok preimenovale preprosto v »slovensko desnico« (SD).
Seveda »slovenska desnica« še kako dobro pomni bridke izkušnje iz časov Demosa in premeteno zavzemanje demokratičnega političnega prostora z levimi političnimi opcijami preko pokojnega gospoda Krambergerja in udbovskega ovaduha Jelinčiča pa tudi nekaterih drugih, npr. g. Bučarja in podobnih. Zato bo »slovenska desnica« dobro premislila, katero od številnih političnih skupin, ki ji danes ponujajo sodelovanje, bo vključila v svoj blok. Med njimi je zaenkrat prestala »preizkušnjo« Domovinska narodna stranka Slovenije (DONS), ki bo postala enakopravna članica bloka. Sodelovanje v bloku je zavrnila Gerlančeva Nacionalsocialna zveza Slovenije, kar je razumljivo glede na dejstvo, da Gerlanc skuša ponoviti projekt političnega razbijanja desnice, tako kot je preko udbe to uspelo pokojnemu g. Krambergerju in še živemu g. Jelinčiču. Prvi je v zahvalo dobil mrliški list, drugi pa udbovski dosje.
Slovenska desnica bo skupaj z drugimi desno usmerjenimi strankami, še posebej s Slovensko ljudsko stranko oblikovala programsko koalicijo in se v skladu z načeli politične demokracije bojevala za prevzem oblasti. »Slovenska desnica« namreč želi skupaj z drugimi prevzeti oblast in odgovornost in ne želi igrati vloge figovega lista demokracije, kot se to po volji komunistov zdaj dogaja Slovenskim krščanskim demokratom v nenaravni čmo-rdeči vladni koaliciji.
»Slovenska desnica« se bo zavzemala za normalizacijo in ne za nekakšno prenovo, zmagovala bo na podlagi resnice in ne laži, razkrivala bo nelegitimnost sedanjih političnih razmer, ko nekdanji vrhovni nalogodajalec udbe g. Kučan prepričuje Slovence, da so »slučajno« v vseh osemindvajsetih državah nekdanjega Vzhoda spet na oblasti komunisti. In se pri tem sklicuje na »demokratične« volitve, kot da ne bi vedel, kakšen porog demokraciji so rezultati, ki temeljijo na navidezni volji volivcev, potem ko so bili ti volivci dolga leta podvrženi torturam usmerjenega izobraževanja in oblikovanja zavesti »novih ljudi«. In kod da ne bi vedel, da so ljudje rdečega režima za vsak slučaj, če se ne bi ljudje opredeljevali »pravilno«, imeli v Mari-
boru v fizični posesti, se pravi po potrebi, na razpolago in uporabo orožja za dve diviziji. Pa naj je sicer bilo orožje od kogar koli že!
Ponosni smo, da smo pripadniki »slovenske desnice« razumeli duh časa današnje Evrope in zaznali nevarnosti, ki pretijo slovenskemu narodu, njegovi demokraciji in državi. V skladu z načeli današnje evropske in svetovne stvarnosti bomo gradili in hranili slovensko demokracijo in državnost.
Ponudili bomo rešitve za izboljšanje težkih gospodarskih in socialnih razmer na Slovenskem. Odpravili bomo zavezanost prisegam nekdanjega rdečega režima, se zavzemali za odpravo posledic hudodelskega prava, za dejansko in ne navidezno spravo, za resnično pravno državo in ne za »neodvisno« partijsko sodstvo, za odvzem vseh nezasluženih privilegijev, za zaščito stotisočev slovenskih razlaščenih delavcev, nad katerimi je rdeči režim storil v nebo vpijoči greh prikrajševanja pri zaslužku — predvsem pa za razmere, v katerih bomo Slovenci spoznali, da drug drugega potrebujemo in da se moramo med seboj najmanj prenašati, če se že ne moremo imeti radi in si medsebojno pomagati.
Za uresničevanje ciljev naše programske koalicije pred vstopom v vlado pričakujemo njihovo preverbo in podporo slovenskih ljudi na predčasnih državnozborskih volitvah. Brez te podpore in zaupanja ni mogoče prevzeti oblasti in odgovornosti.
Predčasne državnozborovske volitve pa so neizbežne, saj nenaravna rdeče-črna koalicija poka po vseh šivih, od njihovih predvolilnih obljub so ostale samo iluzije.
Torej, gospa Spomenka, prihaja desnica, poskusite jo zaustaviti!
Danijel Malenšek, dipl. iur., tajnik za »slovensko desnico«
Odprto pismo.».
s katerim želimo slovensko javnost seznaniti z razmerami pri ustanavljanju, registraciji in lastninjenju obrtniške banke v Kranju s prvotnim uradnim nazivom HKS — Slovenska hranilnica in posojilnica p. o.
Pobudo za ustanovitev denarnega podjetja je dala večina obrtnikov in malih podjetnikov, članov kranjskega obrtnega združenja z namenom, da bi ti v času porajajoče se gospodarske recesije lažje premoščali in reševali svoje finančne stiske.
Prvi ustanoviteljski zbor hranilnice je bil sklican oktobra 1990. Na svečano uprizorjenem ustanovitvenem zboru v prisotnosti številnih takratnih ministrov, poslancev, županov in novinarjev je bil izvoljen tudi upravni in nadzorni odbor hranilnice. Že ob tej priložnosti je bilo opaziti sence nezaupanja pri nekaterih prvakih Liberalne stranke do kandidatov, ki so bili predlagani v organe upravljanja hranilnice.
Streho in gostoljubje je hranilnici pogodbeno odstopilo Društvo obrtnikov iz Kranja v svoji stavbi na Likozarjevi ul. 1, v kateri so bili do konca leta na novo urejeni poslovni prostori novonastalega denarnega podjetja.
Zaradi preglednosti in objektivnosti informacij posredujemo dogodke, kot so v nadaljevanju potekali.
1.	V informacijah o rezultatih poslovanja hranilnice v enoletnem obdobju z dne 18. 9. 1991, ki sta jih podpisala predsednik upravnega odbora g. P. Smuk in ravnatelj g. I. Rupar (poudarjamo, da so bile to doslej edine tozadevne informacije), beremo med drugim: »Kljub temu da je zaradi nedorečenosti slovenske zakonodaje morala hranilnica svojo poslovno dejavnost skrčiti v okvir hranil-no-kreditne službe in so formalno ustanoviteljstvo morale prevzeti štiri pravne osebe, je bil začetni kapital prvotnih podpisnikov pogodbe — podjetnikov in občanov za začetek poslovanja ključnega pomena.«
Pravne osebe, ki so prevzele formalno upra-viteljstvo, so bila podjetja v lasti gospoda V. Brezarja, P. Smuka, F. Golije in kmetijske zadruge iz Križ. Mimogrede naj se spomnimo, da je bil g. Brezar v tem času minister za drobno gospodarstvo v vladi RS, g. Smuk trži-ški župan, kar je še danes, g. Golija pa poslanec prvega sklica slovenske skupščine.
Nadalje stoji v tem sporočilu zapisano, da so se sredstva poslovanja ob pridobitvi registracije v novoustanovljeno denarno podjetje Slovenska hranilnica in posojilnica d. o. o.
—	Kranj (v nadaljnjem besedilu SHP) na dan 31. 8. 1991 povečala za indeks 4315. To je bila nedvomno vaba in obenem past, zaradi katere so bile postavljene na preizkušnjo poštenost in moralne vrednote formalnih lastnikov (g. Brezar & co.), ki so z registracijo postali formalni ustanovitelji in obenem lastniki SHP. Celo več, razpustili so upravni in nadzorni odbor z obrazložitvijo, da organi upravljanja v bodoče niso več potrebni, ker te nadomeščajo lastniki sami.
2.	Na pritisk javnosti in legitimnih ustanoviteljev hranilnice so na podlagi pravkar izdanega zakona o bankah sicer fingirali prenos premoženja SHP na v^e soustanovitelje, vendar pod za večino soustanoviteljev nesprejemljivimi pogoji, kar je prišlo do izraza na zboru vseh ustanoviteljev dne 23. 1. 1992.
