ANTHROPOS 1993/3-4
FILOZOFIJA
Razlaga in razumevanje
MATEVŽ Ril D L
POVZETEK
Avtor v članku analizira zvezo med pojmoma razlage in razumevanja. Izkaže se, da je razlaga proces umeščanja reprezentacij v reprezentacijski sistem, razumevanje pa umestitev kot rezultat umeščanja. Deduktivno-nomološki model razlage je samo ena izmed oblik razlage, ki singulame stavke umesti v reprezentacijski sistem pod vidikom deduktivnega sklepa.
DIE ERKLARUNG UND DAS VERSTEHEN
Itn Beitrag analysiert derAutor das Verhaltnis zwischen den liegriffen der Erklarung und des Verstehens. Es stellt sicli heraus, dass die Erklarung ein Prozess des Representationseinbettens in das Representationssystem ist, das Verstehen aber das Einbetten selbst als das Resultat des vorhergegangenen Prozesses. Das deduktiv-nomologische Modeli der Erklčirung ist nur eine von den moglichen Erklarungsarten, in der die singulren Sdtze von dem Standpunkt eines deduktiven Schlusses in das Representationssystem eingebettet werden.
/
Pojem razlage je v klasičnem deduktivno-nomološkem (DN) modelu ckspliciran s pojmom deduktivnega sklepa: razlaga je dedukcija. Temu modelu običajno pripisujejo naslednji lastnosti: prvič, daje dedukcija s splošnih zakonskih stavkov in robnih pogojev na empirično dejstvo metodološko edina oblika razlage; in drugič, da so v jezikovni analizi razlage (dedukcije) pomembni strukturni odnosi med stavki.
Poskušal bom prikazati, da sta obe lastnosti zadostni, ne pa tudi nujni za eksplikacijo pojma razlage (to pomeni, daje DN-razlaga le ena izmed možnih oblik razlag).
I. Prvi pomislek je naslednji: če bi vsaka razlaga bila dedukcija, si v vsakdanjem življenju večine stvari nebi mogli razložiti. Npr.: zakaj je potrebno izkopati luknjo v zemljo, če želimo posaditi drevesce? Vrtnarjev odgovor: zato, da se koreninice "primejo".
Če bi želeli ta primer razložiti v skladu / DN-modclom, bi se morali potopiti v strukturo rastlin ter poiskati ustrezne biokemijske zakone z zadovoljivo splošnostjo uporabe. Ali pa
vsaj oblikovati "zakone vrtnarjenja" tipa "Vse rastline, ki uspevajo, so 'prijete' v zemljo." Toda ali je to neizbežno?
Po mojem mnenju ni, saj je že vrtnarjev odgovor (ali pa vprašanje skupaj z odgovorom) razlaga.
Razlaga jc v tem primeru stavek (morda konjunkcija vprašanja in odgovora) in ne deduktivni sklep. Podobno teorijo razvija Michael Seri ven (Striven 1988). Po njegovem mnenju moramo od razlage, kije stavek, ločiti razloge za razlago. Splošni stavki (zakoni) zato niso nujen pogoj razlage: so kvečjemu razlogi, ki upravičujejo razlago (stavek).
Ugovor teoretikov DN-modclov se glasi, da ta (Seri venova) teza "zamenjuje' parafra/.c popolnih razlag' z razlagami samimi" (Ule 1992, str. 93). Praktična nezmožnost navedbe splošnih zakonov (v našem primeru jc to posledica teoretske nepodkovanosti vrlnarja) ni načelen ugovor proti DN-modelu: splošne zakone načeloma lahko navedemo in tudi oblikujemo deduktiven sklep.
