Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. post. - II Gruppo Uredništvo in uprava: Cena : Posamezna štev. L 25 Gorica, Biva Piazzutta štev. 18 Naročnina : Mesečna L 110 Poštno ček. račun: štev. 24/12410 Za inozemstvo: Mesečno L 190 Leto V. - Štev. 38 Gorica - 17. septembra 1953 - Trst Izhaja vsak četrtek Ko se odpirajo šolska vrata Po božjih in človeških zakonih so starši dolžni skrbeti za vzgojo svojih otrok. Pri tej njih nalogi jih v modernih časih uspešno podpira šola. Zato je naravno, da je za starše vedno velike važnosti izbira šole v katero hočejo poslati svojega otroka. Pri tem pa jih tare tudi skrb, kako preskrbeti otroka za šolo. Ta materialna skrb ni majhna za naše družine, ki že tako in tako živijo t? zelo tesnih gospodarskih razmerah. Brezposelnost, ki tako neizprosno gospodari v goriški provinci in tudi na Tržaškem, je v največji meri prizadela ravno slovenske vasi in slovenskega človeka. Težke so torej skrbi slovenskih staršev sedaj, ko se bliža začetek šolskega leta. Treba bo otrokom knjig, obuvala, zvezkov, boljše obleke. Kje dobiti denar? V tej skrbi naših staršev bi se morali čutiti solidarne mi vsi, ki nam je pri srcu uspeh šolstva, zlasti še vse naše podporne in dobrodelne organizacije. Lepo je, da so te poskrbele otrokom med počitnicami nekaj tednov letovanja v hribih. Toda s tem ni njihov delokrog izčrpan. Izvršile so šele del. Podpora otrokom in družinam se mora nadaljevati. Uradno vrši to delo šolski patronat, ki razdeljuje po šotah, v mejah možnosti, šolske potrebščine za najubožnejše otroke. Ne da bi hoteli podcenjevati delo šolkega patronata, moramo reči, da njegovo prizadevanje še zdaleka ne zadostuje. Zato je nujno, da k temu prispevajo vsi, zlasti vse naše podporne in dobrodelne organizacije. Dalje je treba gledati na to, da ne bo podpiranje šolske mladeži iz-viralo iz kakih sebičnih namenov. Kdor bi se bližal šoli s postranskimi političnimi nameni, bi postal sovražnik naše šole, saj bi se slovenski starši po pravici branili pošiljati otroke v tako šolo, ki bi jo ti ali oni hoteli izrabljati v svoje politične namene. Ali poleg materialnih skrbi tarejo slovenske starše še druge težave, ki niso nič manj težke. Predvsem so še vedno številni oni, ki se vsako leto pomišljajo, ali naj dajo otroka v slovensko ali v italijansko šolo. V vprašanju, ki ima tako lahek odgovor, vidijo tako silno težavo. Če naj šola pomaga staršem čim uspešneje pri vzgoji njih otrok, je nujno, da mora graditi na temelju, ki ga je postavila družina. Slovenska družina je postavila slovenski temelj v otrokovi duši. Šola mora torej na tem temelju dalje zidati, zato mora biti slovenska. Le slovenska šola bo mogla v otroku vzgojiti harmonično osebnost. Tuja šola bo lahko posredovala otroku znanje, njegove osebnosti pa ne bo mogla zgraditi v skladnosti in harmoniji. Materialistično nastrojeni starši mislijo sicer drugače. Za trenutno materialno korist žrtvujejo bodočo srečo svojih otrok, ki. bodo, v tujem duhu vzgojeni, vedno okrnjene osebnosti. Na Goriškem in Tržaškem imamo priliko opazovati obilo takih ljudi. V preteklosti in sedanjosti so bili med njimi naši najhujši narodni nasprotniki, ki so ravno v svoji brezplodni šovinistični mržnji pokazali, da tuja šola naredi iz človeka posebno v teh obmejnih krajih največkrat le okrnjeno in o-mejeno osebnost. Veliko uspešnost šole v živem materinem jeziku so spoznali zlasti veliki pedagogi 16. in 17. stoletja Jan. Amos Komenski, Ratke, sv. Janez Krstnik de La Salle in drugi. Njih spoznanje so potrdili vsi poznejši vzgojitelji, le nekateri slovenski starši tega nočejo uvideti in pa Tiekateri voditelji šolstva na Goriškem. Ti slednji so'leta 1950 z raznimi mahinacijami dosegli v Rimu, da so otrokom optantov brez razlike prepovedali obiskovanje slovenskih šol. Tako je bilo takrat prisiljenih okrog 150 otrok, da so zapustili slovenske šole in se prepisali na italijanske. Pozneje se je število takih otrok gotovo podvojilo. Lani so ti »pedagogi« dosegli še nekaj, namreč prepoved, da tuji državljani ne smejo obiskovati državnih šol s slovenskim učnim jezikom. Kakšne »pedagoške:« ozire so imeli pred očmi ti y>vzgledni voditelji« našega šolstva, ko so izdali omenjene prepovedi, ni vredno, da bi raziskovali. Iz njih postopanja se vidi, da jim šola ni sredstvo za vzgojo in oblikovanje mladih osebnosti, temveč da jim je le sredstvo raznarodovanja, kakor je bila šola pri nas ves čas pod fašizmom po zaslugi »velikega« pedagoga Gentile-ja. Mi se pa živo zavedamo nalog, ki jih ima šola v življenju naroda in posameznika. Zato bodo slovenski starši vpisali svoje otroke v slovenske otroške vrtce ter v slovenske ljudske in srednje šole. Tem drpava priznava enakopravnost in jih šama tudi vzdržuje, čeprav jih ni še uzakonila. To bo pa prisiljena storiti, če bo videla, da slovenska narodna manjšina ljubi svojo šolo, se zanjo bori z vsemi legalnimi sredstvi, in zlasti, da ji zaupa svoje otroke. Pella zahteva plebiscit Zadnjo nedeljo je italijanski ministrski predsednik Pella odgovoril na govor, ki ga je bil imel Tito nedeljo prej na Okroglici. Kakor za Titov, tako je vladalo tudi za Pellov govor veliko zanimanje v italijanskih in mednarodnih političnih krogih. Svoj govor je imel Pella na rimskem Kapitolu ob proslavi desete obletnice junaške, toda neuspešne obrambe rimskega mesta pred nemškim okupatorjem. Italijanski ministrski predsednik je govoril vzvišeno in mirno, toda njegov govor ni prepričal nobenega, razen Italijanov, ki imajo glede politike in posebno glede narodnih pravic že od nekdaj svoje posebne nažore. Tako je na pr. dejal, da nima Italija ničesar proti jugoslovanskemu narodu, razen želje po pravici, ki je predpogoj in temelj koristnega in mirnega sožitja. Pri tem je omenil Pella znani rimski pakt iz leta 1918 in ki je bil po njegovem mnenju nekak rojstni list jugoslovanske države. O tem paktu pravi Pella, da gotovo ni bil izraz italijanskega imperializma, pozabi pa povedati, da je vzela Italija Jugoslaviji v znani rapallski pogodbi (nov. 1920) četrtino vsega slovenskega ozemlja z dobrim pol milijonom Slovencev in Hrvatov. Pozabil je tudi povedati, kako je Mussolinijeva Italija napadla v zadnji vojni brez vsakega vzroka Jugoslavijo, spremenila Ljubljansko pokrajino v svojo provinco ter vsilila hrvaškemu narodu savojskega kralja, še predno je bila vojna sploh končana. Vse te stvari, ki so g. Pelli gotovo znane in ki bi jih moral, ko govori o nesebičnem razmerju italijanske države do Jugoslovanov, na vsak način upoštevati. Toda o tem le mimogrede. Stališče Italije do tržaškega vprašanja je ministrski predsednik Pella povzel v petih točkah, ki se na kratko takole glasijo: 1. Od konca zadnje vojne do danes je Italija sodelovala pri utrjevanju zapadne in evropske vzajemnosti v prepričanju, da ne hrani s tem samo vrednot svobode, demokracije in socialne pravičnosti, ampak da bi mogla na tej podlagi rešiti razna svoja vprašanja. S pomočjo velikodušnega ameriškega naroda smo mogli v okviru atlantske zveze izpeljati svojo gospodarsko obnovo, obnoviti in opremiti svoj obrambni stroj, se rešili osamljenosti ter aktivno sodelovati pri mednarodnih ustanovah. Obnovili smo stara prijateljstva ter dosegli odstranitev vsiljenih pogojev, ki so omejevali našo politično in vojaško avtonomijo. 