0/B39 glasilo Lovske zveze Slovenije Hans Fanzoj Borovlje - Ferlach Puškama in lovska oprema A 9170 Borovlje Telefon 9943 - 4227 - 2283 Telefax 9943 - 4227 - 2867 Naj starejši proizvajalec lovskega orožja ima stalno na zalogi: • malokalibrske puške in karabinke kal. .222 in .223,7x64, .30-06, 8 x 68 idr.; • ekspres dvocevke talke (Avstrija) kal. 9,3 x 74 R (side by side) z ejektorji; neto cena je 45000 ATS; • španske bokarice 12/12 (special trap) ali 20/20; neto cena 7500 ATS-8000 ATS • lovske dvoglede, strelne daljnoglede 6 x 40, 4 x 32, 4 x 12; • Lovske bock šibrenice Falke z ejektorji (en ali dva sprožilca); neto cena od 7500-8000 ATS • vse vrste nabojev, šibrenih in krogelnih ter diabole za zračne puške (tekmovalni diaboli RWS in Haendler& Nattermann); • montažne dele za strelne daljnoglede. • pri nas lahko kupite tudi vse vrste lovskih rogov. • Z nabavnim dovoljenjem lahko kupite pri nas tudi vse vrste revolverjev in samokresov. Po ugodnih cenah vam omogočimo tudi lov v ZSSR (vzhodnosibirski los, severni jelen - karibu, navadni jelen, rjavi medved in sibirska snežna ovca) Se priporočamo! VSEM ČLANOM LZS PRIZNAMO 10% POPUST IZ VSEBINE O/EC glasilo Lovske zveze Slovenije, revija za lovstvo letnik LXXIV, št. 9 september - kimavec 1991 Lovca izdaja Lovska zveza Slovenije Tiska ga D P. DELO - Tiskarna Delo v Ljubljani. Poštnina je plačana pri pošti 61102 Ljubljana. UREDNIŠKI ODBOR: Glavni urednik Borut Ingolič Odgovorni urednik Boris Leskovic Andrej Dvoršak, Branko Galjot, Konrad Sajdl, Jože Perko, Marjan Toš Lektorica in korektorica Mojca Terseglav Tajnica uredništva Eva Strajnar Lovec izhaja praviloma vsak mesec. Prva številka letnika izide v januarju. Ta številka je izšla v 24.100 izvodih. Po mnenju Republiškega sekretariata za informiranje, št. 23-91, je LOVEC oproščen prometnega davka. Naročnino je treba plačati vnaprej na žiro račun Lovske zveze Slovenije. Izvod revije stane 41 din. Za druge naročnike je letna naročnina 496 din. Za tujino 498 din (55,30 DEM). Gradivo (razprt tipkopis!) za objavo pošiljajte Uredništvu glasila LOVEC, Župančičeva 9 - p.p. 505, 61001 Ljubljana Telefon (061) 214-948. Nenaročenih rokopisov in slik ne vračamo. Cene malih oglasov: do 15 besed 145 din, od 15 do 25 besed 200 din. od 25 do 30 besed 260 din. Za vsako nadaljno besedo 6 din. Za člane lovskih organizacij v R Sloveniji velja polovična cena. Male oglase je treba plačati vnaprej na žiro račun Lovske zveze Slovenije, Župančičeva 9, Ljubljana: 50101-678-47158. Devizni račun 50100-620-010-25731 -3090/2 Telefaks: 061-217-994 Peter Šuler 242 Naše lovstvo danes in jutri... Lov, divjad in naš čas 244 (Iz dnevnega tiska) Božo Zakrajšek 245 Simpozij - divjad in narava Dane Namestnik 246 Pesem ne pozna meja dr. J. Mehle, 249 Še enkrat o hemoragični bolezni pri zajcih dr. A. Bidovec in kuncih Mnenja in kritike 252 Andrej Dvoršak 252 Vsak gospod ne more biti tovariš Slavko Kovač 252 Ob rob Pravilniku za ocenjevanje dela lovskih psov po krvnem sledu Marjan Toš 253 Nočemo fevdalnih privilegijev Franc Svetec 253 Kako »proizvajati« dobre lovce Vojko Pirher 254 Še o kakovosti lovskih psov Po lovskem svetu 255 Jože Perko 255 Stres uravnava velikost populacije Zoran Timarac 256 Nevarnost trihineloze J. Perko, Z. Timarac 258 Zanimivosti iz (lovskega) sveta Lovska zgodba 259 Feri Poredoš 259 Maščevanje revnih Lovska organizacija 260 260 Kako smo gospodarili v SK LGO v letu 1991 in v obdobju 1986-1990 - S. Kovač 262 LD Begunjščica zgradila svojo kočo na Dobrči - N. Lapuh 262 Iz podrtije raste lovski dom - S. Lenardič 263 Meddružinska strelska tekma v streljanju v kombinaciji - I. Brečič 263 Še na mnoga leta - T. Frece Jubilanti 264 264 Ivan Štritof - 70-letnik 264 Rudi Mlakar - 80-letnik 365 Jurij Grašič - 60-letnik 264 Milan Šinkovec - 60-letnik Lovski oprtnik 265 265 Vsega pomalo o lovu - N. Pann 266 Lov mu pomeni navdih za ustvarjanje - B. Leskovic 267 Lovec s palico - Luperkus V spomin 267 267 Jurij Mihelič Jurij Stegne Franc Bittner Štefan Ščerbič Lovska kinologija 269 269 Prva pomoč psu - J. Perko 270 Pomembne obletnice povezane z vzrejo nemških kratkodlakih ptičarjev - I.Caf 271 Predvidena legla lovskih psov - KZS SLIKA NA NASLOVNICI: Belka je le malo večja od gozdnega jereba. Živi v Alpah in je razmeroma redka. Pozimi je snežno bela, le repna peresa, razen obeh srednjih, so črna. Nad očmi ima rdečo rožo. Že septembra prične ta gozdna kura poletno perje menjavati z belim zimskim. - Foto Roman Kranjc, Diana SLIKA NA ZADNJI STRANI OVITKA: Gamsova koza in kozlič - Foto Martin Rovšček, Diana Naše lovstvo danes in jutri... Verjetno ni pretirana trditev, da pred slovenskim lovstvom in slovenskimi lovci že dolgo ni bilo toliko dilem in vprašanj brez odgovorov ter toliko ugibanj, negotovosti in dvomov, kot v tem trenutku. Malodane dve leti nas obseda vprašanje, kaj bo s slovenskim lovstvom, kakšna je njegova bodočnost in kakšna bo naša vloga pri vsem tem. Naša skrb, pričakovanja, pa tudi dvomi in nelagodnost so povsem razumljivi, saj o bodočnosti lovstva, njegovi vlogi v družbi in prostoru, kakor tudi o usodi naše organizacije in njenega članstva modrujejo poklicani, pa žal tudi nepoklicani, ki ponujajo svoje rešitve in svoje poglede, nemalokrat pa samo sproščajo svoje strasti in zamere. Razloge za to prav gotovo lahko iščemo v političnih in družbenih spremembah, ki so se zgodile in ki se še dogajajo v zadnjem letu. Toda te niso edini vzrok. Globlji vzroki, ki delujejo že dalj časa, temeljijo v spremenjenih pogledih javnosti na vlogo lovstva. Že dolgo namreč ni sporno, da sodobna družba, tako kot vse druge vrednote, na novo vrednoti tudi lovstvo, pri čemer ga neredko tudi popolnoma odklanja. Na ta izziv in na take poglede smo se po svojih močeh skušali odzivati in dokazovati, da lovstvo je in ostane del človekovega udejstvovanja kot del njegovega odnosa do narave. Razumljivo je, da mora v novih razmerah, za katere je značilen drugačen, bolj prizanesljiv odnos do narave in v katerih se z lovom ne rešujejo več eksistenčna vprašanja ljudi, lov imeti drugačne cilje in ga je treba zato drugače ocenjevati. Zato smo se trudili dokazati, da želimo predvsem ohraniti divjad v naravnem okolju in da je naša dejavnost vedno bolj usmerjena v njeno varstvo in vedno manj v izvajanje lova. Prav tako dokazujemo, da je poseg lovcev med divjad v tako porušenem naravnem okolju nujen. Zagovarjamo torej tip lovstva, ki je predvsem naravovarstveno naravnan, ki pa se od drugih naravovarstvenih dejavnosti razlikuje predvsem po tem, da aktivno posega v odnose v naravi, pri čemer skuša posnemati naravo samo. V takem družbenem vzdušju so se zgodile politične spremembe, ki terjajo tudi prevrednotenje veljavnega lovnega sistema. Lovska zveza Slovenije se je tega pravočasno zavedla in ni čakala na te dogodke prekrižanih rok. Tako je že marca lani v okviru LZS nastal dokument, ki je določal temeljna izhodišča za oblikovanje bodoče zakonodaje na področju lovstva. Ta izhodišča so bila tudi obljavljena v Lovcu (11/90, str. 307) in so še danes temelj vsem razpravam o lovski zakonodaji in o zakonodaji, ki je z lovstvom povezana. Izvršni odbor Lovske zveze Slovenije je imenoval skupino strokovnjakov lovcev, ki je izhajajoč iz tako sprejetih temeljnih izhodišč, pripravil svoj delovni osnutek zakona o lovstvu z namenom, da ga ponudi kot svoj prispevek k bodoči pravni ureditvi lovstva na Slovenskem. Ta delovni osnutek je bil obravnavan tudi v delovnih skupinah, ki pripravljajo nov zakon o lovstvu. Čeprav ni bil v celoti sprejet, si upamo trditi, da je v precejšnji meri vplival na vse dosedanje razprave o tem vprašanju. Slovenske lovce prav gotovo v tem trenutku najbolj zanima vprašanje, kdaj lahko pričakujemo nov zakon o lovstvu, kakšna bodo njegova temeljna izhodišča in kaj nam lahko dobrega prinesejo. Čeprav sta bila izdelana dva delovna osnutka zakona o lovstvu, lahko šele ob koncu letošnjega leta pričakujemo osnutek zakona. Po dosedanjih razpravah sodeč bo zakon o lovstvu ali kakor se bo pač imenoval, izhajal iz podmene, da je divjad kot del naravnega okolja naravno bogastvo in kot taka državna lastnina. Država s sistemom koncesij prenaša pravice izvajanja lova pa tudi dolžnosti povezane s tem, na lovske organizacije, ki izpolnjujejo strokovne, organizacijske in druge pogoje tako, da prevzamejo skrb za lovišča. Opravičeno lahko pričakujemo, da bodo skrb za lovišča prevzele sedanje lovske organizacije, pri čemer pa ta pravica ne bo več brezplačna kot doslej, temveč bo treba za koncesijo plačati nadomestilo. To bo šlo bodisi lastnikom zemljišč, na katerih so lovišča, bodisi v proračun občine ali drugih teritorialnih skupnosti, bodisi - kar posebej zagovarjamo - za nekatere skupne namene, kot so varovanje okolja, povračila večjih škod od divjadi, za raziskovalno delo povezano z varstvom okolja in divjadi ipd. V sedanjih razpravah so bili vsaj v večini primerov zavrnjeni predlogi, da bi se ponovno ustanovila privatna lovišča na zemljišču, ki je v večjem kompleksu v zasebni lasti. Prav tako so v vseh dosedanjih razpravah bile sprejete naše sugestije, da se lovišča daje v koncesijo za nedoločen čas, s čimer bi zagotovili tudi v naprej dolgoročnost lovskogojitvenih in drugih ukrepov v lovišču. V razpravah o bodoči ureditvi lovstva pa se je nekoliko zataknilo pri dveh vprašanjih. Prvo vprašanje zadeva načrtovanje v lovstvu. Že v osnutku zakona o gozdovih se je skušalo to nalogo prenesti na organizacije, ki so izven lovstva, konkretno na poseben zavod za gozdove, ki bo ustanovljen z zakonom o gozdovih. Zadnje razprave ob drugem osnutku zakona o gozdovih pa so pokazale, da je tudi glede tega vprašanja nujno in mogoče doseči soglasje. Tako bo verjetno uveljavljena ureditev, po kateri se v okviru gozdnogospodarskih načrtov načrtujejo tudi ukrepi za ohranitev živalskega sveta v gozdovih, kamor spada tudi divjad. Načrtovanje lovskogojitvenih in drugih ukrepov pa ostane naloga lovskih organizacij, ki jo uresničujejo tako, da usklajujejo svoje težnje s težnjami in načrti drugih uporabnikov prostora v posebnih sosvetih, pri čemer ima državni organ v primeru spora vlogo razsodnika ter take načrte potrjuje. Ker je načrtovanje strokovno zahtevna naloga, je predvideno, da strokovne osnove tudi za lovskogospodarske načrte pripravlja Zavod za gozdove, ki je strokovna javna ustanova. S tem bi pravzaprav pravno sankcionirali soodvisnost rastlinskih in živalskih združb v prostoru in prostor obravnavali kot nedeljivo celoto. Drugo vprašanje, ki je še odprto pri oblikovanju zakonodaje o lovstvu, je vprašanje preprečevanja in povračila škod od divjadi. To vprašanje je tudi sicer zelo aktualno, saj škoda, ki jo naredi divjad, včasih upravičeno, velikokrat pa tudi neupravičeno povzroča veliko hude krvi in buri duhove. V vseh razpravah, ki smo jih imeli s predstavniki državnih organov in vodstvi političnih strank, so bile lovske škode glavni razlog za očitke na račun lovske organizacije. Razprave o škodah so največkrat neracionalne in povsem emocionalne. Kljub temu pa bomo morali, če bomo hoteli uspešno gospodariti v naših loviščih, bolj prisluhniti kmetovalcem in gozdarjem ter divjad, ki povzroča največjo škodo, to je predvsem divje prašiče in jelenjad, obvladovati bolj uspešno kot doslej. Pri tem mislim predvsem na ukrepe za zaščito kultur pred škodami, pa tudi na bolj dosledno usklajevanje številčnosti divjadi teh vrst z zmogljivostjo okolja. Na tem področju smo zlasti pri divjih prašičih bili preveč popustljivi in bomo morali bolj korenito poseči z odstrelom v njihove populacije. To še posebej velja za izrazito kmetijska področja, kjer so škode zelo velike. Če sami ne bomo sposobni videti teh problemov in jih dosledno reševati, nam bodo ukrepe narekovali drugi in to na povsem neustrezen način. Dokaz za to je nedavna odločba ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki nas obvezuje, da povečamo odstrel divjih prašičev, pri čemer tudi določa, da ostane plen uplenitelju kot nagrada. Seveda smo zoper tako odločbo ugovarjali, saj je v očitnem nasprotju z veljavno zakonodajo, in upamo, da bo odpravljena. Če pa se to ne bo zgodilo, upamo, da se bodo slovenski lovci kljub vsemu ravnali v skladu z veljavno zakonodajo in kot doslej uredili stimuliranje svojega odstrela s svojimi akti. Še nekaj besed o tem, kako se je v vseh dosedanjih razpravah obravnavala divjad. Tudi v tem delu bo nekaj sprememb in sicer v smeri še učinkovitejše zaščite in še širšega varstva divjadi posameznih vrst. V dosedanjih razpravah je bila jasno izražena želja, da se trajno zaščiti vrsta divjadi, ki je sedaj lovna. Gre predvsem za divjad redkejših vrst, ki jo uvrščamo med mesojede plenilce, npr. kune, kragulj, skobec ipd., pa tudi za nekatere druge vrste ptic, npr. gozdne kure. Razprave o tem bodo še tekle, bodo pa tudi vroče ali vsaj živahne. Prav gotovo pa je, da bomo morali sprejeti nekatera nova naziranja o vlogi pro-stoživečih živalih v prostoru in se odmakniti od nekaterih naših tradicionalnih naziranj o lovu. Takšni so pač časi, ki prihajajo, in temu se ni pametno upirati. Za sklep naj uporabim pregovor, ki pravi, »da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha«. Upajmo torej, da bomo le ohranili tiste prvine veljavnega sistema, ki so nam omogočile razmeroma uspešno skrbeti za naša lovišča in divjad v njej. Marsikaj pa bo le drugače. Peter Šuler predsednik 10 LZS V SEPTEMBRU dovoljuje zakon lov na vso nezaščiteno divjad (lisica, pižmovka, siva vrana, sraka, šoja) ter na tu navedeno in prikazano divjad, če je seveda odstrel planiran in lovska organizacija (LD, ZLD, LZS, OZD) s svojim sklepom lovne dobe na kako divjad ni skrajšala oziroma lova ni povsem prepovedala. ^ H navadni jelen-samec in jelen damjak-samec muflon oven in muflonka ter jagnje košuta navadnega jelena in tele ter damjakova košuta in tele M gamsja koza In mladič divji prašič (odstrel vodeče svinje je prepovedan) gams kozel srnjak jazbec srna in mladič >r Y * r > mlekarica, črna liska, fazan fegeljc, kreheljc gozdni golob grivar, jereb-petelln grlice veliki kljunač kragulj in kozica in skobec 16. IX. vzide ob 5.41 in zaide ob 18.13 26. IX. vzide ob 5.53 in zaide ob 17.53 @ = 1. IX., vzide ob 22.42 zaide ob 15.27 ® = 8. IX., vzide ob zaide ob 1 = 15. IX., vzide ob 15.34 zaide ob 22.34 © = 23. IX., vzide ob 18.42 zaide ob 6.39 H X. iSsil Lov, divjad in naš čas (Iz dnevnega tiska) Lov, divjad in naš čas Uničevanje gozdnega podmladka v snežniško-javor-niškem masivu Franc Truden v majski številki Slovenskih brazd precej enostransko piše o katastrofalnem stanju v snež-niško-javorniškem masivu. Tako se mu na primer zapiše tale pavšalna obtožba: »Divjad na teh površinah že 40 let povsem uničuje gozdni podmladek. Prejšnje republiško politično vodstvo, v katerem so bili večinoma lovci, je z lovskimi družinami varovalo in gojilo divjad, ne oziraje se na škodo v gozdu in na polju, ki jo je ta delala. Ob tej škodi je bila parola te druščine: .Dokler bomo mi, bo tudi še gozd in divjad.'« Pisec zahteva, da poslanci z zakonom o lovstvu drastično posežejo v ta problem, ker bodo sicer naši otroci in vnuki namesto gozda dobili v snežniško-javorniškem masivu le še kraške goličave. Med ukrepi za rešitev gozda pisec predlaga drastično iztrebitev divjadi. Odškodninski cenik za povračilo škode na divjadi Viktor Luskovec je v Delu dne 16. maja poročal o novi odredbi o odškodninskem ceniku za povračilo škode na divjadi, se pravi škode, ki jo je divjadi prizadejal protipravni lov oziroma kako drugo protizakonito dajanje. Pisec meni, da nova odredba v nasprotju s prejšnjimi bolj upošteva ogroženost divjadi posameznih vrst in njihov pomen v ekosistemu. Odredba natanko določa višino odškodnine za divjad posa- meznih vrst in se giblje od 500 din za polha do 150.000 dinarjev, na kolikor sta ocenjena brkati ser in rjavi medved. Kamen na kamen - samostojnost Delo je dne 13. junija poročalo, da je bila Lovska zveza Slovenije pred kratkim sprejeta v C1C, mednarodni svet za lov in ohranitev divjadi. Člankar med drugim piše: »Ni naključje, da sta lovski organizaciji Litve in Slovenije sprejeti v to mednarodno organizacijo. Litva je bila kot samostojna država leta 1930 soustanoviteljica CIC in je delovala v njem do izgube neodvisnosti leta 1940. Slovenija je bila zad-nih 60 let vključena v mednarodno lovsko organizacijo prek Lovske zveze Jugoslavije, čeprav je vrsto let delovala posvem samostojno. S široko razvejano mednarodno dejavnostjo je slovensko lovstvo tako v sosednjem kakor tudi v evropskem prostoru dobilo potrditev svojega dela in doseglo zavidljiv mednarodni ugled...« Delo opozarja tudi na prvi nastop slovenskih lovcev v mednarodnem merilu leta 1910 na Dunaju. Otto von Habsburg o zvezi za obrambo in rešitev Evrope Nedeljski dnevnik je v junijski številki poslovenil članek dr. Otta von Habsburga, sina zadnjega avstro-ogrskega cesarja Karla. Ta v reviji Der Anblick obširno razpravlja o socialnem in eksistenčnem pomenu lova in kmetijstva, kar se pokaže zlasti ob krizah. Ugledni poslanec Evropskega parlamenta meni, da si Evrope brez lova ne moremo zamisliti. Obsodil je poskus, da bi lov spravili na slab glas. Namen te politike je oropati našo celino, Evropo, njene samobitnosti. Naše ljudi hoče stisniti v enak kalup in uničiti individualnost naše družbe, kar je sen totalitarizma in vedno znova tudi nekaterih birokratov. Zato predlaga ustanovitev zveze za obrambo in rešitev Evrope. Med naravne zaveznike takšne bodoče zveze šteje »številne predstavnike srednjega sloja, kmete, zgodovinarje in poštene .zelene'. Strah pred medvedom in risom Peter Golnar piše v Dnevniku o risu na območju Ma-kekovega na Jezerskem, Vlasta Felc pa o rjavem medvedu na Poljuki, za katerim ostajajo raztrgane ovce. Lastniki čred predlagajo odstrel medveda, pri Triglavskem narodnem parku Bled pa odlov. Tretja možnost je, da ga pustijo oditi v Italijo, kamor ga vabijo ljubitelji redkih zveri. Lovska družina Jezersko je republiškemu ministru za kmetijstvo naslovila prošnjo za odstrel risa. To so zahtevali že pred leti, vendar so takrat slovenski lovski strokovnjaki vztrajali, da je ris potreben za ohranitev naravnega ravnovesja. Vsak bi bil rad lovec Dnevnik dne 20. junija piše o tem, da se v krajevni skupnosti zanimajo, kakšen je postopek in kakšni so pogoji za ustanovitev lovske družine na njihovem območju. Pisec dodaja, da bi lovsko družino Kokra lahko ustanovili samo, če bi Podjetju za gojitev divjadi Kozorog Kamnik republiški izvršni svet vzel del lovišča, ki sega na območje te krajevne skupnosti. Lovci obljubljajo pomoč Dnevni tisk je poročal o pozivu Lovske zveze Slovenije lovskim organizacijam so- sednjih dežel, da zastavijo vpliv pri svojih oblasteh in jim pomagajo odpreti oči v zvezi z agresijo JA v Sloveniji. Predsednik Mednarodnega sveta za lov in ohranitev divjadi dr. Hein-rich III. princ Reuss je takoj sporočil, da bodo ravnali v skladu s pozivom, lovci sosednjih dežel pa so nam poslali mnoge izjave solidarnosti in podpore. Preštevilna divjad v domžalski občini Domžalsko občinsko glasilo se je v julijski številki razpisalo o tem, kako »jagri« svoje plemenito poslanstvo čedalje bolj opuščajo, ker so se tudi oni podali, »po hitrem postopku«, na pot tržnega gospodarstva, četudi na škodo nekoga drugega: kmeta. Divjad po oceni pisca V. Jerasa dela kmetom ogromno škodo, ki pa jo lovci ocenijo prav smešno ali pa sploh ne. V vrstah zelene bratovščine je vse manj kmetov, če je sploh še kdo. Na koncu pisec izraža upanje, da bo nova zakonodaja, ki prihaja na dan, lovce le nekoliko streznila, da bodo tudi oni spoznali, kako naj bi morali delati v samostojni Sloveniji: v dobro vseh, tudi kmetov. Opomba urednika: V povzetkih iz dnevnega tiska je tudi precej kritik na rovaš konkretnih lovskih družin ali kar lovstva nasploh. Redko zasledimo, da bi na take kritike, najsi so utemeljene ali ne, ažurno odgovarjale prizadete lovske družine in lovci. To vsekakor ni dobro, kajti prepričani smo, da so med bralci posameznih časnikov, denimo Slovenskih brazd, ki so najbolj kritične do lovstva, mnogi lovci, ki bi se lahko odzvali na takšne kritike, bodisi da bi jih potrdili, kadar so upravičene, ali argumentirano zavrnili, kadar gre za pretiravanja ali celo žalitve. Med 23.000 člani lovskih družin je gotovo veliko pišočih ljudi, le posluha za javnost je med njimi premalo! SIMPOZIJ - DIVJAD IN NARAVA Brioni so bili 23. in 24. maja 