44. Številka. Ljubljana, vtorek 24. (Vhriiarja. XIII. teto, 1880.
SLOVENSKI NAROD
Izlmja vNHk dim, izvzcmAi ponedeljku in dneve po praznikih, ter velja po pnAti prej enimi za a v n t r o - otf cr n k o de/.elo za eelo leto 16 |L M pol leta H g\, ca ictrt leta 4 K1«'. - Za L j u 1> Ij a n o lire/. poAiljiinja na dom M eelo leto 18 Kld., /a eetrt leta tfld. .O kr., za en iiichcc. I gtd K* kr. Zn poiiUanJ« na doni bo računa K) kr. '/.a mesec, :i0 kr. /.a eetrt leta. — Za tuje deželo toliko \ , kolikor pnAtnina i/.naSa. - Za tfonpodo učitelje na Ijn.hkili io| li iit »a dijake velja znižana cena m Hieer: Za LJo 1)1 Jano /a eetrt leta 8 *]d 50 kr., po p o A t i prejcimm M (Vtit leta :i ^old. — Za n 7.111111 i I a ko plačuje od čotiriBtopno potit-vrtite n" kr, fo ne oznanilo enkrat tiHka, fi kr., ee bo dvakrat, in -I kr., če M trikrat ali večkrat tinka. Dopisi naj ne. izvole Irankirati. Rokogtot M no vračajo. — U r« d u i A t v o je v Ljubljani v Franc Kolmanovej liiAi At. .'i pgtodftlllk* Molba". Op ra v n 1 m t \ o , na katero naj ho blagovolijo poAiljati naročnino, reklamacijo, «17.1111111 tu, t. j  adiniiiintrati vno stvari, jo v rNumdiicj kMkMrni" v Koluianovoj liiAi.
Reforme glede učnega jezika na naših gimnazijah.
[Izv. (lop. I
Ker jo dr. Volnjakova resolucija glede* srednjih šol v budgetnem odseku sprejeta bila,
priinoron jo morda /daj ča.s, premisliti, kako 00 gimnazijo gledo urnega jezika uravnane, in kakih moramo izprememh želeti in tudi zahtevati.
Vzemimo najprej gimnazije, na katerih se vsi predmeti, razen slovenščine nemško uče. Tisti, kateri to gimnazije, večinoma od Slovencev obiskovano, za modro uravnano imajo, morajo prepričani biti, da slovenska mladina iz ljudskih sol toliko znanja nemškega jezika soboj prinese, da razume nemški uk na pr. v geogralgi, matematiki, gramatiki itd. O toni pa mislim, da profesorji, ki imajo v prvem razredu na taci h gimnazijah opraviti, po lastnej izkušnji nij s o prepričani, šo v Mariboru no, kjer mladina po mestu dosta sliši nemško govoriti, nikar pa na pr. v (Jerici, kjer po mestu »koro nič uij slišati nemškega govorjenja, kjer bo tudi, to izprovidevši, ustanovili pripravljalni razred, v katerem le Slovence urijo v nemščini, kot učnem jeziku goriško gimnazijo. Koliko bo doseže s tem razredom, ne vem, ali mislim vendar le, da mladini tudi še potem nemški Učni jezik ttv.ave dela.
Kakšen upliv pa ima poduk, ki ga popolnem ne razume dečak? Misel razložena, ki bi morala obtičali in ostati v učenčevem spominu, tam ne obtiči, je tedaj zanj izgubljena. Kdor jc bolj marljiv in boljše glave, hode morda s povpraševanjem preiskovanjem in premišljevanjem si izkušal razjasniti, kar mu je nerazumljivo v knjigi ah v učiteljevih besedah. Večina pa bode zadovoljna s tem, da si hode
zapomnila nerazumljene besede od denes do jutri in potem jih poz»hila. Človek le to lehko pozabi, kar je razumel, kaj bi ne pozabil tega, kar je le prazen zvok za njega. Nemški učni jezik tedaj v najugodnejšem slučaji obtožuje učenje pridnim in talentiranim učencem, tistim pa, ki so bolj srednje vrste pa je ovira; kar bi imeli natančno vedeti, le površno, netemeljito, slabo vedo, ko bi pa bili vse to v domačej besedi slišali in čitali, bi jim bilo ostalo. In ta borba z učnim jezikom nij še po prvem razredu končana, skozi vso nižjo gimnazijo traje, pri slabejših skozi vso gimnazijo, in kaj bi ne? Saj se na slabem temelji nič trdnega ne da sezidati. Tedaj je uravnava z nemškim učnim jezikom taka, da boljšim dijakom več truda in prizadevanja nalaga, slabejšim pa netemeljito, rekel bi lukujičasto znanje podeli. V tem obziru jo na boljšem Nemec, ki poleg Slovenca gimnazijo obiskuje. Da pa mnogi Slovenci pri vsem tem tiste, ki so za Nemce vpisani, prekosijo, to se nam razloži, če pomislimo, da je kmetski sin vutrujnejši od meščanskega, krepkejAega duba in pogomnejil nasproti težavam, nego lehkomischii, bolj razvajeni meščanski dečki; pomisliti tudi moramo, da je slovenski nered sploh zelo darovit. Tem lastnostim se imajo zahvaliti tisti Slovenci, kateri preinagavši oviro, ki jim jih stavi gimnazijska uravnava, dosežejo svoj namen. Dokončavši tedaj gimnazijo, sprejeli so v sebe
vseh poglavitnih znanoBtjj temeljni uk, t. j. vso
novo mišljenje, nov idealen svet. Ali vse to še nij v njih utrjeno, še uij popolnoma dozorelo.   To se še le zgodi na vseučilišči.
