Slovenski
Izhaja enkrat t mescu.
Velja 4 gold. av. velj. na leto.
Štev. 4. V Celovcu 15. aprila 1881. XXX. tečaj.
Pridiga za velikonočno nedeljo.
(Od žen, ki so prišle k Jezusovemu grobu)
„Nikar se ne vstrašite; ve iščete Jezusa Nazarenskega križanega; vstal je ni ga tukaj."	(Mark. 16, 6.)
V vod.
Žalost in veselje, veselje in žalost se po svetu verstita, kakor noč in dan, kakor lepo in gerdo vreme. Koliko grenkobe je vžil naš Gospod Jezus Kristus na veliki petek, in kako častit je danes od smerti vstal! Kako kervav in po celem životu poln ran je bil, danes pa je ves lep in zal iz groba vstal. Kako milo so jokale brumne žene, ki so iz Galileje za njim prišle, — od velike žalosti so jim hotela serca popokati; danes pa od velikega veselja same ne vejo, kam bi se obernile, ko jih je angelj tolažil rekoč: „Ljube žene! nikar se več ne jočite zavoljo vašega ljubega Jezusa, 011 ni več mertev, in njegov grob je prazen, kakor same vidite; on spet živi in je šel v Galilejo, kjer ga bote videle, kakor vam je naprej povedal."
Glejte, ljubi moji! tako Bog ljubi in vodi one, ki njega ljubijo, da se jim kaka krivica ne primeri; če pa jih tudi kaka krivica zadene, jim na zadnje vendar vse dobro izide. Ljubimo tedaj tudi mi svojega Boga in mu tako zvesto služimo, kakor so mu te brumne žene služile, in tudi mi bomo vselej srečno velikonoč obhajali, po smerti pa veselo alelujo peli z vsemi izvoljenimi v nebesih, kjer je večni praznik in ni nobenega truda več. Zavoljo tega vam mislim danes nekaj povedati od teh brumnih
Slov. Prijatelj.
10
žen, ki so že na vse zgodaj k Jezusovemu grobu prišle ter vam nje v izgled postaviti.
Jes bom govoril na čast Jezusovega vstajenja, zato mislim, da me bote željuo poslušali!
Razlaga.
Jezus je imel veliko prijateljev med moškimi, pa še več jih je imel med brumnim ženskim spolom. Sv. evangelje nam pripoveduje, da so nektere brumne žene, iz Galileje doma, skoro zmiraj ž njim hodile, mu stregle in so celo v Jeruzalem za njim prišle. Glejte, ljube žene in dekleta! kakošna čast je to za vas, da so te žene v sv. pismu tako pohvaljene ; kar je Eva pregrešila, to so te brumne žene spet popravile, in dobro ime, ki vam ga je Eva zgubila , so vam one spet pridobile. Bodite tudi ve brumne žene in brumne matere, brumne hčere in brumna dekleta; ne poslušajte zapeljivcev in ne hodite za njimi, ker, če se vam tudi prilizujejo, vas vendar želijo ob poštenje spraviti. Vselej se mi v sercu užali, ko vidim toliko žensk, ki ne hodijo za Jezusom, ampak za zape-ljivci, ki jih tako dolgo za nos vodijo, da starišem in celi žlahti sramoto naredijo ali pa umerjejo. Zatorej ljube žene in dekleta! ki še imate poštenje in sramožljivost, poslušajte rade božje nauke, nauke Jezusa, vašega Zveličarja; za njim hodite in njemu strežite, na-nj mislite in njemu se izročite, njega iščite, njega prosite in molite ; zakaj če bote njega našle, bote našle vse, kar vaše serce poželi, ako pa bote njega zgubile, bote zgubile vse — časno in večno srečo. „On je prava luč, pravi sv. Janez, ki razsvetli vsakega človeka, ki pride na ta svet."
Žene so se, kakor nam sv. evangelje pravi, zbrale in v nedeljo na vse zgodaj, ko se je jelo svitati, so že bile na nogah in so šle k grobu Jezusovemu. Iz tega vidimo, da ni krivo, če se človek včasih na božjo pot poda; tudi te žene so šle na božjo pot, ko so se k grobu Jezusovemu podale; pa one so šle v družbi svojega spola, ženske z ženskami in moškega ni bilo zraven. Če tedaj Vi na božjo pot greste, tudi ne smete zmešani hoditi, fantje z dekleti, to je nevarno in nespodobno, ampak vsak spol se mora s svojim spolom družiti. Tudi sami nikar ne hodite na božjo pot, ampak z očetom, z materjo ali pa s kakim drugim poštenim človekom. Posebno ženske in dekleta ne smejo nikoli same hoditi: zakaj kjer ima Bog en oltar, pravijo, tam ima peklenščak dva. Zapomnite si to dobro, ljubi stariši! ne pustite nikoli svojih sinov, zlasti pa svojih hčer samih na božjo pot, ker se je že mnogim primerilo, da so šle nedolžne na božji pot in brez nedolžnosti prišle z božjega pota. Če vi greste na božjo pot, naj grejo z vami, drugače pa najrajši celo ne grejo in doma ostanejo. Tudi Marija, mati Jezusova, ni bila med brumnimi ženami, ki so k grobu šle, ampak
je doma ostala; terdno je namreč verovali, da bo tudi doma svojega ljubega, božjega Sina videla in ni se goljufala; zakaj sv. uče-uiki nam povejo, da je Gospod Jezus, ko je od smerti vstal, koj svojo deviško mater obiskal in jo jako razveselil. Tako tedaj ni krivo, če človek tudi nikoli na božjo pot ne gre; saj tudi Marija ni šla temuč je doma ostala, pa je vendar najpoprej svojega ljubega Jezusa videla. Nikar tedaj ne mislite, ljubi kristjani! da zato grešite, ako le malokedaj na božjo pot greste, ali pa nikoli. Jes mislim in vem, da je res, da tisti najbolj po božji volji ravnajo, kteri marljivo v svojo domačo cerkev k službi božji hodijo.
In kedar v cerkev greste, idite zgodaj, da ne bote mudili; zmiraj je bolje, da pridete nekoliko prezgodaj, kakor nekoliko prepozno. Sv. pismo pravi, da se je svitati jelo, in brumne žene so že bile na potu. To je lepo in to tudi Bogu dopade, če ima človek veselje in gorečnost za službo božjo. Ali mislite, da ima Bog nad tistim kristjanom veselje, ki sicer pride v cerkev, pa tako nerad, da se mu nevolja že na obrazu vidi; ki sicer včasih moli in s svojim jezikom žlabudra, a njegova duša je merzla, kakor kamen v zimskem mrazu? Ne, gnjusoba mu je taka molitev, pravi on sam v sv. pismu, in nad tako službo nima nobenega dopadenja. Zatorej, ljubi moji! idite vselej radi in z veseljem v cerkev, kedar vam je le mogoče, pa tudi spodobno se vselej zaderžite, da bodo angelji božji nad vami veselje imeli, in vaša serca naj gorijo od ljubezni do velikonočnega Jagnjeta, ki se je za vas na križu darovalo. Jezus Kristus je sam sebe svojemu nebeškemu Očetu v dar prinesel, svoje meso in svojo kri je za nas in za naše grehe daroval; ali zato mi njemu ne bomo nič v dar prinesli? Pač! mi mu moramo najprej svoje telo v dar ponuditi; vse svoje ude moramo v svetosti in časti ohraniti in ne po svojih gerdih željah delati, kakor malikovalci, ki Boga ne poznajo, ampak v sramežljivosti in v treznosti moramo svoj život ohraniti. „Naše oči, pravi sv. Krizostom, ne smejo nič pregrešnega ogledovati, naš jezik nič hudega govoriti, naša ušesa ne smejo opravljanja in posvetnih pogovorov poslušati, naše roke nič hudobnega početi in naše noge na nobene pregrešne kraje hoditi." To je volja božja in naše po-svečenje, pravi sv. Pavelj, da se hudobije varujemo in božje zapovedi spolnujemo.
Še nekaj nam sv. pismo pove od teh brumnih žen, česar vam ne morem zamolčati. Sv. Marka pravi, da so žene velikonočne praznike praznovale in še le ko je sabota minila, so kupile dišav, da bi šle in Jezusa mazilile. Tedaj ni prav ampak grešno je, če si človek v nedeljo in praznik nikoli miru ne da, in zmiraj brez potrebe in pravega vzroka okoli leta, in si prazne opravke dela. Greh je, če človek po nedeljah baranta in kupčuje, če ob praznikih potuje ali pa tudi doma od jutra do večera kaj nepotrebnega opraviti ima. Tu je mnogokrat vzrok, zakaj vam Bog včasih med
tednom sreče ne da ali pa celo nesrečo pošlje, ker namreč božjih dni nočete prav praznovati.
Glejte, ljube duše! kako dobrotljiv je Bog, da nam je spet dal doživeti vesele velikonočne praznike. Nekateri naših bratov jih je tudi mislil doživeti in nekatera naših sester jih je želela doživeti, pa jih ni doživel in ni jih doživela. Zakaj pa, vas vprašam, zakaj pa smo jih mi doživeli? Zato, ker nam je dobrotljivi Bog prizanesel, da bi se poboljšali in spokorili in zanaprej le njemu živeli. V pretečenem postnem času ste se vsi spovedali in sv. obhajilo prejeli; tudi obljubili ste vpričo Boga, da bote zapustili vse zapeljive družbe, da ne bote več klafali, ne več nečistovali, ne več pijančevali; to obljubo vam danes spet pred oči stavim in vas prosim v imenu Jezusa, ki je od smerti vstal: ne dajte se več v stare pregrehe zakopati, zakaj kakor je Kristus od mertvih vstal in več ne umerje, tako se tudi mi, ki smo grehu odmerli, ne smemo več v stare navade poverniti, da ne bo pregreha v našem umerjočem truplu gospodovala. Amen.
Pridiga za velikonočni poiul elfek.
(Od Jezusovega in našega vstajenja,)
„Gospocl je res vstal in se jo Simonu prikazal."	(Luk. 24, 34.)
V vod„
Pretečeni teden je bil, kakor ste sami, ljubi moji! videli, teden žalosti, joča in britkosti. Velikega četertka zvečer so Judje Jezusa Kristusa, svojega in našega Boga, na Oljski gori vjeli, terdo zvezali in celo dolgo noč tepli in zasramovali, na velik petek zgodaj so ga k Pilatu vlekli, kervavo bičali in k smerti obsodili, in ako-ravno je bil že tako reven in stoičen, da so se brumne Jeruzalemske žene na ves glas nad njim jokale, da je trikrat pod križem padel in omedlel, moral je vendar še sam svoj težki križ na goro Kalvarije vleči. Iu ko je solnce ravno na pol neba stalo, je že na križu visel in med neznanimi bolečinami tri ure umiral; tretjo uro pa je umeri, in kmalu potem, še tisto popoldne so ga s križa sneli in v temni grob položili. — Zavoljo tega je cerkev vse te dni zelo žalovala, tožne pesmi pela, zvonove zavezala, oltarje odkrila in raz-djala in celo daritev sv. meše opustila.
Včeraj in danes pa je vse drugače; vse je ponovljeno, vse veselo: Jezus, naš ljubi Zveličar, je smert iu hudiča premagal, iz groba vstal in spet živi; cerkev veselja alelujo poje in vse dobre duše se ž njo veselijo. — Tudi nas, ljubi moji! bodo enkrat k
grobu nesli in v černo zemljo zagernili: ali ravno tako, kakor Jezus, bomo tudi mi iz svojih grobov k novemu življenju vstali. Trobenta bo zapela, in vsi, ki v zemlji in vodi počivajo, bodo oživeli, na noge stopili in šli pred Sodnika, kazni ali plačila prijemat. In to resnico vam hočem danes na serce položiti.
Vsi bomo umerli,pa tudi vsi enkrat od mertvih vstali, to nas mora k dobremu opominjati; kar vam bom pokazal v I. delu; to nas pa mora tudi greha varovati, kar bote slišali v II. delu.
V imenu Jezusa, od smerti vstalega, bom govoril k njegovi časti in k našemu zveličanju; zato vas prosim, pripravite se in me zvesto in z voljnim sercem poslušajte!
I. d e I.
Brumno življenje peljati in v nebesa priti, ni nobena lehka reč; zakaj pot v nebesa je tesna pot in nebeško kraljestvo silo terpi, pravi sv. pismo, in le silni ga bodo dosegli. Koliko skušnjav moramo premagovati, koliko nevarnosti srečno prestajati, preden postanemo vredni, tje gor priti k našemu Očetu, ki nad zvezdami kraljuje! Naše truplo je iz kervi in iz mesa in se ložej od pože-ljenja užge, kakor slama od ognja; ljudje okoli nas so polni zapeljivosti, znajo lepo govoriti in lepe obljube delati, v sercu pa le mislijo nas v greh zapeljati; nad vsem tem pa nas še peklenski hudobnež moti in nam nikdar miru ne daje. Zatorej rečem, da je srečen, trikrat srečen človek, ki v tolikih nevarnostih ne omaga in v tolikih zapeljivostih Bogu zmiraj zvest ostane; zakaj njega čaka veselje, katerega ni nobeno oko videlo, nobeno uho slišalo, in nobenega človeka serce občutilo.
Vendar kako lehko se prigodi, da nam včasih v tolikih nevarnostih roke omagajo, da nam kolena oslabijo in vsa naša moč upade! Kolikokrat se zgodi, da nas hude skušnjave motijo in popolnoma zbegajo, da naš gerde misli nadlegujejo ter le malo manjka, da v nje ne privolimo! V takih urah, ljubi moji! katere vsak doživi, ni boljšega, kakor kvišku svoje oči oberniti, kvišku tje v tisto deželo, kjer je zmiraj velika noč in večno alelujo pojejo. Od tam dol se meni zdi, nam Jezus še zmiraj kliče: „Veselite se, pravi, veselite se, ker vaše plačilo v nebesih bo obilno."
Zatorej ljubi fantje in ljube dekleta! ki vam še ni nedolžnosti roža odcvetela, jes vam naprej povem, da vam bo težko djalo, zmiraj na pravi poti se ohraniti; hude skušnjave zoper čistost in sramežljivost bodo v časih v vaša serca silile, tudi zapeljivcev in zapeljivk vam ne bo manjkalo, ki bodo vas z mnogoterimi obljubami slepili, ali nikar v kaj takega ne privolite, ampak proti nebesom se oglejte ua Jezusa, vašega kralja, ki je veličastno od smerti vstal in vsem svojim izvoljenim večno veselje pripravil. Le nikar ne pijte od kalne
vode, od katere grešniki pijejo, in nikar ne pokušajte od sadu, od katerega posvetneži jed6, tedaj bote pili v nebesih iz sttudenca večnega življenja, da ne bote nikoli več žejali, in jedli bote od drevesa življenja, od katerega sv. Janez v skrivnem razodenju pravi, da je zmiraj polno sadu in da tisti, ki od njega je, ostane zmiraj mlad in zal in nikoli ne umerje.
In vi vsi, če se vam težko zdi, premagati se, postiti se in svojemu truplu kaj odreči, le na Jezusa od smerti vstalega se ozrite. On je vse svoje dni veliko pomanjkanja terpel, hudo lakoto v puščavi prestal, in celo na križu v smertni uri ga je še žejalo, ter je nag in reven, kakor največji siromak, svojo dušo izdihnil. Zdaj pa je vse prestal; zdaj se njegove rane svetijo bolj kakor solnčna luč, sedi na desnici božji, brez števila angeljev mu streže in vse kolena v nebesih, na zemlji in pod zemljo se pred njegovim svetim imenom pripogibajo. — Blagor tedaj vam, kateri ste v pretečenem postu radi križev pot obiskovali, radi se postili in obilnejše molili! Res je, da vam je menda včasih hudo djalo in da ste morebiti še zasmehovani bili, ali pretekel je ta čas, kakor voda, in nastopila je vesela velika noč; vi pa ste pred Bogom bogati postali in si veliko zakladov za nebesa pridobili. Ali tudi zasmehovalcem je sv. posta čas pretekel in ne bo ga več nazaj; veliko dobrih del so zamudili ter imajo zdaj prazne roke, in ničesa pričakovati, kakor oster račun, ki jih še čaka.
Zatorej ljube duše! ne dajte se nikar ognjusiti nevarni sapi posvetnih dobrovoljcev, ampak vedno zvesti ostanite v službi svojega Boga, in skusili bote, kako sladko da je jarem Gospodov nositi, in kako srečni da so, ki po brumnosti iu pravici lakoto in žejo terpijo. In če vam včasih pobožnosti in gorečnosti zmanjka, le proti nebesom se obernite v tisti srečni kraj, kamur bote prišli po svojem vstajenju, in novo moč bote v svojih udih občutili in z okrepčanim sercem se bote svojim dušnim sovražnikom vstavljali.
Dobro je tedaj za človeka, če večkrat na vstajenje misli, ker s tem se v dobrem poterdi, pa tudi greha se ložej obvaruje, kar bote slišali v
II. d e I u.
Ti3ti dan, ko bo trobenta na nebu bučala in mertve k življenju budila, bomo sicer vsi iz grobov vstali, pa ne se bomo vsi spremenili, pravi sv. Pavelj. Vsi bomo vstali, pa ne vsi k večnemu življenju. Nekteri bodo šli v večno veselje, drugi pa v večno pogubljenje. Pridite, bode Jezus pravičnim rekel, pridite k meni, vi ljubljeni mojega očeta invživajte neskončno veselje, ki vam je od začetka sveta pripravljeno. — Nad hudobnimi pa bo zagromel: „Poberite se od mene, vi prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in vsem njegovim duhovom." — In takrat, ljubi moji!
borno se ločili in bomo vekomaj ločeni; eni bodo šli na desno, drugi pa na levo; eni se bodo vzdignili v sveta nebesa , drugi pa se bodo pogreznili v peklenski brezen. Ki zdaj pod eno streho prebivate, pri eni mizi sedite in morebiti v eni postelji spite, bote se takrat ločili in nikdar več ne videli. Brat se bo poslovil od sestre, mož od žene, oče od svojih otrok in šli bodo narazen, da ne bo nikoli nič več drug od drugega slišal. Pojdite na pokopališče in poglejte grobe, ali ni eden drugemu podoben? Pravični in grešniki v eni versti ležijo in počivajo in ni ga razločka med njimi; tisti dan pa, ko bomo od mertvih vstali, bode vse drugače. Grobi se bodo odperli, in v katerih nedolžne kosti ležijo, bodo vstale v nebeški lepoti, v angoljski podobi in z bliščečim obrazom; v katerih pa razuzdan prah počiva, iz tistih bodo vstale černe, gerde pošasti, z gerdim pogledom in s smerdljivim duhom.