1991 gostitelj IV. simpozija Divjad in narava, ki ga je organizirala Zveza veterinarjev in veterinarskih tehnikov Jugoslavije. Na simpoziju je bilo prisotnih prek 110 udeležencev, ki so imeli priložnost slišati 26 referatov. Omeniti velja tudi mednarodno udeležbo gostov iz Italije, Avstrije in Nemčije. Lahko rečem, da je bil simpozij ekološko obarvan, kar je v današnjem času še posebej pomembno. Divjad, kot eden izmed sestavnih delov ekosistema, je namreč bolj kot kdaj prej podvržena različnim negativnim vplivom okolja in porušenemu ravnovesju v naravi. Žalostno je dejstvo, da je vse to povzročil človek, ki je z neodgovornimi in enostranskimi posegi privedel sebe in vsa živa bitja okrog sebe (za lovce je posebej pomembna divjad) do točke, ki je lahko v današnji atomski eri nevarna za celoten obstoj človeštva in živalstva. Dejstvo, ki ga navajata v uvodnem referatu prof. dr. Stane Valentinčič in prof. dr. Jovanovič, je, da se lovci še premalo zavedamo, da urbanizacija, širjenje človeških naselij, industrija, povečan motorni promet, turizem in ostali dejavniki močno vznemirjajo divjad, ki potrebuje za svoje življenje predvsem mir. Zmanjšuje se tudi življenjski prostor divjadi. Najhuje je gotovo to, da vsi negativni vplivi slabšajo zdravstveno stanje divjadi, saj se pojavljajo kronična zastrupljanja (vzrok so izpušni plini vozil, industrijski odpadki, insekticidi in drugo). Dejstvo, ki zaskrbljuje, je gotovo, da je najbolj prizadeta mala divjad. Vemo, da sta poljska jerebica in prepelica, nekoč naši zelo številčni lovni vrsti, skoraj izumrli. Divjad, ki vse te negativne vplive okolja sicer preživi, pa na račun tega spreminja prvobitne in prirojene navade, način življenja in se mora pač vsemu temu prilagoditi, če hoče preživeti. Izvršni odbor sekcije za zaščito, gojitev in patologijo divjadi ter kožuharjev, si je morda zato še bolj prizadeval, da bi z izbiro referatov opozoril na nekatere pereče probleme, ki zadevajo divjad. Tako so bile teme referatov zelo različne, od klasičnih, ki se ukvarjajo predvsem z gojitvijo divjadi v naravnem okolju in oborah, do tem, ki govore o parazito-zah, prehrani in drugih zdravstvenih problemih divjadi. Bilo je tudi nekaj referatov o problematiki male divjadi, predvsem divjega zajca, fazana in prepelice. Slišati pa je bilo tudi nekaj o škodah, ki jih povzroča divjad, in pa tudi zelo zanimivo poročanje o stanju in prihodnosti beloglavih jastrebov na otoku Cresu. Morda so na koncu pomembni sklepi s tega simpozija. Potrdil je namen takega načina komuniciranja in izmenjave izkušenj med strokovnjaki, ki se ukvarjajo z biologijo, gojitvijo, zaščito divjadi in varstvom okolja ter narave. V zaključkih je bilo rečeno, da se sorazmerno veliko raziskovalcev ukvarja s to problematiko in bi njihovi pridobljeni rezultati lahko koristili pri praktični gojitvi divjadi. Žal pa vsa ta nova spoznanja in rezultati vse prepočasi prodirajo v lovsko prakso, ki še vedno uporablja nekatere zastarele in preživete metode. Tako je bil glavni zaključek simpozija, da morajo nova znanstvena dognanja in pojmovanja dobiti mesto, ki jim pripada v praktičnem lovskem gospodarjenju, pri čemer bi morale poglavitno vlogo nositi lovske zveze, zavodi za zaščito narave in druge strukture. Potrebno je tudi z zakonom rešiti odnose lovstva in družbenih dejavnosti, ki uporabljajo isti prostor, da bi se uskladili medsebojni interesi in dosegla maksimalna korist, da se ohranijo obstoječi ekosistemi in zagotovi periodično obnavljanje naravnih virov. Naj zaključim z mislijo, da smo lovci med prvimi in še posebej poklicanimi, da ohranjamo naše lovno, pa tudi ostalo živalstvo in naravo nasploh, saj je vse skupaj naravna cel0,a Božo Zakrajšek, dipl. vet. Foto R. Pivk Pesem ne pozna meja 018. srečanju slovenskih lovskih pevskih zborov in rogistov, ki je bilo 8. junija 1991 v Klani na Hrvaškem Dane Namestnik Petju slovenskih lovcev in ustanavljanju lovskih pevskih zborov so sledili tudi na Hrvaškem. Če štejemo za rojstvo organizirane slovenske lovske pesmi leto 1971 ali 1972, ko so se ustanavljali prvi slovenski lovski zbori oz. okteti (Maribor, Sodražica, Podgorje, Globoko, Dekani) ali 1974, ko je bilo v Globokem prvo srečanje teh zborov, lahko rečemo, da se je pričela na Hrvaškem lovska pesem zborovsko peti leta 1979. Takrat je bil namreč v prijetnem istrskem mestecu Klana, nekaj kilometrov čez slovensko-hrvaško mejo proti Reki ustanovljen mešani pevski zbor KUD-a Matko Laginja. Na takrat še spoštovan praznik dan borca je bil v edini dvorani to velik kulturni dogodek za to malo mestece, toda bil je le naravno nadaljevanje velikega, v kulturi izraženega narodnega prebujanja v začetku tega stoletja. Zato je tudi razumljivo, da je zbor prevzel ime po Matku Lagfnji, ki je bil sin Klane, oče Istre, književnik, prosvet-Ijitelj in predvsem borec za pravice hrvaškega in italijanskega življa v Istri. Začasno naj bi takrat pomagal pri strokovnem delu prof. Dušan Pra-šelj, ki pa je v zboru pognal korenine in je še danes njegov dirigent. Ob pobudnikih dr. Dominiku Raguži, Ivanu Šnajdarju in Sonji Zoretič ter velikem zanesenjaštvu stotine meščanov je zbor prerasel samega sebe in je danes najboljši lovski pevski zbor na Hrvaškem (ker je edini, kot bi rekel maestro Prašelj). Zbor je postal član Aktiva SLPZ in rogistov že leta 1986, ko je prvič sodeloval v Črnomlju. Od tedaj redno nastopa na vseh srečanjih, zelo rad pa sodeluje in izmenjuje nastope s slovenskimi zbori in rogisti. Posebni prijatelji so z Zasavskimi rogisti, ki so jih tudi prvi povabili v Slovenijo. Ta uvod naj bo skromna »osebna izkaznica«, ki jo je zbor zaslužil po vsem, kar nam je letos dal kot gostitelj in prireditelj 18. srečanja slovenskih lovskih pevskih zborov in rogistov. Pa tudi glavni akterji in okolje iz uvoda so se v soboto, 8. junija-ponovili. Mnogo opisov zgrinjanja v zelene lovske obleke odetih zanesenjakov s prejšnjih srečanj smo prebrali. Tudi tokrat v Klani je bilo vzdušje podobno: enkratno. Stari znanci, stari prijatelji, stari navdušenci. Toda stari le po letih skupnega prijateljevanja, skupnega trošenja življenjske moči v pesmi, glasbi. Po duši pa se vsi vedno čutimo mladeniče, polne sanj, polne radosti, polne še neizpovedanih zvokov. Ni ga, ki bi nam pokvaril veselje ob ponovnem snidenju, večini po dolgem letu dni. V sicer majhni Sloveniji so mnogim razdalje v prehitrem življenjskem ritmu največja ovira, da se ne srečujemo pogosteje. Zato nas niti vse gostejše kaplje izpod neba niso ustavile: vsi pevci in rogisti so se zbrali na »škalinama« (stopnišču) ter vsemu navkljub, tudi nenaklonjenemu vremenu, sredi Klane skupaj kantah (peli) in igrali za svetost prijateljevanja brez meja, t>rez sovraštva, za srečno prihodnost. In iskreni pozdravni govori domačinov, predstavnikov hrvaške in predsednika slovenske lovske zveze so nas le še utrdili v veri, da pesem ne pozna meja, da se bomo še družili ne glede na politiko, narodnost, mejo. V dvorani, kjer se je »rodil« naš gostitelj Klanjški pjevački zbor in ob duhovitem vodenju njihovega »mae-štra« Duška Prašlja so se nato ob SEZNAM NASTOPAJOČIH 1. ZASAVSKI ROGISTI iz Litije 2. LPZ DEKANI 3. LPZŠKALE 4. ŠKOFJELOŠKI LPZ 5. PTUJSKI ROGISTI 6. LPZ PIŠECE 7. LPZ PREKMURJE 8. ROGISTI Z MUTE 9. LPZ BELA KRAJINA 10. LO PECA - MEŽICA 11. GORENJSKI LOVSKI ROGISTI 12. SLPZ DOBERDOB iz Italije 13. LPZ ZASAVJE - TRBOVLJE 14. SAVINJSKI ROGISTI 15. LO PODGORJE 16. CELJSKI ROGISTI 17. LPZ MEDVODE 18. POHORSKI ROGISTI 19. LO KOPRIVNICA -BUGOJNO 20. LPZ GLOBOKO 21. NOTRANJSKI ROGISTI 22. LPZ ZLATOROG - VIPAVA 23. PREKMURSKI ROGISTI 24. MJEŠOVITI LPZ MATKO LAGINJA - KLANA Ob 18. srečanju slovenskih lovskih pevskih zborov in rogistov - Klana 1991 Osemnajst let se že srečujemo ljubitelji lepe slovenske lovske pesmi, pete in igrane. Do sedaj vedno v Sloveniji, danes pa pri naših sosedih na Hrvaškem. Tako je tudi prav. Kot divjad ne pozna meja, naj jih tudi lovsko tovarištvo ne pozna. Slovenski lovci imamo s sosednjimi lovskimi organizacijami utečeno dolgoletno odlično sodelovanje na strokovnem in organizacijskem področju. Že več let pa se spletajo trdne prijateljske vezi med ljubitelji lepih lovskih melodij prek meja naše domovine. To je hotenje nas vseh, saj s tem tudi lovci prispevamo k združevanju v jutrišnjo veliko skupnost evropskih narodov. Prijatelja si izbereš ali pa tudi ne. Prijateljstvo je trajno, pa tudi minljivo. Sosed pa ti je dan za stoletja, tudi za bodoča. Srečni so narodi, kjer si sosedje podajajo prijateljsko roko. Ključ teh vrat je v rokah nas vseh in vsakega od nas... Iz govora predsednika skupščine LZS Bruna Skumavca preštevilnih poslušalcih vrstili posamični nastopi sodelujočih zborov in rogistov. Pričeli so Zasavski rogisti s koračnico posvečeno Reki in Vinku Tondiniju, pobudniku pobratenja med lovci Reke in Ljubljane, ter staro melodijo italijanskega skladatelja, zaključili pa domačini s slovensko Žunico in narodno Priko mi te Kranjske gore, ter Ostojičevo U lov. Med prvimi in zadnjimi pa je nastopilo kar dvaindvajset zborov in skupin rogistov. Vsak zbor ali oktet je zapel po dve pesmi, rogisti pa so zaigrali po dve melodiji. Vsaka skupina je bila na kratko predstavljena, prejela je ob burnih aplavzih še lepo priznanje in vsak dirigent lep spomin na Istro. Posebno priznanje LZ Slovenije so za peto sodelovanje na srečanjih prejeli LPZ Škale in LPZ Matko Lagi-nja iz Klane, za deseto pa LPZ Bela krajina iz Črnomlja, Savinjski rogisti in Pohorski rogisti. LZ Slovenija je za odlično organizacijo srečanja odlikovala LPZ Matko Laginja in njihovega dirigenta prof. Dušana Prašlja z redom za lovske zasluge III. stopnje. Tudi Lovački savez Hrvatske se je z odlikovanji želel nekako zahvaliti slovenskim organizatorjem, ustanoviteljem in pobudnikom lovske pesmi in je odlikoval z ordenom za lovačke zasluge I. reda LPZ Dekani in LPZ Globoko ter Pomurske rogi-ste, njihovega vodjo Jožeta Grleca, pobudnika lovske pesmi Franca Gornika in vodjo aktiva Daneta Namestnika pa z ordenom II. stopnje. Žal se nastopajoči zbori in rogisti zaradi majhne dvorane med seboj večinoma nismo slišali, tako da so uživali le »izbranci«. Preveč je bilo vsega v treh urah pestrega dogajanja, da bi na dveh odmerjenih straneh lahko kot kroniko zapisali vse. Naj bo zato le seznam nastopajočih in ugotovitve s seje Aktiva, ki je bila popoldan v nekaj kilometrov oddaljenem Spominskem domu Ivana Matetiča - Ronjgova. Brez dvoma je pri zborih in rogistih zaznaven velik kakovostni napredek. Organizacija srečanja je bila odlična, priponke z enkratnim simbolom dveh prepletenih lovskih rogov, ki ponazarjata dva naroda enake kulture, je prejel vsak udeleženec. Pogostitev ob prihodu v Klano in v Spominskem domu v Ronjgih je bila okrepčilo za utrujena telesa, kulturni program pred Domom z istrsko folkloro iz Čavel in sopcem (igralcem na istrsko piščal sopile) Lindardičem s Krka pa balzam za nikoli omagane Odlikovanje LZS organizatorjem MPZ Matko Laginja iz Klane izroča predsednik LZS inž. Bruno Skumavc. Duhoviti povezovalec programa Dušan Prašelj: »Lovski oktet iz Bugojna želi prenesti smisel slovenske lovske kulture tudi v Bosno.« Tudi pod dežniki je bila skupna pesem glasna in jasna. S seje Aktiva po srečanju: »Srečanja bodo ne glede na politiko, narodnost, meje...« l/se foto B. Sušanj duše. Poživitev je bila tudi razlaga o utemeljitvi istrske glasbe Ivana Mateliča, ki jo je duhovito izpeljal njegov učenec in sedanji tajnik KUD-a z njegovim imenom Dušan Prašetj. Poživitev pa je bilo tudi sodelovanje bosanskega lovskega okteta Koprivnica iz Bugojna, ni pa bila poživitev za organizatorja prispevek pokrovitelja srečanj LZS, ki je predstavljal 10.000 (deset tisoč) din. Naj mi ta pripomba ne bo šteta v zlo - je le ugotovitev s seje Aktiva. Na tej seji smo tudi sklenili, da bo 19. srečanje drugo soboto v juniju v Murski Soboti ob 20-letnici Prekmurskih (ali Pomurskih) rogistov in 70-letnici organiziranega lova v Prekmurju. Za 20. srečanje pa je že itak dogovorjeno, da bo v zibelki tovrstnih srečanj: v Globokem. Dogovor je tudi, da naj se zbori med seboj slišijo ob nastopih (kot je bilo na primer v Mežici), da naj se zbori ne izogibajo novih pesmi, da naj pojejo tudi pesmi o naravi, da naj se dopolni in ponovno izda pesmarica lovskih pesmi, da naj srečanje ostane... Aktiv se je zahvalil organizatorjem, to je vsem pevcem iz Klane in članom organizacijskega odbora, razšli pa smo se kot vedno: eni prej, Zasavski rogisti pa zadnji. Jože Grauf iz Mežice je na koncu ugotovil v svojem koroškem narečju: Lepo je b’lo!« STEKLINA NA OBMOČJU SLOVENIJE Od 1. do 30. maja 1991 je bilo iz območja 35 občin v naši republiki laboratorijsko preiskanih na steklino 67 živali in sicer: 37 lisic, 12 psov, 13 mačk, 5 primerov srnjadi, 3 kune, 1 govedo, 1 veverica, 1 gams in 1 dihur. Odsek za virologijo Veterinarske fakultete v Ljubljani je ugotovil steklino pri živalih z območij 13 občin in sicer: Grosuplje (1), Kamnik (2), Krško (1), Ljubljana Vič-Rudnik (2), Ljutomer 1 mačka, Mozirje (3), Murska sobota (2), Sežana (1), Šentjur p. Celju (1) in Škofja Loka (1) jazbec. Ljubljana, 3. 7. 1991 Od 1. do 31. julija 1991. je bilo iz območja 32 občin v naši republiki laboratorijsko preiskanih na steklino 66 živali in sicer: 34 lisic, 9 psov, 15 mačk, 4 glave srnjadi, 2 kuni, 1 gams in 1 jazbec. Odsek za virologijo Veterinarske fakultete v Ljubljani je ugotovil steklino pri živalih z območij 11 občin in sicer: Brežice (1), Grosuplje (2), Kamnik (2), Ljubljana Vič-Rudnik (2), Mozirje (3), Novo mesto (1), Ptuj (1), Sežana 1 kuna, Šmarje pri Jelšah (1) in Žalec 1 kuna. Ljubljana 5.8.1991 dr. Armin Tomašič, dipl. vet. republiški inšpektor Še enkrat o hemoragični bolezni pri zajcih in kuncih dr. Janez Mehle in dr. Andrej Bidovec Pred dobrimi desetimi leti so v nekaterih državah v Evropi opazili povečan pogin poljskih zajcev. V Nemčiji so v obdobju 1975-1980 ugotovili močno zmanjšanje zajčje populacije. Najprej so ugotavljali pri poginulih zajcih predvsem pastere-lozo, psevdotuberkulozo in kokcidi-ozo, nato pa so raziskovalci postali pozorni zlasti na okvare v jetrih. Opazili so tudi, daje največ poginov s takšnimi spremembami vedno v novembru in decembru. Omenjeni pogini, kjer pa niso mogli ugotoviti vzroka, so postajali vse bolj pogosti in so marsikje presegli število poginov zaradi že poznanih bolezni. Tedaj so bili močno prepričani, da gre za zastrupitve. Na sumu so imeli predvsem zastrupitve z oljno repico. Na Švedskem, kjer živita poljski zajec (Lepus europaeus) in planinski zajec (Lepus timidus), so v letih 1980-1987 preiskali okrog 4000 poginulih živali. Pri številnih truplih so ob preiskavi opazili spremembe v jetrih, ki so bile drugačne od sprememb, ki nastanejo pri poznanih bakterijskih okužbah zajcev, kot so tularemija, pastereloza, psevdotu-berkuloza, in drugačne od sprememb pri zajedavski bolezni tokso-plazmozi. Pogini z značilnimi spremembami so bili pogostejši pri poljskem zajcu kot pa pri planinskem zajcu. Poginjali so predvsem odrasli zajci, zelo redko mladi, nikoli pa ne zajčki, ki še sesajo. Zanimiva je bila ugotovitev švedskih strokovnjakov, da zajame bolezen običajno številne živali v ožjih območjih v približno istem času in da se pogini na teh mestih ponavljajo več let zapored. Planinski zajci so poginjali le v južnem delu države, tam, kjer živijo skupaj s poljskimi zajci, čeprav so sicer razširjeni po vsej državi, številne pogine zajcev so opazili tudi na Danskem v letih 1982-1984 in pa predvsem v letu 1989. Pri kadavrih so ugotavljali predvsem okvare v jetrih. Vzroka poginov niso ugotovili. Mislili so predvsem na strupe (insekticide, fungicide, pesticide). Na Danskem in Švedskem, kjer gojijo poljskega zajca tudi na farmah, je leta 1988 v pozni jeseni izbruhnila podobna ali enaka bolezen tudi pri teh vhlevljenih zajcih. Spomladi je bolezen prenehala .Obolevnost in smrtnost je bila zelo velika in sicer od 75-100%. Pri bolnih zajcih so opazili neješčnost, depresijo, krče in paralizo. Vsi oboleli zajci so poginili. Nekaj farm je kmalu zatem nabavilo nove zajce. Čez teden ali dva so zbolele in poginile tudi te živali. Podobno se je dogajalo tudi v Belgiji. V domačih rejah kapskega zajca (Lepus capensis) se je v letu 1988 pojavila enaka bolezen. Belgijci so zanesljivo izključili oljno repico kot možen vir bolezni. Povečan pogin prosto živečih zajcev so opazili tudi v drugih deželah po Evropi. V Veliki Britaniji se je opisana bolezen pri zajcih pojavila šele leta 1989. Velik pogin opažamo v prejšnjih letih tudi v Sloveniji. Že leta 1980 so novo zajčjo bolezen poimenovali »European brovvn hare syndrome« (EBHS). V prevodu bi ji lahko rekli »sindrom poljskega zajca v Evropi«. Imenovali so jo še »distro-fija jeter pri zajcih« (nem.: Leberdy- strophie bei Masen, angl.: Liver tiy-strophy of the european brovvn hare), pozneje pa so jo med drugim poimenovali tudi »Haemorrhagic septicaemia syndrome«. Pri poginulih zajcih, ki so bili običajno v zelo dobri kondiciji, pogosto opažajo krvav izcedek iz smrčka. Na notranjih organih se vidijo predvsem krvavitve in pa polnokrvnost in edem pljuč. Sluznica sapnika je močno polnokrvna, vranica otečena in polnokrvna. Jetra so ali polnokrvna in sočna ali pa rdeče rumenkasta in zamaščena ter trda in prhka. V prsni in trebušni votlini je navadno opaziti Hemoragična bolezen je značilna za poljskega zajca, poginjajo pa predvsem odrasli zajci, zelo redko mladi. krvavo tekočino. Želodec je vedno napolnjen s hrano. Spremenjene so tudi telesne bezgavke. Bolj značilne od naštetih pa so spremembe v organih, ki jih opazi strokovnjak pri natančnejši preiskavi -to je pri patohistološkem pregledu teh organov pod mikroskopom. Posebej so opazne značilne spremembe v jetrih, ledvicah, vranici in možganih. Ob prikazu omenjene bolezni pri zajcih pa nikakor ne moremo mimo bolezni, ki so jo leta 1984 opazili pri domačih kuncih na Kitajskem. Bolezen so v začetku imenovali »bolezen X« (ker nekaj časa niso poznali povzročitelja), pa tudi »hemoragična bolezen kuncev« ali pa kar »kunčja kuga« itd. V zadnjih letih pa je dobila ime »rabbit viral haemorrhagic dis-ease« (RVHD ali VHD), po naše virusna hemoragična bolezen kuncev. Pred nedavnim so namreč ugotovili, da bolezen povzroča virus (iz skupine Caliciviridae). Bolezen so v letu 1986 zanesli v Italijo. Kmalu zatem se je razširila po vsej Evropi, v zadnjih letih pa tudi v Mehiko in ZDA. Pri nas se je pojavila leta 1989, o čemer je v Lovcu tedaj poročal dr. A. Bidovec. To bolezen so opazili tudi pri divjih kuncih. Hemoragična bolezen kuncev je zelo podobna, lahko bi celo rekli enaka opisani bolezni pri zajcih. Tudi spremembe v organih trupel kuncev so enake ali močno podobne spremembam pri opisani bolezni zajcev. Bolezen je izredno nalezljiva (kontagioz-na). To pomeni, da se prenaša iz reje v rejo po številnih poteh, na primer z živimi živalmi in s kunčjim mesom, prenašajo jo žuželke, glodavci in lju- dje na obleki in obutvi, po vsej verjetnosti pa se prenaša tudi po zraku. Povzročitelj bolezni je zelo trdoživ. Izsuševanje, zamrzovanje in kratkotrajno delujoča blaga razkužila ga ne uničijo. Da je povzročitelj bolezni pri kuncih virus, so ugotovili že Kitajci. Za nadaljnje preučevanje tega virusa pa so zaslužni predvsem italijanski strokovnjaki. V zadnjem času so vpeljali nekaj laboratorijskih postopkov za dokazovanje povzročitelja bolezni. Od tedaj je postalo ugotavljanje bolezni zanesljivejše, kajti dokazovanje bolezni zgolj na podlagi sprememb v organih ne zadostuje. Kot smo že omenili, je bil povzročitelj bolezni pri zajcih dolgo nepoznan. Poleg strupov so imeli strokovnjaki že od vsega začetka na sumu tudi viruse. Bakteriološke in parazi-tološke preiskave so bile vseskozi negativne. Virusa dolgo niso ugotovili predvsem zato, ker jim bolezni ni uspelo prenesti na laboratorijske živali (kunce, miši, budre itd.), prav tako pa ga do nedavnega ni uspelo osamiti na tkivnih kulturah v laboratorijih. Prve posredne dokaze o na-lezljivosti bolezni pri poljskih zajcih so dokazali Danci, ko so v okužene domače reje zajcev vnesli zajce iz zdravih rej. Novo nabavljeni zajci so kmalu zboleli in poginili. Pozneje so tudi Nemci in Belgijci s poskusi potrdili, da je bolezen moč prenesti z živali na žival. Končno so Italijani leta 1989 našli z elektronskim mikroskopom virusne delce tudi v organih poginulih zajcev. Na žalost pa so rutinske diagnostične metode, ki so bile izdelane za dokazovanje virusne okužbe pri kuncih, pri zajcih skoraj povsem odpovedale. S poznanimi diagnostičnimi metodami je dokazovanje virusa pri zajcu težko in nezanesljivo. Pri nas na Veterinarski fakulteti v Ljubljani preučujemo opisano bolezen pri zajcih in tudi pri kuncih intenzivno dve leti. Osvojili smo diagnostične postopke in izdelali novo metodo za dokazovanje bolezni. Posebej pa smo preučevali možnost dokazovanja virusa v organih starih in tudi v organih že delno razpadajočih trupel kuncev. Slednje nas je zanimalo predvsem zato, ker je veljalo do tedaj, da so za preiskavo primerna le povsem sveža trupla. Trupla zajcev, ki jih najdemo v lovišču, pa so skoraj vedno že stara. Ugotovili smo, da z enako zanesljivostjo lahko dokažemo prisotnost povzročitelja v organih, kadar gre za sveža ali pa za nekaj dni stara trupla, ne glede na to, ali so bila izpostavljena temperaturi okolja ali pa so bila v hladilniku. Na žalost smo v dveh letih lahko preiskali le manjše število poljskih zajcev (okrog 40). Naši lovci oziroma lovske družine pošiljajo v preiskavo vedno manj najdenih kadavrov zajcev. Poleg že znanih razmeroma pogostih kužnih bolezni kot so pastere-loza, psevdotuberkuloza in tokso-plazmoza smo pri nekaterih truplih, ki smo jih dobili v decembru 1990 oziroma januarja 1991 iz okolice Maribora, dokazali hemoragično bolezen (EBHS). Virus smo v jetrih teh zajcev najprej dokazali z laboratorijskimi (serološkimi) metodami, nato pa še z elektronskim mikroskopom. Tudi mi smo skušali prenesti bolezen na kunce, živih poljskih zajcev za biološki poskus nam namreč ni uspelo dobiti. Z materialom iz organov poljskega zajca okuženi kunci niso zboleli. Kasneje smo iste kunce okužili z materialom domačega kunca, ki je poginil za hemoragično boleznijo. Poskusni kunci so proti pričakovanju ostali živi. Ugotovili smo dvoje, in sicer, da kuncev ne moremo okužiti z virusom, ki povzroča hemoragično bolezen pri zajcih (to so ugotavljali že nekateri tuji raziskovalci), po drugi strani pa smo dokazali, da taka okužba povzroči v organizmu kunca odpornost oziroma imunost za okužbo s kunčjim virusom. Vse našteto pomeni, da tudi v naravi po vsej verjetnosti ni prenosa bolezni od poljskih zajcev na kunce (in morda tudi ne obratno) in hkrati govori, da si virusa, ki povzročata he- REPUBLIKA SLOVENIJA številka: 324-02-13/91 MINISTRSTVO ZA KMETIJSTVO, Datum:1.8.1991 GOZDARSTVO IN PREHRANO LJUBLJANA, Parmova 33 Minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v Ljubljani izdaja na vlogo Lovske zveze Slovenije št. 11/56 od 29. 