PISMO REVIJI »JEZIK IN SLOVSTVO«
V prvem dvojnem zvezku Jezika in slovstva za leto 1971-72 (št. 1—2) ste objavili recenzijo moje razprave Giavne smeri v medvojni slovenski literaturi avtorja M. Kmecla.* M. Kmeclu sem zelo hvaležna za dobrohotno oceno mojega dela, vendar čutim potrebo, da izrazim nesoglasje z nekaterimi postavkami v njegovi oceni literarnih tokov.
Opomba uredništva: Polemično pismo je prejšnje uredništvo prejelo že pomladi, vendar prepozno, da bi ga še bilo mogoče objaviti v zadnji številki preteklega letnika JiS. Medtem je izšlo v moskovski reviji »Sovjetskoje slavjanovedenije«. Kot je razvidno, gre za polemičen odziv na že nekoliko oddaljeno poročilo o avtoričinem prikazu slovenske književnosti med obema vojnama; v poročilu fe pisec zapisal tudi nekaj misli o sovjetski nerealistični književnosti dvajsetih let in o odnosu sovjetske literarne vede do te književnosti; nanje polemika meri.
66
M. Kmecl trdi, da je sovjetski »oficialni literarni znanosti« lasten »polemičen in odklonilen odnos do vsega, kar je v literaturi nerealistično«. Najprej bi rekla, da je termin »oficialna literarna znanost« neupravičen. V sovjetski literarni znanosti obstajajo ob enotni marksistično-leninistični filozofski osnovi razlike pri obravnavanju mnogih estetskih problemov. Dela, ki odsevajo različna gledišča, različne pristope h gradivu, se poleg tega objavljajo in vključujejo v znanstveno rabo pod enakimi pogoji-
Formulacija »odklonilen odnos do vsega, kar je nerealistično« je tudi netočna. Sovjetska literarna znanost je npr. romantični umetnosti vedno posvečala veliko pozornost. Razkrivala je pomen te umetnosti v ¦umetniškem razvoju človeštva, njeno neminljivo življenjskost. V zadnjem desetletju se je pojavilo posebno veliko število del, ki v tej ali oni zvezi obravnavajo teorijo in prakso različnih tokov 20. st.: simbolizma, ekspresionizma, surrealizma, češkega poetizma idr.'
Te tokove sicer različni avtorji ocenjujejo različno, vendar v njihovem izhodišču ni apriornega »odklonilnega odnosa«, ki o njem govori M. Kmecl, pač pa prizadevanje, da dojamejo protislovno naravo teh tokov, njihovo idejno diferenciacijo, vzroke in pogoje njihovega nastanka, njihovo vlogo v duhovnem življenju družbe, sood-nos estetske realnosti, ustvarjene s sredstvi neke umetniške metode, z objektivno realnostjo ipd.
Menim, da tudi moja razprava, ki se je nanjo odzval M. Kmecl, ne potrjuje njegove teze »o odklonilnem odnosu do vsega nerealističnega v literaturi«. Odklonilen odnos je komaj združljiv s priznanjem zakonitosti pojava nerealističnih tokov v slovenski literaturi 20. let, s priznanjem tega, da so ti tokovi »po svoje odgovorili na potrebe časa« in dospeli do »nekaterih umetniških odkritij« (str. 131). Ekspresionizem je bil s svojo visoko stopnjo generalizacije, z intenzivno emocionalnostjo dejansko tisti tip umetnosti, ki je ustrezal trenutku ostre krize buržoaznega sveta in rojstva novega sveta, času nastajanja novih, še ne povsem jasnih socialnih in filozofskih prizadevanj. V nekaterih delih ekspresioni-stične umetnosti so dobile duhovne in emocionalne razmere ter iskanja prvih 20. let močan izraz. Pomembno vlogo je pri tem odigralo odkritje novih izraznih sredstev, novih oblik umetniškega posploševanja, od
katerih je mnogo tega obogatilo zakladnico literature.
