prejeto: 1993-08-18
ACVAIIISTRIAE n.
UDK: 281.1(497.12/.13 Istra+450.36Istra),!06/07'
ISTRSKA CERKEV V 7. IN 8. STOLETJU (od smrti Gregorija Velikega do Rižanskega placita)
Rafko BRATOŽ
prof. dr., Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 63000 Ljubljana, Aškerčeva 2, SLO
IZVLEČEK
Avtor analizira razvoj cerkve v Istri 7. in 8. stoletja. To obdobje razdeli na 6 podobdobij v kontekstu predhodne bizantinske osvojitve Istre (vojna z Vzhodnimi Goti), priselitve Langobardov v Italijo l. 568 in postopne slovanske naselitve v Istro ter slab itve bizantinske oblasti kot tudi istrske cerkvene skizme. Pregled zaključuje s seznamom dokumentiranih istrskih škofijskih sedežev ter z dodano izbrano literaturo ter viri.
Na razvoj istrske cerkve v 7. in 8. stoletju so bistveno vplivali štirje dogodki v zgodovini 6. stoletja, ki so bili za celoten razvoj seveniojadranskega področja v zgodnjem srednjem veku ključnega pomena. Prvi lak dogodek je bizantinska osvojitev Istre v vojni z Vzhodnimi Goti leta 539, s katero je Istra postala za več kot dve stoletji sestavni del bizantinske države1. Drugi tak dogodek je izbruh tako imenovane oglejske ali istrske shizme leta 557, ki je posledica sklepov 5. ekumenskega koncila v Carigradu 553 in dogodkov, ki so mu sledili. Shizma je na samem istrskem ozemlju vodila v sedemdesetletno cerkvenopolitično ločitev od Rima in v spor s Konstantinoplom. Obenem je to čas najvišjega vzpona v razvoju cerkvene organizacije in doba, kije v vsej zgodnji zgodovini istrske Cerkve daleč najbolje poznana2. Tretji dogodek odločilnega pomena je langobardska selitev v Italijo 568. Le ta je povzročila razbitje od avgustejske dobe dalje
1	Pritn. A. Carile, 11 "bellum Gothicum" dali' Isonzo a Ravenna, Anfiehltž Altoadriatiche 13,1978, 147-193, zlasti 166 ss.; kratko tudi R. Bratož, Povezave med Trakljo in sevemojadranskimi deželami v pozni antiki, Zgodovinski časopis 42,1988,491 sL
2	Iz izredno obsežne literature o istrski shizmi navajamo le nekaj novejših prispevkov, ki prikazujejo predvsem razvoj v Istri: G. Cuscito, Crisiianesimo antico ad Aquiieia e in Is tria, Trieste 1977,289 ss.; L. Margetič, Histrica et AdriaKca, Trieste 1983,101 ss.; R. Bratož, Nastanek, razvoj in zaton organizacije zgodnjekršcanske cerkve v Istri (4.-6. stoletje), v: Antični temelji naše sodobnosti, Ljubljana 1987,13-26, zlasti 18 ss.; isti. Vpliv oglejske cerkve na vzhodnBaipski in predalpski prostor od 4. do 8. stoletja. Zbirka Zgodovinskega časopisa 8, Ljubljana 1990,26 ss. oz. Aquileia und der AIpen-Adria-Raum, v: G. Hodl-J. Grabmayer (Hg.), Karantanien und der Alpen-Adria-Raum im Fruhmittelalter, Wien-Koln~Weimar 3993,151-208, zlasti 151 ss. in 184.
53
ACTA H ISTRI AE II.
Rsjko BRATOŽ: ISTRSKA CERKEV V 7. IN 8. STOLETJU,
enotne državnopolitične enote "Venetia et Histria" na dva dela (Istra s priobalno Benečijo, kontinentalna Benečija), ki sta živela v zgodnjem srednjem veku v dveh med seboj v glavnem sovražnih državah3. Četrti dogodek je prihod Slovanov v zaledje Istre splenitvarai in postopnim naseljevanjem na samem istrskem ozemlju od konca 6. stoletja
dalje. Prihod Slovanov je povzročil postopno ozemeljsko krčenje bizantinske Istre in
j
njeno ločitev od kontinentalnega zaledja. Istra, še v pozni antiki dežela relativnega blagostanja in miru, le redkokdaj prizadeta od vojnih spopadov5, je postala na pragu srednjega veka notranje šibka obmejna pokrajina bizantinskega cesarstva Le to so ogrožali vojaško močnejši ali vsaj vojaško podjetnejši sosedje, v njen notranji ra2voj pa je od časa do časa odločilno posegla centralna bizantinska oblast, da bi preprečila razvoj regionalnih posebnosti in bi deželo, le prek morskih poti povezano z ostalim državnim ozemljem, trdneje povezala zlasti z drugimi svojimi pokrajinami na Zahodu6.
Razvoj istrske cerkve je po sorazmeroma dobro poznani in dosti obravnavani dobi papežev Pelagija II. (579-590) in zlasti Gregorija Velikega (590-604) bistveno slabše poznan. Z ozlrom na glavne poteze razvoja bi mogli dvestoletno obdobje od 604 do 804 razdeliti v šest podobdobij, v katerih se je istrska cerkev soočala z vedno novimi in vsebinsko raznolikimi problemi
I.	Nastanek gradeškega patriarhata in zaton "istrske shizme" v Istri do 628.
II.	Vloga istrske cerkve v monoteletskem sporu do 681.
III.	Vprašanje odnosa istrske cerkve do ikonoklastičnega spora.
IV.	istrska cerkev v dobi langobardske okupacije (ca.751-774).
V.	Razvoj istrske cerkve v zadnji dobi bizantinske oblasti (ca. 774-788),
VI.	Istrska cerkev v zgodnji dobi ftankovske oblasti (ca. 788-804).
3	O langobardski selitvi v Italijo gl. B. Grafenau« v: Pavel Diakon, Zgodovina Langobardov, Maribor 198S, 88 ss. in 313; H. Krahwintder, Friaul im Frühmittelaiter, Wien-Köln-Weimar 1992, 29 ss. in nazadnje L. Margetič, Neka pitanja boravka Langobarda u Sloveniji, Arh. Ves. 43,1992, 149-173 (z vrsto novih predlogov za rešitev historičnih vprašanj, ki bi jih veljalo preveriti v kritični diskusiji). K vpra šanju upravne razdelitve Italij e okrog leta 580 prim. f. Fer! uga, Lis tria tra Giustiniano e Carlo Magno, Arh- Ves. 43,1992,175-190, zlasti 177 si
4	Nekaj novejših sintetičnih pregledov; L. Maigetic, Histrica et Adriatica, 145 ss; B. Grafenauer v: Pavel Diakon, Zgodovina Langobardov, Ljubljana 1983, 3Ž1 ss.
