Arhivi 26 (2003) št. 1, str. 89-118
Članki in razprave
115
UDK 930.253(497.4 Ljubljana):347.672
Primeri starejših oporok v slovenščini, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije
MATEVŽ KOŠIR
doc. dr., svetovalec direktorja, Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI-1127 Ljubljana
IZVLEČEK
V razpravi je objavljeno več slovenskih oporok, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije. Najstarejša in najimenitnejša je oporoka baronice Barbare Kacijanar iz leta 1671, ki jo je napisala lastnoročno. Baronica je bila hči Gabrijela pl. Križaniča imetnika gospostev Pusti Gradec in Trebnje. Baronica je bila prvič poročena z Matejem pl. Dorotičem, drugič z Janezom Boltežarjem pl. Purgstallom in tretjič od leta 1632 z Jurijem Boltežarjem pl. Kacijanarjem baronom Begunjskim. Baronica je bila od leta 1652 imetnica gospostva Preddvor. V svojem testamentu je posebno bogato obdarila jezuitski kolegij v Ljubljani. Umrla je leta 1673 v starosti 83 let. V razpravi je objavljena tudi slovenska oporoka cerkniškega župnika, prelata Gregorja Cerviča iz leta 1685 in več podložniških oporok iz 18. stoletja.
ABSTRACT
EXAMPLES OF OLDER SLOVENE TESTAMENTS KEPT BY THE ARCHIVES OF THE REPUBLIC
OF SLOVENIA
This paper describes several Slovene testaments kept by the Archives of the Republic of Slovenia. The testament of baroness Barbara Kacijanar from 1671, written in her own hand, is the oldest and most prominent among them. Baroness was a daughter of Gabriel Križanič, owner of Pusti Gradec and Trebnje estates. She was first married to Matej Dorotič. Her second husband was Janez Boltežar Purgstall Lastly, in 1632, she married Jurij Boltežar Kacijanar, the baron of Begunje. Since 1652 she owned the Preddvor estate. In her testament, she amply rewarded the Jesuit College in Ljubljana. She died in 1673 at the age of 83. This paper also includes a Slovene testament from 1685, written by Gregor Cervič, a prelate from Cerknica, and several testaments of serfs from the 18th century.
Arhiv RS je od nekdaj posebno pozornost namenjal tudi starejšim spomenikom v slovenskem jeziku.1 Med slovenskimi besedili uradne narave so na prvem mestu tako po starosti kot številu prisege. Opazno mesto pa gre tudi oporokam v slovenščini. Prva in najimenitnejša je slovenska oporoka Barbare, baronice Kacijanar Baronica jo je napisala v maju leta 1671.
I. TESTAMENT BARBARE BARONICE KACIJANAR
1. Uvod
Slovenski testament Barbare, baronice pl. Kacijanar, je najstarejši znani slovenski testament. Starejši so le fragmenti. Se nedavno je za najstarejšega veljal testament cerkniškega župnika, prelata Gregorja Cerviča, ki je bil zapisan leta 1685.2
Slovenščina v dokumentih skozi stoletja, razstava ob 25 letnici
samostojnega delovanja Arhiva Slovenije, Ljubljana 1971. Iz roda v rod - Pričevanja o slovenskem jeziku, Arhiv SR Slovenije, Ljubljana 1982.
AS, Testamenti m, lit. Z, št. 9; Objavil Mirko Rupel, Prispevki
Slovenski testament baronice Kacijanar izpričuje, da je bila baronici slovenščina bližja kot nemščina, saj je slovenski testament napisala lastnoročno, medtem ko je nemško kopijo napisala druga roka.3
To dejstvo je nemara še dodaten argument za ugotovitev, daje napačna predstava, po kateri naj bi bilo kranjsko plemstvo nemško. Po identiteti v tem času ni moglo biti nacionalno, zavest pripadnosti je bila deželna v ožjem (npr. Kranjska, Štajerska ipd.) ali v širšem pomenu (npr. No-tranjeavstrijska). Kot je zapisal že S. Vilfan, bi bilo vprašanje o nacionalni pripadnosti plemstva
k protireformacijski dobi, 8. Cervičeva oporoka 1685, Slavistična revija V-Vffl (1954), str. 178-184. Oporoko smo našli v Zbirki testamentov Arhiva Republike
Slovenije leta 1993. Prvič je bilo nanjo opozorjeno v publikaciji Dokumenti Slovenstva (Cankarjeva založba 1994, str. 18). Takrat je bil napisan tudi večji del pričujoče razprave, vendar je ostal "projekt" v okviru Filozofske fakultete v Ljubljani, zaradi drugih nedokončanih prispevkov, nerealiziran in razprava neobjavljena. Leta 1998 je oporoko baronice Kacijanar objavila v Zgodovinskem časopisu Maja Žvanut ("To ie moia uola": Po sledeh nekega testamenta iz 17. stoletja, Zgodovinski časopis 52. 1998, št. 4, str, 487-496), o oporoki pa smo pisali tudi drugod (Preddvor v času in prostoru, 1999, str. 131-141).
90
Članki in razprave
ARHIVI 26 (2003), št. 1
Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114
anahronistično. V pogovoru pa se je plemstvo posluževalo več jezikov, med njimi večidel gotovo slovenščine,4 Odvisno od sporočilne priložnosti je govorilo v različnih jezikih, slovensko, nemško in italijansko, pa tudi hrvaško. Pri vseh slojih je bila v tem obdobju kot govorni jezik na splošno najbolj razširjena slovenščina. Jezik upravnih sporočil pa je bil po večini nemški. V manjši meri tudi latinski, slovenski, italijanski in hrvaški.5
Testament Barbare pl. Kacijanar ni le primer uporabe slovenščine v dokumentih in jezikovni vir, ampak je tudi pričevanje o ljudeh v 17. stoletju, njihovem čustvovanju, odnosu do družine, premoženja, življenja in smrti,
2. Oporoka v 17. stoletju
Testament je bil v prvi vrsti dokument z versko vsebino in je bil predvsem do srede 18. stoletja sestavljen iz dveh enako pomembnih delov: v prvem delu so bila našteta pobožna volila za dobro duše, v drugem pa je bila naznanjena razdelitev dediščine. Naše besedilo vsebuje tri dele, med prvim, ki vsebuje pobožna volila ("legati duhovni" - "pia legata")," in zadnjim, ki razglaša razdelitev preostalega premoženja dedičem, so vstavljene določbe glede pogreba. Ta določila vsebujejo navodila glede opreme, načina, kraja in oblike pokopa, določila glede pogrebnih maš in denarja za reveže.
Sestava testamenta je veljala za pobožno de-
Sergij Vilfan, Zemljiško gospostvo ob koncu srednjega veka (13.-15. stol.) v: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, D, zvezek, Družbena razmerja in gibanja Državna založba Slovenije, Ljubljana 1980, str. 152. Breda Pogorelec, Sociolingvistični vidiki Trubarjevega jezika, v: Odsevi reformacijskega gibanja v dokumentih Arhiva SR Slovenije, katalog k razstavi, Ljubljana 1987, str. 14-21; Breda Pogorelec, Cerkveno življenje in slovenščina v javnosti v sedemnajstem stoletju, v: Katoliška prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564-1628, Klagenfurt-Ljubljana-Wien-Gratz-Koln 1994, str. 551-560; o kranjskem plemstvu in jeziku glej: MajaŽvanut, Od viteza do gospoda, poglavje jezik, Ljubljana 1994, str. 32-35; o uporabi slovenščine med plemstvom še: Ema Umek, Kos, Jezik in slovstvo XIX/1973-74, št. 6-7; Pavle Merku, Slovenska plemiška pisma družin Marenzi-Coraduzzi s konca 17. stoletja, Trst 1980; Lojzka Bratuž, Karel Mihael Attems Slovenske pridige, Trst 1993; Iz roda v rod, Pričevanja o slovenskem jeziku, katalog k razstavi Arhiva SR Slovenije, Ljubljana 1982; Janko Pajk, Stari rokopisi Kranjskega mesta, Programm des k k. Gymnasiums in Marburg, Marburg 1870, str. 25-43, Marburg 1871, str. 21-26; Franc SimoniS, Prisege ljubljanskega mesta, Letopis slovenske matice 1884, str. 196-220; Jože Koruza, O zapisanih primerih uradne slovenščine iz 16., 17. in 18. stoletja, Jezik in Slovstvo XVin, 1972/73 str. 244-254; Peter Ribnikar, Blejske podložniške prisege, Ljubljana 1976; Matevž Košir, Prisege v slovenščini, Arhivi XV, Ljubljana 1992, št. 1-2, str. 6-11 itd. Kot jih imenuje baronica Kacijanar v slovenskem tekstu oziroma so imenovani v prevodu.
janje: človek naj ne bi čakal, da zboli, ampak naj bi sestavil oporoko že prej. Namen tega dejanja je bil, da naj bi človek mislil na smrt, dokler je še čas za to. Zapustnik naj ne bi gledal toliko na ureditev posvetnih okoliščin, temveč predvsem na zadeve pokopa, poravnal naj bi ceno za uporabo in zlorabo svojih posvetnih dobrin ter namenil legate za maše za čim daljši čas po svoji smrti in si tako zagotovil prošnje živih.7 V korist duše so bila zapisana številna določila za maše, molitve ipd. Testament je bil torej za zapustnika garancija za zveličanje in tako sredstvo za dosego večnosti, ne da bi se moral povsem odreči zemeljskemu, minljivemu. Dušo naj bi zapustil Bogu in telo "materi zemlji". Oporoka je bila v določeni meri, ob posredovanju cerkve, zavarovalna pogodba med umirajočim posameznikom in Bogom, pogodba med vernikom in Bogom, kije bila naperjena proti demonu.8 Pogodba z dvojnim namenom je pomenila po eni strani "prepustnico (potni list) za večnost", kot jo imenuje Le Goff in po njem povzema Aries,® četudi je bila plačana s časovno svetnim denarjem - pobožnimi legati. Po drugi strani je testament tudi posvetna prepustnica, ker legitimira sicer sumljivi užitek za življenja pridobljenih dobrin. Cena za to je bila plačana v duhovni vrednosti, to je v mašah in dobrodelnih ustanovah.10
Testament na tem svetu naj bi zagotovil pomoč v onostranstvu. To naj bi posameznik potreboval spričo, v tem času splošno uveljavljene predstave, da je vsaki duši (z izjemo svetnikov) trpljenje v vicah neizbežno.11
Testament, ki je dokument z versko vsebino, je hkrati tudi osebni dokument, ki kaže na senzibilnost časa.12 Oporoke so kakor vsa druga besedila napisane v aktualnih slogovnih vzorcih, že od poznega srednjega veka sem pa so vanje vrinjene različne vsebinske prvine, kakor: zavest o samem sebi, o pravici in dolžnosti razpolagati s samim seboj, s svojo dušo, telesom in imetjem, ter zavest o pomenu poslednje volje.13
Odnos do smrti je bil v 17, stoletju drugačen kot danes. Aries, ki loči štiri velika obdobja odnosa zahodnega človeka do smrti, imenuje ob-
Philippe Aries, Georges Duby (Hg.), Geschichte des privaten
Lebens, 3 Band: Von der Renaissance zur Aufklärung, S.
Fischer, Frankfurt am Main 1991; str. 100 sl.
Q
Alberto Tenenti, Občutje smrti in ljubezni do življenja v renesansi, Ljubljana 1987, str. 119.
9	Jacques Le Goff, La Civilisation de L'Occident medieval, Paris, Arthaud, 1964, str. 240; Philippe Aries, Geschichte des Todes, dtv, München 1991, str. 245.
10	Philippe Aries: Geschichte des Todes, str. 245.
11	M. Verginella, Živi pomagajo živim, živi mrtvim, mrtvi živim in mrtvi mrtvim (Skrb za dušo v kmečkih oporokah s tržaškega
podeželja), v: Zgodovina za vse II (1995), št. l,str. 1-17.
12	-
M. Vovelle, La Mort et 1'Occident de 1300 ä nos jours, Paris
1983.
1 "1
Philippe Aries, Geschichte des Todes, str. 258.
Članki in razprave
ARHIVI 26 (2003), št. 1
Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114
91
dobje od 12. do 18. stoletja čas "lastne smrti".14 V ogledalu lastne smrti se je človek srečal s skrivnostmi svoje individualnosti. Smrt posameznika je bila pomemben trenutek, ki je pripadal predvsem njemu. Zato je bila osnovna pravica zapustnika, da spozna, pripravi in organizira svojo smrt. Smrt je bila, kot piše Aries,15 tragedija, ki se je igrala za tistega, ki bo umrl. Čas pred smrtjo je bil trenutek, ko se je človek zavedel svoje individualnosti, in pobožne klavzule so predstavljale način, kako to individualnost obvarovati pred zemeljskim uničenjem, in izražale željo, da bi se prestavila na drugi svet. Slo je za smrt "samega sebe" pred Bogom, z lastno biografijo, z osebnim kapitalom dejanj, med molitvijo, prošnjami, pridobljenimi garancijami za onostranstvo in nizkotno ljubeznijo do stvari. Individuum je bil razpet med tostranstvom in onstranstvom in se je soočal z lastno smrtjo. Umirajoči je bil v stiski, ki je imela korenine v močni zasidranosti v to-stranstvu, v strastni navezanosti na bitja in predmete, kot tudi v onostranstvu, saj je smrt predstavljala točko prehoda v drugo obliko življenja.16 Oporoka je bila del priprave na smrt. Pobožne klavzule so bile dokaz osebne pobožnosti in verske gorečnosti zapustnika.
V	testamentu se kaže tudi zapustnikov odnos do družine. Iz religioznih klavzul v oporoki je bila družina izključena. Po Ariesu naj bi bil do 18. stoletja testament izraz nezaupanja, da bodo člani družine in drugi spoštovali zapustnikovo voljo.17 Zapustniki so posebej skrbeli za blagor njihove duše. Za ta namen je šel kar velik del premoženja. Da bi se po smrti zgodilo vse, kakor je želel in volil pokojni, so bila potrebna legalna jamstva, podpisi prič in določila o izvršiteljih testamenta. Nekateri drugi avtorji na odnose znotraj družine tega časa gledajo drugače kot Aries in menijo, da so bili bolj zaupni in neposredni.18
Pobožna volila baronice Kacijanar so obsegala približno tretjino zapuščine. Baronica poudarja dejstvo, da je napisala oporoko tudi zato, da ne bi prišlo med sorodniki do sporov, vendar v nadaljnjem besedilu večkrat navaja, da so oporočna volila dana iz ljubezni in ne iz dolžnosti, in s tem izrazi svojo navezanost do članov družine in ljubezen do vnukov in pravnukov.
V	18. stoletju so začeli religiozne klavzule opuščati ali uporabljati zgolj kot konkretne obveznosti izpraznjeni uvodni ali sklepni del besedila. Skrb za dušo in telo je bila prepuščena sorodstvu. Oporoka je postala predvsem pravno
14	Philippe Aries, Geschichte des Todes, str. 121 si.
15	Filip Arijes, Eseji o istoriji smrti na zapadu, Beograd 1989, str. 182.
16	Philippe Aries, Geschichte des Todes, str. 258 si.
17	Filip Arijes, Eseji, str. 45 si., 174 si.
18	Frederick Mount, The Subversive Family, London 1983; o delu
glej Majda Čemič, Subverzivna družina, Razpol I, Problemi in
razprave IX-XI, 1985.
dejanje, sestavljena je bila zaradi razdelitve zapustnikovega premoženja po smrti. Na podeželju seje ta proces zavlekel v 19. stoletje.
Testament je dokument, ki je pisan po določenem obrazcu. V 17. stoletju seje ta začel z uvodno invokacijo: "V imenu Boga očeta in Sina in Svetega duha. Amen." Korenine te invokacije segajo daleč nezaj v srednji vek. Srečamo pa jo tudi še v nekaterih aktih 19. stoletja. Besedilo se je nadaljevalo s pobožno mislijo, da ni nič bolj negotovega kot ura smrti. Tako se je izrazil Karel pl. Jurič iz Struge in Prežeka na primer zelo slikovito: "...ker življenje vseh ljudi ni nič drugega kakor trave ali rože na polju, danes lepe in pokončne, jutri pa zaradi ostrega vetriča ovenele in posušene."19 Podobne misli pogosto srečamo v plemiških oporokah. Besedilne sestavine so se sčasoma spreminjale.
3. Oporoka baronice Barbare Kacijanar
Baronica Barbara pl. Kacijanar je bila hči Gabrijela pl. Križaniča. O imenu in družini njene matere viri ne poročajo. Točni rojstni podatki baronice niso znani, najverjetneje pa je bila rojena med majem 1589 in aprilom 1590.20 Oporoko je baronica zapisala v maju leta 1671. Umrla je v aprilu leta 1673.
V svoji oporoki je baronica Barbara pl. Kacijanar po uvodni invokaciji in intitulaciji zapisala omembo, zakaj je oporoko zapisala. Kot vzrok je navedla dejstvo, da človek nikoli ne ve, kdaj ga čaka smrt, ter željo, da ne bi prišlo med sorodniki do sporov. Sledila je obvezna navedba, da je bil testament zapisan pri zdravi pameti, polni zavesti in iz svobodne volje. Določil oporoke, ki jo je zapisala lastnoročno, se morajo držati njeni sorodniki in vsi drugi.
Uvodoma baronica zapušča dušo Bogu, telo "materi" zemlji. Nato razloži svojo poslednjo voljo glede pogreba. Pokopali naj bi jo stanu primerno pri jezuitih v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani, v kapelici Device Marije.
Izbrani kraj pokopa kaže na mentaliteto tistega časa. Ljudje so želeli biti pokopani čim bliže Bogu, Materi Božji in svetnikom. Telo je bilo po smrti prepuščeno cerkvi. Umrle so po večini pokopavali skupaj, tudi kosti so lahko zlagali v kostnice, važno je bilo predvsem, da so bili grobovi in kostnice na posvečenem mestu. Cerkvene predstojnike in premožne so pokopali v grobnice pod cerkvenim tlakom.
^ Testamenti H, št. 2, Karel Juritsch zum Strug vnd Preissekh; "..., wie allermenschen Leben, nichts änderst, als das graas oder blümlein auf dem feld, so heiil schön vnd volgestalt, morgen aber von einem leichten scharjfen windlein, vervelcht vnd verdorret...".
T)
Sterb register der dompfar von 6 ten jäner 1658 bis 27 ten februar 1735, str. 61; V njem se navaja, da je bila ob smrti stara 83 let (Nadškofijski arhiv v Ljubljani).
92
Članki in razprave
ARHIVI 26 (2003), št. 1
Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114
V nadaljnjem besedilu baroničine oporoke so navedena pobožna volila. Jezuitom pri cerkvi sv. Jakoba je zapustila 2000 goldinarjev. Kapital naj ostane njim, obresti pa naj porabijo za nakup masnih plaščev in podobnega. Bratovščini Kristusovega trpljenja21 v cerkvi svetega Jakoba je zapustila 1000 goldinarjev. Za kapelici svetega Frančiška Ksaverija in Device Marije, kjer bo ležalo njeno telo, je namenila 1000 goldinarjev. 400 goldinarjev naj se porabi za nakup olja za svetilke. Trem bratovščinam Device Marije pri patrih jezuitih v Ljubljani22 je zapustila 300, avguštincem pred Spitalskimi vrati v Ljubljani pa 1000 goldinarjev. Obresti od te vsote bodo imeli za olje v kapelici Marije Loretske. Bratovščini svetega rožnega venca je določila 500 goldinarjev, kapucinom v Ljubljani in Kranju za hrano in blago 500 goldinarjev, Bratovščini svetega Rešnjega telesa pri svetem Nikolaju23 v Ljubljani zapušča 100 goldinarjev. Frančiškanom v Ljubljani je zapustila 100 goldinarjev. Menihi naj bi v zameno za denar, ki jim ga daje, zanjo maševali.
Ob pogrebu naj se razdeli revežem 35 goldinarjev. Drugih 35 goldinarjev naj se porabi za nakup mesa, vina in kruha za ubožce v dveh ljubljanskih špitalih. Posebej za maše, ki se bodo brale takoj po njeni smrti, je namenila 400 in za pogreb 1000 goldinarjev.
Za izvršitev teh določil je prosila rektorja jezuitskega kolegija v Ljubljani, ki naj jo tudi pokoplje. Rektor jezuitskega kolegija je bil njen spovednik.24
Ob pogrebu naj se da denar za reveže, maše in špital. Kupijo naj se sveče, črno blago, vse potrebno za pogreb in za cerkev ter naj se plača duhovnike.