O grešnik! pri tvojem zvelicanju te prosim, spomni se vendar včasih tistega dne, ko boš od mertvih vstal. Takrat bo groza in strah, kakoršnega ni bilo od začetka sveta in ga tudi ne bo ; takrat se bo nedolžni jokal in na vseh udih trepetal, kaj boš še le ti začel, ko boš svojega tolikokrat razžaljenega Jezusa zagledal. — Zdaj kolneš in hudičuješ, če ti ni kaj po volji; tudi takrat boš klel sebe, svojo mater in svojega očeta, ali hudiči se tvoje kletve ne bodo bali, ampak zgrabili te bodo in vergli v temno ječo, kamur si si že zdavnej zaslužil. — Zdaj se skrivaš in ne prideš ne k pridigi, ne k spovedi, in če prav prideš, le slabo to opraviš; tudi takrat se boš skrival, bi se rad nazaj v grob vlegel, in hribe boš prosil, da bi črez tebe padli in te zasuli, pa vse bo zastonj. Ko bi ti šel gor v nebo, pravi Bog pri preroku, bom te od ondot dol potegnil, ko bi se verh hriba skril, te bom našel in dol segnal, in ko bi se v globočino morja poskril, bom kači zapovedal, da te piči.
O zatorej te prosim, spomni, spomni se včasih na tist strašni dan, ko boš padel v roke živemu Bogu, in dobro vem, da ne boš več tako razuzdan, kakor si zdaj. Zdaj se v nečistosti valjaš in v grešni nasladnosti svoje veselje iščeš, kaj bo pa enkrat? Gorje in gorje ti bo tisti dan, ko boš iz groba vstal! Iz tvojih nesramnih oči bodo kervave solze tekle, iz tvojih zapeljivih ust bo dim in ogenj švigal, strupene kače se bodo okoli tvojih grešnih udov vile in te pikale, da boš zmiraj umiral, pa nikoli ne umeri. — Zdaj se napihuješ v svojem sercu, prevzetuješ v obleki in zaderžanji in veš od slehernega kaj slabega povedati, o kaj pa bo tistokrat, ko boš iz groba vstal ? — Tvoj zali obraz bo čern in umazan, kakor saje; tvoje rudeče ustnice bodo od ognja vse ožgane, in kolikor las, toliko škorpijonov bo na tvoji glavi. O to bo peklo, to bo bolelo brez konca in brez nehanja. — Zdaj imaš blago in imaš premoženje, usmiljenja pa nobenega nimaš. Reveži in ubožci zastonj roke za teboj stegujejo, ti jih zaničuješ in če prav jim kaj daš, jim le z nevoljo daš; o kaj bo pa enkrat s teboj ? Lačen sem bil, bo
rekel Jezus, pa me nisi nasitil, nag sem bil, pa me nisi oblekel; proč tedaj s teboj v večni ogenj, ki zmiraj tli in peče, in nikoli ne ugasne.
Da, ljubi moji! v resnici čudne in strašne reči nas še čakajo, katerim ne more nobeden odbežati, namreč smert, sodba in večnost. Ali jih bomo srečno dostali ali nesrečno, je le nad nami ležeče; zatorej delajmo dobro in varujmo se greha, tedaj bomo tudi mi, kakor naš Zveličar Jezus Kristus, veseli iz svojih grobov vstali ter tam v nebesih ž njim večno velikonoč obhajali. Amen.
Pridiga za I. po velikonočno nedeljo.
(0 posvečanju nedelj in praznikov.)
„Jezus je prišel in je v sredo med nje stopil, in jim rekel: Mir vam bodi!"
(Jan. 20, 20.)
Vvo d.
Zdi se mi, da so zdaj nastopili tisti žalostni časi, od katerih so nam aposteljni in sv. učeniki že zdavno prerokovali, da bo v njih veliko zmot in zmešnjav nastalo. Če se po svetu ozremo in hočemo resnico spoznati, moramo zares poterditi, da se je apo-steljnov in učenikov prerokovanje nad nami spolnilo. Vera čim dalje tim bolj peša in je v nekaterih sercih že popolnoma ugasnila; upanje je prederzno in napčno in od prave kerščanske ljubezni je še samo ime ostalo: le mesena in sebična ljubezen gospoduje in s svojim gerdim duhom vse na okrog duši. Brumnost je preganjana in duhovščina zaničevana, nedolžnost zdiliuje in ponižnost se joka, molitev je redka in še ta slaba, služba božja je prisiljena in Bogu zoperna, in meni se zdi, kakor da bi kronani prerok David nalašč od naših časov govoril, ko je rekel: „Vsi, skoro vsi so se od pravega pota odvernili". — Ali niso sv. zakramenti, pri kterih se edino milost božja zadobi, med letom tako rekoč pozabljeni in zapuščeni ? Ali se je videla kedaj večja mlačnost v službi božji, kakor ravno v naših časih? Kje, povejte, kje so še otroci, ki svoje stariše vselej radi ubogajo ? Kje so kristjani, ki svoje duhovne spoštujejo, kakor je Jezus zapovedal? Kam je zginila čistost, ki je mladenče in deklice zapustila? Kje prebiva ljuba zastopnost, ki je od zakonskih zbežala? Od kod pride strašna razuzdanost, ki se vidi med moškim in ženskim spolom? Od kod to nesrečno pijančevanje, ki bo kakor vesoljni potop vse potopilo ? Vzrokov za to bi vam lehko veliko
povedal, ko bi le bilo zadosti časa. Danes vam bom pa enega naj-večega povedal: Ko bi vi božjo besedo rajši poslušali in nedelje in praznike lepše posvečevali, bi se tudi veliko manj greha med vami storilo. Od tega vam hočem danes govoriti. Dolžnost, nedelje in zapovedane praznike v službo božjo ober-niti,vam hočem v serce vtisniti vi. delu ; i n k o 1 i k o napčnega, koliko nespodobnega se v teh sv. dnevih med vami godi, vam bom pokazal v II. delu.
Bog daj, da bi si moje besede k sercu vzeli in po njih svoje življenje ravnali, to bi bilo meni in vam v zveličanje. Preden pa začnem, poterpite malo in se pripravite!
1. d e I.
Šest dni, rekel je Bog že v starem zakonu Izraeljcem, šest dni v tednu delaj in stori, kar ti je storiti, sedmi dan pa, ki je dan počitka in Gospodu tvojemu Bogu posvečen, ne smeš delati ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec, ne tvoja dekla, ne tvoja živina, in nobeden ne, ki je pod tvojo streho; zakaj tudi Gospod je vsa svoja dela v šestih dnevih dodelal, sedmi dan pa je počival. Zato je pa ta dan posvetil in tudi tebi ga posvečevati zapoveduje.
Vidite, tako razločne in zastopne so besede, s katerimi Bog zapoveduje vsaki sedmi dan, to je nedeljo praznovati. Ta zapoved ne dela nobenega razločka ne med bogatincem, ne med revežem in ne med gospodom in ne med kmetom , ne med gospodinjo in ne med deklo; vsak je dolžen v nedeljo počivati in tisti dan v božjo čast oberniti. In zakaj bi se te zapovedi ne deržali? Je mar pretežka ali morebiti preveč časa od vas zahteva? Nikakor ne. Bog je nas vstvaril in nam življenje dal; vsak dan nam brez števila dobrot deli, večno življenje in neskončno plačilo v nebesih nam je obljubil, tedaj je vendar vreden, da vsaj en dan v tednu njemu služimo, ker imamo celih šest dni za svoje telesne potrebe. Kdor ima le nekoliko pameti, bode lehko spoznal, da je pod smertnim grehom zavezan deržati tretjo božjo zapoved, ki pravi: „Ti moraš praznik ali nedeljo posvečevati."
Kdor to dolžnost spozna, — in jes mislim da vi to dolžnost vsi spoznate, — želi in bi rad vedel, kako mora v nedeljo živeti, da bi Gospodovo zapoved dopolnil. Na to vam odgovorim, da ni zadosti v nedeljo hlapčevska ali težka dela opustiti, da ne smete orati, sejati ali žeti, da se lenobe in greha varujete, ampak tudi dobra dela morate doprinašati. — Pa kakošna dobra dela, me bote vprašali? — Med dobrimi deli je na pervem mestu poslušanje sv. meše, ki se mora cela spodobno in v Bogu zbrano poslušati; potem pridiga, ki se ne sme zamuditi ali le iz radovednosti poslušati; potem kerščanski nauk, litanije in druga cerkvena opravila, ki se
ne smejo iz nemarnosti opustiti. Med dobra dela štejem tudi branje sv. bukev, brumne in bogaboječe pogovore, svete in duhovne pesmi, obiskovanje križevega pota ali sv. rešnjega Telesa, obiskovanje bolnikov, prejemanje sv. zakramentov in druga pobožna dela, katera imamo priložnost storiti in katera k našemu zveličanju kaj pripomorejo.
Zatorej nikar ne mislite, da svojo dolžnost že spolnujete, če greste k sv. meši in pridigi, potem pa celi dan v lenobi, spanji ali celo v drugih grešnih kratkočasili preživite. Cela nedelja Bogu dohaja, ne samo do poldne, in ves dan se mora praznovati, ne samo nekatere ure. Nedelja traja od polnoči do polnoči, torej se moramo celih štiri in dvajset ur od težkega dela zderževati in dobra dela opravljati. Jes vam s tem sicer ne prepovedujem vsega veselja in počitka ob nedeljah in zapovedanih praznikih, ampak prav je. pravim, da tisti, ki je celi teden terdo delal, si v nedeljo malo oddahne in počije, prav je, če greste svojega soseda ali kterega drugega prijatelja obiskat in se ž njim kaj pametnega pogovorite ; nič tudi ne rečem, če doma ali v kaki drugi pošteni hiši glaž vina pijete, če imate s čim plačati, če fantje obiščete svoje pametne prijatelje ali dekleta svoje modre prijateljice in imate med seboj poštene šale in nedolžne kratkočase, — tega vam ne prepoveduje ne Bog in ne jes, in sv. apostelj Pavelj nas še celo k temu opominja rekoč: »Veselite se, še enkrat rečem, veselite se, pa v Gospodu" ; to je, z lepimi pogovori in v dobri tovaršiji se veselite, ogib-ljite se nezmernega, predolgega in šumečega veselja, s katerim se Bog žali in bližnji pohujša; varujte se tudi vseh nespodobnosti, katere se v sv. dnevih tako pogostoma vidijo in o katerih vam bom bolj obširno govoril v
II. delu.
Kako slabo nekteri kristjani dandanešnji nedelje in praznike praznujejo , nam kaže vsakdanja skušnja in kako gerdo se nekteri v teh dnevih zaderžijo , lehko vsak vidi, kdor ima oči. — Koliko je takih, posebno tukaj v tergu, ki dobro slovenski zastopijo, pa vendar morebiti vse leto nobene cele pridige ne slišijo! Jes ne vem, na koga se ti ljudje zanašajo in za koga se štejejo. Morebiti mislijo, da so pridige le za kmete in da bi od svoje časti kaj zgubili, ko bi tukaj božjo besedo poslušali; ali pa menijo, da so tako učeni, da jim ni treba več vedeti in da več vejo, kakor pridigarji. Poslušajte me, kar vam danes govorim, če se tukaj na tem mestu, ne bo resnica govorila, kje drugod pa bi jo slišali? Pred Bogom je eden, kakor drug, naj se nosi gosposko ali kmečko, naj ima dolge ali kratke hlače , naj bo v zidani ali leseni hiši rojen , naj bo mestjanskega ali kmečkega stanu, naj bo v svilo ali s hodnikom oblečen. Kdorkoli pridige zaničuje, je v božjih in mojih očeh malo-
vreden in ne morem ga spoštovati, ko bi še tako imeniten gospod bil. Zatorej se nikar ne motite; samo s sv. mešo , katero včasih vjamete, se ne pravi nedelje posvečevati, ampak kar je v tem obziru enemu zapovedauo, to je vsem zapovedano.
Jako slabo praznujejo nedelje tudi tisti, ki po kupčijah in barantijah okoli hodijo in vse, kar hočejo kupiti ali prodati, na nedeljo odložijo. V delavnik se jim mili te reči opraviti, ker se bojijo, da ne bi doma kaj dela zamudili, v nedeljo pa Bogu spodobno čast krasti, se jim nič ne mili. O vas posvetneže! ki tako delate, vi svoje plačilo že na tem svetu dobite, zato pa bote s praznimi rokami pred sodbo božjo stopili in nič dobrega ne bote dočakali.
Ravno tako slabo nedelje praznujejo tudi tisti, kateri zmiraj po božjih potih hodijo , in če le zvejo , da je kje kak shod ali somenj, ročno tje hitijo. Jes vam sicer ne prepovedujem vseh božjih potov , in tudi ne rečem , da ne bi smeli včasih kam iti, vendar ker vidim, da nekteri vse preveč na božje poti deržijo , vam teh besed ne morem zamolčati. V naših časih so božji poti dostikrat jame pogubljenja in zapeljevanja, in marsikateri, ki iz dobrega namena na božjo pot gre, težko brez greha nazaj pride. Kdor pa celo iz slabega namena na božjo pot gre ali v slabih tovaršijah hodi, da bi svoje gerlo z vinom zalival ali po svojih spačenih željah živel, tistega sam peklenski duh na verigi vodi in bo zabredel v grehe, iz katerih se ne bo mogel več izkopati. Od takih se lehko lehko reče , kar sploh pregovor pravi, da gre na božjo pot Bogu na pot. Zatorej vam svetujem, da nikar ne hodite veliko aa božje poti, v zelo daljne kraje pa celo ne, in če hočete brez greha iti, vprašajte svojega spovednika ali duhovna za svet in potem se znate v božjem imenu na pot podati. In vi, očetje in matere! gospodarji in gospodinje! ne pustite svojih otrok ali svojih poslov veliko okoli hoditi, posebno samih ne. Kajn je svojega brata dalječ od očetove hiše odpeljal in tam ga je ubil; tako tudi malopridni mladenči vaše sinove in hčere na božjo pot izpeljejo in potem daleč od vas jih zapeljejo. — Vi pa mladenči in device! na katerih čelih še cvete sramožljivost in čistost, shranite to za vas predrago rožo, in lehko bote v nebesa prišli, če tudi ne bote po božjih potih hodili; doma v domačo cerkev hodite in svojim duhovnom veselje naredite: zakaj kedar bomo vas videli, bomo se veselili in Boga za vas prosili in se mu zahvalili, da vas je na tem hudobnem svetu obvaroval, kakor lepe in dišeče rože med bodljivim ternjem.
Jes vas vse tu zbrane vprašam , povejte sami, kje ste bolj zbranega duha, ali doma v domači cerkvi ali v kaki natlačeni romarski cerkvi, kjer drugega no vidite, kakor slabe izglede in po-hujšljivo zaderžanje , in kjer še dostikrat v cerkev ne morete? In če meDi tega ne verjamete, poslušajte Tomaža Kempčana, ki pravi:
Kakor bolezen malokterega poboljša, tako se bo tudi malokteri zveličal, ki veliko in rad po božjih potih hodi.
Zatorej , ljubeznjivi moji! posvečujte nedelje in zapovedane praznike, obiskujte službo božjo in varujte se greha, tedaj bo Bog svoj blagoslov črez vas poslal iu vam bo dal zdravo vreme in dobro letino , bode vam dal srečo pri vašem pohištvu in pri vaši živini, po smerti pa večno življenje. Amen.
Pridiga za II. povellkonočno nedeljo.
(Od dolžnosti dušnih pastirjev in njih ovčic.)
„Dober pastir da svoje življenje za svoje ovce."	(Jan. 10, 11.)
V vod.
Najemnik, kateremu ovce ne dohajajo, tudi za nje veliko ne porajta, in če volk pride, jih zapusti in zbeži, in ni mu veliko žal, akoravno jih divja žival razpodi ali razterga. Dober pastir pa skerbi za svoje ovce in jih na zelene paše vodi; on jih varuje pred vsako nesrečo in če volk pride, se za nje bori in vojskuje, in ako je treba, tudi kri in življenje da, da se le njegovim ovčicam nič hudega ne zgodi. — V tej podobi nam Jezus po danešnjem evangelju kaže, kako veliko skerb morajo imeti dušni pastirji za svoje ovčice, za kerščanske duše, kako zelo jih morajo ljubiti in s koliko gorečnostjo v nebesa voditi; kaže nam pa tudi, kako morajo verniki svoje duhovne pastirje ali mešnike častiti, ubogati in za ljubo imeti. Blagor ovčicam, katere imajo dobrega in skerbnega pastirja, in stokrat srečni so ljudje , kteri imajo brumnega in zastopnega duhovna. Kjer se verniki in njih duhovni lepo zastopijo in eden drugega radi imajo, ondi, pravi sv. pismo (Ps. 132, 3.) je Gospodov blagoslov in večno življenje, kjer pa ni nobene zastopnosti in pri-zanesljivosti med duhovni in vernimi, tam so pastirji in njih ovčice v veliki nevarnosti in vsi proti peklenskemu breznu romajo. Zavoljo tega vam hočem danes po nauku sv. evangelja dolžnosti dušnih pastirjev in njih ovčic pred oči postaviti, in sicer od dolžnosti, ktere imajo dušni pastirji proti svojim kerščanskim ovčicam, bom govoril v I. delu; od dolžnosti pa, katere imajo kerščanske ovčice proti svojim dušnim pastirjem v II. delu.
Nikar ne menite, ljubi kristjani! da bom jes danes samega
sebe ali druge duhovne hvalil; ker meni na vaši hvali ni veliko ležeče in vem, da je eden nad vami, kterega oko nas vse pozna in nas bo vse sodilo. Le zato, ker dobro vem, da nekteri kristjani dolžnost do svojih duhovnov le malo spolnujejo in vendar tega ne deržijo za greh in se tudi pri spovedi tega ne obtožijo, le zato, vas bom danes na to opomnil. Preden pa začnem, prosim za navadno poterpljenje!
I. d e I.
Težka butara sloni na duhovskih ramah in strašne so dolžnosti, ktere imajo dopolnovati, pa še sedemkrat strašnejši bo račun, kterega bodo na sodnji dan dajali. „Duhovski stan, pravi sv. Vincencij Pavijan, je najimenitnejši na zemlji, in je ravno tisti stan, kterega si je sam Kristus Gospod izvolil. Kar mene zadevlje, bi si bil rajši izbral zemljo kopati, kakor tako strašen stan, ko bi bil le takrat, ko sem v ta stan stopil, tako vedel, kolikanj svet da je, kakor sem še le potlej skusil. To sem nevednim kmetom že več, ko stokrat povedal, in čim stareji sem, tim bolj sem v teh mislih uterjen, ker v večji starosti zmiraj bolj spoznavam, kako malo imam nad seboj svetosti, katero ta stan zahteva."
Tudi med vami so nekteri, ki pravijo, da imajo duhovni najboljše življenje na svetu, pa ne pomislijo, da ravno v duhovskem stanu se največ grenkega užije in da je ravno v tem stanu pot v nebesa najbolj sterma in težavna. Da se od tega prepričate, vas bom le po večem na nektere reči opomnil.