Kakšna je ta skupnost novega mišljenja, ki jo izobraženost imenujemo, pri Slovencih? Recimo, da jo temeljita, vsestranska. Pomislimo pa to le: vsaka misel je navezana na besedo, /a življenje nema misel brez besede
nobenega pomena. Vse v šolah priučeno mišljenje in znanje je tedaj navezano na besedo, po kntorej se je pridobilo, tedaj na nemško besedo. Kdor se na noinskoj gimnaziji in na nemškem vseučilišči izuči, tega mišljenje, kolikor so ga povzdiguje nad ozki krog domačega življenja, jo nemško. Slovensko izobraženstvo jo kot tako vse germanizirano.
Kes, tla se uče Slovenci materinščine skozi osem gimnazijskih let. po 9 :5 ure na teden, in se v njej lehko, če hočejo, toliko izurijo, dajo gladko pišejo; književno slovenščino gladko in Čisto (ne po dialektu11 govoriti je uže težavneje in ne posreči se vsakemu.
(Jladko pisati in govoriti pa je mogoče lo o bolj splošnih stvareh. Kakor hitro pa zajdeino na kako znanstveno polje, čutimo, da nij slovenske zaloge, iz katere bi zajemati mogli. Tedaj smo prisiljeni ali nemško govoriti, ali z nekako težavo nemške misli, ki jih zajemamo iz zaloge svoje izobraženosti v slovenski jezik p r e s ta v 1 j a t i.
Kazen spominov torej na ono dobo, ki jo zora natega življenjskega dneva, nam je duh ge r 111 a 11 i z i r a n , bolj ali nionj, kakor smo se manj ali bolj privadili nemško svojo izobraženost prestavljati v slovensko obliko.
Mi bi pa radi bili nepotujčeni izobraženi Slovenci; mi bi radi da bi se vse poslopje izobraženosti v nas sezidalo na podlogi domačo besede, ki je zdaj v kot potisnena, mi bi radi 0 vsakej stvari znali tako gladko govoriti slovensko, kakor zna izobražen Nemec nemško. To bi dosegli ko bi imeli slovenske srednje šole iti tudi slovensko vseučilišče. Ali — zdaj pride ta nesrečni: ali! Vseučilišča vsaj zdaj še ne moremo svojega imeti, 0 tem se je lani dosti (morda še preveč) pisalo. Na raspolaganje nam je torej lo nemško vseučilišče. Kdor pa hoče uspešno lotiti se  vseučiliščnih študij
Nova slovenska knjiga.
Te dni je izšla v Ljubljani iz tiskarne Kleinove in Kovačeve nova slovenska knjiga, ki je vrlo zanimiva in vsega priporočanja vredna iz dveh razlogov. Prvič je vredna, da ue po Slovenskem razširi zlasti mej tistimi, katerim je namenjena, zarad tega, kar v sebi ima 111 uči: namreč slovensko uradovauje naših Zupanov. Drugič pa nas vso knjiga zanima zarad izborne čistote nje slovenskega jezika in je v tem Ožini tako vestna, da jo bode ravno zarad jezika in čiste slovenščine rad in s pridom čital vsak izobražen Slovenec, zlasti pa vsak, ki hoče ali ima slovenski jezik pisati, tudi če ga priprosta vsebina knjige sama 11: bebi ne mika. V mislih imamo namreč knjigo, ki smo jo uže zadnjič v svojem  listu imeno-
vali: „Nauk s I 0 ve u s k i m ž u pa 11 o m, kako jim je delati, kadar opravljajo domačega in izročenega področja dolžnosti, spisal Anton (ilobočuik, c. kr. okrajni glavar, Kr. .lož. redu vitez; na slovenski jezik preložil Kr. Levstik; zalo/ila in prodajata (po I gld., s pošto pO I gld. 0 kr.) Kleni m Kovač (figer) v špi-talskih ulicah št. ;>.
Prvič bode služila knjiga, kakor smo rekli, županom za olajšano slovensko uradovauje. Pisana je v originalu od praktičnega vo-Sdaka, c. kr. okrajnega glavarja, ki ima sam UŽe več. let. z županslvi dan na dan opravka, torej mu je stvar dobro znana iu so mu potrebe županskega uradovanja znane. Občno razlaganje Županskega dela se sicer v tej knjigi opira ua kranjski občinski zakon, ali ker v občinskem upravljanji nij posebno vidike razlike 11. pr. mej kranjskimi in štajerskimi  deželnimi zakoni,  lehko  bode iz itak
znanega si deželnega zakona samega vsak Župan sam isposnal, kje so mu je treba nekoliko drugače obračati, nego-li knjižica videva. Zatorej bode knjiga res vsem slovenskim iu ne le kranjskim županom prav prišla, v/lasti,
ker je nje praktični del (obrazci ali formu'
I ari) urejen tako, da vsem zadostuje. Noben župan na Slovenskem se torej odslej ne bode mogel izgovarjati, da no zna slovenski urado-vati, ker po tej knjigi se lehko nauči kar gredoč, ker mu je uže vso pripravljeno in na stol položeno, skoro le prepisavati mu je treba
znati.