Toda ta logično nespodbitna trditev ne omaja "stavčnega modela razlage". Zamislimo si triletnega otroka, ki nas opazuje pri sajenju in želi vedeti, zakaj smo skopali tako globoko luknjo. Odgovorimo mu, da po dežju voda ostane globoko v zemlji in da bo drevce postalo veliko le, če bo popilo mnogo vode. Otrok ne zahteva in ne potrebuje niti splošnega stavka niti dedukcije, da bi pojasnilo sprejel kot razlago za kopanje luknje. Razlog za odvečnost splošnih stavkov jc otrokova pozornost, ki jc usmerjena le na konkretno drevo. Netočna je torej predpostavka, da lahko posamične dogodke in stvari razložimo le s pomočjo dedukcije iz splošnih stavkov.
2. Drugo vprašanje ob DN-modelu razlage se glasi: kakšna je zveza med pojmoma razlage in razumevanja? Očitno jc, da vsaka razlaga - tudi DN-razlaga - povzroči novo razumevanje razloženega. DN-teorctiki pa tega dejstva ne analizirajo (Friedman 1988).
II
Oglejmo si najprej primer vrtnarjeve razlage. Zakaj v tej in podobnih okoliščinah sprejmemo nek stavek kot razlago? Najpogostejši odgovor (in hkrati najpogostejša kritika DN- modela razlage) uvede analizo pragmatičnega aspekta razlage. Jedro teze o pragmatičnem aspektu predstavlja epistemološka analiza v širšem smislu (in ne le v strogo logičnem, kot pri DN-modelu), ki pa dopušča več pristopov. Enega jc razdelal Peter Achinstein (Achinstein 1971, str. 61 - 84). V svoji teoriji jc uvedel naslednje pojme: razlagati - razlaga, razumeti - razumevanje, poskusiti razložiti in poskusiti vzbuditi razumevanje.
Glagola "razlagati" in "razumeti" uvede, kerje vsaka razlaga proces razlaganja drugim osebam: "Osrednje za definicijo razlage jc, da nekdo poskuša nekaj pojasniti nekomu drugemu." (Achinstein 1971, str. 67.) V skladu s to predpostavko ponudi naslednjo shemo razlage: "A bi poskusil razložiti q osebam v situaciji S z navedbo E-ja." (Achinstcin 1971, str. 62.) Shcmatskc črke zasedajo mesta za naslednje predmete: A jc razlagalec, S jc informacija o vedenju tistih, ki jim A razlaga, q jc tisto, kar se razlaga (in kar lahko kol problem zastavimo v obliki vprašanja), in E jc odgovor na q (odgovor jc lahko navedba dogodka, stanja stvari, stavka). Toda pravkar navedeno cksplikacijo moramo po Achinsteinovcm mnenju dopolniti se s pojmom poskusiti vzbuditi razumevanje: A bi poskusil razložiti q osebam v situaciji S z navedbo E-ja, če bi jim s to navedbo poskusil vzbuditi razumevanje q-ja. Zatem izraz "bi poskusil vzbuditi razumevanje" vstavi v zgornjo
a
shemo na mesto izraza "hi poskusil razložiti". Samo razlago pa definira s poskusom razlage (s pojmom "bi poskusil razložiti"), konec koncev torej s pojmoma razumevanja in navajanja.
Za uresničitev razumevanja vprašanja q morajo biti zadovoljeni štirje kriteriji (str. 70 - 74). (1) q mora biti pravilno vprašanje in o njegovi pravilnosti mora hiti prepričan tudi A. Pravilnost jc odvisna od ozadne teorije oziroma prepričanj (veljavne teorije ali sistema prepričanj). (2) A mora biti vsaj do neke mere seznanjen s predmeti, ki so omenjeni v q. (Če govorimo o sajenju dreves, moramo biti seznanjeni z drevjem.) (3) A mora poznati E, ki je odgovor na q. O E mora vedeli, daje resničen, hkrati pa se mora E skladati z ostalimi prepričanji A-ja (kajti A odgovora E nc razume, če ta ni v skjadu z njegovimi ostalimi prepričanji, pa četudi jc E pravilen odgovor). Obseg prepričanj, s katerimi se mora E skladati, jc odvisen od trenutnih zahtev ocenitve skladnosti odgovora Ezozadnim vedenjem (torej zahtevnosti in potreb A-ja). (4) Lahko pa se primeri, da A sicer nc pozna odgovora E na zastavljeno vprašanje q, pa vprašanje kljub temu razume. Primera takšnega vprašanja sta "Kako seje oblikoval sončni sistem?" ali "Koliko jc visok Triglav?". Čeprav ncastronom in negeograf nc poznata odgovora, si lahko zamislita nekatere implikacije teh vprašanj in ju zato (v skladu s tretjim pogojem) vendarle razumeta.
