Leto XXVII. Štev. 16.
Poštnina plačana v gotovini.
Lendava, 2. aprila 1940.
Cena 1 Din
Izhajajo vsak četrtek za prihodnjo nedeljo
„Brezbožna španska revolucija se more zahvaliti za svoj začasni uspeh tiskovni organizaciji in propagandi ter podobnim tehničnim sredstvom, ki so jih katoličani zanemarili.“
„Osservatore Romano“
za inozemstvo 72 Din, z Marijinim L. 100 Din, za Ameriko 3 dolare *
Štev. položnice 11 - 806 *
Uredništvo v Lendavi Uprava v Črensovcih
Moč pesmi
Akademski pevski zbor, najboljši slovenski, morda celo najboljši jugoslovanski, je pretekli teden priredil svoje koncerte po južnih krajih naše države. Zbor je pel v Sarajevu, nato v Belgradu in Nišu, končno v Skoplju. Povsod je bila slovenska pesem z največjim navdušenjem sprejeta.
Ločimo tri glavne vrste besednega izražanja; prozo, dramo in poezijo. Proza nam govori v nevezani besedi, zato jo točno le težje ponovimo; tudi ni v prozi vsaka beseda nujne važnosti. Drama je dvo — ali več — govorski način izražanja in hoče biti najbolj razgiban odmev življenja. Proza in drama izražata tudi umetnikova čuvstva, vendar to le mimogrede: glavno so misli, besede in dejanja drugih nastopajočih oseb. Pesem pa je v prvi vrsti izraz osebnih čuvstev umetnika samega v vezani besedi, ki si jih zato lažje zapomnimo, ker se blagoglasno menjajo naglašeni in nepoudarjeni zlogi. Zato nekatere pesmi kar silijo v napev. Seveda se pri tem nočemo prerekati z literarnimi kritiki o večji ali manjši točnosti gornjih oznak, gre nam za splošno predstavo o vrstah besednega izražanja.
Včasih nastopijo dobe, ko ni časa zlasti za daljše izražanje v prozi, ravnotako za dramo ne. Sovražnik lahko prepove in prepreči oboje, tako v pismu kakor v govora. Niti ni trpeči razpoložen za take stvari. Pesem pa, če jo dvigne primerna melodija, je takrat zlasti zaželjena tolažnica. V naših dneh znamo, kako politično premagane narode njihova pesem s tem večjo silo veže v skupnost, ki nalikuje družinski. Znan je vpliv pesmi „Še ni Poljska izginila“ in „Još Hrvatska ni propala“. Vojaki s fronte znajo pripovedovati, kako jih je vse izmučene primerna pesem znova podžgala včasih za odločilno borbo.
Naši izseljenci dobro vedo, kako jih je domača pesem, svetna ali cerkvena, v tujini tako silno spomnila na lepoto domovine, da so se zasolzili tudi neupogljivi možje.
Ni brez pomena, da se nebeška blaženost povezuje z večno pesmijo.
Pesem, v bolečinah rojeni izraz človekov, bo vedno mogočna sila.
Slovenska pesem je, skoraj bi rekli, svetovnoznana po svoji lepoti. Naše stare prekmurske pesmi, zlasti cerkvene kakor tudi svetne, so del slovenske pesmi, katero morejo in morajo obogatiti z našo svojsko lepoto. Čuvajmo kot dragocene bisere naše starinske pesmi, prepevajmo jih, zapisujmo jih vsi, ki nam je to srčna potreba. Gotovo, da se ne smemo zapirati pred lepoto drugih in novih pesmi, a grešili bi, če bi svoje zametavali.
Gojimo predvsem naše skupno cerkveno petje, ki je nekaj tako lepega in tako pristno cerkvenega, da tega ne smemo nikdar pozabiti. Gotovo je tudi eden izmed znakov močnega verskega življenja skupno cerkveno petje. Naj le nastopi zbor, kjer more, a ne vedno, prednost mora imeti skupno petje.
† škof Dr. Dionizij Nyarady
14. aprila je nenadoma umrl, zadet od srčne kapi, grškokatoliški škof Dr. Nyarady, ki je ta čas vršil kanonično vizitacijo v Mrzlem Polju v Žumberku. Star je bil 65 let, rojen v Bački v Rusken Krsturu. Letos so hoteli v Križevcih na Hrvaškem slovesno proslaviti 20 letnico njegovega škofovanja. Zelo je ljubil glazbo, slavni Ciril-Metodov cerkveni zbor je njegova zasluga. Ko je propadla Češkoslovaška, so grkokatoličani Podkarpatske Rusije, bili pod njegovim duhovnim skrbstvom.
Slovenski književniki v Zagrebu
12. aprila je prispela v Zagreb skupina slovenskih književnikov, da hrvaškim književnikom vrne obisk v Ljubljani.
Slovenske književnike so pričakovali na postaji njihovi hrvatski tovariši s predsednikom Društva hrvaških književnikov g. dr. Jakovljevičem in tajnikom g. Kovačičem na čelu. Ko je vlak privozil na postajo, so izstopili slovenski književniki pod vodstvom prof. Franceta Koblarja in sicer: Franc Finžgar, Oton Zupančič, Pavel Golia, dr. Igo Gruden, dr. Anton Vodnik, Edvard Kocbek in Bratko Kreft. Na peronu so se poleg članov Društva hrvaških književnikov in drugih hrvaških društev, zbrali predsednik in tajnik Slovenskega doma g. Vekoslav Kastelic, župnik slovenske cerkvene občine sv. Roka v Zagrebu in številni meščani. Ko so gostje stopili iz vlaka, so jih prisrčno pozdravili njihovi hrvaški tovariši. Predsednik Društva hrvaških književnikov dr. Jakovljevič jim je želel ravno tako prijetno bivanje, kakršnega so bili deležni hrvaški književniki v Ljubljani.
Zahvalil se mu je predsednik Društva slovenskih književnikov g. France Koblar in je izrazil prisrčno veselje, da se jim je nudila prilika vrniti obisk in se čim bolj spoznati ter navezati stike med seboj. Predsednik Slovenskega narodnega doma univerzitetni profesor g. dr. Zarnik je ravno tako pozdravil goste v imenu Slovencev, ki žive v Zagrebu in ki so tu našli svojo drugo domovino. Go-
stje so potem v spremstvu svojih hrvaških tovarišev odšli v hotel „Esplanade“, kjer so bili gostje Društva hrvaških književnikov. Zvečer so čitali svoja dela v že zdavnaj razprodani dvorani Malega gledališča.
„Hrvatski dnevnik“ piše o značaju tega obiska tudi v svojem uvodnem članku, v katerem navaja zveze Hrvatov s Slovenci, ki trajajo več ko tisoč let in katere se v zgodovini često prepletajo. Za časa Ljudevita Posavskega so se Hrvati in Slovenci skupno borili proti Frankom, za časa kmečkih uporov so se hrvatski in slovenski kmetje dvignili proti družabnim krivicam in se skupno borili za svoje pravice. Pri ocenjevanju odnosov med Hrvati in Slovenci je potrebna dalekovidnost. Mogoče je kdaj položaj, da se komu zdi, da se koristi obeh oddaljujejo, toda če nimamo pred očmi samo trenutnih interesov, ampak bodočnost, vidimo, da si interesi slovenskega in hrvatskega naroda nikoli ne nasprotujejo.
Ob prihodu slovenskih književnikov v Zagreb je g. prof. Koblar podal iste izjave o zvezah Hrvatov in Slovencev, katere so posebno v zadnjem stoletju nepretrgane in ki se vedno bolj krepe. Spominja na dobo ilirizma, potem na preporod hrvatske kulture po leta 1870 in mladinsko gibanje v skupni borbi za svobodo. Vse to so stvari, katere so tesno družile Hrvate in Slovence in nekaj časa so bile oči vseh slovenskih rodoljubov obrnjene proti Hrvatski. Od Hrvatov smo dobili prve naše čitalnice.
Dve daljni deželi in vojna
Danska leži med Srednjo Evropo in Skandinavskim polotokom ter med Vzhodnim in Severnim morjem, zato je izredno važna kot prehodno področje. Njeno ozemlje sestoji iz polotoka Jütlanda in okrog 600 otokov, od katerih je le 92 naseljenih. Potom morskih ožin Skageraka, Kategata, Oeresunda, Velikega in Malega Belta je Danska do otvoritve kanala, ki spaja Vzhodno in Severno morje, obvladala vhod v Vzhodno morje.
Danski pripadajo Faeroerski otoki, lslandija in Groenlandije, ogromen otok (2,170.000 km2), skoraj bi lahko rekli celina. Toda večina te površine je stalno pod večnim ledom in snegom, zato je tu le 17.000 prebivalcev.
Danska pokrajina je valovita, z nizkimi griči posejana nižina. Najvišja točka je komaj 172 m, (torej več kot 2 krat manjši kot najvišja prekmurska vzpetost.) V pokrajini so številna majhna jezerca. Precej močni so vetrovi in pogosto nagle spremembe vremena. Morje na danskih obalah skoraj nikdar ne zmrzne.
