revija za tehniško ustvarjalnost % M« memt w.mm sSM »G® i K . . r ¿a«-' j : K * s&uis* r V ■ S /3 / ers CL-1 model za zračne boie v kateeoriiiwWli •A* f£ ■11 ^ Krmilnica v obliki ptice !. : ■ • f ■'■ 2 > Zakrilca ob stiku s krmilom odklona na krilu (Foto: Mitja Maruško) Ob zaključku gradnje sestavimo še številne drobne lopute podvozja, ki jim je treba ob izdelavi makete z zaprtim podvozjem odstraniti kolenaste zglobe, ki jih povezujejo s trupom. Oblikovanje dovolj natančnih in drobnih detajlov na teh delih v merilu 1 : 72 je vselej problematično, zato tudi Eduard ponuja kovinske dodatke le za lopute nosnega podvozja. Kolesa so odlično reliefno oblikovana in jih prilepimo po končanem barvanju. Pogled od spredaj na desno kolo (Foto: Mitja Maruško) Desno glavno kolo (Foto: Mitja Maruško) Prozorni deli kabine so oblikovani z ločenimi deli. Na njih so najbolj dobrodošli Eduardovi kovinski deli za podrobnosti na okviru pokrova pilotske kabine in sprednjem vetrobranskem steklu. Na koncu sledi še lepljenje drobnih anten, izboklin, zavorne kljuke in podkril-nih nosilcev. Tu priporočamo uporabo Quickboostovih poliuretanskih dodatkov z antenami (QB72589) in vstopniki zraka (QB72590). V ponudbi poljskega Master-ja najdemo kovinske dele za pitotovo cev (MR72113). Maketa premore velik pod-trupni rezervoar za gorivo, ne pa tudi podkrilnih rezervoarjev. Barvanje makete ni pretirano zahtevno. Notranje dele moramo pobarvati pred Kovinski deli za sprednjo pitotovo cev na Migu-25BRT vgradnjo in na koncu uporabiti eno od tehnik staranja površine letala, saj je večina Migov-25 po letu 2000 bila že globoko v veteranskem statusu. Kljub enobarvni shemi je maketa s kopico kovinskih površin in drobnih oznak vseeno slikovita. Nalepke so odlično natisnjene in prinašajo oznake za sovjetsko letalo iz poljske zračne baze Krzywa konec osemdesetih let prejšnjega stoletja in večkrat upodobljeni MiG-25 RBT ruskega letalstva iz 2. eskadrilje 47. polka iz leta 2012 z osebnimi posvetili in kopico drobnih oznak, čeprav se to letalo že leta 2000 pojavlja v bazi Ahtubinsk, kjer je sodelovalo v bojih nad Čečenijo. Od tod tudi drobne zvezdaste oznake za obeležitev števila poletov. Končana maketa MiGa-25RBT (Foto: Revell) Poliuretanski dodatki Quickboost za antene in vstopnike na MiG-25 v merilu 1: 72 Kot smo že vajeni, Revellova sestavnica napeljuje maketarja k uporabi barv iz Revellove palete, ki ima za to letalo kar primeren izbor odtenkov. Ne smemo pozabiti omeniti odličnega kompleta nalepk ruskega proizvajalca Begemot, ki pod kataloško številko 72.015 ponuja oznake za vse različice Migov-25, predvsem za letala v alžirskem, sirskem, libijskem, iraškem, ukrajinskem in indijskem letalstvu. Nalepke 72.016 pa premorejo komplet drobnih napisov za vse različice Miga-25. Maketo zelo priporočamo, ni pa primerna za prve korake v plastičnem maketar-stvu. Upamo, da bosta ICM in Revell kmalu poskrbela še za prve prestrezniške različice Miga-25. 23 MAKETARSTVO IZDELAVA PRIPOMOČKA ZA PONAZORITEV OPEČNATE POVRŠINE Predrag Hluchy tokratni številki revije TIM si oglejmo, kako lahko izdelamo preprost pripomoček za ponazarjanje opek oziroma izdelavo opečnate površine na maketi. Za izdelavo pripomočka potrebujemo star čopič ustrezne velikosti, kombinirane klešče in ravnilo. Z ročaja čopiča snamemo kovinski nastavek, v katerem so ščetine, in ga s kleščami oblikujemo v želeno obliko. Ko smo z obliko orodja zadovoljni, začnemo vtiskavati orodje v kos deprona ali podobne mehke plošče, iz katerega bo ponazorjen zid, da bo videti kot pozidana stena. Vsaj prvo vrsto opek vtiskavamo ob ravnilu. Ko vtisnemo opeke po vsej površini, ki smo jo nameravali prikazati, kot da je grajena iz opek, začnemo barvati. V tem primeru sem se odločil najprej pobarvati vse skupaj s sivo, nato pa s tehniko suhega čopiča (dry brush) nanesti na površino barvo v nekaj opečnatih odtenkih. Z modelarskim nožem ali skalpelom lahko kak kos opeke odkruši-mo, da bo vse skupaj videti še bolj pristno, in to mesto pobarvamo s svetlejšim odtenkom opečnate barve. Na koncu le še tu in tam, kjer je to potrebno, s sivo barvo popravimo stike med opekami in na ta način ponazorimo nanose malte. To je samo eden od načinov, kako izdelati steno, ograjo ali tlakovano talno površino. Barvne odtenke poljubno namešamo in površine pobarvamo s čopičem ali zračnim čopičem. Pripomočki za izdelavo orodja S kleščami previdno snamemo kovinski nastavek s čopiča. Vrat nastavka oblikujemo s kleščami in šablono. Orodje je končano, v notranjosti se vidi šablona iz trdega lesa. Vtiskavanje niza opek ob ravnilu Tako je videti opekicami. površina z vtisnjenimi Barvanje celotne površine s sivo barvo Izbor barv za opečnate odtenke Prva mešanica je nekoliko temnejša. Čopič namočimo in ga na papirnatem robčku skoraj posušimo. Dodatni odtenki in barvanje po enakem postopku s skoraj suhim čopičem Končni videz izdelka s sivo barvo poudarjeno malto med zidaki 24 MODELARSTVO NOVO NA TRGU v PLOŠČE IZ STEKLENEGA LAMINATA ari Mibu so za modelarje v svoj prodajni program vključili tudi plošče iz steklenega laminata (G10) velikosti 340 x 610 mm in različnih debelin od 0,8 mm do 3,0 mm. Plošče so primerne za izdelavo krmilnih ročic in podobne drobne opreme za modele. Razveselili se jih bodo še zlasti ladijski modelarji, saj so vodoodporne in zato primerne za izdelavo delov ladijskih modelov, kot so palube, stranske oplate trupov in deli kajut. Seveda jih je mogoče s pridom uporabiti tudi pri izdelavi drugih modelov, saj so upogljive, trdne in ne potrebujejo površinske zaščite. Cene plošč so od 11,00 EUR dalje. PIPER J-3 CUB Nova različica ARF kompleta polmake-te letala piper J-3 cub proizvajalca Pelikana je izdelanega iz penastega materiala EPO. Model z razpetino 1400 mm poganja brezkrtačni elektromotor C3536-850 s 40-A krmilnikom. Vgrajenih ima tudi pet servo-mehanizmov za krmiljenje višine, smeri in krilc ter upravljanje elektromotorja. Če želite z modelom vzletati in pristajati na vodi, ga je mogoče usmerjati tudi s krmilom na plovcih. Model ima prozorno zasteklitev kabine, priloženo pa je tudi standardno podvozje s kolesi. Model ni zahteven za upravljanje, zato je primeren tudi za začetnike. Cena je 195,00 EUR. NOŽI OLFA Pri Mibu so razširili ponudbo japonskih nožev in rezil Olfa. Novost je univerzalni nož XA-1 za splošno uporabo. Tako kot vsi Olfini noži ima izjemno ostro rezilo iz visokokakovostnega jekla. Lomljivo rezilo je standardne