Preostalo premoženje je razdelila med dediče, čeprav se ni čutila dolžna, saj je svoji dve hčeri, Suzano, poročeno pl. Orsič in Ano, poročeno pl. Rasp, že odpravila s svojim "blagom" ter z več kot pet tisoč goldinarji, nakitom in srebrnino.
91
BratOVšCina z imenom "Congregatio Christi in cruce agoni-zantis" je bila ustanovljena leta 1660. Njeni člani so se s čaSčenjem Kristusovega trpljenja in smrti želeli pripraviti na smrt. Razšiijena je bila po vsej deželi. Člani bratovščine so se vsako tretjo soboto zbrali v cerkvi sv. Jakoba, kjer je imela bratovščina svoj oltar. Prirejali so procesije, posebno v postnem Času. (France M. Dolinar, Das Jesuitenkolleg in Laibach und die Residenz Pleterje 1597-1704, Ljubljana 1976. str. 78 -79.)
22	Verjetno misli na tri Marijine kongregacije pri ljubljanskih jezuitih: na Kongregacijo Marijinega vnebovzetja, ustanovljeno leta 1605, na Kongregacijo Marijinega brezmadežnega spočetja, ustanovljeno 1605 in na Kongregacijo Marije Kraljice angelov varuhov, ustanovljeno 1640. (F. Dolinar, na v. d., str. 74-76.)
23	To je bila plemiška bratovščina z imenom "SS. Corporis et
Sanguinis Christi". Delovala je pri škofijski cerkvi. Bila je
ustanovljena istega leta kot ljubljanska škofija (1461). (F. Do-
linar, nav. d., str. 77.)
94
V času, ko je pisala testament, je bil rektor jezuitskega kolegija
Ferdinand Acatius (1669-1672). (F. Dolinar, nav. d., str. 143.)
Poleg tega je ob različnih priložnosti pomagala vnukom in pravnukom.
Kljub temu je iz ljubezni imenovala za dediče svoje tri vnuke: Janeza Frančiška in Boltežarja pl. Orsiča ter Marto pl. Petečič ali Patašič (Patatschitsch). Vsak naj dobi tretjino njenega premoženja, potem ko bodo iz štiri tisoč goldinarjev, ki jih je hranila pri gospodu pl. Jan-koviču, plačane bratovščine, cerkev in kot je zapisala. Pri gospodu pl. Benagliju je hranila dvanajst tisoč goldinarjev kapitala in pri kranjski deželi štiri tisoč goldinarjev. Dežela je igrala pri tem neke vrste banko, saj si je izposojala denar proti obrestim. Nadalje je zapustila svojima pravnukinjama Mariji Ani in Salomi pl. Moškon, vsaki po tisoč goldinarjev in pravnukoma Frančišku in Herbertu pl. Moškonu, vsakemu po petsto goldinarjev. Pravnuki in pravnukinje naj se izplačajo iz denarja, kije shranjen pri kranjski deželi.
Glede premičnin je imenovala za izvršitelja oporoke pl. Orsiča. Ce ne bi mogel priti, naj bo izvršitelj gospod rektor jezuitskega kolegija.
Pred sklepnim delom je dodala pridržek, da lahko ta testament še spremeni ali dopolni z dodatkom.
Oporoka je sklenjena z obrazcem, kakršne v različnih oblikah srečamo na koncu testamentov in drugih pravnih aktov. Cesarja in deželnega kneza, deželnega glavarja ter vso gosposko prosi, da naj ne pustijo, da bi se kaj storilo zoper ta testament in naj poskrbijo, da bo storjeno, kot je zapisala. Pri tem se sklicuje na klavzulo splošne deželne zaveze za škodo. Dolenc25 meni, da klavzula v oporoki pomeni le nekakšno slovesno poudarjanje popolnoma svobodne volje zapustnika. Klavzula se je običajno nanašala na nepremičnine; z njo naj bi prišlo do hitrejše poravnave škode, ki bi utegnila nastati zaradi neizpolnitve pogodbe.26
Ta del oporoke je zapisala 24. maja 1671. Pod besedilom je pečat in podpis Barbare, baronice Kacijanar.
Tri dni zatem sta bila zapisana dva pripisa, prav tako lastnoročno od Kacijanaričine roke, V prvem pripisu ponovno pooblašča za izvršitelja oporoke rektorja ljubljanskega jezuitskega kolegija in Franca pl. Orsiča, Poleg tega prosi deželnega glavarja ali njegovega namestnika (deželnega upravnika), naj poskrbita, da bo gospod pl. Benaglia obema izvršiteljema oporoke izročil denar, ki ga ima shranjenega pri njem. V drugem dodatku sešteje ves svoj kapital, ki znaša 20 tisoč goldinarjev in še enkrat na kratko zapiše, kako naj se razdeli. Cerkev sv. Jakoba, bratovščine in
25
M. Dolenc, Pravni institut "Klausel des allgemeinen Landschadenbundes" v slovenskih deželah, v: Zbornik znanstvenih razprav, VÜ/1929-30, str. 48.
S. Vilfan, Die Klausel des allgemeinen Landschadenbundes als rechthistorisches Problem. V: Festschrift Berthold Sutter, Graz 1983, str. 445-458.
Članki in razprave
ARHIVI 26 (2003), št. 1
Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114
93
menihi so dobili skupaj 6900 goldinarjev. Posebej za pogreb, maše takoj po smrti in reveže je namenila skupaj 1470 goldinarjev. Štirim pravnu-kom je zapustila 3000 goldinarjev. Kar je ostalo, to je bilo 8630 goldinarjev, so si razdelili trije vnuki, ki so bili glavni dediči.27 V nemški kopiji testamenta je navedeno, da gre za goldinarje deželne, se pravi kranjske veljave. Ni pa jasno, ali tudi drugod vedno govori o goldinarjih deželne veljave. V slovenskem testamentu namreč uporablja naziv "rainis", oziroma ponekod v nemškem kratico rx., iz česar lahko domnevamo, da gre za renski goldinar.28
Vse to je zapisala lastnoročno, pečatila s svojim pečatom in za to prosila še številne plemiče, ki so podpisali in pečatili ta testament kot priče. Na koncu je naveden datum 27. maj 1671, sledi sedem podpisov in pečatov prič ter pečati in podpisi zapustnice.
Na pečatu baronice Kacijanar je upodobljen njen grb. Sestavljen je bil iz dveh družinskih
97
Baronica Kacijanar je zapustila kar 34,5% denarnega premoženja cerkvi (bratovščinam ipd.). Drugi zapustniki niso bili tako radodarni do cerkve: tako je npr. Katarina pl. Schwab v testamentu, kije bil sestavljen v Ljubljani 10. aprila 1624, zapustila cerkvi, kjer bo pokopana le 100 goldinarjev, 100 za oba ljubljanska špitala, vse ostalo, to je 7200 goldinarjev in posest, pa sorodnikom. (AS, Testamenti II, lit. S, št. 5.) Bernardin pl. Barbo je namenil 3000 goldinarjev menihom in cerkvi, vse ostalo premoženje, kije znašalo 17267 goldinaijev in posest, jc zapustil sorodnikom. Cerkev je dobila v tem primeru približno 15% zapustnikovega denarnega premoženja. Testament je bil sestavljen na Dunaju 29. decembra 1627. (AS, Testamenti H, lit. B, št. 5.)
oo
Za predstavo, koliko je bil vreden goldinar kranjske veljave v času, ko je baronica Kacijanar pisala testament, si lahko pomagamo s cenami žita. Leta 1671 je mernik (26,5 litra) pšenice stal 46 krajcarjev, mernik rži 32 krajcarjev, prosa 30 krajcarjev in ajde 22 krajcarjev. En goldinar je bil vreden 60 krajcarjev. Leta 1673 je mernik pšenice stal 50 krajcarjev. Cene žita so namreč nihale glede na letino. Cena za mernik pšenice med leti 1660-1690 se je gibala med 42 in 66 krajcarji. Goldinar avstrijske (nemške) veljave je imel vrednost 16,78 gramov čistuga srebra. Ta goldinarje predstavljal funt dunai skih denaričev in se je imenoval tudi cesarski ali renski goldinar. V drugi polovici 17. stoletja mu je vrednost padla tako, daje leta 1692 pomenil 12,59 gramov Čistega srebra. Goldinar kranjske veljave je imel približno za 16% manjšo vrednost kot goldinar avstrijske veljave. Razmerja kranjske in nemške valute so bila v letu 1701 naslednja: 84 goldinarjev 22 krajcarjev 2 dčnariča nemške valute je bilo 100 goldinarjev kranjske valute; 100 goldinarjev nemške valute je bilo 118 goldinarjev 31 krajcarjev in 1 denariC kranjske valute. (Vlado Valenčič, Žitna trgovina na Kranjskem in ljubljanske žitne cene od srede 17. stoletja do prve svetovne vojne. Razprave SAZU X, Ljubljana 1977, str. 139. — Sergij Vilfan, Temelji in razvoj denarnih sistemov v slovenskih deželah do 17. stoletja. Zgodovinski časopis 49, 1986, št. 4, str. 397-412.)
Za 20 tisoč goldinaijev si lahko sredi 17. stoletja kupil manjše gospostvo. Tako je bilo za ta denar kupljeno leta 1654 gospostvo Turn ob Ljubljanici. (Majda Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, str. 513.)
grbov, ki sta bila upodobljena vsak na svojem ščitu. Nad ščitoma je krona s tremi roglji. Na vrhu grba nad krono so zapisane kratice njenega imena B[arbara] K[acijanar] F[reiherrin] G[ebo-ren] V[on] Kfrižanič], V sredini med obema grbovnima ščitoma, ki se pod krono z zgornjima vogaloma ščitov stikata, je upodobljeno veliko sidro. Na desnem ščitu je grb družine Kacijanar, na levem grb družine Križanič. Grb družine Kacijanar je sestavljen iz sedmih polj. Na srednjem je upodobljen orel, na polju nad njim je puščica, na polju pod njim križ. V dveh desnih in dveh levih poljih so upodobljene živali, verjetno panterji in levi. Grb družine Križanič je sestavljen iz treh polj. V zgornjem polju je upodobljena riba, srednje polje, ki je manjše, je prazno, v spodnjem je upodobljen rak.
4. Besedilo slovenske oporoke29
Prečrkovanje slovenskega testamenta je natančen prepis izvirnika z izjemo črk s in z. Črko s uporablja tako za s kot z, zato je v transkribirana v skladu z današnjo normo. Dolgi / je tran-skribiran dosledno, kot je zapisan. Veliko začetnico je včasih težko razbrati, posebno pri črki j. Besede so prečrkovane tako kot so zapisane -po več besed skupaj, čeprav bi po normi morale biti zapisane s presledkom. Primeri pisanja več besed skupaj so dokaj pogosti in zahtevajo pri branju teksta nekaj pozornosti. Interpunkcija je enaka kot v izvirniku. Besede so izjemoma dopolnjene, ko gre za okrajšave ali očitno napako, vendar vedno tako, da je popravek razviden v oglatem oklepaju npr.: Jakovič = Ja[n]kovič. Oporoka je zapisana v humanistiki. Pri pisavi piše nekatere črke v nemški kurzivi: u, h, ch, z. Opombe iz teksta so označene s črkami.
Celoten snopič, na katerem je zapisan slovenski testament, obsega deset listov, folio formata, od tega je vsebina testamenta zapisana na enajstih straneh.
Besedilo slovenskega testamenta:
Vilm, jmenu, Boga ocheta, jnoi sinu, jnoi sue-tiga duha, Amen, spoznam, jnoi dam naznunie, jest Barbara Khazianarica, raniciga30 gospud irga31 Baltifara Khazianara fraihera, zapufchena udoua, roiena Krifanich, dasctrn pomislila inosam razmislila, dasam jest, kakor usi drugi mertuachki ludi, tismerti poduerfeni, jnoi dani nasuitu nich, gui/ni/ega kakorie tasmert, tiga chlouika, tudi pak nich, neguifnifega, kakorie taura tesmerti, jnoi lipflga kakor posuoioi smerti, mei Jlahtu ino usimi drugimi dobra ordinga, zauoht tiga zapufcheniga Blaga storiti, dabi
29 AS. Testamenti H, lit. K, št. 14.
Pokojnega.
"3 1
Verjetno pomeni blagorodnega.
94
Članki in razprave
ARHIVI 26 (2003), št. 1
Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114
flahta inoi usi, obene jeringe32 neimali, zauolu tiga samsi pridobrim zdrauiu tiga fiuota, inoi pridobri mochi, jpraui pameti, inoi zastupnosti jnoi priobenoi jeringi, napri uzela inoi razmislila, jzmoie dobre uole, jednu ordingu jnoi tastament storiti, pokoterimbise moi flahta, jnoi usi drugi zamota uolu, imaiuse derfati, khatera ordinga, ali tastament zmoiam las[t]nom rukom nas napisan inoi firtigouan, inoi zmoim lastnim pechatom zapechachtin,33
narpopri gospudi Bogu, ochetu nebe/kornu, preporuchim inoi zafafam moiu bogu potim bofim pildu, stuorienu, dufu kote ni gospud Bog, skuzi suoiu suetu gnadu, ino profilu diuice marie, ino usi h suetnikou, ino angelcou, oche nebejko34 kralestuo odpelati, moie truplo pak, jeno tirnateri zemli odkudarie priflo, pri patrih iesouitarih, ucirkui suetoga jakopa, ukapelici diuice marie, pokopano biti, jno nikar zmanom, ueliko prangati, usai pomoiem stanu pokopana biti, suetimi mafami, jno suichami, posuete cirkue nauadi, jmase oprauiti, jnoi nich odlafati, temuch suete mafe prece, jedno zadrugim oprauiti, posuete cirkue ruiuadi, jno pomoim pokopali/chu, proti usim kakor, Budem ordnala inu zapisala, seimaiu usi derfatP5
dr(u)gimu zafafam mo zapufcham, cirkui suetoga jakopa, tiga touaruftua jezusoua dua taufent36 rainifi od tih ftirih taufent, koterisu per moimu gospud stricu gos[pud] juriu iankouichu, uleti uift ino maningi, da ima kapital ostati za cirkau, na uechne chase ino jhinteresu, se ima en lip cir kakorsu masni guanti, ali pak kai od srebernine kupouati, jno ta kapital, seruma malo nu veliko na drugo obernuti,
Jest tudi zafafam ino zapufc ham, Bratoufchini kristaseuiga terplenia, cirkui suetoga iakopa kir bude moie telo lefalo, iedno taufent rainif, od tih koterisu pri gosp ia[n]kouichu, leti uift da bude Bratou[f]china imala na uechne chase, od jnteresa37 ena pomoč h, suichum ino drugim potribnim38 richim, akobi pak nemoglo biti dabi kapital naguifnom mistu useli ostal, tako ochem dase istih taufent rainif stoiri, en srebern pild diuice marie, falos[t]ne jno iednan kruciftks, zutu bratoufchinu, undar bih otila raift dabi kapital useli ostal, jnose preporuchim dabudu pustili zame maseuati,
Jest tudi zafafam ino zapufcham, zakapelicu suetoga siueriusa cirkui, suetogajakopa, ino zakapelicu diuice marie, kir bude moie telo lefalo, jedno taufen[t] rainif, katerisu pri
32 Spora.
Konec prve strani. Pod tekstom podpis: "Barbar[aj Kazic'-nerica vdoua frai[n]".
34	"ko" je zapisan nad vrstico.
35	Konec teksta na dragi strani. Pol strani je nepopisane.
"tausent" je napisano zgoraj nad vrsto.
37 Obresti. 3R
Prečrtani črki "di".
gospudfudu] jankouichu, uleti uift dase puste,39 ftoritiftiri sreberni loihteri,40 dua za oltar diuice marie,41 kir bude moie telo lefalo, dua pak
zakapelicu suetoga franzifka siueriusa, jno ochem dabudu lete laitare uchasi nucali bratou-fchna kristuseuoga terplenia,
Zopet zafafam ino zapufcham. ftiri sto rainif duimaiu gosp patri [jejzouitarie od tih ftiri sto R42 jnterese za lampu ulie kupouati, na uechne chase, ukapelicu diuice marie kir bude moie telo lefalo, ino tudi za lampicu kotera sakipetak gori, na oltaru sueto[ga] siueriusa
Bratoufchinam trim, diuice marie, pripatrih iezouitarih ulublani zafafam tri sto rainif toie sakoi bratoufchini sto rainif taki uift daimaiu bratoufchfijna pustiti zame mafeuati
Auguftinarom pred fpitalskimi urati, zafafam ino zapufcham, iedno43 taufent rainif od tih ftirih taufent, koterisu prikranski lonchouti,u taki uift daimaiu na uichne chase od toga jnteresa, za iednu lampu ulie fgati ukapelici diuice marie, loretanski kar pa ostane od interesa od lampe ulia tobudu uftuali patri na uechne chaze,
Bratoufchini suetoga rofenkrancci, zafafam pet sto rainif utaki uift daimaiu zame izause moie mertue pustiti mafeuati, jno akobise leta brutoufchina kamo prenesla, tako daimci tih pet sto R, pritoi cirkui pri diuici marie ostati,45
kapucinarom tim lublanskim ino kranskim, zafafam pet sto rainif utaki uift da karim bude ukuhinu potriba, ali uina ali masla ali platna, daimse ima daiati, dokle bude tih pet sto R terpilo jnoih zauefem dabudu zame mafeuali,
Bratou[fjchini suetoga rifnoga telesa zafafam, prisuetom miklaufu iedno sto rainif taki uift da imaiu brcitoufchina pustiti zame mafouati, frančiškanarom zafafam iedno sto rainif taki uift daimaiu zame ino za moie mertue mafeuati,
Jest zafafam pet itrideseti rainif dase ima bofchem razdiliti omoiem pogrebu
Jest zafafam pet itrideseti rainif taki uift dase ima kupiti, mesa uina ino kruha bofcem tih duih fpitalih ulublani, zakoteri fpital, ducikrat jisti inoi piti dati, da budit zame boga molili
Jest zafafam, ftiri sto rainif, za mafe, daimaiu mafeuati prece pomeni ino nikar ad lafati46
Jest zafafam ino zapufcham, jedno taufend rainif za moi pogreb, jno kai on tiche moiega
Prečrtana beseda "storiti".
40	Svečniki.
41	Konec tretje strani. Pod tekstom podpis: "Barbarfaj Kazia-narica vdoua fraefin}".
42	R je kratica za "Reichsthaler". "Reichsthaler" je bil vreden 70 krajcarjev, goldinar pa 60 krajcarjev.
43	"iedno" je zapisano zgoraj.
44	Deželnih stanovih
45	Konec četrte strani. Pod tekstom je podpis: "Barbara Kazi-anerica vdoua fr[e]i[n]".
Konec pete strani. Pod tekstom je podpis: "Barbara Kaziant rica vdoua freifn]".
Članki in razprave
ARHIVI 26 (2003), št. 1
Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114
95
pogreba, kaisam zafafala za pogreb ino zamaje, jno kaise47 ima razdiliti bofcem ino fpitalom, zatiga uolu prosim inose preporuchim moiemu spouidniku, ino gospud pater rekturu da oni to use krukam uzameiu, ino zuisto oprauiu, moi pogreb jno zamaje ino bofcem ino fpitalom ino dase kmoiemu pogrebu kupiu bintlehti,48 suiche bopni49 cherno sukno za cirkau, poruiuadi, ino da se plachaiu duhouni, koteri budeiu moie tela sprimili mefnari, ino ti drugi koteri budu kai pomagali, azamafe sam posebi tU gori zgorai, /tiri sto R zafafala, ino prosim ino prepouim dase nima malo niueliko pomeni predigouati
Jno ako lih nišam dufna, obeniga ierba Storiti, ino tudi nišam nich dufna moiem unvkam, ino preunukam, doklersam moie dui k[c]heri, kakor gospu suzanu orfichku, jno gospu onu ros-pouku Jasam ih mufu dala ino izmoiega blaga od prauila, inoim dala usakoi uech, neg pet taufent rainif posebi fornuz ino smuk jno srebernine, daie ueliko uechiga stanu, koterim nih starifi tuliko nedadu kulikosam, jest nim dala ino potlem sam im daiala kcheram ino unukam, ino preunukam kai ni bilo odnih50 ocheta blaga te-much izmoiega prauoga, lastnoga blaga use karsamim popri ali potli daiala, kakor sam udrugim pismu zapisala, tako nikar izdufnosti temuch51 izlubezni jest postauim inoi jmenuiem, jno justituiram, za ierbe gospud Johaneza franciziska orficha, jno niegouoga brata gospud Baltifara orficha, jno nih sestru gospu martu patachichku, moie unuke, leti uifi, da oni za dobro [vjzameiu, slegitimu toie tretim dilom moiga blaga, kotero pomoie smerti ostane, fenkfnge zunai, koterosam popri,53 cirkui sueto-mu jakopu fenkala,54 karie pri gosp iankouichu, koteri ftiri taufant, su za cirkau, za bra-tou[f]chinu kristuseuoga terplenia, jno zalaih-tare zakapelu, diuice marie, ino suetiga siue-r i lisa,— na minieni kakorsam zgorai tukai postauila ino zafafala, zunai togaie moi kapital pri gos [p] benaliu duanaiest taufent rainif, pri lonchouti ftiri taufent, leta dua kapitala zastupim moie Blago kotero stori fesnaiest taufent56 rainif od koterih budu moie ierbi, imali treti dil kakorsam tu gori zapisala,57 ali uendar popri se
47	Beseda "kaise "je zapisana preko prečrtane besede.
48	Bakle.
49	Grbi.
Konec šeste strani. Pod tekstom je podpis: "Barbara Kaziane-
rica vdouafreien".
