Izhaja vsak Četrtek. Cena mu |e 3 K na leto. (Za Nemčijo 8 K 60 vin., za Ameriko in drugo tuje države i K). — Posamezne Številke se proda'a!o ————— po 10 vinaijev. —
S prilogami:
Naš kmečki dom, Društratk, Naša gospodinja
Spisi in dopisi se pošiljajo : Uredništvu »Domoljuba", Ljubljana, Kopitarjeva ulica. Naročnina, reklamacije in in-serati pa: Upravništvu »Domoljuba", - Ljubljana, Kopitarjeva ulica.——
Stev. 42.
V Ljubljani, dne 20. oktobra 1910
Enkrat je bil en Gangl.
Skrbnega očeta vpraša prijatelj: »Kako učiš svoje otroke, da so tako pridni in te tako radi ubogajo?« — Oče mu odvrne: »Na dva načina; če ne gre Od spred (pri tem pokaže na čelo), pa mora iti od zad« (pri tem zamahne z t-oko). Ta lepi odgovor nam prihaja na misel, ko gledamo pred seboj številke oddanih glasov pri torkovi državnozborski volitvi na Dolenjskem. Liberalci so se zopet neizrekljivo osramotili. Na kupe papirja so pomazali in ga vsiljevali volivcem, pili in kleli so, da je vse pokalo; učitelji, liberalni krčmarji, študentje in tudi uradniki so agitirali, da so jih jeziki boleli, kandidat Gangl je porabil ves svoj čas za shode in agitacijo; ž njim vred so krošnjarili ljubljanski liberalni prvaki, s samim pre-častilim gospodom Ivanom Hribarjem na čelu. Mladi in stari so zedinjeni dejali na vse kriplje: po judovsko so hvalili svojo robo, po cigansko lagali zoper (našo stranko, pa vse ni nič izdalo. Te-peni so ter čepe žalostni v kotu in si lilade svoje trde butice. Zopet je šlo nekaj stotakov za nič in nič; zadnje moči njihove propadajoče stranke so spravili skupaj; zagnali so vik in buko kot Indijanci, ko gredo v boj. In konec jje bil: stara in že tolikrat izkazana resnica je nanovo potrjena, da za liberalce ni prostora v našem političnem življenju.
Ti ljudje se res ne dajo ničesar naučiti. Ali so res tako neokretnih glav, ali pa tako nemarni, da nečejo znati itega, kar zna takorekoč že vsak otrok? Kaj je večje pri njih: neumnost ali lenoba, kdo ve? Po pameti, kakor se to spodobi za odrastle ljudi, smo jim že /tolikrat pojasnjevali najpriprostejše teči; razlagali smo jih potrpežljivo in
mirno, pa zastonj. Od spred pri njih ni šlo nič. Treba je bilo obrniti učenje: kadarkoli so se prikazali v javnosti, jih je nabrisalo naše ljudstvo in sicer brez usmiljenja. Pri državnozborskih in de-želnozborskih volitvah so jih dobili po grbi, da bi bilo moralo kaj izdati. Naše ljudstvo jih je vzelo krepko v šolo in jih je nastrojilo vselej, da so letele cunje od njih. Toda komaj se jim nekoliko shlade hrbtišča od prejetih udarcev, jih že iznova zasrbi in že zopet se silijo na dan. Vrli dolenjski možje so jim pokazali zadnji torek, da pri nas nihče brez kazni ne hodi izzivat zavednosti in poštenja našega ljudstva.
Sempatje se dobi kak človek, ki mu ne dd žilica, da ne bi zbadal in delal nemira in prepira. Če se le vsede med druge, brž začne svojo zgago. Seveda jo izkupi; nazadnje pa pride do tega, cla se že nihče več ne zmeni zanj; nihče mu nc odgovarja več, z lahnim nasmehom gredo pošteni ljudje mimo njega in malokdo se ga še toliko usmili, da ga brsne v stran. Naši liberalci so že na ti stopnji. Naj malo računajo, kaj so vse zapravili, preden so prišli na svoj politiški boben. Hoteli so zapraviti ljudstvu njegov mir, njegova stara načela, njegov dušni in gmotni napredek, pa so zapravili le svojo stranko, da sc danes že več ne more govoriti o nji.
Naša stranka je stopila pred dolenjske volivce v jasni zavesti, da zmaga. Naši volivni shodi so imeli samo namen širiti politiško zavednost in volivce spraviti v osebni stik z bodočim poslancem. Na naših shodih je bila politiška šola, razgovor o potrebnih rečeh, o prihodnjem delu za volivni okraj, o velikih politiških ciljih, ki jih moramo izvojevati. Agitirali so pa za nas, če je bilo sploh kaj treba, nasprotniki. Plitve čenče, ki so ž njimi na svojih volivnih shodih krmili poslušavce.
so bile najboljši dokaz, na katero stran spada naš dolenjski volivec. Pleve, ki jih je stresal nasprotni kandidat med ljudi, so bile celo za liberalce preslaba hrana in danes lahko povemo, da je marsikdo, ki je doslej še verno hodil za liberalci, zamajal z glavo in se pri-veril, da Gangla no gre volit.
Mi ne bomo dajali svetov liberalcem. To jim pa lahko rečemo, cla bi bilo na vse strani bolj prav, ko bi si izbirali kake resnejše kandidate, nego je Gangl. Nam se gre tudi za to, da volivni boji razbistrijo politično izobrazbo in napravijo jasno ločitev. Z Ganglom je pa ta reč nemogoča. Ko nastopi, si človek še misli, cla bo nekaj; ko pa začne govoriti, je pa vsega konec. Kakor bi iz berila za tretji razred na pamet pravil posamne iztrgane stavke — zdaj o pridnem Jakcu, potem o slani, potem zopet o križarskih vojskah, o črvih in o zbirčni Metki, o premogu in o Baben-bergovcih, — ltolobocija, cla človeka trebuh boli po nji. Saj sc nc gre za nas. Mi že še prestanemo tucli Gangla za kratko zabavo, toda liberalci, katerih nekaj je vendar precej žrtvovalo za volitve in v odkritosrčni zabitosti rilo v prepad, zaslužijo vendarle kaj boljšega, nego je Engelbert Gangl.
Nam se vse zdi, kako so modrovali liberalni prvaki. Na jasnem so si bili, cla ne bo nič. Zato so si pa dejali: treba nam je za ta volivni boj kandidata, ki je toliko neumen, cla pojdo zaresno v boj, kjer ga čaka samo gotova sramota, in ki je tak, da ga ni nič škoda. Revež Gangl je padel kakor muha v močnik. Smili se nam. Kaj pa more on za to, če nima potrebne politiške izobrazbe in če ne čuti, kdaj in kako ga vlečejo poredni ljudje? Zdaj, ko je lopnil in ko stiska svoj osušeni mošnjiček, kje je še kak grošiček, se mu pa kro-hočejo.
Nam so gabi taka družba. Tisoči dolenjskih volivcev, ki so oddali glasovnice za našo stranko, pa v ponosnem veselju kličejo celemu svetu, kako zavedna je naša dolenjska plat in vedo, da o nasprotnikih iz tega boja ne bo nič druzega ostalo, nego kratka in žalostna povest: »Enkrat je bil en Gangl.«
Portugalska grozodejstva.
Portugalska leži na zapadnem robu Evrope; njena lega je kar najugodnejša, zakaj velika svetovna trgovinska cesta, ki gre od vzhoda proti zahodu, gre mimo. In nekdaj so Portugalci razumeli svoj važen položaj na polju svetovne politike:' Portugalska je postala kraljica in gospodarica morja; njene ladje so jadrale po vseh morjih, njeni prebivalci so odkrili tuje dežele; Portugalci so prvi objadrali svet in odkrili nova morska pota. In takrat je bila Portugalska krščanska, resnično krščanska; verske resnice so prešinja-le vse njeno življenje in delovanje, na verske resnice in krščanske zapovedi se je naslanjala vsa njena zakonodaja in vlada; in odtod je zajemala toliko moč in silo, da je igrala tako važno svetovno vlogo.
Polagoma pa je ta dežela, v kateri je bilo nekdaj nakopičeno toliko blagostanje, postala gospodarsko zanemarjena, njena nekdanja slava je minila, njena moč oslabela. In odkod to? Tudi tam je začel sejati sovražnik krščanstva svoje laži in svoje hudobije, framazonstvo, liberalizem, svobodno misel. In čembolj je ta setev rastla, tembolj je propadala dežela.
In zdaj je ta setev dozorela, izbruhnila je revolucija, pričela se jc grozna, strašna žetev, ljudje so postali iaijši kakor zveri, in divjajo, more, mučijo, izganjajo in počenjajo stvari, ki bi si jih človek v vsej fantaziji ne mogel naslikati. Poglejmo, kako zve-rinjska dela, kaka grozodejstva, kako človeka ponižujoča dela noči in teme so zamislili sovražniki krščanstva v svoji črni duši v tako »prosvitljenem« in tako »naprednem« dvajsetem stoletju!
Kralj Mamici.
Tisti svobodomiselci, ki so pred leti ubili sedanjemu kralju očeta in brata, so pognali zdaj tudi Manuela iz domovine v tujino, mu vzeli prestol in krono in proglasili Portugalsko za republiko. Manuel sicer tega ni zaslužil, a je napravil veliko napako, da so jc izročil svobodomiselnim vladam, ki so ga zdaj izdale. Kolika nizkost in grdo-bija se zrcali v tem roganju svobodo-miselcev proti Manuelu. Angleški kralj jc poslal portugalski kraljevi rodbini svojo jahto, da sc je mogla rešiti. Kralj je zapustil Portugalsko brez vseh sredstev in sc naseli na Angleškem.
Napad na kardinala.
Svobodomiselna sodrga je obkolila na postaji Carceu nekdanjega lizbon-2>
skega nuncija kardinala Netta in mu grozila. Postajenačelnik je moral nastopiti v obrambo kardinala, da ga niso ubili.
Proti duhovnikom.
Divjanje proti cerkvi in duhovščini jc strašno. V Lizboni napadejo vsakega duhovnika, ki se pokaže na cesto. Duhovniki in redovniki hodijo sicer na cesto civilno oblečeni, toda svobodomiselci jih poznajo in jih pode po ulicah, jih opluvajo in pretepajo. Policija ne brani napadenih duhovnikov. Neki mlad mož je branil nekega častitljivega duhovnika, ker ga je zdivjana, du-hovske krvi žejna svojat bila s palicami; pogumnega moža je zato sodrga nevarno ranila.
Onečaščenje cerkev.
Po svobodomiselni sodrgi nahuj-skani vojaki so začeli ropati in pleniti osobito po cerkvah in samostanih. Grozni prizori se dogajajo, ponavljajo se gnjusni prizori francoske revolucije. Pijani republičani plešejo po oltarjih. Drugi so oboroženi s sekirami, nožmi in z bodalci in pustošijo cerkve, razbijajo kipe svetnikov in more nune in duhovnike. Za verno ljudstvo so vse cerkve zaprte. — In koliko duhovnikov, redovnikov in redovnic je moralo umreti in še umira mučeniške smrti! Poglejmo natančneje!
