Jakob Rigler
K NAŠEMU PRAVOREČJU
Precej pišejo o slovenščini, napadajo germanizme in hrvatizme, potegujejo se že za neki pogovorni jezik, ki naj bi vsaj deloma priznaval tudi moderno vokalno redukcijo, sem in tja spregovori kdo tudi o kakem pravorečnem vprašanju; skoraj popolnoma vnemar pa so pustili eno najbolj zapletenih vprašanj v našem pravorečju, to je mesto besednega naglasa. Površen poznavalec našega jezika bo menil, da je to vse urejeno, da je treba le pogledati v pravopis (SP) ali slovnico in stvar je opravljena. In res, če bo kdo pogledal v SP ali v slovnico, bo zanj verjetno stvar opravljena, teže bo, če bo pogledal v oboje, kajti večkrat bo našel različne poudarke. Seveda tega nihče ne dela in tudi ne moremo od slovenskega izobraženca, recimo celo od slavista, zahtevati, da bo besede vedno pravilno naglaševal; to toliko teže, ker je vprašanje, če je tisto, kar najdemo v SP, res vedno pravilno, kajti že ob površnem pregledu SP lahko opazimo precej nedoslednosti, tako da knjižno naglaše-vanje težko spravimo v kako razmerje z narečnim izgovorom ali z zgodovinskim razvojem.
Slovnica ima pač zaradi drugačnega obravnavanja bolj sistematično urejen naglas, medtem ko so v SP, ki je urejen po abecednem redu, posamezni poudarki pri primerih istega tipa bolj različni, gotovo odvisni tudi od trenutnega občutja sestavi j avcev. Na srečo je v SP toliko dvojnosti, da vsaj »uradnih« pravorečnih napak ne moremo mnogo zagrešiti.
Napaka SP pa ni v tem, da priznava preveč dvojnosti, ampak kvečjemu v tem, da jih priznava še premalo; predvsem pa v tem, da mnogokrat ne priznava pravilnega, zgodovinsko upravičenega poudarka, ki je med ljudstvom ne samo še živ, ampak sploh navaden. Vzemimo za primer besedo zihel. SP in Slovnica 1956 dovoljujeta v vseh oblikah poudarek le na prvem zlogu, a vendar je zgodovinsko vsaj toliko kot zibel ziheli upravičen tudi poudarek zihel ziheli in tako naglaševanje poznam ne le iz znane Stritarjeve pesmi, ampak tudi iz današnjih narečij. Take stvari bi morale biti dovoljene. V primerih pa, ko je zgodovinsko upravičeni poudarek v jeziku že izginil in je zmagal analogični poudarek, je potem seveda postal za praktični jezik ta pravilen.
Druga velika napaka SP je, da ne loči boljših in slabših poudarkov, ampak meče v en koš lepe in pravilne s takimi, ki sploh niso priporočljivi. Treba bi bilo postaviti pravilnejše poudarke na prvo mesto. V SP pa je na prvem mestu navadno oblika z nepremičnim poudarkom — vendar ne dosledno. Taka razvrstitev povzroča zmedo zlasti pri pridevnikih. Ce beremo v SP mlado in mlado ter staro in staro, kako more kdo vedeti, da bi bilo treba v lepi slovenščini naglaševati mlado, a da tudi mlado ni posebno slabo, ter staro, a da staro ni lepo, pa čeprav je dal svoj blagoslov SP. Še več, v SP piše takole star stara -o in -6 -i -e ter mlad -a -o in -6. Ali bi bilo čudno, če bi kdo sklepal, da je stari lepo, ne pa mladi? In vendar je prav obratno res. Dalje beremo v SP: rdd rada -o in -o -i -e in rädi -e. Zgodovinsko edino upravičeno in narečno pa tudi    305
v pogovornem jeziku običajno rädi je prišlo na drugo mesto — pa čeprav so drugod primeri s korenskim poudarkom navadno na prvem mestu'. Ali je potem čudno, če se je v ljubljanskem radiu vgnezdil tisti nemogoči radi, ki ljudem postaja že simbol za smešno »hiperpravilno« izgo-varjavo. Menim, da bi nova izdaja SP ne smela imeti več te zmešnjave. Postaviti je treba boljšo obliko na prvo mesto, slabšo na drugo, nepriporočljivo, ki pa jo vendar še dopuščamo, morda v oklepaj, n. pr.: mlad -a -o in -o -i in -i ter star stara -o (-6) -i (-i) itd. Enako seveda tudi drugod, ne le pri pridevnikih, n. pr.: starosten (starosten) itd., medtem ko ima SP starosten in starosten. Ne mislim, da bi bilo to delo lahko, toda, če naj imajo akcenti v SP kak smisel, je brez dvoma potrebno.
