Stf   186  FS
Jelica
(Zgodba iz doline jagnjeniške.)
f§PraČali so se od pogreba; pust jesensld dan je bil. |PUS Siva, težka megla je legala nad zaspano zemljo. Jelica je tiščala robec na očeh in je jokala: ravnokar so ji bili pokopali ljubo, predrago mater v hladni grob. MlajŠa sestrica Danica, komaj petletna, je šla tiha poleg nje in ni vedela, zakaj joče Jelica; saj je mati vendar doma, tam v kuhinji, lonec žgancev na ognjišču, mirna in skrbna se ozira gotovo proti durim in pri-čakuje . . . Tako je mislila mala Danica in ni jokala kakor Jelica.
PriŠli so do krčme. Pogrebci so šli pit sedmino, Danica in Jelica pa sta se odpravili proti domu, ki je belel izza košatega vejevja jablan in hrušek tam v do-lini . . . Tiho sta hodili in sta molčali med potjo. Smrt, ki je bila pokosila Ijubo mamico, je še prhutala v zraku s svojimi temnimi krili, grozna, strašna . . .
Komaj sta bili doma, pred pragom, je poklicala Danica:
nMama! Marnika!-------Lačna!"
»Bodi tihol" je zajokala še huje Jelica. »Mamice ni več; v grobu je sedaj, njena duša pa v nebesih .. ."
nMame da ni?! . . . O mama, zlata mamica! Kaj bo sedaj, kaj bom počela brez tebe?"
Jokaje je odprla Danica duri in je pogledala v kuhinjo: matere res ni bilo ... Mrtva tišina vsenaokoli, kamor gre pogled. Ni je več dobre mamice pred sajastim ognjiščem; njenega toplega pogleda, njenih Ijubeznipolnih, dobrih oči ni več najti med belim raz-padajočim zidovjem; povsod mirnorazlita grobna tišina kakor v mrtvaščnici.
Pa je bil prijeten dom včasih! Živel je oče in živel je brat Janez — a sedaj ju ni več. Umrla sta pred leti in ostale so le še mati in Jelica in Danica. Sedaj pa tudi matere ni več. Odšla je za dragim oče-tom v hladno zemljico . . .
Tako se je naselila smrt v prej tako prijetni in Ijubeznivi dom. In strah je bilo zato Jelico in Danico.
L23   187  V&.                               ^H
Sami   sta  stali  naenkrat  na vsetn širnem svetu,  sirotij brez staršev.                                                                 I
Danica je stopila v izbo. Bil je mrak v njej. Sedlal je na pogrnjeno postelj; tu si je zakrila beli obrazekB v dlani in je jokala. Jokala je tudi Jelica; a njej, ki je( bila že malo odrastla   in ki je drugače  razumela,   kaj se pravi,   živeti na svetu brez mame in ateja,  jc bilo še huje pri srcu.
nKaj bova počeii, siroti, sedaj na svetu? Kdo naj nama daje jesii in pili ? Kdo naju bo tolažii ? — — O mamika, o zlata mamica!"
Jelica je stopila k oknu in je spustila rulete; hla-den mrak je legel v izbo. Plašno so zrle sive mračne stcne na ubogi deklici. Tudi v vežo je šla nato Jelica in je zapahnila duri, ker se je bala.
Vrnila se je v izbo, sedla je na posteij in si je posadila malo Danico v naročje. Plakali sta obe za umrlo mamico, lica na licih, srce ob srcu, mladi siroti. Ozrli sta se tuintam plašni proti durim in sta jokali naprej.
V  zraku pa je krilila smrt in se je režala s svojo golo, ostudno lobanjo . . .
Bilo je mrzlo jutro, naletaval je sneg, in tedaj je šla Jelica od doma v svct; šla je v svet z žalostnim srcem, objokanimi očmi služit. Mala Danica je pa ostala v vasi pri dobri ženici Julki.
Ostro je zapihal preko polja in ceste sever, huje je  pritisnil   mraz.  Jelica   se je  zavila   tesneje v lahno obleko,  stisnila je natlačeno culico k prsim in je po spešila korake. Snežinkc so se vrtele v zraku in so sc tajale na njcnem belem, lepem obrazku.
V  mrazu   in zimi je šla Jelica, sirota,  od doma, iz doline jagnjeniške, v svet služit in je jokala vso pot, vso dolgo pot. Zakaj spomnila se je na unirlo mamico, ki je bila skrbela prej za njo.
O Jelica, Bog s teboj!               Cvetinomirski