Leto II.
Posebna izciaja.
Cena 2 K.
IShaJa Ob 4 tjutrtj,
Stane eeloletaa . . 240 K
mesečno....... 20 ,
za tased. ozemlje 360 , za Inozemstvo 600 ,
Op.lasi za vsak mm vifiine stolpca (58 mm) . 2 K mali oglasi do 30 mm »tolpca (58 mm) . 1 .
1TTRO
Dnevnik za gospodarstvo, prosveto In politiko.
Urednlitvo:
UlkloUteva eMta *t 161 Telefon *t TO
Upravništvo
Sodna
iue
Telefoo »1 86 Račun kr. polt. tek. uran*
Beograd, dne 16. avgusta 14)21. (Izv.)
jt
Njegovo Veličanstvo Kralj Peter s popoldne ob šestih umrl.
Zatisnil je svoje trudne oči mož, junak in vladar, ko se je oživotvori-la vodilna ideja in misel njegovega življenja, ko je dovršil nalogo, ki si jo je stavil kot svojo življensko.
Kar je začel njegov ded, veliki sin Stimadije Črni Gjorgje, to je končal njegov vnuk.
Ideja osvobojenja je bila njegova življenska naloga, uživel se je v to idejo, svoboda posmeznika je bila njegov ideal, svoboda narodov njegov življenjski cilj. To njegovo duševno življenje najbolje označuje dejstvo, da je kot izgnanec v Ženevi prevedel v srbščino slavno delo angleškega filozofa Johna Mili Stuar-ta: O svobodi.
Kralj Peter I. se je rodil 29. junija (12. julija) 1844. v Beogradu, kot tretji otrok tedanjega srbskega kneza Aleksandra Karagjorgjeviča in Perside rojene Nenadovičeve. Ljudsko šdlo je obiskoval v Beogradu; kot štirinajstletnega mladeniča ga je poslal oče v Ženevo, kjer je do leta 1861. nadaljeval svoje študije lz Ženeve je odšel v Francijo, kier je stopil v znano napoleonsko vojaško akademijo St. Cyr, katero je končal leta 1864. ter stopil kot oficir v francosko armado. Živel je v Parizu, kjer se je posvetil političnim iu ekonomskim vedam. Učitelja sta mu bila madžarski emigrant in narodni ekonom Daniel Irany ier Čeh Podhor-sky.
Ko je leta 1870. izbruhnila iranco-sko-pruska vojna je slepil princ Pe-tar kot oficir v tujsko legijo, ki je tvorila sestavni del 15. francoske armije. Ze v prvih bojih se je mladi srbski princ odlikoval s svojo hrabrostjo, ter bil kmalu poklican v generalni štab, ter dodeljen 18. vojnemu zboru pod poveljstvom generala Bourbacyja. V borbah na Loiri se je princ Peter odlikoval tako, dar je bil med,prvimi oficiri odlikovan z legijo časti.
Po končani vojni je princ Peter izstopil iz francoske vojske in odšel v Švico, kjer se je posvetil nadaljnjim študijam.
V domovini so se v tem času razmere popolnoma spremenile. Njegov oče knez Aleksander se je moral odpovedati srbskemu prestolu v korist Obrenovičev, ki so pregnali Karagjorgjeviče iz Srbije. Petar je kakor izgnanec živel v Švici, ali tudi tja je dospel obupen glas bosanske in hercegovinske raje, ki se je dvignila proti Turkom. Knez Petar je premišljal niti trenotka; naskrivaj je odšel v bosansko krajino m v Ora-hovcu na svoje stroške zbral veliko čeo vstašev in se postavil pod imenom, Petar Mrkonjič na čelo boril-cev za svobodo potlačenega naroda (1875.). Kako plemenite so bile njegove misli, kako nesebični njegovi nameni, dokaz je njegovo pismo, ki ga je v onem času pisal Milanu Obrenoviču. V njem presi Milana, naj pozabi vse rodbinske prepire in
ga poziva na skupno borbo za osvobojen je Bosne in Hercegovine! Ali mesto odgovora je poslal Obre-novič zahrbtnega morilca, ki se mu pa ni posrečilo izvesti zlobnega namena.
Po večletnem četovanju je odšel princ Peter najprej na Dunaj, od tam pa v Pariz, kjer je zopet nadaljeval svoje študije. Po kratkem bivanju v južni Franciji se je preselil na Cetinje. Tu se je poročil leta 1883. s kneginjo Zorko, hčerko bivšega črnogorskega kralja Nikite, ki mu je rodila pet otrok: kneginjo Je-lerio, vdovo bivšega ruskega velikega kneza Jovana Konstantinoviča, kraljeviča Gjorgja (27. avgusta 1887.) in kralja Aleksandra (4. decembra 1888.). Druga dva otfoka (Milena in Andrija) sta umrla v zgodnji mladosti. Kratek je bil zakon kneza Petra. Kajti že leta 1890. umrla mu je žena Zorka. Princ Peter se je preselil v Švico, kjer je živel kot skromen zasebnik.
