KNJIŽNICA /f/Z5~ D'Uà* (Ukajo*JUì^ \]=*j£ìC *T1 Knjižnica mladosti Bil sem enkrat, dvakrat, večkrat v Mariborski knjižnici. Bilo je enkrat, dvakrat, zmeraj lepo, in še malo več kot samo to. In začuda: ko sem bil tam prvič, sem štel kajpak še najmanj let, a bilo je kakor obloženo z leti, nekam težko, resno, preveč zrelo, da bi lahko vzvalovalo pod obok dvorane, se odbilo in ujelo z ljudmi v dvorani v zanosni dvojini avtorja z občinstvom. Ko sem bil zadnjič tam gori, je bilo kakor na gori: visoki in hkrati blizu nebeščanom, ki so se sklonili nizko nad nas in rekli: Poslušamo te in smo s tabo. Takrat knjižnica ni bila več samo knjižnica, poročna dvorana ne več zgolj prostor usodnega Da in jaz tudi ne zgolj sedemdesetletnik, ki mu ploskajo za doseženo starost. Bilo je preprosto neko jesensko praznovanje mladoletja. Pomnim večer, kije trajal, kot da ni hotel, da bi ga bilo kdaj konec. Pomnim brumne može slovenske gledališke omike, kako so se vrnili v svečanost kot Pilat v vero in z nekakšno slavnostno koračnico zakoračili z gledališkim hrupom v ta bolj ali manj ljubko osebno zamišljeni večer. Pomnim obraze otrok, zvedave in brihtne, ki so pričakovali veliko in sem jaz sam dobil od njih veliko. Pomnim starejše, ki so napolnili dvorano in so bili brez mojih besed že poprej napolnjeni z lepim. In pomnim gospo, v črni obleki, lepo, kot bi bral staro pesem svojega učitelja petja in pitja "Gospa, kako ste lepi v tej črnini...", kako je v ljubki rdečici zadrege spregovorila besedo naklonjenosti in postavila brv med seboj in mano, da je govor tekel sem in tja in pljuskal v ljudi prijazno in zveneče, kot se potok pregiblje iz večnosti v večnost. Bilje večer, ko stopiš v prostor večerne glasbe. Bilo je to v prostorih knjig, med knjižničarji in med ljubitelji knjig. In četudi sem preživel domala ves svoj vek s knjigo, mije ona, lepotica, zavetnica in sopotnica, ta večer naklonila darov za vse nazaj in še kakšen dan vnaprej. Kdaj je že to bilo? Včeraj, pred pol stoletja? Mladostnost, ki je polnila tedaj prostor lepe dvorane in se kot samo lepo selila od obraza do obraza, da bi na vsakem pustila svoj sveži sled, mi pravi, da so minila desetletja, hinavska resničnost časa trdi svoje in me opominja, da sem se le jaz sam za toliko let svetlobe oddaljil od prazničnega večera. Tako zdaj z nekega novega brega gledam nazaj in se tolažim z mislijo, da se lepota, tista takrat prisotna v dvorani, kakor tista v knjigah ne stara. Samo kdo lahko ostane zvesti svečenik te lepote, jo spremlja in varuje, pa jo leta in leta celo posreduje in deli novim in novim iskalcem luči, bralcem, ne da bi se z njo spri, vanjo podvomil ali zgolj prešel od vse posvečujoče in osrečujoče zaljubljenosti do obvezujoče ravnodušnosti. Kdo je ta. ki ohranja lepoto in se mu ljubezen ne stara? Rekel sem prej, da sem skoraj ves svoj vek preživel s knjigo. Kot urednik v založbi, kot bralec in kajpak kot zapisovalec svojih besed v verze in v stavke. In kakor sem nekoč po mladeniško naivno in brezskrbno gledal predse in na svoje pesmi, češ še vse je pred menoj, šele jutro je in še dolg bo dan, se mije pogled do danes izostril v