Nesoglasja oz. razhajanja med zahtevami legitimnih ustanoviteljev in formalnimi lastniki SHP izvirajo iz naslednjih dejstev:
—	apriorna odklonitev zahteve ustanoviteljev, da se da relevantno poročilo o rezultatih poslovanja hranilnice, preden se odloča o prenosu lastnine vseh soustanoviteljev po obstoječi veljavni zakonodaji;
—	zavračanje zahteve ustanoviteljev po organiziranosti SHP kot delniške družbe vseh soustanoviteljev in ne kot d. o. o. Takšnemu nazivu je oporekal predvsem g. Gros (predsednik SO Kranj), ki si ga je lastil sam, češ da je naziv dal zaščititi.
Zaradi omenjenih nesoglasij med formalnimi lastniki in legitimnimi ustanovitelji je v želji, da bi se našla vsestransko zadovoljiva rešitev,
bil končno izvoljen odbor, ki naj bi pripravil vso potrebno dokumentacijo, to je novo ustanovitveno pogodbo, statut in poslovni elaborat, glede na dejstvo, da je bil rok za preobrazbo SHP v delniško družbo zakonsko omejen na 30. 6. 1992.
3.	Na skupščini vseh ustanoviteljev ob navzočnosti formalnih lastnikov dne 14. 5. 1992 je odbor za registracijo SHP kot delniške družbe prezentiral vso dokumentacijo, potrebno za registracijo, ni pa bilo dano finančno stanje hranilnice, ki so ga bili dolžni ob tej priložnosti priložiti formalni lastniki hranil-
Kljub zapletom jc bil na skupščini izvoljen upravni in nadzorni odbor hranilnice na osnovi odprte liste vseh ustanoviteljev. V organe upravljanja ni bil izvoljen nihče izmed formalnih lastnikov.
V	podpis je bila edina tudi ustanovitvena pogodba SHP kot delniške družbe, ki so jo podpisali vsi ustanovitelji s formalnimi lastniki vred.
Soglasno je bilo sklenjeno, da se vse premoženje poslovalnic, ustanovljenih v drugih krajih. prenese v last novoustanovljene delniške družbe (SHP Kranj d. d.), ki se na podlagi zagotovljenega soglasja Banke Slovenije registrira pri registrskem sodišču v Kranju.
Ustanovitelji hranilnice smo bili prepričani, da je zadeva dokončno urejena, kar je bilo potrjeno tudi na novinarski konferenci in na skupnem sestanku predstavnikov SHP (g. Brezar, g. Golija, g. Vogelnik, g. Šuc) s predstavniki Banke Slovenije (g. Blažina, g. Korbar, ga. Simonitti). Upravni odbor, izvoljen na zadnji skupščini, jc pripravil predlog pogodbe o prenosu vsega lastništva na delniško družbo, vendar teh dokumentov formalni lastniki (Smuk & co.) kljub že prej doseženemu soglasju niso hoteli podpisati.
V	čigavem interesu in zakaj je bila beseda prelomljena?
Zaradi tega verolomnega dejanja so ustanovitelji v zaščito svojih legitimnih interesov proti štirim formalnim lastnikom sprožili pravni postopek.
4.	Po enoletnem poslovanju hranilnice v lasti formalnih lastnikov kljub temu, da obstaja regularno izvoljen upravni nadzorni odbor, ki ga lahko razreši edino skupščina hranilnice. je uprava SHP razposlala okrožnico z obvestilom, da poteka postopek registracije Slovenske hranilnice in posojilnice — hranilnice Kranj d. o. o. (torej ne SHP d. d., kot smo zahtevali ustanovitelji). Podpisnika okrožnice HKS-SHP p. o. sta g. Blaž Pipp za pravno službo in ravnatelj g. Domen Malenšek (slednji baje ni v nobenem sorodstvenem razmerju z g. Danijelom Malenškom, ime in videz velikokrat varata).
Z izvedbo registracije naj bi vsi soustanovitelji dosedanje hranilnice lahko vplačani delež prenesli na pravnega naslednika, to je SHP d. o. o. z obrazložitvijo, da niso urejena medsebojna razmerja med ustanovitelji. Slednja naj se v pritožbenem roku uredijo ali pa bo vprašanje preoblikovanja SHP p. o. rešeno sistemsko.
V	dopisu t. i. upravni odbor HKS-SHP p. o. (kateri upravni odbor, ker legitimni ne obstaja) ponovno poziva ustanovitelje, naj podpišejo t. i. izjave o namenu in jih najkasneje do 31. 8. 93 vročijo SHP, sicer bodo izgubili pravico družabnika in bodo v nadaljnjem obravnavani samo kot navadni varčevalci.
Višek cinizma kaže dejstvo, da želi predlagatelj nove registracije HSP brez vednosti regularno izvoljenih organov upravljanja, skupščine soustanoviteljev in prezentiranja verificiranega finančnega poročila podtakniti legitimnim ustanoviteljem hranilnice bianco menico v obliki izjave o namenu, pogodbo o ustanovitvi hranilnice kot družbe z omejeno odgovornostjo z datumom 20. 6. 1992 in statut z istim datumom, na katerih vsebino pa posameznik nima nikakršnega vpliva.
Z vso odgovornostjo želimo opozoriti vse morebitne podpisnike t. i. »izjave o namenu«, da s tem postanejo družabniki in poroki za morebitno že ustvarjeno izgubo hranilnice, katero bodo prisiljeni pokrivati v višini še enega deleža oz. skupno v višini 6.000 DEM.
Investicijska lakota sedanjih formalnih lastnikov za ustanavljanje novih podružnic SHP po Sloveniji in njihovo dosedanje, milo rečeno, nekorektno obnašanje pravkar omenjenega ne izključuje.
Radoslavi. Hočevar, dipl. ing., v imenu ustanoviteljev SHP — Hranilnica Kranj d. d.
Moj pogled na slovensko spravo
Sodim med tiste Slovence, ki so nas besede o spravi v Sloveniji razveselile. Sodim pa tudi med tiste, ki se nam je nabralo že dokaj veliko število let in smo zato nekoliko bolj nestrpni. Radi bi poleg lepih besed in političnih manifestacij doživeli tudi nekaj pristnih, globokih dejanj. Dejanj, ki bi kazala, da se je proces sprave začel tudi uresničevati, da je začel postajati del življenja med ljudmi. Moti me, da kljub dokazom in še živečim pričam nisem zasledil, da bi kdo, ki ga vest bremeni storjenih krivic, pristopil k sosedu ali znancu in mu rekel: »Sosed, prijatelj — krivico sem ti storil — oprosti, bodiva spet prijatelja!« To bi bil občutek resnične sprave.
Mi Primorci smo se 20 let pod fašističnim terorjem borili za obstoj slovenskega jezika in našo kulturo. Posebno duhovniki in drugi izobraženci so bili pod stalnim pritiskom fašistične represije, ko je za vsak najmanjši prekršek sledil zapor ali internacija po otokih južne Italije. To so bili za vse zavedne Slovence hdui časi, polni trpljenja in preizkušenj, ki so se v neredkih primerih tragično končali.
Zaradi tega zatiranja vsega slovenstva, ki smo ga primorski Slovenci občutili, je razumljivo, da smo z velikim veseljem pričakovali in verjeli v svobodo, ki so jo napovedovali prvi partizani, znanilci svobode v letih 1941 in 1942. Posebno mladina je te napovedi z navdušenjem sprejemala. Bolj zadržani so bili nekateri starejši in izobraženci, ki so iz tiska ali kako drugače vedeli, kaj se dogaja po svetu posebno v Sovjetski zvezi. Ti so bili nezaupljivi: Slutili so, kakšno nevarnost pomeni komunizem za slovenski narod in ves svet. Prav ti posamezniki, ki so največkrat imeli zveze z narodnjaki v matični domovini Sloveniji, v Ljubljani, so kaj kmalu začeli dobivati potrditve za svoje zle slutnje. Do njih so začele prihajati vesti, da komunisti skupaj z bojem proti okupatorju vodijo tudi boj proti vsem drugače mislečim.