Gonja proti jezuitom.
Portugalska republikanska vlada je sklenila izgnati jezuite iz dežele; za!o je izdala poseben odlok zoper vse redove in odredila, da morajo jezuitje takoj zapustiti Portugalsko. Vsi samostani, verski zavodi in naprave se za-pro, imetek in posestva konfiscirajo, premoženje jezuitov postane državna last. Kakor hitro jc bil ta dekret izdan, je skrbelo vojaštvo in sodrga, da se udejstvi na kolikor mogoče naj-groznejši način. Vojaki so začeli streljati na samostane. — Jezuitski samostan Quelhas so obkolili vojaki. Izmislili so si namreč, da se je iz samostana streljalo in da so bili ustreljeni trije vojaki, a pozneje so sami morali priznati, da so nanje streljali zmernejši vojaki. Zato so začeli iz dveh topov živahno streljati na samostan. — Vlada je ukazala zasesti samostan Garcia, a v tem niso našli nobenega redovnika več, ker so vsi pobegnili pred »človekoljubnimi« svobodomiselci. — Jezuite v Campolidu so vse aretirali in enega pri tem umorili. Kaj se je potem zgodilo z njimi, se še ne ve. Samo enemu se je posrečilo uiti in ta je povedal, da se boji, da je vojaštvo in sodrga poklala vse jezuite v carn-politskem samostanu ali pa so vse pometali v ječo. — Ko je ravno množica in vojaštvo oblegala campolitski samostan in ga rušila, jc naenkrat eksplodirala bomba sredi med njimi; iz tega se pač vidi, da so se začeli tudi med seboj; toda to jim je bil povod, da so zopet napadli še ostali del samostana in pri tej priči umorili tri patre.
Mera grozot še ni polna.
Z izganjanjem duhovnikov, redov nikov in redovnic se je pričelo še boij sistematično. Kardinal-frančiŠkan j,' moral bežati. Škof iz Peje je moral z/. pustiti Portugalsko. V Lizboni so h. dali povelje, da se s tremi streli iz topa naznani izgon vseh duhovnikov iz Poi. tugalske. Mnogi menihi se za ta si*, nal niso zmenili ter so po podzemskih hodnikih, ki so v zvezi s kanali, hoi ij priti na prosto, ker so se bali, da jih sodrga, ako zapuste samostan, pri vratih na cesto utegne napasti. Poulični sodrga pa, ki je bila v zvezi z vojasu voni, je zažgala v kanalih ognje, da ]>i se tako duhovniki zadušili. Toda du-hovniki so vendar še prej srečno pri-šli na cesto; a tu jih je svojat zac • a pretepati. Sodrga z vojaštvom je naskočila tudi jezuitski samostan v Lizboni in ga porušila; pri tem grozn m činu je bilo umorjenih več patrov.
Še umori.
Svobodomiselci so umorili ponoči od 6. do 7. t. m. francoskega državljana lazarista patra Frague in dva portugalska lazarista. Truplo umorjen*, ga misijonarja so vrgli najbrže v reko Tajo. — Nekega patra, ki je bežal preoblečen v kmeta, so duhovske krvi žejni podivjanci umorili. — Lizbonski Kolodvor je rjoveča sodrga oblegala, ko >o dohajali z vlaki z dežele po vojakih pri- j gnani redovniki v Lizbono. Sodrga je napadala redovnike z nožmi. Svobodomiselci so tudi zahrbtno ustrelili glavnega urednika katoliškega lista »l'ov-tugal«, ker so bili jezni nanj zaradi odkrite pisave njegovega lista proti fra-masonski svojati. — Alfred Szagueza, generalni superior lazaristov je tudi padel kot žrtev svobodomiselne podivjanosti.
Skrivnosten umor.
Admiral Candid Reis je bil eden glavnih povzročiteljev revolucije. Pa tudi ta je umrl. Izprva se je mislilo, da je izvršil samoumor, toda zdravniška preiskava je dognala, da je bil umorjen. To povzroča novo razburjanje; vidi se, da si revolucijonarji med seboj tudi nc zaupajo; saj drugače tudi ni mogoče; prav tako je bilo ob francoski revoluciji.
V znamenju svobode, enakosti in bratstva.
Prvo junaštvo, ki so ga izvedle ita.-masonske surovine, prave krvoločno divje zveri v človeški podobi, je bilo, kakor smo videli, da so zahrbtno poklali na stotine popolnoma nedolžnih ljudi, ki niso bili oboroženi. Prav z nekim satanskim veseljem so se pa vn gli na bolnišnice, na šole, sirotišnice in nunske samostane.
Napad na samostan Trenas ln njegovo bolnišnico.
V samostan Trenas, v katerem so usmiljenke, so vdrle ponoči oborožene tolpe. Ob tem napadu se je vnela mala' praska, v kateri je bilo lahko ranjenih' 12 sester. Pač lahko se ve. kakšen na<
men so imele tiste oborožene svobodomiselne tolpe, ki so šle ponoči napadat samostan usmiljenk. In res, podrobna poročila so taka, da se morajo ježiti Človeku lasje in da ti zastane kri v žilah nad tem, da se morejo še dobiti Itake zveri, ki postopajo tako, kakor so postopali svobodomiselci v trenaški bolnišnici. Na ukaz framazonov so Vdrli vojaki v bolnišnico. Vpričo bolnikov so svobodomiselne pošasti one-ičaščale in mučile usmiljenke tako, da |jih je veliko nevarno ranjenih. Ko so svobodomiselci svoje zverinske strasti inapasli, so usmiljenke vrgli na cesto, izastražili bolnišnico in pustili bolnike ibrez vsake postrežbe.
Svobodomiselci razdirajo kulturne zavode in zatirajo znanstvo.
Jezuitski zavod v Campolitu, v katerega so vojaki vdrli in ga razdejali, (je bil najvažnejše vzgojevališčc na Portugalskem. V njem je bila gimnazija in /tehniška visoka šola; poučevala se je v njem glasba in šport in zavod je bil najmodernejše opremljen. Profesorjev je bilo na njem 38, med njimi tudi laiki, možje velikega znanstvenega svetovnega slovesa. Dijakov je bilo 385; od nekdaj so se vzgajali v Campolitu sloveči in odlični možje. In danes? Zavod znanosti in kulture so svobodomiselne bestije porušile in opustošile.
Nekaj natančnejših podatkov o napadu na jezuitski samostan v Lizboni.
Ob tem napadu je sodrga začela razbijati na vrata. Vojaki so z drhaljo vred vdrli v samostan, ubili enega patra, dva pa ranili. Ostali patri so se umaknili v podzemski hodnik, ki vodi ,v dva zunaj mesta ležeča 'samostana, ki jih je tudi oblegala nahujskana sodrga in vojaštvo. Patre, skrite v hodniku, je skušala svojat zadušiti z dimom. Potem pa se je vrgla na samostane in grozno divjala po njih. Oplcnili so samostane in odnesli vse, kar so dobili. Dragocene knjige, stare več sto let, so zamazane, raztrgane, uničene.
Nekaj številk.
Višina premoženja, katero so vzeli rodovnikom in duhovnikom, se ceni na 200 milijonov; te namerava nova vlada porabiti za šolske namene; pa najbrž ircvolucijonarjem še za njihove žepe ne bo dosti; saj drhal in vojaštvo že kar oblega voditelje in zahteva plačo za svoje »junaške« čine. — Izgnanih je ' nad 7000 redovnikov in nun.
Svobodamiselstvo je torej pokazalo svojo svobodno misel v znamenju krvavega nasilstva.
Pozni redovi se bodo šc zgražali nad nesramnostmi in lumparijami, ki jih povzroča danes prosvitljena svobodna misel na Portugalskem. Kakor ,se zgraža danes vsakdo nad grozodejstvi prve francoske revolucije, tako se že zdaj čudi svet, kako je moglo svo-bodomisclstvo uganjati take lumparije Kdaj na Portugalskem, kakoršno je uganjalo.
Vojaki rušijo samostane, duhovnike in redovnike pretepajo po cestah, kakor razbojnike, nanje pluvajo, urednike katoliških časopisov morijo in jih potem mrtve vlačijo po cestah, redovnice izganjajo iz bolnišnic in otroških zavetišč, mečejo na vozove in skruni-jo, po altarjih pleše pijana poulična drhal, razbija cerkve in samostane, tuli po njih in ropa, s sekirami, noži in bodali stika za redovniki, uničuje dragocene samostanske knjižnice: — kdo bi mogel imenovati ta dela dostojna človeka. Ne, to niso človeška dela, to so izbruhi zverinske razdivjanosti, to je škandal za sedanjo dobo, škandal za ves civilizirani svet. — In vendar, še danes žive ljudje, ki se jim taka dela zde umevna; še več: celo odobravajo jih — in še več: danes žive med nami Slovenci ljudje, ki imenujejo ta portugalska grozodejstva — »luč iz zapa-da« — to so naši liberalci; njim so ta dela — luč. Gorje nam, če nam bi kdaj zasijala taka »luč«. Odkrito povemo, da si ne moremo misliti pametnega človeka, ki še količkaj trezno misli, pa naj bo še tako fanatičen nasprotnik, da bi taka grozodejstva mogel imenovati napredna, primerna visoki kulturi in vredna človeka. In vendar — naši liberalci jih imajo za največji napredek sedanjega časa. Naši liberalci v svojih listih hvalijo portugalske umore in s tem dokazujejo, da si žele tudi pri nas takih časov. Zato slovensko ljudstvo, če ti je mar svojega obstanka in svoje narodnosti, ostani globoko verno; in če hočeš ohraniti vero svojih očetov, se varuj liberalizma in svobodomisel-stva in imej pred očmi strašni portugalski zgled, ki te uči, kaj bi počeli ti elementi tudi pri nas, če bi imeli kaj moči.

□	'"Tin
DEŽELNI ZBORI.
Kramjskega deželnega zbora tretja seja v jesenskem zasedanju je napovedana na sredo, 19. vinotoka z zelo obširnim dnevnim redom. »Domoljub« prinese o njej še obširneje poročilo. Ta teden so zborovali, obravnavali in re-šetali razne predloge in prošnje: finančni in upravni odsek.
štajerski deželni zbor. Usoda tega deželnega zbora jc ta, da ni bil samo odgoden, temveč — zaključen. Nemški nacijonalci — slovencežrci — so namreč kratkomalo odbili in zavrnili upravičene in skromne zahteve »Slovenskega kluba«, ki zastopa tretjino prebivalstva v deželi. O pravičnih zahtevah slovenskih poslancev v Gradcu je bilo že poročano. Dasi se je bila za te zahteve zavzela tudi vlada — torej so bile res gotovo skozi in skozi upravičene, da se jim ni upala upirati niti tista vlada, katere organi, in "sicer najvišji, se navadno le tedaj brigajo za štajerske Sloven-
ce, kadar se jim nudi prilika, da se a oficielno udeležbo pri proti obstoju slovenskega ljudstva naperjenih vsenem-ških in proč od Rima za luteranstvo delujočih društvih (zgled: letošnje zborovanje Stidmarke!) pokaže, kako ima vlada za pravičnost in objektivnost »goreče« srce tedaj, ko je treba ljudstvu v deželi deliti pravico! Torej nacijonalci so zahteve Slovencev zavrnili. A »Slovenski klub« je skenil sklicati za nedeljo, 30. oktobra v Maribor velik shod zaupnikov, kjer ukrene v soglasju s svojimi zaupniki sklepe o nadaljnem neustrašenem postopanju v obrambo in čuvanje pravic slovenskega štajerskega naroda.