5	Relativno blagostanje v Istri v pozni antiki dokazujejo kot najkasnejši literarni vir tri Kasiodorova pisma iz let 536-538, iz zadnje dobe vzhodnogotske oblasti; prim. R. Matijašič, Kasiodorova pisma kao izvor za poznavanje kasnoantičke povijesti Istre (Cass. Var. xn,22,23,24), Zgodovinski časopis (=ZČ) 42, 1988, 363-371. Posreden kazalec blagostanja v zgodnji dobi bizantinske oblasti so tudi gradnje ali prenovitve škofijskih cerkva in drugih s škofijskim sedežem povezanih objektov (baptisterijev, škofijskih dvorcev itd.) v Trstu, Porcču in drugod. Prim. R, Bratož, Razvoj zgodnjekrščanskih raziskav v Sloveniji in Istri v letih 1976-1986, ZČ 41,1987,681-697 oz. The developrnent of the early Christian research in Slovenia and Istria between 1976 and 1986, Actes du Xle corigr. intern, d'archéol. chrétienne, Collection de l'Ecole franç. de Rome 123, 19B9, 2345-2388, zlasti 2363 ss. (raziskovalno poročilo z bibliografijo); L. Bertacchi, C on tribu to allo studio dei palazzi episcopali paleocristiani: časi di AqutJeia, Parenzoe Salona, Aquileia nostra 56,1985,361-412, zlasti 384-400.
6	Prim.J. Ferluga, Überlegungen zur Geschichte der byzantinischen Provinz Istrien, Jahrbücher für Geschichte Osteuropas 35/2,1987,164-173;isti, L'Istria tri GiustinianoeCarloMagno, Arh. Ves. 43,1992,175-190 (obakrat z izčrpno bibliografijo).
54
ACTA HTSTR1AEII.
Rajko BRATOŽ: ISTRSKA CERKEV V 7. IN 8. STOLETJU, 53-64
J. Nastanek gradeškega patriarhata in zaton "istrske shizme " v Istri do 62S
Sistematičen pritisk papeža Gregorija Velikega na shizmatične istrske škofe je ob pomoči posvetne bizantinske oblasti prinesel nekaj pomembnejših uspehov, ne pa dokončne odprave shizme v Istri. Leta 599 sta prišla v katoliške roke škofijska sedeža "insula Capritana" (Koper) in "castellum Novas" (Novigrad), leta 602 tudi Trst. V vseh treh primerih je bil prehod iz shizmatičnega v katoliški tabor povezan z velikimi težavami, z odporom pri delu prebivalstva in notranjimi pretresi7. Zadržanje ostalih istrskih škofijskih sedežev v tej dobi (Parentium, Pola, Cissa, Pedena, ki se omenjajo kot zanesljivo shizmatični v času gradeške sinode 579 oziroma že deloma na katoliški strani okrog 590) ni poznano. Če bi sodili po tem, da jih Gregorij ne omenja, bi mogli sklepati, da so do leta 604 brez hujših pretresov že prešli v roke katoliških škofov. Vendar pa je samo sklepanje "e silentio" nezanesljivo. Primer dveh po izvoru neznanih istrskih škofov Petra in Providencija ("episeopi de Histria"), ki sta 595 nameravala prestopiti v katoliški tabor ia sta navezala stike s papežem, vendar kasneje odstopila od svoje namere, kaže na to, kako težka je bila odločitev v politično in versko izredno napetih razmerah ob koncu 6. stoletja8.
Važen mejnik v procesu rekatolizatije bizantinske Istre je nastanek posebnega gradeškegapatriarhata, kijeobsegalbizantinsko ozemlje na severnem Jadranu. Gradeški patriarhat je nastal z delitvijo oglejskega patriarhata po smrti shizmatičnega patriarha Severa 607 na katoliški patriarhat s sedežem v Gradežu (prvi patriarh Kandidijan) in shizmatični patriarhat na langobardskem ozemlju (sedež v Krminu, nato v Čedadu). Bizantinci so na svojem ozemlju takoj energično nastopili proti preostalim shizmatičnim škofom in jih s fizičnim nasiljem prisilili k pokornosti katoliškemu patriarhu9. Ko je po vladi dveh malo znanih katoliških patriarhov istrskega izvora (Epifanija iz Umaga in Ciprijana iz Pulja) patriarh Fortunat zagrešil krajo cerkvenega premoženja in nato prestopil na stran shizmatikov ("relicta ab eo republica ad gentesque prolapsus"), je papež Honorij I. v začetku 628 postavil na njegovo mesto katolika Primogenij a, rimskega klerika, in po sedemdesetih letih shizme in neurejenih razmer v istrski cerkvi (od 557 dalje) te to trdno vezal na katoliško cerkev. Poseg papeža Honorija 1.628 pomeni konec "istrske" shizme v sami Istri, ki naj bi po nagrobnem napisu papežu v čast (umrl 638)
7	Prim. R. Bratož, Vpliv oglejske cerkve, 32 si. (z viri in podrobno lit.}.
8	Prim. R. Bratož, Nas tanek, 20, z diskusijo o pfovenienci obeh istrskih škofov. Ne da se dokazati, da bi bil Peter poljski in Providencij poteški škof, prav lako ne, da gre škofa iz Altina oz. Aceluma ali Tridenta. Seznam istrskih Škofov do okrog leta 600 z navedbo virov posreduje R, Bratož, Razvoj organizacije zgodnjekrščanske Cerkve na ozemlju Jugoslavije od 3. do 6. stoletja, ZČ 40,1986,382 ss.