Preobširno bi bilo, če bi hotel tu govoriti o vseh glavnih problemih našega pravorečja, zato bom omenil le še nekatere.
Pri ženskih samostalnikih na -a jezik opušča premični poudarek. S tem se je pač treba sprijazniti, zato je edino prav, da je dovoljeno vode in vode, saj je v pogovornem jeziku vode celo običajno; toda če ima SP celo hrane in hrane (rodilnik edn.), je nesmiselno, da nima tudi tožbe (rod. edn.), ampak samo tožbe.
Predlog često (včasih) potegne premični naglas k sebi. Take so vsaj definicije v slovnici. V resnici ga danes navadno pritegne v adverbialni rabi, n. pr.: na roke mu je padlo (kam?), na roke dela (kako?), na roke pazi (na kaj?), v 6či mu je padlo (kam?), na oči je treha paziti (na kaj?), za läse ga je privlekel (kako?), glavnik za lase (za kaj?) itd. Toda v SP beremo poleg pravilnih primerov, kot za roke se voditi, na glavo dati in premalo opisanih kot na roko (ker bi se reklo na roko pazi), tudi take kot iz glave znati, kjer poudarek ne bi smel biti zaznamovan, ker v tem primeru predlog ne potegne naglasa k sebi (zaradi rastoče intonacije) in je zaradi sklanjatve glava -e in -e prav tako pravilno tudi iz glave znati.
Medtem ko se pri ženskih samostalnikih na -a premični poudarek izgublja, pa se pri ženskih samostalnikih na soglasnik (i-jevska sklanja) dobro drži in celo prodira v padajoče intonirane dvozložnice. Sestavljavci SP in Slovnice 1956 so bili pri dvozložnih i-jevskih samostalnikih kot: pomoč, oblast, kokoš, žival itd. zelo popustljivi. V Slovnici celo govorijo, da imajo ti samostalniki še premični naglas, a da se čedalje bolj kaže nagnjenje k ustalitvi poudarka. Toda končni naglas je pri teh samostalnikih upravičen le v rodilniku množine (za orod. edn. in mestn. mn. ni jasno). Ce pa danes nekateri naglašajo v rodilniku ednine (isto velja za im. in tož. mn.) pomoči (in v SP je ta oblika na prvem mestu), je to samo mlado analogično po moč pioči (Trubar, Dalmatin pišeta pomuzhi, Krelj pomuchi, kar jasno kaz^'na pomoči). Tudi kokoši (rod. edn.; im., tož. mn.) je mlado, nastalo analogično po razmerju reči (za rodilnik edn. in im., tož. mn. — s padajočo intonacijo) proti reči (za rod. mn. — z rastočo intonacijo) k pogostno rabljenemu rodilniku množine kokoši. Ker je oblika nepravilna, a obenem še v sedanjem jeziku redka in občutena kot arhaizem, je ne kaže umetno gojiti. Drugače je z živali. Mislim, da ta oblika prodira zato, ker je po moderni vokalni redukciji žival prešlo v žval, s tem postalo enozložno in sovpadlo z reč. Kdor živali poudarja na koncu, navadno izgovarja to dvozložno žvali. Ce ne priznamo moderne vokalne redukcije, mislim, da tudi naglaševanja živali ni treba priporo-
306
čati, čeprav ga lahko dovolimo. Kakšen je naglas pri besedi kokoš v mestniku (in dajalniku) ednine, nikjer jasno ne izvemo. Zgodovinsko bi bilo sicer upravičeno kokoši, toda v večzložnih samostalnikih je v slovenščini splošna tendenca k posplošitvi enega naglasa (prim. toplota -e iz imenov. proti dobrota -e iz tožilnika), zato je tudi z razvojnega stališča pri kokoši dobro; ker se tako tudi govori, bi bilo za knjižno slovenščino edino pravilno. Tudi v SP gotovo ni mišljeno poudarjanje kokoši, saj celo prav tako