Poštnina plačana v gotovini
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
Videm - via San Daniele, 88
Tel. 41820 - Poštni predal 231 Glavni in odgovorni urednik
VOJMIR TEDOLDI
Tiskarna T. Marioni - Videm
MATAJUR
GLASILO SLOVENCEV V VIDEMSKI POKRAJINI
iped. in ahfa. postil» II, gruppo - I.P.1.70%
NAROČNINA: Za Italijo: polletna 900 lir -letna 1800 lir - Za inozemstvo: polletna 1300 lir - letna 2500lir Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 100 lir
Leto XXIII - N. 22-23 (481-482)
Udine, 15. - 31. decembra 1972
Izhaja vsakih 15 dni
V naših srcih domujejo samo občutja simpatije in želja po miru in delu
Kot bratje Furlanov, ki žive poleg nas, v pogojih, ki so podobni našim, se na predvečer Božiča tako blizu čutimo njim v sakrosantni zahtevi po delu na domačih tleh in jih prosimo za skupno
borbo proti prisiljeni ekonomski emigraciji
Spet je Božič! Ob takšni praznični priložnosti nas stoletne, da, celo tisočletne tradicije silijo k razmišljanju o miru kot dobrini, ki je največja izmed vseh dobrin sveta v tem našem življenju. In končno gre za dobrino, ki je v toliko bolj prezirana, v kolikor bolj so pogoste in dramatične, boleče in strašne posledice vojn in sovraštva.
Egoizem države in razreda, predrzna konservativna volja in skoraj reakcionarna, ne-slutena rasistična mržnja ali
protekcija nezaupljivih, bedni ekonomski privilegiji, zagrenjeni in podtalni kolonializmi, pa tudi kolonializmi starega tipa, zakamufliran neokolonializem, včasih z najrazličnejšimi etiketami:	to	so
najgloblji vzroki, ki ustvarjajo negotov in nevaren položaj na svetu pa tudi v Evropi. To so razlogi, ki preprečujejo človeštvu pot proti miru in ovi-rajajo zmes tragičnih konfliktov v deželah, ki so bolj ali manj oddaljene od nas. Niti dežele južne Azije nam niso
danes več daleč v teh zadnjih desetletjih XX. stoletja, ki poznajo nadzvočne hitrosti in ki so odprte vesoljskim potovanjem, vse dežele sveta so si postale očitno blizu, pa čeprav vojaške zveze kompro-mitirijo ljudi v totalnem in naglem smislu, to je, imajo državljani in sami voditelji različnih dežel težave,, da bi jih kontrolirali.
Mi, pri Matajurju, smo najbolj strjeni izraz Slovencev, ki žive v številnih občinah furlanske pokrajine; vendar
pa lahko prav mi, v teh časih sovraštva in nasilja, s popolno iskrenostjo zagotovimo, da domujejo v naših srcih samo občutja simpatije in želja po miru in delu.
Še posebej pa čutimo, tako danes, kot včeraj, da smo bratje Furlanov, ki žive poleg nas, mnogokrat v pogojih nadlog, ki so podobne našim, ki so mnogokrat po pravici nezaupljivi tako mi do države in njene osrednje oblasti; Furlani poznajo prav tako kot mi žalosten in tragičen fenomen emigracije in so vedno prisiljeni dati več, kot pa prejemajo; vidite, zakaj se na predvečer Božiča čutimo tako blizu njim v sakrosanktni zahtevi po miru in v težkih zahtevah po delu v naših deželah, po delu, ki nam ga jemljejo, to je, po ponižujočih pogojih za emigrante.
Naši emigranti v Švici so letos večkrat srečali s furlanskimi delavci in so skupaj preučili najustreznejše načine, da bi se borili proti pospešenemu odhajanju in za zagotovitev vrnitve emigrantov. Emigranti iz Beneške Slovenije so letos izročili italijanskemu veleposlaniku v Bernu peticijo, v kateri so najprej podrobneje razložili politično zgodovino beneških Slovencev od plebiscita 1866 leta pa tja do nastopa, oziroma konca fašizma, ko je be-neškoslovenska narodnostna skupnost po krivici trpela najhujše narodnostno in človeško zatiranje.
V peticiji so tudi poudarili, da se stanje tudi sedaj ni nič zboljšalo in da zato upravičeno zahtevajo, naj bi bil prvi korak k odpravljanju teh krivic poučevanje slovenščine v šolah vseh stopenj in postopna uvedba pouka v slovenskem jeziku v šolah v Beneški Sloveniji.
BOŽIČ
Pred nami so spet božični prazniki in s tem tudi konec letošnjega, dvainsedemdesetega leta. Kaj naj zapišemo ob tem velikem prazniku, ki pomeni sprave, miru in domačnosti. Ali to, da bodo vasi za slehernega praznik po naših gorah in dolinah, vasi, ki so skoraj izumrle, ponovno oživele in se bo za kratek čas vrnila pod rodni krov cela vrsta naših emigrantov, da praznike prežive doma, pod domačo streho?
Upajmo, da se bo tudi letos vrnilo domov, pa čeprav z_a kratek čas, čim več naših ljudi, ki prelivajo svoj znoj in darujejo plodove svojih rok tujini, čim več naših rojakov, e-migrantov, iz Nemčije, Švice, Belgije, Francije in drugih evropskih dežel, kamor jih je nuja in sila za življenjem surovo pognala iz lepega, a izumirajočega domačega okolja Beneške Slovenije. Želi-
mo namreč, da bi se jih čim več vrnilo domov vsaj za kratek čas, da bi tako ponovno, vsaj enkrat na leto, izpričali svojo pripadnost Beneški Sloveniji in navezanost na domači kraj. Kajti danes smo čedalje bolj priča drugemu, nič manj žalostnemu pojavu: čedalje več naših ljudi namreč ne hodi več na delo v tujino sezonsko, temveč se za stalno naseljuje v tujini, s tem pa seveda postajajo vezi z rodno grudo čedalje rahlejše, dokler se popolnoma ne pretrgajo. Tako nam v nekem smislu tujina jemlje mnogo ljudi, zlasti mlajših, in široki, tuji svet jim tako postaja druga domovina, mačeha, ki pa je vendar v nekem smislu radodarne j ša od uboge, zanemarjene in zapostavljene domovine, ki jim, žal, še danes, kljub vsem ugotovitvam, zahtevam in prošnjam ne more nuditi za-
dostnega koščka kruha za vsakdanje življenje.
Naj bo tako ali drugače, ob Božiču se vseeno veselimo, da se bodo ie številni vrnili za nekaj dni domov in s tem pokazali svojo ljubezen in navezanost do domače, a skope, z.ato pa nič manj ljubljene rodne deželice. Prepričani smo, da bodo te naše rojake njihovi starši, sorodniki in znanci, ki so o-stali doma, sprejeli z ljubeznijo in veseljem in da bo vsaj za božične praznike naša deželica oživela. Vemo namreč, da ni z ničemer moč nadomestiti ljubezni do domačega kraja in vrnitev ob Božiču je vsekakor najlepša potrditev tega. Zato želimo ob tej priložnosti vsem ,ki se bodo vrnili, srečne in vesele božične praznike, enako pa tudi vsem našim bralcem in naročnikom v Beneški Sloveniji. Naj bo Božič praznik sprave, miru in upanja!
Uredništvo in uprava
MATAJURJA
Vsem naročnikom, bralcem in sodelavcem doma in po svetu prisrčno voščimo
srečno 1973!
Slovenska kulturna društva Benečije priredijo v soboto dne 6. januarja 1973 ob 15 uri v gledališču A. Ristori v Čedadu
Dan emigranta
PROGRAM:
1. Pozdravi predstavnikov kulturnega društva «Ivan Trinko», skupine domačih duhovnikov « Dom » in « Društva beneških emigrantov ».
2. Nastop mešanega pevskega zbora «Višarski zvon» iz Kanalske doline pod vodstvom Avgusta Ipavca.
3. Recitacije otrok.
4. Nastop mešanega pevskega zbora «Rečanj» iz Les pod vodstvom Rina Markiča.
5. Nastop Stalnega slovenskega gledališča iz Trsta z Rabodanovo komedijo.
Kadar se ženski jezik ne suče
ČRNI VRH (Montefosca) v podboneškem komunu je za Matajurjem najvišje ležeča vas v Beneški Sloveniji. Razen nekaj obnovljenih hiš je vas ostala takšna kot pred sto leti. Če bi jiin zqradilì cesto do Mažerol bi postala
vas prehodna, tako pa človek od tu ne more dalje.	'
iputu
uuuuuu
IZ NADIŠKE DOLINE
Župani in Beneške Slovenije pri
predsedniku vlade Andreottiju v Rimu
Obrazložili so mu pereče probleme Nadiških dolin
Dne 30. novembra je odpotovalo z letalom v Rim sedem županov iz Nadiških dolin ter iz Prapotnega in Tavorjane, spremljali pa so jih pokrajinski odbornik za turizem Romano Specogna, podpredsednik videmske federacije Krščanske demokracije Stella, senator Mario Toros in predsednik deželnega odbora Furlanije -Julijske krajine Alfredo Ber-zanti. šli so v Rim k predsedniku vlade Giuliu Andreottiju, ki jih je sprejel že naslednji dan v palači Chigi, da so mu obrazložili pereče probleme, ki tarejo komune Nadiških dolin ter Prapotno in Tavorjano.
Mnogi komuni v Beneški Sloveniji so namreč tudi po več mesecev v letu brez pitne vode in zato so prosili predsednika vlade, da bi dobili državno pomoč za gradnjo velikega zadružnega vodovoda, ki bi zmogel dobavljati vodo vsem vasem v vseh letnih časih. Letos, in tudi v preteklih letih, so jo morali neštetokrat dobavljati vojaki v avtoci-sternah. In pomislimo, vode ne potrebujejo samo ljudje, ampak tudi živina, ki je pri nas glavni, morda bi celo rekli, edini vir dohodkov.
Predsednik vlade, ki je ob zaključku razgovorov podčrtal «tradicijo visokega patriotizma» naših ljudi in tako na dvoumen način priznal obstoj slovenske etnične skupine v Beneški Sloveniji, je zagotovil, da se bo vlada zanimala za vprašanje vodovoda v okviru razvojnega načrta dežele.
Za razširitev čedadskega industrijskega področ ja
med temi tudi Fojda, Ahten, Buttrio, Sv. Ivan ob Nadiži in Povoletto, a o tem nočejo ničesar slišati, ker hočejo ustvariti svoje področje. Da bodo prišli do tega cilja, bo moralo seveda preteči še precej časa, čeprav so jim dani vsi pogoji, kajti dežela ne daje tako hitro podpor in tudi birokratski postopki so zelo počasni. Če bi se pa ti komuni priključili k če-
ČEDAD
dadskemu industrijskemu področju, ki se danes uspešno razvija, bi se tudi oni prav gotovo prej razvili, ker je področje že uradno priznano in uživa vse beneficije dežele.
Nekateri pa so seveda drugačnega mnenja. Počasi, a samostojno, pravijo. Kdo ima prav, ne vemo. Res je pa, da se s skupnimi močmi lahko mnogo več doseže.
Uradna «tvoritev zdravniškega anibulatorija IIMAM
Kot smo v preteklosti že poročali, je zgradba, v kateri ima svoje prostore zdravniški ambulatorij za zavarovance INAM, dograjena in v teh dneh je bila uradna otvoritev. Novi sedež v Čedadu, ki ima štiri nadstropja, je zelo moderno opremljen in ima sledeče oddelke: za kardiologijo (srčne bolezni), nevrologijo, ortopedijo, pediatrijo (otroške bolezni), roentgen, dermatologijo (kožne bolezni), oddelek za očesne bolezni, porodniški oddelek in zobozdravniški ambulatorij.
Otvoritvene cerimonije so
se udeležile najvišje komunske, pokrajinske in deželne oblasti.
Nov dom za stare in onemogle v Čedadu
V Čedadu nameravajo zgraditi velik, sodobno o-premljen Dom za stare in onemogle ljudi in v ta namen je deželno odborništvo že dodelilo 963 milijonov 500 tisoč lir. V Domu bo prostora za 200 ljudi.
Naši ljudje so se začeli
SV. LENART
Komunski proračun za leto 1973 : toliko izdatkov kot dohodkov
katerim se podira hiša nad glavo in nimajo nobene pokojnine.
SEJEM GOVEJE ŽIVINE
Letos so organizirali v Čedadu prvi sejem-dražbo goveje živine. Živinorejci iz Furlanije in Beneške Slovenije so prignali okoli 500 glav. Na dražbo so postavili 64 krav in jenic, prodanih je bilo pa samo 42 s povprečno ceno 447 tisoč lir za glavo.
Sejem je otvoril s priložnostnim govorom predsednik furlanske Zveze živinorejcev Paolo Micolini, ki je prisotnim obrazložil kako veliko vlogo v gospodarstvu igra prav živinoreja, ki za marsikatero družino predstavlja glavni vir dohodkov in da je zato treba skrbeti za izboljšanje pasme, da bo donosnejša in za valorizacijo mlečnih proizvodov.
PODBONESEC
SV. PETER
Na zadnjem zasedanju komunskega konsila so med drugimi točkami dnevnega reda sprejeli tudi proračun za leto 1973, ki predvideva toliko izdatkov kot bodo i-meli dohodkov in sicer 495 milijonov lir. Imenovali so tudi revizorje računov za leto 1972. Razpravljali so nadalje o gradnji ceste, ki bo povezovala vas Kosco s či-šnjami, ki bo stala 21 milijonov lir, za katero bo prispevala dežela 98% in o drugem «lotu» ceste Sv. Lenart-
Utana, ki bo stala 47 milijonov lir, za kar je dežela dala enak prispevek kot za cesto Kosca-čišnje.
Na široko so razpravljali tudi o potrebi ojačenja vodovoda, kar bi stalo 26 milijonov lir (dežela bi prispevala 70% na celotne stroške), o cesti, ki vodi v čemur (11 milijonov lir) in o gradnji športnega igrišča za košarko (pallacanestro), za katerega je ministrstvo za šolstvo že namenilo 1 milijon in 380 tisoč lir.
Cesta v Mečano bo kmalu dokončana
V PODBONESCU IN
BRIŠČIH NEZDRAVA PITNA VODA
Ljudje v Podbonescu in Briščih že dalj časa tožijo, da je njihova voda motna in zelo slabega okusa. Ta glas je prišel na uho tudi karabinjerjem in zato so jo nesli v laboratorij, da bi tam ugotovili, kaj je na tem resnice. Na hitro je bilo ugotovljeno, da so v vodi sledi amoniaka, solitra, fosfata in klorida. Ker sta bila o tem obveščena tudi komunska administracija in zdravnik, so vzorec vode poslali še v druge laboratorije in sicer na Inštitut za profilakso v Vidmu, kjer so ugotovili, da je voda, ki jo pijejo ljudje v Briščih zares nepitna in zato so poslali na komun sporočilo, da jo morajo prevreti, ker je drugače škodljiva zdravju.
Pravi vzroki onesnaženja vode sicer še niso znani, vendar domnevajo, da so vodovodne cevi položene preveč blizu hudournika Uodnjak, ki priteka iz Ronca in je sila umazan. V to vodo mečejo namreč ljudje vse smeti In vanj se zliva tudi gnojnica.
Dela na cesti, ki vodi v visoko v bregu ležečo vas Mečano, dobro napredujejo. Deželno odborništvo za kmetijstvo je sedaj nakazalo špeterskemu komunu še deset milijonov lir in tako jo bodo mogli s tem prispevkom tudi asfaltirati.
NENADNA SMRT
Nepričakovano nas je zapustil 60-letni Luigi Costa-peraria iz Dolenjega Brna-sa. Nenadoma mu je prišlo slabo in so ga takoj peljali v čedadsko bolnico, kamor pa ni prišel več živ. Zdravniki so ugotovili, da ga je zadela srčna paraliza.
Njegova nagla smrt je globoko prizadela vso okolico, saj je je bil rajnki Costaper-aria priden kmet in spoštovan od vseh.
