lAsi 62.
\ ]»elik 3. lelkfga $ei'i»aiia
1849,
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold in '/ ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 eold nollc 4 gold., za ene kvatre 2 gold.	• ? r
za polletno
Slavjani, Romani in Gfreki.
Dr. Neigebauer, bivši generalni konsul pruski v Valahii in Moldavi izreče v popisu teh dežel sledeče od zgoraj imenovanih narodov: Turški Slavjani se ločijo od drugih Turkam podverženih narodov poglavitno s tem, de nemajo plemenstva (žlahtnih). Pri njih nadvlada demokratiški živelj, in zlasti ima v Serbii vsak kmet enako deležnost pri deržavnih naredbah.
Nasproti živi med Rumuni (Valabi) bogato plemenstvo vsred revniga ljudstva. V slavjanskih deželah ni toliko bogastva v mestih in pri posamesnib ljudjch, kakor v Mol-davii in Valahii, pa tudi ni nobeniga uboštva.
Rumunski bojar si omisli lrancozke učitelje, ali pusti svoje otroke v Parizu ali v Švajci izrediti, za prosto ljudstvo pa ni nobenih šol, in ti, kteri ne znajo ne pisati ne brati, morajo delati in se potiti, de bi nekoliko mladih bojarjev znalo po rusko in po francozko se razgovarjati.
V manj bogati Serbii je dosti narodnih šol, bolj se reči zamore , de se vikši znanstva zanemarjajo, samo de bi se dovolj koristne vednosti med ljudstvam razširile.
Bogati Slavjan živi z ljudstvam in med ljudstvam, in nosi tudi njegovo narodno obleko, rumunski bojar se oblači po francozkim modnim žurnalu in se z vsakterimi evropejskimi nečimernostmi obdaja vsred svojih polnagih služabnikov.
Nekoliko sto bogatincov še ni narod, in tudi se narod omikan imenovati ne more, kjer nekoliko sto ljudi izmed njega po francozko govori in gladke rokavičce iz Pariza nosi. Kakor se Rumun Serbu posmehuje, de ne zna načina vikšiga sveta, ravno tako graja Serb nečimerniga valaškiga bojarja.
Ako spomnete bojarja na revšino prostiga ljudstva, vam odgovori, de ni drugači navajeno in de je per vsem tem srečno; ako ga spomnete na cunje, s kterimi se odeva, vam poreče, de je to njegova narodna obleka, od ktere de ono samo za noben kup odstopiti noče.
Vse drugači so turški Slavjani, in se ne dajo zaslepiti s likam poverhniga izobraženja, zato pa skušajo si prisvojiti časoma vse znanstva , ktere je Evropa dobila. Pri Slavjanih je mogoče, de bi izobraženje (omika) prešinilo vse verste ljudstva; ali ne pri Bumunih, kjer so samo gospodje in hlapci, in noben narod. Zato bodo oni tudi ravno kakor Poljaki povsod lahko ptujstvu se vdali, ker domorodnost celiga ljudstva ne prevzame.
Med Slavjani in Greki je narodno sov-ražtvo, ti unim izdajajo hondrokefaloi t. j. ter-doglavci. Poglavitni razloček med obema na-rodama obstoji v tem, de je Slavjan pošle-niši, Grek zvitiši. Boj Serbov s Turkam je bil pravičen, in neomadežvan z izdajo, kakor je bilo pri Grekih in Bumunih, in tudi ne z domačo vojsko, po kteri bi bili Greki skorej vse zgubili, če bi se evropejski vladarji zanje potegnili ne bili.
Serbi so stali samotni v svojim boju za samostalnost, zakaj oni so bili pozabljeni v Evropi, njih zgodovina ni bila klasična in nobeno morje jih ni z ptujimi narodi sklepalo.
Po svojim osvobodenju so ostali Serbi zvesti svoji narodnosti, Greki so se pa bolj v šegah drugim Evropejcam približavati jcli. Napčno-sti in pregrehe Grekov izgovarjajo nekteri z njih stoletno potlačenostjo, ali Serbi in Bolgari so bili še bolj potlačeni in zatirani, in nemajo teh napak, med tem ko stoje Rumun?, ki so svojo samostalnost vselej bolj od obeh unih narodov ohranili, v obziru na zaderža-nje na narnižji stopnji.
V	Serbii je malo advokatov, med Greki jih je sila in pri Rumunih je vsak sam advokat. Ako poprašate, zakaj ni v Bukarešti! ali v Jaseh noben deržavno ustanovljen prav-dosrednik, če prav je vsak, če ima le količ-kajn premoženja, v stanovitne pravde zapleten, se vam odgovori, de ni varno, svoje reči komu drugimi zaupati.
Iz vseh teh narodov so samo rojaki Slavjanov Turkam hude rane vsekali, in Slavjanov se tudi Turki zlo bolj boje kakor pa Grekov, če prav te hujši sovražijo kot Slavjane.
Izmed drugih narodov imajo pri Turkih narmanj veljave Nemci; clo od nemškiga blaga nečejo Turki nič slišati, in ako se pospe-čati hoče, se to le pod francozkim ali an-gležkini imenam storiti mora.
Kardinal Mezzofanti, in ljudski jeziki.
V	pervi polovici mesca Sušca t. 1. je vidil Rim, z domačo vojsko znotraj razdražen in razpahan nesti moža k grobu, kteriga so samo štiri osebe, žlahta po kervi, spremljale.
Ali veste, ljubi bravci, kakšen mož je to jil? Porečete, mislimo človek, na kterim nič ležeče ni bilo; ker je brez vseh slavnih obredov, brez zvonenja in petja, brez vse de-ležnosti v zemljo potisnjen bil. O nikoli! Vedite! To je bil Jožef Mezzofanti, kardinal rimskiga stola, narveči genij v človeških jezikih , kteriga je svet do današniga dne poznal. Zakaj pomislite, on je znal čez 40 človeških jezikov t. j. on je umel ne le brati, ampak tudi pisati in govoriti v toliko jezikih. Kakšen zares čudopolen apostolsk dar je to, ako pomislimo, kako močno se človeški jeziki med seboj razločijo.
