SLOVENSKI UČITELJ 1 LETO JUL 1939 »Slovenski Učitelj« Izhaja mesečno / Uredništvo (Fortunat Lužar) Jo v Ljubljani. Postojnska ulica 14. »Stan In (lom< ob Tržaftkl cesti / UpravnlStvo Jo v Ljubljani. Jonkova ulica ( / Naročnina letno 50 din I Članke In dopise sprejema uredništvo; reklamacije, naročnino In članarino pa upravnIStvo / Izdajatelj ln lastnik je konzorcij »Slovenskemu Učitelja« / Odgovorni urednik: Fortunnt Lužar / TlBka Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (Karel Čeč) PEDAGOŠKA REVIJA li GLASILO SLOMŠKOVE DRUŽBE V LJUBLJANI Vsebina št. 1.: Naša deseta banovina. Fran Gumilar. — Ali šola preveč zahteva od otrok? Fr. Petrič. — Cankarjev problem »volje« in »moči«. V. Brumen. — Jenski načrt. V. Brumen. — Naša narodna zavest. Etbin Bojc. — Historična študija o pisanju. Prof. E, Deisinger. — Norveško ljudsko šolstvo. E. Deisinger. — O razvoju šolstva na Viču. Iv. Štrukelj. — Božično zborovanje Slomškove družbe. — Pridobitve iz šolskega in prosvetnega dela. V. Brumen. — Šolstvo po svetu. — Poročilo podružnic na ovitku. pMtavihto. tte£e^i£u£aefnu učitelju JakJUču tfiajen spoJnesiik f Kdo je bil Jaklič? — Plemenit človek, naš priljubljen ljudski pisatelj, velik narodni organizator in javni delavec, predvsem pa vzoren učitelj in vzgojitelj. Temu velikemu in za ves slovenski narod velezaslužnemu učitelju hočemo postaviti trajen spomenik v njegovem rojstnem kraju v Dobrepoljah. Ta spomenik ne bo iz brona, temveč veličastno poslopje, v katerem bodo razne kulturne in druge koristne naprave imele svoje prostore. Jakličev dom naj bo glasna priča, da naše ljudstvo zna ceniti nesebično in kulturno delo slovenskega učitelja. Pomagajmo skupno, da postavimo Jakličev dom. Obračamo se do vseh slovenskih učiteljev brez izjeme z iskreno prošnjo, da temu našemu velikemu možu, ki je vse svoje življenjske sile žrtvoval za slovenski narod, pomagamo postaviti ta trajen spomenik. Poudarjamo, da tako veličastnega spomenika do sedaj ni dobil še noben slovenski učitelj, kakor ga nameravamo postaviti pokojnemu Jakliču. Ta spomenik naj bi bil tudi obenem v ponos vsemu slovenskemu učiteljstvu. Pokažimo, da znamo ceniti svoje velike može, vzgojitelje našega naroda. Narod, ki ne zna ceniti svojih zaslužnih mož, jih ni vreden. Naj bi nas nikdar ne zadela taka obsodba. Zato prispevajmo vsak po svojih močeh k postavitvi Jakličevega doma. Pripomnimo, da sprejemamo s hvaležnim srcem vsak najmanjši dar. Tudi en sam dinar nam je dobrodošel. Z narodnim pozdravom Za odbor Jakličevega doma: Klinc Zalka, Mrkun Anton, Hren Franc, tajnica. predsednik. blagajnik Občni zbor podružnice Slomškove družbe v Ptuju, ki se je vršil v nedeljo, dne 6. novembra 1938 ob 9 v okoliški šoli v Ptuju. Predsednik je pozdravil vse navzoče članstvo, se mu prav prisrčno zahvalil za polnoštevilno udeležbo in prosil za vztrajnost še v nadaljnjem delu, da bo društvo moglo tem lepše in uspešneje delovati, ter konstatiral sklepčnost, ker je navzočih 27 članov in članic. Pozdravil je tudi gosp. prof. dr. Stanka Cajnkarja. Prečital je zapisnik ustanovnega občnega zbora in zapisnike sej, nakar je poročal o zborovanju SD v Ljubljani, ki se je vršilo dne 3. avgusta 1938 v frančiškanski dvorani, nakar je podal svoje poročilo, ki se glasi: dne 7. nov. 1937 je bil ustanovni občni zbor ptujske podružnice »Slomškove družbe«. To podružnico sta ustanavljala tovariša Ambrozij Rusjan, bivši šol. upravitelj v Ptuju in sedanji okr, šol. nadzornik v Celju, ter Rafael Zazula, okr. šol. nadzornik v Ptuju, ravno eno leto. Njuno (Nadaljevanje »n 3. strani ovitka.) SLOVENSKI UČITELI PEDAGOŠKA REVI|A II GLASILO SLOMŠKOVE DRUŽBE LETO XL____________V LJUBLJANI. 1. FEBRUARJA 1939_______________ŠTEV, 1 Fran Gumilar IHaša deseta banovina Delovna enota za višjo ljudsko šolo Pravljica o belem kruhu nas je gnala čez meji, a grenak je kruh v tujini in gorje mu, kdor ga jž. (Jože Vouk.) Na pobudo Družbe sv. Rafaela je kr. banska uprava dravske banovine uvedla na vseh šolah v banovini »Izseljenski teden«. Ta zamisel pohvalno osvetljuje zanimanje in skrb Družbe sv. Rafaela za usodo naših izseljencev. Pravilno je, da dobi tudi naša šolska mladina vpogled v to važno vprašanje; da spozna vzroke ter slabe strani izselitve za kruhom. Ena ura — kakor jo določa banska uprava — pa je premalo za obravnavo tako važnega vprašanja. Potrebno je več dni dela, da dobi mladina zaključeno, pravo in popolno sliko. Toda omenjeni odlok nikakor ne ovira vnemo učitelja za širšo in globljo razpravo. Spodnja delovna enota nam pokaže, kako sem si zamislil in tudi izvedel »Izseljenski teden« v svojem razredu. Za osnovo in izhodišče so mi služila poročila otrok, ki so v neprisiljenemu razrednem razgovoru pripovedovali o življenju, trpljenju, delu in zaslužku svojcev izseljencev. Pripovedovanje otrok je tako jasno pokazalo življenje kmeta izseljenca iz Prekmurja, da sem vzel njihovo razmotrivanje za rdečo nit vsega svojega dela. Ker je učna enota temeljila na jasnem in močnem doživljanju, je bil uspeh zagotovljen. Smoter je bil dosežen, ki je izzvenel v dušah naših najmlajših državljanov v teh besedah: »Pomagajte našim izseljencem; ohranite jih za naš narod!« Sedaj si oglejmo okvir delovne enote, ki sem si ga sestavil za ta primer: Naša deseta banovina tretji in četrti razred višje ljudske šole Osnova in izhodišče: Poročila otrok o življenju svojcev izseljencev. Gradivo: |_ Gospodarstvo: Vzroki izselitve za kruhom: 1. svetovna gospo- darska kriza; 2. prenaseljenost; 3. siromaštvo in 4. pohlep po bogastvu. | Zemljepis: Potovanje — na zemljevidu — v tujino: v Francijo, Nemčijo, Ameriko in v druge predele sveta, kjer živi naš živelj. (Pojmi: državna meja, prekoračenje državne meje, potni list in vizum. Raba voznega reda, določitev proge in razdalje.) Večje slovenske naselbine v tujini. Zgodovina: Slovensko izseljenstvo pred vojno in po vojni. (Glej poročilo Rafaelove družbe: »Kako se imajo naši po svetu.«) Praktično znanje: | Skrb za izseljence. Organi za skrbstvo: 1. Ministrstvo za socialno politiko in narodno zdravje, 2. izseljenski komisariat, 3. izseljenski nadzorniki, 4. poslaništva in konzuli, 5. banska uprava, 6. Družba sv. Rafaela. Urejevanje razmer s tujimi državami. Trgovske, tarifne, klirinške in prijateljske pogodbe. Narodni jezik: | 1. Či tanje: »Naši bratje in sestre v tujini«, ali »Praznik naše krvi v tujini«. (Poročilo Rafaelove družbe.) 2. Deklamacija: »Klic iz daljnega sveta« (J. Vovk). 3. S p i s j e : Pismo svojcu izseljencu. (Poštna tarifa za inozemstvo) ali »Ljubezen do domovine in hrepenenje po tujini«. 