širine 9 mm. Nosilno ogrodje noža je kovinsko in je za boljši oprijem vstavljeno v ergonomsko oblikovan gumi-ran ročaj iz trde plastike, odporne na topila. Nož ima še priročno sponko za pritrditev na pas ali hlačni žep. Na voljo so tudi rezervna rezila AB-10. Cena noža je 9,95 EUR. Mibo modeli, d. o. o. Tržaška cesta 87b, 1370 Logatec telefon: 01/759 01 01, 041/669 111 e-pošta: shop@mibomodeli.si internet: www.mibomodeli.si SLO-SŽ HIMRRS 1 : 87 Slovenske železnice so nedavno najele nekaj vagonov z drsnimi bočnimi vrati, ki so jih fiksno speli po dva skupaj. Tako so iz dveh vagonov z oznako Hbbillns dobili en dvojni vagon z novo oznako Himrrs. Septembra je na trg prispel tudi model dvojnega tovornega vagona SLO-SŽ Himrrs v velikosti H0 madžarskega proizvajalca Al-bertmodell. Model vagona je izdelan v enkratni maloserijski nakladi in je postavljen v zadnje, šesto železniško obdobje. Garnitura dveh vagonov stane 80,00 EUR. PeGo model, Goran Brumen, s. p. Kurirska pot 10c 4207 Cerklje na Gorenjskem e-pošta: PeGo.model@gmail.com internet: www.pegomodel.si PRIPOMOČKI ZA GRADNJO MAKET V kompletu proizvajalca AMMO by mig Jimenez dobite ves potreben material za gradnjo maket. Komplet vsebuje: lepilo za plastiko, lepilo za prozorne in PE-delčke, sekundno lepilo, tekočini za boljše prileganje nalepk, dve vrsti kita, tekočino za maskira-nje in posebne čopiče za nanos pigmentov. Cena kompleta je 42,50 EUR. Več o kompletu si lahko preberete na https://www.mini-atures.si/kompleti-za-gradnjo-in-barvanje. KOMPLET ZA USTVARJANJE TEKSTURE LESA Komplet proizvajalca AMMO by mig Jimenez vsebuje temeljno barvo, akril-ne barve, olja, lak in sredstva za staranje ter dve šabloni, s katerima si pomagate ustvariti realističen učinek teksture lesa. V kompletu poleg barv in šablon dobite tudi navodila, kako korak za korakom pravilno ustvariti teksturo lesa. Cena kompleta je 53,50 EUR, več o njem pa si lahko preberete na: https://www.miniatures.si/kompleti-za-gradnjo-in-barvanje. Miniatures, d. o. o. Zupančičeva 37, 4000 Kranj telefon: 040/285 723 e-pošta: info@miniatures.si internet: www.miniatures.si 25 ELEKTRONIKA PRVI KORAKI V ARDUINO - SEMAFOR ZA PEŠCE S STIKALOM o se kot pešci približamo prehodu čez cesto, običajno na semaforju pritisnemo tipko. S tem sprožimo časovnik, ki čez čas izklopi rdečo in vklopi zeleno luč. Ta sveti samo nekaj časa, nato ponovno zasveti rdeča luč. V tem prispevku bomo s pomočjo krmilnika Arduino sestavili tako vezje in napisali program, da bo napravica oponašala delovanje pravega semaforja. Še več, lahko bomo celo nastavili čas po pritisku tipke, v katerem naj še sveti rdeča, ter koliko časa naj bo prižgana zelena luč. Material • krmilnik Arduino Nano ali podoben, • USB-kabel za povezavo mikrokrmilnika (mini USB) z računalnikom, • prototipna ploščica (angl. breadboard), • tipka, po možnosti mikrotipka, ki jo je preprosto namestiti na prototipno ploščico, • vezne žičke (najbolje rdeča, vijoličasta, zelena in dve črni), • dva upora vrednosti 1 (rjava, črna, rdeča, zlata), • dve svetleči diodi (zelena in rdeča). Orodja in pripomočki • osebni računalnik z nameščenim operacijskim sistemom Windows, Linux ali Mac OS, • Arduino IDE, integrirano programsko razvojno okolje, ki je brezplačno dostopno na spletni strani www.arduino.cc. Izvedba Tokrat se bomo naučili, kako lahko Ar-duino pripravimo do tega, da se bo odzival na pritisk tipke. Na podoben način bi lahko uporabili tudi stikalo. Razlika med njima je ta, da ostane stikalo sklenjeno tudi po tem, ko ga nehamo pritiskati, medtem ko se pri tipki stik prekine. V primeru semaforja za pešce bomo uporabili tipko, saj bi se v primeru uporabe stikala pešec moral vrniti nazaj in ga izklopiti. Delovanje tipke oziroma stikala je zelo preprosto. V resnici bi bil učinek enak, če bi zgolj sklenili oziroma razklenili prekinjeno žičko, le da je tukaj vse varno zaprto v ohišje. Če se zgodi, da tipke oziroma stikala nimamo, ju lahko mirno nadomestimo kar z navadno žičko. Glede na električno shemo (slika 1) bomo najprej preizkusno povezali tipko in rdečo svetlečo diodo. V prispevku bo uporabljena mikrotipka (slika 2), ki je majhna in na preizkusni ploščici zaseda malo prostora. Pri prvi uporabi nas mikrotipka preseneti, saj ima štiri priključne nožice, kar se da lepo razbrati iz diagrama tipke (slika 3). Te ima zato, da jo lahko trdno vstavimo v vezje, hkrati pa po dve v notranjosti povezani nožici zagotavljata zanesljivejše delovanje. Za lažje določanje, kateri nožici sta v notranjosti povezani, si pomagamo z utorom na spodnji strani mikrotipke (rumeni pas na levem delu slike 4). Lahko si predstavljamo, kot da utor prekinja stik, po pritisku na tipko pa poveže levo in desno stran mikrostikala. To moramo upoštevati tudi pri vstavljanju v preizkusno ploščico, pri čemer utor poravnamo v smeri enega od stolpcev preizkusne ploščice (rumeni pas na desnem delu slike 4). Eno od veznih žičk, najbolje črno, povežemo s pinom GND-krmilnika Arduino, drugo, po možnosti vijoličasto, pa s pinom D5, kot je razvidno z računalniške slike iz programa Fritzing (slika 5). Na pin D2 z rdečo žičko priključimo še rdečo svetlečo diodo, nanjo upor 1 (barve obročkov so rjava, črna, rdeča in zlata), tega pa s črno žičko na pin GND. Seveda lahko tako za tipko kot za diodo uporabimo tudi kak drug pin, pri čemer pa moramo biti pozorni, da se nanj pravilno sklicujemo v programski kodi. Sledi programiranje krmilnika Ardu-ino. V integriranem programskem okolju Arduino IDE bomo zapisali naslednji program: // // Program Arduino semafor s tipko za pešce - TEST // // Rdeča LED bo na nožici D2 const int ledRdeca = 2; // Tipka bo na nožici D5 const int tipka = 5; void setup() { pinMode(ledRdeca, OUTPUT); // Uporabili bomo notranji upornik pull-up, // zato ne potrebujemo zunanjega upora pinMode(tipka, INPUT_PULLUP); } void loop() { // Zaradi uporabe pull-up upora // je tipka v stanju HIGH, // po pritisku pa v stanju LOW if (digitalRead(tipka) == HIGH) { // LED sveti digitalWrite(ledRdeca, LOW); } else { // LED ugasne digitalWrite(ledRdeca, HIGH); } 26 ELEKTRONIKA Najprej smo s spremenljivkama led Rdeca in tipka določili, na katera pina Arduina smo priklopili tipko in diodo. V podprogramu void setup() {} z ukazom pinMode(ledRdeca, OUTPUT); določimo, da bomo na pin s svetlečo diodo pošiljali signal (ukaz OUTPUT). Z ukazom pin Mode(tipka, INPUT_PULLUP); določimo, da bomo na ta pin prejemali neko stanje vhoda (ukaz INPUT). Priklop tipke bi morali izvesti s pomočjo dodatnega upora za dviganje nivoja napetosti (angl. pul-lup resistor), kar pa elegantneje in predvsem varneje storimo tako, da z ukazom INPUT_PULLUP uporabimo vgrajen notranji upor mikrokrmilnika. Tako dobimo s pomočjo ukaza digitalRead(tipka) vrednost nepritisnjene tipke logični HIGH, po pritisku na tipko pa logični LOW. Za preverjanje stanja smo uporabili pogojni stavek if, ki odloča, kaj naj se zgo- di, če je pogoj izpolnjen, ukaz else pa, če ni. V našem primeru z ukazom digitalRe ad(tipka) in dvojnim enačajem == preverimo, ali je tipka v stanju HIGH, torej, ali je ta pritisnjena. Tedaj se izvede vsa koda med zavitima oklepajema if pogoj { }. V nasprotnem primeru, če tipka ni pritis-njena, se izvede vsa koda med zavitima oklepajema ukaza else { }. Program na običajen način prenesemo na krmilnik Arduino. Če je vse v redu, je rdeča svetleča dioda ugasnjena, po pritisku na tipko pa zasveti. Zdaj se lotimo končne izdelave semaforja za pešce s stikalom. Na pin D3 povežemo zeleno svetlečo diodo, na drugi konec povežemo upor 1 kQ in tega nazaj na GND-krmilnik Arduino (glejte električno shemo na sliki 6 oziroma računalniško sliko vezja 7). Program je nadgradnja obstoječega programa, zato lahko ustvarimo kar njegovo kopijo in jo prilagodimo. // // Program Arduino semafor s tipko za pešce // // Rdeča LED bo na nožici D2 const int ledRdeca = 2; // Zelena LED bo na nožici D3 const int ledZelena = 3; // Tipka bo na nožici D5 const int tipka = 5; void setup() { pinMode(ledRdeca, OUTPUT); pinMode(ledZelena, OUTPUT); pinMode(tipka, INPUT_PULLUP); } void loop() { if ( digitalRead(tipka) == HIGH ) { // Ko je tipka izklopljena, // sveti le rdeča luč digitalWrite(ledRdeca, HIGH); digitalWrite(ledZelena, LOW); } else { // Po pritisku tipke počakaj 4 s delay(4000); // Zelena luč sveti, rdeča ugasne digitalWrite(ledRdeca, LOW); digitalWrite(ledZelena, HIGH); // Počakaj 8 sekund delay(8000); } } Ko bomo program zagnali, bo najprej zasvetila rdeča svetleča dioda. Po pritisku na tipko se bo ta čez nekaj sekund izklopila, vklopila pa se bo zelena luč in svetila določeno število sekund. Z nastavitvijo časa čakanja v programu lahko naredimo semafor, kakršnega smo si od nekdaj želeli. Zaključek Možnost uporabe tipke nam zelo razširi nabor projektov, ki jih lahko samostojno izvedemo s pomočjo krmilnika Arduino. Malo razmislimo in zagotovo se bomo kakšnega domislili. Eden takih je na primer izdelava preproste alarmne naprave s svetlečo diodo. Seveda lahko namesto tipke uporabimo tudi stikalo, s čimer je možnosti še več. 27 ELEKTRONIKA FREKVENCMETER (1. del) f Zgornja frekvenčna meja Timovega frekvencmetra je 50 MHz. ■^Jernej Böhm arekvencmeter je skoraj nepogrešljiv instrument na vseh področjih elektronike in sodobne tehnike nasploh. Lahko je samostojen instrument, lahko pa ga najdemo kot možnost pri zahtevnejših elektronskih napravah. Uporaben je v razvojnem laboratoriju in servisni delavnici, pri preverjanju delovanja oscilatorjev, števcev, signalnih generatorjev, pa tudi radiofrekvenčnih vezij. Instrument registrira število nihajev praviloma periodičnega električnega signala v določenem času, npr. eni sekundi. Pri zelo počasnih pojavih raje izmerimo čas periode, nato pa to preračunamo v frekvenco. Prototipni Timov frekvencmeter ima merilno območje med 0,1 Hz in 50 MHz. Najugodnejše območje se nastavi samodejno, lahko pa natančnost meritve in število decimalk izberemo tudi ročno. S tipko tedaj izberemo število cifer za decimalno piko (vejico) in s tem »bogatost« števila vzorcev signala v povezanem času. Vso frekvenčno težo meritve prevzema 8-bitni mikrokrmilnik. Teoretično bi mikrokrmilnik z 2,5-MHz taktom, torej z 10-MHz kristalnim oscilatorjem, lahko spremljal še 256-MHz signal, vendar bi bilo za kaj takega potrebno nekoliko zahtevnejše diskretno vhodno vezje. Uporabil sem osnovne strojne in programske rešitve nekaterih že tu objavljenih projektov, tako tudi Microchipov mikrokrmilnik PIC18F4520, čeprav izkoriščam zelo majhen del njegovih sposobnosti. Njegova nabavna cena (Farnell: 3,84 evra za kos, oktober 2019) je imela še najmanjši vpliv pri projektiranju. Za prikazovanje meritev sem izbral LCD-prikazovalnik, in sicer zaradi njegove precej nižje tokovne porabe v primerjavi priljubljenimi LED-ciframi. Tako lahko frekvencmeter precej hitro preuredimo na baterijsko napajanje, tako da preveže-mo regulatorski čip (U1). Poleg tega z LCD-prikazovalnikom zlahka izpišemo vse al-fanumerične znake (številke in črke), kar je pri standardnih LED-prikazovalnikih težje in znatno dražje. Izkoristimo lahko dve stopnji ločljivosti: majhno in veliko. Prva je precej hitrejša in uporabna v večini primerov. Drugo prav tako izberemo s tipko, ko potrebujemo večjo natančnost, torej več cifer po decimalni piki. Nižja stopnja ločljivosti dovoljuje prikaz z natančnostjo +/-1 Hz za frekvenčno območje 1 - 999 Hz in +/-10 Hz za frekvence nad 1 kHz. Vzročni čas za najnižje frekvenčno območje je 1 s, za od 1 kHz do 50 MHz pa 200 ms. Kot natančneje rečeno, sem visoko 1-Hz ločljivost določil za frekvenčno območje med 150 Hz in 16 MHz oziroma 10-Hz prikaz za ostalo območje do 50 MHz. Registracija pod 150 Hz se samodejno poveča še za eno cifro, torej na 0,1 Hz. Slednji prikaz je dobrodošel predvsem pri testiranju akustičnih naprav oziroma NF-resonanc (zvočnikov). Razumljivo je, da natančnejše spremljanje periodičnih frekvenčnih pojavov pod 10 Hz zahteva bistveno daljše čase vzorčenja. Preklop med višjim in nižjim časom vzorčenja omogoča tipka Ti1 oziroma pritiskanje nanjo. Izbrano vzorčenje se shrani v EEPROM-pomnilnik mikrokrmilnika in se tako ohranja tudi po izklopih napajanja. Stanje občutljivosti naprave se razbere tudi na LCD-zaslonu. Izbira vzorčenja posledično prikaže 0 Hz za frekvenčno dogajanje pod 1 Hz, »Ni signala« pa za frekvenčna dogajanja pod 0,1 Hz. Če imamo opraviti z nizkofre-kvenčnimi signali, mikrokrmilnik na to najprej opozori z izpisom »Cakam signal« in šele nato z omenjenim »Ni signala«. Najdaljši čas vzorčenja je 10 s. Meritev periode ostaja za nadgradnjo. Kot lahko sklepamo po predstavitveni fotografiji, je izvedbeni frekvencmeter samostojna elektronska naprava z merami ohišja 120 x 80 x 36 mm. Napajanje je sicer zunanje s komercialnim med 9- in 15-voltnim omrežnim napajalnikom ali z SPECIFIKACIJE Vhodna občutljivost 20 mV (<100 kHz), 100 mV (50 MHz) Vhodna impendanca -1MQ//10 