Kmetijſke in rokodelſke noviz Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe. Dl. V ſrédo 18. Grudna. 1AA Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe v hiſhi 195 v Şalendrovih ulizah bliso Brega: sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., — sa pol leta s 1 fl.: prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 30 kr., — sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti. Divji lovec*). »Tvoj rog ostudno se glasí K zvonenju. k pelju svetih mas« — Ga desni rahlo posvarí — »V nesreco dans zadeti znas; Besede angel varha pazi, De hudi duh te ne pogazi.« Pridirja jezdec desni v speh, In rahlo groſa posvarí; Pa levi mož ga šunta v greh, Zločinstvu v mrežo ga slepí. In grof svarenje zaničuje, Storí, kar levi mu svetuje. LVarenski grof zatrobi v rog: »Haló, na gonjo! jež in pes!« On spred na žrebcu urnih nog, Za njim derhal, ko megla véš, In psi — klif klaſ! — verige prosti, Skoz tern in zern, po resju, hosti. Nedelne zore pervi trak Zlatí visoke cerkve krov, K véliki maši jasno jak Sosesko kliče žvenk zvonov. Vse krog razlega petje živo Pobožnih duš se ljubeznivo. In lov derví razpotja vprek, Vsa truma husasa, huj! huj! In glej, iz desne jezdec nek Pridirja v skok, iz leve druj- Konj desniga je srebroraven, Konj leviga ko plam žerjaven. Kdo konjka dva bi bila mar? Sej zdi se mi, pa prav ne znam: Lep desen je ko sonca žar, Obraz njegov ljubezni hram; Strašán, venliv, rumenoličen V očesu suče blisk levičen. »O pravím času prideta Na zlahten lov, pozdravim vaj! Ga ni veselja lepsiga, Kaj druga slast, nebesa kaj?« To reče grof, na stegno bije Klobuk visoko v zraku vije. *) Pričijočo pesem je v nemškim jeziku B. A. Bürger po pravlici, tudi med nami J. Koseski. znani, zložil. »Moj žlahtni knez, naprej pogled!« — Zakruli jezdec levi v glas — »Kaj zvenk zvonov, kaj máš klepet? Veselje lovsko je za vas! Bedaka desniga strahujte, Kaj knežko je, od mene čujte.« »»Ha! pravo rečeš, levi mož! Ti korenjak po moje si. Kdor ni za rabo v krogu gos, Nej klepeřanja se derži. Pobozni trap, ce to te žali, Mi dalej radosti ne kali.«« In hura, hura vrejo v dir Iz hriba v hrib, iz gaja v gaj, Na desni, levi, konjka zmir Štric njega sledita tekaj. Zdaj plane jelen bel iz hoste, Na čelu nosi roge goste. In hujši grof zatrobi v rog, Derhala speh se hujši vžge; In čuj, od zad, od spred je stok, Mnog'ter telebi mertev tjè. »»Nej pade, nej se v pekel zverne, To knežke vade ne oberne.« Potuhne v stern se jelen plah, Zavetje upa varno lêt. In glej, pred groſa prostre v prah Se na kolena vbožen kmet: »O, milost, grof visokovredni! Pustite up mi moj posledni.« »»Proč, pasji duh! se grof zadré Na kmeta vbogiga strašnó; Na stran! at sam korbačim te, Tovarši v njega, huj, haló! V spomin, de grof resnico reče, Nej jermen ga za usesa speče,« Veli, storí. In pervi koj Čez mejo plane grof ko blisk, Za njim derhala divji roj, Možov in psov in kónj pritisk; In mož in pes, in kónj kopito, De vse kadí se, tlači žito. Od hrupa bližniga splašèn, Iz loga v log, iz gaja v gaj, Pretiran, gnan, ne dotečèn, Prispe zverjak na pašnik zdaj, Prekanjen, de jim slede zvije, Se med domače čede skrije. Pa sèmtertje, in dol in gor Skoz gojzd in log, od zad, od spred Dervijo psi, sledivši skor Obvohajo beguna sled. Pastir, skerbé za svojo čedo, Pred grofa pade s to besedo: »Gospod prežlahtni, vsmilenje! Krotite vase družbe hrup. Se pase tu, pomislite, Mnogtere vdove zadni up. Jedino vse ji ohranite, Gospod moj dragi, zanesite!