Sedaj Achinstein razlago definira takole (podajam grobo skico definicije): E lahko klasificiramo kol razlago q-ja v situaciji S, če in samo če A navede E in jc prepričan, daje E pravilen odgovor na q. Njegovo prepričanje o pravilnosti E-ja in q-ja se presoja v skladu z zgornjimi kriteriji za razumevanje. (Achinstcin 1971, str. 78.)
Achinsteinova teorija v splošnih črtah dovolj dobro utemelji uvodni primer razlage vrtnarskih opravil. V opisani situaciji ni epistemske (kognitivne) potrebe po iskanju niti splošnih in zakonitih stavkov niti po oblikovanju deduktivnega sklepa. Otrok in odrasli z ozirom na aktivna - v situaciji uporabljena - prepričanja dani odgovor sprejmeta kol razlago zastavljenega vprašanja.
///
Lahko pa se vprašamo, ali jc podan opis razumevanja dovolj jasen, da lahko razumevanje sprejmemo kot primitiven pojem. Po mojem mnenju povsem zadovoljni ne moremo biti. Vseskozi se namreč sklicujemo na pragmatične oziroma kontekstualne ozirc določene razlage, hkrati pa nc pojasnimo, kaj mislimo s kontekstualnostjo. Ali drugače: povedati še moramo, kaj jc ali kaj določa kontekstualen odnos med stavki ali prepričanji.
Naslednja definicija verjetno nc bo v nasprotju z nameni zagovornikov pragmatične teorije razlage: Dva ali več stavkov je v kontekstualnem odnosu, če med njimi obstaja pomenska ali smiselna povezava. Očitna posledica te definicije je, da poleg teorije razumevanja potrebujemo še teorijo semantike. To pa grozi z zapletom, ki jc vsaj na prvi pogled le stežka rešljiv.
Najudobncjša izbira bi zato bila združitev posamičnih teorij (razlage, razumevanja in pomena) v dve ali eno teorijo, ali pa oblikovanje teorij, ki se med seboj le neznatno razlikujejo. Prav to pa predlaga Paul Thagard s svojo računalniško teorijo znanosti (Thagard 1988). Preden bom prikazal Thagardov kognitivni model, moram opozoriti na manjšo terminološko novost. Doslej smo govorili o analizi stavčnih struktur in odnosov med stavki, Thagard pa uporablja pojme rcprezcntacij in reprezentiranja znanja. Premik za nas ni bistven, čeprav jc njegov vzrok sprememba predmeta analize: če smo do sedaj analizirali
jezik, Thagard raziskuje in opiše kognitivni model. Jerry Fodor pa je pokazal, da ta premik v predmetu raziskovanja ni nujno dramatično velik - analizo jezika lahko uporabimo kot model analize reprezentacijskega medija (nekega kognitivnega sistema).
Thagard si kot izhodiščno nalogo zastavi oblikovanje modela znanstvene dejavnosti. Tak model mora biti praktično (psihološko) in zgodovinsko verodostojen ter filozofsko ustrezen. Kaj to pomeni?
Odgovor poda na primeru znanstvenih teorij. Računalniški model mora pokazati, "kako lahko teorije delujejo na vse raznolike načine, ki jih uporabljajo znanstveniki v razlagah, reševanju problemov, pojmovnem razvoju itd. Zuporabo v intelektualnih operacijah menimo, da mora teorija bi ti psihološko realna entiteta, ki lahko delu je v miselnih operacijah znanstvenikov."(str. 34) Struktura modela mora (vsaj v mejah sprejemljivega približka) ustrezati strukturi duševnosti znanstvenikov.