pF Frekvenčno območje 0,1 Hz-50 MHz Minimalna širina 5 ns polperiode signala Merilna napaka ~15 ppm (=CV1) Temperaturno območje delovanja 0-70 °C Vzorčenje 200 ms-1 s, 10 s0-1 Hz Tokovna poraba ~60 mA ustrezno baterijo (npr. 12-voltnim akumu-latorčkom). Za ta namen ohišje opremimo z napajalnim konektorjem (npr. panelno vtičnico 6,5 x 2). Blok shema frekvencmetra Srce frekvencmetra je mikrokrmilnik (U3). Signal, katerega frekvenco želimo določiti, vodimo najprej prek zaščitnega in oblikovalnega vezja in šele nato na enega od vhodov mikrokrmilnika, programsko pa nato na 8-bitni predštevec (TRM0), ki zelo zmanjša pogostost sprotne obdelave signala. Ta števec lahko algoritmično preoblikujemo ali celo izključimo. Nanj se navezujeta najmanj še dva samostojna 8-bi-tna registra, tako da skupna vsaj 24-bitna kombinacija omogoča štetje do 16777216 impulzov. Z dodatnim pomnilnikom lah- Blok shema frekvencmetra 28 ELEKTRONIKA Na sliki ni končni izdelek, mu je pa precej blizu. V fazi konstruiranja je treba dobro preveriti najbolj kritične sklope, med katere sodi tudi analogno vhodno vezje. Posledice so manj boleče, kadar so potrebne spremembe (»redesign«). Preizkusne plošče protoboard ne izpolnjujejo mojih pričakovanj. ko registriramo frekvence nad 167 MHz. Da lahko spremljamo tako hitro dogajanje (pod 10 ns), to omogoča prav omenjeni vhodni predštevec. Mikrokrmilnik namreč izvaja ukaze v 250-ns taktu, medtem ko posamezne rutine porabijo za izvajanje celo nekaj mikrosekund (in več). Za časovno natančnost ukazov (meritev) skrbi kristalni 10-MHz oscilator. Posamezne programske rutine morajo biti skrbno zasnovane, ker mikrokrmilnik poleg osnovnega hitrega štetja krmili še LCD-prikazovalnik ter otipava stanje tipke za nastavitev ločljivosti. Shema frekvencmetra Vhodnemu signalu na konektorju K3 (tipa BNC) najprej odstranimo morebitni enosmerni nivo. To preprosto nalogo opravlja kondenzator C1. Sledi zaščitno vezje v povezavi upora R2 ter diod D2 in D3. Vezje »poreže« signal na približno 600 mV, kar učinkovito zaščiti vrata JFET-tran-zistorja Q1. Značilno za to vrsto tranzistorjev (JFET) je velika vhodna impedanca, kar posledično omogoči večje frekvenčno merilno območje. RC-spoj upora R2 in ka-pacitivnosti obeh uporabljenih diod kompenziramo s kondenzatorjem C2 (27 pF). Upor R12 poskrbi za delovno napetost vrat vhodnega tranzistorja Q1. Znano vez- je (skupni izvor) ima napetostno ojačenje približno 0,7. Izgubo več kot pokrije ojačevalnik U4. Tranzistor Q1 in ojačevalnik U4 sta kapacitivno povezana prek C3//C4. Elektrolitski kondenzator C3 zaradi svoje zgradbe prepušča zgolj NF-signal, medtem ko za vse VF-signale odpira pot C4, spet zaradi svoje specifične zgradbe in ne glede na kapacitivnost. Mimogrede, znak // je izum študentov ljubljanske fakultete. Znak za paralelno vezavo je bil tako všeč profesorju M. Grudnu, da ga je uporabljal tudi na predavanjih. Ojačevalnik U4 literatura označuje kot komparator, vezje, ki ojačuje razliko električne napetosti med obema vhodoma. Za tovrstna vezja je pomembnih še vrsta drugih parametrov (šum, vhodni tok, časovna in temperaturna stabilnost delovanja, tudi rahla histereza za kompenzacijo vhodnega šuma), vendar je tu glavni poudarek na ojačenju in rahli histerezi oziroma nekoliko poudarjeni pozitivni povratni zvezi zaradi vgradnje upora R1 (skupaj z uporom R3). Prednapetost vhodu U4/4 nastavimo s trimernim potenciometrom P3, s potencio-metrom P1 pa isto še na U4/3. S slednjim rahlo popravljamo mejni nivo vhodnega signala. Ojačevalnik je v bistvu ves čas prekrmiljen v eno ali drugo smer (na izhodu U4/1 so zgolj digitalne "0" in "1"). Ker pa U4 lahko izkrmilimo do približno 600 mV (~"0"), kar bi utegnilo pri določenih situa- SEZNAM KOMPONENT B1 12 V (več v besedilu) C1 470 nF/100 V, poliestrski (1206)* C2 27 pF/50 V, keramika (1206)* C3 220 p/16 V, tantalni (2917)* C4 27 nF/50 V, poliestrski (1206)* C5 47 pF/10 V, tantalni (1210)* C6, C8-C11 100 nF/50 V, poliestrski (1206)* C7 100 p/16 V, elektrolitski Yageo (5x5,4 mm)* C12, C13 220 nF/50 V, poliestrski (1206)* CV1 10 - 30 pF, trimerni JZ300/Molex* D1 CRS06, 1 A (S6)*/Farnell 130-0795** D2, D3 schottkyjeva, 30V/0,2 A (SOD123)*/ Farnell 184-3762** K1 spajkalni otoček (več v besedilu) K2 moška letvica 90o, raster 2,54" (več v besedilu) K3 BNC 50R, ženski za ohišje P1 1 kO, trimerni TS53 (5 x 5 mm)*/ Farnell 114-1482** P2 10 kO, trimerni TS53 (5 x 5 mm)*/ Farnell 114-1485** P3 1 kO (THT) Q1 MMBF4393LT1G, JFET (SOT-23)*/ Farnell 143-1332** Q2 BC5817 (SOT-23)* R1 100 kO (1206)* R2 82 kO (1206)* R3, R13 1 kO (1206)* R4 2,7 kO (1206)* R5, R6 2,2 kO (1206)* R7 560 O (1206)* R8 1,5 kO (1206)* R9, R11 470 O (1206)* R10 120 kO (1206)* R12 1 MO (1206)* Ti1 panelna tipka MINI/IC 266250023100** U1 LM340MP-5.0/NOPB (SOT223-4)*/ Farnell 300-8055** U2 LCD-prikazovalnik/ Farnell 267-4121** U3 PIC12F4520-I/P (DIL40)*/ Farnell 121-2702** U4 MCP6561RT-E/OT (SOT23)*/ Farnell 183-4857** Y1 kristal, 10 MHz (HC-49S) * komponenta za površinsko montažo ** dobavna koda prodajalca Električna shema frekvencmetra 29 ELEKTRONIKA cijah zaplesti nedoločno stanje na vhodu U3/33, to popravimo z emitorskim sledilni-kom Q2. Zanj sem se odločil kljub podatku, da izhod (U4/1) lahko neposredno krmili logiko CMOS/TTL, torej tudi mikrokrmilni-kov vhod U3/33. Vhodna občutljivost prototipnega instrumenta je med 20 mV (NF) in 100 mV (VF), odvisno od frekvence merjenega signala. Povezava krmilnika (U3) in LCD--prikazovalnika (U2) je standardna in jo proizvajalec tako rekoč predpiše. Kot rečeno, sem jo že večkrat uporabil in preveril pri podobnih projektih. Podrobnosti pa so tako ali tako domena programske opreme. Tudi napajalni +5-voltni regulator U1 je »uzakonjen« in uporabo določa proizvajalec. Dioda D1 zgolj varuje čip med programiranjem mikrokrmilnika. Predvidevam, da v večini primerov ne bo potrebna in jo lahko tako kot konektor K2 izpustimo. Oboje je potrebno le pri preprogramiranju frekvencmetra oziroma U3, kar sem med testiranjem prototipnega merilnika kar pogosto izkoristil. Umerjanje frekvencmetra O tem bo več zapisano v prvem nadaljevanju, ko bom opisal izdelavo instrumenta. Za ta namen potrebujemo frekvenčno dovolj natančen generator oziroma signal. Tega večina hobijskih elektronikov zagotovo nima v svoji delavnici, kar nekaj komercialnih elektronskih naprav za vsakdanjo rabo pa že ima tudi solidno stabilen oscilator. Splošno je znano, da sleherna delujoča