slovenski
čebelar
1	9	i	7
LETO LXIX ST. 4
SLOVENSKI GLASILO ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ
ČFRFT AR	i<
^	^	*■	St. 4	Ijjubljanu,	1.	aprila	1967	Leto	LXIX
VSEBINA
France Guna: April — mesec nade..................105
Stefan Pušauer: Iz moje tridesetletne prakse 109
Juli] Mayer: Apis carnica.........................Ul
Dr. Jože Maček: Pomembna knjiga o ostankih
kemičnih sredstev na rastlinah...................113
Janez Fuis: Še o hudih čebelah...................117
Val. Benedičič: Čebelarska organizacija v Avstriji, njene naloge in cilji....................119
ZDRAVSTVENI KOTIČEK
Dr. Leon Kocjan: Švicarska navodila za preiskavo čebel v letu 1967 ....................... 125
NOVICE IZ ČEBELARSKEGA SVETA
Donos s paše zaposli ves panj. Roj in zrcalo. Pridobivanje zadelavine. Mehanično odkrivanje medenega satja. Oskrbovanje ličink pri prevažanju. Voščena vešča. Medeno mleko v prehrani prezgodaj rojenih otrok. Čebelarstvo na Kanarskih otokih. Vesti iz Kanade. Zanesljivo dodajanje matic. Paradiž za čebele. .	.	129
NASA ORGANIZACIJA
Izvleček iz zapisnika 10. seje IO dne 7. februarja 1967. Izvleček iz zapisnika o seji odbora za obnovo rojstne hiše Antona Janše dne 21.2. 1967. Proslava 60-letnice čebelarske organizacije na Vrhniki. Iz Gornje Radgone. Čebelarsko društvo Kamnik-Doinžale. Vabilo na XVI. redni letni občni zbor ZCD...........132
List izhaja vsakega 1. v mesecu. Člani, ki plačujejo letno članarino 1700 din, ga prejemajo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva cesta 3/H, tisku ČP Delo — obrat Triglavska tiskarna v Ljubljani, ureja uredniški odbor: Valentin Benedičič, Ivan Majcen, Slavko Raič, France Rome, Edi Senegačnik in Jožko Šlander. Odgovorni urednik Edi Senegačnik. Letna naročnina za nečlane 2000 din, za inozemstvo 2500 din. Posamezna številka na 32 straneh stane 230 din, na 16 straneh 120 din. Odpovedi med Ietoin ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. To velja tudi za naročnino. Številka žiro računa pri Narodni banki v Ljubljani, Miklošičeva cesta, 501-8-268/1
APItIL — MESEC NADE
K K A N C E G l! N A
Jurij zeleni se z mavrico paše, srečno, veselo selo bo naše!
Lepo je živeti z naravo; narava, ki nas obdaja, nam je poleg ljubezni do naših dragih pač najlepše od vsega, kar imamo na tem svetu. Zato mi nikar ne zamerite, če tako rad nekoliko več spregovorim o soncu, cvetočih poljanah, o pomladi ali celo o vremenu. Naš Prešeren sc je sicer ponorčeval iz tistih, ki opevajo letne čase ter »krožijo« o vremenu, češ da nimajo kaj govoriti. Toda o nas čebelarjih to ne more veljati, kajti mi predobro vemo in čutimo, kaj nam vse to pomeni. Saj je ravno v tein življenje naših čebelic, n prav zato obenem najmilejša »dušna paša« za pravega čebelarja.
Glejte, pred nami je april —- ta muhasti lažnivi kljukec in toliko zgrajani aprilček. Jaz pa se ga vseeno tako srčno veselim. Tudi vi se ga gotovo veselite z menoj, ker z menoj vred upate, da se bo morda vendarle enkrat ravnal po naši volji in nam v vsem ustregel. Jaz bi ga celo prekrstil in bi mu dal lepo in pomembno ime mesec nade. Saj nam daje toliko upanja kot noben drug mesec. In kaj hočeš lepšega kot lep april! Vsa narava je v napeti pripravljenosti in nabito brstje samo še čaka pravega trenutka: morda bo to prvi topli dežek, morda vesela mavrica, ki se bo nasmehnila mlademu zelenju.
Čebelarji in brigade v njihovih panjih so v teh dneh kot tekmovalci na startu; kar sapa jim zastaja, ko čakajo na sodnikov signal: Pozor — pripravljeni — zdaj!!! Ta signal je nežen opojen češnjev cvet, poln in bogat, da bi ga orisal kar z Zupančičevim verzom: Gora h gori se poganja
— šopek cvetja ji poklanja ... Čebelarju srce od veselja poskoči ob pogledu nanj: snežna belina s čislo in neskaljeno sinjino vedrega neba v ozadju. In vse živo'!
Vse se ziblje, vse se maje, v vsakem cvetu čebelca sedi, tam na ledini, v lepi ravnini fantič metuljčke lovi.
Kaj ne, lepa slika! Tudi metuljček mora biti zraven. Poznaš metulja
— citrončka? Kadar tega vidiš poletavati mimo uljnjaka, takrat vedi, da je pravi dan ne le zanj, temveč tudi za čebelo in čebelarja. Sloniš ob uljnjaku in se kar ne moreš	odtrgati	od	njega. Obnožina se pri zdravih in	razgibanih družinah kar	»vali«	v	panje. Četudi si le miroljuben čebelar,	ti sili
na jezik bojna pesem: »Hej, brigade, hitite! Da, kuj železo, dokler je vroče! A neutrudne čebelice to same še predobro vedo. To so delavci, ki jih ni treba ne nadzorovati, še manj pa priganjati.
Češnja odpre svoj cvet nekako sredi aprila. Takrat močni panji že obnavljajo satje in zarod se hitro množi. Ob toplih večerih tudi že zaduhti iz panjskih žrel. Kranjiči se kar hitro napolnijo z živaljo in h koncu aprila se najboljši že pripravljajo na rojenje. To je čas najlepšega vzdušja pri čebelah. Zjutraj se iz žrel kadi gosta topla sopara, a obilna rosa na bradah ti potrjuje	dobro	pašo	ter priča o moči čebelje družine. Ce od
zadaj pogledaš pod	satje,	se	le	še tu pa tam kaj malega posveti v	žrelo.
Vse nabito! lil kaka prijetna toplota ob mrežah okenc!
Pri panjih velike mere gre seveda bolj počasi in je zastoj včasih prav očiten. Velik prostor, ki ga je dosti težje ogrevati, je nekaj časa občutna ovira zaželenemu hitremu razvoju. Še manj ugodno je za panje, ki so razpostavljeni kar zunaj na prostem. Toda ob skrbni čebelarjevi negi je tudi ta težava končno premagana. O svetem Juriju se na vsak način že pokaže, kateri panj kaj velja. Začetnik, ki si za to pomlad hoče nabaviti čebele, do tega dne tudi že sklene kupčijo ter spravi čebele v svoj uljnjak.
Ce je vreme ugodno, se čebele ob češnji res lepo opomorejo. Škoda samo, da ravno v tem primeru češnja zelo hitro pomine. A kaj hočemo, — to je usoda vsakega cvetja: ob sončnem vremenu ga čebele takoj opraše.
ploclnica se zapre, venčni listi se osujejo in — konec. Kakor mora pšenično zrno v zemlji umreti, (la zraste nov klas, tako mora cvet žrtvovati svoj kras, sladkost in vabljivost, da rodi sad. Lepa, a resna prispodoba človekovega dejanja in nehanja. Vendar si zaenkrat lahko obetamo še to in ono, saj bo češnji sledila še dolga vrsta sadnega drevja, a zelena trata se že odeva s pisanim prtom.
Ni pa april vedno tako rožnat, kot si ga tule zamišljamo, temveč nam jo često bridko zagode. Divji mrzel naliv mi je neko leto na mah uničil prav vso izletno žival s cvetjem vred; tako na hitro je prihrumelo. Stepene čebele so lazile po tleh med zbitim cvetjem kot mravlje, dokler niso v hladu žalostno končale. »Mali traven znese jajce na kolu«; 110, to je tisti sneg, ki ga imenujemo »beračev gnoj«. Za kmeta bi to kar bilo, za čebelarja pa je često porazno. V aprilu, pa ravno ob češnjevem cvetu, je zaradi dolgotrajnega dežja in snega že marsikak najmočnejši plemenjak izdihnil za lakoto. Pomni: ne pozimi, temveč spomladi, — a ne šibke, temveč močne družine padajo za lakoto! Razumljivo! Zarod se bujno plodi, poraba je od dne do dne večja. Ker pa dež in sneg čebelam branita izlet, zaloge kopnijo mnogo hitreje kot pozimi. Naj te ne premoti tehtnica, če se drži na svoji višini! V kosmati teži plemenjaka je zdaj zajeta obilica zalege. Rezerve hrane, ki naj bi predstavljale čisto težo, pa so na račun zalege padle. Tehtnica sc mora v tem času že dvigati; če se ne dviga, nam bodi to že resno svarilo'!
Anion Žnideršič je v svoji poznejši praksi puščal jeseni plemenjakom nekoliko omejene ali manjše zaloge, računajoč na to, da bo itak spomladi z dražilnim pitanjem na zalego opravil obenem dopolnilno pitanje; pogoditi je hotel, kot pravimo, dve muhi na en udarec. Kdor tako ravna, mora biti ob neugodnem aprilu zafradi pičlih zalog seveda še posebno skrben in čuječ. Jaz sem že eden izmed tistih. Brez dražilnega pitanja čebeljih družin res ne bi spravil pravočasno do zaželene moči.
Spomladansko krmljenje pa je dandanes često povezano z zdravljenjem noseme, ki se ravno v aprilu pokaže v najhujši obliki. Sladkorni raztopini (1 ; 1) dodajamo nosemak ali pa antibiotik fumidil. Ker pa to zdravilo, namenjeno le čebeljim prebavilom, nikakor ne sodi v bodoči medeni pridelek, se bomo omejili le na najmanjše obroke. Še bolj kot kupec si želi čebelar sam, da natoči iz satja le tak med, kakršnega je bila prinesla čebela v panj kot naravno medičino, nabrano iz cvetnih čaš opojne češnje in duhteče jablane.
Prestavljali pred majem še ne bomo, ker se v tem času še vedno bojimo kakega dolgotrajnega mrzlega vala. Izredno močnim družinam sicer odpremo medišča, kamor pa le »nastavimo« prazno satje, še bolj primerno je morda izenačevanje: močnemu plemenjaku vzamemo sat pokrite zalege, ki jo dodamo šibkejši družini. Če to narediš v dopoldanskih urah ob dobri paši, žival selitve niti ne čuti: stare čebele so itak zunaj na paši, krotke mladice na satju se pa še zmenijo ne. Na izpraznjeno mesto dodamo satnico.
Nikakor pa ne smeš pustiti, da bi se ti panji začeli pripravljati na roj, če si se bil namreč odločil za čebelarjenje na med. Drugače je seveda s kranjičem: prej izroji, boljše je in več bo roj vreden. Pa je tudi lepo,
da je še kdaj kak roj. To so za nas ne le »veseli dogodki«, temveč tudi najlepši prizori. Mnogo sem jih že videl, mnogo ogrenil, -— a še danes gledam vsak roj z istim veseljem, s kakršnim sem kot štirinajstleten deček gledal prvi roj v svojem življenju. A ta poezija sodi bolj v maj; takrat kaj več o tem. Morda.
Satnice imej vedno pri roki! Nekaj naj ho vdelanih, da to ali ono na liitro potisneš v panj, če se pokaže potreba! Ko v aprilu razširjaš utesnjene družine, ti satnice ob ugodnem vremenu kar sproti potegujejo. Žice utiramo zdaj menda že večinoma na elektriko; to se splača. Če imaš vse pripravljeno, gre delo kar »ekspresno« od rok, pa tudi lično in solidno se naredi Priprava za to je pa tudi tako preprosta, da si jo vsakdo lahko sam naredi.
Imam pa za to še drug razlog. Kakor je namreč važno, da zaloge hrane niso majhne, tako je važno, da te zaloge niso pretirano velike. Janša sicer pravilno trdi, da čebela ne použije več, kot potrebuje, in da ti tisto, kar ji daš, prej ali slej povrne celo z obrestmi. Toda odkar pitamo s sladkorjem, si ne želim v satju preobilnih zimskih zalog. Gre za kakovost ali kvaliteto medu, ki ga želim poleti točiti. Zato naj pride v panj le toliko sladkorne raztopine, kolikor je bodo čebele porabile zase. Idealno bi bilo, da bi se stare zaloge izpraznile ravno do glavne paše in bi čebele nosile novi med v izpraznjene celice. 'Poda tako »glih za gl ih« ne pojde nikoli, četudi morda oskrbuješ en sam panj. Za prevaževalca pa je to sploh nemogoče: on ne more pa tudi ne sme prepuščati čebel z dvomljivo zalogo negotovi usodi na daljnem, redko dostopnem pasišču.
Pri dražilnem pitanju bomo pač gledali, da čebele ne bodo krme kopičile ali odlagale, temveč porabile oziroma uporabile kar takoj za zalego. Kdor ima v panjih še velike stare zaloge, naj sploh ne pita, tudi dražilno ne; pač pa naj rajši postopoma odkriva medene sate, ki so v panjih. Tudi s tem namreč podžigamo čebele k zaleganju. Z dražilnim krmljenjem začnemo takoj v aprilu, upoštevajoč seveda tudi krajevne in vremenske pašne razmere. Krmimo lahko s sladkornim testom ali krmilnimi pogačami, lahko pa tudi s tekočo raztopino. Suha klaja ima to ugodnost, da enkrat vložiš, pa imaš za dalj časa mir, tekoča pa ima to prednost, da z njo dobe čebele obenem tudi potrebno vodo. Izkušnje so pokazale, da majhne, a pogoste porcije bolj podžigajo k zaleganju kot pa izdatni, a maloštevilni obroki. Ni pa vseeno, kaj pokladaš; kakor je za zimo najprimernejša in najvarnejša hrana sladkor, tako je spomladi najboljša in najbolj učinkovita klaja pristen med. Ker pa je skoro vedno kristaliziran, ga raztopimo in razredčimo v topli vodi. Zrna v kristaliziranem medu se čebele ogibl jejo; puščajo jih kot ostanke ali pa jih tudi izmetavajo na brado.
