Mesečnik za odjemalce Vydrove tovarne hranil v Pragi VIII. Letnik X. Predplačatl se ne more. l. februvarja 1913. Dobre Juhe. Ljube gospodinje, nikar ne prezirajte in ne zanemarjajte člankov v »Domačem Prijatelju," ki Vas opozarjajo na ta ali drugi izdelek naše tovarne, ki ga dozdaj še niste poznale. Morebiti, da so tega krive prevelike skrbi, katere imate pri svojih domačih opravilih, zavoljo tega pa se toli ne zanimate za stvari, ki drugim že zdavnaj hasnejo, Vi pa še niste imele prilike, da se pogovorite o njih z izkušenimi ljudmi, ki že delj časa poznajo vrline naših izdelkov. Pri nabavljanju živil nočemo Vam krajšati svobodo in prosto voljo, nočemo Vam vsiljevati svoje izdelke, marveč potrpežljivo čakamo, dokler se Vam ne posreči, da se pogovorite s kako razsodno gospodinjo, ki že pozna naše izdelke in njihovo korist. Ako bi imeli do Vas bližjo pot, potem bi se takoj potrudili k Vam z vzorci in prepričani smo, da bi Vas takoj pridobili za svoje izdelke. Lejte, tukaj je okrožnik juhe iz naših konzerv! Poskusite! Znamo že naprej, kaj porečete: „Res, da je izvrstna juha, pošljite mi škatljico Vaših konzerv, zdaj bom iz njih kuhala juho za predpoldansko in popoldansko južino, v časi pa tudi zvečer. Povsod sicer ni navada, da se ponuja juha za predpoldansko južino, a večina naših gg. odjemalcev se z nami strinja v tem, da je ravno predpoldanski apetit najbolj močan, toli močan, da bi vsakdo rajši kosil ali obedoval že ob desetih kakor pa še le opoldan. Ob tem času, namreč ob desetih pred poldnevom, zlasti zdaj v zimski dobi se prileže okrožnik tople in okusne juhe. Zdaj pa Vas vprašam, ljube gospodinje in kuharice, ali morete I VVDROVA GRAHOVA JUHA 6vin. 6 T* mMfJtna zadostuje m jcden y l^^Annintfc debre grahovo jit/ig.-^tr^^ takoj napraviti dobro juho za svojega možeka, čeravno si prizadevate, da mu vsestransko ugodite in postrežete? Lejte, to je mogoče le s pomočjo naših konzerv, ki so že tako pripravljene, da napravite iz njih v kratkem času in brez posebnih priprav prav izvrstno juho. Vydrove juhine konzerve so namreč tako urejene, da iz njih napravite v 5 minutah (razven riževe) popolno in gotovo juho brez vseh priprav in pripomočkov. Samo osoliti jo je še treba. Na izbero pa imate več vrst juhinih konzerv: enkrat vzemite grahovo, drugokrat gobovo, lečno, rezančno ali pa riževo, toda riževo juho morate kuhati kakih 15 minut. Naše juhe so v primeri s svojo ceno jako izdatne, iz naših juhinih konzerv dobite pač vselej okrožnik goste in okusne juhe. Verujte nam, da je ta naša juha res tako okusno napravljena kakor v Vaši kuhinji, d&, deloma je celo boljša, ker se naše konzerve izdelujejo s pomočjo strojev, roka tedaj nima ž njimi toliko opraviti kakor če kuhate govedino za juho. Posebno udobnost pa nudijo juhe iz naših konzerv tudi zaradi izpremembe v jedilnem listku. Kadar kuhate kosilo, potem naj je juha vselej iz Vydrovih konzerv, meso pa naj je pripravljeno na kak drugi način, ali pa naj je mesto mesa kaka močna jed, kakor je navadno ob petkih. V skuhano juho ni treba ničesar pridevati, niti juhine začimbe ali dišav ne, kakor so semtertje napčno mislili in delali. Vse to že vsebujejo naše konzerve in sicer v znatni meri, to ravno povzroča izvrstni okus naših konzerv. Ako želite imeti dobro omako, pridenite vselej nekoliko naših juhinih pridatkov, tudi v govejo juho jih lahko pri-date, preden postavite juho na mizo. Po juhinih pridatkih se čudovito izboljša vsaka juha, okus pa postane pikanten. Poprej so devali v juho zraven govedine še meso od kokoši in kosti z mozgom, ako so hoteli imeti prav dobro in okusno juho. Naši juhini pridatki seveda niso ne iz mesa, ne iz kosti ali iz enakih snovi. To je vegetabilna začimba iz rastlin in zelišč in ravno ta okolščina pridobiva juhi tisto potrebno, kar njej manjka: močan okus. Enak okus manjka juhi včasi tudi takrat, kadar jo kuhate iz mlade govedine, zato Vam svetujemo le zaradi Vaše koristi, da vedno rabite naše juhine pridatke. Tako imenovane vodene juhe zadobe vselej okus goveje juhe, kadar porabite zraven nekaj naših juhinih pridatkov. Oo$ladkate ▼ ▼ r ▼ ▼ VYDR0V0 GORCICO. Naročite! Bezlaj Angela, soproga c. k. sodn. uradnika, Litija na Kranjskem, 14./XII. 12: Pošiljam Vam fotografijo naše dece. Dveletni Branko je bil od svojega rojstva hranjen z Vašo otroško moko, ki mu izvrstne diši, kakor se vidi na sliki. Vsa čast Vašemu izdelku! Biemannova Ana, slikarjeva žena, Jablonec-- n. N., 7./XIl. 12: Naš mali Fredko je bil v 8. mescu tako slaboten in opešan, da je izgledal kakor otrok, ki je še le 6 tednov star. Šele Vaša otroška moka ga je podkrepila, in zdaj, ko je naš srček 11/i leta star, je že shodil ter je jako živahen. Va- Bšo otroško moko lahko vsakemu priporočim. sod. oficijant, Ka-menica n. L., 6./XIl. 12: Vaša izborna moka jako prija naši Bjeluški, zato si je naročam zopet 12: Usojam si Vam poslati sliko naše majhne Jarmilke, ki Jarmiika č\h&k. jo prikrmujemo z Vašo otroško moko. Čila Franč., delavec, Lastibor, p. Držkov, 8./I. 13: Prosim Vas, da mi nemudoma pošljete 1 kg Vaše otroške moke, ker nam je zmanjkuje. Mokica neizmerno hasne naši Dobruški, Branko B zi ' ki je vsled tega primerno jako močna in ima " ez d)' že zdaj v 5. mescu 2 zobka. Dostal Adolfina, pisateljeva soproga. Luhačovice na Morav- . skem, 27./XlI. 12: Prosim Vas, da mi znovič pošljete 5 kg Vaše otroške moke. Ta je brez ugovora jako imenitna ter ima dve izvenredni lastnosti — redilnost in prijeten okus. Blagovolite takoj poslati, ker nam že zmanjkuje moke. V dokaz, kako je izvrstna Vaša moka, prilagam sliko naše Zorice; ko je bila fotografirana, je bila 10 mescev stara, zdaj, en mesec pozneje, bi gotovo še Zorica Dostžiova. Gustica Humpalova. Libuška Holubova. bolj izkazala čast Vašemu prekoristnemu izdelku. Dykastova Marija, Nestomice, 14./XII. 1912 Pošljite mi poštno obratno 2 kg Vaše izvrstne otroške moke. Uspeh je res občudovanja vreden. Gadourek Janez, c. k. pošt. uradnik. Lipnik n. B., 24./Xll. 12: Pri prvem našem otroku se je Vaša otroška moka izvrstno obnesla. Zavoljo tega si jo zopet naročujem. Havlička Jožef, pošt. uslužbenec, Praga II., 4./I. 13: Prosim Vas, da mi bržkobrž pošljete 2 kg otroške moke. Naš Franček ne more biti brez nje, saj je je tudi že veliko pojedel. Hlouzal Venče-slav, slikar, VVurzels-dorf, Schenkenhahn, 6./XII. 12: Blagovolite mi zopet poslati 3 kg otroške moke in zraven pošljite tudi oblate, ker jih naš Otiček rad papka. Frančiška Ne-š p o r o v a, porodna babica, Ogrski Brod na Moravskem, piše dne 20./XlI.: Pošiljam Vam sliko Libuške Holubove, hčerke g. Stanislava Holuba, mlinarja v Havricah pri Og. Brodu, ki je bila od svojega rojstva izključno hranjena z Vašo otroško moko. Izvrstno ji je dišala. Dosihmal še ni bolehala in da je tako močna, za to se ima zahvaliti Vašemu izdelku. Dalje pošiljam fotografijo Gustice Humpa-love, hčerke g. L. Humpale, gosp. pristava v Og. Brodu. Zdaj je 11 mescev stara in od prvih dni smo jo prikrmovali z Vašo otroško moko. Kakor se na sliki kaže, otroška moka ji izvrstno ugaja. Hroch Ivan, žel. paznik, Brezhrad 20, Ku-kleny, 7./Xll: Ne rabimo druge hrane za našo Marico, kakor Vašo otroško moko, ki ji imenitno tekne. Zato se Vam iskreno zahvaljujem in me jako veseli, da je ta izdelek iz češke to-varne. »Druge enake moke ne morejo z Vašo tekmovati. Naša Marica je 4 tedne bolehala za drisko, a ko je začela uživati Vašo moko, je takoj ozdravela in od tistihmal je zmiraj zdrava. Zdaj je 11 mescev stara ter je že shodila. Zato bom Vašo moko povsod priporočal. Kocour K., gostilničar, Vraf, 28./XII. 12: Pošljite mi 1 kg Vaše otroške moke. Našemu Pepčku izvrstno tekne. Koz£ny Avgust, Kopcsane na Ogrskem, 8./I. 13: Pošiljamo Vam sličico naše Irenke, da se prepričate, kako njej ugaja Vaša otroška moka. Poskrbim, da se Vaš izdelek tukaj razširi. Kralj Vaclav, kmet, Studena Chrič, 28./XlI. 12: Pošljite mi 1 kg otroške moke, izvrstno Miroslav Kryzi. se je obnesla. Irena Koz4ny. Krtfzl Janez, pristav c. k. drž. žel., Tre-mošna, 13./X1I.: Usojam si Vam poslati fotografijo našega Miroslavka, ki je ravno 10 mescev star. Lahko se porabi kot živa reklama za Vašo otroško moko, s katero ga hranimo od 4. mesca po rojstvu. Kubova Marija, por. babica, Okrouhlice, 13./XI1. 