Glasilo Društva upokojencev Ilirska Bistrica Srečanje upokojencev Primorske Beseda urednika V soboto, 10. avgusta, se je na 6. srečanju Upokojenci smo na Mašunu podpisovali upokojencev Primorske na Mašunu pri tudi peticijo Demokratične stranke Ilirski Bistrici, v čudoviti gozdni dolini zbralo kakih 4000 upokojencev. Prišli so iz vseh krajev Primorske pa tudi iz zamejstva. Upokojence sta pozdravila predsednik domačega društva upokojencev Miro upokojencev, v kateri se zavzemamo za primeren dodatek za rekreacijo upokojencev in za to, da bi vsi zaposleni v gospodarstvu dobili regres za letni dopust. Po kulturnem programu, v katerem so Štemberger in župan občine Stane Prosen. sodelovali povezovalec Franc Gombač, Podpredsednik Zveze društev upokojencev mešana pevska zbora iz Ilirske Bistrice Slovenije Ivan Jenko je v svojem govoru in Kopra ter pevski trio iz Koritnic, so med drugim pozval upokojence, naj se se upokojenci do večernih ur zabavali ob aktivno vključijo v delo društev, kajti le prijetni glasbi ansambla Snežnik. Srečanje, Ob pričetku novega leta želim prav vsem Leto se je hitro zasukalo in tako naše glasilo te dni obhaja svojo prvo obletnico. Z navdušenjem so ga sprejeli naši ljudje v domačem kraju in rojaki v tujini, ki z veliko ljubeznijo do svojega rodnega kraja prebirajo sestavke, povezane z njihovim rodnim krajem. Nemara nam bo uspelo, da slednje pripravimo k pisanju in tako pridobimo nove sodelavce, ki bi s svojimi sestavki popestrili vsebino našega glasila. Zato tudi njih z velikim veseljem vabim k sodelovanju. tako se bomo lahko uspešno borili za svoje ki so ga popestrili tudi z rekreacijskimi pravice. našim bralkam in bralcem veliko zdravja in igrami, lahko ocenimo z najboljšo oceno. zadovoljstva ter srečno novo leto. Vsem, ki s svojimi članki ali kako drugače pomagate Dimitrij Grlj Domoznanski oddelek ; tp 07 i E«!»č£;rl JESENSKI listi | W 1997 1 070.48-057.75(497.12 Ilirska Bistri 5! a) pri izhajanju našega glasila se zahvaljujem za sodelovanje in pomoč. Urednik O ljubezni Pavel: Star sem. Včasih sem jo imel, ja, a zdaj je nimam več. Sonja: Ljubezen je nekaj, kar se sprejema in daje obenem. Marjan: Ljubezen je to, da se imamo vsi radi in da se je ne odrekamo. Tudi Bog nas ima rad, saj nam po dežju pošlje sonce. Lojzek: Ljubezen je, da se imamo radi. Ljubezen je, da se izognemo prepiru, sovraštvu, da v srcu ostane prostor za ljubezen. Rozi: Rada imam vse, ki me imajo radi. Vsem ljudem želim dobro. Albina: V imenu ljubezni sem pripravljena odpuščati. Lepo mi je, da se družimo. Lojzek: Predlagam, da si v imenu ljubezni podamo roke. Pavel: Ljubit je res lepo, če je dekle za to, če pa dekletca ni, ljubit ni kaj. Saj veš, da te rada imam, pa videti se ne dam. Težko mi je srce, ko vidim te. Micka: Moja velika ljubezen so rože in živali. Rada imam ljudi, ki se razumejo. Zora: Tudi moja ljubezen so rože. Saj že pregovor pravi: Kdor ima rad rože, ima rad živali in ljudi. Treba je dajati - imeti vile, in ne samo jemati - grabiti. Pepca: Ko slišim besedo ljubezen, se spomnim na dobre ljudi, ki so mi pomagali. Ivanka: Največja ljubezen je pomoč človeka človeku v stiski. Pomeni tudi dogovarjanje, sporazumevanje in spoštovanje do ljudi. Sonja: Ljubezen se ne kupuje, ampak daruje. Ljubezen pomeni strpnost do drugih, sprejemanje drugačnosti. Pavel: Ni ga večjega veselja kot je ljubezen fantovska, ni je večje lumparije kot je študentovska. Svoji mam'ci sem obljubil, da bom novo mašo pel, svoji ljub'ci sem obljubil, dajo bom v zakon vzel. Misli so povedali stanovalci Doma starejših občanov v Ilirski Bistrici - člani ponedeljkove skupina za samopomoč. Pisma bralcev V prilogi pošiljam sestavek o požigu vasi na Primorskem. Lepo prosim, da ga lektorirate in objavite v vašem glasilu. Ker je bila obletnica tega dogodka dne 4. junija 1996, prosim, da ga čimprej objavite. Če vam sestavek ne ustreza, me, prosim, obvestite. Povdariti želim, da so Italijani leta 1918 okupirali vso Primorsko. Mi smo se rodili kot italijanski državljani. Naši očetje in naši bratje so bili italijanski vojaki. Obiskovali smo italijanske šole. Svoj materin jezik smo uporabljali le še doma in v cerkvi, sicer smo morali govoriti v tujem jeziku. Asimilacija je naglo napredovala. Primorska se je uprla, zbrali so se prvi partizani in tu pa tam se je začutilo uporniško gibanje.Tedaj so pričeli Italijani Primorsko načrtno uničevati, čeprav je bila uradno del njihove države. Uničili so del svoje države in izmučili svoj narod. Govorili so, da so naši starši Slavi, mi otroci pa Italijani. S tem smo živeli. Še enkrat vas prosim za objavo, po želji pa vam lahko pošljem še nadaljevanje te mučne zgodbe, predvsem doživetja naših ljudi v zaporih in internaciji. Nada Žnidaršič Odgovor uredništva Z največjm veseljem smo prejeli vaše pismo in prispevek za naš časopis. Res, prava lekcija iz zgodovine, še posebno za tiste, ki bi radi spreminjali našo zgodovino. Oboje objavljamo in vas prosimo za nadalnje sodelovanje. Želimo, da se vašemu zgledu pridružijo še ostali. Prepričani smo, da premoremo še veliko upokojencev, ki dobro sukajo pero. Sprejemamo tudi prispevke mlajših ljudi, ki nas imajo radi. Lep pozdrav! Dan, ko so gorele prve primorske vasi in so morili ljudi Bližal se je najlepši mesec v letu. Pomlad se je razbohotila v vsej svoji lepoti.. Noči so kratke, tople, suhe in sonce postaja vsak dan toplejše. Ptički pojo do teme in dlje. Za nekaj ur utihnejo. Pred zoro že gostolijo. To je največje razkošje, ki ga človek doživlja iz leta v leto. To je čas sreče in čas svinčenih spominov! Ti spomini me tlačijo do tal in globje, do