7. 1991 za predčasni in podaljšani odstrel telet in lanščakov jelenjadi, na podlagi 2. odstavka 14. člena zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Uradni list SRS, št. 25/ 76 in 29/86) naslednjo ODLOČBO Na vsem ozemlju Republike Slovenije je dovoljeno loviti 1. jelene lanščake - Šilarje v 2. življenjskem letu od 1. avgusta 1991 do 31. januarja 1992 2. teleta jelenjadi obeh spolov v 1. življenjskem letu od 1. avgusta do 28. februarja 1992. Obrazložitev: Ker populacije jelenjadi po vsej Sloveniji naraščajo, je njihov negativni vpliv na okolje nujno potrebno preprečevati s povečanimi letnimi odstreli. Vse bolj jasno se kaže, da povečanih odstrelov ni mogoče izpolnjevati v razmeroma kratkem času, ki ga veljavni zakon določa kot lovno dobo za jelenjad. Medtem ko je lovna doba za trofejnega jelena dovolj dolga, pa so 4 meseci za odstrel netrofejne jelenjadi, zlasti mlade, mnogo prekratki, še posebno ker padejo v jesenski in zimski čas s kratkimi dnevi in slabim, za lov neugodnim vremenom. Zato pogosto ni mogoče izpolniti odstrela netrofejne, zlasti mlade jelenjadi, kar pomeni po razmerju med spoloma in zastopanosti starostnih razredov neustrezno sestavljene odstrele. Zato je bil z odločbo št. 324-02-4/91-VII/SI že določen drugačen lovni čas, kot ga predpisuje zakon za košutico v 2. letu življenja, in sicer od 1. julija 1991 do 31. januarja 1992. Da bi zagotovili pravilno sestavo odstrela, v kateri mora biti prav mlada in najmlajša jelenjad zastopana z najvišjimi deleži, pa to odločbo dopolnjujemo še s podaljšanjem lovne dobe na jelenčke lanščake in teleta jelenjadi obeh spolov. S tem je odločba utemeljena. Vloga je kolkovana po tarifni številki 3. zakona o upravnih taksah (Uradni list SRS, št. 7/72, 23/77, 11/79, 23/83, 18/85, 24/88 in RS 1/90). POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba po redni upravni poti, možen pa je upravni spor. V ta namen bi bilo treba v roku 30 dni, računajoč od dneva prejema te odločbe, vložiti tožbo zoper to odločbo neposredno pri Vrhovnem sodišču RS v Ljubljani ali pa na zapisnik pri tem ali kateremkoli temeljnem sodišču. POSTOPEK VODIL: dr. JOŽE OSTERC l.r. Anton Simonič, dipl. inž. (minister) moragično bolezen pri poljskem zajcu in pri kuncu nista povsem enaka. Veliko sorodnost ob določenih razlikah smo med tema dvema virusoma ugotovili tudi s serološkimi raziskavami. Da se bolezen ne prenaša od poljskih zajcev na kunce, se kaže tudi v tem, da se je bolezen pri poljskem zajcu pojavila v Evropi že okrog leta 1980, pri kuncih pa se je pojavila šele leta 1986. Še posebej je bilo to očitno na Danskem, kjer se je začela hemoragična bolezen kuncev šele leta 1990, pri zajcih pa so jo opažali že skoraj 10 let. Podobno smo opazili tudi pri nas. V okolici Maribora, kjer so najdeni zajci s hemoragično boleznijo, ni bilo v tem času obolenj pri kuncih. Iz vseh teh ugotovitev lahko sklepamo, da imamo opravka z dvema virusnima boleznima. Za eno zbolevajo kunci, za drugo pa zajci. Bolezni pa sta si po videzu in glede na povzročitelja zelo sorodni. Hemoragično bolezen zajcev želimo preučevati še naprej. V zvezi s tem naprošamo lovce oziroma lovske družine, da nas seznanjajo z opažanji o poginih poljskih zajcev in nam jih redno pošiljajo v preiskavo. Inštitut za patologijo in zoohigieno divjih živali pri Veterinarski fakulteti v Ljubljani Gerbičeva 60 61000 Ljubljana tel: (061) 332-643 PROŠNJA ZA SODELOVANJE Ker želimo hemoragično bolezen divjih zajcev preučevati tudi v prihodnosti, prosimo vse slovenske lovce oziroma vsa vodstva LD po Sloveniji, da nas sproti seznanjate z opažanji poginov poljskih zajcev in nam trupla redno pošiljate v preiskavo. Za sodelovanje se vam zahvaljujemo! dr. Andrej Bidovec l.r. Ljubljana, 8. 7. 1991 Mnenja in kritike Vsak gospod ne more biti tovariš Vse kaže, da je »novorek«, ki daje veljavo starim besedam in pojmom, trn v peti štvilnim lovcem. Spominjam se, kako ostro je protestiral neki lovec lani, ko je tajnik lovske družine v dopisu uporabil besedo gospod. Nič manj čustvena reakcija ni bila na nekem jesenskem pogonu, kjer je lovovodja pozdravil »tovariše lovce«. Vse kaže, da nam je polstoletno sprenevedanje s »tovarišem« zarezalo v zavest globoke brazgotine. Zame sta oba izraza, gospod in tovariš, enakovredna, le njuna uporaba mora biti na mestu. To, da je nekdo član iste organizacije ali celo lovske družine kot jaz, še ne pomeni, da je moj tovariš. Pri izbiri tovarišev in prijateljev je vedno potrebna določena selektivnost. Res je tudi, da se je beseda »tovariš« uporabljala že davno pred začetkom povojnega enoumja, ko so bili nekateri tovariši veliki gospodje. Res pa je tudi, da se čez noč ne bomo ne odvadili ne privadili na nove besede, zato pustimo času, da bo izbrusil naše naslavljanje, rabo »tovarišev« in »gospodov«. Do takrat pa bodimo strpni do obeh besed, kajti tudi v strpnosti od drugače mislečih se lahko pokaže naše tovarištvo in gosposka plemenitost. Andrej Dvoršak Ob rob Pravilniku za ocenjevanje dela lovskih psov po krvnem sledu S presenečenjem sem v 6. številki Lovca (str. 176) prebral komentar k spremembam Pravilnika za ocenjevanje dela lovskih psov po krvnem sledu. Enako so bili presenečeni gotovo tudi številni drugi kinološki sodniki za različne pasme lovskih psov, saj so lahko zvedeli, da so jim kolegi, ki ocenjujejo delo psov krvo-sledcev barvarjev, protipravno vzeli pravico, da bi ocenjevali pasme lovskih psov, za katere so verificirani, na vseh tekmah in preizkušnjah, kjer se ocenjuje tudi delo psov po krvnem sledu, razen na uporabnostnih tekmah za te pasme. Avtorjem tega določila svetujem, da si vzamejo v roke še veljavni pravilnik Jugoslovanske kinološke zveze o strokovnem delu in si preberejo 73. člen, 2. odstavek, ki določa, da lahko sodnik ocenjuje samo pse tistih pasem, za katere je opravil izpit. Organizatorji preizkušenj v delu po krvnem sledu bodo pač na podlagi prijav morali povabiti tiste sodnike, ki so verificirani za prijavljene pasme in edino to bo tudi zagotovilo, da bo ocenjevanje dela psov objektivno in ne bodo po vsej sili zmagovali psi tistih pasem, ki so baje nenadkriljivi specialisti. Sprejemanje splošnega pravilnika za vse pasme v krogu ene vzrejne komisije je povsem nesprejemljivo. Takšen pravilnik spada v obravnavo vsem sodnikom za ocenjevanje dela lovskih psov, sprejem pravilnika pa nujno na zbor sodnikov za pse vseh lovskih pasem. Pravilnik ima poleg že omenjenega še določila, ki so sporna in ob pravilnem sprejemu gotovo ne bi bila sprejeta. In končno naj dodam še pripombo, ki sem jo izrekel že večkrat: nikjer v pravilniku v poglavjih, ki obravnavajo izključno pse barvarje, ne najdem določila, da so k vzreji lahko pripuščeni barvarji šele potem, ko v praksi dokažejo s/e-doglasnost ali vidoglasnost. V Nemčiji in Avstriji je to določilo že dolga leta uveljavljeno! Pri nas imamo že toliko »mutastih« barvarjev, da bi to moralo biti vzrejni komisiji resno opozorilo! In, da me kdo ne bo obdolžil pasemskega fanatizma, naj poudarim, da sem to pripombo zapisal samo zaradi številnih zavoženih iskanj s takšnimi neuporabnimi barvarji, kar je samo povečalo in podaljšalo muke obstreljene divjadi. Za to ni opravičila! Slavko Kovač Nočemo fevdalnih privilegijev Odstrel divjih prašičev Tednik Slovenske brazde je ne dolgo tega objavil povzetek odločbe pristojnega republiškega ministrstva o neomejenem odstrelu divjih prašičev s tem, da postane uplenjeni divji prašič last uplenitelja. Ta odločba je bila izdana na predlog SKZ-LS. Zdi se, da nekateri očitno le ne poznajo vseh dosedanjih ukrepov, ki so bili številčno zmanjševanje divjadi te vrste že sprejeti - in to znotraj lovske organizacije. Najbolj pa zbode v oči tisti del odločbe, ki govori o tem, da postane uplenjeni divji prašič last uplenitelja. Tukaj nekaj ni v skladu z zakonom, ki za zdaj še velja in ki natančno opredeljuje odnos lovcev do lastnine - v tem primeru do upelenjenih divjih prašičev. Uplenjena divjad postane last šele proti plačilu po dnevni tržni ceni. Tako zahteva zakon in tega smo se doslej v lovski organizaciji disciplinirano držali. Nesprejemljivo je torej ravnanje odgovornih ljudi, ki zakona očitno ne želijo spoštovati, čeprav še vedno velja. Hkrati pa smo v lovskih organizacijah v zadnjem obdobju deležni najrazličnejših kritik na račun privilegijev, ki jih bojda uživamo. Odločno je treba povdariti, da si takšnih »fevdalnih« privilegijev lovci ne želimo. Prav tako se ne strinjamo z enostranskimi pripombami, da uživamo tudi ostale privilegije, da smo elita, ki se ne zmeni za dogajanja okoli sebe. Komu je takšno sprenevedanje potrebno? V lovski organizaciji nismo (vsaj za zadnje obdobje to drži kot pribito) nikoli zanikali ugotovitev okoli škod, ki jih povzroča divjad, pripombe, da smo premalo storili za prilagajanje številčnosti divjadi rastlinojedih vrst z naravnimi možnostmi v okolju. Morda smo bili znotraj organizacije včasih tudi preveč togi, da smo z nekaterimi ukrepi omejevali odstrel (kriteriji pravilnega in nepravilnega odstrela) ipd. Nismo pa bežali mimo jasno določenih pogojev glede pravice do lastnine! Lovci plačujemo uplenjeno divjad, po veljavni tržni ceni. To je navsezadnje delček dohodkov, ki jih lovske družine pridobivajo s prodajo mesa uplenjene divjadi. Ali nam morda prav s tem nekdo ne želi podtakniti nekaj takšnega, kar bo kasne- je lahko obešal na veliki zvon in kazal s palcem na dežurne krivce. Časi za privilegije so že zdavnaj minili, široki krogi lovske organizacije (kmetje, delavci) jih niso nikoli uživali (če so jih redki posa-mezniki-funkcionarji, kar tudi ne moremo zanikati), to še ni razlog za organizacijo kot celoto. V lovski organizaciji bomo še naprej spoštovali zakon in storili vse, da uresničimo dogovorjeno politiko gospodarjena z divjadjo. Stimulacije za odstrel divjih prašičev že poznamo, saj so jih nekatere ZLD dodobra razvile. Vprašanja okoli lastnine so za nas razčiščena, zato takšnim »limanicam« ne bomo nasedali. Želimo korektno opravljati svoje poslanstvo, ki ima tradicijo, izkušnje in tudi znanje, pa naj bo to komu všeč ali ne. Sleherno politiziranje v lovski organizaciji, takšno ali drugačno, odločno odklanjamo! Marjan Toš Kako »proizvajati« dobre lovce Ali človek »postane« ali se »nauči« biti dober lovec? Zagotovo ne! Dober lovec se rodi. K tej misli me je privedel članek v letošnji 6. številki Lovca (str. 175) pisca Konrada Seidla. K. Seidl točno ugotavlja, da pride mladi kandidat, bodoči lovec, v vrste zelene bratovščine popolnoma nepripravljen in nevešč, ne ve, kaj lovstvo je in kaj predstavlja. Bodočemu lovcu so všeč zelene uniforme, puška in prijetna družba ob kozarčku in pesmi. Misli si, če je moj sosed lovec, zakaj ne bi bil še jaz. K. Seidl predlaga, naj kandidat za lovskega pripravnika najprej opravi tečaj, ki ga organizirajo področne zveze LD. Šele nato pa naj bi se mu pričela pripravniška doba kot praktični del izpita v lovišču. Menim, da moramo že enkrat narediti konec množičnemu produciranju lovcev, za katero smo si izmislili celo vrsto pripomočkov. Za »lažje« opravljanje lovskega izpita smo si izmislili tečaje, seminarje, predavanja, dnevnike, mentorje in tako dalje. Ko pa enkrat pripravnik opravi izpit, se za nadaljnje izobraževanje in usposabljanje sploh ne briga več - ne sam, ne ostala lovska srenja (izjeme so izvzete). Tu je glavna napaka! Kje piše, da mora neka organizacija nekoga naj- Analiza ankete (02/12-91) o plačilu odškodnin za škodo, ki jo je povzročila divjad kmetijstvu 1990 Za pregled plačila odškodnin za škodo, ki jo je v kmetijstvu povzročila divjad, je bila maja 1991 izvedena anketa v vseh 414 lovskih družinah. Na anketo je odgovorilo 257 lovskih družin (60%). V teh lovskih družinah je bilo prijavljeno in obravnavano skupaj 3905 škodnih zahtev. Sporazumno med LD in oškodovanci je bilo rešeno 3863 škodnih zahtevkov, odnosno 99%. S pomočjo občinske komisije je bilo rešeno 37 škodnih primerov, prek rednega sodišča pa je bilo obravnavano le 5 primerov škodnih zahtev; 4 primeri so bili rešeni v korist oškodovanca, 1 primer pa še ni rešen. Pregled plačila odškodnin po posameznih zvezah lovskih družin je prikazan v naslednji preglednici. ZLD Število LD Število vrnjenih anket Število obravna- vanih škod Rešeni primeri vLD Rešeni primeri z občino Sodni primeri Primeri, rešeni v korist oškodovanca Bela krajina 10 7 156 — — — Gorenjska 28 20 125 125 - - - Gorica 34 21 382 376 5 i še ni rešeno Idrija 7 6 30 30 - - - Kočevje 15 11 490 490 - - - Ljubljana 42 34 517 2 - - Maribor 62 15 114 113 1 - - Notranjska 11 10 181 181 - - - Notr. LGO 15 13 303 302 - i i Novo mesto 21 3 67 64 3 - - Obalno-kraška 23 17 466 462 3 i 1 Posavje 25 18 137 132 5 - - Prekmurje 23 5 35 35 - - - Prlekija 8 8 18 18 - - - Ptuj 23 19 173 170 2 i 1 Sav.-kozjanska 47 30 461 450 11 - - Zasavje 20 20 250 244 5 1 i SKUPAJ: 414 257 3905 3863 37 5 4 Ljubljana, 9. 7.1991 LZS prej izšolati, da lahko postane njen član? Če želi kandidat uspešno opraviti lovski izpit, naj se pač znajde, kakor ve in zna. Po določenem času pripravništva naj pride pred strogo, a pravično komisijo, ki oceni njegovo znanje. Kje pa je kandidat znanje dobil (ali pa ne) je njegov problem (zato ni potrebno nobenih tečajev, dnevnikov, seminarjev, predavanj itd., to naj bi bilo potrebno kasneje, za dodatno izobraževanje lovcev). Na tem izpitu naj komisija preverja zgolj znanje in kandidatov smisel za bodoči »poklic« lovca. Predvsem smisel in veselje do narave, gojitve divjadi, kinologije, dobrih medsebojnih odnosov, družabnosti, prijateljstva in lova naj bodo osnovni elementi za lik lovca, kakšnega si želimo. Kdor teh vrlin nima, se jih ne bo nikoli »naučil«, zato naj ne poizkuša postati lovec. Še enkrat poudarjam, da morajo pripravniki sami izbrati in prositi za usluge in literaturo. Sami morajo biti podjetni, brez prisile. Tako se opravi selekcija. Tisti, ki so manj zavzeti, ne opravijo izpita, ne pa kot doslej, ko več ali manj vsi opravijo lovski izpit, zato nas je že prek 23.000. Na način, ki ga predlagam, bi bilo manj lovcev, a gotovo boljših. Zdaj pa ravno masa povprečnežev iz LD kroji usodo dobrim in aktivnim lovcem, jih omejuje ali celo onemogoča. Da pa so ti povprečneži vsaj delno aktivni in da preveč ne zakrnijo, da se le kdaj pa kdaj prikažejo v lovišče, smo jim kar predpisali obveznosti. To so obvezne akcije in obvezni lovi. Le kje v razvitem svetu je obvezno prostovoljno udejstvovanje? Obvezno krmljenje, obvezno čuvanje, obvezna gojitev in celo obvezen lov. Smešno! Doma naj bo in naj pusti loviti tistega, ki to počne z veseljem. Pa ne samo loviti, predvsem krmiti, čuvati, gojiti je potrebno prostovoljno in seveda tudi z veseljem, ne z neko nadležno nujo. Če pa lovec svoje obveznosti ne utegne pravočasno ali kako drugače opraviti, mora ponavadi namesto tega odšteti nekaj denarja. Vendar to ni isto! Divjad ne more jesti denarja! Teh nekaj vrstic sem napisal, ker je že skrajni čas, da se zamislimo nad številom 23.000 lovcev in se vprašamo, koliko je v tej ogromni številki res pravih lovcev! Franc Svetec Še o kakovosti lovskih psov V šesti številki letošnjega Lovca je Miroslav Bauman (na str. 175) kritično ocenil stanje ptičarske kinologije na območju ZLD Maribor. Ker večkrat, kot kinološki sodnik, sodelujem pri preizkušnjah ptičarjev, ki jih organizira LKD Maribor, nekoliko bolje poznam njihove težave in uspehe in zato ugotovitvam, M. Baumana, v celoti pritrjujem. Obenem pa hočem dodati še nekaj misli, ki bodo, vsaj upam, razjasnile tudi nekaj manj znanih usmeritev dela vzrejne komisije za ptičarje. Naša osnovna naloga je oživiti delo pasemskih organizacij, ki naj ponovno združijo vse rejce, vodnike in ljubitelje ptičarjev v Sloveniji. Le tako strnjeni, predvsem po strokovni in ne nepomembni ljubiteljski plati, bomo učinkovito sposobni sledili strokovnemu nivoju matičnih pasemskih organizacij. Za kvaliteten dvig vzreje je nujno sprotno zbiranje in objavljanje vseh podatkov o plemenjakih in plemen-kah ter o njihovih potomcih. Pri ptičarjih to poskusno in zaenkrat le za uporabo zbora sodnikov delamo že nekaj let. Osnova vsemu je lani izdani Pravilnik o pomladanski in jesenski preizkušnji naravnih zasnov ptičarjev. Vladimir Pfeifer v predgovoru omenjenega pravilnika navaja: »Večina dežel uporablja za vzrejo ptičarjev enake pravilnike. Najvažnejša za smotrno vzrejo ptičarjev je uporaba doseženih uspehov na vzrejnih preizkušnjah, ki jih vpisujemo v zahtevane obrazce... za izdelavo proge-notestnih analiz plemenjakov in ple-menk. Progenotestno analizo v Jugoslaviji prvič uvajamo prav na osnovi tega pravilnika. Pripravljeno imamo že vse za računalniško obdelavo podatkov.