2. Politiki atlantske zveze in stremljenja po evropski vzajemnosti na političnem, gospodarskem in o-brambnem polju, mislimo ostati zvesti v prepričanju, da bomo na podlagi take politike mogli najti primerno rešitev vseh naših glavnih političnih vprašanj. 3. Tržaško vprašanje, ki je za Italijo temeljne važnosti, mora najti v okviru naših zavezništev rešitev, ki odgovarja pričakovanju narodove duše. 4. S tričlansko izjavo so Francija, Vel. Britanija in Združene države slovesno izjavile, da je najboljša rešitev tržaškega vprašanja ta, da se celotno ozemlje postavi pod suverenost italijanske države. Ta izjava je za nas še vedno veljaven dokument, ki se mu ne moremo odreči, in to tudi zaradi slovesnih in važnih nedavnih zagotovil s stilni zavezniških podpisnikov. (Nato je prebral Pella ono znano zavezniško izjavo z dne 20. 3. 1948). Mi smatramo, je nadaljeval Pella, da moskovsko nepri-znanje beograjske vlade ni spremenilo ne dejanskega stanja ne trajno veljavnih temeljev one izjave, posebno ker so visoke osebnosti podpisanih vlad ponovno potrdile vsebino te izjave tudi po Titovem odpadu od Moskve. * 5. Nikoli nismo odrekli sodelovanja, da bi našli zadovoljiv način, da bi prišlo do uresničenja te izjave. Tudi nismo zavrgli neposrednih pogovorov in po 1951. letu smo že trikrat ponovili svoj poskus, toda vsi poskusi so se ponesrečili zaradi nesprejemljivih zahtev jugoslovanske vlade. Pella je nato poudaril, da je treba napraviti konec sedanjemu stanju in trpljenju tržaškega ljudstva ter predlagal, naj bi tržaško ljudstvo samo izjavilo, ali hoče priti pod Italijo, ali pod Jugoslavijo. Izvrši naj se plebiscit (ljudsko glasovanje) na celotnem tržaškem ozemlju. Za določitev načina, kako naj se ta plebiscit izvrši, je predlagal Pella poseben sestanek v kaki nevtralni državi. Tega sestanka pa naj bi se u-deležili zastopniki ameriške, britanske in francoske vlade skupno z zastopniki Italije in Jugoslavije. To bi bila na kratko vsebina Pel-lovega govora in njegovega predloga za rešitev tržaškega vprašanja. Iz navedenega ' je razvidno, da vztraja Italija še vedno na tričlanski izjavi zapadnih velesil, oziroma da na podlagi te izjave zahteva plebiscit za celotno tržaško ozemlje. . Znano je, da Jugoslavija ne priznava veljavnosti te nepremišljene izjave zapadnih velesil in da tudi ne more sprejeti plebiscita po tridesetletnem potujčevanju teh krajev. In zato je zelo neverjetno, da bo Jugoslavija pristala na nameravani sestanek. Toda ali res ni drugih rešitev kot onih, ki jih predlagata Italija in Jugoslavija? Mirovna pogodba je določila ustvaritev Svobodnega tržaškega ozemlja. Zakaj se ta določba ne izvrši? Od kdaj imajo izjave treh zapadnih velesil večjo vrednost kot določila mirovne pogodbe? Hitlerju so bile sklenjene pogodbe le kos papirja, zato pa ga je tudi obsojal ves svet. Ali ga hočejo zapadne velesile v tem posnemati? Ako bi se Italija in Jugoslavija mirno pomenili med seboj, bi bila stvar več ali manj v redu, toda sedaj, ko je postalo tržaško ozemlje sporno jabolko med obema državama, ni reš druge rešitve kot ta, da se izvrši mirovna pogodba ter ustvari de iure et de facto Svobodno tržaško ozemlje pod zaščito Združenih narodov. Po Adenauerjev! zmagi Dva dogodka sta bila, ki sta v preteklem tednu zajela vso javnost ter tvorila glavni predmet diplomatskega zanimanja. Prvi dogodek je znani Titov govor na Okroglici, ki je dvignil veliko razburjenja in o-gorčenja v italijanskih političnih in nepolitičnih krogih. Drugi dogodek, ki je za bodoči razvoj Evrope nepregledne važnosti, je pa zmaga krščanskih demokratov pri parlamentarnih volitvah v Zapadni Nemčiji. O izidu teh volitev smo že zadnjič na kratko poročali. Kakor znano, so pri teh volitvah komunisti in neonacisti popolnoma propadli. Prvi so dobili le 2.2%, drugi pa samo 1.1% oddanih glasov, torej čisto nasprotno kot v Italiji, kjer so pri zadnjih volitvah ravno komunisti, socialisti, monarhisti in neofašisti napredovali na račun sredinskih strank. Izid nemških volitev ne kaže nobenega odklona na desnico ali levico, ampak h glavni stranki centruma, to je k A-denauerjevi krščansko - demokratski stranki. Naj omenimo, da so glasovali za to stranko ne samo katoličani, ampak tudi protestanti, ki o-dobravajo načela krščanske demokracije. Adenauerjeva zmaga je prijetno presenetila vse prijatelje njegove politike. Potrla pa je Ollenhauerje-ve socialne demokrate, ki so računali z gotovostjo na zmago. Zato je razumljivo, da so socialni demokrati zelo zagrenjeni ter da poskušajo zmanjšati Adenauerjevo zmago s trditvijo, da so glasovali za Adenauerjevo stranko razni neonacisti ter da predstavlja Adenauerjeva zmaga veliko nevarnost, da bo šla Zapadna Nemčija po Hitlerjevih stopinjah. Toda ta strah je popolnoma neutemeljen. Adenauer je zmagal zaradi politike, ki najbolj ustreza sedanjim težnjam nemškega naroda, ki stremi po združitvi Nemčije in po ustvaritvi evropske obrambne in politične skupnosti. Veliko so pripomogli k Adenauerjevi zmagi junijski dogodki v Vzhodni Nemčiji, ki so odkrili obupno stanje vzhodnih Nemcev ter razkrinkali brutalne metode njihovih komunističnih gospodarjev. Adenauerjevo zmago je sprejel ves demokratični svet z velikim veseljem in zadovoljstvom. Skoraj vsi angleški časopisi pozdravljajo izid nemških volitev, vendar izražajo pri tem neko zaskrbljenost glede posledic, ki bi jih utegnila ta zmaga izzvati v Sovjetski zvezi. Angleži se bojijo, da bodo Združene države sedaj še bolj silile k sklenitvi evropske obrambne skupnosti in k oborožitvi Zapadne Nemčije, kar bi lahko dovedlo do raznih sporov s Sovjetsko zvezo. Francoska javnost je sprejela A-denauerjevo zmago z mešanimi čustvi. Prijatelji evropske skupnosti so jo z veseljem pozdravili, medtem ko so se je drugi naravnost ustrašili. Vsi se pa zavedajo, da ni druge izbire kot ta, ali vključiti Nemčijo v evropsko obrambno skupnost, ali pa pustiti, da se odvrnejo Združene države od zapadnih velesil, oborožijo Nemčijo ter ustvarijo nov obrambni sistem, kajti nemške divizije bi bile za obrambo Evrope veliko bolj izdatne kot francoske. Na vsak način je misel o nevtralizaciji Nemčije dobila z Adenauerjevo zmago svoj smrtni udarec. Tega se Francozi dobro zavedajo in zato vlada prepričanje, da bo francoska zbornica, in morda prav kmalu, potrdila evropsko obrambno pogodbo. Z največjim veseljem in brez vsakih pridržkov so pozdravili izid nemških volitev vsi ameriški uradni in neuradni krogi. Zunanji minister Dulles se je izrazil, da je Adenauerjeva volilna zmaga za predsednika Eisenhowerja in njega samega predmet velike zadovoljnosti. Volitve, ki so za kršč. demokrate tako ugodno izpadle, je dejal Dulles, presegajo od daleč kar smo se drznili u-pati. Zapadne sile pričakujejo, da bo politika, ki jo je nemški narod odobril, vodila do zedinjenja Nemčije in do tesnejše združitve Evrope. Odkritosrčno veselje je vzbudila