pekla! Doma sem iz Gornje Bitnje. Nekoč smo to vas imenovali Stari most. Mi smo bili Mosnarji. Bilo je v četrtek 4. junija leta 1942, na dan Svetega rešnjega telesa. Dan se je začel v popolni sreči. Končal je ta dan onkraj pekla! Zjutraj smo se zbrali pri sveti maši na Premu, sledila je procesija. S sestro sva imeli nove poletne oblekce, brat Marjan je imel novo srajčko in nove čevlje gumarice. Ko smo se vračali domov, nas je mama čakala pred hišo. Vsa srečna je bila, ker sva bili čedni in urejeni. Sestra je menila, da je najlepša. Pa saj je tudi bila in imela je skoraj šestnajst let. Takoj po kosilu me je mama poslala po kvas v trgovino h Klobučarjevim. Nameravali smo peči buhteljne kot se za praznik spodobi. Z mano je šla tudi Anca Lunjova iz Dolnje Bitnje . Klicali smo tudi Pavelco Krancovo, ki se je stiskala v očetovem naročju. Ni hotela z nama, kot bi slutila, da njen ati preživlja zadnjo uro svojega prekratkega življenja. Čez eno uro je že bil ustreljen. Zakaj? Tega nihče ne ve. Pri Klobučarjevih sva malo poklepetali z gospodinjo Pavlo, ko je nenadoma prihrumelo iz Trsta veliko kamionov, na katerih so bili do zob oboroženi fašisti. Iz enega kamiona so suvali naše domačine, ki so jih aretirali pred enim mesecem in zaprli v Neverkah. Bili so to kmetje, gospodarji iz Kilovč in Ratečevega brda. Skoraj vsi so imeli doma žene in otroke. Surovo so jih postavili v vrsto po dva in dva in zastražili. Stale smo ob strani, jih gledale, pozdravljale, klicale. Nihče ni dvignil glave, nihče nas ni videl, nobenega glasu ni bilo od nikogar. Molčali so in gledali v tla. Zadnji v vrsti je bil Rude Janezinov iz Ratečevega brda. Počasi je šla kolona proti Kilovčam. Gospa Klobučarjeva naju je stisnila k sebi in nama rekla, da je to njihova zadnja pot. Tako je tudi bilo. Postreljali so jih kot divjad. Tik pod vasjo Kilovče je ta dan padlo 26 poštenih, zdravih delovnih ljudi. Zakaj? Vsi so bili italijanski državljani. A bili so Slovenci in morali so umreti in zapustiti svoje družine v negotovosti. Trpljenje njihovih družin se ne da opisati. Pred Klobučarjevo hišo je bilo vse polno fašistov. Komande so padale rezko, strogo, bliskovito. Gospa Pavla nama je dejala naj beživa domov in naj sporočiva ljudem, da bodo fašisti vse požgali in pobili. S kolesoma sva prispeli v vas pred fašisti. Celo pot sva ponavljali kar nam je naročila gospa Pavla. Ko sem prišla domov, sem se vsa tresla. Povedala sem gospejino sporočilo, kar pa moj oče ni verjel in je po svoje modroval. Ni še končal stavka, ko je prihrumel kamion pred hišo, poln fašistov. Preden se je zaustavil je bila streha že zasuta z rdečimi zažigalnimi bombami. Stali smo pred hišo, saj smo jih pričakovali - starši in trije otroci. Fašisti so poskakali s kamiona in na nas vpili: "Via, via via!" Le kam? Oficirje stopil do našega atija in ga z levo roko zagrabil za srajco. Trdo gaje držal. V desni roki je držal pištolo pritisnjeno na atijeve prsi. Tedaj sem planila nadenj. Kot otrok, ki nič ne misli, je na koncu obupa in se nič ne boji. Z vso silo enajstletnega brezumnega dekleta sem se mu obesila na desno roko. Visela sem na njej, noge sem dvignila od tal. Pritiskala sem to roko k tlom in moledovala: "Prosim gospod general, ne smete ubiti našega atija, lepo prosim, ubite mene! Naš ati je dober. Nič slabega ni storil. Nedolžen je! Lepo vas prosim, ubijte mene!" Na vso silo se me je otresal. Preveč obupa je bilo v meni, da bi odstopila od svoje namere. Počasi je povesil desno roko in atija je izpustil. Tudi sama sem izpustila njegovo roko. Padla sem pred njim na kolena, sklenila roki kot proti Bogu in se mu zahvalila. Grdo je pogledal in močno brcnil. Padla sem po tleh in se pričela smejati, da, smejati do solz. Ate je ostal živ! To je bilo najvažnejše. Naša hiša je bila že v zubljih, ko je moj bratec, star komaj osem let, smuknil kot veverica v klet, odprl zajčnik in spustil zajčke na vrt. Moške iz naše vasi so gnali na pot, ki pelje na Ratečevo brdo. Zenske in otroke so suvali v Martnikov klančič tik reke Reke. Tu smo stali več ur. Fašisti so nas stražili z mitraljezi. Sonce je vse bolj pripekalo in pritiskalo dim k tlom. Cela vas je bila v zubljih, ki so segali zelo visoko. Nebo in sonce je zakril gost črn dim. Dim je pritiskal tudi na nas in naše stražarje. Vsi smo pokašljevali in se počasi davili. Odvedli so nas čez cesto na pobočje hribčka nad Švabovo hišo. Od tu smo videli, da gorijo še druge vasi. Dim se je dvigal nad Dolnjo Bitnjo, Kilovčami, Ratečevim brdom, Podstenjami, Merečami in Podstenjškom. Sedem vasi je bilo ta dan v ognju. Nič se nismo bali, nismo jokali, pa tudi živeli nismo. Zdeli smo v prazno, niti žalostni nismo bili. Spoznali smo italijansko starodavno kulturo, s katero so se pred nami hvalili. Bili so barbari. Okrog osme ure so nas napodili na tovornjak, kjer smo se srečali z atijem. Bil je živ. Od sreče sem omedlela. Kamion se je ustavil v Ilirski Bistrici pred zaporom. Zagledala sem sošolko, ki je začudeno gledala ljudi na kamionu, podobne prestrašenim ciganom. Bila sem tako ponižana, da sem počepnila in se skrila. Sram me je bilo. Le kako in zakaj sem prišla na ta kamion med te ljudi. Ko sem vstala in pogledala okrog sebe sem šele opazila, da so to moji najdražji vaščani in sosedi. Mosnarji smo si rekli. Odhajali smo skupaj, kot smo tudi živeli skupaj. Nikoli več se nismo vsi skupaj sešli. Veliko jih je umrlo. Drugi so se razkropili po svetu. Vse te ljudi sem imela rada. Še sedaj jih imam rada. Veliko hudega smo skupaj prestali. Trpljenje nas je družilo. Tega dne se je moja duša prelomila na pol. Polovica je ostala