4. Slovnica: Kako so se tujke vrinile v naš jezik. Izčistimo tujke iz našega jezika. Rač, in geometrija: Računi o zaslužku izseljenca. Tuja valuta. Menjavanje tujega denarja in uporabne naloge. Kliring. Tuje ploskovne mere in primerjava z našimi. Risanje: Vlak pelje našo kri v tujino. Plakat za Družbo sv. Rafaela. Ročno delo: Prizidna karta Nemčije (iz ilovice). Petje: Bodi zdrava domovina! — Kje dom je moj? Učna slika je postala popolna s prispevkom g. veroučitelja: 1. Izpolnjevanje verskih dolžnosti v tujini. 2. Katerih verskih obredov drugih ver se sme udeležiti katoličan. (Predvsem za izseljence v Nemčiji.) Vodilno idejo učne enote, kakor smo videli, so učenci sami določili, ki bi se dala zgostiti v te-le besede: Rešimo našo kri v tujini pred moralnim, kulturnim in narodnim poginom; podprimo Rafaelovo družbo v njenem plemenitem poslanstvu. Ali šola preveč zahteva od otrok? Naj mi bo dovoljeno, da tudi jaz kot bivši šolnik rečem nekaj besed o napakah sedanje osnovne šole. So nekateri sodobni šolniki, ki si mislijo: kakor se napreduje v vseh strokah z novimi iznajdbami, tako se mora samo ob sebi umevno tudi v šoli. Zato pa le hitro kaj novega v šolo, da bo tudi tu z istim delom več uspehov, če ne uspehov, pa vsaj navidezne osebne naprednosti! Žal pa večkrat to niso nikake naprednosti, vsaj ne v pedagoškem smislu, ampak le nekake moderne novotarije, kakor n. pr. pri ženski modi, ki se kolikor toliko leto za letom izpreminja, dokler po kratki dobi ne pride na vrsto zopet prva in se tako to moderno izpre-minjanje začne zopet iznova. Tako nekako se mi zde vedne novotarije sodobne šolske metode. Medtem ko smo se n. pr. nekdaj pričeli učiti abecedo z malimi pisanimi in vzporedno s tiskanimi črkami, torej s črkami: i, u, n, m, itd., kar je bilo po mojem mnenju popolnoma pravilno, so poznejši pedagogi to metodo do danes menda že trikrat »izboljšali«, toda kako! Tako, da sedaj namesto z malimi črkami začno že kar z velikimi tiskanimi. Te morajo otroci prej poznati, kakor male pisane in vzporedno male tiskane. To je že ena izmed nepotrebnih in nepraktičnih novotarij, ki ji ne more pristati noben izkušen pedagog. In tako je še marsikaj tako imenovanih novosti. Ena izmed teh je tudi ta, da otroci sedaj preveč rišejo, pa premalo pišejo, zato pa jih je toliko, ki po dokončani šolski dobi niti čedno pisati ne znajo. Seveda, to je tudi čisto umljivo. Kako pa naj bi znali čedno pisati, ko morajo pa tudi v tem najvažnejšem predmetu poizkušati prečudne nove stvari! Namesto da bi pisali z navadno, naj-čednejšo in najpraktičnejšo poševno oziroma nagnjeno pisavo, je prišlo nekaterim na misel, da bi bilo bolj praktično pisati s pokončno pisavo, ki so jo bili kar naenkrat uvedli v šoli, češ da je ta lepša od poševne. Res so otroci pisali nekaj časa z nekako pokončno pisavo, ki pa se je le pre-rada spremenila med pisanjem zopet v nagnjeno, toda le prevečkrat celo v nasprotno, nazaj nagnjeno, kar je dalo pisanju pravo karikaturno obliko. S tem so si otroci pokvarili še tisto pisavo, ki so si jo bili že prej pridobili, tako da slednjič niso znali pisati več čedno ne s pokončno, ne z nagnjeno pisavo. Zato pa v šolo le ne preveč novotarij, ampak raje več naravnega lepega pisanja, gladkega čitanja in praktičnega računstva, pa manj risanja ali celo modeliranja! Že mali otroci morajo nositi v šolo tako velike lesene bloke, da jih komaj drže pod pazduho, na njih pa nosijo pritrjene isto tolikšne, tudi večkrat od dežja zmočene risalne pole, na katere rišejo v šoli stvari, ki kar nič ne spadajo v osnovno šolo. Gotovo pa je, da starše ves tisti porisani oziroma pokvarjeni papir več stane, kot je vredna vsa tista pridobitev v risanju. To je seveda že del tako imenovane delovne šole, ki se nekaterim tako imenitna zdi, da bi najbolj radi vpeljali v šolo prej modeliranje z ilovico, kot pa čedno pisanje, gladko čitanje in spretno računstvo s štirimi osnovnimi operacijami celih in desetinskih števil. Zato pa tudi za osnovno šolo veljaj v prvi vrsti pravilo: non multa, sed multum! Za preoddaljene otroke naj se ima gotove obzire. Zamude bodo v poznejših letih prav lahko nadomestili. Ce velja kratko pravilo: Ne trpinči otrok telesno, mora veljati tudi malo daljše pravilo: Ne trpinči premladih otrok s predolgim potovanjem ali hojo v šolo, potem pa še v šoli po več ur po vrsti z najrazličnejšimi predmeti, ki uboge otroke bolj more kot pa izobražujejo! Še ena novotarija je taka, ki se mi ne zdi prav nič pametna. So namreč nekateri šolniki tudi taki pedagogi, ki se jim zdi najbolj moderno, če se vse narobe postavi. Kaj je bilo n. pr. treba celo šolsko redovanje postavljati narobe? Red 1 je pomenil poprej vedno najboljši uspeh, sedaj je pa najboljši tisti, ki ima same petice, tisti, ki ima same enojke, je pa najslabši. Ali ni to neka čisto navadna nelogična bedarija? Ce je tako prav, potem bi morali primerno istotako vse narobe postaviti. Prvi razred bi se moral imenovati peti razred, peti pa prvi. Prva klop v šoli bi morala biti prav zadaj, zadnja pa prav spredaj. Tisti učenec, ki hodi v šolo že peto leto, bi moral reči, da hodi prvo leto, a oni, ki hodi prvo leto, pa bi moral biti prepričan, da hodi že peto leto. Blago, ki mi ga trgovec hvali kot prvovrstno, bi moralo biti najslabše, a ono, ki je v resnici najslabše in zato tudi najcenejše, bi se pa moralo imenovati prvovrstno itd. Ce je pa vse to res logično, potem pa sploh ne vem, kaj izraz »logika« prav za prav pomeni! Zato pa je moje mnenje, da preveliko moderniziranje v šolo pač ne spada. Opomba urednika. Taka vprašanja prihajajo pri šoli vedno v raznih razmerah na plan, vedno se o njih razmišlja in obnavljajo kaki zaključki. Ta razpravica seveda ni izčrpna in tudi kakšna druga podobna nikoli ne bo. Anketa z nekaj izredno dobrimi sestavki je bila v »Slovencu« v jan. in febr. 1930 s 30 odgovori. Vredno je vselej misliti, kakšno in kolikšno snov ali v kakšnih prilikah naj jo dobijo učenci iz šole. V. Brumen Cankarjev problem „volje“ in IV. (Konec.) Na Dunaju si je Jakob najprej skušal nekoliko ogledati »življenje« po krčmah in kavarnah, a si je premislil in zopet se je z vso močjo oklenil dela; bal se je, da ne bi zgrešil svojih ciljev. Ti in edino ti so ga vodili. Težil je, da bi se dvignil nad vse ljudi, ne le nad tovariše, zato tudi tu ni imel prijateljev. »Tovariši so mu očitali, da je pustež, tiholazec in zavidnež. Ni se zmenil za pusteža in tiholazca, ali zabolelo ga je očitanje, da je zavidnež.