9	Epistoiae Langobardicae collectae 1 (MGH Epist. III, 693) oz. ConcUium Mantuanum a. 827 ("vi G H I.eges III, Concilia II, 586). V pismu kngobardskemu kralju Agilulfti poroča shizmatični oglejski patriarh Janez o hudem fizičnem nasilju nad shizmaliki ("episeopi Histriae") vobče in posebej nad Petrom, Providencijem in Agnelom, ki so jih vojaki izvlekli iz cerkva in jih "con gravi iniuria et contumeliis'' prisilili k pokornosti katoliškemu patriarhu. Primerjaj R. Bratož, Vpliv, 32, op. 188 in op. 8 zgoraj. O nastanku dveh pat riarhatov (glavni vir o tem je PaulusDiac., Hist. Lang. 4,33) glej G. Cuscito, Cristianesimo antico, 304 ss.
55
ACTA HI STRIAE H.
Kajko BRATOŽ: 1STKSKA CERKEV V 7. IN 8. STOLETJU, 53-64
trajala tako dolgo kot babilonsko izgnanstvo Izraelcev (po Jeremiji 25,11-12 in 29,1U sedemdeset let). Na tolikšno časovno razdobje (ca. 557- začetek 628) naj bi se nanašala sicer napačna, vendar iz metričnih razlogov razumljiva oznaka trajanja shizme "annis septies et decies"10. Na langobardskem ozemlju je sbizma trajala še nadaljnih sedemdeset let, do leta 698.
1L Vloga istrske cerkve v monoteletskem sporu do 681
V monoteletski spor, ki je skozi več kot štiri desetletja (638-681) razdvajal bizantinsko državo in cerkev, se je - podobno kot v drugih zahodnih pokrajinah bizantinske države - vključila tudi cerkev v Istri. Kot del gradeškega patriarhata je v sporu stala angažirano na papeški strani. Udeležba istrskih škofov se omenja pri dveh odločilnih dogodkih v spopadu med papeži in bizantinskimi cesarji. Na lateranski sinodi 649, ki pomeni papežev odgovor na verski dekret ("Typos") cesarja Konstansa II. iz leta 648, je ob papežu Martinu I. igral zelo pomembno vlogo gradeški patriarh Maksim. Med 105 (oz. s papežem vred 106) udeleženci sinode se omenja nekaj mest pred koncem seznamov tudi škof Potentij iz Pulja. o katerem ni sicer nič znanega u. Zapisnik rimske sinode 680, ki jo je sklical papež Agaton kot pripravo na 6. ekumenski koncil v Carigradu (680/81), je ohranjen v obliki papeževega pisma cesarju, ki je bilo predloženo na ekumenskem koncilu. Obsežno pismo, ključni dokument za poznavanje monofeletskega spora, je najpomembnejši vir za zgodovino istrske cerkve v 7, stoletju. V zapisniku udeležencev sinode se omenjajo med 125 škofi (z nekaj izjemami vsi iz Italije) trije nesporno istrski škofje (Ciriak iz Pulja, Avrelijan iz Pereča, Gavdcncij iz Trsta), poleg dveh, ki sta v tem času skoraj gotovo izhajala iz škofijskih sedežev na istrskem ozemlju (Ursinusiz Cisse in Andreas iz Celeje)12. Nejasno ostaja še naprej razmerje istrskih, škofij do poganskega slovanskega sveta, ki ga dokument omenja. V pismu omenjeni "ia medio gentium...quamque Sclaborum...plurimi confamulorum nostrorum esse noscuntur"13 se zelo verjetno nanašajo na Slovane v bližini bizantinskega sveta, vendar iz vira ni razvidno, ali v bližini bizantinske Istre (kar se nam zdi vejjetno) ali morda v zaledju
10	Epist. Langobardicae collecta e 3 (MCH Epist HI, 694-695 = R. Cessi, Document! reiativi alla storia di Venczia anteriori al Mille I, Pa d o va 1942, 13; prta. F. Kos, Gradivo 1,157-153). K vprašanju interpretacije nagrobnega napisa v Čast papeža Honorija prim. L. Margetič, Histrica et Adriatica, 155 ss.; isti, "Histria' u d vije vijesti iz prve polovine VII stolječa, Živa antika 32 (2), 1982,171-176, in (z d eloma druga čnimizakljuCki) R. Bratož, Vpliv, 34 ss.; isti, Nekatera nerešena in nerešljiva (?) vprašanja iz zgodovine severnojadranskih dežel v 6. in 7. stoletju, ZČ 46,1992, 304 Si.
11	Concilium Lateranense a. 649 celebratum («d. R. Riedinger, Acta concil. oecumen. H/1, 1984, 6-7; 35; 115; 181; 400/1; v seznamu udeležencev je pod zaporedno številko 100 - v prvem in v zadnjem primeru tudi v grški verziji - zapis "Potentio Polense episeopo' oz. "Potentius episeopus sanetae ecdesiae Polensis"). Prim. kratko R. Bratož, Vpliv, 36 si.
12	Concilium universale Constantinopolitanum tertium, Concilii aedones MX actio quarta (ed. R. Riedinger, Acta condl. oecumen. 11/11,1, 1990, 122-161, zlasti Î54-155, št. 89-93); prim. R. Bratož, Vpliv, 38; isti, Nekatera nerešena in nerešljiva (?) vprašanja, 297 ss. (z diskusijo o legi škofijskega sedeža Cissa).
13	Concil. univ, Const. tert, Actio quarta (kot v zgornji opombi), 132 ss.
56
ACTA HI STRIAE H.