12: Blagovolite mi poslati 3 kg VaSS otroške moke. Prav prisrčno se Vam zahvaljujem za Vaš izvrstni izdelek, ki ga vsakemu toplo priporočim. Leeb Ivan, c. kr. pošt. uslužbenec, Wels, na Zg. Avstrijskem, Maks Leeb. drobne Vydrovčanke Olge, katero od 2. mesca prikrmujemo z Vašo izvrstno otroško moko. Fotografirana je v 7 mescu in moka njej izvrstno prija. Vašo moko gotovo vsakemu priporočim. Moučka Janez, kmet, Rajov, Zl. Koruna, 16./X1I. 12: Dovoljujem si Vam poslati fotografijo našega malega Ladička, ki ga od 14 dni po njegovem rojstvu prikrmujemo z Vašo otroško moko; zdaj je 4 mesce siar, tehta 9 kg, zraven pa je čil in jako živahen. Uvrstite ga med druge Vydrovčane. Prosim uljudno, da mi pošljete poštno obratno zopet 3 kg Vaše izborne otroške moke. Novotny Karol, kolar, Stračov, Nechanice, 3. 1. 13: Pošljite nam takoj 3 kg Vaše nedo-sežne otroške moke, naša Marica pač ne more biti brez nje. Piščakova Frančiška, veleposestnica, Pol. Ostrava, 5./XII. 12: Prosim, da mi pošljete 1 kg Vaše imenitne otroške moke. Plzakova Ljudmila, učiteljeva soproga, Miro-vice, 17./XII. 12: Našo hčerko Verico prikrmujemo od 10. tedna z Vašo dobro otroško moko. Dozdaj ji je izvrstno ugajala in v 6. mescu je tehtala 8 kg. Verica je jako živahna in z Vašo mokico se rada posladka. Moko kupujemo pri 5./I. 13: Dovoljujem si Vam poslati fotografijo našega sinčka Maksa. Zdaj je 7 mescev star in od 6 tednov preživljamo ga izključno le Z Vašo otroško mo- °'Sa Mačkova, ko, katere je že veliko pojedel, pa mu tudi izvrstno diši. Vašo otroško moko iskreno vsakemu priporočim. Loosova Pavla, Horni Litvinov, 8./J. 13: Blagovolite mi poslati 1 kg. Vaše izborne otroške moke. Dozdaj sem je naročila še-le 3 kg, a sem se iznenadila vsled njenega ugodnega vspeha, našemu Dragotinčku pač neizmerno ugaja. Zato jo moram vsakemu priporočiti. Mačkova Ema, soproga c. k. pošt. oficijala, Nusle, Svatoplukova ulica 548, 16./XII. 12: Usojam si Vam poslati sliko naše Ladiček Moučka. Manica PolSch. g. Ryjačku v Miro-vicah. Pozneje pošljem tudi fotografijo. Polach Vinko, lastnik meh. pletil-nice, Ivanovice na Hani, 8./XII. 12: Pošiljam Vam fotografijo naše male Ma-nice, »katero od 17. dneva hranimo z Vašo čudapolno otroško moko. Iz-prva smo mislili, da"naš otrok ne bo ostal pri življenju. Vašo moko, takoj Jernejček Schiefer. Kadar pa smo začeli rabiti se je njeno zdravstveno stanje obrnilo na boljše. Fotografirana je bila, ko je bila 112 leta stara. V petem mescu je imela že 6 zobkov. PRebolj M. v Kranju, 4./XlI. 12: Hoteli smo našo malo Boženko Boženka Rebolj. Gustiček Šimanek. hraniti z navadno hrano, toda ona se je toli privadila Vaše otroške moke, da ne more biti brez nje. Pošiljam Vam njeno sliko, zdaj je 2 leti stara. Vašo otroško moko z veseljem vsakemu priporočim. Sobeslavsky Ant., kočijaž, Zvestovice, Vys. Chlumec, 30./Xll. 12: Prosim Vas, da mi pošljete poštno obratno 3 kg Vaše otroške moke, kajti naš Pepček noče nič drugega uživati. Schiefer Jožef, brivec, Hrotovice na Mo-ravskem, 11./XI. 12: V album Vaših Vydrovča-nov pošiljam Vam sliko našega Jernejčka, ki ga od 3. mesca prikrmujemo z Vašo preimenitno otroško moko, ki mu izvrstno prija. Fotografiran je v 6. mescu in zdaj tehta 93/, kg. Pošljite mi poštno obratno zopet 3 kg Vaše izvrstne otroške moke. Schwarz Karol, veleposestnik, Spital na Sp. Avstrijskem, 20./XlI: Vaša otroška moka se je prav obnesla pri našem Frančku. Zdaj je 8 mescev star, ima že 2 zobka in upamo, da bo v 1 mescu shodil, ker se že zdaj krepko postavlja na svoje nogice. Vsakdo se čudi, da je tako močan. Zato Vam moramo izreči prisrčno zahvalo. V četrtem mescu je bil otrok bolan, da smo že obupavali nad njegovim življenjem, aVaša vele-imenitna moka ga je rešila gotove smrti. Šemrlova Marija, učiteljeva soproga, Lesce na Kranjskem, 6./I. 13: Usojam si Vam poslati fotografijo naših dvojčkov, Cirile in Metodije, kateri uvrstite med Vaše Vydrovčane. Zdaj ste 15 mescev stari in že od 2. mesca ste prikrmljevani z Vašo otroško moko. Vse zobke ste dobili brez bolečine, pa tudi sploh še niste dozdaj bolehali. Vašo otroško ., . „ J.. x , moko prav toplo vsakemu pri- Cirila in Metodija Semrl. poročim DVE PISMI. Mladec piše starcu: V sveta hrumenje, v življenja vrvenje srce hrepeni, in vabi in sili mlado hrepenenje: „Fant, jadra razpni!" Starec odgovarja mladcu: Razpni jih! — Le plovi v življenja valove, in sreča s teboj! In če te nevihta v stran kdaj zaplove, nikar se ne boj! Kdor s krepko roko k svojim ciljem krmari, jih ne izgreši. Ce pa potope ga med potjo viharji, vsaj mir zadobi... ZOFKA KVEDER: DOMA. Prišel je domov še ves slab in bled. Mati in žena ste ga čakali na kolodvoru. Ali ne bi ga bili spoznali, da ni sam pristopil k njima: »Joka, jaz sem, Stevo, tvoj mož." „Ti?!" je zakriknila žena, spoznala njegove oči in njegov glas in ga objela. Popolnoma spremenjen je bil. Prej širokopleč, močan in precej obilen v obrazu in telesu, zdaj nekako manjši, droban in suh, upognjen. Prej je imel tako žive, vesele oči, zdravo rdečo bojo na licih, lep mož, še mlad, v najlepši dobi. Zdaj je bil nekako zelen, postaran in ves, ves drugači. »Bože moj, kakšen si!" je zastokala mati. »Rodila sem te in te ne bi bila spoznala, sine, da naju nisi ogovoril. Ampak, samo da si živ, hvala Bogu, samo da si živ!" Noge so se mu šibile in zjokal se je. Kakor da je otrok, tako je bil slab in mehak. »Nikoli ne bi bil mislil, da bom še kdaj doma. Oh, kaj sem pretrpel, mati moja! Kar ne verjamem, da sem živ in da sem cel." »Ničesar nisi pisal. Samo od bolnišnice smo dobili pred par dnevi poročilo, da prideš, da te počakamo. Že dva dni sve KSAVER MESKO: tukaj v selu z vozom in volmi in čakave," je pripovedala žena. „Ne jokaj, vse bo dobro." Neprestano so mu polzele solze po shujšanih, razoranih in rmenih licih. Ves se je tresel, kakor šiba, tenka usta so se čudno raztezala. Hotel je nekaj govoriti, ali samo neko nerazločno jecljanje mu je prihajalo iz ust. Silno je bil razburjen. „Kje si bil ranjen ?" ga je vprašala mati. Dušilo ga je v grlu, zatemnelo se mu je pred očmi in opotekel se je. „Slab si," je rekla žena, vzela majhno čutaro iz torbe in mu nastavila na usta. „Pij, da se malo okrepčaš." Odleglo mu je. „Čudno," je dejal. „Niti enkrat mi niso prišle solze v oči, odkar sem odšel, zdaj bi se pa kar jokal, kakor dojenec." Ženski ste ga prijeli vsaka na eni strani pod pazduho in ga peljali v selo. „Kaj delajo deca?" je vprašal. „Zdravi so vsi. Mali Dušan že hodi, Marko in Stojan sta pridno pomagala povsod pri gospodarstvu. Milica in Jelica ste bili skoro vedno pri kumi Kati, ki je bolna. Težko je siroti, šest otrok v hiši, vsi majhni, samo za jesti, za delo še vse preslabo in preneumno, a mož v vojski. Ali si kaj slišal o njem, o Nikoli? Ali se bo tudi on vrnil? Dobro bi bilo, kajti kuma Kata ne bo več dolgo, že ji otekajo noge, vzelo jo bo kmalu," je pripovedovala žena. „Nikola ?" je povzel on in nekaj ga je zapeklo v duši. »Dober prijatelj mi je bil. Delila sva vse, kar sva imela kakor brata. Nekatero noč sva preležala skupaj pod milim nebom, v dežju, v mrazu, mokra, vsa premrta in lačna, bedna, da je volkovom lepše. Skupaj sva marširala čez brda, čez sto gora, čez sto dola. Koliko vod sva prebredla, koliko pečin preplezala! Ne bo ga več nazaj, siromaka." „Ne bo ga — praviš? !" se je zavzela žena. „Kaj pa bo ž njo in