« D0D Pridirja jezdec desni v speh, In rahlo groſa posvarí, Pa levi mož ga šunta v greh, Zločinstvu v mrežo ga slepi. In grof svarenje zaničuje, Stori, kar levi mu svetuje. »» Nesramen pes, me bos mudil? Ha, de bi vampu tvojih krav Sam krog in krog prirasen bil, In s tabo bahe vsih težav! Vse skup vas huskati v nebesa, Bi se smejal lepote plesa. »»Naprej tovarši! psi halo! Šuj, šuj! diho! šuj, husasa! In psi popadejo strašnó, Kar ravno je nar bližniga. Kervav pastir, za glavo glava Se čede zverne tje kervava. (Konec sledi.) Nova maſhina sa mlatvo. Kér navadna mlatva veliko zhaſa in delavzov potrebuje in savoljo tega pri velikih kmetijah tudi veliko potroſhkov oſnuje, ſo ſi she davnej kmeto- vavzi rasnih deshel maſhine smiſhljevali, s kte- rimi bi ſe samoglo rasno shito s manj zhaſam in s manjſhimi potroſhki omlatiti. Tako maſhino je snajdel Janes Seidel v Ameriki in jo je v letu 1839 v Eſtrajh poſlal. Tukaj ſo jo vpervizh na zeſar- ſkih grajſhinah poſkuſili in jo prav slo poterdili. Kmalo ſo ſi jo tudi kmetovavzi v Eſtrajhu, na Zheſkim, Marſkim, Poljſkim in Ogerſkim napravljati sazheli, in ako ravno ta maſhina 450 goldinarjev ſrebra veljá, jih je vunder she zhes tri ſtó takih maſhin v imenovanih deshelah; kar je gotovo nar bolji porok njene koriſtnoſti. To maſhino gonita dva konja, ali pa, kar je ſhe boljſhi, dva vôla; rasun teh imajo pa pri nji opraviti en mo- shak in pet shenſkih, ali pa odraſhenih otrok, ki na shivino pasijo, ſnopje pripravlajo, v maſhino pokladajo in omlazheno ſlamo vkraj ſprav- lajo. Kar ſheſt junaſhkih mlatizhov na dan omlatiti samore, to ſtori gola maſhina, kte- ra 17 ſnopov osimine v 7 ali 8 minutah, jarine pa v 5 ali 6 minutah takó zhiſto omlati, de ga ne serna v klaſju vezh ne oſtane. Po vezh ſkuſhnjah ſe je ſkasalo, de ſe pri ti maſhini deſeti del sernja vezh dobí, kakor pri navadni mlatvi. Zeſarſka grajſhina v Vösendorſu bliso Dunaja je na- snanje dala, de ſo pri pervi ſkuſhnji v letu 1839 Popis obertniske razstave v Ljubljani. s to maſhino v 29 minutah 60 ſnopov ſnetlive (Na dalje.) Od Franca Wertheima mlajšiga, vlastnika pſhenize takó zhiſto omlatili, de je bilo sernje takó ſužin v Kremzu v gornim Estrajhu smo stru- ſvitlo, kakor od nar lepſhi pſhenize; v 25 gala (hoble) vidili, ktere vsim mizarjem, stru- minutah ſo 40 ſnopov jezhmena in ravno toliko garjem in tesarjem zavoljo posebne dobrote in manjši ovſa pa v 20 minutah vkraj ſpravili: pri vſim tem cene priporočimo; ta ſabrika, ktera železo umetno z jeklam varí, že davnej sloví pod Gruberjevim je pa tudi ſlama sa resanzo prav dobra oſtala. Pri imenam, ki ga je poprej imela. Strugala te ſabrike ravno ti grajſhini ſo ſi v treh letih, to je v letu 1839. prodaja v Ljubljani kupec Krišper; v pisarnici 1840 in 1841 s to maſhino pet tavshent gol- c. k. kmetijske in rokodélske družbe jih vsak lahko dinarjev vezh ko pri poprejſhni navadni mlatvi, bolj natanjko pregleda in se prepriča, de smo res- nico govorili. — Jakob Grahovi jerbasčiki iz pridobili! Dola so bili čedni izdelki. Tudi cerkvene špice S to maſhino ſe samore tudi ſozhivje, de- Pauline Brenčič iz Idrije moramo pohvaliti. — telja, ogerſhiza i. t. d. prav zhiſto omlatiti, tudi Z velikim trudam je bil pečarski izdelek J. Rast- vlashno ali mokrotno ſnopje ſe da ravno takó nerja, lončarja v Ljubljani napravljen.