Poštnina plačana v gotovini ŽIVLJENJE 1N • SVET- Tedenska revija Štev. 18. Ljubljana, dne 4. maja 1928. Leto II. Knjiga X ^OSIP I^OZAP-AC ^ LAVONSKA ŠUMA S Ilustriral /lesorezi/slikar-grafik é.7vxtin Kdor je bi'1 vsaj enkrat v tem našem častitljivem gozdovju s tistim divniim, ravnim, čistim in visokim drevjem, ki se vidi, kakor da bi bilo zlito, ga ne bo nikdar pozabil. Tu se dvigajo kvišku zajetni hrasti s sivkasto skorjo, ki je razrovana z ravnimi brazdami, tekočimi vzdolž po vsem dvaiset metrov visokem deblu; košatijo se z močnimi, širokimi krošnjami, ki se jim podajajo kaikor zastavnemu junaku kučma. Ponosno se vrste dirug za drugim kaikor nekoč vrli krajiški. vojndlki in vse na njih ti pravi, da so Velikani po moči, ki lahko kljubujejo burji in streli, da so na.jsitoejši in najbolj žlahtni v svojem kraljestvu in rodu. In ko zgoraj zapiha veterc in trdo., gladko listje zdaj za-šepeče, zdaj zašelesti in zašumi, se ti dozdeva kakor da bi objestne vile Sla-vonke zdai prepevale svoio naglo, nebrzdano kolo in zdaj z otožnim glasom pripovedovale križe in težave davno minulih časov. In potem se ti spet zazdi, da čuješ nad seboj veličastno žali orenj« oerkvene glasbe ali otožno na-grobno pesem, ki te gane v srce ... On-dii, kjer so tla malo vlažnejša, se je vkoreninil vitek, svetel jésan z belo, dirobnio izvezeno Skorjo malce vega-stega debla, ki ima na vrhu prozorno krošnjo, podobno tančici na obrazu lepotice. Kako koketno stoie in zvedavo 3n nemirno gledajo v višino; človek bi rekel, da so to izbrane- lepotice tistih-le ošabnih odrevenelih vojnikov... Tu in tam se bahavo dviga črni brest ki je raven kakor prst; drobne veje so tako rekoč navešene nanj in skorja je nekam luskinasta. Vedno je mračen in slabe volje, pravi pesimist in potuhnjenec... Ta trojica tekmuje med seboj, kdo bo prvi po velikosti in obsegu; tu je hrast močnejši, ondl jesen in brest — in ti so kakor lev in tiger v živalskem kraljestvu ... Pod tujimi in med njimi so se stisnili gabri in javori, vejasti, grčavi in pohabljeni, — zdi se ti, kakor da bi videl grbavega slugo, ki svojemu gospodarju ovija in zamotava noge, da mu ne bi pozeble To so aozune parije sužnji, ki so na svetu samo zaradi tega. da hranijo in izboljšujejo tla visokemu hrastu, ki v svoji ošabnosti nima časa, da bi se s /tem ukvarjal... Kadar koli sem šel po tej šumi, vedno sem videl kaj novega ali se česa novega naučil. Ni to tisto črno, prazno, mrtvo gozdovje, kakor se kaže iz daljave na obzorju, marveč je v njem polno življenja in izvirnega, naravnega sveta, kjer priroda kakor nikjer drugje človeku uprav pred očmi ustvarja in uničuje, snuje in popravlja. Človeku, ki gre skozi gozd brez srca in čuvstev, brez čuta za divno modrost prirode, bo ostal, kai pa* mrtev prostor, ali bolje; z drevjem obrasli prostor. Kdor pa razume vse tiste skrivnostne glasove.^ ki oživljajo gozdni prostor, kjer se nežna pesem spaja z izumirajočim krikom, kjer je tisoče rajnih glasov in odmevov, zdaj drobnih in tankih, zdaj debelih in globokih, včasi dragih in prijetnih kakor katerakoli glasba, drugekrati bolestnih kakor vzdih uboge matere, —« ta bo v tem mračnem, mogočnem prostoru občutil, da je nekam bližji sebi ii» svojim čuvstvom. Tako je podnevi. Ponoči pa je ta prostor neprimerno veličastneiši. bolj skrivnosten in grozoten ; vsi tisti glasovi se zdaj ponavljajo desetkrat tako močno ih tli pretresajo najtanjše živce In tedaj se v tebi nehote giblje in poraja vera v neko skrivnostno, vsemogočno, premočno bitje, pred katerim si sam kaj neznaten pritlikavec, nemočna ničla... Nič ne more tako vzbuditi v človeku občutja, da je ničev stvor kakor mravlja ali črv, kot ena sama samotna noč v gozdu... Slavonee ljubi svoje hrastovo gozdovje bolj od vsega. V njem se počuti kakor doma; ni je večje slasti zanj. kakor če lahko s svojo živino neskrbno tava pod senčnim hrastovjem. Vsako drevo pozna, vsako ptico, vsak glas; pomenkuje se s to šumo kakor s svojo materjo. Ze od pamtiveka mu je bila vsekdar neizčrpen zaklad; zgrad.il si je hiše na robu gozda, postavil hleve in skednje, zasadil sadovnjake in slivnja-ke, pa je bolj planšar nego vaščan. Odkar so mu zaprli in zabramli gozdovje, je postal strahopetne ž in revež; zakaj gozd nnu je s svojo pašo od gayal vole, s svojim žirom krmil prašiče, s svojim tesam stavil hiše in ograje, zaljšatl de-vojke z zlatom in svilo; gozd je ko>t ogromen ščit varoval njegove setve pred nevihto in krivcem... Volk, lisica in kuna so mu dajale dragoceno krzno, zajec in srna slastno pečenko in prijetno zabavo... Kdo ne bi ljubil šume, kdo ne bi po nji hrepeneli!... Z letnim časom se izpreminja tudi gozdovje in življenje v njem. Najbolj dolgočasno je spomladi in poleti. Spomladi. ko oživi vsa priroda, je v go-zdovju pusto in mrtvo. Ptice pevke so si zgradile gnezda po grmičevju i,n po livadah okoli vasi, le kos in drozd sta ostala v gozdu in včasi zgodaj zjutraj zapojeta na vse grlo slavospev, kakor da bi se bila molila in zahvaljevala tistemu bitju, ki jima je poslalo solnoe, da ju ogreva, in črva. da iu nahrani... Brž ko se solnce pomakne više, spet vse umolkne, vse se skriva in prikriva, da me izda gnezda in mladičev. Le zdaj pa zdaj se oglasi z oblačnih višav jastrebov glasni »pij-u-u-uk«, a na zelenem trstju sredi široke vode vidiš, da se metalično blešče zeienomodre glave divjih rac, ki oprezno plavajo mimo ločja, nestrpno pričakujoč,. kedaj jim bodo samice izlegle in pripeljale iiz trst-ja tistih 10 do 15 črnih, nemirnih paglavcev. Tedajci pa se nenadoma spusti nad nje jastreb. Po bliskovo se dvignejo kvišku in se strnejo v jato-. Tako poletavajo nad trstjem, dokler iastreb ne izgine z vidika ... To je vsa pomladna gozdna sceneri-}a; sicer je vse naokrog pusto in dolgočasno, samo neki pritajen šum te spremlja povsod in še sam ne veš, kaj ie in odkod, zakaj kamor kali kreneš, povsod šumi in vzdihuie... Tu se budi on, duh vsemira, nikdar mirujoča priroda, tisti silni, z ničemer še brzdani nagon večnega stvarjanja in porajanja; čuješ, kako žene sokove pod sikanj», poganja brstje, odmata listje. Zdi se ti, da ga čutiš in čuješ tudi v sebi, kako se širi po vsem tvojem telesu in budi nova čuvstva, nove misli in nagone... Brž ko napoči poletje, — glej, že je v šumi vsak dan živahmeje; čedalje bolj raznolika je panorama. Drevje je v naj-bujnejšem zelenju, priroda v najvišjem vzponu svojih moči, — kamor pogledaš, vse ti govori: Življenje, življenje! Oh, kako lepo in sladko je to življenje ... In ptice in živaili se živahno gibljejo ; mladti drozdi te zvedavo pogledajo in se ti vidi, da se nekako čudijo, saj še ne poznajo strahu, — le na migljaj starih se stisnejo in umaknejo, skrivajoč se za veje in listje ... Preko ceste preskoči v nasad mlad zajec in kdoir tu dočaka večer, utegne videti, kako srna oprezno in počasi stopica venomer v eno in isto smer, iin ko pride na majhno jaso, zableketa enkrat ali dvakrat in iz grma skočita še dve majhni rdeči srnici z belimi pikami po rebrih. Pa se ti postavita ta na levo, ona na desno in sesate — sesata minuto ali dve, naglo, na vso moč, potlej pa skok v grm, stara pa na nasprotno stran! In kot bi trenil, se izgube, kaikor da sploh ne bi nikdar bile.., In ti se ogleduješ naokrog in si maneS oči, češ, ali je bila to resnica ali pa le sanja... Ondile na vrhu visokega bresta si je zvil orel visoko gnezdo; že deset bet gnezdi v njem in vse d-o tega hipa ga ni mogel nihče opaziti. Letos pa je jed preveč drzno krasti gosi in race z dvorišč in ljudje so ga začeli opazovati in zasledovati, dokler niso naposled mu- koma iztaknili gnezda. Domenili smo se, da bomo mlade orle bodisi speljali bodisi od spodaj s puško pobili, ni pa šlo ne to ne orno, zakaj brest je bil visok in brez vej ter nisi mogel splezati na vrh, samo gnezdo pa je bilo tako ha debelo zgrajeno, da ga puškina zrna niso mogla prebiti. Ni tedaj preostalo drugega kot brest posekati in podreti. Dva drvarja sta se bila lotila zajetnega debla, a dvojica sva čakala s puško. Nekako čez pol ure je priletel stari orel s plenom v krempljih. Brž sem ustrelil; orel je izpustil plen in ranjen odletel nizko in ravno kakor strela v gozd. In kaj je imel v krempljih? Mladega, oskubljenega jastreba, ki je stoprav zapustil gnezdo in je nekje na skrivaj čakal mater, da prinese kaj živeža za njegov lačni želodček. Ali namesto matere je bil priletel njegov močnejši sorodnik, ga zadavili in pripravil svojemu mladiču za kosilo, pač ne sluteč, da pod gnezdom preži nanj in na njegovega potomca — smrt. Kaj je to — slučaj ali usoda, pri rod ni zakon in red? Dve uri je bilo treba, da se je brest podrl; ob tem času sta neprestano pri-letevaia k orlovskemu gnezdu dva škorca, izginila za hip in se spet vrnila. Mislili smo, da škorca zbirata po gnezdu razmetane koščke mesa ali pa da morda lovita ondi muhe, ki rade pole-tavajo okoli smrdljivega gnezda. Ko pa je brest padel, smo se preverili, da je bilo drugače. Brestov vršič je namreč segal še cel meter nad gnezdom. Bil je suh in votel in v tej luknji smo našli dva mlada škorca živa, druga dva, prav tako kot mlad orel, bil je samo eden in že docela goden, pa so se zbog silnega padca pri tej priči ubili. Kaj sta pač ti dve ptici, ki sta gnezdili in branili svoje mladiče v toli tesni soseščini, mislili druga o drugi? Mali škorec je sigurno čutil zaščito svojega močnega sostanovalca — revež ni niti mislil, koliko ga utegne stati takšno varstvo... In tista skrbna in dobra mati priroda, ki je dala obema udobno gnezdo, je pripravila hkrati obema enako smrt, — brez solz, brez usmiljenja, hoteč v svoji nedoumljivi modrosti vzdržati ravnovesje med tolikimi bitji, ki jih je sama ustvarila... Ob tem času — ob Elijevem — se love divje race, ki začenjajo takrat letati; na takem lovu moraš do pasu bresti po vodi in ločju, in dokler nekateri bre-dejo po vodi in pode in streljajo, kosijo drugi široko cesto v ločiu in na tej preseki čakajo račke, ki jih gonjači preplašijo in napode. Streljanju ni kraja ne konca; ta lov je eden najživahnejših, na katerem izstreljaijo več smodnika in svinca nego veljajo postreljane račke. Nekateri imajo tudi pse, ki sami love majhne račke in jih žive prinašajo lovcem... Mimogrede vlove tudi kakšnega karpa aili ščuko, in dokler se lovci pre-oblečejo in oskubijo s sebe vse konjske pijavke, dotlej je karp že nasoljen itn ocvrt na oglju, in po vsej okolici se širi nagordi vonj ribe in soli in z neodolji- vo močjo vabi želodce, ki jih Je voda izlačnila... Največja nevolja v gozdovih so poleti komarji. Ne moreš si odpočiti in ns pojesti grižljaja kruha ali spiti malce vode, — brž ko obstaneš, glej, že iib >a na stotine okoli tebe. To ti brenče in cvilijo okoli ušes, ti pa krili z rokami in se brani, kolikor hočeš, — vse je zaman, zaikaj te sitnobe te izpikajo in ob-grizejo do nemilega. Takrat vse beži iz gozda — živali, živina in človek. Goveda včasi kakoir stekla zbeži čez polja in senožeti, da uiteče muham in komarjem, in je ni moči ustaviti. Ni ie večje tegobe in pokore, nego če moraš poleti v gozdu prenočiti. Meni je bilo sojeno., da šest tedinov prenočujem v šumi, ocenjujoč drevesa. Teh šest tedinov ne bom svoj živ dan pozabi. Dela je bilo dovolj in sicer prav nekako v sredini gozda. Nisem imel stanovanja, tudi nobena vas ni bila blizu. Sklenili smo, da prenočujemo v kolibi, ki je ostala za drvarji, kateri so po-ziimi tokaj podirali drevje in delali... Bili simo: jaz, dva gozdarja, neki delavec in kolibar Bar-tol, ki nam je kuhal hrano. Tudi s hrano smo imeli križ; meso zbog siilne vročine ni ostalo niti en dan užitno*, zato smo morali nakupiti perotnino, napraviti kletko in klati vsak božji dan te mršave piščance, ki so prav kakoir mi poginjali od žeje ... Ni ga bolj mučnega posla od gozdne cenitve; moraš napenjati vse svoje duševne moči, motreč drevo za drevesom, mereč višino in pazeč na vse vidne in nevidne slabosti, pri tem pa ne-nehoima zapisuješ vrednost v pripravljeno razpredelnico. Vsako deblo moraš pregledati z vseh strani in neprestano obračati glavo kvišku; tu tipaš podnožje, ondi se uijem aš za trnje, ki te nemi-to pika in odira. Ali vse to bi še nekako šlo. ko le ne hi bilo tiste neznosne »oparice, ki se je y'iegla med veje in zemljo! Od nikoder ni niti najrahlejše sape, da bi ti vsaj za hip