Adenauerjeva zmaga tudi v italijanskih demokrščanskih in drugih de- mokratičnih krogih, ki sodijo, da je prišel čas, da se tudi Italija zgane ter potrdi evropsko obrambno pogodbo. Ministrski predsednik Pella je brzojavno čestital kanclerju Adenauerju. Veliko zmede pa je prinesel izid nemških volitev med komunistične voditelje Vzhodne Nemčije, ki so skupno s sovjetskim visokim komisarjem Vladimirom Semjonovim razpravljali o volilnem porazu za-padnonemške komunistične stranke. Na tem sestanku je sovjetski zastopnik baje ostro grajal Grotewohla in Ulbrichta, češ da nista dovolj podprla zapadne komuniste v njihovem volilnem boju. Toda znano je, da je bilo poslanih iz Vzhodno Nemčije na tisoče komunističnih a-gentov, ki naj bi motili potek volitev ter pripomogli komunistom do večjih volilnih uspehov. Večino teh agentov je zapadna policija polovila ter preprečila njihove nakane. Kakor poročajo, bo kancler Adenauer sestavil novo koalicijsko vlado iz zastopnikov istih strank, ki so ga že prej podpirale, to je iz krščanskih demokratov, liberalnih demokratov in nemške stranke. Zunanje ministrstvo bo tudi za naprej vodil sam. Naj omenimo h koncu še to, da so Adenauerjevo zmago vsi pravi katoličani z zadovoljstvom pozdravili, kajti z zmago nemške kršč. demokracije So tudi verske vrednote nemškega naroda najuspešneje zavarovane. Položaj v Franciji Francoska narodna zbornica bo prekinila, kakor se predvideva, že koncem tega meseca svoje počitnice ter pričela z nujnim razpravljanjem o raznih notranjih in zunanjih zadevah. Akoravno niso levičarski poslanci dosegli predpisane tretjine 209 glasov, ki jih zahteva ustava za izredno sklicanje narodne zbornice, vendar se je vlada vdala ter privolila, da se skliče narodna zbornica kakih 14 dni pred določenim časom. Sedemnajsta nedelja po binkoštih Iz svetega evangelija po Mateju (Mt, 22, 34-46) Tisti čas so pristopili k Jezusu farizeji in nekdo izmed njih, ki je bil učitelj postave, ga je hotel skušati in ga je vprašal: »Učenik, katera je največ ja zapoved v postavi? a Jezus mu je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem. To je največja {n prva zapoved. Druga pa je 71 je j enaka: 'Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe'. Na teh dveh postavah stoji vsa postava in preroki. « Ko so pa bili farizeji zbrani, jih je Jezus vprašal: »Kaj se vam zdi o Kristusu, čigav sin je?« Odgovore mu: »Davidov«. Reče jim: »Kako ga torej David imenuje v duhu Gospoda, ko pravi: »Gospod je rekel mojemu Gospodu: Sedi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojih nog. — Če ga torej David imenuje Gospoda, kako je njegov sin?« In nobeden mu ni mogel ne besede odgovoriti in od tega dne se ga tudi ni nihče več drznil še kaj vprašati. * DUHOVNIŠKI POKLIC Kristus je umrl na križu za vse ljudi in je vsem zaslužil milosti. Toda ni sam razdelil milosti. Kakor hoče, da se naravno življenje nadaljuje po starših, tako hoče nadnaravno življenje, življenje milosti deliti dalje po ljudeh. Zato je ustanovil duhovništvo. B02JI KLIC Duhovnik ne postane lahko vsakdo, kdor hoče, ampak le tisti, kogar Bog sam po posebni milosti pokliče in ga pri duhovniškem posvečenju napolni z milostmi, ki so mu potrebne. Tu gre res za poklic v pravem pomenu besede. Bog kliče in človek posluša. Za vsakega duhovnika veljajo besede, ki jih je govoril Jezus apostolom pri zadnji večerji: »Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in vas postavil« (Jan 15,16). Nihče ne sme stopiti v duhovniški stan, če ga Bog ne kliče. — Nekateri sprejmejo božji klic z veseljem, drugi se ga prestrašijo, a to pri poklicu nič ne spremeni. Bog je položil roko na mladega fanta. Ne zgodi »e tako redko, da hoče kdo uiti iz božje roke kakor nekdaj prerok Jona, ko ga je Bog poslal oznanjat pokoro v Ninive. Zanimivo je, kaj piše prerok Jeremija o svojem poklicu za preroka (Jer 1, 4-10): »Gospod mi je govoril: Preden sem te ustvaril v materinem telesu, sem že mislil nate in preden si se rodil, sem te posvetil. Za preroka mojega ljudstva sem te postavil. Odgovoril sem mu: Gospoliko sl” ’ štovali, da so na njej zgradili mogočno stavbo, ki je postala v današnjem svetu simbol svobode.« Dwight Eisenhovver je protestant, toda globoko veren človek. Poglejmo, kako pravilno ocenjuje mogočno moč verskih sil: »V Združenih državah je več kot 90 milijonov protestantov, katoličanov in Judov. Po mojem mnenju pa je še veliko več ljudi, ki verujejo v Boga, a niso organizirani v nobeni cerkveni družbi. Pomislitcl kaka revolucija bi nastala v politiki, notranji in zunanji, če bi ta velikanska armada idealističnih ljudi sprožila križarsko vojno za mir v svetu.« »Naši pradedje so dokazali — je rekel ob neki priložnosti — da je le Bogu predan narod dovolj močan, da lahko premaga tiranijo, osvobodi sam sebe iu druge. Sedaj je na nas, da dokažemo, da je nasa vera tako velika, da se 7, njo lahko postavimo po robu današnjim tiranom. Kakšen naj bi bil naš boj s komunizmom, če bi ne verovali v Vsemogočnega? Komunisti vedo to. V njihovem sistemu ni mesta za Boga, kajti kjer je Bog, tam je konec komunizma.« Zanimivo je, kako je Ei?enhower še pred volitvami sam pojasnil enemu svojih skep- tičnih sodelavcev, da sta molitev in ver* dve najmogočnejši orožji tudi v državniških poslih. »Bilo je v konvenciji let« 1787,« je pripovedoval. »V njej so zastopniki ameriškega ljudstva sestavljali ustav« Združenih držav. Celih pet tednov so se prepirali, a se niso mogli zediniti o eni sami vrstici. Tedaj je spregovoril Benjamin Franklin: 'Malenkosten uspeh, ki smo ga dosegli, je žalosten dokaz nepopolnosti človeškega prizadevanja. Kako to, da se v sedanje« tipanju v temi skupščina ni doslej niti enkrat preprosto obrnila na Očeta luči *« razsvetljenje in pomoč? Samo Bog vodi človeške zadeve. V svetem pismu je zaga-tovljeno, »da si zastonj prizadevaš, če Gospod ne zida hiše.« Trdno verujem v t* in zato prosim, naj da predsednik na glasovanje, naj bi v tej skupščini vsako jn-tro, predno bi pričeli z razpravljanji, prosili Boga za pomoč in blagoslov pri naših odločitvah. »Ta predlog je bil tedaj sprejet ia ie-glasovan. Zame je neskončno pomembna, da so od tistega trenutka mnoge težave odpadle, da so se problemi razkadili in 3a je konvencija naglo napredovala pri se-atavljanju velike ustave.« »Poglejte, tudi meni je drag svetajti-»emski izrek, ki ga je tedaj Franklin navedel — je še dodal Eisenhower —: ’f'e Gospod ne zida hiše, se zastonj trudijo zidarji...’ Če bom izvoljen, želim držati roko na tem izreku, ko bom prisegel...« Nekaj vprašanj za Zavezniško vojaško npravo Trst, 12 septembra 1953. Slovenska javnost je z veliko pažnjo zasledovala vse dogajanje na polju slovenskega šolstva na Svobodnem tržaškem ozemlju, posebno še po prihodu italijanskih funkcionarjev. To se je videlo iz neštevilnih člankov in protestov ter spomenic, ki so šle na vsa mesta, od načelnika Vzgojnega u-rada ZVU do gospoda generala fVintertona. Tudi obljub je bilo danih že precej, a de danes še nismo ne slišali ne brali, da bi bila katerakoli izpolnjena. Zato danes, tik pred pričetkom novega šolskega leta vprašamo g. generala fVintertona in njegove podrejene urade, ki imajo zadnje nadzorstvo nad vsem početjem italijanskih funkcionarjev ZVU: 1. Kdaj boste osvobodili slovensko šolstvo morečega in uničujočega objema italijanskih upraviteljev in ustanovili samostojno slovensko Višjo šolsko upravo? 