•*'
SIRARNA V AŽLI PREJE MA VEDNO VEČ MLEKA ZADRUGA ŠTEJE DANES ŽE VEČ KOT ŠTIRI STO ČLANOV
Sirarna v Ažli, ki je ena najbolj moderno opremljenih. v naši deželi in proizvaja tako kvalitetne sire, da jih cenijo po vsem Venetu, Lombardiji in Piemontu, da ne govorimo po Furlaniji, kjer ta specialiteta Nadiške doline ne manjka skoraj v nobeni restavraciji.
Sirarna ima vse pogoje za še uspešnejše obratovanje, za še večjo produkcijo, saj so ljudje spoznali, da se ne izplača vzdrževati vaških mlekarnic, ker to preveč stane in da je bolje oddajati mleko v veliko mlekarno, v Ažlo, ki ima vse moderne naprave in izkušene mojstre sirarje. Zadnje čase vozijo mleko v Ažlo ne samo člani zadruge, katerih je danes že več kot štiri sto, ampak tudi mali kmetje iz oddaljenih vasi: iz Mažerol (tavorjan-ski komun), iz črnega vrha (podboneški komun) iz Sre-
Naši dragi rajnki
spraševati, če bo v njem prostora tudi za kakšnega zares potrebnega človeka iz naših krajev. Koliko starih mož in žena živi zapuščenih v propadajočih hišah, ki so brez vsake pomoči, ker so se njihovi sinovi in hčere za vedno izselili v tujino in pozabili na svoje starše. Nova «Casa per anziani» bo seveda moderna zgradba, v kateri bi se morda naši ubož-ni ljudje ne počutili kot doma, a treba bi bilo misliti tudi na te ubožce, da bi bili preskrbljeni vsaj ob zatonu življenja z najpotrebnejšim. V Dom za onemogle naj bi sprejeli torej tudi take, ki ne morejo plačati «apparta-menta», ampak tudi tiste,
IZ KOMUNA BRDO: 65-let-ni Enrico Culetto - Šeul iz Tera, 70 - letni Valentino Micot-tis - Arčulič iz Sedlišč, Felice Micottis iz Sedlišč, 81 -letna Luigia Negro vd. Negro.
IZ KOMUNA TIPANA: 52 -
letni Silvio Coos.
IZ KOMUNA NEME: 65 - letna Anna Scubla iz Dobja.
IZ KOMUNA FOJDA: 68 -
letni Giovanni Grimaz, 67 -letni Giovanni Scubla, 71 - letni Emilio Caruzzi, 23 - letni Giovanni Toffoletti, 73 - letni Antonio Vescovo, 72 - letna Giulia Sgualdino vd. Toso.
IZ KOMUNA TAVORJANA:
57 - letna Alba Flebus por Cu-dicio, 52 - letni Aldo Specogna iz Drejana, 66 - letni Ettore Moro.
IZ KOMUNA PRAPOTNO:
57 - letni Pio Filei.
denj in od drugod. Res je, da je prevoz mleka drag, a del teh stroškov (60%) krije deželno odborništvo za kmetijstvo, da bi vzpodbudilo živinorejce za večjo rejo krav mlekaric in torej za večjo oddajo mleka.
Hribovski kraji so pri nas zares primerni za živinorejo, saj so tu pašniki in planinsko seno, ki ni v primerjavi z ravniskim. Zato bi bilo nujno potrebno še bolj podpreti živinorejce. S tem hočemo reči, naj bi dežela poskrbela za ureditev pašnikov, kjer bi se mogla pasti živina preko poletja po mili volji. Teh pri nas na žalost pogrešamo, živina stoji ves dan v hlevu in ji je treba krmo prinesti domov, marsikje še na hrbtu, kar stane ljudem dosti truda, posebno če pomislimo, da je pri hiši vedno manj delovne sile, ker odteka v inozemstvo ali pa v bližnje kraje po Italiji. Dežela naj bi tudi nudila večje podpore za nakup plemenske živine in končno bi bilo potrebno zgraditi tudi več zadružnih hlevov.
Prihodi in odhodi vlakov iz videmske železniške postaje
S prvim oktobrom je stopil v veljavo nov vozni red vlakov, ki bo veljaven do 2. junija 1973 in ga tu spodaj prinašamo.
ODHODI
PROTI BENETKAM: 3,32 - 5,14 -
5.32 - 5,48 - 6,10 - 6,38 - 7,10
- 7,24 - 8,48 - 9,50 - 10,48 - 11,55 -12,35 - 13,32 - 15,01 - 15,11 - 15,20
- 16,08 - 16,56 - 17,57 - 18,46 -18,56 - 20,38 - 21,23.
PROTI TRBIŽU: 5,29 - 7,21 -
12.32 - 13,42 - 15,23 - 15,30 - 17,50
19.18 - 22,09 - 23,15.
PROTI TRSTU: 5 - 5,44 - 7,11 -
7.18 - 7,52 - 10,29 - 13,03 - 13,25
- 15,05 - 16,30 - 17,53 - 18,02 -
IZ KOMUNA ŠPETER: 74 -
letna Giuseppina Zamparutti vd. Moreale, 62 - letni Giovanni Battista Birtig, 60 - letni Luigi Costaperaria iz Dol. Brnasa.
IZ KOMUNA PODBONESEC:
53 - letna Onelia Crucil vd. Crucil, 82 - letni Valentino Specogna.
IZ KOMUNA GRMEK: 74 -
letna Antonia Scuoch vd. Dreosti, 82 - letna Luigia Vo-grig.
IZ KOMUNA SOVODNJE:
87 - letni Luigi Arnelli.
IZ KOMUNA REZIJA: 72 -
letna Anna Siega.
IZ KOMUNA SREDNJE: 66 -
letna Maria Stulin por. Balus.
Vsem sorodnikom naših dragih umrlih izrekamo naše globoko sožalje.
19,24 - 20,42 - 21,41 23,13.
22,35
PROTI ČEDADU: 6,30 - 7,30 -8,30 - 9,30 - 11,30 - 12,30 - 13,30
- 14,30 - 15,30 - 16,30 - 17,30 -
18.40 - 19,50 - 22,20.
PRIHODI
IZ BENETK: 1,56 - 6,40 - 7,08 -7,37 - 8,39 - 10,34 - 11,19 - 12,55
- 14,25 - 14,59 - 15,18 -, 17,32 -18,10 - 18,34 - 18,59 - 20,10 •
20.32 - 21,36 - 21,58 - 22,32 - 22,56
- 23,07 - 23,37.
IZ TRBIŽA: 5,05 - 7,05 - 7,15 •
9.40 - 11,50 - 14/47 - 14,57 - 17,36
- 17,48 - 19,15 - 21,11.
IZ TRSTA: 0,17 - 5,09 - 7,05 -7,16 - 8 - 8,34 - 11,42 - 13,27 -
14.33 - 15,06 - 15,15 - 16,02 - 18,32
- 19,44 - 20,19 - 21,45 - 21,46.
IZ ČEDADA: 6,20 - 7,20 - 8,20 -9,20 - 10,20 - 11,20 - 12,20 ■ 13,20
- 14,20 - 16,20 - 17,20 - 18,20 -
19.40 - 20,40.
Zadnje čase se mnogo razpravlja o razširitvi čedadskega industrijskega področja, kamor spada vseh sedem komunov Nadiške doline ter Čedad, Manzano, Corno di Rosazzo, Prapotno in Tavorjana. Vabljeni pa so bili še drugi okoliški komuni, da bi stopili v konzorcij,
GORENJI TRIBÙ (Tribil di Sopra) v komunu Srednje.
wJ	v	i	•!	1*1	-TERSKE
IVfSIŠSI domača kronika V letu Y) i L v Zavrhu speleološki muzej ?
Kot vsako leto je bil tudi letos 6. januarja v Čedadu tradicionalni Dan emigranta. Ta kulturno - politična manifestacija je tudi letos pokazala vso problematiko, pa tudi moč naših izseljenskih organizacij v tujini in organizacij doma, da se skupno bore za gospodarski napredek in nacionalno priznanje slovenski etnični skupnosti v videmski pokrajini.
Med pomembne politične dogodke v januarju moramo šteti tudi peticijo, ki so jo predstavniki izseljencev iz Furlanije, med njimi tudi naši predstavniki izseljencev, poslali predsedniku deželnega sveta Ribezziju, v kateri so navedli vrsto predlogov za zboljšanje ekonomskega stanja v pokrajini in za zajezitev emigracije, ki je postala pri nas že naravnost usodna.
Tretji dogodek, ki ga je potrebno zabeležiti januarja, se je zgodil 30. januarja, ko je bila v Čemurju pri Sv. Lenartu množična manifestacija proti zaprtju tamkajšnje opekarne, ki je zaposlovala 80 delavcev. Manifestacijo je organiziral odbor za obnovo Na-diskih dolin ob podpori kulturnega društva «Ivan Trin-ko», društva «Rečanj» iz Ljes, «Centra za kulturna raziskovanja» iz Brda v Terski dolini, skupine slovenskih duhovnikov «Dom» in društva izseljencev iz Beneške Slovenije. Manifestacija je ob tej priložnosti jasno pokazala, kako velika razlika je med dejanskim stanjem in obljubami o razvoju gospodarstva pri nas. Pokazala je namreč, da pri nas sploh ne pospešujemo gospodarskega razvoja, kljub obljubam, temveč celo že obstoječa, redka podjetja, zapiramo, kar je vsekakor v popolnem nasprotju z razglašeno politiko napredka in podpore našim krajem.
Najpomembnejši dogodek, ki se je zgodil v februarju, je vsekakor ustanovitev stolice za slovenščino na videmski fakulteti za tuje jezike in književnosti. V tem smislu je videmska fakulteta priznala tudi naš obstoj, na drugi strani pa je pokazala več politične in znanstvene volje od tržaške univerze, ki je kasneje uvedla lektorat slovenščine v Trstu.
10. aprila se je v Špetru začel tečaj slovenskega jezika, ki ga je organiziralo kulturno društvo «Ivan Trinko». Dejstvo, da je tečaj naletel na izredno veliko zanimanje samo kaže, kako potrebna bi bila uvedba slovenščine v naše šole, saj so ljudje s tem jasno pokazali, da se žele učiti svojega materinega jezika.
7. in 8. maja so bile vsedržavne politične volitve. Ob tej priložnosti so vse organizacije pri nas poslale skupen dokument strankam ustavnega loka, v katerem so nakazale vrsto perečih problemov, ki še do danes niso rešeni. Med temeljnimi zahtevami tega dokumenta je vsekakor priznanje našega nacionalnega obstoja in zahteva po uvedbi slovenščine v naših šolah.
20. maja so v Milanu ustanovili sekcijo društva slovenskih izseljencev iz Beneške Slovenije. Ustanovitev sekcije je narekovala potreba, saj je v Milanu in okolici zaposlenih precej naših ljudi.
Tega meseca je v Trbižu prvič nastopilo tudi Stalno slovensko gledališče iz Trsta. Uprizorilo je komedijo «Trije tički». Ob tem prvem gostovanju slovenske odrske besede v Kanalski dolini se je spet jasno pokazalo, kako veliko zanimanje je vladalo za to u-prizoritev. Številen obisk je samo potrdil prisotnost in za-
vednost Slovencev v Kanalski dolini.
Julija je bil v Ljubljani seminar slovenskega jezika za tuje udeležence, ki bodisi študirajo ali pa se zanimajo za slovenski jezik in slovensko književnost. Seminarja se je med številnimi tujimi znanstveniki in profesorji udeležilo tudi 25 beneških Slovencev, ki so se na ta način poglobljeno in znanstveno seznanili s problematiko slovenskega jezika in njegove književnosti.
Zadnjo nedeljo v juliju je bil poletni praznik emigrantov v Subidu in «Senjam beneške piesmi» na Ljesah pri Klodi-ču.
9. septembra je delegacijo društva slovenskih izseljencev iz Beneške Slovenije sprejel italijanski veleposlanik v Bernu. Ob tej priložnosti so mu izročili peticijo, v kateri so zahtevali med drugim pouk slovenščine tako v domovini kot v tujini, kjer delajo.
10. septembra je bilo tradicionalno kulturno srečanje med sosednimi narodi na Kamenici pri Stari gori. Srečanja so se udeležili poleg gostiteljev še Slovenci iz Av-
strije in matične domovine.
16. septembra je prišel v Videm papež Pavel VI., da bi s svojo navzočnostjo počastil evharistični kongres. Ob tej priložnosti je v svojem govoru še posebej pozdravil Slovence v videmski pokrajini in s tem jasno pokazal stališče in priznanje cerkve do slovenske etnične skupnosti v naši pokrajini. Poleg Slovencev je pozdravil posebej tudi še vse emigrante.
Na evharističnem kongresu v Vidmu je bil ob tej priložnosti tudi poseben dan za slovenske vernike.
7. oktobra je bilo v švicarskem mestu Orbe zborovanje naših izseljencev.
17. oktobra pa je kulturno društvo «Ivan Trinko» poslalo koroškim rojakom solidarnostno pismo ob divjanju nacistov proti postavitvi dvojezičnih napisov na Koroškem.
10.	novembra so se v Celovcu mudili predstavniki Slovensko kulturno-gospodarske zveze iz Trsta v gosteh pri tamkajšnjih organizacijah koroških Slovencev. Ob tej priložnosti so sestavili tudi skupno izjavo, v kateri so Slovenci iz Italije izrazili pol-
no solidarnost in podporo koroškim rojakom ob divjanju nacizma na Koroškem.
1. decembra so župani Na-diških dolin obiskali predsednika vlade Andreottija v Rimu. Ob tej priložnosti so ministrskemu predsedniku podrobno obrazložili pereče probleme Beneške Slovenije. Ob vsem tem velja zapisati, da je predsednik Andreotti nedvoumno v svoji izjavi na di-škim županom priznal obstoj Slovencev v Beneški Sloveniji, kar je vsekakor pomembno priznanje na najvišji državni ravrii naše narodnostne samobitnosti in vseh zahtev, ki jih terjamo že polnih dvajset in več let.
Ob koncu pa tudi ne smemo pozabiti, da so dne 13. decembra predstavniki založniških podjetij Lipa iz Kopra, Založništvo tržaškega tiska iz Trsta in Inštituta za slovensko narodopisje Slovenske akademije znanosti in umetnosti predstavili v Ljubljani prvo zbirko rezijanskih pesmi «Rožice ziz Rezije», saj gre za zgodovinski dogodek ne samo za Slovence v matični domovini, ampak tudi za Rezijane.
Beneška Slovenija, od Muzcev do Idrijske doline, ima dosti podzemeljskih jam, ker so njena tla kraške-ga značaja. Nekatere so znamenite po svojih zgodovinskih dogodkih, druge po čudovitih oblikah, ki jih je voda izdolbla iz apnenca.
V Zavrhu v Terski dolini so čudovite Završke jame, ki slovijo po krasnih kapnikih (stalagmitih in stalaktitih), a niso še vse raziskane, ker je v njih več težko dostopnih rovov.
V čenti (Tarčentu) so leta 1955 ustanovili Zvezo zelenih srajc, v kateri so včlanjeni številni ljubitelji narave, med temi tudi nekateri jamarji. Na pobudo te Zveze bodo v kratkem odprli v Zavrhu speleološki muzej, v katerem bodo zbrane vse kamenine kraških jam čentskega področja. V Terski dolini so namreč še druge jame s svojimi posebnostmi, na primer na Vizontu, v Čizerjih in v Šteli, a največja je Završka jama.
Verjetno bodo uredili tudi botanični vrt, kjer bo zbrana vsa planinska flora Julijskih predalp. Seveda bi
IZ KRNAHTSKE DOLINE
Ana Scubla iz Dobja utonila v Lanji
Vso dolino Črneje je globoko pretresla smrt 63-letne Ane Scuble iz Dobja. Žena, ki je živela sama v svoji hišici, je šla v soboto, dne 9. decembra po svojih opravilih in se ni več vrnila domov. Sosedje je prvi dan niso pogrešali, a ko so videli, da so njena vrata stalno zaprta, so o njenem izginotju obvestili karabinjerje. Povpraševali so tu in tam in nazadnje so jo začeli iskati tudi v vodi, kajti Lanja, ki teče tik ob cesti, je tiste dni prestopila bregove. In prav tam, kakih tri kilometre od doma, so jo našli. Verjetno ji je spodrsnilo in padla v globoko vodo. Pri padcu se je tako močno udarila v glavo, da si ni mogla pomagati in utonila.