Drugič, rekli smo, je knjiga zanimiva zarad čiste slovenščine, v katero je preložena, ali, da drugače rečemo, za to, ker jo je prelagal na slovenski jezik korenit jezikoslovec, ki Ima pred jezičnim germanizmom večji strah, nego-li bog-nas-varuj pred križem. Zatorej je skrbno vsak stavek pretehtan, kako
Oznanilo.
V sled dopisa e. kr. deželno vladu dno 15. t. nt. it. '.».'».'t bod« prihodnji pi >!irclrl|ck, lo je, S.i. t. m. v Vlsnjcj ifori /Iv iiinUI Mcmcitj.
00—fl)
Mestna županija.
Priporočilo.
Udftlio podpisani ima &Ut p. n. eeititetBU iihi'm •tvu, ki obitknjf ka\;um-, naznanjati, da ji' po junrti prej iiijo^a  kavarniškega najemnika g. Karla Kav-kal  a, prevzel
kavarno „zum Nordstern"
na kengrosnom trgu st. 13, ter prosi ho zagotovi lom toonn poatreibe, izvrstna pijačo in \elike izhirn politiskih, humorist išk i h iti iliiHtro\ anih časopisov, /a innogolirojno obiskovanj o. Bpoitul ano
I Co-l j;i n   It 211-].
(M—3) najemnik kavarne.
:' E.
P M
K*
M
O
(D
P*
CD
Severno - nemški Lloyd
(NordilouPu-liiT I.IomI) *
v avstrijskej državi konoemjonirana
parobrodna družba.
Direktna redna poštna parobrodna vožnja mej
Bremenom in Ameriko.
Poleg najnižje cono prevoinji in najsolidnejiega ravnanja h potniki, priporoča ho za nataneiiejAa pojasnilu uradno potrjeno
Glavno zastupstvo soverno-iieDiskcga Llojrta za Kranjsko
It. Ituiiziii^i'i*,
(39 — 3) spedlteur ju/., zelo/.niee,
na dunajskej cesti, st. 13 nova, v Ljubljani. fJlV* Sprojmo ho zanesljivi utonil /.a okraje na Kranjskem.
M
M M
•K -K •K
M
•K -K
Prsne in pljučne bolezni,
naj ai bodo kakerAno koli, odpravi najeto vej se po zdrav niskom u k a z u  prijmu Ijoui
v Avstro-O^orskoj, Nrniškoj, Krancoskej, Arifdeškej, Kpanjskoj,
KtiiiiuiiskfJ , Ilolamlskoj in 1 'ortu^alsk«*j varovani
snežniški zeliščni alop
od
Fran W i 1 In* I m ;i, hkarja v Neiieiikirchnii.
Ta aok jo izvraton in pnsehno uplivon pri bolečinah v vratu in prsih, hrlpl, hripavoati, kailjl m nahodu. Mnogo jih je, ki putijujo,  da ne imajo Naum temu soku zahvaliti na prijetnem Hpimji.
1'osohno po/.ora vreden jo t h sok kot vračilo pri megli in alabem vremena.
Zuvolj svojega vrlo prijetnemu okusa koristi otrokom, in jo potreba vsem na pljueah bolnim; potrebno sredstvo jo pa poveem in govornikom zoper nejasen govor iu hripavost.
J#9~~ -Oni p. n. kupci, ki zele pravi tmozuiAki zeliAeni alop, katoro^a uze. pnr jam od I. lH.'>r»., izvole, naj izrecno zahtevati
Wilhelmov snežniški zeliščni alop.
Navod so pridoda voakoj okleniol.
Jodna zapečatena Izvirna akleniol velja 1 gld. 25 kr., tor
ima zinirom Irišno
Fran Wilhelm, lekar v Niuenkinlitiu (NiTjo Avstrijsko). Zavoj so računa 'JO kr.
Travi VVilliobnov snežniški zeliAčni alop imajo tudi lamo moji gg, kupei:
V I JiiMJanl: l»«'l«*r l<jiSMiillt;
tiilou l.eltuu, lekar v Postojni; Karel NittnlU, lekar v Kranj i; Fr. Wm«-Iih, lekar v Metliki; lioiu. ItUzoll , lekar (585**-H) v N 41 v eni mestu.
1*. II. ol»OlllNt«o iihJ /mirom znlktcVI« OM»l>ltO W 11-liclni« V Hii«-/ ii Is i« I z.-liNtui alop. Iti-r »oji« MHIIIO \i*r. |.r»»\o la<|«>lu|riii. Iu ker no ixd«'lki |»«>tl lnu>ii«in Juliu* lllttli4fr}«*V *ii«'*ui*li»  s.eliMiil miiiiio ii«>i rednu |tOMil«<-
■ iiiinju* |»r«*«l kitlerliiii Jna |»on«-I»iio m v url mi.
iTiZ
Ogersko - francosko zavarovalno delniško društvo %
(Franco-Hongroise)
z delniškim kapitalom
3 milijonov gol d- v alatu  ali 20 na ili j ono v frankov, na kat tu* je 4 milijone &ol<l. % slutil uli IO milijonov IVanla4»%
v gotovini vplačano in deloma v prioritetnih od državo garantiranih obligacijah, kakor tudi v družili sokuritotili, doloma tudi pri prvih deželnih denarnih zavodih s kratko odpovedjo naloženo, je v celej avstro-ogorskoj državi
svojti delovanji1 u/.c pričelo, ter
iT zavaruje
1. /opor škodo po ognji, streli, ter eksploziji po sopuhu in plinu.