Danska meri 42.931 km2 in ima nekaj nad 3,800.000 prebivalcev, 40% prebivalstva živi v mestih. Dosti se izseljujejo, zlasti v Severno Ameriko. Danci pripadajo severnogermanski rasi. Po veri je 98.6% luteranov, 0·7% katolikov, ostali so drugih krščanskih veroizpovedi in židje. Katoliška cerkev ima v glavnem mestu Kodanju apostolski vikariat, ki obsega 17 podružnic. Nepismenih v državi skoraj ni.
Glavna pridobitna panoga je živinoreja: največ prašiče, govedo, konje, tudi ovce. Izvažajo zlasti mleko, surovo maslo, sir, meso in jajca, od tega 60% v Anglijo. Poljedelske proizvode morajo uvažati.
Danska trgovinska mornarica šteje nad 2000 trgovinskih ladij.
Zdaj je vladal na Danskem kralj Kristjan X, po ustavi mora biti luteran. Politično življenje je zelo umerjeno.
Norveška meri 323.795 km2 (je torej večja kot Jugoslavija), zavzema 1.756 km dolg in 100—400 km (na jugu) širok severozapadni pas Skandinavskega polotoka ob Atlantskem oceanu, Severnem ledenem morju, Severnem morju in prelivom Skagerakom in Kategatom. Na kopnem meji na Švedsko in Finsko.
Pokrajina je gorata in gozdnata (24% površine je pokrite z gozdovi) ter silno razsekana. Podnebje je mrzlo in vetrovno. Najvišji vrh Glittertind meri 2.481 m (malo manjši kot naš Triglav). Ima tudi več ledenikov. Posebnost norveške obale so „fjordi“, to so močno razčlenjeni zalivi, ki se zajedajo globoko v obalo; po fjordih je Norveška svetovno znana.
Država je redko naseljena, ima nekaj manj ko 3 milijone prebivalcev. Po veri je 97% luteranov. Nepismenih ni. Svetovnoznana norveška pisatelja sta Ibsen in Hamsun.
Rudna bogastva: žveplo, železo, srebro, volfram, krom, kadmij, molibden, zlato, baker, svinec, pirit, aluminij, cink in nikelj, na Spitzbergih premog. Industrija je zelo razvita: izdelava lesnega papirja, elektrokemična, predelava rib, gumijasti čevljarski izdelki; vse to tudi izvažajo. Njihova trgovinska mornarica je štela 4 500 ladij.
Sedanji kralj Haakon VII. se je 1. 1896 poročil s princezinjo Maud, hčerko angleškega kralja Edvarda VII. Prestolonaslednik princ Olaf se je l. 1929 poročil s princezinjo Marto Švedsko.
Norveška ima splošno, vojaško dolžnost, toda regruti služijo samo 4 mesece, pa še to deloma v obrokih. Če bi mobilizirali vse sposobne možke, bi lahko postavili do 400.000 ljudi vojske.
Kakor smo že v zadnji številki poročali, je Dansko in Norveško zasedla Nemčija. Dočim je Danska to sprejela brez boja, je pa Norveška Nemčiji napovedala vojno. Norveški pomagajo zavezniki. Boji so zelo srditi
in je težko prerokovati, kakšen bo končni izid. Začetni boji so se razvijali na več kot 100 raznih točkah: to je nov način pomorsko-zračnega vojevanja, ki ga opazujemo prvič v pomorski vojni zgodovini.
Težko je že zdaj reči, koliko ladij in podmornic je bilo zaistino potopljenih, poročila obeh taborov si nasprotujejo. Izgleda pa, da je Nemčija imela večje izgube. Zavezniki skušajo osamiti nemške oddelke, ki so se v začetku vojne izkrcali v norveških pristaniščih. Zato je nevarnost, da bodo Nemci šli svojim na pomoč prek Švedske, kjer že odvažajo žene in otroke z juga na varnejša mesta.
Anglija je zasedla danske otoke Faeroe in glede Islandije je podvzela vse potrebno, da ta otok ostane pod angleškim nadzorstvom. Guverner Faeroe otokov je poslal angleški vladi brzojavno zahvalo za ukrepe, ki jih je angleška mornarica storila, da obvaruje otočje pred napadi sovražnika, kakor tudi za obljubo, da bo Anglija Faeroe otoke vrnila Danski po zaklučeni vojni.
Nemci so popolnoma razrušili več norveških mest. Nemška letala so posebej zasledovala norveškega kralja in večkrat vrgla bombe na kraj, kjer se je kralj mudil. Kralju se je dozdaj vedno posrečilo, da je pravočasno ušel.
Izgleda, da je Nemčija napad na Norveško že dolgo naprej in skrbno pripravila. Čete je prepeljala skrite v trgovinskih ladjah. Na dano znamenje po radiu so nemški izletniki, ki jih je bilo na stotine na Norveškem, oblekli uniformo, prijeli za orožje in šli na pomoč nemškim oddelkom. Tudi so Nemci takoj po vdoru v glavno mesto Oslo, imenovali svojo vlado pod vodstvom norveškega narodnega socialista majorja Quissling-a. Proti tej vladi je redna norveška vlada izdala sledeči proglas:
Nemška Vlada je zahtevala od kralja, da s svojim dekretom potrdi vlado, ki je deležna zaupanja Nemčije in ki jo je postavil voditelj Nemčije. Kralj je to zahtevo odklonil, ker bi nje sprejetje izpremenilo Norveško v nemškega vazala.
Tudi v bodoče bo edina zakonita vlada na Norveškem dosedanja vlada, ker uživa zaupanje naroda, vlada, ki ji načeluje Nigardsvold in ki že celih pet let vodi državo v soglasju s parlamentom
Nigardsvoldova vlada je v trenutku, ko so Nemci začeli korakati na Norveško, odstopila, državni zbor pa je soglasno sklenil, da naj vlada še nadalje vodi državo.
Ves norveški narod naj kakor en mož podpre sedanjo ustavno državno stanje in pomaga ohraniti svobodo in neodvisnost Norveške. Nemčija je izvršila nasilno dejanje proti Norveški. Nemci so navalili na nas z bombami in z drugim ubijalnim orožjem, da uničijo mali narod, ki ni zahteval ničesar drugega, kakor da bi živel v miru. Norveška vlada je prepričana, da ves kulturni svet obsoja to nasilno dejanje. Še bolj je pa prepričana, da je norveški narod odločen vse žrtvovati, da se mu vrneta svoboda in neodvisnost, ki ju je pomandrala tuja sila. Morda se za zdaj slika bodočnost Norveške v mračnih barvah. Vsekakor bodo zavojevalci mogli prizadejati naši državi silno škodo. Toda vlada je kljub vsemu temu prepričana, da bo po vsej tej nesreči naša domovina doživela lepšo bodočnost v znamenju svobode. V tem duhu pozivamo ves narod, naj si ostane v svesti norveških svobodoljubnih izročil in nadaljuje boj za njihovo ohranitev, zavedajoč se vzvišenih idealov, ki so bili stoletja in stoletja temelj napredka naše domovine. Živela svobodna Norveška! Živela domovina!
2
NOVINE
21. aprila 1940.
Nedela
po vüzmi štrta
Pravo je Jezuš vučenikom svojim: „Idem k onomi, ki me je poslao“, i nišče od vas me ne pita: „Kama ideš?“ Ali ka sam vam eta pravo, je žalost napunila vaše srce. Ali istino velim vam: za vas je dobro, da odidem. Ar če ne odidem, Oveseliteo ne pride k vam, če pa odidem, vam ga pošlem. I gda on pride, karao de svet od greha, i od pravice, i od sodbe. Od greha zato, ka so nej vervali v mene; od pravice pa, ka idem k Oči i že me ne te vidili; od sodbe pa, ar je poglavnik etoga sveta že osojeni. Ešče vnoga vam mam praviti, a zdaj ne morete nositi. Kda pa pride on, Düh pravice, vas bo včio na vso pravico, ne bo najmre gučao sam od sebe, nego šterakoli bo čüo, bode gučao i štera so prišestna, vam nazvesti. On bo mene dičo, ar z mojega vzeme i vam nazvesti. (Jan. 16. 5-14.)
Na poti našega živlenja zadenemo večkrat v kamen, ki nam je v izpotiko, ki nas rani, i z lastnov slabov močjov se ga skoro ne mogoče ognoti. So pač istinske reči sv. Pisma: „Težek jarem leži na Adamovoj deci, od dneva, gda so rojeni, pa do dneva, gda se povrnejo v zemljo, ki je mati vseh“.