Rajko BRATOŽ: ISTRSKA CBRKEV V 7. IN 8. STOLETJU, 53-64
bizantinske Dalmacije (kot meni več zgodovinarjev). Prav tako ostaja nejasno vprašanje morebitnih odmevov inonoteletskih sporov v hagiografskem izročilu severnojadranske-ga področja14. Ob treh navedenih zanesljivo istrskih škofijah ostaja še naprej sporna razlaga "cisenske" in "celejanske" škofije, ki ju dokument tudi postavlja v "istrsko provinco"15. Zgodovina istrske cerkve v naslednjem polstoletnem obdobju je izjemno slabo poznana. Iz zanesljivega vira, pisma papeža Gregorija II. beneškim in istrskim škofom iz leta 725, je poznano, daje po smrti gradeškega patriarha Donata puljski škof Peter poskušal protipravno zasesti izpraznjen patriarhov prestol. Pri tem je kršil eno temeljnih določb kanonskega prava, da ni dovoljena svojevoljna zamenjeva škofijskega sedeža ("canónica despiciens statuta...suam (sc. ecclesiam) dcserens ad eandem transiit secundam,contemnens regulas patrum atque ecclesiastica statuta")16, zato gaje papež odstavil s patriarhovega prestola in ga s kaznijo, da opravlja pokoro vse življenje, ponovno postavil za škofa v domačem mestu17. Le posredno je zadeval istrsko cerkev spor med Oglejem in Gradežem, ki se je iz cerkvenopravnega in cerkvenoprestižnega področja spremenil v odkrit boj za povečanje ozemlja (s strani Ogleja) oziroma obrambo obstoječega stanja (s strani Gradeža)18.
III, Vprašanje odnosa istrske cerkve do ikonoklastičnega spora
Vprašanje vpletenosti istrske cerkve v ikonoklastični spor v njegovi začetni fazi ostaja spričo maloštevilnih in nezanesljivih virov nejasno. Ob omembi upora bizantinske vojske v ravenskem eksarhatu ("omnes Pentapolenses atque Venetiarum exercita contra imperatoria iussionem restiterunt") po letu 726 ni znanega nič zanesljivega o njenem zadržanju v sami Istri, poleg tega je veijetno, da vzrok za uporni bila cesaijeva prepoved češčenja svetih podob, temveč njegova fiskalna politika1'. Pismo papeža Gregorija III. gradeškemu patriarhu Aatoninu izpred septembra leta 731, ki poroča o uničevanju ikon in skrunitvi cerkva "apud regiám urbem... et per diversas provincias", s končnim povabilom patriarhu, naj pride do začetka novembra s sufragan! na sinodo v Rim, je edini zapis, ki vsaj posredno vključuje v dogodke istrske škofe. Vsebina pisma predpostavlja protiikonoklastično opredelitev Škofov gradeškega patriarhata. Papež spodbuja patriar-
la Prim. R. Bratož, Vpliv, 39 (zlasti op. 226).
15	Prim. R. Bratož, Vpliv, 38sl. (o "eelejanski" Škofiji); isti, Nekatera... vprašanja, 297 ss. (z. diskusijo o legi "cisenske" škofije).
16	Določbo prinašajo kot najstarejši cerkvcnopravni viri kanon 2 sinode v Arlesu 314, kan. 15 koncila v Niceji 32S in kan. 21 sinode v Antiohiji 341; prim. Ch. J. Hefele, Histoire des conciles I, Paris 1907,281; 597 ss.; 720 si.
17	Bpistoîae Langobardicae collectae 10 (MG H Epäst. JH., 700-701 = R. Cessi, Documenti, 19; prim. F. Kos, Gradivo 1,203).
18	Kratko R Bratož, Vpliv, 40 ss., podrobneje nazadnje H. Krahwinkler, Friaul, 79 ss.
19	Liber pontificalis XC1 (Gregorius H, XVII (ed. L. Duchesne, 1955, 404); prim. A. Guillou, Régionalisme et indépendance dans l'Empire byzantin au VUe siècle, Roma 1969, 218 ss.; P. Schreiner, Ikonoklazem: njegov pomen za Bizanc in njegove posledice na Zahodu, ZČ 41,1987, 399-407, zlasti 404; isti. Der byzantinische Bilderstreit: kritische Analyse der zeitgenössischen Meinungen und das Urteil der Nachwelt bis heute, Settimane di studio del Centro Ifaliano di studi sull'alto medioevo 34,1988,319-407, zlasti 371 ss.
57
ACTA HISTRIAK II.
Rsjko BRATOŽ: ISTRSKA CERKEV V 7. iN 8. STOLETJU 53-64
ha, naj v težkih časih opozori in poduči vse njemu podrejene cerkve ("cunctas subiectas vobis ecclesias commonere atque instruere magnopere debeatis"), nato apelira nanj in posredno na njegove sufragane, naj bodo "iuxta traditionem sanctorum patrum et sancte antiquitatis" pripravljeni tudi na mučeništvo. če bo potrebno na ta način braniti pravo vero20. Papežev poziv, četudi gre v njem za pretiravanje, le kaže vsaj na možnost ikonoklastičnega pritiska na gradeški patriarhat in s tem na cerkev v Istri. Dokument o sinodi v Rimu 1. nov. 731, ki naj bi se je (med 31 škofi in 18 kleriki nižjega ranga) udeležil iz Istre samo škof Janez iz Trsta, je falzifikat s srede 11. stol., napravljen na podlagi izgubljenih sinodalnih zapisov. Po tem dokumentu je bil glavni predmet obravnave na sinodi ozemeljski spor med Oglejem in Gradežem, čigar reševanje sledi uvodni deklarativni obsodbi ikonoklazma. To je edini dokument, ki neposredno povezuje
dogodke v času ikonoklazma z istrsko cerkvijo"1 . Očitno zaradi nevtralnega zadržanja • » 22 ravenskega eksarha Evtihija, ki ni sledil cesaijevi ikonoklasiični politiki , nevarnost
ikonoklazma na sevemojadranskem prostoru po letu 731 ni bila več akutna. Ob skorajda
zanemarljivem obsegu historičnega izročila in ob nikakršnih materialnih dokazih za
ikonoklastični spor je legendarno hagiografsko izročilo tisto, ki morda odraža neko
polemičnost proti ikonoklastičnemu pritisku posvetne bizantinske oblasti na sevenioia-
23
dranskein področju .