pri Starem mostu, kjer sem preživela prvih najlepših enajst let. Le pol duše nosim s seboj in še ta polovica hrepeni po tisti tihi dolinici med reko Reko in cesto, ki pelje proti Ribnici na Primorskem. Nada Žnidaršič Silvesterski večer Zadnji dan leta, veliko lepega obeta, mladi in stari, kot je v navadi, skrbno pripravljajo se na nočno rajanje. Silvestrski večer je končno nared, ob rokovanju vsevprek vname se klepet, ko da se videli niso že dolgo, dolgo let. Iz starih albumov Zbrani sedijo okrog mize, ki bogato je obložena, da skupaj bi dobro razpoloženi poslovili se od starega leta in pogumno zakoračili v novo, ki nič dobrega ne obeta. Nekdo polglasno poskusi ton in pesem slovenska že doni: "Kol'kor kapljic, tol'ko let, bog nam daj na svet živet, kdor z nami hoče bit1, mora z nami vin'ce pit!" Ko pesem utihne, pojedina se začne. Ko polni so želodci, oglasijo se godci: "Zaplešimo polko, za našo majolko, ki toči nam vino, belo in črnino!" Pari zaplešejo doma polko, nato valček, tango in mazurko, upehani sesedejo se na stol, starejši živi samo še napol. Ko zaslišijo svojo melodijo, spet vstanejo in se zavrtijo. Natančno opolnoči, ugasnejo se vse luči, nazdravijo novemu letu, izrekajo se voščila, da izpolnile naj bi se želje, pričakovanja in barantanja. Marjan Da, da, to je bistriški plač nekoč (1902). Lastnik fotografije Emil Maraž. Staro izriva novo. Hišo na bižišču pri Jerneju na meji k. o. Trnovo in II. Bistrice izriva nova zgradba. Fotografija je iz leta 1959, foto Maraž, lastnica Darinka Šajn. Bistriški kolesarji okoli leta 1900. Peta obletnica Doma starejših občanov v Ilirski Bistrici V soboto, 12. oktobra, so delavci in stanovalci Doma starejših občanov v Ilirski Bistrici praznovali peto obletnico delovanja. Dom se je v teh letih povsem vrasel v okolje in postaja pravi gerontološki center bistriške občine. Ob tej priložnosti je direktorica Marija Siene Zver povdarila, da pet let delovanja ustanove res ni dolga doba, vendar je v bistriških razmerah nadpovprečno starega prebivalstva vloga tega zavoda toliko bolj pomembna. Danes je v domu zasedenih skoraj 200 postelj, na čakalni listi pa je več kot 80 prosilcev. V petih letih je za daljši ali krajši čas prebivalo v domu 835 stanovalcev iz bistriške občine in širšega območja. V domu je zaposlenih okrog 80 delavcev, pretežno zdravstveno negovalnega osebja, ki po splošnem prepričanju vzorno skrbijo za svoje varovance. Dom je prav gotovo ena najbolj urejenih tovrstnih ustanov v državi. Pred nekaj meseci so se lotili gradnje novih prostorov, v katerih bodo pridobili sedem dvoposteljnih in osem enoposteljnih bivalnih enot, ki imajo vse elemente stanovanja. Poleg tega bodo v vsaki etaži klubski prostor za druženje in seveda ostali pomožni prostori za osebje. Ob tem jubileju je vodstvo ustanove prejelo številne čestitke in pozdravne brzojave. Dimitrij Grlj Ali me ljubiš Če si sojen meni, pridi, dragi moj, zvesto te bom ljubila in srečen boš z menoj. Ni mi do sijaja, lišpa in zlata, le ljubezen prava ti bo vzor srca. Če od vseh na svetu tvoja bom zgolj jaz, te bom vredna dragi zdaj in slednji čas. Če kdaj prostosti si srce želi, čar ljubezni prave spet ga osvoji. Prava ti ljubezen povzročila bo, da jo v ljubezni vračala bom zvesto. Tone Gašperšič Veselemu otroku Otrok ti moj, le smej se, smej kot češnjev cvet s pomladnih vej! To bil bi neodpusten greh braniti tebi sladki smeh. Saj pride dan, saj pride dan nevabljen, nepričakovan, ko smehu se obrazek tvoj odvadil bo, kot se je moj. Tone Gašperšič Ko pridem v vas In še vedno in še vedno kadar pridem skozi vas, izza okna me pozdravlja nageljnov rdeči kras. Nekaj se mi v srcu zgane iz skr ivnostnih globočin. Morda novo hrepenenje? Morda davni moj spomin? Drzno stopil bi pod okno in odtrgal cvet rdeč, ali kaj, ko tam za oknom ni mladosti moje več! Tone Gašperšič Zahajajoče sonce Dom starejših občanov v Ilirski Bistrici Zašlo je sonce za goro, za nocoj se je poslovilo, da drugim bode zasvetilo, ki onkraj morja sladko spijo. Vzdrami sonce moje drage, izroči srčne jim pozdrave, s toplim žarkom jih poljubi, reci jim, da jih mati srčno ljubi. In ko se zjutraj boš vrnilo, prinesi njih mi sporočilo! Tone Gašperšič Upokojenci - planinci na Kozleku Društvo upokojencev v Ilirski Bistrici sodi med najštevilnejša pa tudi med najaktivnejša društva v naši občini. Tokrat je vodstvo društva prisluhnilo tudi dolgoletni želji članstva, da v društvu oblikujemo planinsko skupino in se organizirano lotimo skupinskih obiskov našemu članstvu primernih planinskih vrhov. Ptice - naši pernati prijatelji Ptiči so med drugimi živalmi nekaj posebnega, zato lahko brez pretiravanja rečemo, da je ni skupine, ki bi tako kot Na društveni poziv se je v soboto, 26. oktobra 1996 odzvalo skoraj trideset društvenih članov in se podalo v lepem sončnem vremenu na 997 m visoki Kozlek nad zgornjo reško dolino. Položna pot, jesensko obarvana priroda, prekrasno sončno vreme in enkratni razgled po vsej naši Podgori, Brkinih, Čičariji in morju z otoki, pa še prijazen sprejem oskrbnikov koče na Kozleku, je udeležence navdušilo. ptiči pritegovala našo pozornost in uživala našo naklonjenost. Med vsemi živalmi združujejo najbolj številne lastnosti, ki pritegnejo tako ljubitelje kot znanstvenike, so zelo številni, zelo različni po barvi, gibanju, obliki in vedenju. Njihova čutila so podobna človekovim, zato jih tudi lažje dojemamo. Čudovit svet tisočerih vrst ptic je privlačen za vsakogar. Košček takega živega sveta nam omogočajo sobne ptice, ki so nam v veselje, pribežališče pred utesnjenostjo v hitrem koraku našega časa, pa tudi