UMRL JE SILVIO COOS IZ TIPANE
Po kratki bolezni nas je za vedno zapustil 52-letni Silvio Coos - Postin iz Tipa-ne. Rajnki je bil zelo znan po vsem komunu, saj je bil 20 let poštar, ki je zvesto o-pravljal svojo službo, delo, ki ga je podedoval po očetu in staremu očetu. Bil je torej že rojen poštar in zato je tudi hišno ime družine Coos Postin. Domačinom je bil zelo priljubljen, ker je rade volje napravil vsakomur kakršnokoli uslugo in kot poštarju takih prilik ni nikoli manjkalo. Ljudje so ga zato imeli povsod radi in so komaj čakali njegovega prihoda. Pa ne samo to, prinašal jim je dobre in slabe novice, ki so bile skrite v
njegovi poštarski torbi. Prizadeti družini izrekamo naše globoko sožalje.
POPRAVILO CESTE
S.	GERVAZIJ - TORLAN
Vas Torlan, katero je tako lepo opisal slavni pisatelj Ippolito Nievo v svojem romanu «Il conte pecoraio», bo v kratkem povezana od. Sv. Gervazija preko zaselka Čekin z dobro asfaltirano cesto. Tod mimo vodi sedaj le slab kolovoz in zato se je nedeljski izletniki izogibljejo, ki tako radi zahajajo v te vasi, pa čeprav se vije med prekrasnimi vinogradi in bujnim zelenjem gozdičev.
Komunski svet v Nernah je na svojem zadnjem zasedanju zato sklenil, da bodo dali v delo prvi «lot» del, s katerim bodo pričeli, čim bo dopuščalo vreme.
UREDITEV CEST V
TIPANSKEM KOMUNU
Domačine je zelo razveselila novica, da bodo končno le uredili cesti, ki vodita od mostu na Ravnem, ena proti Krnahti, druga pa proti
Viskorši. Cesti bodo nekoliko razširili in jih tudi asfaltirali. Delo bo stalo 60 milijonov lir in ga bo financiralo deželno odborništvo za kmetijstvo.
SENJALJI NA POTI BARDO VISKORŠA
Segnai, ke u avertiva na slabe mo-ste na ejesti od Prjesake do Vi-skorše
Tipajska aministracjon ne storia ložti po ejesti Bardo-Viskorša senjalje, ke pot na se ne dà prehoditi od Prjesake do Viskorše. To je čudno, ke nu ne znajo obrjesti
druzih rnanjer za ke nu re-sponsabilji zvjedeta za naše kraje. Su se veliko hvalili za te tokè asfalta, ki su storli, nàs pa nu ne permetajo, ke nu se Bar j eni anu Viskur-šeni stisnita roke za Božič anu za novo ljeto.
Fin kadà to če tuole durati?
IZPOD MATAJURJA SKLEPI KOMUNSKEGA KONSILA
Komunski konsil v Sovod-njah, ki se je sestal za izredno zasedanje, je sprejel več važnih sklepov. Gre predvsem za javna dela, katera namerava komun izvesti v prihodnjem letu. Tako bodo zgradili novo pokopališče v Mašerah ter razširili onega v Sovodnjah, Trčmunu in čeplesiščih; odobrili so tudi načrt za ojačenje javne razsvetljave, načrt za ureditev šolskih prostorov v Sovodnjah in gradnjo športnega igrišča.
TAVORJANA
Izidi volitev za obnovo komunskega konsila
Silvio Coos
V Tavorjani, jezikovno mešanem komunu, so se vršile dne 26. novembra volitve za obnovo komunskega konsila, ker jim je šele sedaj potekla mandatna doba, medtem ko so ostali komuni Beneške Slovenije volili 7. in 8. junija 1970 leta.
V Tavorjani, kot vidimo, se ni nič spremenilo. Večino je dobila krščansko demokratska stranka, a reči moramo, da se je tudi lista «Alleanza democratica» zelo dobro uveljavila, na kateri so kandidirali pripadniki levičarskih strank (socialdemokrati, socialisti in komunisti), ki so imeli za volilni znak nakovalo, lopato, vzha-
jajoče sonce in bršljanov list.
Krščansko demokratska stranka je pri teh volitvah dobila 707 glasov, «Alleanza democratica» pa 571. Pri prejšnjih volitvah je dobila krščansko demokratska stranka 770 glasov, socialistična stranka 247 in komunistična istotako 247 glasov.
Za te zadnje volitve je bilo vpisanih 2002 volivcev, glasovalo pa jih je samo 77,17%, ker so ostali po svetu in se še niso vrnili domov za božične praznike ali pa so se za stalno izselili in so še vpisani v volilnih seznamih.
Sedanji komunski konsil
bila potrebna tudi dobra turistična propaganda. Marsikaj je sicer že bilo storjenega, a zaželjenega uspeha do danes ni bilo. Vendar upanje ni ugasnilo. Pred kratkih so deželni organi sklenili, da bodo dodelili komunu Brdo, kamor spada tudi vas Zavrh, 43 milijonov lir prav za ureditev jam in valorizacijo tega področja. Terska dolina, kjer je turizem še v povojih, je zato začela upati, da jo bodo turisti vzljubili in jo vsaj ob nedeljah nekoliko oživeli.
NAGRAJENI NAJBOLJ
MARLJIVI ŠTUDENTI
Kot vsako leto, je tudi letos «Banca cooperativa popolare» v čenti nagradila ob «Dnevu varčevanja» 12 najmarljivejših učencev. Med temi, di so prejeli nagrado po 50 tisoč lir, je tudi Daniele Berrà iz Tipane.
RIKO CULETTO IZ TERA NAS JE ZAPUSTIL
Dne 4. decembra smo spremili k zadnjemu počitku na domače pokopališče 65-letnega Enrika Culetta iz Tera. Rajnki, ki je bil zelo navezan na domačo zemljo, priden delavec in skrben oče, je bil poznan daleč naokoli, kar je dokazal tudi njegov veličasten pogreb. Prizadetim svojcem nepozabnega Rika izrekamo naše globoko sožalje.
t
Riko Culetto
KADA BOJO POKOMODALI
POT CENTA NJIVICA
To je žej blizu pet ljet, anu zima na je speka pred nami, ma poti čenta - Njivica tou Terski dolini nu je njesu šenjč pokomodali.
Pred nekej mjesci ne aministracjon provincial ložla tabele, ke nu avertivaju na perikul automobiliste. Muor-tej s tjemi senjàlji so kudali risolviti problem poškodovane poti. Kaj dòuo nu maju šenje čakati naši judje za mjeti pot pokomodanu?
bo sestavljen tako le: na listi krščanske demokracije so bili izvoljeni vsi in sicer: Giuseppe Luigi Chittaro (813), Emilio Balutto (769), Delfo Benati (736), Mario Bini (750), Dario Boreanaz (754), Bruno Caporale (761) Erminio Fracastoro (754), Adriano Jacuzzi (755), Leo Sabbadini (755), Sergio Sabbadini (769), Gino Spe-cogna (752) in Bruno Tomat s 751 glasovi.
Manjšino v komunskem konsilu pa bodo predstavljali: Giuseppe Cudicio (627), Angelo Cormons (620) in Luigi Borgnolo s 615 glasovi.
i
ttenzione
CAUSA ZONA W FRANA L0CAUTA P0TCLADW mem \
AL Km. 10 + 250 UMITE PESO -cona'
Segnai na poti Podkladje-Njivica.
Stran 4
--------------------------------«MATAJUR»------------------------------------Štev.	22-23
IX. REDNI OBČNI ZBOR SLOVENSKE KULTURNO - GOSPODARSKE ZVEZE V TRSTU
Boj proti fašizmu, odpiranje meje v večjo korist skupnosti, boj proti asimilaciji in izboljšanje članic in organov Zveze
Občnemu zboru prisostvovali predstavniki Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije, Zveze slovenskih organizaciji! Koroške, KPI in PSI dežele Furlanije-Julijske Benečije
V nedeljo, dne 17. decembra je bil v Kulturnem domu v Trstu IX. redni občni zbor Slovenske kulturno gospodarske zveze, katerega so se udeležili delegati včlanjenih organizacij in ustanov iz tržaške, goriške in videmske pokrajine ter številni gostje.
Med gosti sta bila predsednik in tajnik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem dr. Zvitter in Ljubo Urbajs, člana vodstva Italijanske unije za Istro in Reko Bruno Giachino in A-pollonio Abram, načelnik za manjšinska in izseljenska vprašanja pri republiški konferenci Socialistične zveze delovnega ljudstva Jože Hartman, član iste komisije Miloš Oprešnik, poslanec rimskega parlamenta Albin škerk, deželni svetovalec Dušan Lovriha, generalni konzul SFRJ v Trstu Boris Trampuž, predsednik in tajnik komisije za narodnostna vprašanja ter za stike z inozemstvom pri obalni konferenci SZDL Koper dr. Svetozar Polič in Maks Verovnik, predsednik in tajnik občinske konference SZDL Nova Gorica dr. Lojze Rot in Slavko Velikonja, predstavnica deželnega komiteja KPI Jelka Gerbec, predsednik slovenske komisije pri deželnem odboru PSI Branko Pahor, predstavnik društva «Pravnik» v Trstu dr. Mitja Bitežnik, predsednik začasnega odbora za upravo Kulturnega doma dr. France Tončič ter zastopnika Sindikata slovenske šole v Trstu prof. Stanko Kodrič in Minka Pahor.
Po običajnih začetnih formalnostih je občni zbor začel predsednik SKGZ Boris Race, ki je najprej pozdravil goste nato pa podal izčrpno poročilo o dosedanjem delu Slovenske kulturno gospodarske zveze, ki je med drugim še prav posebno podčrtal, da je treba SKGZ še bolj utrditi in pritegniti mladino za sodobnejšo vsebino in nov polet. «Vztrajajmo!» je dejal. «Slovenci v Italiji moramo biti enakopravni, beneške Slovence morajo oblastveniki priznati, da so del narodnostne skupnosti. Vsi skupaj moramo biti zaščiteni kot narodnostna skupnost. Terjamo, da se govori na bilateralnih srečanjih med Italijo in Jugoslavijo o naših problemih,
kajti samomorilno bi bilo, če bi se zanašali na notranji razvoj v Italiji, saj nam zgolj sklicevanje na ustavna določila ni prineslo konkretne uveljavitve narodnostnih pravic». Predsednik Race je tudi poudaril pomen skupnega nastopa in vključevanje v napredne sile italijanske družbe, kakor tudi pomoč matične države. Manjšina se lahko uveljavi kot enakopraven subjekt le, če v temeljnih programskih zahtevah nastopa enotno. Poročilo je predsednik zaključil s spoznanjem, da je dela vedno več in zato bo treba napeti vse sile, da bomo mogli s še večjo vero gledati v bodočnost naše narodnostne skupnosti.
Sledili so pozdravi in prvi se je javil k besedi predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem dr. Zvitter, ki je najprej poudaril, da so po zadnjih pogromih proti Slovencem na vsem Koroškem danes le še štirje dvojezični napisi. Nato je ugotovil, da so na Koroškem na delu sile, ki bi rade odstranile še poslednje znake obstoja Slovencev na Koroškem, pa čeprav so tu doma že od 6. stoletja. Dejal je, da sta fašizem in nacizem v Avstriji še živa in da bo treba strniti vse sile za boj proti njima. Zahvalil se je tudi vsem primorskim Slovencem za pomoč in soli-
Izidor Predan
Predsednik kulturnega društva «I. Trinko» Izidor Predan je poudaril, da so dogodki na Koroškem trenutno pritegnili pozornost slovenske javnosti, da pa se hkrati v Beneški Sloveniji razmere ne spreminjajo, kot bi bilo želeti, kajti še vedno se v določenih krogih podpihuje nacionalistična nestrpnost in daje pogum najbolj nazadnjaškim krogom. Omenil je nato obisk županov iz Nadiške doline pri predsedniku vlade Andreottiju, županov, ki so «zamudili lepo, veliko priložnost, ker mu niso predočili glavnih gospodarskih, socialnih in narodnostnih problemov Beneške Slovenije». Ti župani pa «niso zamudili priložnosti, ko je bila v teku priprava za drugi tečaj slovenskega jezika v Špetru, da so se zbrali in sklenili, da nam ne dajo na razpolago šolske učilnice, kot so nam jo dali spomladi».
Ko je Predan ugotovil gornje težave, je v nadaljnjem izvajanju poudaril naslednje:
«Kljub vsemu gremo naprej in kar je najbolj važno je to, da nismo več sami in da je naša vztrajnost v hudih časih in okoliščinah rodila pogum v drugih naših soro-
darnost, ki so jo izkazali v tistih hudih dneh šovinističnega pogroma proti njim na Koroškem.
Sledile so razprave in poročila mnogih organizacij in ustanov, ki so včlanjene v Slovensko kulturno gospodarsko zvezo, ki jih pa zaradi pomanjkanja prostora ne moremo vseh objaviti. Prinašamo le izvleček poročila predstavnika Društva
jakih, ki so začeli ustanavljati svoja društva, ki so sicer različna po ideologiji in ciljih, se pa bijejo za rešitev narodnostnih in gospodarskih problemov».
Izidor Predan, ki je govoril v imenu čedadskega društva « Ivan Trinko », je poudaril, da pri teh dogajanjih društvo « Ivan Trinko » ni bilo odsotno, ker je pomagalo z nasveti, izkušnjami, spodbudami. Poudaril je, da « delo, ki ga opravlja «Društvo izseljencev», društvo «Rečanj», skupina duhovnikov okoli «Doma», center za politične in socialne študije «Nadiža» v Až-li, odbor za obnovo Nadiških dolin, center za kulturna raziskovanja, ni manj važno kot tisto, ki ga opravljamo mi. Te skupine in društva pričakujejo od nas pomoči, vendar razpolagamo s tistim, kar imamo in ceio nam primanjkujejo sredstva».
Nato je podrobneje govoril o delovanju kulturnega društva « Ivan Trinko», delovanju, ki je tako raznoliko in katerega rezultati se kažejo tudi v tem, da je vedno več ljudi, ki imajo zaupanje v društvo in prihajajo vanj za reševanje najrazličnejših problemov. To delo
slovenskih izseljencev iz Beneške Slovenije Dina Del Medica in predsednika kulturnega društva «Ivan Trinko» Izidorja Predana.
Ob zaključku zasedanja so sledile volitve novega vodstva in sicer članov novega glavnega in nadzornega odbora. Seznam predloženih in izvoljenih kandidatov objavljamo na drugem mestu.
društva se je tako razširilo, da se je pokazala potreba po ustanovitvi patronata.
Nato je Predan prikazal delovanje v zadnjih dveh letih in rekel, da je društvo organiziralo več nastopov v Beneški Sloveniji in izven nje in da je sodelovalo pri nastopih, ki so jih organizirali drugi. V zadnjih dveh letih smo organizirali pet izletov v Slovenijo in na Koroško, vsako leto organiziramo Trinkovo proslavo in lani smo organizirali tudi Bevkov večer ob u-deležbi lepega števila beneških Slovencev s predvajanjem filma «Kaplan Martin Čedermac».
Omenil je tudi sodelovanje na seminarju slovenskega jezika in o pošiljanju otrok v kolonijo, v dijaške domove v Trstu in Gorici. Ko je našteval še dosedanje dosežke društva, je še dodal aktivno prisotnost v uredniškem odboru, ki pripravlja ponatis knjige domačih in drugih avtorjev, ki pišejo o Beneški Sloveniji. Svoje poročilo je Predan zaključil z ugotovitvijo: «Na vsak način gremo naprej in borili se bomo vedno bolj pogumno za naše osnovne narodnostne, gospodarske in socialne pravice».