upravičena in v narečjih (n. pr. notranjskem) živa oblika jeseni ni dovoljena. Bolj dvomljivo je, kako naglaševati k pomoči, kjer se zgodovinsko upravičeno k pomoči ohranjuje ali, bolje rečeno, na novo vzpostavlja po osnovnem samostalniku. Vendar je ta sestava toliko zlita, da se mi zdi iz istih vzrokov kot pri kokoši tudi k pomoči dobro in razvojno utemeljeno ter bi to raje uporabljal. V narečjih bi se namreč dobilo oboje, a pogosteje k pomoči, kar je tudi v starih tekstih navadnejše. Najteže pa je v primerih, kjer je sestava še močno občutena, kot premoč, nemoč. SP dovoljuje le v premoči, v nemoči, toda v rodilniku le premoči in le nemoči. Vsaj premoči bi bilo treba še dovoliti pa tudi nemoči, v mestniku pa bi lahko ostal samo 6, ker se v teh primerih sestave še tako močno zavedamo, da večkrat poudarjamo celo v nemoči.
Pri dolgo (padajoče) poudarjenih enozložnih moških samostalnikih zmaguje nepremični poudarek, [vendar bi pri nekaterih bilo dobro še dovoliti upravičene in narečno žive oblike, kot n. pr. črva, medtem ko se mi zdi, da so šli pri naglasu črvi sestavljava SP predaleč v narečni izgovor, saj knjižna slovenščina končnice -i v imenovalniku množine moškega spola ni prevzela. Oglejmo si v SP še primer dol dola v dolu in dolu. Zakaj je o v imenovalniku kratek, ne vem. Zaradi t menda ne, saj je v SP sol ne sol; če bi pa primer postavili v drug akcentski tip, bi v mestniku ne mogli imeti širokega o. Prav bi bilo dol -a in -d, slišijo pa se tudi drugačne oblike. Upravičen je premični naglas in nanj kažejo tudi nekatera narečja (prim. še v pesmi: Čez tri gore, čez tri dole).
Še nekaj o glagolskem akcentu. Tu bi omenil le premični poudarek pri IV. in V. vrsti, ki je zelo zapleten. Če pogledamo v SP, najdemo v njem naslednje oblike: kupiti kupila, služiti in služiti služila, lupiti lupila, pisati in pisati pisala, lizati lizala. Prav tako tudi Slovnica 1956 dovoljuje le lizati pa pisati in pisati. Na toliko dvojnosti smo vajeni, da se zdi taka strogost pri določanju naglasa v IV. in V. glagolski vrsti povsem nerazumljiva, nerazumljiva tem bolj, ker ni dovolj upravičena. Vsi ti glagoli so namreč imeli v nedoločniku naglas na vrstni sponi. V narečjih s kratkim nedoločnikom je preskočil za zlog nazaj: kupit, lupit, pisat, lizat, v narečjih z dolgim nedoločnikom, ki ga zahtevamo tudi za knjižno slovenščino, pa praviloma ostane na prejšnjem mestu. j,Toda ponekod so pričeli v nedoločnik prevzemati sedanjiški poudarek. To posplošenje pa se je laže izvršilo tam, kjer je bil ob glagolu samostalnik iz istega korena z naglasom na osnovi (n. pr. hrüs — brusiti) in pa tudi tedaj, kadar korenskega vokala ni zajela moderna vokalna redukcija. V V. glagolski vrsti pa so bili iz glasoslovnih razlogov ponovno vneseni nereducirani vokali (narečno je lizdt, ne *l3zät —• prim. Slavistična revija VIII 225 si.), zato je v tej vrsti laže prišlo v nekaterih govorih do popolnega posplošenja naglasa na osnovi kot pa pri IV. vrsti. Zato tudi v V.    307