IV. Istrska cerkev v dobi Iangobardske okupacije
Langobardska okupacija Istre, ki je bila po večinskem mnenju poznavalcev šibka in kratkotrajna (od 751 do 774 ali celo le v razdobju ca. 770-774), saj Langobardom ni uspelo dežele trdno vključiti v svojo državo24, je pustila vidne sledi pravzaprav samo v razvoju istrske cerkve. V tej dobi (ca. 756) naj bi papež Štefan II, na prošnjo koprske duhovščine dal dovoljenje za ustanovitev škofije v Kopru. Prvega škofa Janeza, ki ga je izbrala domača cerkvena skupnost, je zatem posvetil gradeški patriarh Vitalijan . Tako je bil obnovljen škofijski sedež, ki se po letu 599 ne omenja več in je očitno v 7. stoletju (vsekakor pred 680) propadel. Razmere v Istri v času Iangobardske okupacije osvetljujejo tri pisma iz dobe ca. 770-772: pismo gradeškega patriarha Janeza papežu Štefanu
20	Epistolae Langobardicae coSlectae 13 (MGH Epist. m, 703 = R. Cessi, Document!, 22; prim. F. Kos, Gradivo 1,207); prim. R. Bratož, Vpliv, 42; P. Schreiner, Der byzantinische Bilderstreit, 377.
21	Epistolae Langobardicae collectas 14 (dt. ed., 704-707= R. Cessi, Documenti, 23; P. Kos, Gradivo I, 209); prim. R. Bratož, Vpliv, 42; H. Krahwrtkler, Friaul, 80.
22	A. GuilJou, Régionalisme, 220 sL
23	Prim. R. Bratož, Vpliv, 43.
24	Prim. J. Ferluga, Überlegungen, 160;isd,L'Ita2iabizantinadallacadutade)resarcatodiRavenna alla metà del secolo X Settimane di studio del Centre italiano di studj sulTalto medioevo 34, 1988,169-193, zlasti 174; isti, L'îstria tra Giustiniano e Carlo Magno, 181 si; H, Krahwinkler, Friaul, 199 ss.; prispevek L. Margetiča v zborniku (prikaz in ocena različnih pogledov na vprašanje).
25	Dandulus, Chronica VII, 10, 2 (F. Kos, Gradivo I, 230; J. Šašcl, Opera seleeta, Ljubljana 1992, 583; 687; R. Bratož - J. Persič, Koprska cerkev skozi stoletja, v: Koper med Rimom in Benetkami. Prispevki k zgodovini Kopra, Ljubljana 1989,59.
ACTA HISTRiAE 11.
Rojko BRATOŽ: ISTRSKA CERKEV V 7. IN 8. STOLETJU. 33-64
III. ter papeževo pismo istrskim škofom in posebej gradeškemu patriarhi! Janezu. Posledice iangobardske okupacije najbolj nazorno slika pivo pismo26. Iz njega je razvidno, da so Langobardi izzvali razcep v istrski cerkvi, ki je bila sedaj v drugi državi kot sedež patriarhata (Gradež je bil še naprej pod Bizantinci) oziroma v isti državi kot oglejski patriailiat. Det istrskih škofov se je v novih razmerah skušal ločiti od Gradeža in se navezati na Oglej ("ipsi protervi praevaricatores episcopi magis magisque contumaces consistant et contraria gerunt"). To prizadevanje so podpirali Langobardi, ki so preprečevali, da bi "tuji" patriarh izvajal oblast na "svojem" ozemlju, zato jih ta vseskozi označuje s temu ustreznimi pridevki ("gens perfida Langobardorum... sevissimi Langobardi... perfidi Langobardi", njihova oblast je "horribile iugum"). Langobardi, ki so izvajali politiko svojega kralja ("per iussione (!) regis sui exercent"), so naleteli na odobravanje nekaterih istrskih škofov. Gradeški patriarh Janez je v pismu papežu Štefanu III. izrecno obsodil Langobarde, da razbijajo istrsko cerkev in preprečujejo izvrševanje pastoralnih nalog ("gens perfida Langobardorum sanctae nostrae ecclesiae invaserunt hereditatem, insuper et fidem pastoralem rectitudinis in ipsa Histriensi provmcia abdicarunt... dispersa grex innocens Istrieiisis provinciae"). Sklepni del pisma je obtožba Iangobardske oblasti, ki je zatirala malega človeka ("pauperes... clamor pauperum, que subvenire nequeo") s celo vrsto novih dajatev ("collectas Langobardorum... collectae ex tritico et singula animaIia,..quod numquam auditum est in provmcia ilia...") in spominja na pritožbe istrskih predstavnikov na rižanskem zboru okrog petintrideset let kasneje. Na pritožbo gradeškega patriarha je* interveniral papež Štefan III., ki je z odločnim pismom, naslovljenim na vse istrske škofe, uredil razmere v cerkvi, ne da bi se spuščal v vprašanje davčnih zlorab in drugih spremljajočih pojavov Iangobardske oblasti27, Papež je uvodoma poudaril, da se morajo škofje držati določb kanonskega prava ("canon ica sanctorum patru m traditione... canonicae sanctionis norma"), po katerih so bili "a priscis femporibus" glede jurisdikcije in posvetitev podložni gradeškemu patriarhu. Ker so se s pomočjo posvetne oblasti ("saecularibus convolantes auxiliis") izneverili tej ureditvi, je papež pod grožnjo izobčenja ("sub anathematis interpositioni-bus") zapovedal istrskim škofom, naj se ponižno ("cum magna humilitate et cordis lamentatione") vrnejo pod oblast patriarha. Nove medsebojne posvetitve škofov ("inter vos... unus aiterutrum vosmet ipsosconsecratis.... illicite consecrati") je papež razveljavil. Papeževo pismo s svojo intonacijo zbuja vtis, da je od gradeškega patriarhata odpadla celotna istrska cerkev ("vos ornnes episcopi ipsius Istriae provinciae conslituti"), zato nas papeževa reakcija ne sme presenetiti. V pismu gradeškemu patriarhu Janezu28 je papež slednjemu obljubil podporo proti tistim, ki mu izpodbijajo cerkveno oblast nad
26	Epistolae Langobardicae collectae 19 (MGH Epist HI, 711-713 = R. Cessi, Documenti, 30; F. Kos, Gradivo 1,241); pri m. kratko R. Bratož, Vpliv, 47 op. 286.
27	Epistolae Langobardicae collectae 20 (MGH Epist ill, 713-714 « R. Cessi, Documneti, 31; F. Kos, Gradivo 1,242).
28	Epistolae Langobardicae collectae 21 (MGH Epist. III, 715 = R. Cessi, Dociimenti, 32; F. Kos, Gradivo 1,243).
59
ACTAH1STRIAE It.