elektronska naprava proizvaja t. i. električne motnje in v okolico seva manjšo, a neželeno elektromagnetno energijo. Starejši televizor (sistem PAL) s katodno cevjo utegne biti kar uporaben etalon pri umerjanju pričujočega frekvencmetra. Horizontalni vrstični pomik svetlobnega žarka ima namreč frekvenco 15.625 Hz, odklonske tuljave žarka pa že po naravi povzročajo obilne motnje. Televizorja ni treba niti odpreti, dovolj bo, da na vhod frekvencmetra priključimo približno meter dolgo žico in jo približamo televizorju, in električna motnja se bo prikazala tudi na prikazovalniku U2. S trimer-nim kondenzatorjem CV1 le še uglasimo prikaz. Problem nastopi, če smo sprejeli filozofijo slavne japonske »čistilke« Marie Kondo, ki je s knjižno uspešnico Umetnost pospravljanja obnorela svet in ga menda spravila v zgleden red, in razno navlako ter vse, česar v zadnjem letu nismo vsaj enkrat uporabili, takoj prepustimo recikliranju. Westonov merilnik frekvence Pred nekaj desetletji merilna tehnika ni bila tako zelo »elektronska« in je slonela na osnovnih pojmih elektrotehnike. Tako so nas učitelji seznanjali tudi z zanimivimi rešitvami tistega časa, med drugim tudi z merilnikom frekvence, ki ga je izumil Edward Weston (1850-1936), neposredni Edisonov tekmec, sicer kemik po študijski izobrazbi, ustanovitelj Weston Electrical Instrument Corporation in poznejši predsednik American Institute of Electrical Engineers (AIEE). Njegov instrument sestavljata dva para navitij (N1 in N2) pod kotom 90°, z uležajeno magnetno iglo v središču, pravzaprav koščkom mehkega železa, na katerega je pritrjen kazalec. V tokokrog N1 sta vezana še tuljava L1 in upor R1, v tokokrogu te tuljave pa je tudi upor R2. Na merilni tokokrog R2-L1-L0 priključimo signal oziroma napetost, katere frekvenco želimo ugotoviti. S tuljavo L0 (filtrom) je izumitelj poskušal odpraviti vpliv višjih harmonskih komponent nesinusnega signala, na samo izvedbo pa nima večjega vpliva. Padec napetosti na uporu R2 požene tok skozi L2 in navitje N2. Reaktanci obeh tuljav L1 in L2 sta odvisni od frekvence merilnega signala, pri čemer sta induktivnosti navitij N1 in N2 zanemarljivi. Vrednosti komponent L1, R1, L2 in R2 so izbrane tako, da pri določeni nominalni frekvenci signala povzročita na mestu magnetne igle enako magnetno polje. Kazalec se zato postavi v nevtralni položaj (sicer na 45°). Z večanjem frekvence signala se poveča padec napetosti na tuljavi L1, kar povzroči večji tok skozi N1. Večji padec na L1 zmanjša tok prek R2, posledično pa tudi tistega skozi L2 in N2, kar seveda ustrezno premakne kazalec instrumenta. Bolj ko se merjena frekvenca razlikuje od nominalne, večji je odklon kazalca. Pri nižji frekvenci merilnega signala od nominalne vrednosti se razmere le obrnejo v korist N2. NAROCILNICA Nepreklicno (do pisne odpovedi) naročam revijo TIM. Cena letne naročnine je 33,75 EUR in že vključuje 9,5 % DDV. Naročnino bom poravnal po položnici. Ime in priimek: Naslov: Kraj: Poštna št.: Telefon: e-pošta: Datum: Podpis: * Naročilo mora podpisati polnoletna oseba. Če je naročnik mladoletna oseba, mora naročilnico podpisati eden od staršev ali njegov zakoniti zastopnik. Naročilnico, prosimo, pošljite na naslov: tevija TIM, Zveza za tehnično kulturo Slovenije, Zaloška 65, 1000 Ljubljana. Lahko jo pošljete po faksu na številko: 01/25 22 48 ali pa nam napišete elektronsko pismo na e-naslov: revija.tim@zotks.si. Za morebitne dodatne informacije nas pokličite na telefon: 01/4790 220. Več na rww.tim.zotks.si. 30 PRILOGA KRMILNICA V OBLIKI PTICE ^ Matej Pavlič Foto: Manca Pavlič o objavi nekaj načrtov za izdelavo krmilnic različnih oblik iz vezane plošče v starejših letnikih Tima je letos (spet) prišla na vrsto izvedba iz masivnega lesa - in poleg tega še v obliki ptice (slika 1). Takšno boste v trgovinah zaman iskali, zato bo gotovo že zgolj to dejstvo marsikoga premamilo, da se bo lotil njene izdelave. Je zelo preprosta za gradnjo in jo ob pomoči nekoga, ki obvlada delo z električnim orodjem za obdelavo lesa, lahko naredi celo popoln začetnik. Vse potrebno gradivo stane približno 15 evrov in ga je mogoče dobiti v vsakem gradbenem centru, domači mojstri z daljšim stažem pa bodo nekaj lesenih deščic, kos pletene kovinske mreže in pest vijakov gotovo našli kar v svoji delavnici oziroma garaži. Gradivo Čeprav je krmilnico (z minimalnimi predelavami) mogoče narediti iz katere koli vrste lesa debeline 15-25 mm, je izdelek na objavljenih fotografijah izžagan iz gladko obrušene smrekove lepljene plošče standardne debeline 18 mm, ki jih prodajajo v vseh gradbenih centrih, zato z nabavo ne bo težav. Na voljo so v več širinah in dolžinah, vendar za naše potrebe zadostuje 1000 x 400 mm velika plošča, ki stane 7-8 evrov. Ker je poleg lesa potrebnih le še nekaj lesnih vijakov (večinoma dolžine 30 mm), dva okrog 35 x 35 mm velika šarnirja (ali 125 mm dolg kos klavirske spone širine 32 mm) in 150 x 230 mm velik kos pocinkane pletene mreže z okenci 10 x 10 mm, bojazen pred previsokimi stroški torej nikogar ne bi smeli odvrniti od gradnje. Če se boste odločili za izdelavo šablon, ne bo šlo brez lepila za papir in nekaj kosov tanjšega kartona. Pripravite tudi lepilo za les in zaščitno sredstvo za les (po možnosti na akrilni osnovi), ki ga boste vsaj dvakrat nanesli na dokončani izdelek, da bo ta čim dlje kljuboval vremenskim vplivom, ki so pozimi za les vse prej kot ugodni. Za obešanje krmilnice boste potrebovali 3--4 mm debelo polipro-pilensko oziroma poliamidno vrvico, katere dolžino določite glede na mesto, kjer bo visela krmilnica. Orodje Lepljeno ploščo je najlažje žagati z električno vbodno žago, ki ob uporabi ozkega žaginega lista omogoča izžagovanje zaokroženih linij. Ker pa je smrekov les precej mehak, je izdelek mogoče narediti tudi z električno rezljačo. V tem primeru je precej manj obdelovanja robov, saj so rezi zaradi zelo finih zobcev na žaginem listu bolj gladki. Poleg žage potrebujete še škarje, nož, šilo ali večji žebelj, kladivo, električni vrtalnik s svedroma premera 2 in 3 mm, srednje velik križni izvijač, škarje za pločevino, ročni ali električni spenjač s sponkami dolžine vsaj 10 mm, nekaj brusilnega papirja in čopič. Izdelava Kot je mogoče razbrati s sestavne risbe in iz kosovnice (oboje je skupaj z načrtom v merilu 1 : 1 objavljeno na prilogi, vpeti na sredini revije), krmilnico sestavlja razmeroma majhno število elementov. Pravzaprav je to značilen »vikendprojekt«, primeren