ohladila kot ogenj razvnete prsi in čelo. In prišteij k temu še tiste neznosne komarje, ki ti ne puste, da bi se vsaj malce ustavil in si oddahnil. Kamorkoli kreneš, povsod so ti za petami kakor oderuhi. Naliik beračem cvilijo in prosijo za kapljico tvoje krvi... Utrujen, zbit, s težkimi nogami komaj čakaš, da se zmrači, da si odpočiiješ — toda go-rje ti, zakaj zdaj se stoprav začnejo prave muke! Zaman se je znočilo, od nikoder ni niti toliko vetra, da bi list zganil; v gozdiu postaja čedalje bolj zatohlo in čim bolj se noči, vse obilnejši so roji komarjev, ki krožijo okoli tebe... Kam naj se vležeš? V kolibi gori ogeinj in jo zavija v dim; komarjev tukaj ni, zato pa je soparno kakor v peči — nekaj od samega ognja, nekaj zbog nizke lesene strehe, ki je vanjo ves božji dan pripekalo solnce... Pot ti curlja po životu, moker si od glave do pet, srajca, spodnje hlače — vse se uprav lepi na te; zaman se valjaš in obračaš z boka na bok, nenehoma iščoč samo nekaj dihov čistega hladnega zraika, Ni ga od nikoder iin naposled togotno o staviš kolibo in se kakor blazen vržeš na tla... Tu ni več tako soparno, zato pa ti brenče komarji zdaj v uhljih, zdaj okoli prstov in se trgaš in zamataš — vse zaman, zakaj pred komarjem se ne skriješ. Našel te bo skozi najmanjšo špranjico, prehode ti najdebetejše .nogavice, skratka: napada te kakor človek, ki je nad vsem obupal: smrt ali življenje! In tako se mučiš vse noči. Oči ■ti nabreknejo, postaneš medel in maihe-d:rav; vse bi dal samo za to, da se lahko en sam trenutek rrrtrno nasipiš! Ali pravega sipamca ni in se venomer trudiš, da bi kaj mislil iin v mislih pozabi! na to mučilišče. To ti kaj slabo pomaga — čudeč spiš in speč bediš ... Sredi septembra nastane v slavonski šumi znamenito razdobje. Lesni trgovci prihajauo in ocenjujejo tiste dele, ki smo jih' mi poleti precenili in zapisali in ki jih kanijo v zimi prodati. Prihité z vseh strani Evrope in hraste, ki so zapisani smrti, zaznamujejo s številnimi mnogovrstnimi znaki: z belo, rdečo in modro kredo, s križem, kolobarjem, trikotom itd. Vsak trgovec'ima svoj znak. Mimo bogatašev vidiš tudi naše Turopoljce, ki dva in dva hodijo po šumi in ocenjujejo letošnji pridelek želoda. Dokler je bil v vsakem kraju kak hrastov gozd, je imel žir zgolj krajeven pomen; odkar pa so manjši posestniki posekali svoje gozdove, je sila poskočila cena hrastovega lesa in želoda. Razen gozdarjev bo redko kdo znal, da ima žir med vsemi sadeži največjo uporabo: Vse domače in divje živali ga pohlepno žro, od majhne miši do velikega ^vola se vse pulli zanj. Svinjam daje tolisčobo, takisto srnam in jelenom ; tudi puran e, divje golobe in raoe obilno redi. V novejšem času ga rabijo kot nadomestek za kavo (ciikorija) in ga v ta namen suše v posebnih sušilnicah kakor češplje. Tak posušen želod se d^lgo drži, medtem ko se presen kaj hitro vname in pokvari, tako da ni nič prida. Zelodovo kavo posebno priporočajo bolnikom, zlasti skroiMoiznim itd. Sodeč po sestavinah. ki jih ima želod, bo kemija odprla še široko polje temu izrednemu sadežu naših gozdov. Na koncu septembra, ko jame žiir dozorevati, zavlada v gozdu tako živahno življenje, da bi človek mislil: zdaj si v vinogradu. Pisane šoje pofetavajo nemirno in veselo, kriče nad teboj, kljubujejo ti i z vpitjem i s kretnjami svojih životkov, hkrati pa nenehoma nosijo želod in ga spravljajo za zimo v vsako luknjo, ki jo kje najdejo. Čisto drugače — tako tiho in mirno, kakor da bi zrasli iz vej — sede stotine golobov na naj-• višjih vrhovih.^a moč oprezno in prekanjeno se jim skušaš približati, a zaman; zaikaj tisti hip, ko dvigneš puško, da ustreliš, sfrče z velikim vriščem kvišku, zafcrožijo nekajkrat nad hrast-jem in Zjopet pozorno posedejo. kjer se jim zilljubi... To je ena najbolj boječih ptic, in pesnike, ki opevajo goilobjo nežnost, naj nikar ne moti v njih navdušenju, če povem, da je sploh malo živali, ki bi tako kljubovale puški kakor golob: — čeprav je na smrt ranjen, zleti še 180 do 300 korakov naprei. Takisto ne bo manj zanimivo, da golob z onim istim grlom, s katerim tofli noižno gruli, pogoltne najdebelejši želod. Nekoč sem skušal ždod, ki sam ga vzel iz želodca utopljenega goloba, potisniti skozi njegovo grlo, toda ni šlo za nobeno ceno... Bog si ga vedi, kako neki dela golob! Če zalezuješ golobe, se ti često primeri, da skoči pred teboj brzonoga srna, zakaj te živalice se zdaj že zbirajo okoli žira. Kaiko hitro in dražestno skačejo pred teboj: za hip postanejo, oziraje se naokrog, potlej pa urnih nog odskakljajo dalje — tako tiho in prozno, kakor da se ne bi dotikale zemlje. To je sigurno ena najlepših živali, kar jih je ustvarila priroda. V oktobru se začenja lov na srne; aH v tem mesecu je še težaven, stoprav^ v novembru, ko se poleže visoko dračje in ko odpade listje, nastopi pravi čas za lov. Kakšen užitek imaš, če v hladnem jutru obstaneš na preseki med nizkim mladi-m in visokim starim gozdom, a ondi le v nasadu zalaja pes hav-hav-hav! Potem se mu pridruži drugi, tretji — ta na drobno, oni na debelo in ti tre-petaje kakor v vročici poslušaš, v katero smer poganjajo. Tedajci razbereš, da gredo naravnost proti tebi in miška se ti kar sama dvigne k obrazu. Ze ču-ješ šum listja in vejevja, a komaj si pogledal v tisto stran, glej jo, — srna je pred teboj. Krasna in ljubka te zre vsa trepečoča kakor sramežljiva devojka v kopeli. Tisti hip prenehaš biti lovec; trenuten prizor te tolikanj prevzame, da pozabiš na se in na puško ter ves razigran strmiš na njo kakor v kakšno prikazen. Medtem pa srna poskoči in skoraj leté, ne beže smukne pred teboj in izgine v gostem grmovju. Tedaj pritečejo psi, vohajoč njeno sled, lajajoč in preskakujoč drug preko drugega; v silni lovski strasti se vsak vneto trudi, da bi bil prvi.'.. Zdaj se stoprav vzdra-miš, da imaš puško v roki. A že je prepozno. Neko radostno zoprno čuvstvo ti očita, da nisi izvršil lovske dolžnosti. Tedajçi pa počita za teboj dve puški, druga za drugo in glasovi: hop-hop! ti pravijo, da je srna padla... In kreneš tja in jo vidiš, kako leži — 'epa in ljubka kot trenutek preje, toda mrtva.., In nehote se vprašaš, kje je tista sila,, tisto nekaj, kar jo je malo preje nosilo» čez grmovje in dračje, — kam neki je na mah izginilo?! Ali tisto bore krvi,, ki jo psi pohlepno ližejo, — ali to pomeni življenje? Oh, ubogo in ničevo je: to naše sitadko življenje, ki zbog njega toliko trpiš ln se mučiš, ki daješ zanjj vse, kar imaš — in glej! od česa zavisi:: neznatno svinčeno zrno in kaplja krvi! ... In dokler tako promatraš, se tU vidi, da te gledajo njene velike, lepe &či in te vprašujejo: Kaj sem ti storila, ali sem zaslužila to od tebe?... In ce bi mogel, bi ji povedal vse, kar čutiš in bi rekel v tolažbo: Kad ti morem jaz, moja draga? Nisem jaz kriv, tako je sojeno, tako mora biti. Temu ne more nihče ubežati: ne ti ne jaz. Vsak ma svoj način ... Ob tem času sadijo tudi žir: koliko starega gozda so posekali, toliko ga morajo zasaditi. Na tem sajenju se utegne zbrati vsa vas. Mladi in stari si prizadevajo, da bi si zaslužili kakšen groš za zimo. Pri sajenju se razvrste delavci v vrste: 40 do 60 duš je v eni vrsti. Če gledaš iz daljave, kako se pomika teh 5 do 6 vrst, se ti zdi, da vidiš živo ograjo, ki se Ipno pomika naprej. Navadno se zbero dekleta v eno vrsto' in takrat napolnijo ves gozd petje in objestni vzkliki, in dokler se ob petju sadi nov gozdni podmladek, pada na drugi strani orumenelo listje in otožno se vi-}oč po zraku gre k tlom, da ga mati zemlja zopet sprejme v svoje mehko in toplo naročje... In malo dalje udarja sekira v hrastove žile in podré v eni uri to, kar je rastlo dve sto let! In tako se ob istem času poraja tu smrt, ondi Življenje. Mene ni nikdar .nobeno pokopališče tako ganilo, kakor takšna gozdna krčevina s podrtimi in posekanimi debli, pod katerimi sem še mesec dni preje hodil im lovil, iskal zavetja pred dežjem ali se v družbi krepčal ob veselem ognju s kozarcem vina ... In zdaj! Iveri, veje, parobki, klade, panji — vse križem kražem, drugo preko drugega kakor razmesarjeno telo. Stotine delavcev bije im tolče s kladivi in sekirami, stotine vozov in sani si krči pot med vejami in panji, nalagajoč glad- ke i.n ravno izitesamie hlode, da jih" prepeljejo na Savo. Človeka kar spreleti, če vidi ta prazni, skoro čez moč posekani prostor: Kam neki je izginilo toliko hrastja, kaj bodo začeli s tolikim lesom? ... Kdo bi naštel vse tovarnarje, ki kuipujejo hrasitov les? Išče ga rnoroar, ker s svojo trdostuo kljubuje strašni morski burji, vsalk meščan ga rabi, da postavi s hrastovino svojo hišo, zakaj pod njo je najbolj varen; vinogradnik spravlja vamijo enega naažlahtnejših bož-jih darov, zlato kapljico, da se človeštvo ž njo krepča in da velike diuihove vzbuija k še večjim delom; naposled nudi hrastovima človeku -smrtniku trd les za rakev, da v miji pripravi zadnje počivališče dragemu pokojniku ... Kadar koli grem tedaj po častitljivem hrastovem gozdovom, vedno se mi vzbuja tisoč čuvstev in misli, (češ, kaj vse se je pač zgodilo tukaj v dve sto letih, ki jih živi en hrastov rod... V njegovi senci je čakal fant svoje dekle, V njegovem mraku je prežal morilec na svojo žrtev, v njegovi goščavi so se vršili tajni dogovori, v njegovih votlinah so se skrivale puške in nakradeno blago... Ni ga drevesa, ki ne bi vedelo razodeti te ali one skrivnosti; ni je človeške strasti, ki ne bi v tem temačnem svetu bruhnila na dan ... Kadarkoli gram po tem gozdu, vedno prevzema tudi mojo dušo čaroben, skrivnosten mir, ki pa vendar le govori s stoterimi jeziki in mi pripoveduje o tisočerih strahotah in lepotah,-da se mi srce ustavlja in da čutim v duši, ikako sem se za korak približal tistemu velikemu Bitju, ki mu človeški duh zaman skuša odkriti pira-vo sled... Sir Basil Thomson f) Iz spominov vodje protišpijonskega urada Naloge specijalnega oddelka Ko je izbruhnila vojna, sem bil šti« rinajsti mesec načelnik oddelka za ka» ženske preiskave in tako zvanega Spe» cijalnega oddelka. Treba je natanko razločevati proste zločine od politič« nih. V normalnih razmerah je imel C. I. D. (Criminal Investigation De« partement) nalogo, da raziskuje že Storjene zločine, Specijalni oddelek pa je moral raziskavati pripravljajoče se zločine in preprečevati političnim agi« tatorjem izvrševanje političnih zloči* nov ter brzdati teror javnega mnenja. Specijalni oddelek je bil osnovan na1 začetku osemdesetih let. Njegova na« loga je bila, da zatira v Londonu in drugod irske nasilneže. Komaj pa so bili le«ti potlačeni, že so nastopili v Londonu tuji anarhisti in so posne« mali primer Ircev. Ministri niso bili varni življenja; dogajali so se atentat ti na javna poslopja. Obe zbornici sta morali kar najhitreje izdati zakone v obrambo pred atentati in za njih ome« jitev. Med drugim so zaprli in obsodili Fernaryja in Poltija, ki so ju zalotili z bombami v roki. Neki anarhist se jc smrtno ponesrečil pri poizkusu, da bi vrgel v zrak greenwichsko zvezdarno. Ko so anarhisti skušali tega moža čast« no pokopati, — seveda pod zaščito policijskih straž — so pokazale mno« žice veliko mržnjo. To je odgovorne činitelje tako presenetilo, da so izpre« menili način postopanja z njimi in so hoteli odpraviti. Posebni oddelek. Te» daj pa se je razširilo zločinsko delo« vanje indijskih dijakov, ki je doseglo višek v umoru ministra Sira Curzona Wyllie. Komaj je bilo zatrto, že so stopile na plan sufražetke. Pokazalo se ie, da ni mogoče misliti na odpravo tega oddelka. Težek problem Težko je reči, ali ni bil slučaj sufra« žetk težavnejši od vseh ostalih. Sicer niso ubijale ljudi, toda zažigale so cer» kve, vrgle v zrak kronski prestol v Westminstru, poškodovale so drago« ceno sliko v Narodni galeriji in so za« žigale tuja imetja. Če so jih vrgli v zapor, so se branile z gladovno stav« ko; ko pa so jih izpustili, so počenjale nove zločine in — kot že po navadi pri fanatičnih ljudeh — so se vse nji« hove zasnove odlikovale po bujni do« mišljiji in iznajdljivosti. Rekli so, da sem neozdravljiv optimist, ko sem iz« javil, da se bo nasilniška taktika su« fražetk končala prav tako naglo kot se je bila začela. V letu 1914. je moral Specijalni oddelek razposlati zaradi sufražetk po vsej deželi svoje uradni« \e; vzlic temu, da se je marsikak zlo« čin v