De si je ta veliki duh ne le eno narečje slavjanskiga jezika prisvojil — je reč gotova. Osebno nam je znan duhoven iz Českiga, kteri pridši o veliki noči leta 1842 v Rim ni pozabil svoje spoštovanje izreči temu kinču znanosti in katolške duhovšine.
Prijazno ga kardinal v domačim (češkim) jeziku pozdravi in sprejme, ali pri daljšim razgovarjanju mu v besedo seže in očitaje mu reče: „Hej! kako pa vi Čeh! mi rečete „oni", ko se v knjigah vaših vsak vika!."
Glej ! kako se je berž zoperno zdelo ušesu poznavca, na kar smo se mi, udavši se nem-šini dozdaj navadili in česar se odvaditi ne-čemo; tako se marsikdo za razžaljeniga ima, če ga Slavjan s serčnim „vi" ogovori. Za res se ne morem smeha in obžalovanja zder-žati, če se še niarsikter čudi, de si mnogi gospodje od ljudi „vi" reči puste.
seje prigodilo, de se je kdo čuditi jel nad nenavadnim daram, s kterim ga je Rog okin-čal, je berž besedo drugam obernil, rekoč: „Ne besede store človeka velikiga, ampak dela njegove."
In na tega moža, čigar slavo tudi protestanti zatajiti ne morejo, ni sedajni Rim nič porajtal, zakaj? Morebiti, ker je bil katolški duhoven? Zares! kjer so enkrat strasti razkačene in vžgane v fanatiško zoperstavo, nema umetnost in vera za človeka več nobene cene. Vemo nasproti, de so papeži tudi v tistih dneh, kteri se popisujejo kakor dnovi sredovekove temnosti, de so tudi takrat ceniti znali žlahtno in koristno prizadevanje člo-veškiga duha. Znajdbo tiska je v Italii nar-popred Rim sprejel in podpiral; Leo X. je vmeršimu Rafaelu sam krono na glavo položil. --
De se zopet k jezikam vernemo, izrečem tu brez strahu svoje prepričanje, de nam ni narodnost nič ajdovskiga, kakor seje nam od več strani očitalo.
Kristus, izgled vsaktere popolnosti, je bil tudi izgled domorodne ljubezni in celo svojo moč kot človek je izročil in posvetil svojimu narodu, po kterim je bilo njegovo božje delo celimu svetu podeljeno. Le takrat se ajdovsko znamnje pri narodnosti pokaže, kadar narod sosede svoje tlači in zatira in kar sam za-se tirja, drugim ne pripusti in jim odjemlje. Tako p. ko so Nemci (t. j. frankobrodski hegemoni) hotli, de bi Terst bil nemško pristaniše, Poznani nemška terdnjava, in Praga nemško vseučiliše, ali kadar so Madjari svoje slavjanske sosede s madjaršino terpinčili, takrat so zares po ajdovsko ravnali, in tudi pri nas imamo dosti izgledov taciga ajdovskiga ravnanja; ako pa mi Slavjani sebi želimo, in zdaj tudi po vsi pravici tirjamo, de bi se enakopravnost pravično čislala in godila v cerkvah, kanclijah iu šolah — delamo po keršansko; zakaj mi delamo po vodilu Kristusovim: „Kar nečeš, de bi tebi drugi storili, jim tudi ti ne stori!"
Vse razločke narodnosti in jezikov pomiri cerkev. Zato so v začetku cerkve na binkoštni dan aposteljni govorili v vseh jezikih, de bi en duh, ena vera prešinila in pomirila razločene jezike in narodnosti, zato hvali vsaki jezik gospoda v cerkvi, in Rim je nežnočutno odzdavna priznaval vsaktero narodnost in še zdaj se 6. Prosenca v Rimu enkrat opravi darilo noviga zakona v različnih jezikih in se praznuje (ravno ta dan) slavnost jezikov, ktera je za kardinala Mezzofanti nar prijetniši bila, ker je on edini vse te narečja razumeti mogel! — de je pa cerkev v svoje altarne službe latinski jezik vpeljala, nam ni v škodo; s tem se pokaže njena edinost, njena nepremenljivost pri narveči živosti in delavnosti , s tem ne terpi ne narodnost ne vera, ker se učenje in pridganje v razumljivih jezikih opravlja.
Marsikdo, kteri narveč kriči za slavjansko liturgio, za nobeni cerkveni obred nič ne mara; in mnogi, kteri se slavjanski liturgii zoper-stavljajo, pri tem ne mislijo na edinost sv. cerkve, ampak sovražtvo slavjanskiga jezika (t. j. kteriga se niso učiti hotli) skrivoma njih misli vodi.	(M. N.)
V Terst na austrijansko-slavjanski
zemlji.
V dobi pretečeniga leta, v kateri je srednja Evropa od frankobrodskiga zbora še zdrav in krepak porod perčakovala, v tisti dobi, v kteri je če ne vse pa saj nemško ljudstvo austrijanskiga cesarstva v popolni zvezi z Gerinanijo svojo blaženost najti vpalo, med tem ko je močna stranka v Tersti Ie v zvezi z lombardo-benečanskim kraljestvam, ki se je za posilno posvojenje samostalnosti vzdignilo, srečo in blagost zagledati menila ino zavoljo tega tudi terdila, de Terst na ta-Ijanski zemlji leži — v tisti dobi se je bral v nemškim časopisu austrijanskiga Lloyda v 73. listu od 6. Aprila 1848 en sostavek z napisam; „Terst na Nemškim," v kterim se je pisavec perzadeval skazati, de je Terst le pod austrijanskim vladarstvam k pomenitvi prišel, de le v popolni zvezi z Austrijo na dalje cveteti ino višjo stopnjo blagovitnosti doseči zamore. To in posebno pa resnica, de Terst ne leži na taljanski ampak na austrijan-sko-slavjanski zemlji, je v sostavki zlo očitno dokazano. Menimo tedej našim slavjanskim bratam vstreči, ako poslovenimo imeno vani sostavik.
Mesto Terst, kakor nas zgodovina uči se je podalo pod vlado Austrije v letu 1382. Ne zavupaje v nemočno zavetje patrijarha vo glejškiga (Aquileje), zatirano od gospodljivib ino blagoželjnih Benečanov, si je radovoljno oblastnika izvolilo, od kateriga je vupalo z močjo in terdno voljo zabranjeno biti. Beremo dalje v starih pismih, kako vedno de so vla-dari Austrije za blagostanje mesta skerbeli mu važne predpravice dovolili, tako da se je pod cesarjam Karolani šestim do pomenostniga teržiša vzdignilo.
