Ufi ;TA'' i: ' M ;*'/*% . 'vU /% H‘. &k£V '••(••/ ; •.'>■>, '■ • v v •v - ■v.',7 r 1193H5 '.* ;> ' ; ’'*.o I ■V- -vj- V _ _ i«n« Mentor - dijaški list - XXII. leto - 1934-35 111 ...... . 1 ......... ...... ■ ■ ' 1 ■ ■ ■ ......— »« ■ ■■■■ M' ■ ...... 'f/ ' V, L , ; \ 1 v --t"" Vsebina 3. številke. Msgr' Dr. Tihamer Toth (z avtorjevim dov. prevedel F. K.) / Čista mladost..... 73 Dušica Marno va,/ Življenja večer . . . ........................................ .77 Janko Mlakar / Povest o izgubljeni Marti.......................................... 78 Ivan Čampa / Pesem revnega dijaka..................................... . . . . , 84 Fred Bralle t Pogovor ...................................:_>VV.....................84 M. V. / Milko................................................................ 85 Prir Edil / Jeklene ptice ......................................................... 86 Jelko Erzin,/ Sveti večer.................................,....................... 91 Katoliškim vernikom v Jugoslaviji ..................................... ; . 92 Obzornik / Nove knjige.............................................. .93 Pomenki ............................. . k .......... 95 1 Zanke in uganke ....................................... 96 Uredništvo lista: Prof. dr. Joža Lovrenčič, Ljubljana, Zrinjskega c. 7. - Na uredništvo se pošiljajo vsi rokopisi in dopisi, ki so namenjeni za objavo v listu. • Rokopisi se ne vračajo. - Uprava je v Ljubljani, Miklošičeva cesta 7. • Na upravo se naslavljajo vsa naročila in reklamacije. Vsak naročnik, naj dobiva list naravnost na svoj naslov ali pa pri poverjeniku, mora poravnati naročnino v prvi polovici letnika, sicer ne bo dobil več šeste številke. »P. M' :N VyK. 's’"' 2'VV 4., Mentor izhaja v Ljubljani tnedšolskim letom vsakega 1. v mesecu. - izdaja ga konzorcij (odg. prof. Janko Mlakar, Ljubljana, Ilirska ulica 25.) — Urednik prof. dr. Joža Lovrenčič. — Tiska tiskarna Veit in drug, družba z o. z., Vir, p. Domžale. (P. Veit, Vir.) -'Celoletna naročnina za dijake Din 30 —, za druge in zavode Din 40 —. Posamezna številka Din 4>‘—. Plačuje še naprej. — Štev ček.; računa pri poštni hranilnici v Ljubljani 14.676. — Naročnina za Italijo: Lit. 10’— za dijake. Lit. 15'— za druge; za Avstrijo: S 4— za dijake, S 6’— zn druge. — Plačuje se po italijanskih,»oziroma avstrijskih čekovnih položnicah ..Katoliških misijonov" v Grobljah pri Domžalah. — Naročnina za Ameriko 1 dolar, za vse druge kraje vrednost 4 švic. frankov. — Poverjeniki dobivajo za vsakih 10 plačanih izvodov enajstega zastonj. — Plačati pa monyo Vso naročnino za vse na- ročene izvode pred izidom šeste številke vsakega letnika. MSGR. DR. TIHAMER TOTH. UNIV. PROF. V BUDIMPEŠTI: ČISTA MLADOST Z avtorjevim dovoljenjem prevedel F. K. TRETJE POGLAVJE SLANA V MAJNIKOVI NOČI „Integritas morum iuvenem facitessedecorum" Mladeničev najlepši okras je nravna čistost. Prihajaš do razpotja. Pazi, moj dragi mladi prijatelj, da ne zaviješ na mamljivo, široko cesto. Če stečeš po strmini navzdol, se boš težko ustavil. Poglej samo in premisli usodo reveža, kije zašel na opolzko pot nemoralnosti. Tudi v njem so se, kakor v vsakem drugem človeku, zbudili nekoč nagoni in želje njegove narave, o katerih si čital v prejšnjem poglavju. Polastila se ga je nečista radovednost, da bi raziskoval početke življenja, hoteč ustreči željam, ki so se mu porajale; vedno bolj ga je mikalo k onim, ki „znajo“ o tem govoriti. Poslušaj tale slučaj nekega dijaka: Okrog petnajst let je imel, ko je šel lepega dne v kino. Film je bil poltene vrste: v nekem nočnem baru so se „zabavali“ moški in ženske, moški se valjali v blatu mesenosti, ženske komaj oblečene; steklo je mnogo steklenic šampanjca, bilo je dovolj muzike . . . V duši tega fanta se je zgodilo nekaj novega, dotlej nepoznanega: kakor da se je nekaj porušilo v njem. Da, res se je nekaj porušilo! „Ti, kaj, če bi še mi poskusili!“ — mu je zašepetal sosed, tudi dijak, ves rdeč od same vročine strasti. „Da!“ se je zbudil glas v njem — „Ne!“ je zaprosil drugi glas. In zopet ponovno: da, ponovno: ne! Ni odgovoril. Gledal je naprej na dražljive slike in prikaze. Obraz mu je rdel, kri mu je silila v glavo ... Ko je po predstavi stopil na cesto, ko je sveži, čisti zrak ohladil vroči obraz, mu je nepopisna žalost v duši očitala : Grešil si! Sel je domov in vzel v roke knjige, da bi se pripravil za šolo. Nemogoče! Domišljija je bila razdražena, duša vsa razburkana. »Moram k spovedi," se je odločil. MENTOR 1034-35. Sl. 4. 73 Umiril seje šele, ko je slišal ljubeznive besede svojega spovednika: „Odslej pa, ljubi moj otrok, pazi!“ „Nikoli več, nikdar več, obljubim." Čez nekaj mesecev je zopet padel. Odšel je v gledišče. Naslov predstave je bil kar nedolžen: »Vstajenje pomladi". Kdo bi bil mogel uganiti, da bodo v tej predstavi fantje in dekleta uganjali takšne umazanije. Če bi se kaj takega zgodilo na ulici, bi morala posredovati policija. In tu, na odru, in še za drag denar, pa predstavljajo take nemoralnosti! Fant se ni več znal premagovati; požiral je z očmi vso to poltenost. Srce mu je bilo neznansko močno. Med potjo domov so ga mučile še nečiste misli in želje. Preden je legel, med večerno molitvijo, je zopet spoznal z žalostno dušo: Grešil sem! Vso noč ni mogel zaspati. Duša v njem je žalovala. „Jutri grem k spovedi!“ — In končno, ko se je že danilo, je s tem sklepom zaspal. Ko se je prebudil, mu je sklep padel v vodo. Se celo tolažil seje: »Navsezadnje pa tudi nisem več otrok! Šestošolec mora tudi take stvari že poznati! . . . Sicer me pa to zanima z znanstvenega stališča!" Par tednov pozneje mu je neki „prijatelj“ sedmošolec na skrivnem porinil v roko drobno stvarco: „Na, beri, je prav lepa, ima polno lepili, umetniških slik!