— Jakob Priksner, krajač (žnidar) v Ljubljani je z zhiſto, kakor ſuho omlatiti; kar ni kaka kar bodi rezh. gosposko suknjo, ki jo je iz dveh vatlov sukná Tudi poſebniga proſtora imenovana maſhina naredil, svoje tovarše v veliko zadrego perpravil, ne potrebuje, ſe ne pokasí rada, in zhe bi ſe zakaj zdaj bo vsak iz dveh vatlov široko suknjo imeti hotel. — Konjska vprega remenárja Janeza bila ravno kaj malo pokvarila, jo vſaki kmetiſhki Klennerja iz Ljubljane, je bila lično izdelana. rokodelez popraviti samore. — Anton Ploj, lekár iz gorniga Estrajha, je Narozhila na to maſhino prejema gosp. W. z svojimi v razstavo poslanimi kemijskimi izdelki Philapisch na Dunaju v predmeſtju Lerchen- svojo veliko umetnost razglasil. — Lorenc Božič, ſeld v hiſhi Nr. 164.„To je vſe prav lepo, kar nam od te nove maſhine pripovedujete — bodo nekteri kmetovavzi odgovorili — tode 450 gol- dinarji tudi niſo norzi." — Şveſti ſmo ſi bili , de bodemo tak odgovor dobili, ſaj pa tudi niſmo menili to od vſih krajev slo pohvaleno maſhino ma- lim kmetam priporozhovati, ampak grajſhinam, velikim farovsham, in takim premoshnim kmetovavzam, ki perdelujejo shita na ku- pe. Taki kmetovavzi, zhe bi ſi hotli to maſhino omiſliti, bi jo tudi lahko po ſvoji ſoſeſki v najem- ſhino dajali in takó ſami ſebi na leto marſikteri goldinar priſlushili, ſvojim ſoſedam pa tudi mar- ſikteri mernik shita ohranili, ki ga jim sdaj delavzi pojedó ali pa po nepotrebnim potratijo, kér ſnopja zhiſto ne omlatijo. V Eſtrajhu mlatizham sa pla- zhilo deſeti vagan (Metzen) od mlatve odrajtu- jejo; imenovani gosp. Philapisch pa Seidelnovo maſhino le sa petnajſti vagan od pridelka v na- jèm daje, kar je kmetovavzam prav po volji. Kakó, ali bi ne samogla tudi pri naſ taka biti? Kaj pa bi bilo, zhe bi zele ſoſeſke vkupej ſtopile in ſi eno tako maſhino napravile? Miſlim, de bi bilo prav, zhe bi naſhi kmetje to priporozhevanje prav natanjko prevdariti hotli in nam ſvoje miſli na snanje dali. Kar koli bo mogozhe, jim bo kmetijſka drushba is ſerza rada pomagala, ktera vam to maſhino le sa- to priporozhuje, kér je nje koriſtnoſt po 5 letnih ſkuſh- njah in od vezh ſtrani poterjena. D03 tesarski likár iz Drage, je v razstavo dal podóbo neke žage, ki jo sapa goni; vsim ogledovavcam je prav dopadla, tode vprašanje je, če bo mogla sapa tudi veliko mašino goniti? — Gospodje, ki hočejo dobre in lepe klobuke po ceni kupiti, naj gredó k Ž. Šubertu, klobučarju v judovskih ulicah v Ljub- ljani, kjer bodo nar lepši robo po 3 goldinarje in 20 krajcerjev dobili. — Med spletenim lesenim bla- gam so bili Ed. Junkertovi izdelki iz Gradca nar lepši. — Pervi del obraza krajnske dežele, ki ga je Hen. Frajer, varh muzeuma v Ljubljani, v razstavo dal, je vse hvale vreden, in gotovo bi bil on za- nj tudi pohvalno pismo dobil, ko bi bili umetnim izdelkam, ki se med rokodelstvo ne štejejo, pohvalne pisma darili. — (Konec sledi.) Podoba Marije v Loki. Nunſka zerkev v Loki je bila ſizer smirej nar ſnashniſhi vſih zerkvá Loſhkiga kantóna in more- biti zele gorenjſke ſtraní, pa kar ſo zhaſtitljiva goſpá Mati Marijana Serafína Hausenlehner vladijo tega kloſhtra prejeli, je snotranjſhina te zerkve tolike lepote dobila, de ſo proti nji vſe ſo- ſednje zerkve kakor tamné, deſiravno jih zhedijo in bélijo, kar je mogozhe. Nunſka zerkev ni ravno velíka, pa po perméri viſoka in nje ſtena smirej béla ko