Gotovo nobena deržava ne zamore večji pravico na en del svojiga posestva dokazati, kot Austrija na mesto Terst. Ono ni bilo z pravico močnejšiga nemočnimu odvzeto, ni bilo za ničemern denar od kakšniga blagoželniga kneza prodano, ni bilo neradovoljna dedšina al ženitna dota kakšine knežje gospodične ampak se je podverglo gospodu ne za to ker se ga je balo, ampak za to ker ga je ljubilo, si je izvolilo gospodarja ne za to ker je moralo, ampak za to ker je hotlo.
Ljubezen do taljanske narodnosti ni dobro mesto Terst ne v štirnajstim stoletju ne poznej čutilo. Brez dvombe ne bi bila bene-čanska republika darilo zavergla, ktero je mesto Leopoldu pobožnimu z seboj storilo, ako hi se mu bilo ponudilo. Priložnost se pod brambo habastiga oroslana svetiga Marka podati je bila tudi potlej dana, tako v leti 1508, kadar Terst, od Benečanov po suhim in po morji obležen, jim je moral 15,000 zlatov za odkupšino plačati. Bepublika bi bila gotovo raji mesto ko zlate vzela, ampak taka ponudba ni ji bila storjena.
Vzrok de je mesto z Austrijo deržalo Italije se ogibalo je očiten. Austrija ga je odobrotila, Benetke so ga zatirale. Ponosno mesto v močverah (lagunah) je gledalo za-vidno na ponižno, pa se vzdigavajoče sosedno mesto. Hotlo je njegovim brodovam braniti po jadranskim morju jadrati, jc začelo močno prepirati se, da bi Terščanam overalo, iz morja si sol pripraviti, iz morja, ktero je prevzetna republika za svojo lastnino terjala To je bilo le zavid bogatiga požeruha, kteri svojimu sosedu ne kruha ne soli ne poželi mende so prečutile prebrisane glave „Signo-rie", de bo enkrat dan prišel, ker se bodo lastni teržaški brodovi ponosno vozili memo otokoviga mesta, da bi kamene založnice mesta enkrat zaničovaniga terga, z brezkončnimi žlahtnimi zalogami napolnile?
(Dalje sledi.)
Austriansko Cesarstvo.
Slovenska dežela.
Češkim Nar. Nov. piše g. W. D. iz Ter-sta (po češko Trieste!), de je od dalma-tinskiga veslarja na vprašanje, zakaj v svojim lepim jeziku ne govori, odgovor prejel:
„Gospodine! šta ču ga govoriti, kada car naš hoče da budeme Taliani ali Švabe."
Zakaj pa, ga popraša, kdo je rekel, de loče naš cesar, de bi Lahi ali Nemci postali?
„Kako nebi, gospodine! kad je škole ovako naredio, te i gospoda častnici (uradniki) — ono su sve Taliani ali Švabe."
Prosti veslar je v kratkim izrekel celo dozdajno nesrečo svojiga naroda. Škola in urad, to je ključ, ki našimu narodu usta od pre in k zavedenju samiga sebe pripelje. Na-od, ki govoriti ni znal, ni mogel za svobodo skerbeti, in svoboda je laž, kjer ni operta in vterjena na zavednost in ponos naroda.
*	Zastran prigodka, kteriga smo v 59. listu po Pražkim Večernim listu od Slovenije iz Pariza dobljene povedali, toliko pristaviti zamoremo, de se iz Ljubljane v Prago kakor v Pariz namenjene novine in pisma vselej le na Dunajsko pošto napotijo, zatorej se mora v Večernim listu omenjena pomota, ako se je zgodila, le Dunajskimu razpošiljavcu pripisati
*	Nekteri časopisi zopet pripovedujejo, de so ces. vojaki jeli na beneško mesto streljati. Kakor „Presse" piše, je baron Metz burg na Dunaj prinesel od Sardinie storjeni načert miru, ki še od nobene strani pod pisan ni, in v kterim Sardinia našimu cesarstvu za odškodvanje ponudi 75 miljonov lir in 3 in pol milj. kot obresti, torej skupej 78 in pol milj. lir. Nič na to ne kaže, de bi se vojska ponoviti imela.
*	Novice pišejo: Pravijo, de je unidan dva „dobra Krajnca" na naglama božji žlak zadel, ko sta v Ljubljanskim nemškim časopisu brala, kako je gosp. minister Bach neke vradnike vBerni (Briinn) posvaril, rekoč: „Kako je le mogoče, de mora kdo 30 let vradnik (peomter) v slovanski deželi biti, pa vunder pri vsem tem ne slovanskiga znati (govorili in pisati)! Pričakujem tedej, moji gospodje, de se boste ob kratkim naučili, kar ste dosihmal zanemarili." Minister Bach, ki je v delu tako čez in čez zakopan, de še ponoči počitka nima, se pri vsim tem pridno uči češki jezik, in je, neki-mu vradniku, ki se je pritožil čez težki jezik, prav dobro pod nos dal, rekoč. „Jez bom češko v malo tednih dobro znal." — Slava tacimu ministru ki resno skerbi, de bojo jeziki vsih austrijanskih ljudstev svoje pravice tudi v kancelijah zadobili. šole so zdej pri nas povsod dokončane, in veliki šolski prazniki so se začeli. Če pogledamo nazaj na šolsko leto, moramo reči; de se je, kar učenje v domačim jeziku vtiče, „vvod" storil — prihodnje leto pa pričakujemo povsod po novi šolski napravi obširnišiga napredovanja, ka koršniga narodovnost terja. Drugo leto bomo mende tudi dobili zapisnike šolskiga napredo vanja (perjohe) v domačim jeziku, de jih bojo mogli tudi kmečki stariši brati in zastopiti kteri imajo nar več sinov v naših šolah. Saj niende perjohe druziga namena nimajo, kakor de so očitne priče, kako so se učenci učili? — Gosp. Vertovcovi slovenski cerkveni govori so v natisu; 6. pola je že natisnjenih; v kakih 4 tednih bo celo delo slavniga govornika gotovo, ktero je verli domorodec slovenskimu
* Pošten časopis hvali ministerstvo in vsa-kteriga za dela, ktere so hvale vredne, kakor mu nasproti o priliki graje vredno delo očita, in Bog daj, de bi se pri nas nikoli vredništva tako ne spridile, de bi vse, kar od vikši oblasti dobriga in slabiga pride, enako iz gole opozicije černili in zametavali. To naj pomisli starokopitni hinavic v gnjusni Gracarici, ki se nad Slovenijo čudi, de je enkrat g. ministra Bacha pohvalila.