“ Komaj je dočakal, da je po zadnji uri zazvonilo, in že je odletel kot stekel domov, da je pregledal „umetnost“: same pohujš-ljive, nemoralne figure. Od časa do časa se mu je še oglašala vest, končno je njen glas utihnil ... V mladeničevi duši je nastal mir, mrtvaški, smrtni mir . . . Saj to je tudi hotel; iskal je „življenja“: našel ga je! NAVZDOL... Počasi se je fant vsega „naučil“. Postal je vedno bolj „izkušen“. Prve mesece je sestavljal ljubezenske pesmice, ki so se kar vrstile druga za drugo. Poveličeval je svoje novo „sonce“ — pred katerim je bil sam le „bledi mesec“! Nazadnje je sanjaril samo še o „njej“. Med učenjem ni več mislil na nič drugega kakor samo še na večerni sprehod, kjer ga bodo dekleta kar občudovala radi njegove elegantnosti . . . Nič na svetu ga ni moglo več zadržati, da ne bi šel zvečer na „pro-menado“. Domišljeval si je, da je v svoji lepoti neprekosljiv, nedosegljiv: najlepši čevlji, bele gamaše, krasne rokavice, iz suknjiča štrleč ro-bek dehtečega robca — da, naravnost kavalir! V resnici je bil pravi tepček. Njegov profesor, ki je slučajno prišel mimo, kar verjeti ni mogel: kakšen gospod, kakšen vonj obilnih dišav! Bi si li oddaleč mogel misliti, da je to njegov dijak, ki sedi kot lipov bog, kadar je treba odgovarjati v šoli, in ki ga vedno kaj boli . . . Tu pa tako našminkan in zla-kiran! Prava prismoda! — Res, včasih tudi trhlo deblo zasveti v temno noč. In mladi zaljubljenec si misli: — Kako sem lej)! Kako sijajen! — Drugi pa menijo: — Kakor pustna šema je! — Njih srca si bom prisvojil, si misli on; drugi bi pa rekli: Revež, igračka nove mode! — Kar dobro, da še niso iznašli takih daljnogledov, s katerimi bi mogel človek pogledati sočloveku naravnost v dušo. Bog sam ve, kaj bi tak daljnogled odkril! Veš, kaj? Na zunaj — ej, na znotraj — fej! Tako se našemljenec, sanjač, izprehaja gori in doli in se s svojimi tovariši pogovarja o „zglednih“ stvareh! Ali, ubogo dekle, ki mora mimo te četice! Že oddaleč jo pozdravljajo s svojimi radovednimi, hlepečimi očmi. Ko pride mimo, zmečejo nanjo par prav „kavalirskih“, smejoč se svojim duhovitim opazkam. In ko pride mimo njih druga žrtev, ponavljajo „duhovitosti“. Medtem se eden izmed njih spomni: v zakotnem antikvariatu je videl nove stvari. Nagonsko jo mahnejo tja. Z nestrpno nervoznostjo zahtevajo od starega Žida naj novejše umetnosti: „Stric Jeroboam, nam jih lahko prodaste, saj nismo več navadni pobčki mlečnozobi!“ — In plačajo strupeno knjigo z denarjem, ki so ga morda skrbni materi ukradli. Da se še malo pozabavajo, krenejo k .Veselemu pivcu'* v stransko ulico, ki samotari že izven mesta. Saj tam so varni pred „starim“ in pred ,.profaksi“. Prižgejo si smotke, takisto ukradene kje doma „staremu“, izvlečejo gnile knjige in pri polnih čašah se nadaljujejo „lepi“ pogovori, umazane šaleinskrajno divja razlaga! Malokdaj najdejo pujsi toliko umazanij v smrdljivih kalužah, kolikor jih ti spravijo na dan s svojimi umazanimi jeziki. Ko še drug drugemu zaupajo vse umazane šale in pesmi, ko že nihče nima več lička v žepu, tedaj se šele okajeni in omamljeni vračajo domov. To je samo en prizor iz pubertetne dobe. Drugi zopet padejo na drug način. Mnogi zaidejo na slabo pot sami, ker smatrajo vso resno stvar za navadno zabavno igro. Še več drugih, da, večina, je pa takih, ki stopijo na cesto nečistosti, ker so jih pohuj-šali pokvarjeni, v blatu valjajoči se tovariši. V KRIZI... Noč je. Naš fant ne more in ne more zaspati. Ne muči ga ravno skrb, kako bo napravil naloge za drugi dan. „Za vsak slučaj11 se vedno najde pravi izgovor! Ampak popoldanski pogovori, nove stvari, ki jih je slišal od pokvarjenih tovarišev, vse to bega njegovo domišljijo in mu ne da spati. Po glavi mu roje razne nesramne misli; stvari, pred katerimi bi bil pred meseci morda še bežal, ga zdaj popolnoma obvladajo. Srce mu premočno bije, nagoni in strasti se oglašajo, kri mu vre. Rad bi pa le zvedel . . . Sam je; nihče ga ne vidi. Ve, da MENTOR 1931-35. Sl. 4. 75 s tem grehom razžali Boga, greši proti svojemu poštenju in proti človeškemu dostojanstvu. Toda... kaj zato! Mar 11111 je za greh! Nagon zahteva svoje, ker je razdražen radi popoldanskega čtiva, razgovorov, pesmi in nesramnih šal! OSKRUNJENO SVETIŠČE Prvi sramotni greh je storjen. Revež mladenič je padal v mlakužo. Vse telesno ugodje morda ni trajalo niti pol minute. Uspavana, prej mirno počivajoča vest je razburkana; prebudila se je in sedaj . . . Po nesrečnem dejanju mu vest strašno očita: Kaj si počel? Naenkrat vidi pred seboj vsa lepa leta, ki jih je dozdaj preživel v čistosti, v popolni nedolžuosti. In zdaj, v enem trenotku, je uničil vse; tu leži, — pokopal je svoje lepe naklepe in namene. Tako nekako je gotovo tudi Napoleon s prekrižanimi rokami gledal v ognju žarečo Moskvo sredi lepe, zasnežene ruske planjave . . . Tako je tudi Jeremija jokal in žaloval na razvalinah judovskega templa in mesta Jeruzalema . . . Pri pogrebu jokamo in žalujemo ob truplu, ki ga je zapustila duša. Koliko bolj bi morali jokati nad dušo, katero je zapustil — Bog! Nesrečnež, zakaj ne jokaš tudi ti nad porušenim svetiščem svoje duše? . . . Tisoči zidanih cerkva in stavb ne odtehtajo živega hrama božjega, ki ga ima čista, nedolžna mladeniška duša. To je bil tudi vzrok, da je pisal sv. Pavel Korinčanom: Ne veste li, da ste tempel božji in da Duh božji v vas prebiva? Če kdo tempel božji pokončava, njega bo Bog končal. Zakaj tempel božji je svet, in taki ste vi. Toda nemir v duši nesrečnega mladeniča traja le nekaj dni. Kmalu je zopet v društvu svojih pokvarjenih tovarišev. Zopet sliši razne „novice“, zopet se smeje, uganja nesramne šale z nesrečnimi tovariši. Mine teden in zopet pade v isti greh in potem zopet, vedno pogosteje. Vest njegova ga še opominja, kakor umirajoča sveča vzplapola še dvakrat, trikrat, dokler ne ugasne, tiho, mirno . . . Nočeš me poslušati, zakaj naj potem govorim ?! Oj siromak, oj revček . . . Tista silna odločnost, bogata energija tvojih mladih let, seje zgrudila in zdaj leži uničena v prahu in blatu. Petnajst let imaš komaj; ko bi mogel že zdaj videti reko solz, ki jih boš pretočil, ko boš v dvajsetem letu — in to le zaradi prekletih posledic grdega, nečistega greha! Če bi mogel zdaj videti tisto strnjeno, mrzlo lavo, kar bo poslalo tvoje čisto srce — zaradi sramotnega greha nečistosti! Joj, kako