2. Kdaj boste dali slovenskim srednjim šolam v Trstu dostojne prostore? — Ali noj nova šolska stavba pri Sv. Ivanu v Trstu čaka še eno leto, da se medtem morda »razmere spremenijo« in da se potem vselijo vanjo italijanske šole, čeprav ste dali denar na razpolago za zidavo slovenske šole? Ali res nimate sredstva, da prisilite merodajno oblast (tržaško občino!), da izroči šolsko poslopje slovenskim srednjim šolam in s tem izpolni svojo dolžnost, ki jo ima tudi do slovenskih šol, do slovenskih Tržačanov in do slovenskih davkoplačevalcev? 3. Kdaj se bo uredilo vprašanje stalnosti vsega osebja, ki je zaposleno na slovenskih šolah? Zakaj morajo vsi, ki so na slovenskih šolah, vsako leto znova vlagati prošnje za namestitev in se tresti in bati za svojo službo, čeprav so nekateri že pet in tudi osem let v službi na tem o• zemlju? 4. Kdaj bodo prejeli uslužbenci slovenskih šol posebno doklado (indennita di e-mergenza), ki jim po vseh vaših postavah in zakonih pripada? Ali naj Slovenci res vedno in povsod beračimo za svojo pravico, ki nam jo vsi sicer priznavate, a ne daste? Ali se Vam ne zdi, da ni prav nič gen-tlmensko, prisiliti nekoga, da mora prositi za tisto, kar mu po zakonu samo po sebi gre? 5. Kdaj bomo dobili odgovor na vsa ta vprašanja, odgovor v dejanjih in ne v besedah, kajti v besedah smo že prejeli vse, kar smo hoteli, a v dejanjih še prav ni- ^BSar' Slovenski šolniki v Trstu Občni zbor S.K.S.Z. v Trstu Dne 6. septembra t. 1. je SKSZ imela svoj redni občni zbor, na katerem je spregovoril uvodno besedo g. Andrej Gabrov-šček. »Ce pogledamo nazaj v pretekla leta,« je dejal, »vidimo, da se je naša organizacija, četudi skromno, vendar stalno jačala in u-veljavljala v političnem življenju tega o-zemlja. Krščanstvo ni tuj element v naši duševni strukturi, ampak čisto naš, neločljiv od naše bitnosti. Stranka, ki hoče narod organizirati na zdravih temeljih, mora priznanje krščanskih načel vključevati v svoj osnovni program.« Toda te vrste stranke, kakor na primer Francosko republikansko gibanje, Adenauerjeva stranka v Za-padni Nemčiji in Ljudska stranka v Avstriji niso radi tega »cerkvene ali duhovniške stranke«. Verske zadeve mora »upravljati oerkvena oblast sama, politika je pa stvar stranke in se Cerkev nima vmešavati razen v slučajih, ko mora braniti verske in nravne resnice pred popačenjem. Cerkev ne mara nositi odgovornost za delovanje takih strank, zato tudi ne vidi rada, da bi se kaka politična stranka imenovala »katoliška«. Naše razmerje do matične države Jugoslavije — je poudaril — moramo presojati z vidika narodne obrambe, »t e pri njej iščemo zaslombe v obupni borbi z neprizanesljivim nasprotnikom, s tem ne izrekamo nobene sodbe o notranjih razmerah v Jugoslaviji. Vladali so tam Pašiči, Aleksandri, za nas Primorce je bila vedno Jugoslavija in bo ostala še nadalje.« Sledila so poročila odbora. Predsednik inž. dr. Milan Sosič je prikazal škodo, ki s* jo povzročila neutemeljena sumničenja glede načelne jasnosti v vodstvu SKSZ, kar je dalo povod nasprotnikom za hude časopisne polemike. Mi se na te napade nismo •eirali, kajti naša organizacija je in bo •stala samostojna in zvesta svojemu ^ro-gramu. Nato je podal sliko dela, ki ga je SKSZ ••vršila v preteklem letu. Pohvalil je požrtvovalnost članov pri zadnjih občinskih valitvah, omenil številna posredovanja vodstva V obrambo slovenskega šolstva pri ETO in osebno pri področnem poveljniku gen. Vintertonu. Glavni odbor se je doni e d no boril za uresničenje Svobodnega tržaškega ozemlja, zagovarjal to stališče ravna tako pred drž. podtajnikom dr.jem Beblerjem kakor pred komisijo .Socialistične internacionale. Z zadoščenjem ugotavljamo, da je komisija v svojem večinskem poročilu plebiscit odklonila, k čemur je tudi naša spomenica pripomogla. Končno je predsednik pojasnil, da naši Bani in odborniki vršijo plodno in narodu koristno delo tudi v mnogih organizacijah nepolitičnega značaja. »Situacija v Trstu »» vedno večji vpliv Italije v tukajšnji ■pravi silijo nas Slovence, da se naše vrste čim bolj strnejo«. Tajnik dr. Mitja Bitežnik je orisal no. trinje delo stranke in obrazložil najvažnejše sklepe odbora, nakar je dr. Besednjak govoril o težavah, ki jih srečuje organizacija ob svojem uveljavljanju na o-■einlju. Kljub vsem oviram naše delo stalna napreduje. Sledil je kratek referat č. g. Petra Šorlija o našem šolstvu. Obžaloval je razcepljenost slovenskih šolnikov in nje slabe posledice in zaključil s pozivom na člane, naj store vse, da bodo slovenski starši po-Bljali svoje otroke v slovenske šole. Ob koncu je bila sprejeta RESOLUCIJA v kateri občni zbor med drugim »odobrava delo odbora v obrambo pravic našega naroda na tem ozemlju«- in zavrača »vsak poizkus, da bi se razveljavila mirovna pogodba, ki je ustanovila iz ozemlja novo državno telo.« Obsoja tako imenovano gospodarsko in politično »hladno aneksijo« cone A, prihod višjih funkcionarjev italijanske vlade na področje, uničevanje slovenskega življa v mestu in na deželi, načrtno razlaščevanje slovenske zemlje in ustanavljanje novih italijanskih naselij.« »Obsoja poizkuse načelnika Prosvetnega urada, da bi med slovenske šolnike zasejal needinost ter jo polagoma notranje razkrojil.« Slovenskim staršem treba neumorno pojasnjevati, da rastejo iz slovenskih šol »vodilne plasti slovenskega življa, brez katerih bi vladajoči italijanski krogi z lahkoto odrinili Slovence od sleherne u-deležbe na upravi ozemlja in od vseh važnejših služb in obratov.« »Občni zbor odobrava vsak poizkus, da se vpliva na odločujoče činitelje v sosedni jugoslovanski državi, naj uporabijo tista diplomatska sredstva, s katerimi se more zaščititi naše prebivalstvo, ki je slovenske krvi.« Ravno tako odobrava »delo odbora na zadnjih občinskih volitvah ter izreka za to delo javno zahvalo.« Priznava nujnost, da v določenih narod-no-obrambnih zadevah vse slovenske stranke nastopajo složno in istočasno, vendar se taki nastopi ne smejo spremeniti v stalno sodelovanje, to se pravi v sodelovanje tudi tedaj, ko to ni nujno potrebno ter se tako v prebivalstvu lahko ustvari videz, da gre za nekako fuzijo strank ali društev.« Občni zbor je izrazil skrb za usodo preganjanega tolminskega dekana Josipa Vodopivca, čigar velike zasluge za obrambo slovenstva v dobi fašizma so naši javnosti, posebno še Nabrežincem, še danes v živem spominu. »Obsojamo«, končuje resolucija, »da je še vedno v zaporu okrog 50 slovenskih duhovnikov in ugotavljamo, da tlačenje svobode Cerkve v Jugoslaviji uničuje zunanjepolitični ugled države, istočasno pa demoralizira slovensko prebivalstvo tržaškega ozemlja in ono v Italiji ter izpod-kopuje njegovo narodno zavest.