Goriški deželni zbor, ki je komaj
začel zborovati, je vlada nagloma zaključila. Kaj je bilo temu vzrok, vpraša nehote vsakdo. Govori se, da je storila vsem strankam do pičice pravična (?) vlada to le in edinole na ljubo liberalcem. Zadnjič smo poročali, kako je bil izključen iz deželnega zbora glavni »nergač« poslanec Gabršček. Ko je pa bil pred leti iz goriškega deželnega zbora izključen nek poslanec, je bila vlada lepo tiho, kakor bi bila dejanje odobravala in nič drugače se ni vedla, ko so tržaški lahoni in Lahi vrgli iz tržaškega deželnega zbora slovenskega poslanca Nabergoja, da, vlada je to docela ravnodušno trpela! Sedaj, ko se je imelo enkrat vrniti liberalcem, je pa posegla z največjo čuječnostjo vmes, Po pravici se nam zdi to nekam čudno in napravi j a vtis, kakor da bi hotela vlada na ta način deželni zbor prisiliti, da potrdi ono četvorico liberalnih poslancev, ki so v verifikacijskem odseku !
Iz koroškega deželnega zbora pa
naj poroča to pot »Domoljub« naslednji dogodek, ki naj nekoliko osvetli nem-škonacijonalno mišljenje nasproti Slovencem in njihovim napravam. Znani hujskač zoper vse, kar je slovansko in posebej še, kar je slovensko, poslanec VValdner, se je v svojem razdivjanem govoru z vso silo zaletel v našo cvetočo ljubljansko »Zadružno Zvezo« in pre-pričaval strmeče nemške poslance in so-mihelne, da pomeni ta zveza velikansko pogubljenje in nevarnost za Nemce in koroško deželo sploh, ter navedel kot vzrok posebno to, ker ne leži nje težišče niti v koroški deželi, da pomeni ta zveza začetek, da se bo dežela raztrgala! Torej še v deželnem zboru se zdi našim nemškim »prijateljem« potrebno napadati in hujskati zoper naše slovenske organizacije!
ZASEDANJE DELEGACIJ.
V sredo, dne 12. oktobra so se sežle delegacije. Avstrijski predseduje Slovan Poljak clr. Globinski, ogrski pa delegat Lang. Zunanji minister je predložil delegacijam v rdeči knjigi 201 akt oziroma bosanske krize. Objavlja večinoma že stare znane stvari, kako se je izvedla aneksija Bosne in Hercegovine, potem razne zapletljaje, ki so se porodili radi krize, turški bojkot našega
3i
■ _g»V> . i*H

blaga v turških deželah ter o izpremembi dotičnih določil in členov bero-linske pogodbe z ozirom na Bosno in Črno goro. O mornariški naši upravi pa so dobili delegatje letno poročilo za leto 1908. v višnjevi knjigi. Mornariška uprava povdarja potrebo zgradbe ladij-velikanov, imenovanih »dreadnough-tov« (izgovori: »drednot«), kakor jih imajo žc vse nam »prijazne« in nevarne velevlasti, da nc zaostanemo predaleč ea njimi. Cesar je na slovesen način sprejel delegate in imel zelo prisrčen prestolni govor, ki je storil najlepši vtis tako na delegate same, pa tudi na inozemske politične kroge. Radi nedosta-janja prostora za danes podrobnejše nc moremo navajati. Omenimo le, da jc tudi zunanji naš minister Erental v svojem daljšem poročilu opisal zunanji položaj in razmere za nas ugodno. A dobro je ob sklepu poudarjal, da se ni nič zanesti, temveč vedno lepo pridno pripravljati se in pripravljen biti na vsak mogoči preobrat ali kaj presenetljivega. Zagotavljal je, da hoče delati na notranje ojačenje naše države, a tudi na to, da obdržimo našo moč tudi na zunaj. Označeni smoter si pa zagotovimo le, če razpolagamo z na boj pripravljeno armado in brodovjem. Uspešna zunanja politika teh dveh činite-Ijev ne more pogrešati.
REVOLUCIJA IN PREVRAT NA PORTUGALSKEM.
O tem poročamo članku.
v c c v
posebnem


Pred kratkim prečudne dogodke je gledala bela Ljubljana, za vedno Zupana zgubila jč znanega Vele-Slovana
Ponosno jo Hribar Ljubljani dajal ukaze s prestola, a zdaj pa ni več bil potrjen, ros huda jo zanj tale smola!
Ob znanih septemberskih dnevih so Nemcem okna razbili, sedaj so pa kot za plačilo na rotovžu Nemca dobili.
V Ljubljano dunajska vlada poslala je Ploja — slognša, da naj liberalce pripravi, za Tavčarja malo povpraša.
A nič ni opravil mešetar, nič hofrata špičasta brada, in on, ki so zadnji smejal jo,
to bila je dunajska — vlada! — *
Črz Alpe se spustil je nekdo Visoko že plul mu balon je, dobiti čast hotel in slavo in petdesettisoč So kron jo.
Pa kaj mu vsa slava koristi, ker nič več domov so ni vračal, na tla je se strojem telebnil — izlet z življenjem jo plačal.
Ljudje so pač čudni na svetu, visoko radi letijo, zato pa iz visočine
le doli večkrat sfrčijo.
•
Na Ruskem in Ogrskem strašna bolezen zdaj gospoduje, ker kolera kruta ljudi na oni svet preseljuje.
Na Dunaj že so jo zanesli, pa nič se ni treba je bati, lo miren in snažen in veren
jo treba nam vedno ostati. *
Zadela blizu Celovca
sta skupaj dva i) r z o v 1 a k a,
no v6 res dandanes človek,
kje zadnja ura ga čaka.
*
Iz s v c t e dežele so naši se romarji srečno vrnili, gotovo tam mnogo za svoje, za našo so dušo molili!
Res srečno se romanje prvo v deželo jo sveto zvršilo, naj zadnjo še romanje našo
iz zemljo tak srečno bi bilo! *
Spet, kunštnega nekaj ljubljanski so si liberalci Izbrali, no dajo se več pokopati, zdaj v peči bodo jih žgali.
Saj to jo čisto primerno, že tukaj se bodo ogroli, da bodo potem v peklenskem
tam ognju laže trpeli.
*
Deželni zbor spet se sešel Je, poboljšal je novo postavo, da bode prestolnica naša »astopstvo prejela zdaj pravo.

Doslej je le nekaj volivcev Slo volit na višjo komando, a red nov občinski poslal
v penzijo liberalno bo bando. •
Dolenjska tekoči jo tedep poslanca zopet volila in liberalca kot vedno sramotno jo v beg zapodila.
Med nami nočo voliti noben kmet demokrata, zatd je pokazal mokraču volivec zavedni naš — vrata.
To skusil pretekli je torek rudeči Engolbert Gangl o, v spomin pa, ker jo pogorel, dobil bo črn zdaj panglc.
Pač žalostni čas doživelo jo mesto to dni Lizabona, nastala je strašna rabuka in bila zgubljena jo — krona
Uporni vojaki ponoči na grad so kraljevi streljali in vso kraljevo rodbino so na Angleško pognali.
jeseh1
□aucjiauuanui.mr.juc30n
D D
a
□aacaaae^CTaaraacararr::' a
LISTEK
m o
10
trm Mm.
Zgodovin, povest. — Priredil Javoran.
(Dalje.)
Kakor lalikokrila ptica je tekel proti svojemu domačemu kraju, po njegovi glavi pa je brzelo tisoč razno-ličnih misli — o njegovi preteklosti, sedanjosti in prihodnjosti. Kakor da je dihnilo od nekod vanj veliko življenje s svojo mogočno silo, so se mu zdi li dnevi njegove prve ljubezni, ko se ie seznanil in poročil z Nigano. Toda minili so. — Pa zopet mu je zasijalo solin ce sreče — in še lepše in prijetnejše, tako da se mu je vsa njegova prejšnja' sreča zdela le senca brez življenja. Zares, dnevi njegove sreče z Zalko so se mu zdeli kakor krasna pomlad, ko se široka loka odene z visoko travo, k" bele breze pokrije zeleno listje, ko se po gredicah upogibajo cvetja polna i'0<
[ že — sploh ko je vsa zemlja odeta v ^ razkošnem krasu. Zdelo se mu je, kakor da je tiste dni kraljevala nad njim [mlada kraljica pomlad, ki je bila pri-ispela od daleč na brzih vetrovih, na (jasnih oblakih ter z zmagovito silo posedla zemljo, da je utrdila v njegovi družini svoje tiho, mirno kraljestvo, silno in samozavestno v svoji moči. rToda kakor da mu je bila usoda zavistna ali ljubosumna: solnce sreče se i [je nagnilo proti zapadu, porumenele so itrave na zeleni trati, breze so boječe izašepetale, cvetje se je osulo z rož. Lepa kraljica pomlad se je postarala, sovražniki so planili v deželo in prinesli smrt njenemu kraljestvu. Zdelo so je, Ida je odšla vsa ona krasota na brzih vetrovih, na temnih oblakih in da je njeno kraljestvo padlo, od koder je vzklilo — oni strašni večer, ko ga je j odvedla Nigana. Prišla je jesen. Pa zopet si je ustanovil novo srečo. —--
Bogve koliko misli bi se mu bilo iše vrinilo v glavo, da ni nenadoma obstal in moral obrniti pozornost drugam: stal je že tik ob brdsltem polju in le še za par lučajev so bile od njega oddaljene brdske hiše.
Da, vse so še stale, tako prijazno in pa tako domače druga poleg druge ,— samo tam, kjer bi morala biti njegova hiša---toda kaj naj pomeni
to? — Ali ne stoji na istem mestu novo poslopje? — Da, vsekakor. Toda bila 'je le majhna lesena hišica, nič večji . kakor čeboljnak. France si ni mogel razložiti, kdo in čemu je postavil to leseno zavetišče.
Ko je tako zrl proti vasi, je naenkrat postalo živahno pri Anželjevi hiši. Pred skednjem se je sušil širok ogra-bek sena, katerega so na vsak način hoteli še danes spraviti. Ravnokar se je prikazal svak z grabljami na ramenu, za njim hlapec, potem Anželjeva Ižena — vse je še dobro poznal — in 2daj — veliki Bog! — to je bila Zalka ,— Zalka prav taka kakor jo je zapustil, z rdečim krilom in snežnobelimi rokavi. Z desnico je peljala otroka — njegovo dete — Francka!