1. Duhovni morajo vernim kristjanom božjo besedo in ker-ščanski nauk oznanovati, daritev sv. meše opravljati, v cerkvi in tudi na domih spovedovati in druge sv. zakramente deliti. Da vse to storimo, to vidite, ali žalosti, katere zraven vžijemo, od te pa malo ali celo nič ne veste. — Pridigovati, vas in vaše otroke učiti, to ni hudo; z veseljem to storimo, kolikorkrat zahtevate in poslušati hočete. Ali cele dni se truditi in dostikrat še po noči buditi, svojo glavo treti, da človek ves omaga, brati in pisati, da že vse preseda; pa videti, da je vse zastonj, da vse nič ne pomaga, to, ljubi moji! to je žalost in britkost, od katere vi nobenega za-popadka nimate. — Na spoved iti po noči ali po dne, v dežju ali snegu, to ni hudo in radi gremo, če je potreba; pa k smertni postelji iti in pred seboj imeti zastaranega grešnika, kateri se je malo kedaj prav spovedal in spokoril; videti, da se bo duša od sveta ločila pa pravično dvomiti, da bo v nebesa prišla, sv. rešnje Telo mu na jezik položiti, pa tako kakor Jezus Judežu Iškarijotu oh ljubeznjivi bratje! to je žalost, to nas peče, da vam ne moremo pa tudi ne smemo dopovedati. — Y spovednici sedeti od jutranjega mraka do poldneva v mrazu ali v vročini, to ni hudo in radi in veseli storimo, če se le ovčice rade približujejo; pa toliko časa
sedeti in večjidel le hinavske spovedi poslušati in zarjavele grešnike, kateri že po deset in dvajset let v enem grehu živijo, videti toliko duš, katere na kraju pogubljenja stojijo, jih klicati, svariti, opominjati in prositi, pa vse zastonj — to je žalost, ki je samemu Bogu znana. — Dolgo časa spovedovati ni tako hudo, kakor vi mislite, ali od vsakega, katerega odvežemo ali zavežemo, oster račun dati, videti toliko kristjanov, kateri le prisiljeni ali iz navade k spovedi gred6, kateri si najemnike ali melike spovednike izbirajo, se na njih odvezo zanašajo in brez pokore v nebesa priti hočejo, to nam dela žalost in zavoljo tega nam je že marsiktera solza iz oči pritekla.
2. Duhovni morajo svoje nepokorne ovčice, ki se slabo za-deržijo, svariti in strahovati z dobrim in hudim, očitno s prižnice in na skrivnem v spovedaici, kakor nas opominja sv. apostelj Pavelj: „Kateri se pregrešijo, jih posvari vpričo vseh, da se bodo tudi drugi hali." (Tim. 5, 20.) ali kakor govori Bog že v starem testamentu skoz usta preroka Izaija: „Vpij in nikar ne nehaj! kakor trobenta povzdiguj svoj glas in oznanuj mojemu ljudstvu njegove hudobije in očitaj mu njegove pregrehe." (Izaija 58, 1.) Gorje torej duhovnom, kateri vidijo pohujšanje med svojimi ovčicami in mežijo, kakor bili slepi, in molčijo, kakor mutasti psi. To so najemniki, ki pred volkom bežijo , zato bo pa enkrat Jezus iz njihovih rok kri zapeljanih in razterganih ovčic terjal. — Pomislite to in bote videli, ali je prav, da nam vi grozno zamerite, če vas ostro posvarimo, da vi pred duhovnom bežite, kakor pred svojim največjim sovražnikom in če vas spovednik hoče malo bolj na tanjko izpra-ševati in vas na pravo^ pot pripeljati, se ga ogibate, kakor bi se dušnega zdravja bali. Če vam posvetno veselje, grešne kratkočase, ponočno obiskovanje ali pijančevanje prepovedujemo, se jezite nad nami, nam vse hudo želite in ne pomislite, da nas težek odgovor in huda sodba Čaka. Zato pa niste dobre, ampak svojeglavne in neubogljive ovčice, ki svojega pastirja ne poznate. Dobre ovčice se proti svojim duhovnim pastirjem vse drugače zaderžijo. O tem bote pa slišali v
II. d e I u.
Težka je butara, katero dušni pastirji nosijo in njih opravilo, pravi sv. papež Gregor, je za ai;geljske rame pretežko; ali z božjo pomočjo ga vendar opravijo. Iz teh težkih dolžnosti duhovnikov do ovčic pa izvirajo tudi dolžnosti ovčic do duhovnikov.
1. Vi morate namreč svoje duhovne radi poslušati, njih nauke si k sercu jemati in po njih svoje življenje ravnati; zakaj vaši duhovni ne govorijo sami od sebe, ampak sv. Duh gori skoz nje; zato je rekel Jezus aposteljnom: „Kdor vas posluša, mene posluša, in kdor mene zaničuje, zaničuje tudi Očeta, ki je mene poslal."
(Luk. 10, 16.) Ali slišite to, vi malovredni kristjani! kateri svoje duhovne zaničujete in njih pridig in kerščanskih naukov nočete poslušati, kateri se ostrim pridigam smejite in kerščanskiin resnicam zoperstavljate, kateri radi oponašate, kako duhovni pridigujejo in govorijo, kako mešujejo in spovedujejo, vi ne zaničujete nas, ampak Jezusa svojega sodnika in Očeta v nebesih, ki vas jevstvaril, — Če vam pravimo, da pijance, goljufe in nečistnike Bog z večnim ognjem kaznuje, se le norca delate, in če vas opominjamo, da mora človek večkrat sv. zakramente prejemati, nočete tega verjeti, ampak rajši krivim naukom nekaterih posvetnežev verjamete, kakor nam, ki mesto Kristusa govorimo. Kako bi tedaj mogel reči, da ste dobre ovčice, če glasa svojega pastirja nočete poslušati? In vendar še to ni zadosti, ampak
2. vi morate svoje dušne pastirje tudi ubogati in spoštovati, kakor sv. pismo pravi: „Boj se iz cele duše Gospoda in njegove mešnike v časti imej." (Sirah 7, 31.) Dandanes pa nekteri ljudje duhovne samo zato zaničujejo, ker svoje dolžnosti zvesto dopol-nujejo; v družinah in tovaršijah se zoper nje govori in črez nje godernja, in ni ga duhovna tako brumnega, da ne bi hudobneži od njega nič slabega povedati ne znali. „0 nehvaležni kristjani! pravi sv. Janez Krizostom, ali je to zahvala za postrežbo in službo, katero vam duhovni storijo? Ali ne darujejo ravno mešniki za vas daritev sv. meše ? Ali vas ne obhajajo ravno s Telesom in Kervjo Jezusa Kristusa? Kdo vas podučuje, kdo lomi vašim otrokom kruh božje besede, kdo vam oznanuje božje kraljestvo? Kdo moli za vas, kdo vam odpira nebesa? Kdo drugi, kakor mešniki"? — In vendar tudi takih med nami ne manjka, kateri s svojim zaderžanjem očitno kažejo, da duhovne sovražijo, in da nobenega spoštovanja in ljubezni do njih nimajo. Jes nočem tukaj razlagati, kako nekteri svoje duhovne žalijo, in meni, kakor sem že rekel, nad tem tudi nič ni ležeče , ali vi se morate bati, ker Bog sam pravi: „Kdor se nad svojimi duhovni pregreši, ta me zbode v moje oko."
Vi pravite: „Saj duhovni tudi tako ne živijo, kakor učijo, kako jih bom tedaj spoštoval?" — Ali kdo si ti, ki si upaš reči, da duhovni tako ne živijo, kakor učijo? In čeravno imajo tudi duhovni svoje slabosti in če morebiti eden ali drugi ne bi tako živel, kakor uči, zato vendar ne smeš nobenega zaničevati, ampak častiti njih veliko oblast in spoštovati njih častitljivi stan; zavoljo enega, ki se morebiti pregreši, ne smeš vseh zaničevati. Kar je rekel Jezus Judom od farizejev, tudi jes vam od teh rečem: „častite njih, ki na Mojzesovem stolu sedijo; kar vas učijo, vse storite, po njih delih pa nikar ne delajte." Sv. Frančišek, ta veliki svetnik, je mešnike v taki časti imel, da si še ni upal od mešnika blagoslova prejeti. On je večkrat rekel, da, ko bi mešnika in angelja skupaj srečal, bi vselej poprej mešnika pozdravil, potem še le angelja.; zakaj, pravi on, oblast mešnikov je večja, kakor oblast angeljev,
in dasiravno ni popolnoma svetnik, je vendar namestnik Jezusa Kristusa. In ravno za to, ker so tudi mešniki slabostim podverženi, morate
3. za svoje dušne pastirje moliti, da bi jih Bog vedno vodil in v pravi veri ohranil. Še sv. Pavelj se je kristjanom priporočal, da bi mu s svojo molitvijo pri Bogu pomagali, kolikor bolj smo še le mi vaše molitve potrebni! Vi ste za svoje duhovne dolžni ravno tako moliti, kakor za svoje stariše.
Zatorej, ljubi moji! ubogajte in spoštujte svoje duhovne pastirje, in veselite se, če vam je Bog dal dobre duhovne; če ne, bode vam Bog dobre duhovne vzel in najemnike poslal. Kakor je nekdaj sv. Janez Krizostom rekel svojim poslušalcem , rečem tudi jes vam vsem: „Naj mi nobeden ne zameri, naj se nobeden ne togoti, če vam naravnost ostro resnico povem , zakaj nobeden me ne bo spremil pred sodnji stol Jezusa Kristusa, ampak sam bom odgovor dajal za vse, kateri so meni izročeni". Amen.
Pridiga za III. povelikonočno nedeljo.
(Od nadlog in terpljenja.)
„ Resnično, resnično vam povem, vi bote jokali in zdihovali, svet pase bo veselil."
(Jan. 16, 20.)
V vod.
Jes ne vem, od kod to pride, da vsak le po veselju hrepeni in si le dobre dneve želi pred hudo uro pa se vsak trese in terpljenja in nadlog nobeden ne mara, dasiravno je nesreča dostikrat za človeka boljša, kakor sreča, in terpljenje in žalost bolj gotovo v nebesa pripelje , kakor veselje in dobra volja. Tudi aposteljni od začetka niso nič bolj i bili, in so le posvetno srečo pričakovali; zavoljo tega jim je njih učenik Jezus Kristus naprej povedal, da si bodo malo dobrega, pa veliko-veliko hudega vžili. „Jokali se bote in solze prelivali, jim je rekel, posvetneži pa se bodo smejali; tepli vas bodo, preganjali, semtertje suvali in celo morili zavoljo vaše brumnosti , ali vsega tega se ne vstrašite , temuč veseli bodite, ker če se hočete z menoj v nebesih veseliti, morate z menoj trepetati".
Kdo, preljubi moji bratje in sestre! kdo zmed nas še ni britkih solz točil, in kdo sme reči, da jih tudi v prihodnje nikoli ne bo? Kje je kdo, ki si upa reči, da mu še ni nikoli ničnavskriž
Slo in da ga tudi naprej nobena žalost ne čaka ? Mi vsi smo nadlogam podverženi, in človek, pravi Tomaž Kempčan, je le terp-ljenja vreden, ne pa veselja. „Ni ga Človeka tako pravičnega, govori sv. Avguštin, da bi mu terpljenja potrebno ne bilo ali k večji popolnosti ali k poterdenju v čednostih." Ako si pravičen, nikar ne toži črez terpljenje, ker s terpljenjem si boš v nebesih lepšo krono zaslužil; ako pa si grešnik, rad in voljno terpi, da se boš z Bogom spravil, svojih grehov očistil in spokoril Od tega vas prepričati in to vam pokazati je moj danešnji namen.
Bog nam pošilja terpljenje, da bi naša serca o m e h č i 1 i n k s e b i n a g n i 1, to bom pokazal v I. delu; B o g nam pošilja nadloge in nesreče, da bi nas spokoril in k poboljšanju spodbudil, to pa v II. delu.
Ne to, kar človeško serce želi, ampak le to, kar Bog hoče in naredi, je za nas prav in dobro storjeno; zatorej le vso preveliko posvetno skerb na stran denite in potem se bote ložej v božjo voljo vdali. Preden začnem o tem govoriti, se vam priporočam za navadno poterpljenje.
I. d e I.
Ko so Izraeljci vsega zadosti imeli in od Boga le dobrote prejemali, bili so terdovratni in niso za nobeno božje povelje nič po-rajtali. Mojzes jim je pridigoval, pa oni so se mu le posmehovali; prosil jih je, pa oni so se norčevali; učil in svaril jih je, ali zastonj in prazna je bila njegova muja. „Pri vsem tem so še bolj grešili" (psalm 77, 32.) p;avi sv. pismo. Potem pa, ko jih je Bog začel stiskavati in jim je nesrečo črez nesrečo pošiljal in jih veliko z naglo smertjo pustil umreti, so se kmalo k Bogu preobernili in svoje življenje poboljšali. — Eavno tako tudi grešnik v svojem veselju ne misli na Boga, in dokler se mu dobro godi, ne porajta ne za pekel, ne za nebesa in ne posluša ne pridigarjev, ne spovednikov, ampak mirno v svojih grehih živi in se celo huduje, če ga kdo svari in opominja ter na pravi pot pripeljati hoče. Kedar ga pa Bog s svojo težko roko vdari, se marsikateri zbrihta in svojo hudobijo spozna. — Nekateri stariši so vsi posvetni in na drugo ne gledajo, kakor na časno blago, zato jim Bog otroke vzame, zdaj kaj drugega, včasih najljubšega, da bi jih s tem opomnil, naj bodo bolj pametni in naj za zveličanje svoje duše imajo večjo skerb. — Nekteri otroci postanejo prevzetni, hodijo po krivih potih in nočejo nikogar ubogati; ali naenkrat jim Bog stariše pobere in oni marajo med tuje ljudi, kjer se jim hudo godi, — in tedaj postanejo ponižni. — Dostikrat vidimo razuzdance, kateri se najstrašnejšim resnicam posmehujejo in iz najsvetejših naukov norca delajo; ali kakor bi mignil, so ob zdravje, bolezen jih zgrabi in na smertno posteljo verže; to jim oči odpre, da spet v božjo službo
Slov. prijatelj.	11
stopijo. — Res je tedaj, kar sv. Gregor pravi: „Hude nadloge grešnika primorajo, da se k Bogu oberne in pri njem milost in pomoč išče."
Zatorej, ljubi moj! ki si v svojih mladih letih slabo živel, in veliko hudega doprinesel, nikar ne godernjaj, če ti Bog na tvoje stare dni revščino in žalost pošilja, ampak hvaležen mu bodi, ker ravno z revščino te k sebi kliče in ti priložnost daje, zadosti storiti za tvoje grehe in nebeško krono si zaslužiti. Saj terpljenje le kratko terpi, veselje pa ne bo nikoli nehalo. — In ti, ki v svoji mladosti od same prevzetnosti nisi vedel, kaj bi počel, ki si klel in klafal, ki si slabe spovedi opravljal in nevredna obhajila prijemal, zakaj se zdaj jeziš, če te bolezen tare, če te nadloge stiskajo in nobene sreče pri svojem premoženju in pri svojem pohištvu nimaš? Ali ne veš, da ti je tega treba, da svojo dušo očistiš in z Bogom spraviš? Če ne boš terpel, tudi ne boš božjega obličja gledal. Vinska terta se mora obrezati, da brez sadu ne ostane, njiva se mora s plugom in brano raztergati, da bo kaj rodila, ravno tako mora tudi grešnik tepen in kaznovan biti, če hoče kedaj kaj plačila dobiti.
če torej Bog pripusti, da vam vaše ljubo, edino dete umerje, da vas ljudje ob poštenje in dobro ime pripravijo , da vas hudo vreme ali kaka druga nesreča zadene, ne smete nevoljni biti, ampak misliti morate. da ste s svojimi grehi stokrat zaslužili, kar terpite. — Sv. škofa Ubalda je slep ubožec prosil, naj bi ga ozdravil, da bi mogel spet videti; on pa mu je odgovoril: „Ko bi ti spet videl, bilo bi to za tvojo dušo slabo. Le slep ostani in voljno terpi, potem boš enkrat v nebesih Boga gledal." In slepec je bil s tem potolažen in ga ni več prosil za ozdravljenje. — O za koliko mla-denčev in za koliko deklic bi bilo boljše, ko bi nikoli ne vidile, in nikoli ne imele oči; nedolžnega serca bi bile ostale in ne bi bile svojega devištva zapravile: skoz nemarne poglede pa so zapeljane čistost svoje duše ognjusile in čast in veselje Jezusovih nevest zgubile. Zdaj sicer svet vidijo ali v nebesih Boga ne bodo videle. — Za koliko grešnikov bi bilo dobro, ko bi jim Bog hudo bolezen ali kako drugo nesrečo poslal! Morebiti bi se vendar spametovali in na pravi pot podali; sicer pa bodo morebiti vekomaj pogubljeni. „Blagor torej človeku, pravi modri Tertulijan, kterega Bog s svojo šibo tepe, da bi ga poboljšal in na pot pokore pripeljal." Tudi vi bote srečni, če vam Bog nadloge pošlje , in se vselej v nadlogah in nesrečah v božjo voljo vdaste. O tem bom pa govoril v
II. d e I u.
Izmed vseh nadlog, s katerimi Bog ljudi obiskuje in kaznuje, je skoraj največja nesrečni ogenj, ki cele terge in vasi v kratkih
urah požre, ljubo živino pokonča in tudi človeškemu življenju ne prizanese. Velike hiše spremeni v kup pepela, od lepih prevzetnih oblek še spomina ne zapusti in bogatincem beraško palico v roke sili. Posvetni ljudje pravijo, da je velik ogenj nesreča, razsvitljeni učeniki pa pravijo, da je kazen božja. Toda kakor solnce sije črez pravične in grešnike, tako med hudobnimi terpijo tudi nedolžni; zatorej naj v^ak, kterega je ta nadloga zadela, roko na serce položi in sam sebe vpraša: ali sem zaslužil s svojimi grehi, da me je božja roka tako hudo zadela? In če mu vest kaj očita, naj to vzame za pokoro, naj se poboljša, in Bog ga bode spet blagoslovil in milostljivo roko črez njega stegnil. Vi pa, kateri imate mirno vest, in ste vedno Bogu služili, potolažite svoje žalostno serce in svoje solze obrišite; terpite voljno, ker Bog tako hoče, in ozrite se v nebesa, kjer se bo vaša žalost v veselje spremenila, in kjer vam bo to, kar ste tukaj zgubili, stokrat povernjeno.
Ali nekaj drugega mi še bolj na sercu leži, kar nas vse zadene : da Bog v tej velikej nadlogi tudi svoji cerkvi ni prizanesel, ampak jo poderl in tako silno razdjal. Temu jes drugega vzroka ne vem, kakor slabo pohujrUjivo zaderžanje malovrednih kristjanov.