Vred.
družtvu v podporo njegoviga denarstva blagovoljno podal.
Vesti iz Štajera. Bratje domorodci! čas žetve je: šolsko leto se k koncu nagiba. Dajte, da pohitimo na široko polje Slavjan-stva, da s pazljivim okom pregledamo pridelano silje; dajte da se na rešeto dene rumena pšenica ino škodljiva luljka, naj se pšenica shrani v domače žitnice, luljka pak s plevami naj se verže na smetišče; dajte, da pogledamo, kdo je bil zvest, kdo nezvest služabnik Slave, naj vsaki v svojem času plačo po za-služenju zadobi. Ne bojmo se ne malih, ne velikih, ne duhovnih ne posvetnih gospodov, če smo pravi domorodci, kateri ne obračajo čohe po vetru, kateri marveč vsigdar serčno neprestrašljivo govorijo, kar je resnica, kar je sveta pravica. Ce nam serčnosti, poguma manjka, je naše rodoljubje červivo, mi smo bolehasti Slave vojaki, kateri še se groma topov iz dalječine bojijo. Ljubljanski šekasti opravljivci po nemških čašopisih raztrošujejo, da v Krajnskem ni več od 200 Slovencov t. j. domorodeov; jaz pak dvojim, jeli jih toliko po cel o j Sloveniji, ker bi 200 pravih domorodeov s zjedinjenimi močmi gotovo boljši uspeh imelo, kakor ga do sadaj vidimo. Zložno sodelovanje pogrešujem. Sadaj pride en glas iz Istrije, ino ko se že več ne sliši, se zglasi kdo v Terstu, v Gorici; vse to od-h runi i, in verli koroški domorodci izustijo krepke besedice, alj ostanejo glas vpijočega v puščavi; pozneje se čuje zopet na Krajnskem ino kadar neha se vzdiguje slaba meglica iz slovensko-štajerskih dolin, kder žalostna raja v pomanjkanju pogumnosti solze toči obžalovaje svojo nesrečo. Strašljivci smo, nismo poj mili duha sadajnosti, nismo razumeli glasa naše matke: serčno po poti pravice!
—	Bi li zjedinjeni glas vsih Slovencov tudi brez uspeha oddonel ? Bi li se vsigdar vernemu narodu slovenskemu pravica, če jo pogumno in združeno zahteva, kratila? Če se puntarski Lahi, nezvesti Nemci poslužijo ustavnih pravic v našo škodo, jeli se mi ne smemo oglasiti po ustavnoj poti za svoje prirojene pravice, katere nikoga ne žalijo? Ptujci so nas zaslepili s besedami: dajte miru v sodaj-nim burnem času, ne delajte vladi novih za-derg...., da se oni laglje glasijo ino vse zadobi jo, ker Slovenec ne ve kaj prositi. Hočemo Ii mi kaj nevarnega, deržavi škodljivega prositi? Če mi za zjedinjenje vsih Slovencov prosimo, še le vladi iz stoterih zaderg pomagamo, ker joj kot zvesti delavniki močno podstavo nove Austrie sostavljamo. Učeča se mladež je doma, sadaj bi se naj laglje podpisi za vseobčo slovensko prošnjo nabirali v k 1 j u b vsim n e m š k u-tarjem: gani se tedaj, komur je sreča mar prihodnega vnuka. —
Stopimo malo na slovenski Štajer, ter se ogledajino po lepih goricah, po prijaznih dolinah. Po polju oset, po hribih ternje — Ie malokaj pšenice, le malo lipic si upa hirasto rasti, ker se bojijo, da jih sovražna moč ne zaduši; tudi gerlicam nije prosto letati, ker jastrebi s bistrim očesom na njihovo letanje, s tenkim ušesom na vsaki njihov glas pazijo.
—	Bojim se, da smo le malo žita v domačih šolali pridelali ino ne vem , s čim se hočemo preživeti, če nam Bog hude letine pošlje, ker so žitnice prazne. V nekaterih krajih se niso obderževale šolske skupščine, sadaj je zavoljo tega na novo povelje prišlo od ministerstva (živilo!), nadjamo se tedaj, da se to koj zgodi ino gerda nemarnost popravi. Slabo znamenje to! Mislim, da bode žetva tudi slaba. Zdi se mi, da je černi bog med nami zavladal. — Po mlati vam hočem o tej reči obširneje pisati, ino gotovo bode marsikteri poimence skoz rešeto padel, da ga glava zaboli, če si pet ne zvine.--
Naši gg. kapelani dobijo vsako leto tri pitanja v raznih predmetih za vajenje, kakor letos: a) razlaganje kerstnih obredov; b) ne-

varnosti, katere sadaj protijo kristjanskoj veri in blagostanju ljudi u obče; c) vzroki nemarnosti izobraženih ljudi pri sprijetju svetotaj-stva pokore ino pričeščenja.
Nas verli domorodec g. J. Ciringar je vse po slovensko izdelal, se ve, de prav marljivo (drugi si je po nemško prepisujejo), ino kaj se zgodi? Vganjujte domorodci! — — Pismo je prijel, ne vem, jeli od samega vladika ali od duliovskega sveta v katerem ga kregajo čujte, čujte!! — v smisli pastirskega od 35 škofov v Beču izdanega lista, ter si prizadevajo, vbogega spisnika na pravo pot, na pot pokore, zavernuti. Čigavo vero v sa-mozveličavno nemščino je sila časov omajala, naj s kesanim sercam reče: mea culpa! ino brez vsega umstvovanja jo ima ponoviti, saj so nam jo duhovni očetje po tem takem na novo izgovorili. — Mati Slava! tako se ne vsahnejo tvoje solze !