Hotel je skočiti čez bližnji plot in hiteti čez travnik — njej v objem. Tedaj pa se je spomnil, da jo nenadno ln nepričakovano svidenje utegne preveč prestrašiti in ji škoditi. Zato jo mora naprej pripraviti.
Po vsem životu se tresoč je stopil za bližnjo lipo in dalje zrl proti cilju svojega hrepenenja. Videl je, kako je Zalka položila dečka na kup sena, kako se je ta veselo igral in radostno poskakoval. Zalka je prijela za grablje. Bila ije še vedno ista sloka postava, imela še vedno urne in pridne roke. Neka ne-odoljiva sila ga je vlekla tjakaj — k iijej. Da se je premagal, je stisnil zobe skupaj in se prijel za lipovo vejo. Toda kaj je bilo to? kaj naj to pomeni? — Tako prijazno zaupljivo je govorila s hlapcem in se zraven smejala tako veselo in čvrste, kakor bi njenega obličja Se nikdar ne bila zagrnila nesreča in kakor bi njenega srca še nikdar ne bila
obtežila velika skrb — in zdaj, medtem ko je krepko držala za grablje, je začela peti, tako jasno in veselo kakor ptič, ki ne more več prikrivati svojega veselja. To je bil njen sveži, čisti in melikodoneči glas, ki ga je v prejšnjih časih tolikokrat tako očaral in vzra-dostil. Danes pa mu je ta glas rezal srce kot mrzel, ostronabrušen nož in skoro je kriknil na ves glas, tako ga je zabolelo. — Torej ga je resnično pozabila? — Izpred oči, iz spomina? — Kako so torej ženske nestalne, hitre, vihrave! ---Če bi zdaj stopil pred
njo, kako bi ga pač pogledala z debelimi očmi in se prestrašila!----Kaj
šele, če bi izvedela njegovo skrivnost; potem bi šele bežala pred njim! — Ponovno se je moral ozreti tja proti njej, toda čim dalje je opazoval njeno brhko postavo, tem tesneje mu je postalo pri srcu. Slednjič se je ojunačil in se začel počasi in oprezno plaziti ob plotu nazaj proti cesti. Nova misel mu je
Ko je Zalka zaslišala njegove korake, je prestrašena skočila pokonci . . .
namreč šinila v glavo. Sklenil je iti v Radovljico k župniku, ki ga je bil poročil z Zalko in katerega je zelo spoštoval zaradi njegovega dobrega srca in njegove prijaznosti in uljudnosti. Pri njem je hotel poizvedeti vse razmere in ga prositi za svet.
Stopil je čez plot in potem šel po polju kakih sto korakov, da je prišel do meje. Tu je ves utrujen legel pod košate veje mogočne smreke. Vzdihoval je kakor bolnik v zadnjih trenutkih pred smrtjo, prsi so se mu močno dvigale in usta so neprestano šepetala usodne besede: »Zapuščen — pozabljen!«
Ni opazil, da se je solnce že zdavnaj začelo pomikati proti zatonu in da so temnomodre sence dreves in gričev postajale vedno daljše in daljše, pa tudi vedno bolj motne in nerazločne,.
Hladen veter je privel od Stola sem in povzročil skrivnostno šepetanje na vrhovih smrek in jelk. Sedaj se je vzdra« mil tudi Bregar in stegnil roki. Pa kljub mehkemu in toplemu zraku, ki ga je obkroževal, je vendar prešinjal vse njegove ude mraz, tako da se je ves tresel. Nekaj minut je še stal ia premišljeval, potem pa je šel počasi naprej po travniku. Prišel je do poti, ki je peljala s ceste na Brda. Zdaj je podvizal korake. Naenkrat pa je olw stal kakor okamenel. Kakih deset ko« rakov pred njim je bila naslonjena na velik kamen lesena klop, na njej je se« dela ženska postava, črno oblečena in črno pokrita; obraz pa si je zakrivala z rokama. Nekaj trenutkov je Franca stal kakor nem, potem se je pa pribli« žal ženi. — Ko je ta zaslišala njegove korake, je prestrašena skočila pokon« ci — tri, štiri srčne udarce dolgo sta si zrla oba kakor očarana drug drugemu v oči — potem sta pa kriknila oba obenem:
»France!« — — »Zalka!« In že sta bila v objemu. Oba sta čutila, kako sta se tresla po životu, in dolgo, dolgo nista mogla izpregovoriti nobene besedice, nobenega zloga; dr« žala sta se samo v tihem objemu in pustila, da sta govorila srca. Slednjič je začela Zalka stokajoče govoriti:
»O, France, je-li mogoče? Ali je resnica? — Pa vsaj ne sanjam? — O, sreče — prevelike sreče! . . . Danes zjutraj sem šla na božjo pot k Mariji na blejsko jezero in sem jo tako iskre« no goreče prosila, naj mi ona zopet vr« ne tebe, če še živiš, —. in zdaj si tu. * 'France! . . . France! . . . France!«
Zopet se mu je naslonila na prsa; »Zalka,« je jecljal France ves sre« čen, pa vendar poln bojazni in skrbi, medtem ko je njegov topel dih božali Zalkino velo lice, »Zalka, tako si ljubez«
niva in tako dobra;--toda nemaral
— nemara bi me ne mogla več ljubiti,
če bi vedela vse.---Skoro si ne
upam ti razodeti vse resnice . .< , Ali, da bi bil vsaj prej to storil!«
»France,« je zakfičala žena vsa presenečena in prestrašena, »nikdar več se ne smeva ločiti! Saj vendar osta« neš pri meni?«
»Če me ti še hočeš, seveda,« je sto« kal mož.
»France, da bi te ne hotela, — ko sem vendar štiri leta jokala za teboj in hrepenela po tebi noč in dan! — Saj si vendar moj ljubi, ljubljeni mož.« Obmolknila sta. Francetu se je trgalo srce, a moral je na dan z besedo:
»Zalka, nikar se ne prestraši — en« krat ti moram povedati, da boš na jasnem . . . Zalka — jaz nisem tvoj mož! . . .«
»France,« ga je jokaje prekinila žena, »saj naju je vendar duhovnik poročil kot moža in ženo!«
(Konec prihodnjič.)
	RAZGLED PO DOmOVINI	
		M
Sijajna zmaga pri volitvah na Dolenjskem. Kakor smo v »Domoljubu« že naprej povedali, tako se je zgodilo. Kandidat S. L. S. prof. Evgen Jarc je zmagal z ogromno večino, »Ganglc« pa je telebnil s tako silo ob tla, da gotovo nikdar več ne poskusi tam doli volilne sreče. Ob sklepu lista sicer še nimamo prav vseh številk v rokah, vendar je gotovo, da je profesor J a rc dobil približno 5500 glasov, liberalni šomašter pa okoli 1800. Slava zavednim Dolenjcem!
Cesar je potrdil novi ljublj. mestni statut ter obč. red za deželo.
Kmečka zveza za ljubljansko okolico priredi v nedeljo, 23. t. m., ob 10. uri dopoldne v prostorih Krščansko-socialne zveze (hotel »Union«) v Ljubljani letni občni zbor s sledečim redom: Poročilo odborovo, volitev novega odbora, slučajnosti. Govorita tudi gg. drž. in dež. poslanca dr. šusteršič in Povše. Pridite vsi člani!
Imenovanja. C. kr. okrajni šolski svet v Novem mestu je imenoval: Julijo Kromar za začasno učiteljico v Sto-pičah, Ivano Draksler za začasno učiteljico v Birčni vasi, Josipa Zakrajšelc za začasnega učitelja v Valti vasi, kjer se je poverilo začasno vodstvo učiteljici Tereziji Ravhekar. V kamniškem okraju so nameščene: Angela Kenda kot začasna učiteljica na dekliški štiriraz-rednici v Kamniku, Marija Medič kot začasna učiteljica na štirirazrednici v Domžalah in Klotilda Burger kot zač. učiteljica na dvorazrednici v Krašnji. C. kr. okrajni šolski svet v Črnomlju je imenoval Angelo Mali za začasno učiteljico na Suhorju.
Za vstop v kmetijsko šolo na Grmu se je oglasilo 52 prosilcev. To je najboljši dokaz, kako potrebna je bila reorganizacija zavoda. Letos sc bo prvič zgodilo, da ne bo mogoče vseh prosilcev sprejeti.
Gospodinjska šola v šmihelu pri Novem mestu se je o priliki cesarjevega godu, 4. t. m., po slovesni službi božji z nagovori načelnika kuratorija msgr. Peterlina in ravnatelja Rohrmana v praznično olepšani učni sobi samostana ubogih šolskih sester De Notre Dame otvorila.
Notar Hafner oproščen. Mate Hafner, c. kr. notar v Kostanjevici, je bil s sodbo okrožnega sodišča v Novem mestu dne 4. avgusta 1908 obsojen radi hudodelstva goljufije na tri mesece ječe, češ, da je nekega Zupančiča nagovarjal h krivemu pričanju. Vsled te obsodbe je bil Mate Hafner suspendiran od notarske službe. Hafner je prosil dvakrat za obnovo kazenskega postopanja, pa okrožno sodišče v Novem ai
mestu je oba predloga na obnovo zavrnilo. Vsled ničnostne pritožbe generalne prokurature izreklo je najvišje sodišče na Dunaju v razsodbi z dne 1. februarja 1910, da se je kršil zakon s sklepoma okrožnega sodišča v Novem mestu, s katerima se je predlog Hafnerja na obnovo zavrnil in da se vsled tega ta dva sklepa razveljavita in okrožnemu sodišču v Novem mestu naroči, da vnovič sklepa o predlogih Hafnerja na obnovo kazenskega postopanja. Okrožno sodišče v Novem mestu je predlog na obnovo v tretje zavrnilo. Vsled pritožbe Hafnerja izreklo je sodišče v Gradcu, da se obnova kazenskega postopanja dovoli. Sočasno je pa nadso-dišče v Gradcu delegiralo za preiskavo in obravnavo v tej kazenski zadevi okrožno sodišče v Celju. Glavna obravnava pri okrožnem sodišču v Celju se je vršila dne 8. in 9. t. m. Pri tej obravnavi je bil Mate Hafner popolnoma oproščen vsake krivde in kazni. Sodišče se je prepričalo, da Hafner Zupančiča ni nagovarjal. Predsedoval je senatu g. pl. Garzaroli, votantje pa so bili gg. dr. Roscliantz, Venedikter in Tschech. Zagovarjal se je Hafner sam. Čast vsem sodnikom, ki so objektivni in pravični! Jako značilno je pač, da je to v kratkem času drugi slučaj, da je bila razsodba novomeškega sodišča razveljavljena !
Višja dekliška šola v Novem mestu.