51 Prečrtano in spackano "izlub". s?
"leti iti si" je zapisano zgoraj nad vrstico.
53	Tri besede prečrtane.
54	Tri besede prečrtane.
55	Najprej napisano "namien " in prečrtano, ker je zmanjkalo prostora ob koncu vrste.
"tausent" je napisano zgoraj nad vrstico.
57 Od "ali uendar popri" do konca odstavka zapisano nekoliko
bolj stisnjeno — verjetno pripisano kasneje.
moreiu, ti odmene zafafani legatie, duhotmi, moi pogreb jno karie kniemu, potriba, suete rnafe ino useto karsam tukai od zgorai, zafafala plachati ino oprauiti,
jno ako lih nišam dufna moim preunukam, nich kakosam tukai gori ufe zapisala, tako nikar izdufnosti temuch iz lubezni iest zafafam mariani mufkunouki jedno taufent rainif pri lonchouti5* Salmiki mufkunouki iedno taufent rainif, francifkv mufkunu, pet sto rainif herbartu mufkunu, pet sto rainif toie tim ftirim moiem preunuchicam, tri taufent rainif, koteresu pri kransko[m] lonchauti
Ja si obderfm gualt ali moch, leta tastament pustiti, ali drugo ga storiti, inoi s tim istim, kakosemi bude uidilo, ijnoim blagom obernuti ali storiti.59
Jno kar antiche farenfi0 blaga, tose nima malo mi ueliko imentirttemuch kakor se bude nuflo udrugom pismu, aH uuentariifi2 dase ponem jmaiu kuntetirat usi, jest postauim inoi jmenuiem gospud Johaneza orficha, kenimv exsekutora tiga moiga, tastamenta jno akobi gosp orfich, zdaici nemogel63, priti pomoioi smerti, tako64 prosim gospfuda] patra rektura, jno moiga spouidnika, da nich zmoim truplom nechakaiu ino spogrebom ino suetimi mafami ino da nebude obeniga pomankania, ino akobi nebilo dinarieu predrukami, takose ima od kapitala uzeti keterie pri gos[pudu] benaliu kai antiche pogreba ino z maf ino bofchem dase prece oprane ino placha glihi uifi tim duho[v]nini ino usim kote resam tugori tastamentu zafafala ino nunie spumnila, inoi prosiminose preporuchim gos[pudou] patrou iezouitarou gosfpuda] patra prouinciala inoi gospufda] pat[raj rektura da name nepozabiu sue timi mafami i molituicamfi5 Jnoi kadarbi naleti moie fafti, ino zadni uoli, inoi tastamentu, kai uenim ali drugim punktu, na defelski, ordingi, praude jnoi salemnitetu,66 man-kalo ino potribno Bilo, tako kouse karki doli gre, jno zakoteriga, uolu Bise imali praudati, jno difputirati pomoie smerti, tako touse nadomistim, jno dopulnuiem, utaki uifi, ako leta moia faft nemore, obstati za tastament, tako nai uala, za codicil, cd i usaku moiu zadnu uolu,
Jnoi nato pokorno prosim nih cesarske sutlosti, nafega defelskoga firfta, ino nafiga gos-
C o
Konec sedme strani. Pod tekstom je podpis: "Barbara Ka-zianerica frai[n]". 59 ObiCajen obrazec, ki pomeni, da si jemlje pravico spremeniti testament, čc seji bo zdelo to potrebno, Premičnine. Popisovati. 62 Popisu.
"nemogal" je napisano zgoraj nad vrstico. 64 Prečrtana črka "p".
Konec osme strani. Pod tekstom podpis: "Barbara Kazianarica vdoua freie[n J". Verjetno pomeni slovesu.
96
Članki in razprave
ARHIVI 26 (2003), št. 1
Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114
pud loncautmana,67 inoi usu gospocku, dcdmaiu leta moi tastament, zadnu uolu jnoi faft, terditi, jnoi nich pustiti od obenoga, zuper andlati ali difputirati, ampak braniti inoi fermati, ampak natim biti, da skuzi od zgorai imenouanoga, ta-stamenta exsekutora, ino gospud patrou iezoui-tarou, bude use dopulneno ino use plachano, ino odprauleno use legate, duhoune sachom smochom gospud loncautmana, letu motu po-slidnu uolu inoi tastament usih zadarfanih punk-tih, do pulniti use persauezi, gmaini kranske, lontfadenpunta,69 praui prichi jno spoznaiu, leti ga tastamenta, samga skuzi, jnoi skuzi moiom lastnom rukom usega pisala, jno pod pisala, jno Ztnoim lastnim pechatom zapechatila, jnoi risni-chnomu spoznaniu, ino zafihraniu, sam iest lete od zdolai gospude, čilo lipo prosila, dasu oni letu moiu fafut ali tastament, fnih lastnimi ruka-mi podpisali ino pechatili sapechatili, usai re-chenim gospudom preže fkode, datum, 24 maia 1671,
(pečat in podpis) Barbara Kazianerin wittibfrain
prosim pokorno gnadliuoga gospud loncauta-mana, ali niegouoga namistnika,70 da zdaici pomoioi smirti nalofe gosp[udu] benaliu, da se dinarie dadu od kapitala tih duanaiest taufent za pogreb ino za mafe ino karsam zafafala, boga ime jno duhounim, ino kadarbi zdaici nebilo kpogrebu inoi zamafe tih dinarieu kakorsam tugori utastamentu zapisala inoi zafafala jnobi naposudu uzeli gospud pater rektur, namisti gospud johaneza francijka orficha kakor eniga exsekutora, tako dase niemu jno kolegiamu lublanskomu zdaici od moiga kapitala plač ha jno p rese Jkode dir/i, datom 27 maia 1671
(pečat in podpis) Barbara Kaziainarica v[doua ] f[rein ]
Jno da pa nebude obenoga, umoiem tasta-mentu, sprichouania ali kakoue jeringe, kote-rebise moglo od koteroga zgoditi, zauolu /tirih taufent rainif kateri lefe nainteresu, pri gospud iankouichu, koterihsam umoiem tastamentu, bila od luchila tukai gori inoi od pisala, od moiga blaga jno under ulegute ali fafingu, tako tukai zopet imenuiem jno spoznam, daie usa fupstan-cia, jno kapital moiga blaga, duaieseti taufent rainif od keterih 1 legitima bude zamoie tri jerbe,
07 Deželni glavar.
Konec devete strani. Pod tekstom podpis. "Barbara Kaziane rica vduouafrai[n]".
69	Krajša oblika klavzula splošne deželne zaveze za škodo.
70	Tu gre za deželnega upravnika, tako se namreč običajno prevaja "Verwalter". Izraz upravnik se je kljub nekaterim pomislekom, uveljavil v pravni terminologiji. Ustreznejši prevod bi sicer bil deželni namestnik,
7' "keterih"je zapisano zgoraj nad vrstico.
tukai utastamentu jmenouane, undar ochem da teiste ftiri taufent rainif koterisu pri gospud jankouichu, ostaneiu kakorsam tukai tastamentu, postauila jno zapisala, da za cirkau suetoga jakopa, dui taufent rainif, aza Bratoufchinu kri-stusouiga terplenia taufent rainif za ftiri sre-berne laitare, za kapelu diuice marie dua, laitara, aza kapelu suetoga siueriusa dua sreberna laihtara, datum 27 maia 1671
(Pečat in podpis) Barbara Kazianerin witlih jrain1-
(Sledijo pečati in podpisi:)
Barbara Khazianerin wittibfrain Johan /[reicher] B[aptista] Eggkh m[anu] p[ropria ]
J [ob st] J[akob] g[rajf] v[on] Gallenberg m[anu] p[ropria]
Johan Fridrich v[on] Trillegkhfr[ei]h[e]rr Gabriel Lukhantschitsch73 manu propria als erbettener mit fertiger und ohne schaden Adam DinzP4 m[anu] p[ropria] als schrifftlich nambschafftgemachter mit fertiger
Johan Baptista von Pättenekh m[anu] p[ropria ]
Hanns Peer m[anu] p[ropria]
(Na hrbtni strani zadnjega lista je opomba:)
N[ota] B[ene]: dissen mainen lezten willen oder testament, bitt ganz demitig, nach mainen absterben also recht von Ihr grejf[lichen] excel[enz] hern herren Landtshaubtmann etc[etera] oder dero angesezten herrn ambts Verwalter, Zueröjfnen, wnd auf den Landsrecht mit der eröjfnung, nicht zuenvarten.
(Podpis) Barbara khazianerin Wittibfrain toie moia uola
Testament je pečaten s sedmimi pečati podpisnikov in z osmimi pečati Barbare pl. Kacija-nar, ki so pritrdili vrvico, s katero je bil testament zvezan in zaprt. Pri odpiranju testamenta so prerezali vrvice, niso pa poškodovali pečatov. Testament je bil zaprt tako, da so se videli podpisi in pečati ter zgornja v nemščini zapisana opomba (Nota Bene). V tej opombi baronica Ka-cijaner ponižno prosi, da odpre testament deželni glavar ali njegov upravitelj. Testament naj se odpre takoj po njeni smrti, in naj se ne čaka na odprtje pri deželni pravdi. Opombe ni zapisala sama, podpisala pa jo je sama in poudarila "to je moja volja".
79
Konec desete strani.
73	ViSji deželni sekretar na Kranjskem.
74	Deželni knjigovodja na Kranjskem.
Članki in razprave
ARHIVI 26 (2003), št. 1
Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114
97
5. Besedilo nemške oporoke
Poleg slovenske oporoke se nahaja še nemška kopija testamenta, ki ga ni pisala Kacijanarica. Nemški izvod je prevod slovenske oporoke in ni potrjen s pečati in podpisi prič. Na koncu nemškega izvoda je samo Kacijanaričin podpis in njen pečat. Nemška kopija testamenta ni bila zaprta in zapečatena.
Nemška kopija je bila zapisana naenkrat v celoti in zagotovo ne pred 27. 5. 1671. Ohranjena kopija je zelo verjetno nastala šele konec marca 1673, istočasno (ali vsaj približno v istem času) kot dodatek. Tej domnevi v prid govori kar nekaj dejstev. Dodatek je bil zapisan 28. 3. 1673, to je nekaj dni pred baroničino smrtjo. Tako nemška kopija kot dodatek sta zapisana na enakem papirju (enak format, enak vodni znak), medtem ko je slovenski original zapisan na papirju nekoliko večjega formata z drugačnim vodnim znakom. Podpis Barbare Kacijanar tako na dodatku, kot na kopiji se očitno loči od drugih njenih podpisov, saj je oba podpisa zapisala s tresočo roko. Tresoča roka je posebno vidna pri malem b in zvezi kh, ki sta si posebno podobni in se ločita od podpisov na slovenski oporoki. Končno se je le na kopiji in na dodatku podpisala Khazianerica, oziroma Khazianerin, sicer se je vedno podpisala Kazianerica, oziroma Kazianerin.
Nemških kopij je bilo verjetno več, nastale so verjetno zaradi želje njenih dedičev. Tako se ena kopija (morda celo ta, ki se sedaj nahaja poleg slovenskega testamenta) omenja v zapuščini Janeza Krstnika pl. Moschona v letu 1681.75 Po smrti baronice Kacijanar je tajnik deželnega glavarja na Kranjskem gospod Henrik Matej Svajger pl. Lerchenfeld izročil deželnemu glavarju na Kranjskem Wolfgangu Engelbrechtu pl. Turjaškemu zapečaten (slovenski) testament skupaj z dodatkom. Ob tej priliki sta bila oba odprta in prebrana.76
Pri prečrkovanju nemškega teksta sem pisal z veliko začetnico osebna in krajevna imena, besede, ki stojijo na začetku stavka in nekatere nazive (npr.: Mayestat) ne glede na to, kako so zapisani v izvirniku. Vse ostale besede so zapisane z malo začetnico ne glede na to, kako so zapisane v izvirniku. Interpunkcije v besedilu in delitev besed je usklajena z današnjimi gra-matičnimi interpunkcijami. Pri tem sem upošteval pravila za izdajo nemških tekstov.77 Crk nisem spreminjal, le ostri B sem prečrkoval kot
75	AS, Zap. inv. XXXI, lit. M, st. 33, str. 13.
76	Jezuitski dnevnik (Diarium P. Ministri) 1672-75; AS Rkp. I 33r, Str. 220-222.
77
Johannes Schulze, Richtlinien für die äussere Textgestaltung
bei Herausgabe von Quellen zur neueren deutschen Geschichte, v: Blätter für deutsche Landesgeschichte 98, 1962, str. 1-11; Empfehlungen zur Edition frühneuzeitlicher Texte, Archiv für Reformationsgeschichte, Jahrgang 72, 1981, str. 299-315.
ss. Kratice so razrešene tako, da je manjkajoči del teksta dopolnjen in označen z oglatim oklepajem [ ]. Tekst je zapisan v nemški kurzivi.
In namben der allerheiligisten vnn vnzert-huilten Dreyfaltigkheit Gottes Vatters, Sohns vnn heiligen Geistes, amen.
Ich Barbara Khaziänerin ain geborne Khri-schünitschin, des wollgebornen herrn, herrn Georgen Balthäsürs Khaziäner freyherren see[Hg] hinterlassne wittib friiu Bekhenne hiemit vnnd thue khundt jedermenigkhlich, das ich mit wol-bedachten muett vnnd reüfflich erwogen, wie dass ich, gleich wie andere menschen alle, dem gewissen todt vnterworffen, wie auch nichts ge-wissers sey in der weit als das sterben, nichts vngewissers aber als die stundt des todts. Zu dem auch nichts bessers seye (zur abwendung aller irrung vnnd strittigkheit, welliche sich zwischen meinen befreundten, vnnd anderen meinetwegen, eraignen möchten) als von wegen des zeitlichen guett ain richtige Ordnung vor meinen todt für-zukheren. Alss habe ich mir, bey annoch g netter gesundtheit vnnd leibs eräfften, bey vnuerrugkh-ten verstandt, aus freyen aigenen willen vnnd vngezwungener weis, ain Ordnung, testament vnnd disposition von meinen verlass, nach wel-licher sich meine befreundte vnnd alle andere von meinetwegen richten vnnd halten sollen, aufzurichten fürgenomben. Welliches testament habe ich auch mit meiner aigenen handt vnterschriben, vnnd mit meiner adelichen Signatur verpet-schieret.
Am aller ersten, beuilche ich meine, nach dem ebenbildt Gottes erschaffene seel in die hündt Gottes des allmächtigen, welliche wolle der allerhöchste durch sein vnermessene genadt, durch die fiirbiltt der allerseeligsten jungkhfrauen vnnd muetter Gottes Mariae, allerlieben lieilligen engein vnnd ausserwöhlten Gottes, in dass himmlische reich aujffnemben] vnnd annemben. Meinen sterblichen leib aber, beuilche ich meiner muetter der erden, daraus es genomben worden. Diser soll nach christliche catholischen gebrauch, meiner standt zwaP^ gemäss, doch aber nit mit sonderen pracht vnnd gepriing, bey denen patri-bus societatis Jesu alhier zu Laybach in st. Ja-cobis khirchen, in Vnnser lieben frauen cäpellen begraben vnnd bestüttet werden. So will ich auch, vnnd disponiere, das1^ nach meinen tödtlichen hintritt, alsobaldt vnnd ohne ferrern aufzug die heilige meesopffer, mit kherzen vnnd anderen durzue nöttigen Sachen sollen fleyssig vnnd ge-threu verrichtet vnnd gelesen werden. Nach meiner bestüttung vnnd begräbnus aber, über mein verlass vnnd das zeitliche, seze, statuiere, disponiere vnnd ordne nach folg linder gestalt.
Der Khirchen der societet Jesu alhier zu Laybach, legiere ich, von denen jenigen bey meinen
78
Konec prve strani. Prečrtano "also".
98
Članki in razprave
ARHIVI 26 (2003), št. 1
Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114
herrn vettern herrn Georgen Jänkhovitsch am Interesse ligunden viertuusendt gülden (zway-tausendt gülden rxß'J sollicher gestalt, dass jezt gemeldte zwaytausendt gülden zu ewigen zeitten der khirchen St. Jacobi soc[ietatis] Jesu, cds ain cäpitäl verbleiben, vnnd kheines weegs änderst wohin verwendet werden. Von den verfallenen interesse aber, sollen daruon ornat, meesge-wändter, silber geschmeidt, vnnd dergleichen zur notturjft vnnd zierde der khirchen nottwendige suchen erkhaufft vnnd procuriert werden.
Der bruderschtjfft der todtangst Christi an dem heiligen creüz verschaffe ich von dem, bey herrn Georgen Jankhouitsch meinem herren vettern, ligunden gelt, ain tausendt gülden rx.82 in diser mass vnnd nuinier, dass wollgedachte bruederschafft soll dasselbe gelt zu ainen cäpitäl machen, vnnd von den verfallenen interesse für die kherzen, vnnd andere nottwendigkheiten Vorsehung thuen, vnnd also ain hiiljf daruon haben. War aber doch das gedachte 1000 /,83 nicht mächten an ein sichers orth als ain cäpitäl auf den interesse nidergelegt werden. Alss verschaff ich das in solcher begebenheit wollgedachte brueder schafft der todtangst Christi in bemeldten st. Jacobi khirchen der societet Jesu zu Laybach, bemeldte tausendt gülden zu sich nembe, vnnd darfür ain silbernes crucifix sambt dem bildt der schmerzhafften muetter Gottes vnter dem creiiz verfertigen lasse. Sonst vnnd in übrigen wäre mein wünsch, vnnd grössers verlangen, das die 1000f^ möchten an der interesse als ain cäpitäl zu ewigen Zeiten still ligen. Vnndt beuilch mich der bruederschafft, das sy für mich wirdt lassen mess lesen.
Für die zwo cäpellen, nemblichen Vnnser lieben frauen, vnndt st. Francisci Xavery, in abgedachter st. Jacobi der societet Jesu khirchen, verschaffe ich von den jenigen bey meinen herrn vettern, herrn Georgen Jankhouitsch ligunden gelt, auch ain tausendt gülden rx. Damit von sollichen gelt vier silberne leiichter, zween zwar für den altar Vnnser lieben frauen, in dero cäpellen ich mein ruhebettl haben werde. Zween aber auf den altar st. Francisci Xauery in der neu aufgerichten cäpellen, sollen verfertiget werden. Beynebens ist auch diser mein will vnnd mainung, das bemelte 4 silberne leiichter, die löb[liehen] bruederschafft der todtangst Christi, bisweilen zu den gotts dienst möge brauchen.
In gleichen legier vnnd verschaffe ich der khirchen st. Jacobi der societet Jesu, vierhundert gülden rx. Von deren interesse solle järlich das oel für die lampen in Vnnser lieben frauen cäpellen, vnnd für die lampen, wellche alle frey-
80
Verjetno je mišljen renski goldinar.
8' Pripisano: "in der khirche socfietalis] Jesu".
82
Verjetno je mišljeno renskih goldinarjev.
o?
Konec druge strani.
Sil
/je kratica za goldinar.
tag in der Capellen st. Francisci Xavery angezündet wirdt, erkaufft werden. In der lampen aber der cäpellen Vnnser lieben frauen soll tag vnnd nacht zu ewigen zeitten das öel brinnenß5
Denen dreyen Vnnser lieben frauen bruderschafften bey denen pfatres] societatis Jesu alhier zu Laybach, verschaffe ich dreyhundert gülden. Das ist ainer jeden bruederschafft ain-hundert gülden. Damit sy sollen für mich lassen meess lesen.