Kolikokrat se zgodi, da človek po mnogom boji i napori misli, da je rešen vseh nadlog, da sme mirno gledati v prihodnost. Vse, ka je želeo, je izpunjeno, skoro bi smeo praviti s svetopisemskim bogatinom:	„Zdaj,
düša moja vživa, ka si pridobila!“
Toda nepričaküvano, kak strela z jasnoga neba, ga zadene nesreča, ne ve odked i kak je to prišlo, i to ga tlači, to ga silno muči.
Dostakrat se veselimo svojega zdravja. Počütimo se tak dobro, da si mislimo, niedna reč nam nemre naškoditi. V svojem zdravji se celo pozabimo za to Bogi zahvaliti — pa naskori isküsimo kaj drügoga. Rahli vetriček nas podere i priklene za več tjednov na posteo. Bolečine so velike, pa nega človeka, ki bi nam mogeo pomagati. Z jočom, ječanjom i zdihavanjom si sküšamo polajšati svoje bolečine.
Pa se zgodi večkrat še kaj hüšega. Hüdobni lüdje nas preganjajo, ogrizavlejo, vzeti nam ščejo dobro ime. Pri vsem tom pa je najhüše to, da najbrž nemamo sredstva, s šterim bi se branili. Što nam bo pomagao?
Kak zadene nesreča posame-
znika, zdaj toga zdaj onoga, tak obišče tüdi cele občine, dežele, narode. Tri strašne šibe: küga, lakota i vojska ne mirüjejo nikdar. Ka naj včinimo pri vsem tom?
Gda smo tak zbegani i v čüdnom položaji, da bi skoro dvomili, ali Bog poslüša naše prošnje, ali ne, nam je potreben vodnik, ki nas vodi, trbe nam tolažnika, ki nas vči, tolaži pa osrečüje.
Te naš vodnik i tolažnik je Sv. Düh. On nas vči i nam pojasnjüje, odkod i zakaj vse to, ka trpimo.
Papež o družini in državi
Na vsak način pa, kolikor težje žrtve zahteva država od posameznikov in družin, toliko bolj svete in nedotakljive morajo biti pravice vesti. Država more zahtevati blago in kri, nikdar pa ne duše, ki jo je Bog odrešil. Naloge, ki jo je Bog zaupal staršem, da skrbe za telesni in duhovni blagor svojih otrok in da lepo rastejo v verskem duhu, te naloge jim nihče ne more odvzeti, to bi bila strašna krivica.
Gotovo pa mora ta vzgoja gledati tudi na to, da bo mladina kdaj znala razumno, zavestno in s ponosom izpolnjevati tiste dolžnosti plemenitega domoljubja, ki priznava zemski domovini vso dolžno mero ljubezni, vdanosti in sodelovanja.
Po drugi strani pa bi bila vzgoja, ki pozablja ali, še huje, namenoma noče voditi mladine k nadzemski domovini, krivica zoper mladino samo, krivica zoper neomajne dolžnosti in pravice krsčanske družine; taka vzgoja je zašla in tudi zaradi naroda in države bi jo bilo treba vrniti na pravo pot. Tistim, ki ne nosijo odgovornosti, bi se taka vzgoja morda zdela kot vir sile in poleta; v resnici pa bi bilo uprav nasprotno, žalostne posledice bi to izkazale. Žalitev „Kralja nad kralji in Gospoda nad gospodi“ (Mr 10, 14) bi prinesla najbolj trpke sadove. Država pa, ki razbremeni razboljena in ranjena srca krščanskih očetov in mater skrbi in jim vzpostavi njihove pravice, s tem samo pospešuje svoj lastni notranji mir in si polaga temelje za srečno bodočnost. Duše otrok, ki jih Bog daje staršem in je pri krstu Kristus položil nanje svojo kraljevsko roko, so sveti zaklad, ki ga božja ljubezen nad vse silno varuje. Isti Kristus, ki je dejal, „pustite otročiče, naj prihajajo k meni“, je tudi — kljub svojemu usmiljenju in dobroti — zagrozil strašno gorje vsemu, ki pohujšujejo njemu najljubše. Katero pohujšanje pa je za rodove
bolj pogubno in bolj trdovratno kot vzgoja mladine, ki vodi stran od Kristusa, „resnice, poti in življenja“ in slednjič pripelje do očitnega ali prikritega odpada od Kristusa? Ta Kristus, od katerega so pehali in še pehajo mlade rodove, pa je isti, ki je od svojega večnega Očeta prejel vso oblast v nebesih in na zemlji. On ima v svoji mogočni roki usodo držav, ljudstev in narodov. On skrajšuje in podaljšuje življenje, On daje in zadržuje rast, uspeh in veličino. Od vsega, kar je na zemlji, samo duša ne pozna smrti. Vsaka vzgoja, ki ne prizna in ne čisla svetih vezi krščanske družine, ki jih brani sveta božja postava, in jih razdira, vzgoja, ki zapira mladini pot do Kristusa, da ne bi „veselo zajemala vode iz studencev Zveličarjevih“ (Iz 12, 3), ki odpad od Kristusa in Cerkve povzdiguje v znamenje zvestobe do naroda ali določenega družabnega razreda, vsaka taka vzgoja si sama sebi piše sodbo in prišel bo čas, ko bo bridko občutila resničnost prerokove napovedi: „Vsi, ki gredo od Tebe, bodo zapisani na tla.“ (Jer 17, 13).
Okrožnica Pija XII. „Summi Pontificatus“
(Dalje)
Izjava
sprejeta na zboru slovenske akademske mladine univerze Kralja Aleksandra I. v Ljubljani, dne 8. aprila 1940, za državo in dinastijo, proti razdiralnem početju framazonov, republikancev in komunistov.
1. Slovenski akademiki univerze Kralja Aleksandra I. v Ljubljani izražajo svoje ogorčenje nad dejstvom, da je sklican na belgrajski univerzi „Mirovni kongres“, na katerega so bili povabljeni akademiki tudi z hrvatske in slovenske univerze. Naše ogorčenje je opravičeno, ker se za to lažno „mirovno“ oznako skriva komunistična pobuda, vodstvo in propagandna akcija.
2.	Še so nam v spominu krvave žrtve preteklih komunističnih izgredov na belgrajski univerzi in še posebej demonstracije, ki so jih ob priliki komemoracije francoskega admirala Gueprata vprizorili na belgrajski univerzi belgrajski komunisti z vzklikanjem proti „imperilistični“ Franciji. „Mirovni kongres“ v Beogradu ima isti namen: porabljajoč našo vojaško nevtralnost manifestirati za laži-nevtralno boljševiško Rusijo in demonstrirati proti „kapitalistično-imeparijalistični“ Franciji. Takih neznačajnih salto mortale je sposobna samo do dna pokvarjena komunistična duša, ki svojo moralo uravnava po trenutnih pove-
ljih iz Moskve. Ista „Omladina“, ki je pred par leti po beograjskih ulicah aklamirala predstavnika osvobodilne „demokratične“ Francije, danes pljuje na „imperialistično“ Francijo, (ki nima pod svojo oblastjo niti enega slovanskega podanika) in to zgolj za to, ker je Moskva spremenila svoje interesne simpatije.
3. Izražamo svoj stud nad izdajalskim početjem špijonov kominterne, ki po nalogu Moskve razkrajajo našo notranjo moralno strnjenost in odpornost in to v času, ko se na frontah odloča o neznani usodi bodoče Evrope.
4. Zahtevamo brezobzirno oblastveno borbo proti vsem framazonskim, republikanskim, komunističnim pojavom v državi: prisilno delo za vse člane kompartije, razpust vseh prikritih legaliziranih komunističnih organizacij, ustavitev vseh levičarskih listov in publikacij.
5.	Zahtevamo zaščito univerzitetne avtonomije proti destruktivnim zlorabam od strani komunističnih razgrajačev. Zahtevamo, da se univerza zaščiti znanosti.
6. Opozarjamo domače in tuje javno mnenje pred usodno zamenjavo: izgredi, akcije, demonstracije, kongresi itd., ki jih prirejajo komunisti belgrajske univerze, se ne smejo tomačiti kot volja jugoslovanske akademske mladine. Akademska mladina slovenske in hrvatske univerze ni in ne bo nikoli izročila zastopstvenega pooblastila belgrajskim komunistom.
Prepričani smo, da se bo tudi srbska akademska mladina vso odločnostjo otresla vsiljivega varuštva agentov kominterne, izdajalcev kralja, naroda in države.
7. Pozivamo vso slovensko, hrvatsko in srbsko akademsko mladino, pa tudi vso narodno javnost, da se pridruži tej naši veliki borbi za dinastijo, narodno in državno moč proti agentom boljševiške kominterne, ki bi hotela, skrivajoč se za svojo laži-nevtralnost, ta veliki boj v Evropi zlorabiti za svoje suženjske načrte.
Naj živi velika nepremagljiva Jugoslavija!
Naj živi kralj Peter II. in naš narodni kraljevski dom!
Naj živi svobodna Evropa svobodnih evropskih narodovov!