Urednikova pripomba: V prvih dneh aprila bomo začeli z dražilnim krmljenjem na zalego. Ü tem smo letos že dovolj pisali. Čebelarjem svetujemo še enkrat, naj dobi vsaka čebelja družina najprej 1 do 2 litra sladkorne ali medene raztopine s fumidilom. To količino dodajmo v 4 zaporednih obrokih po pol litra. Potem krmimo še naprej tako, da pokladamo vsak večer po četrt litra ali vsak tretji večer po pol litra, dokler nismo dodali zaželene ali potrebne količine klaje. Za nosemo obolele družine morajo brezpogojno dobiti 5 gramov fumidila. Kjer pa krmimo na zalego ali pa preventivno, zadostuje tudi manjša količina. Ob slabem vremenu moramo običajne doze povečati za 100 %.
IZ MOJE TRIDESETLETNE PRAKSE
STEFAN PUŠAUER
O zu/.imovanju čebel smo že mnogo pisali. Skoro vsak čebelar ima svoj način.
Naj povem tudi jaz, kako delam to že nad 30 let z zadovoljivim uspehom.
Družilno krmljenje
Proti koncu avgusta ali v začetku septembra pričnem čebele, ker ne vozim na ajdo in teda j ni nevarnosti ropanja, dražilno krmiti in to s suhim sladkorjem, ki ga poškropim z medeno vodo. Krmim tako, da dam vsaki družini vsak drugi dan okrog 15dkg sladkorja v kristalu pod gnezdo v pločevinasti posodi.
Ko potem okoli 15. septembra pripeljem čebele z letnega pasišča domov, je 5 do 6 satov polnih pokrite zalege.
Priprava /.a krmljenje
Po vrnitvi domov se prične izpraznjevanje raedišč. Pri tej priložnosti ugotovim, koliko je treba dodati, kar zapišem na panjska vratca, in tudi koliko ulic čebele zasedajo in na koliko satov jih je treba zožiti. Pri tem upoštevam še tiste čebele, ki se bodo še izvalile iz pokrite zalege. Istočasno pa vložim tudi drugo dno.
Kak teden potem, ko so se čebele že umirile in navadile izletavati ob strani skozi odprtino drugega dna, pričnem krmiti. Ako bi začel krmili že poprej, bi sc čebele zmedle, ker ne bi našle hitro izhoda do žrela in bi se zadušile, kakor sc mi je tudi že zgodilo, ko še nisem bil navajen na drugo dno.
Priprava raztopine
Ko ugotovim, koliko je treba dodati, si pripravim \ čebelnjaku potrebno količino sladkorja in točilo, ki ga uporabljam za topljen je sladkorja. Navadno določim za en obrok eno vrečo s 50 kg vsebine. Ker dodajani sladkorni raztopini čebelni čaj, si en dan poprej takega pripravim, in sicer tako, da vzamem po 2 dkg limonine melise (Melissa officinalis), rmana (Achi-lea milefolium), pelina (Artemisia absinthium), kamilic (Matricaria chamo-illa), drobne mete (Mentha pulegium) in oranžnih lupin. Ta zelišča polijem s 5 litri kropa in to pustim stati dobro pokrito vso noč, da dobro izluži. Potem vlijem preccjeno tekočino v točilo. Sedaj pa nastane vprašanje, koliko vode je še treba dodati. Jaz mešam 50 dkg sladkorja s 35 litri vode. ker se mi zdi to najpravilneje. Poskušal sem že na več načinov, npr. v razmerju 1 : 1. To se ni obneslo, ker so čebele pri vsakem krmljenju tako hrulc iz žrel, kakor da bi rojile. Če sem stal pred čebelnjakom, j c padala po meni nekaka rosa in če sem to pokusil, je bila sladka. Ugotovil sem namreč to, da čebele odvisno vodo izbljuvajo. Potem sem bil dal na 1 kg sladkorja
pol litru vode; tudi io se mi ni obneslo, ker sem našel spomladi na lepenki polno kristalov.
Nalo sem začel dodajati na kilogram sladkorja ? del vode. 'Pako delam sedaj že nad "50 let. Če po končanem krmljenju pogledam sate. so vsi lepo pokriti.
Končni pregled
Ko je krmljenje končano, pregledam po kakih 14 dneh še enkrat temeljilo vse družine. Ob tej priložnosti odvzamem vsaki dva pokrita stranska sala. na njihovo mesto pa postavim prazna, po možnosti z obnožino. Ker je dobila vsaka družina 15 kg hrane, ji ostane po odvzetju obeli satov še nad 10 kg. kar je za čez zimo popolnoma dovolj. Ta dva odvzeta sata pa porabim spomladi za dražilno pitanje — če jih ni bilo treba poprej vrniti ker je najučinkovitejše od vseh načinov dražilnega pitanja; razume se, da moramo sate odkriti.
Po končanem pregledu pustim panje tako dolgo pri miru, da vse čebele zapuste medišča in se vrnejo v plodišče. Nalo položim na matično rešeiko nekaj pol papirja in slamnice; za okenca pa prislonim papir in slamnice šele lakrat. ko začne zunaj zmrzovati.
Pomladanski pregled
Proti koncu februarja, če je ugodno vreme, kakor npr. leios, zožim vse družine na 6 satov, ako nisem tega pri kaki šibkejši družini že storil jeseni. Če ugotovim, da bi bila kaka družina porabila več, ji vrnem jeseni odvzeti sat. Nato prepeljem čebele na letno pasišče, kjer imam že pripravljen zložljiv pašni čebelnjak. Tu ostanejo celo poletje, ker drugam ne prevažam.
Čebele prepeljem tako zgodaj, ker najdejo tam obilo cvetnega prahu na leski, jelši, vrbi in še kje. Pozneje bi (ega sicer ne bilo več.
Tako čebelarim vsa leta, kar imam čebele, z odličnim uspehom, se razume, kadar je dobra letina. Nisem napisal teh vrstic morda zaradi tega, da bi hotel svoj način komu vsiljevati ali pa celo koga poučevati, ker je več spretnejših čebelarjev, kot sem jaz.
M koncu pa naj opišem še dogodek, ki se mi še ni pripetil in tudi nikoli nisem slišal, da bi se bilo že kdaj kaj podobnega komu primerilo.
Ko sem dne 22. februarja 1.1. pregledoval panje, sem našel prašilček prazen. Niti ene žive niti mrtve čebele ni bilo, medlem ko so bili sati še polni hrane in na enem celo še na obeh straneh za dlan pokrite zalege. Ker se mi je zdelo to nekam čudno, sem temeljito pregledal panj, toda uikj er nisem našel niti najmanjše reže, skozi katero bi se čebele združile s spodnjo družino (prašilčke prezimujem namreč v medišču). Ko odprem sosedni prašilček, je bila slika prav taka. Ne morem si pojasniti, zakaj in kako sta mi kar dve matici s čebelami vred pobegnili in zapustili zalego, potem ko sla zelo dobro prezimili.
Ako se je komu že kaj podobnega pripetilo, prosim, da opiše to v našem listu, ker je to vsekakor zelo zanimiv primer.
APIS CARNTCA
JULIJ MAYKR
Pradomovina naše čebele (Apis carnica) je Gorenjska. Na severu jo pred vdorom mrzlih vetrov ščitijo Karavanke, ki se proti jugovzhodu nadaljujejo v Kamniške in Savinjske planine. Na drugi strani pa stoji mogočni Triglav s svojimi južnimi predgorji. Že v februarju zacveteta leska in teloh. Oba nudita čebelam mnogo peloda, teloh tudi medičino.
V marcu pa zacvete pomladna resa, Tako ni prav nič čudno, da začenjajo matice zgodaj zalegati. V členoviti gorski pokrajini pa je vse polno skritih kotičkov, kjer v sončnem zatišju cveto omenjene medovite rastline. In čebela se je morala zelo potruditi, da je našla te prostorčke. Prilagoditi se ni imela le členovitosti narave, ki je za vsakim ovinkom drugačna, ampak predvsem se je morala ukloniti vremenskim neprilikam. Kljub toplim sončnim žarkom so veli po pobočju navzdol hladni tokovi z zasneženih vrhov. Tako se je v ostrem gorskem zraku navadila nabirati tudi pri nižjih temperaturah. Vremenske spremembe so jo silile, da je morala biti stalno pripravljena, da izkoristi najmanjšo sončno priložnost za pašo. Zato tudi zgodaj izletava. V aprilu in maju se nebo mnogokrat nenadoma pooblači, okrog ogla zapihajo mrzli vetrovi, ki prinašajo dež ali celo sneg. Sivka je bila prisiljena, da varčno zagospodari v panju, kajti od skrbne porabe nabranih zalog je bil odvisen ves nadaljnji obstoj družine. Stare čebele so se strnile v mirujočo gručo, da so čim bolj znižale lastne potrebe.
V gnezdu so se gibale le mladice, ki so krmile zalego, vendar prav varčno in ravno pravšno, da se je mogla razvijati. Ko je po krajšem ali daljšem hladnem premoru spet zasijalo sonce, so nabiralke urno pohitele na delo. Le tako si moremo razlagati dejstvo, da izkazuje naša čebela tudi ob kratki paši in, čeprav goji zalego, še medene zaloge. In to odliko znajo ceniti tuji čebelarji na naši čebeli! Obrobnim višinam pa se imamo zahvaliti, da na Gorenjsko ni mogel vdreti tuji rasni vpliv in je ostala naša čebela čistokrvna do danes.
Tudi panj se je razvijal po pašnih in vremenskih razmerah, treba ga je bilo zložiti na kup in zavarovati. Zato se je razvil v nizek, ležeč panj, zbit iz tankih desk. V začetku je bila širina panja odvisna pač od širine deske, šele proti koncu 19. stoletja, ko je zacvetela kupčija z živimi čebelami, so določili kranjiču širino. Kranjiči so sc dali tesno zložiti v skladanico, ki jo je čebelar vsepovsod zadelal z mehko otavo, tudi zadaj jo je pokril z debelo plast jo. Zaradi tankih desk so se panji medsebojno ogrevali in poraba medu je zdrknila zelo nizko. Kjerkoli je na pomlad zalegla matica prva jajčeca, se je toplina v tem panju dvignila na vzrejno toplino 35° C. To je vplivalo na sosedne panje, toplina se je dvignila in so matice tudi v teh panjih začele zalegati.
Ob ugodnem vremenu so že v marcu odnašali kranjiče visoko pod skalovje, kjer je v zavetnih legah medilo pomladno resje Panje so zložili v zasilne čebelnjake in jih dobro zadelali s suho gorsko travo in mahovjem. Za prenašanje panjev so imeli posebne krošnje, ki so se dobro prilegale hrbtu, in z oprtnicami preko rame. Navadno so na krošnjo naložili štiri
panje, močni nosači pa so si izbrali lako krošnjo, da so poti panj nosili nad glavo. Ob dobrih letinah so ob povratku v dolino nalagali na krošnji po panj manj. ker se je medtem njihova teža občutno zvišala.
V aprilu zacvete po naših gozdovih borovnica, ki je sicer zelo občutljiva za pozebo, vendar obilno medi ob ugodnem vremenu. Ob takih pašnih razmerah pa res ni čudno, da so se iz kranjičev usipali prvci že v drugi polovici meseca. Mnogokrat se je celo zgodilo, da je prvec ob nadaijni dobri paši čez 7 tednov še enkrat izrojil in dal »vnuka«:.
Kranjičarju so bili najljubši drujci, ker so bili navadno zelo živalili. Nadaijni roji so bili slabiči in jih je rad družil v močnejše družine. Največjo pažnjo je sedaj čebelar posvečal panjem z neoplojeno matico. Da bi ob povratku s prahe z gotovostjo našla svoj panj, je poleg žrela položil 1111 brado dobro opazen predmet, navadno kamenček.
S kakšnim veseljem je čebelar prisluhnil, kadar so zapele matice in so s kvakanjem ogovarjale druge, še v matičnikih priprte matice. Po šumenju v panju je znal točno oceniti, kateri panj bo prvi na vrsti! Dokler je imel na razpolago mlade neoplojene matice, jih je porabljal za panje, ki so na prahi izgubili svojo matico. Takim je zvečer skozi žrelo spustil v panj novo matico. Cc pa je pozneje zasledil v skladanici brezmatični panj, 11111 je odtrgal dno. Panju pod njim je v strop izvrtal veho in brez-inatičnega kar poveznil nanj. 'lako je brezmatični panj postal nekako medišče za spodnjega, ki je imel oplojeno matico.
V maju so zacveteli travniki in razno sadno drevje. Paša je trajala še ves junij. Ko je v dolini pojcnjavala, so se razcvetale cvetice po obronkih hribovja vedno više in više. Proti koncu junija je zamedila smreka in pozneje nekatera leta tudi hoja. Tako so sc ob količkaj ugodnem vremenu razvili vsi panji v močne družine. Sledila je še paša na otavi in najvažnejša vseh paš, še paša na ajdi. Zato so ob medenih letinah s posebno ukrivljenimi noži izpodrezavnli medeno satovje in panj obrnili, kajti prvotni panj ni imel pribite prednje končnice. Šele ko sc je razvijala trgovina z živimi čebelami, je prišlo v navado, da so pročelje pribili k panju.
Ajdo so sejali po vsej Gorenjski, ker so ajdovi žganci postali priljubljena ljudska hrana. Vendar so gorenjski in bohinjski čebelarji radi prevažali čebele v ajdo na »Kranjsko polje« pod vznožje Storžiča in Krvavca. Paša na ajdi ni prinesla le polnih medenih posod, ampak panjem najboljši med za prezimovanje in široke kolobarje obnožine, ki so bili najboljša podlaga za dober pomladanski razvoj. Najvažnejša pa je bila okoliščina, da so matice ob ajdovi paši skoro tako močno zalegale kot na pomlad. Starc čebele so se na ajdi zgarale in umrle. Kljub temu so bili panji polni mladic.
Konec septembra ali v začetku oktobra je čebelar doma opravil temeljito nehoteno odbiro. Zaradi obilnega medu je uničil vse prvce in panje, ki niso rojili. Tako je iz čebelnjaka odstranil vse stare matice. Brezpogojno je uničil tudi vse slabiče in roje, ki niso nabrali potrebne zimske zaloge. Prezimoval je tako vse panje z letošnjimi maticami in samimi mladicami. Oboje je bilo zanesljiv porok, da bodo družine dobro prezimile in se ne bo mogla razviti nobena bolezen. Tako je čebelar znižal število panje\ skoro za polovico.
Gorenjska kotlina jc vsepovsod obdana od visokih gora, skoro bi rekel, da je bila odrezana od ostalega sveta. Edino proti jugu se je odpirala in po lej naravni poti je nekdaj odteklo preccj našega čebeljega prirastka proti jugu. Šele z Dolenjske se je kranjica širila po dolinah, posebno po Savinjski, proti vzhodu na Štajersko in še dalje proti jugovzhodu, kjer je prišla v stik z nižinskim banaškim plemenom. Iz Ljubljanske kotline pa se je naša čebela širila prek Primorske dalje v Furlanijo, kjer so čebelarili /. rumenopasasto italijanko.