naprej preprečil, so vendar mar« sikaterega izvršile. Zaman smo pre« iskavali, kdo stoji za njimi. Dne 5. avgusta so bile tri aretirane zaradi atentata v Downing Streetu, toda ljud« stvo je zahtevalo, da jih izpustijo. Od tega časa dalje sr se z vso energijo lotile vojnega dela. V neredkih pri« merih so storile usluge tudi svoji do« movini. Tako kakor sufražetke je ogražala državo nemška špijonaža. Zasluga, da se je le«ta razkrila, gre Posebnemu od« delku, ki ni bil v zvezi s policijo in ki so mu dodelili spretne častnike. Le«ti so mi prinašali svoja razkritja, kadar je bilo treba preprečiti kak'sno sovraž« no akcijo. Temu oddelku se ima naša vojska zahvaliti, da niso bili ogroženi transporti pri plovbi čez Rokavski pre« liv, prav tako tudi njegova pristanišča. Iz Tirpitzovih spominov vemo, da so nameravali Nemci s podmornicami napadati naše transporte v Kanalu. Brivec Ernst » Iz Felsteadove knjige «Nemški vo» huni v stiski» smo izvedeli, da je nekaj tednov pred izbruhom svetovne vojne eden izmed vohunov, Karel Gustav Ernst, ki je bil Britanec samo zaradi tega, ker se je po naključju rodil v Angliji, izvrševal nalog centralnega poštnega urada za vso nemško špijon« sko korespondenco. Za nagrado 20 ši« lingov mesečno je nalepljal na pisma, ki so se zbirala pri njem, angleške poštne znamke in jih je nosil v bližnji poštni nabiralnik. Tako smo izvedeli dva in dvajset imen in naslovov nem« ških vohunov. Takoj prvi dan po iz« bruhu vojne smo jih 21 zaprli in in« ternirali; dva in dvajseti pa je ob pra« vem času popihal z ladjo v Nemčijo. Tako je bila Anglija prve vojne dni zakrita za Nemce z zastorom, ki je nemškim poizvedovalnim oblastim branil vpogled v to. kar se je takrat v Angliji dogajalo; lahko so samo ugi» bali in še to ponajveč napačno. Brivec Ernst je bil obsojen na sedem let pri« silnega dela; če upoštevamo, da je bil angleški državljan, ne more nihče tr« diti, da bi bila kazen pretirana. Ko bodo zgodovinarji velike vojne ocenjevali zgodovinsko snov, bodo priznali velike zasluge lordu Haldanu, čigar mobilizacijski načrt je omogočil ekspedicijskim oddelkom, da so prišli preje na namembno mesto nego so bili Nemci izvedeli za njihov prihod. Mo« bilizacijski ukaz je izdal v trenutku, ki je bil psihološko najprimernejši. Železnice so sijajno delovale in so raz« važale moštvo, konje in materijal na obrežje brez vsakršne zmede, podnevi in ponoči, v desetminutnih presledkih. Prve tedne smo se najbolj bali, da ne bi zletel v zrak kakšen most ali že« lezniški viadukt. Mnogi viadukti so bili v zasebni, često celo tuji upravi. Dne 5. avgusta sem moral zahtevati od pristojnega generala, da te tujce iz« žene. Bile so težke zmede, zakaj sko» raj iz vseh oddelkov so odhajali ljud» je vsak dan k vojakom in njih nasled* piki niso poznali dela. Ko sem govo« ril o tem z generalom, se je nagloma zmračilo in začuli smo gromovit tresk. General je rekel čisto mirno: «Zep* pelin». Tako daleč smo torej prišli! Okoli polnoči je zazvonil moj tele« fon; sporočili so mi, da sta zletela v zrak skladišče pri Aldershotu in želez« niški most v Kentu. Komaj sem bil to sporočil dalje, je telefon zazvonil zno« va: naznanili so mi, da sta obe vesti neresnični, izmišljotina straže rezervi« stov. «Služkinja za vse» V prvih vojnih mesecih je bil Spe« cijalni oddelek vsem drugim služkinja. Bil pa je edina pisarna, ki je imela štab za vnanjo službo izurjenih urad» nikov, zato je moral skrbeti za vse: od vodstva poštnih golobov do areta« cije švicarskega natakarja, ki je na zadnjo stran jedilnega lista risal nekaj, kar je bilo podobno vojnemu načrtu. Alanija vohunstva se je oprijela ljudi na široko. Niti ene ovadbe nismo sme» li prezreti, naj je bila še tako neumna, zakaj strah je delal ljudi nervozne. Bili smo poplavljeni z ovadbami in nihče ni mogel pred polnočjo iz ura« da. Kdor je imel golobe, ali je razgrnil ponoči okno, da se je videla luč, ali je isal s pisalnim strojem, ki je klepal akor aparat za brezžični brzojav, je bil sumljiv in smo morali preiskovati tudi take nesmisle. Razburjenje je vrglo mnoge ljudi iz njihovega običajnega duševnega rav« notežja. Posebni policijski nameščenci ter pomorski in kopneni častniki so amaterski lovili špijone po vsej deže« li. Če so katerega telegrafista poslali na motociklu, da pregleda brzojavno linijo, je bilo sigurno, da bo kdo po» slal drugega za njim, da ga zasleduje in opazuje. Ob neki priliki je neki od« bor poslal avtomobil z brezžičnim apa« ratom, da bi ujel nedovoljen razgo» vor, ki bi se imel voditi čez Severno morje. Nekaj ur nato smo izvedeli, da so v Essexu ujeli avto z dvema nemškima špijonoma in z brezžičnim aparatom. Na brzojavni ukaz so jih izpustili, vendar so jih uro pozneje za» držali na mejah iste grofije; od tega časa se ti ljudje niso drznili iti na pot, ne da bi jih spremljal kak uniformi« ran častnik. Pa tudi častnik ni zalegel: naslednje jutro je prispela vest, da so v sosednji grofiji zaprli tri sovražne vohuna, izmed katerih je bil eden pre» oblečen v častnika. Tudi mene so ob neki priliki ustavili in 24 krat zašli« sevali. Nemški špijoni Nemška vohunska služba je bila po« glaviten predmet našega delovanja med vojno. Komaj smo razbili Nem« cem njihovo vohunsko organizacijo v najvažnejšem trenutku — ob naši mo» bilizaciji — že so poveljniki nemške pomorske in kopnene špijonaže poslali nove špijone. Vohuni so se delili v dve vrsti: v patriotične in v mezdne. Bilo mi je vsekdar težko, če je bilo treba bodisi po zakonu bodisi zaradi strahovanja justificirati take vohune, ki so opravljali svoj posel iz patriotič» nih nagibov. Le»ti služijo svoji domo» vini kakor vojaki na fronti; njihovo poročilo utegne prinesti zmago, oni so lahko dvojno hrabri in iznajdljivi. Na» sproti plačanim, mezdnim šptjonom nisem bil nikdar prizanesljiv. Karel Lody in Anton Kupferle sta bila iz pa» triotične skupine; prvi je bil ustreljen v Toweru, drugi pa se je izognil ju» stifikaciji s samomorom v zaporu. Častniki obrambne službe so imeli naj» več sreče v prvi polovici rožnika leta 1915., ko so aretirali in postavili pred sodišče 7 sovražnih vohunov, ki se ni« so vedli kdo ve kako spretno. Izmed dvajsetih aretiraricev sta bila dva po» klicna godbenika, eden pa artist. Spominjam se, da mi je na začetku vojne rekel častnik poročevalskega oddelka: «Ponavljala se bo zgodovina napoleonskih vojn. Začeli bomo z naj« slabšo poročevalsko službo, slednjič pa bomo imeli najboljšo.» V resnici smo Nemce v tej panogi prekosili. Nemci imajo sicer organizacijo, meto« de in vztrajnost, nedostaja pa jim do« mišljije in intuicije. Izbirajo slabe lju« di- in jih pošiljajo nezadostno izurje« ne; ljubosumnost med pomorsko in kopneno službo jih vodi k mnogim napakam in so se kajkrat dali zape« 1 jati z napačnimi vestmi. Ni je bilo bajke in ne krive fotografije, s katero jih ne bi kdo poteghil. Malo Angležev je imelo priliko, da bi si pridobili kolikor toliko važne vojaške ali pomorske informacije, in še mani tujcev, ki bi si drznili vpra» Sevati. V prvih vojnih dneh nismo bili zadosti previdni v sodbah o ljudeh. Tako je n. pr. znano, da je neki mož ostavil zasebno službo in je bil sprejet za tolmača na vojni ladji; izpustili so ga stoprav tedaj, ko Je zdravnik opo» zoril nanj, češ, da se mu vidi sumljiv. Res je tudi, da je bil prosluli Trebitsch Lincoln nekaj mesecev zaposlen v cen» zurni pisarni; vendar takrat še ni bil vohun. Na drugi strani pa je res tudi to, da se v vojnem času ni zgodilo, da bi bil kateri Anglež izdal Anglijo. Edini britanski državljan, ki je postal izdajalec, je bil po rodu tujec; seveda so izjeme Irci, ki jih je bilo mnogo v zvezi z izdajalcem Kogerom Casemen» lom. Če so Nemci dobivali od svojih vo» hunov na Angleškem malo koristnih poročil, lahko mirno trdimo, da so mnoge teh informacij bile nam v prid. Ti, ki jih Francoz imenuje «agenti na obeh straneh,» so ponujali usluge vsem vojskujočim se državam. Vohunov pač nc moremo šteti med vrle ljudi. H.Jimmwz" AVali godec 2e pri porodu je bil nežen in šibek. Sorodnice, ki so se zbrale ob porod-ničini postelji, so samo skomigale z rameni, če je kdo vprašal o zdravju matere in otroka. Kovačeva žena je bila najbolj izkušena, zato se je obrnila k bolnici in je rekla: »Dam vam blagoslovljeno svečo v roko. Z vami, soseda, je slabo, pripravite se na pot v večnost. Poslale bomo po duhovna, da vas odveže grehov.« »Pf!« se je oglasila druga, — »malčka bo treba krstiti. Ne bo živel niti toliko časa, da pride duhovnik. Pravim, Uidež bo, če ne bo nekrščen umrl.« Prižgala je svečo, vzela otroka, ki je venomer mežikal z majhnimi očmi in ga je poškropila z blagoslovljeno vodo: »Krstim te v imenu Očeta, Sina in svetega Duha in ti dajem ime Peter. In zdaj se vrni, duša krščanska, odkoder si prišla!« Toda novorojenčkova duša se nikakor ni mogla ogreti za to misel; nič se ji ni ljubilo, da bi bila zapustila majčkeno telesce. Narobe: otrocé je jelo brcati' z drobnimi nožicami in piskati s slabim, do nemoči slabim glasom; že so tete mislile, da je v otroku začarana mačka ali kaj podobnega. Tedaj je prišel duhovnik, izvršil svojo dolžnost in odšel. Ali bolnica se je popravila in teden dni pozneje je že šla na delo. Otročičevo življenje pa je še vedno viselo na niti; videlo se je, kakor da bi komaj dihal. Stoprav od četrtega leta se je jel malce krepiti. Tako je prispel v deseto leto. Bil je vsevdilj šibek in krhek; spodnje telo mu je bilo nenavadno nežno, lica je imel vdrta, a lasje so bili mehki in so se videli čisto beli. Kodri so mu segali tja do oči, ki so se široko odpirale v svet, kakor da bi čutile velik prepad med seboj in njim. Pozimi se je stiskal v zapeček, kjef je prezebal in bolestno jokal. Druge-krati se je cmeril zavoljo hrane, zakaj mati ni imela vedno ne drv za peč niti juhe za krožnik. Poleti je bilo bolje — lahko se je potikal okoli hiše v sami srajci s pasom okoli bokov in z majhnim slamnatim klobučkom na glavi, Izpod klobučka so se videli beli lasje, in ko je bil dvignil glavo in pogledal v zrak, se je videl kakor ptičica. Mati je bila revna dninarica, ki je mukoma živela od zaslužka svojih rok in kot lastavica bivala pod tujo streho. Nemara ga je na svoj način ljubila, vendar ga je kaj pogosto pretepala in ga zmerjala kot nepridiprava. Ko je bil osem let star, je že moral delati. In če ni našel doma nobenega grižljaja, je šel v gozd na gobe in se ni nič bal volkov. Sicer je bil živahen in vesel deček; ako je kdo govoril z njim, je stal s prstom v ustih kakor vsak vaški otrok. Ljudje so mu prerokovali kratko življenje. Vsi so mislili, da mati ne mara zanj, ker ga ni mogla rabiti pri delu. Kako je deček zrasel, bi človek težko povedal. Prav za prav ni kazal nobenega posebnega nagnenja, le ljubezen do glasbe se je silno očitovala v njegovi naturi. Poslušal je vsak napev, in bolj ko je rastel, bolj pozorno je lovil na uho glasove kmečkih pesmi. Ko je šel s čredo v gozd ali je- hodil s tovariši na polje in bral ondi jagode, je vedno prihajal domov praznorok, pripovedujoč s tihim, vedrim glasom: »Mati, kako sem se v gozdu veselil... Igral sem se, igral...« »Ti bom že dala veselja, ti nepridiprav, ti!« In mati je odigrala na njegovem hrbtu s svojo kuhalnico krasno arijo. Deček je jokal in obetal, da se bo poboljšal. Vzlic temu je še vedno pripovedoval, da je čul v gozdu peti in svi-rati. Peti in svirati — kaj je pod tem razumel? Vrbe, jelke, breze in ostala drevesa — vse je pelo in igralo. Jelka je godla, a na polju je pelo klasje. Tudi v samem vrtu izza bajte so čivkali vrabci — tako glasno, da so .drhtele veje črešnjevega drevesa. Zvečer je čul povsod skrivnostno šepetanje in je mislil, da vsa vas enoglasno poje. Ko so ga poslali sušit seno, se mu je zdelo, da čuje, kako veter zvoni mimo zobcev njegovih vil. Nekdo ga je videl, ko je nepremično stal in poslušal veter. Ho-teč ga iztrezniti, ga je nekajkrat udaril po hrbtu. Ljudje so mu pravili muzikant. Spomladi je rad pohajal z doma, da si napravi piščalko. Ko so v pomladnih večerih regetale žabe, pedpedikaile prepelice, kure kokodakale v hlevih, ni mogel zaspati: venomer so mu drhtele v srcu nenavadne, čudovite melodije... Mati ga ni hotela jemati v cerkev; ko je čul zamolklo bučanje orgel ali angelske glasove, so mu potemnele oči ali pa so sijale, kakor da bi v njih seval čar drugega sveta... Nočni paznik, ki je na poti skozi vas štel zvezde ali se razgovarjal s psi, da ne zaspi, je nekajkrat opazil v bližini krčme belo prikazen. Bil je mali Peter v beli srajci, ki je bil pobegnil s svojega ležišča. Otrok si ni drznil vstopiti v hišo, — čepel je zunaj in naslonjen na zid poslušal. V krčmi so fantje prepevali vesele pesmi. Zunaj se je čulo, kako butajo z nogami ob pod, vmes pa so se smejala dekleta. Gosli so venomer godle svojo melodijo. Luč se je živo lila skozi okno in videlo se je, kakor da bi vse drhtelo, vse pelo, vse igralo. In mali Peter je poslušal... Kaj bi pač dal za take-le gosli, ki bi tudi lepo svirale! Ali bi umel zaigrati nanje? Oh, ko bi smel vstopiti in se vsaj dotakniti gosli! Ali njegova nadeja je bila pretirana, nemogoča — ni mogel storiti nič boljšega kot poslušati. In je poslušal, hlastno poslušal, dokler ga ni nočni čuvaj nenadoma preplašil: »Ali boš šel domov, ti poniglavec, ti!