tudi za tiste, ki si šele nabirajo izkušnje z uporabo električnih orodij za obdelavo lesa. Ne glede na to, ali boste izdelali samo eno krmilnico ali pa jih boste - denimo pri tehničnem pouku oziroma modelarskem krožku - naredili več, je vsekakor priporočljivo narediti šablone, ki zelo olajšajo prenašanje oblik in položajev izvrtin posameznih sestavnih delov na gradivo. V ta namen je uporaben vsak nekoliko trši karton, na katerega s pomočjo kopirnega papirja z načrta prenesete obrise vseh elementov. Precej manj dela pa boste imeli, če vam v naravni velikosti narisane elemente na načrtu v fotokopirnici prekopi- rajo na liste formata A3. Upoštevajte, da je obris glave ptice (5) zaradi pomanjkanja prostora narisan kar znotraj obrisa stranice krmilnice (1). Kopije nalepite na karton ter natančno izrežite z nožem in škarjami (slika 2). Dobljene šablone nato drugo poleg druge razporedite po smrekovi lepljeni plošči ter previdno občrtajte s kemičnim svinčnikom (slika 3), položaje izvrtin pa označite s šilom (oziroma žebljem in kladivom). Pri žaganju bodite čim bolj natančni. V električno vbodno žago vpnite čim ožji list s finimi in ostrimi zobci, da robovi ne bodo preveč razcefrani. Na označenih mestih izvrtajte luknje, nato pa izžagane dele obdelajte z električnim brusilnikom ali s kosom brusilnega papirja, ovitega okoli kladice trdega lesa. Nekatere izvedbe vbodnih žag imajo možnost nastavitve poljubnega kota žaganja, kar pride zelo prav pri izdelavi poševnega roba na pokrovu silosa (4) in pladnju za semena (7). Oba namreč oklepata kot 70° glede na površino obdelovanca (slika 4). Robova seveda lahko poševno obdelate tudi z brušenjem ali s skobljanjem, vendar vam bo to vzelo precej več časa, pa tudi manj natančno bo. 31 PRILOGA Krmilnico najprej sestavite samo »poskusno«, saj jo boste morali zaradi lažjega barvanja pozneje spet razstaviti na tri podsklope: stene silosa, glavo s pokrovom silosa in predal za semena. Med stranici (1) z lesnimi vijaki pritrdite zadnjo steno silosa (2) in oporo pokrova (3); (slika 5). V srednji par izvrtin na pokrovu silosa (4) s spodnje strani privijte obris glave ptice (5), nato pa levo in desno od nje še po tri elemente 6, ki sestavljajo njen vrat. šestimi 30 mm dolgimi lesnimi vijaki. Predal začasno privijte med stranici krmilni-ce (1) in zadnjo steno silosa (2); (slika 9). Za barvanje izdelka je uporabno katero koli zaščitno sredstvo za les, čeprav bo živopisna krmilnica videti lepša in tudi ptice jo bodo hitreje opazile. Kljub temu z izbiro barv ne pretiravajte; raje upoštevajte naravne barve ptic, ki letajo po naših vrtovih. Mi smo se odločili za sinico (slika 10), ki je pri nas - poleg ščinkavca črtami. S svinčnikom jih prenesite na les in ob njih nalepite ozek ličarski trak (slika 12). Po osušitvi posameznega nanosa vse površine krmilnice narahlo obrusite s kosom zelo finega in že precej izrabljenega brusilnega papirja, da bo popolnoma gladka. Očesi ptice lahko narišete ali pa zanju uporabite koščka plastike s premerom 15 mm. Po končanem barvanju podsklope spet sestavite v celoto, pri čemer posamezne Vse skupaj z dvema 35 x 35 mm velikima šarnirjema, ki ju lahko nadomestite s 125 mm dolgim kosom 32 mm široke klavirske spone (slika 6), privijte na zgornji rob zadnje stene silosa (2) tako, da bo pokrov na sprednji strani en milimeter segal čez oporo pokrova silosa (4), na katerega boste po končanem barvanju s sponkami pritrdili gosto kovinsko mrežico (10). Če je šarnir večji, ga lahko pritrdite na zunanji strani, kot je prikazano na sestavni risbi na prilogi, ozko klavirsko spono pa je bolje skriti med elementa 2 in 4 (slika 7). Zdaj je treba sestaviti samo še predal (slika 8), v katerega se bodo vsipala sončnična semena. Na pladenj (7) z zgornje strani nalepite robnike (8, 9), ki bodo preprečevali raztresanje, in stik utrdite s in črnoglavke - najbolj znana, najbolj razširjena in verjetno tudi najbolj pogosta vrsta ter pozimi med najbolj rednimi obiskovalci krmilnic. Njena zgornja stran je rumenozelene barve, spodnja pa je rumena, z modrozelenim repom s svetlim robom, črno kapo in belimi lici (risba 11). Na načrtu so meje med površinami različne barve narisane s tankimi prekinjenimi 32 PRILOGA dele po želji lahko utrdite še z nekaj kapljicami lepila za les, čeprav povsem zadostujejo tudi samo vijaki. Najprej s šarnir-jema oziroma klavirsko spono sestavite stranice silosa in njegov pokrov, sledi pritrditev kovinske mrežice, čisto na koncu pa pride na vrsto predal za semena. Kovinsko mrežico (10), ki ima vlogo sprednje stene silosa, s škarjami za pločevino že med poskusnim sestavljanjem odrežite na ustrezno velikost (slika 13) in jo z ročnim ali električnim spenjačem natančno pritr dite na sprednji rob stranic (1); (slika 14) Moč udarca nastavite tako, da boste spon ke po potrebi do konca zabili s kladivom, sicer se lahko zgodi, da bo les na robu po čil. Kdor želi v silos namesto sončničnih semen nasuti mešanico zrnja, naj uporabi gostejšo kovinsko mrežico (z manjšimi od prtinami), v skrajnem primeru pa jo lahko nadomesti kar z 232 * 162 mm velikim in 2 mm debelim kosom prozornega akrilne-ga stekla. Krmilnica zaradi svoje zasnove ni primerna za obešanje na drevo oziroma kamor koli na prosto, saj bi dež in taleči se sneg skozi špranji ob pokrovu silosa prej ali slej prodrla do semen. Zato poiščite ustrezno mesto na pokritem balkonu, verandi oziroma pod nadstreškom, za obešanje pa uporabite 3-4 mm debelo poli-propilensko oziroma poliamidno vrvico, ki jo napeljete skozi luknjici v stranicah (1). Komur takšna izvedba ni všeč, lahko namesto luknjic uporabi dva kavlja oziroma večja očesna vijaka, kot je prikazano na sliki 15. Na slikah 16 in 17 je mogoče videti še nekaj različic naše krmilnice s spremenjenim obrisom trupa in glave ptic ter dolžino in obliko repa. Ne glede na to, da silos lahko sprejme kar dva kilograma sončničnih semen, krmilnico obesite na takšno mesto, da jo boste lahko vedno brez težav dosegli in znova napolnili. Kar je preveč, je pa preveč! Iz trebuha...?! Naravnost ostudno!