Denen pfatres] avgustinianis vor dem spitall-thor alhier, verschaffe ich (von denen beey ein hochlöb[lichen] la[ndschaft] in Crain auf interesse ligenden viertausendt gülden in capital), ain tausendt gülden in solcher mainung, das man von den interesse gedachter 1000 f für ain lampen in der lauretanischen Vnnser lieben frauen cäpellen, genuegsambes öel zu ewigen Zeiten für die beleüchtung erkhaujfe. Das übrige interesse aber so von den erkhaufften öel überbleiben wierdet, mögen die wollgedachte p[atres] augustiniani selbsten geniiessen.
Der bruederschafft des h[eiligen] rosenkranzes, legiere ich fünffhundert gülden, damit sy soll für mich vnnd alle meine abgestorbne befreundten die heylige meessen lesen lassen. Vnndt wofern ins khönfftig wurde wollbemeldte bruederschafft anderstwohin transferiert, so sollen gleichwoll gedachte
500 f ainer weeg als den andern bey Vnnser lieben frauen in der khirchen obernenter patrum augustinianorum ruhewig verbleiben.
Denen pfatres] cupuccinis alhier zu Laybach vnnd denen zu Crainburg, verschaffe ich solcher gestalt fünffhundert gülden, das man ihnen durfür wein, brodt, schmalz, öel, leinwath, oder was ihnen in die khuchl, oder sonst anderweitig sein wierdet, so lang raichen vnnd geben solle, so lang die benandte 500 f erkhlekhen werden. Mit diser Obligation das sye pfatres] für mich mess lesen sollen.
Der bruederschafft corporis Cristi in st. Nicolai khirchen zu Laybach, verschaffe ich ain-hundert gülden. Das wolgedachte8° bruederschafft solle für mich meees lesen lassen.
In gleichen denen p[atres] franciscanis alhier zu Laybach, innhundert gülden, sollichermassen, das sy für mich vnnd alle meine abgestorbene befrundte sollen meess lesen.
Denen armen bey meiner bestättung vnnd be-gräbnus auszuthaillen, fiinf\>nnddreyssig gülden.
Gleiche gestalt denen armen, in denen zweyen spitällern alhier zu Laybach fünffvnnddreyssig gülden, darfür soll man in ainen jeden spital für zweymal denen armen genueg brodt, wein vnnd fleisch erkhauffen, damit sye dasselbe verzehren, vnnd Gott für mich bitten.
Für die geistliche, welliche alsobaldt vnnd
QC
Konec tretje strani. 86 Konec četrte strani.
Članki in razprave
ARHIVI 26 (2003), št. 1
Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114
99
ohne Verzug nach meinen hintritt das opffer der h[eiligen] mess verrichten werden, vierhundert gülden.
Für mein bestättung vnnd begräbnus verordne ich absonderlich ain tausendt gülden. Datfür soll man windtliechter, wa.xkherz.en, wäppen, schwarztuech fiir die khirchen wie es sich gebüert erkhauffen. So soll man in gleichen von denen tausendt gülden, die geistlichen welliche mich zu meiner bagräbnus beglaitten werden, item die mesner, vnnd alle andere we-liche zm meiner bestättung etwas helffen werden, gethreulich befridigen vnnd auszahlen. Dahero bitte ich zum höchsten dem ehnv[ürdigen] Herren pfater] rectora des collegy soc[ieta]tis Jesu zm Laybach, vnnd meinem beichtvatter, damit sy alles das jenige was ich zu meiner begräbnus, oder für die heilige messopffer, für die armen so wo II bey der begräbnus als auch in denen spitälleren disponiert, statuiert vnnd verordnet habe, alsobaldt zu ihren sicheren bänden nemben wollen, vnnd damit alles nach meinen willen in das werkh gestellet werde, getreulich verrichten.87 Bitte in gleichen dieselbe, sy wollen sich auch meiner begräbnus annemben das sy statuierter/nassen vollzogen werde. Ww.v.v abefö für die heilige mesopffer solle denen geistlichen, welliche für mich celebrieren werden, gegeben werden, habe ich schon oberhalb absonderlich die 400f verordnet.
Vnrult obwollen ich nicht schuldig wäre kheinen erben Zu instituiren, meinen enigkhlen vnnd ihren erben nichts zuuerschaffen, forderist weillen ich meine zwo tochter frau Susanam Orschitschin vnnd frau Anna Raspin seeljig] ausgeheyrath der jedwedern, ausser der fahrnus, weiber geschmukh, silbergeschmaidt, mehr dan fünff tausend gülden auss meinen aignen mir allein zue gehörigen guett vnnd mittein gegebn vnnd sollicher gestalt ehrilch abgefertiget, das auch maniche eines ¡löchern standts ihren khin-dern nit so vill zugeben pflegen, als ich gethan habe. In glaichen habe ich meinen enigkhlen vnnd ihren erben vndterschidlichmallen gegeben nit aus ihren vätterlichen verlass, sondern aus meinen aignen mir von rechts vnnd natur wegen zuestendigen mittein, wie ich anderwertig vertu lehnet habe, gleich woll aus kheiner schuldig-kheit, sonndern bloss vnnd allein auss sonderbaren gegen ihnen tragunden affection vnnd naigung. Auch guett willigkheit, ordne, bennene vnnd instituiere ich zm meinen erben, herrn Johann Franzen Orschitsch, seinen bruederen herrn Balthasarn Orschitsch, vnnd frau Martham Päüitschitschin, als meine liebe enigkhlen, so ge-staltsamb, das sy für lieb werden nemben ihr legitimam, dass ist den dritten thail meines übrigen verlass, wellicher sich befinden wierdet
87
Konec pete strani.
SR
Poleg še prečrtano "aber".
über dass89 was ich vorhero der collegy soc[ieta]tis Jesu zu Laybach,50 khirchen saneti Jacobi daselbsten91 bey den herrn Georgen Jankhouitsch, ligunden vier tausendt gülden, welliche ich der khirchen st. Jacobi, der brueder-schafft der todtangst Christi.92
In gleichen für die vier silberne leüchter zu der cäpellen Vnnser lieben flauen vnnd st. Francisci Xauery, appliciert vnnd verordnet (wie solliches hieroben nach lengs beschriben ist). Ausser dessen sprich ich, ist mein übriger verlass zwölff tausendt gülden bey dem herrn Beruiglio, vnnd andere vier tausend gülden welliche bey ein[en] löb[ liehen] lafndschaft] in Crain auf den Interesse Ii gen, vnnd also zusammen sechzehen tausendt gülden, von We Iiichen meine denominierte vnnd instituierte herrn vnnd frauen erben vnnd erbinnen, werden den dritten thail oder ihr legitimam haben, wan zuuor von disen jezt gedachten 16000 f die obuerschribne legata pia, vnnd was auf mein begräbnus vnnd für die arme möchte spendiert werden in ermanglung anderer mittein, entrichtet werden.
Zu dem, auss kheiner schuldigkheit, sonndern auss sonderlich tragunder gegen meiner enigkhlin erben vnnd erbinnen, affection vnnd naigung, verschaffe ich Marianna Muschkhonin freyen, ain tausendt gülden,93 von den cäpital der 4000 f bey ein hochlöb[liehen] la[ndschaft] in Crain. In gleichen Salome Muschkhonin freyen ain tausendt gülden bey hochgedacht löb[liehe] la[ndschaft] in Crain.
Herrn Franzen, vnnd Hörwardten v[on] Muschkhon freyherrn etc[etera] jeden derselben fünffhundert gülden. Vnndt also diser vieren meiner enikhlin erben vnnd erbinen zusamen drey tausendt gülden weliche bey hochgedacht löb[liehen] la[ndschaft] in Crain ligen. Die sollen ingleichen von meinen instituirten erben vnnd erbinen, ihnen Muschkhonischen erben erfolgt werden.
Ich behalte mir beuor den gewalt, gegenwertiges testament entweder ganz zm cassieren vnnd ain anders aufzurichten, oder dises zu ¿in-deren, vnnd darmit tjuthuen vnnd zuhandlen, wie es mir mit meinen guett zu disponieren, gefällig sein wierdet. War aber khein anders vorhanden, so soll dises gegenwertige gültig sein.94
Anlangendt mein fahrnus, will ich das kheines weegs soll dieselbige inuentieret werden, sondern sollen sich alle vnnd jede interessierte nach ainen inventario, weliches sich befinden wierdet,
89 V tekstu zapisani "über dass" je zapisan preko preürtanega "ausser dessen".
Prečrtano "der".
Dopolnjeno: "wie ich oben in disen testament gedacht," sledi del stavka, kije prečrtan in ni berljiv.
Zapisano in preirtano: "für die". Sledi konec Šeste strani.
93 Tuje preirtano "auss".
Konec sedme strani.
100
Članki in razprave
ARHIVI 26 (2003), št. 1
Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114
richten, dannit contentieren vnnd befridigen lassen.
Zu ainem executorn dises meines testaments emnene vnnd bestelle ich meinen enigkhel, herrn Johann Franzen Orschitsch. Vnnd zum fall gedachter herr Orschitsch nicht möchte zu meinen abschaiden alhero gleich khomben, so bitte ich auffs fleyssigist herrn pfater] rectorn alhier zu Laybach, vnnd meinem beichtx'atter, das sy mit meinen todten leichnamb nicht sollen wartten, sondern derselben alsobald zu der erden bestatten lassen. Auch mit Verrichtung der seelmessen nichts verziehen, sondern in continenti dieselbe für mich verrichten lassen, vnnd auf das bey meiner begrübnus vnnd messlesen khein abgang erscheine gethreulich darob sein.
Im fall khein paares gelt vorhanden wäre, so soll man von herrn Benaglio aus dem cäpitül so vill hcrnemben, das man mein conduct, legata pia, das heilige allmosen, die geistlichen vmb Verrichtung der heiligen messen, vnnd alle andere, deren ich in meinen testament hieroben gedacht, befridiget werden.
Ich beuilche mich hernn patri prouinciali Austria, herrn patri rectori alhier zu Laybach, vnnd der ganzen löb[lichen] societet Jesu das jy wollen in ihren heiligen meesopffem, gebett, vnnd andacht, meiner treulich ingedenkh sein.
Wan in gegenwertigen meinen testament, vermächt vnnd lezten willen, in ainen oder andern punct was abgienge, welliches von rechts, vnnd gebrauch wegen zu der solennitet nöttig wäre, dessentwegen möchte ins khönjftig ainiche strittigkheit oder irrung entstehen, solliches alles will ich hiemit ersezen vnnd sollicher statt erfüllen. Das wan dise mein disposition nit wurde, als ain solenne testamentum, gelten khänen, so soll gleichwoll als ain codicill, vnnd lezter willen gelten vnnd die crafft habend
Hierüber bitte ich ganz diemüttig gehor-sümbist ihr Römfisches] Khay [serliches] May[estät] etc[etera] wnnsern allerg[ne]di[gi] sten Erblandsfürsten vnnd herrn herrn ihr hoch gräff[liches] Exfzellenzf herrn herrn Lands-hfauptman] in Crain etc[etera] vnnd ain jede obrigkhait. Sy wollen dise mein disposition, vermacht vnnd lezten willen in allen vnnd jeden obbeschriebenen puncten handthaben vnnd schüzen, auch kheinem darwider zuhandlen nit gestatten, sonndern dem obgemeldten von mir denominierten vnnd gesezten executori, herren patri rectori zu Laybach vnnd der societet Jesu nit dero ansehenlichen authoritet beystehen, damit alles das jenige, so woll was die pia legata, als anderr puncta so verhero von mir geordnet sein, anlanget, getreulich vnnd fleyssig werkh-stellig gemacht werden. Bey Verbindung des allgemainen landtschadenpundts in Crain threu-lich vnnd vngeuährlich.
Konec osme strani.
Zu mehrer gezeugnus dessen, habe ich gegenwertiges testament mit meiner aignen luindt durch vnnd durch beschriben, vnnd mit meiner adelichen pedtschafft verfertigt. Sy dan zu besserer Versicherung, habe ich die hierundter verzaichnete herren sonnderliches fleiss erbetten das, seye ihre handtschrifften vnnd pedtschafften neben mir hiefürgestellt haben, jedoch wollgedachten herren, ihren erben vnndt dero fertigung ohne allen nachtl vnnd scheiden. Actum Laybach den 24. May 1671
Ich bitte gehor[sam] ihr hoch gräff[liches] Exfzellenz] herrn herrn Landtshaubtman in Crain, vnndt in abwesenheit demselben, ihrer nachgesezten herrn ambtsverwalter, sy geruehen alsobalden nach meinen todt herrn Benaglio aufferlegen, das er von meinem bey ihme ligun-den cäpiüil der 12000 f so vill gelts hergebe. Damit mein begräbnus khäne bezalt, vnnd alles das jenige was ich für die seelmessen, denen armen leüthen vnnd geistlichen verschafft vnnd disponiert habe, alsobalden vnnd so geschwindt sein wirdt khänen, werkhstellig gemacht werde. Vnnd zum fall also geschwindt man nicht khändte das gelt für mein begräbnus vnndt pia legata von derrP° herrn Benaglio haben, vnndt herr p[ater] rector des al hiesigen collegy soc[ieta]tis Jesu zu Laybach an statt meines etwo villeicht damallen abwesendt wehrunden executoris testamentary herrn Franzen Orschitsch, müesste anderwertig das gelt so woll zu meinen conduct als auch zur abzallung der geistlichen welliche die seelmessen lesen werden, vnnd abrichtung anderer von mir verschafften piorum legatorum, zu leich nemben vnnd entlehnen. Alss soll so woll ihme herrn Orssitschen wan er zugegen sein wierdet, alss auch97 in dessen abwesenheit herren pfater] rectori von dem beym herrn Benaglio ligunden cäpitäl, das jenige was sy herren etwo möchten entlehnet haben zur obbesagter notturfft, also-baldt vnnd vor allen bezalt, entrichtet, vnnd also ohne entgelt, ainer so woll als der andere herr, vnnd ohne schaden gehalten werden. Actum Laybach dem 27. may 1671.
Damit endt liehen khein ihrung in meinen testament, wegen der bey dem herrn Georgen Jänkhouitsch ligunden 4000 f sich eraigne, wellen ich solliche hieroben in disen meinen testament von meinem völligen verlaass separiert vnnd gleichwoll herentgegen vnter andere pia legata einuerleibt. Also bekhenen ich vnnd vrkhunde hiemit, das mein ganzer verlass erst rekhe sich auf zwainzig tausendt gülden landt-swehrung,^ von wellichen 20000 f soll die legitima, meinen dreyen in disen testament con-stituiert vnnd benandten erben, erfolgt werden.
Konec devete strani.
97	Prečrtana crka "p".
98	Tu navaja, da gre za guldne deželne, se pravi kranjske veljave.
Članki in razprave
ARHIVI 26 (2003), št. 1
Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114
101
Gleichwoll will ich dass die obberüerte bey wollgedacht herren Jänkhouitsch ligunde 4000 f alhin appliciert werden, wie ich vorhero in disen testament verordnet. Nemblich der khirchen st. Jacobi soc[ieta]tis Jesu zu Laybach 2000 f der bruderschajft der todtangst Christi in bemeldt er p[atres] soc[ieta]tis Jesu zu Laybach khirchen 1000 f. Vnndt so den zur v[er]fertigung vier silbernen leüchter, 2 in die Capellen vnnser lieben jrauen, 2 in die Capellen st. Francisci Xavery, auch ain tausendt gülden. Actum Laybach den 27. May A[nn]o 1671ten
(Pečat in podpis) Barbara Khazianeirin wittib frain
Na zadnji strani je kasnejši zapis "de dato 27.
6. Nemški dodatek k slovenskemu testamentu
Testament je bil dopolnjen z dodatkom (kodi-cilom), na dveh straneh in pol. Dodatek je bil zapisan 28. marca 1673 v nemščini.
V	dodatku je po običaju najprej navedeno, da se testament dopolnjuje pri zdravi pameti (za-pustnice). Določila dodatka naj se upoštevajo skupaj s testamentom in nihče ne sme ničesar storiti v nasprotju z dodatkom.
V	dodatku je baronica Kacijanar na novo določila:
Prvič: Spremenila je v oporoki zapisano določbo, naj jo pokopljejo stanu primerno in s sprevodom. V dodatku je zapisala, naj sejo brez odvečnih ceremonij zvečer prinese v cerkev sv. Jakoba in pokoplje.
Drugič: Oltar Naše ljube Gospe in druga mesta (stene) v cerkvi poleg grbov naj se okrasijo in prekrijejo s črnim blagom.
Tretjič: Tri dni zapovrstjo naj opravljajo za-dušnice, s svečami, baklami, grbom, brez pridig in kakor bo priporočil gospod rektor.
Četrtič: Denar naj se izplača po točkah v testamentu.
Petič: Izdatki naj se zapišejo, posebej izdatki vnuka in dediča Franca pl. Orsiča. Denar za maše in reveže naj se razdeli tako, kot je zapisala v testamentu.
Šestič: Njen mali vprežni voz skupaj s konjema prejme po njeni smrti jezuitski kolegij.
Sedmič: Cerkvi sv. Jakoba naj se izroči velika sulica z vdelanim zlatom, ki je še v delu.
Osmič: Zvestim služabnikom, Speli, ki ji je služila veliko let, je poleg rednega plačila zapustila 100 goldinarjev^ drugim služabnikom, kočijažu, kuharju, šivilji Speli, in Alenki je volila plačilo za celo leto. Te vsote naj brez prigovorov izplača dedič Franc pl. Orsič.
Na koncu dodatka je Franca pl. Orsiča, ki ga je v testamentu pooblastila za izvršitelja oporoke, zamenjala z gospodom Janezom Krstnikom pl. Pattenegkh, ker je bil Orsič po pomembnih
opravkih na Dunaju. Obenem je za to uslugo zaprosila tudi gospoda patra rektorja. Deželnega glavarja pa prosi, naj nadzoruje izvršitev testamenta in dodatka in naj ne pusti storiti nič, kar bi bilo v nasprotju z njima. Poleg baronice so se pri klavzuli deželne zaveze za škodo dežele Kranjske podpisale priče.
Dodatka k testamentu ni zapisala Kacijanarica lastnoročno; napisan je bil po nareku, ker baronica sama verjetno ni mogla več pisati, saj je umrla nekaj dni kasneje, 2. ali 3. aprila 1673.99 S tresočo roko se je le podpisala.- Barbara Khazi-anerica vdoua frein.
Dodatek je transkribiran po istih načelih kot nemški prevod testamenta.
Codicil
V[on] der cuocungn modo genandter, ander mehrer lezter willen oder dispo[siti]on, weliche ich Barbara Khazianerin freyin wittib habe wollen, meinem aufgerichteti testament vnfülbar adiungiern, welicher auch nachvolgender gestalt solle gehalten werden, das in dem testament nichts solte verendert werden, alss allein dises wass ich mit meinem guetten verstand zuzusezen, vnd verändern wollen. Darwider kheiner khein wordt, weder mein testamentalischer erb, oder khein anderer zu reden noch handellen solle.
Erstlich habe ich, zwar in meinem testament gesezt, das mein verstorbener leichnamb mit der clerisay nach meinen Staudt, auss dem hauss in die khürchen St. Jacob der Socfietatis] Jesu processionaliter getragen solle werden, nun aber aussgewissen vrsuchen beuelche vnd wül, das auf die nacht ohne ainiger ceremonien, oder procession in die khürchen st. Jacobi getragen, vnd begraben werden soll
Zum andern beuelche ich, Vnser lieben frauen altar mit schwarzen tuech, wie auch gebührilche andere örter, neben denen wappnen zu züeren vnd zubedekhen.
3	tens; darauf drey tag nacheinander die ge-breühige exequien [ohne predig] mit h[eiligen] messen vnd wass herr pfater] rector, vnd mein nachgesezter für guett befinden werden, vor-zukheren, alss mit wündtlichtern, khürzen, Wappen vnd allen wass zu deme erfordert wierdet.
4	tens: dise ob, vnd vorgesezte aussgaaben aber mit dem (vermög testamentspunet) darzue
" V mrliški matiCni knjigi župnije sv. Nikolaja v Ljubljani (Sterb Register der Dompfar von 6 ten jäner 1658 bis 27 ten Februar 1735) je kot dan smrti naveden 2. april 1673. V rokopisu Janeza Lukančiča, Genealogien Fürsten vnnd Graffen Standts des Löbl. Herzogtumbs Crain... Joanni Gotthardi Lucantschitsch ab Hertenfels Dni. in Alten- et Klain Lagkh. S.C.M- Consillarii Vicedomi Carniolae... str. 85 in 85 v, ki gaje sestavil Janez G. LukaniiC v letih 1681-1716 (AS, RJcp., I 43r) in v Jezuitskem dnevniku (Diarium P. Ministri) 1672-1683 fAS, Rkp. I 33r, str. 220-222) se kot datum smrti navaja 3. april 1673.