Toda ob vsem tem je ekspresionizem kot umetnost, ki se je formirala na izrazu emocionalnega ali filozofskega (ali obeh skupaj) odzivov umetnika na obdajajočo ga resničnost, na simbolu in alegoriji, ki naj bi odkrila bistvo in ki spreminjata kon-kretno-čutno stran pojavov, močno trans-formiral podobo sveta. Spoznavni princip v ekspresionističnem ustvarjanju ni prisoten v svoji neposredni obliki, marveč v posredni in je pri ekspresionistih mistične usmerjenosti reduciran na minimum. To pripelje do neke enostranosti ekspresioni-stične umetnosti. Zaradi tega se v družbi pa tudi v samem ekspresionističnem toku, predvsem v njegovem levem krilu, pojavi potreba po umetnosti drugega tipa, ki ne reproducira resničnosti z metaforizacijo, marveč z analizo in prikazovanjem realno obstoječih vezi, odnosov materialnega okolja ipd. — t. j. potreba po realistični umetnosti.
Prav ta proces je potekal v Sloveniji v 20. in na začetku 30. let. In prav zaradi tega se mi mnenje M. Kmecla o enakovrednosti — pri tem neminljivi enakovrednosti, ki da obstaja, kot pravi, »vedno« — nerealističnih »izmov« in realizma v revolucionarni literaturi zdi dvomljivo, ker so prav predstavniki slovenske revolucionarne literature 20. let prej, bolj zavestno in dosledno kot književniki drugih usmerjenosti začeli prehajati na pozicije realizma. 2e zelo zgodaj, ko se je slovenski ekspresionizem šele približeval svojemu višku, je pisal VI. Mar-telanc: »Ekspresionizem in futurizem postajata že preveč omejena za izraz vse vsebine našega časa«^. VI. Martelanc že takrat ni videl magistralne poti za razvoj bodoče proletarske umetnosti v ekspresionizma, tem »krčevitem kriku v človeku«, »izrazu nenadoma vzkipelih čustev«, za katerimi kritik s priznavanjem odkriva »velik mo-
' Gl. »Formirovanie socialističeskogo realizma v 11-teraturax zapadnyx i juznyx slavjan«. Izd-vo AN SSSR, M., 1963; Zb. »Genezis socialističeskogo realizma v literaturax stran Zapada«. Izd-vo AN SSSR, M., 1965; S. M. Fradkin. Bertol'd Brext, M., 1965; Zb. »O literaturno-xudozestvennyx tecenijax XX veka. Izd-vo MGU, 1966; L. N. Budagova. Viteslav Ne-zval. »Nauka«, 1967; zb. »Kritičeskij realizem XX v.
1 modernizm«, »Nauka«, 1967; zb. »Socialističeskij realizm i xudozestvennoe razvitie čelovečestva«, 1966; zb. »Nacionarnye tradicii i genezis socialističeskogo realizma«, 1965; D. F. Markov. Genezis socialističeskogo realizma.  »Nauka«,  1970, idr.
2 VI. M. Zenitizem. »Učiteljski list«, 1922, str. 11.
67
ralni pomen«^, marveč v realizmu: »V realizmu se izrazi predvsem kritika sodobne družbe, njene socialne ureditve in njene kulture; realizem je izraz aktivne, pozitivne strani v sodobnih duhovnih prizadevanjih buržoazne družbe. In ker ima vsaka kritika svojo pozitivno konstruktivno stran, postaja ta umetnost predhodnica bodoče proletarske kulture«^.
Tudi ustvarjalna praksa in literarni pogledi predstavnikov slovenskega, po terminu M. Kmecla, »revolucionarnega literarnega ne-realizma« 20. let, t. j. levoekspresionistične skupine mladih pisateljev, se je ločila od prakse in teorije drugih ekspresionističnih smeri, med drugim tudi z močno razvitimi realističnimi tendencami. Srečko Kosovel je ob vsej zapletenosti in mnogovrstnosti estetskih iskanj videl glavni smisel v zrcaljenju notranjega človekovega sveta, tesno povezanega z obdaj ajočo ga socialno resničnostjo. Pozival je k analizi socialnih konfliktov, ki tlačijo človeka, k temu, naj bi literatura oblikovala bojevnike proti družbenemu zlu. Umetnost Kosovela, T. Se-liškarja, M. Klopčiča idr. je skupaj s »koz-mizmom«, ki je izviral iz ekspresionistične abstraktnosti, in vizionarsko fantastiko vsebovala tudi bistvene elemente realizma, ki je v 30. letih pri Klopčiču in Seliškarju prerasel v vodilno estetsko načelo.
