SINDIKALNI PLURALIZEM
Majhno je lepo
Nezadovoljstvo delavcev z uradnim sindikatom se ne glede na njihovo strankarsko pripadnost še naprej stopnjuje. Zato ne bodo izbirali sredstev sindikalnega in političnega boja, da bi končno vendarle imeli organizacijo(e), kakršno(e) zaslužijo. Uradni sindikat je na zadnjem kongresu sprejel napreden program in vrsto pomemb-nih kongresnih deklaracij in sklepov, vendar se s tem še vedno ni prenehal dokončno ukvarjati sam s seboj. In to mu bo najbolj škodovalo.
V posameznih okoljih že nastajajo neodvisni sindikati, ki želijo vrniti delavski organizaciji pravo vlogo pri zaščiti in varstvu delavca kot posameznika. Predvsem pa naj bi v okviru panoge in podjetja poskrbeli za staro veljavo posameznih poklicnih sindikatov. V dose-danjem monolitnem partijskem sindikatu namreč ni bilo prave priložnosti za strokovne sindikate, kakršne smo imeli še pred vojno. Sedaj se znova vračamo k njim in k natančnejši opredelitvi deloje-malca in delodajalca, da bi lahko končno oblikoval in podpisal tudi kolektivne pogodbe. Na ta način bi opredelili temeljno ceno dela in delovne sile, ki bo vsaj nekaj časa v veljavi.
Pri oblikovanju posameznih panožnih in poklicnih sindikatov imajo ti zelo različno podporo pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, kakor se imenuje uradni sindikat po novem. Zato so se nekateri odločili, da z njim ne bodo več sodelovali in da bodo raje sami pobirali članarino. Tako bi služila članstvu in interesu posa-meznih članov. Najbolj zanimivo pa je, da se za samostojno pot odločajo celo posamezni medobčinski sindikalni sveti, kot je, de-nimo obalni, ki se je naveličal uradni sindikat nenehno opozarjati na prav tako neogibne naloge v zvezi s sindikalno prenovo: znova naj bi preverili članstvo z uvedbo novih članskih izkaznic. Te naj bi bile na njihovem območju dvojezične (tudi v italijanščini), na hrbtni strani
nc bi smelc, tako kct izksznics ZSSS, cn:en;2!i !e rastavljcnih ciliev.
ki jih želi doseči sindikalna organizacija pri pravni in gmotni zaščiti delavca; prav tako naj bi imeli pravico na izkaznico zapisati naziv svojega območnega sindikata...
Izkaznica nikakor ni obrobno vprašanje, je podlaga za identiilka-cijo članstva. Pod novimi pogoji, ko včlanievanje v sindikat ni več obvezno in uniformno, je razumljivu, da se bo posamezen delavec sam odločil, v kateri sindikat se bo vključil. In razumljivo je, da se bo v tistega, ki mu bo omogočal kar najboljšo zaščito njegovih interesov. V času, ko se sindikalnega pluralizma pri nas še učimo, sta nastali že dve neodvisni sindikalni organizaciji: v Ljubljani je imela Tomšičeva Zveza neodvisnih sindikatov Slovenije svoj usta-novni kongres, na Ptuju pa je Plohlov Neodvisni sindikat Slovenije imel svojo ustanovno skupščino. Od panožnih in podjetniških sindi-katov in posameznih članov je seveda odvisno, s kom in kako se bodo povezovali.
Na vsak način je prav, da je prišlo do takšne »drobitve« uradne sindikalne organizacije na posamezne neodvisne sindikate znotraj in zunaj nje. Konkurenca mora biti, potem pa se bo že videlo, kateri sindikat ima največ možnosti, da pridobi največ članstva na podlagi svojega programa. Z nacionalnega vidika in v prostoru z dvema milijonoma ljudi pa je razumljivo, da bo moralo kmalu priti tudi do sodelovanja med posameznimi sindikalnimi organizacijami, saj ne bo le ena podpisovala kolektivne pogodbe v imenu vseh delavcev, panog ali poklicnih sindikatov. Nenazadnje se bo treba tudi dogovo-riti za skupen nastop pred pomembnejšimi odločitvami v republiški skupščini. Te nikakor ne bi smele biti takšne, da bi pomenile nadaljnjo politizacijo delavskih in gospodarskih problemov, bile naj bi v prid boljšega gmotnega in socialnega položaja slehernega de-lavca in državljana.                                                   Jelena Gaćeša