Na pomenu temu ravnanju se ni nič kaj čuditi, ker ga v Gradcu ni korarja, kateri bi Slovenec bil, Slovence poznal ali ljubil, če ravno nam učenih moži za to ne manjka. Eden izmed ko-rarjev, rojen v Ptuju, se ve, da v nemškem Ptuju, ker sc je lani na starem slavjansko-rimskem zvoniku pol leta černo-rudeče-rumena zastava vijla, katero pak je v jesen o prihodu trumice Serežanov neki veter v neznani kraj, morebiti v Frankobrod zanesel, je moral izkazati, (?!) da slovenski nežna, ker bi ga inače drugi ne hotli med korarji. Je li se tedaj čuditi, če s nami tak ino še hujše rav-
najo?! — To priporočim vašemu „theologische Zeitschrift" v prevdark, kteri pritožbo, de se pri važnih njih enako zadevajočih dogodbah tudi na Štajerske Slovence ne pomisli, za „grossartigen Unsinn" derži. —
Pri nas se nepovoljni glasi raznašajo, zakaj da se v bledoj Ljubljani vse pobožne knjige v starem pravopisu še sadaj tiskajo, pravijo, de je neki visoki gospod temu kriv. Javite nam , prosim vas , brez odlaganja pravi vzrok. (Dobiček, Vr.) Poznam mnogo ljudi, kateri bi radi za se ino za druge take knjige kupovali, pa samo zavoljo bohoričice tega ne storijo.
Pri nas se nekteri duhovniki (da se Bog usmili!) protivijo sjedinjenju slovenskega dela sekovske škofije s labudskoj iz razlogov, katere bomo s njihovimi imeni v svojem času malo pregledali. —
V	Mariboru je bila izpraznjena stolica učitelja v 4. redu. V razpisu se kaj ni omenilo zavoljo potrebe slovenski jezik znati. Ne vem še, smo li Nemca ali zanemarnega Slovenca dobili, iskrenega Slovenca po razpisu gotovo iskali niso. Tudi v latinskih šolah je ena stolica izpraznjena, bomo vidili, kako bo de našo dosadanjo (se ve, da nemško) šolsko svetovavstvo enakopravnost poštuvalo.
Konečno še eno kratkočasnico. Eden se-režan izmed Nužanovih čuvajev pride v Ab-dero (mislim , da še je bravcam Slovenije od lanjskega leta v spominu). En Abderit mu s vinam postreže. Napolnita si čaše ino počneta napijavati :
A. Bog živi svetlega cesara!
S. Živio!
A. Bog živi Jelačiča bana!
S. Groinovito živio!!
A. Bog živi austriansko armado !
S. Živila!
A. Bog živi Madjare!
S. (dene čašo na stran ino odvažno reče:) Bognie neču! —
* * * 26. Julija 1849.
Štajerski rešetar. Hervaška in slavonska dežela.
V	Reki 16. Julija. Poglavarstvo vBeki je poslalo pismo na bansko svetvavstvo v Zagreb in na ministerstvo na Dunaj, dc bi se v celim hervaškim Primorji na namorskih ban-derih ta šega vpeljala, de bi se gornji vogel na začetku bandera, kar se imenuje džak, z
hervaškim gerbam (Wappen) in našim triko-loram obdal, tako de bi vsako austrijansko bandero tudi hervaške barve v koti imeti moglo. Bansko svetvavstvo je že odgovorilo in k tem privolilo; od ministerstva še ni nobeniga odgovora. — Banski namestnik in mestopogla-var g. Bunjevac mora zgubljeno zdravje iskati in opusti okoli 26. t. m. Reko za nekaj časa. V" uradu ga bo namestoval krepak mož in vreden rodoljub, Bakarski vicekapitan g. Vakanovič.	(Česk. Nar. Nov.)
S vitli cesar je postavil Jelačiča bana za začasniga zapovednika nad slavonsko vojniško mejo ali granico, in mu je pridal ad latus generala gr. Koronini, ki bo namesti generala Dahlena, zanaprej predsednika vikšiga voj niškiga sodništva na Dunaju, hervaško-sla vonsko general-komando vodil. —
Govori se, de bo Jelačič tudi poglavar serbske vojvodine. —
Bansko svetovavstvo je na pervi glas od velike nevarnosti, v kteri se Jelačič in nje-govaarmada znajde, banu celo hervaško-slavon-sko narodno stražo ponudilo s tem pristav kam, de se za-nj, če bo treba, tudi celi na rod vzdigne. —
Siidsl. Zeitungpiše, de je umaknjenje Jelačiča pred močnim sovražnikam na desni breg Donave bolj zmagi podobno, ker bi bil drug general lahko celo armado pogubil. Jelačič se je zdaj pri Rumi vterdil in čaka na pripo-moč, Kničanin je posedel in brani serčno Titel, Mošorin in Vilovo. Tudi Stratimirovič se je k armadi na jug podal.
X/
Ceska dežela.
Radecky bode prejel iz Heraunskiga na Češkim pismo (addresso), ki ima 4000 podpisov. Med imeni iz Trebniške občine, ktera je med drugimi za-njo v abecednim redu sledečimi občinami (srenjami) na pervim mestu, se najdejo tudi imena oseb, ki so skupej s sedajnim starim vitezam zrasli. Pismo je prav lepo spisano; na pervi strani je beseda češka, na drugi nemška, in je z rudečim žametam zvezano, na sredi taistiga se v srebernim polju bliši z poslačenimi čerkami naslov gr. Radeckiga.	(P. N.)
Ogerska dežela.
Iz ogerskiga boriša nam uradne novine le toliko povedo, de je 27. p. m. glavni stan generala Haynaua v Ketskemet preložen bil. „Presse" pak pove sledeče iz privatnih dopisov: de je Gorgey s svojimi pri Tokayu reko Tiso prestopil, brez de bi mu bili branili bodisi tretji ruski oddelik, ki od Gyongyos proti Miskolču maršira; ali nastopivna armada ruskiga generala Osten-Sacken, ktera čez Du-klo in Košice proti Miskolču naprej stopa, ali ruska armada generala Grabbe, ki Gorgeyu za herbtam napreduje. Ruski maršal Paskievič je imel 28. t. m. svoj glavni stan v Tissa Fiiredu , 11 ur od Debrečina.