Dino Del Medico
Predstavnik Društva slovenskih izseljencev iz Beneške Slovenije Dino Del Medico, ki je najprej pozdravil občni zbor v imenu emigrantov, včlanjenih v njegovem društvu, nato je podal kratko zgodovino svojega društva, namreč Društva slovenskih izseljencev iz Beneške Slovenije, ki je nastalo pred štirimi leti, ki šteje sedaj 1065 članov in ima 20 sekcij v raznih krajih in deželah, koder so razpršeni. Društvo je nastalo sredi leta 1968, že jeseni istega leta, namreč v novembru 1968 je povabilo v Švico na gostovanje a-kademsko folklorno skupino «France Marolt» iz Ljubljane, 2. marca 1969 pa je bil organiziran v Švici prvi shod furlanskih in slovenskih izseljenskih društev v Švici. Tokrat so društva iz Beneške Slovenije prvič prišla tudi v italijanski tisk in se je torej italijanska javnost seznanila z delom organizacije. Tisk v naši deželi pa je objavil tudi zaključno resolucijo, v kateri so se zahtevale tudi narodnostne pravice za beneške Slovence. Sredi decembra istega leta je bila deželna konferenca o izseljenstvu iz Furlanije Julijske krajine. Na to konferenco je prišlo iz Švice dvajset delegatov društva slovenskih izseljencev in tedaj so slovenski emigranti iz Beneške Slovenije prvič pred javnostjo zahtevali svoje pravice. Dne 23. aprila leta 1970 je bil v Lucer-nu v Švici shod izseljenskih organizacij v Švici in od tedaj so predstavniki emigrantov iz Beneške Slovenije vključeni v «Comitato nazionale di intesa», to je v najvišjo komisijo vseh italijanskih društev v Švici.
Konec maja istega leta je bilo v Yverdomu srečanje furlanskih in slovenskih društev, na katerem je bila izglasovana resolucija, ki zahteva od ministrskega in deželnega sveta priznanje obstoja slovenske manjšine v videmski pokrajini. Dne 8. septembra 1970 je bilo važno zborovanje v Čeneboli, kjer so ustanovili tudi krajevno sekcijo društva, 12. novembra istega leta je bilo v Lausannu srečanje furlanskih in slovenskih društev in tudi tu se je v resoluciji zahtevala zaščita slovenske narodne manjšine. Ta resolucija je bila poslana vsem političnim strankam v Italiji in tudi predsedniku republike. Dne 23. decembra istega leta je predsednik deželnega odbora Berzanti ustanovil konzulto za probleme izseljenstva in Dino Del Medico je bil uradno imenovan v konzulto kot predstavnik društva slovenskih izseljencev Beneške Slovenije. V isto dobo spada začetek sestankov emigrantov v sami Benečiji in ti sestanki imajo močan odmev in pomembno vlogo pri osveščanju ljudi ter tudi za pridobivanje novih članov.
Konec decembra '70 je bila v Vidmu enotna manifestacija in po videm-sih ulicah so bili povorki poleg italijanskih tudi slovenski napisi. Podpredsednik deželnega odbora E. Moro sprejme predstavnike emigrantov, V januarju naslednjega leta se začne nabiranje podpisov na peticijo, naslovljeno deželnemu svetu in v tej peticiji se zahteva zaščita slovenske narodne manjšine.
Čez nekaj mesecev, 10. maja 1971, je društvo odprlo v mestu Orbe v Švici svoje društvene prostore. Tedaj je bilo tudi srečanje
z italijanskim generalnim konzulom, s krajevnim prefektom, podžupanom in drugimi krajevnimi ljudmi, navzoča pa sta bila tudi poslanec Albin Škerk in tajnik SKGZ Darij Cupin. 28. julija istega leta prvo srečanje v Subidu, kjer tudi ustanovijo sekcijo društva. Sledi 12. septembra 1971 srečanje predsednikov društva na sedežu v Orbe, srečanja se udeležita tudi deželna svetovalca dr. Drago Štoka in Dušan Lovriha. Konec lanskega leta je druga manifestacija v Vidmu in predložitev predsedniku deželnega sveta Ri-bezziju enotne peticije, ki jo je podpisalo nad 10.000 emigrantov, nad 2000 iz Beneške Slovenije. Mesec dni pred tem pa je bilo v Baglu evropsko srečanje predstavnikov emigrantov, ki mu je predsedoval predstavnik društva slovenskih izseljencev iz Beneške Slovenije.
V januarju letos so si sledili sestanki po beneških vaseh, 12. aprila letos pa je bila ustanovljena sekcija društva tudi v Milanu, naslednji mesec pa je izšla tudi prva številka glasila emigrantov «Emigrant» v offset tisku, ker je društvo prej razmnoževalo svoje glasilo na ciklostilu.
28. julija letos je bilo v Subidu drugo srečanje emigrantov, naslednjega dne pa se je začel drugi enotedenski tečaj slovenskega jezika za voditelje društva. Letos, 12. septembra, je italijanski veleposlanik v Bernu sprejel delegacijo društva in ob tej priložnosti so veleposlaniku izročili dokument, ki naj bi ga posredoval rimskim oblastem. Gre za zahtevo po spoštovanju narodnostnih pravic in za slovenske šole v dolinah Beneške Slovenije in tudi za emigrante same v Švici. Štiri dni pozneje 16. septembra 1972, so ustanovili v Taminesu v Belgiji sekcijo društva, 5. novembra letos pa je bilo v Orbe srečanje aktivistov društva, ki se ga je udeležil tudi predsednik SKGZ Boris Race -Žarko.
Ko je Dino Del Medico z gornjimi podatki navedel glavne etape naglega hkrati pa tudi napornega razvoja društva, se je vprašal, koliko so ti napori zalegli in pri tem rekel, da je eden izmed rezultatov tudi ta, da je «na ta ali oni način tudi Andreotti zvedel, da je Beneška Slovenija realnost in da se bo moralo nekaj zanjo storiti». Ko se je nato vprašal, kaj kaže za bodočnost, si je tudi odgovoril, da bo društvo v prihodnjem letu imelo svoj prvi kongres
Svoj poseg pa je Del Medico zaključil takole:	«Problem našega
ljudstva pa ni samo naš problem, pač pa je stvar vseh Slovencev v zamejstvu in v matični domovini. Ko govorimo o perspektivah narodnega razvoja, moramo reči, da je ta odvisen tudi od gospodarskega razvoja v deželi. V Italiji se govori o reformah, ki pa ne prilezejo nikamor. Odvisni pa smo tudi od razvoja matice. Gospodarski razvoj mora zavreti emigrantski tok, rešiti mora naše ljudi kompleksa manjvrednosti in nemoči, kompleksa, ki večkrat poglablja protislovja med nami in večinskim narodom. Takšno stanje pa odpravijo razmere, ki so temelji enakopravnosti. Naše delo, naši boji pa bodo ostali le teorija, če ne bo gospodarskega napredka v Beneški Sloveniji».
Pozdrav koroškim Slovencem
Delegati slovenskih organizacij dežele Furlanija -Julijska krajina, zbrani na občnem zboru Slovenske kulturno gospodarske zveze v Trstu, v katero so naše organizacije včlanjene, Vas pozdravljamo v dneh, ki so za vas, koroške Slovence, najhujši po drugi svetovni vojni.
Trpka in boleča je ta ugotovitev več kot četrt stoletja po zmagi nad fašizmom in nacizmom, ki sta zapisala smrti slovenski narod. Današnje nasilje nad Vami in zunanjimi znaki, ki potrjujejo vašo prisotnost pomeni nadaljevanje uničevalnega početja nacizma. Kakor se je ves slovenski narod uprl temnim silam, ki so mu stregle po življenju, se tudi vi branite, terjate izpolnitev vseh določb avstrijske državne
pogodbe in zahtevate mednarodni poseg.
Danes ponovno izrekamo solidarnost z vašim bojem in podpiramo vaše zahteve, da dosežete vse pravice, ki bodo zagotovile obstoj vaše narodnostne skupnosti.
Posebno podporo vam bomo izkazali ob vseh akcijah, na katerih bi pri vas doma prišli do izraza protesti proti nasilju in zahteve po izpolnjevanju dolžnosti do vas. Odločno vam bomo ob strani tudi pri vztrajanju v zahtevi, da mora trajati internacionalizacija vašega problema vse dotlej, dokler se ne izpolnjujejo po črki in duhu da-ločbe državne pogodbe.
Občni zbor Slovensko kulturno gospodarske zveze
17.	dec. 1972
FRANCE BEVK
Kaplan Martin Čedermac
48
Tedaj se je Čedermacu znova zazdelo, da hodi nekdo za njim. Ozrl se je še enkrat; nikogar ni bilo, le samotna drevesa so stala ob poti. Obšel ga je spomin... Pred letom je neko noč hodil po isti poti, ko ga je dohitel neznanec v turistovski obleki. Bil je gost mrak, niti sledu po mesečini, le od zvezd je rahlo sijalo, ni mu razločil obraza. Zaradi samotne poti mu je bila družba ljuba, toda besede, ki jih je govoril neznanec, so mu bolj in bolj prebujale srh po hrbtu. Bil je velik porogljivec, s slastjo se je norčeval iz vsega, kar je bilo Čedermacu svéto. Med letom je bil že pozabil nanj, zdaj pa se mu je zazdelo, da njegovi koraki odmevajo v noč in ga motijo. In kakor da so njegove besede žive obvisele v zraku, da jih zdaj sproti pobirajo njegove misli. Takrat, pred letom, se je bil razvnel v ogorčenju, dvignil palico in zavpil: «Proč, satan!» Zdaj, v tem trenutku, pa se mu je roganje kot robida oprijemalo duše, postiljal mu je z grenkimi občutki...
V Landarju pod hribom je odbila ura. Glasovi so Čedermaca zdramili, da je postal in si obrisal znojne kaplje, ki so mu kljub hladu stopale na čelo. Zavedel se je in se zgrozil. Kaj se z njim godi? Kaj se z njim godi? «Proč, izkušnjavec!» je glasno zaklical in dvignil palico. Znova
jo je spustil na cesto in sklonil glavo. V prsih se mu je trgalo, v srcu mu je vrelo in se pretakalo, kakor da se mu je sesula notranjost. Noč ga moti, zlodej mu je sedel na dušo in ga skuša... Da bi čimprej dospel v samoto svoje izbe!
Odganjal je misli, zatiral občutke, naglo stopal po cesti in po klancu, ki se je spenjal v hrib. Pred vsako tenjo od poti se je zdrznil; visoko v hribu je vpila sova.
Ostale dogodke te noči je doživljal le kot v omotici. Pozneje so mu le v odlomkih prihajali v zavest... Najrajši bi nikogar ne bil videl, z nikomer govoril, dokler v samoti svoje izbe ne pride sam s seboj na čisto.
Dospel je do Vrsnika, tedaj se je začudil: v večini hiš so še gorele luči. Krčma pri Špehonji je bila posebno razsvetljena; na drevje in na breg so padali svetli kvadrati, v katerih so se premikale sence. Nič petja ne gostilniškega šuma, le glasovi razgovora so mu zamolklo prihajali na uho. Prišel je bliže in opazil, da stoji pod lipo gosta skupina mož. Zaslišali so ga, četudi ga še niso mogli zagledati v mraku, utihnili so in vsi hkrati zastrmeli na klanec.
«On je!» se je oglasil nekdo. «Seveda je on. Saj ga poznam po hoji».
2e je skoraj dosegel krčmo, ko so mu stopili nekaj korakov naproti. Čedermac se je ustavil in se oprl na palico, ustavili so se tudi možje. Tudi fantje, ki so bili dotlej v izbi, so prišli in pristopili h gruči. Za hrbti se jim je stiskal špehonja.
Kaplan jih je začuden zrl. Kaj mu hočejo? Kaj to po-
meni? Med njim je videl tudi Breškona, Birtiča in kovača Vanča. Zresnjeni obrazi so jim rahlo žareli v medli svetlobi, ki je padala skozi okna; v očeh se jim je izražalo začudenje, pomešano z zadovoljstvom.
«No, kaj je?» se je oglasil. «Kaj me tako gledate?».
«Torej ste se vrnili!» je spregovoril Breškon.
«Seveda sem se vrnil. Zakaj bi se ne bil vrnil? Kaj pa vi še vedno na nogah? Ob tej pozni uri?».
«Pravkar smo se posvetovali. Ako bi vas še ne bilo, bi vas šli iskat».
«Iskat?» se je zavzel kajlan. «Kako — iskat? Kam?».
«V Čedad, v Videm, kaj naj vemo! Obljubili so nam, da se vrnete». Čedermac se je zmeraj bolj čudil.
«Pa kdo vam je obljubil?».
Tedaj so govorili vsi hkrati. Bilo je, kakor da se je zdrl plaz grušča, ki se vali v dolino. Čedermac je s težavo lovil besede, ki so se prehitevale; zaradi omotice, ki mu je pijanila duha, jih je le z muko povezaval v smisel. Ustvaril si je medlo sliko, kaj se je prejšnjo noč zgodilo v vasi. Birtič se ni le širokoustil, ko je trdil, da ga ne dajo odpeljati. Kovač Vane je bil opazil, da so prišli ponj, in je sklical ljudi. Ko so prazni prišli od kaplanije, so bili zbrani že vsi možje in fantje; niso mogli verjeti, da ga res nimajo s seboj. Morda pa so ga odvedli po stranski poti, po stezi, da bi jih prevarili. Zastavili so jim pot, kri je gorela, stiskale so se pesti, padale so grozeče besede. Ne dajo gospoda in tudi nočejo, da bi ostali otroci in starši, ki ne znajo jezika, brez božje besede kot živali v gozdu. Tega se ni bal povedati niti Birtič; le Špehonje ni bilo, iz
IZ NAŠIH RAZGLEDOV
Delček	Benečije
a
Ponovna pridobitev italijanskega državljanstva
Voditelji „ Društva slovenskih izseljencev iz Beneške Slovenije “ ukrenili vse potrebno, da odprejo oči rojakom, v tujini in da jim vcepijo poleg zavesti o nujnosti gospodarskih ukrepov tudi prepričanje, da je njihova narodnost del njihove usode, njihovega bitja in sožitja
Pod naslovom «Delček Benečije v tujini» objavlja štirinajstdnevnik «Naši razgledi» zanimiv članek o «Društvu slovenskih izseljencev iz Beneške Slovenije» v Švici izpod peresa Karla šiško-viča.
Najprej avtor izraža svoje začudenje in občudovanje, da so si voditelji društva v Švici zadali za cilj neverjetno zahtevne naloge in začeli zbirati okrog sebe izseljence iz Benečije šele 1968 leta. In to kljub razmeroma nizki šolski izobrazbi. Zato upravičeno piše, da so «v resnici ti "nižje šolani ljudje”, nad katerimi si marsikdaj pomežikamo, opravili v Švici z veliko volje, z malo ali nič denarja in z malo ali nič formalnimi intelektualnimi sredstvi delo, ki se mu čudim in ga spoštujem».