« Predsednik je ob 19.30 zaključil živahno in dobro uspelo zborovanje in se zahvalil članom za vnemo, s katero so se udeleževali razprav. Marijanski shod na Opčinah Tisoči vernikov v Marijini procesiji KiUiLiTiUiRiA Predstava Šulinovega „Krsta pri Savici" na Repentabru v okviru festivala slovenske kulture (Nadaljevan je in konec) Igralci pa so tudi igralsko svoje vloge zelo dobro reševali. Osrednji dve postavi, Bogomila in Črtomir sta prepričala od začetka do konca. Bogomilo je igrala Marija Bobkova, ki jo pozmamo že iz nekaterih, predvsem radijskih nastopov. A tokrat je gotovo odigrala Bogomilo tako kot do zdaj še nikdar. Pretresljiva žalost in vroča ljubezen ter končno popolna predanost Bogu, vse to je z veliko prepričljivostjo zaigrala. — Črtomir Zvezdana Likarja pa jo bil živahen, bojevit, na koncu strt, a vedno lepo igran. Da je zmogel tako mlad igralec podati tako težko vlogo tako lepo, znaei, da je v njem talent, ki ga bo lahko pod skrbnim vodstvom še lepo razvil. Posebno pažnjo bo moral posvečati še izgovarjavi, drugače pa je na odru naravnost doma. — Poleg teh dveh junakov pa je igral Ivan Buzečan Gojmira tako pretresljivo in tako doživeto, da je ustvarjal pravo ravnotežje v celotni drami. Le h Gojmirovi protiigri bi moral dodati še nekaj oseb, pa bi konflikt zrasel do popolne resnosti. — Slavko Rebec je igral starega Staroslava z veliko igralsko izkušnjo, z mimiko in besedo dvignjeno v nekako svečano razpoloženje posebno pri daritvi. — Njegova protiutež pa ni bila od drugega dejanja prav nič manjša v igri Mariina Globočnika, ki je igral duhovna s tako mirnostjo in resno preprič- Zaključne sloTesnosti etaističnega kongresa v Turinu V Turinu se je v nedeljo 13. septembra na veličasten način zaključil 13. narodni evharistični kongres. Na stotisoče vernikov iz vseh krajev Italije je v zadnjih dneh preplavilo lurin. Organizacijski odbor je v soboto registriral nad 200 tisoč vernikov, ki so dospeli s 150 škofi in desetimi kardinali na zaključno slovesnost. V sobo;o popoldne je prispela, avtokolona delavcev zbranih iz vseh italijanskih provinc. To pobožno romanje delavcev je trajalo tri dni. Odpotovali so iz Rima v četrtek in povsod ob poti jih je ljudstvo pozdravljalo in poklekalo ob mimoidoči avtoka-peli, kjer je bilo ves čas romanja izpostavljeno Najsvetejše. Bile so zastopane vse kategorije delavcev, od železničarjev in nočnih straž do uslužbencev po tramvajih in kmetov. Vsi so prisostvovali slovesni polnočni maši, potem ko so pred noge kardinala legata položili svoje darove. Poročajo, da se je v soboto zjutraj med evharistično procesijo namenjeno bolnikom zgodil izreden slučaj, katerega vsi pripisujejo čudežu, štiriletna deklica Bruna Bron-zato, težko bolna za otroško paralizo v nogah, je po blagoslovu z Najsvetejšim nenadoma vstala in začela hoditi. Ne zdravniki ne cerkvene oblasti niso še izrekli svoje sodbe glede tega nenavadnega dogodka. V nedeljo popoldne se je s triumfalno procesijo zaključil kongres. Udeležilo se je je nad pol milijona vernikov. Vodil jo je milanski kardinal Schuster ob spremstvu 150 škofov, velikanskega števila duhovnikov in državnih oblasti, med katerimi je bil sam ministrski predsednik Pella. Po govoru kardinala Schusterja in trikratnem blagoslovu z Najsvetejšim je po radiu spregovoril sam sv. oče, ki je še posebno poudaril neprecenljivo vrednost svete Evharistije, neusahljivi vir vseh milosti. Marijanski shod na Opčinah postaja vsako leto lepši. Zadnjo nedeljo smo imeli že peti shod (prvi je bil leta 1949) in splošno mnenje je, da letošnji shod presega v vsakem oziru vse prejšnje. Izredno velika udeležba, vzorno urejena procesija, velika zbranost in pobožnost, krasno skupno petje, to so vidni zunanji znaki notranjega prepričanja tisočev, ki so spremljali kip milostne fatimske Kraljice in se po dolgi procesiji zgrnili okrog Marijinega oltarja pred cerkvijo. Letos smo začeli skupni shod z večerno sveto mašo v cerkvi. Lepo okrašeno svetišče, Marijina podoba sredi velike množice, veličastno skupno petje, pri glavnem oltarju pa najsvetejša daritev, kako je vse to lepo za krščansko srce! Med govorom g. Vidmarja, med skupno posvetitvijo Srcu Marijinemu, med blagoslovom in med sklepno pesmijo smo vsi čutili, da se godi v našem petem skupnem shodu velika stvar, da vera naših pravih tržaških kristjanov raste in se versko prepričanje poglablja. V procesiji smo poleg velikega števila Marijinih družb in belooblečenih otrok opazili izredno veliko število mož in fantov iz različnih župnij. To je bila doslej največja moška udeležba pri skupnih shodih. Presenetilo nas je lepo število malih mašnih strežnikov, zlasti pa še pogumna četa slovenskih skautov, ki so najmlajša katoliška organizacija na Tržaškem. Slovesnost je povzdigovala godba iz Trebč, ki je igrala celo vrsto Marijinih pesmi, ki smo jih še kar dobro skupno z godbo prepevali. Bil je že večer, in še vedno je po Opčinah odmevala Marijina pesem,, ki so jo v slovo zadnjim romarjem prenašali močni zvočniki. In ko je že vse utihnilo, so prihajali tam do devetih še različni verniki in se priporočali fatimski Kraljici, oh kateri smo doživeli tako velik peli shod in skupni praznik. Ob tako lepi slovesnosti pa le ostaja v srcu trn in bolje je, da ga izderemo letos kakor drugo leto. Videli smo, da so v procesiji nosili zastave in kip tuji fantje in možje. Nehote se vprašujemo: kje pa so Openci? Kako vsi želimo, da bi ta naša draga vas nad Trstom spoznala čas božjega in Marijinega obiskanja in to dokazala pri vsakem domačem prazniku in pri vsakoletnem skupnem shodu v septembru. Že danes napovedujemo skupni shod vseh katoliških organizacij, ki bo v Trstu na misijonsko nedeljo 18. oktobra. Cerkveni del bo na Montuzzi, v avditoriju pa bo velika igra o Sv. Ceciliji. Igro pripravljajo Rojančani. Mislimo že od daleč na ta zadnji skupni praznik v letu 1953. ljivostjo, da je upravičeno pritegnil vso srenjo. — Živahno Bistro je enako živahno zaigrala Mirela Urdihova in ji dala mladostni dobrotno dekliški prizvok. — Njen oče, ribič je bil Adrijan Rustja, ki je u-stvaril kar posrečeno postavo starčka. — Tudi plunkar Marijana Slokarja je bil posrečen. poveljnik straže Angela Martelanca pa vojaško ujet v razpoloženje ajdovske noči. Tudi o ostalih igralcih ne bi mogli reči kaj posebnega v grajo. Razporedba straž je bila zelo dobra, le nekoliko bolj resne bi morale biti. Tehnično je škoda le to, da večkrat mikrofoni niso delovali in je bila zato marsikatera beseda nerazumljiva. Vmesna glasba je bila zelo posrečeno izbrana, morda pa bi bilo koristno napovedati med dejanji pozorišče. Res da se polagoma iz besedila spozna, kje je dejanje, vendar je to šele polagoma. Tudi med prvim in drugim dejanjem pTeteče toliko časa, da bi bilo to le dobro povedati. Mislim predvsem za tiste, ki Prešernovega Krsta pri Savici še ne poznajo in zato teže sledijo. V splošnem pa je predstava na festivalu velik slovenski kulturni dogodek in bi se nam zdelo škoda, da je igralci ne bi še kje ponovili. Glavno težo izvedbe je imel Slovenski oder, sodelovali pa so v veliki meri tržaški dijaki in dijakinje ter dramska skupina Prosvetnega društva iz Sv. Ivana. Melasa kot krma Melaso dobivamo kot postranski proizvod pri