Pervi oddelik austrijanske armade pod Šlikam, ki je imel Ranu na pomoč iti, se je zdaj proti Kelskemetu obernil, tako de austrijanska poglavitna armada zdaj med Tiso in Donavo dela; general Nugent je mende že v Pečuh (Funfkirchen) prišel.
Na severni strani Ogerske dežele se berž, kakor hitro Rusi odidejo, povsod trume Madjarov tu in tam nabirajo, kteri ceste nevarne delajo, in ki hočejo pod imenam „guerillac' znano vojsko peljati. „Presse" se močno pritoži, de so na Slovaškim cesarski komisarji sami Madjari, ki po stari navadi svojo mad-jaršino silijo, in tako ljudstvu zaupanje v poštenost vladarske besede šiloma jemljejo, ktero se potlej lahko šuntarjem vdaja.
Iz Galicije ruski konjiki še neprenehama na Ogersko marširajo. — V Pesti je zdaj del Šnejderjeve brigade.
Iz Rukovine se zve, de je 23. p. m. 6000 Madjarov z 5 štuki v Moldavo pri-derlo. General Moller v Jaseh je vse ruske
vojake skupej zbral, in še generala Groten-jelma v Erdelju za pomoč naprosil, de Madjare razbije.
General Grotenjelm je 22. p. m. Sekler-
sko černo vojsko pri Szasregen potolkel in v Maros-Vaserhely zapodil, kjer mende Bem bolan leži.
Iz Oseka 29. p. m. Major Henriquez je poslal štafeto iz Pečuja našemu brigadirju Neustadteru, v kteri pove, de je ruska in austrijanska armada Bajo (v Bački 6 milj od Zombora) vzela in de Perczel s nekoliko Madjari po Bački tava in priložnost iše, se Rušam vdati. Kničanin je strašno nabil Madjare pretečeni pondeljik in vtorek; tudi to je banu berž naznanil.— Ran je pri Rumi tako terdno postavljen, de bi se zoper 100,000 sovražnikov branil. Pri Hegyesu je imel ban samo 7200 mož zoper 40000, in vender je armado še dosti srečno iz nevarnosti spravil. — (N. N.)
Madjarski deželni zbor se je zdaj v Se-gedinu sošel in je mende namesti republike zopet monarhio ustanoviti sklenil, samo se še prepirajo, ali bi krono sv. Štefana kakimu Koburgu, ali pa austrijanskimu nadvojvodu izročili.
Dunajske novine povedo v uradnim so-stavku, v kterim se pritožijo čez deležnost katolške duhovšine pri ogerskim puntu *) in njih zanemarjenje vere, in svete prisege zvestobe, de je svitli Cesar volitev Čanadskiga škofa za Erlavskiga velkiga škofa, fajmoštra Horvata za škofa v Čanadu in korarja Jekelfaluny za škofa v Cipsi overgel in vničil.
Ptuje dežele.
Nemška. V Rerlinu je enkrat zopet ob-seda nehala in podslavne pravice, kakor jih pruska konstitucija zagotovi, so veljavo dobile. Nemci imajo zdaj dosti čez to govorili, kje de je prav za prav njih centralna oblast, ker Prusi več nadvajvoda Joana kot mesto-vladarja (Begent) ne čislajo.
Laška. V Rimu se bo počasi spet vse v zaželjeni red povernilo. Veliko mest in vse dežele so spet Papežu podveržene; vse kar vladarstvo zadene, se v imenu sv. Očeta opravlja ; vse znaminja puntarske vladije, postavim rudeče bandera itd. so odpravljene. 15. dan Maloserpana so v Rimu praznično obhajali povernitev pod Papeževo oblast. Zdej še manjka , de se Papež spet v svoje ljubljeno mesto Rim iz Gaete nazaj podajo.
Veliki vojvoda toskanski je zopet v Flo-rence prišel.
Turška. Kakor smo že iz jugoslavj. novin povedali, je Rosna zlo razdražena, tako de se je v turškim Hervaškim že očitni punt vnel. V-zrok so novi davki. Začetnik te vstaje je neki Cerič (ali Kerič), mohomedanec iz Bužima, kteri je nekaj s dopovedovanjem in popisvanjem nepravične turške vlade, nekaj z žuganjem že okoli 14,000Bošnjakov na noge spravil; zatorej ne bo lahko Tahir-Pašu, kteri nad-nj z 30,000 vojaki gre, vdušili punt, ker ljudstvo povsod s Ceričem derži. — Dunajski časopis „Ost-Deutsche-Post" priporoča našimu vladarstvu to dogodbo kot pripravno priložnost serca na jugu prebivajočih Slavjanov si nakloniti.
Angleška. V seji 21. p. m. v angležkim zboru se je govorilo od ogerskih reči; pri ti priliki je minister Palmerston rekel, de bode Austrija, ktere obstoj kot velike neodvisne deržave je evropejska potreba, na vsaki način iz ogerske vojske škodo terpela; ako Madjari premagajo, ostane Austrija razcepljena; ako Cesar zmaga, si zlomi Austrija svojo desno roko in si vsadi drugo in veči polsko deželo ; on (Palmerston) de bode, kadar bo čas prišel, k lepim poravnanju svetval.
*) Ako se ne bo izgovor taciga ravnanja iskal v napčno razlaganih besedah sv. pisma: vsaka moč od zgorej pride, in kdor se njenim ukazani protivi, se božjim ukazam zoperstavlja; de je ob nekim času madjarska inoč na Ogerskim edina in sama bila, in de je ona škofam zoper praviga cesarja pridgovati ukazovala, je sploh znano.
HT e p o 1 i t I š k I d e 1.
Uvod u Krestoinatijo.
Ivana Macuna.
(Dalje.)
§. 3. Pesničtvo sploh (u občem}.
Poezija u širjem zmislu je to, kar umetnost; vsak umetnik mora tedaj imeti poezijo u sebi: U vožjem zmislu pak je sposobnost, krasno ali idealno predstavljati po uzvišenih životopolnih besedah, in ker so lete besede ali govor tako umetno zložene, da hi lahko bile za petje, se poezija u letim zmislu imenuje tudi pesnictvo.