2. proti chomage, to jo,  škodo  po odvzetji dola ali i/.^uhitvi dohodkov   vslod  požara in eksplodiranja.
:;. zoper škodo po toči. če se je zrkalo utrlo.
zoper škodo pri prevažanji po suhem iu po vodi.
4.
r,
(!. mi val ore, tO je, pošiljatvo vrednostnih papirjev vsake vrste, gotov donar itd. s pošto po suhom in po morji.
7. na človeško živ^enje, na glavnice s«* antieipativ-
nini vplaČanjem zavarovano svote ali lil'«"/ ujt^a, na rente iu pokojnino, kar se plača po smrti ali ob življenji zavarovancu, tako tudi na halo.
Znatna delniška glavnica družbena daje zavarovancem popolno poroštvo, da bode družba izpolnjevala prevzete dolžnosti. Družba se hode trudila 86 Strogo pravičnim postopanjem, s l<K*llilll ill kou l«ilil iiim i/> rs«** ;iiijikin in i/pl,m < ^aiijem vsake škode opravičiti si zaupanje p. n. občinstva, ter bodo onim, ki se hote zavarovati, ll o * o lil a VSi" |Ml liol.jskl*. ki se strinjajo z načeli na takej podlogi delujoče družbe. 1 *<> 11 im 11 >< ^ ^' y.ji\'Hi*<>^'n,iij<i sprejema in vse po želji razjasnjuje podpisano glavno zastopništvo, glavna zastopništva v provinciji iu tudi posebna  zastopstva  v vseh večjih mestih dežele.
V Gradci, dne 15. februarja 1880.
(69,
Glavno zastopstvo za Štajersko, Koroško in Kranjsko n*
v GRADCI, Radctzkv-Strassc Ur. 8. sJjH
-M-
Izdatci j in urednik Makso A r m i ć.
Lastnina in tisk .Narodno tiskarne14.
< moteor«K;i vlada nij še poslala svojega zastopnika Radon ič a nazaj v Carigrad, ca to je porta zahtevala, naj ga takoj pošlje, da se bode z njim samim glede mejnega vprašanja dogovarjala. (Vna gora nij na to še ničVsa odgovorila. Sicer se pa čuje, da bodo zapadne vlasti skupno opominjale Turčijo, da ne bode Se dalje zavlačevala črnogorsko-turškega mejnega vprašanja.
Velevlasti Nemška, Anglikanska in Francoska so BJ u m n tii I i 120. t. m. naznanile, da jo tudi priznajo kot neodvisno državo, pa da upajo, da bode svojo postavo od 25. okt. 1870 (o jednakopravnosti judov) liberalno izpolnjevala. — Nemški listi pri tej priliki Ru rouniji na srce govore, naj varuje Dunav, da ne postane slovanska reka, naj se varuje zveze z Rusijo itd.
l*npož je 20. t. m. praznoval obletnico svojega imenovanja papežem. Kardinalom, ki so mu prišli čestitat, je omenil papež tudi napada na ruskega carja ter izrazil svoje veselje, da je božja roka čuvala blažega Vladarja in njega rodbino.
■ ■rtivlii deželni zbor se je s kraljevim ukazom odložil do druzega delavnika po sklepu ztlanjega zasedanja „rajhstaga", oziroma do 20. majnika.
V rtiiifi<>«l<o| zgorenjej zbornici je vo-jevoda Argyll ostro zavračal vladno politiko v Afganistanu, — afganistanska vojna je osramotila britsko ime. Cranbrook je vlado zago -varjal, in dejal, da je bil oni (Rusija), ki je imel ključ do Indije, nezvest, za to mu je Anglija vzela ključ, ter zasedla afganistanske soteske, katerih ona ne misli več izpustiti. Onih iamoznih pisem, katere so baje Angleži našli v Kabulu, in ki Rusijo baje da kompromitirajo, nehče vlada tudi zdaj zbornici razglasiti. Tudi Reaconsfield seje branil in -dejal, da Anglija ne bode več iz rok pustila Afganistana, ki so vrata v Indijo.
Domače stvari.
— (Zidanje sobane za porotne sodbe.) Pred nekaj tedni je posebna komisija tukaj v Ljubljani razgledala inkvizicijsko hišo in poleg nje stoječa k njej spadajoča poslopja zarad zidanja primerne Bobane za porotnega sodišča obravnavanja. Slišali smo, da se misli po zdanjem črteži pri novem prezi-.danji hiše narediti sobana za porotnega sodišča obravnavanja, katera bi obsegala za 300 ljudij prostora; dalje se bode naredila sobana za navadne sodniške obravnave; jedna soba za porotnike, jedna soba za sodišče, jedna za državnega pravilnika, jedna za zagovornika, jedna za priče in jedna za zatoženca, dalje pet sob za kancelije državnega pravdništva. Stroški so preliminirani na okolo 30.000 gld.