Avgusta, 1968. leta so ustanovili društvo, ki šteje da-
nes, po štirih letih, 1065 članov in je razdeljeno na 17 podružnic v Švici, 1 podružnico v Belgiji, 1 podružnico v Milanu in 2 podružnici v domačih krajih. Takoj na začetku so voditelji društva razumeli, da ne bodo mogli uresničiti postavljenih ciljev, če se ne bodo lotili dejavnosti z vsemi sredstvi, kakršne narekuje moderno organizirano življenje. Zato so začeli izdajati svoje glasilo, ki je iz prvih ciklostiranih poskusov postalo tehnično dobro urejen tiskan list v slovenščini in italijanščini. Počitnice so začeli izrabljati za prirejanje kulturnih in drugih manifestacij v domačem kraju, za tečaje slovenščine, za razne okrogle mize, seminarje in za izdelovanje dokumentov, ki jih razpošiljajo na različne naslove v Italiji in Švici. Njihova dejavnost narod-
Novi glavni odbor SKGZ
S tajnimi volitvami so bi-		Morelj Jožko	TS
li na nedeljskem občnem		Oblak dr. Stanislav	TS
zboru izvoljeni naslednji		Pahor Breda	TS
člani novega glavnega od-		Pahor Nadja	TS
bora SKGZ:		Palčič prof. Klavdij	TS
Battaino Iris	VI	Pelizzo dr. Lucijan	GO
Benedetič Filibert	TS	Petričič prof. Pavel	VI
Bobbero Franko	VI	Pilat Danilo	TS
Bolčič Milan	TS	Predan Izidor	VI
Bole Stanislav	TS	Prescheren Janko	VI
Brezigar Bojan	TS	Primožič dr. Karel	GO
Cej dr. Jože	GO	Primožič dr. Mirko	GO
Cupin dr. Darij	TS	Race Boris	TS
Cotič Danilo	GO	Renko ing. Stanislav	TS
Černo dr. Viljem	VI	Roner Dino	GO
Debeliš Alojz	TS	Rožič Saverij	GO
Dornik Adrijana	GO	Rener prof. Milko	GO
Erlich Niko	Vi	Samsa Bogomil	TS
Gruden Živa	TS	Spetič Stojan	TS
Hoban Aleš	GO	Svetina dr. Vitomir	TS
Humar Ivan	GO	Škamperle Niko	TS
Jagodic arh. Darij	TS	Škerlj dr. Franc	TS
Kjuder Oskar	TS	Štranj Pavel	TS
Kodrič Dušan	TS	Švab Edvin	TS
Komel Igor	GO	Šiškovič dr. Karel	TS
Košuta Dušan	TS	Tavčar Silvij	TS
Košuta Edmund	GO	Tedoldi Vojmir	VI
Košuta Marino	TS	Udovič Dušan	TS
Košuta Miroslav	TS	Vesel Gorazd	GO
Križman Dušan	GO	Volk Lucijan	TS
Lavrenčič dr. Marij	GO	Waltritsch Marko	GO
Lakovič Branko	TS	NADZORNI ODBOR:	
Lipovec Sergij	TS		
Malalan Silvana	TS	Hlavaty dr. Robert	
Mermolja dr. Tanja	GO	Hreščak Dušan	
Mihalič Boris	TS	Sanzin dr. Peter	
nostnega in družbenega značaja je takoj vzbudila veliko zanimanje, tako pozitivnega kot negativnega značaja. Rezultati pa so takšni, da so se vključili kot enakopraven partner med vse italijanske izseljenske organizacije, da jih danes sprejema italijanski veleposlanik v Švici, da so bili uradno imenovani v posvetovalno telo za izseljenstvo pri deželni vladi Furlanije - Julijske krajine.
Njihova odlika je predvsem jasnost. Prav zato, ker so «nižje šolani», so jim zelo jasni cilji kot tudi sredstva za dosego teh ciljev. Odšli so iz domačega kraja, ker jih je na to prisilila go-spodarsko-politična nuja. Iz tega so sklepali, da je njihov cilj, ukreniti, kar je v njihovih močeh, da bi se spremenila gospodarska podoba rodnega kraja, kar bi pomenilo za vse, brez izjeme, možnost vrnitve in oživitve domačije. Hkrati so se v tujini zavedali, da pri njihovi izselitvi ni imelo poglavitne besede le gospodarsko stanje, propadanje kmetijstva, gozdarstva, živinoreje. Razumeli so, da je eden vzrokov njihove izselitve tudi v dejstvu, ki ni bilo nikoli všeč konzervativnim in nacionalističnim krogom videmske pokrajine in Rima, to je v slovenskem značaju njihovega domačega kraja. «Očiščenje» Beneške Slovenije od domačinov na podlagi potencirane gospodarske nuje je bil in je tudi način, kako se rešiš prebivalstva, ki je 14 stoletij trmasto, odločno vztrajalo na slovenskih koreninah.
Zato so voditelji društva ukrenili vse potrebno, da odprejo oči rojakom v tujini in da jim vcepijo poleg zavesti o nujnosti gospodarskih ukrepov tudi prepričanje, da je njihova narodnost prav tako del njihove usode, njihovega bitja in ži-tja.,
V tem smislu ne boste v njihovih neštetih dokumentih nikoli zasledili oportunizma niti ne vijugavosti, ko gre za jasnost o dveh neločljivih prvinah sedanje stvarnosti v Beneški Sloveniji: zavesti o pripadnosti slovenskemu narodu in prepričanju o potrebi po preo-kretu v družbeno-gospodar-ski podobi domačega kraja.
Njihovo delo pa je povzročilo nov splet dogodkov ne le v Švici, v Belgiji ali v Milanu v sredinah, kjer se beneški izseljenci zadržujejo, marveč tudi v sami Beneški Sloveniji, kjer se je društvo vključilo z vso svojo agilnostjo, smelostjo, udarnostjo in preudarnostjo med druga slovenska društva in prav gotovo prispevalo k postopnemu preobratu na boljše, ki se kljub vsem oviram in nasprotnim procesom odvija pri zavesti samih Benečanov kot tudi pri zavesti furlanskih in italijanskih demokratov v odnosu do vprašanj, ki težijo Beneško Slovenijo.
Nihče ne more več mimo društva, ki se je «prepotentno» vključilo v dogajanje domačih krajev in postaja čedalje bolj izraz množične težnje beneških izseljencev po vrnitivi, katere prvi pogoj pa je sprememba družbenogospodarske in narodnostne slike, že to, da je društvo v dokumentu, ki ga je izročilo italijanskemu veleposlaniku v Bernu, vključilo tudi zahtevo po šolanju slovenskih otrok v materinem jeziku ne samo v domačem kraju, marveč tudi v Švici, nam dopoveduje, da smo pred ljudmi, ki se do potankosti zavedajo, kateri so pogoji za narodnostni razvoj.
Poslanec Ferdinando Storchi je zastavil v poslanski zbornici vprašanje, na kakšen način namerava vlada zagotoviti bodisi avtomatično bodisi čim hitreje možno ponovno pridobitev italijanskega državljanstva za vse tiste naše državljane, ki so v tujini kot ekonomski emigranti. Takšno zahtevo je bilo slišati od naših sonarodnjakov, ki menijo, da bi bilo za dosego ponovnega državljanstva dovolj samo njihova izjava ob njihovi vrnitvi v domovino, izročena županu njihove občine, ali pa da bi jo izročili italijanskemu konzulu ali pa poveljniku ladje pod italijansko zastavo. Vendar pa takšnega tolmačenja vedno le ne sprejemajo državni u-radniki, še posebej, ker v številnih primerih 'terjajo, naj mine najmanj dve leti ali pa zahtevajo pogosto ne preveč lahko dostopno tujo
dokumentacijo o izgubi italijanskega državljanstva zato, da bi potem lahko državljanstvo zabeležili z u-streznimi državnimi akti.
Vpraševalec je zahteval, naj bi obvestili ustrezne o-blasti tudi v tujini preko ustreznih konzularnih komunikacij o trenutno veljav-nil normah z njihovo natančno interpretacijo, da bi emigrant, ki se želi vrniti domov po svoji lastni izjavi lahko čim prej dobil ponovno italijansko državljanstvo. Sicer pa je treba, v primeru revizije zakona o državljanstvu, upoštevati zahtevo (ki je že našla delno ustrezno aplikacijo v italijansko-ar-gentinskem sporazumu, skle njenem v Buenos Airesu 19. oktobra 1971) za ponovno avtomatično pridobitev pravic in dolžnosti, ki izhajajo iz italijanskega državljanstva s prenosom bivališča v rodno deželo.
Riacquisto della cittadiuanza italiana
L’on. Ferdinando Storchi ha presentato alla Camera una interrogazione per conoscere in quale modo il Governo intenda assicurare che sia automatico o comunque il più sollecito possibile il riacquista della cittadinanza italiana da parte di cittadini recatisi all’estero m qualità di emigranti. Tale esigenza è particolarmente sentita dai nostri connazionali i quali la e-sprunono normalmente nel senso che debba essere sufficiente una loro dichiara-
i\oč bož
Noč božična, nam z nebes poslana kakor rosa zlata, sladka mana legla je na vas in polje.
Detece! Nam zla odjemlji, daj svoj mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje.
V čase se zamislimo nekdanje, pečemo si burice, kostanje, na ognjišču ogenj plapola.
Kje so naši, v Belgiji, v tujini? Bridki begajo krog nas spomini: niso, niso vsi doma.
Še ste tu, vsi znojnih ste obrazov, drva vlačite dol s strmih lazov in bremena nosite sena.
Še pri nas ste kakor davna priča, ko glasi se pesem od božiča, na ognjišču ogenj plapola.
zione all’atto del rientro in Patria resa al Sindaco del loro Comune, o anche resa al Console d’Italia o al Comandante della nave battente bandiera italiana. Se-nonchè tale applicazione non sembra sempre accolta dagli ufficiali di stato civile, tanto che in molti casi si chiede che docorra il termine di due anni, ovvero si chiede una non sempre facile documentazione straniera dell’avvenuta perdita della cittadinanza (italiana allo scopo di procedere alle registrazioni conseguenti negli atti dello stato civile.
L’interrogante chiede che vengano ribadite alle competenti autorità e rese pubbliche anche all’estero attraverso comunicazione alle rappresentanze consolari, le norme attualmente vigenti in materia e la loro esatta interpretazione, affinchè alla dichiarata volontà dell’emigrante rimpatriato possa corrispondere l’immediato riacquisto della cittadinanza italiana. Inoltre, in caso di revisione della legge sulla cittadinanza, si dovrebbe tener conto dell’esigenza (che ha già trovato una particolare applicazione nell’accordo i-talo-argentino concluso a Buenos Aires il 19 ottobre 1971) di acquisire automaticamente i diritti e i doveri inerenti alla cittadinanza italiana con il trasferimento di residenza nel Paese di origine.
previdnosti se ni dal doklicati. Zastopniki oblasti so stali kot okameneli, dušila jih je jeza in osuplost. Tega niso pričakovali. Ne samo, da je bil kaplan opozorjen in jim je ušel, zdaj še ta očitni upor. Strašili so; grozili, a možje so stali ko stena; le en nepremišljen korak, tekla bi bila kri. Zbali so se, jim mirno prigovarjali in jim obljubili, da se kaplan vrne. Vrsničani so jim le z nezaupanjem odprli pot, da so odšli po klancu...
Čedermacu je od besed kar šumelo v glavi. Bil je začuden. Še zmeraj ni do konca poznal svojih ljudi. Morda so največ pripomogli k njegovi rešitvi. Bil jim je hvaležen, ganjen do dna duše, čeprav mu od velike izmučenosti obraz tega ni izražal. V svoji radosti so bili malce razočarani nad njegovo ravnodušnostjo. Ob misli, kaj bi se bilo lahko zgodilo, ga je spreletel srh po telesu.
«Torej je bilo le bolje, da sem pobegnil», je spregovoril zamolklo iz svoje poslednje misli. «Sicer bi si bili nakopali nepopravljivo nesrečo».
«še tako ni gotovo, da ne pride kaj nad nas», je rekel Breškon.
«Ne verjamem. Dogodka v lastno korist niso tako opisali, da bi se višja oblast zaradi ugleda ne čutila primorana seči po strahovanju. Boje se očitka, da niso dovolj poznali pravega razpoloženja ljudstva».
«Pa kako ste izvedeli, da gredo po vas?» je vprašal Vane. «Kdo vam je povedal?».
Čedermac se je ozrl po obrazih mož, oči so se mu ustavile na Birtiču. Ta ga je s pogledom rotil, naj molči.
«Nekdo izmed vas mi je prišel povedat», je rekel ka-
plan. «Ne smem ga imenovati. A tu pred vsemi ga pohvalim in se mu zahvaljujem. Usluge ni storil le meni, ampak tudi vam. In tudi vam se zahvaljujem», mu je od ganjenosti zapel glas. «Ako se bomo zmeraj tako držali, se nam nič ne more zgoditi».
Nastalo je nekaj trenutkov molka.
«Zdaj je torej zopet, kakor je bilo?» je vprašal Birtič.
«Kako?».
«Po starem. Mislim — v cerkvi. Saj za to gre».
Za to gre? Da, za to gre. Čedermac je stal kot olesenel, z zbeganim pokledom je premeril može. Vse, kar je po poti z muko odganjal, mu je zdaj hkrati splavalo na površje. Kaj naj jim reče? Kako naj jim pove? Zaklel se je bil: nikoli več! — a to ni bilo glavno. Bal se je njihovega začudenja, njihovih pogledov, besed in misli. Lagati jim ne sme, a tudi resnice jim ne more povedati.
«Da, v nedeljo bo vse po starem», mu je v stiski samo po sebi prišlo na jezik. In se je že skesal. Kaj je rekel? Kaj počenja? Preklicati ni mogel. «Lahko noč, možje!» je hitel; ni mu bilo več obstanka na mestu. «Pojdite domov! Lézite! Pozno je že...».
In se je skoraj opotekel po klancu. Počutil se je neizrekljivo bednega. Saj bodo tako in tako izvedeli! Obstal je in se ozrl, kakor da jim je hotel nekaj zaklicati, ki so še vedno stali na mestu. Pa se je znova pognal dalje.
Bil je razburjen do zadnjega vlakenca, ko je prišel domov. Iz kaplanije je še zmeraj sijala luč in trepetala na drevju. Kako da Katina še ni šla spat? Bil je tako do konca razdražen, živčno napet, da ga je vsaka malenkost
jezila. Vrata so bila zaklenjena, s palico je potrkal nanje. Katina mu je odprla.
«Ti si? Martinac!».
Hotela se mu je vreči okrog vratu, a mu je, ko ga je videla tako grozeče resnega, le segla v roko.
«Zakaj pa še nisi šla spat?» je strogo zarenčal.
Bil je prehudo zadet od drugih občutkov, da bi bil mogel razumeti sestrino veselje nad njegovo vrnitvijo. Bil je slep in gluh za vse ostalo in ni opazil, s kako drhtečim srcem ga je pričakovala. Kako se je bala zanj, ko je v noči zaman trkala na vrata njegove sobe, kako je ginevalà od žalosti in skrbi, ko je spoznala, da je izginil neznano kam! še je bila sled joka na njenem obrazu. V njeno razneženost in veselje je kanila grenka kaplja.
«čakala sem te, da ti dam večerjo», je zajecljala.
«Kako si pa vedela, da pridem?» je vprašal nekoliko mehkeje. «Ničesar ne potrebujem. Sem že večerjal. Pojdi in lèzi!».
Katina je dvignila oči, v katerih so se bile nabrale solze.' Tiho je odšla, tiho je zaprla vrata za seboj. Čedermac ni slišal njenih korakov na stopnicah, niti diha stopinj nad glavo.
Sesedal se je in mračno zastrmel v vrata. Bilo je, kakor da pričakuje misli in občutkov, ki so ga navdajali na nočni poti. Ni mu bilo treba dolgo čakati, ko grozeče sence so mu stopili v dušo. Dotlej še nikoli ni bil v takih škripcih, polaščal se ga je obup. Zamižal je, kakor da s tem pomirja svojo notranjost. Zopet je odprl oči, se ozrl po izbi, nato po mizi, kakor da išče česa, s čimer bi se zamotil.
Bivši rudarji iz Beneške Slovenije IDRIJSKK ')OL1NK \ Prapotnem obiskali Kobarid, lolmin in Cerkno premalo šolskih prostorov
„Rožice ziz Rezije46 predstavili v Ljubljani
Pb predstaviti prisotne številne visoko kulturne osebnosti iz Slovenije - Pozdrav župana in Rezije Enzo Lettiga
V Ljubljani so dne 13. decembra v prostorih Društva slovenskih pisateljev predstavniki založniških podjetij Lipa iz Kopra in Založništva tržaškega tiska in Inštituta za slovensko narodopisje Slovenske akademije znanosti in umetnosti predstavili zbirko 60 rezijanskih pesmi z naslovom «Rožice ziz Rezije». Pesmi je zbral in prevedel in z opombami predstavil slovenski javnosti znani etnograf dr. Milko Mati-četov.
Predstavitve so se udeležile najvišje osebnosti slovenskih kulturnih krogov. Dr. Matičetov je v svojem podajanju povedal, da že dosti let zbira po Reziji ljudske pesmi, pravljice in povesti in jih posnema na magnetofonski trak, ker preti nevarnost, da se vse to dragoceno narodno blago polagoma porazgubi in gre v pozabo. Sedaj je izšla edinstvena zbirka, obsega 206 strani in je velikega kulturnega pomena ne samo za Slovence, ampak tudi za Rezijane same.