izdelavi sladkorja, bodisi iz sladkorne pese ali sladkornega trsa. Slednja je bolj sladka in ima manj rudninskih snovi. Na zunaj izgleda melasa kot gosta rjava, močno lepljiva tekočina z značilnim sladkim okusom. V srednjem je melasa sestavljena iz naslednjih snovi: Nedušičnatih snovi je približno 60%, v glavnem sladkorja; dušičnatih snovi je 10 do 12%, rudninskih snovi 9 do 10%, vode 20%. Kljub temu, da vsebuje melasa precej dušičnatih snovi, ki so v splošnem dragocenejše kot druge, vpoštevamo melaso predvsem radi njenega sladkorja, ki predstavlja okoli polovice njene težine. Sladkor je hranilo, ki razvija sile. Ker je ta sladkor hitro prebavljiv in presnavljanje istega hitro, ga moramo smatrati kot prvenstveno gorivo v živalskem stroju. Končno moramo vpoštevati rudninske snovi, katerih je v melasi tudi prei-ej. Glavno sestavino rudninskih snovi predstavljajo kalijeve soli, ki zavžite v malih količinah koristijo, v večjih pa lahko povzročijo motnje v prebavi s pojavi driske. Zato pa moramo melaso krmiti z razsodnostjo: slediti moramo prebavi in zato žival skrbno opazovati. Predvsem je to važno pri brejih živalih, pa tudi pri molzni živini in teletih. Zadnji mesec pred otelitvijo ne smemo kravam krmiti melase radi njenih odvajalnih lastnosti. V velikih kravarnah krmijo melaso kot dodatek k oljnatim pogačam, to je na tolščah bogati krmi. V naših razmerah pa bomo uporabljali melaso za zboljšanje grobe krme, to je slabega sena in slame. Žival bo prav rada žrla oslajšano grobo krmo in jo tudi mnogo bolje izrabila, ker jo bo več časa prežvekovala, pri tem temeljito preslinila in izločila tudi več želodčnih sokov. Melaso lahko uporabljamo tako kot dobimo, lahko pa jo tudi razredčimo z vodo. Navadno primešamo vsakemu kg melase po 4 litre vode in taka mešanica ni reč lepljiva. V naravnem stanju se melasa težko pokvari, razredčena pa začne kmalu vreti. Zato pa jo razredčimo neposredno pred uporabo. Koliko melase damo živini? V tem oziru veljaj načelo, da nudimo živini dnevno po 150 gramov melase na vsakih 100 kg žive teže; v izrednih slučajih lahko dvignemo količino na 200 gramov. Torej bomo dali 500 kg težki živali 3/4 do 1 kg melase na dan. V trgovini se dobi tudi pripravljena krmila, ki vsebujejo melaso. Pri nakupu takih krmil moramo biti posebno pazljivi in zato jih kupujmo le pri resnih tvrdkah, ki bodo jamčile, da niso krmila pokvarjena in povedale, koliko časa se bodo še držala. Kako živijo družine v Italiji Nedavno je parlamentarna komisija pod predsedstvom poslanca Vigorelli-ja zaklju- čila poizvedovanja, kako živijo družine v Italiji. Vseh družin je 11,590.000. Od teh živi 65% ali 7,600.000 vseh družin skromno življenje, kar pomeni, da ni pomanjkanja, a tudi ne preobilja. 2.702.000 ali 23% vseh družin živi v siromaštvu ali revščini. Nekaj nad 1,200.000 družin živi sorazmerno v blagostanju. V Italiji je 324.000 družin, ki stanujejo v votlinah, barakah, kleteh, podstrešjih, itd., v najslabših zdravstvenih in socialnih razmerah. 2 milijona in pol družin biva v nezadostnih stanovanjih, tako da pridejo 3 ljudje na stanovanjski prostor. 870.000 družin je v Italiji, ki nikdar ne zavžijejo ne sladkorja, ne mesa, ne vina. Nad milijon pa je takih družin, ki navedena hranila komaj poznajo. Analfabetizem ali nepismenost je v severni Italiji neznatna, v južni pa je mnogo krajev, kjer je do 30% prebivalstva nepismenega. Kmet, drži vino v časti! Mnogokrat se zgodi, da pride vinogradnik v mesto in gre v gostilno ter si tam ne naroči kozarec vina, temveč kakšno špumo, koka kolo ali drugo brezalkoholno pijačo. Tak vinogradnik si misli, da ima vino itak doma. S tem vinogradnik ne dela reklame za svoje vino. Pij doma kar hočeš, če pa greš na trg, če greš v mesto ali sploh kam v javnost, tam napravi čast vinu in si ga naroči, če ga ne prineseš s seboj. Trenutno res ni vinske krize in tudi letos je najbrže ne bo, a ne vemo, kako bo v poznejših letih. Reklamo za lasten pridelek je potrebno vedno delati! Čebelarstvo in kmetijstvo zaveznika Med čebelarji in kmetovalci bi moral vladati sporazum, pravo prijateljstvo in medsebojno podpiranje. Kmetovalci ne bi smeli uničevati s strupi čebel med cvetenjem, čebelarji pa bi morali pred trgatvijo prepeljati čebele na drugo pašo, ker sodba v pravdi, ali čebela lahko načne jagodo ali ne, se glede mnogih sort grozdja nagiba — proti čebeli. Kakšnega pomena pa je čebelarstvo za kmetijstvo razvidimo najbolje iz naslednjega seznama rastlin, ki so navezane na križno oplojevanje, katerega izvršijo redno večinoma le čebele: Marelica, pomaranča, kostanj, češnja, rožiči, kaki, maline, limona, mandelj, nešplja, lešnik, oreh, hruška, breskev, češplja in ribez. Od povrtnin pa: špargelj, kardi, korenje, zelje, bob, kumare, čebula, fižol, koromač, jagode, endivija in radič, jajčevec (mclancane), buče, paprika, grah, por, repa, špinača, rožmarin in še kakšna druga. Odgovorni a redni k: Stanku Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici PRISPEVAJTE za f L. Kemperlov sklad! S TRŽAŠKEGA Vodikova bomba Štirideset let cerkveni pevec Kdo med riami, ki zahajamo na naše slovenske prireditve, ne pozna Maksa Čepiča? Če že po imenu ne, drugače pa prav gotovo, še posebno po glasu. Dne 25. septembra bo praznoval lep jubilej: štirideset let, odkar kot cerkveni pevec prepeva v božjo slavo. Kot 16-letni fant je pričel v cerkvenem zboru mariborske stolnice, potem pa je vse do danes sodeloval pri vseh cerkvenih zborih, kamor ga je zaneslo življenje... Po celi Jugoslaviji je hodil za kruhom, živel dalj časa v Ljubljani, Zagrebu, Splitu, Beogradu in Skoplju in bog-ve še kje, a vsepovsod si je s svojim globokim basom odpiral vrata v vse tamkajšnje cerkvene zbore. In odkar živi in dela v Trstu, ga poznamo kot cerkvcnega pevca pri Sv. Antonu, Sv. Jakobu, nastopa v »Škrjančku« in je eden »veselih bratcev« na naši radijski postaji. Kadarkoli more, pomaga tudi drugod, pri vsakem kulturnem delu. Kot igralca ga poznamo iz nastopov Slovenskega odra in pri Radijskem odra, kot dobrega družabnika in prijatelja ga poznamo vsi, ki prihajamo z njim v stik. Do skrajnosti skromen in preprost je r vsem, le na eno je ponosen, da je njegov Tod s skrajnega severa i aše domovine, iz Maribora, bil vedno steber v trdem boju za slovenski obstanek. Čestitamo mu k lepemu jubileju in si želimo, da bi tildi sam še dolgo nadaljeval to častno družinsko tradicijo aredi med nami. Špremembe med duhovniki V tržaški škofiji so se izvršite mej slovenskimi duhovniki nekatere spremembe: Za ravnatelja v novem vzgojnem dijaškem zavodu Marijanišče na Opčinah je bil imenovan č. g. dr. Jakob Marinšek. Kot prefekt mu bo pomagal č. g. Lojze Zupančič. V Skedenj bo prišel za kaplana č. g. Dušan Jakomin, ki je bil doslej v službi v Dolini. V Bazovico pa je prišel zai kaplana č. g. Albert Miklavec. Spremembe v tržaškem semenišču •S petnajstim septembrom so se izvršile v tržaškem semenišču naslednje spremembe : Ravnateljsko mesto je prevzel dr. Marce! Labor, dosedanji kanonik in župnik pri svetem Justu. Na njegovo mesto pri svetem Justu pa je prišel dosedaiiji ravnatelj semenišča msgr. Franc Drius. Mesto duhovnega voditelja v semenišču bo imel kanonik Dagri. Novi kancler Za tržaškega škofijskega kanclerja je bil imenovan č. g. Leopold Latin. Za Katoliški dom v Gorici Iz Belgije Tudi iz Belgije nam pišejo, da so začeli zbirati prispevke za Katoliški dom v Gorici. Tamkajšnji slovenski izseljenci so hoteli pomagati svojim bratom v Gorici, čeprav so sami po večini revni rudarji in delavci. Zato je njihov dar tem bolj dobrodošel in dragocen. V zadnjem pismu nam poročajo: »Na motornem kolesu se je smrtno ponesrečil g. Lojze Brgač, star 10 let, doma iz Zagorja na Krasu. Ob veliki udeležbi rojakov in prijateljev je bil po. kopan v Eisdenu. Njegov oče Franc, upokojeni rudar, ki živi v Eisdenu, se iskreno zahvaljuje vsem, ki so njegovega tragično preminulega sina spremljali na zadnji poti in obenem daruje frs. 100 (sto) za Kuto-Liski dom v Gorici s prošnjo do vseh prijateljev to splošno slovenske zadeve, da se v molitvah spominjajo duše njegovega sina Lojzeta.