otroci ? Saj ni mogoče, da so tudi njega ubili Turki, ko je bil tako močan, še za glavo višji, kakor ti, roke, kakor medvedje šake ..." „Ubili so ga. Kaj je krogli mar, koga zadene, šibkega ali močnega ? Zadene, pogodi, zapiči se v srce, kakor kača in človek se zvrne. Kakor snopje so padali okrog mene, kdo bi jih štel? Nekako trdnjavo smo osvajali in mrtvecev je bilo, kakor sena po košnji, na kupe je bila pokrita zemlja ž njimi." Obstal je in zazdihnil. „Ali ti je slabo ?" „Ni slabo, ampak spominjam se. Strašno je bilo, prestrašno." ,,In Nikolo je ubilo ?" ,,Ubilo. Kakor muhe so brenčale kroglje. Bože smiluj! je zavpil in se prevrnil v znak. Pokleknil sem zraven njega. Drugi so leteli naprej, skakali čez naji dva, stopali po nama. Juriš! Juriš! je zvenelo po zraku. — Stevo, brate, konec je z menoj, je šepetal Nikola. — Jaz sem mu privzdignil glavo. — Brate dragi! sem jecljal in tiščal roko na njegova prsa, iz kterih je tekla kri, kakor iz studenca. — Deca, Stevo, kaj bodo deca moja?! — je vzdihnil. In ves mrliški je bil njegov obraz, oči že steklene. — Tvoja deca, moja deca, brate, pri Bogu se za-klinjam, — sem rekel. In takrat se je malo nasmehnil, v smrti se je nasmehnil siromak in zaprl oči. Stresel se je in otrpnel, iz ust mu je pricurela kri in videl sem, da je mrtev. Pokrižal sem ga, skočil kvišku in tekel z drugimi naprej. Topovi so grmeli, puške pokale, kroglje frčale, granate so pršile nad nama in mi smo plezali kvišku, gazili smo po krvi, po človeških telesih, preko mrtvih in ranjenih." „In nisi bil ranjen?" »Nisem bil. Ni mi bilo sojeno. Potem, nazadnje sem dobil legar. Se mnogo sem doživel prej." „In zdaj bomo vzeli Stevine otroke k nam?" je vprašala žena. „Rekel sem. Zaklel sem se. In če tudi ne bi bil Nikolu ničesar obljubil ob njegovi smrtni uri, sosedje smo. Dober jim bom, kakor svojim." „Tudi jaz jim bom dobra," je rekla žena. »Dvanajst otrok bo v hiši. Tvojih šest, njegovih šest," je pripomnila mati. „Naša hiša je velika, za vse bo prostora," je odvrnil Stevo. Prišli so v selo h krčmi. Tam se je Stevo odpočil in okrepčal. Skoro celo selo ga je prišlo pogledat. Spraševali so ga starci, kako je bilo v vojski, kakšne topove so imeli, kakšne puške, kako so gonili Turke. A največ je bilo žensk. Vsaka je spraševala, če ve kaj o njenem, če ga je videl, slišal o njem, če je zdrav in če ne, kdaj se bo vrnil. Odgovarjal in pripovedoval jim je, kakor je vedel in znal. On je bil eden prvih, ki se je vrnil domov, drugi so ostali še doli v Macedoniji ali pa na jugu v Albaniji. Morebiti se bo komaj vsaki tretji vrnil od vseh teh, ki so odšli močni in zdravi z doma. Ej, koliko vdov je po širni Srbiji, in koliko sirot brez očeta! Spomladi bo jok skoro v vsaki hiši, ko se bo zvedelo, koliko je ostalo po balkanskih brdih in ravnicah junakov. Malo kdo se bo vrnil zdrav in čil, nobeden več tak, več tako brezskrben, kakor je odšel. In vsako selo jih bo imelo nekaj, ki bodo brez rok ali nog, slepi ali drugače pohabljeni. Vojska! Zmaga! Lahko se reče to, ampak kdor je okusil, kaj je to, se zgrozi, kadarkoli se spomni na strahote, ki jih je gledal s svojimi lastnimi očmi, na muke, ki jih je pretrpel, na glad in mraz in smrtno utrujenost. „Kakor živina smo bili včasih," je pripovedoval Stevo. »Samo lačni, lačni. Cele tedne nismo užili nič toplega. Koruzo smo jedli surovo Jn Bog, če smo jo imeli. Noge so nam bile krvave od hoje. Čevlji so se raztrgali po ostrem kamenju, podplati so popustili v večnem blatu, v kterem smo gazili, kakor v kaši. Dež nas je pral, včasih je zmrzovalo in nismo imeli ne _ene suhe krpe na sebi. Čez vode je bilo treba, po vrhu se je delal led, ali kdo je vprašal, če je voda mrzla. Naprej in čez! Kdor se je spotaknil, ga je bilo konec. Včasih smo zagazili v močvirje, do pasa smo se pogrezali in koliko jih je ostalo in se zadušilo v blatu. Naleteli smo na Turke in črno sovraštvo se nam je vzdignilo v dušah. Zaradi njih trpimo vse to! smo pomislili in drveli na nje s smrtno hrabrostjo. Naj poginejo! Naj poginejo, saj bo tudi nas konec prej ali slej. In udrihali smo, kakor zblazneli. Streljali smo s puškami in klali z bajoneti. O, bratje moji, sestre drage, strašna je ta beseda: vojska! Najhujša kletev je to, največja nesreča, najgrozovitejša kuga!" Pripovedoval je Stevo in ljudje so ga poslušali spoštljivo in pazljivo, kakor popa v cerkvi. In ko so ga gledali pred seboj strašno shujšanega, bledega in nekako črnega v obraz, z globoko udrtimi očmi, koščenimi rokami in votlim glasom, so verjeli, da je vojska res strah in groza, užas in največje zlo za človeški rod. „In zmage, vaše zmage, kaj ni bilo to nekaj veličastnega, prelepega in ponosnega?" je vprašal neki starec. „Kaj ni divno, da so Srbi pokazali svetu, kaj premorejo, da so štrli Turka v Stari Srbiji, kakor škodljiv mrčes?" „Da, zmage so nas opojile, kakor vino," je pritrdil Stevo. »Navdušenje je zavrelo v nas in vriskali smo od ponosa in veselja. Ampak vseeno. Drago je plačano vse to, dragi moji, drago, prijatelji. Tla so se kadila od naše vroče krvi in nastljali smo Macedonijo in Albanijo z našimi telesi čez in čez. Vsa pota so polna naših kosti, vsi klanci, vse zasede, vse doline. Ne, truden sem in bolan. Naši sinovi in unuki bodo ponosni na naša dela, mi pa smo se napili krvi do sita. Nešteto je palo naših in še dvakrat, še trikrat več je palo Turkov. A vsaki, krščen in nekrščen, ima mater, ki ga ima rada, ima ženo, ima otroke. Tudi turške matere jokajo in solza je solza, kri je kri, smrt je smrt, za vsakega enaka, strašna in neusmiljena." Obmolknili so vsi. „Dober človek si, Stevo," je rekla neka stara ženska. „Ne vem, če sem dober. Ležal sem toliko nočij v vročini brez spanja. In mnogo sem mislil. Včasih sem se prebudil in kričal sem od groze. Mislil sem, da sem še vedno tako ves krvav do kože, da se me še vedno držijo človeški možgani po obleki, da mi je še vedno obraz masten od sovražnikove krvi, da se mi prsti sprijemajo, da sem od glave do nog ves omadeževan in okopan v krvi, kakor tistega jutra, ko smo se po dvadnevni bitki zopet malo streznili in si pogledali drug drugemu v obraz. Verjemite, človek je kakor pijan od neprestanega smrtnega strahu, od divje želje po slepem maščevanju, od utrujenosti in lakote. V vojski so trenotki, ko človek ni človek, ampak nekaj divjega, strašnega, živinskega. Vseeno ti je, če umira kdo poleg tebe ali ne. Danes poginja moj tovariš, kaj mi mar, jutri bo mene konec in tudi ne bom zahteval in pričakoval, da me kdo požali. Taka je vojska! In od samega obupa ubijaš, streljaš, kolješ, gaziš. Oj, doma ima človek popolnoma drugačne pojme o vojski, o slavi, o zmagah. V časih res, se prebudi duša v tebi in žal ti je vseh. Tovarišev in sovražnika, sebe in vseh. Koliko trpimo, kako se mučimo, kako se pokončujemo, a Kristus je učil ljudi: „Ljubite se, vsi ljudje smo bratje!" Jaz, prijatelji moji, nisem več za vojsko, strah me je vojske, a odšel sem pojoč z doma, pogumen in hraber. Nisem vedel, kaj je to, a spoznanje je bilo strašno." Poslovil se je od ljudij in sel z ženo in materjo na voz. Voli so potegnili in počasi so se gibala kola po ravnici. »Siv si," mu je rekla žena, ki ga je opazovala s preplašenimi in sočutnimi očmi. »Siv sem," je pritrdil in se odkril. V črnih laseh so se svetile sive niti, kakor srebro. Postaral se je zelo. „Samo štiri mesece si bil z doma," je rekla mati. „Deset let, dvajset let in ne štiri mesece, mati," je odgovoril sin. „Tako čudno mi je, kakor da se že celo večnost nisem vozil tod. Da sem bil prognan, da sem bil na nekem drugem, strašnem svetu. Ne vem, kaj je istina, kaj ne. Ni mogoče, da sem oboje doživel jaz: oni mir doma, ono lepo zadovoljno življenje ali to vojsko, ki je bila tako težka in kruta, da so bili dnevi dolgi, kakor leta." Zadnji čas je toliko molčal, toliko