pred samoto. Zato se vse več ljudi odloča za nabavo in vzrejo raznih vrst sobnih ptic, med njimi največ papig in kanarčkov. Predvsem starejši ljudje in otroci imajo v svojem domu radi ptice, ki jim s svojo Po temeljitem pogovoru o možnostih, ki jih organizirano planinstvo nudi tudi upokojencem, so prisotni enoglasno sklenili, da se ustanovi planinska skupina v okviru Društva upokojencev Ilirska Bistrica. Za prvo predsednico so izvolili članico društva gospo Olči Muševič in ji naložili skrb za organizacijo čim večjega števila izletov v domači planinski svet in tudi širšo oklico. Prisotne člane planinske skupine sta pozdravila predsednik DU Miro Štemberger in predstavnik domačega planinskega društva Vojko Čeligoj ter vsem, ki tudi na ta način ohranjajo mladost v svojih srcih, zaželela obilo lepih planinskih doživetij v naših gorah. Naši upokojenci so tudi sicer zelo marljivi planinci, saj so redni udeleženci vseh izletov, ki jih organizira Planinsko društvo Snežnik Ilirska Bistrica, številni so tudi marljivi planinski odborniki in organizatorji. Nepozaben je bil nastop Mešanega pevskega zbora upokojencev na Snežniku pred štirimi leti ob proslavljanju 85-letnice domačega planinskega društva. Srečno torej našim vrlim planincem-upokojencem. Pridružite se jim! Vojko Čeligoj prisotnostjo in petjem preganjajo občutek samote. V tej mali živalici najdejo nekoga za katerega morajo skrbeti in si tako krajšajo čas. Pomemben je tudi občutek, da je ta nežna živalica samo njihova in odvisna od njih. Kanarček sodi zaradi prijetnega petja, lepega videza in različnih oblik med najbolj priljubljene domače živali. Njihova odlika je tudi v tem, da postane povsem domač, družaben. Pri prehrani je skromen, pa tudi njegova kletka zavzame malo prostora. Kanarčkov je toliko vrst, da lahko zadovoljijo vsakega ljubitelja ptic, tiste, ki se navdušujejo za lepo petje ali tiste, ki so jim všeč lepe barve. Ivan Šuštar Zlata ladjica tudi na praporu Društva upokojencev Društvo upokojencev Ilirska Bistrica je na svojem zadnjem občnem zboru, 26. aprila 1996 svečano razvilo svoj nov društveni prapor, o čemer so Jesenski listi poročali že v prejšnji številki. Ob simbolih, ki so na novem praporu našli svoje mesto, tako simbola zveze upokojencev Slovenije, motiv Snežnika, naše gore, pa ni moč spregledati tudi grba občine Ilirska Bistrica, ladjico - galejo, vojno ladjo Liburnov, plemena, ki je v antičnem času živelo v zaledju Kvarnerskega zaliva. Odločitev za občinski grb v društvenem praporu je bila seveda umestna, saj je naše društvo edino tovrstno društvo v občini, ki povezuje upokojence iz vseh krajev naše občine. V podobi občinskega grba na društvenem praporu pa opazimo nekatere razlike od uradnega občinskega grba. Skrbnejšemu opazovalcu se ob tem gotovo pojavijo tudi nekatera vprašanja, morda celo pomisleki. Zlatorumena ladjica na modri podlagi je na našem upokojenskem praporu povsem enaka ladjici iz uradnega občinskega grba, ki je bila povzeta po risbi H. G. Ströhla, objavljene v knjigi "Mestni grbi Avstro Ogrske". Knjiga je izšla na Dunaju leta 1904 in predstavlja grb Ilirske Bistrice (Illyrisch Feistritz) na znanem ovalnem ah španskem ščitu z zlatorumeno ladjico na modrem polju. V opisu omenja tudi, da gre za grb Ilirskega kraljestva in da stoji nad ščitom tudi "žagasta krona" (Zackenkrone). Ker takšno krono zasledimo tudi na mnogih izvedbah bistriškega grba v poznejših obdobjih, je prav, da omenimo, da ima tudi krona v grbu v strogih grboslovnih (heraldičnih) pravilih svoj natančen pomen. Nad ustreznimi grbi tako lahko zasledimo kraljevo krono, krono kraljevih bratov in otrok, vojvodsko, grofovsko, viskontovo, baronsko krono, pa zidano krono, da celo zvezdno, božansko in druge krone. Miloš Čirič v knjigi Heraldika/l, Beograd 1988, imenuje našo žagasto krono kot "antično ah vzhodno" krono s prstanom in rubini in ji pripisuje veliko starost. Najstarejši znani odtis bistriškega grba na dokumentu Županstva Ilirske Bistrice nosi datum 10. junij 1871. Domnevamo, da so se bistriški odborniki za grb bistriškega županstva sami odločali v mesecu maju tega leta. Očitno je bil tedanjim odbornikom najbolj pri srcu grb Ilirskega kr aljestva, avstrijske upravne enote, ki je nastala po letu 1816, po zlomu Napolenovih Ilirskih provinc. Bistrica je tudi na ta način želela uveljaviti svojo identiteto: tudi pridevnik"Ilirska" se je ob njenem imenu do tedaj že dodobra uveljavil. Z izjemo jablaniškega nadžupanstva, razen lastnikov gradov, v tem času svojega grba ni imel v naši občini noben drug kraj. Zaradi odločitve, da za krajevni grb Ilirske Bistrice povzamejo grb višje upravne enote, celo celega kraljestva, je bilo bistriško županstvo pozneje mnogokrat ošteto s strani Glavarstva v Postojni. Dejstvo, da županstvo po letu 1911, ko je Ilirska Bistrica postala trg, uradnega žiga z grbom ni več uporabljalo, je moč razumeti, da so dočakali celo prepoved uporabe vprašljivega grba. Omenjeni najstarejši odtis bistriškega grba je žal slabo odtisnjen in komaj razločen. Ladjico v grbu komaj prepoznamo in težko bi jo bilo natančno določiti. Vsekakor pa je njena podoba nekoliko drugačna od sedaj uveljavljene Ströhlove ladjice. Pač pa je na odtisu lepo vidna oblika ščita grba, ki ga v grboslovju poznamo kot štirikotni ah francoski ščit in žagasto krono s prstanom in rubini. Žal nam doslej še ni uspelo odkriti izvirne predloge, s katere je bistriško županstvo tedaj povzelo svoj grb. Očitno pa taka predloga mora obstajati, saj so skoraj štiri desetljetja kasneje, leta 1908, enak grb vtkali v prapor Telovadnega društva "ILIRSKI SOKOL". Žal, sta