vrsti ni nobenega primera, da bi ne bil dovoljen poudarek na osnovi, v večini primerov je celo obvezen. Ker moderne vokalne redukcije za knjižni jezik ne priznamo, je nepravilno uzakoniti le tiste naglase, ki jih je povzročila; zlasti ker se to ni zgodilo povsod tam, kjer imajo dolgi nedoločnik, saj Prešeren še piše tace lizat' in tak naglas poznam tudi iz več današnjih gorenjskih govorov. Treba je dovoliti lizati in lizati, to tem bolj, ker se je danes —¦ pri ljudeh, ki govore kratki nedoločnik — že razvil nekak občutek, da imajo tisti glagoli, pri katerih je naglas na vrstni sponi v opisnem deležniku ženskega spola, naglas na vrstni sponi tudi v dolgem nedoločniku. Tudi za naglas v IV. vrsti zasledimo v glavnem iste vzroke. Ker je kupiti prešlo v kapit, hpit, je dovoljeno le kupiti. Ker pa je služiti narečno prešlo v *s^džito in nato sužit (z na novo nastalim vokalom u iz ua) ter sužat (z mlajšim knjižnim I lahko tudi služot), je dovoljeno služiti in služiti. Torej je pri določanju naglasa imelo posredno vlogo švapanje. Enako je z lupiti, a tu je edino dovoljenemu naglasu lupiti pomagal še samostalnik olupek itd. (Nekaj primerov z le končnim naglasom se sicer ne da razložiti tako, vendar nam postanejo tudi ti razumljivi, ko vidimo, da gre ali za knjižne besede kot (zajhvaliti ali za vpliv sorodnih samostalnikov kot stopiti po stopinja.) Tudi tu bi bilo treba vsaj k lupiti dovoliti tudi lupiti, jaz pa bi dovolil tudi kupiti. Za večino Slovencev ni kupiti nič teže izgovoriti kot lupiti in lizati nič teže kot kupiti.
Niso pa težave z naglasom samo v oblikoslovju. 2e na začetku sem omenil zihel. Se večje težave pa nastanejo pri samostalnikih, ki so v mlajšem času narejeni z raznimi priponami. Vzemimo le en primer. SP dovoljuje le kolesar. Tak poudarek je pač iz Pleteršnika, kajti narečno je precej redek. Toda ko je Pleteršnikov slovar izšel, so kolesarje komaj spoznali, zato se na njegov naglas ne moremo preveč ozirati. Za moj občutek ni kolesar tisti, ki vozi kolo, ampak tisti, ki dela kolesa. V tem pomenu pozna besedo tudi Vodnik in le v tem pomenu bi se dal tak naglas zagovarjati. Treba bo dovoliti kolesar, ki ga tudi razvojno lahko zagovarjamo, kajti če bi bil bicikel star tisoč let, sem prepričan, da bi danes imeli kolesarje in ne kolesarje, kolesarja pa bi bilo najbolje omejiti le na njegov pravi pomen.
Mislim, da se iz teh nekaj pripomb vidi, da slovensko pravorečje tudi za sedanjo razvojno stopnjo slovenščine še ni dokončno izdelano, ampak da bo za to potrebnega še dosti dela.^Pri tem se bo treba ozirati na zgodovinsko upravičenost, bolj upoštevati take analogije, ki so v skladu s splošno razvojno usmerjenostjo slovenščine, kot pa take, ki so nastale po naključju, predvsem pa se bo treba opirati na živi narečni izgovor. V skladu z vsem tem bo treba določiti meje, v okviru katerih se izgovor knjižnega jezika lahko giblje, da bo pri tem iz njega izločeno vse, kar je preveč narečnega (pa čeprav ljubljanskega), da pa bo v njem ostalo vse, kar ga bo delalo živega, kulturnega in splošno slovenskega. Vsakdo se bo potem seveda držal bolj tiste meje, ki bo bližja njegovemu narečju. Ločitev med boljšimi in slabšimi naglasi pa bi prišla prav predvsem tistim, ki naj bi imeli najbolj vzorno izreko. Brez dvoma spada sem v prvi vrsti radio, ki ima že zdaj poleg šole največji vpliv pri oblikovanju naše izreke, in ta vpliv bo le še naraščal.
308