Dol s kominterno in njenimi agenti! Slovenska akademska mladina univerze Kralja Aleksandra I. v Ljubljani.
Ste nam našli novega čitatelja
?
Smehljajoči se kardinal
(Spomini na  Verdier-a)
Slišal sem ga, ko je umeščal novega župnika v pariškem predmestju. Mala, zelo lepa cerkev je bila nabito polna. Kardinalski plašč z vlečko ga je oviral, da ni mogel dosti mahati z rokami. Tudi ni bilo potrebno, saj nas je vse osvajal že z glasom samim, tako čudovito blagoglasno mu je donel. Med drugim je dejal: „Zato sem tega gospoda župnika postavil sem, da bo zgradil novo cerkev, ker je ta premajhna, kakor sami vidite.“ To je tako naravno povedal, da so vsi znali, da je to samo po sebi umevno. Na podoben način je v Parizu in okolici dal zgraditi okoli 150 svetovnoznanih “chantiers du Cardinal“ (kardinalove cerkvice).	*
Za novo leto 1939 nam je govoril na posebnem sestanku. Bilo nas je zbranih preko 300 pariških duhovnikov. V veliki dvorani so bili nameščeni tudi zvočniki, da ja nismo izgubili nobene njegove besede. Pa smo tudi želeli vsako slišati; tako prisrčno je govoril duhovnikom, res očetovski. Pri tem je povedal tudi te globoke misli: Nekdo mi je dejal, da je Francija zato tako globoko padla, da je našla zadostno globino za tem silnejši in navpičnejši dvig. Visoki osebnosti sem izrazil svojo ugotovitev, da pri nas ni več protiklerikalizma. To je razumljivo, Eminenca, ker tudi klerikalizma več ni“, mi je odgovoril.
Ko sem bil lansko leto v Pragi, so mi tam izrazili občudovanje nad tremi stvarmi v Franciji: duhovščina, vojska, mladina. To troje daje naj-
boljše nade tudi drugim narodom, ki bodo pri nas iskali vzgledov. Duhovniki ste na prvem mestu; glejte, da naj tej višini ostanete!“
*
Opazoval sem ga, kako je posvečeval novo cerkvico v pariškem predmestju. Kako so ga množice ljubile in matere iskale, da bi ja tudi njihovega otroka blagoslovil. Kako so mu tudi starejši poljubljali roko. Tudi jaz sem imel takrat to srečo, da sem poljubil njegovo, že uvelo desnico.
*
Potem sem pa smel z njim celo govoriti v posebni avdijenci. Vsak torek in petek je sprejemal duhovnike, brez posebnih ceremonij: v čakalnici ste počakali, da je prišla vrsta na vas. Tako demokratičen je bil.
Vendar sam nisem upal niti misliti na tako avdijenco. Pregovoril me je gravelski župnik iz pariške okolice, kjer smo se izseljenci radi zbirali: da bo kardinal, njegov sošolec, jako rad prišel na naš sestanek.
Pa sva šla h kardinalu 21. apr. 1939. Ob 11 uri sva prišla na vrsto. Prstan sva mu poljubila, potem me je župnik predstavil. Zelo se je zanimal za naše izseljence in takoj bil pripravljen, da pride na sestanek, ali bil je „oddan“ že za vse nedelje in svetke do oktobra. Zapisal si je v malo beležnico 15. oktober kot dan našega sestanka. V razgovoru mi je dejal: „Dam vam vso možno duhovno oblast (jurisdikcijo) za mojo nadškofijo. — Kadar mašujete ob 10 uri ali pozneje, lahko pred mašo zavžijete kaj tekočega. Tudi lahko naredite preko nadškofije prošnjo za Rim, da se vam
na splošno da ta spregled.“
Lahko si mislite, kako zadovoljno sva odhajala od kardinala, kako veselo sva korakala z gravelskim župnikom po pariških ulicah.
Ali nesrečna vojna je prekrižala lepi načrt. Izseljenci so trumoma odhajali v domovino. Moral sem sestanek odpovedati tudi pri kardinalu.
Bilo je 29. septembra 1939 ob 10 uri dopoldne. Ulica, ki vodi do kardinalove palače je bila podobna ostalim ulicam. Nekdaj so pa ostale pariške ulice bile zelo živahne. Vojna je pač pregnala iz velemesta otroški živ-žav, tujci in mnogi Parižani so se umaknili na deželo.
Mislim, da je bil v vratarni kardinalov brat; čisto podoben mu je bil. Povedal mi je, da je kardinal sicer doma, ali strank sploh ne sprejema.
Šel sem torej h kardinalovemu tajniku in mu pojasnil svoj prihod. Odgovoril mi je, da kardinal zdaj sploh ne predseduje nobenim slovesnostim, ker bi ljudi težko pravočasno spravili v zaklonišča, ako bi prišlo do napada. — Nato se je hotel posloviti, pa sem ga prekinil, da imam še album, ki bi ga rad poklonil kardinalu.
„Potem ga pa grem vprašat, morda vas le sprejme!“ Čez par minut je bil že nazaj; kardinal me čaka.
S smehljajem me je sprejel: „Venez, mon enfant!“ (Pridi, moje dete) Desnico mi je položil na ramo in sva šla proti oknu, kjer je bolj svetlo.
Med potjo sem mu povedal, da naš sestanek ni mogoč, kar je z obžalovanjem vzel na znanje.
Smehljal se je, ko sva brala na prvi strani posvetilo, ki se v prevodu glasi:
„Kardinalu, ki odseva . . .
Njegovi Eminenci Prevzvišenemu
Ivan-u Verdier pariškemu nadškofu, ki radi vojne ni mogel predsedovati slovenskim večernicam v nedeljo 15. oktobra 1939, na god svete Terezije, za Njegovo 75 letnico rojstva in 10 letnico kardinalstva v imenu katoliških Jugoslovanov v Franciji Ivan Camplin misijonar Slovencev in Hrvatov.
Potem se je pa zgodilo, kar nikdar ne bi pričakoval od takega starčka: hotel je videti vse slike v albumu (bilo jih je prek 100). Ko sva gledala slovenske narodne noše v naravnih barvah, je vzkliknil: „O, to je očarljivo!“ Med fotografijami naših izseljencev je opazil tudi mojo sliko, pa me ponovno objel.
Ko sva vse pregledala, je ponovno vprašal: „In vi mi to poklanjate? — Prav lepo se vam zahvalim, sem res ganjen!“ Pa me je poljubil na obe lici. Nato je nadaljeval: „Zelo ljubim vašo deželo; videl sem jo lansko leto, ko sem potoval v Budimpešto; je res veličastna dežela in ljudstvo zelo pobožno!“
Bil sem tudi v kardinalovi rojstni deželi, département Aveyron (ki je tudi domovina znanega francoskega generala de Castelnau); pokrajina visokih in rasežnih gorá, veličastnih dolin, lepih voda in močnega sonca, ki vse ožarja. Tak je tudi bil kardinal: njegova misel je našla odrešilno besedo iz sodobnih zmot v živem krščanstvu, čigar bodočnosti simbol je kardinalov smehljaj.                 Camplin.
21. aprila 1940.
NOVINE
3
Kmečko-delavski tabor v Soboti
V predzadnji številki „Novin“ smo priobčili članek o kmečkodelavskem taboru v Soboti, ki bi se moral vršiti 21. aprila. Tabor je vsled tehničnih ovir preložen in se bo nepreklicno vršil dne 5. maja 1940.
Vsem kmetom-članom Kmečke zveze in vsem delavcem-članom ZPD s tem naznanjamo gornjo spremembo datuma o taboru in prosimo, da to nemudoma sporočijo vsem poznancem, prijateljem in drugim, da zdaj v nedeljo 21. aprila tabora ne bo in da naj nihče ta dan ne hodi radi tega v Soboto, temveč v nedeljo, dne 5. maja 1940.
Spored tabora v nedeljo, dne 5. maja 1940:
Ob 6. uri budnica s fanfarami iz stolpa farne cerkve; ob 9. božja služba; ob pol 10. slavnostni sprevod skozi mesto na stadion sportnega kluba „Mura“; ob pol 11. tabor, na katerem govorijo zastopniki Kmečke zveze in Zveze poljedeljskih delavcev; ob pol 12. slavnostna predstava Davorin Petančičeve igre „Slovenskega kmeta
povest“ (režija profesorja Jože Potokarja). Na taboru in v sprevodu bodo sodelovale godbe.
Za vstop k vsem prireditvam se bodo prodajali znaki po en dinar. Znake bodo vnaprej prodajale društva ZPD v vseh večjih krajih v Prekmurju. Kmetje in delavci, poskrbite si znake po en din vnaprej, da si zagotovite mesto na stadionu. Na progi Ormož— Ljutomer bo vozil izredni vlak, na progi Hodoš—Sobota bo zjutraj vozil pojačani redni vlak, zvečer pa izredni nazaj proti Hodošu. Udeleženci lahko potujejo z nedeljsko, t. j. s polovično karto.