Z zgodovinsko ustreznostjo modela mislimo na verodostojno posnemanje dejanskih odkritij teorij in pojmovnih sprememb.
.S filozofsko ustreznostjo pa mislimo na zadovoljivo pojasnjevalno moč modela v zvezi s tradicionalnimi filozofskimi vprašanji, npr. z analizo znanstvene razlage.
Za psihološko, zgodovinsko in filozofsko ustrezno modeliranje dinamike znanosti pa ne zadošča le formalna re-konstrukcija, ampak moramo poiskati tudi primerno obliko reprezentiranja korpusa znanosti. Formalizacija je sicer nujen pogoj računalniškega modeliranja, vendar ne tudi zadosten. Oblika reprezentiranja je pomembna za njegovo praktično izvedbo. Znanstveno vedenje moramo namreč "reprezentirati v obliki, ki je računsko uporabna."(str. 13) Psihološko pomembnost oblike reprezentiranja pa uvidimo, če primerjamo uporabnost npr. rimskih in arabskih številk za računanje: "Rimska reprezentacija še zdaleč ne vodi k tako preprostemu algoritmu za dolgo deljenje/kakor pa arabska/." (str. 31.)
Thagard znanstveno vedenje deli na opazovanja, zakone in teorije. Opazovanja so vezana na posamična empirična izkustva (npr. i/java "Ta bakrena žica prevaja elektriko."); zakoni so empirične generalizacije (npr. stavek "Vsaka stvar, ki je baker, prevajaelektriko."); teorije pa so splošni stavki, ki pojasnjujejo zakone (elektriko v bakru pojasnimo npr. z uvedbo teorijskega pojma toka elektronov). V vseh treh elementih znanstvenega vedenja pa imajo pomembno vlogo pojmi.
Poglejmo, kakšno obliko reprezentiranja opazovanj, zakonov in pojmov Thagard izbere v programu z imenom PI.
Opazovanja so reprezentirana s sporočili. Sporočila so seznami, ki "vsebujejo naslednje informacije: predikat, argument, resničnostno vrednost, stopnjo zaupanja, ime sporočila."(str. 16) Opazovanje, da je planet Mars rdeč, je reprezentirano s seznamom (rdeč(Mars)resničen 1).
Zakoni so reprezentirani kot pravila z naslednjo strukturo (ki je v programu še bogatejša):
Ime:	Pravilo-22
Podatkovni-tip:	pravilo
Pojmi-s-katcrimi-je-povezan: baker Pogoj:	Če x je baker
Akcija:	Potem x prevaja elektriko
Moč:	0.7 (str. 16)
Pojmi so sc bolj strukturirani. Thagard navede rcprczentacijo pojma zvoka:
Ime:	zvok
Podalkovni-lip:	pojem
Sproženje:	0
Superordinati:	fizikalni fenomen, zaznava
Subordinati:	glas, glasba, žvižg, glasovi živali
Primeri:
Sprožcn-z:
Pravila:
Pravilo-0: Če x slišimo, potem jc x zvok.
Pravilo-1: Ccjc x zvok, potem zrak prevaja x.
Pravilo-2: Če jc x zvok in je x oviran, potem x odmeva.
Pravilo-3: Če jc x zvok in y oseba in je x v bližini y-ona, potem y sliši x. ... (str. 17)
Thagard posebej poudari, da so za modeliranje znanstvene dejavnosti zelo pomembni pojmi, ki pa jih nc smemo razumeti kot preproste prcdikatc. Vsak pojem je vpet v mrežo drugih (nad- in podrednih) pojmov ter jc sam struktura, ki posreduje informacijo o konkretnih primerih, pretekli uporabi (v zvezi s pravili) itd. Bogato strukturo pojmov potrebujemo, da lahko modeliramo usmerjeno iskanje rešitev problemov (kadar P1 naleti npr. na dva pojma, bo izbral pojem z višjo stopnjo zaupanja).