V ponedeljek, dne 19. t. m. so prevzele šolske sestre de Notre Dame v Št. Mihelu višjo dekliško šolo v Novem mestu. Po sv. maši je blagoslovil prost dr. Elbert v ta namen kupljeno in prirejeno hišo, ki je bila svoječasno last nemškega vitežkega reda. Slavnosti so prisostvovali: okrajni glavar baron Rechbach, predsednik krajnega šolskega sveta Karel Rosman in šolski vodja deške šole p. Gothard Podgoršek in veliko občinstva. Letos sc je otvoril že 7. razred; prihodnje leto sledi 8. razred. V doglednem času se šola, ki je bila v Novem mestu skrajno potrebna, izpremeni v meščansko šolo. Načelnik krajnega šolskega sveta Karel Bosman se je kot zastopnik občine za zadevo jako zavzel. — Na šoli delujejo sledeče učne osebe: s. Marija Kostka Kušar kot voditeljica, s. Marija Ambrozija Zorko, gdč. Pia Gaudini kot učiteljici, in Ignacij Hladnik kot učitelj petja.
Izmed rekrutov in nadomestnih rezervistov, ki so imeli zdaj iti v vojake k 17. pešpolku, jih 84 ni prišlo. Večina se je gotovo izselila v Ameriko.
Poziv sorodnikom. Dne 5. oktobra 1906. je v Dutschman Mine pri Bloss-burgu v Novi Mehiki ponesrečil 28 let i stari Josip Krešali ali Keršič. doma
nekje na Kranjskem. Vzlic raznim poizvedbam se rojstni kraj tega ponesrečenega delavca ni dal dognati. Upravi« telj zapuščinskega imetja je bil neki Kunt, ki je po odbitih stroških naznanil, da je od zapuščine preostalo 25 do« larjev in 75 centov, torej nekako 125 K, katere bi izročili sorodnikom, oziroma pravnim naslednikom tega ponesrečenca. Postavni dediči Josipa Krešalja ali Keršiča se torej poživljajo, naj nemudoma pri oblastvu prijavijo svoje tozadevne pravice.
Cene govejega mesa na Kranjskem so bile meseca septembra te-le, in sicer za en kilogram: V Ljubljani 1 K 60 v.; Postojna 2 K; Radovljica 1 K 80 v.; Senožeče, Vipava, Bled in Kamnik 1 K 60 v.; Vrhnika 1 K 56 v; dalje Kranj, Škofja Loka in Tržič 1 krono 52 v.; Krško, Radeče in Novo mesto 1 K 44 v.; Mengeš in Kostanjevica 1 K 40 v.; Kočevje, Velike Lašče, Ribnica, Mokronog, Cirknica, Stari Trg, Kropa, Jesenice in Žužemberk 1 K 36 v; Litija, Šmartin pri Litiji, Gornji Logatec, Planina in Metlika 1 K 32 v.; Št. Jernej in Idrija 1 K 28 v.; Trebnje 1 K 26 v.; Višnja Gora, Zagorje, Črnomelj in Krašnja 1 K 20 vinarjev.
Jeruzalemskim romarjem na znanje, Kdor izmed romarjev ni dobil na ladji latinske listine k častnemu jeruzalemskemu križu, naj v teku 14 dni pošlje svoj naslov P. Jeronimu Knoble-har, frančiškanu v Ljubljani. Pismu naj priloži tudi poštno znamko za 20 vinarjev. Omenjeni gospod pater bo romarjem preskrbel listino iz Jeruzalema in jo potem vsakemu poslal na dom.
Razdeljevanje plemenskih bikov po znižani ceni. Deželni odbor kranjski je sporazumno s c. kr. kmetijsko družbo že odredil nakup plemenskih bikov simodolske pasme. Prosilci, katerih prošnjam za bike te pasme se je ugodilo, se v kratkem obveste, kdaj in kja moi'ajo živali prevzeti. — Plemenski biki pinegavske in montafonske (sive)' pasme se razdele tudi še to jesen. Proš< nje je vložiti kakor hitro mogoče pri-' deželnem odboru ali pri c. kr. kmetijski družbi v Ljubljani. Prosilci iz krajev, kjer so živinorejsko zadruge, naj prosijo potom zadrug. Zadruge, kmetijske podružnice in občine naj navedejo, kdo bika prevzame v rejo. Tudi prosilci iz okrožij, za katera je določena pinegavska in siva pasma, ki so letos že prosili za plemenske bike, naj prošnje ponovc ali izjavijo, da stare prošnje vzdržujejo.
Razdeljevanje plemenskih krav po znižani ceni. Deželni odbor kranjski bo sporazumno s c. kr. kmetijsko družbo
ge letos razdeljeval plemenske krave pincgavske, montafonske in simodolske pasme. Prošnje je vlagati kakor hitro mogoče pri deželnem odboru ali pri c. kr. kmetijski družbi v Ljubljani. )Oziralo se bo po možnosti na morebit-pe želje glede starosti, cene itd. Prosilci se morajo v prošnji izrecno zavezati, da odkazane jim živali ob določenem času na deželni pristavi v Goričanah pri [Medvodah prevzamejo, ker bi se sicer ikrmile krave na njihove stroške. Ob prevzetju je položiti kupnino, to je dve jtretjinki nakupne cene. V slučajih posebne potrebe se bo dovolilo plačevanje (kupnine v največ treh letnih obrokih. iTake želje je v prošnji izrecno omeniti. 'Zadruge, kmetijske podružnice in občine morajo v prošnjah navesti, kdo krave prevzame v rejo.
— Plemenske prašičke velike angleške pasme za polovično ceno bo deželni odbor v kratkem zopet razdeljeval. Oddalo se bo po enega merjaščka ali pa merjaščka in 2 svinjici skupaj, bivali bodo prihodnjo spomlad že za plemenitev. Prošnje je vložiti takoj na deželni odbor v Ljubljani. Posestniki i7. krajev, kjer se nahajajo živinorejske zadruge, naj prosijo potom zadrug. Kdor prosi, se s tem zaveže, da odkazane mu živali tudi sprejme.
Ljubljančani in Ljubljančanke kam prihodnjo nedeljo? Prihodnjo nedeljo dne 23. t. m. prihitite popoldne »Vsi na veselico »Slovenskega gospodarskega in izobraževalnega društva« za 5,K rakovo in Trnovo v Ljubljani, ki priredi v Gostinčarjevi gostilni na Opekarski cesti vinsko trgatev. Čisti dobi-vcii je namenjen za društveno knjižnico.
g št. Vid nad Ljubljano. Hranilnica in posojilnica izkazuje za 3. četrtletje sledeči promet: Prejela je na hranilnih vlogah 59.689 K 43 vin., na vrnjenih posojilih 4741 K 35 vin., na drugih vplačilih 17.821 K 82 vin., izplačala je na hranilnih vlogah 16.745 K 34 vin., posojil 13.255 K 85 vin., v tekočem računu 71.304 K 45 i .vinarjev. Promet letošnjega leta bo presegal en milijon — znamenje, da i hranilnica in posojilnica napredujeti: I .Uradni prostori so v župnijski pisar-! ni. — k me ti j sko društvo, ki je j od deželnega odbora za letos dobilo 400 | kron podpore, si misli prav kmalu nabaviti električen motor, ki bo poleg llbencinovega motorja služil kot gonilna sila za kmetijske stroje. Elektriko (bo motor dobival iz Česnjeve elektrarne. Iskreno pozdravljamo to namero fv pravem pomenu naprednega kmetij-iskega društva. Načrte ali vzorce elektromotorjev je lahko ogledati pri načel-iniku g. županu Belcu. — Ponižanje 'idržavne ceste skoz Št. Vid je dovršeno. Župnijska cerkev je s tem sto-
pila iz doline na kvišku, tudi druge hiše ob cesti bodo zadobile novo vnanje lice. Z materijalom, ki se je vozil iz ceste, se je napravil dvojen dobiček. Župniji ni bilo treba iskati materijala za nasutje starega pokopališča in ga od daleč ha lastne stroške navažati, kar bi stalo nemalo denarja, podjetniku Toeniesu pa ni bilo treba iskati prostora za odvažanje materijala, marveč ga je skorej kar ob cesti zopet izvračal. Da se jc ponižavanje ceste vršilo ravno sedaj ob potrebi razširjenja pokopališča, za to sta se potrudila in tudi dosegla grof Chorinsky in župan Belec. — Prenovljeno in razširjeno pokopališče je v nedeljo dne 9. t. m. blagoslovil preča-stiti gospod stolni dekan Koiar. Izpolnila se je želja, ki jo je že leta in leta gojilo šentviško ljudstvo: dovolj prostorno in lepo pokopališče leži poleg farne cerkve. Ni brez pomena to. Verniki, ki hite v cerkev, se mimogrede po-mude na grobiščih svojih rajnkih, in mnogo molitve za verne mrtve kipi proti nebu, kar bi se ne godilo v toliki meri, ko bi pokopališče imeli kje daleč zunaj vasi. — P r a v d a t e č e za mali košček zemlje, ki je še namenjen za pokopališče. Prodajalec Cirman, mesar in načelnik liberalne »kmečke hranilnice« trdi, da je prostor prodal le pod tem pogojem, da sme ob kapla-nijskem zidu postaviti klavnico. Kupci (cerkvcno preclstojništvo in občinski odbor) pa o tem nič nc vedo. Vedeli pa so kupci in vedel je prodajalec, da je vlada poprej že dvakrat mesarju Cirmanu odločno prepovedala postaviti klnvnico v sredi vasi, tik župnijske cerkve in čisto blizu šole. Ker prodajalec, oziroma njegova žena vstraja pri svoji zahtevi, so bili kupci prisiljeni vložiti tožbo, ki še niti v prvi inštanci ni končana. Neumno in hudobno je torej trditi, da je kupec pravdo že izgubil. Kadar bo pravda končno rešena, bomo pa še marsikaj zanimivih povedali, da bo ljudstvo videlo, kako so gotovi'ljudje v naši župniji vneti za blagor svojih faranov. — Stari spomeniki, ki so stali na starem pokopališču, pa so se vsled nasipanja morali odstraniti, se zopet nazaj postavljajo. — Nalezljiva bolezen griža, ki je v septembru in tudi še prve dni v oktobru pri nas brez usmiljenja gospodarila, je pretekli teden hvala Bogu vendar nekoliko ponehala. Zahtevala je v naši župniji 16 žrtev. V nedeljo dne 9. t. m. je o tej bolezni in o pripomočkih zoper njo zelo poljudno pred mnogoštevilnim zborom domačega občinstva predaval okrožni zdravnik gospod dr. Derč. — Predavanje o Portugalski in njenih zmešnjavah bo v nedeljo dne 23. t. m. v telovadnici »Orla« popoldne ob 3. uri. Predaval bo gosp. Podlesnik. — Ali j e tu di župnik kriv? Ženska iz Dolnic, katere mnogovrstna zavijanja so hudobni ljudje na vse mogoče načine izrabili kot orožje proti domačemu župniku, je pretekli teden v ljubljanskem zaporu
presedela za kazen 2 dni in je obsojera še na 5 dni, kakor hitro županstvo zazna, da v njeni hiši še ni vse v redu. Morebiti.prav v kratkem pride še ena druga taka ženska na vrsto; tudi tista ženska je ljubljenka onih, ki smatrajo za svoj poklic, ljudi hujskati proti župniku in sploh duhovnikom. Ljudje božji, živite pošteno, potem vam ne bo treba tožiti in vpiti, da je župnik vaš sovražnik. — Kaj bo z.znamenjem ob veliki cesti sredi šentviške vasi nasproti Jožef o vi gostilni? Tako se mnogi povprašujejo. Potrpimo za enkrat. Vsega naenkrat ne zmoremo. Če bo šlo po sreči, se bo to znamenje podrlo in postavilo lepo, novo, nekoliko večje. Vsega pa ne smemo povedati. Zakaj naši dobri ljudje lc preradi verjamejo liberalcem, ki skušajo vse podreti, kar drugi zidajo. Zato pa moramo ali molčati ali pa v javnost dati nekoliko zavito, da se liberalci v isto prav pošteno zalete, mi pa dosežemo tisto, kar srno na skrivnem želeli. Ne gre drugače. Liberalcem je lahko vpiti in kritizirati, ker nimajo nobene odgovornosti in nobene skrbi za splošen blagor. Zato pa le potrpljenje in previdnost 1 — Dve znamenji, eno novo in drugo prenovljeno, je domači g. župnik blagoslovil prejšnjo nedeljo v Guncljah.