Razmere v domovini so se polagoma vedno bolj slabšale. Srbski narod je končno uvidel, kam ga vodi politika Obrenovičev, ki so se po svojih zadnjih predstavnikih, kralju Milanu in Aleksandru, vdinjali v avstrijsko službo, in v tragični majski noči 1903. začela se je nova zgodovina srbske države. Ves narod obrnil je oči v kneza Petra in mu ponudil krono. Dne 2. junija 1903. leta je narodna skupščina izbrala princa Petra kraljem Srbije. Novoizvoljeni kralj je takoj zapustil Ženevo in preko Avstrije potoval v svojo domovino. Ko je prišel na Dunaj, pozdravilo ga je na Dunaju nekoliko stotin srbskih, hrvatskih in slovenskih dijakov, in pri tej priliki padel je prvikrat proroški klic: «Živio jugoslovanski kralj!»
Po 45 letih izgnanstva stopil je kralj Peter 11. junija 1903. na srbska tla. Pri sprejemu je rekel: «Kar je začel ded, to bo končal vnuk!»
In res je kralj Peter takoj začel z resnim delom. Kratka doba njegovega vladanja znači za Srbijo razvitek in velik napredek na narodnem, kulturnem in gospodarskem polju! Ali nikdar ni pustil izpred! oči svoje živ-ljenske naloge, tako da je njegovo vladanje nova epoha v razvoju jugoslovanske misli. Avstro-Ogrska je takoj razumela, kaj pomeni zanjo nova in prerojena Srbija. Borba je začela na ekonomskem polju s tako-zvano carinsko vojno, ko je hotela imperijalistična Avstrija zadati Srbiji na gospodarskem polju smrtni udarec. Ali narodna zavest je odbila ta napad, četudi z največjimi žrtvami. Ko je mala in samozavestna Srbija premagala na gospodarskem polju avstrijski imperijalizem, prenesel je ta borbo na politično polje! Aneksi-ja Bosne in Hercegovine leta 1908. je bil strašen udarec za srbski narod, ki pa tudi ni obupal, pač pa se je pripravljal na novo, veliko in odločilno borbo!
ln da je Srbija zdržala to veliko borbo, nedvomno je to velika zasluga kralja Petra in njegovega sina prestolonaslednika Aleksandra.
Komaj so se uredile razmere v zemlji, že je začel kralj Peter izvajati nalogo, ki si jo je stavil: borba za osvobojenje.
Leta 1011. začela so so pogajanja mod Bolgarijo in Srbijo, pozneje se je pridružila tudi Grška in leta 1012. je bila. sklopljena balkanska zveza, ki je imela nalogo osvoboditi balkanske bruto turškega gospodstva.
Dne 5. oktobra 1912. napovedal je kralj Peter vojsko Turčiji. Kakor na-rastli hudournik zavalovila so je srl>-Bka vojska pod vodstvom viteškega prestolonaslednika Aleksandra, v osmih dneh je bila razbila na Kumanovem turška vojska, kralj Peter je s svojo vojsko vkorakal v Dušanovo Skoplje! In po petindvajsetih dneh razvila je srbska vojska svoj pobedonosni prapor po zmagah v Macedoniji, Stari Srbiji in Albaniji, na obalah sinjega Jadrana v Draču, Lešu in Ivanu Medovanskem! Ko je nebratska Bolgarska — nahuj-skana po Avstriji in Nemčiji — zahrbtno napadla svoje zaveznike, jo srbska vojska v krvavi bitki na Bregalnici zopet dokazala, da je nepremagljiva v borbi za svobodo!
Po sklonjenem bukareškem miru bila je končana prva epoha v delu kralja-osvoboditelja. Vsled silno oslabelega zdravja jo izročil kralj Peter v juliju 1914. leta regentu sinu in prestolonasledniku Aleksandru, sam pa je odšjl v kopališče Vranje.
Ali dolgo ta njegov odmor ni trajal! Na Vidov dan 1914. padel jo v Sarajevu avstrijski prestolonaslednik Frane Ferdinand, zakleti sovražnik našega naroda! In malo dni potem, napovedala je Avstrija vojno izmučeni Srbiji, ki jo je mislila pogaziti v nekaj dneh!
Ali že prvi napad na Beograd je pokazal, da Avstrija ni računala na zavest in moč naroda, ki je bil vzgojen v duhu tradicij dinastijo Karagjorgje-vičev. Avstrijski poraz na Cer-planini, krvavo borbe na Mačkovem kamnu na Savi in Drini so pokazale, kaj zmore narod, ki ljubi svobodo!