V nedeljo, dne 5. maja t. 1. torej vsi na veliki kmečko-delavski tabor v Soboti.
Pripravljalni odbor.
Izjava predsednika Združenih ameriških držav
Roosevelt je govoril 15. aprila ob priliki panameriškega dneva. Med drugim je dejal: Ameriške republike morajo biti pripravljene, da na silo odgovore s silo. Mi smo že našli novo mednarodno razmerje, ki se ga ne dosega s histeričnim kričanjem in s silnim premikanjem čet. Mi nismo uničili celih narodov, zapirali vlad, nedolžne ljudi pa pognali iz njihovih domov. Mi nimamo nobenih nespametnih naukov o prednosti nekaterih ras. Tudi ne zahtevamo nobene diktature s pomočjo svetovne revolucije. Dogodki v starem svetu vplivajo naravnost in v dalekosežni meri na blagostanje ljudstva novega sveta. Mi smo v Panami našli sredstva in poti,
da oddaljimo vojno od te poloble in jaz prosim Boga, da nam ne bo treba nič drugega podvzeti. Ako bomo pa to vendar morali, potem sem prepričan, da v tej borbi dosežemo uspehe na celi črti. Notranja moč skupine svobodnih narodov je silna in nepremagljiva, ako se odloči za dejanja. Prepričan sem, da vsak národ, ki mu je potrebno sovraštvo za njegovo izgraditeb, kočno mora propasti. Nobena zemlja ne more v miru živeti, ako nad njo neprestano lebdi senca grožnje in napada. Na čisto enostavni način, da namreč vsak narod spoštuje nedeljivost in neodvisnost drugega naroda, se je novi svet osvobodil glavnega vzroka vojne.
Glasi iz Slovenske Krajine
Sobota. Vsi tisti, kateri so se udeležili tečaja Mladinske JRZ v Soboti in želijo dobiti slike tečaja, se naj oglasijo pri Casar Josipu, na Borzi dela. — Knjižnica Delavske zbornice sporoča vsem svojim obiskovalcem, da bo s 1. majem spremenila uradne ure tako, da bo izdajala knjige samo vsako nedeljo od 9. do 11. ure. Z istim dnem se bo zvišala izposojnina od 0.50 na 1 dinar za vsako knjigo. Knjižica posluje v Delavskem domu in ima veliko izbiro knjig. — Bivši kaplan č. g. Škraban Janko je nastopil službo kaplana v Ljubnem, v krasni Savinjski dolini.
Lendava. 28. aprila ob 10. uri bo v hotelu „Krona“ redna letna skupščina „Skupnega združenja obrtnikov v D. Lendavi.“ — Tretja vinska razstava in vinski sejem se bo vršil v nedeljo, dne 19. maja t. l. Istega dne bo v Lendavi tudi kongres vinogradnikov za dravsko banovino. O teh prireditvah bomo v kratkem še kaj več sporočili. — Davorin Tratnjek, šol. nadzornik je bil izvoljen za odbornika Slovenskega čebelarskega društva.
Grad. V nedeljo 28. aprila bo postavljen za našega župnika č. g. Kolenc Ivan, dozdajšnji provizor. Farniki smo s tem izredno zadovoljni.
Beltinci. 14. aprila je umrla v mariborski bolnici ga Minka Osterc, roj. Trdina, soproga veletrgovca. Pogreb je bil 17. aprila. — Blagi pokojnici želimo častitljivo vstajenje, njenim pa naše iskreno sožalje.
Črensovci. 5. maja ob pol 3. uri pri cerkvi pri nas lejko dobiš: kompletno spalnico, kromatično harmoniko, moški ali ženski bicikl, sod vina, moško ali žensko obleko, moško žepno ali žensko zapestno uro, budilko i še nad 400 drügih dobitkov, vsakoga za 3 Din: bo tombola Prosvetnoga društva. Če bo slabo vreme, se preloži na prišestno nedelo.
Na sirotišnico Deteta Marijike v Turnišči je gd. Vuk Helena nabrala v Chicagi 6 dol. in pol=357·50 Din. Penez poslan v Turnišče. Darüvali so v dolaraj: Balažic Anton 2.50, Rajtar Bara 1, Žapčič Kata 0.50, Balažic Jožef 0.50, Vuk Helena 2. Marijika naj vam povrne.
Na podporo Novin sta poslala Kelenc Štefan i žena Ana, Chicago III, 55 din. Bog povrni!
Širiteli na Hotizi se naznani, da je Kerec M. v Chicagi plačala za sina Kerec Gustija na Hotizi za Novine i M. List en dolar. Celo leto se njemi more vse davati s kalendarom vred.
Plemenski sejem rodovniške živine v Beltincih. Kakor vsako leto se tudi letos vrši spomladanski plemenski sejem rodovniške živine simodolske pasme, v sredo dne 24. aprila t. 1. na občinskem sejmišču v Beltincih. Vabijo se vsi kmetovalci, ki se zanimajo za dobro plemensko živino, da nakupijo plemenske bike in telice na tem sejmu, kjer bodo dobili najlepše živali kar jih premore naše Prekmurje. Ne samo kupci, tudi ostali živinorejci naj si ogledajo ta redni plemenski sejem rodov. živine v Beltincih.
Trimlini. V tork popodnevi je v vesi nastao požar. Pri ednoj hiži so pekli krüj, pa so se brvna ožarila. Zavolo silnoga vetra so naskori bile v ognji 4 hiže i so pogorele z gospodarskimi poslopji vred. Zgorela je tüdi živina. Rešili so samo nekaj malenkosti. Požrtvovalno so pomagale gasiti vse okoliške gasilske čete. — Ponesrečence priporočamo dobrim srcom za pomoč.
Bogojina. Preminočo soboto noč so neznani falotje vdrli v 10 kleti v našem vreji pa na Trnaskom.
Puconci. V nedeljo 14. t. m. je imela Podružnica ZZD svoj ustanovni občni zbor. Občni zbor je jako lepo potekel in so se ga udeležili vsi delavci iz Puconske opekarne. Na občnem zboru so poročali gg. iz Sobote, Casar in Horvat. Vsi delavci so odhajali z občnega zbora z zavestjo, da so srečni, ker so člani dobre in tako močne organizacije, kakor je Zveza združenih delavcev.
Martjanci. V našoj cerkvi pod vodstvom znanoga konservatora Dr. Steleta iz Ljubljane jako leto čistijo znamenite „freske“ (slike na svežo steno) iz življenja sv. Martina, našega farnoga patrona.
Trdkova. Naš g. šolski upravitelj se jako trudijo za prosveto. Pod njihovim vodstvom smo že igrali več iger, zadnji dve nedelji „Dve nevesti“.
Melinci. V nedelo 7. aprila zvečer so se svadili na vesi Gerič Štefan, Majcen Martin i Pozderec Ivan. Gerič je oviva dva plodo s količom po vesi, okrog 11 vöre ponoči je pa odišeo spat v štalo k Kuzma Matiji. Edno vöro za tem sta ga Pozderec i Majcen vmorila i to tak, da je prvi sveto z električnim lampašom, drügi je pa Geriča dvakrat vdaro s količom po glavi, da je mrtev obležao. Orožniki so oba krivca predali oblasti.
Vadarci. Naši ljudje radi darujejo na dom sv. Frančiška.
Törnišče. 13 letni Anton Koren se je veso na tovorni avtomobil; pri tom je tak nesrečno spadno, da si je potro klučnico.
Renkovci. 72 letna Treza Žilavec je spadnola pred stüdencom i si potrla desno nogo.
STAROSLOVENSKE MOLITVENE KNIGE se ponovno dobijo za 30 din. v knigarni pri Zver Ivani v Soboti.
Naši v Ameriki. V Bethlehemi so vmrli poznani Slovenec Georg Kerec. Pokojni so se v mladosti preselili v Ameriko, ki jim je postala drüga domovina. Pred 40 leti so se naselili v Bethlehemi in so delali v Bethlehem Steel fabriki. 17. marca so po dugšem betegi vmrli. Naj počivajo v miri! — Hodošek Jožef, poznani lastnik hotela v Bethlehemi, je nevarno zbetežao. Na obojoj strani so se njemi zvužgala pluča. Tjeden dni je ležao v Easton Hospitali in srečno prestao kritične dni. Zdaj se doma vrači. Želemo njemi skorajšnje popolno ozdravlenje.
Iz moderne vojne: vojak s padalom se bliža zemlji.
Pogled po državi
Ljubljana. Profesor Alojzij Žitnik je imenovan za banskega inšpektorja za srednje šole. Jeseni leta 1921 je bil imenovan za suplenta na gimnaziji v Soboti, čez eno leto pa premeščen v Ljubljano. Na odgovornem mestu mu želimo veliko uspeha.