« Da je pust, iz tega bi in je mogel celo napraviti krepost: služiti hoče samo umetnosti, za drugo nima časa. Podobno morda s tiholazcem. Zabolel pa ga je očitek, da je zavidnež. Iz zavisti je težko napraviti krepost, njegovo srce pa je bilo polno zavisti. Res si tega ni priznaval, ker bi si potem moral priznati tudi razkol med voljo in močjo, med hrepenenjem in resničnostjo, iz katerega je izvirala vsa zavist. Tega pa njegova »volja« ni priznala, v takem priznanju bi bila že poražena. Le ponoči si je včasih to priznal, podnevi pa je diktatorsko vladala »volja« nad ubogo »močjo«. Dela ni ljubil, ker ni ljubil umetnosti; ljubil je le samega sebe, strmel je le po ugledu, veljavi, nadmoči. Zato ga tudi delo ni ljubilo, bilo mu je grenko in težavno, brez blagoslova, ki ga včasih nudi delo. »Volja« je prisilila moč, da ji je sledila, da je delala; hotel je, vadil se je in poizkušal, in uspelo mu je v toliko, da je bilo njegovo delo brezhibno. Zato ga je lahko hvalil učitelj, kajti kar se je mogel naučiti, se je naučil do vrhunca, do popolnosti; toda duše ni bilo v njegovem delu; bilo je zelo precizno izvršeno rokodelstvo, umetnost pa to ni bila. Z lepo primero je to povedal Cankar: njegove podobe so bile »kakor hoteli, razkošno in okusno zgrajeni; vse je (bilo) dobro, dovršeno v najneznatnejši neznat-nosti; hotel pa vendarle ostane hotel, dom nikogar in vseh; človek gre hladen mimo!« Taka zavest je živela nekje globoko v duši Jakobu samemu. Zato je tak očitek bral v vsem vedenju tovarišev in učitelja in ni bil vesel učiteljeve hvale, dasi ga je hvalil bolj ko tovariše; v njegovi hvali je celo slišal očitke. Take očitke je slišal in doživljal povsod, ker so bili v njem samem. In samo tako si lahko psihološko tolmačimo poleg drugih mest tudi dogodek s prostitutko. Cankar je gotovo hotel s tem in z drugim naglasiti, da je bilo v njem nekaj nemladostnega, kajti mladost je v svojem bistvu vedra, optimistična, željna tekmovanja, ne pa mrka, pesimistična in samo zavistna. Iz istega razloga je tudi Cankar konec novele napisal, da je Jakob imel po smrti koščen, rumen, trd obraz devetdesetletnega starca, kakor je tudi sicer vedno naglašal njegovo navidezno starost. Znana stvar je, da človekova duševnost vpliva tudi na njegov zunanji, telesni izraz. V lepi književnosti imamo poleg Cankarja vsaj in zlasti še Wildejevo delo »Slika Doriana Graya«, kjer riše življenje večno lepega mladeniča, ki mu sicer njegovo nelepo življenje ni črtalo svojih sledov na resnični obraz, temveč na njegovo sliko; pač pa so se mu po smrti pojavili vsi ti sledovi na prej tako lepem obrazu. — Podobno tudi E. Spran-ger omenja' neko šolarico, ki je imela do svojega štirinajstega leta skoraj klasične poteze v obrazu, nato pa se je pokvarila, in njena notranja pokvarjenost je razgrizla tudi njeno telesno lepoto. — Isto nam hoče povedati tudi znana zgodba nekega italijanskega slikarja, ki je iskal model menda za apostola Janeza na sliki zadnje večerje in ga je našel v nekem mladeniču; čez nekaj let je hotel slikati Judeža in je našel model v istem mladeniču, ki mu je potem pripovedoval tudi o svojem življenju v zadnjih letih. Skratka: vpliv notranjosti na zunanji izraz ni nekaj nemogočega. In ni čudno, če Ivan Cankar neprestano očita Jakobu Jarebičarju, da je 1 Spranger, Psichologie des Jugendalters, 193114, str. 90. starec. Z naglašanjem njegovega starostnega in starikavega videza meri le na njegovo utrujenost, izčrpanost in zavidnost, kar vsaj Cankar identificira s starostjo. Gledano pa je to iz čisto mladostniške perspektive. In morda res ni povsem napačna misel, ki jo lahko često slišimo, da je bil Cankar vse življenje po duši nekak mladostnik. Iz tega vidika bi se morda potem dalo umeti, zakaj tolikokrat in tolikim svojim junakom (poleg Jare-bičarja) očita, da so stari. Očitki, da je njegovo delo brez duše, da je zgolj rokodelstvo in ne umetnost, da je to umetnosti, kar je senca luči, telo dviši, clown tragedu, so spremljali Jakoba povsod, celo po muzejih in razstavah. Ker ni ljubil umetnosti, ne umetnikov, jih je sovražil; zavidal jim je, da so storili, česar on ni mogel. Vedno bolestnejša mu je postala v srcu zavest, da ni umetnik in ne bo svojih ciljev nikoli dosegel, da mu je »moč« prešibka. Vedno redkejše so bile one injekcije »volje«, ki so ga prepričevale, da bo končno vendarle zmagal in da ga bodo vsi spoznali, njega in svojo krivico. Z vso svojo neupogljivo, silno voljo je delal in se učil, da bi se upijanil z delom in bi sanjala roka, ker srce ni moglo sanjati, da bi se naučil umetnosti, ki je v njem ni bilo, da bi zadušil v sebi zavest nemoči. Toda ta zavest se je razraščala v srcu vedno bohotneje, »da kmalu ni bilo več prsti ne prostora veselemu samozaupanju«, V to delo, življenje in trpljenje je padla Jakobova ljubezen. — Melitta je simbol, namenoma je pisatelj odtrgal od nje vse atribute: »Kdo da je bila Melitta, odkod in kaj, nihče ni vedel natanko. Nekateri so rekli, da je ločena od moža, drugi so pravili, da je vdova, govorili pa so tudi, da ni ne vdova, ne ločena žena, temveč samo prijateljica svojih prijateljev. Odkod da je prišla, nikomur ni bilo znano; ne jezik je ni razodel ne obraz . ..« Simbol je Melitta, morda personifikacija umetnosti, ni pa ideal ženske, kakršnega si ustvari erotična fantazija mladostnikova, še manj ženska, kakršno ljubi dozorel človek, ki sta se v njem eros in seksus strnila v eno, veliko ljubezen. Vsi študentje in umetniki so bili zaljubljeni vanjo, mlajši in starejši mladostniki (»nekateri še napol otroci, drugi že napol možje«), dočim pri njej niti starost niti starostna stopnja nista označeni. Govori o sebi, kakor da zanjo ni preteklosti in časa, temveč le brezčasen in nadčasoven »sedaj«. Jakob se je zaljubil v Melitto, toda ljubil jo je drugače, »kakor so jo ljubili drugi; tudi v ljubezni njegovi, v globočinah srca glojajoči in trepetajoči, je bila zavist in je bilo sovraštvo«. Tudi njegovo ljubezen je razjedala težnja, da se dvigne nad druge. Vsaj zanj je Melitta bila poosebljena umetnost, tista umetnost, za katero je čimdalje bolj čutil, da je nikoli ne bo dosegel. Zato jo je sovražil, kakor je sovražil umetnine in umetnike po muzejih in razstavah. Kakor umetnine i n umetnike jo je sovražil, saj je bila umetnica, ki je sama iz sebe, iz svoje osebne stvariteljske moči ustvarila umetnino iz same sebe. Tudi tovariša Nagodeta je sovražil Jakob od tistega trenutka, ko ga je prvikrat videl, ker je očividno Nagode bil umetnik po božji milosti, pravo nasprotje Jakoba, »veseljak, sovražnik skrbi, resnobe in dela«. Ta Nagode konec novele tudi izgine z Melitto, to se pravi, doseže cilj, za katerim je Jakob zaman težil. Zato se Jakoba manj dotika prizor z bratovščino in poljubi, kjer Melitta zaporedoma ugotavlja, da je starec in da je otrok. Takoj pa oživi, čim prične Melitta govoriti o slikah in kipih, ki so jih naslikali in izklesali mnogi vanjo zaljubljeni umetniki: »Slikane in klesane so izvrstno, nobena poteza ni pogrešena, toda . . . jaz jih ne ljubim, ne smejem se in ne govorim z njimi. Kadar se preselim, jih pomečem na dvorišče vse do zadnje . . .