Prestolonaslednik Aleksander je bil vrhovni poveljnik hrabrih sokolov, stari kralj pa je hodil od rova do rova, bodril in hrabril svoje junake.
Po prvih porazili je napela Avstrija vse moči, da izbriše sramoto. Od dveh strani — od Drine in Save — so napadli Avstrijci in srbska vojska se je začela izmučena in v največjem pomanjkanju, že umikati... padel jo Beograd in avstrijske čete so stale že pred Topolo, rojstnim krajem Karagjorgje-vičev ... Mnogih se je loteval obup.
Tedaj pa je prišel stari kralj mod svoje vojake in v najhujši situaciji jim je spregovoril sledeče zgodovinske besede:
«Otroci moji! V teku zadnjih dveh let sto se junaško borili s Turki, Bolgari in Arnavti. Neizmerno ste proslavili srbsko orožje in sebe, vi ste premagali vso svoje sovražnike. Zdaj so že štiri mesece borite z novim, silnejšim pripravljenim sovražnikom, ki je nekoli-kokrat močnejši nogo mi. Trudni in iz-mučoni od teh nadčloveških naporov, se hočete videti s svojimi ženami, z
otroki, ki si želo vas! Ali domovina potrebuje vaše zaščite! Vi sto prisegli domovini in sobi, boriti so do zadnjo kapljo krvi! Ali jaz vas razumom. Pravične in upravičeno so v mojih očeh vaše želje, željo vaših rodbin. Zato vas odvežoin vašo prisege, vse vam odpuščani, otroci moji, iu prosim, da vam tudi Bog odpusti. Pojdite v svojo domove, a jaz vam dajem svojo častno besedo, da sc no zgodi nikomur nič! Ali jaz, vaš stari kralj, s svojima sinovoma ostanem tu, du umremo na teli položajih, tako da bo sovražnik zavzel Srbijo šele takrat, ko prekorači preko trupla vašega kralja in njegovih sinov!«
Ali mod junaki ni bilo niti enega, ki bi zapustil svojega kralja, nepopisno ie bilo navdušenje, kakor vihar so [danili Srbi na sovražnika ...
V nekaj dnevih jo bila popolnoma poražena avstrijska vosjska, ki jo v divjem begu bežala in zapustila Srbijo; ogromen pien jo ostal v srbskih rokah. A na čelu svojo vojsko jo vkorakal kralj Peter v osvobojeni Beograd. Preko črno-rumene zastave, ki jo plapolala nekaj' dni na konaku, je stopil kralj osvoboditelj v svojo prastolicol
Skoraj loto dni so so pripravljali Avstrijci in Nomci za nov napad na Srbijo, pridobili so zopet Bolgarijo, ki je zahrbtno napadla srbsko armije, ki so se uspešno borilo proti Avstrijcem in Nemcem. Ali pred toliko premočjo ni mogla vzdržati srbska vojska, začela jo odstopati, ali vsako ped svoje zemlje je branila z največjim požrtvovanjem.
In v teli hudih časih stari kralj ni zapustil svojega naroda svojo vojske. vse gorje onih strašnjili dni čez Albanijo je delil s svojim narodom, s svojo vojsko, tolažil in vzpodbujal ... a vsak njegov stavek je izzvenel v pro-roških besedah: «Zopet se vrnenio!»
Zavit v velik angleški plašč, oprt na palico, jo stopal stari kralj po neprehodnih albanskih gorah, odklanjal je vsko udobnost, hotel jo biti s svojim narodom. In ta narod, ki je videl svojega starega kralja v svoji sredi, ni obupal, šel je v izgnanstvo, kor jo vedel, da ga kralj-osvoboditelj privede zopet nazaj.
Kralj Petor jo izpolnil svojo obljubo. Za časa izgnanstva je živel kralj Peter v začetku u-Solunu, a potem se presolil v kopališče Faleron blizu Aten, odkoder jo, akoravno hudo bolan in telesno jako slab, vedrega duha zasledoval borbo za osvobojenje.
Napočil jo veliki dan, ko jo sin Aleksander povedel srbsko vojsko, pomnoženo s tisoči in tisoči hrvatskih in slovenskili dobrovoljcev, v veliko, končno borbo.
Zmagala je velika misel, zmagala velika ideja, končano je bilo dolo, ki ga jo začel Kara Gjorgje.
Kralj Peter se je vrnil v domovino, no več kralj malo Srbijo nego kralj osvobojeno veliko Jugoslavije!
Vnuk prvega heroja za osvobojenje, junak iz bojev za svobodo jo končal svojo veliko življensko nalogo.
In danes ob mrtvaškem odru velikega kralja-osvoboditolja, ko nam jo pred očmi njegovo veliko delo, ko uživamo sadove njegove življensko borbo, klanjamo ac pred njim z globokim spoštovanjem:
»Večna slava kralju Petru I. kralju osvoboditelju..