Železne niti 17 Literarna dela
312
#
Doroteja Jeraj
Za slovenski kulturni praznik Muzejsko društvo Železniki prireja branje pesmi. Letos že sedmič po vrsti. 
Vsako leto se na večerni prireditvi ''Pred plavžem mi pesem povej'' zbere več bralk in bralcev. Eni izberejo znane 
avtorje, drugi neznane, spet tretji pa prebirajo svoje pesmi. Ena od njih je tudi dijakinja 4. letnika Gimnazije 
Škofja Loka Doroteja Jeraj. V zborniku objavljamo njeni prebrani pesmi, saj je prišla iz Medvod.   
    
Glavni urednik Rudi Rejc
Kaj so demoni iz sanj,
ali predstavljajo naše najhujše grehe?
Kaj bi sebi povedali v bran,
ko niti v sanjah ne najdeš utehe?
Ali so to naše najhujše skrbi,
ki pridejo takoj, ko zatisneš oči?
Povedejo te v drugo dimenzijo
in te obkrožijo z mračno energijo.
Sanje naj bi bile nekaj lepega,
mavrico na nebu naj bi narisale tudi za slepega.
A ko jih obsede demon,
se jim tudi angelčki klanjajo v poklon.
Ali so to sanje ali more?
V postelji se premetavaš do zore,
sramuješ se svojega početja,
kričiš na pomoč, a nihče ne sliši tvojega dretja.
V preplašenih očeh
se vidi vsak tvoj greh,
na katerega te je navlekel hudič,
brez upiranja grešiš kot slabič.
Ali smo ljudje res tako nemočni?
Sledimo slabi energiji.
Zakaj smo tako poskočni,
ko nas nekaj kliče k hudobiji?
Ženejo nas naše najbolj skrite želje,
zaradi katerih bi zapostavili tudi bližnjih veselje.
Želimo se do svojega cilja dokopati,
ne zanima nas, 
kaj bodo morali drugi prestati.
Zakaj smo tako sebični?
Smo taki po svoji volji ali pa so demoni resnični?
Verjameš v to, da te v morah preganjajo,
čutiš, kako ti v psiho vlamljajo?
Postavljamo zidove in se jim upiramo,
proti svetli luči se oziramo,
razmišljamo o dobrih dejanjih in stvareh,
a kaj ko nam hudič ponuja sladek greh.
Takrat se mu predamo in se z ognjem igramo,
sanjamo trdno in globoko.
Zaradi užitka sploh ne opazimo, 
da je hudič proti nam iztegnil roko.

Železne niti 17 Literarna dela
313
##
Kaj definira človeka?
In kaj je naši sreči največja prepreka?
Je to naš egoizem,
ki ga razvija oportunizem,
ali so to ideali, ki nas prepričujejo,
da moramo biti taki kot ostali?
Zakaj ljudje drugim škodujemo,
ko za svojimi cilji strmimo?
Proti prijateljem se bojujemo,
saj množici brezglavo sledimo.
Kako s tako lahkoto okoristimo druge?
Sebi pripisujemo njihove zasluge,
gledamo samo na svojo korist,
iz glave nam kipi samo zavist.
Kako brezskrbno goljufamo
In se podle igre igramo,
sebičnost je naša glavna vrednota,
ni trenutka, ko bi nas zajela sramota.
Željni smo denarja in uspeha,
to, da cilj opravičuje sredstva, nam je uteha.
Naši interesi so predvsem materialni,
z idejami, kako priti do želenega, smo precej ustvarjalni.
Kje sta zdaj etika in morala?
In kako se definirata?
Zaradi vpliva, pod katerim je družba nastala,
še onidve za uspeh lobirata.