—	Izraeljcem je Bog dvai;rat njih tempelj požgal ia pokončal, pa vselej takrat, kedar se Judje niso dali več poboljšati in je božja jeza do verha prikipela. In ko so se Judje pritoževali in črez ojstrost božje pravice godernjali, jim je po preroku Ecehijelu povedal in rekel: „Spomni jih, kako so tempelj oskrunili in naj se sramujejo svojih hudobij."
Spomnite se, pravim tudi jes vam, kolikokrat ste se v cerkvi posmehoval!, nemarne poglede imeli in svojo ošabnost kazali; pridite zdaj in oglejte si cerkev, kako jo je Bog razdjal in zapustil, pa vzrok temu so vaša dela in vaša hudobija je to storila. Kolikokrat smo vas vabili: ne zamujajte božje službe, saj slišite zvoniti; vi pa niste poslušali ne nas, ne naših pridig in ste po svoji volji živeli. O pridite zdaj in poglejte zvonove, ki so vas vabili, raztopljeni so in ni jih več in vi ste temu vzrok, vaša mlačnost je to storila. — Kolikokrat ste slišali angeljsko češčenje zvoniti, pa niste molili; kolikokrat ste bili vabljeni k sv. meši ali k blagoslovu, pa niste hoteli priti. O pridite in poglejte zdaj zvonove in uro; vse je umolknilo, in vi ste temu vzrok in vaša zanikernost je to storila.
—	Kolikokrat ste videli tu pred oltarjem večno luč goreti v spomin, da v tabernakeljnu prebiva Jezus Kristus v presvetem zakramentu rešnjega Telesa, ki vas kliče in vam svojo milost ponuja; a vi za njega niste marali, komaj enkrat v letu ste ga prejeli, in še takrat Bog ve kako: o pridite zdaj in poglejte, kaj so vaša nevredna obhajila naredila, lampica večne luči se je odtergala in na tla padla, ker je tudi luč božje ljubezni v vaših persih ugasnila. Vsega tega ste tedaj vi vzrok in vaši grehi so to storili. Ali Bog ne želi smerti grešnika, ampak da se spokori in večno živi; zato tudi ta kazen ni k na-
šemu pogubljenju, ampak k našemu zveličanju, da bi se namreč poboljšali in bolj na Boga navezali. Veliko jih je bilo, ki so bili gerdega zaderžanja v cerkvi, leni v božji službi, mlačni v prejemanju sv. zakramentov in na opominjevanje pridigarjev niso ubogali, morebiti da si bodo to božje opominjevanje bolj k sercu vzeli.
Torej, ljubi kristjani! poboljšajmo svoje življenje , ^ častimo Boga, kakor on zahteva in zasluži, in trezno in čisto in spodobno živimo; zato pa, kar smo ga do zdaj razžalili, prosimo ga odpu-ščenja ter tukaj pred ljubega Jezusa pokleknimo in s skesanim sercern vzdihnimo: „Tisučkrat češčen in hvaljen bodi Jezus Kristus, ker si znotranjo cerkev pred gnjusobo obvaroval. Mi smo te sicer zlo razžalili in tvoje milosti nismo zaslužili, ali nikar ne glej na naše grehe in slabosti, ampak glej na prošnjo sv. Martina, našega patrona , na prošnjo Marije device in sv. Jožefa in drugih svetnikov, katere tukaj v tej cerkvi častimo, in od verni za zmiraj v prihodnje tako nadlogo od nas, vendar ne naša, ampak tvoja volja naj se zgodi. Amen.
Pridiga za IV. povelikoiiočno nedeljo.
(Od večnosti peklenskih muk.)
„Grem k njemu, kateri me je poslal, in nobeden zmed vas me ne vpraša: Kam greš?"	(Jan. 16, 5.)
V vod.
Brumuo iu sveto so aposteljni živeli in bogaboječe je bilo njih zaderžanje; radi so imeli svojega učenika in iz serca so ga ljubili, posebno potem, ko je od smerti vstal in se jim spet živ prikazal: in vendar jim, kakor danes v sv. evangeliju slišimo, ostro očita in oponaša, rekoč: Toliko dobrega sem vam storil, toliko sem vas ljubil, zdaj pa, ko od vas slovo jemljem in vas zapustim, na to tako malo porajtate, da me še nobeden zmed vas ne vpraša: Kam greš? — Kaj mislite, ljubeznjivi moji! kaj bi še le Jezus v sedanjih časih nekterim kristjanom rekel, kateri brezskerbno živijo, kakor nespametna živina, in se nikdar ne spomnijo, da bo treba enkrat umreti, potem pa k sodbi iti in terpeti ali vživati, kar si je kdo zaslužil? — Ali kaj bi rekel tistim, kateri se cerkve in sv. zakramentov kakor kuge bojijo, pogosto spoved in sv. obhajilo za prazne reči deržijo in z mislijo, besedo in djanjem večkrat Boga
razžalijo, kakor sapo povzamejo. — O vpil bi nad njimi in z močnim glasom jih klical: „Kam greste, zgubljene ovčice! kam? Ali me ne poznate ? Ne marate za me, ki sem vam toliko ljubezni skazal, ter pred meno bežite? Brezen pogubljenja se pod vašimi nogami odpira, vi pa ga ne vidite in se ga ne bojite!" — Oh, grešniki, grešnice! kličem tudi jes, kaj delate? kam greste? Zdaj se mejite iti ne porajtate opominjevanja starišev, pridigarjev in spovednikov, ali prišel bo tudi za vas dan računa, dan joka in žalosti; prišel bo pravičen sodnik, govori sv. pismo, in vas bo greha prepričal in vas v večni ogenj obsodil. — Vi vsi tedaj, ki brez vesti greh delate in na milost božjo grešite, ki imate terdovratuo serce in odlašate pokoro na smertno posteljo, poslušajte me danes, ko vam hočem povedati:
I.	koliko terpljenja vam je Bog odločil in kako strašen je kraj peklenskega ognja;
II.	da peklenske muke nimajo ne konca ne kraja, ampak bodo vekomaj terpele.
Bog, sv. Duh, pristopi mi s svojo milostjo na pomoč, da bodo moje besede serca grešnikov stresle in k tebi pripeljale , in daj, da to, kar bom govoril, ne bo precej pozabljeno, ampak se v serce mojih poslušalcev vtisnilo.
I. d e I.
Nekteri izmed vas pravijo, da vam preostro pridigujem, da vas strašim in vse pogubiti hočem; ali to je od nekdaj 'bilo, da se grešniki zmiraj izgovarjajo , dokler jih smert ne pobere. Jes dobro vem, da bi vi rajši slišali take nauke, ki se vašim ušesom priležejo, ali zavoljo tega ne bom nehal ostrosti pravice božje ozna-novati in vselej vam bom naravnost golo resnico povedal. In če meni in mojim besedam ne verjamete, vzemite v roke bukve sv. pisma ali bukve drugih cerkvenih učenikov, in videli bote, da ravno tako in še strašnejše govorijo, kakor vam jes pravim.
Naš Zveličar Jezus Kristus pravi, da je pekel kraj, kjer ogenj nikoli ne pogasne in červ na večne čase grize, da je kraj černe teme in groznih težav, da je kraj, kjer bo žalosten jok in škripanje z zobmi. Brumni Job (10, 22.) govori, da je pekel tista dežela, kjer vse hudo in vsa nesreča prebiva, dežela reve in teme, kjer je smertna senca, in ni redu, ampak večen strah prebiva. Pekel je, pravi dalje kralj David, kraj neizrečenega terpljenja, kjer
bo hud plamen grešnike oklepal mesto verig in stebrov--ogenj,
žveplo in piš jim bo za terpljenje odločeno. Sv. Gregor pravi: „Pekel je neznana jama brez dna, plamen je tak, da ni dopovedati , smrad tak, da ni prestati in muka taka, da ni zapopasti. Drugega ondi ni, kakor strah in tema, kakor britkost in večna groza." Ali čemu vam besede več učenikov pravim, ker že iz
enega lehko spoznate , da strašnejšega kraja ne more biti, kakor je tisti, v katerem pogubljeni svoje kazni terpijo.
Mislite si, postavim, jok in krič ljudi, ko je za časa vesoljnega potopa dež spod neba lil in voda od dne do dne naraščala in najvišje hribe prestopila; kako so tulili, roke proti nebesom stegovali in za milost prosili, pa je niso več našli. Mislite si grozo in obup grešnih mest Sodome in Gomore, ko je ogenj in žveplo z neba letelo in se vse ljudstvo v dno pogreznilo, kako so vpili in rjuli, na glas jokali in zdihovali; ali mislite si strah človeka, kateremu kača v gerlo zleze in mu začne drobovino in pljuče grizti, kako obledi in omaga, kako ga peče in skli; vse to si skupaj mislite in še vendar ne bote imeli zapopadka od peklenskih muk; zakaj strašen ogenj napolnuje vso peklensko ječo, govori sv. Hie-ronim, ogenj, ki nima svetlobe, nima toplote, pa tako neizrečeno boli, da je pozemeljski ogenj proti njemu, kakor namalani ogenj proti živemu.
Vidiš grešnik! kam te bo tvoja razuzdanost pripeljala in kolika nesreča te čaka; v požrešni ogenj boš pogreznjen, pa nikoli ne boš zgorel; v strašni temoti boš prebival in nobenega žarka prijetne luči ne boš videl, tvoja vest pa te bo bolela in grizla, bolj kakor na dve strani brušen meč. — Pagani so imeli vero ter pripovedovali, da bodo hudobneži v peklu na veliko skalo okovani in velik orel jim bo neprenehoma oserčje in jetra kljuval; oserčje in jetra bodo njim zmiraj rastle, orel pa bo tudi zmiraj naprej kljuval in pikal. Ali to je le slaba podoba tega, kako te bo tvoja hudobna vest sklela, kako te bo pikala, bolj kakor najbolj strupen modros. — V teh svojih neznanih bolečinah se boš okoli sebe ogledoval in tolažbe in pomočnika iskal, pa ne boš drugega videl, kakor trume peklenskih duhov, kateri te bodo tepli in mučili, kleli in rotili, še vse drugači, kakor zdaj ti kolneš in se rotiš; drugega ne boš slišal, kakor žalosten jok in škripanje z zobmi pogubljenih in zaverženih. Vsled tega boš tudi ti poln obupanja klical in rekel: „0 zakaj sem bil spočet in rojen, zakaj sem bil stvarjen, da zdaj tako neznano terpim?" In spet se boš'vzdignil in svoje oči kvišku obernil, ali tvoj jezik bo od žeje in glada suh, in sladkega imena Jezusa ne boš mogel več izreči in Marije ne boš mogel več klicati.
Vidiš grešnik! takrat se boš spomnil, da je res, kar ti zdaj tolikokrat pravim, čemur pa se ti le posmehuješ, da Bog dolgo prizanaša, potem pa tudi neznano udari in grozovito tepe; takrat boš spoznal in rekel: O ko bi bil jes svojega duhovnega pastirja ubogal, ki so me tako lepo svarili; ali preč je preč in ni več pomagati. Največa žalost in groza pa bo to, da te muke ne bodo nikoli nehale, ampak bodo vekomaj terpele; od tega pa v
II. del u.
Bolnik , ki v hudi bolezni leži in velike bolečine terpi, se zmiraj tolaži in upa, da bo bolezen enkrat nehala in da bo spet zdrav in terden postal, in če se mu tudi smert približuje, si vendar veselo upanje dela, da bo v nebesa prišel ter se tam pri svojem Očetu veselil.
Jetnik, ki v hudo ječo zapert in v terdem železju vklenjen zdihuje, se zmiraj nadja, da bo enkrat kazen prestal ter spet pod milim nebom svojo prostost vžival: pogubljeni v peklu pa nimajo nobene tolažbe, nobenega upanja, da bi bili kedaj svojega terpljenja rešeni; njih červ nikoli ne umerje, govori sv. pismo, in ogenj nikoli ne ugasne. — Za najhujšo žejo nimajo nobene kaplje vode, za največo lakoto nobene drobtinice kruha; grenke solze se jim po licu>vdirajo, pa nobenega ni, ki bi jih obrisal; milo se jokajo, da bi kamen omehčali, ali tam je vse zastonj in vse nič ne pomaga. „Umerli bi radi, pravi sv. Janez, in z milim glasom smert kličejo, pa še smert od njih beži in ne mara za nje, zakaj večno, večno morajo terpeti".
Ob, ljubi bratje in sestre moje! kako vam hočem dopovedati, kako vam zastopno narediti, kaj se to pravi: „večno terpeti." Sv. Avguštin pravi: „Le povej o večnosti, kar hočeš, saj ne boš nikoli zadosti povedal". — Mislite si, postavim , da bodo pogubljeni v peklu toliko tisuč in tisuč let terpeli, kolikor je trave na polju in listja na drevji, kolikor je peska v morji in zvezd na nebu, — to bi bilo strašno veliko let, pa enkrat bi bil vendar konec, pekla pa ne bo nikoli konec. — Mislite si, pravi nek brumen učenik, ko bi vsakih tisuč let ena ptičica priletela in iz globočine neizmernega morja eno kapljico vode popila in zernice peska pozobala, bi enkrat vendar morje popila in peska bi zmanjkalo, peklenske muke pa bodo zmiraj enako strašne kakor so zdaj. — Pojdite in recite kteremu pogubljenemu, naj vsakih tisuč let eno solzo potoči, in kedar bo toliko solz potočil, da se bo celi svet potopil, takrat bo odrešen; pri tem pa si mislite, koliko tisuč let bi moral jokati, da bi le eno pest solz natočil, in koliko tisuč let, da bi veliko jamo napolnil, tedaj si celo ne moremo misliti, koliko tisuč let bi moral jokati, da bi celi svet potopil, pa vendar pravim, le recite kteremu pogubljenemu, da bo potem rešen, od veselja bo na vse terpljenje pozabil vedoč, da bo enkrat njegovim mukam konec, ali v peklu ni nobenega konca. Hudobni Kajn že šest tisuč let v dnu peklenskega ognja gori, in vendar še ni več prestal, kakor tisti, ki danes v pekel pride.
Oh, ljubi moji! povejte mi, kaj vendar mislite, kedar te reči slišite; ali vas nobena groza ne obide, ali noben strah vaših grešnih kosti ne spreleti? Če se vaše serce tukaj ne omehči in greha ne zapusti, tedaj vam ni več pomagati in morebiti bote že v kratkem
poskusili, kar vam zdaj samo pripovedujem. Skusili bote vi ne-čistniki, ki ste na svoje meseno veselje vsi navezani, in občutili bote, kaj se pravi vekomaj terpeti. Za'vaše kratko meseno veselje, ki le nektere minute terpi, bote terpeli in zdihovali toliko sto let, kolikor imate las na glavi in kolikor imate kapljic kervi v svojih žilah, in vendar še eno uro časa ne bote prestali. Tudi tam bote svoje zapeljivke objemali, pa tako, pravi prerok Nahum . kakor ternje, ki eno drugega razterga; iz vaših in njenih zaljubljenih oči bo ogenj švigal in iz vaših in njenih priliznjenih ust se bo žveplen dim kadil.
Skusile bote tudi ve , nesramnice! in občutile, kaj se pravi „vekomaj terpeti." Zdaj drugega ne mislite, kakor to, kako bi svoje počutke nasitile; tudi tam bote imele svoje zapeljivce, pa v največjem sovraštvu bote ž njimi; kuševale jih bote, pa tako, govori sv. pismo, da bote od jeze si svoje jezike razjedle in izgrizle. In prej bo černo oglje ozelenelo , prej bodo vode nazaj tekle , kakor bote ve iz peklenskega brezna rešene. — Skusili bote vi vsi, ki ste v časne reči zamišljeni ter na Boga in svojo dušo pozabite; ki pri pijanih bratih svoje veselje iščete ali svojemu bližnjemu krivico delate - skusili si bote in občutili, kaj se to pravi „vekomaj terpeti." Pred bo solnce po noči sijalo, pred bo kamen živ postal, kakor bote vi iz večnega ognja rešeni.
Vidite tedaj, da pogubljenemu v peklu ni več pomagati; zatorej tudi ne imejte praznega usmiljenja ž njimi, ampak svoje, svoje duše se usmilite, da tudi vi v tisti nesrečni kraj, v tisto zaverženo družbo ne pridete. Povzdignite svoje roke in tukaj pred noge od smerti vstalega Jezusa pokleknite, pred njim svoje grehe obžalujte in ga s potertim sereem prosite: „Daj nam milost in čas prave pokore in obvaruj nas peklenske ječe , zato te prosimo pri tvojih kervavih ranah, usliši nas!" Amen.
Pridiga za V. povelikonocno nedeljo.
(Od vrednosti molitve.)
»Resnično, resnično vam povem, kar bote Očeta v mojem imenu prosili, vse vam bo dal." (Jan. 16, 23.)
V vod.
Sv. pismo nam pripoveduje od imenitnega kralja Davida, da je enkrat svoje modrijane k sebi povabil in jim to vprašanje postavil: „Povejte mi, jim je rekel, katera reč je nasvetu najbolj mogočna?
Kateri mi na to vprašanje najbolj odgovori, temu obljubim lepo plačilo." — Pervi je odgovoril in rekel: „Jes mislim^ slavni kralj in gospod! da ni močnejše reči na svetu, kakor je vino, zakaj vino premaga serce največjega korenjaka in naredi najhujše prepire; najmodrejše glave zmeša, največje skerbi prežene in najgrenkejšo žalost potolaži. Drugi pa je odgovoril in rekel: „Ni res, kar ta pravi, ker jes si nisem vstanu misliti kaj mogočnejšega, kakor je kralj. Kar on zapove , mora se vse storiti in njemu mora vse pokorno biti; vsak se mora po njegovih zapovedih ravnati, in gorje tistemu, kteri njega ne uboga.'" Tretji pa je odgovoril in djal: „Teh besede so prazne; ne vino ne kralj, ampak resnica je najbolj mogočna ca svetu, ker ona vekomaj terpi in največa hudobnost se trese pred njo; vsa zemlja po njej zdihuje, vsi ljudje jo želijo in same nebesa jo v časti imajo." In kralj in vsi navzoči so rekli: „Ta ima prav, resnica vse premaga in ona je najbolj mogočna na svetu.
Preljubi moji! ko bi dan danešnji mene kdo vprašal, kaj je najmogočnejše, odgovoril bi brez premislika in rekel, da je molitev najmogočnejša na zemlji in v nebesih; zakaj molitev samega Boga premaga in ž njo dobimo vse, karkoli potrebujemo. »Resnično, resnično vam povem, govori Jezus, vse, kar bote Očeta v mojem imenu prosili, vam bo dal". Da bi ljubezen do molitve tudi v vaših sercih vnel, to je namen moje danešnje pridige, in zato rečem:
Brez molitve ne more nihčeBogu d o p a s t i in tudi ne v nebesa priti, kar vam pokažem v I. delu, in kako se mora k molitvi pripravljati, pokažem vam v II. delu.