« 33 IZDELEK ZA DOM PRIDIH PRETEKLOSTI V NOVEM DOMU ^ Nina Kump Papic tarejše hiše, pozabljena podstrešja, zapuščene kleti in drugi odmaknjeni prostori, v katere se ne vstopi prav pogosto, skrivajo skrivnostne predmete, ki bi ob zmožnosti govorjenja lahko pripovedovali očarljive zgodbe o življenju naših prednikov. Vsak tak predmet pod plastjo prahu nosi svojo edinstveno zgodbo. Vprašanje, ki se pojavlja, pa je, ali prah s tega predmeta obrisati in ga odnesti s seboj, ga pustiti, kjer je, ali celo zavreči. Tu so mnenja deljena. Večina bi te predmete odpeljala na smetišče, marsikdo pa bi jih nekaj časa opazoval in se po premisleku odločil, da si kateri zasluži še eno priložnost, in ga odnesel s seboj. Pri praznjenju starejše hiše smo tudi mi naleteli na zelo dobro ohranjeno psiho (slika 1). To je nizka omara z velikim stoječim ogledalom, ki ga je svojčas uporabljala šivilja za stranke pri pomerjanju oblačil. Vanjo so se dolga leta ozirali mnogi ljudje in ogledalo je zrcalilo številne življenjske zgodbe. Ni treba posebej poudarjati, da smo se kaj hitro odločili, da še ni napočil čas za njen konec. Kar sama je klicala po prenovi in osvežitvi. Ker naj bi mesto dobila v svetlem novem domu mlade družine, njena prvotna barva ni bila v skladu s sodobnim prostorom (slika 2). Zato sem se odločila, da jo prebarvam na belo. Za barvanje sem uporabila kredno barvo vintage paint. Za te barve velja, da so zelo prekriv-ne, brez vonja, narejene na vodni osnovi in so izključno iz naravnih sestavin. Primerne so tudi za pohištvo, ki ga uporabljajo otroci. Dela sem se lotila tako, da sem najprej vse kljukice in vijake za pritrditev ogledala prelepila z zaščitnim lepilnim trakom, saj sem želela, da ostanejo nepobarvani in ohranijo prvotni, kovinski videz. Nato sem odstranila ogledalo in predala iz spodnjih omaric. Z debelejšim čopičem sem vse zunanje površine psihe premazala s premazom primer&sealer, da se barva ne bi vpila v les. Nanesla sem ga en sloj. Počakala sem nekaj dni, da se je nanos dodob- ra osušil, potem pa sem se lotila barvanja psihe z barvo vintage paint warm cream. Po prvem nanosu je bila barva ponekod bolj izrazita in drugod manj. Naslednji dan sem površine prebarvala še enkrat. Ker z rezultatom še vedno nisem bila popolnoma zadovoljna, sem čez nekaj dni barvanje ponovila (slika 3). Po treh nanosih barve sem dosegla učinek, ki sem si ga želela. Psiha je bila povsod lepo enakomerno pobarvana. Čez nekaj dni je bilo na vrsti še voskanje. Brezbarven vosek sem nanesla na krpo in z njo premazala vsak vidni del psihe. Na ta način se naredi tanek film za površinsko zaščito. V izrezlja- ne predele sem vtrla še rjav vosek (slika 4), ki je ostal v gubah in ustvaril starinsko patino. Spodnji omarici in predala sem z notranje strani okrasila s servietno tehniko (sliki 5 in 6). Z vodo razredčenim belim lepilom (Mekol) sem premazala notranjost lesa v omarah in predalih, nanjo prilepila serviete in jih še enkrat premazala z mešanico lepila in vode. Nanesti je bilo treba več plasti, da je bil temen les popolnoma prekrit. Po nekaj dneh, ko so bili servieti popolnoma suhi, sem zaščitni premaz nanesla tudi na notranje površine omar in predalov. Pri steklarju sem naročila novo ogledalo. Odlepila sem kljukice in vijake • TN 1 motorni letalski RV-model basic 4 star • TN 2 RV-jadrnica lipa I • TN 3 RV jadralni model HOT-94 • TN 4 polmaketa letala cessna 180 • TN 5 RV-model katamarana KIM I • TN 6 Timov HLG, jadralni RV-model za spuščanje iz roke • TN 7 RV jadralni model HOT-95 • TN 8 Timov HLG-2, jadralni RV-model za spuščanje iz roke • TN 9 tomy-E, elektromotorni jadralni RV-model • TN 10 polmaketa lovskega letala polikarpov I-15 bis • TN 11 jadralni RV-model gita • TN 12 racoon HLG-3 • TN 13 akrobat 40, trenažni motorni RV-model • TN 14 maketa vodnega letala utva-66H • TN 15 RV-model trajekta • TN 16 spitfire, RV polmaketa za zračni boj • TN 17 trener 40, trenažni motorni RV-model • TN 18 lupo, elektromotorni RV-model • TN 19 P-40 warhawk, RV-polmaketa za zračni boj • TN 20 potepuh, RV-model motorne jahte • TN 21 bambi, šolski jadralni RV-model • TN 22 slovenka, RV-jadrnica metrskega razreda • TN 23 e-trainer, trenažni RV-model z električnim pogonom • TN 24 P-51 B/D mustang, RV-polmaketa za zračne boje • TN 25 messerschmitt Bf-109E, RVpolmaketa za zračni boj • TN 26 RV-polmaketa Aeronca L-3 • TN 27 fokker E III, RV-polmaketa park-fly • TN 28 vektra, RV-model z električnim pogonom v potisni izvedbi • TN 29 Eifflov stolp, 1 m visoka maketa iz vezane plošče • TN 30 maketa bagra CAT 262 • TN 31 RV motorni letalski model z električnim pogonom orion • TN 32 maketa hitre patrolne ladje SV Ankaran 6,50 € Naročila sprejemamo na: ZOTKS, revija TIM, Zaloška 65, 1000 Ljubljana, tel.: 01/479-02-20, e-pošta: reviia.tim@zotks.si. 34 IZDELEK ZA DOM ter jih z brusilnim papirjem na posameznih mestih pobrusila, da so dobili še bolj rustikalen pridih. Prenova je trajala več dni, saj je vsaka plast zahteva svoj čas, vendar se je splačalo, saj je končni rezultat tisti, ki šteje. Tako prenovljena psiha je dobila novo priložnost v garderobni sobi (slika 7) in bo svojemu namenu služila še naprej, tokrat drugi družini in bo spet pisala novo zgodbo. Z nje se bo prah zagotovo brisal pogosteje, kot se je v dolgo časa pozabljeni sobi, kjer je bila najdena. DRŽAVNO PRVENSTVO SLOVENIJE 2019 ZDRUZENJE GRADITELJEV PLASTIČNIH MAKET SLOVENIJE VABI NA ODPRTO DRZAVNO PRVENSTVO REPUBLIKE SLOVENIJE V PLASTIČNEM MAKETARSTVU ki bo v soboto, 16. 11. 2019 v Biotehničnem izobraževalnem centru, Ižanska cesta 10, Ljubljana Li Makete letal in helikopterjev merilu 1:32, oz. od : ,:io do 1:39 (člani) K2G *"k*o"a*n sredstva - goseničarji v merilu 1:48 in 1:35 (člani) L2JET Makete reaktivnih letal v merilu 1:48, oz. od 1:40 1 do 1:60 (člani) K2K Vojaška vozila in sredstva - kolesniki v merilu 1:48 in 1:35 (člani) L2PROP Makete propelerskih letal v merilu in helikopterjev v merilu 1:48, K3/K4 Vinjete in dioram e v merilu 1:48 in 1:35 (člani) oz. od 1:40 do 1:60 (člani) K5 Vojaška vozila in sredstva v merilu 1:72, 1:76 in 1:87 (člani) L3JET Makete reaktivnih letal v merilu 1:72, oz. 1:61 in r nanjše (člani) K6 Vinjete in dioram e v merilu 1:72, 1:76 in 1:87 (člani) L3PROP Makete propelerskih letal in helikopterjev v meri lu 1:72, oz. 1:61 K1J-K4J Figure, vinjete, d orame ter vojaška vozila v vseh merilih (mladinci) in manjše (člani) A1/A2 Tovorna in ostala civilna vozila v vseh merilih (člani) L4 Letalske diorame v vseh merilih (člani) A1J/A2J Tovorna in ostala civilna vozila v vseh merilih (mladinci) L5/L6 "Zbirka in Dvojček" v vseh merilih (člani) X1/X1J Filmski objekti in znanstveno fantastična vozila (člani in mladinci) L7 Makete letal in helikopterjev v merilu 1:100 in ma njše (člani) P1/P2 Ladje in ostala pl ovila v vseh merilih (člani) L1J-L4J