g »Zaklad«, narodna igra v štirih dejanjih, ki so jo preteklo nedeljo ob zelo obilni udeležbi vseh pravih prijateljev društvenega življenja priredili na Rovih, se bo prihodnjo nedeljo dne 23. t. m. ob pol 4. uri popoldne na občo željo ponavljala. Zelo zanimivo je bilo preteklo nedeljo tudi predavanje g. vranjepeškega župnika pesnika Fr. Kreka ob romanju v Sveto deželo in o okupaciji Krete. Da ni manjkalo izvirnih elegičnih rim na padlo brado, se razume.
g V Kovorju se je ustrelil nad 60 let stari bolnik Dacar. Že dalj »časa . smrtno bolan si je s puško v četrtek dne 13. t. m. končal življenje. Živel je že prej nerodno. Da je rad popival zlasti žganje, je umevno. Sedaj tako žalosten konec! Bog bodi milostljiv njegovi duši!
g V Begunjah se je vršil v nedeljo dne 16. t. m. popoldne po nauku na prostem za cerkvijo zelo dobro obiskan občni zbor našega Slovenskega katoliškega izobraževalnega društva. Za govornika smo naprosili g. F. Terseglava iz Ljubljane, ki nas je navdušil za na>-dalnje marljivo delo v društvu, kojega namen je v prvi vrsti vzgojiti poštene može, vnete matere, bogoljubna dekleta in čedne fante. To bodi pravi gorenjski ponos: biti ponosen na svoje katoliško mišljenje in lepo, tudi nazu-naj spodobno življenje. Obljubili smo si, da se bomo po teh naukih tudi ravnali in za naše izobraževalno društvo vse svoje moči zastavili. Občni zboi je pokazal, da se naše društvo nahaja v tako ugodnem položaju, kakor ne kmalu kakšno. Blagajničar je poročal o ugodnem denarnem stanju društvi
7'

ki nima malodane nič stroškov, ko ima lepo in bogato knjižnico, ki nam jo je prevzv. knezoškof, naš rojak, podaril. Begunjci silno radi bero. Izvedeli smo, da dobimo najbrže že prihodnje leto svoj Dom, za katerega se zelo prizadeva naš g. župnik Kleindicnst. Izvolili smo prejšnji odbor, za predsednika pa je kakor dozdaj naš vrli župan. Pristopili so zopet novi udje — 120 jih je dozdaj. Tako smemo Begunj-.ci na svoje društvo biti ponosni.
g Tržiške novice. Zopet moramo poročati o novi žrtvi alkohola. Vdovec Anton Sitar, čevljar in znani žganje-pivec si je končal življenje dne 13. t. m. Zjutraj ob 5. uri je skočil z okna v vodo in tam mrtev obležal. Če se bo žganjepitje tako nadaljevalo, bomo morali še večkrat pisati o nesrečnih žrtvah, ki jih zahteva ta strašni morilec, i— G. kaplan čadež je pretekli torek pričel v društvu sv. Jožefa s predavanji o romanju v sv. deželo. Zanimanje za društvo je vedno večje, zato pa tudi narašča število članov in članic. — Dekliška Marijina družba priredi v nedeljo dne 23. t. m. v dvorani pri Ba-stelnu predstavo s petjem, deklamaci-jami Silvina Sardenko: »Solncu mojega dneva«, veseloigro »Učiteljica hoče biti« ter dramatično legendo »Nebeška vratarica«. Pričetek je ob 5. uri popoldne. Predstave Marijine družbe so splošno priljubljene, zato je pričakovati tudi ta dan obilne udeležbe. — Ženski odsek društva sv. Jožefa si je nabavil šivalni stroj, na katerem se bodo poučevale članice ob prostih večernih urah. Vse pošteno delavstvo naj bi se zbiralo v prostornih dvoranah našega doma.
g Komenda. V nedeljo dne 16. t.
m. popoldne je Podborštom št. 24, v Ameriki bivajočemu Juriju Levcu pogorela hiša z vsem gospodarskim poslopjem, dvovrstnim kozolcem in lon-čarslto pečnico. V nevarnosti je bilo 5 okolu stoječih hiš, katere pa je obvarovala domača požarna hramba, ki je s svojim načelnikom g. A. Mejačem takoj bila na licu mesta. Zažgali so otroci pod kozolcem. Stariši, pazite vendar bolj na otroke. — V nedeljo dne 23. t. m. bo po poldanski službi božji v dvorani katol. slov. izobraževalnega društva javno podučno predavanje. Pridite k zanimivemu in važnemu predavanju v obilnem številu društveniki in nedruštveniki!
g Dražgoše. O priliki slovesnega blagoslovljenja popravljenih altarjev, priredi dne 23. t. m. v nedeljo ob 3. Uri popoldne ondotno izobraževalno 'društvo veselico s petjem in igro: »Sv. ,Cita«. Vljudno vabi odbor.
g Z Broda. Kat. slov. izobraževalno 'društvo skupno s Slovensko Stražo priredi v nedeljo dne 23. oktobra t. 1. poučno predavanje v župnišču ob treh popoldne. Govoril bo č. g. pater Gvido Rant iz Kamnika. Zato se vabijo vsi, ki jim je mar kaj lepega in poučnega slišati, zlasti fantje, kojim je za poznejše življenje izobrazba tako »ptrebna.
Prosi se tudi vse, ki imajo knjige izposojene, da jih nazaj prineso, da se knjižnica dene v red. Sicer pa le prihajajte pridno brat.
g Iz Gorič. Nek dopisun se v »Gorenjcu« št. 39 in 40 zaletava v naše verno ljudstvo, posebno je vzel na piko Založane. V št. 39. blati na nesramen način versko prepričanje našega ljudstva. Dne 23. septembra so vozili v po-družniško cerkev oltar. Ta dogodek pa je reveža tako razburil, da je v imenovanem »Gorenjcu« nakvasil o verski blaznosti in verskem fanatizmu naših »ubogih Podgorcev«, med katere »le malokdaj zasveti kak svetovni inteligentni žarek« — take budalosti, da se iz njih prav dobro spozna svetovno inteligentni žarek dopisuna. S svetopisemskimi Izraelci, ki so plesali okoli zlatega teleta, nas primerja, da »On« ceni Izraelce višje, ker so oni molili vrednost — zlato. Kajne dopisune, zlato bi tebi tudi dišalo! Obrelcuje tudi, da so se vozniki pri »Lovrencu« na-pili jeruša — to je nesramna laž, ker so isti pili le nekoliko vina. Tak, ki je sam alkoholik in strasten ljubitelj jeruša, naj drži jezik za zobmi. Dalje piše, kako so ljudje vreli iz hiš in se odkritih glav zbirali pred sveto (!) mehko lipovino in skoro popadali na trebuhe pred lipovimi bogovi! Nato pripomni: Brez komentara! Da! Brez komentara, dopisune — to tvoje klobasarenje res nc potrebuje komentara, ker te lahko vsak spozna iz teh skrpucanih stavkov! Pomilovanja vreden pa je le tvoj dopis in ti, ki si zgubil vso vero v Boga in svojo neumrjočo dušo!
g Bohinjska Bistrica. Proslava 25-letnice posvečevanja župne cerkve se je kar najlepše izvršila. Daljše poročilo prinese »Domoljub« prihodnjič. — Ogenj na Bohinjski Bistrici dne 17. oktobra 1910. Danes zjutraj ob 5. uri je plat zvona oznanil, da gori v Gradu. Ogenj je nastal po neprevidnosti. Delavci, ki pripravljajo stanovanje in uradne sobe za oskrbništvo verskega zaklada, namreč kurijo po sobah in prostorih z ogljem, da bi se delo hitreje sušilo. Seveda bi pri tako nevarnem poslu morali postaviti kakega varuha čez noč. Žal, tega niso storili. Zato je žerjavica pregorela tramovje in se je isto unelo. Bila jc nevarnost, ker so iskre že švigale skozi okna in se je valil gost dim. Gasilci so bili takoj •na mestu ter ogenj zadušili.
g Iz Volčjega potoka se poroča: Dne 7. t. m. je umrl Matija Verovšelc nenadoma, ko je na njivi oral, zadet od srčne kapi. Naj v miru počiva!
-f Slavnost v Stari Loki. Iz Stare Loke se nam poroča: Slovesnost blagoslovljenja nove zastave našega Orla izvršila se je nad vse lepo. Že jesenski dan pretekle nedelje je bil nad vse kra-san. Prejšnji večer so združeni mestni in starološki pevci ob svitu Orlovih balončkov zapeli tri lepe pesmi kumici zastave blagorodni gospe j M. Jelovčan. To je najlepši odgovor na neštete napade. katere ie morala vrla naša somišlje-
nica prestati od liberalnih listov. Gin* ljiv je bil začetek nedeljske slavnost« ker so Orli v kroju med sv. mašo prh stopili k skupnemu sv. obhajilu. Marsh kateri materi se je utrnila solza. Ob 9, uri je bila instrumentalna sv. maša, Ob pol 3. uri popoldne, ko so bile čete zbrane, je pozdravil došle goste z iskre* nimi besedami podpredsednik g. Iv,' Baloh, na kar se je razvil prelep sprevod do dekanijske cerkve. Naprej so korakala naša dekleta v pečah in a v* bah, ki so s šopki ovenčale vse Orle, bh la jih je lepa vrsta, potem zastave sv, Mihaela od krščansko soc. zveze, it Mengša in Preske, nato 108 Orlov in nazadnje kumica Judi v narodni noši t našim načelnikom v ekvipaži. Pri cer-i kvi jih je pozdravil lep slavolok z bese« dami: Dvigni se Orel na brzih perutilil — kvišku, kjer zvezde nebeške žare {i Cerkveni govor je prevzel g. c. kr. prof, v p. dr Josip Marinko. Govoril je ognjevito o najpotrebnejši naši organizaciji, o Orlih. G. govornik je potem blagoslovil novo zastavo, ki je res že sama na; sebi vredna, da si jo ogleda vsak odsek, Takega velikanskega Orla gotovo še nima nobena zastava. Na eni strani je slika sv. Cirila in Metoda z napisom: Sv< Ciril in Metod — čuvajta slovenski rodu Na drugi strani je pa orel v srebrn in svili izdelan, spoda napis: Za vero in dom, potem trobojni naš grb z zlatim križem v sredi. Načrte je napravil ljubljanski slikar g. Bradaška. Zasta« va je pa delo domačih rok, namreč ge. Ivane Volgemut, ki je napravila že 14 zastav in katero odsekom najtoplejša priporočamo. Po slavnostnem sprevo« du se je vršila ljudska veselica pri Bla-žečki, kjer je goste pozdravil napis: Bratom bratski Na zdar! Navdušeno je govoril načelnik Zveze Orlov dr. L. Pogačnik. Omenjamo še, da se je cele slavnosti udeležil naS poslanec Fr* Demšar, ki je tudi daroval za zastavo 10 kron. Hvala mu! Seveda za toliko ljudstva pri nas ni primernih prostorov, a vse se je lepo izvršilo. Omenjamo še, da so bile ob cesti vse naše hi« še okrašene s trobojnicami in da jc tu« di iz zvonika plapolala 16 metrov dolga zastava. Slavnost, kakršne še ni vi« dela Stara Loka, ostane vsem v najlepšem spominu!