Pri tej zgodovinski predstavitvi sta bila navzoča tudi rezijanski župan Enzo Lettig in občinski odbornik Vittorino Di Lenardo, Rezijanski župan je tudi pozdravil vse prisotne v imenu vseh Rezijanov in se zahvalil dr. Matičetovu. «Prišli ste prvi med nas» je dejal «in prišli ste komaj pravočasno, kajti še malo in vse kar
ste nabrali in zapisali, vse to naše ljudsko blago, bi šlo v pozabo in se na kraju izgubilo».
«Rožice ziz Rezije» sodijo brez dvoma med pomembne kulturne in zgodovinske dogodke in zato so Rezijani hvaležni za izdajo te knjižice in za tako prisrčno predstavitev.
Rožice ziz Rezije
Da niiia dému je ore!
Da na pode tu ka na če — magari \von čiz te worè, tu ka mole se pdšajo, molè nu te duwjì kozè, tu ka čamiirče skačajo — cewà zajiiknu’ nu zapet, ki vese te dule to ma strest, forč ha me čiila Upa mà.
Ma na ha čiila liboj ne,
... anu mi čewa pet, nu wo woj kràja prydewa, èewà zajuknut nu zapet!
In zdaj še eno vzdignimo! Naj ljubi gre mi, kamor če — magari gor čez te vrhé, tje, kjer čamurče skačejo — meglé in divje te kozé, zapela hom, zankala, dai mora tresti vse dolé, ho menda čul me ljubi moj. Pa naj me čuje ali ne, vseeno jaz zapela bom, in ko bo konec pesmice, zaukam in zapojem spet!
Mnogi naši rudarji, ki so nekdaj delali v belgijskih in drugih rudnikih in ki so se vrnili domov kot invalidi ali pa kot upokojenci, so tudi letos počastili sv. Barbaro -zaščitnico rudarjev z izletom v Slovenijo. Bili so že na izletu v Idriji, Velenju, Portorožu, Piranu, tokrat pa so bili gostje tolminskih sindikatov in sindikatov tovarne «ETA» v Cerknem.
Izleta, ki ga je organiziralo kulturno društvo «Ivan Trinko», se je udeležila skupina 40 rudarjev iz raznih vasi Beneške Slovenije. V Kobaridu jih je sprejel predsednik tolminskih sindikatov Evgen Colja, v tovarni «TIK» pa je direktor na kratko orisal izletnikom zgodovino te tovarne in govoril o pomenu, ki ga ima za kobariško področje, kjer je zaposlenih 450 ljudi.
Iz Kobarida so nato izletniki krenili proti Cerknem in si ogledali tovarno «ETA», kjer izdelujejo termoelek-trične naprave in zaposluje 120 ljudi. Po kosilu so si ogledali tudi znano partizansko bolnico «Franja». Ogledali so si tudi veliko in moderno šolo-spomenik NOB, ki so jo zgradili s prostovoljnimi prispevki Slovenije in zamejstva.
Ko so si ogledali tudi spomenik padlim partizanom, na katerem so vklesana tudi imena nekaterih beneških Slovencev, so se izletniki podali preti Tolminu, kjer so jih sprejeli predstavniki sindikatov in Socialistične
zveze. Sledili so priložnostni govori, v katerih so govorniki poudarili koristnost takšnih izletov in stikov med sosedi, ki imajo podobne probleme in govore enak jezik.
Izletniki, ki so videli toliko zanimivosti, toliko napredka v sosednih krajih, so se vrnili domov pozno ponoči z najlepšimi vtisi in spomini in se zahvaljujejo za prisrčen sprejem.
PE VSKI ZBOR «REČANJ» IZ LJES NA LINHARTOVI PROSLAVI V RADOVLJICI
V Radovljici (Slovenija), rojstnem kraju prvega slovenskega dramatika Antona Tomaža Linharta, so letos še prav posebno počastili obletnico njegove smrti. Proslavo je pripravila občinska konferenca socialistične zveze in kulturna skupnost.
Tokrat so proslavo posvetili kulturni ustvarjalnosti beneških Slovencev in njihovemu boju za narodnostne pravice. Na prireditvi so kot gostje nastopili moški kvartet « Rečanj » ter nekateri zamejski pisatelji in pesniki. S tem, da so na proslavo povabili tudi beneške Slovence, so hoteli tudi dejansko pokazati, kako je Linhart, buditelj slovenskih ljudi, zbiralec zgodovine jugoslovanskih narodov, poudarjal obstoj drugih slovanskih narodov in slovenskih ljudi izven kranjske dežele.
Šolarji prapotniškega komuna imajo letos celodnevni pouk, to se pravi «a tempo pieno» po italijansko, kar je tudi zelo praktično, posebno za one iz oddaljenih hribovskih vasi. Kot vemo, so zadnja leta ukinili več šol, kjer je bilo premalo otrok in jih vozijo sedaj v Prapot-no. Na žalost, se prav hribovske vasi izpraznujejo, ki so v Idrijski dolini slovenske, in tako se zapirajo šolska vrata vsako leto v kakšni vasi. Prapotno je jezikovno mešan komun in zato so sedaj slovenski otroci ves dan v stiku s furlanskimi in tako polagoma pozabljajo na jezik, ki ga govore v hiši.
Pa pojdimo tokrat mimo počasnega, a uspešnega raznarodovanja. Resnica je ta, da se otroci nauče več, če jih je dosti v razredu kakor v tistih, kjer sta po dva ali trije, kot je bilo do nedavnega.
Osnovno šolo, to je petletko, obiskuje letos v Prapotnem kar 80 učencev in to povzroča velike težave, ker primanjkuje šolskih prostorov. Komunska administracija je zato vložila prošnjo na deželne organe, da bi dosegla podporo za zgraditev nove šole, kjer bi bili tudi primerni lokali za pošolske dejavnosti kot so na primer ročno delo, glasba, petje, tehnični pouk itd.
ZA OJAČENJE OBMEJNE GA PROMETA POTREBEN NOV MOST PREKO IDRIJCE
ustanovila gorska skupnost.
Na sestanku so poudarili težaven položaj na našem gorskem območju. Kljub temu, da niso mogli čisto zanikati določenega napredka na tem območju, so vendar poudarili, da je položaj kljub temu še danes alarmanten, kar je še zlasti pokazalo splošno ljudsko štetje 24. oktobra 1971. leta. To štetje je še posebej opozorilo na zmanjšanje prebivalstva v videmski pokrajini, zlasti pa šs na območju Julijskih predalp, njihovega vzhodnega območja in območja Nadiških dolin.
Na našem območju predvidevajo ustanovitev treh podeon: Humin, Tarčent in Čedad.
Ob koncu so izvolili tudi novega svetovalca in sicer tipanskega župana To-masina Fortunata. Omenjenega sestanka se je udeležil tudi pokrajinski svetovalec za turizem Specogna Romano.
CESTA TEJE’
STARA GORA UREJENA
Poleg drugih že dobro u-rejenih cest, ki vodijo na Staro goro, kot so iz Sv. Lenarta, Gorenjega Trbilja in preko Oborče v Idrijski dolini, je zrasla do viška še ena in sicer iz Tejà (San Pietro di Chiazzacco). Ta cesta, ki je najkrajša iz Idrijske doline do znanega svetišča na Stari gori, je bila dolgo v gradnji, a je niso mogli do danes dokončati, ker ni bilo potrebnih sredstev na razpolago. Sedaj so jo dokončali vojaki.
Ker je ta cesta sedaj najkrajša pot iz Idrijske doline do Stari gore, se je bodo prav gotovo posluževali ne samo domači romarji, ampak tudi goriški in tržaški. Upanje je zato, da bodo te zakotne vasice in naselja na tem področju, ki so bili do danes, skoraj bi rekli, odrezani od sveta, oživeli, če ne vsako nedeljo, pa vsaj v času množičnih romanj k svetišču črne Matere božje. Cesta je prekrasna, saj se vije med vinogradi in kostanjevimi gozdovi, torej po teritoriju, ki privlačuje tudi ljubitelje narave.
AHTEN
OBNOVILI BODO
KINODVORANO
Končno bodo prebivalci ahtenskega komuna lahko zopet gledali kak film. Turistično društvo je namreč prav te dni dalo v popravilo kino-dvorano, ker je bila v zelo slabem stanju in zato zaprta kar tri leta. Sedaj bodo napravili nova tla, napeljali centralno kurjavo, prebelili in jo tudi na novo o-premili. Vse to bo stalo 5 milijonov lir.
PRAZNIK KOSTANJA IN
LEŠNIKOV V PORČINJU
Čeprav so morali v naši okolici v teh zadnjih desetletjih posekati posekati dosti kosta njevih dreves, ker jih je napadel rak, je bil letos pridelek obilen in še prav posebno okusen. Tudi lešnikov je bilo več kot druga leta. «La pro loco» iz Ahtna organizira vsako leto v Porčinju praznik kostanja in lešnikov in tako je bilo tudi letos. Vreme sicer ni bilo lepo, a ti okusni gozdni sadeži so privabili vseeno precej ljudi, če bi bilo vreme boljše, bi šli izletniki sami po kostanj in še za dom bi ga lahko kaj nabrali, saj so ljudje tukaj dobri in ne godrnjajo, če pridejo tujci in si z njim napolnijo žepe, tako so se pa morali zadovoljiti s «ka-stanjado», ki so jo pripravili domačini.
IZ KANALSKE DOLINE
KANALIZACIJA V ŽABNICAH
Prva faza del za napeljavo kanalizacije v žabnicah je dokončana. Napeljavah so jo več mesecev in zato je bila glavna cesta za nekaj časa zaprta za promet, kar je povzročalo domačinom in tudi letoviščarjem dosti težav. Žabnice so namreč znan letoviščarski kraj in ljudje niso mogli krožiti z avtomobili. Z deli so morali prekiniti in zapreti cesto zato, ker so med kopanjem naleteli na grob iz rimske dobe. Položili so 1700 m. cevi, delo pa je stalo 75 milijonov lir. Kanalizacijo bodo v kratkem še podaljšali, da se bo mogla voda odtekati v bližnji hudournik, kar bo stalo še 35 milijonov. Načrti za to delo so že pripravljeni in tudi dežela je že nakazala podporo.
IZPOD KOLOVRATA
ZA NAŠE DELO
Kaj bomo delali meseca decembra
NA POLJU: kdor še ni preoral praznik njiv, namenjenih za spomladansko setev, naj to stori, dokler ne zmrzne zemlja v zgornji plasti, čim bolj se zemlja obrača, več nam vrača, pravi stari pregovor. Nobeno obračanje zemlje pa toliko ne koristi kakor prav jesensko ali predzimsko. Mraz zorano zemljo pretrese, zdrobi in zrahlja kepe. Kdor zorje svoje njive že v jeseni ali pred zimo, spomladi obdeluje dosti laže kakor tisti, ki pušča čez zimo njive nezorane. S polja poberimo pravočasno zadnjo zelenjavo, da nam ne zmrzne.
NA TRAVNIKIH nada-ljujemo z brananjem in iztrebljanjem mahu. S ka-menitih in zaraščenih travnikov in pašnikov pobiramo kamenje in odstranjujemo nepotrebno grmovje. Kjer opazimo na travnikih dosti gladeža, ga zateremo s tem, da stopimo nanj, ga potlačimo in malo posujemo s kalijevo soljo. Danes je krma precej draga, zato moramo skrbeti, da je pridelamo toliko, kolikor je potrebujemo za lastno živino. Živinoreja je pri nas bistveni del gospodarstva. Toda kdor nima dovolj krme, bo imel od živinoreje le malo dobička.
V VINOGRADU je glav no opravilo okopavanje in gnojenje trt. Kot gnojilo
uporabljamo domač gnoj, kateremu dodamo nekoliko superfosfata. Že sedaj kopajmo tudi za nove nasade, da bomo spomladi trte kar zasipali. Količe moramo na tistem koncu, kjer bodo zataknjeni v zemljo, namazati s kar-bolinejem ali s katranom.
V KLETI vino prvič pretakamo. Skrbimo, da bo tam primerno toplo. Paziti moramo na barvo vina in napake takoj odpraviti. Kdor si ne zna pomagati, naj vpraša za nasvet strokovnjaka. Ni dobro za vino, če imamo v kleti kislo zelje ali repo ali kaj podobnega.
V SADOVNJAKU škro pimo in mažimo drevesa, da zatremo razne škodljivce. Ne pozabimo na gnoj, ki ga drevje tako potrebuje. Z debel strgajmo mah in lišaj ter odstranjujemo goste vrhove.
V HLEVU pazimo na primerno toploto, ki mora znašati povprečno 15 stopinj Celzija. Pod 11 stopinjami je prenizka, nad 18 pa previsoka. Kokoši začno ob primernem krmljenju nesti januarja ali februarja. Prašičem dajmo popoln mir, da se hitreje spitajo. Krmimo jih redno, ob določeni u-ri, z raznovrstno hrano. S snago preprečujmo, da ne bi živina dobila slinavke in parkljevke, ki nastopata ta mesec radi.
Smrtno se je ponesrečil Francesco Gariup iz Seuca
Globoko je pretresla vse ljudi grmeškega komuna žalostna vest, da se je smrtno ponesrečil 61 letni Francesco Gariup, doma iz Seuca. Mož, ki je živel sam, je bil tistega usodnega dne v Klo-diču pri zdravniku in ko se je zvečer vračal proti domu, mu je spodrsnelo na mokri cesti ali pa mu je morda prišlo slabo in padel v 20 metrov globok prepad ob robu ceste. Priča nesreči so bili nekateri otroci, ki so takoj poklicali na pomoč ljudi, a ubogemu možu ni mogel nihče več pomagati: bil je na licu mesta mrtev. Pri padcu v tako globino si je razbil lobanjo in dobil še več drugih hudih poškodb.
dne 1. marca 1973, ko se bodo pričela pomladanska dela.
LUIGIA VOGRIG UMRLA ZA POSLEDICAMI PADCA
K zadnjemu počitku smo spremili 85-letno Luigio Vo-grig iz grmeškega komuna, žena je dne 20. novembra tako nesrečno padla, da si je zlomila levo nogo, a pozneje so nastopile komplikacije in je čez tri tedne umrla v čedadskem špitalu.
Vinorodni kraji Idrijske doline in goriških Brd privabljajo tokraj meje vedno več ljubiteljev pristne kapljice, a prehodov je malo in nekateri celo slabi. Pokrajinska ustanova za hribovsko gospodarstvo (Ente provinciale dell’ Economia montana) je zato zaprosila deželno odborništvo za javna dela, da bi dalo potrebna sredstva in odobrilo načrt za gradnjo novega mostu preko Idrijce. Ta most naj bi bil pri Novakucih (Nova-cuzzo). Če bo prošnja uslišana, bodo vasice tega območja, ki so tako zelene, tako vabljive, kjer bivajo gostoljubni ljudje, pritegnile v svojo sredo še več ljubiteljev prirode in dobrega vina.
Nove zahteve v gorskem gospodarstvu
OBMEJNI PREHOD V SOLARJIH ZAPRT DO MARCA
Sezonski obmejni prehod, katerega se poslužujejo dvolastniki, to je tisti, ki imajo tokraj ali onkraj meje svoje senožeti in travnike, je zaprt. Ponovno ga bodo odprli
Te dni so se sestali svet regionalnih delegacij nacionalne unije občin in družb za gorska območja, da bi skupaj proučili deželni zakon o gorskem območju, ki naj bi predvideval razdelitev gorskega področja na homogene cone, v katerih naj bi se v vsaki posebej
PROSNID (Prossenicco) v komunu Tipana, kjer je najbolj občuten padec
prebivalstva.
Sprehod skozi slovensko književnost
Xo§	2]{'tnif]lt€*'t
Za priznanje naše
narodnostne samobitnosti
Pisatelj Lojz Kraigher se je rodil 1877 leta v Postojni. Obiskoval je gimnazijo v Novem mestu in Ljubljani. Po medicinskih študijah na Dunaju, kjer je promoviral 1903 leta, je služboval v ljubljanski bolnišnici, nato pa kot zdravnik v Bovcu in pri Trojici v Slovenskih Goricah ( 1907-1914) in nato kot ravnatelj bolnišnice v Ljubljani (1914-1922). V Miin-chenu se je specializiral za zobozdravnika in potlej živel v Gorici (1923-1929), nato pa v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v Dachauu.