Z reprezentacijami pojmov in pravil nc podamo nujnih in zadostnih pogojev za definicijo obsegov pojmov (to velja predvsem za "običajne" pojme, medtem ko jih v matematiki lahko natančno definiramo). Npr. za zvoke lahko v "PI s pravili zagotovimo / le/ grob opis tipičnih /značilnosti/ zvokov, ne pa njihove definicije" (str. 19). Ob tem se Thagard sklicujc tudi na raziskave Wittgcnstcina in Putnama v filozofiji, Roscha v psihologiji in Minskega v umetni inteligenci: vsem jc skupno, da zavračajo možnost natančnega definiranja pojmov.
Osrednja dejavnost programa Pije reševanje problemov. Thagard navede reprezentacijo problema, ki ima za cilj razlago širjenja in odboja zvoka:
Ime:	razloži zvok
Podatkovni-tip:	problem
Start:	(zvok($x)rcsničcn)
Cilji:	(odbija($x)resničen)(se širi($x)resničcn)
Problemski-tip:	razlaga
Aktivacija:	1 (str. 19)'
Reševanje problemov jc v PI vodeno s trenutno delujočim vedenjem, torej s trenutno aktivnimi reprezentacijami. V tem proccsu jc osrednja vloga namenjena pojmom: v pravkar avedenem primeru so to pojmi zvoka, odboja in širjenja. PI v bazi znanja poišče sporočila in pravila, pri katerih najde izhodiščne pojme. Pregleda pa tudi notranjo strukturo pojma.
I "$x" označuje univerzalni. "%" pa eksistenčni kvantifikator.
V našem primeru pregleda pravila, ki so navedena oh pojmu zvoka, in pa nad- in podredne pojme (pojmov odboja in širjenja ne najde). Nato pa korakoma preiskuje bazo znanja z ozirom na najdene pojme in pravila.
Na ta način lahko po več poteh ohl iku jc valovno teorijo zvoka, ki pojasni, zakaj se zvok odbija in širi. Thagard opiše naslednjo verigo: PI najprej najde podredni pojem glasbe. V drugem koraku naleti na pojem instrumentalne glasbe kot podredni pojem glasbe. V strukturi pojma instrumentalne glasbe pa najde pravilo, ki pravi, da instrumentalno glasbo izvajamo z glasbili. Iz tega pravila izbere pojem glasbila in v njegovi strukturi najde podreden pojem glasbila na strune. Eno izmed pravil pojma glasbil na strune pa pravi, da glasbila na strune vibrirajo. Iz tega pravila PI izbere pojem vibriranja in pri njem najde pravilo, da se vse, kar vibrira, giblje gor in dol. V zadnjem koraku pa najde pojem valovanja kot podredni pojem k pojmu gibanja gor in dol. S tem pa PI lahko oblikuje hipotezo, da je zvok valovanje (str. 19 - 22).
Seveda sama najdba pojma valovanja ni že rešitev problema. PI mora opraviti sklep s konklu/.ijo, daje entiteta, ki je zvok, hkrati tudi valovanje. To PI doseže z obliko indukcije, ki jo Thagard po Peirceju imenuje abdukcija. Abdukcija je "sklep k hipotezi, ki zagotavlja možno razlago nekega zapletenega problema." (str. 51) Njen mehanizem lahko torej razumemo kot generator hipotez in razlag.
Thagard loči štiri vrste abdukcije: preprosto, eksistenčno, pravila oblikujočo in analoško. Za sklep v zvezi z zvokom lahko uporabimo preprosto abdukcijo.
Kot uvodno ponazoritev preproste abdukcije opiše dogodek, ki ga je doživel med potovanjem z letalom. Med potniki je bila skupina vpadi jivo oblečenih mladeničev. Med opazovanjem je Thagard spontano oblikoval hipotezo, da so rokerska skupina.