Je3 upam, da me bote radovoljno in s poterpljenjem poslušali ; preden pa začnem, pripravite se!
I. d e I.
Rekel sem, da molitev vse premaga, ona je najmogočnejša v nebesih in na zemlji in ž njo vse dosežemo , kar potrebujemo na duši in na telesu. Kako resnično je to, bomo se ročno prepričali, če bukve sv. pisma le nekoliko pregledamo. Kralj Ecehija je bolen ležal in smert mu je že napovedana bila; ali on je serčno molil in Bog ga je še petnajst let živeti pustil. — Prerok Elija je molil za pohleven in rodoviten dež, in komaj je izmolil, so se že oblaki na nebu prikazali in vsa dežela je bila obilno namočena; in ko je molil za sušo zavoljo hudobnega kralja, tri leta in šest mescev ni nobene kaplje dežja padlo. — Nedolžna Suzana je iz serca zdiho-vala, ko je bila po krivici k smerti obsojena, in Bog je poslal preroka Danijelja, ki jo je rešil in njeno poštenje na dan spravil. ■— Brumni Jozua je molil, da bi solnce mirno stalo in mesec izza gore ne prišel, in Bog je uslišal njegovo prošnjo in je storil po njegovi volji.
Ko bi vam pa zdaj hotel praviti, kaj v življenju svetnikov beremo , koliko so oni z molitvijo od Boga dosegli, ne prišel bi nikoli h koncu, ker bi vam lehko brez števila zgledov naštel. Zatorej pravi sv. Janez Krizostom: „Če ti molitev opuščaš, narediš sam sebi ravno to, kar ribi, če jo iz vode potegneš. Kakor je ribi voda za življenje potrebna, ravno tako tebi molitev, če hočeš zveličan biti." — In sv. Avguštin pravi: „Če bi rad vedel, kam boš po smerti prišel, v pekel ali v nebesa, le sani sebe poglej, in ročno boš izvedel. Če čutiš kaj ljubezni do molitve v sebi, če rad večkrat in goreče moliš, bodi potolažen , Bog te ne bo zavergel. Če pa malo, redko in slabo moliš, moraš se v resnici bati, da boš vekomaj pogubljen."
Zatorej tudi jes vam, ljubi bratje! molitev priporočam, kot največjo prijateljico v potrebah in najmogočnejšo pomočnico pred Bogom. — Če se vam 3labo godi in od žalosti vaše serce koperni, ne iščite pri posvetnih ljudeh tolažbe, kateri vam je ne morejo dati, ampak proti nebesom roke in serce povzdignite; On, ki je Oče usmiljenja in je tudi Jezusa na Oljski gori potolažil, tudi vas ne bo brez tolažbe pustil. — Če vam gerde misli po glavi rojijo in vas hude skušnjave motijo, o! nikar ne obupajte, nikar se ne prestrašite, ampak iz celega serca vzdihnite in Jezusovo presveto ime izrecite; On, ki čistost ljubi in je sam čistejši, kot zlato in solnce, bode tudi vas varoval, da se ne bote omadeževali. — če se v nevarnih priložnostih znajdete, in vas greh mika in se vam poželjenje vnema, le hitro se na Boga spomnite, k njemu svoje oči obernite in začnite moliti; če bote na poti ali doma, pod milim nebom ali pod temno streho, vsegavedoči Bog sliši vaše najskriv-nejše zdihljeje in vam bo pomagal. — Če ste v smertnih grehih zakopani in se želite poboljšati, k komu se hočete oberniti, da bi vas rešil, ker tega nihče pod milim solncem ne more storiti ? Molitev sama vam more pomagati, zatorej molite, goreče in stanovitno molite in kakor slepi ubožeč v evangelju večkrat prav iz serca vzdihujte: „ Jezus! sin Davidov, usmili seme!" in on se bo usmilil vaše uboge duše , bode vas razsvetlil s svojo lučjo in vas na pot pokore pripeljal.
Tako morate v vseh svojih dušnih in telesnih potrebah na Boga zaupati, njemu v molitvi svoje nadloge potožiti, in tedaj bote večjo srečo imeli pri svojem premoženju in boljše bote svojo dušo oskerbeli. Ko bi ljudje bolj molili, bi tudi več božjega blagoslova imeli in manj greha bi se med njimi nahajalo. Če vam ljubo zdravje manjka in bolni ležite, ne godernjajte, ker veste, da vam nič ne pomaga, ampak Bogu se izročite in v njegovo sveto voljo se vdajte in gotovo bode vam dal, kar je najboljše. Če vas otroci in posli ne ubogajo in vas nesreče stiskajo , zakaj preklinjate in pri hudiču pomoč iščete, ker veste, da hudič nikomur nič dobrega ne stori, rajši voljno poterpite in k Bogu goreče molitve pošiljate,
in on bo vaše zdihovanje uslišal in vas ne bo pozabil. Sv. Avguštin pravi: »Molitev je nebeški ključ, ki nam nebesa odpira, je mana, ki nam naše želje nasiti, je oster meč, s katerim sovražnike premagamo."
Ali kakor je Bog le Abeljnovo daritev s prijaznim očesom pogledal, ua Kajna in njegovo daritev pa se ni ozerl, tako se tudi na vsako molitev ne ozre, samo le prava molitev mu dopade, le ta vse premaga, hinavska molitev pa je gnjusoba v njegovih očeh. Če tedaj hočemo, da bodo naše molitve uslišane, moramo se prav iu vredno pripraviti.
II. del
Kedar mati svojim otrokom kruha ali kaj drugega deli, najprej in najrajši da tistim otrokom, kateri jo vselej ubogajo in vse po njeni volji storijo; potem da tudi tistim, kateri so jo žalili, pa so se spet poboljšali. na zadnje pa, če tudi ne prav rada in ne prav iz serca, da tudi tistim, kateri je nočejo ubogati in vse po svoji glavi delajo. Kavno tako se tudi Bog proti ljudem zaderži. Najrajši sliši in najbolje mu dopada tista molitev, ktera iz čistega serca pride; zatorej blagor vam, ki ste nedolžnega serca, vas Bog po3ebno ljubi, vi ste njegovi jako ljubljeni sinovi in hčere, in vam on ne more nič odreči, razun kar vam je škodljivo. Torej le pogosto in ssrčno molite, da svojo nedolžnost obvarujete in v prijaznosti božji ostanete. Duh je sicer voljen, ali meso je slabo, pravi Jezus, zatorej čujte in molite, da v skušnjavo ne padete.
Pa tudi spokornega in ponižnega serca Bog ne zaverže, pravi sv. pismo, zato mu je molitev, ki iz skesanega serca pride, jako všeč in mu zelo dopade. Zatorej blagor vam , ki svojo prejšnjo neumnost spoznate in za svoje poprejšnje grehe pokoro delate, tudi vas ima Bog rad, tudi vi ste njegovi ljubljeni otroci; le veliko ga prosite, in vse vam bo dal, kar je k vašemu zveličanju potrebno. — „Kar je jutranja rosa zvenjenim rožam , pravi sv. Avguštin, to je prava molitev grešnemu sercu."
Vi pa, ki ste terdovratni v svojih grehih in še na pokoro ue mislite, vi večjidel zastonj molite in vaša molitev nima pred Bogom nobene vrednosti. Kakor je juternja megla, ki se po tleh vleče, kriva, da nikamor ne vidimo, tako so tudi vaši grehi krivi, da vaša molitev le na tleh ostane, da ne predere oblakov in ne pride pred sedež božjizatorej opustite poprej svoje grešne navade , dajte nazaj, kar ste svojega bližnjega poškodovali in popravite dano pohujšanje, potem smete spet upati, da bo Bog vaše molitve uslišal.
Ali tudi na tem je veliko ležeče, kdaj in kje človek moli. Od vseh brumnih ljudi beremo , da so zapustili šum ljudi, kedar po hoteli moliti, in so se na samotne kraje podali. Jezus sam je
na Oljsko goro hodil in tam marsikatero noč v molitvi prebedil, in tudi z besedo nas k temu opominja, ko pravi: „Ti pa, kedar hočeš moliti, zapri se v svojo kamrico, kakor bi te da nobeden ne videl, Oče nebeški pa te bo videl in ti vse povernil." Tako morate tudi vi, če hočete pobožno moliti, vse posvetne skerbi na stran djati, od ljudi, kolikor je mogoče, v stran iti in z branim duhom svoje želje k nebesom povzdigovati. In tudi, kedar v cerkev pridete, se ne smete k vratom vstopiti, kjer vas zmiraj kaj moti, in kjer se večjidel le malopridni moški in malovredne ženske snidejo; kdor se tje vstopi, že s tem kaže, da mu ni za molitev mar, ne za božjo službo, ampak da le prisiljen semkaj pride ali pa še iz celo bolj slabih namenov. Čim bližej oltarja stopite, tim bližej ste Jezusa in tim prej bote uslišani.
Pri molitvi se mora tudi na čas gledati. Vsaka res ima svoj čas, pravi modri Sirah, enkrat je čas veselja, drugikrat pa čas žalosti, zdaj je treba moliti, zdaj delati; tako si morate tudi vi za molitev svoje ure odločiti. Ni prav, če človek moli, kedar je treba delati, pa tudi ni prav, če dela, kedar je treba moliti, ampak vsaka reč se mora v svojem času storiti. Zjutraj zgodaj, še pred solncem vstanite, opominja sv. pismo, in se v molitvi Bogu priporočite, potem pa bodite pridni in zvesti pri delu, in verjamite mi, da ne bote nič zamudili in da bote lehko izhajali. Kedar angeljsko če-ščenje zvoni, le nekoliko v svojem delu prenehajte; tiste minute, katere z molitvijo zgubite, bode vam božji blagoslov nadomestil. In zvečer spet, čeravno ste trudni in od dela spehani, vendar molitve nikar ne pozabite, ker le živina, ki Boga ne pozna, se bres molitve vleže. Bog ne zahteva od vas dolge molitve, pač pa serčno molitev.
In zdaj vas, ljubeznjivi poslušalci! še enkrat opominjam, radi in pogosto moliti, ker, če je kedaj molitev bila potrebna, je gotovo v naših časih potrebna. Kako se po svetu godi, sami vidite, kako se nam bo še godilo, sam Bog ve, jes se močno bojim, da nas nič dobrega ne čaka. Skoz molitev so ljudje vselej Boga potolažili, tudi mi ga bomo potolažili, če bomo le prav molili.
Ker se je zdaj ravno križev teden približal in bodo dnevi očitnih molitev nastopili, zato vas povabim z Davidovimi besedami;: »Pridite, pridite! molimo Gospoda in pokleknimo pred njim, ker on je Gospod naš Bog" ! Amen.
Pridiga za god sv. Ju rja.
(Spisal in govoril I. 1838, v Hočah Fr, Cvetko.)
„Jes sem terta, vi mladike." (Jan. 15, 5.)
V vod.
Danešnji dan je za vas, Hočki farmani! velikega pomena; zakaj danes vi obhajate god sv. Jurja, patrona vaše cerkve, v kteri se vaša serca z besedo božjo za pravično življenje voljna delajo, v kteri ste vi bili v zakramentu sv. kersta k otrokom nebeškega kraljestva povzdignjeni, v kteri vi tudi druge zakramente prejemljete. In po smerti se bodo vaša trupla okoli te božje hiše v zemljo pokopala, da bi vas sv. Jurij, ki vam v vašem življenju kot izgled svetosti naprej sveti, unkraj groba kot prijatelj božji tudi usmiljenju Gospoda Jezusa Kristusa priporočeval. Danes pri vas ni samo dan veselja, ampak tudi dan duhovnega dobička, ker danešnji dan se posebno lehko od sv. Jurja učite, kako morate živeti, kako se morate skušnjav braniti, če si hočete nebesa prislužiti. Sv. Jurij kot nekdanji vojvoda serčnih vojščakov v boju, je zdaj v Kristusovem imenu vaš duhovni vojvoda, t. j. vojvoda vernih kristjanov v deželo božje časti.
Za tako modrega vojvoda ga je spoznala že zdavnej katoljška cerkev. ki je god sv. Jurja najprej pred drugimi starimi svetniki postavila po vuzemskih svetkih, (velikonočnih praznikih), in sicer zato. ker je sv. Jurij hitro po prazniku od smerti vstajenja Kristusovega, ravno nek petek, kterega dne je Jezus skoz svojo ker-vavo smert na križu svet odrešil, tudi svojo muko zavoljo vere kerščanske stanovitno pod mečem prestal.
Katoljška cerkev je sv. Jurja spoznala za posebno zvezdo med svetniki, ker je njegovo ime in življenje po vsem svetu na znanje dala; zato se tudi skoraj nobenega svetnika po katoljškem svetu ne najde toliko cerkev, kakor takih, kterim mogočen patron je sv. Jurij.
Že 1535 let je on visoko častit zavoljo svetosti, že 1535 let se kliče na pomoč od vseh kristjanov; posebno pa velja za patrona kmečkim ljudem, vojščakom in žlahtnikom. Kmečkim ljudem je patron, ker njegovo ime v slovenskem jeziku pomenja: kmet, in ker se ob njegovem godu zemlja k rasti gene; vojščakom, ker je bil tudi on vojaškega stanu, in žlahtnikom, ker je bil zavoljo svoje serčnosti in pridnosti od cesarja v žlahtni stan povdignjen.
Ali od kod je dobil sv. Jurij moč za tako svetost? Hvaljena bodi milost Jezusa Kristusa; ona ga je budila, krepila, vterjevala in k večnemu življenju povzdignila. Jezus Kristus je ters, kristjani
mladike (rozge). Rozga se posuši, če ne ostane na tersu, ravno tako človek onemore in posahne, če se od svojega Zveličarja loči.
Sv. Jurij se je v svojem življenju in v svoji kervavi smerti kot mučenec zmiraj Jezusa Kristusa terdno deržalinzato tako mogočen svetn ik postal
—	to vam razložim v I. delu.
Na kak način zamoremo tudi mi plačilo mu-čencev v nebesih zadobiti, čeravno ne prelijemo kervi, ali kako zamoremo biti duhovni marterniki
—	to vam razložim v II. delu. Te dve besedi ste zapopadek mojega podučevanja.
Poslušaj me, ljubljeno kerščansko ljudstvo! in vzemi si iz mojih danešujih besed tolažbo v težavah in stanovitnost pri dobrih delih. Ti pa, vsemogočni in milostljivi Bog, nas vse blagoslovi!
I. d e I.
Sv. Jurij je bil okoli 300 let po Kristusovem rojstvu v ju-terni deželi Kapadociji rojen. Njegovi stariši, posebno njegova mati, so ga v kerščanskej veri dobro podučili. Njegov oče so kot ker-ščanski mučenec umerli. Po očetovi smerti sta šla skerbna mati in pokorni bogaboječi sin v židovsko deželo, kjer so imeli mati dosti premoženja. Tedaj stopi Jurij v vojaški stan. Tudi v tem stanu je bil Jurij veren božjim zapovedim. Onsenederži nemarnih tovarišev, se ne navadi nespodobne kletvice, ne omamljivega pijanstva; on ne išže v nečistosti svojega veselja. Njegova edina želja je: brez madeža živeti, pravičen povsod pred Boga stopiti, večno življenje v božjem kraljestvu doseči. Jurij je bil lep na telesu ali še lepši na duši. Njegovo serčno pa vendar pohlevno zaderžanje ga je povzdignilo za generala (vojvoda) pri vojski Rimskega cesarja Dioklecijana.
Med tem mu mati umerjejo. Sv. Jurij zapusti vojaški stan, ker cesar kristjane kervoločno preganja, proda vso glešt in razdeli denarje med siromake. Zakaj je to storil? On bi bil lehko imel pri cesarju in pri vseh svojih višjih vedno veliko čast in poštenje. Ali milost božja ga je vodila. On je posvetno čast za nič rajtal, če bi bil poleg nje od Boga pozabljen. On je rajši v siromaških ljudeh pred vsem svetom Jezusa spoznal, da bi enkrat tudi od njega spoznan bil; ker naš Zveličar sam tako pravi: „Kdor bode mene pred ljudmi spoznal, tistega bom tudi jes spoznal pred svojim Očetom v nebesih." On bi bil lehko še više prišel, ali hotel je biti prost vsega posvetnega blaga, ki bi ga utegnilo na zveličanski cesti motiti ; njemu je ljubše bilo enkrat z Jezusom v svetlem raju na večne čase kraljevati. Pravi kristjan si ne postavi svojega namena na zemlji; on gleda vedno za nebeškim in skerbno po njem sega. Ko sv. Jurij svoje premoženje razpravi na dela kerščanske
usmiljenosti, poda se pred cesarja Dioklecijana, spozna pred njim, da je kristjan, učenec križanega Jezusa in očitno brez strahu pograja cesarjeve zapovedi, po kterih so se morali kristjani neusmiljeno preganjati in moriti.
Od zdaj se začne za sv. Jurja stiska, kakoršne še sedanji mehek svet lehko poslušati ne more, toliko manj zavoljo vere prestati hoče. Cesar Dioklecijan da najprej serčnega ali pravičnega grajavca sv. Jurja tako stepsti, da je bilo vse telo kervavo. Potem ga zapove na kolo razpeti, ki je imelo na platiščih daleč naprej stoječe žreblje, in ga pusti viseti, da bi si Jurij dolgo časa smertne muke (bolečine) vžival. Ali s tega bolečega potoča ga je rešil angelj in ga tako zvračil, da se je mogel drugoč brez vseh ran pred cesarja postaviti. Ta je menil, da je sv. Jurij že davno mertev, ter ga ni hotel spoznati. Pa zavoljo tega čudeža, ki se je nad sv. Jurjem zgodil, je dosti vojščakov in sama cesarica Aleksandra na Kristusa verovala. To pa je cesarja tako razserdilo , da je zapo-vedal sv. Jurja v ječo djati; tam ga pusti stradati, žejati, mu z ognjem in zimo silo delati, da bi vero na križanega Jezusa zatajil. Ali sv. Jurij se ne da z nobenim strahom od svojega ljubljenega Jezusa ločiti. Na to zapove cesar sv. Jurja še enkrat z vdovskimi žilami tepsti. Čim več kervi izteče, tim veča je ljubezen sv. Jurja do Jezusa Kristusa. Ker cesar z muko nič ne opravi, začne sv. Jurja s sladkim prilizovanjein in z velikimi obljubami slepiti. Pa tudi te so zastonj. Serditi Dioklecijan ukaže naposled sv. Jurja in lastno ženo Aleksandro z mečem ob glavo djati. Sv. Jurij umerje pod mečem , Aleksandra pa prej , kakor z mečem smert prejme, v molitvi življenje dokonča. Tudi pri tej dogodbi je začelo dosti nevernikov na Kristusa verovati in s tem se je poresnila beseda Tertulijanova, ki pravi: Mučencev kri je bila tisto seme, iz kte-rega so neprenehoma kristjani rastli. Tako sveto je sv. Jurij živel; s takim zaupanjem, s tako stanovitnostjo in ljubeznijo do svojega Boga in Zveličarja je umeri v mestu Lida 23. aprila 303. leta po Kristusovem rojstvu. Sv. Jurij je tedaj res moder vojvoda vernih kristjanov v deželo božje časti.