Gorenjski kmetovalec je bil zelo povezan z naravo. S preudarkom je obdeloval polje, z ljubeznijo je gojil sadna drevesa v obširnih sadovnjakih in s ponosom je zrl na svoj dom. Spomnimo sc samo lepo izrezljanih hodnikov, lepo izdelanih glavnih vrat in z okusom oblikovanega varnostnega okovja na oknih. Povsod pa so viseli cvetoči kranjski nageljni in se je bohotila gorečka. Vzljubil je čebelo in večkrat posedal na klopici kraj čebelnjaka, da se odpočije od napornega dela. Živel je sredi čudovito lepe narave in krasil si je dom. Ali je potem čudno, da si je postavil ličen čebelnjak in olepšal panje s slikami? Tako je nastala pristno narodna umetnost, ki nima para na vsem svetu! Gorenjskega čebelnjaka in tako umetniško poslikanih končnic ne najdemo niti v Zilski dolini niti v Rožu, lak oj onstran Karavank, pa čeprav so tamkaj tudi živeli Slovenci!
V	takih okoliščinah se je izoblikovala naša čebela, ki je po svetu znana pod imenom A p i s carnica. Tuji čebelarji jo cenijo zaradi pohlevnosti, ker res brez pikov opravljamo panje. Posebno pa jo čislajo zaradi prilagodljivosti na nove okoliščine, ker leta na pašo pred drugimi pasmami in ludi v hladnejšem vremenu, čeprav malo prši. Vendar ji je ravno ta prilagodljivost včasih celo v pogubo, ker se preveč prilagodi na krajevne pašne razmere in izgubi zgoraj omenjene odlike. Tuji strokovnjaki radi prihajajo k nam, da na licu mesta opazujejo in proučujejo carnico v njenem naravnem domačem okolju. Navadno si nabavijo nekaj čistokrvnih gorenjk«, da potem primerjajo njene uspehe z domačimi. Mnogo oplojenih matic pa gre po ilegalnih poteh v tujino. Zaradi pridnosti in varčnosti uvajajo našo pasmo po vsem svetu, le žal, da jo največ razpošiljajo Avstrijci namesto Slovencev.
POMEMBNA KNJIGA O OSTANKIH KEMIČNIH SREDSTEV NA RASTLINAH
I) Ii. ING. J C) 2 E MA C E K
Varstvo rastlin v sedanji intenzivni kmetijski in vrtnarski proizvodnji brez učinkovitih kemičnih sredstev ni več mogoče. Sicer se znanstveniki po svetu trudijo, da bi vpeljali biološki način zatiranja, vendar je do tja še zelo dolga pot. Medtem ko so pripravki za zatiranje bolezni rastlin in plevelov večinoma neškodljivi ali tako malo škodljivi, da jih brez posebnih pridržkov lahko uporabljamo, pa imajo sredstva za zatiranje živalskih škodljivcev celo vrsto stranskih učinkov, ki so vse prej kot zaželeni. Marsi-
Aktivna ali učinkujoča snov	Trgovsko ime pripravku	Ali je v prodaji pri nus	Strupenost za čebele
Paration	Paration, E-605, Fosferno. Folidol	da	Dotikalni, dihalni in želodčni strup. Deluje močneje kot številni drugi strupi. Obloga škropiva na rastlinah je strupena za čebele le v prvih treh dnen
Metilparation	Folidol M tekoči	da	Enako kot Paration
Fenitrotion		ne	Strupen za čebele. Ne sme se z njim škropiti v cvet
Klortion	Klortion forte	da	Strupen za čebele. Ne sme sc z njim škropiti v cvet
Fenil ali	Lebaycid	da	Strupen za čebele. Ne sme se z
Merkaptofos		•	njim škropiti v cvet
Diazinon	Diazinon emulzija iu močljivi prašek	da	Je skoraj tako strupen kot Paration. Sicer vse enako kot pri lc-tem
Demeton	Systox	ne več	Ker škropivo hitro prodre v notranjost rastlinskega tkiva in s tem izgine s površine, čebele od njega skoraj niso prizadete, razen če jih škropilni curek neposredno zadene
Metildemeton	Metasystox	da	Podobno kot pri Demetonu. Če škropimo zvečer, drugi dan ni pričakovati zastrupitve čebel
Po-Metil-Deme- tonsulfoksid	jMetasystox R	ne	Ni podrobno navedeno. Velja smiselno enako kot za metildemeton
Endotion	Endocide	da	Zaradi selektivnega delovanja skoraj ni nevarnosti za zastrupitve čebel
Disulfoton (Disiston)	Disiston	da	Je sicer strupen za čebele, vendar pri njegovi uporabi kot razkužilni prah za seme in v obliki granulata ni pričakovati zastrupitev čebel
Etion	Nialate	da	Velja kot sredstvo proti pršicam, ki za vse druge žuželke ni nevarno. Če ga uporabljamo po predpisih, za čebele ni nevarno
Malation	Melation	da	Strupen za čebele
Dinietoat	Rogor	da	Strupen za čebele. Ker pa po škropljenju hitro zgine s površine, strupenost ni dolgotrajna
Aktivna ali učinkujoča snov	Trgovsko ime pripravka	Ali je v prodaji pri nas	Strupenost za čebele
Fenkapton	Fenkapton	da	Pri praktični uporabi ni strupen za čebele
Azinfos	Gusation	da	Strupen za čebele
Mcvinfos		ne	Strupen za čebele
Fosfamidon	Dimekron, Merkon	da	Strupen za čebele le ob neposrednem dotiku
Dibrom		110	Strupen za čebele. Ker se hitro razgradi, strupenost ni dolgotrajna
Triklorfon	Dipterex, Tugon	da	Velja kot manj strupen za čebele. Obloga škropiva zanje ni nevarna, vendar jih curek škropiva ne sme zadeti
Sulfotep	Bladafum	ne	Je sicer strupen za čebele, vendar zaradi svoje uporabnosti predvsem za dimljenje v rastlinjakih ni strupen za čebele
Karbaril	Sevin	da	Strupen za čebele. Ü tem smo v Slovenskem čebelarju že pisali
Izolan	Primin	da	Za čebele močno strupen. Po škropljenju hitro prodre v notranjost tkiva
Metinerkapturon		ne	Strupen za čebele
Diklordifenil- trikloretan (DDT)	Pantakan, Pepcin itd. v obliki škropiv in prašiv	da	Za čebele je sorazmerno malo strupen. Pri nestrokovni uporabi se utegnejo primeriti zastrupitve, zato se morajo upoštevati predpisi, kot da je strupen za čebele
Metoksiklor	Marlate 50	ne	Je manj strupen za čebele
Lindan	Lindan, Bilan itd. škropivu in prašiva	da	Je bolj strupen kot DDT in za pol manj kot Pa ration. Lindan deluje na vse vrste čebel in njihovega zaroda. Čebele, ki so nabirale na rastlinah škropljenih s tem sredstvom, navadno ne dosežejo panja, ker sredstvo zelo hitro deluje in že med potjo omagajo, tako da čebel in zaroda v panju navadno ne zastrupijo
Aldrin	Aldrin emulzije in prašiva	da	Je strupen za čebele, vendar zaradi načina uporabe navadno ne | povzroča škode
Aktivna ali učinkujoča snov	Trgovsko ime pripravka	Ali je v prodaji pri nas	Strupenost za čebele
Dieldrin	Dieldrin emulzije in prašiva	(la	Je strupen za čebele.
Toksafen	Toksafen	da	Ob pravilni uporabi pripravkov ni strupen za čebele
Kndosul fan	Tiodan	11C	V običajnih koncentracijah niso pripravki endosulfana za čebele nevarni
katero od teh sredstev uničuje poleg škodljivcev, proti katerim ga uporabljamo, tudi še druge živali, često njihove zajedavce ali roparje, spreminja razmerje med posameznimi členi v živalski združbi in ne nazadnje je precej kemičnih sredstev strupenih za čebele.
Med negativnimi vplivi kemičnih sredstev, ki se v hujšem obsegu pojavljajo v zadnjih letih zlasti v deželah, kjer je poraba kemičnih sredstev visoka, je tudi problem ostankov" škropiv v rastlinah oz. na njihovih delih, ki pridejo v poštev za človeško in živalsko prehrano. Z masovno uporabo DDT (diklor-difenil-trikloretan) pripravkov (pantakan, pepein itd.) po drugi svetovni vojni so trčili na ta problem. Ugotovili so namreč, da se DDT po uživanju z njim škropljenih rastlin kopiči v človeškem in živalskem telesu. S tem se je odprla le ena stran obširne problematike uporabe sredstev za zatiranje bolezni in škodljivcev na rastlinah. Vsi možni učinki strupov v kemičnih sredstvih na živalski in posredno ter neposredno na človeški organizem še sploh niso znani, ker jih je zelo težko proučevati.
Z vprašanjem ostankov ali reziduov se peča obširno strokovno slovstvo, saj izhaja za to posebna znanstvena revija »Residual review«, številni prispevki s tega področja pa so objavljeni v sorodnih revijah. Zaradi hitro rastočega števila kemičnih pripravkov in razne smeri potekajočih raziskav je postalo to področje komaj še pregledno. V Evropi je manjkala knjiga, kjer bi bil strnjeno in pregledno podan razvid o vseh važnejših skupinah sredstev za zatiranje živalskih škodljivcev, problematike njihovih ostankov, strupenosti za škodljivce ter neželeni učinki na razne vrste živali, med njimi tudi na čebele.
To vrzel je izpolnil profesor na farmakološkem inštitutu univerze v Bonnu dr. Hans Maier-Bode, ki je pri založbi Eugen Ulmer v Stuttgartu leta 1965 izdal knjigo: »Pflazenschutzmittelrückstände. Insektizide.«* Knjiga ima 455 strani in je v njej snov podana izredno zgoščeno, v velikem obsegu v tabelarni obliki, saj ima kar 294 razpredelnic. Knjiga je bogata zbirka raznovrstnih podatkov v zvezi s kemičnimi pripravki proti živalskim škodljivcem oz. žuželkam. Za nas je seveda najvažnejše, da se seznanimo s strupenostjo insekticidov za čebele, saj so, kot omenjeno, sredstva za zatiranje
* Urednikova pripomba: Knjiga je na voljo v naši knjižnici. Zgornji člunek je napisal po njej dr. Maček na željo predsednika tov. V. Benedičiča.
plevelov in rastlinskih bolezni zanje mnogo manj nevarna. V naslednjem bomo v obliki razpredelnic posredovali najvažnejše podatke o strupenosti v omenjeni knjigi obravnavanih sredstev oz. njihovih aktivnih snovi (substanc) za čebele.
Kot je iz razpredelnice razvidno, je zelo malo insekticidov (sredstev za zatiranje škodljivih žuželk), ki ne bi bila za čebele nevarna. Poleg tega pa je še marsikak pripravek, ki se uporablja tako, da se čebele ne morejo zastrupiti. Vidno je, da je izbor za čebele nestrupenih sredstev zelo majhen. Iz tega pa sledi, da je sedaj in bo tudi v bodoče čedalje bolj potrebno sodelovanje in sporazumevanje med čebelarji in sadjarji oz. drugimi porabniki kemičnih sredstev.
še o hudih Čebelah
JANEZ F II I S
Koi so bili stari čebelarski pisatelji prepričani, da ni več časa dodajati njihovemu nauku, s takšnim prepričanjem želim še jaz odpraviti vprašanje o hudih čebelah, vprašanje, ki ga ponavljajo čebelarski spisi in glasila, vprašanje, ki se pogosto prepleta v pogovorih čebelarjev.
Že pred lepim številom let je tov. Vadnal v SC pisal, da so čebele zelo hude, če jih opravlja takrat, ko veter piha v žrela. Sedaj pa je prof. Raič pisal o hudih družinah. Gotovo mu bomo radi pritrdili, da ima vsak ali skoro vsak čebelar kakšno posebno hudo družino. Tudi sam sem pred kakšnimi 12—14 leti imel pravega hudiča. Komaj sem segel po prvi sat, že je bila vsa roka pokrita s čebelami in pikale so tako neusmiljeno, da bi me kmalu pripravile na jok od bolečin. Nobena maska ni dosti zalegla. Gorje, če nisem teh družin pustil takoj pri miru! Potem nisem mogel več blizu. Samemu sebi sem se smilil, ko sem ta panj končno le moral spet zapreti.
Nasveti tov. Raiča o ravnanju s takšno družino so sicer dobri, toda dosti ne pomagajo. Ce imaš takšno družino vmes, te čebele pikajo že takrat, ko se jim približaš, in so vsak hip hujše.
Meni sc sedaj več kaj takšnega ne dogaja. Toda še pred 4—5 leti ni bilo tako lepo. Takrat so me moje čebele pikale še čez mero, jaz pa sem ugibal o vplivu vročine ali dnevnega časa ali donosa ali znoja. Pravega vzroka pa le nisem uganil, čisto nekaj drugega je tičalo za tem.
Pred leti mi je mizar izdelal 5 novih panjev. Da bo vse razumljivo, povem, da čebelarim v položkah. Ti panji stojijo na prostem in nimam čebelnjaka, /ato so tatovi moja posebna nadloga. Proti njim sem pri teh petih panjih nekaj »izumil«. Po eno bočno steno vsakega panja sem prevrtal in nameraval skozi to 8mm veliko luknjo spojiti po dva panja z vijakom, da tat ne bi imel tako lahkega opravila, če bi prišel po kakšen panj. Vendar teh vijakov nisem nikoli vtaknil, na luknje pa sem pozabil. Zato sem imel dve leti ali tri stalno rahel prepih v vseh panjih. Nekega dne pa sem svojo napako odkril ter luknje zadelal. In povem vam, čebele so postale povsem drugačne. Sedaj jih opravljam gologlav in gol do pasu in neredko
opravim vseli 5 do 6 panjev brez enega pika. Če ne napravim nobene napake pri delu, se mi sploh redkokdaj zgodi, da me katera piči. Uporabljam seveda dim, pa ne preveč. Stare bosanske preproge iz bombažnih cunj režem po širini na 3—6 cm široke pasove, jih zmotam kot kakšno vrv, povežem z vrvico in s tem kadim. Če ni vmes nobenega volnenega kosa, potem lepo tlijo, dim pa ni ne zoprn ne pekoč in mi ni nič slabo, če ga vdihavam.
Vzrok, da je kakšna družina huda, je vedno prepih. Prepih Idadi družino, hladi tudi takrat, če je zunaj vroče, in to čebele razburja. Prepih hladi trajno, zaradi tega je družina tudi trajno razburjena.