Poezija ali pesnictvo je tedaj govor nadahnjeniga serca predstavljajoči nam slike nadčlovečanske in božanstvene, za katerimi se vbogo človečje serce zmiram hrepeni. Poezija je moč, ki brez kakšiga bodi drugiga namena 'uma nam kaže uzor (Ideal) človečanstva, in gledajočim leti uzor prikaže se nam stvaritelj vsiga krasniga, stvaritelj letiga sveta, kateri našimu umu nigdar ne bo nazočen; poezija vse čutjenja u nas budi, in silno iz serca do serca sega. In ravno to pomeni stara pripo-vest o Orfeu, da je namreč on s petjem svojim divje in brezbožne ljudi umečil, vodil in izobražival.
Alj človek, ki to sliši, ali bere, nije nad-zemaljškiga, samo božanstveniga roda, zato jemlje umetnik in tedaj tudi pesnik za predmet "(objekt) zemaljske in človeku dosegljive ali rezumljive reči, ki se mu zdijo tiga vredne in dostojne in ki so prilične za razvese-ljenje, ganenje in uzignenje clovečjiga serca: in leti predmet obleče 011 u gdekako mikavno, krasno obleko, ob enem pak ga na toliko zviša, da se nam zdi oriaš (velikan), ali pak reč brez vsiga nedostatka. Kadar slišimo ali beremo pravo pesničko delo, se nam zdi, da smo u nekim prekrasnim svetu otročiči, gledajoči velikanske in uzvišene slike tiga sveta.
Zgorej bilo je že rečeno, da nije mogoče, iz samiga naučenja umetnik biti. To so že stari Gerki in Rimljani razpoznali; »poeta nas-citur" nam ne kaže nič kaj drugiga. In kar se tukaj od posamesnih pesnikov kaže , velja tudi od celih narodov. U narodu slavjanskem je očevidno nek čudnovit duh pesnički, ki ga je u malo kterim narodu. Poglej samo nekaj malo na polje slavjanskih narodnih pesem in boš vidil u Cehih, Poljakih in posebno 11 nas Jugoslavjanih množinu sadja najlepšiga, z katerim bo se težko kater si bodi drugi narod hvaliti zamogel.
Iz gori rečeniga pravila se nam kaže tudi to, da nije vsak za razsodjivanje del umetnih sploh in pesničkih posebe. Komu nije od naravi dano čutjenstvo posebno, bo si zastonj pri temu glavo belil.
§. 4. Kako se razdeli pesnictvo?
Po gledišu, iz kateriga gledaš na pesničt-vo, ga lahko ninogoverstno razdeliš.
Ako gledaš na pesnika ali pevca, kateriga umotvor ti je serce ganul, je on lahko ali človek brez višje izobraženosti, ki tedaj še ne razločiva med bitnim,istinitim (\vesent-liclies) in med nebitnim (unvvesentliches) slučajnim predmetov letiga sveta, tedaj človek iz prostiga naroda; ali pak je človek od višje izobraženosti u raznih človečanstva znanostih. Tedaj imamo pesničtvo 1. Narodno 2. Na-učno, izobraženo. — Leta rezdelitev je posebno pri Slavjanih od velike važnosti ali cene, ker je u nas, ko že je gori rečeno, toliko najlepšiga sadu u narodnim pesničtvu, ki se more biti noben narod na svetu neima s takšim hvaliti.
Ako gledaš, kako pesnik svojo uzorno (ideal) misel prikaže, boš dobil razdelivanje u pesničtvo 1. Znotraj no (subjektivno, po Šileru sentimentalno ali občutljivo) 2. Zvunaj n o, (objektivno, po Šileru naivno). — Vsak pesnik se u svojih umotvorih lahko peča več z no trajnim čutjenjem svojim, in clo kadar nam predstavlja gdekakšen predmet zvun samiga sebe, se z duhom čutjenja toliko napolni, da nam ga predstavlja čutljivo, ko da je leti predmet z njim eno in isto bitje bil. Leta poezija je tedaj prikazanje misli ali menenja pe-snikoviga o tim predmetu.
Pesnik pak se tudi lahko druge ceste der-ži, in nam predmet, ki si ga je za pevanje izbral, za zvun sebe ležečiga predstavlja, in tako nam ga kaže objektivno, predmetno in u resničnim stanju.
Pesmotvori starih Gerkov in Rimljanov so malo da ni vsi zvunajni ali objektivni; noviji 1	=T-T—--— '	■ ''
imajo preveč znotrajnih. Gundulič in malo da
ni vsi dalmatinski pesniki so bolj subjektivni, Kačič, Mušicki in tako imenovane serbske nar. pesmi so objektivne. Ja mislim, da ne bo tre-balo, besed tratiti z dokazom, de je poezija objektivna mnogo višje cene od znotrajne ; ker u teku vekov se menjajo menenja ali misli o istim predmetu, predmet sam s bitnimi svojimi svojstvami pak stoji še nepremakljiv. — Zno-trajna poezija se lahko zverže u sanjanje; zvunajna pak u brezčutljivost; težko je današnji dan pesniku čisto objektivnim biti.
Letimu razdeljenju (namreč u znotrajno in zvunajno) je podobno drugo, namreč 11 pesničtvo staro klasičko in romantičko; alj leti razloček ne leži u znotrajni bitnosti poezije, ampak izvira iz teka vekov; in iz višje izobraženosti naših dob. Granica ali meja med njima je okol početka kristjanstva. Leti razloček je osnovan a. na menenjah in mislih stare, in kristjanske vere. Pri predkristjan-skih narodih prezlato in globoko upanje in resnica, da bo nam po letem življenju drugo in lepše cvelo, še nije bilo tako razprostranjeno; pri nas je leta resnica najprostimu, neizobraženimi! človeku živo u serce zapisana. Starodavni so si cilj in konec svojga djanja u zemaljskem življenju mislili, mi pak svoj pogled švignemo iz letiga na drugi svet. Od tod izvira čaravno in nebesno čutjenje nedo-končljive ljubezni, ki tolikokrat več na za-grobno, večno ko na tukajšnje začasno življenje gleda.
b.	Na nesmiljenim gerdirn sužanstvu pri starih od ene, in na slobodi večoj pri novih od druge strani.
c.	Na različnim stanju in razmerah žen-kiga spola pri starih in novih narodih.
d.	Na višjoj izobraženosti današnjoj.