« Računalniški program imamo izdelan in že naslednje leto bodo vsem zainteresiranim na voljo uporabni podatki o plemenkah in plemenjakih ter njihovih potomcih, zbrani v rodovni knjigi in knjigi šolanih psov. Po več kot dvajsetih letih bomo torej popravili nedopustno neodgovornost Kinološke zveze Slovenije, ki je, kljub nenehnemu večanju števila profesionalnih delavcev, to osnovno nalogo, za katero jo obvezuje tudi članstvo v PCI (Mednarodna kinološka organizacija), enostavno opusti- la. Opozorim pa naj obenem, da je bila prva Jugoslovanska rodovna knjiga psov, izdana pri KZS že 1938 leta v Ljubljani, saj je bila takrat to »kinološka centrala Jugoslavije«, kot navaja pisec uvodnika te knjige dr. Ivan Lovrenčič. Mnenju M. Baumana, da smo pri izbiri razplodnega materiala premalo strogi, bi dodal le naslednje: Na zadnjem zboru sodnikov za ptičarje smo sprejeli nova, obvezujoča določila za vzrejo, ki so bila tudi objavljena v 4. številki letošnjega Lovca, izhajajo pa neposredno iz vzrejnih pravilnikov matičnih pasemskih organizacij ki pa so od teh milejša, saj pri žimavcih ne zahtevamo obveznega preizkusa v ostrosti in pri nobeni pasmi drugod obveznega pregleda na displazijo kolkov. Slediti pa želimo vodilu, ki temelji na čisto-rodnosti in svobodi odločanja vzre-jevalcev, v okvirih, ki jih določa vzrejni pravilnik za posamezno pasmo. In če bomo sledili še osnovnemu smotru lovske kinologije, ki pravi: »od delavnosti do tipa (lepote)« ne bomo mogli zagrešiti nobene večje nepopravljive napake. Z izdajo rodovne knjige in knjige šolanih psov pa bomo dali ljubiteljem ptičarjev na voljo najboljšo osnovo podatkov, ki jim bo služila na odločanje pri izbiri plemenjakov, plemenk in tudi pri nakupu mladičev. Predsednik vzrejne komisije za ptičarje: Vojko Pirher Stres uravnava velikost populacije Kot da bi vedeli, kaj se bo zgodilo v letu 1991 v marsikaterem lovišču s srnjadjo v Sloveniji, je bil že v decembrski številki preteklega leta v reviji Die Pirsch, št. 26/90, objavljen zanimiv članek o tem, kako poleg drugih regulatorjev narave (plenilci, bolezni itd.) tudi stres učinkovito uravnava populacijo na določenem območju. Prevod članka zaradi aktualnosti objavljamo (v nekoliko skrajšani obliki). Stres ima slabe posledice: kaj lahko stres povzroči še drugega kot (nepotrebno) porabo energije, ki je usmerjena v izčrpavanje in v škodljivo delovanje? Narava ima za stres - skupek kompliciranih hormonskih pojavov boljšo nalogo: stres je fenomen, ki stanje živalske populacije lahko uravnava na izviren način! Za leminge (ali postrušnike) je dolgo prevladovalo mišljenje, da se, kadar se pretirano namnože (to pa je vsakih nekaj let), odpravijo na potovanja v milijonskem številu; na pot v smrt. Danes vemo, da ti nenavadni popotniki seveda ne iščejo smrti, ampak nova območja za naselitev. Zaradi kdove kakšnih skrivnostnih senzorjev tudi severnoameriški belo-repi jelen (Odocoileus virginianus) »ve«, koliko osebkov naseljuje njihov življenjski prostor. Če v raziskovalnem območju živi manj jelenov, potem so oplojene skoraj vse košute (92%). Tretjina teh košut nato povrže po enega mladiča, 7% pa celo tri! V nekem drugem primerjalnem območju z visoko populacijsko gostoto pa je bila razmnožitvena sposobnost daleč za prvim območjem in celo precej za teoretično ugotovljeno sposobnostjo prirastka populacije! Skoraj četrtina košut virginijskega belorepca se je »vzdržala« razploda. Breje košute pa so kasneje povrgle v 81% le po enega mladiča in samo v 18% dva. Sinice npr. uravnavajo razmnoževanje podobno kot belorepi jelen s številom mladičev. V nekem področju na Nizozemskem so izobesili umetne gnezdilnice z namenom, da bi dvignili število sinic. Število gnezdečih parov se je sicer dvignilo na 3-kratno, ne pa tudi število izvaljenih mladičev. Pari sinic so v tem, z ljudmi gosto naseljenem območju, imeli povprečno po dve jajci (manj kot pri manjši gostoti poprej). Poleg tega si večina valečih parov tudi ni več prizadevala, da bi zredila še en zarod. Pred »naselitvenim programom« je 64% parov sinic valilo dvakrat, nato pa se je to zgodilo samo še pri 16% parov. Zaključek za praktike, ki se ukvarjajo z biološko zaščito proti škodljivcem: zaželenih »koristnih živali« se ne da poljubno namnožiti. To velja tako za sinice kot npr. za pikapolonice! Tudi evropski sorodnik belorepega jelena - naša srnjad, obvlada takšno naravno načrtovanje družine - vsekakor prek spolnega razmerja. Če je npr. v nekem gozdnem predelu nizka številčnost srnjadi, potem se skotita na enega srnjačka (mladiča) po dve srnici. Posledica: raste populacija, ki hlepi po razmnožitvi, stalež se nenavadno hitro poveča. To da regulacijska tehnika deluje tudi v drugo smer! Pri visoki gostoti srnjadi prevlada moški spol. Srnjački se rojevajo 3-krat pogosteje kot srnice! Lepše razlage, zakaj je zadnja leta v marsikaterem slovenskem lovišču toliko gumbarjev kot še nikoli, nam ne bi mogli »servirati«. (Op. prev.) Takšno skrivnostno uravnavanje prek spolne sestave se je pokazalo kot učinkovita naravna strategija. Glede na to, ali se preveč srnjadi drenja na premajhnem prostoru ali pa se - kot obratni ekstrem - premalo srnjadi »izgublja« v širini ozemlja, narava zmanjšuje ali zvečuje število tistega spola, ki opredeljuje količino prirastka: ženskega. Opazna je še ena vgrajena zavora zoper nebrzdano prenaselitev: v tesno naseljenih loviščih lahko traja tudi po več let, preden se mlade živali vključijo v razplod. Čas spolne zrelosti se lahko zavleče tudi za nekaj let, medtem ko so v normalnih razmerah v razplod vključene že enoletne srne. Pozna spolna zrelost raztegne generacijsko zaporedje in na ta način duši dinamiko razmnoževanja. Primere na ta način delujoče samoregulacije bi bilo mogoče naštevati še in še. Dejstvo je, da se prosto živeče živalske populacije ne množijo tako, kot bi se sicer lahko. Kaj ali kdo živalim pove, kdaj nadaljnje razmnoževanje ni več smiselno? In kako teoretično smiselnost udeja-nijo v praksi? To je tisto, čemur človeštvo še ni doraslo, kljub preventivnim pilulam, Spiralam in prezervativom! Jože Perko Naravni izvir trihineloze so lisice in jazbeci, človek pa lahko zboli za to boleznijo, če uživa nepregledano meso medveda ali divjega prašiča. Foto Janez Černač Nevarnost trihineloze Osnovna zaščita pred trihinelo-zo je previdnost in preprečevanje te bolezni v naravi Ena od najpogostejših skupin bolezni prosto živečih divjih živali so hel-mintoze - bolezni, ki jih povzročajo parazitski ploščati ali cilindrični črvi. Na prvem mestu so helmintozoono-ze, bolezni, ki se iz živali prenašajo tudi na ljudi. Med njih spada tudi bolezen trihineloza, ki je lovcem že poznana v povezavi z uživanjem nepregledanega in oporečnega mesa divjih prašičev. Malo pa še vemo o prisotnosti in o vlogi drugih živali" v naravi kot zbiralcev te glistice. Prav o tem in drugem v zvezi s trihineloze je pisal v Polovnictvo š rybarstvo 4/ 91 dr. Jan Žilinčar. Do nedavnega so predavali in pisali v slovaški strokovni lovski literaturi, da trihineloze povzroča le ena vrsta glistastega črva-tri h iti ne Trichinel-la spi ral is. V začetku sedemdesetih let pa so ugotovili, da lahko bolezen povzročijo tudi druge vrste iz rodu Trichinella. Do tedaj edini poznani vrsti so dodali še tri nove vrste: Trichinella naliva, Trichinella nelsoni in Trichinella pseudospiralis. Potrebno je povedati, da »priznavanje« teh novih vrst še ni končano in da so se glede tega vprašanja razvile obsežne znanstvene razprave. Del znanstvenikov priznava raziskave svojih kolegov iz leta 1972, drugi pa ne priznavajo obstoja novih vrst. V vsakem primeru so razlike očitne, ker so pri dokazovanju novih vrst trihin razvili ali prilagodili nove, v helmintologiji do sedaj neuporabljene metode znanstvenega dela. Ko govorimo o tej problematiki, moramo poudariti trud številnih strokovnjakov Helmintološkega zavoda Slovaške akademije znanosti iz Košič. Zavod se med drugim ukvarja že od leta 1954 tudi s preučevanjem trihineloze živali, ki živijo v prosti naravi. Slovaški strokovnjaki menijo, da tudi danes še obstaja za ljudi velika možnost invadiranosti, čeprav so primeri redki. Zahvaliti se je treba le splošnemu znanju ljudi (informiranosti), večji disciplini in višji strokovnosti lovcev. Včasih je bilo znatno slabše stanje. Da bi se zavarovali pred trihineloze, moramo poznati povzročitelje, njihovo življenje in odpornost Avtor navaja, da so v predvojnem času med ljudmi s to boleznijo zabeležili 30% smrtnost. Na Slovaškem so zabeležili epidemije trihineloza leta 1957, 1983, 1984 in 1986. V nekem okraju je npr. zbolelo kar 90 ljudi, ki so jedli sir in kuhane dimljene klobasice iz mesa divjega prašiča. Klinično je zbolelo 47 ljudi, od katerih so jih morali sprejeti v bolnišnico 27. Kakor vidimo, ni na mestu podcenjevati nevarnost pred trihi-nelozo in uživanje nepregledanega mesa divjega prašiča ali medveda. Da bi se znali varovati pred trihinelo-zo, je potrebno najprej poznati povzročitelje. Trihinelle so zelo majhni parazitski črvički. Velikost samca ne presega 1,5-2,2, samice pa 2,2-6 mm. Odrasle živali živijo dokaj kratek čas (6-7 tednov) v tankem črevesu pri domačem in divjem prašiču, medvedu, volku, lisici, jazbecu, psu, kuni, podgani in v drugih živalih - pa tudi v človeku. Desetkrat več je vedno samic trichinelle kakor samcev. Vsaka samica v času svojega kratkega življenja izleže 1500 ličink. Ličinke aktivno prodirajo v limfne in krvne žile ter se z limfo in po krvi selijo v najrazličnejše organe, vse do zelo dobro prekrvavljenega mišičnega tkiva trebušne prepone, žvekalnih in medrebrnih mišic, jezik, stegenske mišice in podobno. Tu se ličinke zvijejo v obliki spiralic ali peresc, se obdajo z ovojem (kapsulirajo) in oblikujejo ciste, ki se kalcificirajo. V takšnih cistah se ličinke lahko obdržijo pri življenju tudi do 25 let. Če npr. zaužijemo takšno invadirano mišičnino, se ovoj ciste razgradi pod delovanjem želodčnih kislin (encimov). Ličinke dozorijo v samce in samice. Celoten razvojni ciklus se prične ponavljati. Vedeti je potrebno, da so ličinke odporne tudi pri gnitju mesa (120 dni) na suhem, ne pa tudi v vodi. Šele temperatura prek 70 °C. Sol in dim jih ne uničita. Popolno kuhanje in pečenje mesa (okrog 60-70 °C v globini mesa) jih uniči, a mora trajati najmanj 30-40 minut. Le kratko kuhanje dimljenih klobas ne more uničiti vseh ličink, še posebno ne tistih v sredini. Takšno hitro kuhanje lahko torej le zmanjša število ličink, ki lahko uspešno in variirajo konzumenta. Naravni izvir trihineloze so še posebej lisice in jazbeci. Npr. v Nemčiji se pozitivnost lisic na trihino giblje od 2-3,18%. Na Slovaškem se raziskave na trihino s praktičnega gledišča opravljajo le na pregledu mesa divjih prašičev in medvedov. Pozitivni izvidi so sicer redki, kar pa ne zmanjšuje možnosti za trihinelozo. Človek, pri katerem ugotovijo trihinelozo, mora na zdravljenje v bolnišnico Avtor navaja za Slovaško, da so Državni veterinarski zavodi predlani pregledali na trihinelozo 1943 vzor- Kroženje trihineloze v naravi (po dr. J. Pšv-u, 1981) človek divji prašič (medved) jazbec lisica >- miš (divja mačka, ris) ^--------(podgana) cev mesa divjih prašičev in medvedov. Pozitivno je bilo meso 7 divjih prašičev in 2 medvedov. To ne predstavlja niti 0,5% od pregledanih vzorcev. Za razliko od človeka pa invazija tri-hine ne škodi kaj dosti živalim. Pri domačih prašičih ima lahko trihine-loza t. i. kronični potek katerega znaki so bolezenski znaki mišic, nepo-kretnost, kratko in prekinjeno dihanje, oteklost očesnih vek in nog ter shiranost. Pri močni invadiranosti (močni trihi-nelozi) pa človek zelo zboli že v prvi stopnji (črevesna oblika), ki jo spremljajo driske, bruhanje, krči v mišicah. Po nekoliko dneh pa se pojavi otrplost nekaterih mišičnih skupin in oteklost, močne bolečine v mišicah, v križu, spremembe na koži (makopapulozni eksantem), lahko pa tudi težave pri požiranju. Kakor navaja dr. J. Pav (1981), lahko zaradi kapsuliranja ličink v mišičju pride tudi do znižanje stopnje glikogena, izločanja strupenih snovi in do degenerativnih sprememb mišičnih vlaken ter končno do smrtonosne spazme dihalnih mišic. Človek, pri katerem ugotovijo trihi-nelozo, mora takoj ostati v bolnišnici kjer ga zdravijo nato specialisti. Za zaščito ljudi pred trihinelozo je tako kakor pri nas tudi v ČSFR predpisan obvezen veterinarski pregled vsake uplenjene divje živali, ki je rizična na trihinelozo in se meso uporablja v prehrani. Za raziskavo se jemljejo vzorci mesa iz mišičnega dela trebušne prepone (diafragme) (okrog 5 cm2) iz žvekalnih mišic, jezika ali medrebrnih mišic. Za dostavo vzorca odgovarja lovska družina (upravnik lovišča) oziroma lovec, ki je divjad uplenil. Do konca raziskave meso ne sme iti v promet, ne sme se ga razkosati, ampak le očistiti in primerno vskladiščiti. Laboratorijska raziskava se izvede Foto J. Černač s t.i. poskusno metodo (s pomočjo pepsina), ki je obenem osnovna metoda. Krompresorska metoda pa je pomožna metoda. Za preiskavo sumljivih človeškh serumov se uporablja zelo občutljiva »elisa« metoda. Meso divjadi, ki je sumljivo na trihinelozo, je potrebno zapleniti in ga neškodljivo uničiti. Pri naporih za preprečevanje trihineloze pa se je potrebno boriti, da bi preprečili njeno kroženje v naravi. Trupla poginulih ali odstreljenih lisic, kun, jazbecev ipd. ne smemo metati na mrhovišča za lisice in medvede. Potrebno je tudi ščititi vse sove in ptice ujede, ki so naravni plenilci divjih gledalcev, ki zelo prispevajo k hitremu delovanju trihineloznega krogotoka v loviščih. Osnovna preventivna mera ljudi pred trihinelozo pa še vedno obstaja le v pregledovanju (testiranju) vzorcev mesa odstreljenih divjih prašičev, medvedov in jazbecev, če nameravamo njihovo meso jesti. Priredil: Z Timarac Tokrat so novičke »prispevale« revije Wild und Hund (W.u.H.), Deutche Jagd-Ze-itung (D. J.Z.), Jager (J). Na Švedskem so v severnih predelih sklenili narediti nekaj za pridobitev pastorjev. Tam namreč marsi-kaka občina nima svojega dušnega pastirja, zato so se cerkevene oblasti odločile za zanimivo akcijo. Vsak duhovnik, ki je pripravljen delovati v »nezasedeni fari«, prejme zastonj dovoljenje za lov in ribolov, ki veljata za vse cerkvene gozdove in reke na severu Švedske. Cerkev upa, da bo na ta način pridobila predvsem mlade pastorje. (VV.u.H. 2/92) V Berlinu (ZRN) je zvezni parlament ugotovil, da najavljenemu prevzemu švedskega proizvajalca streliva Norma AB s strani Dynamit Nobela nihče ne nasprotuje. Tudi švedske oblasti so dodale svoje soglasje, ki je potrebno, ker je dosedanja Norma (matična firma) FFV švedsko državno podjetje. Kot je sporočil Dynamit-No-bel, bo Norma še nadalje poslovala kot samostojno podjetje. Njeni proizvodi se bodo še naprej proizvajali in prodajali pod dosedanjim imenom. (D. J.Z. 2/91) V ZRN, natančneje v pokrajini Oberbarz, so zadnjih 16 let poizkušali s ponovno naselitvijo velikega divjega petelina. Zgleda, da je ponovna naselitev uspela, saj ugotavljajo, da je od oktobra 1978, ko so tam (ponovno) naselili prve primerke, populacija narasla na 60-80 živali in se razširila na območje približno 80 ha. Glavni naravni sovražniki te lepe velike ptice so lisice in sokoli, še posebej pa turi- sti, ki se v večini sicer držijo javnih poti, nekateri pa - črne ovce - lomastijo čez drn in strn in ustvarjajo več kot dovolj nemira, ki zelo moti do divjad. (J., 3/91) V ZRN so objavili (predvsem za safari lovce v Afriki) zanimivo vest. Dejstvo je, da predvsem v Afriki predstavljajo veliko nevšečnost za obiskovalce in lovce posledice nehigiene na vsej črti (seveda ne po njihovi krivdi), t.j. razne črevesne bolezni, predvsem driske. Sredstev zoper te zoprnije do sedaj niso poznali. Sedaj pa so dunajski znanstveniki za tropske bolezni odkrili primeren preparat, medicinsko glivo kvasovko: Saccharomyces cerevisiae Hansen CBS 5926. Preparat je za uživanje neproblematičen in izredno učinkovit. Na ta način lahko obolelost pri potnikih skozi Afriko zmanjša za 60%. Zdravilo se prične jemati pet dni pred potovanjem in jemlje nato ves čas bivanja v tropskem območju. Kljub temu pa je seveda še vedno treba zelo paziti na higieno pri prehranjevanju. (J., 9/90) Pripravil: J. PERKO Puškina kopita iz umetne snovi Velika obstojnost, majhna teža in hitra zamenjava so glavni razlogi za priljubljenost plastičnih kopit med ameriškimi lovci. Dodelana puškina kopita iz steklenih vlaken so verjetno največja revolucija pri lovskem orožju v ameriški industriji orožja, pri katerem sicer v zadnjem času ni večjih novosti. Pred približno šestimi leti je bilo le nekaj izdelovalcev puškinih kopit iz steklenih vlaken, sedaj pa jih je veliko. Ponudijo vam puškino kopito za risanice, pa tudi za šibreni-ce in kombinirke. O tem se je razpisal v ameriški reviji Outdoor Ufe VI/90 pisec Yim Carmichel. Razlog, da so plastična kopita lovskih pušk tako popularna, je v tem, da jih je mogoče zelo lepo oblikovati in dodelati ter da je za zamenjavo starega lesenega kopita z novim, plastičnim potreben samo izvijač. Po enostavni zamenjavi in privitju vijaka lahko takoj streljamo. Prej je bil to kompliciran postopek z navodilom in priborom za delo. Sedaj bolj lahko zamenjamo poškodovano leseno puškino kopito in stara puška je kakor nova. Cena kopita iz steklenih vlaken ni velika, pričakujejo pa, da bo še manjša (leta 1990 je stalo kopilo od 99 do 129 ameriških dolarjev). Na trgu je velik izbor, ki se še povečuje. Kako so pravzaprav prišli do kopit iz steklenih vlaken? Pred več leti se je nekdo spomnil, da bi lahko izkoristil tanek sloj steklenih vlaken na tistem delu lesenega kopita, ki se prilega ob kovinske dele puške. S tem je dosegel boljše prileganje, bolj čvrsto kopito in zmanjšal vpliv vlage. Dosegel je tudi najmanjše spremembe dimenzij kopita zaradi vlage. Od tod ni bila daleč ideja, da bi bila cela kopita izdelana iz steklenih vlaken in da bodo še boljša kakor iz naravnega lesa. V istem času, ko so se pionirji proizvodnje kopit iz stekelnih vlaken pojavili na tržišču, so lovci iskali močne, stabilne in kolikor se je le dalo lahke puške. Puškina kopita iz steklenih vlaken so bila znatno lažja od lesenih (tudi do pol kilograma). V Ameriki so pričeli tudi glavni proizvajalci orožja izdelovati nekatere modele pušk s sintetičnimi kopiti. Danes obstajajo že kopita iz steklenih vlaken z aluminijastim ležiščem za pričvrsti tev puškinih kovinskih delov. Bistvene lastnosti takšnega orožja so preciz- nost in majhna teža - in prav to je pritegnilo lovce. Npr. lovci na planinsko divjad so tako dobili orožje, katerega je lažje nositi navkreber in navzdol in ki ga ne zmoči niti dež niti sneg. Stvar se je tako spreobrnila, da so zaradi preciznosti takšnih pušk, ki se niso krivile zaradi vlage, lovci pričeli masovno zamenjevati lesena puškina kopita s plastičnimi. Ko lovci nekaj preiskusijo, vedo, kaj je dobro! Še posebej so jih radi menjavali, ker nudijo že odlične imitacije, ki na las spominjajo na les raznih vrst dreves. Trdijo, da ni lesa, ki bi imel tako lepe letnice in vzorce. Na kopitih so narisani motivi z lova, divjad, psi ipd. Delo (sam svoj mojster) je v Ameriki zelo priljubljeno, zato dobite že brezbarvna kopita, ki si jih lahko opremite po svoje. Ena od najpopularnejših dodelav je posebna barva, ki se zgr-banči, ko se posuši. To daje kopitu lepši izgled, imajo pa po drugi strani tudi slabe strani, ker se na takšni površini hitreje nabira umazanija. Nekatere tovarne ponujajo kopita iz steklenih vlaken, na katera je prilepljen lesen furnir, lepijo pa ga lovci sami. Poznajo tudi furnir z maskirnimi barvami in vzorcem. To je kompromis za tiste, ki prisegajo na naravne materiale. Kaj lahko pričakujemo od plastičnih puškinih kopit? Zelo dobro je, da se lahko zelo poljubno oblikujejo in si zaradi tega in nizkih cen kupimo za eno puško kar nekaj variant, ki jih lahko sami po potrebi in okusu menjavamo. Npr. kopito je lahko kratko, če lovimo pozimi, (ko nosimo na sebi več oblačil). No, izgleda, da je revolucija v ameriški puškarski industriji s plastičnimi kopiti za lovsko orožje šele na začetku in da njen razcvet lahko pričakujemo šele v naslednjih letih. Pripravil Z. Timarac Maščevanje revnih Pred prvo svetovno vojno je bilo Prekmurje, ta najsevernejša krajina naše domovine, pravi raj za divjad. Tu je bilo na stotine velike in tisoče male divjadi. Lov je bil domena grofov, le redki premožni domačini so prišli do lovišč. Kot gonjači so na lovih sodelovali revni prekmurski ljudje. Kljub vzorno urejeni čuvajski službi, ki so jo opravljali grofovski logarji, in kljub madžarskim orožnikom z značilnimi klobuki s petelinjim peresom, pa je bilo precej divjega lova. Neglede na lovopust si je revno prekmursko ljudstvo samo jemalo svoj delež iz bogatih grofovskih lovišč. O tem in še o čem nam pripoveduje ta zgodba izpred davnih let, ko je v Soboti, v svojem razkošnem baročnem gradu še živel grof Szapary, mogočen zemljiški gospod, v diplomatskih krogih pa znan kot najvljudnejši madžarski diplomat z zastrto masko in nenazadnje lastnik dobro čuvanih bogatih lovišč. Kraj naše zgodbe je gozd na severozahodni strani Sobote, imenovan Fazanerija. Ta gozd se, čeprav dosti manjši od tedanjega, tako imenuje še danes. Pomlad se je prevesila v drugo polovico, bil je čas razmnoževanja divjadi, veljala je prepoved lova. Trije mladeniči iz revnih družin iz vasi Polana blizu Sobote so v večernem mraku naskrivaj preplezali ograjo in se oprezno podali v notranjost Fazanerije. Odjeknil je strel, srna na preseki je omahnila. Na hitrico so jo odvlekli v gosto mlado smrečje in jo pričeli trebiti. Zamaknjeni v opravilo in zadovoljni, da so si vsaj za nekaj časa popestrili dokaj enolično in borno jedačo, niso opazili, da se jim je tiho kot senca, na vsega nekaj korakov, približal mlad, a korajžen grofov logar. Nenaden oster »Roke gor!