Da pobijajo tiste, ki si drznejo kritizirati njihovo početje in si želijo ohranitve dotedanjih vrednot, zlasti vrednot krščanske etike in morale.
Na Primorskem in v Istri so že takoj po izbruhu vojne Italijani pričeli mobilizacijo slovenskih mož in fantov. V začetku leta 1943 pa se je začela prisilna mobilizacija vseh letnikov, vse do 16-letnih fantov, predvsem zato, da bi preprečili odhod v partizane. V eni teh prisilnih mobilizacij sem se 13. februarja 1943 znašel tudi sam. Primorski Slovenci, ki so nas v teh akcijah mobilizrali, smo bili razporejeni
v t. i. »specialne enote« — bili smo neoboroženi, za italijansko vojsko smo opravljali različna pomožna in težaška dela. Dovolili so nam ohranjati stike s svojci, vendar samo v italijanskem jeziku - pošta jc bila vsa cenzurirana.
Novice, ki so prihajale od doma. pa so bile vedno slabše. Vedno večje bilo nasilja s strani Italijanov. Iz drugih predelov Slovenije pa so prihajale vesti o nasilju Nemcev, zato je v nas, prisilno iztrganih z domače zemlje, naraščala želja po uporu.
Prav v te vesti so se začele vedno bolj bolečc-in za večiifb nas nerazumljivo mešati še vesti o novem nasilju, nasilju partizanov. Začele so prihajati vesti, da partizani vse tiste, ki ne trobijo z njimi v isti rog. odstranjujejo nasilno, zločinsko. Doživljati smo začeli nova razočaranja. Po 20 letih stopnjevanega nasilja tujcev postajamo žrtve nasilja svojih prej fašizmu predanih ljudi. Se bolj boleča so bila spoznanja, da postajajo žrtve tega novega nasilja prav tisti posamezniki, izobraženci, narodnjaki, ki so na svojih plečih nosili največji delež boja proti fašizmu in boja za ohranitev slovenstva.
Tudi moj rodni Dornberk, vas v osrčju Vipavske doline, je doživel takšno žrtev. Boleča in nerazumljiva je bila zame in moje sotrpine vest, da jc pod roko slepo vdanega izvrševalca komunističnih ukazov 2. junija 1943 ugasnilo življenje velikega narodnjaka Ivana Brica. Ustrelili so ga v vinogradu, vpričo dveh mladoletnih sinov. Komunistična propaganda se je že takrat močno potrudila prepričati vaščane, da je Ivan Bric izdajalec, sovražnik, kolovodja izdajalske bele garde. Mnogi, morda celo večina, so tej propagandi nasedli. Po vojni in z odmikom časa se je to še poglabljajo, tako da tudi danes Briceva smrt še vedno ostaja zavita v skrivnosten molk. Ostaja pa madež, ki bi ga bilo treba čimprej odstraniti v dobro in vednost vseh Dornberžanov. Če že govorimo o spravi, potem je prav gotovo ta sprava tudi čas, ko povemo resnico o takih dogodkih — tudi resnico o Ivanu Bricu.
Ko je slovensko zgodovinopisje pred nalogo, da razišče zločine (fojbe), izvršene nad tujci na Primorskem, bi bila njegova prva dolžnost, da razišče hudodelstva nad domačim prebivalstvom
Kdo je bil Ivan Bric?
Predvsem — zaveden Slovenec! Uvrščamo ga med takratne primorske izobražence. Zagnan prosvetni delavec. Človek, ki je kot toliko drugih takratnih izobražencev svaril ljudi pred komunizmom, ki je v tem času zavajal predvsem neuko ljudstvo s svojo propagando. Seveda je bil zaradi tega pri drugače mislečih nezaželen in obsojen na likvidacijo. Po prvi svetovni vojni je ostal v Jugoslaviji in se pridružil borcem za severno mejo. Po vrnitvi v rodno, tedaj že od fašistov zasedeno Primorsko je nadaljeval delo na kulturno-prosvetnem področju. Z nadučiteljem Rejcem sta najprej obnovila prosvetno društvo »Čitalnica«. V začetku obnove društva je bil njen predsednik in knjižničar. Ustanovil je dramsko skupino in bil njen režiser. Dramska skupina, v kateri sem tudi sam deloval, je bila izredno delavna in za tedanje razmere na visoki ravni. Pod Bricevim vodstvom smo uprizorili po več zahtevnih dramskih del v letu. Z dramskim delom »Petrčkove sanje« smo bili povabljeni celo v tedanje goriško gledališče in bili deležni veliko pohval. Ta kulturna zagnanost pod Bricevim vodstvom je trajala vse do leta 1927, ko so fašisti strogo prepovedali vsako delovanje vseh slovenskih društev.
Bric tudi tedaj ni miroval; deloval je ilegalno, s skupinami zavednih mož in fantov, na skrivnih shajanjih. Poskrbel je, da je v prenekate-ro hišo prišla slovenska knjiga, posebno čtivo za otroke (Ciciban idr.). Aktiven je bil tudi na gospodarskem področju. Kot tajnik Kmečke zveze in svetovalec Dornberške hranilnice je bil fašistom še posebno v napoto.
Bil je pod stalnim nadzorstvom fašističnih vohunov. Prepovedano mu je bilo gibanje izven goriškega območja. Temu se_ ni podrejal in je izrabil vsako možnost, da je prišel v stik s Slovenci z drugih območij. Leta 1936 so ga fašiti kot iredentista obsodili na 5 let internacije v južno Italijo blizu Potenze. Po dveh letih prestajanja kazni je bil pogojno izpuščen in podvržen posebnemu nadzoru. Žal ni dočakal zloma fašizma niti ne svobode, za katero je žrtvoval najbolj plodna leta svojega življenja. Umorjen je bil 2. junija 1943 vpričo svojih dveh mladoletnih sinov v vinogradu. Padel je pod streli sovraštva, ki ga je komunistična propaganda znala spretno zasejati med ljudi in ki žal še danes ni pozabljeno.
Ni mogoča resnična sprava, ne da bi pravilno ovrednotili tudi take žrtve, kot je žrtev Ivana Brica. Ob dornberški osnovni šoli, kot so tudi drugod po domovini, je spomenik padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja. Sprava ni revanšizem, ni rušenje teh spomenikov, terja pa, da te spomenike dopolnimo. Da se imenom padlih pridružijo tudi imena tistih žrtev, ki so jih povzročili komunistični ideologi. Zato naj tudi na dornberški spomenik ali ob njega, odgovorni čimprej postavijo še ime Ivana Brica in vseh drugih Dornberžanov, ki so bili odpeljani in usmrčeni v dvomljivih okoliščinah.
Če bomo mi znali spravo pravilno ovrednotiti, bodo tudi naši zanamci znali pravilno ceniti žrtve vseh, ki so se vsak na svoj način borili za slovenski narod, za svobodo, in za te ideale tudi dali svoja življenja.