Ko seje na koncu 20. let v slovenski literaturi razmahnila kritika ekspresionizma, omejenosti njegovih možnosti, se je pojavila pri pisateljih, ki so zastopali najrazličnejše estetske platforme, potreba po bolj konkretni umetnosti. Razmahnili so se spori o »novem realizmu«, o soodnosu »duhovnega« in realnega v njem. In za prevladovanje duhovnega, idealističnega načela, za »nerealizem« so nastopali ekspresionisti-katoliki, nikakor pa ne predstavniki revolucionarne literature. Pisatelji in publicisti, ki so spoznali nujnost aktivnega upora proti buržoazno-monarhističnemu pritisku in nevarnosti fašizma, pisatelji, ki so se zavedali svojih državljanskih dolžnosti do ljudskih množic, so se bojevali za socialno problematiko in njeno realistično analizo. Med njimi sta bila tudi komunista E. Kardelj in D. Kermauner in aktivni sodelavec komunistične partije B. Kreft pa ekspresionist-»kozmist«, pesnik poglobljenih etičnih iskanj M. Jarc in M. Kranjec, ki je zapustil krščansko-socialistično gibanje in nazadnje postal aktivni član komunistične partije, ter mnogi drugi.
Nazadnje je po zaslugi intenzivnega prizadevanja pisateljev in kritikov predvsem
prav pri literarni levici, ki je v 30. letih dosegla izredne umetniške dosežke in visok razvoj estetske misli, zmagal realizem. Nerealizem — pa še ta mnogo bolj »predmeten« in »zemeljski« kot je bil v 20. letih — se je očuval samo na literarnem desnem krilu in je postal izrazna oblika individualističnega in religioznega svetovnega nazora. Ekspresionizem, ki je dokončno izgubil revolucionarno vsebino, značilno za ustvarjanje levih ekspresionistov iz 20. let, je na tej razvojni stopnji postal predmet kritike naprednega dela pisateljev. J. Vidmar, B. Fatur, VI. Pavšič (M. Bor) razkrinkavajo ekspresionistično poetiko predvsem s prikazovanjem psihološke neverjetnosti ekspresionističnih del, ekstatičnosti ekspresio-nističnega pisanja, nagnjenja k eksotiki ipd. I. Bmčič v člankih, posvečenih analizi ustvarjanja ekspresionistov-katolikov, dokazuje, da se ti odmikajo od resničnih problemov človeka, medtem ko jih realisti iščejo in jih razkrivajo. B. Ziherl kritizira dekadentski ekspresionizem zaradi razglašanja brezizhodnosti, ki jo je rodil strah pred revolucijo.
Ta in mnoga druga dejstva literarnega razvoja 20. in 30. let menda ne morejo pričati o čem drugem, kot o nujnosti, da priznamo nekatere prednosti realistične metode, da priznamo neustreznost sredstev, ki jih je imel na voljo ekspresionizem za izvedbo nalog novega obdobja, ko so sprva zmedena in neodločna iskanja progresivnih družbenih sil postajala vse bolj smotrna in zavestna in so ob tem vse bolj odločno zahtevala pazljivo preučevanje življenja z umetniškimi sredstvi'.
Ekspresionizem je emocionalna umetnost. To predstavlja njegovo moč in nujnost, da se pojavi v določenem zgodovinskem trenutku. To pa pogojuje tudi njegovo omejenost in kratkotrajnost. Realizem združuje emocionalnost z močno razvitim objektivnim spoznavnim principom. In v tem je poroštvo za njegovo večno življenjskost in tu je tudi pojasnilo, zakaj mu ne pripisuje
' VI. M. Moderna umetnost in njene naloge. »Učiteljski list«, 1922, str. 210.
' VI. M. Razredni moment v moderni umetnosti. •Učiteljski list«, 1923, str. 19.