boš nekoč žaloval: Skoda, škoda! Pri šahu se zmotiš; potegneš lahko figuro nazaj, če si vzel napačno. V morali, v čistosti pa figure ne moreš več tako lahko povleči! SKAZENA MLADOST In značaj tega fanta? Hrabrost, velikodušnost, ljubezen do domovine, sinovska ljubezen do staršev, čut dostojnosti, vsa notranja lepota — vse naenkrat zapusti dušo blodnega mladeniča. Na tisto mesto pa stopi topa malomarnost in melanholija. Nič ni bolj žalostnega na svetu, kakor videti posušeno drevo sredi pomladi, ko bi moralo biti polno cvetja. Mladost brez čistosti je takšno drevo; komaj jo spoznaš, ker jo je skazil tajfun prezgodaj razviliranih, zdivjanih strasti. Tudi najlepše, največje drevo zgubi listje, veje se posuše in vse ovene, če v drevo vrežeš globoko razo, skozi katero drevesu izteče življenska moč. Tako povzroči tudi tajni greh nečistosti razpad v duši in na telesu tistega, ki postane suženj poltene strasti. Čistost je kakor jutranja rosa, ki se biserno sveti na rožicah, kadar se razcveto. Rosna kapljica se tako lesketa, da je ne bi nadomestil noben svetovni ocean, če bi jo človek stresel s cveta. Dragi mo}, si že slišal povest o čudovito lepi ženi iz starega veka, Pandori? Za doto je prinesla svojemu možu lepo zlato škatlico; komaj pa jo je odprl, že so prihrumele iz nje nad svet razne nesreče in bolezni, žalost in pomanjkanje. Ravno taka zlata škatlica, vidiš, so tudi prepovedani telesni užitki. Gorje tistemu, ki si upa odpreti to Pandorino škatlico! Pa misliš, da je oni mladenič vsaj zdaj res srečen ? — Četudi nima več duševnega miru ? ? Nikakor ne ! Drugače sploh ne bi stremel po vedno novih ugodjih v kalužo padlega telesa. Njegovo telo, katero je nekajkrat nasitil z nedovoljenimi užitki, zahteva odslej brezpogojno vedno več in več. Nikdar ni zadovoljno, vedno zahteva več, pa četudi bi uničilo dušo. Da, skoraj bi rekel, tudi duša mu je postala meso. — To je žalostni konec nečistnikov: sebičnež je postal, brezčuten in trdosrčen. Njegova duša je otemnela. obupana, zapuščena, v telesu so se pa naselile in utrdile strasti, sproščene vseh verig. Kako globoko človek lahko pade! Pod žival se poniža, on, človek, slika božja, razumno, svobodno bitje, — o, človek! Človek, ki je brez pomisleka vsrkal nekaj kapljic strupenega medu nečistih dejanj, je podoben podgani, ki je požrla košček zastrupljenega mesa: v njej vse gori. Obupno teka na vse strani, da bi pila; in pije tako dolgo, srka in sreba vse, kar najde, toda ogenj ne ugasne poprej, dokler žival ne pogine. Takšen ogenj gori tudi v mladeniču, ki je zablodil; prižgal ga je s poltenim dejanjem! Die Wollust scherzt, ihr Ende selimerzt! Za trenotek ugodja — večna žalost! „Nečisti greh je najgoto-vejša in najstrašnejša pot do groba“, pravi sloveči zdravnik Dr. Friebe. (Dalje.) DUŠICA MARNOVA: Življenja večer Hladen jesenski dež prši, Kaplja za kapljo drsi v noč, v golem vejevju se veter lovi, jek njen neslišen posluša tresoč voda pod mlinom tužno šumi. človek in pada v čudno nemoč. Kapljam podobno njegovo življenje stopnjo za stopnjo pada nazaj — kmalu konča se njegovo trpljenje: pomlad ne pride več, tudi ne maj. MARTA: MATI: MARTA: MATI: MARTA: MARTA PIRAMIDOLI MARTA: PIRAMIDOLI: MARTA: PIRAMIDOLI: MARTA; PIRAMIDOLI: MARTA: OVEST O IZGUBLJENI MARTI v petih slikah s predigro in poigro Pavla torej ni lagala. Naredila sem ji veliko krivico. Vem, da me ima rada kakor črva v zelju, pa vendar ni tako hudobna. Ako bi bila jaz na njenem mestu, ona pa na mojem, bi ji bila že davno povedala, da je berač, pa ne samo enkrat. Mislila sem, da sva z mamo bogati, in se jezila, čemu me tako priganjajo k učenju; sedaj pa vem. Treba bo iti služit. (Sede k nalogi.) Kje sem pa ostala? Aha, tu nisem prav delila. Pozabila sem na x. Najhitreje in najlaže bi pa res prišla do kruha, če bi šla k baletu. — No, sedaj pa pojde! 36 x4 . . . Zakaj je mama rekla, da je ta poklic nevaren? Morda so plesalke zato dobro plačane. Vsak dan tri tisoč (računa dalje) 36x3y . . . potem avto + 12 x2y2 . . . blaufuchs — 24 xy3 in psička + 18. Minus . . . plus . . . minus . . . plus . . . minus, če bi toliko zaslužila. bi lahko mamo vzela k sebi in bi prav imenitno živeli. Potem bi nama Pavla nič več ne mogla očitati, da naju redi . . . Kaj pa je zopet to? Nekje sem izgubila y. Pavle nisem našla. Najbrž je kje na vrtu. Ker je šla Micka v prodajalno, boš nekaj časa sama v hiši. Clej, da nikomur ne odpreš, če ga ne poznaš. O saj še takemu ne bom, ki ga poznam, vsaj vsakemu ne. Ako pride tisti sitni profesor, ki me vedno sprašuje zgodovinske letnice, bo kar zunaj ostal. Torej z Bogom, pa pridno se uči! (Odide.) Nekaj moram poiskati. Kaj sem že izgubila? Aha, tisti trapasti v. Torej kje si? Pokaži se! Aha, te že imam! To bi pa le rada vedela, zakaj je Vrček pikanten. Ko smo zadnjič jedli neko dobro omako, je mama rekla, da je preveč pikantna. Kaj neki pomeni to pri človeku? Morda sem pa tudi jaz pikantna. (Zunaj pozvoni.) Nekdo je pozvonil. (Gre ven.) (v veži): Sem sama doma, pa ne smem nikomur odpreti . . . Prav, le hitro! (še zunaj): Si, si, subito. (Prideta v sobo.) Ma sem ga s vasa signora mama govoril, da bi ga vas pustila z menoj v bella ltalia. Ma ga ni otela nic slisati. Ma ga pridem vas prasat. Aha, ste malo pošpijonirali in veste, da sem sama doma? Si, si, sem ga malo spioniral. Ma sem ga bil v vojski tudi včasih spia. Ma sem se ga zatu tako izverstni naučil slovenski. Ma ga . . . Ma ga . . . sedaj pa pustite meni govoriti. Najprej mi povejte, če je balet res tako nevaren poklic, kakor me mama straši. Ma per che, sakaj bi ga bil nevaren ? V moji skuoli ne, niente. Ali bom morala plesati na vrvi? Ma no. Ma ga boste ballare samo na tla, v teatro ne v circo. Prav, tako sem tudi mislila. Na vrv bi ne šla. Tam je premalo prostora. Ali bom veliko zaslužila? PIRAM1DOLT: MARTA: PIRAMIDOU: MARTA: PIRAMIDOU: MARTA MARTA PIRAMIDOLI: MARTA: PIRAMIDOU: MARTA: PIRAMIDOLI: MARTA: PIRAMIDOLI: MARTA: PIRAMIDOU: MARTA: PIRAMIDOLI: MARTA MARTA PAVLA Si, si, molto lire. Morda tudi avto, blaufuchs in