« Jakobu so ob teh besedah »ledene kaplje . , . stopile na čelo in roke so se mu tresle«, saj so tudi njemu očitali isto, saj je sam bral v govorjenju in vedenju tovarišev in učitelja isti očitek. Zato se je natančneje zanimal, kaj je tisto, kar dela slike mrtve in tuje. In Melitta je odgovorila: »Sama ne vem . . ., volja je bila močnejša od moči. Roka je opravila svoje delo, ni ubogala srca, ni ustvarila tistega, kar je ukazovalo. Morda niso bili blagoslovljeni umetniki, mojstri mojstrov, temveč le rokodelci v žametnih jopičih, zaljubljeni v žensko in umetnost, zato ker jim je bilo oboje nerazumljivo in nedosegljivo . . . Pridi sam ... in čuj: pokaži sam, kaj je umetnost in kdo je mojster mojstrov!« Ne le, da mu je jasno in točno povedala to, česar se je najbolj bal, da je za umetnost treba biti blagoslovljen umetnik in ne le »rokodelec v žametnem jopiču«, pozvala ga je tudi, naj si ogleda slike in kipe, izzvala ga je, naj sam pokaže, kaj je umetnost in kdo je mojster mojstrov (kakor so Jakoba nazivali tovariši), oziroma blagoslovljen umetnik. Prišlo je do odločitve: trebalo je priznati, česar doslej ni hotel priznati niti pred samim seboj, ali pa pokazati, da to ni res, zavrniti očitek, ki ga je slišal in bral povsod, pokazati, da je pravi, blagoslovljen umetnik in ne le rokodelec v žametnem jopiču. Jakob je ponudbo sprejel, dasi se je sam bal odločitve in je Melitti priznal, da je malodušen, da je le rokodelec v žametnem jopiču, pa že od samega rokodelstva ves truden in izčrpan. Po prečuti noči je šel k Melitti; malo prepozen je bil, pust in molčeč, neroden, da ni znal ne govoriti ne dvoriti. Ko pa si je ogledal kipe, se je razvedril. Meril jih je z merili svojega hrepenenja in je hotel ustvariti lepši kip, ni pa računal v tem hipu s svojo močjo. Z njo pa je računala Melitta, z njegovo stvariteljsko silo namreč. Zato ga je bodrila: »Ne boj se, če je resnična in močna tvoja ljubezen!« Hotela mu je reči: če si me doživel tako močno, da boš iz sebe rodil mojo podobo, bo to v resnici umetnina, kajti tehnično, rokodelsko ji boš kos! Jakob pa tega ni razumel in zato tudi v preizkušnji ni uspel. Ni se mogel lotiti dela, ker se je bal neuspeha. Šele na kategorično zapoved Melittino je pristopil k delu; pustil je duši in roki, da sta delali po svoje, njegov pusti razum pa je spal. Tako se izraža Cankar. Hoče nam povedati, da je Jakob pustil na strani vsa merila, s katerimi je sebe meril ob svojem delu, in da je pustil svoji duši, lahko bi rekli tudi umetniškemu instinktu ali inspiraciji, prosto pot. In topot je ustvaril res umetnino, topot ga je v delavnici obiskala Melitta (umetnost!), čeprav je on ni videl. Ko se je vzdramil, pa ga ta res umetniški, a tehnično najbrž nedodelani osnutek duše ni zadovoljil; saj ni iskal v njem umetnosti, temveč le samega sebe. Zato je v svojem delu videl spako, podobo lastne nemoči, in jo je razbil. Le za trenutek se je uprla v njem umetniška duša, ko je ob razbitem osnutku zajokal od groze. A še v tem trenutku ni spoznal, da je vendar nekaj umetnika v njem, dasiravno mu ta ne bi mogel slediti k ciljem hrepenenja in »volje«. Spoznal je le, da ga je »volja« neprestano varala, da nima »moči« slediti ciljem svojega hrepenenja, da je bilo vse njegovo življenje in hrepenenje, delo in napor samo dolga zmota. Zato je vse končal v vodi. V. Marsikaj bi se dalo še povedati k Cankarjevemu problemu »volje« in »moči», saj je to le kratka skica. Zlasti bi bila zanimiva teorija umetnosti in umetniškega ustvarjanja, ki jo je pisatelj vložil posebno v konec novele. Toda omejil sem se samo na psihološke opombe, pa še teh nisem pisal ne s stališča te ne one »psihologije«, temveč sem zapisal le nekatere misli, ki so se mi vzbudile, ko sem delo bral. Zato tudi nisem uporabljal utrjenih izrazov in terminov. Skušal sem čim bolj po domače kramljati. Hotel pa nisem s tem člankom nič več in nič manj, kakor vzbuditi zopet zanimanje za Cankarjeve in druge leposlovne spise, v katerih leži ogromno psihološkega in pedagoškega gradiva. Prav bi bilo, da bi poizkušali dvigniti ta zaklad, zlasti še, ker so ti psihološki in pedagoški spoznatki čisto naši: pisatelj je govoril in povedal to, kar živi globoko v duši našega ljudstva. Vinko Brumen jenski načrrf I. Za uvod Po svetu Tudi jaz sem šel lepe Vide iskat, kakor je to storil moj akademski učitelj pred skoraj 30 leti. Gnalo me je hrepenenje: videti sem hotel, kaj se dogaja v tujem pedagoškem svetu, želel sem zvedeti, kako drugje mladina raste in dorašča, kako hodi v šolo in kaj tam počne, za kaj se zanima izven šole in kako se to sklada z zahtevami šole ter z njenim delom itd. V naši pedagoški provinci sem zrastel; zahajal sem v celo vrsto šol v nekoliko manj navadnem redu. Silil sem v šole in silil zmeraj dalje, dasi so doma pričakovali, da se bom bolj zanimal za gospodarstvo in polja, ker sem bil prvi sin kmečke družine in sem pri krstu dobil očetovo ime. Pa sem že kot otrok zatrjeval, da bom mizar, ker imam daljnjega strica, ki vrši to obrt v nemškem Gradcu. Tujina me je mikala bolj ko delo. V šolo sem skoraj ušel in to ne samo enkrat. Saj sem dobro, celo prav dobro premagoval šolo. Cesto sem se čudil naklonjenosti svojih učiteljev, deloma se ji čudim še danes. Hvaležen pa sem za mnoge pobude, ki so mi jih dali. Kajti segal sem daleč, nisem pa upal verovati v uspeh. Z učitelji sem v glavnem dobro izhajal, šole same nisem mogel vzljubiti. Ona je bila vedno in je ostala moj nasprotnik. Morda je celo nekak opomin usode, da tudi sedaj, po dovršitvi študij, ne morem do nje! V vsaki šoli me je med ostalim strašila kopica predmetov, ki jim nisem bil kos. Še danes ne morem umeti, zakaj so se nekateri gospodje toliko potrudili, da so mi neprijetne predmete kar pristudili. Umljivo pa je, da sem prosteje zadihal šele na univerzi. Marsičesa se iz dijaških let ne spominjam rad, ob spominu na mnoge ure in dni, ki sem jih preživel v našem pedagoškem seminarju, pa mi je vendar prijetno pri duši. Tukaj sem se šele živo zavedel, da pravo pedagoško delo je in bodi le pomoč pri kulturni rasti in zorenju mladega človeka, ne pa nasilno pitanje z »izbranimi« nauki dveh ducatov šolskih predmetov, kjer lahko »padeš« iz vsakega izmed njih, od matematike do telovadbe, če le učitelj hoče. Ne dolžim svojih učiteljev. Njim sem hvaležen za vse, kar so mi zares dali. Mnogi izmed njih so znali seči čez šolski okvir, mnogi so znali zatisniti kako oko v tem okviru. Ne priznavam gesla »vse iz otroka!