Nič nemogočega ni, da nastane v panju prepih. Dovolj je, da v A Tipanju vrata slabo zapirajo, pa je že tu. Kako to nastane?
Celo pri popolnoma mirnem vremenu že toplotna razlika med zrakom v panju in zunanjim zrakom povzroči stalni zračni tok: Topel zrak odhaja iz panja skozi razpoke in špranjo pri vratih na zgornjem koncu vrat. Tako bi tlak znotraj panja opadel. To pa se ne zgodi, ker zunanji zračni tlak sproti potiska zrak pri žrelu in spodnjih špranjah (če so) v panj. Ko pride zrak skozi žrelo v panj, se zaradi manjšega tlaka v panju nekoliko razširi podobno kot tekočina, ko pride iz lijaka. Zaradi tega pa se nekoliko ohladi. Tako čutijo čebele to kot hladen tok, podobno kot mi, če stojimo na prepihu.
Te vrste prepiha je posebno mnogo v panjih z nakladami. Naklade nikoli ne ležijo tesno ena na drugi, zato uhaja nad vsakim obodom topel zrak. Čim več je naklad, tem bolj so razmere v panju podobne razmeram v dimniku: »vleče« od žrela proti gornjim obodom in proti pokrovu najvišje naklade, kjer uhaja zrak iz panja.
Takšen je prepih ob popolnoma mirnem vremenu. Toda zrak skoraj nikoli ne miruje. Skoraj vedno se nekam vali, kar vidimo po dimu ali pa takrat, če hočemo na prostem vžgati vžigalico. Že rahlo premikanje zraka močno pospeši prepih v panju, če ima panj takšne napake. Močnejši veter pa povzroči tako hud prepih, da nastanejo še vse hujše posledice.
Vsa živa bitja so občutljiva na hlajenje, ki ga povzroča prepih. Lani pa sem presenečen ugotovil to celo pri rastlinah. Nekemu trsu, ki sicer zelo bujno raste in napravi 5—6 m dolge rozge, sem povzročil trajni prepih, pa tega nisem takoj opazil. Ko bi moral pognati že več metrov in se obložiti s kislimi grozdi, je šele komaj životaril in pripravil le dva kilava grozdka. Ko pa sem odkril svojo napako in jo seveda takoj popravil, se je ta revež tako krepko pognal, da so zrasle 2 m dolge rozge.
Kaj več o prepihu v enem članku ne morem napisati. Pred 28 leti me je neki prijatelj vprašal: Zakaj je prepih škodljiv? 13 let sem si to vprašanje kdaj pa kdaj ponavljal, potem pa sem nekega dne imel prvi skromen odgovor in smer za nadaljnje iskanje. Potem seveda nisem imel več miru vse dotlej, dokler se mi ni zdelo, da je o prepihu »nauk popoln« in sem napisal majhno, toda zlata vredno knjižico »Tajinstveni zlodej« na 29 straneh. Toda če bi le del teh odkritij skušal tu samo naštevati brez obsežne razlage, bi urednik ne hotel takega članka natisniti. Bo pa to za čebelarja dovolj. Preizkusite! Pri družini, ki je posebno huda, iščite prepih. Ali vrata slabo zapirajo ali pa je panj razpokan. Nato prepih preprečite.
Kmalu bodo čebele postale krotke. Nikar ne menjajte matice, čeprav je to najbolj znano navodilo. Matica v takem primeru ni kriva za srboritost čebel. Ce pa je matica na prepihu zbolela, jo bodo čebele same zamenjale s preleganjem.
Mogoče imate v čebelnjaku več družin, ki so nekoliko bolj liude. Potem preglejte panje. Vrata je lahko zatesniti. Odprta vrata pogrnite z notranje strani z juto, nato pa jih zaprite. Juta ali kakšno drugo blago ali več slojev časopisa jih dobro zatesni.
Nimam izkušenj s panji z nakladami. Zatesniti bo treba pač obode, kjer se naklade prilegajo druga na drugo, in pa pokrov najvišje naklade.
Da pa so tudi brez prepiha kdaj pa kdaj čebele bolj hude, to seveda drži. Pri nas je to takrat, ko cvete kostanj. Tudi navedbe tovariša Raiča držijo.
Urednikova pripomba: Da je prepih za čebeljo družino škodljiv in da čebele razbuja, to prav gotovo drži in se s piscem članka strinjamo. Ni pa to edini vzrok, kot trdi tov. Fujs. Še cela vrsta drugih je, da so čebele hude tudi v brezhibnih panjih. No. čebelarji verno, da se razdražljivost tudi podeduje. O hudih čebelah bomo brali tudi v prihodnji številki.
Čebelarska organizacija v avstriji — NJENE NALOGE IN CILJI
(Predavanje g- Alojzija Tropperja, predsednika Avstrijske čebelarske zveze, v Ljubljani, dne 19. januar ja 196?)
Čebelarstvo ima v Avstriji velik pomen za narodno gospodarstvo. Čebele dajejo med in vosek. Oba čebelja proizvoda sta po vrednosti komaj desetina koristi, ki jo dajejo čebele kmetijstvu z opraševanjem cvetja. Čebele je torej treba gojiti zato, da se zagotovi družbena rastlinska proizvodnja.
Avstrija ni nič kaj ugodna dežela za čebelarstvo. Življenjski pogoji za čebele so se v zadnjih 50 letih zaradi intenziviranja kmetijstva in gozdarstva zelo poslabšali. Čebele ne zahtevajo zato samo dobrih obratnih sredstev, temveč tudi sodobni način obratovanja in biološko pravilno oskrbo. Čebele je treba intenzivno prevažati, da se čim bolj smotrno izkoristijo razpoložljivi viri čebelje paše.
Gozd postaja vedno bolj edini vir izdatne paše, medtem ko je treba ocenjevati spomladanske paše samo še kot razvojne za družine. Tako je tudi razumljivo, da ni čebelarstvo danes nič več zgolj kmetijsko področje. Danes je dosegla sprememba v zaposlitvi prebivalstva, ki se je še pred sto leti ukvarjalo pretežno s kmetijstvom, v napredni industriji svoj višek. Kmetijstvo mora danes pri najmanjši zaposlitvi delovne sile proizvajati vedno več. Zato se le še malo kmetov ukvarja s čebelarstvom. Kljub temu čebelarstvo ni nazadovalo, ker se ukvarjajo z njim pretežno ljudje nesumo-
stojnih poklicev, delavci, nameščenci in uradniki. Ljudje iz navedenih poklicev se ukvarjajo s čebelarstvom z veseljem in uspešno. Nastopajo tako rekoč kot nadomestniki kmetovalcev in tako odstranjujejo grozečo nevarnost za celotno narodno gospodarstvo. Brez opraševanja cvetja po čebelah je namreč negotova vsaka kmetijska proizvodnja. Današnja struktura avstrijskega čebelarstva kaže jasno to spremembo. Leta 1880 je bilo v Avstriji 80.000 čebelarjev, ki so imeli 275.000 čebeljih družin. Danes je \ Avstriji 35.000 organiziranih čebelarjev, ki oskrbu jejo 500.000 čebeljih družin, pa so pridelek potrojili.
Rentabilnost je odvisna od velikosti obrata. Na posameznega čebelarja pride povprečno po 14 družin. Polovica od vseh pa so mali čebelarji, ki
Predsednik Avstrijske čebelarske zveze g. Troppcr med predavanjem
imajo povprečno le po 5 družin, /ato prevladujejo srednja čebelarstva z 20 do 50 družinami.
Stalno večanje velikosti čebelarskih obratov je zanesljivo znamenje gospodarnosti. Pri tem je vseeno, ali je čebelarjenje glavni ali stranski poklic. V mnogih primerih je dohodek delavcev in malih kmetov iz čebelarstva približno tak. kakor dohodek od poklicne dejavnosti, včasih ga celo presega. V območju slovensko-avstrijske meje je 370 malih kmetijskih obratov, katerih dohodki iz čebelarstva so večji kakor iz kmetijstva.
Organizacija
Vrhovna organizacijska enota avstrijskih čebelarjev je Avstrijska čebelarska zveza s sedežem na Dunaju.
Njeni člani so deželne zveze za čebelarstvo devetih zveznih dežel. Deželne zveze zajemajo okrog 1500 krajevnih društev.
Organi Avstrijske čebelarske zveze so predsedstvo, vodstvo in strokovni odbori.
Poleg čiste strokovne čebelarske organizacije deluje še zadružna čebelarska organizacija za prodajo čebeljih proizvodov in skupno preskrbo čebelarskih potrebščin. Vrhovna organizacija je Zveza avstrijskih čebe-
larskili zadrug, v katero so vključene čebelarske zadruge na Dunaju, Štajerskem, Koroškem, Zgornjem Avstrijskem, Salzburškem in Tirolskem.
Čebelarske zadruge imajo večinoma znatna obratna premoženja s skladišči, prodajalnami in satnišnicami. Lastni kapital, ki ga sestavljajo vplačani deleži članov, ne zadošča obsežnim poslom. Zaradi tega delajo čebelarske zadruge z večjimi obratnimi krediti, in sicer v obliki lombardnili kreditov, ki jih zagotavlja Zvezno ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo s tem, da prispeva k plačilu obresti.
Nameri Avstrijske čebelarske zveze
Namen Avstrijske čebelarske zveze je pospeševanje čebelarstva in varstvo interesov čebelarjev.
Zagotavlja zakonit položaj čebelarstva, skrbi za zakonsko varstvo čebelarskih proizvodov proti umazani konkurenci. Išče učinkovito varstvo proti čebeljim boleznim in razvija zatiralne akcije. Dalje obdelava gospodarska, davčna, jamstvena in tarifna vprašanja.
Izobraževanje čebelarjev
Čebelarjenje je danes donosno samo, če uporabljamo najnovejša spoznanja čebelarske raziskovalne dejavnosti, kar zahteva temeljito in solidno izobrazbo čebelarjev. V ta namen smo ustvarili dva sistema:
čebelarske šole in potovalne učitelje.
Center izobraževanja je v Državnem zveznem učnem in raziskovalnem zavodu na Dunaju.
Poleg tega so v večjih zveznih deželah na Nižjem Avstrijskem, Gornjem Avstrijskem, Štajerskem, Tirolskem in Koroškem deželne čebelarske šole, ki so jih postavile in jih vzdržujejo deželne zveze za čebelarstvo.
Manjše deželne zveze so uredile učne čebelnjake. Vse deželne čebelarske šole imajo sodobno opremo in internate za tečajnike.
Pouk se odvija v obliki različnih vrst tečajev z različno dobo trajanja. Posebno številno so obiskani tečaji za začetnike. Navadno dobi začetnik pri prvem tečaju namenski gotovinski prispevek za nabavo prvih dveh panjev. Poleg tega prirejajo skozi vse leto za že izvežbane čebelarje tečaje, ki obravnavajo zdravstvo, vzrejo matic, izboljšanje čebelje paše, plemensko odbiro, izdelovanje orodja in panjev v zabavo itd.
Čebelarske šole oskrbujejo lastne gospodarske čebelnjake. Tako ima štajerska čebelarska šola nad 400 čebeljih družin. Gospodarski obrati ne prigospodarijo samo del sredstev za kritje stroškov, temveč razvijajo tudi racionalne načine opravljanja čebel in za prakso uporabno raziskovalno dejavnost. Čebelarske šole niso nobene visoke šole za čebelarstvo, morajo se vzdržati znanstvenega raziskovalnega dela, usposabljati pa morajo v prvi vrsti čebelarje.
Potovalni učitelji so praktično in dobro, izobraženi čebelarji, ki morajo oskrbovati večji čebelnjak. Izobraziti se morajo pri Zveznem zavodu na
Dunaju. Svoje strokovno znanje osvežijo in izpopolnjujejo z naj novejšimi izsledki vsako leto na rednih delovnih konferencah.
Potovalni učitelji poučujejo največ na društvenih zborovanjih, prirejajo krajevne tečaje in uvajajo enotne čebelarske nauke. Imajo serije dia-pozitivov in projekcijski aparat. Priložnostno predvajajo tudi filme. Vsako društvo ima pruvico, da dobi enkrat letno potovalnega učitelja na stroške deželne zveze.
Potovalni učitelji dobijo od deželne zveze povrnjene stroške in honorar za predavanje. Avstrijska zveza čebelarjev ima ta čas nad 150 potovalnih učiteljev.
Šolski čebelnjaki
Na Štajerskem se vsi zelo trudimo, da bi postavili pri ljudskih šolah na deželi šolske čebelnjake. Ta prizadevanja zelo podpira deželni šolski svet. Ta čas je okrog 35 takih šolskih čebelnjakov, in sicer v okrajih: Feld-bach, Fürstenfeld in Deutschlandsberg. Imajo navadno po več kakor štiri naseljene panje. Šolska občina in deželna zveza za čebelarstvo prispevata vsak polovico sredstev za nabavo potrebščin.
Na teh šolah je vpeljano čebelarstvo kot prostovoljni predmet. Učitelji, ki vodi jo šolske čebelnjake, so ustanovili v okviru Štajerske deželne zveze za čebelarstvo lastno sekcijo. Vsako leto so oproščeni dva dni šolskega pouka, da se lahko na čebelarski šoli dalje izobražujejo.
Strokovni časopisi
V	Avstriji izhaja ta čas sedem strokovnih časopisov v skupni nakladi 50.000 izvodov. Prizadevamo si, da bi izdajali en sam enoten časopis. Razen tega izdaja Avstrijska čebelarska zveza tudi informacijski list, s katerim razširja važna poročila za funkcionarje in potovalne učitelje. Tudi radio oddaja redno čebelarska predavanja. Za oddajo na avstrijski televiziji je sestavila čebelursku zveza rokopis.
Vzreja
Vzreja odličnih plemenskih živali je osnova gospodarnosti. V Avstriji prevladuje čebela carnica. Le v zahodnih obmejnih območjih je še črna čebela. Najbolj ruzširjena rodova carnice sta v nižinah »Sklenar« in štajerski »Troisekt v območju Alp.
Celotno vzrejno delo uravnava vzrejni red, ki ga je izdala leta 1965 Avstrijska čebelarska zveza. V vzrejnem redu je predviden odbor za vzrejo. Sestavljajo ga zastopnik Avstrijske čebelarske zveze in referenti za vzrejo iz vseh devetih dežel. Odbor za vzrejo je izvršni organ, ki zagotavlja izpolnjevanje vzrejnega reda po strokovnih načelih za vzrejo.
Po vzrejnem redu je v vsaki zvezni deželi pri čebelarski šoli vzrejna centrala. Vzrejna centrala je osrednje mesto za celotno vzrejno delo. Redno prireja tečaje za vzrejo matic, skrbi za strokovno pravilno nego in pre-
izkušanje izbranih rodov ter vzdržuje obratovanje plemenilnih postaj v območju deželnih zvez.