Franc Pavlica, Dornberk
Zunanji avtorji v tej številki
Pavle Čelik, upokojeni vladni svetovalec v ministrstvu za notranje zadeve, Ljubljana Oto Giacomelli, novinar Slovenskih novic. Ljubljana
Franco Juri, poslanec, Ljubljana Mag. Jure Kovač, raziskovalec na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru, Celje Janez Kocijančič, predsednik Združene liste socialni demokratov. Ljubljana Dr. Marko Kos, izredni profesor za kadrovsko-organizacijsko področje*, v pokoju, Ljubljana Vilko Novak, svobodni novinar. Ljubljana Jože Pučnik, poslanec, Ljubljana Dimitrij Rupel, poslanec, Ljubljana Mija Repovž, svobodna novinarka, Ljubljana Dr. Janez Strehovec, filozof in esejist v svobodnem poklicu, Ljubljana
Gregor Tomc, raziskovalec na Inštitutu za družbene vede in direktor programa Mirovnega inštituta, Ljubljana Jaša L. Zlobec, poslanec, Ljubljana Marko Zorko, novinar Radia Ljubljana
i
K
4
A-
godovina nas uči, da v družbi ni-'	so mogoči čarobni skoki v zažele-
no stanje. Ne moremo se izogniti . neprijetnim ali mučnim okolišči-Zer ^ nam tako, da vtaknemo kot noj glavo v pesek in zavzeto ponavljamo, da jih ni. Prav obratno je res: čim bolj se trudimo zapirati oči pred neprijetnimi dejstvi, tem manj učinkoviti smo pri njihovem odpravljanju in preseganju. Čudežev pač ni, vsak premik r družbi je potrebno izvršiti temeljito in z lastnim naporom. To pa pomeni dosledno soočanje s prejšnjim stanjem, z njegovo analizo, Z njegovo oceno in z natančnim odpravljanjem posledic, ki segajo v današnji čas. "
Nojevsko sprenevedanje nam Slovencem žal ni tuje. Naj navedem vsaj nekaj primerov iz novejše zgodovine. Med drugo svetovno vojno so eni organizirali osvobodilno gibanje proti okupatorjem, hkrati pa storili vse, da v takem gibanju ne bi bilo tistih, ki bi lahko pomenili politično konkurenco po vojni. Drugi so se upirali komunistični prevladi v osvobodilnem gibanju in se ob tem navidezno in dejansko povezovali z okupatorji. Komunisti so hoteli po vojni zgraditi pravičnejšo družbo, hkrati pa so se pri tem posluževali skrajnih krivic in najbolj brezobzirnih zločinov. Slovenski patrioti, ki so se pridružili komunistom zaradi boja proti okupatorjem, so zapirali oči pred komunističnimi zločini in s tem omogočali boljševistično revolucijo na Slovenskem. Pogumni borci proti okupatorju in njegovim kolaborantom so zaprli oči pred dejstvom, da so po končani vojni s tem pomagali komunističnim kolaborantom, ki so fanatično uveljavljali sovjetske interese proti temeljnim koristim slovenskega naroda in postali s tem prav tako kolaboranti nekega drugega okupatorja. Ko je kolaboracija s sovjetsko velesilo propadla (predvsem zaradi ogroženosti osebnih položajev zvezne komunistične klike), so se komunisti sprenevedali, ohranili boljševistične metode oblasti in jo razglasili za »socializem s človeškim obrazom«. In tako naprej in tako naprej. Primerov je čez glavo in Slovenci nikakor ne moremo biti ponosni na že pregovorno podvrženost tovrstnim manipulacijam. Še leta I9S9 je dobršen del javnosti nasedel zvitim pozivom k »pluralizmu brez strank«, k »asimetrični federaciji«, k nasvetom, da »naj Slovenija vodi zunanjo politiko predvsem prek Beograda«, itd. Prav ganljivo je primerjati vse te cirkuške obrate v slovenski politični zavesti, njihove nosilce in njihovo neizčrpno sposobnost kameleonskega sprenevedanja. Še posebno, ker so bili vsi ti obrati (razen najnovejših) temeljito »znanstveno« obrazloženi v neštetih »doktorskih disertacijah« in »pomembnih znanstvenih« publikacijah mnogih univerzitetnih profesorjev...
SOBOTNA PRILOGA
JOŽE PUČNIK
Nehajmo se sprenevedati!
Odnos do komunistične preteklosti_______
Trenutno je v modi sprenevedanje v odnosu do preteklosti. Izdeluje in ponuja se vzorec . dokazovanja, ki vsebuje približno naslednje sestavine: Komunistični režim v Sloveniji je bil legalen, zločini, ki jih je izvršil, torej niso zločini, morilci so ubijali po zakonu in torej niso morilci, plačilo, ki so ga za to dobili, je legalna pravica, ugled, ki so si ga tako prislužili, je povsem upravičen, in tako naprej. Naslednja sestavina tega dokazovanja je ugotovitev, »da je vse že tako strašno daleč v preteklosti« in sploh več ne zadeva večine danes živečih državljanov Slovenije. Zadnja sestavina je seveda poziv, da »v teh težkih časih gospodarske in socialne krize v novi državi« ohranimo »enotnost naroda«, da »ne odpiramo starih ran«, saj »to nikomur ne koristi«.
V tem vzorcu dokazovanja gre torej za tezo o legalnosti komunističnega terorja, za tezo o časovni oddaljenosti tega terorja in za tezo o nesmiselnosti njegovega obravnavanja. Nobena od teh tez ne vzdrži kritičnega premisleka.
Intelektualno najbolj perverzna je teza, po kateri je komunistični teror v Sloveniji izhajal iz države, bil zato »legalen«, in zatorej ni mogoče govoriti o zločinih. To seveda predpostavlja tezo, da lahko država odredi vse, kar lahko v vsakokratnem sistemu legitimiranja uveljavi. Po odredbi države je potemtakem vse dovoljeno, država in njeni zvesti služabniki torej a priori ne morejo izvrševati zločinov, saj je vse, karkoli storijo, legalno. Potemtakem so bile legalne obsodbe vseh čarovnic v poznem srednjem veku, legalni pa so bili vsi formalno sprejeti akti fašizma, nacionalsocializma, stalinizma, polpotizma in seveda tudi jugoslovanskega in slovenskega titoizma. Po tej tezi je država vsemogočna, saj ima vsaka država tak ali drugačen mehanizem legitimiranja same sebe. Intelektualna perverznost takega stališča je v tem, da njegovi avtorji vede zavračajo vse kriterije legitimnosti, ki jih je doslej razvila evropska civilizacija: upoštevanje temeljnih človekovih pravic, opredeljenih v aktih Združenih narodov in drugih mednarodnih institucij, jih očitno prav nič ne briga. Postavljanje legalnosti nad civilizacijsko pri-
dobitev vsebinske opredeljene legitimnosti je tako absurdno, da ga ne morem imeti zgolj za intelektualno zmoto.
Teza o časovni oddaljenosti komunističnega terorja v Sloveniji je empirično utemeljena. Najhujše oblike komunističnega zatiranja smo doživljali v prvem in drugem desetletju po končani vojni. Večina danes živečih državljanov Slovenije tega obdobja ni zavestno doživljala: bili so premladi ali pa sc še sploh niso rodili. Doživljali pa so poniževalne razlike med jugoslovansko Slovenijo in njenimi zahodnimi sosedami: ne le v kupni moči, temveč tudi in predvsem v pomanjkanju osnovnih političnih pravic. Poleg tega odločno zavračam cinizem tistih, ki pravijo, da sc jih spori »starih rodov« ne tičejo, da naj ne brskamo med kostmi in da se bo »zadeva« tako in tako v nekaj letih »biološko« uredila: pomrli bodo tako krivci kakor žrtve in problem bo »rešen«. Zavračam ga zato, ker se mi obrača Želodec ob takšni »morali«. Zavračam ga tudi zato, ker se mi upira socialna brezdušnost takšnega gledanja, ki ni le izraz generacijskega egoizma, temveč tudi perverzne slepote za neločljivo povezanost generacij in za kontinuiteto odgovornosti.
Tudi teza o nesmiselnosti današnje obravnave komunističnih zločinov temelji na zelo površni analizi. Brani položaj tistih, brani privilegije tistih, ki so izvrševali zločine, povsem pa pozablja na socialni položaj in zapostavljenost žrtev komunističnega nasilja. Licemerno pozivanje k »ohranjanju enotnosti naroda« je tako tisti ceneni patriotizem, ki je velikodušen, kadar naj bi zanj plačevali drugi... Plačevali naj bi še nadalje tisti, ki so bili žrtve, zločinci komunističnega obdobja, njihovi voljni izvrševalci pa naj bi še nadalje ohranjevali privilegije, ki so si jih prilastili. In prav takšno razumevanje položaja nam skušajo nekateri teoretiki podtakniti kot »skrb za pravno državo«!
Od volitev 1990 pa do danes se v Sloveniji sprenevedamo v odnosu do komunistične preteklosti in do zločinov iz tega obdobja. Sprenevedamo se zato, ker prevladuje iluzija, da se lahko temu delu naše zgodovine izmaknemo, ne da bi ogrožali prihodnost. Da lahko vta-
knemo glavo v pesek in vzkliknemo: »Ničesar ne vidimo — torej ničesar ni!«.