Hipotezo je oblikoval z ozirom na ozadne informacije, ki jih je imel o rokerskih skupinah: npr., da se vse ali večina rokerskih skupin oblači vpadi jivo. Z ozirom na ozadno informacijo je oblikovana hipoteza najbolje razložila dejstvo, da so mladeniči vpadljivo oblečeni.
Sklep ima torej naslednjo formalno obliko:
q moramo razložiti.
Čen, potem q.
Torej, hipotetično p.
Na primeru zvoka je abdukcija takšna:
(se širi ($x) resnično) moramo razložiti.
Če (valovanje ($x) resnično) potem (se širi ($x)
resnično) je trenutno aktivno pravilo.
valovanjc($x) zasnovano-kot-resnično). (str. 55)2
Ker je v strukturi pojma zvoka pravilo, ki govori o širjenju zvoka, ima argument x v pojrnu se širi isto vrednost kot v pojmu zvoka. Zato lahko PI sklepa, daje entiteta, kije zvok, tudi valovanje.
Iz prikazanega lahko razberemo osnovne značilnosti pojmov pomena, razlage in razumevanja v Thagardovi teoriji.
Pomen reprezentacij (pojmov, stavkov, zakonov) ni klasično denotativen oziroma ne razmejuje ekstenzij (ali tudi intenzij) neposredno sam, ampak je določen s kavzalno-funkcionalnimi vlogami in zvezami med rcprczentacijami. (O odnosu med denotativno in
2 Z izrazom "zasnovano-kot-resnično" označimo, da gre za hipotezo.
kavzalno vlogo reprezcntacij primerjaj Hoden 1990.) Pri oblikovanju teorije pomena se Thagard sklicuje na Harmana3 in njegovosemantiko pojmovnih vlog. Potem pojmovanju so "pomeni simbolov določeni z njihovo funkcionalno vlogo v mišljenju, vključujoč zaznavanje in razlaganje. Funkcionalni odnosi, ki določijo pomen simbola, zadevajo tako odnose do drugih simbolov kot njegovo zvezo z zunanjim svetom preko percepcije in delovanja." (str. 68 - 69)
Pomen pojma (npr. žirafe) določajo naslednji procesi:
"I. Razpršitev delovanja na pod- in nadredne pojme,
2.	aktiviranje sporočil in pravil, ki vodijo k sproženju pravil in s tem k aktiviranju dodatnih pojmov,
3.	aktiviranje preteklih rešitev problemov, ki so analogni trenutnemu,
4.	sproženje induktivnih sklepov, ki lahko vodijo k novim pojmom, pravilom ali sporočilom." (str. 70)
Skladno s prikazom pojma pomena Thagard govori tudi o pojmih razlage in razumevanja. Za razlago meni, da ni logična struktura, kot jo opisujejo logični pozitivisti, niti nekaj, kar razlaga (to bi lahko bila zavrnitev Scrivenove teze): jc "proces, ki zagotavlja razumevanje." (str. 44) Pojav pa razumemo, če ga lahko umestimo v strukturiran obrazec ali kontekst. Thagard omenja tudi Schanka in Abelsona, ki razvijata računalniško teorijo razumevanja, po kateri jc razumevanje dogodka enako najdenju strukture znanja v spominu, katere konkreten primer jc dogodek: "Razumevanje dosežemo predvsem s procesom lociranja in prekrivanja", (str. 44 in 45) Seveda pa mora (mentalni) sistem imeti tudi mehanizme, ki mu omogočajo vzpostavljanje novih struktur, ker nc moremo predpostavljati prirojenosti vseh možnih struktur. Program PI nove strukture vzpostavlja z različnimi oblikami induktivnega sklepanja (mi smo spoznali preprosto abdukcijo).
Pri Thagardu pomen, razlaga in razumevanje sodelujejo pri istem procesu: pomen rcprczentacij jc določen z zmožnostjo reprezcntacij, da sprožijo nek proces, razlaga jc na ta način sprožen proces, razumevanje pa je rezultat procesa. Pomen je začetek, razlaga sredina in razumevanje konec istega proccsa. Vsak tako sprožen in zaključen proces pa jc lahko uresničen le v danem rcprczcntacijskem sistemu.