« jih je nemilo vrgel v kruto stvarnost. Vanje namerjene cevi in prst na sprožilcu sta naredila svoje. Čisto nič niso mogli storiti, da bi se rešili. Sodišče je vsem trem izreklo enako kazen: šest mesecev zapora. Ko so kazen odsedeli, je nad krajino jesen že razprostirala sive pajčolane, bližala se je zima. Grof je svojim najboljšim prijateljem poslal vabila na tradicionalni veliki lov v Fazaneriji, logarju pa strogo zabičal, naj dobro pazi, sicer ga bo odpustil iz službe. Tega logarju ni bilo treba posebej zabičati, saj je svojo službo dobro opravljal na grofovo veliko zadovoljstvo. Divjim lovcem je bil strah in trepet. Povrh vsega pa je bil še zaročen in v kratkem naj bi z izvoljenko stopila pred oltar. Prav ta služba pa obema jamči, kot imajo v Prekmurju ljudje navado reči, topel kot, za katerega se je vredno potruditi. Naneslo je, da je bila poroka v soboto, dan pred velikim lovom v Fazaneriji. Veselo je bilo na gostiji. Svatje so zadovoljnih obrazov posedli okrog dolge mize na dvorišču logar-nice. Ob raznoteri okusni hrani, žlahtni kapljici iz grofovega vinograda se je med pogovori, petjem in plesom lep jesenski dan prevesil in sonce se je že bližalo radgonskim gričem, ko je prišel na gostijo sam grof. S tem je zbranim pokazal, kako spoštuje svojega zvestega logarja. Cigani so igrali čardaš za čardašem, in prej bi se naveličali cigani kot pa plesalci, če jih ne bi prestrašila nenadna, bližajoča se nevihta. Svatje so se razšli, mlada sta ostala v logarnici sama. Nad golim jesenskim drevjem, praznimi njivami, samotnimi travniki in črnimi strehami so se kmalu razpotegnile koprene hladnega jesenskega dežja. Kako prijetno je v takem vremenu biti v toplem kotičku, posebno še, če ti družbo dela mlada, življenja polna ženica. Tudi mlademu logarju je bilo toplo pri srcu, poln pričakovanja se je smukal okrog ženičke, ki se je od-pravljkala spat. Ko je zapiral okno, je celo pozabil pogledati okrog po Fazaneriji. Tako ni opazil treh temnih senc, ki so se stiskale k zidu logarni-ce in se hip zatem izgubile v temnem gozdu. Naneslo je, da so prav na dan logarjeve poroke bili izpuščeni iz zapora, v katerega so prišli po njegovi zaslugi. Takrat so prisegli, da se mu bodo maščevali še istega dne, ko pridejo na svobodo. In prav danes se jim je za to ponudila najlepša priložnost. Od logarnice so bežali do zibajoče se brvi čez Ledavo in pri mladem smrečju je eden izmed njih ustrelil v zrak. Medtem pa je mlada logarica že legla v posteljo in z belimi rokami zapeljivo vabila k sebi moža, ki si je sezuval škornje. Tedaj zaslišita strel. Kot blisk skoči logar k oknu, ga odpre in posluša v temno deževno noč. Razen šumenja dežja ne sliši nič drugega. Verjetno se mi je tako le zazdelo, si misli, vendar še naprej zre v temo. »Saj nič ni bilo!« ga vabi ženica od okna. Čez čas se umiri in se prične slačiti. Ko je že v postelji in prične objemati svoj zaklad, poln ljubezni, zasliši tri strele. Skoči iz postelje, se v nekaj trenutekih obleče, zgrabi puško in zgine v temo. Bo že pokazal tatovom, kot še nikoli doslej, se priduša in skuša ugotoviti, s katere strani so streljali. Tema je strašna, dež pa tak, kot bi lilo iz škafa. Ko je pri brvi, spet strel. Zdaj že ve, kje. Zunaj mladega smrečja je počilo. Besen teče naprej, veje ga tolčejo po obrazu, spotika se, pada, ni mu mar dežja, ki mu je premočil že vso obleko, le naprej, naprej... Na koncu mladega nasada se prične mogočen, star smrekov gozd. Tu se za hip ustavi, posluša v temo, tedaj ga pa nenadoma zgrabi šest krepkih rok. Z vso močjo se otepa napadalcev, toda vse zaman. Strgajo mu puško iz rok, mu s silo zrinejo robec v usta in ga privežejo k debeli smreki z vrvjo tako tesno, da se mu kri zaustavlja v žilah. Obesijo mu puško okrog vratu in kot prikazni brez besede zginejo v gluho noč... Oh, kako neizmerno dolga je bila ta hladna deževna noč. Namesto da bi užival zakonsko srečo prve poročne noči, mora biti tu, čvrsto privezan k smreki, ves premočen, v mrazu in dežju. Ne more se ganiti, kaj šele osvoboditi. Tudi kričal bi, pa saj ne more, sicer pa, kdo bi ga le slišal v tej grozni jesenski noči? Doma ga čakata topla postelja in ženica, skrbi jo za moža, če ga niso morda ubili divji lovci prav sedaj, ko je tako blizu svoji sreči. Proti jutru je dež končno ponehal, naredila se je lepa jesenska nedelja. Grofu in drugim lovcem se je zdelo čudno, da discipliniranega in zvestega logarja ni na zborno mesto. Poslal je gonjača povprašat v logarni-co, vendar tudi logarica ni vedela odgovora. Lov v Fazaneriji se je pričel brez logarja. Gonjači so ga našli že v prvem pogonu, privezanega k debeli smreki, vsega premočenega, na pol mrtvega. S težavo so ga osvobodili vrvi in mu vzeli robec iz drgetajočih ust. Bil je tako slab, da je kar omahnil na premočeno zemljo. Govoriti ni mogel, popolnoma neprisebno je gledal ljudi okrog sebe. Požirek kačje sline mu je dal toliko moči, da je ob pomo- či gonjačev vstal in se brez besede napotil proti logarnici. V Soboti ni več grofa. Pred mnogimi leti je umrl, že dolgo ni več logarja in njegove ženice, niti tistih treh revnih mladeničev iz Polane nedaleč od Sobote. Tudi logarnice ni več, niti brvi čez Ledavo. Ograjo okrog Fazanerije so pred davnimi leti podrli. Ostal pa je grad, kateremu prav v zadnjih letih namenjajo posebno skrb, in ostal je del gozda, kateremu še danes pravijo Fazanerija. Del nekdanje Fazanerije pa so po prvi svetovni vojni dobili revni prekmurski ljudje in jo s svojo prirojeno pridnostjo spremenili v rodovitne njive. Po Morski Krajini (iz oktobra 1922) za Lovca priredil Feri Poredoš Lovska organizacija Kako smo gospodarili v Savinjsko-kozjanskem LGO z divjadjo v letu 1990 in v obdobju 1986-1990 Kot vsako leto smo tudi letos na bazenskih pregledih odstrela, na podlagi predloženih podatkov, trofej in spodnjih čeljusti ugotavljali, kako so lovske družine izvajale republiške gojitvene smernice v preteklem letu. O rezultatih je razpravljala letošnja skupščina SKZLD Celje. Ker pa je bilo preteklo leto tudi zadnje v petletnem planskem obdobju, je gradivo za skupščino prikazalo tudi rezultate petletnega obdobja in pa uspehe posameznih lovskih družin pri izvajanju republiških gojitvenih smernic. Pri tem kaže pohvaliti LD Velenje, ki se je vseh pet let dosledno držala navodil gojitvenih smernic; v veliki meri, tj. štirikrat, peto leto pa le delno je to uspelo lovskim družinam: Jurklošter, Kajuh, Laško, Loče, Šmartno ob Paki, Tabor in Vitanje. Najslabše sta se odrezali lovski družini Hum-Celje in Luče, ki kar po trikrat nista upoštevali republiških gojitvenih smernic, dvakrat pa sta jih izvajali le delno. Ugotovitve za posamezne vrste divjadi so naslednje: Srnjad Načrt odstrela v letu 1990 je bil dosežen 103%, ob upoštevanju izgub na cestah, pod kosilnicami, zaradi potepuških psov in lovske tatvine pa 115%. Spolno razmerje odstreljene in izgubljene srnjadi je 3017 moških in 3268 ženskih živali. Starostna sestava srnjadi pa je: 319 srnjačkov (mladičev) ali 5% 1109 lanščakov ali 18% 1589 2 in večletnih srnjakov ali 25% 1724 mladic (mladičev) ali 27% 452 srn mladic (enoletnih srn) ali 7% 1092 2 in večletnih srn ali 18%. Če pogledamo te podatke za celotno petletno obdobje, vidimo, da je na območju LGO bilo uplenjeno: srnjačkov (mladičev) 4,6% lanščakov 20,4% dve in več letnih srnjakov 24,8% srnic (mladičev) 26,4% srn mladic 6,2% dve in več letnih srn 17,6% Starostna sestava izvršnega odstrela je bila torej dokaj skladna z gojitvenimi smernicami. Na območju LGO je bil tudi dosežen načrt postavljen v aneksu h gojitvenim smernicam, tj. odstrel 3 glav srnjadi na 100 ha lovne površine. Seveda niso vsa lovišča pri tem enako udeležena. Prednjačijo LD: Dreta, Gozdnik, Ljubno, Prebold, Šmartno o. P. in Žalec z odstrelom prek 4 glav srnjadi na 100 ha lovne površine, na repu pa je LD Handil z le 1.3 glave srnjadi. Ker je srnjad glavna divjad lovišč na območju celjske zveze, je v aneksu h gojitvenim smernicam tudi najbolj pudarjena ta divjad. Do konca sedanjega petletnega obdobja morajo vsa lovišča doseči intenziteto odstrela najmanj 4 glave srnjadi na 100 ha lovne površine, izjemi sta le gorski lovišči Luče in Solčava, kjer naj bi intenziteta odstrela znašala najmanj 2.5 glave srnjadi na 100 ha lovne površine. Skupščina je bila tudi soglasna, da apotekarsko odmerjanje odstrela srnjadi po posameznih starostnih razredih samo onemogoča izvajanje odstrela v praksi. To velja predvsem za razred mladih živali. Lovsko pravično je tudi neizvedljiv odstrel v razmerju 30% mladičev in 25% dve in večletnih srn. Ob takšnem odstrelu bi morali upleniti veliko število srn vodnic, osirotele mladiče pa pustiti v lovišču. Zato je bila v aneksu sprejeta in določena sledeča sestava odstrela: srnjačkov (mladičev) in lanščakov 30% 2 in večletnih srnjakov 20% srnic (mladičev) in srn mladic 30% 2 in večletnih srn 20%. V aneksu je bila sprejeta tudi obveza, da bo zveza za celotno lovskogojitveno območje, dokler ne bo sprejet nov lovski zakon, zaprosila republiški sekretariat za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano za izjemno dovoljenje za odstrel srn mladic (enoletnih srn) v času od 15. 5 do 15. 6. Lovske družine bodo dolžne ta odstrel poveriti izkušenim in vestnim lovcem. Količinsko ta odstrel sicer ne bo velik, odstreljene pa bodo srne mladice, ki jih telesno šibke in slabo prebarvane opazujemo vsako pomlad, do jeseni pa običajno poginejo. Gamsi Načrtovan odstrel gamsov je bil v preteklem letu izvršen 82%, v spolnem razmerju 101 moških: 81 ženskih živali. Sta rostna struktura odstreljenih gamsov je bila: Visokogorska lovišča: razred mladih - odstreljeno 50% (smernice 20%) razred srednjestarih - odstreljeno 33% (smernice 30%) razred starih - odstreljeno 17% (smernice 50%) Gorska lovišča: razred mladih - odstreljeno 50% - (smernice 30%) razred srednjestarih - odstreljeno 31%. (smernice 30%) razred starih - odstreljeno 19% - (smernice 40%) Gozdnata lovišča: razred mladih - odstreljeno 66% - (smernice 40%) razred srednjestarih - odstreljeno 27% - (smernice 20%) razred starih - odstreljeno 7% - (smernice 40%) Skupno za celo LGO ne glede na značaj lovišča: razred mladih - odstreljeno 55% razred srednjestarih - odstreljeno 30% razred starih - odstreljeno 15%. Starostna sestava izvršenega odstrela je daleč od tiste, ki je določena v gojitvenih smernicah. Trdim, da so bila določila dosedanjih gojitvenih smernic v celoti nenaravna in v popolnem neskladju z biološkimi dognanji. Predpostavljala so namreč, da mora imeti normalna gamsja populacija 40-50% ostarelih živali. Tega ni pri nobeni živalski vrsti, najmanj pa pri gamsih, ki so še vedno podvrženi ostri naravni selekciji. Starostna sestava odstreljenih gamsov v petletnem obdobju za območje celega LGO je: razred mladih 51% razred srednjestarih 32% razred starih 17%. Ker so določila sedaj veljavnih gojitvenih smernic za gamse dokaj nejasna in nerazumljiva, je aneks za Savinjsko-kozjan-sko lovskogojitveno območje določil sestavo odstrela, podano v smernicah na strani 9, deseti odstavek, ki določa strukturo odstrela: razred mladih 50%, razred srednjestarih 30% razred starih 20% in to ne glede na značaj lovišča in povsod v spolnem razmerju 1:1. Jelenjad Za jelenjad višina odstrela ni bila načrtovana, ker velja še vedno dogovor z gozdarji, da se jelenjadi preprečuje naselitev, tam pa, kjer je že stalna divjad, izvajamo oster odstrel (seveda povsod v okviru lovne dobe in lovsko pravičnega izvajanja lova). V preteklem letu je bilo odstreljeno 82 glav jelenjadi, v spolnem razmerju 42 moških in 40 ženskih živali. Starostna sestava odstrela je bila: moška teleta 8 ali 10% lanščaki 17 ali 21% jeleni 2-4 I. 13 ali 15% jeleni 5-10 I. 4 ali 5% jeleni nad 10 I. - ženska teleta 11 ali 12,5% junice 5 ali 6,5% košute 24 ali 30% V petletnem obdobju je bilo odstreljenih 292 glav jelenjadi (152m.: 140 ž.) Presežek odstrela moške jelenjadi gre na račun odstrela v loviščih, ki jih jelenjad skuša naseliti, naselitev pa se prične vedno z mladimi jeleni. Starostna struktura petletnega odstrela je bila: moška teleta 6% lanščaki 16% jeleni 2-4 letni 26% jeleni 5-10 letni 3% jeleni nad 10 let teleta žen. spola 20% junice 9% košute 20% Tudi za jelenjad je aneks h gojitvenim smernicam nekaj dodal, in sicer, da lovska družina, ki gospodari v lovišču, ki ga jelenjad skuša naseliti, ni vezana na odstrel v spolnem razmerju 1:1, aneks pa ukinja tudi vso kategorizacijo jelenjadi na A in B kategorijo in določa izključno oceno starosti po zobovju. Foto T. Kočar, Diana Damjaki S to divjadjo gospodarita le dve LD. Številčnost je bila ob začetku petletnega obdobja zelo nizka, zato sta se lovski družini dogovorili za dveletno zaščito, v naslednjih treh letih pa sta opravili odstrel le v razredu mladih živali. Skupno so uplenili 24 glav moških in 22 glav ženskih živali. Sestava odstrela je bila sle- deča: teleta moškega spola 6,5% damjaki-lanščaki 26,0% sred. stari damjaki 19,5% zreli damjaki ---- teleta ženskega spola 41,5% junice 6,5% košute - Mufloni S to divjadjo gospodari šest LD, ki so v preteklem letu uplenile 51 muflonov, v spolnem razmerju 24 moških in 27 ženskh živali. Odstrel je bil izvršen 90% v naslednji starostni strukturi: jagnjeta moškega spola 10% ovni do 3 let 27% ovni nad 3 leta 10% jagnjeta ženskega spola 23% enoletne ovce 4% večletne ovce 26% Tudi odstrel za obdobje petih let je bil izvršen 91% s težiščem na ženskem spolu. Starostna struktura odstrela v petletnem obdobju pa je bila: jagnjeta moškega spola 9% ovni do 3 let 31% ovni nad 3 leta 4% jagnjeta ženskega spola 22% enoletne ovce 7% večletne ovce 27% Divji prašiči Že ViSto let se lovske družine dogovarjajo za načrt odstrela v okviru bazena. Takšen načrt je realnejši in izvedljiv. V preteklem letu so se družine dogovorile za neomejen odstrel mladičev in lanščakov in za določen odstrel odraslih živali, ki je bil nujen zaradi previsokih škod. V celoti je bilo v preteklem letu uplenjenih 472 divjih prašičev v spolnem razmerju 246 moških in 226 ženskih živali. Starostna sestava tega odstrela je: 268 mladičev (140 m, 128 ž. spola) oz. 57% 157 lanščakov (77 m, 80 ž. spola) oz. 33% 47 odraslih (29 merjascev, 18 svinj) oz. 10% V vseh letih je bila to najugodnejša struktura odstrela. V petletnem obdobju je bilo uplenjenih 1430 divjih prašičev v spolnem razmerju 717 moških in 713 ženskih živali. Starostna struktura je bila sledeča: 834 mladičev (488 m., 416 ž.) ali 58,4% (smernice 60%) 412 lanščakov (200 m., 212 ž.) ali 27,8% (smernice 30%) 184 odraslih (99 merjascev, 85 svinj) ali 13,8% (smernice 10%) Gozdne kure Veliki petelin je bil v obdobju 1986-1990 zaščiten. Njegova številčnost je porasla za okrog 30%, vendar se njegov življenjski prostor ni razširil in nastanka novih rastišč nismo zabeležili. Ruševec je v petletnem gojitvenem obdobju nazadoval. Lovske družine so omejile odstrel in ga povezale z opazovanjem rastišč in ugotavljanjem števila pojočih petelinov. Za mejna področja z avstrijskimi lovišči in lovišči slovenske Koroške je bil sklenjen dogovor o skupnem ugotavljanju pojočih ruševcev in o skupnem načrtovanju odstrela. Lovišča, ki še imajo velikega petelina, imajo še tudi dokaj dober sta-lež gozdnih jerebov. Iz ostalih lovišč pa je izginil. Vzroki so še neraziskani. Tudi na gozdnega jereba izvajamo lov v zelo skromnem obsegu. Odstrel ruševcev in gozdnih je- rebov: 1986 4 14 1987 2 19 1988 4 12 1989 3 15 1990 2 21 Poljski zajec Na močno krizo te divjadi, ki jo povzročajo stalne in velike izgube na cestah, agrotehnika in agrokemija ter tudi stalno navzoča virusna pljučna kuga, so lovske družine odgovorile z zaščito tipično zajčjih lovišč v skupni izmeri okrog 75.000 ha. V za zajca netipičnih predelih pa so izvajale omejen odstrel, ki je bil delno namenjen tudi šolanju in izvedbi preizkušenj za lovske pse. Odstrel poljskih zajcev je bil: leta 1986 - 817 kom. 1987 - 733 kom, 1988 - 1017 dom., 1989 - 602 kom. 1990 - 687 kom. Fazan Tudi to divjad močno prizadevajo agrotehnični ukrepi, izgube so ogromne. Lovske družine so te izgube poizkušale nadomestiti z izpuščanjem 8-10 tedenskih fazanov, toda z dokaj klavrnim uspehom. Tako bo v bodoče potrebno poizkusiti z izpuščanjem zgolj odraslih fazanov v zgodnji pomladi. Primerjava izpusta in odstrela govori o umestnosti tega ukre- pa oz. o naravnem prirastku. 1986 - izpust 2.054 fazanov, odstrel 459 fazanov 1987 - izpust 990 fazanov, odstrel 378 fazanov 1988 - izpust 782 fazanov, odstrel 518 fazanov 1989 - izpust 420 fazanov, odstrel 422 fazanov 1990 - izpust 504 fazani, odstrel 555 fazanov Raca mlakarica Z intenzivnim naseljevanjem v preteklih letih, z večanjem vodnih površin ter s prilagodljivostjo, ki jo je raca pokazala tudi na umazanih in zastrupljenih vodah, smo dosegli visoko številčnost te divjadi. Žal se to ne kaže tudi na vse večjem odstrelu; ta upada, kajti dobršen del rac iz industrijskih območij je neužitnih. Odstrel, brez uporabne divjačine, pa je nesmiseln. Odstrel rac mlakaric: 1986 - 897, 1987 - 728, 1988 - 898, 1989-670. 1990- 591. Prikaz gospodarjenja za preteklo obdobje je dokaj ugoden. Dejstvo je, da nekatera lovišča ne kažejo tako ugodnih rezultatov, kakor so povprečja, in se njihovi neugodni rezultati zabrišejo z dosežki dobrih gospodarjev. Bodoči lovski zakon gotovo ne bo tako rahločuten do kršiteljev in se bodo verjetno morali posloviti od lovišča. Upajmo, da takšnih primerov ne bo veliko. Slavko Kovač LD Begunjščica zgradila svojo kočo na Dobrči Lani je bil 1. september, ko je bila na Dobrči že jesen, praznik pridnih rok zagnancev LD Begunjščica. Svojemu namenu smo izročili pravljično kočo, postavljeno v najvišjem kotu lepega lovišča, lepotico pod triangelom treh sosed, Be-gunjščice, Tržiča in Dobrče. Ob vsestransko težkih pogojih, za katere so kriva tudi nova pojmovanja o lovu in lovstvu, vsestranske možnosti za podiranje skoraj pol stoletja nastajajočega in laična hotenja, ki naj bi podrla visoko raven do- Starešina LD Begunjščica Oto Mencinger med svojim govorom. sedanje gojitve in varstva divjadi. Dan bil je živ... Po gozdni cesti, naprej po stezah in bližnjicah, so z juga in vzhoda prihajali prijatelji lova in lovcev in vabljeni gostje, ki se niso zbali pretečih oblakov, katere je poslalo že jutro s sporočilom, naj tokrat ne hodijo v goro. Dolinica med Kosta-njevčevo kočo in vrhom je kmalu oživela. Lovci, narodne noše, otroci, gostje, prijatelji in drugi smo se zbrali pred lepotico. Začetek slavja so oznanili glasbeniki Verige, ko so svečano zatrobentlai Zdravljico k dotikajočemu se nebu. Potem je stopil prednjo njen oče, gorečnež za resnico in avtor zamisli, da bi zložili bruna na bruna, ji nadeli streho in stopili v njeno notranjost. To je naš starešina, Oto Mencinger, ki je ob otvoritveni slovesnosti med drugim dejal: »Pričakali smo dan, ko na najvišjem mejniku Kamniških Alp odpiramo vrata lovske koče na Dobrči. Zrasla je 1480 metrov nad modrino morja v modrino neba, med viharniki in zleklim ruševjem, v nedrih visoke planine, kjer bodo skozi sončno poletje oznanjali zvonci pasoče črede, v zlati jeseni pa bo tih lovčev korak sledil temnim tropom brez zvoncev. Potem se bodo vrstila pomladna jutra, ko bomo z njenega zavetja stopali pod zvezdnato nebo v svate h krivorepim pevcem in poslušali njih večno lepo pesem. Ob ugašujočih večerih, ko nam bo prasketal ogenj z dišečih polen, pa bomo znova in znova spoznavali, da smo v njej srečni, ker smo tako zelo odmaknjeni od norega vsakdana tam spodaj pod nami.« V nadaljevanju vžigajočega nagovora, ki ga je hotel vcepiti prav vsem, je še posebno mladim, želel, da bi jo imeli radi in jo varovali, da bi s prijetnimi občutji zahajali vanjo, se v njej veselili in iz nje odhajali na užitkov polne love, še posebej pa naj bi služila za tesnejši odnos z dotikom njenega okolja. Poudaril je, da smo lovci odposlanci, ki naj bi skrbeli za ohranitev prvobitnosti narave tudi na tem koščku gorskega sveta, da bodo še naprej rasli samonikli macesni in nazastruplje-ne trave. Ko se je zahvalil vsem, ki so kakorkoli omogočili uresničitev njegovih želja in prizadevanj, je nadaljeval: »Ker še nisem docela izpovedal svojega zadovoljstva, naj oznanim, da je boter naši lepotici mož, domačin izpod Robleka, veliki mojster meha, kovinskih jezičkov in tipk, Slavko Avsenik-Jo-ževčev Slave iz Begunj. Vsem, ki ste danes z nami, pa želim, da bi ta dan preživeli v prijetnem počutju in da bi s seboj odnesli lepe spomine in prepričanje, da smo lovci naravovarstveniki, vi, s svojim obnašanjem do narave pa naši somišljeniki in prijatelji, skupaj bomo poglabljali odnos do lepot narave.