102
Članki in razprave
ARHIVI 26 (2003), št. 1
Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114
deputierten gelt, gericht, vnd bezalt werden solten.100
5	ten: mim soll dise aussgaab aufzuihnen, vnd vrass der testamentalischer, vnd diser meiner dispo[siti]on verbleiben solle, soll durch nach-gemelten mein verordenten mit vorwissen herrn p[ater] rectoris denen haussarmen, khrankhen, vnd nothleidenden leiithen, wie auch auf die h [eiligen ] seel messen völlig angewendt vnd aussgetheilt werden. Vnd die specifi[cati]on der aussgaaben meinem herrn vättern vnd erben, herrn Franzen Orschitsch etc. zjuestellen.
6	ten: es soll mein khleiner rooswagen, sambt der zweyen gutscheerossen, nach meinen tott dem collegio der soc[ietatis] Jesu zugestelt werden.
7	ten: die in der arbeit befündende, vnd mit golt eingewürchte grosse spüss, sollen in st. Jacobs khürchen gegeben werden.
8	tens: wül vnd legiere meiner threyen diene rin Spella, welche mir threy vül jähr gedient, das mein testamentalischer herr erb, herr Franz Orschitsch, ihro vndisputirlich vnd alsobaldt ain hundert gülden, ausser ihres eidlohns, geben vnd bezallen solle. Denen andern ober dienstbotten alss gutschee, khöhin Spella, notterin vnd Allenkha, ihren verdinthten lidlohn von den ganzen jähr guettzumachen.
Schliesschlich, weil ich in dem testament zu meinem rehten erben herrn Franz Orschitsch etc. alss meinem lieben herrn vättern instituiert, vnd gesezt, wie auch alle die verichtungen aufgetragen, er herr aber, sich derzeit in wichtig Verrichtung zu Wienn in Osterreich befindt, vnd diser meiner disposition nit obbartten101 khan, alss substituiere demselben herrn Johan Baptista von Püttenegkh, welichen ich auch selbsten mündlich gebetten, neben herrn p[ater] rector, das er dise mühewaltung auf sich nimbt, vnd in allen disen meinem codicil, oder genandten mehreren lezten willen nachlebe, auch demithen, ihr hoch grajf[liche] Exfzellenz] bitte, demselben die landsobrigkhaiten hand zuhalten, vnd disen meinen codicil nichts zuwider handeln lassen. Darzue mich, dimit[lich] anbeuelche, vnd verlasse, denen darzue erbettenen herrn mitfertigern aber ohne schaden bey dem land-schadenpundt in C min. Laybach den 28 marty anno 1673ten
(Pečat in podpis) Barbara Khazianerica vdoua frein
(Pečat in podpis) Franz Coppinus Dr. m[anu] [propr]ia
(Pečat in podpis) Johan Baptista v[on] Püitenekh m[anu])
[propr]ia (Pečat in podpis) Hanss Adam v[on] Püttenegkh [manu]
[projpria
1Konec prve strani. 101 Konec druge strani.
7. Barbara baronica Kacijanar in njena družina
Baronica Barbara pl. Kacijanar je bila hči Gabrijela pl. Križaniča iz Pustega Gradca. O imenu in družini njene matere viri ne poročajo. Rojena je bila leta 1589 ali 1590.102 Križaniči so bili stara plemiška družina, kije plemstvo prejela leta 1224 od ogrskega kralja Bele IV. Kasneje so se delili v štiri veje Klokočko, Nebljuško, Hrasnovsko in Mraclinsko.103 Pri Karlovcu je na Križaniče spominjal tudi obrambni stolp, imenovan "Križanič turn", ki so ga izgradili Križaniči iz Hrasnovske veje. Zgradili so ga zelo verjetno v prvi polovici 16. stoletja, ko so na meji z Osmansko državo postavljali stražne stolpe. Giovanni Pieroni je v letih 1639/1640 zapisal, da so bile približno miljo in pol od Karlovca štiri utrdbe, ki so bile v njegovem času že delno porušene. Stolp Križanič turn je stal poleg ene od njih na sotočju Korane in Mrežnice.104 Klokočka in Hrasnovska veja Križaničev sta izumrli v 16. stoletju, baronica pa je bila po rodu iz Nebljuške veje Križaničev, Ti so opravljali v 16. stoletju pomebne vojaške funkcije v Vojni Krajini. Barbarin ded Gašper pl. Križanič je bil leta 1570 stotnik105 v Bihaču,106 leta 1693 je postal stotnik v Karlovcu, kjer je poveljeval večjemu številu haramij,107 Iz leta 1594 je ohranjeno zaslišanje dveh Turkov, ki so ju zajeli Križaničevi možje.108 Tudi njegov sin, Barbarin oče, Gabrijel pl. Križanič se omenja kot cesarski stotnik v Karlovcu.109
V letu 1593 je Gašper pl, Križanič zaprosil nadvojvodo Karla in dvorni vojni svet za plačilo vojske v Vojni krajini. Gašper je namreč za plačilo "revnih vojakov v vojni krajini, ki se dan in noč borijo proti sovražnikom, zastavljajo svoja življenja in so nekateri pri tem ranjeni ali padejo
i o?
Aprila 1673 je bila stara 83 let. Sterb register der dompfar von
6 ten janer 1658 bis 27 ten februar 1735, str. 61 (Nadškofijski arhiv v Ljubljani).
103	Ivan Kukuljevič Sakcijski, Juraj Križanič Nebljuški, Arkiv za povjesnicu jugoslavensku, Knjiga X, Zagreb 1869, str. 12.
104	Pieroni; AS, Rkp. D, 56; Po tem stolpu se je imenovala tudi vojaška upravna enota ki ji je poveljeval stotnik (Haubt-manschafft Krischanitsch Turn). AS, Stan. I, fasc. 144.
105	Stotnik je bil poveljnik posamezne čete. Četo je sestavljalo poleg stotnika Se 11 poveljujočih in 150 strelcev. Leta 1583 je stotnik letno prejel 304 renske goldinarje 6 krajcarjev plače, medtem ko je strelec prejel 36 renskih goldinarjev 30 krajcarjev plače (Vaško Simoniti, Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju, Ljubljana 1991, str. 137 141).
106	AS, Stan. I, fasc.
107	AS, Zap. inv., C-1: AS, Stan. I, fasc. 290b, str. 415-420; Han, mije so bile vrsta lahko oboroženih vojakov v času vojne s Turki. Haramije so nadzirali meje posebno na Kolpi in Dravi, uporabljali pa so jih tudi za hitra posredovanja manjšega obsega
108	AS, Stan. I, fasc. 290c, str. 541.
109	AS, Stan. I, fasc. 292f, str. 209.
Članki in razprave
ARHIVI 26 (2003), št. 1
Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114
103
celo v ujetništvo", najel kredit.110 Ker ga iz svojih sredstev ni mogel odplačati, seje obrnil na deželnega kneza, da bi on poravnal strošek. Na deželnem zboru, stanov Vojvodine Kranjske 3. aprila 1693 so kranjski stanovi sklenili, da z intervencijo pri deželnem knezu podprejo Križani-čevo prošnjo. Poudarili so, da se je pl. Križanič zmeraj zvesto bojeval, in prosili dvorni vojni svet, naj posojilo plača.111 Nazadnje so se sporazumeli, da naj omenjeno vsoto poravnajo kranjski stanovi iz davka, ki so ga odobrili deželnemu knezu. Aprila 1595 so glede tega prejeli ukaz deželnega kneza, naj obračunajo iz odobrene vsote 3000 goldinarjev za plačilo stotnika Gašperja pl. Križaniča, poveljnika nad določenim številom strelcev.112
Vojaško službo je izdajala tudi oprema v stolpu in dvorcu na Pustem Gradcu, izpričana v plemičevi zapuščini, posebej veliko turškega blaga, od turških blazin in odej do turškega orožja. V tej zapuščini je bil tudi seznam ujetih Turkov, ki ga je Gašper pl. Križanič vodil lastnoročno.113 Gašper Križanič, ki je življenje preživel kot vojak v stalnih spopadih s Turki, ga je tako tudi končal. Leta 1596 je premagal Turke pri Ko-stajnici, a je na povratku iz bitke padel v zasedo in bil ubit.114
Barbarin oče, vitez Gabrijel pl. Križanič, je bil imetnik gospostva Pusti Gradec, ki ga je podedoval od svojega očeta Gašperja pl. Križaniča, ki je gospostvo kupil leta 1586 in ostal lastnik gospostva Pusti Gradec do svoje smrti 1596."^ Gabrijel pl. Križanič je v juniju leta 1601 že kot lastnik Pustega Gradca kupil gospostvo Trebnje in imel tam poslej svoj sedež.116 Istočasno je zaprosil kranjske deželne stanove za kranjsko deželanstvo, V prošnji je Gabrijel pl. Križanič poudaril požrtvovalnost svojega očeta Gašperja in strica Jurija pl. Križaniča v bojih proti Turkom. Stanovi so mu 12. aprila 1602 na deželnem zboru v Ljubljani podelili kranjsko deželanstvo.117 Križaniči so tako postali kranjski deželani in bili uvrščeni v klop vitezov.118
110	AS, Stan. I, fasc. 290b, str. 415-420.
111	Isto.
11 ?
V razliCnih virih ga imenujejo enkrat kot stotnika nad hara-mijami, drugič pa kot stotnika nad strelci, V obeh primerih gre za lahko oborožene vojake, ki so branili mejo Vojne krajine. AS, Stan. I, fasc. 291, str. 459-462.
113	AS, Zap. inv„ C-l.
114	Ivan Kukuljevič Sakcinjski, Juraj Križanič Ncbluški, v: Arkiv za povjesnicu jugoslavensku, Zagreb 1869, str.
115	AS, Zap. inv., C-l.
116	AS, Zap. inv., J-8, IV, str. 17/24; M. Smole, o.d., str. 501, avtorica jo napačno imenuje grofico.
117	ARS, Stan. I, plemiška pisma.
11K
11 ° Deželan je splošna oznaka za člana deželnih stanov (skupnosti deželnega plemstva kot korporacije). Kranjski deželni stanovi so se v 16. stoletju delili na štiri kurije: prelate, gospode (grofje in baroni), viteze in deželnoknežja mesta in trge. Deželni stanovi so uživali določene privilegije in svoboščine na pod-
Njihov grb je upodobljen tako v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske kot tudi v njegovi Veliki knjigi grbov. Grb Križaničev je sestavljal ležeči rak med dvema rekama. Grb Križaničev je bil umeščen med grbe viteških družin, katerih člani so živeli tudi v drugih deželah zunaj Kranjske.119 Med njenimi sorodniki je bil tudi Juraj Križanič in sicer po liniji njenega starega strica Jurija pl. Križaniča. Juraj Križanič, kije bil rojen leta 1617 ali 1618, je bil pisec filozofskih in verskih spisov. Študiral je na številnih evropskih univerzah (Gradec, Bolonja, Rim), potoval na Poljsko, v Rusijo, Carigrad. Umrl je leta 1683 pred Dunajem, ki so ga oblegali Turki.120 Po drugi strani naj bi bila Barbara z njim v sorodstvu preko Orsičev s katerim je bila poročena njena hči Suzana Dorotič, saj se oče Juraja Križaniča, kije bil tudi Gašper Križanič, leta 1616 poročil s Suzano Orsič.121
Barbara pl. Križanič je bila prvič poročena z Matejem pl, Dorotičem,122 zagotovo že leta 1612, saj je Gabrijel pl. Križanič naveden kot Dorotičev tast.123 V tem času sta Barbara in pl. Dorotič verjetno živela na gospostvu Pusti Gradec, ki je bil še vedno v lasti njenega očeta Gabrijela pl. Križaniča. Križanič je leta 1612 pisal predsedniku deželnih poverjenikov na Kranjskem glede 2500 renskih goldinarjev, shranjenih pri deželi Kranjski, ki mu jih je vrnila vdova Julijana pl. Gusič, rojena Sigesdorff; denar je želel podariti zetu Mateju pl. Dorotiču, zato je prosil deželne stanove, naj ga neposredno izplačajo 10 dni pred svetim Jurijem. Pismo je sestavil in ga lastnoročno podpisal na gradu v Trebnjem; na pečatu je lepo viden grb družine Križaničev.124 Stanovi so v odgovoru pl. Doro-tiča obvestili, da mu tast poklanja 2500 renskih goldinarjev in da jih lahko v navedenem roku s pooblastilom dvigne pri Deželi.125 Dorotič pa jim je v pismu, napisanem na gospostvu Pusti Gradec, odpisal, naj ostane denar naložen pri Deželi in naj se obrestuje, dokler sam ne bo želel kaj kupiti.126 V zakonu z Matejem Dorotičem je Barbara rodila hčeri Ano in Suzano. Gabrijel pl. Križanič gospod na Trebnjem in v Pustem Grad-
ročju finančnih, sodnih in drugih zadev.
119	Valvasor, Die Ehre, knjiga IX, str. 112-113; Johann Weichard Valvasor-Bartholomaeus Raumschissl, Opus insignium armor-umque 1687 1688, str. 139.
120	Ivan Kukuljevič Sakcinjski, Juraj Križanič Nebluški, v: Arkiv za povjesnicu jugoslavensku, Zagreb 1869, str.
121	Ivan Kukuljevič Sakcinjski, Juraj Križanič Nebluški, v: Arkiv za povjesnicu jugoslavensku. Zagreb 1869, str.
1 ^2
" Regia Virtutis den Diuersa Genealógica Inclusa Genetis Carni-ola, Liberum Baronum... Collectae Joannis Gotthardi Lucan-tschitsch..., Labaci 1700, str. 116b; (AS, rkp., I44r).
123	AS, Stan. A., fasc. 293a, str. 427-428.
124	AS, Stan. I, fasc. 293a, str. 191.
125	AS, Stan. I, fasc. 293a, str. 427-428v.
126	AS, Stan. I, fasc. 293a, str. 375.
104
Članki in razprave
ARHIVI 26 (2003), št. 1
Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114
cu je umrl leta 1619. Pokopali so ga v frančiškanski cerkvi v Novem mestu.127 Po očetovi smrti, je Barbara podedovala gospostvi Pusti Gradec in Trebnje.
Barbarin mož Matej pl. Dorotič je kmalu umrl in baronica se je drugič poročila z Janezom Boltežarjem pl. Purgstallom iz Krupe, Pobrežja in Gradca. Kdaj točno se je Barbara ponovno poročila ni podatkov. Purgstalli so imeli v cerkvici sv. Ane pri gradu Krupa (na pol poti med Metliko in Črnomljem) svojo družinsko grobnico. V njej so leta 1623 pokopali Andreja pl. Purgstalla prvorojenca Barbare in Hansa Bolte-žarja pl. Purgstalla.128 Sedem let kasneje 15. avgusta 1630 so v njej pokopali tudi Barbarinega drugega moža Hansa Boltežarja pl. Purgstalla. Oba baročna nagrobnika sta ohranjena v belokranjskem muzeju v Metliki. Tudi iz kratke zabeležke v Schonlebnovi Genealogiji je mogoče razbrati, daje bila Barbara pl. Križanič v času, ko se je poročila s baronom Kacijanarjem vdova baronica Purgstall.129 Po smrti svojega moža je Barbara vodila z družino Purgstall številne pravde, posebno zaradi gospostva Gradac, katerega lastnik je njen mož Janez Boltežar pl. Purgstall postal leta 1629.130 Gospostvo je ležalo v bližini Podzemlja v Beli Krajini131 in verjetno je bila Barbara določen čas po smrti pl. Purgstalla (ali pa že prej) lastnica tudi gospostva Gradac. Kaže, da z Janezom Boltežarjem pl. Purgstallom ni imela drugih otrok, saj bi jih sicer omenila v oporoki.
Septembra 1632 se Barbara v virih prvič pojavi s priimkom Kacijanar, to je s priimkom svojega tretjega moža.132 Kdaj točno seje poročila s pl. Kacijanarjem, baronom Begunjskim in Smledniškim,133 se iz razpoložljivih virov ne da ugotoviti, domnevamo pa, da je bilo leto 1632 tudi leto njune poroke.
Gospostvo Pusti Gradec je baronica Kacijanar leta 1635 prodala Mateju pl. Plasmanu.134 V popisu Plasmanove zapuščine je naveden urbar
197
Ivan Vrhovec, Zgodovina Novega mesta, Ljubljana 1891, str. 94.
1 98
Na baročnem nagrobniku jc bil napis: "Hie ruet in Got des -H(er)r.H(er)r. Baltasarn v(on) Purkstal zu K(rup), F(reythurn), u(nd) G(radez) mit der edlgebomen F(rau) F(rau) Barbara geborne Krisanicin zu 0(eden Gradtz) u(nd) T(reffen) erster söhn G. Andre, welcher den 24. Avg(ust) 1623 Jars in Got verschiden deme Got ein freiig Auferstehung verleien wele. Amen." Ivan Sašelj, Slovenska domovina, Grad Krupa v Beli Krajini, v: Dom in svet VI, 1893, str. 366; tudi Emiljan Cevc, Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom, Ljubljana 1981, str. 330, op. 566.
129	Schönleben nav. d.
130	M. Smole, str. 168.
131
To je drugo gospostvo kot Pusti Gradec.
132	AS, Stan. A., fasc. 297, str. 953-954. I 33
Njegovo lastništvo obeh gospostev izpričuje poleg naziva, ki ga je uporabljal, tudi njegov zapuščinski inventar (AS, Zap. inv. XXVI, lit. K, št. 17.) 134 M. Smole, str. 396.
tega gospostva, ki gaje vodila baronica.135
V	letu 1633 je baronico Barbaro, tedaj že poročeno Kacijanar, tožil Jurij pl. Purgstall, sin pokojnega Janeza Boltežarja pl. Purgstalla, zaradi davčnih ostankov za gospostvo Gradac v znesku 635 goldinarjev 43 krajcarjev.136 Septembra 1633 so jo zato kranjski deželni poverjeniki naprosili, naj se 4. novembra tega leta137 zaradi tožbe gospoda pl. Purgstalla osebno zglasi v deželni palači.138 Zaradi kontribucije139 se je baronica še v letu 1652 pravdala s pl. Purgstallom, čeprav že dolgo ni bila več lastnica gospostva.140 V tem letu pa je sporočila stanovom, da ni varuh Purgstalla in njegovih posesti, te namreč v celoti poseduje Adam pl, Gusič in ta je dolžan poravnati davke (kontribucijo) in njih zaostanke. Ona je prevzela le tista imenja, ki so bila z zaščitnim pismom odvzeta gospodu Ivanu Adamu pl. Gallenbergu.141
V	Lukančičevi genealogiji je poleg imena baronica Barbara pl. Kacijanar postavljena letnica 1632. Z njo naj bi bilo označeno leto poroke Barbare, rojene pl. Križanič, vdove baronice Purgstall, z Jurijem Boltežarjem pl. Kacijanarjem baronom Begunjskim.142
Baron Jurij Boltežar pl. Kacijanar je bil iz kranjske družine Kacijanarjev. Kacijanarji so imeli sredi 13. stoletja posestva okoli Gornjega Grada v Savinjski dolini; več Kacijanarjev je bilo tedaj med vazali gornjegrajskih gospodov. V prvi polovici 15. stoletja se jih je nekaj naselilo na Gorenjskem okoli Radovljice, v njihovi posesti so bile od 14. stoletja (s krajšim presledkom) do leta 1763 Begunje,143 ki se od leta 1476 omenjajo kot njihov glavni grad (grad Katzenstein), po njem so se imenovali tudi gospodje (baroni, kasneje grofje) Begunjski. Grajsko poslopje še danes slovi po svoji imenitni štu-katuri iz 16. stoletja. Leta 1436 se omenja vitez Kacijanar kot gradiščan grofov Celjskih v Kranju.144 Zelo visoko na družbeni lestvici so se povzpeli v začetku 16. stoletja pod cesarjem Ferdinandom I. Ivan (tudi Janez) pl. Kacijanar baron Begunjski, ki se je rodil leta 1491 ali 1492 na Gorenjskem očetu Lenartu pl. Kacijanarju in materi Urši, je postal kranjski deželni glavar (1530-1538) in vojaški poveljnik. Njegova mati Urša je bila sestra znamenitega Žiga pl. Her-
135	AS, Zap. inv., P-31, str. 8/12.
136	AS, Stan. I, fasc. 297, str. 953, 954.
137	AS, Stan. I, fasc. 297, str. 1547, 1548.
138	Lontovž, Palača je stala na mestu današnje SAZU, Novi trg 3. (M. Kos Srednjeveška Ljubljana 1955, str. 20.)
139	Davek, kije imel osnovo v odobritvi sredstev deželnih stanov deželnemu knezu za obrambo. Pobirali so ga deželni stanovi.