« Tedaj je zbežal z mokrimi nogami in še v postelji so ga preganjali zvoki gosli. Zanj je bil kaj slavnosten trenutek, ko je Čul na gostijah ali ob ženitnih dneh igrati gosli. Ob taki priliki se je bil stisnil za peč in je tu tičal ves božji dan, ne da bi se bil vsaj enkrat oglasil; videle so se samo njegove oči, ki so v temi bleščale kakor mačje. Naposled mu je po dolgem trudu uspelo, da si je napravil iz majhne deščice gosli, iz žime konjskega repa pa lok. Glasovi niso tako vabili in tožili, kakor jih je čul na gostijah — strune so zvenele tiho, sila tiho... komaj tako glasno kot brenče čebele. Vzlic temu je igral od jutra do večera, najsi je dobil zbog tega toliko sunkov in udarcev, da je bil že podoben jabolku, ki prezrelo pade na tla. Postajal je čedalje šibkejši, le spodnji del telesa je ostal močan in oči so se širile vedno bolj in njih blesk je bil vse močnejši. Nič ni bil sličen ostalim otrokom, zato pa je bil čedalje podobnejši svojim goslim, ki so imele prav tako tih glas kot on. Tik pred žetvijo je bil skoraj že do smrti onemogel, saj se je hranil s samo repo... In z nadelo, da bo nekega dne dobil prave gosli. Slabo so mu koristile vse nadeje. Grajski sluga je bil srečnejši — lahko je rekel, da so gosli njegova last in je včasi zaigral na nje, da si prežene lastno otožnost in razvedri ostalo sJužin-čad. Petru se je nekega dne posrečilo, da se je vtihotapil blizu podstrešne sobe. Tu je prisluškoval ali pa se je zadovoljeval s tem, da je samo gledal gosli. Godalo je viselo na nasprotni strani okna. Deček ga je meril s pobožnimi pogledi, zakaj gosli so se mu videle kakor svetinja, k'i se je ni smel dotakniti; nič se ni čutil vrednega, da bi položil roko na nje. Gosli so mu bile dragocenejše od vsega na svetu. In navdala in prožela ga je nemirna želja, da bi postale njegove... ali da bi jih smel videti iz bližine... kar najbližje ... In srce mu je jelo veselo utripati... Nekega večera je bila družinska soba prazna. Grajska gospoda je odpotovala, a tudi služabnikov ni bilo nikjer. Že dolgo časa je tičal Peter na drevesu ob zidu in je opazoval skozi na pol odprto okno predmet svojega hrepenenja. Na obnebju je sijala polna luna. Njeni žarki so padali skozi okno, razsvetljevali sobo in se odbijali na nasprotnem zidu. Obsinili so gosli, da so se videle kakor srebrna plošča, ki blešči v somraku. Zaobleni del je bil tako razsvetljen, da je Petra uprav ščemelo v oči. In v tej bledi luči se je vse videlo razločno: goslišče, strune in lok, ki je bil podoben čarobni srebrni palici... Ah, kako lepo, kako očarljivo je bilo vse to! Peter je gledal gosli vse bolj poželjivo. Čepeč nepremično na drevesu ob zidu se je oprl z roko ob brado in je kakor zaklet strmel venomer v isto točko. Nekaj časa je čutil strah, zato se ni upal niti geniti z mesta, kmallu pa ga je spet premagala neodo-1 j i va sila. AR je bil začaran? Zdajci se mu je videlo, da se gosli v svojem bleščavem sijaju pomikajo in mu gredo naproti ... Za hip je ugasnil blesk, a je postal brž nato še svetlejši... Da, bila je čarovnija, prava čarovnija iz pripovedke. Tudi veter je šumel ... po drevju je šel njegov skrivnosten šepet ... in drevo, na katerem je čepel Peter, je tiho šeleste-lo— Dečku se je čulo, kakor da bi mil velel človeški glas: »Torej, Peter! Nikogar ni v sobi, prav nikogar! Naprej, kar naprej, Peter.« Jasna in topla noč je dihala nad zemljo. V parku ob ribniku je jel peti slav-ček in ga napol glasno, napol tiho opominjati: »Torej! Vzemi jih!« Črni vran mu je kričaje krožil nad glavo in ga je svaril: »Nikar, Peter, nikar!« Toda vran je odletel in slavček je ostal; in drevo ob zidu ga je še bolj bodrilo: »Nikogar ni v sobi, kar pogumno naprej.« In mesečina je bleščala čedalje boli in ž njo vred — gosli. Ubogi deček se je nagnil in se po-tihoma pomaknil naprej. Še vedno mu je pel v ušesih slavčkov klic: »Vzemi jih, kar vzemi.« Zaplapolala je srajca, deček se je vrgel čez okno in je že izginiL izza drevesa. Bolne prsi so df-hale naglo in sope. Vran se je bil vrnil in je še enkrat zakrakal: »Nikar! Nikar!« Ali Peter je bil že v sobi. Žabe v ribniku so spet kreketale, slavček je pel in drevo ob zidu je venomer šepetalo ... Tedajci se je na mah vse umirilo. Oprezno in ponižno je deček1 krenil naprej po sobi. Zadrževal ga je strah. Na drevesu se je počuti kakor doma — ko divja zver v gostem grmovju. Zdaj mu je bilo kakor nemočnemu stvoru sredi širokega polja. Dokler ga je obdajala tema, je dihal kratko, na-dušljivo; kretnje so mu bile nesigurne. Tedajci pa je zableščalo kakor blisk od vzhoda na zahod in je razsvetlilo sobo. Venomer strmeč v gosli se je ubogi Péter po vseh štirih plazil po podu. Utrnil se je blesk, luna se je skrila za majhen oblak in ni se dalo nič več ne videti niti čuti. _ Čez nekaj minut se ]e oglasil nekak šum — otožen zvok, kot bi se bil kdo po neprevidnosti dotaknil strun. Nenadoma je zavpil togoten. gdobok glas: »Kdo je?« Deček je prestrašeno vzdrgetal. »Kdo je?« je ponovil Isti glas. Zaznal je, da je nekdo skušal užgati vžigalico." Na mah je zableščala luč — oglasile so se psovke, udarci, stok. Deček je klical na pomoč. Zalajalli so psi, vsa hiša je bila pokonci, okna so se razsvetlila in na dvorišču je oživelo,,« Dva dni pozneje je stal ubogi Peter pred županom in vaškim sodnikom ... Ali naj bo sojen kot tat?... Sigurno... Sodnik in župan sta zapičila poglede v to jadno bitje, k'i je stalo pred njima: Majhen deček s prstom v ustih, z velikimi, prestrašenimi očmi, v ponošeni obleki, ni vedel, kje je in kaj hočejo od njega. Kaj bodo storili ž njim? Mar paj ga vržejo v zapor? Naposled so spoznali pravico: treba je milo postopati z otrokom. Naj ga vzame nočni čuvaj in mu prisoli nekaj vročih po zadnji plati, da ne bo več počenjal takih reči. »Mati, mati!« Od udarca do udarca mu je slabel glas. Ko je dobil določeno število udarcev, je povsem onemel. Kako je mogel ta hudobnež otroka toli namlatiti! Saj je bil revček tako šibek in majhen — že brez tega mu je bilo težko potovati po puščavi življenja... Naposled je prišla mati in ga je morala v naročju odnesti domov. Naslednjega dne mali Peter ni vstal, tretjega dne se mu je izvil zadnji vzdihljaj... Tiho in pokojno je ležal na svoii trdi postelji pod konjsJco odejo. INDIJCI OBDELUJEJO RIŽEVO POLJE K članku »Na indijski kmetiji« Sodnika sta velela čuvaju: » Vzemite ga in ga »pokorite s palico!«— Čuvaj je pomežiknil. Bil je hudoben možak. Vzel je Petra kakor mačka pod pazduho in je krenil z njim v skedenj. Deček ni vedel, kaj ga čaka, ali pa je bil sila prestrašen; ni črhnil niti besedice, samo oziral se je kakor preplašen ptič. Tedaj pa mu čuvaj zveže roke in ga položi na tla. Deček udari v jok in krik: »Mati!« In pri vsakem udarcu je ponovib Na črešnji pri oknu so cvrčale lasta-vice, ko je solnčni žarek prodrl skozi steklo in pozlatil sestradano otroško glavico in bela ličeca, ki ni v njih ostalo niti kaplje krvi. Ta žarek je pokazal mladi duši svetlo pot, po kateri naj bi šla, zakaj na zemlji bi bili dečka kamenjali. Tedaj so se še enkrat napele upadle prsi in na licih se je zazrcali) svet, ki se je košatil ondi za oknom. Bilo je zvečer. Žene so sušile senc} po travnikih in dečkova ušesa so željno lovila narodno pesem: V zelenju, v svežem gozdiču.,. Tudi potok tik hiše le spremljal petje z otožnim žuborenjem ... Še enkrat je poslušal Peter pesem in glasove z vasi. Pred njim so ležale ma odeji gosli, ki si jih je bil sam izdelal. Tedajci je zaigral dečku ves obraz in bleda usta so zašepetala: »Mati!« »Kaj želiš, dragi sin?« Je vprašala mati, jedva zadržujoč solze. »Mati, kaj ne, jutri mi boš darovala prave gosli?« »Da, da, otrok moj...« Dalje ni mogla, zakaj od bede odre-venelo materinsko srce bi se ji bilo kmalu razpočilo od dolgo zadrževane bolesti. Z bolestnim vzdihom je nagnila glavo in Je jela jokati... bridko jo- Nekaj listov iz Spričo sedanjih poletov na sever* ni tečaj (Nobile, Wilkins L dr.) ter o priliki pristanka nemškega letala «Bremen» na Greenly Islandu, bo naše čitatelje gotovo zanimalo živi Ijenje v polarnih krajih. Prinašamo iz albuma polarnih krajev nekaj listov: Labrador To ime poznamo iz šolskih knjig in zemljevidov. Ce nam .ie ostalo v spominu, kje leži, smo ohranili že dokaj bogato znanje iz šole. Večini ie izginil zemljepisni pojem Labradorja že davno iz spomina. Tega neznanja nas ne bodi sram. Saj so celo poklicni geografi začeli proučevati ozemlje Labradorja šele pred dobrim pol stoletjem. Med leti 1875. in 1885. se je to gradivo nekoliko poglobilo ter je postalo eksaktneiše. Še danes pa so ta raziskavama in ugotovitve zelo površne. Nanašajo se na geološke, botanične in zoološke prilike. Devet mesecev trajajoča ostra zima im 90 dni toplejšega časa ne nudi dovoli prilike, da bi prišli ljudje temu polotoku do dna. Kajti ozemlje Labradorja je ogromno, število prebivalstva, ki živi na njem. pa je uprav pičlo: poleg tega žive tukaj pomešano Eskimi in Indijanci. Podnebje je približno takšno kakor v severni Sibiriji. Temperatura 40 do 50 stopinj je povsem običajen poiav. Toplejši vetrovi zavejejo šele v iuliiu in kati. Plakala je kakor blazna... ali kot mati, ki je izgubila svoje najdražje na svetu. Ko je naposled dvignila glavo in pogledala otroka, je videla, da leži resnobno, z nepremičnimi potezami na obrazu in z odprtimi očmi. Blesk umetniških oči je pravkar ugasnil... o o o Henrik Sienkiewicz je znameniti poljski pisatelj, ki je zaslovel zlasti z romani »Z ognjem in mečem«, »Križarji«, »Potop« in »Quo vadiš«. Čitatelje opozarjamo, da j« romana »Z ognjem in mečem« in »Potop« izdala v slovenskem prevodu »Tiskovna zadruga« v Ljubljani. belega albuma avgustu Takrat Je vreme približno takšno, kakor pri nas v drugi polovici marca ali v prvi polovici aprila. Srednja temperatura znaša v tem času 7 do 8 stopinj Celzija. Led se otaja šele v juniju, ob istem času začne kopneti sneg. Že v oktobru pa se zemlia zopet odene s sneženo odejo in ledeno skorjo. Labrador je visoka ravnina, pokrita z grebeni, ki dosezaio mestoma 2700 m nad morjem. Približno četrtino ozemlja zavzemajo jezera. Gozdovi so subark-tični, vendar pa zelo gosti. Tla te dežele dajejo človeku vtis. kakor da je minila ledena doba. V podobnem stanju kakor je danes Labrador, ie utegnila. biti Evropa pred 10.000—15.000 leti. Na Labradorju voda še ni trdno od-deljena od kopnine. Reke sicer izvira« jo in teko, nimajo pa skoro nikjer globoke struge. Vzrok ostrega podnebja so mrzli toki in ledena morja. Ledeni Labradorjev tok prihaja od Gronlandiie. se vije vzdolž severovzhodne obale Labradorja ter vzhodno od Nove Fundlandije, kjer se strne z Zalivskim tokom, odkoder nadaljujeta skupno pot proti Severni Ameriki. Struja je 450 km široka in 70 m globoka; temperatura je pod ničlo Hlad, ki veje od tega toka, ie tako močan, da vpliva celo na jug Labradorja, kjer leži pusti Greenly Island. Ta košček je skoro vedno pokrit z ledom. Ladje, ki imajo priprave za razbiianie ledu« lahko vozijo tod okrog Šele' v juliju. Na Greenly Islandu so edino prometno sredstvo sani s pasjo vprego. Lov na tjulènje Polarni kraji ne nudijo človeku takih življenskih pogojev, da bi se lahko naselil gosto, kakor drugod na zemlji, kjer je rastlinstvo bujno in koonina rodovitna. Zato je človek, kolikor živi na Arktidi, lovec. Preživlja ga tjulènj. Ni dolgo, ko se je čitalo. da je v lovu s tjulenji v Belem moriu propadlo 20 velikih ladij. Po tem dogodku sodeč je lov na tjulenje nevarna in težka stvar. Zgodnja pomlad privabi v severne kraje cela krdela ladii z lovci. Najugodnejši čas za lov ie mesec marec, ko vržejo samice mlade, katerih kožuhi so najdragocenejši. Pravilno ie torej, da bodi lovec na tjulenje že meseca marca na mestu in da si s orežanjem In urnostjo zasigura zaželieni plen. Navadno odrinejo ladje z lovci na pot že v februarju. Ta čas ie zelo ne-pripraven, a zavoljo bogatega plena potreben. Lovske ladje tekmuiejo, katera bo prej prišla v pripravno lovišče in se izpostavljajo nevarnosti, da jih ledene mase stro kakor lupino. Vrhu tega divjajo v arktičnih pokrajinah močni viharji. Ce moli lad.ia preveč iz leda. jo burja podere in zrnelie. Posadka mora biti že zbog tega vedno na oprezu. Najboljši lovci na tjulènje so Norvežani, ki imajo posebno mornarico, bro-icčo 150 ladij. Te ladie se na vožnji razdele na dve skupini ter odrinejo de-•oma proti Grenlandiji. deloma v Belo morje. Vsaka ladja je opremljena z jadri in stroji, tehta 60 do 100 ton ter ima 10 do 12 mož posadke. Samo te ladje uničijo vsako leto 2 do 300.000 tjulènjov ; za plen, ki ga iztovoriio doma, vnovčijo 4—7 milijonov, švedskih kron. Lov je zelo živahen m dramatičen. Potem ko so si posadke razdelile dobra lovišča in se je ladja prerinila skozi prve nevarnosti, razpostavijo posadke straže na jamborih. Srečni mornar, ki prvi opazi velika krdela tiulènjev na ledu, zavpije: »So že tu!