ſnég. Oltarjev ima pét, namrezh vélkiga in ſhtiri ſtranſke, ne ravno is marmelna, pa is do- mazhiga leſá. Niſo bili ſhe takó ſlabi ali neſnashni, de bi ne bili mogli ſhe kaj dalje taki v zerkvi oftati, ampak le tu in tam je bilo she kaj preoſlab- ljeniga, slazhenje in mal pa pazh otamnjen. Tode kakor pred devize, ki ne morejo nobeniga otamnje- nja v ſebj terpéti, je tudi zhaſtitljive nune otam- njenje oltarjev njih zerkvize, kakor ſe kashe, slo v ozhí bodlo. Pa kakó ſi is take nadloge pomaga- ti? Pojiſkale ſo zhaſtitljive goſpé ſi dobrotnikov, in kakor je viditi ſo jih tudi naſhle. She pred ſta bila dva, predvlanſko in vlansko léto ſpet dva ſtranſka oltarja ponovljena, to je, kar je bilo treba, je bilo is noviga pernarejeno, na novo opiſano ali premalano, in bogato preslazheno od naſhiga rojaka Gaſhperja Gézeljna, snaniga slatarja, podobarja in malarja is Krajnja. Med takó olepſhanimi ſtranſkimi oltarji ſe je vélki, to ſe vé, ſhe tamnejſhi vidil, kakor je she poprej bil. Kar na enkrat je vélkiga oltarja v nunſki zerkvi bilo smanjkalo, in zhes nekaj meſzov ga je naſh imenovani rojak, Gaſhper Gézelj, letaſ na novo ſpet v nunſko zerkev poſtavil in takiga naredil, de mu ga kmalo enakiga ni. Zhaſtitljive goſpé ſo mogozhnimu goſpódu v Turinu, kterimu je imé Felix Gozani Marquis de S. George (beri: Felikſ Gosani Markí dè Şen Shorsh) ſvoje veſelje rasodele, kakó ſprelép vélki oltar de je v njih zerkvi poſtavljen, in mogozhni goſpod jim od- piſhe, de na njegovo imé naj v lepi vélki oltar naſh rojak in ſlovézhi umetalni sobrasnikar, Matevsh Langus, podobo Matere Boshje zhiſtiga ſpozhetja po ſvoji umetalnoſti sdela. Po tem povelji ſe je tudi sgodilo. Imenovani Matevsh Langus je sa vélki oltar loſhke nunſke zerkve isobrasil v Ljubljani podobo Matere Boshje zhiſtiga ſpozhetja; ſami naſh viſoko zhaſtitljivi miloſtljivi Firſht-Shkôf in Eksze- lenzija, Anton Alojsi, ſo v Ljubljani to podobo Matere Boshje shegnali, ktera je bila danſ, ki je péti dan Grudna, v vélki oltar loſhke nunſke zerkve poſtavljena. Şhel ſim jo glédat, prav bliso podobe ſim bil, in ſim ſe nad nje lepoto savsél. — Marija ſtoji na oblizi semlje, ktere ſe ſtara kazha ovíta dershi: ovít kazhe poméni, de savoljo perviga gréha zhlovéka je vèſ zhloveſhki rod na semlji v oblaſt hudizha priſhel. — Marija dershí ſvojo déſno nogo kazhi na glavi in je na tém, ji jo ſtréti: kar po- méni, de Marija je tiſta, od ktere je Bog she v raji govoril, ko je med drugim tudi to bil kazhi rekel: „Jeſt bom ſovraſhtvo poſtavil med tabo in med shenó, in med tvojim in njenim sarodam: Ona bo tvojo glavo ſtèrla, in ti boſh njé petó salasovala." — Ma- rija je vſa v toliki ſvetlobi, ki vſe oblake predere in zlo angelje, ki ſo okoli njé kakor odmaknjeni, takó bleſhí, de ſi eden med njimi ſvojo rozhizo nad ozhmí dershí, ki Marijo gléda: satorej vérni zhlo- veſhki um tudi ſposná, de Marija, Boshja Mati in vſelej Deviza, je zhudesh bôshje vſigamogozhnoſti. — Oblazhilo Marije je bélo s rudezhim páſzam pre- paſano: kar je podoba deviſhke zhiſtoſti. Obdana je s plajſham, ki je takó lepó in shivo viſhnel, ka- kor kader je nar lepſhi nebó: to gotovo poméni, de deviſhki ród, je ród nebeſhki. — Marija ſvoje roké na vsdol malo rasprofterte dershí: v njenim obrasu mora vſak ſposnati ſveto nedolshnoſt; njene liza ſo malo rudezhe, ki kashejo duſhno veliko ve- ſelje; njene ſprelepe ozhí in glava s na prézho ras- zheſanimi laſmí je proti nebu obernjena: in zela podoba in vſe Mariino dershanje je tako, toliko de na glaſ ne govorí: „Moja duſha povikſhuje Goſpóda in moj duh ſe ſilno veſelí v Bógu, Svelizharji mojim.