140	AS, Stan. I, fasc. 301 a, str. 1127.
141	AS, Stan. I, fasc., str. 1128-1129.
142	Lucantschitsch, nav. d., Labaci 1700, str. 116 b.
143	J. Valvasor, IX. knjiga, 298-300.
144	J. Žontar, Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana 1939, str. 41.
Članki in razprave
ARHIVI 26 (2003), št. 1
Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114
105
bersteina iz Vipave.145 Kacijanar je leta 1524 poveljeval kranjskim četam v bojih proti Turkom, kasneje pa združeni vojski treh dežel Štajerske, Koroške in Kranjske. V letih 1527-28 je bil vrhovni poveljnik Ferdinandovih čet v boju proti ogrskemu protikralju Ivanu Zapolji, leto kasneje pa je imel pomemben delež pri uspešni obrambi Dunaja pred Turki.146 Ko je bil deželni glavar na Kranjskem, so mu zaupali tudi vrhovno poveljstvo krajišniških čet na Hrvaškem in v Slavoniji. Leta 1533 je z vojsko uspešno prodrl v Bosno, a so pohod ustavili zaradi sklenitve miru s Turki. Usoden zanj pa je bil pohod nad Turke leta 1537. Cesar mu je zaupal poveljstvo nad 2400 možmi, nabranimi po vsem cesarstvu, ki naj bi osvojili Osijek. Zaradi slabe oskrbe in bolezni med vojaki se je pohod končal s porazom; poleg Kacijanarja se jih je le malo rešilo.147 Turki so zajeli tudi sedem ali osem velikih topov, od katerih so enega imenovali "Kacijanarica"; v roke krščanske vojske je top ponovno prišel po bitki pri Sisku leta 1593.148 Kacijanar je bil zaradi poraza poklican na zagovor na Dunaj, obtožili so ga veleizdaje in zaprli. Iz zapora je pobegnil na Hrvaško k Nikolaju Zrinskemu v Kostajnico. Nikolaj Zrinjski pa gaje leta 1539 po cesarskem naročilu, potem ko je izvedel, da se Kacijanar pogaja s Turki o predaji Kostajnice, ubil in poslal njegovo glavo na Dunaj. Na cesarjevo nemilost pa sta verjetno bolj kot vojaški poraz vplivali dejstvi, da se je cesar pri Ka-cijanarju dolgo zadolževal in da je imel Kacijanar veliko premoženje. Kacijanar je imel delež pri rudniku svinca in srebra Gvozdansko na Hrvaškem, na Kranjskem pa pravico pobiranja nekaterih davkov. Veliko premoženja si je pridobil tudi kot vojak. Premoženje je bilo zaplenjeno in šele kasneje delno vrnjeno njegovim potomcem.149
V 16. stoletju je bil iz rodu Kacijanarjev pomemben ljubljanski škof Frančišek pl. Kacijanar (1536-1543), brat deželnega glavarja Janeza pl. Kacijanerja. Škof Kacijanar je bil zelo strpen do
145	Žiga pl. Herberstein (rojen v Vipavi 1486, umrl na Dunaju 1566) je bil diplomat in zgodovinar. Študiral je na dunajski univerzi, sodeloval v vojnah zoper Ogrsko (1506) in Benetke (1508, 1514) in služil na dvoru. Leta 1514 je bil povišan v viteški stan in imenovan za dvornega svetnika, V tej službi je opravljal diplomatske naloge, kot cesarski odposlanec je bil na Danskem, Ogrskem, Poljskem, v Švici, Italiji, Španiji, Turčiji in Rusiji. Znan je njegov na Dunaju leta 1549 izdani opis poti po Rusiji Rerum Moscovitacarum commentarii. Pri svojem poslanstvu v Rusijo si je pomagal z znanjem slovenščine, ki jo je znal iz mladih let. (SBL, 2 zv. str. 313-314.)
146	g y¡]fan^ jVEm Kacijanar, Enciklopedija Slovenije, str. 366.
147	Dimitz. Geschichte Krains, Laibach 1876, VI, str. 160.
148	Matija Žargi, Bitka pri Sisku, Ljubljana 1993, str. 19; AS, Stan. L
149	J. Valvasor, Slava, EX. knjiga, str. 29-41; S. Vilfan, ES, str. 366; J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, Celovec 1910, str. 542-582.
protestantov; v tem času je v stolnici sv. Nikolaja slovensko pridigal Primož Trubar, ki si je pridobil škofovo naklonjenost in leta 1542 postal ljubljanski kanonik; bil je tudi škofov spoved-
Družina Kacijanarjev je bila v 16. stoletju trdno protestantska. Na gradu v Begunjah so imeli od leta 1579 nastavljenega predikanta in vdova po Boltežarju pl. Kacijanarju, Julijana, je hotela tam sezidati tudi protestantsko molil-nico.151 Valvasor poroča, daje leta 1588 uredila luteransko molilnico v poslopju v bližini begunjskega gradu in daje v njej na željo kranjskih deželnih stanov pridigal tudi Jurij Dalmatin.152 Protestanti so v Begunjah nemoteno delovali, do leta 1600, ko jim je protireformacijska komisija (komisija katoliške verske prenove) dala molilnico razstreliti.
V začetku 17. stoletja so Kacijanarji vodili pomembne urade deželnih stanov. Oče Barbarinega moža Jurija Boltežarja, Jurij Andrej, je bil od 1607 do 1610 deželni poverjenik153 na Kranjskem in leta 1611 deželni upravnik154 na Kranjskem.155
Tudi Barbarin mož baron Jurij Boltežar pl. Kacijanar je opravljal številne pomembne deželne službe. V letu 1617 so ga skupaj z Ivanom Jurijem pl. Lambergom pooblastili, da kot spremljajoča komisarja nadzirata prehod 1000 mušketirjev, ki bodo prišli s Tirolske in nadaljevali pot v Furlanijo. Nadzor je bil potreben, da ne bi vojska povzročila podložnikom preveč škode. Ker je Lambergu umrla tašča, je celotno vodstvo komisije prevzel Kacijanar. V marcu 1617 so mušketirji prispeli na mejo med Koroško in Tirolsko. Kacijanar je šel v Beljak, da bi vodil mušketirje po predvideni poti čez Podkorensko sedlo prek Bleda, Bohinja, Bače do Furlanije. Mušketirjev je prišlo veliko več in zaradi pomanjkanja hrane jih je le 500 šlo po začrtani poti, 2000 pa preko Kranja in Škofje Loke. Zaradi kaznivih dejanj in izgredov potujoče vojske so naslovili na deželno upravo številne pritožbe.156 V letu 1619 je bil baron Kacijanar član komisije za ogled in popis posameznih plemiških zemljišč in njihovih dohodkov (imenj) za potrebe davčne naklade in vpisa le teh v imenjsko knjigo.157 V
1Zgodovina cerkve na Slovenskem, Anton Ožinger: Kriza
cerkvenega življenja in reformacija na Slovenskem, Mohorjeva
družba, Celje 1991, str. 97.
151	Žvanut, Od viteza, str. 126.
152	j. W. Valvasor, Slava, IX. knjiga, str. 300.
153	Štiričlanski urad poverjenikov (imenovani tudi deželni odborniki) je bil izvršni organ deželnih stanov; opravljal je naloge deželnostanovske vlade.
154	Namestnik deželnega glavaija.
155	Lukančič, Genealogia Graffen und FUrsten Stands, str. 84-86.
156	AS, Stan. I, fasc. 294, str.: 894. 971, 983, 1013, 1015, 1033. 1038, 1060, 1113, 1116, 1125, 1149, 1152, 1156, 1158, 1249, 1445.
157	AS, Stan. I, fasc. 294b, str. 390, 930, 1147.
106
Članki in razprave
ARHIVI 26 (2003), št. 1
Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114
letu 1620 so ga predlagali za svetnika notranje-avstrijskega regimenta158 iz Kranjske.159 V letih 1624 in 1625 je bil deželni poverjenik na Kranjskem, od 1635-1636 pa predsednik urada deželnih poverjenikov. Kot prisednik dvorne in deželne pravde, se omenja že leta 1622 in tudi kasneje (1630).160 V letu 1628 ga srečamo med kranjskimi deželnimi odposlanci, ki so v Celovcu skupaj s koroškimi razpravljali o obrambi proti Turkom in plačevanju Vojne krajine.161 V letu 1630 je skrbel za pripravljenost dveh oklepnih konj.1"2 V letu 1632 je spremljal skupino 500 vojakov na poti od Železnikov preko Škofje Loke in Kamnika do deželne meje s Štajersko.163 V letu 1635 je sodeloval pri zatrtju kmečkih uporov.164 Avgusta 1636 je Jurij Boltežar baron Kacijanar prisegel deželnim poverjenikom kot čepninski uradnik165 za bohinjsko in radovljiško četrt,166 To službo je opravljal do smrti. Pri pobiranju davkov je prihajalo tudi do sporov; tako se je baron Kacijanar spri z Jakobom Merjascem iz Bohinja, zaradi česar sta se morala v februarju 1640 oba zglasiti v deželni palači.167 Ker pa poziva nista spoštovala, so ju poverjeniki ponovno poklicali v deželno palačo v avgustu 1640.168 Leta 1638 je Kacijanar sodeloval v komisiji, ki se je pogajala s koroškimi deželnimi stanovi glede poravnave stroškov za Vojno krajino.169 Barona Boltežarja Kacijanarja večkrat srečamo tudi med aktivnimi razpravljalci na zasedanjih deželnega zbora.
V marcu 1639 je generalni prejemnik kranjske dežele izplačal baronu Kacijanerju 1000 goldinarjev, zakaj ni navedeno.170 V letu 1640 bi moral baron Kacijanar plačati 130 starov pšenice za oskrbo vojske na Ogrskem, ker pa je v tistem času umrl, je bilo leta 1641 določeno, naj se z izročitvijo pšenice, do nadaljnjega počaka,171
Barbarin mož baron Jurij Boltežar pl. Kacijanar, gospod Smledniški in Begunjaski, je umrl leta 1640. V svojem testamentu, ki ga je
I
Za zasedbo mesta "Cramerische Regiments Rath" oziroma "Hoffregiments Rath"; Regiment je bil organ za notranje-avstrijsko deželno skupino (Štajerska, Koroška, Kranjska, Goriška), z določenimi upravnimi in sodnimi pristojnostmi.
159	AS, Stan. I, fase. 294c, str. 1975.
160	AS, Stan. I, fase. 295, str. 298; fase. 296, str. 1606.
161	AS, Stan. I, fase. 296, str. 620, 644.
162	AS, Stan. I, fase. 269, str. 1895.
163	AS, Stan. I, fasc. 297, str. 907, 933, 935, 997, 998.
164	AS, Stan. I, fase. 297a, str. 1483, 1587, 1675, 1699, 2073, 2191, 2451.
165	V tej vlogi je bil odgovoren za pobiranje vseh dohodkov od čepnine. Čepnina je bila davek od vina, ki so ga pobirali deželni stanovi.
166	AS, Stan. I, fasc. 299, str. 37-38.
167	AS, Stan. I, fasc. 299, str. 67.
168	AS, Stan. I, fasc. 299, str. 760.
169	AS, Stan. I, fasc. 298a, str. 575-584.
170	AS, Stan. I, fasc. 303a, str. 129.
171	AS, Stan. I, fasc. 299, str. 487, 1086.
zapisal 19. decembra 1640, pravi da ni podedoval od svojega očeta nič drugega kot življenje in dobro ime. Ker je opravljal številne službe pri kranjski deželi, je veliko potoval in je le malo prihranil. K skromnim prihrankom je pripomogla tudi njegova bolezen in odplačevanje kreditov.
Za glavnega, edinega in popolnega dediča za vse nepremično in premično premoženje je imenoval ^svojo "ljubo, drago in zvesto" ženo Barbaro. Želel je, naj ona poskrbi za njegov pogreb; pokopan naj bo v frančiškanskem samostanu po katoliškem obredu, stanu primerno, vendar brez posebega ceremoniala. Barbara naj nadalje da zanj brati maše v samostanih in kolegijih. Po svojem preudarku naj da miloščino za reveže. Nato naj odplača njegove kreditorje, po možnosti s prodajo gospostva Begunje in pripadajočih posesti. Najprej pa naj odtegne delež po materi. Potem lahko uresniči svoje zahteve, ki izhajajo iz poroke in drugih obveznosti, saj je bila tudi sama med njegovimi kreditorji. Ostalo premoženje naj upravlja in z njim razpolaga kot s svojo lastnino. Jurij jo iz ljubezni prosi, naj v svoji poslednji volji ne pozabi na njegovega brata Gottfrieda in mu zapusti, kakor se ji bo zdelo prav. Jurij pa ni vedel točno, koliko premoženja bo ostalo, ko bo izplačala kreditorje; "in če bi bratje, kot Hans Sigmund pl. Kacijanar kaj več zahtevali in bi kazalo, da ne bo od premoženja nič ostalo, naj njegovega testamenta ne upošteva, ampak naj vse skupaj pusti." Njegov testament so lastnoročno podpisale in pečatile priče:
Heinrich pl. Paradeiser, baron iz Novega Grada (Pri Ilirski bistrici) in Gradisch, gospod na Mehovem in Ložu, deželni upravnik na Kranjskem;
Janez Ferdinand grof Portia de Brugnera, deželni upravitelj na Kranjskem;
Marx baron Paradaiser;
Ludvik pl. Rasp z Ostrega vrha v Podgradu in Dola, deželnostanovski glavni prejemnik na Kranjskem;
Leopold pl. Raumbschisl iz Sumberka in Bel-nika;
Jurij pl. Pasarell;
Ahac pl. Neuhausen;
Leonhard Mercheritsch, imenovan Fabia-nitseh.
Pod testament se je s silno tresočo roko, kar kaže na slabo zdravstveno stanje, podpisal tudi Jurij Boltežar baron Kacijanar ter s tremi pečati zapečatil ovojnico testamenta.172
Ker je Barbara baronica Kacijanar odstopila od urejanja moževih zapuščinskih zadev in upravljanja njegove zapuščine, je bil za urejanje le te razglašen Kacijanarjev kreditor Burgkhard pl. Hitzingkh, ki je ugotovil, da so Kacijanarjeva posestva v velikih dolgovih. Našli pa so tudi listine, dokaz, da je dvorni vojni svet dolgoval
172 AS, Testamenti II, lit. K, št. 9.
Članki in razprave
ARHIVI 26 (2003), št. 1
Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114
107
Kacijanarju za dnevnice od leta 1615 do 1639 kar 3572 goldinarjev.173 V stanovskem arhivu je iz leta 1639 ohranjen dopis dvornega vojnega sveta, odgovor na Kacijanarjevo zahtevo po plačilu dnevnic, v katerem mu obljubljajo, da mu bodo denar izplačali, a naj zaenkrat še počaka.174 Vendar Kacijanar plačila dnevnic ni dočakal, prav tako ne pl. Hitzingkh, čeprav so mu bile z dekretom odbljubljene. Morda je to uspelo Hit-zingkhovim dedičem, ki so se leta 1651 pritožili pri dvornem vojnem svetu.175 Grad Begunje je tedaj prišel za nekaj let v last Burgkharda pl. Hitzinga in nato njegovega sina Ferdinanda. A že leta 1664 je bil Begunjski grad ponovno v lasti družine Kacijanar, in sicer Jurijevega sina, Janeza Herberta pl. Kacijanarja grofa Begunjskega.176
Baronica Kacijanar pa je ostala lastnica gospostva Trebnje, in je tako v letu 1646 in ponovno v letu 1649 na seznamu za plačilo kontribucije za vojsko.177 V tem času je dala gospostvo v zakup gospodu Ivanu Andreju pl. Kačiču. V letu 1648 so bili pri njem na gospostvu nastanjeni Palfijevi vojaki. Za oskrbo vojakov in njihovih konjev je Kačič plačal 1023 goldinarjev 38 krajcarjev in 3 denariče nemške vrednosti. Tej vsoti je Kačič prištel še 6 odstotne obresti in zahteval, da stroške poravna baronica Kacijanar. Deželni glavar in poverjeniki so zato baronico prosili, naj račune, ki jih je poslal Kačič, poravna, ali pa naj se oglasi pri njih v deželni palači.178
V zapuščini Jurija Jankoviča pl. Priberdh, ki ga baronica v testamentu naslavlja kot svojega strica, je bil evidentiran urbar gospostva Trebnje z njenim podpisom in pečatom; podpisala gaje v Ljubljani, na dan sv. Jurija 1652.179 Gospostvo Trebnje je tega leta zamenjala z Jurijem Jan-kovičem za gospostvo Preddvor.180 Kot lastnica Preddvora je v letu 1669 plačevala oskrbo za štiri oklepne konje za vojsko zoper Turke.181 M. Smole navaja, da se kot lastnica Preddvora omenja še leta 1670.182 Iz stanovskega arhiva pa je razvidno, da je še v januarju 1671 kot imetnica gospostva Preddvor plačala za oskrbo dveh oklepnih konj za vojsko poveljnika Pagaggija.183 Gospostvo Preddvor je baronica Kacijanar pro-
173	AS, Stan. I, fasc. 300a, str. 25.
174	AS, Stan I, fasc. 300a, str. 11-15.
175	AS, Stan. I, fasc. 300a, str. 29.
176	J. V. Valvasor, IX. knjiga, str. 300. I 77
AS, Stan. I, fasc. 301. str. 2635. Kontribucija seje plačevala od imenja — od dohodka ki ga je prinašala posest.
178	AS, Stan. I, fasc. 301, str. 2535, 2638.
179	AS, Zap. inv., J-8, IV, str. 18/26. 1 Rt)
Johann Weichard Freiherrn von Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Krain, Laibach-Nurnberg 1689, EL zvezek, XI. knjiga, str. 588; AS, Zap. inv. J-8, IV, str. 23/36; str. 16/ 23.
181	AS, Stan. I, fasc. 305a, str. 500.
182	M. Smole, o.d., str. 384.
183	AS, Stan. I, fasc.305a, str.907.
dala 1. marca 1671 Janezu Krstniku Benaglia.184 Da je baronica gospostvo Preddvor prodala Benagli, navaja tudi Valvasor in omenja, da je Benaglia lastnik Preddvora še v času, ko je Valvasor pisal Slavo vojvodine Kranjske.1®5 Drugi viri govorijo o lastništvu preddvorskega gospostva do leta 1686 nekoliko drugače, saj naj bi nad gospostvom do tega leta ohranila določene pravice družina Jankovič, po tem letu pa naj bi Benaglia postal dejanski lastnik gospostva. Baronica Kacijanar je imela od leta 1671 pri Janezu Krstniku pl. Benaglia naložen večinski del svojega kapitala v višini 14 000 goldinarjev. Družina Benaglia je bila iz Italije in je bila lastnica fužin. Šele leta 1675 je dobil Janez Krstnikpl. Benaglia, ki seje precej ukvarjal tudi z denarnimi posli, kranjsko deželanstvo,186
Jurij Boltežar Kacijanar je umrl leta 1640 v starosti 50 let.187 Tudi iz navedb J. Lukančiča je razvidno, da je bila Barbara njegova druga žena ter daje imel iz prvega zakona z ženo Barbaro pl. Franklin, sina Janeza Herbarta pl. Kacijanarja, grofa Begunjskega, kasnejšega deželnega glavarja na Goriškem in deželnega upravnika na Kranjskem,188 ki je od leta 1672 kot prvi na Kranjskem nosil tudi naslov dednega srebrnega komornika dežele Kranjske.189 Njegov sin Leopold Engelbert pl. Kacijanar, grof Begunjski (vnuk Jurija Boltežarja) je bil znan pravnik: v Salzburgu je objavil obsežno delo o civilnem pravu po Justinijanovih Institucijah.190
Družina Kacijanarjev je v genalogiji J. Lukančiča, sestavljanj v letih od 1681 do 1716, našla mesto med kranjskimi grofovskimi družinami. Grofovski naziv je prvič zapisan prav pri potomcu barona Jurija Boltežarja Kacijanarja. Barbara pl. Kacijanar, roj. pl. Križanič je v genealogiji večkrat omenjena in je med redkimi, pri katerih je naveden tudi datum smrti.191
Barbara je imela dve hčeri, iz prvega zakona Ano pl. Dorotič, poročeno z Erazmom pl, Raspom in Suzano pl. Dorotič, poročeno z Matijo pl. Orsičem, Ana je dobila ob poroki za doto gospostvo Ročen pod Šmarno goro;192 v času ko je Barbara pisala testament, je bila Ana že pokojna in pokopana pri kapucinih pred Špitalskimi vrati v Ljubljani.193 Anina hči Marija Sidonija pl. Rasp se je poročila z Janezom Krstnikom pl. Moško-
184	Liber Archivy Collegy Labacensisi; AS, Rkp. H-69r, str. 532.
185	Valvasor, Die Ehre, knjiga XI, str. 284.
186	AS, Zap. inv. XLVI, T 25.
187
Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel in den Matriken des Herzogtumbs Krain, Görz 1905, str. 175.