razmišljal, da bi bil zdaj najrajše vse naenkrat izbruhnil iz sebe, vse te težke, čudne misli, nejasna in vendar močna čustva, ves nemir, ki ga je prevzel, odkar se je prvikrat zavedel na bolniški postelji v bolnišnici. Nikdar prej mu ni bila glava tako bistra, pamet tako delavna. Nikoli ga ni mučilo prej vprašanje: zakaj ? Zdaj pa je vse vrelo v njem, kakor da se odpirajo nova vrata, kakor da še le zdaj raste v njem spoznanje, da je človek. Človek, ki misli, ki čuti, ki sprašuje, zakaj je to in zakaj ono. Dokler je bil v vojski, ni nikoli pomišljal, ali je prav, ali ne, če sproži puško, nasprotno ponosen je bil, da meri tako dobro. In štel je, da štel, koliko Turkov je ugonobil. Vsaj petdeset jih je vstrelil in kakih dvajset je ranil z bajonetom. Ponosen je bil na to, noben njegovih tovarišev ni bil tako spreten in srečen. Vsakega je prej pogodila sovražna kroglja, on pa je ostal zdrav in čil. Kakor da ga čuva in brani neki tajen čar, tako so se ga ogibale sovražne kroglje. Granate in šrapneli so padali v njegovi bližini in razmesarili neusmiljeno tovariše, njemu je samo enkrat kroglja preluknjala kapo, drugega se mu ni zgodilo ničesar. Polastilo se ga je praznoverje, da mu ni namenjeno, da bi bil ranjen in večkrat se je iz gole objesti in neke otroške razposajenosti podajal brez potrebe v smrtno nevarnost. Ni bil samo pogumen, ampak že naravnost drzen in oficirji so ga hvalili in ga čislali zaradi njegove nevstrašenosti in lokavosti. Dokler ni nekega dne obležal v neki grabi. Siloviti krči so mu trgali drob in izgubil je svet. Ko se je v bolnišnici daleč proč od kraja, kjer je obležal, zavedel, je bil popolnoma spremenjen, popolnoma drug človek. Polastil se ga je čuden duševni nemir in kar mu je bilo prej v ponos, mu je prizadevalo zdaj mnogo težkih ur. Kaj je imel pravico ugonobiti toliko človeških bitij ? Tudi oni, Turki, so vstvarjeni po podobi božji. In če so grešili, kaj je bil on poklican, da se maščuje ? Njemu samemu niso storili krivice. Volk prizanese volku, človek pa človeku ne. Strašno je to, da ima divja zverina čuvstvo in ljubezen za svoje pleme, človek pa ne za človeka. Vznemirjalo ga je to in prosil je, naj pošljejo popa k njemu, da se posvetuje ž njim. „Zapovedano ti je bilo," je rekel pop. „Svojo dolžnost si storil. Svoji domovini si koristil." „Ali je Turek tudi človek?" je prašal. „Gotovo, tudi Turek je človek." „In ima dušo ?" „Da, tudi dušo ima." „In kaj je domovina?" »Domovina je zemlja, kjer smo se rodili," mu je razjasnil pop. Domač kraj mu je stopil v spomin, domače svelo. Da, sveta zemlja! — Ampak vendar, človek ta je še več. Človek čuti in misli, a zemlja, zemlja je mrtva. Nikomur več se ni pohvalil, da je dober strelec. Nikomur v bolnišnici ni povedal svojih uspehov v vojski. Drugi so z iskre-čimi očmi govorili o zmagah svojih polkov, njega je nekaj čudnega stiskalo v grlu. Drugi so se veselili, da pojdejo zopet nad sovražnika, ko ozdravijo, da se bodo stotero maščevali za vsako rano, za vsako bolečino. V njegovem srcu pa ni bilo ne maščevanja, ne sovraštva. Neka tuga ga je napolnjevala in neko čudno tajno kesanje. »Zapovedano je bilo, res. Ampak vendar . . ., ljudje so bili, kakor jaz, vstvarjeni po podobi božji . . ." In tisto noč, predno je potem odpotoval domov, je sklenil: „Pokoril se bom. Dolžnost moja je, da se pokorim . . . Duša je duša, človek je človek." Počasi se je gibal voz po blatni cesti in še le proti večeru so prispeli v domačo vas. Ko so zaškripala vrata na dvorišču, so pritekli otroci iz hiše. »Kuma Kata je umrla," ste pripovedovali Milica in Jelica, deklici od deset, dvanajst let. »Pripeljale sve otroke k nam. Veš, oče, strah jih je doma pri mrtvi materi. In siromaki smo, nam je laglje." »Bog jih je poslal v mojo hišo, dobro ste naredili, hčerki moji!" je rekel Stevo in se odkril. „In še enkrat se zaklinjam pred pragom svoje hiše, da jim bom, kakor da so moji rojeni otroci." Vstopili so v hišo. „Deca, pozdravite še enkrat očeta, kakor se spodobi. Poljubite mu roko in zahvalite Boga, da je prišel nazaj k nam," je rekla gospodarjeva mati. Marko, najstarejši petnajstleten sin, je pristopil, priklonil se, poljubil očetu roko in zaželel: „Dobrodošel oče! Blagoslovljena ura, ko si prišel med nas!" In še enkrat se je priklonil in še enkrat poljubil očetu roko: „Dragi oče, mili . . ." Takrat je pogledal Stevo po sebi in zazdelo se mu je, da je krvav od glave do nog, krvav je tuje krvi, ki jo je prelil, da je ves omadeževan, da je njegova roka krvava, zaznamenovana in oskrunjena. Opotekel se je, potegnil roko k sebi in vzdihnil globoko. Resen je bil njegov obraz, temen in vendar je obenem neizmerna dobrota sijala iz njegovih globoko udrtih očij. „Otroci, moja roka je bila vsa rdeča in umazana človeške krvi. Morda sem grešil in nisem vedel. V vojski sem bil, moril sem in ubijal, a vi ste še nedolžni.Nikar mi ne poljubljajte rok. Pokoril se bom, ampak nikar ne poljubljajte moje roke. Ukazano mi je bilo in vendar ne vem, če mi bo odpuščeno. Vsak človek ima dušo, vsi ljudje smo bratje, enega plemena smo. In še volk volku ne stori žalega, je strašno, da človek človeku ne prizanaša . . ." Omahnil je na stol. „Vaš oče je še bolan," je rekla stara mati otrokom in njemu: „Pojdi, sinko, da se odpočiješ!" In so ga odpeljali v drugo sobo. Po vasi so govorili, da je Stevo izgubil v vojski pamet, njemu samemu se je pa zdelo, da jo je našel. Ljuba Urška, zdaj po poroki se bova takoj peljala k fotografu, bogve, ali se bova še kedaj tako sladko držala. IVAN LAH: OD HISE . . . Slika. Zjutraj zgodaj se je Štefan prebudil in je začutil, da je glava težka in vse motno pred očmi, kakor da se vrti okoli. „Hej Štefan, daj, daj, vstani, je klical glas spodaj v veži. Štefan se je ozrl . . . Temno je bilo še na izbi in pri špranjah se je nekoliko svetlikalo, burja je pihala okoli špranj; prihajala je tuleč od daleč, zadela se je ob poslopja na vasi in bežala dalje, kot bi vse plesalo žv njo, je bilo čuti. „Danes torej!" je pomislil Štefan in naslonil trudno glavo nazaj na seno . . . Španec se mu je silil in sanje so prihajale od nekod, kot da bi bile brez konca in brez kraja in vse same sanje. In hotel je, da bi se še dalje sanjalo ter zaprl oči. Slišalo se je ropotanje spodaj v veži in glas je ponavljal: „Ali slišiš, vstani no . . Štefana je motil ta klic v spanju in je sanjal o tem. Neprijazni tuji obrazi so stali pred njim in med njimi močni gospodar iz Podkraja z bičem v roki. Vsi kriče nad njim in debela ženska luča polena po tleh od jeze . . . Zmerjajo ga vsi in on dviguje nekaj težkega in ne more nikamor. In nobeden, da bi prijel, da bi pomagal, samo kriče in prete s pestmi in poleni. Gospodar poprijemlje bič . . . Sami neznani obrazi so, samo gospodarja pozna. Pred dvema nedeljama mu ga je oče prodal in zdaj de-lajov tako ž njim . . . „Daj no, daj," kriči gospodar. „1, saj bi," in Štefan dviguje — in se vzbudi . . . Sliši ropotanje po veži in vpitje ter vidi, da je sanjal še na svoji trdi postelji. »Zadnjič torej!" pomisli Štefan ter preloži težko glavo na robatem vzglavju. Zaspati se mu hoče ter sanjati, a tako neprijetne, težke so sanje, kadar jih zasenja . . . Vse dela ropotanje in vpitje spodaj v veži . . . Tako težko se je ločiti od svoje postelje . . . Spomnil se je, da bo šel danes od hiše, k tujim ljudem, bogve kam, v svet, v tuje kraje. Hotelo bi se še poležati in zasanjati, zadnjič, zadnjič . . . Spomnil se je, kaj je rekla teta včasih: »Gorje ti bo, kadar boš jedel tujih mater kruh." Umrla je teta in mačeha je prišla k hiši ... In prišlo je, kar je rekla teta in danes se začne tisto gorje. Zato se tako hoče poležati, posanjati, bogve o čem ... In niti sanje nočejo biti dobre, lepe. Ropotanje je spodaj in sanje so od samih hudih ljudij . . . In prišel je tisti sladki