* O tem, kako privlačna je bila v tem obdobju realistična umetnost za mnoge adepte ekspresionizma, lahko npr. sodimo po izjavah enega od najbolj talentiranih predstavnikov ekspresionizma — Slavka Gruma, ki so ga, kot sam pravi, »navdušila«, »presenetila«, »očarala« dela Prezihovega Voranca. SI. Grum je navdušeno pozdravil pojav »politisches Ding«, »prvega slovenskega kolektivnega romana, ki ga je napisal umetnik« — »Požganice« (SI. Grum. Proza in drame. Maribor, 1957, str. 30).
68
večje vrednosti, kot smo pravkar videli, samo »oficialna sovjetska literarna znanost«.
Različne ustvarjalne metode nimajo enakovrednih potencialnih možnosti za umetniško osvajanje sveta. Tudi njihove socialno-zgodovinske funkcije se med seboj razlikti-jejo. Nerealistični tokovi, vključeni v revolucionarno socialistično umetnost, so dali (nekateri delajo tudi danes) velik umetniški prispevek za razvoj revolucionarne zavesti. Revolucionarno-romantični tokovi, ki so prevladovali na zgodnjih razvojnih stopnjah pri formiranju socialistične umetnosti v Rusiji, Poljski, Bolgariji in v drugih deželah, so ustvarili neuvenljivo poezijo, ki poziva k dejanju. Levoekspresioni-stični tokovi in skupine v Nemčiji, Sloveniji, Hrvaški so veliko prispevali k boju progresivnih sil proti militarizmu, lažni propagandi razrednega sveta, boju za revolucionarno solidarnost delavstva.
Toda revolucionarna umetnost kljub veliki pomembnosti nerealističnih metod teži zaradi svoje socialne funkcije k realizmu. Realizem najbolj ustreza potrebam družbenih sil, ki hočejo spoznati svet, da bi ga z revolucijo spremenile. Zaradi tega zavzema v hierarhiji različnih umetniških metod prvo mesto prav realizem kot najbolj efektivna metoda, ki daje naj celovitejšo in najbolj objektivno podobo resničnosti in ki je med vsemi metodami najbolj komunikativna.
M. Kmecl predlaga, naj bi sprejeli njegovo tezo, da je literatura »izmov« »v enaki meri služila revoluciji, kot ji je realizem« (str. 34). S takim izenačevanjem različnih tokov glede na stopnjo efektivnosti se nikakor ne moremo strinjati. Revoluciji ne more enako uspešno služiti umetnost, oborožena z idejami znanstvenega socializma, umetnost, ki analizira družbeno življenje s pozicij tega nauka in ki mobilizira progresivne sile družbe na zavesten boj pri uresničevanju socialističnega ideala, in umetnost, ki jo navdušujejo, da tako rečemo, anarho-individualistične utopije ali pa sanje o osvoboditvi človeka z razbrzdanosfjo njegovih instinktov. Na občinstvo ne moreta z enako močjo vplivati komunikativna umetnost in hermetična umetnost, umetnost, ki »revolucionarno« zavrača logiko in ki se slepo podaja v eksperimentiranje. »Lahko eksperimentiramo, kolikor hočemo, lahko se prekucujemo po mili volji, toda vprašanje pri tem je, kako bo z bralcem, ali bodo zanj zanimivi ti eksperimenti«^. Za revolucionarno literaturo, ki hoče
globoko in aktivno delovati na široke ljudske množice, je takšna zveza nujno potreban. Eksperiment, ki prinaša nove, sveže barve in postopke, ki zbližuje avtorja z bralcem in ki izpolnjuje avtorjeve možnosti posredovanja vse zapletenosti misli in čustev v samo njemu lastnem odtenku, da, takšen eksperiment je nujno potreben revolucionarni literaturi. Toda eksperiment, ki privede do »destrukcije logične sintakse«, o kateri piše M. Kmecl, ko govori o Srečku Kosovelu, ne more biti vodilo za literaturo nasploh in še posebej ne za revolucionarno literaturo. Denimo, da navdušenje za podobno eksperimentiranje (čeprav to še zdaleč ni aksiom) ne slabi »socialne angažiranosti«, toda povsem jasno je, da destrukcija logike in sintakse slabi kontakt med pesnikom in njegovim bralcem.