188	Genealogien Fürsten und Gräften Stands..., str. 86.
189	J. V. Valvasor, IX. knjiga, str. 12.
190	ES, str. 366.
191	Lukančič, Genalogija, AS, rkp. 143r, str. 84-86.
19~ Slovenski biografski leksikon, 9. zvezek, Ljubljana 1960, str. 30.
193 AS, Testamenti H lit. M št. 9.
108
Članki in razprave
ARHIVI 26 (2003), št. 1
Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114
nom, v tem zakonu so se rodili hčeri Marija Ana in Marija Šaloma ter sinova Frančišek Erazem in Herbert. Frančišek Erazem je bil lastnik gospostva Jablje.194 Baronica Kacijanar in Janez Krištof Ransft baron pl. Wiendorf sta bila leta 1653 krstna botra baroničinemu pravnuku Janezu Herbertu baronu pl. Moškonu.195 Pravnukinja Marija Šaloma baronica Moškon se je leta 1675 poročila z Janezom Herbertom pl. Valvasorjem, bratom nam mnogo bolj znanega Janeza Vajkarda Valvasorja.196 Tri leta pred tem pa se je pravnukinja Marija Ana poročila z Adamom Sey-friedom pl. Valvasorjem,197 malim nečakom Janeza Vajkarda Valvasorja. Ko je Barbara Kacija-narica pisala testament, se je v njem spomnila z volilom tudi teh svojih pravnukinj in pravnukov, zato se je eden od prepisov Kacijanaričinega testamenta nahajal tudi v zapuščini Janeza Krst-nika barona Moškona.198 Po drugi hčeri Suzani, poročeni pl. Orsič, je imela Barbara tri vnuke, Janeza Frančiška in Boltežarja in vnukinjo Marto pl. Orsič, poročeno pl. Petačič. Te tri vnuke imenuje v oporoki za glavne dediče.
Baronica Kacijanar je imela tesne stike z Jurijem Jankovičem pl. Priberdhom, s katerim je bila tudi v sorodu. Dvema njegovima otrokoma je bila krstna botra. V škofijski cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani je bil 21, marca 1648 krščen Janez Herbard, sin Jurija Jankoviča pl. Priberdh in Marije Sidonije, rojene Rues pl. Ruessenstein. Poleg Barbare baronice Kacijanar je bil otroku krstni boter še grof Herbard pl. Turjaški.199 Deset let kasneje (24. decembra 1657) je bila pri sv. Nikolaju v Ljubljani krščena njuna hči Renata. Botra sta bila Barbara baronica Kacijanar in Jurij pl. Raunach.200 Jurij Jankovič pl. Priberdh, ki je tudi opravljal pomembne deželne službe (poverjenik kranjskih deželnih stanov), je umrl leta 1679. V času smrti je bil lastnik gospostev Trebnje, Hmeljnik in Rožek pri Dolenjskih Toplicah ter hiše v Ljubljani. Število knjig v njegovi knjižnici je samo na gradu Trebnje daleč presegalo številko 100. Tudi sicer izpričuje njegova zapuščina veliko bogastvo.201 Družina Jankovič je dobila kranjsko deželanstvo leta 1641.
O baroničinem življenju imamo še druge podatke. Ko je leta 1661 prišlo do spora z nekaterimi baroničinimi podložniki, so ti 22. aprila 1661 vložili svoje pritožbe pri deželnem gla-
194 AS, Zap. inv. XXXI, lit. M, št. 39. 1Schivizhoffen, str. 9.
196	Valvasor, o.d., III. zvezek, EX. knjiga str, 109; AS, Zap. inv. XXXI, lit. M, št. 39.
197	Prav tam.
198	AS, Zap. inv. XXXI, lit. M, št. 33, str. 13; Kopija oporoke se omenja med listinami, ki jih je hranil baron Moschon, ni pa ohranjena.
199	Schi vizhoffen, str. 6.
200	Schi vizhoffen, str. 13.
201	AS, Zap. inv. J-8.
varju. Za reševanje spora je baronica pooblastila Jurija Jankoviča pl, Priberdh, ki se je zaradi predvorskih podložnikov pravdal z mestom Kranj že leta 1645>2
Gospoda Josipa Bosio, imetnika gospostva Landšprež, je tožila zaradi nerazdeljenega sodnega denarja za neko njivo; z njim seje sprla tudi zaradi požiga ograje. Leto spora ni znano.203 Nastopila je tudi proti Luku Sufac, podložniku gospostva Satriserisch (?) Čas spora ni znan.204
O tem, v kakšnih krogih se je gibala nam pove veliko tudi seznam otrok, katerim je bila krstna botra v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani.
Zapustnica je v testamentu posebno bogato obdarila jezuitski kolegij v Ljubljani. Vendar to ni bilo njeno prvo obdarovanje tega kolegija. Iz ohranjenih poročil o obdarovanjih še iz časov pred smrtjo je razvidno, da je leta 1644 darovala kolegiju mašno obleko v vrednosti 100 goldinarjev,2®^ leta 1661 je prispevala en srebrn svečnik, leta 1665 je darovala monštranco v vrednosti 70 zlatnikov in 20 goldinarjev.206 Junija 1671 je neodvisno od oporoke podarila jezuitom, točneje rektorju patru Ferdinandu Akatio, 2000 renskih goldinarjev kranjske veljave, ki so bili na letne obresti naloženi pri gospodu Janezu Krstniku Be-naglia. To je bil denar njene hipoteke na gospostvo Preddvor, ki je izvirala od prodaje Preddvora gospodu Benaglia. 1. septembra 1671 je Benaglia teh 2000 goldinarjev s 5 procentnimi obrestmi izročil rektorju celovškega kolegija Frančišku Jorgererju. Ljubljanski jezuitski kolegij je dobil denar marca 1686.207 Baronica je zelo verjetno darovala tudi drugim cerkvam in bratovščinam.
1. marca 1652 je z ustanovnim pismom, napisanim v latinščini na pergamentu, namenila 2000 goldinarjev in s tem ustanovila sklad za štipendiranje študija glasbe v jezuitski šoli v Ljubljani. S štipendijo iz te ustanove sta se preživljala vsaj dva revna študenta glasbe. Poleg študija glasbe je bila njuna naloga igrati pri bogoslužju v kolegiju za dobro duše baronice Kacijanar in duše Ane pl. Rasp.208 Letni stroški za oskrbo enega študenta (za preprosto hrano brez vina) so znašali 30 goldinarjev in so se krili iz obresti glavnice. Po njeni smrti je pravica upravljanje ustanove prešla na rektorja jezuitskega kolegija.209 Nekaj sto študentov glasbe je prejemalo njeno štipendijo od srede 17. stoletja210 do
202	AS, Zap. inv. J-8, IV, str. 37/56.
203	AS, Zap. inv. J-8, IV, str. 27/34; str. 28/35.
204	AS, Zap. inv. J-8, IV str. 28/36.
205	F. Dolinar, o.d., str. 128.
206	F. Dolinar, o.d., str. 130.
207	Liber Archivy colegy Labacensis; AS. Rkp. 11-69, str. 532.
JO
Liber archivy collegy Labacensis; AS, Rkp-IIr. str. 577.
209 F. Dolinar, o.d., str. 56.
910
Dnevnik dijaškega doma: Historia Seminarii Labacensisi Nova
NUK 156.
Članki in razprave
ARHIVI 26 (2003), št. 1
Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114
109
leta 1918. Med njimi tudi operni pevec in glasbeni pedagog Julij Betetto.211
Baronica Kacijanar je bila velika dobrotnica jezuitskega kolegija, kakor so zapisali jezuiti v svoji knjigi "Liber Archivy Collegy Labacensis". Zaradi te darežljivosti je dobila že 21. junija 1655 od jezuitskega generala Goswinusa Nickla in nato 1. novembra 1657 od jezuitskega provin-ciala Janeza Bertholdusa in 6. februarja 1671 od jezuitskega provinciala Adama Aboe pravico pokopa v jezuitski cerkvi.
8. Smrt in pogreb
Z lastno roko napisano besedilo oporoke izpričuje osebo, veščo pisanja. Na njeno razgledanost in izobraženost opozarja tudi podatek, da je bila ustanoviteljica ustanove za revne študente glasbe. Na žalost pa se njen zapuščinski inventar ni ohranil; iz njega bi namreč lahko veliko izvedeli o načinu življenja in baroničinih duhovnih obzorjih, saj je imela zelo verjetno tudi bogato knjižnico. Pač pa je bila bogata knjižna zapuščina izpričana po smrti njenega moža Jurija Boltežarja pl. Kacijanarja, med knjigami je bil naveden tudi prepis Celjske kronike.-"12 O aristokratskem načinu življenja nam zgovorno pričajo tudi njeni služabniki: koč ¡jaz, kuhar, šivilja in dve služkinji. Baronica Barbara pl. Kacijanar je umrla 2. ali 3. aprila 1673 v starosti triinosemdesetih let.213 Zadnja leta pred smrtjo je prebivala v Ljubljani.
Smrt v baroku ni pomenila samotnega odhoda, spremljal jo je bleščeč, odličen, predpisan in urejen obred. Medigra, svečan prehod iz enega stanja v drugega, primernega rangu umrlega.214 Po srednjem veku manifestacije žalosti niso bile več spontane, vse bolj so se izražale v ustaljenem obredu. Umirajočega je spovedal njegov spovednik in mu podelil odvezo. Od poslednjega diha dalje je pripadala smrt cerkvi. Glavno vlogo pri obredu so prevzeli menihi. Bdeli so pri mrliču, najprej v pokojnikovi hiši in nato v cerkvi. Žalni sprevod, ki je bil v pogrebni simboliki posebej pomenljiv, je imel točno določen red. Pogrebne povorke so bile videti kot sprevod žalovalcev v črnih oblačilih s kapucami. Spominjali so na tradicionalne sprevode "poklicnih" žalovalk iz sredozemskih krajev,215 Aries216 na
211 ■
Peter Ribmkar, Študentske in dijaške štipendijske ustanove na Kranjskem, Arhivi XXII, 199, Zbornik ob sedemdesetletnici dr. Eme Umek, str. 15. 212 AS, Zap. inv. XXVI, lit. K, št. 17.
on
Sterb register der dompfar von 6ten jäner 1658 bis 27ten februar 1735, str. 61 (Nadškofijski arhiv v Ljubljani.)
214	Magdalena Hawlik — van de Water, Der schöne Tod, Zere-monialstrukturen des Wiener Hofes bei Tod und Begräbnis zwischen 1640-1740, Herder, Wien-Freiburg-Basel 1989, str. 11.
215	Isto.
216	F. Arijes, Eseji, str. 188.
podlagi testamentov 16. in 17. stoletja poroča, da so pogrebne povorke sestavljali menihi, mestni reveži in njihovi v črno oblečeni otroci, ki so bili za udeležbo na pogrebu poplačani. To plačilo naj bi bilo izraz poslednje pokojnikove milosrčnosti. Pogreba cesarice Eleonore leta 1720 na Dunaju se je na primer udeležilo nad 1200 revežev,217
Pokop in čaščenje sta bila po izročilu rimskega običaja dva ločena obreda. Postavitvi trupla na mrtvaški oder, s tem je bilo dano javnosti na vpogled, in pokopu so sledile slovesne maše zadušnice. Poudarjeno celebriranje smrti naj bi pomenilo iskanje poti za premagovanje strahu pred smrtjo.218
Smrt in pogreb Barbare baronice Kacijanar sta zabeležena v dnevniku jezuitskega kolegija v Ljubljani:219
Ponedeljek 3. aprila 1673. Danes popoldne ob petih je odšla spoštovana gospa Barbara Kacijanar. Patra rektorja,220 ki je bil na poti v Idrijo, so poklicali nazaj in še isti dan se je vrnil z Vrhnike. Na ta dan so zvonili v velikem zvoniku v cerkvi pri svetem Jakobu in v drugih cerkvah. Že ponoči so poslali sveče za umrlo. Iz jezuitskega seminarja so v hišo, kjer je ležala pokojna, poslali črno pregrinjalo, gojence in mlade glasbenike, ki so ponoči in naslednji dan bdeli pri pokojnici. Deželni tajnik Švajger-21 je istega dne ob navzočnosti patra Adama Pettika222 zapečatil vse njeno imetje. Večer po smrti je pater minister223 izročil deželnemu glavarju Wolf-gangu Engelbrechtu pL Turjaškemu testament, ki ga je prinesel tajnik Svajger. V prisotnosti deželnega glavarja, njegovega brata in gospoda patra ministra je bil nato (slovenski) testament skupaj z dodatkom odprt in prebran.
Naslednjega dne, 4. aprila, so zvonili tako kot prejšnji dan. V jezuitski cerkvi sv. Jakoba so pri oltarju Blažene Device Marije, to je nasproti oltarja Frančiška Ksaverija, dvignili ploščo za večerni pokop, pripravili sveče, bakle in po-kojničin grb. Po sedmi uri zvečer so v jedilnici brali nemške in latinske molitve. Zvečer so pri zunanjih vratih kolegija in na trgu v zadnje slovo baronici Kacijanar prižgali sveče. K preprostemu pokopu, kakršnega si je želela v dodatku testa-
217	M. Hawlik, str. 108.
218	M. Hawlik str. 18-19sl.
219	Jezuitski dnevnik (Diarium P. Ministri) 1672 1683; AS, Rkp. I 33r, str. 220-222.
Rektor jezuitskega kolegija v letih 1672-75 je bil Sigismund Gleispach (F. Dolinar, o.d., str. 143).
221	Henrik Matej Švajger pl. Lerchenfeld, deželni tajnik na Kranjskem, višji prejemnik sredstvenine v Ljubljani 1679-1692, prisednik deželnega sodišča (1687).
222	Pater Adamus Pettik je bil rojen 1604 v Ljubljani, umrl 1682 v
Ljubljani, leta 1629 je bil profesor na jezuitskem kolegiju,
1637 regent seminarja za revne študente. (F. Dolinar str. 144,
148. 174.)
Pater minister je opravljal v kolegiju naloge ekonoma.
110
Članki in razprave
ARHIVI 26 (2003), št. 1
Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114
menta, so jo prinesli od doma, kjer jo je pri hišnih vratih blagoslovil mestni župnik gospod Rossetti. Osem študentov je nosilo krsto, šest bakle; ko so jo nesli, so peli miserere, kakor je bilo običajno za člane bratovščine. V cerkvi jo je s štolo okoli vratu počakal pater Pettik, ki je pri pogrebu tudi govoril. Pri večernem pogrebu niso zvonili. Osmrtni list, s katerim je bila razglašena njena smrt in v katerem je bila priporočena, je ostal pripet vse do konca zadušnic.224
V	nedeljo, petega aprila zgodaj zjutraj so preko groba pokojne baronice pregrnili dolgo črno preprogo, postavili dva svečnika in prižgali poleg sveč še dve bakli. Sveče in bakli so gorele od prve do zadnje maše, vseh enajst dni, ko so se opravljale zadušnice. Od nedelje do četrtka, 9. aprila so za dobro gospo zvonili.-"25
V	četrtek, petek in soboto so za pokojno baronico brali zadušnice.
11.	aprila so bili k zadušnici povabljeni kanoniki in verniki.
12.	aprila so prišli v jedilnico jezuitskega kolegija, dedič in sorodnik gospod Orsič, sorodnik gospod Valvasor mlajši227 in Benaglia228 ter se sestali s patrom rektorjem. Navzoči so bili še patri Harrer, Cruxilla in Mazzoll.
Oltar je bil tega dne še vedno pokrit s črnim blagom, prav tako klop ob vznožju. Oder nad grobnico je bil pokrit z mrtvaškim prtom iz svilenega blaga s svetlim križem iz atlasa na sredini. Prt so za to priložnost na novo sešili. Ob odru je bilo 24 bakel in 40 sveč iz belega voska. Gorele so ves čas obreda. Na oltarjih so v svečnikih gorele bele sveče: na glavnem oltarju je bilo šest srebrnih svečnikov, na oltarju Marije Device so bili štirje, v velikem oltarju dva. Sveče na glavnem oltarju so prvič gorele do konca zadnjega obreda, sveče v velikem oltarju so gorele ves čas med mašo. Glavni oltar in oltar Blažene Marije Device sta bila pokrita z žalnim prtom, na prtu je bil svetel križ. S črnim blagom so bili pokriti pokojničin cerkveni sedež, tla obeh oltarjev in okenski križi. Nad odrom so postavili
224	Jezuitski dnevnik, str. 220-222.
225	Jezuitski dnevnik, str. 220-222.
22® Najverjetneje eden od obeh vnukov, o 27
~ Najverjetneje Adam Seyfned pl. Valvasor, ki je bil poročen z njeno pravnukinjo Marijo Ano pl. Moschkon. To je bil Janez Krstnik Benaglia pl. Rosenbach (umrl leta 1687). Bilje lastnik gradu Jama v Zgornji Šiški (1680) in Preddvora. Gospostvo Preddvor naj bi po navedbah Valvasorja kupil od baronice Kacijanar malo pred njeno smrtjo. Benaglia je leta 1679 krstil svojega otroka v cerkvi sv. Petra v Preddvoru. Povezavo med Janezom Krstnikom Benaglio pl. Rosen-bachom in baronico Kacijanar izpričujeta tudi listini evidentirani v njegovi zapuščini: to sta pogodba med Jurijem Janko-vičem in baronico Kacijanar glede Preddvora iz leta 1670 ter pooblastilo, ki ga je 2, maja 1673 izdal Boltežar pl, Orsič zaradi testamenta. Pri gospodu Benaglia je baronica Kacijanar hranila večji del svojega kapitala, ki je veijetno izviral iz prodaje gospostva Preddvor. (AS zap. inv. V, B-26, str. 8.)
srebrn križ, na drugi strani pa kip Marije Device. V zakristiji so bila pripravljena mašna oblačila za maševanje pri vseh oltarjih. Barva mašnih plaščev in obrednih tkanin relikvij je bila črna. Zvečer so v jedilnici patri drug za drugim slavili gospo Barbaro baronico Kacijanar, večno dobrot-nico jezuitskega kolegija. V spomin nanjo bodo patri trideset dni maševali v črnih plaščih,229
15. aprila je za pokojno dobrotnico maševal rektor jezuitskega kolegija.230
Prav tako, kot je bilo običajno bogoslužje po osmih dneh od pokopa, je bilo običajno bogoslužje tudi po enem letu. Ob prvi obletnici so razdelili revežem miloščino kot na dan pogreba. Takrat se je tudi zaključil prvi ciklus maš za pokojnico. Začel pa se je drugi, "neskončni" ciklus maš, ki so jih brali za pokojne iz podedovanih nepremičnin ali iz obresti kapitala, podarjenega bratovščinam, konventom ipd.-31
II. OPOROKA CERKNIŠKEGA ŽUPNIKA PRELATA GREGORJA CERVIČA
Cerkniški župnik prelat Gregor Cervič je svojo oporoko v slovenščini zapisal leta 1685. Njegova pisma v slovenščini232 kažejo, daje tudi ob drugih priložnostih pisal slovensko. Kot cerkniški župnik je Cervič v dokumetih prvič izpričan leta 1683. V času svojega župnikovanja je na novo sezidal in blagoslovil cerkev sv. Volbenka v Zelšah. Bil je znana osebnost, med ljudmi je veljal za zdravilca in čudodelca, zato so ljudje v Cerknico kar romali, in to ne le iz Kranjske, ampak tudi iz Furlanije, Koroške, Štajerske, Hrvaške in od drugod. Zaradi njegovih "čudežev", kot piše Valvasor, so bili v Cerknico poslani tudi komisarji in zadeva naj bi prišla celo v Rim do papeža, vendar pa tam ni bilo sklenjeno nič določnega, Valvasor naj bi Cerviča, ki ga opisuje kot ljudskega zdravilca, tudi osebno poznal. O tem, da se je ukvarjal z zdravilstvom pričajo tudi številne knjige o zdravilstvu, ki so se nahajale med 94 knjigami njegove zapuščine.233 Na splošno je bil imenovan "cerkniški škof", kot trdi v zasebni družinski kroniki Dolničar,234 Tudi Valvasor poroča, da so ljudje govorili, naj bi imel Cervič naslov škofa, po neki škofiji, ki je bila v tistem času pod Turki,
Besedilo oporoke Gregorja Cerviča:235
Jest tukai dol Podpissan, Vem inu sposnam da sem iest Veliko Dobrote preie od Moie Gnadliue
2^9
Jezuitski dnevnik, str. 222.