«, kakor se je pretiravalo in kakor se danes pretiravajo druga. Vem pa, da je pedagoško delo pomoč mlademu človeku pri njegovi telesni, duševni in duhovni rasti ter je v toliko on središče vsega dela. Zato tudi nekoliko ne-zaupno zrem na naglašanje »objektivnosti« šolskega ocenjevanja in na iskanje novih oblik, ki naj bi bile še »objektivnejše«. Saj so meni največ pomogli tisti, ki so me »subjektivno« ocenjevali ali morda bolje: individualno, ter mi kazali pot, ki je bila zame najboljša — brez ozira na vse objektivne šolske zahteve. Vsem tistim svojim učiteljem, ki so mi kazali pot naprej, sem najbolj hvaležen. Posebej še učiteljici ljudske šole, ki se je na vse načine trudila, da me spravi v gimnazijo. Pa ravnatelju meščanske šole, ki me je kar odvedel in vpisal na učiteljišče. In svojemu akademskemu učitelju, ki mi je celo pomagal v svet — iskat Lepe Vide . . . A kam? Ko sem zaprosil za štipendijo, sem moral priložiti prošnji tudi načrt, kod nameravam po svetu hoditi, kaj mislim početi in študirati. Videti bi seveda hotel kar največ, pa se je bilo treba omejiti. Nisem pa se hotel »specializirati«. Vem, da potrebujemo »specialistov« na tem in onem polju. Veroval pa sem in še verujem, da zlasti v pedagoški kulturi potrebujemo ljudi, ki bodo mogli in znali biti naši mladini dobri vodniki v pristno kulturno človečanstvo. Zategadelj sem v svoji poti po svetu gledal bolj pedagoško ko študijsko potovanje, to se pravi, bolj sredstvo in priliko za dopolnitev in poglobitev lastne izobrazbe, kakor pa le za nabiranje gradiva, ki bi ga po vrnitvi mogel nuditi (»prezentirati«) Slovencem v listih in knjigah. (Dalje.) NxMfxLna ku&UouL Etbin Bojc Naša narodna zavesi, vzgoja in obramba 7. Nujnost preureditve našega narodnoobrambnega dela (Dalje.) Preureditev našega narodnoobrambnega dela je postajala v zadnjem desetletju vedno bolj nujna, kar so spoznali zlasti tisti, ki so imeli v tem času odprte oči za vse spremembe, nastale v tem času okoli nas in po svetu sploh glede narodnostnega pojmovanja in dejstvovanja. Res je, da smo imeli že pred vojno in ves čas tudi v naši državi narodnoobrambne organizacije, ki so delovale vedno s pohvalo svojih društvenih preglednikov na občnih zborih, kadar koli so se ti vršili med štirimi stenami ob navzočnosti značilno pičlega števila članov, a še precej polnega števila zastopnikov vseh mogočih naših narodnih in kulturnih društev, ki so vedno porabljali to priliko, da so izrekali tople besede v bodrilo bodočemu narodnoobrambnemu delu. Res je tudi, da narodna zavest v našem narodu ni bila mrtva, kar so časnikarji in govorniki vsaj enkrat na leto podčrtavali, sklicujoč se na našo tisočletno preteklost, v kateri je naš slovenski človek kljuboval vsem mogočim navalom in viharjem in ohranjal svojo narodno dediščino. Tu so predvsem mislili na izredno konservativnost našega človeka skozi vse pretrese v zgodovini, na lepo slovstveno delo posameznih naših kulturnih mož in velikanov, na dobo taborov in pa na razmah našega prosvetnega dela v zadnjih desetletjih. Nihče pa pri tem ni pomislil in ugotovil tudi, da nam vse to dosedanje narodnoobrambno delo, ki bi ga pravilneje imenovali narodnoizobraževalno delo, ne more več zadostovati, da marveč nov čas s svojimi razmerami in s svojo usmerjenostjo zahteva drugačnih branikov, drugačnih sredstev in tudi drugačnih junakov in načinov borbe za narodni nadaljnji obstoj in njegovo kulturno bodočnost. Treba je predvsem prenove narodne zavesti v vsakem posamezniku izmed nas, poživitve narodnega doživljanja in duha, da bomo mogli biti dovolj odporni in dovolj borbeni, v drugačnih prilikah, kakor pa smo jih imeli v zgodovini. Zato ne moremo v novem položaju izkoriščati skušenj preteklosti in njenih metod, ne se učiti obrambne tehnike n. pr. iz turških vpadov ali napoleoskih dob, niti se zanašati na stare veterane vse od Radeckijevih pa do časov svetovne vojne. Ni v tem poslednjem desetletju toliko napredovala le vojna tehnika, kolikor bolj narodna disciplina in osveščenost ter narodni egoizem nekaterih narodov v Evropi, ki se grozi iz stare zagrenjenosti in osvajalnosti nevarno znesti nad zlasti malimi slovanskimi narodi. To z novo organizacijsko tehniko podprto staro teženje imperializma, ki se je že v zadnjem času odprtim očem dovolj nakazalo, kriči po novem pregledu naših narodnih utrdb, kliče po preureditvi našega narodnoobrambnega dela do take mere, da bomo varni pred najhujšimi pritiski, ki bi jih utegnili v tem negotovem času prestati. Ni tu prilika, da bi na izčrpen način obravnaval našo sodobno narodnoobrambno problematiko, marveč se hočem samo dotakniti nekaterih perečih točk našega položaja, ki nam je vsem zlasti v zadnjem času prišel bolj do zavesti. Saj nas vse muči večkrat in posebno še v zadnjem času zavest, da smo v narodnoobrambnem pogledu že marsikaj zamudili, s čimer bi lahko utrdili naš narodni položaj, da nismo v minulem dvajsetletju storili skoraj koraka dalje v smislu utrditve našega naroda zlasti v obmejnem pasu — in za obmejni pas se lahko smatra malone vsa Slovenija —, da nismo znali in mogli navezati v tem času to prebivalstvo, ki prebiva ob mejah, na svoje narodno in državno središče v taki meri, kakor je bilo to skrbno storjeno pri drugih narodih (n. pr. pri Poljakih), da bi bili danes v resnici močni, da bi naš človek ne bil dovzeten in upogljiv ob še takem tujem pritisku, ob še tako kričeči in mameči propagandi močnejših in budnejših osvajalnih sil. Ne moremo reči danes, da je vsak naš človek narodnostno tako osveščen in državno tako usidran, da bi ne hotel »za skledo leče« in za večji zaslužek, ki mu ga ponuja kateri koli tujec, prodati vse tisto, kar je zavednemu Slovencu najdražje in nenadomestljivo. Vzrok temu je seveda nezavednost, ki ga tudi usposablja, da presoja skupaj z marsikaterim našim tako imenovanim izobražencem prvotno vse z materialističnega vidika, ki ga pod vplivom današnjih gesel postavlja nad vse druge in višje narodne vrednote, katere je v zasebnem življenju takoj pripravljen zamenjati zaradi pomanjkanja pravega smisla za narodno skupnost za vse mogoče darove laskavih »oslov, otovorjenih z zlatom«, ki se jim pri nas že precej časa dopušča, da prekoračujejo obzidja naše domovine. Mi pa se vse premalo zavedamo, da se tako odpirajo v našo zemljo in v našo domovino pravcati kanali, po katerih prihajajo tuji zajedavci na naša rodovitna in prirodno bogata tla, ki si režejo objestno in oholo naš kruh. Mi vsi smo to doslej mirno gledali in še zganili se nismo, ampak smo se v svoji slovanski gostoljubnosti, ki tu pač ni več na mestu, ter v hlapčevski pohlevnosti svoje služiteljske narave celo klanjali tem mogotcem, ki so prihajali k nam zato, da nam samim, ki se moramo seliti v tujino, odjedajo kruh z veliko žlico, nas pa potiskajo ob stran ter nas omalovažujejo, potem ko so se znali spretno zavarovati pri odločujočih činiteljih. Tako smo doživeli, da smo preplavljeni s tujci, ki nam niso več gostje, ampak gospodje. Naše narodno gospodarstvo se je zaradi tega pričelo krčiti in siromašiti tako, da skoraj ne moremo govoriti o svojem narodnem gospodarstvu in o narodni industriji, da naš