« Vsi iz srca sočustvujemo z g. Francem Brgačem v njegovi bridki izgubi in mu obljubljamo, da se bomo v svojih molitvah spominjali njegovega rajnega Lojzeta, ki bo ravno v Katol. domu imel najtrajnejši spomenik na zemlji, v nebesih mu pa Bog daj večni pokoj. ODBOR Šolsko nadzorništvo osnovnih šol Vpisovanje in popravni izpiti na osnovnih šolah STO-ja cone A se bodo vršili od 16. sept. do 30. sept. t. 1. za vse razrede osnovne šole in sieer v kraju dotiene šole. Pri vpisu v I. razred izročijo starši učitelju naslednje listine: a) rojstni list b) potrdilo o cepljenju proti kozam, ki ga izda zdravstveni urad občine. Otroci so šoloobvezni od dopolnjenega šestega leta starosti do 14. leta. Dne 1. oktobra t. 1. bo svečana otvoritev šol. leta s sv. mašo in dne 2. oktobra reden pouk. Vsa potrebna pojasnila dobijo starši na oglasni deski na šoli pri ravnatelju dotič-nega okrožja. Obvestilo Višja šolska uprava (Sovraintendenza Scolastica) sporoča, da so v dnevih od 15. do 28. septembra 1953 vključno, od 10. do 13. ure, na osnovni šoli pri Sv. Jakobu (ulica Scuola nuova) in pri vseh didaktičnih ravnateljih objavljene dokončne prednostne lestvice prosilcev za poverjena in nadomestna mesta na slov. osnovnih šolah tržaškega ozemlja za šolsko leto 1953-54. Neurje nad Trstom V noči med 10. in 11. septembrom je divjal nad vso tržaško obalo strašen vihar z burjo in dežjem, ki je prizadejal v mestu in na podeželju veliko škode. Temperatura je nenadoma padla kot bi bili že v pozni jeseni. V mestu je utrpel največjo škodo cirkus »Togni«, kateremu sta dež in vihar zmajala platneno streho, da se je i nekaj minutah vse zrušilo. Živali so ostale brez strehe in morali so jih spraviti v zasilne hleve. Le sloni in divje živali so ostale na mestu, močno zastražene od civilne policije, če bi kaitera poizkusila pobegniti. Eden izmed slonov je res iztrgal kol ž verigo in pričel stopati med podrti-nami, dokler ga niso spravili nazaj na mesto. Lastnik cirkusa je utrpel 25 milijonov škode, ki pa je na srečo krita z zavarovalnino. Tudi drugod po mestu je voda na več krajih vdrla v nižja stanovanja. Železniški promet med Trstom in Devinom je bil zaradi plazov pretrgan vse do 11. ure prihodnjega dne. Ogromno škodo pa je deževje napravilo po našem podeželju. Posebno huda so prizadeta pobočja okoli Sv. Križa, zgoniška občina, kjer je najbolj prizadeta Samoto-rica. Poljskih potih do mala ni več in nižje ležeči vinogradi so na nekaterih mestih do dva metra pod vodo. Ker se je to zgodilo skoro tik pred trgatvijo, so naši kmetje dvakrat prizadeti. Upajo, da jim bodo oblasti v tem težkem položaju priskočile na pomoč. Za učitelje Na razglasni deski šolskega skrbništva v Gorici so razobešeni seznami nameščenih učiteljev in suplentov na slovenskih ljudskih šolah za šolsko leto 1953-54. Vpisovanje otrok v otr. vrtce Vpisovanje otrok v občinske otroške vrtce se bo vršilo od 21. do 26. t. m. Za slovenske otroke bo vpisovanje v omenjenih dneh v vrtcih v ulici Randaccio in ulici Croce od 9. do 12. ure. Slovenski starši, naredite svojo dolžnost. Darovi za sfclad L. Kemperla Dar tržaških romarjev, ki so bili letos pri Gospe Sveti na Koroškem, lir 23.000.—. Vsem Bog povrni! Za SLOVENSKO ALOJZIJEVIŠČE Stranj Jože - Dolina 1000.— lir. Bog povrni! LISTNICA UREDNIŠTVA Zaradi preobilice gradiva, bomo nadaljevali s podlistkom prihodnjič. PoslnSajte versko aro na radio Trst II. vsako nedeljo ob 9,30! Zadnjič smo na kratko poročali, da je Sovjetska zveza razstrelila svojo prvo vodikovo bombo. Ta razstrelitev je bila izvršena, kakor so dognali ameriški atomski izvedenci, dne 12. avg. zjutraj, torej ravno štiri dni po Malenkovem sporočilu pred Vrhovnim Sajetom, da ima tudi Sovjetska zveza to grozno orožje na razpolago. Mnogi so smatrali, da Malenkova izjava ne odgovarja resnici in da je bil to le nekak poskus prestrašiti zapadne narode, toda resni znanstveniki niso nikoli dvomili o tem, da bo tudi Sovjetska, zveza prej ali slej zgradila vodikovo bombo. Dvomili so le o tem, ali jo je že v resnici izdelala. In ta dvom je bil toliko bolj utemeljen, ker je bilo gotovo, da Sovjetska zveza ni še bila napravila poskusa z razstrelitvijo vodikove bombe. Tak poskus bi namreč ne mogel ostati prikrit ameriškim opazovalcem, ki jih imajo Združene države razpredene krog in krog Sovjetske zveze in ki so s pomočjo zračne preiskave v stami ugotoviti, ali se je izvršila kaka taka ali podobna eksplozija v Sovjetski zvezi. Pri eksploziji bodisi navadne uranijeve bodisi vodikove bombe postane namreč ozračje radioaktivno in ta radioaktivnost o-zračja, ki se razširi tudi izven mej Sovjetske, zveze, ne more ostati prikrita občutljivim instrumentom a-meriških opazovalnic. In v resnici, ameriški urad za a-tomsko energijo je dobil od svojih opazovalnic že isti dan zvečer sporočilo o eksploziji sovjetske vodikove bombe. Poznejša sporočila so prinesla dokaze, da gTe za eksplozijo uranijeve in vodikove bombe. Vodikova boinba potrebuje namreč za svojo eksplozijo temperaturo več milijonov stopinj. To temperaturo pa je mogoče povzročiti le z razstrelitvijo navadne, to je uranijeve bombe. Pri razstrelitvi vodikove bombe se izvršita dva različna procesa. Pri eksploziji uranijeve bombe pride do razcepitve in razkroja urani- Dne 31. avgusta bi se bil moral vršiti v Londonu sestanek namestnikov zunanjih ministrov, ki naj bi razpravljali o avstrijskem vprašanju. Sovjetska zveza je povabilo na ta sestanek odklonila pod pretvezo, da se tri zapadne velesile niso odpovedale načrtu o »skrajšani« avstrijski pogodbi. Toda zapadne velesile odgovarjajo, da je bilo v njihovi noti z dne 17. avgusta izrecno izraženo, da se odpovedujejo »skrajšani« pogodbi pod pogojem, da ne bo Sovjetska zveza prinesla na dan vprašanj, ki nimajo z avstrijsko pogodbo nobene skupnosti. Tu mislijo zapadne velesile najbrže na tržaško vprašanje, ki so ga Sovjeti že enkrat povezali z avstrijskim vprašanjem in ki bi ga utegnili zopet privleči na dan. Sovjetski odgovor pravi, da bi pogoj zapadnili velesil, da ne sme ZAHVALA Kot predsednik društva Sv. Barbare