Vsaki vzrejni centrali so priključeni razmnoževalni obrati, katerim podeli vzrejna centrala preizkušene družine čiste vzreje, iz katerih vzrejajo matice. Razmnoževalni obrati dobavljajo čebelarjem gospodarske matice in matice iz čiste vzreje.
Gospodarske matice so tiste, ki izvirajo iz družin čiste vzreje, ople-menjene so pa na stojiščih in zaradi tega nimajo dokaza o kontroliranem parjenju. Lahko jih oddajajo tudi nesprašenc. Matice čiste vzreje (plemenske matice) izvirajo iz čistega porekla in so oplemenjene na priznani plemenilni postaji.
Razmnoževalni obrati se morajo podvreči kontroli Avstrijske čebelarske zveze in jih vodijo v evidenci »Priznanih vzrejnih obratov.« S tem je povezana posebno stroga zdravstvena kontrola.
Avstrijski vzrejni red vsebuje tudi vzrejni red za plemenilne postaje.
Območje priznane plemenilne postaje mora biti prosto tujih čebel v polmeru 4 km; postaja mora imeti predpisano število trotarjev. Pristnost znakov vzrejnih živali nadzirajo deželni mojstri za odbiro, ki delajo po posebnem točkovalnem postopku.
Ta čas deluje v Avstriji deset vzrejnih central, 43 razmnoževalnih obratov in 30 plemenilnih postaj. Leta 1965 so prinesli v oplemenitev na plemenilne postaje 13.000 matic.
Najbolj priporočamo, da se te matice uporabijo pri narejenih umetnih rojih.
Z druDstvo
Pri zdravstvu polagamo največjo važnost na zanesljivo diagnozo. Zato razpolagajo vse deželne zveze z dobrimi raziskovalnimi postajami.
Vse družine vzrejnih obratov, obratov za narejanje rojev in čebelarjev — prevaževalcev so praviloma pregledane na nosemo in pršičavost. O izvidu raziskave obvestijo lastnike z zdravstvenim spričevalom. Na štajerski čebelarski šoli pregledajo letno okrog 30.000 čebeljih družin.
Osnovno načelo v zdravstvu je, da je bolezni bolje preprečevati kakor pa zdraviti! Zaradi tega priporočamo vedno znova biološko pravilno oskrbo čebel, 'laki biološki ukrepi so: stalno obnavljanje satja, vedno mlade matice, hitra obraba čebel zlasti s prevažanjem na paše, dobra oskrba družin in predvsem higiensko neoporečna čebelarska opravila.
Za zdravljenje uporabljamo: proti nosemavosti — fumidil-B, proti prši-čavosti — folbeks in proti hudi gnilobi čebelje zalege — sulfatiazol. Čebelje bolezni so v Avstriji redke. Griža in nosema se pač pojavljajo, ne zavzemajo pa kužnega obsega, če čebelarji upoštevajo navodila in priporočila. Pršičavost se pojavlja posamič, ozdravimo jo pa hitro s folbeksom. Žarišča kuge čebelje zalege zatirajo organi čebelarskih šol in deželne zveze za čebelarstvo. Za uničene družine dobijo čebelarji odškodnino. Kužna nosema, pršičavost in huda gniloba zalege se morajo obvezno prijaviti oblastem. Avstrijska čebelarska zveza si zelo prizadeva, da izobrazi referente za zdravstvo. Imeti jih mora vsako društvo. Oblast jim izda za njihovo delo uradni izkaz.
Pospeševanje čebelami on
Posamezne deželne zveze zu čebelarstvo imajo velike stroške z vzdrževanjem čebelarskih* naprav.
Sredstva za to se zbirajo:
a) iz članarine,
b) iz dohodkov gospodarskih obratov in
c) iz subvencij.
Prispevki članarine na Štajerskem so sestavljeni iz osnovnega prispevka, ki znaša 35 šilingov, in dodatnega po 2 šilinga na panj. Skupni dohodek iz teh virov znaša okrog 400.000 šilingov, od katerih dobi Avstrijska čebelarska zveza 114.000 šilingov.
Štajerska čebelarska šola ima letno 300.000 do 400.000 šilingov dohodkov.
Subvencije dajejo:
Zvezna vlada za leto 1966 250.000 šilingov in deželna gospodarska zbornica 30.000 šilingov.
Iz sredstev zvezne vlade dobivajo posamezni člani pomoč za nakup sladkorja, za nabavo matic, za zdravila, prispevek začetnikom za nabavo panjev in za ureditev razmnoževalnih obraiov ter plemenilnih postaj.
Subvencijo deželne vlade porabljamo za delovanje čebelarske šole. S subvencijo deželne gospodarske zbornice krijemo stroške za potovalne učitelje.
Organizacija nudi čebelarjem tele ugodnosti:
1. dodatke k nabavi sladkorja,
2. jamstveno in odškodninsko zavarovanje,
3. pravno varstvo,
4. davčno pomoč,
5. pravico do obraževanja na čebelarski šoli in pri potovalnih učiteljih,
6. pravico do zdravstvenih raziskav in do denarne pomoči v primerih kužnih bolezni,
7. prejem strokovnega glasila,
8. prodajo medu,
9. odobritev agrarnih investicijskih kreditov.
Načini čebelarjenja v Avstriji
Panje opravljamo pretežno od zadaj. Panje z nakladami uvajamo uspešno.
Normirane mere: Kunčev panj, avstrijski široki sat in avstrijska normalna mera.
Poraba sladkorja na družino in leto je povprečno 12 kg. Prevažanje čebel je zelo razširjeno, zlasti na gozdno pašo. Panji in potrebščine so največ novejše izdelave.
V	preizkušanju so panji iz umetne snovi.
Prevedel Valentin Benedičič
•' zdravstveni kotiček
ŠVICARSKA NAVODILA ZA PREISKAVO ČEBEL V LETU 1 !Mi 7
13 li. L U C) N K C) C J A N
Čebelarski oddelek: v Liebefeldu o Švici je s svojimi številnimi laboratoriji v Evropi v raziskovanju čebeljih bolezni že dolgo vrsto let na vodilnem mestu. Za leto 1967 je dal nova navodila čebelarjem za pošil janje materiala v preiskavo. »Schweizerische Bienezeitung št. 1/1967« prinaša pod naslovom >Nooa navodilu za preiskovanje čebel in čebelje zalege na zavodu« tole:
»Znašli smo sc pred temle dejstvom: od vseh strani prihajajo med letom tožbo, da so družine zanič, slabiči ali pa so neposredno pred tem, da pomro. Na tisoče vzorcev prihaja v preiskavo in čebelarji, ki jih je zajela nesreča, pričakujejo obenem s sporočilom o ugotovitvi bolezni tudi točen recept, kaj in kako previdno je treba ocenjevati ugotovitve, ki jih dostavljamo. Da bi čebelarjem lahko dali primerna navodila, je potrebno pri pošiljanju vzorcev slabičev sporočiti, kakšna je splošna oskrba, paša, lega čebelnjaka, odvzeti je potrebno čebele na različnih mestih v čebelji družini, opisati različne razvojne stopnje čebelje zalege in če je le mogoče, naj čebelar pošlje tudi matico.
Čebelarski oddelek daje lahko sedaj pojasnila čebelarju samo za vse tiste bolezni, ki jih je po obstoječih zakonskih določilih potrebno prijaviti. Razne ukrepe za vse druge bolezni pa še vedno raziskujemo. Pri svojem delu upoštevamo, da je sedaj naša prva naloga, da z vsemi sredstvi, ki so nam na razpolago, preizkušamo različne ukrepe za zdravljenje. Prepričani smo, da praksi tako bolj koristimo kakor pa s pošiljanjem naših ugotovitev, od katerih nima praktični čebelar nobenih koristi in ne more nič ukrepati. Poleg tega so čebelarskemu oddelku naprtili veliko novih nalog, osebje pa je bilo povečano le v določeni meri. Tako smo morali omejiti svoje delo pri kontroliranju zdravja čebel. Zato je od lota 1967 dalje potrebno za pošiljanje materiala upoštevati nove predpise.
Preiskane na pršico
Pri sumu pršice (zelo slabe družine v pozni jeseni in pojav posameznih čebel skakalk v pozni jeseni in pozimi, pojav skakalk ob trebi 1 n ih izletih umrle družine v zimskem času) moramo posluti material v preiskavo po predpisih zakona o zatiranju bolezni s točnimi podatki o pojavih, ki smo jih opazili.
Izkušnje so pokazale, da pršice predvsem najpogosteje odkrijemo v zimskih mesecih in zgodaj spomladi. Zato bomo v bodoče preiskovali na pršice n času od 1. novembra do 15. maja naslednjega leta.
Po končani akciji za zatiranje pršice odredi pristojni čebelarski inšpektor jemanje vzorcev, da bi tako lahko kontrolirali uspešnost akcije. To kontrolo opravi čebelarski oddelek zavoda. Čebelarski inšpektor je zadolžen. da se s čebelarskim oddelkom dogovori glede roka jemanja vzorcev in pošiljanja le-teh.«
Tako se glasi prvi del novih navodil, drugi del bomo priobčili v prihodnji številki. Tudi slovenski čebelarji in čebelarske organizacije želijo večkrat od veterinarskih zavodov, ki preiskujejo začasno tudi čebele, vsa
Udeleženci prvega tečaja o čebeljih boleznih v Dravogradu lela 1954
mogoča navodila in nasvete za preprečevanje čebeljih bolezni. Čebelarji pa pri teh zahtevah ne pomislijo, da je za raziskovanje raznih čebeljih bolezni potrebno imeti urejene laboratorije in usposobljene strokovne moči. Preiskave na pršico so za strokovnjaka enostavne, toda precej zamudne. Ker zavodi v določenem času za toliko število preiskav niso pripravljeni, so večkrat poročila o rezultatih preiskav zapoznela, kar povzroča veliko negodovanje pri čebelarjih. Poleg tega so morali čebelarji sami plačati precej visoke takse za preiskavo na pršico v nekaterih zavodih. Razumljivo je, da so se ponekod čebelarji odločili, da bodo načrtno v določenih področjih vse čebelje družine zdravili s folbeksom brez predhodnih preiskav na pršico.
Najuspešnejše zdravljenje pršice po dosedanjih izkušnjah je spomladansko osemkratno plinjenje vseh čebeljih družin s folbeksom v enotedenskih presledkih. Najprimernejši čas za zdravljenje v večernih urah, ko
se vrnejo vse čebele s paše. S pomladanskim zdravljenjem pričnemo istočasno povsod takrat, ko prične cveteti češnja. Ker se pojavlja pršica tudi v višje ležečih planinskih predelih, naj bi bil pričetek zdravljenja tu nekaj ali več dni pozneje, ko prične cveteti divja češnja. Ne opuščajmo sedmega in osmega zdravljenja v drugi polovici maja, ko so družine že dobro razvite!
Če ni zdravljenje predhodno dobro pripravljeno in niso prej popisani osi naseljeni panji ter je tako organizirano, da zdravijo čebelarji sami, ne pa usposobljeni čebelarji nse čebelje družine napadenega področja, zdravljtenje ne bo uspešno. Delo bo opravljeno polovično in pršice na tem področju ne bomo zatrli.
Še o nosemi spomladi 1966
Izgledi v letu 196? je naslov članka v Nordwestdeuit. Imkerzeitung št. 1, 1967, v katerem dr. Evenius, direktor čebelarskega inštituta v Celle naglasa, da je predvsem nosema spomladi 1966 do poletja in v samem poletju 196t> povzročila velike izgube čebel na vsem področju širnih pokrajinah Zvezne republike Nemčije in tudi v njihovem okraju Hannover.
Op. ur. Zdr. kot.: Pri nas pa je napisal v 3. št. Slov. čebelarja v članku Nose-mavost spomladi 1966 čebelar R. B., da je 15. maja 1966 pri svojih čebelah nosemo izključil, ker je jeseni pokladul nosemak. Vozil se je potem z avtom daleč naokoli in povsod v maju opazoval znamenja noseme, ne da bi vedel, da se nosema pojavlja tudi v takšni obliki. Pisec vrstic pa ni pomislil, da so čebele, ki so jeseni 1965 preventivno prejemale nosemak, do 15. maja že vse pomrle in so jih zamenjale druge.
Na tečaju za preglednike čebel v frebruarju letos je bilo poudarjeno, da je uspeh zatiranja nosemavosti odvisen od treh faktorjev, in sicer:
1. od razkuževanja v panju in izven njega, to je, od higienskih ukrepov (pravilno odstranjevanje bolnih mrtvic, razkuževanje z 80 % ocetno kislino itd.)
2. od bioloških ukrepov, to je, pravilnega čebelarjenja in
3. od zdravljenja noseme z nosemakom. fumagilinom, fumidilom B itd., to je od zdravilnega in preventivnega zdravljenja.
Pri pojavu nosemavosti naj se torej čebelar ne zanaša v glavnem in samo na zdravljenje, zlasti ne v naših razmerah, ko nam še nikjer ni uspelo zajeziti vsakoletno širjenje nosemavosti. Nosemak sem v priročniku, ki je izšel pod naslovom »Nosema vost« že leta 1956 v založbi Kmečke knjige, omenil med ukrepi za zatiranje nosemavosti na zadnjem mestu zato, da bi čimbolj naglasil važnost preventivnih ukrepov, to je razkuževanja satja, panjev in čebelnjakov, opozarjal na širjenje nosemavosti z roji, zaletelimi čebelami, za nakupom čebel.
Odßovor na vprašanje, če je nosemak odpovedal
Čebelar Janko C. je poslal na vprašanje čebelarja R. B. svoje mnenje glede nosemaka, ki je sredi maja 1966 odpovedal in ki ga je jeseni 1965 poklndal prepozno. Takole nam piše.