— (V lj u bi j an sk em mestu em zb oru) se je v zadnjej seji v petek obravnaval opra-
vilni red za loterijsko posojilo. Dr. Ahačič je predlagal, naj bi se vsako leto od čistega dobička vzelo 10% za vstanovljenje rezervnega zaklada tako dolgo, da bi narasel na 50.000 gl. Dr. Ahačič želi ta rezervni zaklad za to, ker se boji, da ne bi bilo meščanom treba denes ali jutri po d okla d ah plačati kako izgubo, rredlog ta pa pri večini nij obveljal. Odbornik Ilegali je nasvetoval, da se izžrebane srečke razen v nemškem dunajskem in ljubljanskem uradnem listu objave tudi v kakem slovenskem časopisu. Tredlog se sprejme in objavile se bodo, kakor pravi župan, v Slovenskem Narodu." fJ. Regali nadalje nasvetuje, naj bi se v opravilnem redu, kateri določuje, da se ima ves denar naložiti v hranilnici, vstavile mesto »hranilnice", besede „pri domačem denarnem zavodu". Ta predlog pa ne obvelja. Potem se ves opravilni red sprejme. Vitez Kaltenegger nasvetuje naj se nastavi mestni živinozdravnik s plačo 600 gld. in dvema petletnicama, konkurs pa naj se takoj razpiše. G. Ilegali nema nič proti temu, da se ustanovi služba živinozdravnika, ali on želi, da bi se konkurs razpisal Se le z novim letom, kajti do tačas bosta dva domačina Ljubljančana absolvirala živinozdravinske študije na Dunaji. Začasno pa nasvetuje g. Ilegali, naj opravlja ta posel dosedanji provizorično nastavljeni živinozdravnik Kraft proti mesečnej nagradi 45 gl. A predlogi g. Ilegalija se ne sprejmo in obveljajo odsekovi. (Menda uže mislijo nemška gospoda od večine spet kneemu tujcu to službo dati.) Seja se potem sklene.
— (Vreme.) Snega in mraza smo Be znebili, ali do kacega celega solnč.nega dneva doslej (ponedeljek popoludne to pišemo) v Ljubljani nijsmo še priSli, temuč vreme je mežavo ali pa deževno, tako da se je nadejati le spet snega in mraza, če se skoraj ne izpremeni.
— (Mej Zagorjem in Savo) je bila železnica 20. t. m. nekaj časa zaprta, ker so bile neke akale z vrha zvalile se naželeznični tir, in je precej časa trajalo predno so jih odpravili. Zato je imel brzovlak od tu na Dunaj zamudo.
— („j ugoslavjanskega stenografa") prvi broj, godine IV., izšel je ravnokar v Sofiji. Obseg mu je: „K'm našite počitaemi čitateli v Rlgarija. — Nauka za blgarskata stenografija. (Uvod — glava I. —Azbuka — Pra-vopisanje — Olasnite — E— A —I.) — Kratka slovnica bolgarskega jezika. (Za Slovence priredil A. Rezenšek.) Prvi del. I. 0 pismen-kali. II. (Jlasoslovje.   III. O odnošenju bolgar-
ščine k slovenščini. — Po Dunavu. (Odlomak iz potopisa „()d Triglava do Ualkana") Napisao Ant. Rezenšek. — Različni stenografičeski izvestija. — Iti strani. Priloga: Šumi Marica — Nauka zu stenografija. — Dan Slav-janski. (Simon Jenko.) — Po Dunavu. (Stenogram.) — Vestnik — 8 strani. — Priložena ie še tej številki brošura z 12 stranmi: „Prvo predavanje na stenografi jata v Rolgariji." Za saštota i polzata na stenografijata, od A. Re-zenseka. Sofija v pečatnieata na vestnik „Vi-toša" 1880. Ker se v „.Tugoslov. stenografu" daje prilika nam Slovencem naučiti se bratskega nam jezika bolgarskega, naj nihče ne opusti naročiti se na list, kateri nas seznani * stenografijo in jezikom bolgarskim, (,'ena mu je celoletna le 2 gl., ter se naj pošilja pod naslovom : J. Naglic & K. Rezenšek v Zagrebu (Petrinjska ulica, 21.)
— (Pojasnilo.) V odgovoru „župniku od Škofje Loke", ki se je v „Slov.u tako naznanil, nikakor nij misliti na ložkega mestnega župnika, ki se v te prepire nič ne meša. Tudi jaz se več ne bom prepiral za cecilijansko reč, delal pa Še, dasiravno se s tem (kakor pravi „star, skušen župnik" v zadnjem „Slovenci") v veliko nevarnost postavim, če bo toča pobila. Aljaž.
l*o*«liiiio.