Bajto BRAT0Ž: ISTRSKA CERKEV V 7, IN 8. STOLETJU, 53-64
Istro ("perfidi et maligni aemuli vestrae Istriaram provinciae"). Sveti sedež je po svojih močeh vedno varoval pred sovražnim pritiskom območje gradeškega patriarhata ("ve-stram provinciam"), enako kot "rimsko provinco" in Ravenski eksarhat. Napete razmere je začasno odpravil šele sporazum med Bizantinci, Franki in Langobardi, ki je med drugim potrdil oblast gradeškega patriarha nad Istro ("nostra pacto generali, quod inter Romanos, Francos et Longobardos dignoscitcr provenisse, et ipsa vestra Istriarum provincia constat esse confirmais atque annexa simulque et Venetiarum provincia"). Papež Štefan III. v tem zadnjem ohranjenem pismu gradeškemu patriarhu Janezu sporoča tudi, da je pisal istrskim škofom, ki so se povezovali z Langobardi ("nostra apostolica seripta eisdem contumacibus episeopis direximus"), tako tistim, ki so bili protipravno posvečeni ("illis, qui eandem illicitam perpetrare ausi sunt conseerationem") kakor onim, ki so bili od prvih posvečeni ("ab ipsis enormiter ordinati sunt"). Obojim je odvzel škofovsko čast in dostojanstvo.
Ohranjeni viri dajejo vtis, da je langobardska oblast na istrskem področju le boij globoko posegla v življenje cerkve in tudi prebivalstva v celoti, kot se je večinsko domnevalo, saj so Langobardi dosegli dvoje: (a) pod svoj vpliv so dobili istrsko cerkev, ki se je začasno izločila iz gradeškega patriarhata; (b) s povečanim davčnim pritiskom so vplivali na družbene in gospodarske razmere.
V. Istrska cerkev v zadnji dobi bizantinske oblasti (ca. 774-788)
»
Velike spremembe v Istri, ki jih je povzročil propad langobardske države 774/6-dežela je izpod langobardske oblasti ponovno prišla v okvir bizantinske države, ostalo langobardsko ozemlje pa pod Franke 9 - so se odrazile v ponovnih napetostih v istrski družbi. Nato kaže incident (ca. 776-780), ko so predstavniki lokalne bizantinske oblasti ("nefandissimi Greci, qui ibidem in praedicto territorio residebant Histriense") skupaj z nekaterimi najbolj vnetimi Istrani ("zelo dueti tam predieti Greci quamque de ipsis Histriensibus") oslepili škofa Mavricija, ki je po nalogu Karla Velikega pobiral dohodke sv. Petra ("pensiones beati Petri"). Povod za incident je bil sum, da si škof prizadeva Istro spraviti pod oblast Frankov. Nesrečni škof seje obrnil osebno na papeža, le-ta pa ga je poslal k furlanskemu vojvodu Markariju, ki naj bi ga na kraljev ukaz znova ustoličil v domači škofiji. Skoraj gotovo gre za škofa iz Novigrada, ki se omenja na napisu na ciboriju tamkajšnje krstilnice30,.. Zelo verjetno se na to obdobje nanaša tudi v aktih mantovanske sinode 827 ohranjeno poročilo o poslanstvu iz Pulja, glavnega mesta Istre, koglejskemu patriarhu Sigvaidu (urarl787) sprošnjo, da bi posvetil škofa, ki ga je izvolil
29	H. Krahv,'inkier, T-riauî, 119 Sš.
30	Pismo Hadrijaria I. Karlu ¡2 dobe 776-780 (Epist. Merowingiri et Karoiiniaevil, MGHEpist. Ill, 590, st. 63; R. Cessi, Documents 35; P- Kos, Gradivo 1,259). No vigrajski napis je objavil G. Cusrito, I? ci bono e 1'epigrafe del vescovo Maurizio a Cittanova d'Istria, Ricerche religiose del Friuli e dell'lstria 3,1984,111-134; isti, Antiche testimonianze cristiane a Gttanova d'Jstria, Atti dei Centre <£i ricerche storiche - Rovigno 19,1988-1989,57-73, zlast 63 ss.; H. Krahwinlder, Friaul, 144 si.
60
ACTA HI STRIAE H.
Rajfco ERATOŽ: ISTRSKA CERKEV V 7. IN 8. STOLETJU 53-64 31
"populus Polensis" . Tudi ta poteza jasno kaže na prizadevanje istrske cerkve, da bi se izločila iz gradeškega patriarhata, prizadevanje, ki je prvič prišlo do izraza v dobi iangobardske oblasti nad Istro. Oba primera, ki se nanašata na tedaj najvažnejši istrski mesti (Pulj kot upravno središče bizantinske Istre in Novigrad kot sedež vojaškega poveljnika in središče cesarskih domen)32, kažeta na to, da so bile razmere v istrski cerkvi in v celotni družbi proti koncu bizantinske oblasti kritične, da so se družbene strukture delile na probizantinske in profrankovske, kar je že sprožalo medsebojne incidente. Izmed vseh družbenih in državnih struktur v Istri je bila prav cerkev najbolj naklonjena Frankom.
VI. Istrska cerkev v zgodnji dobifrankovske oblasti (ca. 788-804)
Razvoj istrske cerkve v zgodnji dobi frankovske oblasti osvetljujejo predvsem
T2
poročila o njej v rižanskem placitu . Ta za zgodovino Istre v zgodnjem srednjem veku nadvse pomemben dokument omogoča vpogled v tri ključna vprašanja iz zgodovine cerkve v Istri na prehodu iz 8, v 9. stoletje kot so: (a) cerkvena organizacija in njen odnos do. sedeža patriarhata, (b) odnos istrske cerkve do Frankov in (c) njen odnos do domačih družbenih struktur, predvsem do mest.