730
Jezuitski dnevnik str. 222.
731
Anes, Geschichte des Todes, str. 230.
232	Rupel, str. 189-190.
233	Rupel, str. 192.
234	Rupel, str. 190.
235	ARS, Testamenti I, Lit. Z, št. 9.
Članki in razprave
ARHIVI 26 (2003), št. 1
Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114
111
Gospe Matere Ester Maximilliane Freierze Co-radezin Vdoue inu skuse to se naidem nim veliko dushan, skuse katere alli sprizu katere dobrote iest se obligeram sletim tnoim pismizam kokar da bi bilo na moio Sadgno vro stoireno, da tolkoi oni, kokar se gnimi alli po nigh smarti, nigh Gnadliua Gospa hz.i imaio po inoiey Smarti use Zisto bres obene praude pouerbat in quorum fidem etc.
Cirknizi na 26. Decembra 1685
Prelut Gregor Ceruizh m[anu] pfropria]
(pečat)
Na hrbtni strani je zapisala druga roka:
Disposition H[erm] Gregom Zeruitsch see [lig] Pfarrem de d[at]o 26. Decembris 1695
Testament ima lepo ohranjen pečat z grbom in mitro ter črkami G.C.P.M.A. (Gregor Ceruizh Prelatus...).
Za dedinjo je Cervič določil Ester Maksimi-lijano baronico Coraduzzi. Ester Maksimilijana baronica Coraduzzi se je rodila kot baronica Pruckenthal na gradu Suha (Neuhaus) na južnem bregu Drave na Koroškem. Leta 1662 se je poročila z baronom Francem Henrikom Cora-duzzijem in se z njim preselila na grad Koča vas pri Cerknici. Coraduzziji so imeli nekaj časa tudi gospostvo Lož. Franc baron Coraduzzi je bil lastnik gradu Koča vas do svoje smrti leta 1667, po njem pa je polovico gospostva podedovala Ester Maksimilijana.236 Baronica je umrla okoli leta 1700. Ohranjenih je 31 slovenskih pisem in listov, ki sta si jih pisali Ester Maksimilijana baronica Coraduzzi in njena hči Marija Izabela baronica Marenzi med letoma 1685, ko se je Marija Izabela poročila v Trst in letom smrti Ester Maksimilijane baronice Coraduzzi.237 Kakšne zveze je imela Ester Maksimilijana baronica Coraduzzi s Cervičem, ni znano, dejstvo pa je, da ga je baronica podpirala; Merku domneva, daje Cervič učil tudi njeni hčeri Terezijo in Marijo Izabelo.238
Cervič je umrl 3. aprila 1694 in je pokopan v cerkniški cerkvi. Njegovo premoženje je v nepremičninah znašalo tri in četrt hube (kmetije) na različnih krajih in šestnajstino hube vrta. Nepremičnine (brez premičnega inventarja) so bile ocenjene na 489 goldinarjev, 25 krajcarjev, 5 denaričev,239
III. PODLOŽNIŠKE OPOROKE
Poleg zapisanih oporok so bile v tem času in
236	M. Smole, str. 224.
237	Merku, str. 6.
93S
Merku, nav. d.
23 ^ Rupel, str. 193.
še kasneje pri vseh slojih v navadi tudi ustne oporoke (testamentum nunicupativum); še največ jih je bilo pri podložnikih, ker je verjetno le malokdo znal pisati. Tudi zato je iz tega časa ohranjenih veliko manj podložniških oporok kot plemiških in meščanskih. Zapustnik je ob navzočnosti prič besedilo poslednje volje ali oporoke pisarju narekoval.
V	Arhivu Slovenije so v arhivu gospostva Klevevž na Dolenjskem, ki se je nahajalo med Mokronogom in Novim mestom, ohranjene tri podložniške oporoke v slovenščini. V začetku 17. stoletja je prišlo gospostvo v posest Jurija pl. Moškona iz Srajbarskega Turna, konec 17. stoletja je v posesti stiškega in nato kostanje vi škega samostana.240
1. Oporoka Andreja Češnovarja
Oporoka Andreja Češnovarja je bila zapisana 19. marca 1795 in ima pet glavnih delov: od tega uvodni del, zaključek in na tri točke razdeljena volila ter navedena imena zapustnika, prič in pisarjev podpis.
Uvodoma je po običaju poudarjeno, daje bila oporoka sestavljena "pri pravi pameti in dobrem premisleku" ob navzočnosti treh mož, V prvi točki so naštete premičnine, ki jih ima pravico zapustiti, in to 6 žitnih skrinj in 2 kadi različnih velikosti, malo skrinjo ("skrinjico"), ki jo uporablja za obleko, pa izrecno poklanja vnukinji (Katarinini hčeri) Micki.
V	drugi točki so volila glede koče v Sent-kocjanu, ki jo zapušča hčeri Katri Jeričovki, po njeni smrti pa njenemu sinu Jožku. Če pa bi hči Katra prej umrla, naj koča pripade takoj sinu Jožku. Ob tem ugotavlja, da je imel dva dediča, in sicer umrlega sina Andreja in hčer Katarino.
Sin Andrej je svoj del dediščine volil naprej. Andrej i ešnovar starejši je v oporoki potrdil, da ima Anton Raps po smrti hčere Katarine pravico podedovati pol koče, nima pa nobene pravice do druge dediščine po njej. Oba dediča je zavezal, naj za dediščino plačatajpo dve maši, eno za duše v vicah, drugo za Cešnovarjevo sorodstvo. Skrinje in drugo blago je zapustil Katarini. Vinograd na Vinjem vrhu je zapustil s pogojem, da mora tisti, ki ga bo užival, vsako leto ob prazniku vseh svetnikov plačati za tri maše: eno za duše v vicah in dve za bližnje sorodstvo. Po šest sveč je zapustil farni cerkvi sv. Kacijana in cerkvi Matere Božje na Stopnu.
Testament je sklenil z določili o pogrebu. Pokopan naj bo spodobno, z zvonjenjem na dan pogreba in osmi dan po pogrebu naj se berejo po tri maše.
Pod besedilo so Andrej Cešnovar in priče poleg svojih imen, ki jih je prej zapisal pisar,
240 M. Smole, str. 218.
112
Članki in razprave
ARHIVI 26 (2003), št. 1
Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114
naredili križce, saj zapustnik in priče niso znali pisati. Zato seje pod oporoko podpisal le pisar.
Besedilo oporoke:241
Jest Andreas Zhesnovar, Dokler she perpravi pameti, inu dobrim premisleku; Strim mu Testament inu dam mojo Sadno Volle notri, Katieru v prizho Trjeh Mosh, glih ta 19ti Martia v Leittu 1795. Gorj postavim, jnu sashafam moje Lastnu blago inu Grunte is tem raslozhkam.
Moiga Lastniga Barm Blaga se naide
Kateri iest praviza sashafat jmam Koker.
Pervizh
Eno shitna skrina ie Katiera dershi 60 Mirniku
spet eno skrina	50 Mir.
spet Eno	25 Mir.
spet Eno	16 Mir.
spet Eno	12 Mir.
spet Eno	7 Mir.
jnu eno Kat	15 Mir.
Eno spet	12 Mir.
Jnu te moje medla skrinza katiera iest sdei sa gvunt nuzam tisto sashafam iest Katerni hzhjeri Mizki
Drugezh
Sdei pata v' shenkoziani Leshjoshe, mojo Lastna Hofshtat Sashafam iest taisto moj hzhierj Katri Jerizhouki, tuje do nene smarti, po niene Smarti pade ta hofshtat nienem Sijnu Joshku, Keb pa moje hzhi Catra popreid v' Marla, Tok pa prezei Sijnu Joshku, pade Al vendar nato Vis ho ie sklenenu; Kir iest sem jmu Dva jerba Koker ta odmerjozhi Sijn Andreas Zhesnovar, jnu tashe vshuleinu mojo hzhi Katharina, Tok iest pamoj oblubi sem sturu, deis tie Hofshtatti vsak pollo-viza jerbati moreta; jnu deslih mui Sijn Andreas ie v' M rti. in on sui tal pre 7)1 sashafou, Tok tud iest poterdem, de ta Vniversal Anton rapsu, tal od moje hzhiere Catharine Le samu od Hofshtati pogiervat pravizo jma; Kar patu sgorai jmeno-vanu Barm Blagu odstane Lesamu moj Kzhieri Cathri, al nienem Sijnu Joshku, jnu is tie Hofshtati ie mojo Volle, de vssaku 2. Svete Mashe tuje 1. sa Dufhe Viza. 1. Sazhesnovarjovo shlahta odraitanu bitti more.
Tretizh
Ta v Vinem Verhi, v' strashi Lesjozhi mui Lestan Nograd, ga iest sashafvati jma, jnu isto Saveso, de ta Katier ta Nograd vshivou bode, taisti vfsaku Leittu sa 3. Svette Mashe dat, inutu na Vezhnu odraitanu bitti jma, jnu tie Mashe
241 Objavljano v: Slovenščina v dokumentih skozi stoletja, Katalog Arhiv SR Slovenije 1971, str. 36-38.
bodo vfsaku Leittu pred vfsem Svetimi tisti za it Brane; inu 2. sa blishna shlahta 1. sa Dushe Vizah.
Sadenzh
Sashafam tud iest 6. Sveizji Firenshkih St. Kozinu perfarfski zierkvi. Glih toku tud M.B. na Stopnu 6 Sveizh.
Tudi Kadar iest v' Mer jem; tok se jma mojo Truplu spodobnu pokopati, Tuje is ordentlih sgonenjem, inu is Konduhtam, inu na dan tega pokopalishe Trij Svette Mashe de Brane boda; jnu Glih nato Visho ta Ofsnii dan jma dershan bitti.
Prizhe
x Matheus M ramo r x Andreas Zhesnovar x Joseph Kiern x Jakob Jrshizh Naproshen Fiertguaz Joseph Skubitz
2. Oporoka Jere Globevnice
Druga oporoka je oporoka klevevške podlož-nice Jere Globevnice. Ustna oporoka je bila zapisana sedmega decembra 1795. Jera je najprej zapustila svojo dušo Bogu, telo pa počitku v zemlji. Po običajni navedbi, da govori pri pravi pameti in dobrem premisleku pred dvema pričama je za glavnega dediča imenovala učitelja pri sv. Kacijanu Jožefa Skubica. V primeru, da bi on umrl, naj vse podeduje njegova žena Marija Ana. Jožef naj bi ji zato pomagal, če bi potrebovala pomoč. Nobenemu od sorodnikov ni dala pravice do dediščine. Glavnemu dediču je zapustila grunt. Zapustila mu je tudi obleke, ki naj jih nekaj slabših razdeli med reveže. Naštela je tudi druge predmete, ki mu jih zapušča: tehtnico, skrinje, čeber, motiki, sklede, leseno skledo, skledi za maslo, sito itd. Nato mu je zapustila še vinograd v Globeli in pol zidanice ter vso posodo v njej: sode, vinsko kad, klop in škafe ter pravico do pol preše. Zapustila mu je poleg tega še vinograd pod Radelsko polico ter kravo, ki jo je imela pri kovaču. Kravo bo lahko vzel šele potem, ko bo vzredila tele, zagotovo jo bo lahko vzel jeseni. Petič namenja za normalko (šolo) dva goldinarja. To mora iz njene zapuščine poravnati univerzalni dedič. Sestrični je zapustila 6 petič, poudarila pa je, da do drugega premoženja niti sestrična niti ostalo sorodstvo nimajo nobene pravice. Očitno je bila s sorodniki v sporu. Od vinograda v Globeli je bilo treba plačati za maše pri sv. Marjeti, sv. Kocijanu, Stopu, na Žalostni gori, sedmi dan po pogrebu, pri sv. Jožefu na Vinjem vrhu. Domači cerkvi je posebej zapustila eno krono. Glede pogreba je določila, da se mora spodobno pokopati z zvonjenjem, z mašami na dan pogreba in osmi dan po pogrebu. Poleg imen
Članki in razprave
ARHIVI 26 (2003), št. 1
Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114
113
prič sta priči naredili križca, prav tako je naredila križ poleg svojega imena Jera.
Besedilo oporoke:242
Testament
Jest Jera Globeunica /trm trmi Teftament inu perporozhim mojo Dusho Bogu, imu tu moje Truplu K enimu mirnimu pozhiwanju u z.emli, Kir ftrim mui Spomin, inu poterdem mojo sadno Vollo, Kir jest she per pravi pameti, inu dobrimu premisliku ven govorim u prizjii dueh Mosh glih ta (sed)mi dan Decembra u Letu 1795. inu si sberem sa moiga Universal Erba tega u Shen Kozianu ftojezhiga shulmaistra Joshefa Skbza, inu temu isrozhim jest u/se zettu ftojezhe, hru leshejozhe moje Premosheine, inu taistmu sa fliafam glih fto pravizo ino mozhio ushivati tu želu moje premojheine, is KaKershno pravizo jest ushivala sem. Jnu Keb se per merlu deb ta Josheph Skubez pop red umeru, tok glih negova shena M ari a Anna to moje zellu premosheine erbat praviza ima ? ino is to saveso, de ona meni u moji nedlugi ino potrebi ft? ftrezhi more, inu tO moje saftiafilu inu Premosheine obftoji u tem. Koker de od zel le moje shlahte nobeden Kai pojir\>at al od tega Kai prezh ufseti obene pra-vize nima. Ampak
Pervezh
Jest sujhafam temu Univerfalerbu Joshephu SKubzu ta na trauniku ftojezha polovizo tega Pohishtua, ino tudi ta sraven shlishejozhi Grunt glih fto pravizo, Koker sem jest ushivala. Sraven safhafam tudi ufse moje Barnu Blagu, Kateru se naide. Tuje
Sa fliafam jest vefs moj Guant, ali Klaider na to visho, de on od tega shlabshiga neKulku med te boge rastalat more.243
Barnu Blagu je
1. Vaga	3. Sklede
4. ShKrinze	1. lesena
1.	Shpainpei inu u-se Kar se gor naide
2.	Shkafa	2. Putershka 4. Buhe 1. Barigelza
1.	zhebriza	1. Pezhne Kodmine
2.	Matike	1. smernu shittu 1. Veinik 1. reshetu
3.	Shakelze
Jnu sraven tudi ufse drugu Barnu Blago, akim glih tukai samerkanu se na naide, satu Kir na vem. Kulku she sanuzala bodem.
Drugezh
Sa shajam tudi timu univerfal erbu Joshefu SKubzu ta u Glabelih leshejozhi, inu pod shmer-jeshko palzo shlishejozhi Nograd inu polovizo sidanze inu ufso moj o pofsodo, Katera se notri snaide Koker
L sodzhik	9. veder
1. detto	6. detto
1. detto	3 1/2 detto
1. vinska kad	8 detto
1. Banka	1/2 veder
3. ShKafe
inu do pu preshe pravizo
Tretezh
srozhim tudi temu univer[f]al erbu ta na Verbinshzi le shejozjii inu pod RadelsKo palzo shlishijozhi Nograd u dlihi vishi KoKer druge rezhi.
Zhetertezh
Sa fliafam tudi timu Univerfal erbu Joshefu SKubzu tu mojo Krava Katera jest sdei u Grabni per Kovazhi imam is tem reslozhKam de Kir sdei tu tretu, inu sadne Telle244
odredi, toK u Jefsen ima praviza ta erb, taifto shiher prezh ufset.
Petezh
Jest safhafam sa Normal Shulio dua Goldinarja.
Shestezh
Je ta Univerfal erb savesan, de is ufsiga mo-jiga nemu sapusheniga premosheina, more tu sveftu, inu per perloshnofti tu naprei poftaulenu rihtiK ven odraitanu biti.
Sedmezh
Jest, desglih sama u svoimu, al vendar sraven moje sestrizhne sem se snefhla, inu zhe je ona meni Kai podala, ali ne, inu zhe sem ufela, aline, tok taifti vender is mojo vollo s a shafam 6. Petiz, inu per drugim ona, ali zda shlahta jeskat, ali pogervat zel nezh pravize nima.
Osmezh
od tega Nograda u Globelih se more sa fvete mashe dati
u shmerjeto	12 Petiz
u shenKozian	12 petiz
242
243
AS, Gr. A„ X. Klevevž, fasc. 4. Konec prve strani.
244
Prečrtani "im"
114
Članki in razprave
ARHIVI 26 (2003), št. 1
Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114
na Stopnu	10 petiz
na shalostno goro	3 petize
na dan tega poKopalisha	3 petize
na sedmi dan	3 petize
na vin verh svetimi Joshefu	2 petiz
safhafam tudi, de se ima domazhi Zirkvi u Kupiti sa eno Krono Kar bode nar bel potreb-niga sa nuzala.
Ti/ti Krat. Kader pa jest vmerjem, se ima moje truplu spodobnu pokopati, inu is ordentlih sgoneinam, inu is Konduktam tuje na dan tega poKopalisha, inu glih na tu vijho ima ta ofmi dan derjhan biti, na taKo vijho poterdem mojo vollo.
Prizhe
x Matheush Mramor	x Jera Globeuniza
is stopniga
(pečat) Jakob Hra-tenizher x Josheph Vouk	m[anu] p[ropria]
is Swur	Podpisvanz
(pečat) Franz Schuller m[anu] p[ropria] in zeiige
3. Oporoka Jerneja Lušerja
Tretja oporoka je oporoka Jerneja Lušerja, narekoval jo je 9. februarja 1802. Jernej je najprej zapustil dušo Bogu in telo zemlji. Kot ponavadi sledi navedba, da narekuje testament pri zdravi pameti in dobrem premisleku v prisotnosti treh prič. Za glavnega dediča je določil zeta Anžeta Mesojeda, ki mu je zapustil vse svoje premoženje, ne da bi ga podrobneje navedel. Dedič mora zanj in za njegovo ženo plačati 15 maš, prav tako mora poravnati tudi njegove dolgove in izterjati dolžnike. Vse upnike in dolžnike je Jernej poimensko navedel. Poleg tega mora glavni dedič plačati njegov pogreb.
Pod besedilom oporoke so imena treh prič, zapustnika in pisarjev podpis. Glavni dedič je v tem primeru podedoval za zapustnikom precej stroškov. Iz oporoke ni razvidno, kolikšno je bilo Jernejevo premoženje.
Besedilo oporoke:245
Tafstamenth.
Je/st jernij Lusher Strim Muy Tafstamenth inu perporoZhim Moio dusha Bogu, inu Tu moie Truplu K enmu Mernimu pozhivaini Te semle, Ker Strim muy Spomin, inu poterdem Moio sadna volla, Ker jest She per pravi pameti, inu She dobremu premifsiuku VOH Sgavorim, V prizhe 3 Mosh glih ta deve[ti] dan Sezjma, v Le it i 1802, inu jesvolem Sa moiga jenvusar jerba Moiga Seta Ansheta Mefsaieideka, zhes vfse Moie pre-mosheine, pred Tem de on Kader jest Se Stega Sveta Se Lozhem de on Sa 15 Mash Sa mano inu Sa Maio Sheno odraita
v drugezh More Tudi Samano vfse Anko-shtenge inu Maie danguve plazhet, inu Kandutct
dauguvi Sa von plazhet
Mihati Koziani Sago riza
Sausfskitnu podios[nikj	9. 55. -
Anshe Weganti na duli detto	4. —
Gregor podgurzi v Kluzhe
Kelvenshki podlosni[kJ	3. 33. -
jerelenki v Menze detto	1.8.-
Ansheti Rodizi v St. Merieta detto	2. 16. -
Sa vboge v Spe tale	1. —
dumazhi zerkvi v St. Merieta	1. —
dauk Kater noter Shlishi Teriet
Faimoshtru pillpohi Sem plazheu	6. —
Jury AKomi na Suhi Raduli	3. —
Ansheti KrashenZi pod Kofstanulle	2. 58. -
Mariani wobizhuuki v Meunze	9. 55. -
Leta dank Sem plaZhew Sa Rankem Korlnam Shumashtram, Sa moie Shene popreishnem moshem Letu Shlishi Moimu jenufsar jerbi Ansheti Mesaied
Na Leto vis ha pote rde Moio vollo v prizhe Leteh Mene ShlishoZheh Mosh
PriZhe
Joseph Paushe	x Jernij Lusher
Kllenovik	Jasheph Paushez
m[anu] p[ropria] Gregor Hozhevar	popisvanz
velke polane
Miha Goreinz Swure
245 AS, Gr. A., X. Klevevž, fase. 4.