človek postaja bajtar in berač, medtem ko si tuj človek na naši zemlji lasti horendne dobičke in pa to našo slovensko zemljo, ki si jo v sili naših ljudi kupuje za smešno majhne in umazane judovske groše. Vse to se je vršilo pred našimi očmi v tej lepi naši domovini s cerkvicami posejani, z rodovitnimi njivami in gozdiči postljani, obdarjeni z vinorodnimi goricami in obdani // s ponosnimi gorami. To vse samo zato, ker nismo doslej gojili v zadostni meri in na sistematičen način narodno vzgojo in izobrazbo, pa bodisi to med našo inteligenco kakor še bolj med širokimi sloji našega naroda. Mi vse doslej nismo narodnega čuta in narodne zavesti gojili in dvigali dovolj in smotreno po načrtu, ker smo se sami premalo zavedali svojega ogroženega narodnega položaja in smo mirno in naivno prespali dvajset-letje, medtem ko je bil sovražnik na delu in nasejal med nami svetopisemske ljuljke tako, da se naš človek med njo malone že duši, dočim se polašča naše zemlje, priborjene z žulji in napojene s krvjo naših častitih prednikov in s trpljenjem naših očetov v preteklih stoletjih, grabežljivi tujec, ki je pri tem še vsak čas pripravljen, pljuniti na nas in na naše najsvetejše. Mi smo brez priprav in kake akcije dopuščali, da danes umira naš človek tam, kjer je še pred stoletjem tekla zibel naše kulture, in da je utihnila celo slovenska molitev naših ljudi ob svetogorski Materi. Morali smo doživeti vse to in ves ta težki čas, da se streznimo in pripravimo bolje, da napravimo odločen konec takim navalom na našo zemljo in na našo narodno svobodo. Iz tega pač sledi, da je kar najboljša notranja priprava v smislu narodne osveščenosti pri nas vse od Ljubljane kot kulturnega središča pa do skrajnih naših meja na vzhodu, severu in zahodu nujno potrebna tako v narodnem kakor v državnem interesu. Zato ne more biti med nami več zavednega narodnjaka, ki bi se še obotavljal, odlašal in stal mlačno ob strani vsemu temu rovarjenju proti lastnemu narodu in njegovemu dobru. Saj je bilo dosti čakanja in naivnega predajanja v usodo, zdaj je čas, da se resnično prebudi v nas Matjaževa vojska duha in narodne zavesti ter odpornosti, sicer bomo zapustili v naši kulturni zgodovini grd in sramoten madež nedejavnosti in nezrelosti, nezavednosti in malodušnosti, ko bomo postali zopet »podlaga tujčevi peti«. Zavedamo se, da smo v narodnoobrambnem pogledu že veliko zamudili, a prav tako se zavedamo, da bi lahko še veliko več zamudili v bodoče, če bi ostali še naprej brezbrižni in nezavedni. Vemo, da ni še vse zaigrano in izgubljeno, da je marveč še veliko možnosti, da obstanemo in ohranimo našemu narodu njegovo srečno bodočnost, a pod pogojem, da se kar moči notranje okrepimo in da postane to vprašanje prvo in naj-glavnejše naše vprašanje, narodna obramba ter zavest pa prva skrb nas vseh. Treba bo še veliko dela in žrtev nas vseh, da se naš čolnič otme za vselej vsaki nevarnosti in da se naš narod tako notranje organizira, da bo mogoče kljubovati vsem navalom odkoder koli. Naše naloge so velike, vendar se jih ne smemo ustrašiti. Poiskati bo treba in ubrati pogumno najučinkovitejše metode, da se naše narodno telo ozdravi in okrepi, in izrabiti bo treba s pridom vsa sredstva, ki nam morejo pri tem delu koristiti, tako gmotna kakor duhovna. Ne smemo pa prav nič odlašati in nihče se ne sme odtegovati sodelovanju. Če je treba ohraniti našo zemljo in naš narod pred nevarnostmi, moramo biti pripravljeni na složne nastope in skupne odpore. Odslej bo treba budnosti na straži pri slednjem izmed nas in, če bo treba, tudi boja. Treba bo ostrih ukrepov, ker je pri nas še marsikaj zanemarjeno in na glavo postavljeno v tem oziru. Predvsem si moramo biti na jasnem, kje in kateri je sovražnik in škodljivec naroda, poiskati moramo rane, ki skelijo, da jih bomo mogli potem izlečiti, treba bo obrezovati, čistiti, graditi in vzgajati, da bo naša narodna rast tem bolj neovirana in zdrava. Predvsem bo treba za to delo zajeti in vneti mladino. Veliko pezo dela bo nosilo naše narodno izobra-ženstvo, predvsem pa še učiteljstvo ljudskih, strokovnih kot srednjih šol. Marsikaj bo treba tu predrugačiti in poglobiti: knjige, učila, učni načrti in vsa šolska kakor izvenšolska vzgoja bi morala zadobiti predvsem narodnostno noto in odločno domovinsko smer. Potem bo naša mladina navezana na šolo in po njej na našo kulturno gradbo in bo resnično vzgojena v našem narodnem duhu. Če bo pritegnjena k delu mladina, se nam ni bati bodočnosti. Učiteljstvo ob meji naj bi bilo posebno narodno-obrambo dejavno in naj bi za to svoje delo prejelo tudi vse priznanje. Pa tudi srednješolska mladina bi se morala bolj narodno in slovensko usmeriti in naj bi se obvezno učila slovanskih jezikov, kakor se jih je morala nekoč tajno. Pod pojmom narodnoobrambnega dela pa ne smemo pojmovati le tistega najnujnešega defenzivnega dela, ki ga nareka kretnja sovražnikov našega naroda v tem in v tem trenutku, kakor se je narodnoobrambno delo rado v ožjem smislu izključno pojmovalo doslej, marveč moramo vzeti svojo narodno obrambo širje, bolj poglobljeno, če hočemo, da se bomo res utrdili in da ne bomo kot pasiven narod izpostavljeni stalnim presenečenjem na našo veliko škodo. Zato je treba, da pogledamo pobliže in podrobneje naše narodno telo v vsem njegovem bitju in žitju, v vsej njegovi rasti in propasti, da bomo našli oslabljena, neodporna mesta na njem, ki jih moramo znova okrepiti, ali celo rane in bolezni, ki mu ogrožajo razvoj. V ta širši narodnoobrambni okvir spada marsikaj, kar je bilo morda do nedavna prepuščeno zgolj zasebni podjetnosti in iznajdljivosti in ni našlo tistih sredstev in uspeha, kakor bi ga po vsej nujnosti moralo. Sem spada vse naše socialno in karitativno delo, vse protialkoholno in higiensko delo, vse naše organizacijsko kulturno in prosvetno delo in končno tudi deloma vsaj prizadevanja na verskem polju v našem narodu. Povsod bomo našli marsikaj, kar bi bilo treba spričo sodobnih potreb izboljšati in poglobiti, dvigniti in poživiti, da bo res uspešno vse to delo služilo narodnemu zdravju, okrepljenju in napredku. (Dalje.) Prof. E. Deisinger Historična študija o pisanju in branju v prejšnjih časih (Nadaljevanje) Z razmahom časopisja se je tudi pismenost naglo širila ter postala neobhodna potreba širokih ljudskih množic. Začetkom 18. stoletja se je časopisje toli razmahnilo, da so celo države hotele imeti monopol na n službenih oglasih. V Franciji je leta 1856 ustanovil Emil Girardi prvi masni časopis »La Presse«, ki se je pocenil tako, da so ga lahko kupovali najubožnejši sloji ter je bil namenjen vsem stanovom, bogatim in revnim, izobraženim in preprostim; izšel je zatorej v ogromni nakladi.1 Časopisje je postalo nova duhovna velesila. Na eni strani oznanja časopisje visoke