Celotno Kraigherjevo delo je prepojeno s sodobno in napredno problematiko ter z odkritosrčno in sproščeno kritiko družbe.
Njegovo delo obsega romane, novele in drame. Spočetka je sodeloval s feljtoni v Slovenskem narodu in novelami v Ljubljanskem zvonu. Napisal je dramo v treh dejanjih «školjka» (1911), ki z vso odkritosrčnostjo podaja problem ljubezenskih odnosov, obsoja zasebno in javno moralo ter dvojnost družbene morale, hoteč pokazati, da ima tudi žena pravico do svobodne in neodvisne izbire v ljubezni.
S podobno drznostjo in pogumom, ki ga je pohvalil Cenkar v «Školjki», je Kraigher posegel v življenje malomeščanske družbe, ki jo je opazoval v Slovenskih goricah v romanu «Kontrolor škrobar» (1914, popravljena izdaja 1950). V njem je pokazal politične spopade Slovencev z nemškutarji. Poglavitna oseba romana, kontrolor škrobar, zajeta iz resničnega življenja, je tragična podoba podeželskega pol-izobraženca, ki se izmika političnim spopadom in se rajši izživlja z ženskami, nazadnje pa kot narodni izdajalec bedno konča svoje življenje s samomorom. V tem romanu je Kraigher u-stvaril podobo Slovenskih goric, tipično podobo malomeščanske plasti, kritično obsodil tedanje slovenske razmere in posrečeno združil narodno obrambno misel s socialnim orisom germanskega gospodarskega izkoriščanja slovenskega ljudstva.
Erotično življenje ljubljanske malomeščanske mladine je orisal v družbenem romanu «Mlada ljubezen» (v knjigi 1923). Z erotičnim ozadjem je poskusil v «Umetnikovi trilogiji»
(1919) pojasniti tudi življenje svojega prijatelja Ivana Cankarja, pesnika, ki hrepeni pa doživetju čiste, duhovne ljubezni. Zapletenost človeškega življenja v odvisnosti od usodnejših sil, kakor so spolni nagon, pa je obdelal v vojni drami «Na fronti sestre 2ive» (1929).
Pri založništvu tržaškega tiska je v redakciji Stanislava Renka izšla drobna, a dragocena brošura pod naslovom «Za globalno zaščita Slovencev v Italiji».
Urednik je v tej knjižici zbral skoraj celotno gradivo, ki je od leta 1970 pa do marca letošnjega leta izhajalo, v glavnem na straneh Primorskega dnevnika, in zadevalo vse, kar je bilo v Italiji in drugod storjenega v prid Slovencev v Italiji, seveda v prvi vrsti besedila vseh zakonskih osnutkov za tako imenovano «globalno» zaščito Slovencev v Italiji.
Tako se je v omenjenem obdobju nabralo kar pet zakonskih osnutkov za našo globalno zaščito in spričo pomembnosti teh osnutkov se je pokazala potreba izdati omenjeno raztreseno gradivo, ga urediti in ponatisniti v posebni knjižici.
Urednik knjižice pa ni o-stal samo pri ponatisih omenjenih petih osnutkov, tam-več je upravičeno dodal še znano skupno decembrsko pismo iz leta 1970 predsedniku vlade Colombu (27 podpisnikov), izjavo delegacije enajstih pri deželnem predsedniku Berz.antiju junija 1971, izjavo delegacije enajstih med pogovorom s predsednikom vlade 2. decembra 1971 v Rimu, besedilo izjave predsednika vlade ter skupno izjavo 27 podpisnikov po razgovoru. Renko namreč v uvodu h knjižici pravilno ligo/avl ja, da je vsa ta dokumentacija sestavni del naporov Slovencev v Italiji v zadnjih dveh letih, da bi tako dosegli svojo celovito zaščito v državi, v kateri živijo. Prav tako se je uredniku zdelo potrebno, da je s posebnim poudarkom vključil v knjižico tudi tiste člene ustave republike Italije, mirov-
V «Novelah» (1946) je Kraigher zbral svoje najboljše pripovedne sadove, s katerimi se upravičeno uvršča med realistične pisatelje, ki v svojem pisanju obravnavajo etična, narodnostna in družbena vprašanja.
Kraigherjevo zadnje delo je obširna študija o živi je-
ne pogodbe iz leta 1947 in posebnega statuta avtonomne dežele Furlanije-Julijske krajine, ki prav tako zadevajo vse Slovence v Italiji kot že omenjenih pet zakonskih predlogov, ki so jih za globalno zaščito predložili KPI, PSI, SKGZ, SS - SDZ in PSI UP.
Ob koncu je omenjenim petim zakonskim predlogom dodana še izjava izvršnega odbora SKGZ, iz katere izhaja, da Slovenci v Italiji pričakujemo, da bosta podobne predloge sestavili tudi ostali dve demokratični stranki, ki tega doslej nista storili, t.j. Krščanska demokracija in I-talijanska socialdemokrat-
lz sv. Petra Slovenov na Beneškem, 15. mal. serpana 1869. Sej veste da sveti Oče papež v svoji okrožnici 11. mal. travna t. I. priporočajo škofom in fajmoštrom vesoljnega sveta spodobno pripraviti svoje podložne ljudstva, tudi z oz-nanovanjem Božje besede, da se z dobrim vspehom vdeležijo svetega leta. Da bi se namen dosegel, so naš vedno skerbni mnogospošto-vani gosp. fajmošter Miha Mucič spet pri farni cerkvi sv. Petra misijon napravili. Povabili so bili čč. oo. iz Jezusove družbe, Antona Bankič-a našega farmana, ino Janeza Stare-ta bivajoča v Gorici, ktera sta dobrovoljno sprejela to težavno opravilo, dospela k nam 3. dan t.m., in v nedeljo 4. dan zjutraj sta pričela duhovne vaje, katere so srečno dokončali 12. dan, praznik (festum de praecepto dupl. I clas-sis cum octave) ss. Mohora in Fortunata, patrona naše videmske nadškofije.
Akoravno je bila vročina velika ta čas, so poljska dela zakasnjene zavolj poprejšnjega deževnega vremena, vendar naše pobožno ljudstvo je vrelo k duhovnim vajam ne le iz domače, ampak tudi iz druzih slovenskih fara, celo še naši meja-či Lahi so se zadnja dva praznika k nam pridružili, akoravno ne ume-jo našega slovenskega podnarečja. Zadnje dva dni duhovnih vaj se je bilo udeležilo kacih 8.000 do 9.000 duš. Te dni je vse mrgolelo po trgu; ponoči so se slišale po hišah prepevati pobožne slovenske pesmi; okoli cerkve vso noč v raznih družbicah na glas so molili sv. rožni-kranec; in nekatere posamezne o-sebe v temi kleče so slonele oper-te z glavo na cerkvene stene, in so molile in zdihovale. Akoravno je bilo toliko ljudstva skupaj zbranega, vender, hvala Bogu, se ni pripetila nobena nesreča in nerodnost. Na-djamo se, da te pobožnosti so mnogo koristile dušam, darisavno smo zdaj to leto imeli enake. Res je, da Sloven je vselej in povsod pokoren in krotak.
Naše ljudstvo je pazno poslušalo tehtne učila čast. o. Stare-ta, kakor premišljevanje našega rojaka občno znanega č.o. Bankič-a; eden je govoril kranjsko, drugi pa naše pod-narečje, in tako smo imeli mikavno in veselo verstenje govorov. Akoravno je č.o. Stare rojen na Kranjskem, vendar naše prosto ljudstvo ga je dobro razumelo. To priča, da tudi Sloveni na Beneškem so iz velikega debla slovenskega, in da vsa olika in težka izobraženost ni bila zmožna do zdaj potreti našega podnarečja, akoravno že od leta 1420 jo vživamo, in akoravno slovenščina ni bila nikdar pri nas vpeljana
nju in delu pisatelja Ivana Cankarja v dveh delih (1954).
Lojz Kraigher je umrl 1959 leta v Ljubljani, po njegovi smrti pa je 1961 leta izšla še knjiga «Na robu življenja», ki je memoranskega značaja.
ska stranka, saj zlasti prva nosi glavno odgovornost za vso povojno politiko v Ita-liji.
Ob koncu teh naših mar-ginalij se zdi, da ni potrebno še posebej poudarjati dragocenosti in vrednosti te knjižice, ki bi jo moral imeti pri sebi in jo seveda tudi prebrati sleherni Slovenec v Italiji, saj so v njej razgrnjeni vsi vitalni problemi naše manjšine in nakazane tudi potrebne in ustrezne rešitve. Seveda velja to še v posebni meri tudi z.a nas, beneške Slovence, ki smo prav tako zajeti v vso problematiko globalne zaščite Slovencev v Italiji.
ne v urade ne v šole, ampak samo le v cerkvi je imela zavetje. O tej priložnosti pa vam moram tudi o-pomniti, da po mnenju č.o. Stare-ta je naše podnarečje ohranilo mnogo besedi staroslovenskih (zlate zer-nica), katere bi bilo dobro pobrati in na beli dan spraviti, da ne popo-ginejo.
Čč. oo. Jezuiti so si pridobili serca duhovnikov in srce ljudstva ter vedno ostanejo v blagem spominu duhovščini in občestvu.
Tudi letos, kot že več let, je bila v Kulturnem domu v Trstu revija cerkvenih zborov. Na letošnji prireditvi je nastopilo kar trinajst pevskih zborov iz raznih krajev, med temi tudi pevski zbor «Rečanj», iz Ljes pri Klodi-ču, ki ga vodi g. Rino Markič in pa «Višarski zvon» iz Kanalske doline pod vodstvom Avgusta Ipavca.
Zbori so peli pesmi domačih. skladateljev ter dela
Poročali smo že o skupni seji predsedstva in izvršnega odbora Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, na kateri so obravnavali položaj in problem slovenskih skupnosti, ki živijo v Avstriji, Italiji in na Madžarskem. Teden dni po seji so izdali sporočilo predsedstva in izvršnega odbora republiške konference SZDL Slovenije, v katerem je rečeno, da je socialistična zveza vzpostavljala stike tudi s tistimi političnimi strankami in organizacijami v sosednjih deželah, ki so bile pripravljene za konkretno sodelovanje.
V boju za obstoj in nadalj-ni razvoj so Slovenci v Italiji in Avstriji spoznali, da je nujno enotno nastopati, kadar gre za splošne koristi slovenske narodnostne skupnosti, oziroma za njene zahteve do političnih in oblastvenih organov v državi, kjer žive.
Takšna enotnost prispeva tudi h krepitvi demokratičnih sil v deželah samih in je pomembna tudi za boj z reakcionarnimi in konservativnimi silami v Evropi, ki se krepijo in so v ofenzivi tudi na naših mejah z Italijo in Avstrijo, še posebej se kažejo na območjih, kjer žive zamejski Slovenci in na vprašanjih njihovega nacionalnega, političnega in socialnega statusa pa tudi v
Kaj pa naši «liberalci?» Poprej, ko so se pričele duhovne vaje, so vedno žugali, da se ne bodo zlepo-ma doveršile, in celo po laškim časopisih so bile oznanjene malenkosti vsake baže, pa pod brambo in pazljivostjo naše občno spoštovane gosposke smo popolnoma prostot uživali, in tako, kadar smo mi božjo besedo poslušali in molili, mar de ta čes naši «Rodomonti» so rakom žvižgali.
drugih slovenskih avtorjev ter skladbe iz svetovne zborovske literature.
Vsi pevski zbori so bili deležni toplega pozdrava in priznanja, še prav posebej pa zbor iz Kanalske doline «Višarski zvon» in zbor «Rečanj». Dvorana Kulturnega doma je bila do kraja polna, kar je dokaz, da ljudje, tako mladi kot starejši, z ljubeznijo spremljajo zborovsko pesem.
težnji, da bi zavirali dobrososedske odnose.
V nadaljevanju sporočilo obširno govori o problemih koroških Slovencev v Avstriji v zvezi z nedavnimi nacističnimi izpadi ob postavitvi dvojezičnih napisov in pravi, da se bodo te konservativne sile poskušale izraziti tudi v razbijanju enotnosti Slovencev, kar bi bilo seveda zgolj v škodo zamejskih Slovencev kot skupnosti in posameznikov. Tudi zato je skupna spomenica zamejskih Slovencev v Avstriji in Italiji z njihovega srečanja v Celovcu 10. novembra 1972 pomemben prispevek k utrjevanju te enotnosti.
Ko govori sporočilo SZDL Slovenije o Slovencih v Italiji, pravi:
«Zadnje čase je bila v Italiji večkrat izražena pripravljenost oblastnih in političnih organov večinskega naroda za uresničitev pravic, ki so jih dolžni zagotoviti slovenski narodnostni skupnosti. Slej ko prej ostaja odprto vprašanje, da se beneškim Slovencem prizna te narodnostne samobitnosti.
To večkrat tudi uradno izraženo voljo za reševanje odprtih vprašanj zamejskih Slovencev v Italiji je potrebno čim prej potrditi tudi s praktičnimi ukrepi in dejanji. Zato predsedstvo in izvršni odbor republiške konference SZDL Slovenije podpirata prizadevanja slovenske manjšine v Italiji, da bi vsa ta vprašanja osrednji oblastni organi in v deželi Furlaniji-Julijski krajini začeli čimprej konkretno reševati. Povečana dejavnost konservativnih sil ne bi smela vplivati na to, da bi obljubljeno ureditev odprtih vprašanj odložili ali zadrževali.
Demokratične sile v Italiji in v deželi Furlaniji-Julijski krajini, ki so že doslej marsikaj storile za ugodnejše ozračje in tudi za preprečevanje nekaterih nastopov fašistov, morajo razumeti, kako globoko je boj za dejanski enakopravni status slovenske narodnostne skupnosti povezan z bojem za demokratično vsebino lastne družbe.
Jugoslavija je zainteresirana za nadaljni razvoj in krepitev dobrih odnosov med državama. Vendar pa primer, kakršne je bil ne-korenten postopek italijanskih oblasti do naših državljanov v zvezi s pridobivanjem italijanskih pokojninskih pravic, ni v skladu s takšnimi odnosi».
Ob koncu pa govori sporočilo še o problemih porab-skih Slovencev na Madžarskem.
NOV SEDEŽ UNIVERZE ZA TUJE JEZIKE V VIDMU
Deželno odborništo je dodelilo 193 milijonov lir za nakup stavbe, kjer bo imela videmska univerza za tuje jezike in literature svoj stalni sedež. Kupih bodo poslopje v ulici Francesco Man-tica, kjer je bila do nedavnega «Intendenca za finan-co», last videmskega komuna. Do te odločbe je prišlo na predlog deželnega odbornika za šolstvo in kulturne dejavnosti.
Če ste se preselili...
Se avete cambiato indirizzo...
Če ste se preselili, izpolnite spodnji obrazec in ga v kuverti pošljite na naslov naše uprave: « MATAJUR », 33100 UDINE, Via San Daniele, 88 - poštni predal 231.
Se avete cambiato l'indirizzo completate il modello sottostante e speditelo in busta alla nostra amministrazione: « MATAJUR », 33100 UDINE, Via San Daniele, 88 - casella postale 231.
IME IN PRIIMEK: ....................................
(Nome e cognome)
STARI NASLOV: ......................................
(Vecchio indirizzo)
NOVI NASLOV: (Nuovo indirizzo)
Pevski zbor «Višarski zvon» iz Kanalske doline.
O KNJIŽICI, KI BI JO MORAL PREBRATI VSAK SLOVENEC
Globalna
V problematiko globalne zaščite Slovencev v Italiji zajeti tudi
beneški Slovenci
KAJ SO PISALI O NAS V PRETEKLOSTI
«Slovenska Bčela»
V KULTURNEM DOMU V TRSTU
Izredno dobro uspela
revija cerkvenih zborov
Nastopil tudi „ Rečanj “ iz Ljes in „Višarski zvon“ iz Kanalske doline
Ifefr
Si?