»Želel bi, da v Slov. čebelar ju priobčite tudi moje mnenje o uporabnosti nosemaka na vprašanje čebelarja R. B. v 3. št. 1.1967. Zaenkrat ne bi napisali polnega naslova, ker je tudi vprašanje postavljeno, kakor pravimo, anonimno. Prav bi bilo. da naš list v bodoče prinaša le sestavke s polnim podpisom.«
Čebelar R. B. je pokladal nosemak jeseni, kakor priporočajo navodila, in ga številni čebelarji pred zaziinljenjem pri jesenskem krmljenju v brez-pašni dobi pomešanega v sladkorno raztopino dajejo čebelam zato. da bi
zdrave, nenapadene po trosih noseme, dobro prezimile. Nosemak je zdravilno deloval samo na čebele, ki so prezimile, ne pa na s trosi napadeno satovje in na vse oslalc predmete, kjer so še bili trosi noseme. Piše nadalje, da je imel več let s takšnim preventivnim zdravljenjem očitne uspehe. Toda jeseni 1965 zdravljene čebele so v aprilu, nekatere pa že preje, vsa-kakor pa pred 15. majem, pomrle, ker .so jih v čebelji družini že nadomestile nove, ki pa niso bile zdravljene. Te so se lahko okužile na satih z ogromnim številom trosov ob tihem ropanju, ob spomladanskih izletih, v stoječih vodah in mlakužah pri skanju vode. Ne podcenjujem pa tudi prenašanja noseme po zaletelih čebelah, ki jih je, kakor je napisano v strokovnih čebelarskih knjigah, večje število. Ko so z okuženo vodo prišli trosi noseme v črevesje, se v njem širijo tako hitro, da se prično razmnoževati že po enem dnevu in pol. V eni sami mrtvi čebeli, ki je padla pred čebelnjakom, je lahko več milijonov trosov zajedalcev noseme.
Nosemak je zdravilo, ki je bilo prvotno namenjeno za zdravljenje čebel. Čebelar, ki ga je zadela nesreča, da se je pri čebelah pojavila nosema v nalezljivi obliki z grižo npr. sredi maja, in opazi, da so družine že tako močno napadene, da nočejo vzeti več hrane, zdravi čebele po navodilih z zdravilno sladkorno raztopino. To razprši z razpršilnikom postrani na obe strani sata, potem ko je vzel 1 sat iz panja in napravil prostor, da ostale sate lahko premika in zdravi. To dela lahko kar v panju, potem ko je sat potegnil iz AZ-panja. Ze tretji dan po takšnem »vbrizganju«- sladkorne raztopine z nosemakom postanejo obolele čebelje družine bolj živahne iu čebele ne umirajo več zaradi noseme. Seveda že močno oslabele čebele medtem zdravljenjem umro, ker je bilo zdravljenje za te prepozno. Čebelar R. B. ne bi zamenjal znamenja noseme, ki jih je opazil pri svojih čebelah in čebelah sosednih čebelarjev za nepoznano obolenje in pripisoval slabo učinkovitost nosemaku in zdravljenju ob nepravem času, če bi prej, preden je napisal sestavek o nosemi, prečital v naši knjigi Sodobno čebelarstvo T. del iz leta 1955 poglavje o nosemavosti in bi na strani 397 moral prečitati tole:
»V letih, ko je vreme ugodneje, nosemave čebele kakor pri pršičavosti z bolj ali manj napetim zadkom zapuščajo panje, padajo po tleli, lezejo sem ter tja, se zbirajo v skupine in se trepetaje poslavljajo od življenja.;
Op. uredniku Zdrav, kot.: Zaradi važnosti zatiranja nosemavosti v Sloveniji smo izjemoma priobčili članek čebelarja s podpisom Janko C. V prihodnje se na takšne sestavke anonimnih čebelarjev ne bomo ozirali in jih ne bomo priobčevali v našem kotičku.
Anekdota o švicarskem čebelarju Vornsaltlu
Vomsattla sem v zvezi z zatiranjem pršice večkrat omenil. Bil je več desetletij vzoren blagajnik pri Zvezi nemško govorečih švicarskih čebelarjev. Bil je tudi dober in duhovit predavatelj. Rad je predaval o čebelji pršici in njenem zatiranju, ki v prejšnjih desetletjih ni bilo uspešno. Takrat še niso poznali pravega zdravila. Nekoč je po končanem predavanju stopil k njemu čebelar in mu dejal: »Pri tvojih predavanjih se samo smejimo, govori nam enkrat resno, da bomo lahko zbrano premislili, kaj si nam novega povedal ...«
nonict iz čebclarsltep sveta
Donos s paše zaposli ves punj. Hoteli so ugotoviti, kuj se dogaja v panju z medičino, ki jo čebele prinesejo s paše. Zato so vsadili prvca v opazovalni panj z enim samim velikim satom. Pravzaprav je bil ta sat sestavljen iz štirih normalnih satov približno naše mere. Čebele so navadili na pitalnik v paviljončku pred čebelnjakom. Ko so čebele že redno obiskovale pitalnik, so posamezne označili z vidno barvo in jo v opazovalnem panju natančno zasledovali. Opazili so. da nabiralke oddajo nektar drugim čebelam mladicam, navadno petim, včasih tudi šestim. Da bi dognali nadaljno usodo te medičine, so eni označenih nabiralk dali kapljico razredčenega radioaktivnega medu. Po kratkem času so z občutljivimi napravami ugotovili, da je nekako 50 čebel kazalo radioaktivne znake. Poskus so ob raznih priložnostih ponovili z enakim uspehom. Iz tega sklepajo, da nabiralka odda medičino nekaterim mladicam, te pa naprej drugim in tako dalje. Na ta način se pretaka medičina od ust do ust skozi celo vrsto čebel. Tako so ob dobri paši dejansko vse čebele v panju zaposlene s predelavo nove medičine.
Imkerfreund 1966 J. M.
Roj in zrcalo. Čebelar Metzenleitner razpreda v svojih spominih: Pred nekako 20 leti sem ogrebal roj z visokega drevesa. Kmetica posestva, kjer sem imel postavljen čebelnjak, me je opazovala. Ko sem stopil z visoke lestve, se mi je približala in me vprašala, zakaj si ne pomagam z zrcalom, kot je to delal njen pokojni mož. Ulovil je namreč sončne žarke v zrcalo in jih uperil v visoko sedeči roj, ki se je kmalu preselil na ugodnejše mesto ali pa šel nazaj v panj. Nekaj let pozneje sem imel priložnost, da sem ta nasvet uporabil. Opoldansko sonce sem ujel v zrcalo in usmeril žarke na roj. Nekako po dveh minutah se je res dvignil in odletel nazaj v panj. Naslednje jutro sem z matico in dvema satoma pokrite zalege napravil narejenca in zadeva s to družino je bila urejena.
Pozneje sem nekje bral, da gozdarji-čebelarji streljajo z drobnimi šibrami na
roj, ki sedi na neugodnem visokem mestu. Se pravi, ne streljajo naravnost v čebele, ampak v neposredno bližino sedečega roja, ki se preseli na ugodnejše mesto. Vendar sam tega nisem preizkusil.
Imkerfreund 1962 J. M.
Pridobivanje zadelavine. Čebelar Bar-menkov je leta 1961 dosegel pridelek 250 do 400 g zadelavine na panj. Nekatere naklade je pripravil na poseben način prav za pridobivanje zadelavine. V sprednjo in zadnjo stranico je s krožno žago zarezal 12 cm dolge in 3—5 mm široke zareze, na zunanji srtani je odprtine prekril s tanko mrežo. Naklade je napolnil s praznim satjem. Zadelavino je odvzemal vsakih 5 do 8 dni.
Pčelovodstvo 1961 J. M.
Mehanično odkrivanje medenega satja.
Električno segrevalni noži za odkrivanje satja dado medu večinoma nekak karamelen priokus. Izumitelj, čebelar iz Izraela, je skonstruiral napravo za odkrivanje satja s hitro se vrtečimi krtačami, ki odstranijo pokrovce.
S. H.
Oskrbovanje ličink pri prevažanju.
Čebelje družine so krmili s pobarvano sladkorno vodo. Nato so pripravili vse. kar je potrebno za prevažanje in del družin vozili različno dolgo (3 do 5 ur) sem ter tja po dvorišču. Ugotovili so, da so čebele med »prevažanjem« pitale le malenkost manj kot četrtino ličink čebel delavk. Najmlajše ličinke so oskrbovale najmanj. Dvodnevne matičje ličinke so sicer na najzgornji letvici vzrejnega satnika bolje kakor ona na spodnji letvici, vendar so jih med »prevažanjem« zanemarjale prav tako kakor ličinke čebel delavk.
Dr. G. Droege S. R.
Voščena vešča — enkrat drugače. V borbi proti bakterijam, ki povzročajo bolezni, se uporabljajo, kakor je znano, sulfarrpdi in antibiotiki (npr. penicilin)
kot kemoterapevtična zdravila z dobrim uspehom. Žal sc je pokazalo, da neki rodovi bakterij razvijajo rezistentne oblike, ki se jih ni več mogoče lotiti niti z večjimi dozami zatiralnih sredstev. Skupina madžarskih biokemikov pa je iznašla nov antibiotik, ki ga mikroorganizmi tvorijo v telesu ličink voščene vešče. Dobil je ime primicin, deluje celo viricidno, zamore torej uničiti viruse.
Po »Imkcrfreundu< S. R.
Medeno mleko v prehrani prezgodaj rojenih otrok. Nad 500 takih otrok so v Avstriji hranili samo z medenim mlekom. Preparat je otrokom zelo koristil, kar sc je videlo iz normalnega debeljenja. Nagnjenje k nalezljivim boleznim ni bilo nič večje kakor pri tistih dojenčkih, ki so jih hranili z materinim mlekom.
S. R.
Čebelarstvo na Kanarskih otokih, Kdor pričakuje, da bi to poročilo moralo govoriti o cvetočem in zmogljivem čebelarstvu na tem otočju, ki ima blago atlansko klimo z bohotnimi mešanimi pašami (drevesna resa, materina dušica, divji janež, mandeljnovec, evkaliptus), bo zelo razočaran. Razen ene kratke glavne paše v februarju in marcu je prek celega leta paša le malenkostna. Čebele le paberkujejo, kar pa vsekakor zadostuje, da je po odvzemu medu krmljenje nepotrebno. Število panjev je neverjetno majhno, čebelarjenje v preprostih pokončnih panjih (izvotlena palmova debla) je primitivno in vse prej kakor donosno. Letni povprečni donos sc suče okoli 1.5 do 3 kg medu na družino. Pretežni del majhnih stojišč, večinoma le 1 do 8 družin, je v meglenem področju ined 600 do 2000 m nadmorske višine v območju deževnegu pasatnega vetra. Kar leži nad tem in pod tem, je večinoma zelo suho in velike bananove plantaže ob obali — glavni pridobitni vir in izvozni predmet — morajo umetno namakati. Kakor trdijo, medi bananovec zelo dobro toda zaradi obilne uporabe insekticidov čebelarstvo tam ne more prav uspevati. Prebivalstvo je siromašno, poraba medu je kljub nizki ceni izredno majhna. Celotno število čebeljih družin na otoku La Palma, ki meri 72(> km2, znaša le 300. Z moderno urejenim čebelarstvom pa bi se vsekakor dalo tam uspešno čebelariti z večjim številom panjev.
S.	R.
Vesti iz Kanade. Tudi kanadski čebelarji so imeli lansko pomlad zaradi noseme zelo oslabljene čebelje družine. Vreme je bilo neugodno in zato so prinašale čebele le malo obnožine. Sele sredi maja so si družine opomogle. Letošnjo pomlad bodo družine najbrž močne, ker so imele čebele zelo dobro jesensko pašo in so jih čebelarji zazimili na sladkorju, jeseni pa zdravili tudi s fumidilom.
Univerza v Guelphu je središče čebelarske dejavnosti in tudi znanosti. 'l’u prirejajo različne tečaje in sestanke za čebelarje. Visokošolci, ki se zanimajo za življenje čebel in čebelarjenje, lahko izberejo čebelarstvo kot svoj glavni predmet. Urejen je tudi podiplomski študij, tako da postanejo lahko mladi diplomanti tudi doktorji čebelarske znanosti ali pa lahko dosežejo druge akademske časti. V ta namen so pripravili posebna asistentska mesta. Precej študentov iz tujine je že izrabilo to priložnost, zdaj pa se oddelek za čebelarstvo na poljedelski fakulteti v Ontariu posebno zanima za domače, to je kanadske študente, ki jih žele pritegniti k temu študiju.
Tudi v tej deželi izgubljajo čebelarji svojo žival zaradi škropljenja s strupenimi pripravki. Tu škrope različne povrtnine in pa sadno drevje. Največ škode je zaradi sevina, ki ga sadjarji in vrtnarji ter zelenjadarji sicer zeio cenijo, je pa zelo strupen za čebele. Čebelarji sc ubranijo škode tako, da prepeljejo čebele v druge kraje, ki so oddaljeni vsaj 5 milj od takih nasadov. Čebelarjem, ki bi ne mogli prepeljati svojih čebel, svetujejo, naj se pogovore s sadjarji in vrtnarji ter zelenjadarji. Ti naj bi za podrast posejali samo travo, ne pa cvetočih rastlin. Vsekakor pa naj čebelar skrbi za napajalnik s tekočo vodo v bližini čebelnjaka, sicer jo bodo čebele iskale na zastrupljenem rastlinju. Vsak pojav zastrupitve morajo čebelarji takoj telefo-nično javiti okrajnemu čebelarskemu nadzorniku.
Urednikova pripomba:
Tudi mi smo svetovali čebelarjem, naj se pred vsakim škropljenjem pogovore s sadjarji oziroma s tistimi, ki so odgovorni za škropljenje. Marsikje so to stvar že uredili v obojestransko zadovoljstvo. Tudi tu naj velja staro načelo, da lepa beseda lepo mesto najde.
Kanadski čebelarji imajo zdaj spet na voljo poseben aparat i/. trdega stekla, s katerim lahko ugotavljajo kakovost in vrsto medu. Ti aparati so napravljeni v različnih barvah, ki se dobro ločijo od barve medu. Zato so bele barve, posebno bele, potem pa so odtenki od zlatoru-mene do temne. Aparat v zaželeni barvi siune 20 dolarjev.
E. S.
Zuncsljivo dodajanje matic. Na strani 164 lanske 6. številke Čebelarja sem opisal postopek, ki zagotavlja uspešno dodajanje matic v zvezi z matično snovjo. Ali je kdo od slovenskih čebelarjev to preizkusil? Doslej še nisem zasledil nobenega tozadevnega poročila.
Pač pa sem našel v 9. številki lanskega Wcstl'alskega čebelarskega lista obširen članek, v katerem razpravlja čebelar K. E. Teske o takem izpopolnjenem dodajanju. Najprej govori o nekaterih novejših ugotovitvah iz življenja čebel in o svojih razmišljanjih, potem pa o svojem novem postopku, po katerem vsak panj zagotovo sprejme novo matico. Tudi trotovec, kot je to sam preskusil prejšno jesen!
V naslednjem povzemam na kratko njegova izvajanja:
V tisočletnem razvoju čebel ne družine je postalo žrelo tista naravna pot, po kateri se vrača matica s prahe, pa bodi to naravna ali narejena praha. Tam se zadržujejo čebele, ki skrbe za vračajočo se matico in tam so tudi čuvaji proti morebitnim napadalcem. Zato zamenjuje matice na bradi.