Izpred sodišča v Grade i. Dno 17. febr. je bila pred graškim sodiščem sledeča zanimiva obravnava:
Krčmarja Jožefa Raberja v Rabenbergu obišče 15. nov. p. 1. dacar Ant. Ulz, ter krčmar j u reče, naj mu izkaže, koliko vina je iztočil od zadnje revizije. Krčmar Itaber pelje dacarja v liram, kjer dacar najde pod koruzno slamo skrit uže do polovice iztočen sod vina. — Krčmar, zavoljo tega skritega vina na odgovor pozvan, se začetkom izgovarja, naposled se pa razsrdi in dacarjti reče: „Vi nemate brez asistenta tukaj ničesa opraviti, in če se ne spravite od tu, vam bodeni par klofut založil („ein Paar herunter hauen"). Krčmar temu razgovoru konec stori, ter dacarja zgrabi in šiloma pred hramova vrata neprijetno postavi! Zavoljo tega surovega obnašanja se je imel krčmar Itaber pred sodnijo v CJradci pod zatožbo javnega posilstva opravičevat in sodišče je krčmnrja Raberja na tri mesece ječe obsodilo! Ta obsodba bi bila tudi gospodom krčmarjem iu mesarjem po Kranjskem v svarilen izgled toplo priporočiti, kajti tudi pri nas se mnogokrat surovosti nad dacarji doprina-šajo, katere izvirajo deloma iz koristolovja, deloma iz nevednosti, kako grenke nasledke imajo enake surovosti in skrivanje vina pred dacarjem. Naj bi tudi gospodje krčmarji in mesarji po Kranjskem ta lepi izrek k srcu vzeli, da „poštenje" je Rogu in ljudem ljubo!
zikoslovne obraze, na konci zakaj piše v lokalu „i" a ne „u" in piše:
„Vem, da moj „iM v tem skloni bode nekaterim zelo Čez voljo, posebno tacim, ki nam vedno zabfčajo: bližajmo se Srbom! — Kdo se tega brani, kolikor se po razumi res moremo bližati V Ali Srb je ta sklon do konca izgubil, in zato mu v njega mesto služi dnjal-nik: „u rod«, na sel«." Ker tega Srb nema, a mi imamo še, hočemo li njemu na ljubav zamotati, kar je starinsko in dobro V Če je takti, zavrzimo tudi svojo dvojstveno čislo (dual), da se približamo še bolj; kajti Srb ni tega nema. Sploh je znano vsacemu, kdor ko-likaj ve srbščine, da se jej v sklanjanji Sloven baš ne more bližati, ako bi se mu tudi hotelo Mi govorimo in pišemo: „sokolom (den Falken), kotlom (den Kesseln), jelenom (deti llirschen); pri sokolih, pri kotlih, pri jelenih; se sokoli, s kotli, z jeleni;" a Srb ima vsem tem trijem
sklonom sumu jeden obraz: „sokolovima, ko-tlovima, jelenima." V rodilniki mnoštvenega čisla ženskega spola Sloven govori: „ grabelj, krošenj," a Srb: „grnbalja, krošanja." Od ženskih samostalnikov, kakeršni so: „smrt, misel, kri (krv)," imamo v družilniki jedinstvenoga čisla: „se smrtjo, mislijo, krvjo;" a Srb: „smrti, misli, krvi," poleg: „smreu, mišlju, krvlju." Hočemo li tudi vse to v svojej knjigi predelati po srbskem običaji? — Zdi se mi, da tisti, kateri najbolj naganjajo: bližajmo se Srbom! te stvari nijso dobro premislili. V staroj dobi so bila vsa zdanja slovanska narečja zelo blizu, Če morebiti nij govorilo vse naše pleme nekdaj z jednim samim jezikom; po zneje se je slovnnščina razcepila v raznost, in to po trdnih pravilih, a ne samovoljno. Ali največja razlika se je rodila potem, od kar je tujščina jela zasekavati v nekdanji čisti govor. To nas uči, da se trudimo čisto slovanski pi-
sati vsi Slovani, ker samo tako si moremo narečja razumno bližati, drugače nikakor ne. A izlasti nam Slovenom je priporočati, da se iznebddimo globokih ran svoje preperele kranj-ščine ter osobito gorenjščine. Ako to storimo, nas nuihoma korak volikansk po naravnem poti pomakne mnogo bliže prave slovanščine, zatorej (udi bliže prave srbščine. .ledini ta pot imamo približevanju, druzega nikjer nij, dokler hočemo pisati slovenski".
Na konci knjige je v „Slovničku" polna torba jezikoslovnega znanja in razlaganja, iz katerega se bode vsak čitatelj, kateri se za čislo slovenščino zanima, lehko mnogo učil. Tu iu tam bi sicer imeli kakovo reč opomeniti, kj»r se nam jezikoslovni Radaiiiunt preoster vidi, iu kjer se nam zdi, da koncem ne bode njegova obveljala, vendar to bi nas zavelo v podrobnosti, v katere spuščati se pak nijsmo namenjeni.
mora dotičnega jezika biti ne le popolnoma zmožen, ampak tudi izurjen v posebnem jeziku (terminologiji) tiste stroke, katerej se kedo posveti. Te izurjenosti pa si, kakor izkušnja uri, ne pridobi nikdo po triurnem uku na teden tudi v osmih letih ne. Ako bi tedaj Slovenci iz popolnoma slovenskih gimnazij, na katerih so se le po 3 ure na teden nemščine učili, na nemška vseučilišča prihajali, oviralo bi jih pomanjkljivo znanje nemškega jezika v strokovnih študijah. S tem pa nij rečeno, da dobra glava tudi teh ovir ne bi premagala.