Vrednostna ocena in zakonsko urejanje
Za sistematično urejanje odnosa do obdobja komunističnega nasilja v Sloveniji potrebujemo dvoje:
—	vrednostno politično oceno tega obdobja
in
—	zakonsko ureditev pravnih posledic, ki izhajajo iz sprejete vrednostno politične ocene komunističnega nasilja.
Če hočemo dograjevati našo narodno identiteto, katere bistvena sestavina je tudi narodni spomin, moramo čimpej priti do natančno izražene vrednostno politične ocene o medvojnem in povojnem dogajanju v Sloveniji. Potrebujemo vrednostni okvir, ki nam bo omogočil pravno vrednotenje vojnih in povojnih zločinov, primerov zlorabe pravnih sredstev komunistične države proti lastnim državljanom, pa tudi okvir za odpravljanje nezasluženih privilegijev posameznikov, skupin in organizacij, ki so si jih prilaščali kot nosilci komunistične diktature. V teh letih po zamenjavi komunističnega režima z večstrankarsko demokracijo nismo na tem področju naredili skoraj ničesar. Vzrok za to je, poleg primerne zaposlenosti z osamosvajanjem države in z mednarodnim uveljavljanjem, dejstvo, da še vedno nimamo ustreznega zakona, ki bi z enosmiselnimi in povsem različno zapisanimi kriteriji omogočal reševanje posameznih pravnih, socialnih in moralnih problemov s tega področja. Takšnega zakona (ali zakonov) pa ne bomo dobili vse dotlej, dokler slovenski parlament ne sprejme načelne vrednostno politične ocene komunističnega obdobja in ovrednotenja njegovih posameznih organizacij in institucij. Končno oceno bo seveda morala izdelati zgodovinska znanost. Ker bo to zahtevalo vrsto let, ni mogoče čakati na njene rezultate. Tukaj gre za konkretne ljudi, za njihove privilegije in zločine na eni strani in za pravne, socialne in moralne pravice na drugi strani. Če bomo čakali na znanost, bodo pomrli eni in drugi. Zato je utemeljena politična zahteva, da se preblema teh ljudi lotimo čimprej. Zato moramo priti v Sloveniji do večinske vrednost-
no politične ocene, ki bo postala izhodišče za ustrezna zakonska določila in za pravno urejanje problemov konkretnih ljudi, ki že desetletja čakajo.
Področje pravnih problemov, ki bi jih morali Z zakonom ali z zakoni urediti, je zelo obsežno in strokovno zahtevno. Naj navedem nekaj primerov, ki so najbolj očitni.
—	V Sloveniji nimamo zakona za razveljavitev napisanih in nenapisanih smrtnih obsodb, ki so bile deloma izvršene, deloma spremenjene v dolgoletne kazni prisilnega dela. Razveljavitev bi morala potekati po uradni dolžnosti. Ne gre zgolj za simbolično priznanje zločina, temveč za izhodišče za pravne zahtevke na socialnem področju.
—	Nimamo zakona, ki bi po uradni dolžnosti izsilil preiskavo o mestu pokopa posameznih žrtev. Še vedno živijo nekatere priče umorov ali celo morilci sami. Vsekakor živijo njihovi politični kolegi v partiji, pa tudi sorodniki ali prijatelji, ki imajo takšne informacije, vendar jih prikrivajo, ker jih nihče ni zaslišal. Tudi tukaj bi morali vpeljati kazensko pravno odgovornost za zadrževanje informacij oziroma za njihovo potvarjanje.
—	Ni zakonske podlage, da bi po uradni dolžnosti razveljavili kazni, ki so bile izrečene v političnih procesih.
—	Ni zakonske podlage, da bi zaporne kazni, ki so bile praktično vedno prisilno delo, po uradni dolžnosti priznali za pokojninsko dobo. Nekdanji zaporniki lahko to upravičeno pričakujejo, saj srečujejo svoje nekdanje sodnike, ki jim je bila hlapčevska služba natančno ali celo beneficirano všteta v pokojninsko dobo!
—	Ni zakonske podlage, po kateri bi uslužbencem tistih državnih institucij, ki so izvrševali zločinska povelja, lahko razveljavili beneficirano delovno dobo in temu ustrezno ponovno določili višino pokojnine.
—	Ni zakona, ki bi določil, da so nekatere ustanove in organizacije komunistične diktature imele zločinski značaj. Naj omenim Komu-
■	■ vseh koncev že od zgodnje po-
'	/Š? mladi dežujejo napovedi o vroči
politični jeseni na Slovenskem.
, Tisti, ki nalagajo krepelca na ^	ogenj, bi seveda radi zrušili seda-
njo vladajočo koalicijo. S strogo nadzorovanim spuščanjem tajnih dokumentov in njihovih ponaredkov v javnost skušajo diskreditirati tako svoje politične nasprotnike kot parlamentarno demokracijo nasploh. Z novimi in novimi aferami blokirajo normalno delovanje gospodarstva in zakonodaje. Zdaj so se z vsemi topovi spravili še nad sodstvo, kajti ob obglavljenih sodiščih in tožilstvih bi v tej državi veljala samo še pravica močnejšega. Močnejši pa je tisti, ki ima na voljo več pušk, topov in fanatično zvestih vojščakov. Vse skupaj pa je začinjeno z javnim obrekovanjem predsednika republike. Tuji diplomati v Ljubljani in tisti zahodnoevropski politiki, ki jim je Slovenija pri srcu, zaskrbljeno majejo z glavami in tožijo, da se s svojimi manirami vse bolj pogrezamo v balkansko jamo. Paradoks je popoln: ravno tisti, ki na ves glas vreščijo in obtožujejo drugače misleče, da se jim kolca po Jugoslaviji in starem sistemu, so v resnici bal-kanizatorji Slovenije.
Glavni strateg slovenske destabilizacije svojega načrta niti ne skriva. Njegov nemen je razklati Slovenijo na dvoje, na desni in levi blok. Iz političnih nasprotnikov (ali celo zaveznikov) je za vsako ceno treba narediti smrtne sovražnike.
Ob koncu prejšnjega parlamenta smo mnogi že mislili, da je minil čas usodnih delitev na naše in njihove, da bo možno sodelovanje z vsemi, razen z najhujšimi razbijači. Priznam, da sem podcenjeval uspeh Jelinčičeve stranke in prihod njenih dvanajstih poslancev. Računal sem, da bodo zaradi svojih ekstremnih stališč že vnaprej izločeni iz kakršnekoli koalicije. V resnici pa je njihov populistični nacionalizem na parlament učinkoval naravnost katastrofalno. Marjan Podobnik in njegovi so se ustrašili, da zdaj sami ne bodo dovolj nacionalno prodorni, zato so brez sramu začeli Z jelinčičevci tekmovati v šovinističnem grmenju. Pritegnili so jim Pučnikovi socialdemokrati, krščanski demokrati, ki so se bali, da bi jim demagoški Podobnik preveč hodil v zelje,
JAŠA L. ZLOBEC
Si Slovenci sami sesuvamo Slovenijo?
so pasivno spremljali to gonjo in niso proti njej mignili niti s prstom (navsezadnje so si v tem času prizadevali, da bi v svoje vrste pridobili Pirnatove narodne demokrate). Združena lista je bila v defenzivi, saj se je lahko že vsak mimoidoči smrkolin obregnil obnjo, kakor se mu je zljubilo. Brez sape pa je ostala tudi Liberalno-demokratska stranka, saj je morala iz dneva v dan poslušati izmišljotine o jugoslovenarstvu in narodnem izdajstvu. Varuhi človekovih pravic so bili ravno tako načrtno izločeni iz javnega življenja.