« Moštvo plane pokonci, pograbi puške in nekakšne srapce ter gre na krvavo delo. Tjulènji niti ne slutijo strašne ure. ki se> jim bliža in leže breskrbno na ledenih ploščah. Kakor bi si želeli smrti, gledajo mirno in pričakujejo ubijalce. Le med «tareišimi živalmi je katera, ki sluti ne- varnost in se ïe polasti nemir. Navadno so to taki tjulènji, ki so nekoč že odnesli zdravo kožo izpod smrtonosne batine. Toda lovci razumelo svoj poklic in najprej pobijejo stare. Med lovci velja pravilo, da mora dober strelec vsaj z vsakim tretim strelom pogoditi eno žival. Puške pokajo neprestano in cevi pušk se tako ogre-jejo. da kar žarijo od neprestanega basanja. Medtem ko se vžiga smodnik, se zatečejo drugi h krampom, da pobijejo ž njimi mladiče, ki si ne vedo poma-gatL Uboge živalice, katerim ie krogla že ubila mater, milo cviliio. begajo na vse strani in skušajo uteči, na niso dorasle begu. ki bi jim rešil življenje. Včasi tako prosijo pomoči, kakor da bi jokala drobna deca. Boj ie kmalu končan in velike ledene; plošče so pokrite s trupli in trupelci tisočerih tjulèn-jev. Le tu in tam skuša ubežati poginu starec ali starka, ki slutita, da ju bodo lovci odrli. Najobupnejši so pogledi kake stare samice, ki je bila težko ranjena in skuša svoje mladiče izvabiti v vodo, da bi jim ohranila življenje. Kaj-krat se zgodi, da starka soelie v vodo ves s\iOj zarod, nato na onemogla pljuskne za njim ali pa obleži izčrpana na ledu. Lov na tjulènje pa ni opasen samo živalim, ampak tudi liudem. Lovci zaidejo često v tak peklenski križni ogenj, da jim krogle žvižgaio okrog ušes in je skoraj čudež, da ostanejo vsi živi. Ko je lov končan, se začne odiranje tjulènjov. izrezavanje masti in tovorenje na ladje. In zopet se oglasi boi za prvenstvo — odrivanje in plovba v južnejši smeri. Toda to ni nič več tako opasno. Povratek domov ie vedno lažji kakor pohod z doma. Lovci se vračajo v domače luke, prepevajoč mornarske pesmi in vriskajoč. Ena sama ladja pripelje 2—3000 kožic in ogromno množino masti, ki včasi tako obteži ladjo, da ji zaradi preobremenitve preti nevarnost. Takšen je lov na tjulènie. romantičen in grozen, v prvi vrsti pa dobičkanosen, Med Eskimi Danski raziskovalec polarnih krajev dr. Knut Rasmussen, po očetu Danec, po materi Eskim, pripoveduie, kako Eskimi v arktičnih deželah kljubujejo ondotni strašni zimi. Eskimi so zelo bistri in pametni ljudje, Da ne zmrznejo, počenjajo tole: Hranijo se v pretežni večini z maščobami, podnevi se oblačijo v toola krzna, ponoči pa zadelajo vhod v snežno hišo, kjer brli leščerba. napolnjena s tjulènievo mastio. Plamen, ki suklia s delila njeno meso na male koščke in tako rešila celo obiteli sigurnega pogina. Sam poglavar nekega eskimskega plemena je Rasmussenu pripovedovat hii nek05 prisiljen zaklati TJULENJ stenja leščerbe, tako ogreje prostor, da se Eskim v svojem prezimovališču lahko »leče do nagega in ne čuti orav nič mrazu. Eskimi morajo včasi trne ti strašno lakoto, ki jih v izvestnih primerih navaja na ljudožrstvo. V takem položaju se je nekoč primerilo, da ie eskimska družina zaklala najmlajšo žensko, raz- in razdeliti med svojce lastnega najmlajšega brata. Glad je pritisnil, živila so pošla, življenje vseh je viselo na eni nitki. Žrtev je bila potrebna, da so drugi lahko živeli dalie. Značilno za Eskime je, da je njihova ljubezen zelo stvarna. Snublienja to pleme ne pozna. Ce najde fant dekle, ki mu je všeč, vdre v šotor nienih ro- ESKIMSKA VAS diteljev. popade dekle za lase. ga naloži na rame in odnese s seboi. Devoj-ka plaka, kriči in brca krog sebe. vendar zaman. Starši se za nieno usodo ne brigajo, ker smatrajo, da ie življenje mlade ženske zadeva mladih ljudi samih. Ce dekletu fant ne ugaja, ga lahko zapusti in se vrne k roditeliem. To pa se redkokdaj zgodi. Ce se de-vojka brani, je navadno to le zaradi lepšega. Vsekakor Da mora moški žensko premagati in si jo na ta način pridobiti. Če jo je prinesel v svoi šotor, jo je že pridobil zase. Ker Eskimi ne poznajo poljubljanja, se dotikajo z nosovi. Zenitev Eskimov je vedno v zvezi z željo po otroku in sicer moškem notomcu. To pa zategadelj, ker vsak mož računa, da ga bo sin podpiral na stara leta. Običaj je, da jalove ženske oošiljajo nazaj k roditeljem, na kar si Eskim poišče nadomestilo. Uprav neverjetna pa ïe ljubezen, s katero Eskimi negujejo svoie otroke. Dete moškega spola naravnost terorizira očeta in mater, lahko razbija šotore. tolče pse, in trga kože — oče in mati mu ne bosta storila nič žalega. Kljub tej neomejeni muhavosti pa ni najti med eskimskimi otroci ne trmaste niti svojeglave dece. Čim bolj dete dorašča. tembolj resno postaia, zakaj okoliščine, v katerih živi. ga same navajajo na razmišljanje, in živlienje Eskimov je v tem oziru kaj strogo. Eskimi trgujejo s kožami nolarnih živali, katere prodajajo po največ v Ameriko. Američani so zgradili Eskimom ponekod bolnice in šole. ki pa so seveda v njih lasten prid, kaiti ti zavodi samo učvrščajo trgovinske odno-šaje med Ameriko in med prebivalci arktičnih pokrajin. Potres v grškem Korintu Potres, ki je povzročil toliko škode v Bolgariji, je udaril tudi Grško. Poru* šil je mesto Korint, ki je po svojem starodavnem imenu znano vsakomur, kdor se je v šoli učil zgodovino, saj je bilo v stari Grški cvetoče in pomemb» no mesto. Moderni Korint ga ne dose» za ne po slovesu in ne po obsegu. Me» sto je štelo nekaj tisoč prebivalcev, ki so se zdaj po potresu razbežali, in ka» pogled na \mesto korintj kor pravijo nekatere vesti, se Korint sploh ne bo dal več obnoviti. To ne bi bilo neverjetno, zakaj mesto je prav zaradi potresa že izpremenilo svojo le* go. Do februarja 1. 1858. je stalo na prostoru nekdanjega Korinta, takratni potres pa ga je tako porušil, da so no« vo mesto zgradili ob morju. Tudi tu ni bila njegova usoda nimalo ugodnejša: nekaj sunkov in za mestom so ostale razvaline. Najnovejši potres na Grškem ne more poznavalca te dežele iznenaditi. Grčijo štejejo že dolgo med tako zvane potresne pokrajine, kakor jih je več ob Sredozemskem morju. Deloma imajo ti potresi vulkaničen značaj. V Grčiji so se samo na treh mestih pojavili v zgo» dovinskem času vulkanski izbruhi: na polotoku Méthani v 3. stoletju pred Kr., na Santorinu v 1. 1866,—70., le« ta 1925., ko se je pomolil iz morja nov otok in na Nisirosu. Geološka forma« cija grškega polotoka pa pričuje, da je ta del Balkana utegnil biti v prazgodo« vinskih časih torišče silnih vulkanskih izbruhov in potresnih gibanj. Korint je v novejšem času najbolj znan po Korintskem kanalu, ki združu« je Egejsko morje z Jonskim. Že stari Grki so se bavili z mislijo, da bi pre« sekali visoko skalnato ozemlje, ki je delilo to morje od onega, s čimer bi se ladjam skrajšala pot okoli Peloponeza. L. 300. pred Kr., ko je hotel Demetrij ta načrt izvršiti, so ga arhitekti prepriča« li, da bi utegnil biti usoden za Aegino in nje okolico, ki bi jo morje preplavi« lo, češ da voda v korintskem zalivu stoji višje nego v saronskem. Tako se je tedaj načrt opustil. V času rimskega cesarstva so se lotili dela Neronovi ar« hitekti, k, so navrtali nekaj kilometrov У Isthmos. Delo pa se je iz neznanih vzrokov ustavilo in se ni obnovilo vse do 1. 1881. Dvanajst let pozneje je bil prekop dovršen in izročen prometu. Njegove koristi pa niso bile tolike kot so se vsi nadejali: visoki gradbeni stroški so tako povzdignili prevozno ceno, da so ladje rajši plule okoli Pelo« poneza. Stoprav v poslednjem času se prekop pogosteje uporablja. Kdor bi hotel obiskati Korint, bi mo» Tal sesti v Atenah na vlak, ki vozi po progi »Pap«. Tako namreč Grki ime» nujejo progo Pirej » Atene « Peloponez Proga vodi mimo Elevzij. mesteca, ki je v starih časih slovelo kot kraj mi» sterij. Danes ni več v tem kraiu nič skrivnostnega; tovarniški dimniki pu» hajo v zrak oblake dima. Pri Megarl se železnica dvigne v gore in drzno za» vija po skalnatih robovih, mimo globo« kih strmin, ki padajo naravnost v mor» je — v saronski zaliv. Če potuješ v jutranjih urah se ti odpira prekrasen pogled na sinje morje, na modrikaste vrhove Aeginasa in Argolisa, nad vsem pa se razpenja višnjevo grško nebo. Kmalu prispe vlak do Isthmusa in vo« zi tik nad 6 km dolgim kanalom, ki je presekal 50 m visoke pečine. Ponoči je vožnja po tem prekopu kaj svojevrst» na: zajetne skale dobivajo pošastne obrise in vsiljujejo popotniku svojevr» sten občutek. Podnevi pa je vožnja dos kaj pusta in nezanimiva. Železnica za» vije na drugo stran prekopa in kmalu prispe k morju, kjer leži Korint. Izkopavanje v tem kraju ni moglo odkriti nobenih sledov, da bi na tem mestu bival že pred Grki kak narod, zato se lahko trdi, da je to mesto na» stalo v devetem stoletju po Kr. Zaradi ugodne lege se je v takratnih razmerah naglo razvijalo in je bilo nekaj časa jako močno. O njegovem obsegu pri» čuje to, da ga je nekoč obdajal se» dem kilometrov dolgi zid. Še danes je njegova največja znamenitost Akroko» rint, starinska trdnjava na 575 metrov visokem hribu. Tu se poznajo sledovi vseh narodov, ki so po propasti stare Helade obvladovali ta svet — od Fran» kov do Benečanov in Turkov. Sam Korint je bil dokaj brezpomembno grš» ko mestece z neznatno industrijo in tr» govino, s trgovci, vojaki in azijatskimi begunci, kakor jih je mnogo v sedanji Grčiji. Potresna poročila so omenila tud' kraj Missolunghi. Poznavalcu novejše grške zgodovine in svetovne literature je ta kraj priklical v spomin ime vel»»1 kega angleškega pesnika lorda Byrona, ki je bil vnet bojevnik za grško svo» bodo in je v tem boju končal svoje ne« mirno življenje. V Missolunghu je mavzolej, v katerem počiva njegovo srce, ki je tolikanj ljubilo grško zem' ljo in grško ime. Ljubilo jo je morda pregoreče, zakaj sodobni Grki niso po? kazali, da so pravi duševni potomc/ starih Grkov. Po A. Leskyju - K<33 - Д.ЛЛ.