psička? Si. si, tutto, tutto, avto, avfuhs in sička. Kako dolgo se boin pa morala ličiti, da dobim potem lahko službo? Ma niente dolgo. Due, tri leta, ma ste ga pa kompleta balerina. (Zunaj nekaj zaropota, kakor bi kdo vrata odprl.) (položi Piramidoliju roko na usta): Pst! Zdi se mi, da je nekdo prišel. Hitro se skrijte! Mama ali Pavla vas ne smeta videti. (Ga stlači za pianino in hiti ven.) Ne, tukaj vas vsak takoj zagleda. Kar tja v obednico stopite! (Odide.) (pride takoj nazaj): Zmotila sem se, ni nikogar. (Pripelje Pira-midolija iz obednice in mu otiplje žepe.) Ali se vas ni nič prijelo? Veste, ne smete zameriti. Nekoč sem nekega gospoda samo pet minut pustila samega v obedniei, pa je v tem kratkem času tri srebrne žlice sunil. — Vidite, jaz bi že šla rada z vami, pa me mama ne pusti. Vem, da bi me rajši v Ljubljanico vrgla. Niente v Lubianiso. Ma ce se ga mama ne pusti, ma se ga gre cosi (pokaže z roko, naj uide). V našem teatro ma ga je prima balerina una contesa. Ma ga je ni mama pustila, ma ga je sla cosi. Vi mi torej svetujete, da bi kar ušla. Si, si, si, usla. Vi bi me počakali ponoči pred vilo, nato bi se pa odpeljala. Iz Italije bi potem lahko takoj pisala mami, kje sem. (Piramidoli: Si, si.) Na počitnice bi pa lahko prišla domov, kaj ne? Per Baccho, che cosa e questo, pocitice? Si, si. pocitice, ma sicuro! Kdaj bi se odpeljala? Danes, alla enajsta ura zvečer. Danes pa ne grem. Jutri je nedelja in zame edini prosti dan v tednu. Pojdiva jutri ponoči! Veliko laže bom šla od doma, * če bom mislila na to, da mi v ponedeljek ne bo treba v šolo. E ben, ma ga naj bo! Jutri zvečer ma ga vas čakam pred vila. No, sedaj je pa zgovorjeno. Čakala vas bom pri oknu. Pa ne hodite na vrt, da vas kdo ne vidi. Ostanite kar zunaj ograje. (Piramidoli: Si, si.) Sedaj pa hitro ven, da naju kdo ne dobi! Si, si, signorina, subito! (ga tišči skozi vrata): Da, da, subito, subito! (Odideta ven.) (se vrne): Pa sem le prav slišala, da je nekdo odprl vrata. Micka je prišla iz prodajalne. Sedaj jo pa moram tudi jaz od-kuriti. Samo deset minut imam še časa. Klavirska gospodična je nervozna, če zamudim le eno minuto. (Zvezek in knjigo položi na pianino.) Oj z Bogom, pa zdrava ostani, ljuba matematika! Če Bog da. se več ne vidiva. (Odide.) (pride iz obednice): Tako, v Italijo jo namerava potegniti, in k baletu! No, saj za kaj drugega ni ta igrača. K sreči sem prišla ravno prav, da sem slišala, kako sta se zmenila. Jaz je ne bom ovirala. Celo pomagala ji bom, da le gre od hiše. — Gobavka mi je rekla. — Gobavka! Prav ima, saj sem še slabša kakor gobavka. Izgnana sem iz človeške družbe in obsojena v samoto. — Nekdaj so mi rekli „lepa Pavla“ in mi obetali sijajno prihodnost. In kako tudi ne! Bila sem bogata, lepa in nadarjena. — In sedaj? Kaj mi pomagata bogastvo in znanje, ko pa ne smem brez tega črnega ovoja med ljudi, če se pa sama sebi studim ! — Mama me večkrat opominja, naj iščem tolažbe in utehe v molitvi in veri. — Ko bi le mogla še verovati in moliti! — Pa sem oboje zavrgla s kongregaeij-sko diplomo in svetinjo vred. — Nekaj čez dve leti je od tega. Marta je prišla vsa blažena domov s sliko v rokah in s svetinjo krog vratu. Sprejeta je bila v kongregacijo. Pri tem pogledu se je v meni nekaj uprlo. „Ako bi bile kongreganistinje res pod posebnim Marijinim varstvom, bi me gotovo ne bila zadela taka nesreča. — Res, bila sem Marijin otrok bolj po imenu, kakor po življenju. Pa saj so bile druge tudi, in vendar sem samo jaz, samo jaz postala tako nesrečna!“ Tako sem si mislila, poiskala Marijino sliko in svetinjo in oboje vrgla v peč. — Od takrat dalje iščem tolažbe in razvedrila v godbi, znanosti in umetnosti, — pa je ne najdem . . . Kolikokrat sem že mislila skleniti s tem žalostnim življenjem, pa moram živeti. — Po moji smrti dobi vse moje premoženje mama, in tako bi Marta imela poleg mamine ljubezni in zdravja še to, kar ji manjka, bogastvo. Ne, tega pa ne prenesem, preveč jo sovražim. — Ko jo je mama prvikrat vzela v naročje, sem spoznala, da sem izgubila njeno ljubezen. Marto ljubi, do mene ima pa le sočutje. — Naj le gre njena ljubljenka od doma, kakor »izgubljeni sin“. — Toda bojim se, da bo jutri že drugih misli, da bo zvečer gledala za zastorom skrita, kako jo njen bodoči „maestro“ čaka, in se mu prav prisrčno smejala. To bi ji bilo čisto podobno. Zato jo hočem v njenem sklepu utrditi in ji pomagati, da pride neopažena iz hiše. Da se pa »izgubljena hči“ nikdar več ne vrne, za to, za to pa tudi jaz poskrbim! Gobavka mi je rekla, gobavka! . . . Zavesa pude. TRETJA SLIKA NA OPOLZLIH TLEH Soba v plesni šoli. Na straneh ob stenali stoje stoli, na eni strani pianino. marta: Prosim, signorina, začetek bi še rada ponovila. signorina: Mislim, da bi ne bilo treba, saj plešete to točko prav izborno. Ako pa ravno želite, vam rada zaigram. (Začne igrati. Že po prvih taktih pridreve plesalke v sobo med glasnim klicanjem: „Madam gre, madam gre! . . .“ Ko se madam pokaže na odru, jo sprejmejo z hudomušnim navdušenjem in jo pozdravljajo: „Buon giorno, madame!“) madamk: Buon giorno, ragazze mie! Ali je Marta že tu ? Da? Sedaj pa lahko takoj začnemo s skušnjo. PLESALKE: MADAME: MARTA: MADAME: HIŠNA: MADAME: PLESALKE: PLESALKE: LOLA: PLESALKE: MARTA: PLESALKE: NELA: HIŠNA: PLESALKE: HIŠNA: LOLA: NELA: LOLA: KORA: NELA: KORA: NELA: KORA: NELA: Madame, prosimo, ali smemo gledati? Smete, samo da ste mi pristojne. Ve veste, da zahtevam od svojih gojenk dostojno vedenje v hiši in zunaj hiše, sploh povsod. Zato je moj zavod na tako dobrem glasu. Torej začnimo! Prosim, signorina! (Med govorjenjem si neprestano piha s pahljačo.) (začne plesati.) (po plesu): Plesali ste dobro, samo vaš izraz na obrazu mi ni ugajal. Držali ste se še vedno preveč resno. Zapomnite si, plesalka se mora vedno smehljati, to pa gracijozno, na primer takole! (Se nasmehlja, pa tako smešno, da se plesalke na tihem muzajo.) Madame, prosim! (Ji poda na krožniku posetnico.) Ah konte! Kako prijetno presenečenje! (Hiti ven, med vrati se pa obrne k Marti): Marta, k drugi točki