Maribor. Tujskoprometna zveza je imela sestanek, kjer se je ugotovilo, da bomo zdaj zavezani skoraj izključno na naš notranji turizem. Zato zveza letos pripravlja tudi prospekte M. Sobote in Prekmurja. To bo sploh prva propagandna turistična publikacija naše krajine, ki bo letos z otvoritvijo petanjskega mosta še tesneje povezana s Slovenijo. — Duhovnik Oberžan Drago, bivši cankovski kaplan, je po škofovem naročilu odšel na dušnopastirski obisk med slovenske izseljence v Belgijo in Holandijo. Vrnil se bo sredi meseca maja.
V Celju je bil na zborovanju JRZ gradbeni minister dr. Krek, ki je poročal o položaju, nakar so zborovalci sklenili resolucijo, da Slovenci brezpogojno zahtevamo takojšnjo ustanovitev slov. samouprave. To je brez dvoma zahteva vseh Slovencev. Žal pa je na jugu še mnogo nejasnosti, ko se nekateri politiki krčevito upirajo pravilni ureditvi države. Zanimivo je na primer, da se je med Srbi našel profesor, ki se piše dr. Lazarevič, ki je zapisal, češ da Srbi sploh ne potrebujejo svoje banovine in da naj ostane vse tako, kakor je zdaj. To se pravi, naj bi ostala država neurejena, da bi mogel centralizem vladati vsaj na večjem delu Jugoslavije. To gotovo ni patriotično stališče. Na drugi strani pa je med Srbi začel predavati znani profesor Tasič, ki iskreno priporoča Srbom, naj se oprimejo misli, da je Jugoslavijo treba urediti na podlagi federativne zveze. Nekateri srbski krogi se boje prevelike samouprave, češ da bi to utegnilo škodovati sami državi. Toda v tem oziru je skušal Srbe potolažiti senator g. Vilder v svoji „Novi Riječi“, ko je v imenu SDS, ki na Hrvatskem zastopa Srbe, izjavil, da bi bila neodvisna Hrvatska največja poguba za Hrvate same. In tudi izjave drugih odgovornih hrvatskih politikov se glase tako, da Hrvati vidijo v Jugoslaviji svojo skupno domovino.
Rajhenburg. Opat tukajšnjega samostana p. Placid Epalle, (ki je obiskal tudi našo krajino), doma iz Francije, se je odpovedal. Za novega opata je izvoljen Slovenec p. Pij Novak, rojen v Kozjem.
Cigarete so se podražile s 15. aprilom, cenejše za 1 Din, finejše za 2 Din pri škatlji.
Zoper nadležne in sumljive tujce v naši državi. „Jugoslavenski radnik“, glasila Jugorasa, razpravlja o stališču Delavskih zbornic iz Belgrada, Skoplja in Novega Sada do vprašanja številnih tujcev v naši državi in med drugim pravi: Jugoras odločno ponavlja svojo zahtevo po reviziji določb o pravici prebivanja vseh tujcev v državi. Skrbno naj se preuči njihovo gibanje pri nas. Tisti tujci, ki se lahko zamenjajo z domačini, naj se takoj pošljejo čez mejo. Z vsemi tistimi, ki so brez poklica ali pa imajo sumljivo zaposlitev, naj se postopa najstrožje po zakonu. Poiščejo naj se vsi tisti odvetniki in posredniki z drugimi nosilci korupcije, ki so protizakonito izposlovali za tujce delovanje in bivanje v državi, in naj se najstrožje kaznujejo. Ti ukrepi in kazni naj se razširijo na vse tiste državne uradnike, ki so omogočili tako delovanje.
Beograd. 15. aprila se je vršila seja ožjega glavnega odbora JRZ, katere se je udeležil tudi Dr. Klar, zdravnik in bivši narodni poslanec iz Lendave. — V Beogradu se vrši III. pomladni velesejem.
Kovanci po 1 dinar izgube veljavo
Narodna banka kraljevine Jugoslavije opozarja, da bodo na podlagi sklepa finančnega ministrstva stari enodinarski kovanci prenehali biti z 20. aprilom 1940. zakonito plačilno sredstvo. Zato se pozivajo vsi, ki imajo take kovance, naj jih čimprej zamenjajo pri blagajnah Narodne banke ali državnih finančnih ustanov.
Naši stiki z drugimi državami
Z Madžarsko
V Beogradu so se vršili jugoslovansko-madžarski trgovinski razgovori. Pri tem so Madžari predložili seznam 30 raznih jugoslovanskih proizvodov, ki bi jih izvozili, zlasti rude in kovine. Zanimivo je, da Madžari kot poljedelska država iščejo tudi mnoge kmetijske pridelke, posebno one, ki služijo kot živinska krma. Naša delegacija se je pa zanimala za nakup železa, jekla, koksa, semena oljnatih rastlin, semena dobrih žitnih vrst za plemensko živino itd.
S Francijo
Velika razstava moderne francoske grafike v Zagrebu. Dne 20. aprila bo v Umetniškem paviljonu v Zagrebu odprta razstava moderne francoske grafike in razstava francoske umetnosti v Jugoslaviji. Prvo razstavo prireja Hrvatsko društvo umetnosti in bo razstavljenih 250 grafiških del sodobnih francoskih mojstrov, ki so bila poslana iz Pariza. Drugo razstavo pa prireja v istem paviljonu Društvo prijateljev Francije v Zagrebu z namenom, da pokaže pregled najznamenitejših del Francoske umetnosti, ki jih imamo v Jugoslaviji. Podobna razstava francoskih slik in kipov je bila prirejena nedavno v Budimpešti in je imela velik uspeh.
4
novine
21. aprila 1940.
Za gospodarja in gospodinjo
Domači kostanj
Začela sem se zanimati za prekmurski kostanj. Našla sem drevo, zelo visoko, prepolno vej, mnogo že odžaganih, kakšnih 12 odžaganih, iz teh odžaganih so tik okrog že nove veje. Ko smo ga v deblu merili, je imel 10 metrov, toliko kot spominska stara lipa. Ta kostanj je star več sto let. Nič še ni preprepelega. Lastnik tega kostanja je Bočkor Peter v Markovcih. On je starejsi mož, a dedek, ki so zelo stari umrli pred 50 leti, niso vedeli povedati, od kdaj stoji. Vedno stoji, to je njegov krstni list ustnega izročila. Rodi še vsako leto po en meter, to je kubični meter sadu, bolj drobnih, a zelo sladkih kostanjev. Veje korenine so vidne 5 metrov v dolžini okrog drevesa, a na planini vsem viharjem na klubovanje, ima tak orjak veje korenin gotovo po 10 metrov ali še več okrog debla v zemlji, drugače se ne bi držal s svojo ogromno težo in višino toliko let na vedrini brez zatišja hiš ali gor.
Čitala sem, da kostanj ljubi peščeno zemljo. Ali bi se ne izplačalo, da bi ga kmetje sadili tembolj v Prekmurju, ki imajo peščeno zemljo? To bi bil lep izhod za pridobivanje dohodkov. Celi kompleksi zemlje bi morali biti posajeni s kostanjem. Čudimo se, da nekateri ljudje iz nič obogate. Bili so podjetni. Če boš vsadil drevo, ne boš imel dosti koristi od njega, več koristi bo pa imel tvoj sin, tvoj vnuk in tvoj pravnuk. To je tudi erbija, lepa erbija. Kostanj je boljše saditi v spomladi, kot v jeseni, ker sedaj ni tako nevarno zaradi glodavcev, ki ga v jeseni proti zimi oglodajo.