ideale, a na drugi strani je v njem tudi mnogo zla, kakor je pravilno označil jasnovidni papež Gregor XIII. v svoji buli. Mnogo uslug napravi brez dvoma časopis narodu, toda še večjo škodo, kadar se iz kakršnega koli razloga odvrne od resnice in od krščanskih načel ter postane glasilo kake brezbožne struje. Mnogo kreposti je v časopisu, a tudi mnogo zlobe, kadar so mu iz političnega sovraštva in oblastiželjnosti vsa sredstva dobra, da stre in uniči nasprotnika. Danes tvori časopisje najbolj pomembni del tako imenovanega javnega in političnega življenja. Predvsem se je uredila poročevalska služba. Časopis vabi človeka in govori z njim s svojo tiskano mislijo. Marsikdo je zatorej drago plačal svoje znanje alfabeta, kajti časopis, iz katerega je črpal svojo vsakodnevno duševno hrano, mu je zastrupil srce in duha ter ga posvetil v vse razrvanosti sodobne civilizacije. Marsikoga je slab časopis napolnil s sovraštvom do Boga, Cerkve in bližnjega. Da pa se je časopisje pocenilo tako, da si časopis privoščijo lahko tudi ubožni sloji, je iskati vzrok ne samo v veliki nakladi, ampak predvsem v izredni pocenitvi papirja. Seveda niso več za tiskanje knjig in časopisov uporabljali drago papyrusovo rastlino. Najmlajša papyrusova listina datira iz leta 1022 ter izvira iz papeške pisarne. Cesarska in papeška pisarna v Raveni in Rimu sta do 1022 še vedno uporabljali papir iz papy-rusove rastline. Papir v današnjem pomenu besede ima dolgo predzgodovino. Že leta 105 po Kr. je iznašel papir Kitajec Ts'ai Lun; zmešal je drevesno lubje, stare cunje, volnene odpadke ter stare ribiške mreže in vrvi. Pet s t o let je moralo preteči preden je to novo odkritje prodrlo na Japonsko. Šele leta 610 po Kr. so dobili Japonci papir od Kitajcev. V Turkestanu so se naučili Arabci delati papir od kitajskih ujetnikov. Ta recept za izdelovanje papirja so Arabci hitro sporočili v Bagdad in 1. 794 otvorili tam prvi državni mlin za izdelovanje papirja. Z njim so začeli preskrbovati Evropo. Več stoletij je bilo izdelovanje papirja v rokah Arabcev in njihova stroga tajnost, a končno je ta tajnost vendarle prodrla v Evropo. Po zgledu Arabcev so leta 1340 ustanovili prvi mlin za izdelovanje papirja v Italiji, ki je bil prvi na evropskih tleh. Tako je Evropa dobila papir od Arabcev. Kmalu nato so začeli podjetniki ustanavljati večje papirnice z mlini v raznih drugih državah, najprej v Niirn-bergu v Nemčiji 1. 1389, nato v Švici i. dr. 1 Gl. Annuaire de la presse fran<;aise et etrangere du monde politique. Francoski mehanik Louis Robert je izumil prvi stroj za izdelovanje papirja, tako da so mlini za papir začeli počasi propadati. Z novimi stroji se je produkcija papirja znatno pospešila. Ko so začeli izhajati časopisi v večjih nakladah, je potreba po cenenem papirju čedalje bolj rasla. Angleški list »Times« je celo razpisal visoko nagrado onemu, ki sestavi papir iz kake nove cenejše vrste snovi. Odkrili so slamo. Takoj so zgradili posebne stroje za proizvodnjo papirja iz slame. Mešali so slamo in cunje, in papir iz te mešanice se je izvrstno obnesel kot časopisni papir. Za dokumentne listine pa so začeli uporabljati papir, napravljen iz neke trave »stipa tenacissima«, katera je dajala prav tako izvrsten papir kakor nekdaj papyrusova rastlina. Povrhu je ta rastlina rasla v ogromnih množinah v Španiji, v Alžiru ter pokrivala ogromne predele pokrajin na zapadni obali Sredozemskega morja. Kakor nekdaj ličje papyrusove rastline so uporabljali sedaj stipo tenacissimo za izdelovanje dokumentnega papirja, a ta papir je bil mnogo cenejši kot papir iz papyrusove rastline. Ko so odkrili to neprekosljivo lastnost stipe tenacissime za izdelovanje dokumentnega papirja, je zli duh s šepetajočim glasom govoril na ušesa raznim bibliofilskim špekulantom, naj se okoristijo z lastnostjo te rastline ter potvorijo papyrusove kodekse. Veliko število potvorjenih papyrusovih kodeksov je preplavilo trg, zlasti so se nekatere bogate zasebne knjižnice začele ponašati, da hranijo ta ali oni original kake važne državne listine. V bibliofilskem svetu je seveda nastala zmešnjava, kajti potvorba papyrusovih listin iz stipe tenacissime je izvrstno uspela. Nobene zaščite ni bilo več, lastnik kake važne historične listine ni vedel, ali ima pred seboj izvirnik ali potvorbo (fal-zifikat). (Dalje.) Ema Deisinger Norveško ljudsko šolsivo Norveška ima svoje ljudsko šolstvo na jako visoki stopnji. Šole so osemrazredne ter določene za otroke od 6 do 14 let. Ako stopi kak otrok šele v osmem letu starosti v šolo zaradi šibkega zdravja, so ga kljub temu dolžni starši ali skrbniki pošiljati do 14. leta v šolo. Ako kak otrok izostane od pouka, postopa šolsko vodstvo dokaj strogo; šolska oblast pozove starše ali skrbnike otroka, da morajo otroka pošiljati redno v šolo, sicer morajo plačati visoke denarne kazni. Kakor na Švedskem, tako je tudi na Norveškem vsaka občina razdeljena na šolske okraje (distrikte). V vsakem distriktu je po več ljudskih šol z več oddelki. V I. oddelku so otroci od 7. do 10. leta, v II. oddelku od 10. do 14. leta, tako da se ljudska šola deli v višjo in nižjo ljudsko šolo. Norveške vasi, ki so zelo raztresene, pošiljajo svoje otroke v šolske občine. Mnogi vaški otroci zaradi oddaljenosti ne morejo iz šole domov zaradi slabih potov skozi gozd itd., zato šolska občina poskrbi, da dobivajo otroci zdravo, higienično stanovanje in dobro tečno prehrano v šoli. V vsaki ljudski šoli v podeželskem distriktu se nahajajo posebna poslopja s spalnicami, kuhinjo, jedilnicami, učilnicami, kopalnicami, knjižnicami za tako deco, ki ne more zaradi velike oddaljenosti iz šole domov, zlasti v zimskem času. Ako so starši te dece revni, da ne morejo plačevati šolski občini izdatke za prehrano in stanovanje otrok, tedaj plačuje šolska občina zanje sama. Poleg teh šolskih občin so na goratem Norveškem tudi »leteče« (ambu-lančne) ljudske šole z več učitelji in več oddelki. Učitelj teh šol uči hkrati v več distriktih, v treh ali štirih distriktih. Pouk se vrši tako, da se učna snov porazdeli za višje in nižje oddelke distriktov, in sicer tako, da imajo višji oddelki pouk šele vsak drugi ali tretji dan. Na ta način zajame šolski di-strikt deco iz najbolj oddaljenih gorskih vasi. Šolska komuna v občini vodi po svojih nadzornikih točen račun o delovanju in napredku vsake posamezne šole distrikta, ima natančne podatke o disciplini, o učni snovi, o izpitih, o domačih razmerah vsakega učenca itd. Veliko važnost polaga ljudska šola na Norveškem na materinski jezik, ki je dansko-norveški. Poleg pouka se briga ljudska šola izredno mnogo za red in snago v šolskih prostorih. Za vsak okraj, kjer je najmanj 20 šoloobveznih otrok, poskrbi šolska občina za zdrave šolske prostore otrokom. V šolske