izvrstni vezilji, Bistričanki sestri Hanka in Pepica Krebelj, pri tkanju bistriškega grba nekoliko odstopih od grboslovnih pa tudi oblikovnih pravil, zato grb že ni več strokovno zanesljiv (vsaj kar se tiče zlatorumene ladjice). Za štirikotno obliko ščita in zlato žagasto krono s prstanom in rubini s sokolskega prapora so se odločili tudi načrtovalci našega novega prapora Društva upokojencev Ilirska Bistrica. Ohranili so najstarejšo znano upodobitev bistriškega grba in se s tem dejanjem poklonih domači tradiciji. Illyrisch-Feistriu. Znova so bistriški grb z zlatorumeno galejo, štirikotnim ščitom in žagasto krono po prvi svetovni vojni uveljavile italijanske zasedbene oblasti, sprva še s slovensko-italijanskim napisom "Županstvo trga Ilirska Bistrica", kasneje zgolj italijanskim napisom, ki pa se od najstarejše podobe grba nekoliko razlikuje. (Glej "Bistriške zapise 4,1994). Tokrat smo z iskanjem izvirne predloge, po kateri so italijanske oblasti povzele bistriški grb, imeli več sreče. Gre za grb Ilirskega kraljestva na zemljevidu Gottfrieda Loschana na Zemljevidu Vojvodine Kranjske, izdane na Dunaju leta 1846. V tridesetih letih je Ilirska Bistrica doživela nekatere pomembne dogodke. Z odlokom italijanskega kralja so 27. oktobra 1927 združili občini Bistrica (Bisterzo) in občino Trnovo (Torrenuova) v enotno naselje z izmišljenim imenom Villa del Nevoso in ji podelil status nove velike občine istega imena. Odstavljena zadnja slovenska župana, bistriškega župana Antona Ličana in trnovskega župana Jožeta Žnidaršiča, je zamenjal prvi italijanski župan novega skupnega naselja in občine Carlo Ognibene. Z gradnjo pomembnih vojaških objektov ob novi jugoslovansko-italijanski meji, velikim prilivom vojaštva in uradnikov, so se tedaj odprle Ilirski Bistrici velike razvojne možnosti. Novi župan je izkoristil priložnost in skupaj z banko na Reki zastavil gradnjo nove županske stavbe in stavbe hranilnice na griču med Hotelom Ilirija in novo gozdarsko upravno palačo princa Hermana Schönburga (sedaj sodnija). Stavbi sta kljub tujemu novobeneškemu slogu še dandanes najlepši stavbi v Ilirski Bistrici in služita še vedno istemu namenu, bančništvu in upravi. Otvoritev obeh stavb je bila v letu 1932, v "desetem letu fašizma". Verjetno so tudi zato stavbi posvetili tedaj umrlemu Arnaldu Mussoliniju, bratu "Velikega vodje" italijanskega fašizma Benita Mussolinija, sicer tudi visokemu fašističnemu veljaku in direktorju osrednjega vladnega časopisa "II popolo Italiano". V novo upravno stavbo so vzidali kamniti kvader s posvetilom. Na obeh stavbah, tako banke kot sedanje občine, še danes vidimo med okni v drugem nadstropju po dvoje enakih uokvirjenih kamnitih plošč. Na njih so še vidne tudi sledi italijanskih simbolov, na levi fascia, na desni italijanskega kraljevega grba. Simboli so bili odstranjeni takoj po osvoboditvi. Gospa prof. Damjana Čekada iz Ilirske Bistrice je nedavno pri zbiranju gradiva za raziskovalno nalogo o našem kraju zasledila v reškem državnem arhivu zanimivo pismo bistriškega župana Carla Ognibeneja. Delavni in iznajdljivi župan je namreč že sredi leta 1930 zaprosil heraldični inštituciji na Reki in Trstu, da posredujejo v Rimu za nov grb in zastavo občine Ilirska Bistrica (Comune Villa del Nevoso). Prošnji je priložil tudi skico novega grba in zastave. Zahvaljujoč g. Viku Tomšiču iz Trsta, ki seje obrnil na Osrednji državni arhiv v Rimu in nedavno dobil to dokumentacijo, lahko tokrat prvič predstavimo zamisel tedanjega bistriškega župana o novem občinskem grbu in zastavi. Osrednji motiv grba je še vedno (zlata) ladja, ki sicer komaj še spominja na liburnijsko galejo, z luno na premcu, ki pluje po (zeleni) vodi, v ozadju (v srebrni barvi) je več vrhov gore (Snežnika?) in nad njo (modro) nebo. Nad ščitom je zidana bona s petimi stolpi. Občinska zastava naj bi bila trobojnica z vodoravnimi pasovi modre, bele in zelene barve z grbom v sredini. Na drogu zastave, oblečenem v moder žamet in srebrnim okovjem pa naj bi "baljeval" fascio, okrašen s trakovi zastave. Bistriški župan je bil prepričan, daje v Rimu njegov predlog za občinski grb in zastavo že sprejet in potrjen. Zato je pri sestrah v trnovskem samostanu naročil izdelavo občinske zastave z novim grbom. Po pripovedi č. sestre Nade Zidar Romane je delo prevzela č. sestra Fidelis Troha, ki se je po blago in ustrezno svilo odpravila celo v Milan. Vezilja nove občinske zastave je bila č. sestra Ancila Grlj s pomočnicami. Župan je dal tudi že izdelati dvoje reliefno oblikovanih betonskih grbov v pravokotnem okviru, ki naj bi basila stavbi občine in banke. Obe plošči z občinskim grbom nosita še zanimiv dodatek, ki v uradnem grbu ni bil predviden: zagonetno besedo GREPENNA na obasnem traku. Pomen te besedice ostaja sbivnost še naprej. Kamniti plošči, dragoceni za preteklost domačega baja, sta ostali na občinskem podstrešju v arhivu občine. Nanju nas je opozoril hišnik Marjan Mikuletič. Kljub tolikemu trudu župana Carla Ognibeneja zadeva ni uspela. Že napisano listino (št. 10375 z dne 16. novembra 1933) o uveljavitvi novega občinskega grba, ki stajo tudi že podpisala italijanski balj Vittorio Emanuele III in šef države Benito Mussolini, je heraldični sosvet ministrskega sveta Kraljevine Italije naknadno popravil in v opisu dodal v zgornjem delu občinskega grba še fašistične oznake - fascio z dvema lovorjevima vejicama, kar so od tedaj dalje morale v svoje grbe vstaviti vse upravne enote Kraljevine Italije. Odločbo so izdali leto dni kasneje, 20. septembra 1934. Grb občine Ilirska Bistrica so na hitro predelali, verjetno