Praznik varčevanja. Na 31. oktobra se po vsem svetu praznuje praznik varčevanja. Je to nova upeljava, vendar dobra. V šolah, po možnosti tudi z javnimi predavanji in po časopisih se naj obravnava o varčevanju. Tudi mi ne moremo mimo tega dneva, da ne bi skupaj z ostalimi narodi širom sveta obravnavali te temeljne točke razumnega gospodarstva — varčevanja. Varčevanje — nepoznana stvar! Po vojni je pojem varčevanja skoroda nepoznan. Vojna ga je zabrisala, povojna revolucija pa skoroda pokopala. Ni čuda! Vrednost denarja je postala nestalna. Med vojno še za denar nisi dobil, kar si želel. Po vojni p aje splošna zmešnjava bila tolika in je vrednost denarja padala tako, da se je vsak — bal denarja. Oni, ki so pred vojsko shranjevali s težkim delom pridobljene krajcarje, zbrali skupaj lepo premoženje, da bi si hišo kupili, so naenkrat postali berači! Ves njihov življenski trud se je spremenil v nič. To je dejansko kazalo, kakor da je varčevanje — ueumaost. Zato je izginil pojem varčevanja. In dokler se niso razmere glede vrednosti denarja ustalile, ni bilo mogoče svetovati, naj se varčuje. Začnime zopet varčevatil Kakor je naenkrat prišlo med nas prva leta po vojni toliko denarja, da smo ga lahko razmetavali na debelo, da so navadni nemaniči postali — milijonarji, tako se je naenkrat vse obrnilo. Denarja ni. Denarja se težko dobi. Cene padajo, zaslužek se manjša, gospodarska zadrega je vedno večja. In že se začenja čas, ko otipavaš dinarček, predno ga izdaš, ker ne veš, kako boš drugega dobil, ali le s težavo dobil. Zunanja sila, pomanjkanje denarja — nas sili k varčevanju! Poleg te zunanje sile, ki sicer največ zaleže, pa naj nas napoti k varčevanju tudi zdrava zavest, notranje prepričanje! Zavedajmo se, da je var čevanje eden od glavnih temeljev lastnega in narodnega gospodarstva. Zavedajmo se, da je varčevanje ravno tako dolžnost, kakor je dolžnost delo. Ali ni Kristus tudi sam naroCil: »Zberite koščeke, da kje konca ne vzamejo!« Kako varčnjmol Mlslimo sl, da je naše gospodarstvo kakor tehtnloa (bilanca). V eno skodelico dajemo prejemke, v drugo izdatke. Če gre skodelica za prejemke doli, vemo, da varčujemo. Skodelice za izdatke se je torej — ogibati, na njo ne nalagati, razen kar je res potrebno. Ti izdatkl pa se naj omejujejo ne morda takrat, ko je sila, ko je potreba že tu, ampak že preje so naj gleda na to, da se vsaka stvar kar najdalje ohrani v dobrem stanju Prvo delo za varčevanje je torej, da ohranjujemo obstoječe premoženje! Drugo, kar je potrebno, da pametno varčujemo, je to, da se ne ustrašimo malih, a pravočasnih izdatkov, da stanje premoženja zboljšamo. Ne bodimo kot oni kmet, ki ni hotel izdati denarja za en žebelj v podkovo konja. Konj pa je podkev zgubil, si je nogo pokvaril in postal za nič. Kar pa se izda, naj se izda po dobrem pre vdarku, ali je stvar potrebna, ali je sedaj potrebna itd. Posebno prevdari to, če bi poleg tega, da napraviš izdatek, še — dolžen ostal! Nič dolžen bitl, bodi nam ponos, nič dolžen biti, je že lep uspeh varčevanja! Treba je šole varčevanjal Kar se Janezek ni naučil, tudi Janez ne bo znal. Zato je treba že otroku vcepiti čut za varčevanje. Treba ga je navaditi, da ne dela škode, da shranjuje svoje skromne reči, ki jih pač imenuje »svoje«, da dobi pojem o hranilni knjižici itd. V tem oziru mora sodelovati dom, šola in naše gospodarske kakor tudi prosvetne organizacije. Mladina, ki še ne ve, kako se premoženje težko pridobiva, tudi ne ve ceniti varčevanja, ako se je posebej za to ne izšola. Hranllnica — središč« varScvanja. Po Sloveniji imamo že skoroda v vsaki župniji hranilnico. Naše hranilnice so rešiteljice našega narodnega gospodarstva. Kako so svoj čas vladali nad revnejšimi nekateri brez srčni oderuhi! Hranilnice in posojilnice so jih pregnale. Ako bi naša stranka niCesar drugega ne bila storila za slovenskl narod kot le to, da je ustanavljala le hranilnice, je toliko storila, da mora vsak pošten Slovenec biti njen somišljenik. Sedaj čaka naše hranilnice novo delo, ki naj bi se ga lotile z vso vnemo. Postanejo naj središče ^varčevarija. Po možnosti naj vpeljejo hranilnike, ali pa knjižice tudi s prav majhnimi vlogami. Delujejo naj v tem smislu, da se kot nagrado, darilo in tudi kot plačilo daje posebno mladim — hranilna knjižica! Hranilna knjižica bodi vsakemu doraščajočemu velika briga, skrb in veselje! Na pot v zlato deželol V letu 1848 je šel glas po svetu: »Pojdimo v zlato deželo Kalifornijo!« V tej deželi sta Marschal in švicarski general Sutter našla cele kupe zlata. Bila sta nekaj časa najbogatejša človeka sveta. Ne bom popisoval, kako sta živela, le to povem, da nista varčevala in da sta — umrla kot berača v hiralnici. Ne v deželo, kjer bi ležalo zlata na kupe, ampak v deželo blagostanja, v deželo, kjer se ni bati bodočnosti za gospodarstvo posameznika in za celotno narodno gospodarstvo, pa pelje le ena pot: Pridnost in varčnost!