Rižanski placit omenja v preambuli in nato v spremenjenem zaporedju v končnem seznamu podpisnikov pet imen Škofov (Theodorus, Leo, Stauratius, Stefanus, Laurentius oz. Stauratius, Theodorus, Stefanus, Leo, Laurentius). Ti škofje so izhajali iz petih v dokumentu omenjenih istrskih mest, pri čemer ostaja neznano, po katerem kriteriju (če sploh po kakšnem) je zaporedje postavljeno (kronološko zaporedje posvetitve, pomembnost škofijskega sedeža, goli slučaj?). Število petih škofov kaže na najmanj pet škofijskih sedežev v Istri v tem času. Poleg že v antični dobi večkrat dokumentiranih škofijskih sedežev v Trstu, Poreču in Pulju (vsa tri mesta se v dokumentu omenjajo) sta v začetku 9. stol. obstajala vsaj še dva v manjših krajih, ki v antiki niso imeli mestnega statusa34. Spričo odsotnosti omembe Kopra in Umaga in spričo dejstva, da v dokumentu omenjeni kraji Labin, Motovun in Buzet nikdar ne nastopajo kot škofijski sedeži, prideta v poštev dva sedeža od treh še omenjenih mest (Novigrad, Rovinj, Pedena)35. Če stanje v začetku 9. stoletja primerjamo z onim ob koncu 6. stoletja in z nekaj omembami iz 7. stoletja, je opazno zmanjšanje števila dokumentiranih škofijskih sedežev (ne omenjajo se Cissa, insula Capritana in kot efemerna (?) "begunska" ustanova Celeja), pri čemer
31	Condlium Mantuanum a. 827 (MGH Leges III, Condl H, 586 si.).
32	J. Ferluga, L'Istri a tra Giustiniano e Cario Magno, 180.
33	A. Petranovič-A. Margetič-R. Brafož, Rižanski zbor/II Pladto di Risano, Koper med Rimom in Benetkami. Prispevki kzgodovini Kopra, Ljubljana 1989,81-88 (izvirnik, ital. in slov. prevod, kratek komentar). H. Krahwinkler, Friaul, 199-243 (nemški prevod s komentarjem, obsežno študijo in izčrpno bibliografijo starejših izdaj in komentarjev, ki jih tu ne navajamo posebej).
34	Za antično dobo prim. R. Bratož, Razvoj organizacije zgodnjekrščanske cerkve (kot v op. 8), 382-384.
35	Prim. H. Krahwinkler, Friaul, 226 ss.; R. Bratož, Nekatera nerešena in nerešljiva (?) vprašanja, 301 ss.
61
ACTA HISTRIAE II.
Raj Ico BRATOŽ; ISTRSKA CERKEV V 7. IN 8. STOLETJU, 53-64
seveda ni znano, ali rižanski plačil, ki je pomanjkljiv pri navajanjih mestnih naselij ("civitates et castella'1)3", navaja vse istrske Škofije oz. ali so se zborovanja udeležili vsi istrski škofje.
Gradeški patriarh Fortunat, tako kot njegov predhodnik Johannes doma iz Trsta, je bil izrazito profrankovsko usmeijen, zato je moral kar nekajkrat bežati iz bizantinskega Gradeža na frankovsko ozemlje37. Očitno je v istrski cerkvi do tega časa povsem prevladala profrankovska usmeritev, zato odnos do politično enako orientiranega metropolita ni bil problematičen. V času najhujšega pritiska Benečanov in Bizantincev na Gradež 806 je cesar Karel od papeža Leona III. celo dosegel zanj dovoljenje, da svojo rezidenco prestavi v Pulj, seveda pod pogojem, da se mora vrniti v Gradež, čim bo to mogoče .
Bistveno slabši kakor do metropolita in frankovske oblasti so bili odnosi med istrsko cerkvijo in domačim prebivalstvom. Na zboru so zastopniki mest razgrnili osem pritožb proti škofom. Le te se nanašajo na nasilno obnašanje cerkvenih ljudi (6.), potvaijanje dokumentov (3.), povečevanje dajatev in obveznosti (5.), prelaganje obveznosti do države v zvezi s preskrbo in nastanitvijo cesarskih odposlancev na ramena ljudstva (1., 2.), kršenje starih običajev v zvezi s pašo, ribolovom in.najemom cerkvene zemlje (4.,
•on
7. in 8.) . Te pritožbe kažejo na to, da sc je istrska cerkev hitro vključila v pravni in družbeni sistem frankovske države, ki ji je omogočal precej boljši položaj kot v prejšnji bizantinski dobi. Zato nas ne more presenetiti profrankovsko nastrojenje istrske cerkve od časa, ko se je karolinška država razširila na severnojadransko območje.
Zgodnja frankovska doba je tisli prehodni čas, ko se je istrska cerkev v institucionalnem, gospodarskem in družbenem oziru preoblikovala iz institucije, kakršna je nastala v 4. stol. in sc z rahlimi modifikacijami obdržala skozi celotno zgodnjebizantinsko dobo, v institucijo, kakršno poznamo v srednjeveški fevdalni Evropi. Ker je na prostoru, kije iz bizantinske vzhodne prešel v frankovsko zahodno sfero, v razvoju prehitevala ostale družbene strukture (zlasti mesta, ki so imela samoupravo na podlagi pravnih okvirov poznoantične mestne uredite), je z njimi nujno prihajala v spore. Vrsta obtožb na račun cerkvenih dostojanstvenikov nam daje zrcalno sliko tega razvoja. Sklepi rižanskega zbora naj bi v odnosu med cerkvijo in mestnimi skupnostmi prinesli opustitev krivičnega ravnanja cerkve in povrnitev v razmere, kakršne vSO obstajale pred frankovsko zasedbo, v pozni bizantinski dobi. Ti sklepi pomenijo za istrske skupnosti uspeh. Dobro desetletje kasneje je pravico, da smejo po stari navadi voliti izmed sebe vsakovrstne lokalne dostojanstvenike, tudi cerkvene ("...patriarcham, episeopos, abbates—"), potrdil patriar-
36	V dokumentu se pri navajanju finančnih obveznosti izpušča jo mestne naselbine s severnoisirskega obalnega področja med Novigradom in Trstom (Umag, Piran, Izola, Koper in Milje). Prim. H. Krahwinkler, 232.