g Občinske volitve v Kranju. Občinske volitve so se vršile koncem septembra. Liberalci so se tresli od strahu pred nami. Drugi in tretji razred sta namreč že od nekdaj delala preglavice liberalcem, zlasti pa Še to pot, ko se je reklo, da dosedanji župan g. šavnik ne bo maral sprejeti izvolitve. Kje dobiti moža, ki bi mu meščani hoteli zaupati kakor dosedanjemu županu? Torej naj cesarski svetnik in vseobče spoštovani mož služi vsaj za vabenka. Pihali so liberalni agitatorji posebno ženskam na dušo. Sajovčev Janko, po domače Plajbezen, je tako ljubeznivo govoril: »O, gospodična F., saj bote vendar š« za starega župana, ki je tako dober. Če ga ne bomo volili, bo same žalosti umrl«. — Pri tem pa je dobrosrčni
Jario pozabil skriti »Gorenjca« lanskega leta, kjer je isti Janko pomagal
rerjati župana s cokljo. Ciril Pire, ki prepričan, da ga bomo zavoljo zaslug, ki si jih je spletel s kreditnim (društvom, soglasno volili za župana, je nastopal Se odločneje. Kot tlačane na jdelo je komandiral trgovce k volitvi — fcicer bo bojkot. Škoda zanj, ker njegova veljava in postava nista prišli v poštev. Pravi tlačan kranjskih liberalcev je Vinko Majdič. Iz Čitalnice so ga Vrgli, z judom ga zmerjajo — in ostane pvest in delaven — poslal je vse svoje uslužbence na volišče (če jim je za to kaj plače odtegnil, še ne vem). Najbolj goreči so ponavadi izpreobrnjenci. Ni čuda, če je trgovec z grunti in velezna-fcajni Lovro Rebolj vse svoje moči napel za — liberalce. Mož je velezanimiv. Bvoj stan in svoje prepričanje pre-paenja vsake kvatre. Vsem (se razume liberalcem) hoče ustreči, pa ima smolo, |da pred volitvami on na kmeta pozabi, ipo volitvah pa kmetje nanj. — Ker je tedaj naš občinski odbor imel take pa-jdarje ob svojem rojstvu, zato se ne Eudi, dragi čitatelj, da so prišli vanj
Eiožje, kakor evangeljski gostje na enitnino — ugledni meščani so pa Stopili v ozadje.
pnngnnnnnnnnnannD
Dolenjske nouice
□ D
pngnap^naaannaaan
d škocjan pri Dobrovi. Dne 9. okto-Era je mil. g. prošt dr. Elbert blagoslovil novi most čez Krko na Dobravi. [Sešlo sc je ljudstva iz domače škocjanske in sosednjih fara čez 4000. Ob najlepšem vremenu se je vršila procesija Iz otoške cerkvc k šotoru, koder je mil. gospod prošt ob azistenci sosednih duhovnikov opravil pontifikalno sveto mašo pod milim nebom. Svirala je ob Slovesnem opravilu godba iz Kostanjevice, peli so škocjanski pevci, špalir pa jielali šentjernejški ognjegasci. Mil. g. prošt je imel lep nagovor o pomenu m namenu novega mostu, g. deželni odbornik dr. Lampe pa je most, ki ga je fcgradila dežela in sosedne občine, odprl ljudskemu prometu. Skoro 20 let se tje gradil ta most, toda needinost ga je zavlačevala, dokler ni postal po večini Sedanjega deželnega zbora dovršeno dejanje. Zato so bili občani veseli, da so Idočakali mostu in v znak veselja so dali duška v lepi slavnosti, ki je izšla iz ljudstva. Dekleta so plela vence, fantje so postavljali mlaje, možje so sc gibali tn pripravljali vse potrebno za lepo slovesnost. Zlasti sta se trudila moža Iv. tHočevar z Dobrove in I. Zorar z Drame. [Čast! — Popoldne je škocjansko izobraževalno društvo priredilo predstavo pod kozolcem g. ključarja Iv. Selaka. jlgrali so igro »Novi most« in tamburaši so udarjali več pesnij. Ljudstva se je itrlo ob predstavi in sploh vsa slovesnost se mora imenovati pravi ljudski
tabor na zgodovinskih tleh nekdanjega trga Gotnega brda, v sredi nekdanje Slovenske marke.
d Liberalna nedolžnost na Vačah.
Blagajne tov list in njegova stranka sicer nič nima pomena za nas. Svojim čitateljem v zabavo razložimo povest o ciganu iz devete dežele, ki se pri nas precej podobno čuje, če kdo samo posluša Blagajneta in morda res kaj d& na njegov klepetavi list. V deveti deželi se splazi cigan v kmetovo peč. V peči vrta s posebnim svedrom, da bi vlomil v zaklenjeno sobo. Kmet na vse to naleti. Napredni cigan prileze iz peči, rekoč: »Ta-le sveder bi ti rad prodal, zato sem ti pokazal, kako vrta.« Drugič zasači kmet cigana, ko mu na njivi ruje in krade krompir. Cigan potolaži kmeta: »Samo za krompirjevo zelišče sem se oprijemal, da me burja ne vrže, ki tako piha.« Slednjič ukrade cigan kmetu konja ter odjalia ž njim. Kmet to zapazi in urno dirja za njim na drugem konju. Cigan strelja na kmeta nazaj, a ga ne zadene. Ko mu streljivo poide, ga kmet dohiti. Nedolžni cigan pa mu sočutno reče: »Ali si ti? Zakaj pa nisi prej povedal? Lej, kako bi bil kmalu nesrečen!« — Če naš Blagajna še kaj takega stori, vedno je nedolžen, svoje reči pa nam pripisuje. Če povemo kaj takega, o čemur vrabci že čivkajo, pa nam namesto protidokaza očita laž. _ Seveda verjamejo mu skoro samo tisti, ki hodijo v Glažarjev hlev gnoj tlačit, pa še tisti bi mu ne verjeli, če bi se jim nehal prilizovati. Tako n. pr. je Blagajna v očeh svojih besnih pajdašev prav dober kristjan. Če bi bil pripravljen brez svetih zakramentov umreti, ali če ne hodi v cerkev, je to njegova stvar. Radi cerkve se je že v svojem listu ujedal nad našimi Orli. Nekateri iz njegove ponoč-ne patrulje so včasih hodili k maši, sedaj pa le bolj njega posnemajo. Ker duhovščine ne more trpeti, zato tudi ne more trpeti Orlov, Marijine družbe in našega društva. Tudi vemo vsi, da on piše, bere in razširja liberalne časnike. Vkljub vsemu temu pa bo trobil o sebi samem: »Saj mi nismo liberalci, smo krščanski Slovenci!« — Kako nam je davke odpravil, naj povedo šolska stranišča! — Kadar vidi v nedeljo hoditi ljudi v Konradovo gostilno, se mu zde-ha in cedi grenko sline po kronicah v shujšani blagajni. Lepi časi so to bili. Sam je ustanovil posojilnico, a lastni pristaši so ga odvrgli. Pa se je reklo ljudem pred ustanovitvijo, da se bodo s čistim dobičkom popravljala občinska pota. Kje je čisti dobiček in kaj bo s tako posojilnico? Naša posojilnica je vendar namesto faranov plačala za kaplanijo par stotakov. Seveda, da bi ljudje ne imeli časa o tem misliti, zato Blagajna preobrača čudne kozolce po svojem lističu. Dokler nas ni njegova prazna glava osrečila, ni bilo ne duha, ne sluha o stranki stranišča. Verjamemo, da ni častno biti za načelnika take stranke. — Hvala lepa Blagajnetu, ki je premnogim odprl oči, da vidijo, česa so taki nanrednjaki zmožni. Želimo mu,
naj še toliko časa pri nas ostane, da so bo pošteno »peljal« na celi črti, kakor se je že pri posojilnici in da bi še veliko gnoja spravil v Glažarjev hlev!
Občinske volitve v Veliki Loki. Kar
smo pričakovali, se je zgodilo, občinske volitve v Veliki Loki so se neugodno končale za našo Slovensko Ljudsko Stranko. Združeni liberalci so prodrli z nasilstvi v dveh podobčinah in dveh razredih ter si priborili večino. Slovenska Ljudska Stranka je pridobila le 10 odbornikov. Naša zmaga je bila gotova v vseh treh razredih, a liberalni alko-holisti so uganjali na volišču, kakor tudi po agitacijskih potovanjih stvari, ki spadajo pod kazenski zakon. Posebno odlično sta se trudila za liberalce študenta Buzovec in Klemenčič. Našim volivcem so trgali volivne listke in jih' zamenjavali z liberalno kandidatno listo; pritiskali so na ljudstvo z denarjem in pijačo in ni bila redka beseda: »Če ne boš z nami (namreč z liberalci) volil, pa naj Ti da župnik žita, pa naj' Ti župnik posodi živino za vožnjo in obdelovanje sveta.« V volivni komisiji so bili sicer naši možje, a so bili nekoliko preveč popustljivi napram nepravilnim liberalnim pooblastilom in so bili pretaktni napram surovemu vedenju gotovih liberalnih oseb. V tem oziru bo treba v bodoče drugačnega postopanja. Tretji razred šteje pri nas nad 500 volivcev. Došlo je krog 160 mož in naša stranka je propadla z desetimi glasovi. Liberalci so spravili na volišče vso svojo gardo. V drugem razredu je zmagala naša S. L. S. V prvem razredu smo propadli z dvema glasovoma. Liberalno barko je prišel reševat nadučitelj Vidmar iz Čateža, ki je prav krepko agitiral za »osovražene« Veliko-ločane. Železniški »inšpektor« Roba-si je tudi čutil potrebo, da pokaže kot državni uradnik svojo nepristranost, ko je glasoval v prvem razredu sam in potem tudi s pooblastilom dolenjske železnice, ki se dozdaj ni utikala v politične boje po deželi. Po zmagi so kričali sladkoginjeni liberalci: »Živijo klerikalna živina« in se pri tem gugali, prevzeti od geruža in petijota. Škoda, da ni pripeljal postaj enačelnik Teply s svojim glasom za liberalno stranko tudi poseben vlak živinskih voz, kamor bi bil spravil tulečo drhal. Liberalna menežarija v železniških vagonih bi bila prizor za bogove in ponos vsake svetovne razstave. Proti nepravilno izvršeni volitvi vložimo pritožbo, potem bomo volili — vnovič. Nekaj tednov bo še opravljal službo sedanji župan. Zato pa le korajžo volivci naše S. L. S. Ni še vseh dni konec. Liberalni študent nam ne bo onečaščeval našega občinskega zastopa! Na delo že sedaj, končna zmaga bo naša, v kar pomagaj Bog in sreča iunaška !