Ljubi Hočki farmani! Kolikorkrat pogledate svojo farno cerkev, ali kako podobo sv. Jurja, ali kolikorkrat začujete veliki Hočki zvon, ki je na ime sv. Jurja blagoslovljen, spomnite se
1.	ve matere: če želite svojim otrokom pravo ljubezen ska-zovati. posadite po izgledu skerbne matere sv. Jurja, od mladosti v njihova serca božji strah, da bodo vaši otroci v vsakem stanu in pri vseh prilikah Jezusu Kristusu verni ostali, t. j. bogaboječe živeli in po zveličanski cesti iz tega sveta v nebesa šli.
2.	Vi mladenči: Kolikorkrat vi pogledate svojo farno cerkev ali kako podobo sv. Jurja, ali začujete Hočki zvon', bodi po noči, bodi po dnevu, vzemite si terdno naprej po izgledu sv. Jurja se malopridnih tovaršev izogibati, da ne bote najžlahtnejšega časa
svojega življenja, namreč svoje mladosii z grehi zapravili in poleg greha Boga pozabili. Prišla bodo leta, od kterih bote rekli: nam se znevidijo; ali vaš kes menda ne bo mogel pri marsikterem grehov v mladosti storjenih in božjega računa zbrisati.
3. Vi vsi pa, kolikorkrat pogledate svojo farno cerkev ali kako podobo sv. Jurja, ali začujets Hočki zvon, bodite pripravljene volje s posvetnim blagom povsod zavoljo božjega imena dobro storiti, ker naš Zveličar pravi: „Kdor zapusti posvetno blago zavoljo mojega imena, dobil bo stoterno nazaj in večno življenje, dosegel." Vsi si dobro k sercu vzemite, rajši se vsemu svetu odpovedati, kakor nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa z grehom zatajiti. In če po nedolžnem črez vas nevolje pridejo, jih s poterpežljivostjo ponižno prenašajte, tedaj bote tudi vi z mučenci vred krono v nebesih zadobili. Ali na kak način zamoremo mi vsi v svojem mirnem stanu z mučenci vred, ki so svojo kri v resnici prelili, plačilo v nebesih dobiti, ali kako moremo duhovni mučenci postati, — to vam pokažem na dalje in obširneje v
II. d e I u.
Kedaj postanemo mi mučenci, čeravno kervi ne prelijemo?«
1. Kedar smo v svojem sercu muke željni ali kedar se v smertno nevarščino ali v veliko sramoto podamo zavoljo časti Gospoda Boga, ali zavoljoZveličarja človeških duš; ker Bog gledana serce in na človeško voljo. Učen mož starodavnosti zato pravi: „Kakoršen si iz celega serca in iz cele duše biti želiš, takošen si tudi pred Gospodom Bogom".
Na takošen način je bila prečista devica Marija najimenitnejša mučenica, ko je pod kervavim križem svojega nebeškega Sina stala, in iz vsega ljubečega serca in iz vere polne duše goreče molila, ž njim vred in za njega vse terpeti. Zato pa pravi sv. Je-ronim: „Marija (mati sedem žalosti) je na duši terpela in je veča mučenica od vsakega mučenca, ker njena ljubezen je bila močnejša, kakor smert, ker je smert Jezusa Kristusa za svojo smert napravila." In sv. Ambrozij nas na to opominja: kdorkoli si plačilo Marijno želi, naj njen izgled nasleduje.
V tem obziru zasluži tudi sv. Frančišek ime mučenca. On se je v letu 1220. po Kristusovem rojstvu podal iz Laškega v jutrovo deželo imenovano Sirija, da bi Turke na Kristusovo vero spre-obernil, in če bi potrebno bilo , za Kristusa svojo kri prelil. Ali Sirski kralj se mu je prijazen skazal in Frančišek je zdrav in brez ran nazaj v svojo domovino prišel; tedaj zavoljo zveličanja človeških duš mučeniške krone ni dosegel. Ali Bog je doma njegovo željo do mučeništva spolnil. V letu 1224 je sv. Frančišek na gori Alverno molil. Angelj se mu prikaže in mu razodene, da bo kri-žanemu Jezusu podoben. Angelj spremine; Frančiškovo serce pa
začne od ljubezni do Boga še bolje goreti kakor prej in njegovo meso dobi na nogah, rokah in na desni strani ravno take rane, kakoršne so bile rane Zveličarjeve. S tem ga je hotel Gospod podučiti, da bode v nebesih z mučenei vred dobil plačilo, ker se je zavoljo božjega imena in zveličanja duš v smertno nevarščino podal.
Tudi med nami še moremo danešnje dni take mučence brez prelivanja kervi imeti, da, mi samo moremo taki duhovni mučenei biti: Če poleg bogaboječega življenja svoje telesne bolezni, posebno tiste, ki dolgo terpijo, iz ljubezni do Boga poterpežljivo prenašamo in želimo, zavoljo zveličanja svoje duše še veče težave prestati. Mi moremo duhovni mučenei biti, kedar pravo vero pred zasmehovalci zagovarjamo; če grizeč smeh in na več strani škodljivo sramoto zavoljo tega očitno prestojimo, ker pobožno živimo, in pogostoma za se in za bližnje molimo; Če zato preganjanje terpimo, ker poštenje svojega bližnjega po pravici branimo. Sv. Bernard pravi: „Brez meča si lehko mučenec, če poterpežljivost v svoji duši deržiš." Storimo to, in naša imena bodo med mučence zapisana.
Posebno pa zamoremo na duhovni način mučenei Jezusa Kristusa postati, če večkrat v svojem življenju, posebno pa pri sv. meši, pet kervavih ran našega Zveličarja premišljujemo in v sercu zavoljo svojih grehov tiste bolečine občutimo, ktere je Jezus na križu občutil.
Kristjani! v te rane se podajmo. Tam najdemo zapisano, kolike kazni so naši grehi zaslužili; tam dobimo moč k dobrim delam, tolažbo v britkostih in zastavo večnega življenja. V teh ranah krotimo svoje grešne želje, berzdajmo svoje besede, križajmo svoje lastno meso s takim poželjenjem, tedaj bomo, čeravno brez prelivanja kervi umerjemo, pred Bogom vendar vrednost mučeniško imeli.
2. Mi postanemo duhovni mučenei, če razžaljenje z ljubeznijo povrača m o in prenašamo. Sv. Gregor pravi: »Razžaljenje prenašati in sovražnike ljubiti je smert v skrivni misli." In sv. Krizostom nam pove vzrok tega rekoč: »Sramota pravega moža bolje peče, kakor telesna rana; ta telo rani, una pa dušo."
To se poresni, če pogledamo na Davida in Joba, ktera je satan s sramoto, kot z najostrejšimi strelami prijel, ker jih ni mogel s telesnimi težavami premagati. Davida je zasramoval Simej; Joba so zasramovali sosedje in lastna žena. Z ljubeznjivim prenašanjem razžaljenja sta nam oba izgled duhovnih mučencev. David je namreč svojemu tovaršu rekel, ko ga je Simej z gerdimi besedami, z blatom in kamenjem zadeval: »Pusti ga, naj mi hudo zadeva, zakaj Gospod mu je tako zapovedal. Morebiti Gospod zavoljo tega razžaljenja milostno na me pogleda in mi zavoljo te kletvice dobro skaže." Sv. Gregor si je tako zgolčal (mislil), ko je te besede v sv. pismu čital: »David kletvice ni vzel za bridke besede, ampak za pomoč, s ktero bi se mogel od grehov očistiti in usmiljenje pri Bogu za-
Slov. Prijatelj.	12
dobiti." — Davida so ptujci preklinjali, Joba pa poleg sosedov lastna žena. Tudi on je bil duhoven mučenec, ker je poterpežljivo prenesel vse njene žarke besede v svoji veliki nesreči bolen na smetišču ležeč.	v
Človek! ki razžaljenje terpiš, ne želi hudega nazaj, prenašaj vse poterpežljivo, ker pri svojem razžalniku si zamoreš krono svitlega raja prislužiti. Če voljno in po nedolžnem prenašaš kletvico ali razžaljenje, tedaj si duhoven mučenec in boš po smerti v last prejel nebeško kraljestvo.
3.	Mi postanemo duhovni mučenci, če siromaštvo, ki od Gospoda Boga pride , voljno na se vzememo in prenašamo. — Kdo bi mogel reči, da siromak Lazar, ki je vsak dan pred vratmi požrešnega bogatina ležal, ni bil duhoven mučenec, ker je tako gla-doval, da bi bil rad tiste drobtine pobiral, ki so z mize bogatinove padale, samo da bi si bil malo glad potolažil; in ker je tako poln ran bil, da mu je ljubilo, če so psi prišli in mu rane izlizavali. Vendar poleg tega nevoljnega siromaštva je imel poterpežljivost, zadovoljnost in bogaboječnost v svojem sercu. Zato so tega duhovnega mučenca po smerti angelji nesli v Abrahamovo krilo.
Vi siromaki sedanjega časa! ki se s težavo preživljate, če hočete plačilo mučencev v nebesih zadobiti, bodite tudi vi poterpežljivi, zadovoljni in bogaboječi. Vzemite si Jezusa Kristusa za svoj izgled, ki kot kralj vsega sveta na zemlji ni toliko lastnine imel, da bi si bil na njo svojo trudno glavo djal, in vendar je na vse strani spolnoval voljo svojega nebeškega Očeta, ki ga je poslal. O, zakaj vi ne bi bili poterpežljivi ? Poslušajte poslušajte! kako skerb ima Jezus za vas; kako močno on serca vaših bližnjih k usmiljenju giblje, ker tako pravi: „Kdor najmanjšemu mojih vernikov podeli kapljo vode ali drobtinico kruha v mojem imenu, je to toliko kakor da bi meni podelil." Vaše serce, siromaki, bodi vedno ljubljeno prebivališče Jezusa Kristusa, tedaj bo muka vašega siromaštva dosegla večno plačilo; vi se bote kot duhovni mučenci v nebesih zbogatili in kronali.
4.	Zdaj pa pridem do ene verste ljudi, ki mi bodo rekli: Ne govori nam toliko od muke (terpljenja); naše lice je cveteče, naša kri vroča, naš život uren, mi hočemo veselo živeti — jes menim mladenče in dekliče sedanjega časa. Pa tudi ti morejo duhovni mučenci biti, če oni svojo devištvo skerbno obvarujejo; ker sv. Jeronim nam pravi: „Kdor svojo sramožljivost skerbno varuje, ima tudi svojo muko." In sv. Bernard pravi: „Kdor v svoji mladosti svojo čistost ostro v redu derži, je pri čverstem telesu mučenec." Sv. Janez Krizostom pa uči: „Veče zasluženje je plamen svojega serca potolažiti, kakor v žareči peči goreti." Za tega voljo vas prosim, vi hlapčiči in dekliči! na mesto vaših angeljev varuhov, na mesto vaših živih in pokojnih starišev, zavoljo kervi Jezusa Kristusa, s ktero ste bili pri sv. kerstu k nebeški čistosti umiti, — ogibljite se
nemarne tovaršije, ne hodite na malopridne kraje, varujte se nočnih shodov, primite radi v svoje serce besedo božjo , oživite in okrepite se večkrat v letu s presvetim zakramentom rešnjega Telesa, imejte Gospoda Boga povsod pred svojimi očmi, tedaj bote dohajali po besedah Tertulijanovih med posebno družino Jezusa Kristusa, tedaj se ne bodo skerbne matere tolikokrat zavoljo vas jokale, tedaj si ne bodo vaši mešniki na tihem tako zavoljo vašega razuzdanega življenja zdihovali, tedaj ne bode toliko na duši in na telesu zapuščenih otrok soseskam in vsej deželi na težavo. Če bote svojo čistost sredi svetovnega pohujšanja okovarili (obvarovali), bote tudi vi duhovni mučenci Jezusa Kristusa, ter posebne obrambe prečiste device Marije in nebeškega veselja vredni.
5. Mi postanemo duhovni mučenci, če svojim bližnjim dobrote kerščanske ljubezni z velikim trudom skazujemo in težke dolžnosti svojega stana verno spolnujemo. — Pol tretjo stotino let po Kristusovem rojstvu za Rimskega cesarja Valerijana bil je v mestu Aleksandriji hud pomor, v kterem je tudi dosti mešnikov in drugih kristjanov s tem smert našlo, ker so bolnikom stregli. In Aleksandrijski škof sv. Uionizij piše: „Postrežba in smert tistih mešnikov in ljudi ni bila menjše vrednosti, kakor zasluženje mu-čencev; da, sv. cerkev je vse te med broj mučencev postavila." Taka dela kerščanskega usmiljenja in mučeniške vrednosti zamo-remo tudi mi opravljati. Če kdo tak, ki je po dnevu težko in terdno delal, iz ljubezni do Jezusa po noči pri bolniku zavoljo postrežbe bedi, ali če mora pri bolniku noč in dan biti, hude sape v sebe jemati, ter nevarščino bolezni ali celo smerti prestajati; če otrok poleg sebe siromašnega očeta ali nevoljno mater s težkim delom ali s trudno skerbjo preživlja; če oče ali mati svoje premoženje otroku preda, pa mora poleg nehvaležnega sina ali hčere stradati ali kratenje svoje pravice terpeti, pa vendar ue neha za tiste otroke moliti, bogaboječe živeti; če kdo zapuščenega otroka s svojimi težkimi žulji hrani; če ima žena zapravljivega moža ali mož jezljivo ženo in se te težave vsak dan ponavljajo — ti vsi so duhovni mučenci, če svoja dobra dela samo zavoljo Boga in iz prave ljubezni do bližnjega opravljajo. Ali vsak nima prilike taka posebna dela doprinašati; kdor nima take prilike, naj pa voljno in zvesto dolžnosti svojega stana spolnuje. — Ti težak! delavni oče! veruj mi: Kakor je vsak las na tvoji glavi preštet, tako je tudi vsaka sraga, ki ti pri zvestem delu na čelo stopi, v nebesih zapisana, če le Boga vedno pred očmi imaš. Tvoje žulje na trudnih rokah in nogah vzeme Oče nebeški za mučeniške rane, če si svoje trude iz ljubezni do Boga prestal. — Ljuba skerbna mati! veruj mi: Tvoja skerb po noči in po dnevu za tvoje otroke ima, če iz ljubezni božje izvira, pri Bogu mučeniško vrednost. Zavoljo tega pa pravi sv. apostelj Pavelj: „Žena si s porodom svojih otrok nebesa služi, ker pri porodu svojo kri za otroka prelije in ga potem
mora z velikim trudom odhranjevati. — Ljuba mati! položi k porodnim bolečinam še lepe nauke, dobre izglede, in tvoje plačilo bo v nebesih enako z mučenci vred. — Verujte mi hlapci in dekle! tisti, ki nas vseh ni pozabil, ko smo bili pred Kristusovim odrešenjem od božjega obličja zaverženi, tisti tudi vas ne bo pozabil; on gleda na vsa vaša trudna dela in če so glede na Boga dopri-nešena, bode tudi vas vzel v tisti veseli kraj, kjer ni razločka med bogatcem in siromakom, med Gospodom in služabnikom.
6. Zdaj pa pridem do slednjega ali po straneh tudi najpotrebnejšega , kar morate storiti, če hočete biti duhovni mučenci Jezusa Kristusa: vi morate vsak dan svoje grehe premagovati in sami sebe zatajevati. — Nobeden sovražnik nam ni tako blizu, kakor greh, ki iz našega serca pride; nobeden sovražnik nas tolikokrat ne prejme, kakor greh, ker pri vsaki stopinji ima svoje zanjke nastavljene: vsak spol, vsaka starost, vsak čas ima svojo posebno skušnjavo. Tisti je tedaj najmočnejši in plačila najvrednejši, ki sam sebe, to je svoj greh premaguje. Pa koliko stanovitne volje je k temu treba! Včasih je več let potrebno, da se enega samega greha odvadimo; o, koliko grehov pa imamo na sebi! Nekteri se toži in reče: Dostikrat sem si naprej vzel, svojo grešno navado od sebe djati, ali ona me znova pod sebe dobi. Kakor eden greh zadevlje, tako zadevljejo vsi. Oster boj tedaj prestaja tisti, ki svojo grešno natoro kroti. Mučenec na telesu samo enkrat umerje, kdor pa se z grehom vojskuje, umerje sam sebi tolikokrat, kolikorkrat greh premaga, zato zasluži ime duhovnega mučenca in bo tudi na večnosti prejel krono stanovitnih mučencev.
Branimo se torej greha, ker vse naše molitve so brez vrednosti, naše milošnje brez cene, naša dobra dela brez božjega do-padenja, če se greha, posebno smertnega greha ne izogibljemo. Mi ne bomo nikdar nebes dosegli, če danes s smertnimi grehi tisto zateremo, kar smo si včeraj s svojo pobožnostjo prislužili.
Na tak način tedaj moremo postati duhovni mučenci Jezusa Kristusa, namreč: z željo mučeniške smerti, z ljubeznjivim prenašanjem razžaljenja, z voljnim siromaštvom, s skerbnim obvarovanjem devištva, s skazanjem Kristusove ljubezni, s spolnovanjem svojih dolžnosti in s premagovanjem svojih grehov. — K slednjemu vas še enkrat, ljubljeni Hočki farmani, opomnim: Hranite v svojem sercu danešnjo besedo od duhovnega mučeništva za tolažbo v težavah in za stanovitnost v dobrih delih.
Ti pa sv. Jurij! prijatelj božji, vzemi nas vse v svojo mogočno obrambo; izprosi nam pri Zveličarju Jezusu Kristusu naj-pred to milost, da bi ga prav spoznali in z deržanjem božjih zapovedi ljubezen do njega in do nebeškega Očeta kazali. Potem pa geni usmiljenje nebeškega kralja na to, da nam bo grehe od-
pustil in naše posvetno blago blagoslovil, če je k našemu zve ličanju. Amen.
Pridiga za sv. Marka dan.
(Pomen danešnjega godu; gov. J. A,)
„In jes vam povem: Prosite in se vam bo dalo."	(Luk. 11, 9.)