37	Prim. H. KrahwinWler, Friau!, 215 ss.
38	F. Kos, Gradivo IT, 31 (32 ss.); H. Krahwínkler, Friau 1,217 ss.
39	Prim. A. Guillou, La presenza bizantina nell'aroo adriatico, Antichita Altoadriatiche 28,1986, 407*421, zlasti 414 ss.; H. Krahwinkler, Friaul, 204 ss.
62
ACTA HISTRIAE II.
Raj ko BRATOŽ: ISTRSKA CERKEV V 7, IN 8. STOLETJU, 53-64
lojalnost do cesaija, osebna poštenost in pravičnost. Ob tem je cesar potrdil veljavnost sklepov rižanskega zbora40. Rižanski placit in njegovo ponovno potrditev dobro desetletje kasneje moremo oceniti kot uspeli istrskih skupnosti, ki so se v odnosu do lokalne cerkve uprle tistim razvojnim tendencam, ki jih je prinesla frankovska doba. Zdi se, da je bil uspeh le začasen. Istrska cerkev sije prizadevala, da bi se vključila v frankovske državne strukture in se "oddaljila" od razmer v bizantinski dobi. To njeno prizadevanje kaže tudi nastop njenih predstavnikov na mantovanski sinodi 827 ("clerici et nobiles ex laicis electi ab Histriensi populo") z zahtevo, da se sedaj, ko so osvobojeni bizantinske oblasti ("a Grecorum naequissimo vinculo liberati"), povrnejo v naročje oglejske cerkve, ki soji nekoč pripadali41. Tudi ta nastop moremo vsaj posredno uvrstiti med prizadevanje istrske cerkve, da bi se čimprej vključila v družbene razmere frankovske države.
Pojasnilo in dodatek;
V pregled zgodovine istrske cerkve v 7. in 8, stoletju namenoma nismo vključili rezultatov arheoloških in umetnostnozgodovinskih raziskav, ker bi za to bila potrebna obsežnejša študija. Pregled zaključujemo s seznamom dokumentiranih škofijskih sedežev in škofov iz dobe ca. 600 - 804 z letnico omembe in edicijo vira (do ca. 600 gl. R. Bratož, Zgodovinski časopis 40,1986,382-384).
TERGESTE
FIRMINUS (602, 603): Gregorius, Registr. epist, 12,13; 13,34 (Corpus Christ. ser. Lat. 140 A, 986 si.: 1035 sL; k Kos, Gradivo 1,136; 139).
GAUDENTIUS (680/1): Concilium universale Constantinopoiitanum tertium, actio IV (Acta conc. oecum. 11,2,1, str. 154-155, št. 93; F. Kos, Gradivo 1,186).
JOHANNES (731): Epist, Langob. coll. 14 (MGH Epist. III, 706; vir sporne vrednosti).
JUSTINOPOLIS
JOHANNES (756): Dandulus, Chronica VII, J 0,2 (F. Kos, Gradivo I, 230).
CIV1TAS NOVA
MAURICIUS (zadnja četrtina S. stol.): napis na ciboriju (G. Cuscito, Ricerche religiose del Friuli e delflstria 3, 1984, 111-135); istega škofa omenja pismo papeža Hadrijana Karlu 776/80 (MHG Epist. III, 590; F. Kos, Gradivo 1, 259).
PARENTIUM
40	F. Kos, Gradivo II, 62 [59 s!.; R. Cessi, Documenti, 43). Dokument, cigar vsebino povzema Dandulus, Chron. Vni,l,22, je nasfatmed leti 814 in 821.
41	Concilium Mantuanum a. «27 (MGH Lcges ffl, Concil 31.586 si.; P. Kos, Gradivo II, 93 (zlasti 79
si.)).
63
ACTA HISTRIAE II.
Rajko BRATOŽ: ISTRSKA CERKEV V 7. IN 8. STOLETJU, 53-64
RESCHIVUS <6./7. stol.): Inscriptiones Italiae X,2,134.
AURELIANGS (680/1): Concilium universale Constantinopolitanum tertium, actio IV (Acta cone. oecum. 11,2,1, str. 154-155, št. 90; F. Kos, Gradivo 1,186).
Histeričnost imen poreških škofov, ki jih za čas od 6. do začetka 13. stoletja posreduje tako imenovani "Privilegium Eufrasianum* (P, Kandler, Codice diploraatico Istriauo, a. 543, skupaj zEvfrazijem 30 imen), ni zanesljiva.
"CELEIA"
ANDREAS (680/1): Concilium universale Constaatinopolitanum tertium, actio IV (Acta conc. oecum. 11,2,1, str. 154-155, št. 92; F. Kos, Gradivo 1,186).
CISSA
URS1NUS (680/1): Concilium universale Constantinopolitanum tertium, actio IV (Acta conc. oecum. 11,2,1, str. 154-155, Št. 91; F. Kos, Gradivo 1,186).
POLA
JOHANNES (6./7. stol.): Inscriptiones Italiae X,2,100.
POTENTIUS (649): Concilium Lateranense a. 649 (Acta conc. oecum. 11,1, str. 6-7; 35; 115; 181; 251; 400-401, vedno pod št. 100).
CYRIACUS (680/1): Concilium universale Constantinopolitanum tertium, actio IV (Acta conc. oecum. 11,2,1, str. 154-155, št. 89; F. Kos, Gradivo 1,186).
PETRUS (725): Epistolae Langobardicae collectae 10 (MGH Epist. III, 700-701; Dandulus, Chron. VII,2,22; F. Kos, Gradivo, 203).
Neopredeljivi škofijski sedeži v Istri
PETRUS, PROVIDENTIUS, AGNELLUS (607): Epistolae Langobardicae collectae 1 (MGH Epist. III, 693); Concilium Mantuanum a. 827 (MGH Leges III, Concil. II, 586).
THEODORUS, LEO, STAURATIUS, STEFANUS, LAURENTIUS(804): Rižanski placit (A. Petranovič-A. Margetjč-R. Bratož, II Placito di Risano/Rižanski zbor, Koper med Rimom in Benetkami. Prispevki k zgodovini Kopra, Ljubljana 1989, 81-88); Dandulus, Chronica VII,15,8 (F. Kos, Gradivo II, 23; H. Krahwinklcr, Friaul, 226 si.).
64