IN MEMORIAM —OBITUARY
UMRL JE J02E ZUZEK
Vlasta Baš
Smrt je prišla v trenutku, v prelepem sončnem popoldnevu. Dne 6. julija 1982 je v prometni nesreči ugasnilo življenje našemu dragemu kolegu Jožetu Žužku. Onemeli smo. Ne moremo se sprijazniti z mislijo, da ga ne bo več. Tako radi smo ga imeli in tako živo je bil prisoten v naši knjižnici. Izgubili smo plemenitega moža in odličnega knjižničarskega strokovnjaka. Osiromašeni smo za njegovo toplo besedo, za dragocen strokovni nasvet, vselej začinjen s sočnim ribniškim humorjem, za tovarištvo in dobroto, ki jo je izžarevala njegova plemenita narava.
Jože Žužek je bil kmečki otrok. Rodil se je 20. oktobra 1911 v vasi Strmec pri Velikih Laščah. Po osnovni šoli je bistrega fanta gnala uka žeja v Ljubljano v klasično gimnazijo. Preživljal se je sam, bil je pravi samorastnik — v družini z 12 otroki ni bilo denarja za študij. Zaradi hude gmotne stiske gimnazije ni dokončal, moral si je najti kruh. Od 8. julija 1932 do 31. marca 1937 se je učil pri Novi založbi, od 1. aprila 1937 do 28. februarja 1943 pa pri Jugoslovanski knjigarni v Ljubljani. Z 21 leti je bil izučen knjigotržec.
Leta 1943 je ustanovil samostojno založniško podjetje; imenovalo se je Založba Klas in Knjigarna Jože Žužek. Zelo je bil ponosen nanj in rad je poudarjal, da so bila to njegova najbolj srečna in plodna leta. Iz drobne knjižice, ki je izšla ob ustanovitvi, lahko preberemo, da je imela založba namen izdajati »izključno samo domača dela iz lepega slovstva in poljudnega znanstva«. Zasnoval je naslednje zbirke: Znanstveno knjižnico, leposlovno zbirko Klas, zbirko Poezija in pa mladinsko zbirko Murenček. Najbolj imenitno delo njegove založbe je bilo Narodopisje Slovencev I. To je še danes eno temeljnih del slovenskega narodopisja in prvi poskus etnološke sinteze pri južnih Slovanih.
Od leposlovnih del so izšla: Jože Dular: Krka umira, B. Magaj-na: Oživeli obrazi, dve knjižici pesmi: Gradnikova Pojoča kri in
Knjižnica 26(1982)3-4
241
Dularjeva Trepetajoča luč ter mladinski deli: Mojca Pokrajculja (koroška ljudska) in Lojzeta Zupanca Velikan Nenasit. Vse izdaje je lektoriral strokovni sodelavec založbe profesor Jože Dular,
Leta 1945 je podjetje prenehalo delovati, 1948 pa tudi knjigarna, tedaj se je Jože Žužek zaposlil v Narodni in univerzitetni knjižnici.
Bilo je srečno naključje, da je knjižnica dobila široko izobraženega knjigotrškega strokovnjaka in uglednega založniškega delavca hkrati. Znanje si je nabiral doma in na tujem.
Za Žužka se je tako pričelo novo obdobje plodnega dela. Ko se je razgledal po hiši in se dodobra seznanil predvsem z našim starejšim fondom, je ustanovil nabavni oddelek, katerega naloga je bila nakupovati in zamenjevati knjižne publikacije. Pod njegovim vodstvom se je oddelek razvil v sodobno službo za dopolnjevanje knjižnega gradiva.
Njegovo delo je postajalo čedalje bolj vidno in pomembno. Postal je eden najvidnejših delavcev Narodne in univerzitetne knjižnice. Bil je prvi, ki je sistematično začel iskati slovensko knjigo doma in v tujini. V pridobivanju knjižnega gradiva, domačega in tujega, gre Jožetu Žužku izredna zasluga.
Njegovo delo je bilo čutiti povsod; bil je aktiven v najožji stroki, v bibliotekarskem društvu in v samoupravnih organih. Predaval je na prvem slovenskem knjižničarskem tečaju, pisal članke v revijo Knjižnica (o nabavi publikacij v znanstvenih knjižnicah, o mednarodni zamenjavi publikacij in o dvojnicah v znanstveni knjižnici —- kako se jim izognemo) ter skrbel po tehnični plati za vse strokovne publikacije, ki jih je izdala Narodna in univerzitetna knjižnica.
Bil je med drugim predsednik Upravnega odbora, kasneje prvi predsednik knjižničnega sveta NUK in še večkrat v naslednjem obdobju. Kot založnik in knjigarnar je imel dosti stikov s pomembnimi Slovenci in se z njimi dopisoval. Precej te korespondence je podaril ali pridobil za rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice.
Za svoje delo je bil Jože Žužek tudi odlikovan. Leta 1971 je prejel najvišje bibliotekarsko odličje — Čopovo diplomo.
Jože 2užek je bil dober človek. Izjemna obzirnost in tenak čut za sočloveka sta ga dvigala nad vse nas. Znal je poslušati — poslušati s srcem. Zato smo se tako radi zatekali k njemu, nekateri smo ga imeli kot očeta. Ko smo mladi prihajali v hišo, smo imeli srečo, da smo naleteli nanj, prav zaradi njega smo vzljubili hišo, tako za-nosno je znal pripovedovati o nalogah in pomembnosti narodne knjižnice. Slovenski slikar Rihard Jakopič je nekoč zapisal, da je
242
Knjižnica 2f!(loua)3-4
človek vreden toliko, kolikor nosi ljubezni v sebi. Kolega 2užek jo je imel veliko, za svojo družino in za vse, ki so iskali pomoči ali nasveta pri njem. Leta 1980 je izgubil ženo. Zdelo se je, kot da po njeni smrti ni več rad živel. Morda si je v žalosti in samoti včasih celo zaželel »tje, kjer znebi se človek vsake teže«?
Za nas bo misel na dragega kolega še dolgo skeleča, ostal pa bo spomin nanj in na njegovo toplo človečnost.
Knjižnica 26(1982)3-4
243