« Potem je godba znova poslala svoje glasove v vžig razpolože- nja in v sivino neba. Vrstili so se pozdravi in dobre želje sosedov, s toplih kotlov pa je zadišalo, teklo je vince in vlil se je dež, ki ni pokvaril razpoloženja, ki smo ga vsi že prinesli s seboj. V koči smo prinesli tudi »knjigo spominov«, na njeno prvo stran pa je Nikolaj Lapuh zapisal popotnico koči: Oznanjujoča prvi vrh prelep’ga venca, ki začenja rasti v skalnem robu iznad Rodin, pa krašena vse do vrha z drevjem, koder hodim, tešim si žejo ob lepotah s tvojega studenca. Vzhodni sever kaže smeri mi z moj'ga doma, kam naj gledam, vid mi obrača, ko uzrem jo, mi podobo svojo vrača, da pozaba utone v globočini svoj'ga dvoma. Tam, med blaženo dolino gorskih grudi, z lesenih brunov lovska koča zdaj stoji. In ko zahajam vanjo, v srcu mi gori, ker v duši klic mi pravi-resnice ne zamudi! N. Lapuh Iz podrtije raste lovski dom Lovska družina Rakovnik se kar ni mogla odločiti, da bi šla v akcijo za svoj lovski dom na Barju, vzela v najem propadajoče posestvo ga popravila in preuredila. Kaj je zaviralo in ustvarjalo dvome pred dokončno odločitvijo? Predvsem splošno ozračje negotovosti, v katerem živimo, nezaupanje v sedanjo oblast in zaskrbljenost zaradi negotove prihodnosti. Še posebej so vplivala nerešena vprašanja v zvezi z lovstvom in lovom; še vedno nam ni znano, kakšno bo mesto in vloga lovske družine, kako bomo lahko gospodarili v novih pogojih in podobno. Doslej je LD Rakovnik dobro in skrbno gospoda- Rakovniški lovci so zamenjali puške za lopate, sekire in kose ter začeli obnavljati zapuščeno hišo, ki so jo dobili v najem za svoj novi dom. Foto S. Lenardič rila. Ni imela globljih sporov s kmeti in gozdarji. Kar je bilo zahtevkov v zvezi s škodo, ki jo je povzročila divjad, so jih sporazumno rešili in škodo poravnali v skladu s predpisi. Skratka, pokazalo se je, da je bolje sodelovati, živeti v sožitju kot pa v sporih in prepirih. V začetku junija je akcija stekla. Dela hitro napredujejo in če bo šlo tako naprej, bodo prvi del načrta uresničili že v nekaj mesecih. Seveda nimajo namena, da bi postala prenovljena domačija lovski dom v tradicionalnem smislu. V načrtu imajo, da naj bi bilo to tudi središče za ljubitelje Barja, hkrati pa skladišče za pridelke za zimsko krmljenje divjadi. Treba bo tudi obdelati zemljo, ki so jo dobili v najem. Z doslej opravljenim delom so zadovoljni in jim ni žal, da so odločili za akcijo. Kdor je videl propadajočo domačijo pred začetkom del in sedaj, ne bi mogel verjeti, da se je v tako kratkem času že toliko naredilo. Kot je splošno znano, je na Barju veliko divjih smetišč; tako je bilo tudi v okolici te hiše. Odpeljali so dva kamiona smeti in odpadkov in tako počistili okolico. Začetni obratni kapital so lovci zbrali iz svojih žepov. Načrtno uporabljajo tudi strokovno znanje članov družine in seveda tudi zasebno tehniko, brez katere ne gre. Kdaj bo otvoritev pa je še p reti ranjeno napovedovati. Za uresničitev načrta bo treba še veliko delati. Predvsem bo treba zbrati precej več denarja, kot so predvidevali. Kakorkoli že, zadovoljstvo je tudi v tem, da so rešili propadajoči grunt na Barju. Stane Lenardič Meddružinska strelska tekma v streljanju v kombinaciji Lovci svoje športne aktivnosti opravljajo predvsem na strelskih tekmovanjih. Tako je Lovska družina Taborska jama iz Grosuplja organizirala 2. 6. letos pri svoji lovski koči na Kre-menci meddružinsko strelsko tekmo v kombinaciji. Poleg domačih so se tekme udeležili še lovci-strelci iz lovskih družin Grosuplje, Dobrepolje, Krka, Višnja Gora, Tomi-šelj, Pšata, Ig, Dolomiti, Logatec, Brezovica in iz zamejstva (iz Doberdoba). Sodelovalo je 27 tekmovalcev. V spremljajočem programu so med drugim organizatorji pripravili tudi pečenko iz mesa divjega prašiča in golaž iz srnjaka, kar so mnogi odnesli tudi s seboj. REZULTATI: ekipno je zmagala LD Grosuplje (Peter Dimic, Janez Grčar, David Marinč) Tovariško športno srečanje dveh sosednjih lovskih družin V sklopu prireditev počastitev 45-letnice obstoja in delovanja Lovske družine Velika Nedelja so prizadevni člani družine organizirali nevsakdanjo tovariško srečanje, povezano z nogometnim srečanjem. Pomerili sta se ekipi domačinov LD Velika Nedelja in sosednja LD Ormož. Tekmo so odigrali v športnem parku v Veliki Nedelji, v prijetnem športno-lovskem vzdušju. Končala se je neodločeno, vendar rezultat ni tako pomemben kot pa prijateljsko-tovariško srečanje članov dveh dobro sodelujočih sosednjih lovskih družin. Trud za organizacijo srečanja se je organizatorju moralno poplačal, saj so bili ob koncu tekme zadovoljni prav vsi, igralci in navijači, ki so se zbrali v velikem številu. Besedilo in foto A. Kače s 372 točkami pred LD Taborska jama (Ivan Starič, Jože Nučič, Matej Nučič), ki je zbrala 342 točk in LD Dobrepolje (Tone Koprivšek, Peter Benedičič, Stane Žnidaršič) 331 točk. V kombinaciji, posamezno pa so bili najboljši: 1. Anton Erjavec, 2. Franc Končan, 3. Anton Erjavec. Tarča srnjak: 1. Marko Sterle, 2. Anton Erjavec, 3. Stane Žnidaršič. Ivo Brečič Še na mnoga leta Razširjena seja predsedstva SK ZLD Celje, ki je bila na petnajsti dan naše neodvisnosti, je bila drugačna od dosedanjih. Bili smo pod vtisom dveh dogodkov: ponovne vojne nevarnosti in slovesa od dolgoletnega strokovnega tajnika zveze, Slavka KOVAČA. Ne, ni bil mobiliziran, tudi zdravje mu kar služi, le od aktivne službe v lovstvu se je poslovil. V skoraj vseh številkah Lovca so bili objavljeni strokovni članki, mnenja in kometarji Slavka Kovača. Tudi kritičnih zapiskov ni manjkalo. Kot je bila povojna Jugoslavija znana v svetu po vodilnem politiku, tako je bilo tudi s Celjsko lovsko zvezo, le da je bil ta osebnost Slavko. Zato ni čudno, da so povsod vidne njegove globoke sledi, in upam, da bodo še dolgo. »Doma« je na vseh lovskih področjih. Bogato znanje, oplemeniteno z izkušnjami, je nesebično, z nasveti, predavanji ali preprostimi pogovori posredoval vsem, ki so to želeli. Natančen, kakor je, ima v osebnem arhivu gotovo zapisana vsa predavanja po lovskih družinah. Ne poznam skupnega števila, vendar je zagotovo tri številčno. Področij ni posebno izbiral, o vsaki temi je lahko predaval. Morda pa bodo nekateri pripomnili, daje vendarle dajal majhno prednost lovski kinologiji. Kot priznan kinološki sodnik je pač ljubitelj lovskih psov in tega mu ne zamerimo. Vendar ni delal razlik med posameznimi lovskimi področji. Vsa so njegova. Ker to ni zapis o življenjskem jubileju, temveč le slovo od profesionalne službe v lovski organizaciji, seveda ne bom navajal podatkov iz njegove osebne izkaznice. To bomo storili ob njegovi sedemdesetletnici, zdaj pa mu zaželimo mirno uživanje sadov minulega dela ob čim bolj trdnem zdravju. Celjski lovci pa si vendar želimo še njegovo nadaljnjo pomoč. Zadovoljni bomo z njegovimi nasveti, kajti Slavkovi besedi verjamemo. Tine Frece Jubilanti Ivan Štritof ustanovni član LD Artiče, je 1. 4. 1991 praznoval 70. življenjski jubilej. Že v rani mladosti je začutil pripadnost naravi, vendar svoje želje v takratnem sistemu ni mogel uresničiti, saj ni imel možnosti za zakup lovišča. V NOV je sodeloval kot aktivni borec in s soborci izvojeval osvoboditev. Takoj po vojni se je zaposlil v tovarni Videm, takrat Djuro Salaj, in bil kot borec za delavske pravice aktivni iniciator delavskega samoupravljanja in prvi predsednik DS Papirnice v Krškem. Tu je deloval več kot 33 let, se do upokojitve. Želja iz mladosti se mu je uresničila po vojni, ko je bilo že v letu 1945 mogoče ustanoviti lovsko družino. Zbral je potrebno število ustanovnih članov, sklical ustanovni občni zbor, na katerem je bila ustanovljena LD Artiče in tudi registrirana pri upravnem organu. V novoustanovljeni družini ni bil samo član, ampak gonilna sila pri urejanju in gospodarjenju v družini. Ker je dober organizator, je imel vseskozi odgovorne dolžnosti. Bil je: starešina (od 1976 do 1982), namestnik starešine (od 1983 do 1991), gospodar družine (1951-1953, 1956, 1959-1961, 1963-1967), gospodar lovskega doma (1967-1975) in kinolog od (1968-1975). Član upravnega odbora je bil od 1945 do 1991 in cenilec lovske škode (1946-1991). Ivan Štritof Vseskozi pa je bil strog zagovornik pravilne gojitve in odstrela divjadi in varstva okolja. Za dosežene rezultate v lovstvu ga je LZ Slovenije odlikovala z znakom za lovske zasluge in z redom za lovske zasluge III. stopnje. Kinološka zveza Slovenije pa ga je za zasluge v kinologiji odlikovala s srebrnim znakom in redom II. stopnje. Lovska družina Artiče mu je podelila posebno priznanje ob 50. in 60. življenjskem jubileju, ob 40. letnici LD Artiče pa je dobil naziv častnega člana in častnega predsednika LD Artiče. Ivanu gre zahvala za bogato lovišče, za lepo urejen lovski dom in strelišče in za prijetne ure, preživete na lovu in lovskih akcijah. Kot aktivista ni dobrega tovariša ga poznamo tudi v KS in organih DPO, kjer je aktivno deloval v vseh akcijah pri elektrifikaciji, asfaltiranju cest in poti, napeljavi vodovoda, telefona itd., pa tudi kot aktivista pri volitvah, referendumih in drugih akcijah, za kar je prejel mnoga državna odlikovanja. Kot lovskemu prijatelju se mu ob tej priliki zahvaljujemo za vse, kar je storil za napredek LD Artiče, obenem pa mu iskreno čestitamo z željo, da bi bil še naprej zdrav, veder, nasmejan, zanesljivega koraka, mirne roke in ostrega očesa. LD Artiče - I. E. Rudi Mlakar V mladih letih je odraščal v sredini takrat slabo dostopnih lovišč, zato je živel in se srečeval z divjadjo skoraj vsak dan. Zaradi tega je življenje in navade divjadi spoznal do potankosti. Ko se je vrnil iz narodnoosvobodilne vojne, se je zaposlil kot rudar kopač v Rudniku Trbovlje. Leta 1950 se je včlanil v Lovsko družino Trbovlje. Pred mestnimi lovci je imel veliko prednost zato je postal takoj pomočnik brakirja in čez nekaj let glavni brakir. Zadnjih 35 let pa je vseskozi lovovodja. Prvih 10 let je bil pomočnik lovovodje, sedaj pa je že 20 let glavni lovovodja. V letih 1957 do 1960 in 1983 do 1986 je bil tudi član IO. Poleg tega je bil večkrat član različnih komisij. Vneto je skrbel za zimsko krmljenje divjadi, fazane pa še vedno redno krmi v zimskih mesecih. Vsa leta je bil tudi vodnik lovskih goničev in opravljal čuvajsko službo po našem lovišču. Za uspešno in prizadevno delo ga je LZS odlikovala z znakom za zasluge in z redom za lovske zasluge III. stopnje. Rudi je bil več generacijam naših lovcev dober mentor in učitelj pri spoznavanju lovišča in divjadi, zato mu ob tem visokem življenjskem jubileju kličemo še na mnoga leta in želimo zdravja in veselja v lovišču. Lovci LD Trbovlje - P. M. Naš član Rudi Mlakar je 5. 4. 1991 proslavljal čil in zdrav svoj visoki življenjski jubilej 80-letnico. Sedemindvajsetega aprila 1991 je dopolnil 70 let Jože Barič rojen (1921). Rodil se je v idilični vasici Radenci ob Kolpi kot deveti otrok. Že pri 14 letih je tesal železniške proge, pri 19. pa postal desetar v tedanji vojaški službi. Udeležil se je NOB, po končani vojni pa ga srečamo v gozdarski šoli. Ker je šolo opravil z dobrim uspehom, so ga razporedili na Ministrstvo za gozdarstvo in kasneje na Oblastni odbor v Postojni. Službovanje je nadaljeval kot okrajni gozdar v Grosupljem, leta 1962 pa je bil v Črnomlju upravitelj Gozdne uprave. Tudi kasneje ga srečamo na raznih vodilnih gozdarskih mestih v Črnomlju. Z gozdom in divjadjo se je Jože Barič seznanjal in živel vse življenje, zato ni presenetljivo, da se je v LD Radence vključil že leta 1947. Lovil je tudi v LD Rakek, LD Višnja Gora in od leta 1953 v LD Črnomelj. V LD Črnomelj je član UO oz. IO že od leta 1954. Predsednik LD je bil od 1980-84, gospodar 1957-58 in 1963-76, tajnik in blagajnik od 1959-61, predsednik NO pa od 1987. leta dalje. Je tudi cenilec škode, ki jo povzroča. Je strasten lovec in dober lovski tovariš, ki se zavzema za pravične in demokratične odnose v LD. Poleg lova veliko časa posveti čebelarstvu, rad pa vzame v roke diatonično harmoniko, ki dvigne staro in mlado. Dragi Jože, solovci in prijatelji ti želimo še mnoga leta in dober pogled. LD Črnomelj - T. F. Jože Barič Jurij Grašič je dopolnil šestdeset let 8. 4. 1991. Rodil se je v Pivoli pri Hočah kot sin kmeta. Po končani osnovni šoli se je izučil za strojnega ključavničarja, se zaposlil v delovni organizaciji Atmos v Hočah in na tem delovnem mestu dočakal upokojitev. Veselje do narave, ljubezen do živali, delavnost in veder značaj so njegove odlike, ki ga ohranjajo zdravega in čilega. Mnoge, tudi svoje sinove je naučil brati skrivnosti narave ter jim pokazal vse lovske veščine. Jubilant ima velike zasluge pri graditvi naše lovske koče, opravil pa je tudi veliko neplačanega dela v lovišču. Predvsem si je prizadeval za izboljšanje razmer za ohranitev in gojitev divjadi. Jurij je postal član LD Hoče leta 1958, leta 1960 pa je opravil lovski izpit. V vseh letih lovskega delovanja je v družini opravljal več lovskih funkcij: v letih (1980-1986) član disciplinske komisije LD, revirni vodja in član 10 LD od leta (1980-1986), član NO od 1986, to funkcijo opravlja še danes. Na love je vodil tudi tuje goste in skrbel za to, da je lov potekal lovsko pravično, skladno z zakonskimi predpisi in lovsko etiko. Za požrtvovalno delo v lovski organizaciji je dobil pisna priznanja in pohvale, LZS pa ga je odlikovala z znakom za lovske zasluge. Jurija Grašiča kot lovca ne poznamo samo v LD Hoče. Poznajo ga člani sosednjih LD in še kje. Zato bom pogumno in s prijetno zavestjo zapisal; Jurij Grašič Za čas, ki si ga daroval divjadi in svoji lovski organizaciji, in za vztrajnost, ki sta jo spodbujala poštenost in razum, ti želimo, da bi še dolgo prihajal med nas čil in zdrav in s svojo vedrino in zgledom krepil med nami pravo lovsko tovarištvo. Ob šestdesetem rojstnem dnevu ti iskreno čestitamo in ti želimo še veliko zadovoljnih let, na lovu pa mirno roko in lovski dober pogled! LD Hoče - Z. K. Enaindvajsetega junija letos je praznoval 60-letnico Milan Šinkovec. Že v mladih letih ga je pot zanesla med zasavske rudarje. Zaposlil se je pri Rudniku Zagorje, v obratu Kisovec, kjer je opravljal poklic ključavničarja vse do upokojitve. Bil je velik ljubitelj narave, zato se je že leta 1967 odločil, da se bo vključil v lovske vrste (LD Izlake). Že kmalu po vstopu se je z vso vnemo lotil del pri gradnji lovske koče v Kisovcu in opravil ogromno delovnih ur. Bil je gospodar tega doma od 1977-1987, obenem pa član 10 LD. Ker je bil vedno poštenjak in pravičen, smo ga izvolili tudi za predsednika DR (od 1987 dalje). Svojo funkcijo opravlja vestno, kršitelje pa raje opozarja in nanje vzgojno vpliva, saj se zelo nerad odloča za strogost in kazen. Milan je že vrsto let tudi član smučarskega kluba v Kisovcu, je velik ljubitelj planin in aktiven pri Planinskem društvu Zagorje. Še bi lahko naštevali Milanovo dejavnost v kraju, kjer Milan Šinkovec živi. Omenimo naj še, da je bil za udeležbo in aktivnost v NOV nekajkrat oblikovan. Za zasluge v lovstvu ga je LZS Izlake (leta 1990) pa je prejel tudi družinsko plaketo LD Izlake. Svojo bogato lovsko znanje Milan Šinkovec nesebično prenaša na mlade lovce in jim je zato pravi vzornik. Dragi lovski tovariš, vsi ti želimo še mnogo zdravih let, na naših lovih pa mirno roko, bistro oko in ravne cevi. Želimo si, da bi se še vrsto let srečevali na lovskih poteh od Vrha, Zabreznika, Podlipovice in Kolovrata. Lovci LD Izlake - K. V. Lovski oprtnik Vsega pomalo o lovu Lov je eden izmed lepih športov. Kdor ve, da je lepo biti lovec, tudi ve, da je biti pravi lovec težko. Ker mi je preteklo deset let v lovskih vrstah, sem se namenil napisati o lovu to in ono. Vso moderno lovsko opremo se da kupiti za denar, toda ne lovske prakse! Nekatere lovske družine pri sprejemanju novih članov upoštevajo načelo, da mora vsak začetnik že prej 1-2 leti tesno sodelovati, preden sme nabaviti orožje. Tako sito se mi zdi pomembno, saj tako kandidat vidi in občuti obe plati lovskega življenja. Lovec, ki opravi lovski izpit, je zgolj lovec teorije, praksa pa je še daleč, stopnjuje se postopoma. Lovci med seboj se spoznajo mimogrede. Srečanje dveh lovcev izda najprej obleka, klobuk, par besed o gojitvi in razmerah v loviščih, o problemih lovstva, pa sta že stara znanca. V lovskem pogovoru pa se kaj kmalu odkrije, koliko ima kdo smisla za lov. V prvo stopnjo lovcev spadajo začetniki nekako do treh let. Na tej stopnji sega lovčeva sposobnost do kolen. Druga stopnja je sredina, ki je po številu v LD največja in sega do pasu. In tretja kolona je najšibkejša. To so starejši lovci in pa tisti, ki so začeli z lovom od mladih nog, ti segajo nekako do ramen. Nikoli pa lovci ne vedo o naravi vsega, tako da tudi izkušeni doživijo z naravo vedno kaj novega. V tem je čar lova. Seveda pa čas, gmotni položaj ter gospodarska kriza ne dopuščata, da bi bil lov vodilo človeka - lovca. Na kratko bi opisal še dela in lov v letnih časih. Še dosti je lovcev, ki menijo, da je pravi lov jeseni, na barikadah. Že res, da je lepo v jutrih na zbirališčih, prijetno je poslušati lovski rog, glasno gonjo lovski psov, za nameček pa plen par zajčkov in kakšna lisica. Veliko pomeni tudi lovska družabnost, ki je včasih med letom manjka. Ko pa jesen preide v zimo, narava odpre knjigo svojega življenja. Takrat pravi lovec napove boj prebrisanim lisicam in drugim plenilcem. Bral sem v Lovcu, da je za jamarjenje pravi čas spomladi. Poglejmo, kaj je bolj pravično: ali pozimi s psom jamarjem izgnati lisico ali lisičji par ju upleniti s strelom ali pa spomladi prizadeti nedolžne mladiče, ki jih marsikdo spravi ob mater in požene nebogljence v gotovo, mučno smrt. Pozabiti ne smemo čarobnega hladnega čakanja lisic ob luni pa svežih kunjih sledov v snegu. Sledovi in stopinje v snegu nam odkrijejo tudi klateške pse in mačke na nočnih pohodih. Tudi te moramo daleč stran od hiš poprijeti na krajši povodec. Posebno če zapade več snega, so zelo nevarni veliki divjadi. Tako v zimskih mesecih, če je obilica snega. Z obhodi in krmljenjem porabimo skoraj ves prosti čas. Ko pa se zima prevesi v pomlad, se začno zopet potrebna lovska gojitvena dela: zalaganje solnic, popravila dotrajanih visokih prež, da bo lovski gost videl odraz našega dela, tu so lovske steze, ki jih je potrebno očistiti, popraviti fazanji izpust itd. Mimogrede pa pogledamo še za srnjaki, da vemo, kje je kaj slabega ter Roglji gamsa-kozla, starega 17 let. Uplenil ga je Miran Freitag, 23. 12. 