čisto drugačno dioptrijo; je, kar je in kar je, ni veliko. A glejte: tisti večer, za katerega ne vem več natanko, ali je bil včeraj ali pred pol stoletja, ko so imeli vsi ljudje v dvorani skodrane smehljaje na licih in vrata vase na stežaj odprta za bliiino in razumevanje, se mije ta lepota, celo kot čisto malo moja, tista, za katero sem vse življenje hodil in jo vabil, naj se udomi v jambe in vame, zazdela resnična, prijazno mila, z darovi, ki so se mi zakotalili kot Otonova oranža deklici v krilo. Na tak večer veš, daje življenje s knjigo dvojni dar. Ne vem več natanko, kako sem se ljudem v dvorani, lepi gospe v črnem, drugim delavcem knjižnice zahvalil. Zagotovo nisem ne znal ne zmogel izreči niti približno senco zarje, ki je zablestela kot doživetje ne večera, a mnogih let sobivanja s knjigo in z besedo tistikrat v meni. Pogled nazaj, kije bil že kar lep čas neprijetno krut in zanikujoč, seje tistikrat razprl na široko, v svetlobo, v priznanje, ali točneje rečeno - vposvečenje. Beseda je postala vsebeseda kot smisel, kot luč, kot odrešitev. Zato pravim, da so se tisti večer na vse nas, in morda name še posebej, sklonili nebeščani in je tekel pomenek med nami, kot da smo vsi živi in hkrati vsi večni. Za to doživetje, za to milo radost, ki mije bila dana, sem dolžan hvalo tudi Mariborski knjižnici. In naj se še kdaj zgodi, da ji bom pel spet nove hvale in zahvale. A zdaj naj rečem samo še misel, kije morda prava za praznik knjige in knjižnice. Kdor živi s knjigo, ima prijateljice, kot bi dejalJaro Dolar, in moški s prijateljicami je, kot mi kaže ne samo njegov zgled, srečen človek. Priznam, da sem bil to tudi jaz tisti večer, na katerega sem skušal obuditi nezanesljiv spomin. Tone Pavček Knjižnica s številko štiri Alije smiselno v knjigah iskati smisel? Ali so knjižnice, Četudi imajo visoke obletnice svojega delovanja, še smiselne ? Ali so v knjižnicah ljudje, ki imajo smisel za knjige? Nekdo bo na vprašanja pritrjeval, nekdo odkimaval. Kaj pa sam mislim o knjigi in knjižnicah ter knjižničarjih in knjižničarkah ? Odgovoril bom nekoliko posredno. V Mariborsko knjižnico sem v minulem času prihajal predvsem zaradi štirih ljudi, zaradi pesnika Andreja Brvarja, pesnic Géraldine Hrelja in Erike Vouk ter pisateljice, prevajalke in kritičarke Lidije Gačnik Gombač. V rotovško knjižnico, ki ima fantastično lokacijo -stisnjena je med gostilnama, lutkarji, restavratorji in umetnostnimi zgodovinarji, podjetniki, mestno hišo in vonjem po scanci - sem prihajal tudi zaradi štirih knjig, ki sem jih v njej vedno našel. To so Gogoljev Revizor, Goethejev Faust, Jančarjeve gledališke igre in Hiengov roman Obnebje metuljev, in s številko štiri so povezani tudi moji obiski v knjižnici. Ne, nisem bil samo štirikrat v njej, pač pa sem vedno videl štirikrat v enem dnevu Četverico, ki sem jo maloprej omenil In kakšen praznik je bil štirikrat v enem dnevu videti Géraldine Hrelja! Zame je bilo že bežno srečanje z njo večji praznik, kot na primer moji nastopi v Veliki Čitalnici ali v nekoliko oddaljeni rotovški poročni dvorani. Ko že govorimo o nastopih, moram omeniti štiri literarne večere, ki