Vrt v aprilu
Vsako delo v aprilu je važno, da boš ohranila to, kar si položila v zemljo. Nekatere gospodinje mislijo, da so na boljšem, če zelo hite spravljat v zemljo že v marcu. To je napačno mišljenje. Če je leto zelo mrzlo, kot je letos, to nima pomena, ker bo preje v zemlji zgnilo, kot v mrazu sklilo. Toplota in sonce daje rast, ne pa burja in mraz. Vrtnar ima priprave, da ohrani sadeže, mi jih pa nimamo in se tudi ni časa ukvarjati. Vrtnar dražje proda, če ima v mrzli pomladi preje zelenjavo, mi pa glejmo, da ne bomo cel dan v vrtu tičali. Bomo pa malo pozneje jedli in takrat več. Če pa je nevarnost za kakšne sadike, jih obvaruješ, da povezneš čez noč nanje velik zaboj in ga pokriješ z žakljem. Zraka bo dovolj in se rastline ne polomijo. Bati se je glogovega belina in gosenic; če bi se pa prikazale mušice, ki obirajo zelje, bo treba zgodaj zjutraj, ko bo še rosa, potrositi po orosenih lističih s pepelom vse zelje. Če v suhem trosiš pepel, pade na zemljo, na roso se pa prime. Važno je polivanje. Zjutraj smeš polivati le do pol osmih, zvečer pa, ko je šlo sonce že za gore; tedaj, ko se je zemlja že malo ohladila. Nežne cvetke, če so od sonca sparjene, vroče, jim mrzla voda uniči srce. Če je srce, iz katerega poganjajo novi listi, uničeno, ne pomaga korenina nič več. Saditi smeš, to je presajati samo zgodaj zjutraj in zvečer po zahodu sonca. Neki učitelj je presajal sadike po deveti uri zvečer. Kar se ob soncu presaja, to vse pogine, če tudi je pravilno posajeno v zemljo. Po dežju je dobro presajati, ker bo imela korenina vlago za življenje. Toda če je srce po presajanju eno ali celo tri ure na vročem soncu, mora poginiti. Tu ne pomaga zalivanje. Ne prodre voda do vlaknic in srce se posuši. Pred dežjem saditi ni zanesljivo, ker le tedaj, če si izdolbla jamico 1 decimeter globoko, jo napolnila z vodo in ko je zemljo voda popila, potem šele vsadi korenino. Dež ne premoči vedno tako globoko zemlje. Polivanje pa moči
le površje in hladi. Pravilo, kako globoko sej, je le eno za vse seme. Kolikor je seme visoko, trikrat toliko naj bo v zemlji globoko. Zato je za solato dovolj, ko si jo posejala, da lepo z grabljicami ali kar z rokami malo pomešaš zemljo. Ne stiskaj preveč močno zemljo na seme. Nekateri kar zabijajo zemljo in z grabljami tolčejo po zemlji, ko so posejali. Tri dni smo zemljo drobili v zrnca, zdaj bi jo pa zabijali v gručo! Ko bodo deca pleli, pazi, da ne bodo popleli špinače s travo. Špinača se pokaže v obliki dveh tankih lističov, ki so kot trava. Pusti, da špinača malo poraste, da jo bodo razločevali od trave.
Prezgodaj plesti ni za deco, ker še ne ločijo sadike od plevela. Uvajaj jih v delo in zanimanje za vrt.
V posebnem kotu ima vsaka gospodinja nekaj zdravilnih rastlin ali dišečih sadik in to ajbeš, timijan, bršljan. Ko pride soseda v vrt, se rada ustavi ob dišečih grmičkih. Tu je cel razgovor o zdravljenju z domačimi rožami. Okrog vrtne ograje se posadi ribezl, ki daje deci veliko veselje z rdečimi grozdiči ali pa mal grm agrasa. Na jagode v vrtu ne pozabimo. Preneseš jih iz gozda in posadiš v vrtu. Ali posadiš plemenite vrtne jagode. Teh je več vrst. Izredno dobra navodila za uporabo v jedilniku kompotov iz jagod bodo pravočasno objavljena v „Novinah“.
O kumarcah ali ugorkah pozneje, rade pozebejo, zato pridejo pozno v vrt.
Zalar Marija
Gasilstvo v lendavskem srezu
Gasilske čete, združene v gasilski župi sreza Lendava, so dne 10. marca 1940, imele letno skupščino v Lendavi.
Skupščino je otvoril starešina župe, ki je ugotovil sklepčnost, ker je bilo navzočih vseh 90 delegatov.
Pri otvoritvenem govoru je pozdravil starešina Nj. Vel. kralja Petra II. ter Nj. Vis. princa Tomislava, kot pokrovitelja gasilstva in Nj, Vis. kneza namestnika Pavla, kar so navzoči delegati sprejeli z veseljem ter vzkliknili trikratni živio!
Pozdravil je tudi zastopnika oblasti g. srezkega načelnika Grabrijana ter tovariša delegata zajednice g. Bogdana Pogačnika iz Maribora
V nadalnjem govoru se je spomnil umrlega tovariša Žerdin Martina, ki je bil ustanovitelj in dolgoletni tajnik gasilske čete v Žižkih. Navzoči gasilci so mu v spomin vzkliknili trikratni „slava mu!“ Potem je podal svoje poročilo o stanju gasilstva v lendavkem srezu. Župa šteje 45 čet, v kateri je včlanjenih nad 1000 gasilcev. Skoro vse vasi so že ustanovile svoje čete, samo še 2—3 vasi ne. Poročal je tudi, koliko imetja so rešile čete v preteklem letu. Poročal je, koliko ognjev je bilo v, preteklem letu, med katerimi je bil največji v Žitkovcih, kjer je napravil več stojezer škode. Gasilci so pa rešili nad stojezer Din imetja. Vsi drugi ognji so bili manjšega obsega, vendar so bili gasilci zraven.
Tudi povoden je dala gasilcem mnogo dela. To najbolj vedo čete ob Muri. Iz župnega inventarja je razvidno, da so vse čete preskrbljene z orodjem D. Lendava ima zraven avtomobila še motorno brizgalno. Črensovci pa le avto za prevažanje moštva.
Tajnik župe nam je podal poročilo o odborovih sejah ter o sprejetih dopisih in o napredovanju čet v upravi. Blagajnik pa o stanju župnega premoženja. Predložil je proračun za leto 1940, ki ga je župa predložila. Predsednik nadzornega odbora je poročal o delovanju uprave. Našel je vse v redu ter predlagal razrešnico, kar je bilo soglasno sprejeto.
Po tem poročilu je starešina radi volitev skupščino za 10 minut prekinil ter se zahvalil za dosedanje zaupanje. Ker je pretekla triletna doba funkcijonarjev, je odredil nove volitve. Opozoril je prisotne delegate, da se volitve vršijo na podlagi vložene liste. Naprosil je delegate, da naj sestavijo listo. Na željo delegata iz Lendave so bile volitve tajne. Vloženi sta bili dve listi. Prve liste nosilec je bil g. Némethy Š, druge liste pa g. Taš. Prva lista je dobila 62 glasov, druga pa 26. Preglednika sta ugotovila, da je dobila prva lista 36 glasov več in torej z večino zmagala. V upravni odbor so zvoljeni: Némethy Štefan Lendava, Sreš Martin Ižekovci, Lutar Š, Lendava. Vöröš Štefan, Beltinci, Benkovič Aleš, Gaberje, Glavač Aleksander, Melinci, Treiber
Ludvik, Dobrovnik, Rous Matija, Črensovci. Nadzorni odbor: Klemenčič Franc, Dokležovje, Forjan Ivan, Lipovci, Kuzma Ivan, Gančani, Špilak Štefan, V. Polana in Benkovič Ignac Bogojina.
Samostojnih predlogov ni bilo.
Predsedujoči starešina se zahvali udeležencem za udeležbo ter je letno skupščino zaključil z gasilskim pozdravom: „Na pomoč!“
O p o m b a: Proti volitvam se je pritožil en delegat iz Lendave na gasilsko zajednico, da so se volitve vršile nepravilno. Gasilska Zajednica je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila ter novoizvoljeni odbor potrdila. (Zato tudi tako pozno objavljamo to poročilo — Uredništvo.
CENE
Cene živine in kmetijskih pridelkov v Soboti (in Lendavi) dne 5. aprila 1940.
Biki I. vrste 6 din (6.25—6.50), II. vrste 5.50 (4.50—5.50) III. vrste 4-4.50. Telice I. vrste 6 (5—6.50), II. vrste 5.50 (4—5). Krave I. vrste 3—3.50 (3—4), II. vrste 2.50 (2.50—3), III. vrste 2 din. Teleta I. vrste 5 (5—6), II. vrste 4 (4—5) din. Debele svinje 11 (10—11), na pol debele 9.50—10 (5—8) din kg žive teže. — Goveje meso I. vrste 14 (12) II. vrste, 12 (10), III. vrste 10 din. Svinjsko meso 15 do 16 (12—14). Slanina 18 (18) din. Svinjska mast 20 (22) din. Med 14—18 din. Surove kože: goveje 11 (12), telečje 13 (13) din kg.
—	Pšenica 1.50—2 (210), ječmen 1.50 (2), žito 1.60 (1.70), koruza 1.70 (1.70), fižol 2·60 do 4 (5), krompir 1.60 (1.50), seno 1.20 (110 do 1.30), slama 0.50 (40), moka: pšenična 3.60, (4.25), koruzna 2.25 (2.25) din za kg. — Bukova drva 120—140 (120) din za kub. m.
—	Mleko 2 (1 50) din za liter, sirovo maslo 28—30 (24—28) din za kg. — (Navadno mešano vino pri vinogradnikih 3.50—4.50, finejše sortirano vino 5—7 din liter.
PENEZ
London 1 fünt 173—217 Din Pariz 100 frankov 98—123 Newyork 100 dol. 4424—5520 Nemška marka 14·70—14·90
Pošta.
Pertoci Ana, Gorica 4. p. Puconci. Novine vašega moža so prišle iz Nemčije nazaj s pripombov, da je mesto spremeno. Javite nam njegov novi naslov. Denša John, Chicago I11. Poslane peneze sprejeli i po naročili razdelili. — Iz Francije sprejeli naročnino od sledečih: Fujs Matija, á Houset 114 din. Magdič Marija, á Marecheseuil 18 din. Ošlaj Magdalena, Dormans 109.75 din. Trojok Katarina, Bourges 72 din. Na koj je poslano? Lazar Štefan, Deuil 126.75 din.