К ЛС-UNOVA Na kmetiji' Oraščina v Indiji je v marsikaterem pogledu še zdo srednjeveška. Graščak ima ondi prijetem občutek, da je na svoji zemlji neomejen gospod. Seveda mislim veleposestnike, čijiih zemljišča segajo več milj daleč iin ki imajo svoje vasi. Del zemljišča — najrajši tistega, kjer raste sladkorjeva trstika in kateri ima preprosto stiskalnico, oziroma sladkorni mlin, ki ga žene kako slepo klju-se ali starejša kamela — obdeluje posestnik sam. Delajo, kaj pa, najeti dninarji, ki jim graščak daie streho in preskrbi tisto bore obleko, ki io nujno rabijo. Ostalo zemljo dâ v zakup; tako si zasigura izvestne dohodke im se otrese vseh nadaljnjih skrbi. Zakupniki bivajo s svojimi rodbinami v majhnih naselbinah, ki se počasi razvijajo v vasi. Tu se potem naselijo obrtniki vseh vrst. Po navadi postane najbogatejši mož nekega rodu zakupnik; zdaj pokliče na pomoč svoje ožje sorodnike in razdeli med nje posamne njive, potem poišče v širšem krogu svojih sorodnikov kovače, lončarje in čevljarje; slednje, če imajo opraviti z usnjem, štejejo v nižjo kasto in morajo živeti na skrajnem koncu vasi, ne da bi smeli po sosednje občevati z ostalimi vaščani Povaibi tudi mizarje in brivce, ki imajo po indijskih šegah obilo opravka, saj brijejo celo ušesa in nosnice, lečijo kožne bolezni, masirajo in sploh nadomeščajo ljudem časnik, ker izvejo vse novice in vsako reč poznaio. Take ljudi tedaj zakupnik zbere v svoji vasi, jim dâ na razpolago ilovnate bajte in določeno količino riža. Za vse te dobrine mu morajo dajati, sicer boli pičlo odškodnino. Te vasi se zelo razločujejo od naših. Predvsem ima vsaka hiša iz ilovice narejeni zid, ki obkroža vse posestvo. Dalje je kuhinja povsod ločena od stanovanjskega poslopja. Takisto stoji posebej shramba za živila s kaščo, ki je dvignjena bolj visoko, to pa zaradi miži, podgan in kač. Mohameda:mci imajo vrhiu tega še posebno sobo, v katero ne sme vstopiti nihče razen soproga in prijateljskih žena. Nadalje je značilno, .da se nekatera dela, n. pr. umivanje posode, pranje perila i. t. d. ne oprav- ljajo doma, marveč pri vaškem studencu, ki se nahaja v senci banyana, drevesa z več debli in temnim, širokim listjem. Vrhu tega vidiš na cesti vedno polno otrok, ki zbirajo govno ali pa tekajo s kakšno posodo za kravami, da ujamejo nekaj ^dragocenih kapljic«, ki so po mnenju indijskega kmečkega ljudstva izborno zdravilo. Govno rabijo pri raznih ceremonijah, zlasti pa, če kdo umira... Indijski vasi dajejo obeležje tudi težke dvokokice, številni tovorfti osli, pa črni bivoli, ki gledajo iz kakšne mla-kuže. Vsak posestnik ima tudi lovišče in rad povabi gosta na tov, že zaradi tega, ker je lov tukaj nujno potreben, zakaj brez tega bi se.čitasi ali pritlikavi leopardi in drugi roparji preveč razmnožili. Cesto opaziš, da, se tik za hišo zoprno reži hijena; kadar je v hiši mrlič, je treba stražo podvojiti, takšne skomine obhajajo to ostudno zverino. Neredko odpreš kak predali in glej — ošabno dviga glavo debela kača. Zaradi tega imajo v vsaki hiši manguste, ljubke, podlasicam podobne živalice z gobčkom, ki spominja podganjega. Manguiste imajo jako ostre kremplje in lahko splezajo kamorkoli, ne ustrašijo pa se niti velikih in strupenih kač. Vsakovrstni hrošči takisto sililo v omare in shrambe, razgrizujeio platno, odgri-zuijejo gumbe in režejo v sukno in papir dolge stepe. Zvečer pa človeku greni počitek in veselje mrčes vseh vrst, zlasti peščene boilhe. Razen sladkorne trstike goji indijski kmetovalec vsakovrstno žito. sezam i. t. d. Pav je v Indiji sveti ptič, ki ga ne sme miihče streljati; belopolti posestnik,- ki se ne drži teh starih predpisov, lahko strelja pave samo daleč od vasi on ljudi, če si noče nakopati mržnjc vernih okoličanov. Iz pavovega perja izdelujejo krasne pahljače, ki pa se v Evropi ne morejo udomačiti, ker je tu zeflo razširjeno praznoverje, da pavovo perje prinaša nesrečo. Zello veliko streljajo in radi jedo indijske, tako zvane brahmanske gosi, katerih belo perje se rdečkasto svetlika. Te gosi so sila okusne in v jesenskem času jako mastne, vendar pa so nenavadno boječe stvarce in jiih lovec lahko zadene samo neoDažen. Prav talko boiječ je forasein indijski jelen. Delovni čas je v Indiji drugačen nego pri nas. 'Dan se začne poleti kasneje nego v naših ikrajiih, pozimi pa bolj zgo-daj. Najprej opravi indijski kmet precej zamotane venske vaje, nato pa krenejo vsi na deta. Znalčilno je, da delajo na tešče, zakaj zajtrlka v našem smislu indijski kmetovalec ne pozna. Dellajo približno do enajstih, ko nastopi huda ■vročina. Zdaij se šeiie nekaj zaiužije, navadno zrnjevo juho in košček »čipa-tija« (kruha). Do treh počivajo v senci testi prave orientalske šege. Indijske žene pridejo v svodih najboljših in najsvetlejših oblekah, pokleknejo pred belopolto gospo, ki sedi na stolcu, jo ozalj-šajo z zelo lepim, iz pisanega papirja, zlate in srebrne žice in iz dehtečih popkov raznih cvetlic spletenim vitjem, nato pa se s čeli dotaknejo njenih nog. Možje takisto oblečejo svojo najimenitnejšo obleko in si ovije jo okoli glave vihrajoče turbane; obuti v čudne, kljunaste usnijate sandale, se globoko priklonijo in položijo v izDroženo roko srebrn novec, nekateri celo kak star zlatnik, ki pa ga zcipet vzamejo z reke, zakaj S'tara šega veleva, da se nova Indijska vas ob palmovem gaju Ikakšniaga zajetnega drevesai Tudi graščak spusti vse zastore na vratih in ma šinoiki verandi ter se v temi, ki jo hladi sveže zelenje, vfcže k počitiku. Zunaj neusmiljeno pripeka soince in še v hiši je zrak tako vroč in suh. da se šele ob 40 stopinjah v senci pojavi po telesu pot. V zimi pa je v zaprtih prostorih hladno in zatohlo, doeim je na prostem zelo lepo, čisto in prijetno. Kadar se graščak oženi in pripelje v hišo mlado sciproigo, je za zaupnike in najemnike poseben dan: vsi jo pričakujejo in vsak se ji hoče s čemerkoli nrikupiti. Tako se pokažejo v vsej pre- goapodarioa sfoer dotakne denarja pod-fožliiilkov, vendar pa ga ne vzame za se. Gre tedaj zgoilj za počastitev; ljudje hočejo pokazati, da so svojemu gospodu in njegovi rodbini vdani z dušo in telesom, četudi bi terjal njih imetje in življenje. Vsalke tri tedne olli vsaj enkrat na mesec se vrši neke vrste sejem. Iz večjih mest pridejo na vas trgovci s sadjem, z iiastvinami, blagom i t. d. Prispejo tudi zaMinjevalci kač, potujoči igralci in neredko tudi daleko manj zaželjenj gostje, ki utegnejo povzročiti nered iq nemir, zato mora graščak skrbno na- zra, da poteče vse v redu. Njegova naloga je, da zasigura varnost stojnic, on mora paziti na došle ljudi in preskrbeti, da po opravljenem sejmu zonet izginejo vsi, ki ne spadajo na vas. Pa tudi druge obveznosti ima gospodar do svojih podfažrokov. Praviloma mora biti navzoč na vseh gostijah, in če kdo zboli ter ni boljšega zdravnilka, je njegova dolžnost, da priskoči na pomoč. V vseh neznatnih sporih odločuje njegova be- seda o pravici în fcrîvîcî. Cesto mora pogledati k svojim ljudem, da se prepriča, ali ne trpinčijo živine, ničesar ne tiratijo in me dajejo komu odvisnih prednosti. Skratka: biti mora oče mnogih včasi prav neubogljivih in težko umljiivih otrok. Vzlic temu je indijski veleposestnik kralj v svojem kraljestvu Sn uživa — če se le zna uveljaviti — zaupanje in spoštovanje ki gre takemu človeku... V. Sva/ga r ZELEZNICE Nove parne lokomotive Parna lokomotiva pred sto leti in sedaj Nobena stvar na svetu nI tako stalna, da se ne bi mogla izpreimeniti, izboljšati in izpopolniti. Vsaka iznajdba se joslednjih mesecih pa se je konsum še znatno po* večal. Izkazalo se je, da pogori prah skoraj brez vsakega pepela — bistvo TURBOLO vendar že pri poskusnih vožnjah pokazalo, da je njena gospodarnost za 20— 30% večja od najpopolnejših in najmodernejših batnih lokomotiv, ki so opremljene z vsemi najnovejšimi iznajdbami. Tudi je turbolOkomotiva še nedovrše-na v vnanji obliki in nima vsega urejeno talko enostavno, kakor bo to postalo sčasoma. Toda že ob sedanji konstrukciji — kot smo že omenili — znaša njena gospodarnost mnogo več od batnih strojev. Izraba premogovnega prahu Dosedaj so porabljali za kurjenje lokomotivskih kotlov le najlepši premogovni kosovec. Prah sploh ni prihajal v poštev drugače kot v obliki briketov, ki se izdelujejo iz stisnjenega premogovnega drobiža. Vsaka železniška izgorilnega procesa pa je v tem, da mora prah zgoreti v letečem stanju in ne na rešetki. Čas zgorenja je največ 3 sekunde. Pri lokomotivah je bilo najtežje, iz-gotoviti zadostno veliko izgorišče, ker je ves prostor glede na širino proge zelo omejen. Zato je trajalo dokaj dolgo, da so našli primerno rešitev tega kočljivega in najvažnejšega vprašanja. Zelo velike zasluge si je priborila v tem pogledu «Nemška električna družba» (AEG), ki je v svojem lokomotivskem oddelku zaposlila od 1. 1924. dalje cel štab inženjerjev in kemikov, ki so v mnogih zaporednih poskusih našli obliko, ki naj jo ima lokomotivsko kurišče za premogovni prah. Celotna naprava je taka-le: Na lokomotivskem zalogovniku je nameščen velik železni kotel, kamor se nasuie premogovni prah, ki mora biti popolnoma drobno zmlet in suh. Iz tega kotla vodita dva transportna polža, ki prenašata prah k lokomotivskemu gorišču v dvoje mnogoustnih pihalnih šob. Obenem pa piha posebni pilialnik zrak v omenjeni dve šobi, da nastane mešanica zraka in prahu. Mešanica izstopa iz šobnih ust proti sredini kurišča, kjer zadeneta oba toka drug v drugega. Medtem užge majhen gorilnik, ki je nameščen v pepelniku, vso to» mešanico, ki se hipoma vname in kmalu zgori, ako ne dobi takojšnjega nadomestila iz šob. AEG je zgradila dvoje podobnih lokomotiv in je priredila najprej nekaj poskusnih voženj z prav dobrimi rezultati. Kasneje sta prišli obe lokomotivi v promet na javne proge in sta v praksi dokazali svojo veliko vrednost. Vsaka izmed njih je vlekla na ravni progi do 1300 ton težke vlake in še običajno lokomotivo v teži 115 ton, ki ie rabila kot rezerva. Pokazalo se je, da dosežemo s premogovnim prahom črnega in rjavega premoga enako ugodne rezultate, kar bo znatno vplivalo na dosedanje premogovno gospodarstvo železnic. Osobite važnosti, bodo postale prahovne lokomotive za de-i žele, kjer je zelo malo črnega in mnogo rjavega premoga, kot je n. pr. Jugoslavija. Posebne omembe je vredno tudi to, da dosežemo zelo zadovoljive uspehe celo z zmleto šoto, ki dosedaj Kot kurivo za lokomotive oddaleka ni prišla v poštev. Prihranek premoga znaša pri premogovni prašni kurjavi skoraj 20%. Poleg tega ne razvija ta kurilni način pikakega dima, kar je posebno na gorskih progah z dolgimi predori in v mestih zelo velikega pomena. Nemška državna železnica je pričela opremljati nad 100 lokomotiv z opisano napravo in upa. da bo v dveh letih popolnoma izplačala stroške pregradnje, ker bo znašal čisti dobiček na prihranjenem premogu več ko 2 milijona mark. Načelo štednje zmaguje Električna lokomotiva prištedi na stroških okroglo 50% najmodernejše parne lokomotive z batnim pogonom. Turbinska lokomotiva je za približno 30% boljša od batne' lokomotive, priprava za premogovni prah pa prinaša tudi 20% prihranka. Navadni račun nam navidezno pravi, da bi na ta način parna lokomotiva dohitela v svoji gospodarnosti električno. Mogoče je, da bi se dal z izboljšano turbinsko lokomotivo z prahovno kurjavo doseči ta rezultat. Toda kakor je važen vsak prihranek, ki ga napravi parna lokomotiva v svojem razvoju, je vendar še večje važnosti dejstvo, da je parna lokomotiva v vseh pogledih, bodisi starejša bodisi najmodernejša — prava, sama v sebi zaključena lokomotivska edinica, električna lokomotiva pa je vedno navezana še na svojo električno centralo, ki ji dobavlja električno stru-jo za pogon njenih motorjev. Dokler se ne bo posrečilo osamosvojiti tudi elek-trolokomotive njene odvisnosti od raznih central, bo obstojala še vedno velika možnost nadaljnjega razvoja parne lokomotive, ki bo sicer izgubila in izpremenila svojo, še po Stephensonu osnovano temeljno obliko. Turbinska lokomotiva in naprava za kurjenje s premogovnim prahom sta dve važni pridobitvi zadnjih let za razvoj parne lokomotive, ki bosta sigurno sprožili še druga, nova in velika izboljšanja. УЈ. K. i t « Iz življenja divjega petelina Kakor je divji petelin lep in veliča» sten, tako je zanimivo, skoraj bajno, njegovo življenje. Krasna pomladna jutra, ki jih on diči, so mu pripomogla do nekakega častnega mesta med osta» limi gozdnimi prebivalci. Menda ni bilo o nobeni gozdni živali spisanih toliko razprav, kakor baš o na» šem najstarejšem gozdnem prebivalcu, o prapetelinu, kakor ga nazivajo Nem» ci. Med najtemeljitejše opazovalce divjih petelinov pa lahko štejemo na« šega rojaka, pred leti umrlega kranj» skega notarja Stergerja, ki jih je zara» di lažjega opazovanja in proučevanja sam gojil in na podlagi novih dognanj napisal mnogo zanimivih člankov. Le» ti so zbog svoje temeljitosti zasloveli pri vseh evropskih narodih, zlasti še pri severnih, — Švedih in Norvežanih, — kjer menda še bolj kot pri nas cenijo našega gozdnega trubadurja. Kljub točnemu opazovanju pa je vendar v življenju divjega petelina še mnogo za» nimivega in nepojasnjenega. ZaninJfvo je n. pr. zakaj divji pete» lin ne sliši med tako zvanim brušenjem, ki