namene ne smejo uporabljati poprej nobenega prostora, preden ni odločila sanitetna komisija ter šolski nadzorni svet (overtiIsynet), da prostori ustrezajo higieničnim predpisom. Mogočen vpliv na starše otrok ima šolsko vodstvo »skolstyret«. Njegova naloga je, skrbeti ne le za otroke, dokler obiskujejo šolo v dotični šolski občini, ampak se zanimati tudi potem zanje, ko dovrše ljudsko šolo, skrbeti, da posečajo nadaljevalno šolo ter da sploh izpopolnijo svoje znanje in izobrazbo tudi v poklicnem življenju. »Skolstyret« je torej šolska oblast, ki ima najožji stik z domom otrok. Da more to svojo nalogo vršiti čim uspešneje, je svoje nadzorstvo porazdelila na prav majhne šolske kroge, a vsakemu krogu predseduje nadzorstveni svet »tilsynsudvalg«, ki sestoji iz nekaj članov šolskega vodstva ter iz več članov staršev šolo obiskujočih otrok (mož in žena). Ta »tilsynsudvalg« skrbi tudi, da se izvedejo vse odredbe šolskega kroga glede posameznega učenca, pazi, da učenec napreduje, da se dvigajo čim bolj njegove duševne sile in razvijajo njegovi darovi, da se varuje kvarnih vplivov od zunaj ter da se tako dvigne splošni duševni nivo Norvežanov. Šolske notranje razmere mora proučevati posebni oddelek šole »amts-kolestyret«. Premožnejši starši morajo podpirati »amtskolestyret« pri njegovem delu razširitve knjižnic, nabavi učil itd. Norveški učitelj mora absolvirati učiteljsko akademijo s seminarji ter se podvreči trdi državni izkušnji. Večinoma so učitelji člani državne cerkve. Poleg stalne mesečne plače dobivajo učitelji v distriktih še dodatek za hrano (kostholdsgodgjorelse) in v šolski občini še prosto stanovanje. Čim oddaljenejši je kak distrikt od mesta, tem bolj skrbita država in šolska občina, da se učitelj tudi v gmotnem oziru opomore ter je ljudstvu za vzgled v gospodarskem oziru. Učitelj v podeželskem distriktu dobi v najem kos zemljišča, toliko, da more na njem rediti dve kravi. Mestni učitelji pa dobivajo za stanovanje denarni ekvivalent. Poleg stalne mesečne plače dobivajo torej učitelji v distriktih: kos zemlje v najem, ki jo morajo obdelovati v svrho praktičnega pouka otrok (šolska mladina mu pri tem pomaga), prosto stanovanje (ali pa ekvivalent v denarju). V Kristjaniji je ljudska šola vzor vsem ostalim šolam. Tam je ljudska šola razdeljena na tri oddelke: I. oddelek za otroke od 7. do 10. leta, II. oddelek od 10. do 12. leta, III. oddelek za 12 do 14 letnike. V mestnih šolah Kristjanije je predpisan posebno obširen učni načrt; za mestne šole je izdelan v smislu zakona o teh šolah (»byskolelov«) natančen predpis o cilju in smotru izobrazbe, o učni tvarini, o oddelkih za bolj in za manj nadarjene. Učenec, ki ne more korakati v učnem uspehu vštric z drugimi učenci, pride v oddelek, kjer so nekoliko manj nadarjeni učenci. Za nadarjene pa je poseben oddelek, da se ne dolgočasijo in ne navadijo lenobe. Učenci, ki so po naravi počasnomiselni, seveda ne morejo korakati v napredku z istim tempom ko nadarjeni otroci; zato bi bili nadarjeni otroci prikrajšani, ako bi morali korakati v istem tempu z nenadarjenimi učenci. Da bi ne bili pri pouku prikrajšani ne eni ne drugi, se vsak oddelek deli v pododdelke z nadarjenimi in manj nadarjenimi učenci. Ljudski šoli je prispojen tudi tehnični oddelek, na dekliških šolah pa šolske kuhinje, ki so opremljene z vsem potrebnim inventarjem, da se učenke nauče gospodinjstva in kuhanja. Dekliške mestne šole v Kristjaniji imajo isti pouk ko dečki, razen tega pa tudi teoretični in praktični pouk v kuhanju in gospodinjstvu. Šolski kuhinji načeluje posebna strokovna učiteljica. Pouk v šolski kuhinji je razdeljen na več majhnih skupin, da se učenke lahko zvrste. Pod vodstvom strokovne učiteljice gredo učenke na trg kupovat, sodelujejo pri pripravi živil itd. Vsaka skupina ima lasten štedilnik, kjer pripravljajo učenke ista jedila. Ko je jed kuhana, morajo učenke lepo servirati jedilnice in donašati jedila. Obenem morajo z jedili, ki so jih skuhale, postreči tudi onim šolskim otrokom, ki jih vzdržuje šolska občina ter jedo v šoli. Kakor se uče dečki v tehničnem oddelku praktičnih gospodarskih stvari, tako se uče deklice v gospodinjstvu praktične ekonomije, nacionalne ekonomije, dobivajo pouk tudi v dietiki (o vegetarični in animalični prehrani) itd. Silno skrbi Norveška za šolstvo; leto za letom se zidajo krasne, naj-moderneje opremljene šolske palače. Posebne sobe so za pouk v fiziki in kemiji z vsemi sodobnimi tehničnimi pripravami. Na šolah so bogate mladinske knjižnice, kajti na dobro in lepo urejeno mladinsko knjižnico je vsaka mestna šola v Kristjaniji zelo ponosna. Od dobrega čtiva si obetajo tudi dobre mladine. Otroška in mladinska knjižnica sta na vsaki šoli; nekatere otroške knjižnice štejejo čez 10.000 knjig. V knjižnici je tudi čitalnica za deco. Vsak otrok si lahko izposodi knjig kolikor hoče, da jih prebira doma. Seveda jih nauče tudi, da morajo s knjigami lepo ravnati. V vsaki mestni šoli so tudi moderno opremljena šolska kopališča, telovadnice itd. Šolsko vodstvo (skolstyrelsen) mestne šole v Kristjaniji voli v svoj odsek tudi člane iz mestnega zastopstva »representantskab« ter »for-mandskabet«. Iz »formandskabeta« se voli še poseben komite, ki skrbi za zanemarjeno mestno mladino. V tem komiteju je še poseben nadzorni svet »opsigtsnaevnd«, v katerega so voljeni poleg učiteljstva starši otrok. Na ta način jim je možno, da vršijo čim skrbneje svoje požrtvovalno delo za zanemarjeno mladino. »Skolstyrelsen« nadzira tudi šolske prostore. Silno strogi so na Norveškem higienični predpisi za šolo. Vsak otrok ima svojo lastno in oddeljeno šolsko klop kot pisalni pult. Otroci v razredu ne sede po vrsti kakor pri nas. Največja čistoča in snaga vlada v šolskih sobah in v vseh šolskih prostorih. Po pouku mora šolski sluga razkužiti razred, umiti tla, vse kose inventarja, kljuke, držaje, stopnišča itd. dobro osnažiti in s cunjo obrisati, vse črnilne madeže s klopi odstraniti, kajti vsako jutro pregleda učiteljski svet vse prostore, ako so v redu. Za izpopolnitev šolskega inventarja, za nabavo novih knjig mladinske in učiteljske knjižnice, za šolska učila itd. pa skrbi nadzorni svet na vsaki šoli, ki si voli poseben budžetni komite, ki vodi račun o vsaki novi nabavi, katero mora odobriti šolsko vodstvo »skolstyrelsen«. Nadzorni svet sestavlja budžetni proračun svoje šole, vodi posvete s starši, nadzoruje šolski pouk posameznih učiteljev, določa prestope učencev iz oddelka za nadarjene v oddelek za manj nadarjene oziroma slabo nadarjene, sprejema pritožbe staršev, poročila »formandskabeta« o zanemarjeni mladini na šoli, vodi poklicno posvetovalnico na šoli itd. Da je ljudska šola na Norveškem tako na višku, se mora zahvaliti svoji strogo urejeni notranji organizaciji. J.