kar v heraldični pisarni v Rimu. Bil je sicer skladen z ohlapnim predlaganim opisom, vendar s tolikimi likovnimi razlikami, da ga ni moč več prepoznati: nekdanjo antično ladjico je zamenjala stara srednjeveška jadrnica, gora v ozadju ima še vedno dvoje izrazitih vrhov, vendar pa še najbolj spominja na Vezuv. Verjetno razočarani župan je odnehal. Novi župan, Giuseppe Berdon je v samostanu odpovedal že napol narejeno zastavo, vlita betonska grba sta romala na občinsko podstrešje in v pozabo. Nov predpisan grb za županstvo občine Ilirska Bistrica (Villa del Nevoso) s fašističnimi simboli pa najdemo le še v "glavi" uradnih dokumentov občine in občinskih žigih, ki so bili v uporabi po letu 1933 pa vse do osvoboditve v maju 1945. Zlata ladjica na modrem polju in na ovalnem ščitu je kot nov uradni simbol občine Ilirska Bistrica stopila v veljavo znova čez polnih 30 let, 13. oktobra 1975 in se uveljavila na mnogih področjih, Najdemo jo na številnih uradnih dokumentih, spominkih, domačih izdelkih, avtomobilskih registrskih tablicah in drugod. Od nedavnega pa zavzema, kot nekoč, osrednje mesto tudi v uradnem žigu župana občine in občinskega sveta. Enak grb in zastavo si je za svoj simbol prevzela tudi Krajevna skupnost Ilirska Bistrica. Vojko Čeligoj Dve drevesi Jaz in drevo sva dve drevesi, drug do drugega se znava vesti, se znova pohvaliti in pokloniti, ko je potrebno tudi hrabriti. Drevo radoživo, drevo trdoživo, pomagajva si v rasti, čeprav vsak po svoje srkava in dihava, obema je cilj, doseči čim višjo višino višin in črpati, kar je dobrega iz naših korenin. Tam je naša skupna hrana, ki prihaja iz istega hrama. Obema je skupna lastnost: rasti, rasti, se dvigati in nenehno se pasti in se z vsem spopasti. Marsikaj na življenjski poti si morava ukrasti; pa ne, da bi komu ne želela rasti. Nikoli si ne dovoliva pasti, čeprav so nam večkrat nastavljene pasti, ki bi nam želele ukrasti, kar imamo še v svoji lasti - primerjavo z mogočnimi hrasti. To ni všeč naši podrasti, češ, da mi smo vzrok njihovi počasni rasti in da ne morejo se razrasti. O, drevo nepopustljivo, v nevihti utrjeno in prekaljeno, dopovejva vsem, da čutiva slo po rasti, ti v svojo višino, jaz v svojo globino. Znidarjeva Ivana Gospod Ive Otroci, ki smo živeli na robu takratne "Snežniške Vile", smo bili vsakdanje priče vsega, kar se je dogajalo na plači, čeprav takrat tudi naše križišče ni bilo le križišče. Tam so se tehtali vozovi in kamioni, rezalo, tesalo in obdelovalo les in ogromni dimnik, iz rdeče opeke, Samsove lesne industrije, je kot nebotičnik, z dimom do oblakov, oznanjal našo pomembnost. Ampak pravo mesto je bilo na plači in ob njem, z velikimi trgovinami, mlini, gostilnami, semnji, živinskimi vpregami, gasilci, pilami, peki, zelenjavarji, ob svojem času sladoledarjem, kostanjarjem in še mnogimi drugimi rečmi. Kako srečna je bila mularija s plača in bližnjih "kort"! Tam je bil tudi Ivetov mlin in njegova žaga. In ko sem šel dol od Zofije mimo malna, sem med vrečami zrnja in moke videl mlinarja in gospoda Iveta, oba belo posuta kot napudrane gospe. Gospod Ive -Aleksander Tomšič, je bil mlinar, pilar, posestnik in hišni lastnik velike hiše, zidane v prelepem "bistriškem slogu". In čudno se mi je zdelo, ko sem včasih, ob nedeljah ali praznikih videl kako gospod Ive, belo zaprašen mlinar, prihaja v sprehodu s "krvaljo" mestno oblečen in, če se ne motim, tudi z metuljčkom. Kljub začudenju se nisem več čudil zakaj gospod Ive. Od takrat sem se bolj čudil kako takšen gospod, bel od moke, prenaša polne vreče in "vrti" mlinska kolesa. Tam okrog je bilo takrat veliko gospodov: gospod Verbič, gospod Šket, gospod Ličan, gospod Hodnik, ki so delali v svojih trgovinah, a brez tako vidnih posledic kot pri gospodu Aleksandru Tomšiču. On je bil drugačen -sedaj z Žakljem, sedaj z metuljčkom. Spominjam se pripomb, da "živi sam", ne da bi takrat prav vedel, kaj je to pomenilo.. Zdi pa se mi, da tista ocena ni bila povsem točna, ker sem gospoda Iveta včasih videl na sprehodu z gospodično Karlino. On praznično oblečen, nižje, bolj okrogle postave in z nekoliko drobno hojo. Ona visoka, vitka, s sprehajalno palico, aristokratskega in nekoliko strogega učiteljskega videza. To omenjam zaradi tega, ker mi je bilo ljubo videti, da le ni tako sam. Ves ta čas, ki ga omenjam, je bil gospod Ive odrasel gospod, jaz pa otrok, mladenič in .... Čas pa je tekel in jaz nisem bil več otrok, on pa je bil tedaj nekoliko starejši gospod. Kot uglednega someščana sem ga ob srečanjih pozdravljal in morda kdaj kaj rekel o "vremenu". Kdaj in kako sem bil prvič pri gospodu Ivetu na obisku pa se ne spominjam. Takrat in vsakokrat sva sedela v kuhinji, ki je skozi okence gledalo na malo dvorišče, ki ga je na drugi strani oklepalo stransko pročelje "Bošketove" hiše. V kuhinji, opremljeni po predvojni modi, sva se, po njegovi zaslugi, iskrivo in duhovito pogovarjala. V vsakem pogovoru je bil bister, kot Bistrica, ki pa takrat ni več gnala njegovih koles, odrezav, hudomušen, pa tudi kritičen do bistriške stvarnosti, ki je iz leta v leto kazala vse bolj vidne znake zaostajanja v medobčinski primorski tekmi. Ni mogel ne da bi omenjal povojnih krivic, ki mu jih je prizadejala povojna "narodna oblast" in ki so mu pustile veliko grenkobe in razočaranj. A to so bile usode mnogih in premnogih in vsega plača. V kuhinji je stala polička v bidermajerskem slogu, ki nekako ni sodila v kuhinjo, z Valvasorjevo Slavo Vojvodine Kranjske. In ko sva spregovorila nekaj besed o Slavi sva že bila v Guranjem kraju pri mlinih in pilah. Pripovedoval je , kako je bil del sedanjega plača