Kako je lahko v nasprotju z volilnimi izidi čez noč prišlo do takega radikalnega zasuka k nestrpnosti, šovinizmu, populističnemu antide-mokratizmu? Eno so nedvomno posledice strašne vojne na Hrvaškem in v Bosni, ki nas je otopila in v nas uničila občutek človeške solidarnosti. Dejstvo pa je tudi, da so najrazličnejši demokrati, od novorevijašev naprej, držali figo v žepu, ko so nam v preteklosti pridigali o parlamentarni demokraciji in človekovih pravicah. Dovolj je bilo, da so izgubili na volitvah, pa je njihova ljubezen do pravne države izpuhtela. Naj vlada tisti, ki je najsposobnejši! nam razlagajo danes, pri tem pa naj bi seveda oni odločali, kdo je najsposobnejši. In tudi volitve so zanje sicer legalne, vendar nelegitimne, kajti slovenski narod je predolgo živel pod knuto komunizma, da bi se po treh letih svobode znal in zmogel pravilno odločati. Vrhunec tega sprenevedanja pa je nedavna, a že legendarna izjava ravnokar omenjenega najsposobnejšega, da je tretjina slovenskega volilnega telesa sploh nelegitimna in pravzaprav že kar kriminalna združba. To veleumno misel je mojster vzel iz ust nikomur drugemu kot samemu Zmagu Jelinčiču.
Poglejmo, kaj ta vsiljena ostra polarizacija
pomeni za sedanjo vladajočo koalicijo in komu v koaliciji tak razkol ustreza.
Združeni listi vsekakor ne, saj bi se praktično ob vsaki spremembi koalicije znašli v opoziciji.
Sedanja polarizacija nikakor ni pogodu niti liberalnim demokratom in demokratkam. Po volitvah smo si namreč z vsemi močmi prizadevali za čimširšo in čimbolj uravnoteženo koalicijo, ki naj bi tako na simbolni kot na praktični ravni končala s starimi in novimi delitvami. Poleg tega je celotna operacija sovraštvo naperjena ravno proti LDS. Avtor manevra je svojo strategijo natančno opisal že v Premikih: stranko je treba razklati, njen liberalni del pa uničiti. V kakršnikoli novi vladi, kjer bi Združeno listo nadomestil kdorkoli, bi liberalni demokrati ostali osamljeni nasproti bloku nekdanjega Demosa. Vrh vsega bi bila takšna vlada še dosti manj stabilna od sedanje. Predsednik vlade Drnovšek bi si morda kupil nekaj mesecev političnega premirja v vladi in v parlamentu, v resnici pa bi samo odložil neizbežen obračun, ki ga je glavni strateg že izdelal do podrobnosti. Še več, Drnovšek bi s privolitvijo v tako vlado dopustil, da bi trenutek in metodo obračuna izbirali drugi. Nikakor ne nazadnje pa je tu še eno pomembno dejstvo, ki nanj marsikdo pozablja. V današnji slovenski politiki so liberalni demokrati edina stranka, ki že v načelu nagovarja vse volivce, ki ima torej nacionalni pro-, gram in osnovna izhodišča, s katerimi ni nobena skupina vnaprej postavljena ne v privilegirano ne v obrobno vlogo. Zato si LDS preprosto ne more in ne sme privoščiti, da bi pristala na sodelovanje v takšni koaliciji, v kateri bi vsaka stranka skrbela za parcialne interese svojega volilnega segmenta. In koli-
kor vem, LDS tega svojega izhodišča doslej še ni niti v najmanjši podrobnosti korigirala.
Morda so med sedanjimi koalicijskimi partnerji v najbolj kočljivem položaju krščanski demokrati. V novi vladi bi se znašli v neobvladljivi združbi z zavezniki, ki so se v preteklosti že izkazali za skrajno nezanesljive (in tu nimam v mislih samo ene stranke). Če pa bi po določenem času iz vlade frčala še LDS, bi se Z vso ostrino zastavilo še vprašanje novega mandatarja. Lojze Peterle bi si le stežka pridobil to mesto, saj bi si ga lastil tisti, ki je cel proces rušenja sedanje koalicije sprožil in ga vodil. Poleg tega Podobnik in njegovi Peterletu in krščanskim demokratom nikakor ne priznavajo vnaprej vodilne vloge tako imenovanega ljudskega bloka. Vloga mandatarja pa bi to prvenstvo jasno zakoličila. In še ni konec mandatarskih težav. Edini idol in karizma skrajne slovenske laične desnice, se pravi la-pov, poljšakov in drugih jelinčičevskih odpadnikov, je en sam. In to ni Lojze Peterle. (Samo mimogrede: Ko bi bil Jelinčič na volitvah v resnici podtaknjenec udbe, kako da so tako rekoč vsi njegovi izvoljeni poslanci oboževalci Janeza Janše? In kako to, da pred volitvami ne Bavčar ne Brejc ne Janša niso niti pisnili o Jelinčičevih dosjejih, čeprav so jim bili na voljo?)
Od koalicijskih partnerjev torej sedanje stanje iskanja sovražnikov za vsako ceno ustreza le socialdemokratom. Na volitvah so doživeli pekoč poraz. Razlogi za to so preprosti. Strankini vodilni ljudje so se od samega začetka ponašali predvsem z nacionalizmom in antikomunizmom. Janša je zato nalurno nasledil Pučnika. Je pa zgodba postala še bolj bizarna. Socialdemokratski volivci pač niso volili socialdemokratske stranke. Janševi privrženci pa
spet niso volili te stranke, ker s socialdemokracijo niso imeli prav nič skupnega.
Janša je zdaj v parlamentu s štirimi svojimi poslanci prešibak, saj četverka v nobeni koaliciji ne pomeni posebne teže. Zato je obrambni minister dokončno odvrgel socialdemokratsko krinko. Ni bilo treba posebne modrosti za ugotovitev, da je njegova stranka definitivno izgubila boj za primat na slovenski socialdemokratski levici. Zato je šel karizmatični vodja raje združevat skrajno desnico, in to skrajno uspešno. Tako danes v parlamentu obvladuje podobnikovce, lapovce, seveda svoje socialdemokrate in, presenetljivo, tudi demokrate, ki bi se jim morala ta združba po vsej logiki organsko upirati, pa so še zmerom obsedeni z usodno privlačnostjo Janeza Janše. (Psihoanaliza je zanimiva veda.) Pa tudi dobršen del krščanskodemokratskih poslancev je vse prej kot neobčutljiv na vojskovodjeve čare.
Lojze Peterle je glede tega v skrajno nelagodnem položaju. Po eni strani v vladi nujno potrebuje Janšo kot osebno močnega zaveznika za nekakšno ravnotežje. Obenem z Janšo ob sebi vsaj delno odgovarja kritikom, ki mu očitajo druženje s komunisti in komsomolci. Po drugi strani pa se mu obrambni minister lahko v kateremkoli trenutku povzpne čez glavo. (Celo, če bi Peterle postal mandatar.) In tega Janša niti ne skriva, saj je ob mariborski orožarski aferi nonšalantno ponižal notranjega ministra Bizjaka in policijo nasploh.
Kaj se bo torej zgodilo, če obrambni minister postane vodja ali siva eminenca vlade? V Sloveniji bo na oblasti sodelovala skrajna desnica, kar bi nas dokončno diskreditiralo v očeh demokratične zahodne Evrope, kjer ni enega
n is tič no partijo, njene likvidatorske službe, obveščevalne službe, kolikor so delale na notranjepolitičnem področju, zavajalni p ropu gandni aparat in še marsikaj drugega. Tudi tukaj bi bilo treba izvesti pokojninskopravne korekture: zločinske dejavnosti m mogoče šteti v pokojninsko dobo.
—	Nimamo urejene zakonodaje o kolabo-rantstvu. Medtem ko imamo za koloboracijo z medvojnimi okupatorji zelo represivne predpise. je kolobaracija z boljševiškim sistemom Sovjetske zveze povsem izpuščena. Podobno velja za hlapčevsko kolaboriranje z Beogradom.