Matična snov ni vonj ali duh. ampak je resnična snov, ki jo proizvaja matica. Čebele negovalke sprejemajo to snov in jo oddajajo naprej drugim čebelam, da kroži po panju. V matičnicah dodane matice so slabše oskrbovane, zato ne izločajo dovolj matičje snovi za vse čebele v panju. Te čebele se počutijo brez-inatične in jajčniki jim nabreknejo. V teh čebelah tiči nevarnost za novo matico! Zato moramo novo matico pripraviti do tega, da proizvaja mnogo matičje snovi, da je je dovolj za vse čebele v novem panju. Kako to doseže, je opisano pri dodajanju.
Vsak nov dotok medičine se širi z neverjetno naglico in s posredovanjem vseh čebel v panju.
Postopek za zamenjavo matic je tako enostaven, da enostavnejši res ne more biti: brezmatičen panj, trotovec ali družino, ki smo ji vzeli malico, razpostavimo na kozico, da je med posameznimi sati nekaj razmaka. Na kozici naj ostanejo toliko časa, da se pokažejo znaki zbeganosti in začnejo čebele pahljati s privzdignjenimi zadki kakor vsajeni roj.
Novo matico spustimo v kozarec, ki mu dno pokriva za nekaj milimetrov visoko gostejša medena voda, kjer naj se matica dodobra okopa in upeha (navadno v 8 do 10 minutah). V samoobrambi najbrž matica proizvaja več matične snovi, ki se spoji z medom ob telesu. Medtem spravimo družino v panj in ga zapremo, matico pa položimo na brado tega panja. Čebele takoj obkrožijo matico, jo ližejo in s tem čistijo. Z medom sprejemajo tudi mnogo matične snovi in jo oddajajo drugim čebelam, da začno krožiti po panju. Medtem se nabere okrog matice posebna skupinica čebel, ki jo boža ter pita in kmalu zleze matica s lem spremstvom skozi žrelo v panj. Tam postane takoj gospodarica.
Tako je dodal že 28 matic in vedno je potekalo vse gladko. Priznava pa, da mu je bilo lansko leto zelo tesno pri srcu, ko jc dodajal dragoceno plemensko matico z otočnega plemenišča, za katero je plačal 25 mark. Kako si je oddahnil, ko je ugotovil, da so čebele tudi (o matico sprejele brez vsakega oklevanja.
J. M.
Paradiž za čebele. Avstralijo štejejo med največje proizvajalce medu. Glavno pašo dajejo razni evkaliptusi, visoka drevesa, ki cveto ob raznih časih in tvorijo tako več zaporednih paš, ki jih prevaževalci lahko izkoriščajo. Nekako 80 % vseh čebelarjev čebelari z manjšim številom panjev in ne prevažajo čebel. Njihov povprečni letni donos se suče med 20 in 40 kg medu na panj. Čebelarji z večjim številom panjev, ki tudi prevažajo, dosežejo letno po 150 kg medu na panj. Poklicni čebelarji z velikim številom panjev ustrezno mnogo več. Rekordno žetev je dosegel vele-čebelar s 450 panji, ki je dobil v povprečju na panj po 375 kg! Samo ta čebelar je pridelal 165 ton ali 16 in pol vagona medu.
Po Bee World 1963. J. M.
IZVLEČEK iz zapisniku 10. seje lO dne 7. febr. 1967
Ogled zemljišč in objektov za čebelarsko šolo mora biti opravljen pred občnim zborom Zveze.
Pisarniške prostore na Miklošičevi cesti je vzelo v najem s 1. marcem podjetje Medeks. Zveza naj bi prodala Medeksu oba prostora najpozneje v treh letih. Pogodba še ni podpisana.
Francu Lobniku iz Maribora smo sporočili, naj se informira o pogojih za prirejanje čebelarskih tečajev na tamkajšnji srednji kmetjski šoli.
Grafoimpeks iz Zagreba nam je sporočil, da je prejel naše račune in želi, da mu pošljemo pogodbo v podpis. Potem nam bo nakazal souporabnino za pisarniške prostore.
Slovaški čebelarski organizaciji smo odgovorih, naj nam sporoče dokončno odločitev, kako dolgo nameravajo ostati v Ljubljani. Tako bomo lahko izdelali podroben program.
Prof. Senegačnik in inž. Šivic sta določena, da se seznanita in povežeta z Marjanom Murnom z Jesenic in se dogovorita z njim glede čebelarskega filma.
Obmejnim čebelarskim društvom od Črne na Koroškem do Murske Sobote smo za vse to področje poslali letos
1.	marca dopise z navodili za vodenje evidence o čebeljih boleznih v petkilometrskem obmejnem pasu.
Prejeli smo zapisnik o zaključku razgovorov o problematiki čebelarstva dne 25. novembra 1966 pri Republiškem sekretariatu za gospodarstvo. Zaključki žal niso v skladu s potekom navedenih razgovorov. Ti so bili namreč mnogo bolj pozitivni, kot navaja to zapisnik.
Dr. Jan Svoboda se v imenu Dokumentacijskega centra Apimondije v CSSR zahvaljuje za poslane tri izvode Slovenskega čebelarja za potrebe te ustanove.
Predsednik Zveze čebelarjev provin-cije Bozen Josef Pfeifer nam je na naš dopis sporočil, da je med Salurnom in Meranom še vedno 3.639 čebeljih družin, čeprav jih je zaradi zastrupitve pomrlo v zadnjih 20 letih skoraj 4000. Na koncu
pripominja, da lahko objavimo njegov odgovor v Slovenskem čebelarju.
Predsednik poroča, da je bila v nedeljo 5. marca seja Saveza pčelarskih organizacija v Zagrebu. Seje so se udeležili Boža Petrovič, Jovan Zivanovič in Marko Naševič iz Beograda, prof. dr. Josip Tomašec in prof. M. Varga iz Zagreba ter predsednik naše Zveze. Na tej seji je bil izvoljen za novega predsednika prof. Tomašec. Dosedanji predsednik Dušan Avramov gre namreč v diplomatsko službo. Sejo je vodil prof. Tomašec. Naš predsednik je kritiziral delo Saveza, ker ni poslal zapisnika o zadnji seji in osnutka za čebelarske legitimacije. Poročal je o delovanju naše Zveze z Avstrijsko čebelarsko zvezo in kakšni so nadaljnji obeti za sodelovanje zlasti v zvezi s spomeniško proslavo ob 200-let-nici smrti Antona Janše leta 1773 mi Dunaju. Boža Petrovič pa je bil mnenja, naj bi se to sodelovanje preneslo tudi na Savez pčelarskih organizacija, ki bi nastopni v imenu jugoslovanskih čebelarjev. Kakšna naj bo pri tem vloga Saveza, bo treba še razpravljati. Ugotovljena jc bila nedelavnost čebelarske organizacije v Bosni in Hercegovini. Novi predsednik Saveza prof. Tomašec bo pisal Vladu Šegertu, naj poživi delo tamošnjih čebelarskih organizacij, ker je BiH zelo ugodna dežela za čebelarstvo. Boža Petrovič je obljubil, da dobimo v desetih dneh zapisnik o prejšnji seji in osnutek za čebelarske legitimacije.
V	prvi polovici aprila bo v Ljubljani na pobudo Veterinarskega zavoda Slovenije posvetovanje o čebeljih boleznih. Za to posvetovanje bo predsednik Benedičič pripravil primeren referat o problemih, ki nastajajo zaradi čebeljih bolezni. Urediti bo treba tudi vprašanje veljavnosti veterinarskih potrdil pri prevozih na različne paše.
Veterinarski zavod je letos odkril tri nova žarišča pršičavosti v Poljanski dolini (Poljane, Gorenja vas in Hotavlje), ki so v območju občine Škofja Loka.
Štajerska deželna zveza za čebelarstvo je odobrila petim članom naše or-
ganizacije brezplačen tečaj z vso oskrbo na štajerski čebelarski šoli v Gradcu. Predsednik g. Tropper je obvestil našega predsednika, <la bo 9. in 10. marca 1.1. na tej šoli tečaj o čebeljih boleznih. Obvestili smo ga, da se lahko udeležijo tega tečaja dva mlada veterinarja ter po en član za območje čebelarskega društva Celje, Gornje Mežiške doline in Gornje Radgone.
Dne 24. februarja je nastopil predsednik kot izvedenec pri občinskem sodišču v Ljubljani v odškodninski zadevi Stanka Vukosava in drugih proti KZ Polje v pravni zadevi zaradi zastrupitve čebel pri škropljenju sadnega drevja. Sodba še ni bila razglašena.
Tečaja za čebelne preglednike 19. februarja se je udeležilo 42 čebelarjev. Predavali so: dr. Jože Maček, prof. Senegačnik in dr. Leon Kocjan. Tečajniki so pokazali veliko zanimanje.
Zveza si še nadalje prizadeva, da pridejo vse panjske končnice, ki jih inin spravljene v Etnografskem muzeju. \ čebelarski muzej v Radovljici.
Predsednik se je udeležil 26. februarja t. I. proslave 80-letnice Petra Močnika.
Občnih zborov društev se udeležujejo delegati Zveze. Povsod je bila navzočnost članstva zadovoljiva.
Tajništvo
IZVLEČEK
iz zapisnika o seji odbora za obnovo rojstne hiše Antona Janša dne 21.2.1967
V	čebelarskem muzeju v Radovljici so se dne 21. februarja 1967 zbrali zastopniki Zavoda za spomeniško varstvo \ Kranju, ZCDS, čebelarskega društva Radovljica, čebelarske družine Antonu Janša na Breznici in Plemenilne postaje Antona Janša pod Zelenico. Sestanek je sklicala Zveza CDS v smislu delovnega programa za spominske proslave 200-let-nega obdobja Antona Janša od njegovega odhod na Dunaj konec leta 1766 do njegove smrti leta 1773 na Dunaju.
Udeleženci seje so se po kratki razpravi zedinili, naj bo odbor pri Zvezi čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani glede na to, da je naloga odbora republiškega pomena. ZCDS naj bo nosilec vseh akcij za obnovo rojstne hiše. Stroške za udeležbo na sejah nosi vsaka organizacija za svoje zastopnike. Odbor se je konstituiral takole:
Predesednik — Valentin Benedičič, predsednik ZCDS Ljubljana, podpredsednik Jernej Šušteršič z Zavoda za spomeniško varstvo Kranj, tajnik Franc Jalen —- predsednik čebelarske družine Antona Janša na Breznici, blagajnik — Franc Resman, predsednik čebelarskega društva v Radovljici. V odboru so še Tvan Pohar, predsednik čebelarske družine Jesenice za vzdrževanje stikov z občinsko skupščino Jesenice, Franc Urbas za turistično društvo Žirovnica, Pavle Lužan, tajnik gorenjske turistične zveze Kranj, in Ciril Jalen za Pleme-nilno postajo Aniona Janša pod Zelenico.
Predsednik je poročal, da je ZCDS odobrila za izdelavo načrtov za obnovo rojstne hiše 50.000 S din. Zastopnik Zavoda za spomeniško varstvo je izjavil, da bodo načrti gotovi najpozneje v dveh mesecih. Po pripravljenih in izgotovljenih načrtih in predračunu bo nato sestavil odbor delovni program za leto t968. J. Šušteršič je priporočal, naj bi po načrtih izdelali tudi maketo rojstne hiše Antona Janša. Obljubil je, da sc bo zanimal, kdo bi jo izdelal in koliko bi stala. V tej zadevi se bosta zanimala tudi Franc in Ciril Jalen pri ravnatelju osnovne šole v Žirovnici, če bi bilo mogoče napraviti maketo v okviru tehničnega pouka na šoli.
Odbor je ugotovil, da ima Anton Janša že več spomeniških obeležij na Dunaju. Ta dejstva silijo tudi slovensko kulturno javnost, da izvrši svojo dolžnost do tega našega slavnega čebelarskega rojaka. Kazalo bi. da bi imela obnovljena rojstna hiša hkrati spomeniško obeležje tudi za oba brata Antona Janša: Lovrenca in Valentina, risarja oziroma slikarja. Potrebno gradivo bo zbral zastopnik Zavoda za spomeniško varstvo.
Valentin Benedičič
PROSLAVA 60-LETN1CE ČEBELARSKE ORGANIZACIJE NA VRHNIKI
Čebelarji, člani CD Vrhnika, so 14. avgusta 1966 proslavili 60-letnico svoje čebelarske organizacije. S proslavo so združili tudi čebelarsko razstavo, s katero so želeli prikazati razvoj čebelarstva od ustanovitve in s tem v zvezi strokovni in tehnični napredek do današnjih dni.
Po sprejemu goslov je pevski zbor ZB, med katerimi ne manjka čebelarjev, zapel »Tani, kjer pisana so polja«.
Tajnik tov. Jože Stanonik je pričel s proslavo in opravičil odsotnega predsednika tov. Ignaca Groma. Pozdravil je zastopnike ZČDS s predsednikom tov. Benedičičem na čelu, zastopnike Skupščine občine Vrhnika tov. Čedomira Vugo in tov. Vinka Ravbarja, zastopnike Čebelarskega društva Ajdovščina tov. Franca Žvoklja in Andreja Batiča, zastopnike čebelarskih družin in vse druge čebelarje in prijatelje.
Po poročilu o delovanju društva je predsednik ZČDS tov. Benedičič v klenih besedah poudaril vlogo čebel pri opraše-vanju. Posebno važno vlogo pa imajo danes v sodobnem kmetijstvu, v katerem zaradi agrotehničnih ukrepov rastline ne medijo več tako izdatno. Z uporabo raznih škropiv proti zajedalcem in glivičnim boleznim ter z zatiranjem plevela se čebele naravnost zastrupljajo in zato sc redčijo njih vrste v panjih. Tako oslabljene čebelje družine pa ne morejo ali le slabo izkoriščajo morebitno pašo, ki se pojavi v naravi zlasti v gozdu. Slabše pa je opravljeno tudi delo pri opraševanju rastlin.
Z zadovoljstvom je ugotovil, da družba oziroma oblast pozorneje gleda na pomen čebel. Morda bo sčasoma tudi pri nas priznana čebelarstvu tista vloga, ki jo zasluži. Naloga čebelarskih organizacij in čebelarjev je, da se prizadevno in vsestransko vzgajajo in izobražujejo s čita-njem čebelarskih knjig, lista Slovenski čebelar in s pogostimi predavanji. Posebno skrb moramo posvetiti delovanju čebelarskih krožkov in prikazati mladini lepoto narave, ki se nam v čebelarstvu tako bogato razkazuje.