pride maestro, jaz moram takoj v salon. Addio ragazze, da ste mi dostojne! Addio madame! (Madame odide s hišno.) Marta, zapleši nam še drugo točko! Ta ples je bil kakor sladka limonada. Slišali smo pa, da je druga točka, ki jo je naštudiral maestro, kakor šampanjec. Oh Marta, zapleši nam ga! V tem kostumu ga ne morem plesati. Grem se preobleči. Če pride maestro, naj pa počaka. Maestro nas ne bo pustil gledati. (oponaša madame): Ker niste dostojne. (Vse se zasmejejo.) Signorina Marta, madame vas kliče v salon. (Marta odide.) Kdo je pa prišel? Konte Camaroni. (Odide.) Se mi je zdelo. Nela, ti si menda že popolnoma likvidirana, (jezno): Odkar je videl to pritepenko, me ne pogleda več. Kar potolaži se, Nela! Mene je takrat pustil, ko si se mu ti obesila na vrat. Kavalir pa je od nog do glave, to mu moram priznati. Za slovo mi je podaril krasno torbico, ki je v nji tičal tisočak. Marti je menda poslal že 12 parov najfinejših svilenih nogavic. Bila je ravno pri vaji. Zapihala je kakor mačka in vrgla tisto škatlo po tleh, češ, da takih darov od gospodov ne sprejme. Madame je pa nogavice vzela in se v Martinem imenu zanje zahvalila. To je že preneumno, kako se ta otrok nosi. Kakor bi bila kaj več od nas. Saj niti ne vemo, od kod je. Domačinka ni. Maestro govori z njo vedno po holandsko. Kako veš to? Ali znaš holandski? Ne. Toda, kar govorita, ni ne italijansko ne francesko ne špansko, tudi nemško ali angleško ni, torej mora biti holandsko. Tudi holandsko ne bo. Zdi se mi, da je Holandija nekje na severu, tam blizu Sibirije, kjer imajo ljudje modre oči in svetle lase. Marta je pa temna kakor Benečanka. Ti, Lola, bi pa že morala vedeti, odkod je prišla; saj si bila že pred njo tu. LOLA: KORA: LOLA: KORA: NELA: KORA: LOLA: NELA: MELEK: LOLA: MELEK: NELA: MELEK: NELA: MADAME: Maestro jo je od nekod pripeljal, menda iz Lubiane ali Albanije. Samo ne vem, če sem prav razumela. Seveda iz Albanije. To pa jaz vem, kje je. Moj tenente je bil lani tja prestavljen, v glavno mesto. Čakajte, kako se že imenuje. Kon . . . Konte . . . Morda Konstantinopel? Da, Konstantinopel. Saj sem vedela, da ima nekaj skupnega s „kontejem“. Najbrž pride na jutrišnji intimni večer tudi konte Camaroni. Zato mora Marta plesati soloplese. Zakaj pa imenuje madame te večere intimne? No zato, ker moramo biti s povabljenimi kavalirji intimne. Jutri bomo gotovo slišale od madame običajne nauke, ki nas z njimi poduči za vsak intimni večer. (oponaša madame): Mie ragazze, da ste mi dostojne! Glejte, da bodete do povabljenih gostov ljubeznive, prijazne in uslužne, toda dostojne! Dovolite jim kak objemček in poljubček, toda vse dostojno! Ne pozabite, kaj ste dolžne naši hiši, toda vse, vse dostojno! (Plesalke se smejejo in ji ploskajo.) Dekleta, danes ne nastopimo! Ker je Aida zbolela, bodo igrali Tosco in nam ne bo treba plesati na čast Vulkanu in Rada-mesu. Jutri v nedeljo imamo tudi do večera prosto, lahko torej krokamo vso noč. Beppu sem že telefonirala, da sem na razpolago. Lola, greš z menoj ? Rada, kam pa pojdeta? Najprej v opero, nato pa v „Kolozej“. Vzemite še mene s seboj! Saj je Beppo tem srečnejši, čim več jih ima krog sebe. Kaj pa poreče tvoj Luigi, ako te vidi z Beppom ? Me ne bo videl, ker je odšel na potovanje. Zato sem sedaj na razpolago. (Vse se zasmejejo.) Kaj se tako krohotate? Takoj v salon in delajte druščino Makaro . . . ne, Camaroniju. Saj sem vsa zmešana! (Plesalke odidejo med smehom.) Signorina, prosim, skočite po vodo! Razpočim, prav gotovo razpočim! (Leta po odru in se hladi s pahljačo.) Še kap me zadene ... ta im-per-ti-nen-ca . . . (Pije vodo.) Ta predrznost, ta nesramnost, nečuveno, počim, gotovo počim ! . . . Prosim še vode! ... Ta nesramni otrok, kaj takega konteju, konteju Rainaco . . . ne, Macoroni . . . ne, . . . gotovo me je že kap zadela, ko ne morem pravega imena najti. Torej mislite si, signorina. Maka ... Rama ... Camaroni pride nalašč zaradi nje in ji poljubi roko, razumete, konte po-lju-bi roko baletki in Marta? Vzame robec in si obriše roko! — Toliko, da nisem na vznak padla. (Začne zopet letati po odru.) Prosim vode! Konte se ji je pa še smejal. To je pa res, čim bolj se dekle otepa moških, tem bolj sili jo za njo. I oda najlepše še le pride! Maka — Ramakoni seže v žep, vzame iz njega krasen „etuii“ in ga odpre. Zableščala se je zlatu zapestnica z velikim briljantom v sredi. „To je vaše, signorina, ako mi date poljubček", ji je dejal sladko. Dio mio! Če bi bil meni to rekel! SIGNORINA: MADAME: SIGNORINA: MADAME: SIGNORINA: PIRAMIDOLI: SIGNORINA: PIRAMIDOLI: MARTA: PIRAMIDOLI: MARTA: PIRAMIDOLI: PIRAMIDOLI: PIRAMIDOLI: MARTA: PIRAMIDOLI: SIGNORINA: Jaz bi mu bila padla krog vratu in ga še po pleši oemokala. Ta mačka pa . . . še kap me zadene, če pomislim na to . . . prosim vode! . . . Konte seveda ni čakal odgovora in jo je hotel objeti, Marta pa ga je pahnila od sebe in izginila skozi vrata, pa še zaloputnila jih je za seboj ! To je bilo pa Ra-mako- Camaroniju vendar nekoliko preveč. Tako je bil razžaljen, da je hotel kar oditi. Upam, da ga dekleta potolažijo. Dio mio! Tak mecen naše hiše! Svetujte mi, kaj naj storim s to neubogljivko! Spodite jo! • Spodite jo ? Seveda, kdo mi pa vrne tisočake, ki sem jih že izdala zanjo? Ne, udati se mora in ubogati. Saj vendar moj zavod ni kak karleči . . . karčemilanski samostan, da bi se tako držala Marta se ne uda. Poglejte, madame, skozi okno! Na oni strani ceste vidite v pritličju kapelico Madonne della grazia. Tam Marta vsak dan moli. Po skušnji jo lahko vidite klečati pred Madonno. Madonna della grazia, prav, da ste me spomnili, ona mi gotovo pomore! Tu imate dve liri in prižgite pri Madonni dve sveči, da se mi posreči Marto spreobrniti. Tako, sedaj pa grem nazaj v salon. Marta bo imela takoj skušnjo. Prosim, signorina, še vi ji malo prigovarjajte glede Maka . . . Camaronija, pa na sveči nikar ne pozabite! (Odide.) Kakor svoje dni abruški roparji, ki so se priporočali Madonni za obilen plen, kadar so se odpravljali na rop. To pot pa ne bi bilo treba sveč. Camaroni