otok, na katerega se je prišlo po brvi. Otok, ki se je ob velikem dežju spremenil v jezero. In kdo danes ve ali je bilo prav, da smo dobili plač, kot ga danes imenujemo, ali bi bila večja zanimivost ustrezno urejen otok. V sodbah je bil neprizanesljiv in o nekem znanem Bistričanu, ki sem ga omenil v zvezi z neko njegovo trditvijo, je brez oklevanja zabrusil: "On to trdi? Dajte no, on je šviknjen!" Takrat sem rekel nekaj v obrambo neimenovanega, danes pa vem. Morda, ker sem pokazal zanimanje za bidermajer poličko, mi je nekoč pokazal dnevno sobo s prekrasnim masivnim pohištvom, izrezanim, če se prav spomnim, v alt deutsch slogu in ogromnim lestencem nad mizo. V tisti sobi sem bil kasneje še nekajkrat in celo pogovarjala sva se o morebitni prodaji. Takrat je okleval, pozneje sem pozabil. Danes mi je žal, če ne drugega bi tista lepa oprema ostala"doma". Ostalo hišo mi je razkazala gospa Mila, njegova sestra, ki je občasno prihajala iz Gorice in sklenila sva celo kupčijo za nekaj drobnih predmetov, ki me spominjajo na bogato opremljeno Ivetovo hišo. V času, ko se s tem zapisom spominjam gospoda Aleksandra Tomšiča, z veseljem in uteho opazujem zaključna dela pri izvirni obnovi nekdaj njegove hiše, v kamnu nad vrati hišnega vhoda lahko beremo vrezano besedilo: Joh. 1885 Tomšič Milavec M. 1995. Z izpisanim imenom prvotnega lastnika je ohranjen spomin na Ivetovo hišo, na gospoda Iveta - Aleksandra Tomšiča, uglednega moža naše preteklosti in enega tistih, ki so s svojim delom gradili naše mesto. Mo Spetič Deset let pobratenja Pevska skupina upokojencev na Mašunu Pred desetimi leti, natančneje 25. maja 1986, smo v Ilirski Bistrici podpisali listino o pobratenju med društvom slovenskih upokojencev iz Trsta in bistriškimi upokojenci. Podpis listine je pomenil začetek plodnega sodelovanja med upokojenci z obeh strani meje. Desetletni jubilej pobratenja smo počastili 10. julija 1996 na Mašunu v snežniških gozdovih, kjer se je na srečanju zbralo kakih 200 članov obeh društev. Od sprejema listine o pobratenju, ki sta jo pred desetimi leti podpisala tedanja predsednika, pokojni dr. Vlado Turina z Opčin pri Trstu in Ivan Skrt iz Ilirske Bistrice, se zamejski in bistriški upokojenci srečujemo vsako leto dvakrat - na Tržaškem in Bistriškem. Tako so se spletle prijateljske vezi, člani obeh društev pa so v desetih letih spoznali zanimivosti tržaškega zamejstva in bistriške občine. Bistričani smo med drugim obiskali vse slovenske občine na tržaškem obrobju, zamejci pa najraje pridejo na Mašun. Udeležence srečanja so pozdravili Miro Stembergar, predsednik bistriških upokojencev, Nada Pahor, dolgoletna predsednica slovenskih upokojencev iz Trsta in Ivan Jenko, podpredsednik Zveze društev slovenskih upokojencev Slovenije, ki je ob jubileju izročil tržaškemu društvu posebno plaketo zveze. V bogatem kulturnem programu so nastopili recitator Franc Gombač, mešani pevski zbor upokojencev iz Ilirske Bistrice ter dramski igralec Stane Raztresen in znani glasbenik Oskar Kjuder iz Trsta. Prijateljsko srečanje na Mašunu je trajalo ves dan, prihodnjič pa bomo bistriški upokojenci vrnili obisk in se napotili čez mejo. Iz društvene uprave Bistriški ribiči So ribiči na lov se podali, z njimi Dekleva je bil stari, a ko do Timava so prispeli, oblaki so črni jih zajeli. Kako se rib'ce bo lovilo ko z nevihto hudo je pretilo. Domov se hitro so podali, samo Dekleve niso proč odgnali, ker revček si je zaželel, da za večerjo rad bi rib'ce jel. Huda ploha se ulije, ta Deklevo dobro umije. To še njemu ni za mar, ker je priden gospodar. Deklevi huda zdaj preti, začela voda je naraščati. Sedaj pa zanj prepozno je, da bi domov odpravljal se. Hitro mu pa v glavo šine naj na vrbo se porine, ker grozna smrt mu je pretila, vrba pa zraven smrti ni pustila. Ko na vrbi je čepel, vpiti strašno je začel: "Pridite mi na pomoč, da se rešim teh težkoč!" Po dolgem vpitju uslišan bil, s čolničem vojaki so prišli, za njim proti vrbi so veslali, da Deklevi so korajžo dali. Čolnič pod vrbo zdaj stoji, Dekleva urno se vanj spusti. Zaprosi še vojake naj pospešijo korake, da se odstrani od vrbe in se nikoli več ne vrne. Ko na suho so prišli čestitali so mu skoro vsi: "Na češnjo splezamo lahko vsi ali za na vrbo pa ni moči. In zato zapomni si Dekleva, za ves tvoj čas, da na vrbo splezati ni špas!" Josipina Ambrožič Ob 90- letnici smrti goriškega slavčka GREGORČIČ MED NAMI Sredi novembra je poteklo 90 let od smrti Goriškega slavčka, kot je ljudstvo poimenovalo Simona Gregorčiča, duhovnika in pesnika. Težko bi se odločili ali je bil bolj ljudski duhovnik ali ljudski pesnik. Od petsto znanih in zapisanih Gregorčičevih pesmi je uglasbenih nad dvesto, od katerih so mnoge ponarodele. Med pomembnimi primorskimi velmožmi ima gotovo prav Gregorčič na Primorskem posebno mesto. Njegov sloves prehaja iz roda v rod, bodisi z ustnim izročilom, bodisi s šolo. Le kateri od naših šolarjev ne zna na pamet vsaj nekaj Gregorčičevih pesmi? Prav gotovo pa zna himnično pesem SOČI z njeno prerokbo o tujcu, ki posega po naši zemlji in naj ga Soča "vtopi na dno razpenjenih valov!". Težko bi našli na Primorskem kraj ali mesto, ki nima vsaj ene ustanove ali društva, ki se ne bi imenovalo po Gregorčiču ali imelo vsaj Gregorčičevo ulico. Gregorčičevo ime je ponosno nosila tudi pomembna primorska partizanska enota v narodnoosvobodilnem boju. Gregorčičevo ime nosi danes tudi osrednja ulica v našem mestu. Po pesnikovi smrti so domača prosvetna društva tudi v našem kraju vsako leto pripravljala Gregorčičeve spominske prireditve, ki so z italijansko okupacijo dobile tudi močan