V v o d
Hvala bodi Bogu, da smo spet sv. nedeljo učakali! O da bi tudi to milost s hvaležnim sercem spoznali! Tak dan je v resnici dan zveličanja za vse, kteri svoje dušno zveličanje resnično iščejo. Ako bi kteri tak, ki je nespokorno umeri, in se v nesrečno večnost preselil, spet na ta svet priti, in z nami nedeljo obhajati za-mogel, poln veselja bi zaklical: Hvala bodi Bogu, da mi je še eno nedeljo dal, da pokoro storiti zamorem , da ne bom na vekomaj pogubljen. In ko bi ktera duša iz vic prišla nazaj, in bi smela le še eno nedeljo z nami obhajati, gotovo bi rekla: Hvala Bogu, da smem še eno nedeljo obhajati, ob kteri se zamorem s svojim Bogom spraviti, in očistiti v sv. zakramentih, ki so ob nedeljah vsakemu pobožnemu na ponudbo!
Kar mertvi nimajo in si zastonj želijo , to po božji milosti mi še imamo. Mi se zamorem o še za srečno večnost pripravljati, za večno nedeljo tam gori v nebesih. — Usmiljeni ljubezni božji se imamo zahvaliti, da take zveličanske dneve, kakor so nedelje in prazniki, še obhajamo, ob kterih Boga zopet najti, ali pa k njegovemu božjemu sercu pristopiti zamoremo. — Tudi ta nedelja naj bo vam sveta, in obhajajte jo ne iz navade, ampak s pobožnim sercem, in zvesto poslušajte božjo besedo, ki se vam zopet ozna-nuje. Za danešnji god vam bom ob kratkem razložil:
1.	Življenje sv. Marka, kterega praznik danes obhaj a m o.
2.	Kako je bila procesija sv. Marka vpeljana in
3.	Kaj nas procesije uče? Poslušajte me!
Razlaga.
1. Sv. Marka je bil rojen Jud iz Levijevega rodu. Sv. Peter ga je h kerščanski veri spreobernil, in od tistega časa vedno svojega sina imenoval, ker ga je po duhovno v sv. kerstu prerodil. Ker je bil, razsvitljen od sv. Duha, za božje reči tako silno vnet,
ga sv. Peter svojega tovarša izvoli in v Kim pripelje, kjer je bil priča toliko čudežnih prigodb. Ker je moral potem sv. Peter iz Rima zbežati, postavi sv. Marka vodnika rimskih kristjanov, na kterih prošnjo je vse potem v bukve zapisal, kar sta on in sv. Peter učila. Ko spet sv. Peter nazaj pride, prebere spisani evangelije, ga poterdi, in ukaže, da naj ga v zbirališčih očitno berejo.
črez nekoliko časa je sv. Peter svojega ljubljenega tovarša blizo naših krajev v staro slovesno mesto Akvileja (Oglej) poslal, v poglavitno mesto nekdanje Venecije in Istrije, blizo jadranskega morja. Rekel mu je namreč sv. Peter: „Kaj se v Rimu mudiš? Vstani in pojdi do mesta, ki se imenuje Akvileja, ondi oznanovat besedo Gospodovo." Tu je sv. Marka sprejel aposloljski poklic in pastirsko palico, se je podal na pot, in je prišel do imenovanega mesta, je tam prižgal luč sv. vere, od koder je tudi našim prednamcem lepo posijala.
Črez nekaj časa mu je v serce prišla želja zopet videti obličje sv. Petra; izbral si je sv. Hermagora, ter ga je k pervaku apo-steljnov, k sv. Petru, pripeljal v Rim, da je bil po pokladi apo-stoljskih rok posvečen v pervega Akvilejskega višjega pastirja. To se je godilo krog leta 63 po Kristusu v dneh cesarja Nerona.
Črez nekaj časa pošlje sv. Peter sv. Marka v Egipt, in gaje postavil škofa v Aleksandriji. Tu oznanuje Kristusa križanega, in sicer s tolikim pospehom, da se jih je veliko tavžent kerstiti dalo, ter je ob enem tudi mnogo kerščanskih občin vstanovil. Kaj sveto je bilo življenje teh kristjanov, ki so v ljubezni do Boga in bližnjega živeli. Devetnajst let je bil sv. Marka njih vladnik v mestu Aleksandriji.
Z veliko nevoščljivostjo pa so pogledovali ajdovski popi na-nj ter so sklenili, sv. Marka umoriti. Sv. mož, ker se je bal, da bi kje splošno preganjanje kristjanov ne navstalo, v kterem bi jih mnogo od sprejete vere iz strahu pred smertjo odpasti vtegnilo, je Anijana, kterega je precej iz začetka v tem mestu spreobernil, in v sv. veri prav dobro podučil, za škofa posvetil, mu skerb za kristjane izročil, in je na nekoliko časa skrivši iz mesta pobegnil. Podal se je v Pentapol, kjer je dve leti sv. evangelje oznanoval, in potlej se je drugič v Aleksandrijo vernil. Ravno tačas so obhajali na čast Bogu Serapidu velik praznik. Pokazati svojo togoto vpijejo popi, da naj gred6 Marka iskat, in ga Bogu Serapidu darovat. Res ga poiščejo in dobijo pri oltarju, ker je ravno velikonočni praznik nekervavo daritev opravljal. Denejo mu okoli vratu in života verv, ter ga potem s toliko grozovitostjo po mestnih ulicah vlačijo, da so bile tla rudeče od njegove kervi. Potem ga zaprejo v ječo, in tu se mu je po noči Jezus Kristus prikazal, tolažit ga. Sv. Marka je celo noč klečal in molil. Drugi dan na vse zgodaj priderejo spet hudobneži v ječo, in ga tako dolgo po ulicah vlačijo, da je svojo dušo izdihnil 25. aprila 1. 68.
Sv. Marka spomin mora biti Slovencem pred drugimi svet, ker on je pervi v te strani prinesel sv. evangelije.
V Benetkah, kjer njegovo sv. truplo shranjeno imajo, praznik sv. Marka s posebno veliko slovesnostjo obhajajo.
2.	Vendar pa tudi cela kerščanska cerkev danešnji praznik obhaja s splošno procesijo, ktera se je ob časih sv. papeža Gre-gorija Velikega začela. — Leta 590 je v Rimu in po vseh laških deželah kužna bolezen ljudi morila, in vso zemljo tako okužila., da je vsak človek nagloma mertev okoli padel, kteri je kihnil, in tako usta in nosnice odperl; od tistega pride tudi še zdaj obstoječa navada, da rečemo: „Bog pomagaj!" kedar kdo kihne, in v nekterih krajih usta prekrižajo, kedar zazehnejo. Zato je sv. Gregor v praznik sv. Marka procesijo v poglavitne cerkve Rimskega mesta obhajati ukazal, da bi od Boga sprosili odvernjenje strašne kuge. Pri tej procesiji je ta sv. papež rekel, s procesijo okoli nesti podobo matere božje, ktero je, kakor pravijo, sv. Lukež namalal, in litanije vseh svetnikov peti, in kuga je zares pojenjala.
3.	Zdaj vam imam še povedati, kaj procesije pomenjajo ?
a) Procesije naj učijo, da le Bog je, ki žitu in drevju rast in tek daje.
Pri procesijah gremo po polji med njivami in travniki; njive so z žitom, drevesa s cvetjem, travniki z rožicami olepšani. Toda vse to, kar nam ljuba pomlad zdaj kaže, je še negodno — sadje in vse, kar je na polji, je še v veliki nevarnosti. Kdo pa vse to ohraniti zamore? „Ne ta, ki sadi, tudi ne ta, ki priliva, je kaj, ampak Bog je, ki rast daje." Vse je v božjih rokah, le Bog je Gospod vremena, le on vse s solnčnimi žarki ogreva, in le on dež po našem polji rosi. „Jes, pravi Bog, dajem zgodni in pozni dež." Brez božjega žegna bil bi ves naš trud zastonj. Polje zamoremo sicer pognojiti, preorati, obsijati, več pa ne moremo storiti. Ko bi pa Bog pravi čas solnca in dežja ne pošiljal, bi bilo vse naše delo prazno. Zato tudi molimo k Bogu: „Daj nam danes naš vsakdanji kruh!" Molimo v litanijah: „0d treska in hudega vremena, reši nas o Gospod!" in: „Da nam sad zemlje daš in ohraniš," in z enim glasom pravimo : „Prosimo te, usliši nas!" — Tega torej morajo nas procesije opominjati, da žito in drevje le Bog požegna.
In tega se lehko tudi sicer večkrat spominjate, kolikorkrat greste po polji, po vertu, po travniku; mislite takrat pobožno, in povzdignite svoje serce k Bogu, nebeškemu Očetu, kteri milijone ljudi in žival tako čudopolno prereja in ohranja, hvalite tega dobrega Boga v svojem sercu, častite ga z gorečo molitevjo in recite s kraljem Davidom: „Vseh oči, o Gospod, čakajo na tebe, in ti jim dajaš jed ob pravem času; milostljivo odperaš svojo roko, in vse, kar živi, s svojimi dobrotami napolnuješ."
Delaj tedaj, kristjan! rad in neutrudeno, toda nikar ne pozabi, da je ves tvoj trud zastonj, če ti Bog svojega žegna ne da;
zato tudi pogostoma moli, moli in delaj — potlej se pa popolnoma Bogu izroči. Bog, ki je vsako leto svojo roko odperl, tebe in tvojo družinico preživel, vas tudi letos pozabil ne bo.
b) Procesije so podoba kerščanskega popotovanja na svetu.
Pri procesijah gremo zaporedoma eden za drugim; in kaj je naše življenje druzega kakor popotovanje, kakor procesija? Zaporedoma , stopnjo za stopnjo gremo skoz to življeljenje , in vsako minuto smo bližej groba, bližej svojega pravega doma, bližej večnosti. Veliko veliko jih je že pred nami v dolgo večnost odšlo, in vsi gremo za njimi po ravno tisti poti — in preden 80 let preteče, bomo vsi, kar nas je tukaj zbranih, v neznani hiši večnosti. Tako rod odide, rod pride, eni gred6, in drugi pridejo, nobeden nima tukaj stanovitnega prebivališča. „Ptujec sem pred tebo, o Gospod! in popoten, kakor so vsi moji očetje bili," prepeva kralj David. In sv. Pavelj pravi: ,,Nimamo tukaj stanovitnega prebivališča, ampak iščemo prihodnjega." Ali nas ne uči tudi skušnja, da smo popotni na zemlji? ali nismo prepričani, kako nezbirčna je smert? vse prek maha, mlade in stare v večnost podi?
Misli tedaj večkrat, kristjan moj! posebno pri procesijah, da si popoten na zemlji, in da so nebesa tvoj pravi dom, — in zato svet le kakor popotni vživaj, kakor da bi ga ne vžival, le toliko se ga posluži, kakor ravno memo grede potrebuješ, in le po svojem pravem domu, po nebesih z vso močjo hrepeni. Sv. Krizostom pravi: „Perva in vsa človeška čednost je ta, se kakor ptujec na zemlji vesti, in svojega serca ne na ta svet vezati."
Kako ti je pa, človek! po tej revnej zemlji potovati, da prideš v obljubljeno deželo, v nebesa? Popotnik skerbi pravo pot zvedeti, po kterej bo srečno na svoj dom prišel. Prava pot na naš pravi dom, v nebesa, je pa pobožnost, bogaboječnost; le kdor po tej poti hodi, ne bo v pogubljenje zašel. — Kristjan! reci tedaj večkrat sam sebi: Nočem ne s krivičnim blagom svoje duše obtežiti, saj pojdem kmalo iz tega sveta, in nič ne ponesem sebo , kakor svoje dobre ali slabe dela. — Večkrat reci sam sebi: Nočem se ne nobeni hudi meseni želji v greh zavoditi dati, ker veselje greha kmalo mine — britkost in strup pa, ki ga v sercu za seboj pusti — skoz celo večnost peče. — Tega tedaj nas drugič procesije opominjajo, da smo ptujci in popotniki na zemlji.
c) Pri procesijah molimo in pojemo tudi na poti v sred polja, ne samo v cerkvi. Torej nas procesije tretjič to resnico uče: Tudi tukaj na polji je Bog pričujoč. Tudi tukaj na polji, kakor povsod ga zamoremo moliti; tudi tukaj, kakor povsod, je pripravljen nas uslišati, če ga z zaupanja polnim sercem molimo. Sv. pismo pravi: »Bog, ki je svet in vse, kar je na njem, vstvaril; ta Gospod nebes in zemlje , ne prebiva samo v tempeljnih , ki jih človeške roke sezidajo."
Kristjan! te-le resnice: „Bog je tudi na polji, kakor povsod
pričujoč," se spominjaj vselej, kedar se na polji znajdeš, če se že v pričo kakega poštenega človeka kaj slabega storiti bojimo, koliko bolj se moramo bati, ker je Bog vpričo , on neskončno sveti in pravični, ki nobenega greha brez kazni pustil ne bo ? Ko bi si na polji ali v hosti, kristjan! zmislil, da je tudi tukaj Bog vpričo, bi te gotovo groza obšla, kaj nesramnega početi, komu kako krivico storiti, sosedu kaj odorati, kaj posekati, kaj vzeti, ali sicer kako škodo storiti. Oh koliko pregreh se na polji in v hosti zgodi! To pa le zato, ker ljudje nimajo te misli pred očmi, da je tudi tam Bog pričujoč.
d) Naše procesije nas pa tudi opominjajo, da so ljudje tukaj in povsod naši bratje in sestre, in da jim moramo tudi radi od božjega blagoslova kaj podeliti, in s tem Bogu nekoliko njegove dobrote povračevati.
V procesiji hodimo s svojimi sosedi, prijatlji, otroci, žlaht-niki, — pa tudi s takimi, ki jih še ne poznamo, ki ne stanujemo ž njimi v eni hiši ali vasi. Pa vendar vsi k Bogu kličemo: „Oče naš!" in svoje molitve s temi besedami sklepamo: „Po Jezusu Kristusu Gospodu našem"; in s tem dajemo na znanje. da smo vsi otroci enega Boga, da smo vsi ene in ravno tiste vere, ki jo je Jezus Kristus iz nebes prinesel. Mi smo tedaj vsi bratje in sestre med seboj, in vsi otroci enega Očeta, kteri je v nebesih. Torej moramo
vse ljudi, kakor svoje brate in sestre spoštovati in ljubiti.--
Glej, kristjan! vsi ljudje so tvoji bratje in sestre in vendar jih tolikrat žališ in jim življenje greniš! Jih z opravljanjem in obrekovanjem ob poštenje in dobro ime. z goljufijo, zvijačo, s krivico ob premoženje pripravljaš! In vendar tolikokrat v sovraštvu s svojim bližnjim živiš! Ali te ne opominjajo procesije, da se precej ž njim spravi in vso škodo mu poverni? Sicer si hinavec, če v cerkvi z združenim glasom svojega nebeškega Očeta moliš, za se in za svojega bližnjega prosiš, če ga pa zunaj cerkve preganjaš in sovražiš; hinavec si in ne boš uslišan, če tukaj moliš: „Oče! odpusti nam aaše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom", če svojemu bližnjemu, ki te je razžalil, ne odpustiš, če ti svojemu bližnjemu ne odpustiš, tudi nebeški Oče tebi odpustil ne bo: „Kdor ne ljubi, ostane v smerti." — Bog tedaj vašib prošenj, ki jih posebno zdaj pri procesijah k njemu pošiljate, ne bo uslišal, ampak zavergel jih bo, če v resnici svojega bližnjega kakor sebe ne ljubite, če od svoje obilnosti, od božjega blagoslova tudi revežem in siromakom kaj ne podelite.
Kar sem vam danes povedal, vam zdaj še ob kratkem ponovim.
Razložil sem vam življenje sv. Marka, kterega spomin mora posebno Slovencem svet biti, ker je evangelje, ki ga je spisal, pervi v te kraje prinesel. Sv. Marka je za evangelje, ki ga je oznanoval, tudi svojo kri prelil. Mi sicer nimamo priložnosti, za evangelje umreti; zato pa hočemo vsaj po sv. evangelju živeti,
Tudi tisti oznanuje evangelje, kteri z besedo in djanjem — s podukom in zgledom pripomore, da se kraljestvo Jezusa Kristusa razširja, da se njegovo ime posvečuje in poveličuje.
Povedal sem vam od procesije sv. Marka. Sv. papež Gregor Veliki jo je zapovedal obhajati, da bi ljudje sprosili odvernjenje strašne kuge, ki je takrat v Rimu in po Laških deželah ljudi morila, in kamur so ljudje s procesijo prišli, je kuga ponehala. Ta procesija se še dandanešnji obhaja, da milost božjo prosimo za odvernjenje rev in nadlog, ki jih je posebno v zadnjih časih toliko.
Poslednjič sem vam povedal, kaj nas procesije uče;
a)	da je vse le na božjem blagoslovu ležeče; zato moramo goreče Boga za njegov blagoslov prositi, in se ga vredne delate s tem, da se greha skerbno varujemo, ker greh hudo vreme napravlja in točo kuje in na zemljo suje;
b)	da smo ptujci in popotniki na zemlji, naša prava dežela so nebesa, po nebesih moramo hrepeneti;
c)	da je Bog povsod pričujoč, in ga povsod lehko molimo, zato zmiraj kakor pred njegovim obličjem hodimo; in
d)	da so vsi ljudje naši bratje in sestre, zato se moramo tudi po bratovsko do njih zaderžati, jih ljubiti in jim v potrebi pomagati.
Blagor nam, če to storimo; ker procesije nam bodo potlej prinesle blagoslov, ki ga želimo, blagoslov na tem, in blagoslov na unem svetu. Amen.
Pridiga za god sv. Florijana.
(Trije grojzdi sv, Florijana; gov, J. S,)
„Jes sem terta, vi mladike. Kdor ostane v meni, in jes v njem, on rodi veliko sadu."	(Jan. 15, 5.)
V v o d.
V Koroškej deželi izvzemši nektere kraje v podjunskej dolini vinsko terto le po imenu poznamo. Vse srečneji so naši slovenski sosedje na spodnjem Štajerskem. Ti sadijo in gleštajo vinske terte, kterih žlahni sad razgreva tudi nas merzle Korošce. Ves vesel je že nekdaj Štajerc prepeval: „Bog oče je vstvaril — vinske gore, — jih s tersjem zasadil, — da vince rode."
O, res žlahna si vinska terta, da se sam Jezus tebi primerja, rekoč: „Jes sem (vinska) terta." Ko pa Jezus samega sebe terto imenuje, smo pa mi mladike te terte, kakor sam pravi. Mladika pa le tedaj sad rodi, ako na svoji materi, na terti ostane; tako
si zamoremo dobre dela za nebesa nabirati tudi mi le takrat, kedar s Kristusom kakor s terto sklenjeni ostanemo.
Ena najboljših mladik, ktera je vedno s Kristusom sklenjena ostala, bil je sv. Florijan, kterega veseli god sv. cerkev danes obhaja.
Pridna mladika obrodi sladko grozdje. Tako so tudi na Kristusovi mladiki, na sv. Florijanu zrastli trije najžlahtnejši grozdi, — ali jih pa tudi poznate? Trije žlahtni grozdi sv. Florijana so:
1.	Florijanova živa vera,
2.	njegovo terdno zaupanje, in
3.	njegova goreča ljubezen do Jezusa.