Ako pak gledaš na predmet, ki tiga
pesnik prestavlja, ti premore 011:
1.	Najaviti gdekako znotrajno mu čutjenje svoje, in ker so takši pesmotvori ali namenjeni za pejenje ali se mar lahko pejejo, nje imenujemo pevne ali pevateljne. Gerki pevaliu nje k liri; zato so nje imenovali li-ričk e.
2.	Pripovedavati gdekaj pretekliga tako ko bi 011 takrat pri zgodbi nazočen bil. Tedaj nje imenujemo pripovedajo če; Gerki so nje imenovali ?nwcris £7n>a; po besedi vros pripo-vest; in odtod imenujo noviji narodi leto pesničtvo tudi epičko.
3.	Premore on svoj umotvor tako vrediti, da se nam osobe delajoče predstavljajo, in pesnik še clo, bi rekel, skrije; zato se imenujo pesmetvori delateljni ali činivni. Gerki so nje po besedi h*0* delati imenovali delo, čin.
Mnogokrat lete verste (Gattung) ni so na čisto razdeljene, ampak so tako zmešane, da se u malički pesmici vse tri znajdo. Takše pesmi, ako je ena versta v njih bolj očevid-na od ostalih in poglavitna, se prištevajo leti versti, kar se p. pri romanci kaže; ako pak to nije, de bi se vidla ena poglavitna versta na njih, se mora napraviti se ena versta, in (a se imenuje
4.	Smes,u kateri razdel se štejejo tudi pesmotvori, ki niso čista in sama poezija, ampak katerim je razun čutjenja ko namen ali cilj tudi podučavanje razuma bravcoviga.
(Dalje sledi.)
Knjiga splošnih deržav^janskih postav.
§. 608.
Zapustnik zamore svojiga dediča zavezati, de nastopljeno dedino po svoji smerti, ali v drugih odločenih primerlejih, drugimu ime-novanimu dediču prepusti. Ta naredba se imenuje lidejkomisno namestenje. Fidejkomisno obseže molče občno namestenje.
§. 609.
Tudi starši zamorejo svojim otrokam, če so ravno taisti k sporočitvi nezmožni, le v obziru na tisto premoženje dediča ali namestni-ga dediča imenovati katero jim so oni zapustili.
§. 610.
Ako je zapustnik dediču prepovedal, čez zapustnino sporočiti; je to fidejkomisno namestenje, in dedič mora zapustnino za svoje postavne dediče ohraniti. Prepoved reč oddati ne izloči pravice čez taisto sporočiti.
§. 611.
lled v kateri imajo lidejkomisni dediči eden drugimu nasledvati ni nikakor okraten, če so vsi zapustnikovi verstniki, se zamore taista na tretjiga, četertiga in še dalje raztegniti.
§. 612.
Ako taisti niso verstniki, ampak taki na-mestni dediči ki ob času storjeniga sporočila še niso rojeni; se fidejkomisno namestenje glede denarnih zneskov in drugih premakljivih reči do drugiga kolena raztegniti zamore. V obziru na nepremakljivo blago velja taisto le za pervo koleno; vonder se pri odločenju kolen le tisti namestni dedič šteje, ki je v posest dedine peršel.
§. 613.
Dokler primerlej fidejkomisniga nameste-nja ne nastopi, gre postavljenimu dediču pravica omejene vlasti,z pravicami in dolžnostmi vžitnika
§. 614.
Če je namestenje dvomljivo izrečeno, se ima tako razložiti, de se prostost dediča, z vlastnino ravnati manj ko je mogoče okrati.
§. 615.
Obče namestenje vgasne kakor hitro je postavljen dedič dedino nastopil; lidejkomisno pa če nobeniga poklicanih namestnih dedičev več ni; ali če primerlej odpade, za kateriga je narejeno bilo.
§. 616.
Zlasti pride nespanietnimu storjeno fidejkomisno namestenje (§§. 608—609) ob svojo moč, če se dokaže, de je taisti ob času svoje poslednje naredbe pri zdravi pameti bil; ali če mu je sodnica zavoljo zadobljene rabe uma prosto oskerbovanje premoženja dodelila; in namestenje ne oživi več ako je ravno, pri ponovljenju nespameti sopet pod oskerb-nika postavljen bil in med tem časam nobene poslednje naredbe storil ni.
617.
Namestenje ki ga je zapustnik svojimu otroku ob času naredil, v katerim še naledni-kov imel ni, vgasne, če je taisti naslednike, ki so dedvati zmožni, zapustil.
§. 618.
Fidejkomis (rodovinski fidejkomis) je naredba, po kateri se kako premoženje za vse prihodne, ali saj za več rodov, kot neod-datno blago rodovine izreče.
619.
Fidejkomis je sploh ali pervorojenstvo, ali majorat, ali starašinstvo; po tem ko je njega vstanovik nesledništvo namenil, ali per-vorojeniinu starši verste; ali naj bližnišimu iz rodovine po kolenu, med več enako bližnimi pa staršimu po letih; ali zadnič, brez obzira na versto, staršimu iz rodovine.
§. 620.
V dvombi se popred primogenitura kot majorat ali seniorat; in ravno tako majorat popred predumi kot seniorat.
Nova staročeska knjiga.
Slavni profesor Hanka, pisatelj ruske, poljske, staroslavjanske gramatike, izmed kterih je poslednja (po rusko pisana) v Rusii v deržavne šole vpeljana, i. t. d. kteri je bil kraljo-dvorski rokopis našel, je zasledil zopet eno staročesko pesem 13. stoletja: »Prerokovanje Libuše."
Die in Agram taglich erseheinende Siidslavische Zeitung,
welche die Gesammtinteressen aller iliro-(siid) slavisehen Stamme vertritt und eine li-berale Tendenz verfolgt, kann auch fur die folgenden 5 Monate vom l.August bis letzten Dezember sammt Postversendung mit 4 fl. 20 kr. oder fur die folgenden 2 Monate August und September mit 1 fl. 44 kr. CM. bestellt werden. Die Abonnementsbriefe vvollen un-frankirt, nur mit der Bemerkung, »Abonne-mentsgelder" an die E.vpedition der siidslavi-schen Zeitung gesendet vverden. Jene p. t. Abonnenten, welche auf 5 Monate bis Ende Dezember pranumeriren, erhalten die E.vem-plare vom Monate Juli gratis.
Die Redaktion.