IV
Naj zaključim z nekaj mislimi.
(1) Thagardova teorija je pokazala, daje DN-model samo ena izmed oblik razlage. Posebnost te razlage jc umestitev singularnih stavkov v reprezentacijski sistem pod vidikom deduktivnega odnosa. To si lahko ponazorimo s pojmom logično neodvisnih stavkov (ali dejstev). Logično neodvisni so tisti stavki, ki niso logično izpeljivi niti drug iz drugega niti iz neke vsem skupne premise. Pred formuliranjem splošnega stavka so singularni stavki neodvisno drug od drugega (neodvisno v smislu klasične logične zveze, kot jc dcdukcija) razpršeni po rcprczcntacijskem sistemu in logično neodvisni. Po vzpostavitvi deduktivne zveze pa postanejo logično odvisni (glede logične neodvisnosti dejstev primerjaj Friedman 1988).
3 G. Harman (1987). (Nonsolipsislic) Conceptual Role Semantics. V: E. Lepore (izd.). New Directions in Semantics, London: Acadcmic Press, str. 55 - 81.
Morda je res, da je eden izmed ciljev znanosti zmanjšanje logično neodvisnih stavkov in zato iskanje splošnih, kontralaktično veljavnih stavkov, s katerimi oblikujemo dedukcije in z njimi logično poenotimo sliko sveta. Ni pa res, da je deduktiven sklep edina oblika razlage. Je le eden izmed procesov umeščanja reprezentacij v reprezentacijski sistem. To je tudi odgovor na drugo uvodno vprašanje po zvezi med pojmoma deduktivne oblike razlage in razumevanja (pojem umeščanja reprezentacij je namreč deliniens pojma razumevanja).
V zvezi s temi trditvami si še oglejmo ugovor, ki ga lahko s stališča DN-modela postavimo abdukciji kol obliki razlage (v ustnem pogovoru je nanj opozoril profesor Ne nad Miščevič iz Zadra). Ideja jc preprosta: po abdukciji lahko šc enkrat vprašamo "Zakaj 'q'?" in "q"nato dcduciramo:
q moramo razložiti.
Čep, potem q.
Torej, hipotetično p.
Torej, deduktivno q.
Zdi se, da "q" vendarle lahko pojasnimo v skladu z DN-modelom. Toda ta ugovor ni zadovoljiv: pove nam le, da"q" lahko razložimo tudi v skladu z DN-modelom. Natančneje rečeno: a) deduktivno razlago lahko opravimo šele po abdukciji; b) v skladu z zgornjo eksplikacijo pojma razlage jc že abdukcija oblika razlage, ki "q" umesti na neko mesto rcprczentacijskcga sistema; dcdukcijajc novi vidik razlage v spremenjenem reprezentacijskem sistemu. To pa ne razvrednoti prvotnega vidika razlage, ki ga je vzpostavila abdukcija. (Poleg tega pa deduktiven sklep omogoči abdukcija, kije hipotetična oblika sklepanja. Zato jc vprašljiva tudi "deduktivna neizpodbitnost" kasnejše dedukcije.)
(2)	Upravičeno se lahko vprašamo, zakaj DN-modcl tako težko spodbijemo. Poglaviten razlog je dominacija popularne fizikalne in v splošnem popularne znanstvene slike sveta. Ali v Thagardovem besednjaku: naš reprezentacijski sistem jc prepreden s popularno znanstveno sliko sveta. To pomeni, da ob vsaki ponujeni razlagi preverjamo, ali velja za vse možne argumente dane domene. Ali pa iščemo lastnosti - npr. strukturo - opazovanega pojava, ki dopušča želeno posplošitev. Zato si ne znamo zamisliti razlage, ki kot pojasnilo navaja le posamično stvar al i dogodek. Otroku šedobrovoljnoin pokroviteljsko odpustimo zanimanje za drevescc na vrtu, ki pije vodo. Toda odraslega človeka, ki bi kopal globoko luknjo in nam pojasnil, da jc njegovo drevesce žejno, bi skozi prizmo znane Aristotelove definicije razglasili za bistveno defektnega. Menim, da s stališča pojtna razlage neupravičeno.