“ Takó umetalno smalane podobe niſo le k po- ſébni boshji zhaſti, lepôta zerkve, temuzh tudi bukve, is kterih vſak, zhe tudi nobene zherke ne posná, lahko bere lépe zhednoſti, s kterimi ſvetniki v ne- beſih pred Bogam laſketajo in naſ k poſnemanji vne- majo. J. D. Dopis iz Sempasa. 20. dan Listopada. Zakaj bi se mladi ljudje noviga pravopisa ne poprijeli, kér že meni v 52. letu svoje starosti za- dosti dobro od rok gre. V resnici zamorejo reči, de so stariga konja dirjati naučili. Naj tedaj ne za- merijo, če se mi sèm ter tje še kaka čerka pokazí.*) Danes jim pišem, de nas je vsigamogočni Bog v tem letu posebno obdaril. Velikih bolezen ni bilo, smert je počivala in darí božje veseli uživamo. Turšce, ajde, krompirja, repe, korenja je dovelj , in reči moramo, de je poletna žetev dobra bila, jesenska pa še boljši. Tudi bendima je bila v tistih nogradih, ki okoli hiš in po bregih leže, obilna, po polju je pa 6. dan Velkitravna slana grozdje zlo uze- la. Zakaj pa ga dva streljaja dalječ okoli naše vasí ni poškodovala? Jes mislim in sim se lansko in letašno leto tega prepričal, de je dim iz dimnikov bližnje nograde te škode obvarval in de ni norčija, ampak gola resnica, kar so nam v Novicah od močí dima zoper slano pisali. De bi pač naši kmetovavci te resnice v nemar ne pušali! — Zadnjič Jim moram še to le prigodbo iz našiga kraja povedati, ki se je ob veliki povodnji pervi pondeljk po vsih Svetih zjutra zgodila: Neki mož je hotel namreč žagance v Gorico peljati: ko z vozam na most v Dornbergu pride, sliši, de póka; pri Pričijoči dopis je že drugi ki smo ga v čistim ilirskim pravopisu od našiga pridniga in umniga bravca, očeta Ober- danka prejeli. Prav zlo nas je razveselil. Le malo jih je še ki se stariga pisanja deržé: de bi nam tudi ti hotli po izgledu Oberdanka prijazno roke podati in se izediniti z nami! Veliko smo že dosegli — tudi to še upamo izpeljati z pomočjo rodoljubnih Slovencov. Vredništvo. D04 ti priči ustavi vóle, jih izpreže in voz ritensko na- zaj porine. Komaj je to storil se je most poderl in z velkim hrupam v Ipavo padel! Od straha bled ko zid, je mož grozno nevarnost pripovedoval, v kteri je bil, in iz ktere ga je božja previdnost otéla. J. Oberdank, cerkovnik. Če na s. Štefana dan veter zlo buči, prihodno leto vino slabo dogodí. — Če na s. Večér vina v sodih vró, pravijo, de prihodnič dobra letna bo. — Veter na s. Dan: veliko sadja prihodno leto. — Če na s. Večer sneží, prihodno leto hmelj dobro do- godi. Nekaj za hišne gospodinje ob božičnim času. Svinsko in drugo meso se da nar boljši takó le na dimu sušiti: Kakor hitro je živina zaklana, se mesó z enim delam solitarja in z tremi deli domače solí dobro vtrè ali vriba in potem z erženimi otróbi potrese; potem se v kak tenak pert ali papir zavije in v dimnik obesi. — To pri mesu posebno lepo farbo in dober vkus naredí. Prerokvanje vremena za leto 1845. De vremenskih prerokov nič ne obrajtamo, smo že pri več priložnostih pokazali. Kér bi pa vender marsikteriga mikalo zvediti, kaj preroki od prihod- niga leta pravijo, hočemo našim bravcam tukaj preroštvo tistiga preroka oznaniti, ki je vlani od tekočiga leta precej veliko zadel. Takó le prerokuje: „Šelev