sledi klepanju podobnemu petju? Mnogi so mnenja, da petelinovo glu» host povzroča kost, nekak privesek pod čeljustjo, ki pri močno odprtem kljunu, kakor ga ima petelin med bru» šenjem, zapira ušesno votlino. Drugt zopet menijo, da petelin ne sliši med brušenjem zaradi nenavadnega navala krvi, ki ga povzroči neko posebno raz» burjenje. Najbrže pa je oboje skupaj povod, da je petelin med brušenjem res popolnoma gluh in da ne sliši niti strela, marveč obsedi in poje dalje, če ga med brušenjem izstreljen strel zgreši. Še zanimivejši pojav pa je — in ta se dogaja le prav redko, — da sicer iz» redno plah in previden divji petelin prileti v človeško bližino ter se prav pič ne boji človeka; včasi se ga celo dejansko loti. Dva taka primera sta znana v naših krajih že v sedanjem stoletju. Prvi se je dogodil leta 1902. v bližini Trbovelj, drugi pa se dogaja letošnjo pomlad v Sorici na Gorenj» skem. Kakor so pisali že takoj po pojavu razni listi, posebno pa prirodoslovni in lovski časopisi in kakor nam je spo» ročil te dni očividec zanimivega pri» zora g. dvorni svetnik Vinko Strgar, je v zimi leta 1902. priletel iz gozda divji petelin k leseni kočici pod Mrzli» co,, samujoči ob cesti, ki vodi iz Trbo» velj proti Št. Pavlu v Savinjski dolini. Petelin je sedel na streho. Ko pa je prišla kočarica posipat kokošim, je pri» sedel tudi on in kot nepovabljenec pri» čel pobirati zrnje, ne meneč se za pre» plašene kokoši in kokodajočega dvorišč» nega gospodarja, domačega petelina, ki gotovo ni bil prav nič vesel gozd» nega tekmeca. To se je ponavljalo dan za dnem in kmalu se je raznesla ta no» vica ne samo po vsej okolici, ampak tudi v daljne kraje. Kljub temu, da se je zakupnik lova, tedanji ravnatelj tr» boveljske premogokopne družbe, zelo bal, da bi se divjemu petelinu kaj pri» petilo in je zadevo prikrival, so vendar prihajali ljudje iz vseh krajev, celo iz Dunaja in Gradca občudovat nenavad» nega gosta bajtarskega dvorišča. Če divjega petelina slučajno ni bilo pri hiši, kadar so prišli njegovi občudoval» ci, je posestnica koče stopila kraj goz» da in je zaklicala: «Bokel», — tako je namreč zvala svojega prijatelja. Včasi je prifrčal, najraje pa jo je primahal kakor razdražen puran z razpetim re» pom in bruseč s perutmi po tleh, med tem ko je neprestano godrnjal. Dobra prijatelja sta si postala tudi z lovcem Karlom Bocom iz Trbovelj, ki je imel nalogo, da ga čuva pred morebitnimi nezgodami. Lovcu je sedal kar na hr» bet! Včasi ga je dr. Šuklje naslikal. To zanimivo sliko reproduciramo. Po» časi se je tako udomačil, da se je jel zaletavati v svoje občudovalce in je neko gospodično pošteno vščipnil v bok. Ko se je naveličal družbč, je zo» pet sfrčal v gozd k svojim rjavim ko» koškam, ki pa so mu sledile samo do gozdnih obronkov ter od daleč opazo» vale, kam neki zahaja njih nezvesti go» spodar. To je trajalo preko pomladi in poletja, v jeseni pa se je petelin ali iztreznil ali pa se mu je kaj pripetilo, skratka ni se več vrnil. Podoben primer se je dogodil pred nekaj leti na Češkem in se je tudi o njem mnogo pisalo. Sedaj pa, kakor že omenjeno, imajo takega gozdnega ču« daka v Sorici na Gorenjskem. Kakor piše tamošnji poštar g. Pintar, je prihajal že v pretekli jeseni divji pe» telin na okoliške sadne vrtove in se ni prav ni5 zmenil za ljudi. Čez zimo je izginil, a nekega popoldneva na začet» ku aprila, se je spet pojavil. Prifrčal je iz gozda na njivo k mladi plevici, ki se je velikega črnega ptiča zelo prestra» šila. Kljub temu, da ga je odganjala z grabljami, se ni pustil prepoditi; le to» liko je odletel, da ga ni mogla udariti. Šele ko je odšla proti domu, se je vr» nil v gozd. Ko je dekle preplašeno do» ma pripovedovalo, kaj da je videlo, mnogi niso hoteli niti verjeti, drugi pa so bili mnenja, da ni nemogoče, da ne bi bil v čudnem ptiču kak zli duh. 12. aprila je divji petelin prav pošteno pre» strašil nekega možakarja iz Sp. Sorice, ki je prišel na senožeti trosit pleve. Komaj jih je pričel potresati, že je ne» kaj zaropotalo v bližnjem gozdu in ta» koj nato je sedel pred njega divji pe» telin. Godrnjajoč in pokajoč s kiju» nom jo je ubral proti preplašenemu možakarju, ki je ves prestrašen začel klicati na pomoč. Ker se pa petelin le ni nič zmenil, jo je možakar urnih ko» rakov odkuril proti vasi. Ko se je be» žeč ozrl nazaj, je opazil, kako je pe» telin pobiral zrnje izmed od njega raz» tresenih plev. Take šale so se ponav» ijale, dokler niso petelina ujeli in ga nesli v vas. Kakor med nošenjem proti domu, tako je bil divji petelin miren tudi doma, kjer so imeli zaprtega ne» kaj časa v velikem zaboju. Tudi doma je prav pridno pobiral zrnje. Ko so ga na željo lovskega zakupnika odnesli nazaj v gozd in ga ondi izpustili, se je hotel sam vrniti k ljudem. Hodil je za njimi, moško korakajoč, dokler mu ni« so odšli v vas. Sedaj se baje še vedno drži v neposredni bližini Sorice. Take pojave, kakor so navedeni, omenjajo že razni prirodoslovci. Po njihovem zatrdilu se je to dogodilo že v raznih krajih in ljudje, ki so jih opa» zovali, so kaj radi iz takega vedenja divjih petelinov sklepali, kakor naši Soričani, da v divjem petelinu biva kak zli duh, najbrže duh kakega nesrečne» ga lovca ali drvarja. Prav tako, kakor so deljena mnenja prirodoslovcev in lovcev o petelinji gluhosti, tako so tu» di glede takih pojavov. Skoraj gotovo pa bo petelinja neboječnost v zvezi s spolnimi nagoni, ki se pri petelinu po» javijo posebno močno spomladi, ка» dar pojejo in pa v jeseni, ko so pete« lini večkrat tudi prav po pomladnj« nastrojeni. Sliko k članku glej na str. 573. ШРаА 9. Prvi napad Bilo je po polnoči, Po zaslugi dobre organizacije so bile začetne mobilizacijske in obrambne priprave dovršene. Mnogi so že zapustili mesto in se umaknili v okolico, piobiliziranci so se zbirali v določenih prostorih, drugo prebivalstvo pa se je sukalo okoli plinskih hiš ali je ravnodušno čakalo, kaj prinesejo naslednje ure. Na postaji so delili pravkar dospele plinske maske. Od ust do ust so šle vesti, da se je zračno krdelo približalo. Težke slutnje so stiskale srca, a nihče ni vedel nič sigurnega. Mobilizirancem so dajali prva navodila; borce so opremili za vojno službo in so jih nameravali z naslednjimi vlaki odposlati na fronto. Tehniško in drugo pomožno osobje — in vojaška služba se je v poslednjih desetih letih zelo preosno-vala in izpremenila — so deloma postavili v obrambno službo mesta, deloma pa namenili za druge kraje. Tako je minila polovica te viharne, strašne noči, ki bi lahko bila s svojimi izvezdami in pomladnim dihom topla kakor mlada ljubezen, če se ne bi ljudje v teku nekaj ur tolikanj izpreme-nili, da se je začetek včerajšnjega dne videl kot davno minuli, lepši, srečnejši čas. Vzlic temu se je mesto na videz pomirjalo, kakor da bi se hotelo udati zapeljivim vabam sna in pokoja. Toda spala je samo deca, ki je še ostala v mestu. Vse drugo je bedelo; vsak si jc po svoje odganjal moreče misli in temne slutnje. Promet po ulicah se je zopet dokaj zmanjšal, le zaostali begunci so še hiteli iz mesta in težki avtomobili So previdno vozili vojake in materijah Pojavili so se mogočni oklopni vozovi; . sanitetne kolone so bile povsod pripravljene. V okolici mesta so bili postavljeni ogromni žarometi, ki so lahko v hipu razsvetlili široko plast neba in v njih bližini so se bočili težki topovi. Vojaki, požarniki, monterji in drugi mobiliziranci, ki so na izloženih mestih že opravljali službo, so nosili še odprte plinske maske, pripravljeni, da jih nataknejo vsak hip, ko bi se napovedala nevarnost. Tudi stražniki na ulicah in posamezni pasanti so jih imeli na hrbtu in vse to je dajalo ljudem, pomikajočim se nervozno po ulicah ali stoječim na križiščih in ob javnih palačah, nekam bizaren videz. V uradu za mestno zaščito, kjer je dr. Vergun spajal vse niti te čudovito razpredene in nepričakovano trezno spletene organizacijske mreže, je tisti v hip nastalo hudo vznemirjenje. Prihajale so zaporedne radio vesti in brzojavne depeše, da se je pojavilo nad našo mejo močno krdelo sovražnih avijatikov. Hkrati z njimi so nastali prvi oboroženi spopadi. Naši avijoni so zavili v drugo smer in so bili ondi močno obstreljevani. Sovražno zračno krdelo je bilo sprejeto s težkim topovskim ognjem, ki je vrgel na tla èno letalo, dočim so se druga nagloma razpršila in se dvignila v visoke zračne plasti. Tako se je tedaj že otvorila vojna; v tem hipu se je majala meja in se je odločevalo, kdo bo prvi osvojil tuje postojanke. Radio je omogočil, da je lahko zaledje zasledovalo vse te sunke in tresljaje, vso usodno premikanje dveh sil, da izmerita svojo moč. Medtem ko v tistem trenutku še ni bilo znano, kako se bodo odločili prvi obmejni boji, vršeči se v manjšem obsegu in med samim dotokom glavnih bojnih čet, so naznanjale nadaljnje ve- sti, da se je sovražno krdelo zopeï zbralo nad našim ozemljem in da plava v precejšnjih višinah. Očitno je iz-premenilo prvotno smer in se obrnilo od Karavank na jug proti Gorskemu kotarju, da odtod prodre nad savsko ravnico. Novica je bila dovolj vznemirljiva, čeprav je z druge strani tolažilno vplivala vest, da so naši avijoni že dokaj daleč od meje in da je vsak hip pričakovati njihovo akcijo. Jasno pa je bilo, da se je sovražno krdelo namenilo v mesto Z. kot najbližje važno trgovsko in industrijsko središče, ki se sovražniku ni zdelo tako zavarovano in pripravljeno kakor v zračni bližini ležeče mesto Lj., kjer so se utegnili veliko skrbneje pripraviti za prvi napad. Prihod sovražnih avijonov je bil docela v skladu s poglavitnim načelom kemične vojne: treba je sovražnika presenetiti in prvi udarec, čeprav sla-bejši, povzroča veliko večjo škodo nego drugi, ker zanese v mesto zmedo in strah ter iznenadi s plini mnoge in mnoge, ki niso imeli časa, da bi se bili pripravili za obrambo svojega življenja. Treba je računati z prirojeno počasnostjo človeške mase; preden razume, za kaj gre, ali preden jo šiloma posuneš na novi tir, poteče nekaj časa, — presledek, ki ga mora dalekoviden sovražnik temeljito izkoristiti. — Dobro smo računali. Oni, pa mi itudi! Tako je rekel dr. Vergun samemu sebi v hipu, ki mu je ostajal med navijanjem telefona, po katerem je dajal nova povelja in smotreno — po v naprej določenem načrtu — pripravljal obrambo mesta pred pošastnim krdelom. Tedajoi so v mestu ugasnile luči. V teku četrt ure so že vedeli v vseh hišah za ukaz, ki je vsakomur povedal dovolj. Bliža se to, kar so doslej videle samo nejasne slutnje. Morda je že na obzorju, nad hribovjem, morda je še zaznalo iz daljave poslednje ugašajoče luči nalik očem, ki so se zapirale k prisiljenemu, narkotičnemu spanju. Plazi se po ozračju — kdo? Zver, ki ima perutnice apokaliptičnih ptic, zajetne, s strupom napolnjene vampe, pripravljajoče se, da izcede svojo vsebino na mravljišče ljudi, — zver, ki jo ženejo motorji in ki nenehoma pohlepno žre bencin. V njenih številnih gla- vah sede ljudje, možgani te zverine in ji kažejo.pot, urejajo, tok njenih sokov jn varujejo njen strup. Plazi se pošastma zver, s strahotnimi kremplji tipa po zraku in vidi pod seboj temno zemeljsko ploščo, na kateri jedva razpoznava Cjene gube in vidi medel odsev voda; nad njo se razprostira od zvezd stkani ki so zašli v začarano mesto. Ce bi se pogledali pri luči, bi- se zarežale na-rnestu človeških obličij ostudne maske, fantastično skrivljene podobe glav, ki bolj spominjajo na praživali nego na misleča človeška bitja. Oprezno se pomikajo te žive karikature, sopeč pod ■težkimi, okrutnimi maskami. Včasi tu KADAR JE DIVJI PETELIN KROTEK... Slika k članku «Iz življenja divjega petelina» nebeški plašč, okoli nje pa molči nevidno zračno morje, po katerem butajo njene perotnice. Mesto čaka. Kakor preganjana zver Je skrilo v mrak svoje mogočno telo. Pritajilo je dih; po temnih bulvarjih se pomikajo človeške figure in blodijo skozi mrak kakor pravljični popotniki, in tam posine rahla lučka žepne sve-tiljke, kakor da bi poletavale takisto fantastično povečane kresnice nad mogočno travo. Mesto čaka na svojo usodo. Nobena luč ne sveti; zdi se, da je ta strahotni kup kamenja na mah izgubil ysa bitja, ki so ga oživljala in mu da- jala lepoto in vrednost; orisi hiš in palač se v nekakih skrivljenih, nemarno nametanih, groteskno pomešanih linijah črtajo