—	Nimamo zakonske ureditve vprašanja komunističnih arhivov. Bolj kot udbovski arhivi so pomembni arhivi Komunistične partije in njenih naslednic. Ker je bila partija edina vladajoča stranka in nosilka diktature, je treba vse njene arhive vključiti v državni arhiv. Odtegovanje teh arhivov, njihovo skrivanje, ponarejanje ali prilaščanje, vse to mora postali kaznivo dejanje, saj gre za lastnino države.
Problemov, ki zahtevajo zakonsko urejanje, je torej zelo veliko. Če se hočemo dokopati do teh zakonov, potrebujemo čimprej vrednostno politično oceno komunistične diktature in njenih posameznih institucij in organizacij.
Prepričan sem, da je sistematično urejanje našega odnosa do komunistične diktature projekt, ki je nacionalnega pomena. Gre za nacionalno in državno identiteto, gre za narodni spomin in za odkrito poštenost do lastne zgodovine in do samega sebe. Smo narod, ki si je ustvaril državo, utemeljil demokratičen parlamentarni sistem in ki si zdaj prizadeva za vključitev v evropsko integracijo. To pa pomeni, da se moramo obnašati kot država, kot pravna država. To pomeni, da ne moremo, da ne smemo očitnih zločinov komunističnega režima skrivati sami pred seboj in pred drugimi. To pomeni, da umorov, terorja in brezobzirnega kratenja temeljnih človekovih pravic, posebno političnih, ne smemo vzeti za »kavalirski delikt«, lepo »spravno« pomežikniti, svetohlinsko vzdihniti in reči: Kar je bilo, je pač bilo... Tako se lahko obnaša neko gorsko pleme, balkansko ali afriško, narod z državo si takšnega bizantinstva pač ne sme privoščiti.
Uresničitev tega nacionalnega projekta zahteva gotovo znatno pregrupiranjc političnih sil znotraj in zunaj sedanje koalicije. Ne verjamem, da bi obstoječa koalicija bila zmožna uresničiti ta projekt. Zato bo vrednostno politična ocena komunističnega režima v Sloveniji ena od pomembnih programskih zahtev pri oblikovanju takšne politične povezave v Sloveniji, ki bo sposobna uresničiti ta projekt. Prepričan sem, da je to mogoče.
AMERIČANI KAR TAKO
Pri kom je pravzaprav ameriška ambasada
i videl? me je po telefonu poklical &	' prijatelj, ki se v Washingtonu kot
odvetnik ukvarja z imigracijskimi i	zadevami. »To je pljunek na Slove-
K—e nijo. Takoj ti ga bom faksiral.« Iz stroja sla kmalu prilezli dve strani iz ameriškega uradnega lista Federal Register, številka 156, 16. avgusta 1993. Na eni strani služba za imigracijo in naturalizacijo pravosodnega ministrstva odreja, da od datuma objave, se pravi od ponedeljka, 16. avgusta naprej (torej nemudoma, da ne bi prišlo do zlorab in naskoka na ZDA), »državljani bivše SFRJ« potrebujejo tranzitni vizum, če želijo potovati
skozi ZDA (denimo v Kanado).
Ta odlok je pravosodno ministrstvo sprejelo zato, da bi preprečilo naglo povečanje zlorab postopka TWO V (Trartsit Without a Visa
— tranzit brez vizuma), ki jih ameriške oblasti pričakujejo od »državljanov bivše SFRJ« (kot piše v naslovu odloka). Da »jugosi« ne bi pridrveli na ameriške mejne prehode in npr. »v tranzitu« zahtevali politični azil, je ministrstvo tudi določilo, da odredba velja takoj, ne pa šele običajnih 30 ali 60 dni po objavi.
V	odredbi so taksativno našteti državljani naslednjih držav, ki skozi ZDA ne smejo potovati brez tranzitnega vizuma: Afganistan, Bangladeš, Kuba, Indija, Irak, Iran, Libija, Pakistan, Šri Lanka in - po novem - državljani republik bivše SFRJ, »ki vključuje Bosno, Hrvaško, Srbijo, Črno goro, Slovenijo in Makedonijo«.
Ker je za takšno odredbo potrebna skupna odločitev ministrstva za pravosodje in zunanjega ministrstva, je tudi State Department v uradnem listu poskrbel za poglavje z naslovom, ki pove, da »državljani bivše SFRJ brez vizuma nimajo pravice tranzita skozi ZDA«. Ministrstvi dodajata, da gre za interimni ukrep in pooblaščene osebe prosita za pripombe. Treba je sicer priznati, da odlok res še ni čisto dokončen, a velja kljub vsemu že sedaj.
V	razlagi ameriško zunanje ministrstvo (oddelek za konzularne zadeve) pravi, da »državljanske nemire in poslabšanje gospodarskih razmer v bivši SFRJ spremlja bistveno povečanje kaznivih zlorab postopka TWO V«, in da je zato treba ta odlok pač sprejeti. Tudi State Department potem lepo vključi Slovenijo v ta okvir. Podobno kot je v slogu trpanja vseh v isti koš vse do sedaj tudi opozarjal ameriške državljane, da je Slovenija nevarno območje.
Ameriško zunanje ministrstvo tudi ugotavlja, da so prav državljani bivše SFRJ čedalje bolj zlorabljali privilegij TWOV in izsilili vstop
v ZDA z zahtevo po političnem azilu. Kdo bi si mislil, da Slovenci množično zlorabljajo ameriški privilegij in v trumah zahtevajo politični azil? Imigracijske službe, pozor! Pazite zlasti na tiste v pumparicah in s smučkami, ki v tranzitu na newyorškem letališču trdijo, da se gredo smučat v Kanado. To so zagotovo tisti Slovenci — pardon, državljani bivše SFRJ - ki, zakamuflirani v smučarje in alpske po-skočneže strežejo po življenju ameriški ureditvi. (Mogoče bi bilo prav, če se pripravimo na kakšno »štrafungo« z raketami tomahavk?) Toda resno: State Department, ki je nedvomno kvalificiran za takšne zadeve, nam bo gotovo postregel s podatkom, koliko Slovencev je, denimo, v zadnjih dveh letih zaprosilo za politični azil v ZDA. Ali pa imajo mogoče v ministrstvu na voljo kakšne zaupne prognoze in naskok političnih azilantov iz Slovenije šele pričakujejo?
Res, pljunek. Oziroma — »bivši« pljunek. Kajti, če odmislimo žaljivo trpanje v skupni eksotični koš, je tudi z dikcijo v ameriški odredbi nekaj hudo narobe: Kako more biti . človek državljan bivše SFRJ? Je to mogoče bivši državljan? In če je, ali more zanj odlok veljati? Bržkone ne. Ali mogoče v mojem slovenskem potnem listu piše, da sem »bivši državljan SFRJ«? Ali pa bi morda moralo pisati? Ali bi morda moralo v potnem listu ameriškega državljana pisati, da je »bivši državljan (podanik) Združenega britanskega kraljestva«, za nemškega pa, da je »bivši državljan bivšega Tretjega rajha«?
Vse to povsem naključno sovpada z zapisom, ki ga je v reviji New York Times Magazine minulo nedeljo zapisal glavni dopisnik New York Timesa iz Bele hiše Friedman. Dopisnik ugotavlja, da je zvezna birokracija v IVasliing-lonu 40 let delala na podlagi konfrontacije
z Moskvo, in je bila v glavnem tako tudi oblikovana. »Kdo smo bili mi, je bilo v marsičem opredeljeno s tem, kaj so bili oni, in tisto, kar smo počeli, je bilo pogosto odvisno od tega, kar so naklepali oni,« pravi Friedman in ugotavlja, da so se nekatere upravne agencije uspele prilagoditi razmeram po koncu hladne vojne in po propadu SZ, nekatere pa še vedno Živijo v preteklosti, seveda ne zato, ker mislijo, da se bo vrnila, marveč preprosto zato, ker staro še ni bilo nadomeščeno z novim. Friedman pravi, da je besedo »bivši« še vedno slišali vsepovsod, tudi State Departmenlu: »bivša Sovjetska zveza«, »bivša Vzhodna Nemčija«. »Kaže, da je vse definirano s tem, kar je bilo, ker nihče ni več gotov, kaj je sedaj. Moj najljubši primer,« pravi Friedman, »je Reginald Bartholomevv, čigar naziv je ,bivši ambasador pri Natu, trenutno pa posebni odposlanec v bivši Jugoslaviji«. Kako bi bilo to videti na poslovni vizitki? Edini funkcionar, ki ga v tem prekaša, je Madeleine K. Albright, stalna delegatka ZDA v OZN, katere oče je bil od 1915 do 1918 češkoslovaški ambasador v Jugoslaviji. Albrightova se rada predstavi kot: Hčerka bivšega ambasadorja bivše Češkoslovaške v bivši Jugoslaviji«.