spomin, ki se je ponavljal včasih tako lep in otožen v teh časih . . . Spominjal se je samo še toliko, da je bilo takrat vse polno ljudij v hiši. Resne obraze so imeli in govorili so tiho. Nič ni vedel, zakaj so^ prišli danes vsi k njim v hišo. Sede, jedo kruh in pijo . . . Ženske imajo črne rute, brišejo si solze in se jokajo kar tako, kot bi ne jokale. V hiši je stal bel oder, visok, lep, posut s podobicami, obdan z gorečimi svečami in na njem je ležala mrtva mati z na obe strani razčesanimi, črnimi lasmi . . . Bled je bil nje obraz med črnimi lasmi. Takrat ni vedel, da leži na odru mrtva mati, zato je gledal na ljudi in ni razumel, kaj hočejo vsi v hiši in zakaj ženske jokajo . . . Spomni se samo toliko, da ga je prijela teta Neža, vzela ga je v naročje in si brisala solze . . . Bogate sosede so mu prinesle centelcev, bombonov in rožičev, da je jedel cel dan . . . Debel človek mu je bil podaril svetel krajcar in mu rekel, da je cekin. Igral se je s krajcarjem ter ga trkljal po hiši in vsi so ga gledali ter med seboj tiho govorili . . . Kot v sanjah je vse to. Teta Neža je imela ruto nazaj zavezano, veliko, črno, in vse objokane oči. S šlingano belo ruto si je brisala solze. Vprašal jo je, zakaj joka in je zajokala zato še huje . . . Vzdignila ga je bila takrat v naročje in kazala z roko na pare ter rekla: „Glej, Štefanček, mama spi . . ." in je zopet zajokala. „Mama," je ponovil in gledal na mrtvo mater . . . Nič se mu ni zdelo takrat takega, a danes se mu zdi, da bi se zajokal, ko se spomni . . . Spominja se, kake so bile poteze na bledem materinem obrazu . . . Videl jih je bil vsako jutro, ko ga je držala pri peči ter ga učila, koliko je bogov. Ravno tak obraz je bil še takrat na parah, bled in mil in zato se mu zdi danes, da bi se zjokal, ko se spomni . . . Štefan si otrne solzo . . . Sama, kar tako, je pri tem spominu prišla v oko in v prsih je postalo težko, kot da je tisoč težkih solz padlo v srce in je postalo težko . . . Spomni se, kako so takrat zajokale ženske po hiši in ni vedel, zakaj . . . Ne spominja se več, kaj je bilo potem. „Jaz bom mamo vzbudil," mu je pravila nekoč teta, da je bil rekel ... In zopet je tako težko pri tem spominu. Spomni se še, kako so ga pestovale vse sosede, rade so ga imele, govorile so ž njim lepo ter si brisale solze, ko so govorile . . . Prijazne so bile ž njim, božale so ga in zdelo se mu je dobro . . . Tako je bilo cel dan in zvečer so se našli novi ljudje in šum je bil po hiši. Teta Neža je bila utrujena. Stara ženska je pristrigovala sveče ter se mu vedno smehljala . . . Prijela ga je in ga odnesla spat k teti Neži, ki je še na postelji nekaj šepetala ter ga božala, dokler ni zaspal. Spominja se, da je bil šum po hiši, zdaj večji zdaj manjši, celo noč in včasih so ga vzbudili. Tudi smejali so se, po dnevi pa se ni nihče smejal... Zjutraj so ga vzbudili in ga oblekli v pražnjo obleko, ki je bil v nji cvetno nedeljo, ko je bil prvič v dolinski cerkvi, ter se tam čudil angelom in svetnikom, ki so stali na oltarjih . . . Čudil se jim je in si je o vsakem mislil, komu je podoben . . . Oblekli se ga v pražnjo obleko in vsi so bili pražnje oblečeni .. . Zvonovi so zvonili in okoli hiše so se shajali ljudje vsi črno oblečeni, s svečami v rokah. Oče se je bil menda po noči vrnil iz doline . . . Sedel je na klopi in glavo naslanjal na mizo . . . Možje in ženske so stali pri njem in mu nekaj govorili . . . Prišla je teta Neža in ga vzela seboj . . . Peljala ga je v hišo, vzdignila ga je ob parah in rekla: „Na, poljubi mamo . . ." Poljubil jo je in se začudil, da se nje obraz ne izpremeni in ne nasmehne in odšel je zopet s teto ... Vsi okoli so jokali, a njemu, se ne spominja, da bi bilo šlo na jok . . . A danes, kot da čuti na ustnih oni mrzli poljub na usta mrtve matere, kakor da čuti nje mrtva, mirna ustna, kot da mu šepečejo: „Zbogom sin; težko sem šla in sem morala, in tebe, glej, čaka svet, trd in hudoben, hodi po težkih potih in ne pozabi matere . . . Nikjer ne bo nje ljubečega pogleda, da bi te tolažil v težkih urah, nikjer ne bo njene dobre roke, da bi te vodila in ti slajšala življenje, ter ti dajala nezmožnemu vse, kar more dati ljubezen materinega srca ... In težko bo življenje brez mene . . ." Zdi se mu, da čuti tako šepetanje z nje mrtvih ust in solze lijo po licih ... In takrat ni razumel, kaj pomeni ta poljub na tista mrzla ustna blede žene, ni se zavedal in danes je prepozno, da bi mogel. Oče je prišel po veži, moten je bil njegov pogled in nekaj težkega je ležalo na obrazu . . . Prijel ga je za roko in takrat so se začuli v hiši težki, prazni vdarci kladiva . . . Zdi se mu, kot da odmevajo še sedaj mrtvo, pusto po vseh hišnih kotih . . . Teta je spremljevala vdarce z jokom, tudi oče si je brisal oči ter trdo prijel njegovo roko, da je začel tudi on jokati . . . Ženske so jokale na glas ter šle iz hiše . . . Možje so prinesli rakev iz hiše. Resni so bili njih obrazi, kot neizprosni, neusmiljeni. Kakor hudobni so se mu zdeli. Zvonovi so zapeli, vzdignili so rakev ter jo nesli po vasi. Mežnar je šel spredaj in dva moža s svetilnicami . . . Stopal je za rakvo in teta ga je peljala za roke, sosedje in sosede so jokali ter molili. Oče je šel nekje med njimi. Zagledal se je bil v gugajoče se svetilnice, škripale so visoko v zraku, luči v njih so plapolale in niso vgasnile ... Šli so tako do cerkve, od tam na pokopališče, videl je, kako so v jamo zasuli rakev in kako je takrat oče zajokal ter pokleknil na tla. Kakor v sanjah je vse to, ljudje, jok, zvonenje, mežnar in gospod v beli srajci. Kakor v temi prihaja to iz davnosti in šele zdaj pojmuje, kaj je bilo takrat v njegovem življenju . . . Zasadili so bili lesen križ na kup zemlje, ki je bil nastal na tistem mestu. Skupaj so odšli v gostilno, pili so vino in jedli bel kruh. Ženske so imele v rokah bele rute, rudeče obraze so imele in vse objokane oči. Vse so ga klicale s sladkimi imeni, kot pozneje nikoli več in ga pe-stovale po vrsti ter mu ponujale belega kruha in vina . . . Prvi spomin je to, kar pomni v življenju. Zmiraj češče se je vračal ta spomin, zmiraj bolj živ in v večerih je zagledal bledi obraz, obdan s črnimi lasmi na belih prtovih, obdanih z gorečnimi svečami in ljudje okoli. Mil mu je bil spomin in težak in vse je bilo tako v življenju potem, kar si je želel lepega, da je postalo neprijetno, težko ... Še sanje nečejo biti lepe in dobre . . . Teta Neža je ostala pri njih in je zmiraj pravila, da se vrne mati. On pa je izpraševal, kdaj in od kod se vrne. „Iz mesta," so rekli, „od daleč; štruce ti prinese in konja . . ." Sanjal je nekaj časa o tem, o štruci, o konju, a videl je, da ga varajo . . . Takrat je spoznal, da je sirota, kajti nikjer ni bilo tistih laskavih besedi in ljubeznivih pogledov. Oče je bil malo doma in teta je postala sitna. V zibelki se je oglašal otročji jek in teta se je jezila in vse se je izpremenilo. Tudi kruh ni bil, kot preje. Jedel je včasih zunaj na klopi in gledal po stezi pred hišo. Tam je prihajala vselej mati s polja, ko je zahajalo solnce tja za gozde . . . Zagledal se je in zdelo se mu je kot da prihaja, s prijaznim pogledom, s skrbnim obrazom in hotel je steči nasproti. Zavedel se je, da se mu le sanja, in težko je postalo pri duši, kajti vedel je, da zaman čaka, da bi se ona vrnila nazaj s svojim ljubečim pogledom in s skrbi polnim obrazom, kajti na pokopališču stoji grob in lesen križ na njem. Ob takih časih se je spomnil, da je v hiši brez matere in stožilo se mu je in je želel vsaj v mislih vse videti. In ko je hotel tako videti, prišlo je vse v podobi tistega dne in težko se mu je bilo spomniti, kako ga je držala pri peči ter ga učila . . . Zato je postalo tako žalostno življenje ... In danes se je ta trenutek vse ponovilo pred njim, kar mu je na