Ta še nekaj treba pomisliti. Šolske knjige za temeljito izobraženje ne zadostujejo, (iim-uazijalec mora tudi druge knjige citati, ki obširneje razpravljajo kar šola le kratko in je-dernato uči. Če pomislimo, koliko imajo Nemci takih pomočnik knjig, moramo reči, da jih imajo Slovenci zelo zelo malo in tudi nij upati da bi jih kmalu kedaj imeli razmerno toliko kot Nemci. — Dalje je pomisliti, da bi Slovenci, ki bi, dovršivši svoje študije, no bili popolnoma v splošnem oziru in glede na svoje stroke nemškega jezika zmožni, ne bili porab-Ijivi razen slovenske zemlje. Imamo pa zdaj inteligencije uže za eksport! Kaj tedaj sledi iz vsega tega? — Da je v sedanjih okolnostih želeti, naj Slovenec z gimnazije na nemško vseučilišče soboj prinese toliko znanja nemškega jezika, da bode zmožen, uspešno poslušati predavanje v posameznih strokah. To je pa le mogoče, ako se je nemško učil uže na gimnaziji tistih strok, v katerih se hodi na nemško vseučilišče dalje izobraževat.
Iz tega premišljevanja se nam pokaže, kako mora gimnazija na Slovenskem sedanjim okolnost im primerno uravnana biti. Dečku pri-šedšemu iz ljudske šole in neznajočemu nemškega jezika mora se poduk podati v slovenskem jeziku; mladenič, ki ima oditi na nem ško vseučilišče mora preučiti vse stroke, zarad katerih se podajajo na visoko šole, v nemškem jeziku: germaniziranje mišljenja izobraženega Slovenca, pri sedanjih okolnostih neogibno, se mora kolikor mogoče omejiti; tem trem na menom morajo gimnazije na Slovenskem glede učnega jezika zadostovati.   Po tem takem se bi morda pokazala tako-le uravna nje gimnazij skega poduka kot primerno:  V višjej gimnaziji je učni jezik nemški za vse predmete razen slovenščine in — veronauka, kajti teologije se nikdo ne hodi učit na nemška vseučilišča (razen če gre kdo doktorstva iskat), naše domače bogoslovne šole pa se lahko vsak čas
v slovenske preuredijo, če se le na merodaj-nem mestu hoče. Ker v nižjo gimnazijo iz ljudske šole nikakor ne more slovenski deček za nemški poduk potrebnega znanja nemškega jezika s soboj prinesti, naj se vsi predmeti na nižjej gimnaziji v slovenskem jeziku uče; nij mogoče trditi, da je deček, ki se je v prvem razredu zemljepisja (razmerno najtežjega predmeta!) v nemškem jeziku učil, v drugem razredu uže sposoben tudi botanike se v nemškem jeziku učiti, v tretjem pa da je zmožen uže vse predmete po nemškem uku razumeti. To je čudna logika, — in vendar je ta logika vodila tiste može, ki so sedanje tako imenovane slovenske pnralelke po kranjskih gimnazijah ustvarili. Višja gimnazija je obširneje, temeljiteje in znanstveneje ponavljanje nižje. Ako se Slovenec preuči nižje gimnazije se slovenskim podukom, navzame se elementov vseh poglavitnih znanosti v materinem jeziku, dobi tedaj naravno, torej dobro podlogo vsemu daljšemu izobraževanju. Ako se mej tem časom po pametnem uku nemščine in z učenjem nemške terminologije poleg slovenske za to skrbi, da postane zmožen v petem razredu nemški poduk razumeti — in to nij nemogoče — potem je gimnazija, mislim, našim sedanjim razmeram primerno uravnana. Omeniti je le še, da bi se grščina v tretjem razredu morala uže nemško učiti začeti, ker ne kaže da bi se prvi del grške gramatike, oblikoslovje, učilo slovensko, drugi del, sintaksa, pa nemško; zato pa bi pri prestavljanji iz latinskih klasikov tudi na višjej gimnaziji slovenščina se ne smela nikakor ne izključiti, kajti potrebne nem ške gramatične terminologije se pri grščini privadi in primerno je, da se prestavljanje, ki nij, kakor je to pri drugih predmetih, samo ponavljanje tega, kar se je v nižjej gimnaziji vzelo, ampak je le uporabljanje in razširjanje v nižjej gimnaziji pridobljenega znanja, da se tedaj to prestavljanje tej podlagi primerno vrši v slovenščino.
Kar se tiče učenja nemščine, bi se dalo s pametno metodo veliko več dose&i nego se zdaj doseže. Ali zdaj je ta nauk tako urejen da učitelj smatra učence za Nemce ne za Slo vence, kakor da bi jim jezik znan bil in bi si ga le morali nekoliko olikati, ne pa popolnoma iz nova se ga naučiti.
Tudi glede učenja slovenščine bi bilo ne kaj omeniti. Našej mladini se mora priložnost dati na obširnem slovanskem jugu si bodočuo sti iskati,   liže zarad tega je treba, da se v
slovenskih urah nauče slovenski dijaki tudi hrvatsko-srbskega jezika. To modro zahteva uže osnovni gimnazijski načrt. V ta namen pa je treba, da se od vsakega, ki iz slovenščine profesorsko preskušnjo dela, zahteva znanje hrvatsko-srbskega jezika in literature.
Potrebnih knjig za tako urejene gimnazije res da še nemarno vseh, ali če bode mi-nisterstvo se obrnilo do zmožnih učiteljev in jim naročilo po zgledu dobrih, potrjenih nemških slovenske prirediti, imelo jih bode kmalu.