drugi polovici Svečana bo groz- „no veliko snega padlo: mraz bo skoraj tako hud, „kakor v zimi leta 1839 na 1840; vreme prihod- in „niga leta bo zlo drugači od letašniga: žito „vsi drugi sadeži bodo takó sgodno zreli, de „bo čudo. Vreme bo sploh zdravo." Zahvala. Nabero zeliš, ki so jo nam unidan gosp. Ja- nez Križaj, kaplan pri Devici Marii v Polju, z kranjskimi imeni vred poslali, smo prijeli in se za njo lepo zahvalimo. De bi nam pač prihodna spomlad prav veliko slovenskih cvetličkih imen prinesla! Domača povest. 12. dan tega mesca zjutrej ob sedmih je v Ljubljani mertvaški svon zapel in na moriše so peljali k smerti obsojeniga vojaka (soldata), za- liga mladenča pri 25 letih — ki je za nekoliko gol- dinarjev najét, nekiga kovača in očeta velike družine vstrelil. Pomagavca so na 16 let v težko ječo v Gradiško obsodili. — Zopet je bila neka pravda vzrok tega peklenskiga maševanja. De bi pač po takih strašnih nasledkih vse tožbe iz svetá zginile! V Ljubljani V Krajnju Shitni kup. 14. Grudna. 9. Grudna fl. kr. fl. kr. Kmetovski pregovori za Gruden. (Gruden ima 31 dni. Solnce stopi v znamnje divjiga kôzla.) Lepo vreme o Božiču; dolga zima. — Če v tem mescu germi, prihodno leto veliko vetrov porodi. — Če zdej vetrovi vleči začnó, jim mraz, srež in sneg kmalo sledó. — Če je rimska cesta čista in svitla , se kmet dobre letne nadja. — Mokro vreme po Bo- žiči; malo rèži. — Zelen Božič; bela Velika noč: Bel Božič: zelena Velika noč.— Kadar je predbo- žično vreme do ss. 3 Kraljev megleno in mračno, pravijo, de se je treba prihodno leto bolezni bati. I mernik l'ſhenize domazhe banaſhke Turſhize Sorſhize Rèshi Jezhmena 54 Proſa . 44 Ajde Ovſa Zena Preſhizhev v Krajnju. Preſhizhi teshejſhi ſorte po 5 in 5 in pol kr. funt. loshejſhi „ po 4 in 4 in pol kr. funt. 1 21 58 57 1 — — 21 48 54 45 32 20 26 Oznamilo. Novo leto je pred dúrmi in z njim tudi čas noviga naročila na kmetijske in rokodelske novice. Njih deležniki so tedaj prošeni, navadno plačilo za pervo polovico prihodniga leta do konca tega mesca poslati, kér nam je le tó gotovo znamnje, de jih tudi prihodnic prejemati mislijo. Ako ravno upa- mo, de nobeniga naših prijatlov ob novimu letu zgubili ne bomo, in tudi vémo, de nam ne bo pri nobenimu deležniku plačilo prikrajšano, je vunder naprejplačevanje že stara šega pri časopisih, in vred- ništvu veliko dela polajša, če deležniki ob pravim času svoje imena napovedó. Naj nam tedaj častiti bravci, pred ko je mogoče, našo prošnjo spolnijo; naj nam pa tudi tisti ne zamerijo, ki se ne bodo do konca Grudna na novice naročili, de jih zavoljo tega prihodnič od perviga Prosenca takó dolgo ne bodo dobivali, dokler nam ne bodo oznanili, de jih hočejo še za naprej imeti. Naj se tudi tisti, ki jih želijo na novič prejemati, v temu mescu za-nje oglasijo, in svoje ime in stanovanje bližni pošti na tanjko oznanijo, ali pa pisarnici c. k. družbe, ali gosp. Jožefu Blazniku, natiskovavcu teh novic. Pred ko bo mogoče, bomo na perloženih listih kazalo ali zapopadek vsih rečí, ktere so bile v pervimu in drugimu tečaju naših novic natisnjene, zraven tega pa tudi imena deležnikov in lični zavitek za oba pretečena tečaja našim bravcam v roke podali, de bodo zamogli vse liste skupej zve- zati dati in jih takó za prihodne čase ohraniti. Prihodni list bo zavoljo sv. Dneva že v torek na svitlo dan. V Ljubljani. Natiſnil in saloshil Joshef Blasnik.