ni mož, ki bi odnehal. Uboga Marta! Ako ji Madonna ne pomaga . . . (Sede k pianinu in začne igrati.) (pride hitro in maha nervozno s palico): Kje je signorina Marta ? (preneha igrati): Je še ni. Mislim, da se preoblači. (proti občinstvu): Corpo di Baccho, se ga preoblači. Ma jas naj se ga čakam. Corpo di Baccho, corpo di Baccho, porco di Baccho! (Sede za hip, pa takoj zopet vstane.) Signorina Marta! (Marta se ne oglasi.) Corpo di Baccho, Marta! (za odrom): Kaj je ? Ma kaj se ga je? Ma se ga ima skusnja. Pridem takoj. Ma che cosa e questo takoj? Ma se ga pride subito, subito, niente takoj. (Marta pride.) Ma comme e bella! (Ko Piramidoli sede, začne signorina zopet igrati, pa kmalu neha.) Ma ga prosim, Marta, ma ga sacnite tega novega ples. Mislim, da ga bo slo danes bolje, pa subito, ma ga nimam casa. (začne plesati.) (po plesu): Bravo, bravissimo! Ma ga boste jutri ballare na intimni večer, ma ga boste dobili triomlo, gran triomfo. Addio, Marta. (Odide.) Madame mi je pravila o vašem nastopu s kontejem. Strašno je razjarjena. Marta, vi niste za nas. Pojdite kam drugam, kjer laže varujete svoje poštenje, čim prej tem bolje. marta: Ne morem. signorina: Zakaj ste si vendar ta poklic izbrali, ko ni za vas? (Marta molči.) Vem, vi imate neko skrivnost, pa ne silim, da mi jo razodenete. Smilite se mi in bi vam rada pomagala, če bi mogla . . . Kaj ne Marta, vi ljubite ples? marta: Da, gojim ga kot umetnost. Kadar plešem, pozabim na vse. signorina: Da, to se vam vidi. Toda ta umetnost je s tolikimi nevarnostmi združena, da vam . . . plesalke: (se vrnejo med veselim kričanjem): Signorina! Konte Cama- roni nas je za danes zvečer povabil v „Eden“ . . . To bo življenje ! Pred dnevom nas ne bo domov. Marta, ti moraš tudi z nami! Konte je izrečno naročil, da naj te pripeljemo s seboj. (Marta odkima, signorina jo pomenljivo pogleda, plesalke plešejo in pojo, med tem pade zagrinjalo.) (Dalje.) IVAN ČAMPA: PESEM REVNEGA DIJAKA V predmestju, prav na polju, je moj stan. Na videz lepa hiša. V moji sobi pa vsa oprava veje po trohnobi in zrak je ves okužen v tej tesnobi. Zato, verjemite mi, sem bolan. Okrog ne hodim dosti. Dobro vem, da v tej obleki nisem za na cesto; še v šolo grem zelo nerad skoz mesto: kjer morem, izogibam se ljudem. Ne morem gledati sveta. Celo tovariše mrzim, ker jim naslada je očkovanje, ples in promenada, čeprav ob njih berači v bedi mm. Takole sanjam včasih, ko sem sam: če bi kot Peter Klepec bil močan, prijel bi svet in treščil ga v neznano, da bi bilo na mah vse pokončano. A jaz sem tako ubožen in bolan in to le sanjam včasih, a zaman. FRED KRALLE: POGOVOR Zakaj se jokaš, fant? Saj je še včeraj polje pelo, še včeraj sonce je sijalo, še včeraj cvetje rosno cvelo, še včeraj ti srce vriskalo. Zakaj se jokaš, fant? „Ne povprašuj dekle! Nocoj je polje onemelo, je sonce žarko obledelo, je cvetje bujno ovenelo in srcu pesem svetlo vzelo. Ne povprašuj, dekle!" MILKO Črtica V sedmo je hodil v majhnem, zatohlem provincijalnem mestecu. Sem, v to mestece, je prišel pred šestimi leti, ko je vstopil v drugo. Stanoval je v ozki srednjeveški ulici. Tam je imel najeto pri pijanem čevljarju temno sobico, ki je imela edino okence na dvorišče usnjarne, odkoder se je širil vedno smrad, da ga skoraj ni bilo mogoče prenašati. Okna sploh ni sinel odpreti, ker ne bi mogel vzdržati v svoji ozki izbici — podobni ječi. V šoli mu je predla trda. Vsi so ga smatrali za lenuha. Nihče izmed profesorjev ni verjel njegovim izgovorom . . . Sploh je pa redko kaj povedal o sebi, ker ga je pasje življenje, ki ga je preživljal, oddaljilo od ljudi. Ni torej čudno, da je vse dni prečepel doma pri knjigah in s peresom v roki... Milko je pisal. Pisal je povest o bledem študentu, ki se je zaljubil v rdečelično dekle, a se ji boji približati in ji razodeti svojo ljubezen. —Pisal je pesem svojega življenja — svoje tihe in tako oddaljene ljubezni — Ivanke, ki je doma na vasi — zdrava, vesela in rdeča v lica, a on bled, zapuščen, izsesan — jetičen .. . Tako mu je rekel šolski zdravnik, ko je bil oni dan pri njem. Dolgo ga je trkal po prsih in hrbtu in po tem mučnem pregledu izrekel še bolj mučne besede: ..Jurkovič, vi ste jetični 1“ — — Jetičen! To mu je brnelo po ušesih, ko se je vračal domov, ko je sedel za mizo in začel pisati prošnjo za sprejem v zdravilišče ob morju, kakor mu je svetoval zdravnik. Brez upa je nesel prošnjo ravnatelju na gimnazijo. Ravnatelj ga je pogledal skozi črnoobrobljena očala in ga vprašal z osornim glasom: „Kje ste se pa nalezli jetike?" — Oh, kako neumno vprašanje! — sije mislil Milko in ni odgovoril. — Kje sem se nalezel jetike? Kaj bi mu pravil, ko pa tako ne verjame nič! ... Iz teh misli ga je vzdramil ravnateljev glas: „Dobro! Pojdite! Prošnjo bom že priporočil!" — Klanjam se! — je težko pozdravil Milko in odšel skozi vrata v razred. * Čakal je dan za dnem, teden za tednom, mesece na rešitev prošnje. V teh dneh pričakovanja se je pogreznil v topo životarjenje, ki je le poslabšalo njegovo stanje. Vsak up na rešitev je skoraj že izgubil, ko je potrkal na okno njegove ječe veseli maj. Rešitve še ni bilo. Ni je hotelo biti. V šolo ni več hodil, ker se mu je zdravje poslabšalo. Sedel je dneve in dneve v svoji sobici in mislil. Mislil je na lepe domače livade pod gorami, ki jih še pokriva sneg, mislil o zdravem in veselem življenju na vasi. Mislil je na Ivanko, ki hodi sedaj z drugim fantom, ki ji poje zvečer pod oknom zaljubljene pesmi in mu ona pripenja za klobuk rdeč nagelj ... To premišljanje ga je ubijalo. Iz dneva v dan je bil bolj nesrečen. V takih dneh je pisal. Pisal je monotone pesmi o lepem življenju in o nesreči drugih. To je bila njegova labodja pesem. V te nesrečne dni je udarila novica, ki so mu jo sporočili iz gimnazije: — Prošnja je uslišana! Odidete v zdravilišče! — Tedaj je dobil nekaj upa, da morda še ozdravi, a bil je to zelo rahel glas v njegovem srcu, zdel se mu je včasih skoraj blazen . . . Odšel je na morje. Ko se je vozil proti Sušaku, je gledal vedno doli proti oni strani, kjer bi se naj pokazalo morje. In ko je zagledal neizmerno modro gladino, mu je srce vztrepetalo. V duši je vzkliknil žalostno: „Thalassa! Thalassa!. . Ta krik ga je zabolel, zdelo se mu je, da ga je ranil. Ali mu bo morje, ki vedno valovi, ki se vedno giblje, kakor življenje — res vrnilo moč življenja? Up je bil daleč, daleč . . . Ko so ga v zdravilišču zdravniki pregledali, so zmajevali z glavami. „Težko bo kaj!