v polutemi pozne aprilske noči. Čudovit je ta mir pritajenega mesta, čudovita je njegova mimikrija: katera čudežna sila je tako hitro ustavila, ves njegov, mehanizem, vso im-pulzivnost človeškega življenja in pretvorila bivališče sto tisočev v prostor začaranega molka, kjer je vsak korak prevdarjen, vsaka kretnja pretehtana? Mesto je dobilo podobo enega samega bitja. Iz njega je zrasla kolektivna žival .Strah prežema njene žile, ali volja do odpora ga brzda. Živeti, kljub vsemu živeti... Zakaj mesto se je na mah zavedlo, da gre za golo življenje vseh, brez izjeme. Komaj so morali vsi ugasniti luči, že so bili eno. Vsi brez izjeme. Dokler zopet ne posinejo luči. V temi, v strahu pred tem, kar ima priti iz teme, se je pritajilo vse, kar je človeškega. Žival, mogočna žival je čakala med svojem kamenjem ... V notranjosti kamenja pa je bilo le bolj človeško. V uradu za mestno zaščito so za debelimi, skrbno zagrnjenimi zastori bleščale luči, aparati so venomer delovali in dajali na vse strani impulz in življenski utrip. V elektrarni so delali. Žarele so raznobarvne luči, ogromni dynami so se nenehoma vrteli. Radio je deloval in je spajal ljudi. V javnih uradih, v vojašnicah, povsod, kjer se ni smelo mirovati, so za skrbno zakritimi okni nadaljevali mobilizacijsko delo. Povsod so zrle z miz ostudne maske, da na prvi signal zavarujejo človeško življenje pred plini. Tudi v zraku ni bilo mirno. Zračne mestne straže so venomer krožile v neki oddaljenosti od mesta, da ne izdajo mestnega središča. Skrbno so pazile na vse pojave v zračnem oceanu, nestrpno pričakujoč, kedaj priplove pošastni sovražnik. Tako so minevale v težki napetosti minute, ki so se zdele dolge kakor ure. Dokler se ni pojavila pričakovana napadalna iata. Njen prihod je bil potuhnjen, čeprav so domači letalci, ki so si dajali signale, da se strnejo v krdelo in se postavijo še ored mestnim v bran. čutili so gibanje te komaj vidne oddaljene ptice, da je ne-sigurna v prostoru. Ko so se zračne straže zbrale, je že z ravnice izven mesta siknil proti nebesu ogromen žaro- met in ob istem času je zagrmelo lz cu-pov, da se je streslo vse ozračje. Zdaj je bil prihod izdan in so se tudi z letal vlili jarki žarometi in razsvetljevali noč. Po bliskovo se je vnela bitka. Topovi so mogočno bruhali v zrak, kakor da bi se odpirali krateri vulkanov, in tla so se tresla in šipe so žvenketale po vsem mestu od njihovega grozepolnega rjovenja. Domača in sovražna letala so se jela obstreljevati in zrak se je napolnil s peklenskim ognjem, da je dim oblakoma zagrinjal zvezde, dokler se niso — neopazne ljudem — zopet prikazale kot sladke raadeje in dragoceni obeti. Grmelo je s tal in z neba; zemlja in ozračje Sta se na hipe zlivala, ognjeni jeziki so lizali s te in one strani; videlo se je, kako se je vnelo zdaj eno, zdaj drugo letalo: to domače, ono sovražno. Bili so grozotni trenutki, ki jih ni nihče štel; trajali so celo večnost in človek, ki jih je sam povzročal, je na dnu duše trepetal pred svojimi dejanji. Tudi zdaj je topovski ogenj prisili! ' sovražno krdelo, da se je razpršilo. Zračna zver se je razdelila v posamne zveri, ki so splavale v razne zračne višine in spuščate k tlom žaromete. Domača avijatika jih je neumorno zasledovala in obstreljevala; že se je zmanjševalo število napadalskih edinic. Popadala so na tla ali so se razgubila v daljave. Ali vzlic temu so nad mestom zažarele eksplozije bomb, ki so jih vrgli sovražni letalci na treh straneh. Zdaj se je vse mesto na mah vzbudilo, da se nato še jačje stisne vase. Posimli so svarilni signali, po radiu in telefonu je šel po vsem mestu glas: — Pozor! Yperit! Z druge strani se je raznesel glas: — Pozor! Levisit! To je povzročilo strašno zmedo z maskami. Torej je sovražnik raztrosil nad mestom oba strupena plina? Koliko sekund, koliko minut je deževala smrtna rosa? Nihče ni vedel nič sigurnega. Skrbno maskirani kemiki zaščitnega urada so nagloma preiskovali mesto. Dognali so, da utegne biti v mestu ne baš znatna količina yperita, plina, ki začne učinkovati stoprav čez nekaj ur. Tedajci pa ugotove tudi navzočnost levisita. na-zvanega «smrtna rosa», ki je vzbujal še ored voiino toliko strahu in groze. S čudovito hitrostjo in z vzorno du-hoprisotnostjo so se lotili obrambe pred smrtjo, ki se je zdaj oblastno širila po zraku. Odprle so se talne žile. \z vod^- vodnih" cevi so bruhali močni vodometi in kakor slapovi oblivali ozračje. V br-lenju luči, ki so se nekam plaho prižgale, so nemirno, a prevdarno vrveli po ulicah maskirani vojaki, požarniki in kemiki. Napolnjevali so ozračje z novo-iznajdenim plinom antyperit, da parali-zirajo učinek yperita, ki ga je bilo po prvih merjenjih največ v podobi plina in kapljic. Odprli so ogromne, vetrnim mlinom podobne ventilatorje na strehah najvišjih mestnih hiš, ki so imeli nalogo, da pospešijo prezračevanje in izpreme-šajo zrak. Vsa drevesa, vse hiše, vsi predmeti, — vse se je jelo kmalu cediti od vode, kakor v najhujšem neurju; vse je bilo zmlačeno od njenih curkov. Ljudje v svojih kožnih oblačilih so se ie otepali in po ulicah in bulvarjih je tekla umazana in zaprna. Obupna, brezčloveška je bila borba s potuhnjeno smrtjo, ki je ni nihče videl, ki pa je bila povsod in je nemara že marsikomur zlezla pod kožo, čeprav .se je čutil še zdravega. Plinske hiše so bile nabito polne ljudi, ki so v poslednjem trenutku spoznali resnost položaja; v posameznih hišah, ki so imele plinske sobe, so natlačeni prebivalci v smrtnem strahu šteli minute, boječ se, da bo sovražnik nenadoma prekinil električen tok in jih vse izročil na nemilost plinom. (Kaj vse ,se v strahu ne vidi mogoče!). Vse mesto je bilo pod oblastjo sovražnika, ki je dejanski že prodrl vanj, čeprav je bil neviden, skrit v podobo yperi-tovih kapljic in smrtne rose; in kakor na fronti so se vojščaki divje borili ž njim, ne meneč se za smrt in življenje. Bila je to skoro nema bitka, ki ii niso dajali veličastja peklensko bruhajoči topovi; bitka, neznana vojšča-kom prejšnjih časov. Vzlic svoji čudni »................-•••TtttttttlltMtOM«« Tisoč bilijonov let Tisoč bilijonov let: tako se na kratko glasi najnovejša napoved, ki jo je lansko leto izrekel učeniak Moulton iz Cikage glede na to. kako dolgo bo še obstojala naša zemeljska domovina. Bilijonkrat na.i se tisočletje ponovi in zopet zatone v preteklosti, dokler zvon svetovne ure ne bo zapel tiste usodne dvanajste ure, ko bodo cela kraljestva solne padla na kup in bo naš svetovni otok izginil v gorečem žrelu žareče ogromne zvezda molčečnosti je Ibffla krutejša b gro-zotnejša od vseli drugih. Dolgo uro ali še več je trajala intenzivna borba z ozračjem. Na vzhodu se je bil pojavil prvi jutranji svit, ki ga ni nihče opazil, kakor ni nihče videl ugašajočih zvezd. Zdelo se je, da je bitka v glavnem končana in sovražnik premagan. Ali še ni smel nihče sneti mask. In po vodi, ki je tekla po ulicah, med mokrimi ulicami, ob bledi električni luči in v jutranji zarji, so hiteli na razne strani mesta sanitetni avtomobili. Na periferiji, kjer se je raztrosilo nekaj levisita, je bil položaj najobupnejši. Tu so bivale po večini delavske rodbine, ki se niso marale umakniti in ki so imele malo plinskih mask. Sovražnik je nagrabil na tej strani posebno obilen plen. Sanitetni vojaki, ki so šli od hiše do hiše, so videli stotine komaj ohlajenih trupel in tisoče umirajočih. Nepopisna bolest je napolnjevala ozračje. Ali za kolektivno umiranje, ko so cele družine nenehoma padale v prepad smrti, ko je smrt brisala vse razlike in ugašala vsa nasprotja, ni bilo usmiljenja in sočutja. Vse, kar se je dogajalo, je prekašalo dovzetnost povprečnih človeških čutov; bolest ni bila več bolest, kakor se dovzetnost ušes presegajoči zvoki izpreminjajo v neslišnost, v molčanje. V strahotni grozi je vse otopelo in izpod režečih se mask zdravnikov in vojakov se ni mogla pocediti topla človeška solza. Tako je napočilo jutro in stoprav v solnčni luči so se jeli ljudje zopet iskati kakor po groznem potresu, ki se jim je zdel sodni dan vsega človeškega rodu. (Konec prvega dela.)' Mož iz Cikaga je mirno izrekel sila tehtno besedo in je s pravo ameriško velikopoteznostjo rešil velikih skrbi vse tiste plašljivce, ki so se bali. da bodo prastare premene med nočjo in dnem, med rojstvom in smrtio. jedjo in Pijačo, ljubeznijo in mišljenjem trajale na zemlji kvečjemu še nekai milijonov let. Tisoč bilijonov let: človek to izreče in si pri tem ne misli nič posebnega. Ako pa se potrudi, da se tega številčnega velikana tako ali tako predstavi in ga ogrne s plaščem nazornega poj- ma, takrat se takoj pokaže, da mora že od kraja odpovedati še tako drzna domišljija. Saj niti besede »miliion let« ne moremo napolniti z vsebino, še manj pa lahko doumemo velikana »bilijon let«. V prostoru, tam še gre za silo; tam se lažje igraš z velikanskimi števili, in če se domišljija malo potrudi, si še nekako lahko predstavlja nekaj milijonov kilometrov. Pred časovnimi velikani pa domišljija nebogljena pade na kup; prav nič ne more narediti z njimi. Samo malo pomislimo. Od najstarejšega zgodovinskega človeškega dela, odkar so zgradili v Egiptu Keopsovo piramido, je preteklo okroglo pet tisoč let. To razdobje vsebuje na splošno nam znano svetovno zgodovino: rojstvo in smrt na stotine velikih narodov, postanek in pogin, prekrasnih kultur. In ta pet tisoč let stara svetovna zgodovina naj se ponovi dvestokrat po eno mili-iardo, dokler ne nastopi kozmična katastrofa. ki jo je napovedal naš Američan. Dve sto mili.iardkrat nai znova nastanejo Babilon in Tebe. Rim in Atene ter se zopet pogrezneio v nič... Saj pa tudi pet tisoč let ni merilo, da bi z njim meril bilijone let. Človek mora že malo podaljšati merilo, da doseže nekaj, kar se da otipati. Postavimo preteklih pet tisoč let stokrat oo vrsti: ta večja časovna milja — pol milijona let :;— je tista doba, odkar človek živi na zemlji Pet sto tisoč let ie bilo treba. da se ie človek razvil ■ do te popolnosti. kakršen ie danes. To razdobje, vsebuje zgodovino njegovega razvitka, od prebivalca podzemeljskih votlin do* vladarja našega planeta. A tudi ta do mračnega začetka naše zgodovine podaljšana preteklost ni kos bilijonom let, kajti nič manj kot dvakrat oo eno milijardo tega razdobja bi morali premeriti še enkrat za nami ležečo oot, dokler se ne zagrne zagrinialo čez zadnje dejanje zemeljske žaloigre. Ako bi se vsa naša razvojna zgodovina skrčila na eno samo leto, potem bi teh 365 velikanskih dni naše preteklosti stalo nasproti prihodnosti, ki bi obsegala okroglo petnajst tisočletij. Številke bilijon si ne moremo predstavljati in je ne moremo doumeti. Od začetka nam znane zgodovine človeštva še ni minil bilijon sekund. Šele človeštvo 29. tisočletja se bn lahko po-bahalo. da ie doživelo bilijon sekund. Ako oa se hočemo temu velikanu približati glede na prostor, doživimo zopet novo čudo. Na ravnik naše zemeljske oble bi mogli nanizati biliion milimetrov. Tudi razdalja lune od zemlje ne bi zadostovala. Morali bi to kozmično zvezno- črto trikrat podaljšati» da bi prišli do bilijona. Kaiti ta velikan je v primeri s pritlikavcem milijonom kakor širokost ljubljanske Zvezde z razdaljo od Ljubljane do Newyorka. Ako bi nam kdo mogel narediti vele-uro. na kateri bi se najmanjši kazalec vsakih sto let premaknil za eno samo sekundo naprej, potem bi preteklo pet in trideset tisoč let. preden bi nastopil od Američana napovedani konec našega svetovja. Priredil Al. B. Današnja umetniška priloga Današnji številki je priložena reprodukcija fotografije Frana Kraševca «Majnik». Ljubki sliki pač ni treba komentarja. Vidi se, kakor da bi jo naslikal umetnik. «ŽIVLJENJE IN SVET« stane, celoletno 60 Din, polletno 30 Din, četrtletno 15 Din, mesečno 6 Din. — Posamezne št.evilke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se pri upravi, Ljubljana. Prešernova ul. 54. Naročnina za inozemstvo: ITALIJA mesečno 2 liri, četrtletno 6 lir, polletno 12 lir, celoletno 24 lir. — FRANCIJA mesečno 3 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 4 krone. AVSTRIJA mesečno 63 grošev. AMERIKA in ostalo ino> zemstvo 1 in r>ol dolaria na leto. Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij Adolf Ribnikar. — Za «Narodno tiskamo d. d.» kot tiskarnarja Fran Jezeršek. — Vsi v Ljubljani