Sal-laumines-Mericomt, se prav toplo zahvaljujem vsem darovalcem cvetja, kakor tudi vsem, ki so se velikodušno odzvali pri nabiralni akciji za našega rojaka Vida Miklavčič ki se je ponesrečil dne 15. avgusta pri našem vsakoletnem romanju v Loretto. Po končanem romanju se je vračal s svojimi prijatelji proti domu, nakar mu je odpovedalo vozilo in se je ponesrečil. Dne 18. avgusta je v rudarski bolnici »St. Barbe« v Fouqueres les Lens podlegel poškodbam. Pokopali smo ga na pokopališču v Salla-umincs. Zahvaljujemo se tem potom društvoma Sv. Barbare in Roženvenski bratovščini, ki sta se z zastavama udeležili pogreba, kakor tudi pevskemu zboru za pretresljive žalostinke ob odprtem grobu. Naj mu bo lahka tuja zemlja. Predsednik: Lazanski Jurij in skupina njegovih prijateljev Sallaumines, 4. sept. 1953. jevih atomskih jeder, kar sprosti ogromne množine gorkotne, svetlobne in druge žarkovne energije ter povzroči vročino, ki znaša na milijone stopinj. Ta visoka temperatura povzroči eksplozijo vodikove bombe, ki se izvrši s spojitvijo in spre-menitvijo vodikovih atomov devte-rija in tritija (H, in H3) v helijeve atome, kar sprosti še neprimeroma večje množine žarkovne energije. To je tako zvani termonuklcarui proces, medtem ko je prvi proces, to je razkrojitev uranijevih atomov, radioaktivnega značaja. Vodikova bomba ima neprimero-ma večjo učinkovitost kot navadna uranijeva bomba. Je pa temu primerno tudi dražja, tako da je resno vprašanje, ali se njeno izdelovanje sploh izplača in ali ni morda bolj pametno imeti na razpolago sto navadnih bomb namesto ene vodikove, ki ima učinkovitost vseh sto navadnih bomb. Kakor ne streljajo v vojni na posamezne vojake s topovi, ampak z lahkim orožjem, tako ne bo noben pameten vojskovodja vrgel vodikove bombe na kako manjše mesto ali industrijsko središče, kjer zadostuje navadna a-tomska bomba. Ali z drugo primero: vsaka armada mora imeti1 poleg težke tudi lahko artiljerijo. In zato je zelo verjetno, da imajo Združene države le malo vodikovih, a tem večje število navadnih atomskih bomb. Glede Sovjetske zveze pa ni izključeno, da je razstrelila edino vodikovo bombo, ki jo je imela. Skrajno neverjetno je namreč, da bi bila izdelala več vodikovih bomb, ne da bi prej preizkusila, ali te njene bombe sploh delujejo. Vodikove in tudi uranijeve bombe so predrage, da bi jih kdo na slepo izdeloval. Naj omenimo, da so napravile Združene države prve poskuse z vodikovo bombo že pred dvema letoma in da imajo v tem oziru precejšnjo prednost pred Sovjetsko zvezo. A.P. Sovjetska zveza prinesti na dan novih vprašanj, dovedel do novih komplikacij ter zategnil rešitev avstrijskega vprašanja. Poleg tega vztraja Sovjetska zveza na starem stališču, da zbor namestnikov ni trajen organ in da pritiče sklicanje take konference svetu zunanjih ministrov. Iz vsega tega je razvidno, da Sovjetska zveza ne misli rešiti avstrijskega vprašanja vsaj dotlej, dokler ne pride do rešitve nemškega vprašanja. Če bi prišlo namreč do avstrijske pogodbe, bi morala Sovjetska zveza umakniti svoje okupacijske čete ne samo iz Avstrije, ampak tudi iz Madžarske in Romunije. In to bo najbrže glavni razlog, da išče vse mogoče pretveze, da bi rešitev avstrijskega vprašanja kolikor mogoče zategnila. Da bi pa avstrijsko ljudstvo vsaj nekoliko pomirila, mu je vrgla nekaj koncesij. Tako je odpravila cenzuro, potna dovoljenja za medconski osebni promet, poleg tega se je odpovedala vsem okupacijskim dajatvam za vzdrževanje svojih čet. Toda to so le drobtinice, ki ne morejo zadovoljiti po popolni neodvisnosti hrepenečo avstrijsko ljudstvo. Stališče francoske vlade Stališče ministrskega predsednika Laniela je baje trenutno zelo dobro. Z izredno podporo 385 milijonov dolarjev, ki jih upa dobiti od Združenih držav Amerike, poleg rednih ■100 milijonov, se bo vojaški proračun Francije zmanjšal za 122 milijonov dolarjev. Glavni načrt svoje politike je razložil Laniel ob priliki kosila, ki mu ga je priredil »American Club«. O Indokini je izjavil, da upa, da se bo vojna na tem področju končala pri pogajanjih ob priliki korejske mirovne konference. O Sovjetski zvezi je dejal, da je Francija naklonjena, da bi prišlo do splošnega sporazuma z njo. Povedal je tudi, da si bo prizadeval, da bi prišlo do potrditve evropske obrambne skupnosti in do važnih reform v Maroku. Glede notranjih vprašanj je Laniel poudaril, da je vzela vlada zahteve delavcev in svojih uslužbencev v pretres ter da je obenem pričela kampanjo za znižanje cen glede živil in drugih potrebščin. Iz Rabata (Maroko) poročajo, da je bil 11. sept. izvršen na novega sultana Ben Arafo atentat, ki pa se je ponesrečil. Atentator se je zagnal s svojim avtomobilom na sultana, ki je jahal k molitvam v glavno mošejo, podrl konja in sultana na tla, skočil nato iz avtomobila ter se zagnal z odprtim nožem na sultana. Toda še predno je mogel izvršiti zločin, ga je sultanova osebna straža pobila do smrti. Ravno en dan prej je sultan podpisal dekret, s katerim odstopa večji del svojih zakonodajnih pravic posebnemu francosko - maroškemu svetu 20 članov, kar je nekak prvi korak k uresničenju ustavne monarhije. Ravnotako je prenesel svoje izvršne pravice na neki drugi svet. Ohranil si je le pravico veta glede novih postav in vse pravice verskega poglavarja. ZANIMIVOSTI Simboličen pomen rastlin Z rastlinami ali njih deli hoče človek večkrat nekaj izraziti in ta navada je že prastara, gotovo že več tisočletij. Splošno veljavni so naslednji simbolični pomeni rastlin: lovor: slava; oranžni cvet: čistost; cipresa: premišljevanje in molitev; bršljan: prijateljstvo, zvestoba; eukalipt: delo; lilija: nedolžnost; oljka: mir, modrost; palma: zmaga; mak: domišljavost; 4peresna detelja: sreča; 3peresna detelja: enota v trojici; hrast: moč, sila; vrtnica: lepota; vrba žalujka: ponižnost; mimoza: sramežljivost. Čudovit uspeh filma o kronanju kraljice Elizabete Britanski film »A queen is crowned« — Kraljica je kronana, — ki so ga posneli ob priliki kronanja kraljice Elizabete, doživlja po vsem svetu presenetljiv uspeh. V Veliki Britaniji pričakujejo, da ho film tudi iz gospodarskega stališča najuspešnejši, kar jih je doslej izdelala britanska filmska produkcija. Film je doživel pet dvornih premier, na Holandskem, v Belgiji. na Norveškem, v Grčiji, v Luksemburgu. Sedaj kroži po svetu kakih tisoč kopij tega filma in od povsod poročajo o velikih uspehih. Zelo ugodne so o njem tudi odločilne sodbe ameriških kritikov. Darilne pakete po vsej Evropi dostavlja TVRDKA Najhitrejša in najsoli-dnejša postrežba! | 9M P O R T & E X P O R T jamčimo M sigurno LasMk. Aleksander Ooljevšček dostavo vsake pošiljke. --------------------------------- Dostavljamo tudi radioaparate, bicikle, šivalne stroje in harmonike po najugodnejših cenah! TRST - Ul. Torreblanea 27 - Telefon 24>467 - P.O.B. 522 CITRUS Z GORIŠKEGA TABOR SLOVENSKE PESMI IN BESEDE V STANDREŽU, KI BI SE MORAL VRŠITI PRIHODNJO NEDELJO, SE ZARADI NEPREDVIDENIH TEHNIČNIH OVIR PRELOŽI NA NEDELJO 27. SEPTEMBRA. PROGRAM BO JAVLJEN V PRIHODNJI ŠTEVILKI »KATOLIŠKEGA GLASU«. Rusija in avstrijsko vprašanje