“ je rekel vodja zdravilišča, resen in odkrit človek. Vživljati se je začel v tisto redno življenje, ki bi mu bilo že potrebno pred leti in bi ga morda tedaj še rešilo, a sedaj, sedaj se mora zgoditi skoraj čudež!— * Zvonček v zdraviliški kapeli je žalostno pozvanjal, iz zdraviliške mrtvašnice je krenil majhen sprevod. Spredaj je nosil zdraviliški sluga bel križ, na katerem sta bili vrezani začetnici M. J., pred belo krsto je stopal mlad duhovnik in molil mrtvaške molitve, za krsto pa nekaj nun in trije jetični bolniki. Ustavili so se na zdraviliškem pokopališču, ki je ležalo na majhnem hribčku, odkoder se je videlo na morje. Duhovnik je blagoslovil grob in Milka Jurkoviča, ubogega jetičnega dijaka — poeta, ki je še pred dnevi sanjal o življenju, je objel mrzel grob nad modro Adrijo. Morje je pelo pesem življenja Milku, ki je sam tolikokrat pel o življenju, sanjal o sreči.. . PRIR ED1L : JEKLENE PTICE Mentor je že večkrat pisal o zrakoplovstvu. V prvih letnikih je dr. J. Demšar podal „Nekaj črtic iz zgodovine zrakoplova** ter še razložil „Letalne stroje**, nakar je pozneje J. Hafner nazorno pokazal, „Kako gradijo zrakoplove** in z njim smo si tudi odgledali orjaka novodobnih ptic Dornierjevo letalo Do X, dr. P. Brežnik pa je poročal o izobrazbi bojnih letalcev. Na te članke uvodoma opozarjam vse, ki jih zanima, kako se je razvijala in razvila Daidalova umetnost, o kateri berete, kla- siki, v Ovidijevih Metamorfozah, drugi pa v Slovenski čitanki in slovnici za drugi razred, kjer se ob „Prvem letavcu** zamislite v sivo, pravljično davnino. Ker je med vami gotovo mnogo lkarov, ki sanjate o jeklenih pticah, in bi radi z njimi poleteli pod sinjim nebom v neznane dalje, poglejmo, kako bi Daidalos s svojim sinčkom Ikarom strmel in se čudil, ko bi videl, kaj vse zmore moderna tehnika in sodobni človek. * V zarji novega stoletja se je posrečilo ameriškima pijonirjema bratoma OrviUu in Wilburu \Vrightu nezaslišano čudo, da sta se z avionom, strojem, ki je bil težji od zraka, dvignila s tal in preletela veliko, nepričakovano dolgo progo — 250 metrov. Ta nepozabni in sila pomembni vzlet prvih aviatikov je uspel 17. decembra 1903 v peščeni pustinji Kitty-Hawk. Brata Wright sta do skrajnosti izrabila svoj motor s 10 konjskimi silami in sta hotela po prvem uspehu prekositi ta svoj rekord. Mislila sta, kako bi tehnično izpopolnila svoj stroj. Mislila sta in mislila in prišla do zaključka: Težo je treba zmanjšati, da bi motor laže in dalje nosil letalca in letalo. Pa kako? Težo aviona je bilo nemogoče zmanjšati, saj je s strojem, krili in vsem tehtal le 200 kg. Dva krepka možaka bi ga lahko prenesla. Odvzeti nista mogla ne grama teže ne lahki konstrukciji iz bambusa ne krilom, ki so bila iz tenkega svilenega tkiva, ne stroju, ki je bil že tako prešibek, še manj pa prenosnim delom. Treba je tudi vedeti, da se je v Wrightovem avionu gibanje motorja prenašalo na propeler z navadno transmisijsko verigo kot pri biciklu. Avion se torej ni dal olajšati. Bratoma ni ostalo zato nič drugega, kakor da olajšata sebe, da shujšata. In sta se res odločila: postiti sta se začela in nista skoraj nič spala. Tako sta kmalu dosegla, kar sta želela — v kratkem sta shujšala za več kilogramov in res tudi izboljšala svoj rekord! Pred tridesetimi leti se je’godiloto. Tedaj bi se Daidalos in Ikaros najbrž še ne čudila . . . * In letos? Letos smo doživeli veličasten polet iz Londona v Melbourne, tekmo iz Anglije v Avstralijo, ko so jeklene ptice brnele nad orjaškimi gorami, nad nepreglednimi puščavami in oceani, tekmo, ki je prepričala svet, da je avijatika v tridesetih letih tako napredovala, da so zračne višine in vse razdalje premagane. Poglejte sliko celin in oceanov! Črta na njej kaže najkrajšo razdaljo od starta do cilja, katero so preletele jeklene ptice, ki so tekmovale. i ‘V' ------- K-’i \ v % f V Proga zračne tekme London—Melbourne. Vzletele so tekmujoče jeklene ptice z aerodroma Mildenhall pri Londonu, preletele Rokavski preliv, kjer se je proslavil nekoč s svojimi poleti Bleriot, plule nad Srednjo Evropo, nad Balkanom in nad Turčijo ter dosegle Bagdad, križišče zgodovinskih karavanskih poti, kjer je bila prva kontrolna postaja. In potem naprej preko Perzije, preko Beludžistana in preko Prednje Indije do kontrolne postaje Alahabad ob sveti reki Ganges v zrakoplovni bližini — oddaljenost 750 km! — Kalkute. Na tretji etapi svojega poleta so rezale jeklene ptice ozračje do Singapura, silno utrjene angleške luke ob strateški točki na rtu Malajskega polotoka. Na tej poti so jih gotovo v Bošontiju v Bengaliji opazovali tudi — Slovenci, naši misionarji, preden so izginile nad Bengalskim zalivom, v katerem strašijo zloglasni morski roparji in krvoločni Malajei. Ptice se niso utrudile. Naprej, naprej, pot je še dolga! In brnele so nad malajskim arhipelagom, preletele Borneo, Javo in Celebes ter dosegle četrto kontrolno postajo Port Darvvin, najsevernejše pristanišče naj-inlajše celine — Avstralije. Pod Singapurom so tekmovalci s svojimi pticami preleteli ekvator in prešli na južno poluto. Medtem ko so imeli v Londonu jesensko meglo in dež ter se jim je že ponujala zima, so v zračnih višinah, gledajoč na zemljo, uživali večno tropsko poletje in se bližali avstralski pomladi. Charleville v Queenslandu ob reki Warrego je bila peta kontrolna postaja, od katere je bila le še primeroma kratka pot do cilja v Melbourne, najjužnejšo luko Avstralije. To velemesto v pokrajini Victoria slavi letos stoletnico svojega obstoja, kar je dalo tudi povod, da so priredili Angleži letalsko tekmo preko treh celin v razdalji 19100 km! To je polovica ekvatorjevega