1990 v lovišču LD Dobrna. Roglji so bili ocenjeni s 103,70 točkami, tj. za bronasto medaljo. Foto N. Pann primernega za kasnejši gojitveni odstrel in kje kaj dobrega, za razplod. Mikavni so za-lazi in čakanja v poletnih jutrih in večerih, kajti vedno doživiš kaj novega. Dobili smo lovskega gosta, da ga pripeljemo do srnjaka če ne bo zadovoljen, ga drugo leto ne bo več k nam. Tudi na krmni njivi bo treba kaj postoriti, da bo pozimi hrana za v krmišča. Tako se letni krog udejstvovanja pri delu in lovu obrača. V teh kriznih časih za nas lovce se pač trudimo vsak po svojih močeh, da opravičimo zaupano nam varovanje in gojitev divjadi tudi našim znancem in družbi. Norbert Pann Lov mu pomeni navdih za ustvarjanje Kar nekoliko pozno, poreče kdo, predstavljamo v reviji Lovec dipl. veterinarja Jurija Mikuletiča iz Nove Gorice. Z njegovimi deli, predvsem grafičnimi perorisbami divjadi se lovci seznanjamo že od leta 1971 dalje, saj smo jih do danes v Lovcu objavili gotovo prek 2000. Pa ne le slovenska revija za lovstvo, tudi Ribič, Lovačke novine iz Novega Sada, pa tuje revije, kot sta npr. Die Pirsch, Deutsche Jagerzeitung, italijanski Diana in Armi sodelujejo z Mikuletičem. Jurij Mikuletič, ki je sicer član LD Trnovski gozd, doživlja lov drugače kot drugi lovci. Pomeni mu tudi navdih za umetni- ško ustvarjanje v kiparski ali slikarski tehniki. Vsa opazovanja divjadi Jurij prenaša v mo-delirno glino, plastelin, na umetniški papir ali platno. Ima povsem svojstven stil, o katerem so se zelo pohvalno izrazili že mnogi umetnostni kritiki, še posebej dognana pa je v njegovih delih površinska anatomija (topografija) mišičja divjih živali (pa tudi domačih - konji, psi), kar nas seveda ne preseneča, če vemo, da je po osnovnem poklicu Jurij veterinar. Zato njegove ilustracije in kipi izražajo dinamičnost gibanja in anatomsko pravilnost telesnih delov pri stoji, gibanju, ležanju. Posebno pri peroris-bah se opaža, kako brez radirke umetnik dovršuje zgradbe-no pravilnost telesnih delov, ki dajejo vsaki ilustraciji še posebno težo in vrednost. Njegovo več kot 30-letno umetniško delo pa obsega tudi ilustracije v 4 knjigah Zlatorogove knjižnice. Na željo vodstev posameznih LD iz Slovenije je napravil tudi mnoge osnutke za plakate, priznanja, značke, prapore in nalepke. Oblikoval je tudi jugoslovansko odlikovanje, red za zasluge v lovstvu. Državna založba Slovenije ga je zaprosila, da izdela za potrebe izobraževalnih programov stenske učne slike domačih in divjih živali. Povedal mi je, da so to prvi učni pripomočki, ki smo jih izdelali v Sloveniji, prejšnje smo dobili iz tujine. Ne bi bili popolni, če ne bi predstavili tudi pregleda njegove umetniške dejavnosti - razstav slik (akvarelov, olja, grafik) in miniaturnih' kipcev-skulptur (terakota), plaket (v bronu), pa tudi njegovih objavljenih del v revijah, knjigah ipd. Jurij je imel samostojne razstave v Tolminu (2x), v italijanskih Udinah (2x), na gradu Snežnik, v Ljubljani (2x), v Grosupljem, Novi Gorici (2x), Zagrebu (Vatroslav Lisinski), v Trstu, Pavii, Bellunu, Lipici (sodeloval je na Extemore, ob 500-letnici Kobilarne Lipica), nadalje v Mostu na Soči, Čepovanu, Lokvah (2x), Trnovem, Radovljici in pred kratkim na 30. mednarodnem sejmu kmetijstva in gozdarstva v Kranju. Njega in njegova dela so predstavili tudi v posebni knjigi (Nemčija) z naslovom Kunstlerische VVaffengravuren Ferlacher Meister. Glede na stroga merila tujih umetnostnih kritikov so ga pred nedavnim sprejeli v red lovskih slikarjev s sedežem v Miinchnu (Deutsche Jagd un Fischere-imusemum - Munchen), kar še dodatno pove Slovencem - ne le slovenskim lovcem, kakšnega umetnika imamo med seboj. Ko sem se pogovarjal s slikar- Poleg slikarstva sta Juriju v veliko veselje oba njegova psa, ki ju za lov uporabljata tako oče kot Jurij. Oba sta uporabna lovska psa, zato si lova slikar brez enega izmed njiju ne zna predstavljati. jem in kiparjem (sicer mojim dobrim znancem in prijateljem), mi je omenil, da so k njegovemu umetniškemu ustvarjanju veliko pripomogli starši, ki so ga v mladosti vzpodbujali in mu tudi gmotno pomagali v študentskih časih, da si je nakupil čopiče, platna, ki kakor vemo niso poceni. Še posebno je hvaležen očetu, inž. Vitomiru Mikuletiču, ki mu je bil mentor in vodnik po lovskih poteh. Očeta poznamo kot strokovnjaka v gozdarstvu in lovstvu, saj je objavil veliko strokovnih člankov iz lovstva, in kot avtorja knjige ZK - Gozdne kure. Pri člankih in knjigi ne moremo prezreti tovrstne povezanosti med očetom in sinom, saj je za vse strokovne skice in risbe poskrbel sin Jurij. Tako kakor oče je tudi Jurij Mikuletič strasten lovec in navdušen lovski kinolog, ki si lova brez psa ne zna predstavljati. Da je res popolen lovec in ljubitelj živali, pove že podatek, da vodi kar dva psa: resasto jazbečarko in nemško kdl. pti-čarko. Tudi njegove ilustracije lovskih psov so edinstvene. Čeravno so nam Jurija javno prej potrdili v tujini, moramo z veseljem in ponosom zapisati, da smo veseli, da smo poleg Gorupa, Pukla, Skaleta, Adamiča, ki jih ni več med živimi, dobili priznanega lovskega slikarja in kiparja moderne dobe Jurija Mikuletiča, ki kljub bleščečim pohvalam v tujini nikoli ni pozabil na naše glasilo in slovenske lovce, ki so potrebovali njegove usluge. Jurij Mikuletič ustvarja na svojem domu v Humu pri Kojskem. Za vse tiste, ki se zanimajo za njegova dela, posredujemo njegov natančen naslov: J. Mikuletič, Hum 9, 65211 Kojsko. Po telefonu (065) 42-238 pa ga dobite lahko proti večeru, ko zapusti svoj atelje, ali čez dan na naslovu: 65000 Nova Gorica, Kromberška 14, tel. (065) 21-967. Boris Leskovic Lovec s palico Viktor, ki živi v zasavskih hribih, obdanih z bujnimi mešanimi gozdovi in manjšimi njivicami, je vedno, če mu je le dopuščal čas, oprezal za divjadjo. Tako je nekega poletnega jutra šel na ogled lovišča, ki se razprostira okoli njegove kmetije. Skušal je ugotoviti, kje izstopa star srnjak, na katerega ga je opozoril sosed Jože. »Pri obhodu lovišča zagledam pod brajdami sosedovega vinograda moškega, ki je stal in gledal po bregu navzdol,« je začel svojo pripoved Viktor. »Hitro sem vzel dvogled, ki sem ga imel obešenega okoli vratu in pogledala. Joj, saj to je Črni Janez, kot mu pravijo domačini,« je nadaljeval Viktor. Črni Janez je lovec v sosednji lovski družini. »Ob sebi je držal palico. Premišljeval sem, ali je palica ali je morebiti puška. Medtem ko sem ga opazoval, je začel nekaj navijati na konec palice. To pa ne bo samo palica, lahko je tudi puška,« je nadaljeval Viktor. »Začel sem razmišljati, kako bi čim bolj neopaženo prišel do njega. Hitro sem se odločil in stekel do soseda Jožeta, ki je tudi lovec. Povedal sem mu, za kaj gre in mu predlagal, da Črnemu Janezu zapreva pot, po kateri se bo zagotovo vračal. Tako ga bova dobila in ugotovila, ali ima res palico ali pa je puška,« je pripovedoval Viktor. »Zdrvela sva po bregu navzdol do omenjene poti, se skrila in čakala.« Po krajšem času sva ga zagledala, kako gre proti nama. Ko naju je zagledal, se je začel opirati na palico, kot da bi brez nje težko hodil. Ko je prišel do naju, sem ga vprašal, kaj ima v roki. Odrezavo mi je odgovoril, da ima palico.« »Rekel sem mu, da to zame ni palica, ampak puška. Pokaži!« Črni Janez pa se ni dal in je kar naprej trmoglavil, češ da kaj govorim o puški in da če ne bom nehal, me bo s palico udaril po glavi. »Ne grozi mi s tvojo puško.« je razburjeno govoril Črni Janez »Moje puške se ti ni treba bati, prazna je«, sem mu odgovoril. »To, kar imaš ti v roki, pa je puškina cev in ne palica.« Vprašal sem Črnega Janeza, zakaj pravzaprav ima to »palico«. Menda je slišal, da se tod okrog klatijo medvedi in ima palico zato, da se lahko brani pred njimi,« je povedal Viktor. »Tako smo se prepirali skoraj pol ure. Končno sva ga z Jožetom pustila oditi domov. Še isti dan sva šla s sosedom na dom Črnega Janeza. Njegova hiša leži na meji naše lovske družine s sosednjo družino, katere član je tudi Črni Janez. Lovska žilica in radovednost nama nista dali miru. Hotela sva na vsak način ugotoviti, kako je s palico. Ko sva prišla na njegov dom, sva od Črnega Janeza zahtevala, da pokaže tisto »palico«, je živahno pripovedoval Viktor. »Ko sva pogledala malo po hiši, sva jo zagledala na steni hodnika. Takoj sem jo prijel v roke in videl, da ima kljuko. Zagrabil sem za kljuko in jo zavrtel v levo, v desno in kljuka se je odvila s palice. Ko sem jo snel, se je v palici pokazala odprtina, ležišče, v katerem je bil pravi lovski naboj. V spodnji konec cevi je bil zabit lesen zatič, da ne bi pri hoji prišla zemlja v cev. Rekel sem mu,« je nadaljeval, »ali sedaj vidiš, da je to puška, ne pa palica.« On pa je kljub najinemu odkritju, še naprej vztrajal, da je palica. »Palico« sva mu vzela in odšla domov. Doma sva ugotovila, da je puškina cev tako prirejena, da nanjo lahko priviješ bodisi kljuko ali puškino kopito z mehanizmom za proženje. Tako sva odkrila skrivnost človeka s palico in neverjetno domiselnost nekaterih krivolov-cev,« je končal resnično zgodbo Viktor. Kako se taka »lovska praksa« ujema z lovsko etiko človeka, ki je tudi lovec v drugi lovski družini, je pa že drugo vprašanje. Luperkus V spomin Jurij Mihelič je umrl 9. 11. 1990. Rojen je bil leta 1910, lovec pa je bil od leta 1936. Od leta 1946-56 in od 1961-64 je bil predsednik LD Vinica, gospodar LD Vinica pa od 1957-1960 in 1965 do 1974. Bil je tudi uspešen lovski kinolog. Zelo rad je prenašal svoje dolgoletne lovske izkušnje na pripravnike in mlade lovce, zato ga je LZS odlikovala z znakom za lovske zasluge, čeprav je bil v zadnjih letih skoraj nepokre-ten, je živel z lovom in lovstvom. Še posebno nerazdruž-Ijiva sogovornika sta bila s pokojnim Juretom Stegnetom. Določala sta, kje naj kdo od mlajših lovcev zasede stojišče, kdo naj bo gonjač in kdo strelec. Neverjetna ljubezen do lova je tako obema krajšala zadnja leta življenja. Od Jurija Miheliča smo se poslovili z vsemi lovskimi častmi. V naših srcih nam bo ostal v spominu kot lovski veteran, ki je veliko storil za napredek lovstva v našem koncu Slovenije. LD Vinica-T. F. Jurij Stegne, član LD Vinica, je umrl 21. 11. 1990, v 81. letu starosti. Član naše LD je bil od leta 1946. Bil je naš starešina od 1957-1960, tajnik 1946-56, gospodar 1961-64, član UO oz. IO LD od 1946-1988. Bil je predsednik odbora za gradnjo lovskega doma in lovski čuvaj od 1951-66. Več mandatnih obdobij je bil tudi aktiven v organih ZLD Bela krajina. Za plodno delo v lovstvu ga je LZS odlikovala z znakom za lovske zasluge in redom lil. stopnje. Dokler je služboval v gozdarstvu, je kot lovski čuvaj skrbno bedel nad loviščem. V upravnih organih LD si je prizadeval za red in tovarištvo, zato je bil med člani sila priljubljen in spoštovan. Jurija Stegneta se bomo spominjali še dolga leta in ga pogrešali v naši sredini. LD Vinica - T. F. Smrt je zopet zasekala v lovske vrste - in največkrat se šele takrat zavemo, kakšnega človeka - prijatelja, lovca - smo izgubili. 25. 4. 1991 je umrl - po dolgi in hudi bolezni - nestor in mentor notranjskega in kraškega lovstva Franc Bittner. Rojenemu 17. 8. 1913 v Litiji - v lovski družini - je bilo lovsko udejstvovanje zapisano v zibelki; njegova navezanost na naravo pa ga je poleg poklicno - kot gozdarskega tehnika - tudi ljubiteljsko zelo zgodaj pripeljala v lovske vrste. Aktivnosti v zeleni bratovščini je prekinila vojna, kjer se je zaradi svojega klenega značaja in občutka za čas znal postaviti na pravo stran in kot vedno v svojem življenju vlagal v svoje aktivnosti sebe celega. Po končani vojni se kljub možnosti bliskovite vojaške kariere vrača v gozdove, vrača k slovenskemu lovstvu, vendar ne kot spremljevalec dogajanj v času, ampak kot aktiven soustvarjalec. Kakor so se spreminjala mesta njegove zaposlitve, tako si tudi sledi delo v lovstvu na Notranjskem in Krasu. Je med ustanovitelji LD Tabor - Zagorje 1946 in njen gospodar do 1951, v lovski družini Pivka je gospodar do 1958 in pozneje do 1975 v LD Hrenovi-ce; tudi v lasti in razvoju lovske nadgradnje ni bilo mogoče brez Franca - član vodstva lovske zveze Postojna je v letih 1951-1955, potem pa v lovski zvezi Koper - do 1958. Je ustanovni član in predsednik skupščine ZLD Postojna 1958-1987), hkrati član izpitne komisije do 1981 in častni predsednik Skupščine ZLD Notranjskega LGO od 1987 dalje - ves čas delovanja LZ Slovenije pa je opravljal delegatske funkcije kot predstavnik lovstva na Postojnskem. Za svojo aktivnost, strokovnost ter prizadevnost je v življenju prejel mnoga priznanja; številna tudi v lovstvu - našteli bi le nekatera: - častni član LD »Tabor« Zagorje, Pivka, Trnvo, Hrenovice, ZLD Postojna ter častni predsednik ZLD Notranjskega LGO - orden II. reda za lovačke za- Franc Bittner sluge Saveza lovačkih društa-va BiH - reda II. in III. stopnje LZ Slovenije za zasluge v lovstvu in dobitnik Zlatorogove plakete LZS - zlati znak Kinološke zveze Slovenije Kljub bolezni in mnogim aktivnostim v lovstvu je bil Franc aktiven tudi na drugih področjih, kar mu je jemalo veliko časa in energije, pa vendar je bilo lovstvo njegova prva in velika ljubezen - nikoli se mu ni mogel odreči, zato se mu je vedno predajal cel in vanj vlagal vse moči. Dragi Franc, za tvoje nesebično, neizmerno in pošteno delo v lovstvu se ti iskreno zahvaljujemo, da pa se bomo večkrat spomnili nate in na tvoje zasluge nam lahko verjameš, kajti v lovstvo in lovce si vedno verjel - ne glede na vsa gibanja v njem v 60-tih letih, ki si mu jih posvetil. Lovci LD Hrenovice in ZLD Notranjskega LGO Lovska družina Dovje, člani sosednjih lovskih družin, številni prijatelji, bivši sodelavci in športni delavci smo se dne 30.1.1991 zbrali na pokopališču Blejska Dobrava, da se poslovimo od našega dolgoletnega tajnika, pokojnega lovskega tovariša Štefana Ščerbiča in mu izkažemo spoštovanje in zahvalo za vse, kar je dobrega storil na področju lovstva. Rodil se je leta 1928 v Srednji Bistrici pri Lendavi. S štiriindvajsetimi leti je prišel na Jese- Štefan Ščerbič niče, se zaposlil v naši Železarni, se ob uspešnem delu izo-braževal in napredoval. Takoj se je vključil v organe sindikata, uspešno opravljal različne funkcije in postal zaradi svojih organizacijskih sposobnosti predsednik sindikata Železarne Jesenice. Funkcijo je uspešno opravljal 8 let, vse do upokojitve. Leta 1968 se je včlanil v LD Dovje in prevzel funkcijo blagajnika. Že leta 1970 je postal tajnik in funkcijo, s krajšo prekinitvijo, vestno opravljal skoraj dve desetletji, vse do prerane smrti. Aktivno je sodeloval tudi v ZLD Gorenjske. V letu 1976 do 1978 je bil član nadzornega odbora, dve mandatni dobi član IO ZLD Gorenjske, odgovoren za SLO in DS. Od leta 1982 dalje je, spet dve mandatni obdobji, vodil komisijo za strelivo. Bil je tudi predstavnik Gornjesavske doline za sodelovanje z avstrijsko-koro-škimi lovci. Pokojni Štefan je prizadevno sodeloval tudi pri raznih fizičnih delih v lovišču. Dosti svojega truda je vložil tudi v gradnjo lovskega zavetišča, ki smo ga dogradili v letu 1990. Za vestno in požrtvovalno delo v lovstvu in ostalih družbenih dejavnostih je prejel številna lovska in družbena priznanja in odlikovanja. Od pokojnega Štefana smo st poslovili z vsemi lovskimi častmi. Z globokim otožnim glasom je zadonel lovski rog med tihimi grobovi, sklonili so se prapori, ko smo spuščali smrekove vejice v njegov poslednji dom. Dragi Štefan, ohranili Te bomo v trajnem spominu. Za vse, kar si dobrega storil za lovstvo, iskrena lovska hvala. Lovci LD Dovje - C. F. Ludvik Kordiš (roj. 4.10.1910) v vasi Retje - Loški Potok je umrl 8. 3. 1991. Izvira iz lovske rodbine, saj sta bila ded in oče pomožna lovca nekdanjih lovskih zakupnikov. V LD je vstopil leta 1948 in v naslednjih letih opravljal nekatere pomembne dolžnosti v vodstvu Ludvik Kordiš družine. Starešina je bil v letih 1957-1961, član IO LD v letih; 1953-1960, predsednik NO leta 1958, delegat ZLD Kočevje pa od 1953-1954. V lovskem udejstvovanju je bil dolga leta zelo aktiven, vendar ga je izdalo zdravje in ni mogel več na skupinske love. Rad je obiskoval revirje v bližni okolici. V letu 1980 je bil proglašen za častnega člana LD Loški Potok. LZS ga je odlikovala z znakom za lovske zasluge. Pokopan je bil z vsemi lovskimi častmi in ob melodijah lovskega roga. Ludvika se bomo spominjali kot dobrega lovskega tovariša. LD Loški Potok V času, ko so se v lovišču pod Bohorjem pojavile prve cvetlice, znanilke prihajajoče pomladi, je 8. 3. 1991 nepričakovano in prezgodaj umrl dolgoletni član LD Zabukovje Ivan Golob. Pokojni Ivan se je rodil Ivan Golob 7. 4. 1929 v Vranju pri Sevnici v kmečki družini, kjer je preživljal mladost in kasneje tudi sam postal kmet-gospodar trdne hribovske kmetije. Med zabukovške lovce in v članstvo LD je vstopil leta 1961. Tri leta kasneje je postal član UO in v tem organu deloval nepretrgoma 12 let. Od leta 1964 do 1970 je bil blagajnik LD, 1970 do 1976 pa družinski kinolog. Lovcem je vedno dokazoval, da je lovec brez lovskega psa samo pol lovca. Stalno je vzrejal in šolal kratkodlake istrske goniče, ki so mu bili najbolj pri srcu, in s tem spodbujal druge člane LD, ki so mu radi sledili. V letih 1985 do 1989, ko smo v prijetnem naravnem kotičku na Grmadi gradili naš lovski dom, je bil Ivan član gradbenega odbora. Po njegovi zaslugi je delež vloženega dela in sredstev v ta pomembni lovski objekt s strani lovcev-kmetov velik. Za njegovo delo v prid slovenskega lovstva je od LZS prejel znak za lovske zasluge, LD pa mu je ob otvoritvi lovskega doma (1989) podelila posebno priznanje. Ivan, od katerega smo se poslovili s hvaležnostjo in lovskimi častmi, nam bo kot zgled lovca in ljubitelja narave ostal v trajnem spominu. Lovci LD Zabukovje Devetnajstega maja letos smo šentviški lovci pospremili na poslednjo lovsko stezo Miha Turšiča, dolgoletnega, požr- tvovalnega funkcionarja, enega od utemeljiteljev in stebrov LD Toško Čelo. Njegova vsesplošna priljubljenost se je potrdila tudi ob tem zadnjem slovesu. Z množico pogrebcev smo se od njega poslovili po stari lovski šegi tudi njegovi lovski tovariši, lovski pevski zbor iz Medvod ter Zasavski rogisti iz Litije. Miha Turšič je vstopil v lovsko bratovščino pred 40 leti v rodni Dolenjski, nam pa se je pridružil pred 24. leti. Ko smo lani radostno proslavljali njegovo 70-letnico (glej Lovec 1/91), ga je Lovska zveza Slovenije odlikovala z znakom za lovske zasluge, LD Toško Čelo pa ga je izvolilo za častnega člana. Takrat je slavil Miha Turšič hkrati več kot 35 let uspešnega dela v obrti ter četrt stoletja plodnega delovanja v slovenski obrtniški zbornični organizaciji. Bil je starosta slovenskega obrtništva. Izšel je iz kroga prvega društva obrtnikov v Ljubljani, iz katerega se je kasneje razvila, ob njegovem dejavnem udejstvovanju, sedanja republiška organizacija obrtnikov. V Zvezi obrtnih združenj Slovenije je bil nazadnje podpredsednik skupščine, bil je tudi ustanovitelj in dolgoletni predsednik upravnega odbora ene največjih obrtnih zadrug v Sloveniji - ljubljanskega Elektrovoda. Obenem je bil tudi ves čas dejaven občinski in mestni odbornik v šišenski in ljubljanski skupščini. Ob nenadnem, mnogo preranem odhodu, ostaja za Mihom Miha Turšič Turšičem zato globoka vrzel. Ne pogrešamo le njegovih treznih, razsodnih razmišljanj ter predlogov, s pomočjo katerih smo v naši lovski družini razreševali najbolj kočljive zagate in pogosto še bolj občutljive medčloveške odnose. Do napak drugih je bil prizanesljiv, pri kritiki objektiven in odločen, vendar nikdar žaljiv. Zato ga bomo predvsem pogrešali kot poštenega, odkritega človeka in zanesljivega prijatelja, pripravljenega vsak čas sočloveku priskočiti na pomoč. Ko nam je zavzeto in predano vse do nedavnega pomagal reševati številne naloge, si nismo znali predstavljati, da bi se mogel kdaj utruditi ali da bi lahko zastal njegov nemirni, vedno snujoči, ustvarjalni duh. Nismo niti slutili, s kakšnimi napori se je že takrat borilo njegovo preutrujeno srce. Tega namreč ni pokazal, nasprotno, skladno z razpoložljivim časom se je vključeval tudi v naše družabne prireditve. Prav posebno pa se je razživel vselej, kadar je, pogosto na njegovo pobudo, domača pesem napolnila naš lovski dom. Takrat smo čutili, kaj mu ob njegovih številnih poslovnih in družbenih obveznostih pomenijo taki redki trenutki radosti in sprostitve. Zato ga želimo prav takega, nasmejanega, vedrega in sproščenega obdržati za vedno naših srcih in v našem hvaležnem spominu. Dragi Miha, iskrena ti hvala za tvoje nesebično prijateljstvo in plemenito tovarištvo! Lovci LD Toško čelo - L. P. Iz lovskih vrst so odšli za vedno tudi: Miroslav Pirih, LD Planota, *4. 2. 1951, t21. 4. 1991 Jože Okički, LD Šentjernej, *9. 5. 1911, tlO. 3. 1991 Stojan Mrda, LD Sodražica, *21. 7. 1954, t21. 5. 1991 Valentin Lavtar, LD Sorško polje, *7. 2. 1914, t9. 3. 1991 Ignac Rupar, LD Sorško polje, *31. 7. 1908, t27. 5. 1991 Alojz Krapež, LD Krekovše, *1. 1. 1929, t6. 5. 1991 Franc Kenda, LD Spodnja Idrija, *5. 8. 1941, t21. 5. 1991 Stanislav Bratuša, LD Negova, *30. 10. 1921, 16. 5. 1991 Franc Rojko, LD Negova, *12. 9. 1918, 19. 5. 1991 Franc Baligač, LD Dobrovnik, *30. 3. 1908, 129 4. 1991 Štefan Tratnjek, LD Dobrovnik, *16. 12. 1924, 124. 5. 1991 Jakob Lešnik, LD Žalec, *22. 6. 1946, 12. 5. 1991 Albin Fajt, LD Tolmin, *8. 2. 1952, 112. 5. 1991 Aljoša Boljat, LD Tolmin, *1. 5. 1943, 117. 5. 1991 Jože Škoberne st., LD Senovo, *28. 7. 1932, 131."3. 1991 Marijan Pregelj, LD Idrija, *12. 9. 1938, 124. 5. 1991 Jakob Demšar, LD Železniki, *7. 5. 1912, 118. 6. 1990 Marjan Likar, LD Javornik, *28. 4. 1928, 112. 6. 1991 Anton Janežič, LD Mirna, *8. 1. 1906, 130. 5. 1991 Andrej Kraljič, LD Tomišelj, *27. 11. 1921, 116. 6. 1991 Vinko Lekše, LD Studenec, *6. 9. 1931, 19. 6. 1991 Milan Urh, LD Bled, *6. 12. 1921, 125. 6. 1991 Aleks Kolarič, LD Bistra, *12. 7. 1932, 125. 6. 1991 Jože Starnik, LD Bistra, *5. 1. 1931, 110. 7. 