Kosovelovo eksperimentiranje je njegov laboratorij, v katerem je v celi vrsti primerov ustvarjal tisto, kar mu je pomagalo izraziti svoj odnos do sveta, drhtenje in napetost duhovnega sveta; to je laboratorij, ki mu je pomagal dojeti in izraziti poteze novega v obdajajoči ga stvarnosti, npr. v pesmih »Evolucija duha« in »Svetilka ob cesti«. V teh delih je ohranjena notranja logika in poudarjeno raznoravenske podobe jasno izražajo idejo pesmi. Toda v primerih, ko Kosovelov eksperiment vodi k zavestnemu alogizmu, k stihij no nagrmadenim pojavom (»Kalejdoskop«), k poskusu, da se izrazi v zavesti še neizoblikovano motni občutek (»Crni zidovi«), eksperiment samo otežkoča sprejetje teksta, ustvarja pogoje za svojevoljne razlage ipd'.
Konstruktivistični poskusi Kosovela so ga obogatili kot umetnika, omogočili so mu, da je obvladal še eno novo, sodobno pesniško »narečje«, ki ga je rodilo stoletje, ko sta tehnika in znanost močno prodrli v zavest ljudi. Pesnik tu ustvarja na zelo visoki ravni posploševanja, ki zahteva skrajno napetost in jasen filozofski zven, popolno odpoved opisnosti in naraciji. Vendar menim, da tolmačenje poezije kot »magičnega razodetja« in tu in tam iracionalni značaj teksta pričajo o tem, da so iskanja v tej smeri zavajala pesnika stran od njegove magistralne poti — od poti k
' A. Tvardovskij. Vystuplenie na kongresse Evro-pejskogo soobščestva pisatelej v Rime. »Inostranna-ja literatura«, 1966, No 1, str. 245. ' Ne izključujem možnosti, da nekomunikativnost vrste Kosovelovih del nekako pojasnim kot posledico dejstva, da so ostala na stopnji nedozorelega osnutka. Ne vemo, kakšna bi bila ta dela v zadnji vuianti, če bi Jih objavil pesnik sam.
69
umetnosti, ki globoko pozna življenje človeka in družbe in ki združuje delovne ljudi v boju za uresničenje revolucionarnih idealov. Poziv, ki naj vsebuje klic po uresničitvi konkretnih socialnih ciljev in ki je namenjen širokemu občinstvu, je težko združiti z močno subjektiviziranimi izraznimi oblikami. Za velikega pesnika, ki ima kaj povedati ljudem, eksperiment ni sam sebi cilj, ni višek ustvarjanja. Njegov cilj je v tem, da bi razumeli njegovo misel, nujno potrebno človeku in družbi. Čimbolj je zrela njegova misel, tembolj intenzivno je njegovo prizadevanje po razumljivosti. Čimbolj jasno čuti pesnik, da ga njegovo čustvo združuje s tisoči rojakov, tembolj vztrajno išče jasno obliko za izpoved tega čustva mnogih. Zgodovina literature pozna veliko primerov, ko so pesniki, ki so ali
gojili zapletene, prefinjene oblike ali pa so se zatekali k eksperimentu in k različnim vrstam »izmov«, pričeli v letih hudih preizkušenj za njihov narod ustvarjati v duhu čiste in visoke preprostosti čustva in besede. Tako je bilo v letih druge svetovne vojne z mnogimi pesniki — z Ahmatovo, Nezvalom, v Sloveniji pa z Udovičem, Vi-potnikom idr.
Takšni so v grobih potezah ugovori, ki sem jih hotela zapisati v zvezi s člankom M. Kmecla, ugovori, ki ne izključujejo sprejetja njegovega mnenja, da revoluciji v enaki meri služi tako realizem kot »literatura izmov«.
E. I.  R j a b o v a
Inštitut slavistilce in balkanistike
AZ ZSSR, Moskva
(Prevedel A. S.)
70