-	3m&k?	O	*	I	^
za ruite mlaxxjt
O žolni
Srečonosna slamica
Pripovedujejo, da je črna žolna pametna. Saj zna najti tisto travo, ki ima čudežno moč, da odpre vse zaprto, pa naj bo veliko, kolikor hoče. Kadar ima žolna mlade, je najlažje dobiti od nje čudodelno travo, žolna ima mlade v luknji, ki jo naredi detel s kljunom. Kadar odide žolna po hrano, ji je treba s klinom zabiti luknjo, da ne more do mladih. Takoj gre na livado in najde travo ter gre z njo k luknji. Tisti pa, ki hoče od nje dobiti čudodelno travo, mora razprostreti ob deblu črn-rdeč robec ali sukno ter stopiti za kakšno drugo drevo, da ga žolna ne vidi. Ko pride žolna, se s travo dotakne klina, ki takoj skoči iz luknje. Nato žolna spusti travo na robec, ker misli, da je ogenj, Saj noče, da bo kdo dobil travo v roke. Nato gre tisti in vzame travo in robec. Tako postanejo nekateri veliki tatovi, saj morejo s travo odpreti vse, kar je zaprto, če pa so v zaporu, odpade vse železje od njega. Da pa se trave ne izgubi, si mora zarezati dlan ali prst in dati travo v zarezo, da se zarase. Tako je ne more nikoli izgubiti; kadar mu je treba, se pa z zaraslino, kjer je trava, dotakne tistega, kar hoče odpreti. To je tisto, zavoljo česar govorijo, da je žolna pametna.
To čudodelno travo pa je mogoče dobiti še na drugačen način, namreč poleti, ko se seno kosi. Takrat mnogokrat koscu odpade kosa, kadar prereže čudodelno travo. Vselej, kadar jo prereže, kosa odpade: če je še tako močna, mora odpasti. Kadar mu odpade, kosec ve, da je prerezal to travo. Zato pobere vse pokošene trave, ki jih je takrat pokosil, vsako najmanjšo pobere in jo nese k tekoči vodi in meče v vodo vsako posebej. Trava, ki ni prava, plava po vodi nizdol; prava trava pa plava po vodi
navzgor. Tako kosec spozna, katera trava je čudodelna, in si jo vzame.
Nekoč je bil pastir, ki je imel sina. Bila sta siromašna, sin pa se je zaljubil v deklico, ki je bila lepa, marljiva, a tudi zelo siromašna. Zato je ni mogel vzeti, čeprav ga je tudi ona imela zelo rada.
Ko je nekoč ob nekem gozdičku pasel svoje govedo, ves v misli zatopljen, kako bi si mogel pomagati, da bi dobil svojo drago, je naenkrat zaslišal cvrkotanje mladih ptic. Šel je v gozd in našel mladice v gozdu. To so bili šolnini mladiči. Naenkrat se pastir spomni, da žolna pozna travo, s katero se more vse na svetu odpreti. In se spomni, da se ta trava dobi tako, če dobiš šolnine mladiče, zabiješ luknjo s kli-. nom in vržeš ob deblo robec.
Ko pride stara žolna in vidi, da so mladiči zabiti, odleti in prileti čez nekaj časa z nekakšno travo v kljunu. S travo se dotakne klina, klin odskoči in trava pade na robec. Ko to pastir opazi, steče po travo.
Takrat pa opazi pečino in v tej pečini železna vrata. Pritisne travo na vrata in vrata se s strašnim treskom odpro. Ko se odpro, opazi starca, ki mu reče:
— Vzemi si denarja, kolikor hočeš, toda pazi, da trave ne pustiš notri. Potem ne boš več mogel drugič priti po denar.
Pastir od veselja skoči h kupu zlatnikov. Saj ni vedel, kaj je drago kamenje in druge stvari, z.ato je nagrabil polno torbo zlatnikov in od veselja je pozabil na travo.
Ko je šel ven, se je hotel
vrniti, da bi nabral še več denarja, a ko se je ozrl, ni bilo več pečine. Kajti notri je pustil travo in pečina je izginila. Toda sedaj je imel dosti denarja in ko je prišel domov, je povedal očetu, kaj se je z. njim zgodilo. Oče ni hotel verjeti. Ko pa je videl cekine, se je razveselil in dejal:
— Zdaj, moj sine, lahko vzameš Maro.
Ko je mladenič prišel k svoji Mari, jo je vprašal, če ga hoče vzeti. Povedal ji je, kako je dobil toliko bogastva, in nato mu je ona odgovorila:
— Moj dragi, ti veš, da Bog pomore ljubečim se, in jaz bi tebe vzela še rajši, če ti ne bi postal tako bogat, kot zdaj, ko veš, da ni dragoceno srebro, ne zlato, dragoceno je le, kar je srcu ljubo.
Možek Ježek je srečal ženico Krtico in dejal:
— Nekaj sem si izmislil.
— Kaj pa takega? — je vprašala ženica Krtica.
— To sem si izmislil, da bi bilo dobro, če bi midva posejala pšenico, pridelek pa pravično razdelila. —
— Prav, kar začniva! —
Krtica je orala, Ježek je
sejal. Ko je pšenica dozorela, sta požela in klasje omlatila. Prišla je ura delitve.
Možek Ježek je vzel in napolnil merico do polovice in stresel pšenico pred ženico Krtico: — To je zate. Zdaj bom pa zase odmeril. — In je odmeril zase zvrhano merico.
— Stoj, možek Ježek! — se je uprla Krtica. — To ni tovariška delitev! Meni si odmeril skoraj prazno, a sebi polno! Ti si samo sejal, to ni težko, o-
(J? ki ni neba
Dobri deklici sta umrla oče in mati. Bila je tako uboga, da ni imela nobene izbice več, kjer bi prebivala, nobene posteljice, kjer bi spala, končno ni imela ničesar drugega, kakor borno oblekco na sebi in košček kruha v roki, ki ga ji je bilo podarilo usmiljeno srce. Deklica pa je bila dobra in pobožna. Ko je bila od vsega sveta tako zapuščena, je zaupala v Boga in se odpravila v širni svet. Srečala je ubogega moža, ki jo je milo prosil: «O, joj, tako zelo sem lačen, daj mi kaj jesti». Deklica mu je podarila kar cel košček kruha, rekoč:	«Bog
naj ti blagoslovi!». In je šla dalje.
Tedaj ji je prišel naproti u-bog otročiček, ki je milo tožil: «Hudo me zebe v glavo; prosim te, podari mi kaj, da se pokrijem». Deklica je vzela s svoje glave čepico in jo podarila otročičku. Nato je šla dalje. Kar ji pride zopet otro-
čiček naproti, kini imel niti jopice na sebi in je hudo zmrzoval. Deklica mu je dala svojo jopico in je šla dalje. In zopet jo je srečal otročiček ter jo prosil, naj mu podari krilce. Deklica mu je dala tudi to.
Končno je prišla v gozd. Bila je že tema in k deklici je prišel še en otročiček ter jo milo prosil, naj mu podari srajčko. Uboga deklica si je mislila: «Temna noč je, nihče me tu ne vidi; lahko pogrešim svojo srajčko». Slekla je srajčko in jo podarila otra* čičku. Ko je deklica ostala popolnoma sama in brez vsega v gozdu, so naenkrat pričele padati pred njo zvezdice z neba, ki so se na tleh spreminjale v same svetle cekine. Čeprav je malo prej podarila svojo srajčko, je v hipu imela drugo, popolnoma novo in iz najboljšega platna. Nabrala je cekinov in je bila bogata za vse življenje.
tanje je težje —.
— Ni res! Setev je težja! — je vzkliknil Ježek.
— Pa ti sej, če moreš! O-rati zna tudi vol, seje pa le človek. To je umetnost vseh umetnosti. Jaz pa nisem le sejal, sem tudi njivo pobranal. —
— Saj si sam rekel, da bova pravično delila! —
— Seveda sem rekel. In še pravim tako. Pravično! Opravil sem dvojno delo, torej dobim dvojno plačilo! —
— Dobiš ga, če ti ga bo hotel kdo dati! — je zavpila ženica Krtica.
Možek Ježek in ženica Krtica bi se bila stepla, ko bi ne bila prav takrat prišla mimo sodnica Lisica.
— Zakaj se prepirata ?
— je vprašala in si popravila naočnike.
Ježek je povedal vse od kraja in potem dejal: — Zdaj pa razsodi, sodnica Lisica! Kakor boš razsodila, tako naj bo! —
— Ali je tudi prav tako, Krtica? — je vprašala Lisica.
— Kakor boš razsodila, tako naj bo! — je prikimala Krtjca.
— No, prav! Zdaj poslušajta oba! Zate, možek Ježek, naj bo slama. Kar vzemi in jo stlači v svojo vrečo. A zate, Krtica, bo ena merica zadosti za vso zimo. Kar ostane, naj vzame, kdor je sodil. Zmeraj je bilo tako! —
Možek Ježek je spoznal, kakšne vrste sodnica je Lisica. Pa je zatajil jezo in vprašal:
— Kako boš pa odnesla svoj zaslužek? Vreče nimaš. Če hočeš, ti bom jaz-pomagal. Odnesem ti pšenico v svoji vreči domov, ker si tako pravično razsodila. —
— Nikar se ne šati, možek Ježek! — je odgovorila Lisica. — Tvoja pleča so prešibka za polno vrečo pšenice. —
— Še drugačne tovore
zmorem! — se je pobahal Ježek. — Saj sem nesel v torbi vse svoje mladiče, da sem jih rešil pred lovci! —
— Ali res? —
— Res, res. Nikar se ne čudi! Če ne verjameš, pa zlezi v vrečo. Kakor da si slamica, te bom dvignil in nesel. —
Ježek je razširil vrečo in Lisica je res zlezla vanjo. Ježek je zavezal vrečo in dejal:
— Ženica Krtica, pomagaj mi oprtati sodnika! —
S težavo sta vzdignila vrečo. Ježek si jo je oprtal na rame. Bodice so zbodle Lisico, da je vpila.
— Au-vau, možek Ježek, saj ti verjamem! Izpusti me! —
— Počakaj, to je šele začetek! — je odgovoril možek Ježek in odnesel vrečo z Lisico do mostu, kjer je vrgel lakomno sodnico v vodo.
Pšenico sta si zdaj možek Ježek in ženica Krtica tovariško razdelila: — Tebi pol, meni pol. —
Nekoč v davnih časih je živel mladenič po imenu Šo-bei. Prebival je v neki vasi na Japonskem.
Nekega dne se je vračal z dela na polju. Na lepem pa se je spotaknil ob kamen in padel, kakor je bil dolg in širok. Ko je padel, pa se mu je v roki nenadoma znašlo slamnato stebelce.
«No, no», si je rekel, «tale slamica ni vredna piškavega oreha, a kakor kaže, mi je bilo namenjeno, da jo poberem. Prav, jo bom pa obdržal».
In šel je naprej po svoji poti, v roki pa je nesel slamico.
Na lepem pa je od nekod priletel kačji pastir in mu pričel brenčati okrog glave.
«Uh, ti nadloga nadležna!» se je razjezil šobei. «čakaj, ti bom že pokazal, kaj se pravi sitnariti takole okrog mirnih ljudi».
Kot bi trenil, je ujel kačjega pastirja in ga privezal na slamico.
Potem je šel naprej po svoji poti, v roki pa je nesel slamico s privezanim kačjim pastirjem. In ni bilo dolgo, ko je srečal neko žensko z otročičkom.
Brž ko je otročiček zagledal kačjega pastirja, si ga je na vso moč zaželel.
«Prosim, mamica, rad bi imel tega kačjega pastirja!» je pričel moledovati otročiček. «Prosim, prosim, prosim!».
«Na, fantek, tule imaš tega kačjega pastirja, je rekel šobei in mu dal slamico, na kateri je bil privezan kačji pastir.
V zahvalo mu je fantkova mati dala tri pomaranče.
šobei se ji je zahvalil in odšel naprej po svoji poti. Ni bilo dolgo, ko je srečal berača. Berač je bil tako
Novo leto l
Staro leto šlo je spat, spat v svoj daljni črni grad. Novo leto gre čez plan!
Novo leto — dober dan!
Si preneslo sreče nam ali neseš jo drugam?
Novo leto odgovarja:
«Z mano gre nebeška zarja, sonce, vigred, cvet rdeč — kaj pa hočete še več!?».
Da, da, srca mlada bi še mnogo rada: voljo zidano vse dni, pravljične gradove tri, meh za smeh in tako mlinčke ki bi mleli nam cekinčke.
Vrani	in
Prepirali sta se dve vrani. Prva je rekla drugi:
«Ti si bolj črna nego	jaz»; druga pa jo zavrne:
«Ni res, sestrica, ti	si mnogo bolj črna	nego	jaz	in	vse
druge najine tovarišice».
Dolgo, dolgo se vrani kavsata in prepirata in nobena noče odjenjati. Naposled zapazita sokola, ki jima je nad glavama krožil po zraku. Tega pokličeta, da bi jima razsodil prepir. Sokol prileti in sede na bližnje drevo.
«Bratec sokol, razsodi ti nama, katera naju je bolj črna», hitita sedaj obe hkrati, «dolgo časa se ža zaman prepirava o tej stvari».
«Čakajta, da pridem	bliže; od tukaj vaju	preslabo	vidim»
dé jima premeteni sokol	in prileti bliže.
Vrani, nič hudega sluteč, ga mirno počakata. Poklicani razsodnik - ju sodi brez zaslišanja in pravi zasmehljivo:
«Obe sta enako črni in obe morata poginiti», ter sodbo tudi takoj izvrši: s krepkimi kremplji ju zagrabi, zadavi in razmesari.
žejen, da je kar umiral od žeje, saj daleč naokoli ni bilo vode. Mlademu kmetu se je berač zasmilil v dno srca in dal mu je dal vse tri pomaranče, da si je s sokom potolažil žejo.
Berač pa je bil hvaležnega srca, zato je mlademu kmetu podaril tri kose blaga.
šobei je šel naprej po svoji poti in kmalu srečal imenitno princeso. Peljala se je na prelepem vozu, ki ga je spremljalo ducat vojščakov.
Princesa se je ozrla z voza, pogledala mladega kmeta, ki je tovoril blago, in ga ogovorila:
«Joj, kako lepo blago imate! Prav takšnega bi rada imela».
Šobei je princesi dal blago, v zahvalo pa mu je princesa podarila veliko mošnjo denarja.
Ko je šobei naposled prišel domov, je za ta denar nakupil veliko zemlje in jo razdelil sovaščanom, tako da je vsak imel svojo njivico. Kmetje so na svojih poljih pridno delali in kmalu je vsa vas postala sila bogata; ljudje so si zgradili velike skednje in kašče. Kadar je kdo pomislil, da vsa ta blaginja izvira od ene same slamice, ki jo je nekoč pobral šobei, so se mu oči razširile.
šobei pa je ostal najimenitnejši mož v vasi. Vaščani so ga silno spoštovali in dokler je živel, so mu rekli kar Srečonosna slamica.
Domišljavi osel
Nekoč je osel potoval po širokem svetu. Bližal se je večer. Med potjo je osel o-pazoval svojo senco. Postajala je vedno daljša. Dozdevalo se mu je, da je postal velikan. Zato je vzkliknil:
«Kako sem velik in mogočen! Nihče ni večji od mene. Jaz sem kralj vseh živali na zemlji! Nikogar se ne bojim».
Bil je osel zelo zatopljen v svojo senco. Med premišljevanjem pa ni opazil leva, ki se mu je tiho bližal z druge strani. Osel je še vedno občudoval obrise svoje sence. Tedaj je lev nenadoma skočil na domišljavega osla in ga raztrgal.
Prevelika domišljavost vodi v pogubo.
Bodala in uboga seslra
Nekoč sta bili dve sestri: ena bogata in ena uboga. In potem je bogata imela mlin, uboga pa ni imela ničesar, razen dvanajst otrok. Ni jim imela dati kaj jesti.
Nekega dne ji je rekla bogata, naj pride k nji v mlin. Potem je uboga šla in zvečer, ko je njena sestra prišla — ta bogata — ji je uboga rekla, naj ji da peščico moke.
Bogata sestra ji je rekla, da je ima zadosti na sebi.
Ubožiea je pričela jokati ter je šla domov. Nato si je otresla prah od moke in je potem imela dosti moke, da je obogatela, njena sestra pa je obubožala.