Vse to, se ve da, velja le o gimnazijah za Slovence, na Nemce ali take, ki hočejo biti Nemci, nij se tukaj nič gledalo. Ako jih je le malo število, ne more se nanje gledati, ako jih pa je znatno število, ima vlada dolžnost za nje skrbeti po nemških paralelkah aH po posebnih nemških gimnazijah; ali da bi večina Slovencev trpela in nespametno bila odgojena zaradi manjšine — tega pravična vlada ne bode dopustila. — Sicer pa je vse to le moje mnenje; naj diugi tudi svoje povedo. M.
Politični razgled.
Not rti II J<* «1 «*>«-!«*.
V Ljubljani 23. februarja. Izjava iiiriuctiofra ministra Conrada v budgetnem odseku, da je pripravljen zastopati interese vseh narodov, in da je to njegov program, — naredila je pri Čehih dober vtis, ker ne kaže „Stremayrovega duha".
Sedemindvajset ceftklli profesorjev je poslalo ministerstvu protispomenico glede vse-učiliščnega vprašanja. V tej* spomenici pravijo, da to nij zoper vednost, ako se branijo narodnostni interesi. Ti profesorji so se izjavili za ravnopravnost na vseučilišči v Pragi, ki naj se razdeli in tako tudi akademiški senat.
Ilrvttlalti ban Mažurani č je torej res ministru Tiszi ostavko poslal in cesar jo Je sprejel. Poštanski listi poročajo, da bode imenovan grof Ladislav Pcjačevic banom hrvatskim. Pejačević je človek za vse kar kdo hoče, za Raucha je bil Raucbovcc, za Mnžu-raniča naroden, zmirom pa menda vsaj toliko Magjaron kolikor Hrvat.
Vlitiii le drKHve.
O atentatu na rusltefrn carja časniki veliko pišejo, ali gotovega nobeden ne ve povedati, niti ne tega, kdo je dinamit v klet pod carsko palačo položil. (Jrozni nihilistični napastniki se znajo v tajnost skriti, da je strah. — Nemški časopisi, pozabivši svojega Modelna in Nobilinga, porabljajo še zmirom to priliko, da psujejo na Kusijo in ruski narod, ki kot tak nij toliko kriv zločinstev posameznih iz-vrškov.
bi se bolje slovenski glasil. Prelagatelj sam pravi v predgovoru:
„S to knjižico sem se obilo trudil, a vonder najbolje čutim siim, kolikrat bi se kaka stvar dala mnogo čistdje in lepše povedati, nego li sem jaz mogel. Ali sodba o svojem deli ne pristoji meni; to je posel drugih mož, vešiih o jezici in tvarini. Ti sodci vem da ne pozabodo, kar sami živo čutijo, s kolikšno muko namreč tudi zelo opazen ter dovolj u'en človek na slovenski jezik prelaga uradno nomsčino, bodečo po svojih posebnih potili, ter koliko nam Še nedostaje ustnnovičonih, obče vzprijetih besed, potrebnih v ta ali on pojem, ki ima v Nemcih užo izdavnaj svoje utrjeno vzmzilo. A naša najstrupovitejša rana je ta, kor mi vedno ter vedno le samf besede pogrešno pletenfčimo, ne da bi hodili po-nje ali v svojo starino ali k drugim Slovanom. To je krivo, da nam se je zavrglo toliko po nemščini  spakudranih,  slovanskemu   svojstvu do
konca protivnih besed, često brez nikakeršno | potrebe; kajti nameri se nam tudi ta neprijetnost, da novic kujemo take besede,  ki so uže davno pred nami živele ter žive še zdaj na slovanskem sveti, lopoobnizne, blagoglasne,
0 prvem razumne vsacemu. Omenil sem zadaj v „slovnički" nekoliko tocih jezikoslovnih, brez potrebe in za potrebo zgrajenih nestvorov. U6iti se mnogo bolj slovanskemu jeziku in svojstvu, ne more nikdo preveč priporočati, osobito ne pisateljem."
Da jo prelagatelj knjigo uže sam namenil tudi širjemu krogu nego pisatelj nje tvariue, vidi se iz njegovih besedij v predgovoru:
„ Takisto se mi je bati graje, da je „slov-niček" preobilo čislo besed raztolmačil s preobširnim ali preučenim jezikom. — To se je zgodilo zato, ker ta ponižna kmetska knjižica vrhu vse svoje preproščine po naključji
1 morebiti vender pride v mnoge, zelo raznolične
roke. Nekateri Sloveni, mej njimi tudi župani ter drugi boljši kmetje, ne rečem, da ne bi uže zdaj razumeli veČine mojih tolmačenih besed; a nahaja se obilo domačinov, kateri jih zopet ne znajo, in tacim bi trebalo še več tolmačiti.   Poleg teh so mi  na mislih  bili pošteni slovenski uradniki, izučivši se ob nemškem jezici, kateri bi radi prav delali, ako bi vedeli.   Tudi njim h to knjižice pade kako zrnce.  A ne bi resnice govoril, če ne povem,  da so mi osobito  naši učenejši možje, tudi mladeniči i u pisatelji često bili na umi, ter da v „slovnički"  nanje mori tu in tam raznokaka jezikoslovna oponmja. Ta predgovor sam je največ le  njim   spisan. — Ako morebiti sem bičal bob ob steno, bodi si! Vender mi nij žal te mrve pisanja, ker vem, da gladko brez nobene koristi zopet ne bode; saj uiti založnikoma nij bilo žal  ni dela ni troŠkov."
Potem razlaga Levstik nekatere svoje je-