Papagaj ček Kiki
Prijatelju Jožetu Kersniku
Igo  Gruden
Pet otrok ima prijatelj Joža, dan na dan teh orglic glas posluša; ko s pogledom milim jih poboža, kakor roža se odpre mu duša: dva sta majhna, trije so veliki in težko mu je to breme nesti, a zato jim je tovariš šesti papagajček Kiki.
Nizka hiša v strmi breg oprta, jablane krog nje, molk in samota; s senco strehe okenca zastrta mračno zrejo v solnce preko plota: ko v tišino planejo vozniki, pet otrok zdaj vidi v mraku cvesti, ves preplašen pa ne ve, kam sesti papagajček Kiki.
331
Grad vrh griča v zarjo uprt večerno: tam prijatelj Joža se rodil je; kakor ptiča ga v prostost nemirno glas srca in krik krvi podil je. Mlad je bil, se zdi mu, kot na sliki — pet otrok zdaj vidi v mraku cvesti, grad in solnce — vse jim drug je zvesti papagajček Kiki.
Kakor pesem je pomlad v teh krajih,
v njo se človek poln sokov pretegne,
čez morje cvetov po gričih, gajih
duh — kot čoln — mu v šum vetrov pobegne:
daleč, daleč cerkvice z zvoniki,
k njim pogled otrok se je utrnil —
tja letel je in se ni več vrnil
papagajček Kiki.
332