Oglasi v Novinah,
najbolj razširjenem prekmurskem tedniku,
imajo uspeh!
„Meningitis“
Nalezljivo vnetje možganske mrene ali „meningitis“ je huda bolezen. Najpogosteje obole na tem otroci v starosti do 15 leta. Bolezen se javlja najčešče spomladi, ko je največ raznih prehladnih bolezni, ki znižajo telesno odpornost. Gosta naseljenost in slabe stanovanjske razmere močno pospešujejo okuževanje.
Povzročitelj nalezljivega vnetja možganske mrene je le z drobnogledom vidna klica „meningokok“, ki biva v gnoju na možganskih mrenah, tiči pa tudi v ustih, nosu in žrelu. Prenaša se na zdrave ljudi od bolnike z drobnimi kapljicami pri kašljanju, kihanju in glasnem govoru. Klica prodre v naše telo najbrž skozi nebne bezgavke, pride v krvni obtok ter povzroča gnojenje možganskih in hrbtenjačinih mren.
Razvoj bolezni: Par dni po okuženju izbruhne bolezen navadno nenadoma s splošnim nerazpoloženjem, povišanjem telesne topline 39° C, kjer se drži dalj časa. Pri dojenčkih se lahko pričenja bolezen s krči. Bolniki bruhajo, tožijo nad neznosnimi bolečinami, v glavi, vratu, in hrbtu in imajo močno občutljivo kožo. Značilna je lega bolnika: glava je upognjena navzad, trebuh je vdrt in spodnji udi pritegnjeni k trebuhu. Bolnik včasih oslepi in ogluši, zavest pa ohrani do kraja, kar nam olajša ločitev nalezljivega vnetja možganske mrene od drugovrstnih vnetij. Smrt nastopi prav pogosto, največkrat že v prvem tednu; neredko pa se bolezen dolgo vleče in zapušča bolniku pokvarjeno živčevje.
Bolezen se mora po zakonu takoj prijaviti in bolnika čimpreje izolirati (osamiti), najbolje v bolnici. Potrebno je razkuževanje bolnikove sobe, perila in predmetov, ki jih je rabil bolnik. Ko otrok okreva, ne sme že 40 dni v šolo. Ako se hočemo obraniti nadaljnega širjenja bolezni, moramo biti pozorni tudi na dozdevno zdrave baciloonosce in bolnikove okolice ter jih bakterijološko pregledati.
Bolezen se zdravi z vbrizgavanjem protimeningokovega seruma v mišice in hrbtenični kanal, kar sme napraviti le zdravnik.
V prvi vrsti je treba skrbeti, da bolezen čimpreje spoznamo: Če pride bolnik prekasno v bolnico, nastanejo v možganih tako hude spremembe, da jih nobeno zdravilo ne more več odpraviti.
Za časa širjenja bolezni se izogibaj tesnega stika z množicami ljudstva, ker se tam najlažje okužiš!
Opomba: Tudi pri nas so se pojavili nekateri slučaji te nove bolezni, zato članek objavljamo.
Horvat Martin:
Na zapadni fronti
Bilo je v svetovni vojni, ob Piavi. Od zapada so se videli odsevi zahajajočega sonca. Odsevi žarkov so se svetlikali v Piavi, ki je šumela v daljavo. Ozračje je bilo mirno, le na nebu so žareli stolpi oblakov krvavo rudeče, kakor bi opozarjali ljudstvo na zemlji, da je že dovolj vojne, dovolj prelivanja krvi.
Sotlarjev Joško, se je s puško na rami sprehajal ob Piavi. Bil je na straži. Zdaj pa zdaj se je ozrl preko reke, če bi koga opazil. Potem je zopet zrl v reko, iz katere so izginjali poslednji obrisi sončnih žarkov. Mesec je ravno prikukal izpod gore, ter medlo razsvetljeval bojišča. Jošku so blodile razne misli v glavi; večkrat je zazdehnil, kakor bi iztresal iz sebe bol. Mučila ga je zadnje dni neka slutnja ter se ga oklepala čedalje bolj. Čim bolj se je je otresal, tem huje se mu je zagrizla v srce. Joško je obstal, v glavo so mu prišli spomini na domovino. Prijel se je za glavo, ter napol glasno govoril: Ali bom hodil zopet kdaj po domači zemlji, se razgovarjal z domačimi? Oh, mogoče nikdar. Prav gotovo, se ne vrnem nikdar več. Vsaj enkrat bi jo rad videl, vsaj enkrat bi rad hodil po zemlji, na kateri sem preživel svoja otroška leta. Toda? V najlepši dobi, 18 leten sem moral pustiti do-
mačo zemljo in iti: kam? naravnost v smrt. Kako rad bi živeli! Saj čujem, kako mi utriplje srce: še bi živelo; saj čujem, kako se mi po žilah pretaka mlada kri, ki bi še rada živela; saj vidim v duhu, kako me kliče domača zemlja: pridi, vrni se zdrav in vesel. Gospoda si nakopa sovraštvo med seboj in potem se mi nedolžni ljudje moramo ubijati za nje. Saj bi lahko vsi narodi v miru in slogi živeli. Vsi bi imeli dovolj vsega. Toda zdaj ne pomaga nič. Bog nas naj čuva še vnaprej.
Tedaj je Jožeta nekdo prijel za ramo. Joško se je zdrznil in se obrnil.
„Kaj premišljuješ in govoriš, Joško?“ ga je pozdravil Sečkarjev Tonč, ki je bil istotam. Bil je velik in močan 20 letni mladenič, močne narave človek.
„Oh saj veš, premišljeni, čemu se mi pravzaprav ubijamo tukaj“.
„Nič se ne plaši Joško, veš, opoldne sem slišal kapetana, da bo kmalu vojne konec. Italjani nas ne bodo več napadali in potem se vrneva...
„Oh Tonč, veš, neka slutnja mi pravi, da ne bom več videl domačega kraja; umreti bom moral tukaj v tujini.“
„Ne misli na to, Joško, Boga prosi, da naju obvaruje vsega hudega“.
V tem hipu je pristopil vojak in ju prekinil. V madžarščini jima je rekel, naj gresta takoj v tabor, ker so zvedeli, da jih bo sovražnik nocoj napadel, zato se morajo pripraviti.
Potrtih obrazov sta krenila proti taborišču. Med potjo nista spregovorila besede, le z očmi sta se srečala, ki so pa bile solzne. Vedela sta zakaj!
Ponoči so se na nebo navalili težki oblaki. Videlo se je, da bo nocoj razsajalo neurje. Hladen veter je šelestel v vrhovih dreves, da je skoraj človeka postalo strah te nevarnosti. V Piavi so se svetlikali zeleni valčki, ki so se šumljajoče zaganjali v obalo.
Ta oddelek vojske je pravkar dobil ojačenje, kajti če hočejo napad Italjanov odbiti, se morajo dovolj pripraviti. Ravnokar so se opremili, ko so z one strani začele regljati strojnice. Vojaki so poskakali v strelne jarke, ter pričakovali. Videli so, kako so si nasprotniki pripravljati čolne, da bi se prepeljali na to stran. Polagoma so strojnice popustile in tedaj so veslali. Iz ladij so venomer streljali. Avstrijci so tudi pričeli, vojaki iz čolnov so padali v reko, prav tako pa ti na bregu. Kdor je padel, ni več vstal. Tedaj je nastala tudi na nebu nevihta, grmelo in bliskalo se je, vmes pa je padel dež. Joško je ves premočen stal s puško v roki ob obali, groza ga je spreletavala. Italjani so se kmalu obrnili, napad je bil odbit. Zdaj pa zdaj je še prižvižgala krogla.
Naenkrat je tudi v Jožeta priletelo. Padel je, zakrilil je z rokami, ter nekaj zavzdihnil. Voda je razplosnila in krvavo zavalovila.
Za smeh
A: Ka ti delaš zajtra prvle kak gori staneš?
B: Spim!
Na železnici
Kondokter: Ka je z vami? Vi mate staro karto.
Potnik: Nikaj zato, g. kondukter, vej sem jas tüdi stari.
Semenski krompir,
mešani, večjo množino, lastni pridelek, popolnoma zdrav ima k odaji „Posestvo Jelovšek“ Tešanovci, p. Martjanci.
Sodarskega pomočnika
sprejme takoj BENKOVIČ JOŽEF, Ivanci p, Bogojina - Prekmurje.
Za tiskarno v Lendavi: Balkanji Ernest
Izdajatelj: Klekl Jožef
Urednik: Ivan Camplin
Cena oglasov:
Cela stran 800 Din, pol strani 400 Din Mali oglasi 15 Din
Poslano med tekstom vsaka beseda 2 Din