L
■
aaaaaaaanDaaanang

□
coanannaaaaacsaanD
notranjske novice
Občni zbor Kmečke zveze za posto-jinski okraj se bo vršil v nedeljo, dne 30. oktobra, popoldne ob pol 4. uri v Št. Petin na Krasu v posojilnični hiši. Poročal bo deželni in državni poslanec dr. Žitnik in nadzornik g. Legvart o živinoreji. Pridite v prav obilnem številu vsi posestniki in volivci. Dohod z vlakom je zelo pripraven, namreč popoldne ob četrt na 4. Odborniki in zaupniki Kmečke zveze, delajte na veliko udeležbo!
n Vrhniške novice. Prisiljeni smo izpregovoriti resno besedo. Pravimo: prisiljeni smo. Kajti dolgo časa srno mirovali, trpeli tako, da so se nam čudili celo liberalci; a zdaj je mera zvrhana. Celo prosili smo, naj se ne krši mir in red. Vse ni izdalo nič. V mislih imamo rajfajznovko in tiste, ki jej nalašč nagajajo. Med temi zadnjimi pride posebno v poštev g. Seliškar, občinski tajnik in uradnik »Občinske hranilnice« na Vrhniki. Zdi se, kakor da bi si bil ta mož zastavil za glavno nalogo svojemu delovanju na Vrhniki bolj ali manj odkrit boj proti vrhniški »hranilnici in posojilnici«. Proti rajfajznovki torej, ki je že pred desetimi leti prihitela na pomoč vrhniškemu ljudstvu kot prava ljudska prijateljica, je pričel občinski tajnik strupeno agitacijo. Seliškar hodi po vaseh okrog kot kak plačan agent, poizveduje po imenih onih, ki imajo denar naložen pri rajfajznovki, ter na nje z vso silo pritiska, naj dvignejo denar pri rajfajznovki ter ga nalože pri »Občinski hranilnici«. Predrzen je tako, da od strank zahteva celo hranilne knjižicc, naj mu jih pokažejo. Neverjetno! Posebno ugoden prostor so mu gostilne, kjer dela zoper rajfajznovko in ljudem »oči odpira«. Kar napove se: prihodnjo nedeljo pridem pa v vašo vas. Še celo v občinskem uradu pritiska v tem zmislu na ljudi. Ko bi človek ne slišal tega iz ust zanesljivih mož, bi težko verjel. Po hudi agitaciji je pripravil Seliškar par strank, da so vrnile posojilo pri rajfajznovki ter isto vzele pri »Občinski hranilnici«. Ali je s tem napravil strankam kako dobroto? Ali ne daje rajfajznovka posojila proti pet-odstotnim obrestim, kakor »Občinska hranilnica«? Cemu torej napravljati nepotrebne stroške pri kolekih? Seliškar se poslužuje pri svoji agitaciji nedostojnih pripomočkov. Trobi ljudem da rajfajznovka koristi le nekaterim ter govori v zmislu, kot bi jo odborniki izkoriščali. Kateri pa so tisti »nekateri«, lu jim služi rajfajznovka? Ali ima morda koristi od rajfajznovke kaplan ,Vovko, ki jo vodi brez vsakega vinarja plače, samo iz ljubezni do ljudstva? Medtem ko je stala uprava zadruge do 1. julija 1.1. mesečno 140 kron, ne stane danes niti vinarja. Ali jo izkoriščajo drugi odborniki, izmed katerih ne dobi 72
nobeden nobenega vinarja? Ali nima od rajfajznovke koristi cela občina, če je dala za slikanje v cerkvi 1000 kron, za mlekarno 1000 kron, ako je leta in leta z nizkimi obrestmi dajala in še danes daje ljudem posojila? O izkoriščanju si upa govoriti Seliškar, ki vleče mesečno svojih 250 kron od občine in njene hranilnice! Ko bi danes naša za druga prenehala, gre njen rezervni zaklad po njenih pravilih v gospodarske namene vrhniškega okoliša. Ali torej hranilnica in posojilnica ne koristi vsej občini? — Pa Seliškar govori ljudem, da je zdaj rajfajznovka na Vrhniki nepotrebna. Tako je! Dr. Krek in vsi drugi, ki ste se trudili za zadružništvo na Slovenskem, skrijte se! Oglasil se je Seliškar v svoji modrosti! Že neštetokrat smo povedali, da je rajfajznovka potrebna. — Najgršc je pa to: Znano nam je, da Seliškar plaši ljudi s tem, da je dal kaplan Vovko prenesti rajfajznovko v kaplanijo, in torej stvar ni popolnoma varna. Mož je predrzen tako, da si upa te reči celo javno v gostilni govoriti. Priče so na razpolago! G. Seliškar, vprašamo Vas, ali Vam je morda znano, da je imelo sodišče radi tatvine ali goljufije katerikrat kaj opraviti s kaplanom Vovkotom? Zakaj sumničite torej gospoda Franca? Ali je bil kaplan Franc že katerikrat na begu proti onemu koncu, od koder se gre v Ameriko? In Vi?! Cemu ljudi plašite in krivico delate ljudem, ki Vam nič nočejo?! — še marsikaj bi lahko povedali, pa zaenkrat prizanesemo. Izjavljamo pa: Kakor hitro bomo zvedeli, da Seliškar bega ljudi proti rajfajznovki, povedali bomo reči, ki nikakor ne bodo ljube občinskemu tajniku; naše ljudstvo pa bo strme spoznavalo, kak mož je Seliškar. Da nc bo kdo mislil, da se lažnjivo izmišljujemo te stvari, povemo, da imamo za vse našteto na razpolago zanesljive priče, katerim gre vera skozinskoz. Ljudi pa prosimo, naj ne sedajo na lira napačnim govoricam, marveč vse take slučaje naznanijo »Hranilnici in posojilnici« na Vrhniki, ki bo poskrbela, da bo minulo veselje vse, ki z nepoštenim namenom agitirajo proti njej. — Dne 10. t. m. se je vršilo na Vrhniki premovanje goveje živine. Prav lepe komade smo videli, ki so jih prignali iz vrhniške okolice in iz Logatca. — Prihodnjo nedeljo, to je dne 23. t. m. priredi »Bogomila« predavanje za žene in dekleta v »Društvenem domu«. Vse ženske ste prav iskreno povabljene!
n Iz Dolenjega Logatca. V nedeljo dne 9. t. m. prenesli smo z vso slovesnostjo krasen kip presv. Srca Jezusovega v zanj pripravljeno kapelico na »Martinhribu«. Vreme je bilo prav lepo in prijetno. Ljudstvo se jo tega cerkvenega sprevoda udeležilo nepričakovano veliko, kar kaže, da smo Dole-njelogačani bili potrebni, pa tudi vredni svoje lepe župnije. Gorečnost za dobro m plemenito se kaže dejansko v najlepši luči. — Prijazna vas Martin-hnb je dobila v svojo sredo najboljše-
ga prijatelja in zaščitnika, kateremu jo pripravila najdostojnejši sprejem in in mičrno stanovališče. O, da bi vabilo presveto Srce Jezusovo vse k vstrajne, mu in zvestemu posnemanju njegovega življenja! — Prihodnjo nedeljo dne 16. mes. popoldne se je v »Društve-. nem domu« vprizorila mična igra, h.' kateri je prišlo mnogo prijateljevi zdrave in poštene zabave. Prireditev je bila velozanimiva in je v vsakem oziru izvrstno izpadla.
n Iz Senožeč. Malokdaj se oglasi-«
mo. Pa ne smete misliti, da se bojimo sovražnikov Boga, Cerkve in katoliške duhovščine. Le preskromni smo! —< Tamburaši krepko udarjajo skora| vsak večer pod spretnim vodstvom g< organista. Izobraževalno društvo ja priredilo predavanje o slabih in dobrih časopisih. Pri nas kar mrgoli brez-, verskih časnikov; zato pa so tudi Se-, nožeče daleč na okrog znane kot naj-liberalnejši trg slovenske zemlje. Zato neizprosen boj liberalnim listom! —i Otroke hočemo privaditi na varčevanje, zato imamo Čebelico, ki je imela od 1. januarja toga leta do sedaj do 350 kron prometa. — V nedeljo dne 9, t. m. je predaval deželni sadjarski inštruktor g. Ilumek v Dolenji vasi o sadjereji. Predavatelj je zelo poljudno razložil vzroke propadanja sadjereje. Sadjarjev po poklicu nimamo, t. j. ta« kih, ki bi se samo s sadjarstvom pes čali. Sadja ne znamo uporabljati. Ob-< lastva so se premalo ali nič brigala za sadjarstvo. Pojasnil je, kaj je potreb« no za dobro sadjarstvo: 1.) treba je pri« meme zemlje; 2.) primernega podneb« ja; 3.) primernih sadnih vrst; 4.) dobre-« ga oskrbovanja ter 5. skrbne upo-i rabe. Orehi in orešnje preneso suho zemljo, torej se te lahko sadi v naših! krajih. Jabolka in češplje pa zahtevajo že bolj debelo zemljo. Zato moramo previdno izbirati zemljo. Priporočal je, da županija Dolcnjavas sama zase zasadi malo drevesnico. Pri nas imamo 4 župane za 2000 ljudi. Zato je delo enotno in uspešno res težavno. Ena drevesnica bi bila lahko za celo župnii jo, ko bi en župan županoval pri nas. Bili bi pa tudi manjši stroški, če bi bi-« la ena drevesnica. Skupna drevesnica' za celo župnijo bi bila zelo potrebna* To je misel pisateljeva. Predavatelju so vsi zelo pozorno sledili. Sklenili'so, da zaprosijo deželne in državne podi pore za drevesnico. — Vedno bolj skr« be za kmečko ljudstvo tudi na No« tranjskem. Kmetovalci, oklenite se na« ših poslancev in delavnih katoliških' duhovnikov!
REŠITEV UGANKE. Smrt.
Rešitev je bila pravilna pri 75 reše« valcih. Nagrado je dobil:
Josip Mahnič, mlinar, Dolina pri Trstu.
Nagrada: Knjiga o lepem ve« d e n j u.