Nato je predsednik ZČDS opozoril, da je pri današnji proslavi navzoč edini še živeči soustanovitelj čebelarske organizacije na Vrhniki tov. Franc Markelj v družbi svoje žene, ki 11111 ni bila samo zakonska družica, ampak marljiva sodelavka čebelarka. Na predlog čebelarskega društva Vrhnika mu je podelil odlikovanje Antona Janša 11. stopnic s temi besedami: »Pred 60 leti je ustanovil na Vrhniki čebelarsko organizacijo in s tem se 11111 tudi mi oddolžujemo za njegovo neumorno in nesebično delovanje za napredek slovenskega čebelarstva.«
Sledila je deklamacija »Pionir in čebelica«.
Pevci so zapeli »Naj zaori pesem o svobodi« in »Hodil sem po sončnih tratah«.
Sledil je ogled čebelarske razstave, ki jo je pripravil ožji odbor s predsednikom Ignacem Gromom na čelu in ob sodelovanju drugih članov. Razstava je bila zanimiv prikaz razvojne poti panjev in čebelarskega orodja, domala vseh slovenskih čebelarskih knjig in lista Slovenski čebelar. Razstavljen je bil v naši domovini najbrž prvi stroj za izdelovanje satnic, ki jc še vedno uporaben. Ob naj-novejšem točil 11 so bila stara lesena. Bila so tudi taka, katerim bi zaradi preprostosti in materiala težko določili starost. Pričale so o iznajdljivosti in vnemi preprostih čebelarjev pred desetletji. To in še mnogo zanimivega je bilo videti na razstavi. Škoda je le, da je s fotografijo zajet samo osrednji del razstave.
Sledila je prosta zabava, na kateri so si imeli čebelarji veliko povedati. Znano je, da prav čebelarjem, zlasti če so dobre volje, zgodbic in spominov iz čebelarskega življenja nikoli ne zmanjka.
Urednikova pripomba: Obširno poročilo o delovanju vrhniške čebelarske organizacije v preteklosti bomo priobčili \ majski številki.
IZ GORNJE RADGONE
Čebelarsko društvo Gornja Radgona je imelo 22. januarja svoj redni letni občni zbor. Pomurski vestnik in Radio sta že poročala o tem zboru, zato pa sedaj tudi nekaj vrstic za naše organizacijsko glasilo.
Radgonski čebelarji so razmeroma še kar delavni, saj je bila udeležba na zborovanju skoraj polnoštevilna.
Predsednik društva je v svojem poročilu govoril o pašnih in vremenskih razmerah radgonskega območja za 1. 1966. Ugotovil je, da je bilo to leto za te kraje še kar dobro, medtem ko so bila poročila o pašah iz drugih krajev zelo slaba.
V	svojem poročilu je poudarjal važnost zgodnjega jesenskega krmljenja na zalego in kaj pomeni močna družina spomladi. Opozarjal je tudi člane, da morajo biti vestni pri opravljanju svojih čebel. Paziti morajo na red in čistočo, saj je to prvi pogoj za zdravje naših čebel. Red in čistoča v čebelnjakih bosta preprečili marsikatero bolezen. Nadalje je poročal o preventivni akciji proti pršici, ker se je ta bolezen poja-
vila v neposredni bližini. Člani so po navodilih izvršili dimljenje s folbeksom na lastne stroške. Pri poročilu o organizacijskem delu društva je med drugim povedal, da so bila predavanja v šolskih čebelarskih krožkih. Poudarjal je važnost naše organizacije in pomen čebel ua naše kmetijstvo. Omenil je, da bi morala družba posvečati večjo važnost čebelarski panogi, saj pomeni le-ta zelo mnogo za naše kmetijstvo.
Po končanih poročilih se jc razvila debata, ki pa se je v glavnem vrtela okrog prevozov, pasišč, nabavi sladkorja, prodaji medu, o satnicah ter o novih panjih, ki imajo že pravo astronomsko ceno. To pa je seveda za čebelarje začetnike že resen problem. Pri volitvah smo izbrali spet stari odbor.
Na povabilo društva je prišel iz Ljubljane zastopnik Zveze tov. prof. Senegačnik. Čebelarji so ga prisrčno pozdravili, saj je že njihov stari znanec in ga vsi prav radi poslušajo. Pojasnjeval je čebelarjem delo Zveze, govoril o njenem prizadevanju za napredek slovenskega čebelarstva in še o drugem. Na našo željo je predaval o prevozih na paše v druge republike. Pri tem je opisoval zanimivosti z raznih pasišč in poudaril. kako važni so hitri in pravočasni prevozi, kamorkoli že gremo. Pokazal je tudi mnogo barvnih diapozitivov. Radgonski čebelarji so lahko videli razne stalne in zložljive čebelnjake na pasiščih, cvetoče medovite rastline in še druge zanimivosti.
Čebelarji sc kar nismo mogli raziti in šele pozna ura nas je prisilila, da smo se poslovili in odšli domov z najlepšimi
ČEBELARSKO DRUŠTVO KAMNIK-DOMŽALE
Društvo je imelo svoj občni zbor dne
8.	januarja 196? na Ilomcu pri Repan-šku. Zbralo se nas je kar 64 čebelarjev. Z velikim zanimanjem smo sledili poročilom in tudi posegali v razpravo.
Občni zbor je vodil predsednik Končan, ki je še posebej pozdravil zastopnika Zveze, našega priljubljenega predavatelja prof. Edija Senegačnika. Spomnil se je umrlega čebelarja in večletnega odbornika Karla Osolina.
Iz tajniškega poročila smo razbrali, da ima društvo 6 družin s 129 člani, ki imajo skupaj 1878 panjev. Je pa še ve-
liko čebelarjev-nečlanov, posebno v Tuhinjski dolini in v Črnem grabnu. Upamo, da bomo zdramili tudi moravške čebelarje, saj sedaj ni več vzroka, da bi stali ob struni. Na rednih sejah so razpravljali o pridobivanju novih članov, o opazovalnih postajah, največ pa o plemenilni postaji v Kamniški Bistrici. Na zborovanju v novembru je predaval številnim čebelarjem (55) prof. Senegačnik o najvažnejših opravilih pri čebelah jeseni in spomladi. Posebno je poudaril, da mora sodobni čebelar nenehno bogatiti svoje znanje, če hoče pravilno posegati v življenje čebel in tako dosegati zadovoljive uspehe. Proti nosemi uporabljajmo zdravilo fumidil. Nekateri naši čebelarji so to zdravilo že uspešno preizkusili.
Čebelarska letina je bila zelo slaba in so morali čebelarji —- kot povsod — dodati skoraj vso zimsko zalogo. Kljub temu niso obupali. Nasprotno! Pristopilo je 8 mladih čebelarjev.
Pri volitvah smo izvolili dosedanji odbor s Francem Končanom na čelu.
Sklenili smo, da bomo pregledali čebelje družine, posebno še družine nečlanov ter tako ugotovili zdravstveno stanje čebel. Obnovili bomo plemenilno postajo na Kopiščih v Kamniški Bistrici. Občini Kamnik in Domžale bomo prosili, da obvestita vse šole, nuj priporoče učencem, da ne trgajo pomladnegu cvetja.
Ob koncu jc pozdravil občni zbor v imenu Zveze prof. Senegačnik. Ponovno je poudaril važnost čebelarskih tečajev, čemur naj bi še posebno služila čebelarska šola, ki jo bo Zveza skušala ustanoviti. Priporočil je ustanavljanje čebelarskih krožkov po šolah.
Nato je pokazal mnogo lepih posnetkov iz svojega bogatega zaklada diapozitivov. Občudovali smo krasne slike njegovega vzornega vrta, pa še o obisku inozemskih čebelarjev pri nas, o pomladnem razvoju čebel in o prevozih v paše. Vse slike je spremljal z duhovitim pojasnjevanjem, čemur so vsi navzoči z velikim zanimanjem sledili in jih navdušeno odobravali.
Po končanem predvajanju smo se pogovarjali o raznih čebelarskih vprašanjih.
Vsi navzoči smo bili predavatelju za vsa izvajanja zelo hvaležni, le žal, da ie čas prehitro minil.
J. M.
VABILO
na XVI. redni letni občni zbor Zveze čebelarskih društev zn Slovenijo, ki bo dne 30. aprila 1967 ob 8,50. uri v Ljubljani v dvorani Komunalnega zavoda za socialno zavarovanje, Miklošičeva c. 24
I) n
c v n l red
1. Otvoritev, imenovanje zapisnikarja, volitev treh članov delovnega predsedstva, dveh overovateljev zapisnika, tričlanske verifikacijske komisije, petčlanske kandidacijske komisije in tričlanske volilne komisije, če bodo tajne volitve.
2. Poročilo upravnega odbora: predsednika, tajnika, blagajnika in urednika.
3. Poročilo nadzornega odbora.
4. Razprava o poročilih.
5. Predlog o razrešnici.
6. Volitve predsednika, 14 članov izvršnega odbora, ireli članov nadzornega odbora in predsednika ter treh članov častnega razsodišča.
7. Sprejem delovnega programa in finančnega načrta za leto 1%7.
8. Odlikovanja.
9. Predlogi in pritožbe članov.
10.	Razno.
Ce občni zbor ne bo sklepčen ob določeni tiri, bo po 13. členu Zvezinih pravil čez pol ure na istem mestu in z istim dnevnim redom drugi občni zbor, ki bo veljavno sklepal ob vsakem številu navzočih delegatov.
Društva naj pošljejo morebitne predloge in pritožbe za občni zbor upravnemu odboru Zveze vsaj sedem dni pred občnim zborom. Delegatom naj izdajo poverilnice. Na vsakih začetih 50 članov imajo pravico do enega delegata. Za člane se štejejo samo tisti čebelarji, ki so plačali članarino Zvezi.
Občnega zbora se lahko udeležijo tudi drugi člani naše organizacije, ki pa imajo le pravico do razpravljanja, ne pa tudi do glasovanja.
V	Ljubljani, dne 31. marca 1967.
Tajnik ZČDS: Franc Cvetko 1. r.
Predsednik ZČDS: Valentin Benedičič 1. r.
POROČILO ZA FEBRUAR
V	vsem mesecu se je vreme zelo menjavalo. Tudi temperatura zraka je bila zelo spremenljiva. Enkrat je padla na 3 do 5° C pod ničlo, drugič se je spet dvignila na 2 do 12° C nad ničlo, kar je bilo zelo dobro za čebele, da so večkrat izletele in se dobro otrebile. V več krajih so prinašale že obnožino.
Poročevalci poročajo:
Breg-Tržič: Ni še bilo pravega izleta. Hrane so porabile zelo malo.
Dražgoše:	Čebele	so	ob	sončnih dnevih že 24. in 25. februarja
prinašale obnožino z jelše. Poraba hrane majhna.
Zerovnica-Postojna: Čebele so imele 22. februarja ter naslednje tri dni splošen izlet in so se dobro otrebile. Vse družine so videti zdrave.
Rogatec: Čebelje družine so dobro prezimile. Prvi izlet je bil že
4.	februarja. Konec meseca so pridno prinašale obnožino.
Lovrenc na Pohorju: Delni izlet je bil šele 21. februarja.
Selnica ob Dravi: Prvi izlet je bil 4. februar ja. Čebele so se dobro otrebile. Prvo obnožino so prinesle že 23. februarja. V splošnem so dobro prezimile.
Ceza n jevci -Ljutomer: Ta mesec je z majhnimi izjemami izredno topel. Čebele zdaj ob koncu meseca že nekaj dni prinašajo obnožino. Taki skoki temperature so nevarni zanje.
Kraj opazovalnice	Donos ali poraba v			Skupno pridobil ali porabil dkg	Srednja me- sečna toplina "C	Dnevi			Sončni sij v urah
	I.	II.	III.			izletni	deževni	s snežno odejo	
	mesečni tretjini dkg								
Breg—Tržič		—20	—30	— 30	— 80	— 3.0	l	3	4	98
Dražgoše—Šk. Loka . .	—30	-30	—36	- 96	- 3,0	—	5	28	109
Zerovnica—Postojna . .	—40	-20	—25	— 85	— 4.0	5	4	5	139
Rogatec		-10	— 10	- 30	— 50	— 1.0	10	1	10	102
Lovrenc na Pohorju . .	-40	-30	- 75	-145	+ 0,2	8	1	27	143
Selnica ob Dravi . . .	— 15	—20	-30	- 65	— 1,0	1	10	10	123
Lovrenc na Drav. polju	—		—	—	—	—	—	—	—
Cezanjevci—Ljutomer .	—40	— 50	-60	-150	+ 2,4	5	2	2	75
Prosenjakovci—M. Sobota	—90	-60	-60	-210	— 2,6	10	7	20	85
M. Polana—Lendava . .	—	—	—	—	—	—	—	—	—
Svibnik—Črnomelj . .	—	—	—		—	-	—	—	—
Iška vas		—20	-60	-80	— 160	— 5,0	9	5	8	121
Škofije pri Kopru . .	—	—	—	—	—	—	—	—	—
Pušča—Bistra—Zagreb .	—	—	—	—	—	—	—	—	—
Povpreček		—	—	—	>-104	—	—	-	—	—
POZOR!
ČEBELARSKE POTREBŠČINE VSEH VRST DOBITE NEPOSREDNO PRI PROIZVAJALCU:
okovje za panje, matične rešetke, orodje, priprave za krmljenje čebel, točila ročna in električna s snemljivimi nogami, priprave za odkrivanje satja, točenje medu, za kuhanje voščili in predelavo voska.
Pišite nam in obiščite nas n Gradcu!
WILHELM JELENZ
Bienenzuchtgerätefabrik 8011 GRAZ Neuholdaugasse 36 Austrija
AVSTRIJSKE ZNAMKE ZELO POCENI
Dva tisoč osemsto (2800) različnih lepih znamk iz rednih in priložnostnih izdaj, ki so vredne 320 mark po katalogu Michel, nudimo zaradi reklame le za 100 N din. Pošiljko dobite prosto poštnine in carine, če vplačate prej omenjeni znesek po mednarodni nakaznici (plačljivo pri vsaki pošti v Jugoslaviji)
WIENER MARKEN — ZENTRALE, A - 1121 Wien, Österreich
PRODAM
zaradi smrti moža 37 naseljenih, dobro ohranjenih panjev. Čebele so lepo prezimile. Ogled vstlk dan. Ivanka Spetič, Neverke 28, pošta Košana pri Pivki.
PRODAM
20 naseljenih AZ-panjev in stalen čebelnjak. Ljubljana. Rožna dolina, Cesta 1X/3
PRODAM
15 naseljenih AZ-panjev. Franc Verče, Ljubljana-Polje 208.
OPOZARJAMO,
da ima Zveza čebelarskih društev za Slovenijo novo številko žiro računa pri SDK. ki se glasi: 501-8-268/1