uporni naboj. Posebno odmevna je bila Gregorčičeva proslava v trnovski Dvorani leta 1921, pripravljena ob 15-letnici pesnikove smrti. Prireditev, kije nosila ime POKLON DOMOVINI, je režiral neumorni Lojze Zajc in v nastop vključil svoje brate, sestre in najboljše trnovske igralce in recitatorje. Predstava je neverjetno navdušila staro in mlado in tako razkačila Italijane, da so prosvetno dejavnost v Trnovem prepovedali, Lojzeta Zajca pa pretepli do krvi in ga porinili na vlak v izgnanstvo v Ljubljano. S svojo nežno pesmijo živi Goriški slavček z nami Primorci in vsemi Slovenci tudi dandanes. Dostikrat, ne da bi vedeli, pojemo njegove pesmi, izgovarjamo njegove misli in z njimi "kropimo njegovo srčno kri", kot se je slikovito izrazil sam. Morda pa je bralcem Jesenskih listov manj znano, da sta na trnovskem pokopališču bila dva Gregorčičeva nagrobna napisa. Zal je dandanes ohranjen le še eden pa še ta v zelo slabem stanju. O tem tokrat nekaj več! NAD GROBOM TVOJIM BURJA BRIJE, A V NJEM MIRUJE VSAK VIHAR. IN ČUJ IZ NJEGA MELODIJE, TO DAVIDOVIH STRUN JE VDAR! IN Z NJIMI GLAS SVOJ VEČNO NOV DRUŽITA PUŠKIN, LERMONTOV: IZ GROBA HLADNIH TAJNIH TMIN TVOJ TRAJNI TI SLAVE SPOMIN. Šest let pred smrtjo Simona Gregorčiča je v Trnovem 10. decembra 1900 preminil trnovski dekan Ivan Vesel Vesnin, star komaj šestdeset let. Pokopali so ga na vzhodni strani trnovske cerkve sv. Petra, na prostoru, ki je tudi sicer namenjen zadnjemu počitku trnovskih duhovnikov. Farani so mu postavili lep nagrobnik iz nabrežinskega marmorja in vstavili vanj napisno ploščo iz belega marmorja. S plošče je danes komaj moč prebrati, da tu počiva Ivan Vesel Vesnin, trnovski župnik in dekan, rojen v Mengšu 16. avgusta 1840 in umrl v Trnovem. Ivan Vesel Vesnin je bil ne le Gregorčičev stanovski tovariš, temveč tudi priznani slovenski pesnik in prevajalec. Njegovo najobsežnejše prevajalsko delo so bili prevodi ruske klasične poezije. Verjetno sta se Gregorčič in Vesel dobro poznala in bila tovariša tudi v pesnikovanju. Odtod tudi tako doživeti verzi na prijateljevem nagrobniku. Zahvaljujoč zapisu, ki gaje objavil Goriški koledar za leto 1925, zvemo tudi za drugi Gregorčičev nagrobni napis na trnovskem pokopališču, na nagrobniku Aleksandra Ličana, umrlega leta 1890, očeta znanega mons. dr. Josipa Ličana. Očitno je tudi v tem primeru šlo za prijateljsko Gregorčičevo gesto, saj sta se z mons. Ličanom, ki je dolgo let služboval v Gorici, dobro poznala. Njegovemu očetu je namenil naslednje verze: KOT UUBIL Sl RODBINO, TI VSO SI UUBIL DOMOVINO, KER ZVEST SI NARODU BIL SIN. TVOJ DUH RADU J SE NAD ZVEZDAMI, A TU MED NAMI ŽIVI NAJ TVOJ SPOMIN. Ličanovi grobovi so ob samem cerkvenem zidu ob zgornjem vhodu na trnovsko pokopališče. Omenjenega Gregorčičevega napisa ni več moč najti. Verjetno so pri namestitvi novega širokega nagrobnika odstranili starega z dragocenimi verzi. Da bi pridobili prostor za razmeroma veliko grobno parcelo in nagrobnik, so potisnili v stran tudi nagrobni kamen pokojnega Matije Ličana, znanega pobudnika za ustanovitev bistriške čitalnice, imenovanega tudi "stari Slovenec", ki je umrl leta 1877, star kar 92 let. Umaknili so tudi nagrobnik trgovke Josipine Ličan, ki gaje postavila svojima soprogoma Francu Valenčiču in Francu Kranjcu in otrokom. O njunih otrocih Francu Valenčiču, slovenskemu pesniku in Ferdinandu, kasneje bolj znanemu Marku Kranjcu, velikemu narodnjaku in organizatorju slovenske Orjune pa kdaj drugič. KOMU GREGORČIČEVI VERZI Aleksander Ličan (1839 - 1890) Posestnik, trgovec in velik narodnjak. Bil je prvi predsednik Bistriške narodne čitalnice, ustanovljene leta 1864. Ustanovna skupščina univerze za tretje življensko obdobje Idejo o izobraževanju odraslih na Univerzi za III. življenjsko obdobje je prinesla v Slovenijo prof. francoščine Dušana Findeisen, vzporedno pa so na katedri za andragogiko na ljubljanski Filozofski fakulteti s prof. dr. Ano Kranjc na čelu odkrivali, kako sta koncept in praksa izobraževanja odraslih v primerjavi z mednarodno prakso pri nas v Sloveniji ozka in okrnjena. Odzivi starejših na to obliko izobraževanja so bili v začetku zelo skromni. Leta 1981 je bil v Ljubljani le en študijski krožek za francoščino s šestimi slušatelji, vodila pa ga je prof. Findeisen. Danes so krožki z različnimi vsebinami in slušatelji zelo številni in razpršeni po vseh večjih mestih po Sloveniji. V Ilirski Bistrici smo hoteli idejo o izobraževanju odraslih po tem vzoru začeti že leta 1989, ko sta bili na seminarju za organiziranje take oblike Alenka Frank (tedaj direktorica Delavske univerze) in Mimica Primc (delavka Centra za socialno delo, odgovorna za starejše). Zal nismo dobili mentorjev, ki bi bili pripravljeni sprejeti delo v študijskih krožkih. Oblikovali smo le skupino, ki je pod strokovnim vodstvom fizioterapevtke Dajane Frank svojo dejavnost posvečala ohranitvi zdravja z gibanjem in rekreacijo. Ta skupina deluje brez prekinitve še danes pod vodstvom fizioterapevtke Ines Lenček, funkcijo animatorja pa opravlja gospa Marica Muha. Za nastanek študijskega krožka za italijanski jezik pod vodstvom prof. Sergija Šlenca ima največ zaslug animatorka inž. Anica Štemberger. Tretji študijski krožek za italijanski jezik pod vodstvom profesorice Marije Šajn pa je nastal lansko leto po zaslugi animatorke gospe Milke Prosen. Vsi omenjeni krožki združujejo 58 slušateljev. V želji, da bi obliko izobraževanja odraslih v študijskih krožkih Univerze za III. življenjsko obdobje približali še drugim Bistričanom, smo na priporočilo osnovateljic prof. Findeisen in dr. Kranjčeve tudi formalno ustanovili