obsega! Če si hočete nazorneje predstaviti pot London — Melbourne, povečajte 52 krat zračno črto Zagreb — Beograd! Prva, ki sta dosegla cilj, sta bila Angleža Scott in Campbell Black. Preletela sta 19160 km v 71 urah, od katerih odpade na polet 63 ur in 45 minut, na odmor pa 7 ur in 15 minut. Preračunana trgovinska brzina od vzleta v Mildenhallu do pristanka v Melbournu je nekaj več ko 270 km na uro. Razdal jo med Zagrebom in Beogradom bi torej preletela v dobri uri! Scott in Black sta s svojim poletom (avion De Havilland „Comet“ z dvema motorjema Gipsy Six Special) prekosila vse dosedanje rekorde na progi London — Avstralija, pri čemer moramo povdariti, da sta preletela preko celine do njene najjužnejše točke. Pred tem poletom so bili sledeči rekordi: 1. Za avione vseh kategorij — 6 dni 19 ur 56 minut, kar je bil rekord ekipe Taylor-Allen-Edwards (Fokker, trije motorji Wright z 900 HP; 2. za turistične avione — 7 dni 4 ur 47 minut (Percihale „Gull“ — Gipsy Major 135 HP). Potemtakem sta Scott-Black potolkla te rekorde najnovejšega datuma kar za celo tretjino, a potolkli so jih tudi drugi tekmovalci, med katerimi so nekateri le malo zaostajali za njima. Izredna rekorderja sta dobila tudi izredno rekordno priznanje. Prireditveni odbor je poklonil zmagovalcema zlato kupo in 1000 funt ster-lingov — 2,5 milijona dinarjev! — nagrade. * Rekordi izzivajo. Tako je rekordni polet London—Melbourne izzval avstralskega pilota Kingsforda Smitha, da je krenil na nasprotno pot: letel je iz pomladi preko poletja v jesen . . . Vzletel je v mestu Brisbane na vzhodni tOSAN&EI KARACHI 'STRAH obali Avstralije ter jo prirezal nad Fidži in Honolulskimi otoki v Oakland ob pacifiški obali Severne Amerike. To pot je napravil v 40 urah. Ta dva rekordna medkontinentalna poleta sta zadela ponos Amerike, ki ne mara zaostati. Ameriško zrakoplovno društvo Goodyear v Acronu se pripravlja, da bi osnovalo stalno zrakoplovno progo — okoli sveta z glavnimi postajami Pariz — Barcelona — Karaši v Prednji Indiji — Ba-tawia na Javi — Manila na Filipi n iti — Tokio — Honolulu — Los Angeles — Wasliington — Pariz. Efektivnega leta bi bilo od Pariza do Pariza 257 ur, kar je deset dni in pol. To bi bila trgovinska brzina leta. Društvo upa, da ga bo ameriška vlada podprla pri tem podjetju, ker bi taka proga zahtevala ogromne vsote, ki bi se vsaj spočetka pač ne ren-tirale. In še na podporo drugih držav, katerim bi prenašalo pošto in nujne pošiljke, upa Goodyear, ki očividno ne^računa s krizo! . . . Projektirana zračna proga okoli sveta. Preden bo Amerika uresničila to svojo namero, bomo že v Evropi doživeli nov rekord, ki ga bo postavila Francija. V Toulousu dokončujejo ogromen leteči brod, največji hidroavion na svetu, ki bo že to zimo kot „Lieutenant de Vaisseau Paris“ začel s poskusnimi poleti. Spomladi 1935 pa bo že v prometu kot transatlanski avion in pričal o neslutenem razvoju zrakoplovstva. Poskusne polete bo delal s tem velikanom pilot Gonord. Ob sliki si lahko že predstavljate, kak je „Lieutenant de Vaisseau“, a ob podatkili boste menda le strmeli. Ves je iz kovine in tehta 32000 kg! V njem bo 12 luksuznih kabin, ki bodo take kot na prekooceanskih parnikih, in 52 sedežev prvega in drugega razreda. Medtem ko imajo Rusi svojo letečo tiskarno v ogromnem propagandnem avionu ,,Maksim Gorki1*, Nemci svoj veliki „Do A“, Ame-rikanci in Angleži svoje „leteče hotele“, hočejo Francozi s tem svojim velikanom priboriti zopet prvenstvo vsaj v kategoriji ogromnih hidroavionov. Še kaj podatkov bi radi o tein orjaku? Dolg je 32, visok 9, a krila so široka 50 metrov! Njegova trgovinska brzina bo 230 km na uro, a v višini 2000 m doseže tudi 250 km. Vzpne se lahko do 6000 m. Gonilo ga bo 6 motorjev, vsak z 850 HP, torej skupno 5100 konjskih sil. Izdelan je ves razen plašča kril iz duraluminija in jekla, ki ne rjavi. Prenašal bo 70 ljudi. Kod bo ta pomorskozračna ptica letala, so ji že določili. Namenili so ji južni Atlantik z radijem „delokroga“ 3000 km in 37 ton tovora ter Severni Atlantik z 32 tonami tovora in 4500 km radija. Ker bo „Lieutenant de Vaisseau Paris“ potniški avion, so mislili pri njegovi konstrukciji tudi na popolno varnost potnikov. Zato spravijo vse gorivo v plovke v spodnjem delu kril. in sicer tako, da porazdelijo 24000 litrov v tri rezervarje, katerih vsak bo oskrboval po dva motorja. Posebna mreža cevi, zapahov in ventilov bo popolnoma izolirano dovajala gorivo do motorjev. Druga varnostna naprava, katere ustroj je doslej v podrobnosti še neznan, pa omogoči laliko pristajanje na morju, tudi če bi bilo nemirno in razburkano. Trup hidroavijona „Lieutenant de Vaisseau Pariš." Tako dokončujejo v toulouških tovarnah „Latecoer“ še zadnje montaže, nakar bo moral silni orjak prestati prvi poizkus, in sicer statično obremenitev. Vsako krilo obremenijo z 92000 kg teže, kar je petkrat več kot zahteva meja elastičnih deformacij niaterijala. Ta koeficijent je tako visok, da pri poletu v nikakem slučaju ne pride do take obremenitve. Po tem preizkusu bodo avion demontirali, nakar ga prepeljejo v 500 km oddaljeno mesto Biscarosse, kjer bodo poizkušali s prvimi poleti. Tudi prevoz sam nam kaže ogromnost tega hidroaviona. Treba bo šest avtomobilskih konvojev, da prepeljejo najprej spodnji del trupa, potem gornji, potem krila in še stražila krila pa krmilo in še druge dele. In vsak konvoj bo sestajal iz več velik ih avtomobilskih kamionov, in prevažanje bo trajalo dneve in dneve! Koliko je stal - Ljubljana VOLFOV A ULICA 1 domačih ali inozemskih knjig, revij, muzikalij itd. obrni te se na Jugoslovansko knjigarno r. ?. z o. z. Ljubljana X-j>' ' ' Pred škofijo Ima stalno bogat sortiment slovenskih in tujejezičnih leposlovnih ter znastvenih knjig • zbirko žepnih slovarjev in učbenikov • šolske knjige • Naročniki knjižnih zbirk (leposlovne — ljudske knjižnice • zbirke domačih pisateljev in Kosmoso) uživajo pri nakupu knjig domače zaloge, • 25o/o popust (izvzemši šolskih) Zahtev a'j t e brezplačno cenike tasine založbe iri knjižnih zbirk mr ' '• ix