Vtergam vam danes tudi jes na „cveteči" mladiki, na sv. Florijanu te tri žlahtne grozde s priserčno željo, naj bi se tudi na vas vseh kakor na pridnih mladikah prikazali in zorili.
Razlaga.
1. Pervi grozd, prava žlahtnina prelepe mladike, je Florijanova živa vera v križanega Jezusa.
Sv. Florijan je živel ob času cesarja Dioklecijana, ljutega preganjalca sv. Jezusove vere in njenih spoznovalcev. Neusmiljeno je divjal ta trinog zoper vse kristjane, in groza je slišati ali brati, kako neusmiljeno se je ob njegovem času s kristjani ravnalo. Po petnajst tisuč kristjanov so v enem mescu pomorili, tako da so ra-beljni mnogokrat od morije omagali in se jim je orodje skerhalo. Z razstopljenem svincem so jih zalivali, z žarečimi kleščami ščipali, na križe razpenjali, žive žgali ali iz kože devali, pri počasnem ognju pekli, divji zverini za jed metali itd. Posebno hudo so pa divjali zoper vse kerščanske uradnike in vojake. Sv. Florijan pa je bil ravno žolnir in scer višjih eden; torej ga je tudi pred vsemi preganjanje kristjanov najhujše zadelo. Ravno v tej kervavej dobi je bival sv. Florijan v močnem taborskem mestu Laureaku na gornjem Avstrijanskem , — tam ker se dereča Aniža v globoko Donavo iztaka. Cesarski oblastnik Akvilin hiti v to mesto, da bi tam stanujoče kristjane z mukami v malikovavsko darovanje prisilil, ali pa s smertjo jih kaznoval. Mnogo vernikov zbeži v skrite nedohodne kraje, v gore in berloge; nekoliko jih pa je bilo zgrab-ljenih in pred oblastnika tiranih. Med vjetimi je bilo tudi 40 ker-ščanskih vojakov. Bili so pahnjeni v temno ječo, da bi jih tam lakota in žeja in druga mnogoverstna muka prisilila malikom darovati. Če bi pa tega ne hotli storiti, da bi bili grozovitno pomorjeni.
Sv. Florijan ni bil ravno tedaj v Laureaku. Ko pa pozve od te žalostne dogodbe, hiti v Laureak, da bi svoje tovarše tamkej v veri poterdil in stanovitne storil. Na potu v Laureak ga srečajo vojščaki . poslani od oblastnika kristjane iskat in lovit. Ko Florijan njih namen zve, vpričo se za kristjana spozna, rekoč: „To-varši! kaj s tolikim trudom letate za ubežnimi kristjani ? Tu imate
enega. Jes sam sem kristjan. Le idite in povejte to oblastniku." Žolnirji vklenejo svojega nekdanjega poveljnika, in ga pred oblastnika ženejo. Oblastnik mu prigovarja, naj spolni cesarjevo voljo in daruje malikom. Florijan pa mu naravnost odgovori, da tega nikdar ne stori. Akvilin se mu grozi in žuga s strašnimi mukami. In ko sveti vojščak nikakor noče malikom darovati, ga zapove razkačeni oblastnik sleči, k stebru privezati iu neusmiljeno pretepati. Oblastnik mu prigovarja, rekoč: „Florijan! vendar daruj bogovom, da boš rešen sramotnega pretepanja." Sveti mučenec povzdigne glavo, ter pravi neverniku: „Ravno zdaj pravi dar darujem svojemu Gospodu in Bogu, ki me je okrepčal in povzdignil do te časti, da smem za-nj terpeti." Ukaže ga tedaj ljuti Akvilin z železnimi grebeni po plečih razmesariti, ali tudi v teh strašnih mukah sv. Florijan Boga hvali in na glas priča, rekoč: „Vedi, da se vseh tvojih muk nič ne bojim. Daj germado zažgati, in rad bom šel na njo v imenu Jezusovem." Ko oblastnik vidi, da vse najhujše mučenje serčnega spoznovalca Kristusovega omečiti, znejeveriti ne more, obsodi ga v smert, da naj se v dereči Aniži vtopi.
Glejte, ljubi kristjani! tako je pervi grozd na mladiki — na sv. Florijanu — prelepo dozorel. Ta grozd je bila živa vera svetega m učenca, za ktero je hotel tudi svoje življenje dati.
O ljubi moji! sv. Florijan nam bodi luč, da svojo vero v križanega Jezusa pred vsem svetom očitno spoznamo in se je nikdar ne sramujemo. Naj nas tudi hudobni svet zato zaničuje in se norčuje iz nas: ko pride grenka slednja ura, nas svet ne bo sodil; temveč naš sodnik bo Jezus Kristus, vinska terta, čegar mladike smo mi kristjani. Bog daj, da bi bili vsi kakor sv. Florijan z grozdi žive vere in dobrih del obložene.mladike!
2. Drugi grozd, prelepe mladike sladki šipon, je Florijanovo terdno zaupanje v Jezusa Kristusa. Sv. Florijan ni stavil svojega zaupanja v svet in posvetne minljive reči, temveč v Boga in v prihodnje, boljše življenje. Poglejmo v kratkem tudi prelepi grozdič njegovega terdnega zaupanja!
Vklenjen stoji pred oblastnikom. Ta mu žuga z najhujšimi mukami; sv. Florijan pa oči proti nebu povzdigne in moii: „Moj Bog in moj Gospod! že od mladosti sem le v tebe zaupal. Tebe ne morem nikdar zatajiti. Tvoje ime bodi hvaljeno v nebesih in na zemlji. — Za te se hočem bojevati in svoje življenje darovati. — Tvoja mogočna roka naj me varuje in podpira. — Vzemi me med svoje svete in izvoljene vojščake, ki so že pred menoj tvojemu imenu spričevanje dali. Daj mi moč da te s svojim terp-Ijenjem hvalim in pred svetom poveličujem." Akvilin pa ga za-sramuje in pravi: „Kako moreš take neumnosti blebetati in povelja cesarjev ne spolniti?" Florijan pa mu odgovori: „Ko sem nosil pozemeljsko orožje, sem na tihoma služil svojemu Bogu in nikoli me ni mogel satan od njegovega češčenja odverniti. Zdaj
imaš ti oblast črez moje telo, črez mojo dušo pa nič ne premoreš, črez njo ima le Bog oblast. Bad sem cesarju pokoren v vsem, v čemur me veže moja vojaška dolžnost. Da bi pa jes malikom daroval, tega mi nihče zapovedati ne more." Oblastnik ga obsodi v grozovitno smert! sv. Florijan pa sodbo z veseljem sprejme. Žlahtni grozdič sladkega šipona je že dozorel; le še stlačiti ga je treba, da postane dobro vino v očeh božjih. Grozdič kerščanskega upanja kaže sv. Florijanu pot k Očetu tje gor v srečno deželo, kamur je bil Jezus, vinska terta, že pred njim šel, da tudi njemu mesto pripravi.
Glej, kerščanska duša! drugi prelepi grozd sv. Florijana, — njegovo terdno zaupanje v božjo milost. Po zgledu tega sv. mu-čenca razreši tudi ti spone, ktere te še preveč vežejo na ta svet in njegovo minljivost, ter stavi vse svoje zaupanje v Jezusa kri-žanega. On ti bo enkrat odvzel težko butaro, in ti bo dal za kratko minljivo terpljenje večno, preobilno veselje v nebesih. Na perutah zaupljive molitve pokladaj svoje križe pred sedež milosti božje, ter poprosi tudi še sv. Florijana, da ti sprosi daru poterpežljivo3ti in vdanosti v voljo božjo.
3. grozd prelepe mladike dišeča kraljevina bila je Florijanova goreča ljubezen do Boga in do bližnjega.
Ljubezen je kraljeva nevesta, ktera se veseli terpeti in umreti za ljubljenega ženina. Ljubezen je močnejša kakor smert. In tako močno ljubezen do Boga in do bližnjega je imel sv. Florijan. Ljubezen do Boga ga žene v Laureak — v vodeni, hladni grob; ljubezen do bližnjega ga kliče k svojim kerščanskim tovaršem, da jih v sveti veri poterdi. O žlahtna kraljevina na blagi mladiki — na sv. Florijanu! Sv. Florijan zasliši smertno sodbo, pa se ne vstraši; temveč razveseli se. S prepevanjem hvalnih psalmov nastopi pot v mučeniško smert — v vodeni grob. Črez šumečo Anižo je bil most, in ravno na ta most peljejo vojaki kerščanskega junaka, svojega nekdanjega poveljnika. Sv. Florijan jih poprosi, da bi smel še nekoliko moliti in svojo dušo Bogu priporočiti, kar mu tudi dovolijo. Sv. Florijan se oberne proti jutru, poklekne na obe koleni, moli priserčno in sklene svojo molitev z besedami: „Gospod Jezus, vzemi mojo dušo!" Potem ga zvežejo in mu težek kamen na vrat obesijo; ali vojščaki se nekoliko branijo svojega višjega poveljnika res v valovje pahniti. Zdaj treši v njega nek sirov pogan. — svetnik omahne — in pade v vodo! — Grozovitnež pa ga ni videl pasti, ker v tistem trenutku je oslepil. Vse to se je godilo leta 304. Valovi se zavzamejo, in zanesejo sv. mučenca na skalo pod bregom, ter mirno naprej šumijo. Na božje povelje prileti velikansk orel, se vsede k sv. truplu in ga s prostertimi habami varuje, dokler ga pobožna žena Valerija, kterej se je bil svetnik v noči po svoji smerti v spanju prikazal, na naznanjenem jej kraju ne pokoplje. Tam so vsi usmiljenje božje dosegli, kterikoli so verno molili.
Kmalo sta se nad njegovim grobom povzdignila cerkev in samostan sv. Florijana, ki je še zdaj eden največih in najbolj slovečih samostanov v našem cesarstvu.
Tako je torej tudi tretji grozd na sv. Florijanu prelepo dozorel, in ta je kraljevina kerščanske ljubezni, — ljubezni do Boga in ljubezni do bližnjega. Njegova ljubezen je bila res močneja od smerti.
O naj bi le en sam žark iskrene ljubezni sv. Florijana posvetil v naša merzla serca, da bi se učili ljubiti Boga črez vse in bližnjega kakor same sebe! Sad prave ljubezni pa bo pokorščina, kakor Jezus sam pravi: „Kdor spolnuje moje zapovedi, ta je, ki me ljubi."
Sklep.
In tako ljubi kristjani! sem vam pokazal nad sv. Florijanom tri prelepe grozde: žlahtnino njegove žive vere, šipon terdnega zaupanja in kraljevino njegove goreče kerščanske ljubezni; vi pa se veselite , da imate sedaj nad sv. Florijanom velikega priprošnika pri Bogu in mogočnega varha v nevarnostih ognja. Da pa sv. Flo-rijan naš prijatelj ostane, in nas varuje časnega in večnega ognja, častimo ga prav, častimo ga ne le v besedi, temveč tudi v djanju. V djanju ga pa častimo, ako smo tudi mi pridne mladike na nebeški terti, in se s to terto — s Kristusom Jezusom — terdno sklenemo po živi veri, terdnem zaupanju in goreči ljubezni.
Ne omahujmo v naši veri, naj jo tudi posvetneži zasmehujejo in se iz božjih reči norca delajo. Sv. Florijan in toliko tisuč svetih mučencev naj nas učijo, kako se je tudi nam za Kristusa vojskovati — za Kristusa tudi kaj prestati. — Kedar pridejo britke ure v našem življenju in nas križi na tla podreti žugajo, ne zgubimo svojega zaupanja v božjo previdnost, in molimo zaupljivo: „Y tebe, o Bog! sem zaupal, in na vekomaj ne bom osramoten." (Ps. 30, 1.)
Pridejo skušnjave in nas zapeljivi svet ali lastne naše strasti v greh vabijo, pomislimo na križano ljubezen, na Kristusa, in na preobilno plačilo, ktero je Jezus pripravil njim ki ga ljubijo in v ljubezni stanovitni ostanejo. O Bog, naš Bog! glej milostljivo na nas in blagoslovi nas po prošnji svojega služabnika, sv. Florijana. O Jezus, ti prava vinska terta! ne pripusti, da bi se kedaj od tebe ločili; temveč podpiraj nas s svojo milostjo, da v živi veri, v terdnem upanju in v goreči ljubezni s teboj večno sklenjeni ostanemo. Po prošnji sv. Florijana varuj naše cerkve, pohištvo, vse naše posestvo pred nesrečo ognja! Še bolje pa nas obvaruj pred tistim strašnim ognjem, ki pogubljene v peklu strašno peče, jih bo pekel celo večnost in nikdar ugasnil ne bo! Pomagaj nam, da srečno dospemo v sv. nebesa! Amen.
Slovencem!
Slavni rodoljub Vacslav S tule, višegraški prošt v zlati Pragi, piše v svojem bogoslovskem časniku med drugim to-le: „Znano je, da so došli in dohajajo iz različnih strani zemlje slovanske , v Eiin oglasi zahvale za oslavljenje apostoloma slovanskima — za dokaz velike ljubezni očetove Slovanom izjavljene. Zagnali so se tudi glasi od različnih vetrov, da bi šli Slovani skupno dostojno zahvalit se namestniku Kristusovemu. Misel dobra je ugajala in povsod so se jeli pogovarjati o potovanji hvaležnih Slovanov v Rim. A kaj pravi k tej nameri papež Leo XIII? Imamo že odgovor od njega. Dne 20. februarja slavili so v Rimu obletnico izvoljenja sv. očeta. Kardinali rimski voščili so ta dan papežu srečo. Leo XIII je po navadi svoji govoril jim o žalosti svoji in nadejah, o hudih poskušnjah in proganjanji, govoril je o sredstvih, kako bi se mogli protiviti z vspehom tolikerim nasprotnikom. Skupne molitve sveta kerščanskega so v tem boji ščit in zmagovalno orožje. Zaradi tega so že tudi sv. Oče razglasili letos sv. leto. Toda Leo XIII. razmišljajoč občne potrebe kerščanstva niso pozabili Slovanov. „Monde" piše o tem: Sv. Oče naznanili so kardinalom, da po poročilih, ktere je prejel kardinal Ledohovski, mislijo katoljški Slovani priti v Rim. Leo XIII. želijo, da pridejo ti potniki v Rim na slavnost sv. Cirila in Metoda (5. julija). Ob enem omenil je, da želi, naj se vstanovi v baziliki sv. Klementa altar v čast sv. Cirilu in Metodu , ker tu počivajo že kosti in pepel sv. Cirila. Baziliko sv. Klementa pa izvolili so papež zato , ker sta aposteljna slovanska prinesla v Rim telo sv. papeža, ktero so našli na otoku krimskem."
Habenins pontificem — imamo škofa!
je postal visi pastir Kerške škofije.
Prečastiti gospod Peter Funder je rojen 30. okt. 1820 v Jesanih blizo Greifenburga. Latinske in bogo-slovske šole je obiskoval v Celovcu in izverstno napredoval. Za duhovnika je bil posvečen 31. julija 1844 in najpred menda postavljen za kaplana v Tergu. Prišel je potem za provizorja v Knezovo, poklican je bil v Celovec za pridigarja in učenika verozakona na gimnaziji. Zatim je bil imenovan za podvodja v bogoslovskem semenišču in rajni knezoškof dr. Valentin AVierj so ga imenovali za stolnega korarja in zraven za vodja škofijskega urada. Po smerti premil. knezoškofa Valentina ga je stolni kapitelj
izvolil za kapiteljskega vikarja in knezonadškof Solno-graški ga poterdili. — Dan, kdaj so ga presvitli cesar imenovali za Kerškega knezoškofa, danes 11. aprila, še ni znan: pa preč. gg. korarji so mu 10. aprila že čestitali in po vsem mestu že gre ta vesela novica.
Prečastiti gospod Peter Funder je sicer rojen Nemec, pa poznamo ga od nekdaj kot pravičnega moža tudi Slovencem. Zraven pa je tudi visoko učen gospod, od-kritoserčen in vnet katoličan, ognjen in izversten govornik in po celi deželi — med Nemci in Slovenci — visoko spoštovan in ljubljen. Zatorej kličemo: Živio mnogaja leta!
Duhovniške zadeve.
Lavantinska škofija. Č. g. Le m pel Jak. dobil je faro Ulimje, č. g. Pečnik Jakob faro Podgorje, 6. g. Lacko Anton faro Kapelo pri Radgoni, 6. g. Plesni k Miha faro sv. Pavlja v Prag-valdu in Dupelnik Gregor faro sv. Lenarta pri Laškem. Prestavljeni so čč. gg. kaplani Tam še Val. v Dobovo, Bohanec J. k Mariji Snežnici in Schmid M. k sv. Urbanu v slov. goricah. C. g. župnik Kleine Fl. se poda v stalni pokoj. — Umerla sta čč. gg. župnika Unuk Štef. in Piuc Greg. R. I. P.!
Ljubljanska škofija. Č. g. Potočnik Mih., nunski spovednik, je postal monsignor ali častni papežev kamernik. C. g. Hočevar Jož. je postal kanonik v Novem mestu. Č. g. Po rent a Fr. je dobil faro v Sori. Č. g. Molj Lavosl., duhovni oskerbnik v posilni delavnici v Gradcu, postal je doktor bogoslovja. — Umerla sta č. g. Svetličič Fr. župnik in nekdanji dober pesnik in č. g. Martine Gašp. župnik v Vavtovasi. R. I. P.!
Teržaška škofija. Prestavljeni so duhovni: Č. g. Dubrovič Vinko gre za kaplana k sv.Matiju vKastavski župniji; v Zvoneče pride č. g. Laginja Miha, č. g. Zadnikar Blaž je postavljen za opravnika župnije v Gerdoselu. — Umerla sta: Prem uda, Juri, bivši kaplan pri Sv. Matiju in Sterpin Angel, bivši kurat v zavodu ubogih v Terstu. R. I. P.! — V teržaškej škofiji je po novem imeniku 223 duhovnikov v dušnem pastirstvu, 18 kateketov, 18 v druzih službah, 5 pri mornarici, 2 v naukih, 41 v pokoju (mej temi 18 v druzih škofijah). Vseh skupaj 307. Iz druzih škofij je 9 duhovnikov. Redovnikov je 44. Kanonikov je v Terstu 7, v Kopru 6, kuratnih kanonikatov 7, prazna sta 2, kornih vikarij 8 nastavljenih, 1 prazna; župnij nastavljenih93, praznih21; vikariji 2; kuracij nastavljenih 22, praznih 7; kaplanij pri podružnicah nastavljenih 51, praznih 13; župnijskih kooperriur nastavljenih 99, praznili 38: samostanov 6, in 2 hospica; število duš 300.987.
Odgovorni izdajatelj in vrednik Andrej Einšpieler.
Natisnila tiskarna družbe sv. Mohora v Celovcu.