1991 Umrlim časten spomin! Lovska kinologija Prva pomoč - psu Kaj hitro se lahko zgodi, da pes, ki je še pravkar zvesto stopal ob strani vodnika, pride pod kolesa. Doktor Felix Benary v reviji Deutsche JAGD - Zeitung, 2/91, opisuje, kaj je potrebno storiti pri nesreči ali tudi pri zastrupitvi za prvo pomoč psu. Če pes (nenadoma) ohromi, prične zavijati ali krvaveti, ga je potrebno spraviti iz območja nevarnosti in pomiriti. Pri hudih bolečinah je potrebno pri psu računati na obramb- m KOMPAS INTERNATIONAL d.d. LOV V SOVJETSKI ZVEZI PO IZREDNO NIZKIH IN TUDI NAM DOSTOPNIH CENAH • medved že za 2.000 USD • evropski los že za 500 USD • evropski jelen - medalja že za 1.500 USD • merjasec - medalja že za 250 USD • sajga (stepska antilopa) le 200 USD • veliki petelin in ruševec (ooa) 1.200 USD Posebni programi za lov na medveda v brlogu In kombinirane pogone na losa in meriasca v predelih, kjer je volk stalna divjad. neevroi Nudimo vam celo odstrel evropskega bizona . rropske divjadi, kot so maral, dagestanski in kavkaški tur, sibirskega srnjaka in vzhodnoevropskega losa, katerega rogovje zlahka doseže 20 kg teže. ZAHTEVAJTE NASE PROGRAME! KOMPAS LOV Pražakovo 4 61000 UUBUANA telefon: 061/305 -123 telefaks: 061/319-888 ne kretnje. V nujnih primerih mu je potrebno glavo od tilnika dalje fiksirati, namestiti prek gobca ustrezen trak (najbolje povoj), ki se zavozlja pod spodnjo čeljustjo in za uhlji s pentljo čvrsto zaveže. Lastnik naj po možnosti ostane pri glavi in skuša žival umiriti in tolažiti. Poleg tega naj pes obvezno leži na nepoškodovani strani. Največjo umazanijo in tujke po možnosti odstranimo. Transport do najbližjega veterinarja naj bo previden, hiter in - če je le mogoče - s pomočjo dveh oseb. Lastnik naj na psa vpliva pomirjujoče in skrbi za njegov varen in udoben položaj (najbolje je, da pes leži na boku). Poškodovane okončine je potrebno naravnati stabilno in mehko. e Močne krvavitve se zaustavijo s kompresijskim povojem, na nogah pa s preve-zovanjem (vrv, vezalka, gumijasta cev, naramnice), e Nekrvaveče poškodbe je treba s povojem zaščititi pred onesnaženjem in izsušitvijo, še posebej, če zavzemajo velike telesne površine, in če so pri poškodbi izstopili notranji organi ali kosti. • Tujki v žrelu Z rokami ali še bolje z dvema zankama iz tkanine, odprite psu gobec in mu zroko ali pinceto odstranite tujek. Če to ni mogoče, da takoj odpeljite k živinozdravniku, ki bo z rentgenom ugotovil natančen položaj tujka in ga eventualno operativno odstranil. • Piki žuželk Hladni obkladki; eventualen premaz z antihistaminskim mazilom iz domače lekarne. Pri življenjski nevarnosti (piki v območju žrela ali več pikov hkrati) moramo brezpogojno takoj k veterinarju, e Opekline hladite s hladno vodo. Pri opeklinah velikih površin pokrijte telo, da preprečite podhladitev. Nadaljnje zdravljenje je nujno potrebno prepustiti veti-rinarju. e Podhladitve Uporabite tople odeje, refleksijske folije, segreta pokrivala. Po možnosti odeje namestite tudi prek pasjega smrčka, da na ta način lahko žival vdihava segret zrak. • Toplotni udar Psa položite na hladno in mu okončine hladite z vlažnimi tkaninami, e Zastrupitve Ugotovite (če lahko) vrsto strupa, eventualno embalažo oz. vzorec, tudi eventualno izbruhano vsebino vzemite s seboj k veterinarju. Znaki zastrupitve: krvavitve sluznic, izpadanje dlake, ohro-mitveni znaki in motnje pri dihanju, bruhanje in močno slinjenje. • Prenehanje dihanja Vpihavanje zraka glede na velikost psa od 10- do 15-krat na minuto (za majhne pse več vdihov), takojšnje obvestilo veterinarju. Pazite na ustrezen položaj psa! e Zaustavitev srca Prsni koš stisnite za 2 sekundi, nato 2 sekundi pavze, ponovno dve sekundi stiskanja, pa spet 2 sekundi presledka. To ponavljajte vse do prihoda veterinarja. Potrebno je paziti tudi na naslednje: • Dihanje Vidno mora biti dviganje in upadanje prsnega koša. Pri motnjah dihanja poglejte ustno votlino in žrelo zaradi morebitnih poškodb, odstranite bruhanje in izvlecite jezik iz gobca na stran, e Srčni utrip je čutiti na levi prsni strani, pri vitkih psih je utrip tudi viden. • Sluznica (v gobcu) je normalno rožnate barve, pri šoku, močnih notranjih ali zunanjih krvavitvah pa svetlo roza ali bela. Bolezenske simptome in dejstva, ki ste jih opazili, povejte veterinarju in jih opišite kolikor mogoče natančno. To bo veterinarju dragocena pomoč pri ugotovitvi diagnoze in pri nadaljnjem zdravljenju. Pri ukrepanju veterinarja ob poškodbi naj bodo vsi, ki so prisotni, kolikor mogoče tiho in mirni, pomagajo naj, kolikor se da. Na ta način lahko pomembno prispevajo k rešitvi pasjega življenja. Prevedel Jože Perko Pomembne obletnice povezane z vzrejo nemških kratkodlakih ptičarjev Letos spomladi sem bil presenečen, ko sem dobil vabilo za sodelovanje na proslavi 100-letnice obstoja Kluba nemških kratkodlakih ptičarjev v Berlinu. Meseca junija pred 100 leti je bil tam namreč ustanovljen prvi klub za vzrejo te pasme, ki je med tem časom osvojila srca lovcev stare celine pa tudi Amerike. K proslavi 100-letnice rodovniške vzreje in koristne uporabe pri lovu s to plemenito pasmo so se odzvali vzreditelji in vodniki-lovci iz 13 držav Evrope in Amerike. Organizator proslave je bil ustanovni klub. Vsaka pokrajina v nemški republiki ima svojo organizacijo za kratkodlake ptičarje, vsi pa so povezani v matično republiško zvezo, ki je načrtovala in pisno pripravila ustanovitev Mednarodne zveze nemških kratkodlakih ptičarjev. Vabila so potovala na naslove v 16 držav Evrope, od katerih se jih je odzvalo 13. Za popestritev in podkrepitv ustanovitve te mednarodne pasemske zveze je bil organiziran tudi vzrejni pregled s približno 50 psi; prijavilo se jih je 87 iz vseh 13 dežel Evrope. Pogoj za udeležbo je bi! vsaj prav dobra ali odlična predhodna telesna ocena doma. Ocenjevanje je bilo za nekatere razočaranje, ker je strokovna komisija oceno znižala, pri nekateri pa tudi zvišala. Od 87 navzočih je prejelo le 11 psov odlično telesno oceno, pri nekaterih pa je s pisno obrazložitvijo zdrknila celo na dobro. Namen mednarodne zveze za to pasmo je - vzrejo usmerjati v standardno odgovarjajočem okviru, saj le pravilno telesno razvit pes lahko opravi maksimalne storitve; - nivo na izpitih in tekmah ne le obdržati, ampak ga stopnjevati do zmogljivosti pasme; - enako ocenjevanje in vrednotenje dela v območju celotne mednarodne zveze; - izmenjava izkušenj pri vzreji in šolanju in izmenjav plemenskih živali. Že dalj časa imamo povezavo med češkimi in našimi vzredni-ki te pasme, saj so se naši vodniki na Češkem dobro odrezali in so zato prejeli vabila za CAC razstavo lovskih psov 23. junija 1991 v Nymburku in v sklopu le-te tudi na proslavo 60-letni-ce ustanovitve tamkajšnje zveze kratkodlakih nem. ptičarjev. Razstavljenih je bilo 41 lovskih psov veh pasem, od tega kar 100 ptičarjev in med temi 52 kratkodlakih. Od njih je prejelo le 6 psov odlično oceno. Med njimi je bila tudi Dina Obsotelj-ska ČLP 63676 našega vzreditelja Dušana Lipeja z Bizeljskega. Ob proslavi 60-letnice načrtne vzreje kratkodlakih ptičarjev na Češkem je bil ugotovljen viden uspeh. Že po tipu je bila opazna delovna zunanjost (»storitev kuje tip«). Plemenske živali so zelo iskano izvozno blago. Na pragu pa je tudi 70-letnica našega Kluba ljubiteljev ptičarjev (KLP), (ustanovljenega 1921), pozneje Društvo ljubiteljev ptičarjev (DLP) in še kasneje Društvo ljubiteljev ptičarjev in španjelov (DLPŠ), ki uradno še obstaja, le zadnje čase je bilo odrinjeno. DLP oz. DLPŠ sta vredni našega spomina, saj sta bili prvi kinološki organizaciji pri nas in na Balkanu in veljata za začetek kinološkega udejstvovanja in strokovne rodovniške vzreje. Rojstvo KLP je bilo pionirsko delo takrat lovsko in kinološko napredno mislečih ljudi - pobudnikov, ki so se trudili za etično izvajanje lova. Mi, ne samo vodniki ptičarjev, ampak vsi vodniki vseh lovskih psov, smo se dolžni spominjati ob proslavi 70-letnice takratnih pionirjev. Izkoristimo to priložnost, proslavimo 70-letnico in oživimo delovanje Društva ljubiteljev ptičarjev in španjelov (DLPŠ). Prosimo vzreditelje, vodnike in pristaše lova s šolanimi psi (ne glede na pasmo), ki podpirate to pobudo, da sporočite svoj naslov tajnici Komisije za ptičarje Tini Jež, Vogelna 10, 61000 Ljubljana, tel.: (061) 311-922 - dopoldne. Vsi boste povabljeni na obnovitveni občni zbor Društva ljubiteljev ptičarjev in španjelov, na 70. rojstni dan naše slovenske lovske kinologije. Dan in kraj bosta naknadno objavljena. Omenili bi še, da bo v prihodnjem letu avstrijski klub za kratkodlake ptičarje slavil svojo 100-letnico. Letos bo 15. mednarodna tekma za kratkodlake ptičarje na Madžarskem, ob Blatnem jezeru, s sestankom v Siofoku, od 20. do 22. septembra. Za to prireditev se je iz Jugoslavije prijavilo že 12 vodnikov s svojimi ptičarji. Ivan Caf PREDVIDENA LEGLA LOVSKIH PSOV Lovski terierji (JR LT): o: 5/1, m: 5/11, leglo 15. 6. Rajec Leopold Nabernik, Jakčeva 8, 62380 Slovenj Gradec, o: 5/1, m: 5/11, leglo 4. 8. Rejec Kos Vester, Bistra 17, 62393 Črna na Koroškem, o: 5/1, m: 4/11, leglo 20. 8. Rejec Marjan Štajnoher, Gubčeva 18, 68250 Brežice. o: 5/I, m: 4/I, leglo 27. 6. Rejec Miha Pšeničnik, Gorče 21, 62372 Libeliče. o: 5/1, m: 4/11, leglo 23. 7. Rejec Branko Majsen, Florjan 278, 63325 Šoštanj. o: 5/1, m: 4/11, leglo 20. 7. Rejec Anton Kos, Pod Gorjami 63, 62391 Prevalje. o: 5/1, m: 5/1, leglo 13. 6. Rejec Stanislav Grošelj, Sp. Idrija 163, 65281 Sp. Idrija. o: 5/1, m: 5/11, leglo 8. 9. Rejec Andrej Puželj, Lipovšica 14, 61317 Sodražica. o: 5/I, m: 5/I, leglo 30. 8. Rejec Franc Svetec, Gorjanska 15, 68311 Kostanjevica. o: 5/I, m: 4/I, leglo 25. 8. Rejec Miran Ketiš, Vuhred 53, 62365 Vuhred. o: 5/I, m: 4/II, leglo 24. 8. Rejec Darko Pungeršič, Vinji vrh 8 b, 68220 Šmarješke Toplice, o: 5/I, m: 4/II, leglo 28. 8. Rejec Stane Majerle, Jelševnik, 68340 Črnomelj. Resasti jazbečarji (JR Jri): o: 5/I, m: 5/II, leglo 8. 8. Rejec Ivan Jurak, Dolne Kamence 33c,68000 Novo mesto, o: 5/I, m: 5/II, leglo 11.8. Rejec Diana Valenčič, Navratilova pot 2, 68330 Metlika, o: 4/11, m: 4/1, lego 25. 8. Rejec Viktor Drgan, Marno 23, 61431 Dol pri Hrastniku, o: 5/1, m: 5/1, leglo 23. 7. Rejec Franci Jug, Stolovnika 1 a, 68280 Brestanica, o: 5/1, m: 5/11, leglo 29. 6. Rejec Franc Zajc, Ter 40, 63333 Ljubno ob Savinji Kratkodlaki jazbečarji (JR JKI): o: 5/1, m: 5/11, leglo 13. 9. Rejec Albin Pehant, Zg. Hoče 52 a, 62311 Hoče. Istr. kdl. goniči (JR Gki): o: 5/1, m: 5/11, leglo 17. 6. Rejec Niko Damjanovič, CBE 2, 68330 Metlika. o: 5/1, m: 5/1, leglo 17. 9. Rejec Anton Špeglič, Za Savo 16, 61430 Hrastnik, o: 5/11, m: 5/11, leglo 8. 7. Rejec Vilko Kozlovič, Pobegi-Poljane 11, 66000 Koper, o: 5/I, m: 5/I, leglo 11.7. Rejec Viktor Drgan, Marno 23, 61431 Dol pri Hrastniku, o: 5/1, m: 4/1, leglo 12. 5. Rejec Ugo Jerčič, Pobegi-Frenkova c. 8, 66000 Koper. Posavski goniči (JR GP): o: 5/1, m: 3/1, leglo 17. 9. Rejec Boris Dobršek, Krnice 33, 61430 Hrastnik. o: 5/I, m: 5/I, leglo 20. 7. Rejec Franc Furlan, Podnanos 19, 65272 Podnanos. Brak-jazbečarji (JR Bj): o: 5/1, m: 5/1, leglo 18. 8. Rejec Anton Žužek, Jakičevo 1, 61315 Velike Lašče, o: 5/1, m: 5/1, leglo 7. 8. Rejec Milan Uršič, Godič 1 a, 61242 Stahovica. o: 5/1, m: 4/1, leglo 22. 8. Rejec Anton Šuklje, G. Lokvica 5 a, 68330 Metlika. Brandel-braki (JR BrB): o: 4/111, m: 4/111, leglo 5. 7. Rejec Ivan Oderlap, Podkraj 12, 62392 Mežica. o; l/ll, m: l/ll, leglo 20. 7-Rejec Tone Zupančič, Brvace 2 d, 61290 Grosuplje, o: 5/11, m: 5/11, leglo 28. 8. Rejec Ivan Laznik, Plesko 5, 61430 Hrastnik. Hamiltonovi goniči (JR HM): o: 5/1, m: 5/1, leglo 12. 8. Rejec Jože Vester, C. 4. julija 23, 64290 Tržič. Nem. ostrodlaki ptičarji (JR Pos): o: 5/I, m: 4/I, leglo 30. 5. Rejec Branko Berke, Vaneča 29 a, 69201 Puconci. Hanoveranski barvarji (JR HB): o; 5/1, m: 4/1, leglo 22. 8. Rejec Ivan Česnik, Harije 81 a, 66250 ilirska Bistrica. Bavarski barvarji (JR BB) o: 5/11, m: 5/11, leglo 18. 7. Rejec Jože Ahčin, Velike Lašče 101, 61315 Velike Lašče. VVestfalski brak-jazbečarji (JR WBj): o: 4/1, m: 3/1, leglo 19. 8. Rejec Franc Štirn, Kmetijska 13, 61217 Vodice. KINOLOŠKA ZVEZA SLOVENIJE Mali oglasi Prodam češko bokarico z naprožilom, kal. 7 x 57 R/12 in z menjalnimi cevmi kal. 12/12. Informacije po telefonu (062) 621-417 Trontel. Prodam skoraj novo češko MK puško Brno 2. Informacije (061) 222-613, zvečer. Psarna Čičak-Matičič prodaja mladiče pasme istrski kratkodlaki gonič. Informacije po telefon (047) 42-257 ali na naslov: A. G. Matoša 14 d, 47000 Karlovac. Odkupujemo medeninaste tulce izstreljenih nabojev standardnih kalibrov za pištole in revolverje (kal. 6,35; 7,62; 7,65; 9. mm para.; 38 spec.; 375 mag. in .45 AGP) ter karabink kalibrov: .223; .243; 7 x 57 R; 7 x 65 R; .308 vvinch; .30-06 in .300 vvinch. mag. Najmanjša odkupna količina je 20 tulcev istega proizvajalca. Ponudbe sprejemamo na naslov Allsport d.o.o., 63310 Žalec, Šlandrov trg 21, tel. (063) 26-880 do 9. ure. Prodam lično suhlovo kombinirko kal. 16/7x57 R, s strelnim daljnogledom 4 x 30 vvetzlar. Informacije po telefonu (062) 670-552, De Melin. Izdelujemo kovčke za puške vseh vrst (po naročilu). Tone Železnik, Vrzdenec 139, 61354 Horjul. Prodam trap puško FN brovming GTI (stara je leto dni). Anton Skledar, tel. (069) 31-186 ali 21-802. Prodam posavskega goniča, starega 1 leto (psico), z odlično telesno oceno. Informacije po telefonu, (065) 69-090 zjutraj ali zvečer. (Hajnšek). Prodam leglo nemških prepeličarjev (leglo 12. 5. 1991). Jože Napret, Vodovodna 2, 63214 Zreče, tel. (063) 761-116. Prodam karabinko kal. 8 x 57 JS (novo). Informacije po tel. (061) 224-220. Kupim sledoglasnega psa za lov na divje prašiče. Ponudbe z navedbo vaše telefonske številke sprejemam na naslov: Franko Morato, Seča 52, 66230 Portorož. Lične, enostavne podložne deščice za lovske trofeje vseh vrst pa tudi podložne deske, na katere lahko pritrdite noge srnjadi, doprsne dermoplastične preparate srnjaka, gamsa in aluminijaste, belo pobarvane umetne čelnice, na katere privijate odpadlo rogovje srnjaka ali jelena, vam izdelam po vašem pisnem ali telefonskem naročilu. Naročeno pošljem po poštnem povzetju (upoštevam tudi morebitne rekalamacije). Vojin Pejčič, 54204 Bijelo Brdo, Sarvaš-Kolodvorska 62, tel. (054) 888-474. Prodam nem. ptičarja - žimavca, starega 2,5 let, odličnih staršev (o: Marc v.d. Heizogstadt CACIB, JZP 216, VUP I. n.r.:, m. Hexi von Ortfeldt ŠŠP I. n.r.). Pes ima CAC in opravljeno PZP 64 t., JZP. 198t in ŠPP I., 189 t. Informacije po telefonu (061) 211-841, Tina Jež. Prodam češko bokarico kal. 12/7 x 57 R, s strelnim daljnogledom zeiss 4 x 32 (suhlska montaža) in karabinko Sava Kranj, kal. 7 x 64 (polepšano kopito in pokrov nabojnika), z montiranim daljnogledom svarovvski 6 x 42 (suhlska montaža). Prodam tudi več nabojev za obe puški. Informacije po telefonu: (061) 741-333 dopoldne, ob delavnikih, od 6.30 do 14.30 ure. Prodam zasučne (schvvenk) montaže nove generacije za vse karabinke CZ; tudi za kalibre .222 in .223 (M 85), ki jih lahko montirate sami. Informacije po telefonu (063) 26-880. Kupim lovskega psa - ptičarja (katerekoli pasme), starega do 2 leti, izšolanega, z dobro telesno in delovno oceno. Plačilo po dogovoru. Boris Milič, Komen 5 c, 66223 Komen, tel. (067) 78-322 zvečer. Prodam udarne igle za češko bokarico stari tip BOCH ZH - cena 120 din/kos. Tel. (0608) 82-483. Prodam leglo tribarvnih nemških goničev - leglo 25. 6. 1991 Tone Kaplan, Delavska pot 9 a, 68273 Leskovec pri Krškem. Prodam bokarico super brno 7 x 65 R/7 x 65 R z ejektorji, daljnogleom in menjalnimi cevmi 12/12. Tel. (068) 47-350 - Vojnovič. Prodam dvocevko CZ, kal. 12/12, risani-co CZ, kal. 8 x 58, in strelni daljnogled zeiss 4 x 32. Informacije po tel. (065) 75-728 - Ambrožič (zvečer). Trgovina z lovsko in športno opremo ter orožjem vabi proizvajalce in dobavitelje tovrstnega blaga k sodelovanju. ARES, Vrbanska 5, 62000 Maribor; tel. (062) 27-405. Prodam češko bokarico kal. 7 x 57 R/12 z menjalnimi cevmi 12/12. Montiran je strelni daljnogled kahles (suhlska montaža). Informacije po telefonu (061) 651-457 - Peternel. Prodam lovskega terierja, starega 11 mesecev. Informacije po telefonu (0608) 75-730. Jože Zagrajšek, Veliki Podlog 49, 68273 Leskovec. Prodam karabinko CZ, kal. 8 x 57 JS, s strelnim daljnogledom bushnell 3- 9 x 40. Informacije po telefonu (061) 713-452 - Podlogar. Prodam karabinko kal. .243 vvinch. Sava-Kranj, s strelnim daljnogledom konika 6 x 42 (zasučna montaža) in šibrenco CZ brezpetelinko 12-12. Prodam tudi dvo-gleda 10x50 in 7x32. Janez Godina, Tabor 19, 62370 Logatec. Prodam naslednje lovske puške: boroveljsko bokarico kal. 16/7 x 65 R s strelnim daljnogledom, šibrenico Monte Car- 10 12-12 (nova), rusko bokarico IŽ, kal. 12/12. Informacije po telefonu (0601) 22-085, Počivavšek. Ugodno prodam istrsko resasto gonič- ko, staro 2 leti, s prav dobro telesno oceno. Informacije na naslovu: Henrik Kocjančič, Loška vas 4, 68350 Dolenjske Toplice; Telefon (068) 65-503. Izdelujem kakovostne in učinkovite pasti za lov polhov (primerne tudi za lov voluharjev). Informacije po telefonu (061) 315-611 (zjutraj do 8. ure in zvečer po 19. uri) - Vesel. Prodam nemškega kdl. ptičarja - samca starega 5 mesecev; odličnih starjšev češkega porekla. Peter Pečnik, Begunje pri Cerknici 3 d. Tel. (061) 791-760, po 20. uri zvečer. {klub piana) ANDRIJA KOLMANIČ - preparator Po želji prepariram pernato ali dlakasto divjad Antuna Barca 3/b XIII 51000 RIJEKA Tel: (051) 30-659 Vodniki šolanih ptičarjev! V dneh 18., 19. in 20. 10. 1991 bo v prekmurskih loviščih MEDNARODNA VSESTRANSKA UPORABNOSTNA TEKMA PTIČARJEV - Panonski lovski pokal 91 Zbor: 18.10.1991 ob 8. uri pred Termalnim kopališčem Banovci. Ocenjevanje bo po slovenskem pravilniku za VUP ptičarjev. Tekmovanja se lahko udeležijo le tisti psi, ki so telesno pozitivno ocenjeni in so že opravili JZP, PP, ŠPP ali celo VUP z najmanj II. nagradnim razredom. Zadnji rok prijave je 1. 10. 1991. Prijavi priložite dokazila o uspehih psa oz. psice (fotografija obeh strani rodovnika). Podroben program in navodila bodo objavljeni v 10. številki Lovca LKD Pomurje Grajska 9 69000 Murska Sobota 61000 LJUBLJANA, Župančičeva 9 TELEFON: (061) 214-924 TELEFAX: 217-994 LOVCI ŽE OB KOŠNJI MISLIJO NA JESEN IN ZIMO! Klub Diana pripravlja stenski koledar za leto 1992. V njem bo na predlistu in šestih straneh sedem velikih barvnih posnetkov divjadi, razen tega pa na vsakem listu še manjši posnetek redke in ogrožene rastline, žuželke in najlepših slovenskih jezer in slapov. Ne gre zgolj za koledar z dnevi, prazniki in mesečevimi menami, pač pa za slikovni in z njim povezani vsebinski del, ki na izjemen način predstavlja delček žive narave in naših hotenj za njeno ohranitev. Vemo, da so časi težki, vendar ne tako, da vsaka lovska družina ali lovec ne bi zmogel protivrednosti za 6 DEM, kolikor bo koledar sta! ob izidu sredi novembra. Pa ne gre zgolj za lovce, prek njih naj koledar najde pot v šolo, vrtec, v javne prostore, kjer ga bodo opazili ljudje, saj so ljudje javno mnenje, ki odloča o ravnanju z naravo. Zavezniki te vrste pa so vse pomembnejši. Predlog o tem, da naj bi bil vsak lovec kupec stenskega koledarja in da naj bi prek LD koledar dobile tudi vse šole, je obravnavala skupščina Lovske zveze Slovenije na 7. seji 18. maja 1991. Skupščina predlog podpira, saj je koledar usmerjen naravovarstveno, dokončno pa se morajo o nakupu odločiti lovci in LD. Tisti, ki bolje poznajo razmere, se strinjajo z ugotovitvijo, da je koledar poceni. Prepričali se boste, da so lahko dobre tudi poceni stvari. Pričakujemo vaše naročilo! IN ŠE NEKAJ! Izkušnje iz preteklih let kažejo, da se LD za nakup stenskega koledarja odločajo šele novembra ali celo decembra. To pa onemogoča naročilo naklade, ki bi ustrezala tem željam. Ker moramo naklado določiti vsaj do konca oktobra, vas prosimo, da koledar naročite čimprej. Klub Diana in Lovska zveza Slovenije NAROČILNICA Lovska družina................ (natančen naslov) Naročamo........izvodov stenskega koledarja »DIANA 92«. Obvezujemo se poravnati dolžni znesek v zakonitem roku. Datum:................. Žig LD: Podpis odgovorne osebe: NAPRODAJ STARI LETNIKI LOVCA Uredništvo se je odločilo, da iz svojega arhiva ponudi lovcem v odkup nekaj starejših, vezanih letnikov LOVCA (od leta 1925 do 1990). Cena vezanega letnika do leta 1955 je 300din, kasnejših pa 200 din. Interesenti lahko letnike kupijo v uredništvu glasila Lovec, vsak dan od 8. do 12. ure. Uredništvo glasila Lovec