so se mi vtisnili v spomin. Prvi je bil pred dobrimi desetimi leti. Neverjetno število mladih ljudi je bilo, nekakšen postpunkovski modrovalni festival, na katerem smo pesmi iz prvencev brali Brane Bitenc, Zlatko Zaje, Bogdana Namestnik Vladislav Stres in jaz. Modrovanje o prezgodaj izgubljeni mladostni muziki se je začelo po prihodu dveh Večerovih novinarskih kolegov, ki sta, še preden sta se priglasila k besedi, zgrmela čez korita za rože v Veliki čitalnici. Drugi, seveda veliko bolj umirjen in magičen, je bil pogovor s pisateljem Marjanom Tomšičem. Z njim, njegovim sogovornikom Matejem Bogatajem in poslušalci sem prvič začutil vsevednost in nevednost knjig, vstopil sem v mistično ataskilsko knjižnico. Naslednje srečanje, ki meje pretreslo zaradi človekove usode, je bil literarni večer s pesnico Milo Kačičevo. Zapomnil sem si še večer s pesnikom Matjažem Kocbekom. Pesnik mi ni odkril samo Krete, pač pa odgmil besedo, da sem lahko videl, kaj se skriva pod njo. Imel sem veliko srečo in nekako me je njegov literarni večer opomnil, da so knjižnice tu in tam še vedno ustanove za prekrivanje in odkrivanje besed. Zdenko Kodrič Zmeraj prihajam z nekim čudnim strahospoStovanjem v mesto svojega prvega srečanja z mestom in z njegovimi velikimi hišami učenosti, pravice, zdravja in trgovanja. Kakor da obnavljam svoje prve boječe korake po tujih ulicah svojih dijaških let. Tako in še bolj ranljiv prihajam v Maribor, kadar prihajam brat svoje verze. Vsako srečanje Z domačim občinstvom je zame posebno doživetje. Nepozabni pa so obiski mariborske Mestne knjižnice, kije vsak moj prihod pripravita z izjemno tankoćutnost jo. Z veseljem se spomnim vsakega srečanja in odzivov nanje in globoko sem hvaležen občutljivim organizatorjem, ki so me povabili. Tone Kuntner Knjižnice imajo svoj duh. Ko sem bil še kratkohlačnik, sem sanjal, da bom ali knjižničar, bolje rečeno arhivar, ali tiskar. Tisti, ki povoha vsako svinčeno črko, preden jo vstavi. Pa se je zgodilo drugače. Pot me je zanesla v literarne vode in moram reči, da še kar spretno krmarim. Literarne večere imam rad. Morda tudi zato, ker si kot šolar nisem mogel predstavljati, kakšni so pisatelji v resnici. Zato - poleg tega, da rad sam nastopam — se tudi zelo rad udeležujem nastopov drugih pisateljev, mojih kolegov, Tudi Mariborska knjižnica ima tisti neopisljiv duh. In ko sem razpredal v tistem zimskem večeru s pisateljico in prijateljico Lidijo Gačnik Gombač o svojem, takrat še toplem romanu Goreči sneg, mi je bilo res toplo in prijetno, kljub temu da me je Lidija s poznavanjem mojega dela mnogokrat presenetila. Zase moram reči, da sem pozabljiv, Lidija pa mi je kar naizust citirala moje verze, odlomke. ..Inko sem opazoval publiko, ki se je prijetno odzivala tudi na moje hudomušnosti in "nevednost", sem vedel, da se mije ta večer napolnil do roba. S svetlobo in vnovično potrditvijo, da taka srečanja pomladijo na policah tako obrabljene in pozabljene knjige. Milan Vincetič fyW*t0.<èèJb. Čerček ki se je prijazno L £^£ odzvala naiemu vabilu in zlila na papir nekaj . utrinkov iz svojih Jvotm ( ^.'«WS fci^M^««^ delovnih dni v knjižnici.