postelji, ko je ležal, tolikokrat prišlo, kot v sanjah in se vedno bolj zamišljal v ta spomin ... In zdaj, kot da mu doni od vseh strani, kar je bila rekla teta: „Gorje ti, kadar boš jedel tujih mater kruh . . ." In zgodaj se je začelo to gorje, kajti mati je ležala tam, kjer je grob in lesen križ na njem. Kar je pomnil, ni bilo pri hiši, kot je drugod. Kot da je vse nesrečno. Teta Neža je hodila počasi okoli hiše. Otrok v zibelki je nekoč umrl. Teta je slonela nad zibelko ter rekla: „Na, glej, kar zaspalo je revče. Vedela sem, da enega kliče mati za seboj, gledala je z enim očesom, ko je ležala na parah." Naredila je majhne pare in prižgala sveče. Otroci so prihajali iz cele vasi ter gledali mrliča. Prihajali so ljudje ter rekli: „Sam Bog, da je rešena." In nihče ni jokal . . . Podobic so deli po parah in rož. Teta Neža je pravila otrokom, da je šla Manica naravnost v nebesa in vsi so se zamislili, kako je tam . . . Drugi dan je prišel boter z mežnarjem. Zabili so majhno belo rakev^ dva zvončka sta pela in nekaj otrok je stopalo zadaj ... Šli so na isti poti, kot pnvič, Štefan se je spomnil na takrat, v cerkev so šli in nesli so pokopat Manico v materin grob . . . In ostal je sam s teto. Teta je zvečer pravila pravljice . . . O roparjih je znala in o vitezih . . . Štefan je hodil po polju in zvečer je stal ob robu gozda, ko je zapadalo solnce. Zagledal se je za solncem in mislil daleč tja po svetu. Pomislil je na roparje in viteze in na vse tiste devete dežele ... In zdelo se mu je, da je tudi to prevara; kar je pravila teta, je bilo le tako, ker je mislila, da je otročji in da verjame . . . Čutil je, da je vse, kar se vidi, drugače, kot pripoveduje teta in Bog ve, kdaj in kje je bilo vse tisto, če je bilo . . . Zakaj ni zdaj tega, kakor je bilo! In zakaj prihaja nekaj tako težkega od nekod . . . In nekoč mu je pravila teta: „Mačeho boš dobil, pisano mater." „Pisano mater," je ponovil Štefan kot brez misli. In potem je mislil, kaka je ta pisana mati. Oče je prihajal vesel domov. Delavci so prišli, popravljali so hišo in belili znotraj in zunaj. Vasoval je cel dan pri delavcih in zvečer jih je poslušal, ko so počivali ter ležali pred hišo. Želel je tudi on biti tako ... In spomnil se je, ko boš jedel tujih mater kruh ... Iti vendar si je želel iti ž njimi tako po svetu ; če skusijo oni, zakaj bi se bal on ... In tako se je vse pripravljalo za prihod pisane matere. Tudi njemu je čevljar pomeril čevlje in krojač mu je delal novo obleko. Teta pa je pravila, da prihaja pisana mati, da bo moral ubogati tujo mater in mu pravila pravljice o pisanih materah, kako so zaničevale svoje pastorke in jih mučile. In predstavljal si je to pisano mater kot staro babo, brez zob s hudimi očmi in lasmi, kot bi bili rožički na glavi . . . Nekoč se priukali fantje na vozu in godec je godel na vrhu. Baliž so pripeljali, vse nove skrinje, omare, stole, kolovrat in drugo . . . Pili so iz polnega soda in prepevali po hiši. Tudi teta Neža je bila vesela ... On pa je gledal, kaj je poslala pisana mati k hiši. In drugi dan je bila svatba na daljnem domu v dolini. Teta ga je oblekla lepo? celo pušelc mu je pripela na novi klobuk ter sedla ž njim na voz. Kolesel je letel po potih sem ter tja in hlapec je ukal spredaj ter bil z bičem po konju, da je bežal kot divji. Teta ni rekla nič, oblečena je bila lepo in je bila videti ponosna. On pa je ves čas mislil, kakšna je pisana mati. Pripeljali so ju v dolino ter ju pozdravili že z daleč. Godec je prišel iz hiše in mlad velik fant je prijel njega ter ga nesel v naročaju v hišo . . . Svatje so sedeli za mizo. Oče je sedel v kotu in poleg njega mlada nevesta. Pogledala ga je smehljaje, a čuden je bil njen pogled. Posadil ga je fant k očetu in rinili so predenj vsi ob jednem dobrih jedij, vina, češpelj in vse . . . Pogledal je pisano mater in je videl, da je čisto drugačna, kakor tiste, o kterih je pravila teta. Dala mu je kos dobre jedi in se mu nasmehnila. „Kadar bodo tuje matere kruh rezale . . ." se je spomnil Štefan . . . No, nekdo je prišel in nevesta, pisana mati, je šla plesat. Tako so jedli in pili cel dan in celo noč. Štefan se je spomnil, kako so tako nekoč jedli in pili in prišli so potem tisti otožni dnovi, polni osamelosti in pričakovanja, polni sanj in vendar tako prazni in nekaj težkega je v tem praznem živ- ljenju . . . Zvečer je zaspal za mizo in so ga nesli v posteljo . . . Drugi dan so ga naložili s teto na voz in cela svatba, vrsta koleseljev je drdrala po cesti, godec je godel in fantje so ukali. Doma so zopet pili in zvečer so se svatje razšli ... In potem je bil dan jednak dnevu, zmiraj bolj neprijazen obraz je dobivala mačeha; teta Neža se je skregala in je morala od hiše in potem je moral zibati in več ko je bilo pri hiši bratov in sester — rekli so, da so po polu bratje in sestre — bolj se je čutil samega v hiši in želel si je kam daleč . . . Rezala mu je tuja mati kruh in videl je, da je manj, kot so drugi pri hiši in bolj ko so prihajali drugi, bolj se je ponavljalo: od hiše naj gre . . . »Vstani no, kaj polegaš .. ." sliši se glas iz veže . . . Štefan se zdrami iz spominov . . . „Danes torej," pomisli. Trudna in težka je glava. Sinoči je jel z očetom. Seboj ga je vzel v gostilno, ker je bil njegov god. Popoldne ga je bil vzel seboj in rekel: „Pojdi, Štefan, tvoj god je, z menoj pojdi . , ." Šla sta v dolino v cerkev ... In ko so šli iz cerkve, vstavil se je oče na vasi. Mnogo ljudij je stalo tam in vsi so očeta poznali. »No, gremo na liter," so rekli „danes je štefanji dan." Pomaknili so kučme na stran in so šli v gostilno . . . Sedli so in oče je poklical Štefan vina, ker je danes štefanji dan in ker je njegov sin na ta dan krščen ... „Kaj je ta tvoj ?" vpraševali so. „1 no, moj je moj ... Od rajnice . . ." „A, od Mane, vidiš, tvoja rajnica . . ." Štefan je poslušal in gledal, kot da jih ne razume. A razumel je dobro, govorili so o njegovi materi . . . „Dobra je bila, Bog ji daj dobro," je rekel oče, „na, pij, Štefan, tvoj god je danes." »Saj ji je podoben," so rekli možje, „ravno taka je bila v oči in v nos, čisto nič ni tebi podoben ..." Oče se je nasmehnil in Štefan se je zamislil . . . Spomnil se je tistega bledega obraza med razčesanimi črnimi lasmi, na belih prtovih in sveče okoli ... In vsi možje so mu ponujali piti in prijazni so bili do njega ... „Pa kako je velik," so rekli. „Vzrastel je, pa hitro ..." „Rajnica je bila tudi bolj velika . . ?" „Na, pij, Štefan." »Kmalu boš imel hlapca . . ." »Kaj pa ona, ali ga mara . . ." Vsi so utihnili . . . »Saj veš, kako je," je rekel oče. Štefan se je spomnil na tisto samoto doma, na domače obraze, ki so kot tuji, neprijazni, spomnil se je na teto in hišo, na vrt in na gozd in na tiste besede, ki so ga podile od tam : od hiše naj gre . . . Delat naj gre, kaj bo postaval, saj je drugih zadosti . . . Gre naj služit, kaj bo vedno domav. . . Možje so govorili med seboj ter ponujali Štefanu vina. Štefan je pogledal očeta in oče je vselej rekel: „Le pij, kaj boš, enkrat se moraš privaditi, saj je tvoj god danes in . . ." Beseda se mu je vstavila . . . Hotel je reči: od hiše greš, a ni rekel. In zakaj ne reče tega? ... si je mislil Štefan. Ali ga je sram, ali se boji?... Zakaj jim ne pove, da gre od hiše? Spomnil se je na gospodarja iz Podkraja in se je stresel . . . Pred štirinajstimi dnevi je bil na semnju z očetom in mimo je prišel gospodar iz Podkraja. Dostikrat je slišal, da so ljudje govorili o njem. Kmetom je prodajal hiše, je slišal. Velik je bil, visok in debel. Veliko palico je imel v rokah in tepel ž njo po živini. Ustavil se je poleg očeta in vprašal: „Kako je?" „E, Bog daj dobro srečo . . ." »Pogledal je Štefana in rekel: „Tvoj sin je to ?" „Da, moj!" „Za hlapca mi ga daj." „Je premlad in delati še ne zna ..." „Ga že jaz naučim," je rekel gospodar iz Podkraja. „Pa ga vzemi." „V gostilno pridi, pa se zmenimo . . ." Gospodar iz Podkraja je odšel dalje in Štefan je gledal s strahom za njim. Oče se je zamislil ... Popoldne sta šla v gostilno . . . Gospodar iz Podkraja je sedel pri mizi in jedel klobase. Kmetje so sedeli okolo njega in vsem se je bralo z obraza, da se ga boje. Plačevali so mu denar in on je spravljal z debelimi rokami bankovce v veliko listnico. Pogledal je Štefana in rekel: „Ali si lačen, fant?" Štefan je odkimal . . . »Dajte mu kruha . . ." In neki mož mu je del z mize belega kruha . . . Ko so se razšli drugi, je ostal gospodar iz Podkraja z nekaj mešetarji pri mizi. »Koliko hočeš!" je vprašal očeta . . . »I, obleko mu napraviš in pa nekaj denarja." »Denarja ? Saj bo komaj za pastirja . . . Naučim ga delati. Voli bo pasel, pa pomagal hlapcem . . ." Štefanu je šlo na jok. Bal se je gospodarja iz Podkraja . . . „Je močan, pristori ti mnogo," ga je hvalil oče. »Pa naj bo za obresti, za tistih par sto ..." je rekel gospodar iz Podkraja. Oče je zarudel . . . »Res rabim tacega fanta. Na šentjanžev dan ga kar pripelji." Gospodar je vstal in odšel z mešetarji. Oče je obsedel pri mizi in pil iz vseh kozarcev. Zunaj so mešetarji gnali celo jato živine. „Koliko ima ta iz Podkraja!" čudili so kmetje, ki so gledali skozi okna . . . „Ta zna ..." Oče je odšel s Štefanom in ni govoril celo pot do doma nič. Bil je, kot bi bil pijan in Štefan je mislil na gospodarja iz Podkraja. Na to se je spomnil. Možje so šumeli pri mizi, popravljali si kučme na glavi in govorili o vsem . . . Začeli so peti pesem in so zopet utihnili. „Na, pij, Štefan," so se oglašali drug za drugim. ,,V Podkraj pojdeš ... Le uči se, pa delaj, da boš imel kdaj toliko . . ." In Štefan je pomislil, kaj bi bilo, ko bi bil, kot je gospodar iz Podkraja, tako velik in debel, da bi imel toliko denarja in volov — in bi ljudje tako o njem govorili. Zazdelo se mu je, da je v prvem nekaj prijetnega in v drugem nekaj ostudnega. »Družine mu manjka in delavcev, je pravil eden iz kmetov pri mizi. »Nihče ne ostane. Jaz bi mu ne dal svojega za tisoč goldinarjev ..." »Saj veš, kako je," je rekel oče. In vsi so utihnili . . . „On zna, zna, vse mu pride prav . . ." govoril je potem neki kmet. »Bo že prestal, saj je mlad," je rekel drugi. »In priden, prav priden in brihten," je rekel oče. »Na, le pij, Štefan ..." In šlo je tako cel večer. Štefan je pil in jedel bel kruh. Dober je bil, kakor ga jedo menda samo srečni gosposki ljudje . . . Glava mu je postala težka in hoteto se mu je dremati. »Kaj boš dremal, Štefan, tak fant," so rekli možje. Ni si upal več dremati. Glava je bila težka in lezla je nehote na mizo. Pa tudi starec, ki so ga klicali za Petra, je naslonil glavo na mizo in zaspal . . . Njega niso budili, pustili so ga in polivali vino po njegovi črni kučmi in po sivih laseh, a Peter se ni predramil, samo godrnjal je nerazločno nekaj. Noč je bila in prižgali so luč. Dim se je valil po gostilni in vmes je šumelo vpitje, petje in kričanje . . . Štefan je vstal, naslonil se je ob peči in zaspal . . . Cul je v spanju šumenje, a čudno se je vse mešalo s sanjami o gospodarju iz Podkraja, o volih, o domu in vse zmešano, nerazločno . . . Vzbudili so ga in je mislil, da je zjutraj .. . Ogledal se je in je videl, da je gostilničar metal nekoga skozi vrata. Pred njim je stal oče in je bil pijan. »AIo, Štefan, greva domov, pozno je . . ." Gorko je bilo Štefanu pri peči in zaspati je hotel naprej. A oče ga je prijel z nerodno roko ... »Pojdi, kaj boš spal . . ." Štefan je vstal in si medel oči. Zunaj je bil mraz. „Kar stopi, saj si fant . . ." Stopjla sta iz gostilne in vrata so se zaprla . . . Mraz je pretresel Štefana. Zapel se je in žal mu je bilo po sanjah, ki jih je bil sanjal pri gorki peči. Tmaje bila okroginokrog in poti ni bilo nikjer. Oče je šel naprej in Štefan za njim, kamor je šel. Opotekal se je oče in zašel v sneg . . . Padel je in obležal v snegu. Vstal je in se jezil, da je slaba pot. In šel je dalje in Štefan je šel za njim, počasi, sem ter tja, vse je bilo temno in poti nikjer, kajti oče je padel zopet in zopet. „Vidiš, Štefan," je začel, „tako se živi. Pameten moraš biti . . . Vidiš ta iz Podkraja ni imel nič. Mešetar je bil in ni imel bora v žepu. Zdaj ima tisoče in vsi smo — vsi so mu dolžni. Vse ima v oblasti, celo dolino ... Pa si pomagaj! . . . Vidiš, tako moraš znati; učenost je to, kako se pride do denarja. Lahko boš bogat ... Kaj bo, naša bajta! Berači smo; poglej, velik je svet, tja pojdi! ... Še gospod boš, le delaj . . . Delo je gospod . . ." Padel je zopet in se pobral. . . „ Vidiš, kako je trna . . . to se pravi,,da je svet. Le poglej, poti nikjer, svetiti bi si moral z bakljo. Ce je nimaš, je trna in poti nikjer, pa hodi potem v trni in padaš . . . Na . . ." In zopet je padel . . . Pot je šla navkreber. Spodletovalo je pod nogami in sneg se je vsipal iznad dreves . . . „Danes je tvoj god. Bog ti daj dosti sreče, pa glej, da boš bogat. Vse je denar, brez njega nič . . . Le poglej, kako je debel gospodar iz Podkraja in vse se ga boji . . ." Štefan je pomislil na gospodarja iz Podkraja in ni hotel, da bi mu bil kdaj jednak in da bi se ga vse balo. Zdelo se mu je, da bi ne mogel prodati hiše drugemu. Smilili bi se mu vsi. Ko bi imel toliko denarja, dal bi ga tistim, ki bi bili ubogi in potrebni, si je mislil. Roščku bi dal, ki nima ničesar, ali pa Zoldi, ki pase pod gozdom in nima ne očeta ne matere. Smilila se mu je in ji je nosil kruha, kadar jo je videl na vasi . . . „Dober ne smeš biti, Štefan," je rekel oče, „za druge ne bodi dober, sam zase skrbi. Ne glej na druge, kaj tebi mar, kaj te skrbi. Naj umre, kdor ne more živeti, ti pa skrbi, da boš dobro živel. Zmiraj ti bo dobro, če boš živel zase . . . Vidiš, jaz sem bil predober." Potem sta stopala nekaj časa tiho. Spotaknil se je oče in padel čez nekaj črnega . . . „Hlod leži čez pot," je rekel in vstal, „le pazi . . ." Štefan je pogledal in se mu je zdelo, da je človek. „Mogoče je človek, pa pusti, bo že vstal . . ." je rekel, „vsak naj si sam pomaga, ti mu ne moreš . . ." Štefana je obšla groza . . . Ozrl se je enkrat in stopil hitro za očetom . . . „Morda je človek", je pomislil. Prišla sta domov in v hiši je bilo vpitje . . . Štefan je šel na izbo in zaspal ves utrujen. „Vsega tega se je spomnil zdaj zjutraj in zato ga je glava bolela in težka je bila . . . „No, ali slišiš, lenuh lenuhasti, kaj pa spiš! . . ." je vpil glas v veži . . . „Danes torej od hiše . . ." je pomislil Štefan. Vstal je in se oblekal . . . Poleg njega je ležala delavna obleka. Ničesar ni imel, kar bi bil lahko pozabil doma. „Ali si že navezal culo ?" je vprašal glas v veži. „Takoj, takoj . . ." Razgrnil je rdečo ruto in zavezal vanjo obleko. „Vseh sanj je konec," je pomislil. Pogledal je še enkrat na svojo posteljo in se spomnil spominov in sanj . . . Po lestvi je šel v vežo. Mačeha je stala na pragu s posodo v roki in ga grdo pogledala. Šel je v hišo in zdelo se mu je vse kot prazno, kot tisto jutro, se je spomnil, ko so bili odšli ljudje črno oblečeni izpred hiše in je bilo potem vse prazno. Oče je sedel pri peči in mrko gledal. „No, kaj je, Štefan ?" je vprašal. Štefan se je spomnil, da je oče sinoči padal . . . Prišlo mu je na spomin, da sta videla nekaj črnega in morda je bil človek tisto . . . Oče se ni zmenil in je rekel, da je hlod . . . In morda je bil človek . . . Spomnil se je, da ga je oče učil, in čudno ga je učil, nelepo, da ni hotel on tako. „Le kmalu pojdita," je kričal glas v veži, po dnevi ne boš hodil okoli. Pa glej, da se pred nočjo vrneš ..." Oče je zdihnil in pogledal po hiši. Jutranji mrak je bil še zunaj in megla je krila dolino. V posteljah so dvigali bratje in sestre glave . . . Niso bili kot bratje in sestre, več so dobivali, kot on, čutili so, da so več, tolkli so ga, in on jih ni smel nazaj, zatožili so ga . . .v „Ali greš služit, Štefan ?" ga je vprašala sestra. Težko je bilo Štefanu. v „Ali boš kaj prinesel, Štefan ?" je vprašal brat. In Štefanu je bilo težje . . . Pomislil je, da bo prišel nazaj .. . In, ko bi prišel kot gospod, je pomislil ... Ne dal bi jim ničesar ... Ali pa bi jim prinesel lepih rečij . .. Mačeha je prinesla kruha. Jeza se ji je brala na obrazu. „Na, deni si v culo, če boš lačen po poti". Štefan je kruh zavezal v culo in se spomnil: „. . . Ko boš jedel tujih mater kruh . . ." Zopet bo jedel druge matere kruh in kam potem še dalje po svetu, bogve kam in kdo bo vse rezal kruh. „Na, pipec ti jaz dam, Štefan,"Je rekel mlajši bratec... Mlad je bil še, majhen in najrajši je imel Štefana, za to mu je dal pipec. Štefan je skoraj zajokal. Ozrl se je po hiši in, kot da bi vse reklo: od hiše greš... Zavezal je culo in potegnil kučmo na ušesa. „Kmalu pridi nazaj," je rekla mačeha očetu. „No, dajte si roke," je rekel oče. Štefanu se je zdelo, kot da se nima s kom posloviti, vsi so bili tuji. In ko je segel v roko, je zajokal. Ti ostanejo in on mora od hiše. Tudi mlajši bratec je jokal .. . „Le priden bodi," je rekla mačeha in mu zavezala ruto okoli yratu ... Še enkrat se je ozrl Štefan in odšel. Mraz je bil zunaj. Stopil je v sneg in se ozrl na hišo in na vse okoli hiše. Oče ni govoril nič. Resno je začel stopati po gazi proti dolini . . . Štefan je šel za njim in se spomnil na sinoči . . . ,,Od hiše v svet," je pomislil in se ozrl nazaj. Nikogar ni bilo tam, da bi ga spremljal z ljubečim očesom, ko odhaja v svet. Pomislil je na gospodarja iz Podkraja in na vse, kar so ljudje govorili o njem. Solza je zdrknila po obrazu, sama po sebi se je utrnila, kot da jo sili iz srca . . . ,,Mati, mati," je pomislil in oblile so ga solze. „Nič ne jokaj, le stopi," je rekel oče, „priden bodi in boš bogat . . A on je pozabil na vse in spomnil se je, kako ga je teta Neža vzela v naročje in mu kazala mrtvo mater. . . Vse belo je bilo okoli, kakor pare in mrlič na njem, mrtva mati. Spomnil se je in lile so solze, kot same po sebi. „Le stopi, stopi, pa ne jokaj; boš že prestal, vedno ne morešv biti doma . . ." ga je tolažil oče. Štefan pa je stopal po ozki gazi in si z rokavom brisal solze . . . Težko se mu je zdelo, iti iz hiše v tuji svet, k tujim ljudem . . . STANISLAV K.: BALKANU. Iz težkega sna se prebujaš, Balkan, po noči stoletni zdaj vstaja ti dan, obeta se zlate svobode ti zarja, ko bojnega hrum se poleže viharja! Glej, proste že roke so tvojih sinov, zamrlo zvenčanje je sužnjih okov, in strta že ruši dušmanska se sila, — zdaj, bratje, zdaj prišel je dan povračila! Od morja Helenskega južnih obal do zemlje, ki Save obliva jo val do Adrije sinje ponosnih brodov, do Marice šumne otožnih bregov: vsa zemlja ta širna svobodna je zdaj, v njo raja se bedna povrača nazaj, — in dom, ki ga s svojo krvjo je otela, ne zrušijo več je osmanska krdela . . . — Iz težkega sna se probujaš, Balkan, po noči stoletni zdaj vstaja ti dan! Ko bojnega hrum se poleže viharja, naj srečne bodočnosti šine ti zarja! JANKO DRNOVŠEK: V TEŽKIH URAH . .. Dobro se še spominjam onega dogodka, akoravno se je že davno zgodil. Sicer teko leta hitro drug za drugim v večnost, iz katere ni izhoda, vendar se ob hudih, težkih urah vrnejo oni lepi, že davno pozabljeni trenotki v obliki lepih sanj v mehko, nežno čutečo dušo in duša mora v takih trenotkih zadrhteti in vztrepe-tati. Človek pravzaprav ne ve, čemu to, toda v tajinstvenih, ne-pokojnih nočeh se mu vrinejo kar same od sebe lepe misli, tako da se nehote zatopi v nje. Tudi meni se je tako zgodilo. V hudih težkih urah se zatopim kar nevede v lepe, žalostne spomine in v takih trenotkih mi je tako mehko pri srcu, da bi se razjokal . . . Takrat se je torej to zgodilo, ko je padel prvi sneg. Snežilo je v debelih, cunjastih kosmičih, ko sem šel tisto jutro v šolo. Ceste so bile visoko zasnežene in delavci so odkidavali sneg, da jim kljub ostremu mrazu curljal pot s čela. Topel, go-rak vzduh mi je dihnil nasproti, ko sem stopil v šolsko sobo. Sošolci so se med seboj živahno pogovarjali, vsem pa je bilo čitati neko resnost raz obrazov. Zdelo se mi je, kot bi bi! predmet pogovora pri vseh eden in isti. Pristopil je prijatelj. „Ali že veš novico?" Nekako težko, resno so zvenele njegove besede in slutil sem takoj nesrečo. »Kakšno?" sem ga nestrpno vprašal in motril njegov resni obraz. »Sinoči je umrla sošolcu Milanu mati," je spregovoril obo-tavljaje, kot bi se bal povedati resnico, „se je že odpeljal domov, da se udeleži pogreba. Sinoči sem ga videl in se skoro ne da potolažiti." Ne vem, če bi me kaka druga novica kmalu tako pretresla, kakor ta. Milana da bi zadela tolika nesreča? V tem trenotku se mi je zdelo to nemogoče. Še sedaj jo vidim pred seboj, njegovo mater, prijazno ženico, kako se mi je ljubko nasmejala, kadar sem prišel obiskat Milana. Z Milanom sva si bila namreč največja prijatelja in niti en dan nama ni bilo prestati drug brez druzega. Skupaj sva se igrala, skupaj hodila na izprehod, skupaj trpela v žalosti. Ne vem, kdaj se je pričelo to prijateljstvo in medsebojna udanost. Morebiti takrat, ko sva se še kot prvo-šolca nekdaj skupaj kopala in sem ga jaz z lastno nevarnostjo rešil gotove smrti v vodi. Toda to vem, da me je ta novica hudo potrla. »Toda, ali si res sam govoril ž njim?" sem ga vprašal čez nekoliko časa. »Da, včeraj zvečer sva bila skupaj in mi je on sam to povedal. Saj ga tudi v šolo ne bo danes," je odgovoril prijatelj. Tisti čas je pozvonilo in v sobo je stopil profesor. Vsi smo bili na mestu, le Milana je manjkalo. In tisti hip nisem več dvomil nad resnico novice, ki mi jo je povedal prijatelj. Po-miloval sem Milana in sočuvstvoval ž njim. Niti za trenotek se nisem mogel znebiti teh temnih misli. Takrat sem občutil, kakšen zaklad je mati. Bilo mi je tako tesno pri srcu, da sem se komaj premagoval, da nisem naglas zaihtel . . . Drugi dan popoldne sva se šetala z Milanom po gozdu. Njegov obraz je bil bled in upadel, oči pa rdeče vsled neprestanega joka. Nisva veliko govorila, toda če je spregovoril kako besedo, se je gotovo kaj tikala njegove matere, samo da je bila najina bol še hujša. Nazadnje se ni mogel več premagovati. „Oh, jaz pa nimam več matere," je zaihtel in omahnil na me. Jaz pa sem stal pred njim kot kak zločinec in nisem mogel spregovoriti ni besedice. Toda v prsih mi je vrelo in kipelo, da bi se bil najrajši razjokal in si tako slajšal svojo bol . . . Od takrat je minilo že mnogo let. Milan je že davno sledil svoji materi in tudi jaz sem že dolgo časa brez nje. Bil je takrat, ko je umrla, zunaj maj, ko je vse cvetelo in se veselilo življenja in zaraditega je bila moja bol še večja. Od takrat pa sem sam na svetu. Sicer celi čas vse rane, toda meni te ne. Ambo« 50 kmd. K 2-—, 40 kmd. K 2 —, «s sidrom« 50 kmd. v škt. „ Sadni bonbon »Bene", 25 kmd...... Masleni oblati, zavitek s 25 kmd. .... Oblati .Dezeii delikat" zavitek s 51 komadi . Oblati .Destln", s sadnim okusom, zavitek s 40 kmd............. »Buhtin", začimba za pecivo v >/4 kg. stkl. , Gorčica po franc. in kremškem načinu po V, kg. stekl. po.......... .Julep*, sadni soki (glej platnice). rej i in Julepa) pošiljamo franko. Vydrova tovarna branil, Praga VIII. Izdaja in za uredništvo odgovarja založnik F. Vydra, Praga VIII. — Tiska B. Holinka, Praga VIII. Naročnik: Stan:_......................................... Kraj:......................................... Pošta:_______________________________ Železniška postaja: Datum: Ta list se ne more pošiljati kot tiskovina. Blagovolite prilepiti vedno znamko za 5 vinarjev. Uydroua touama hranil Praga Ulll. (poštni urad Praga 22)