(3)	Poleg ugotovitve, da DN-modcl ne predstavlja ekskluzivne oblike razlage, iz Thagardovega prikaza znanosti šc razberemo, da za teorijo razlage niso zanimivi le rcsničnostno-funkcionalni in tavtološki (deduktivni) odnosi med stavki, ampak daje za razlago relevantna struktura reprezentacijskega sistema mnogo bolj razvejana. Osrednjo vlogo pri tem imajo pojmi in njihova aktivna vloga v - klasično rečeno - preiskovanju in določanju domen predikatov.
(4)	Navedene trditve - to šc posebej velja za tezo, da jc razlaga proces danega rcprezantacijskega sistema - bo vzpodbudila ugovor, daje s tem pristopom pojem znanstvene razlage nedopustno relativiziran in da so cilj znanstvene razlage protidejstveno veljavni splošni stavki, ki dopuščajo deduktivno izpeljavo posamičnih dejstev. Cilj znanosti so torej absolutno veljavni splošni stavki, ki jih ne moremo relativizirati na nek pojmovni ali reprezentacijski sistem. Ker s tem predmet razprave že premeščamo na vprašanje narave splošnih stavkov znanosti, bo moj odgovor kratek.
Absolutno veljavnih (uporabil bom pleonazem: absolutno nujnih) stavkov znanosti ni. So le splošno veljavni stavki danega pojmovnega (rcprezcntacijskcga) sistema. Razlika v kontrafaktični veljavnosti stavkov "Ni zlatih krogel, ki bi imele premer 100 metrov" in "Ni krogci plutonija, ki bi imele premer 100 metrov" se vzpostavi zozirom na pojmovni sistem, v katerem jih izrekamo. V pojmovnem sistemu, ki nc pozna pojmov vode in vlage, jc stavek "Če potegneš vžigalico po hrapavi podlagi, vžigalica zagori" kontrafaktično veljaven. Vtem pojmovnem sistemu jc stavek "Če potegneš vlažno vžigalico po hrapavi podlagi, vžigalica zagori" ncsmisclcn. Svet za nas jc samo tisti svet, ki ga razumemo.
Tako so pač nekateri obsojeni na vročino svoje peči in dobro ali slabo voljo kurjačev tam zunaj (glej Ulc 1992, str. 104 - 106), druge zadovolji glajenje in občudovanje ljubljenega avtomobila ob sončnih nedeljskih dopoldnevih, tretji poznajo tudi kakšen naravoslovni zakon, vsi pa smo obsojeni na svet, ki ga lahko opišemo z jezikom. Zal si šc nihče ni izmislil stavka, s katerim bi meje razumevanja sveta premaknili prek meja, ki smo si jih s stavkom sami zastavili.
LITERATURA
Achinstein. P. (1971) Law and Explanation. Oxford: Clarendon Press.
Boden. M A. (1990). Escaping from the Chinese Room, v: Bodcn. M A , The Philosophy of Artificial
Intelligence, Oxford: The Univcsity Press. Friedman, M.( 1988). Explanation and Scientific Understanding, v: Pitt, J. C., Theories of Explanation, New York.
Oxford: Oxford University Press. Hcmpel, C. G .Oppenheim, P., (1988). Studies in the Logic of Explanation, v: Pitt, J. C.. Theories of Explanation.
New York, Oxford: Oxford University Press. Scriven, M. (1988). Explanations, Predictions, and Laws, v: Pitt, J. C.. Theories of Explanation, New York,
Oxford: Oxford University Press. Thagard. P. (1988). Computational Philosophy of Scicnce, Cambridge, Mass., London, England: The MIT Press. Ulc. A. (1992). Sodobne teorije znanosti, Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.