Menda so v administraciji po padcu SZ priredili interni natečaj za poimenovanje tega nekdanjega imperija. Nekaj časa so pisali kar FS U (Former Soviet Union — bivša SZ). Toda kratica je povzročila zamešnjavo in pravijo, da je neki tedanji (Bushov) funkcionar, ki se na te kratice ni kaj prida spoznal, kar poskočil, ko je bral neki zaupni dokument: »Kaj za vraga pa dela Florida State University v tem top secret telegramu?« je zavpil, misleč, da FSU pač ne more pomeniti nič drugega kot floridsko državno univerzo. Končno so se odločili, da bivši sovjetski urad v State Depart-mentu poimenujejo z »urad neodvisnih držav in commomvealtfiskih zadev«.
samega podobnega primera. Poleg tega bi se notranji razkol nadaljeval in bi se večina vladne energije potrošila za besne notranje obračune.
Sedanja koalicija treh največjih strank je torej edini porok za relativno stabilnost tako v vladi kot sicer v slovenskem političnem življenju. V veljavi ostajajo isti razlogi, zaradi katerih je ta koalicija po decembrskih volitvah tudi nastala.
Vse drugo pelje v stanje duhovne državljanske vojne. Za zdaj ta vojna poteka še na besedni in simbolni ravni, toda nekateri Janševi privrženci političnim nasprotnikom že odkrito grozijo po časnikih: Če se ne boste umaknili zlepa, vos bomo odstranili zgrda. Da ne govorim o tem, kakšna bizarna koalicija bi bila ta, v kateri bi Rupel sedel zraven Poljšaka, Bavčar zraven Lapa, da še hudobnejših kombinacij sploh ne omenjam.
Vendar pa, če jutri Drnovšek Janševo stranko izloči iz vlade, se znajde pred dvema problemoma. Prvič, Peterle izgubi še zadnje obrambno orožje pred skrajno desnico na čelu s Podobnikom, ki si ga hoče vzeti za talca. In drugič, triumfirali bodo Danijel Malenšek in drugi obritoglavci, češ da gre zdaj za dokazano zaroto proti Janši. Drnovšek bi bil razkrinkan kot udbomafijski eksponent. Če pa Janša ostane v vladi, bo svojo strategijo uresničeval še naprej, utrjeval svoje voditeljsko mesto na desni, razpihoval vsakršne strasti, sistematično ovajal in rušil vse institucije sistema, od parlamenta in policije do predsednika republike in neodvisnosti sodstva.
Kaj torej storiti? Vsekakor bodo tudi za Janeza Janšo morala začeti veljati pravila, kakršna brez pardona veljajo za vse politike in še bolj za ministre v vseh normalnih parlamentarnih demokracijah. Avstrija si z velikimi težavami in škodo privošči Haiderja v parlamentu, Slovenija si ga ne more privoščiti kot obrambnega ministra. Z defenzivno taktiko je premiera Drnovšku uspelo marsikaj razrešiti, dobili marsikatero bitko brez nepotrebne nervoze, evforije in razkačenosti. So pa trenutki, ko je treba tudi kaj tvegati in se odločiti za aktivne poteze. Sicer lahko oblastiželjni posamezniki celemu narodu pošteno zagrenijo življenje.
Dopisnik Friedman ugotavlja, da se zmagovalci — in ZDA veljajo za zmagovalke v hladni vojni — počasneje prilagajajo spremembam kot poraženi. »Vlada ZDA je imela izredne načrte za vse mogoče hitre spremembe v hladni vojni, niti enega načrta pa ni imela za zmago,« pravi Friedman in našteva še več primerov. Na sredi dvorišča pri Pentagonu je na primer prodajalnica s hot dogi, ki se še vedno imenuje Teren nič. Do vzdevka je prišlo pred nekaj leti: če bi SZ napadla ZDA, bi namreč po mnenju strokovnjakov prva raketa udarila prav na prostor, kjer stoji prodajalna. SZ je »bivša« in z njo tudi nevarnost, pentagonovci pa se vedno kupujejo hod doge na Terenu nič. Krizo identitete prestajajo tudi v drugih ministrstvih. Ko je Jelcin aprila Clintonu na sestanku v Vancouvru potožil, da imajo ZDA še vedno kopico zakonov iz časov hladne vojne, ki omejujejo poslovanje z Moskvo, je Clinton ukazal podrejenim, naj mu o tem pripravijo analizo. Na mizo je kmalu dobil kakih 30 strani raznih zakonov in predpisov, ki se nanašajo na SZ in Varšavski pakt.
V Vancouvru sta se predsednika dotaknila tudi vprašanja jedrske oborožitve in Rusi so zaprosili, naj ZDA prenehajo meriti na rusko ozemlje. In seveda obratno. »Toda na koga bomo merili, če ne bomo na Ruse,« je menda vprašal nekdo v Pentgonu, »in koliko raket potem sploh potrebujemo?« Vzvratni proces deluje na primer tudi v ministrstvu za energijo, ki je nastalo med drugo svetovno vojno z znanim projektom Manhattan in s prvo atomsko bombo. Strokovnjaki ministrstva, ki so se do sedaj ukvarjali z ustvarjanjem novih jedrskih bomb, se odslej posvečajo demontaži teh bomb na obeh straneh, na ameriški in (bivši) sovjetski.
Toda postavlja se vprašanje, ali je tudi hladna vojna bivša. Ali obstaja kje kakšen datum, ki
pravi, »dne tega in tega je bilo konec hladne vojne, v kateri so zmagali ti in ti in za katero je padlo toliko in toliko ljudi«? Ali njen konec kjerkoli proslavljajo s kakšnimi slavnostmi, s paradami in govori? Nak. Na splošno pravijo, da je konec hladne vojne naznanila zrušitev berinskega zidu, potrdil pa ga je razpad sedaj pokojne in bivše SZ. Toda tisti, ki imajo vedno svoj »toda«, se sprašujejo, ali je uidi kitajski zid bivši? Nekateri zagreto pravijo, da dokler po vitrinah poleg drobcev berlinskega ne bo tudi kamenčkov z Velikega zidu, pač ni mogoče govoriti o koncu hladne vojne. Nekateri dodajo še to, da bi v vitrinah radi videli tudi Castrove cigare. Tisti, ki vidijo v svoji skrajnosti še dlje. pa seveda sanjajo tudi o spominskih samurajskih sabljah.
Filozofsko in človeško bi se bilo sploh dobro večkrat vprašati, koliko je kaj »bivšega« in koliko »sedanjega« v stvareh in nas samih. In koliko »bivše« preganjamo m izganjamo iz sebe i’ veliki meri zato, ker se zavedamo, da smo neizogibno in neizbrisno bili del bivšega. Kot bo tudi ta sedanjost nekoč bivša.
Vrnimo se k praktičnim stvarem oziroma k odloku ameriške vlade o tranzitnih vizumih, na katerega seveda ne gre streljati s topovi. Ta predpis je zagotovo (o tem smo prepričani)
recidiv včerajšnjega stanja, ne pa precedens za bodoče stike med ZDA in samostojno državo Slovenijo, med državljani ZDA in državljani Republike Slovenije, ne pa med »bivšimi državljani (podaniki?) britanske krone v Ameriki« in »bivšimi državljani bivše SFRJ«.
Sicer se bomo morali v nasprotnem primeru vprašati, pri kom pravzaprav je uradno ameriška ambasada v Ljubljani? Pri bivši republiki bivše SFRJ?
Mitja Meršol
K