Makete in diorame letal ter helikopterjev v vseh merilih (mladinci) P1J/P2J Ladje in ostala pl ovila v vseh merilih (mladinci) Ki Figure v vseh merilih (člani) S Astronavtika in raketna tehnika vsa merila (član in mladinci) Vsak tekmovalec lakete v vsaki disciplin Posebne nagrade/pokali • "The Best of Show" za najboljšo maketo v mladinskih kategorijah • "The Best of Show" za najboljšo maketo v članskih kategorijah • 100. obletnica slovenskega vojaškega letalstva • 100. obletnica soške fronte in bojev za severno mejo 1918-1919 • Vietnamske vojne • D-Day 1944 in boji v Normandiji • 50. obletnica pristanka človeka na Luni - Apollo 11 (1969-2019) • 80. obletnica začeteka II. svetovne vojne (1939-2019) • Posebna nagrada za makete Triglav model v merilu 1:35 • Posebna nagrada za makete Triglav model v merilu 1:48 • Posebna nagrada za makete Triglav model v merilu 1:72 • Najboljša diorama z vključenimi produkti Triglav model Prijave: od 9:00 do 11:00 Začetek tekmovanja: 11:30 Ocenjevanje: od 11:30 do 16:00 Rezultati in podelitev priznanj: cca. 16:30 do 17:01 Vse dodatne informacije bodo objavljene na spletni strani: www.makete.si ali e-mail: mitja.marusko@gov.si info.zgpms@gmail.com STO IN ENA MAKETA Konec decembra 2016 je izšla knjiga Sto in ena maketa, katere avtor je Peter Ogorelec, upokojeni arhitekt in vrhunski maketar. V knjigi je predstavljenih okoli sedemdeset maket, večinoma stanovanjskih, poslovnih in industrijskih stavb, sosesk in urbanističnih zasnov, pri snovanju katerih je avtor sodeloval kot arhitekt, ali so bile izdelane po naročilu. Njihovi naročniki so bila različna podjetja, ki so se ukvarjala s projektiranjem in inženiringom, gradnjo in prodajo, med katerimi so bili tudi projektanti, zasebni naročniki, muzeji in druge ustanove. Mnoge od teh arhitekturnih zamisli so dočakale dejansko realizacijo, nekatere pa so ostale zgolj kot pričevanje o idejah in zamislih nekega časa, upodobljenih v miniaturi. Zadnja leta se avtor ljubiteljsko posveča ladijskemu maketarstvu, in sicer gradnji delujočih modelov, predvsem plovil Slovenske vojske, ki jih izdelal kot prvi pri nas in so prav tako zastopane v tej knjigi. Knjiga Sto in ena maketa, katere sozaložnik je ZOTKS, bo dragocen pripomoček za vse tiste, ki se podajajo na pota tehničnega ustvarjanja in natančnega upodabljanja objektov v pomanjšanem merilu, mladim pa izziv za udejstvovanje na področjih, ki spodbujajo razvijanje ročnih spretnosti. Ob tem ne smemo spregledati dejstva, da gre tudi za dokument posebnega pomena za ohranjanje slovenske tehnične kulturne dediščine. Naročila sprejemamo na: info@zotks.si (01) 25 13 743 Zveza za tehnično kulturo Slovenije Zaloška 65, p. p. 2803 1000 Ljubljana H —*' - SsttCiB team 'jji^uMjgwi 35 NAGRADE • Medalje in diplome za prve tri makete v vsaki discipl hko prijavi največ ZA SPRETNE ROKE IZDELAVA TRDIH PLATNIC IN DARILNE ŠKATLICE 1 Neža Cankar časih se znajdemo v položaju, ko potrebujemo mapo posebnih dimenzij ali ne najdemo primernega fotoalbuma, škatle oziroma darilne embalaže po naših željah. V takem primeru lahko iz debelejše sive lepenke in močnejšega okrasnega papirja sami izdelamo platnice in embalažo, ki bo ustrezala našim potrebam. Tokrat bomo opisali, kako poleg platnic naredimo še darilno škatlico z videzom zaprte knjige. Material in orodje • sivo lepenko debeline 2-3 mm, • papir z videzom zmečkanega usnja, • 130-gramski papir za izdelavo harmonike, • močnejše lepilo za papir, • kovinske kotnike za ojačitev vogalov, • različne okrasne dodatke, • modelarski nož, • podlago za rezanje, • kovinsko ravnilo, • kost za glajenje papirja (gladilnik), • v veliko pomoč pa nam je lahko tudi plošča z utori. Iz sive lepenke izrežemo dva pravoko-tnika velikosti 15 * 20 cm. Za hrbet škatlice izrežemo pravokotnik velikosti 20 * 4 cm. Izrezane dele sive lepenke izdatno premažemo z lepilom za papir, jih prilepimo na papir z videzom zmečkanega usnja in obtežimo za toliko časa, da se lepilo posuši. Pozorni moramo biti na to, da med kosi lepenke pustimo dovolj prostora za pregibanje končanih platnic. Če je debelina lepenke 2 mm, moramo vmes pustiti 5 mm prostora (slika 2). Vogale papirja odrežemo poševno, tako da je rob papirja 5 mm oddaljen od oglišč lepenke (slika 3). Papir najprej zapognemo in zalepimo čez zgornje in spodnje robove platnic in hrbta (slika 4), potem pa še čez sprednje robove platnic. Pri utrjevanju robov si pomagamo s kostjo za glajenje oziroma gladilnikom (slika 5). Posebej moramo biti pozorni pri lepljenju vogalov (sliki 6 in 7). Na notranjo stran platnic prilepimo kos papirja, ki naj bo takšne velikosti, da bo za 1 cm umaknjen od roba platnic. V pregibih ga dobro utrdimo z gladilnikom (slika 8). Sledi izdelava oboda s stranicami v obliki harmonike. Potrebujemo dva kosa papirja višine 18 cm in dva kosa višine 14 cm. Papir za harmoniko naj ne bo pretanek, pa tudi predebel ne. 130-gramski papir je ravno pravi. Pregibe izdelamo v 36 ZA SPRETNE ROKE razmiku 1 cm. Koliko pregibov bomo naredili, je odvisno od tega, kako na gostoto jih želimo imeti. Temu primerna mora biti tudi dolžina vseh štirih trakov. Pri izdelavi pregibov si lahko pomagamo s ploščo z utori, ki že ima enakomerno razporejene zareze, po katerih z gladilnikom potegnemo prek kosov papirja (slika 9). Ko so vsi štirje trakovi zgibani v harmoniko, združimo po en kratek in en dolg trak ter ju s kapljicami lepila zlepimo na spodnjih in zgornjih vogalih. Nato sestavimo oba sklopa in harmonikasti obod prilepimo na notranjo stran desne platnice (slike 10, 11 in 12). Kot dodaten okrasni element pred lepljenjem notranje plasti papirja in oboda podnju prilepimo satenast trak, ki ima poleg okrasne tudi povsem uporabno funkcijo, da se škatlica med prenašanjem ne odpre (slika 13). Oglišča platnic lahko dodatno utrdimo s kovinskimi vogalniki. Platnice po želji okrasimo in jim dodamo še kakšen napis ali posvetilo (slika 14). Za izdelavo ožje mape potrebujemo samo dve platnici brez hrbta. Med njima pustimo dovolj prostora, da se mapa lepo zapira, raje kakšen milimeter več, če bo v mapi vloženih več listov. ■'{/ST C* 37 ZA SPRETNE ROKE MODRO-BELE TEKSTILIJE (6. del) ^ Alenka Pavko-Čuden prejšnjih številkah revije TIM smo predstavili japonsko tehniko ok-raševanja tekstilij z mehanskim rezerviranjem površin in barvanjem, imenovano šibori. Pokazali smo enostavne postopke rezerviranja blaga s prešivanjem, obšivanjem, nabiranjem šivov, ovijanjem z nitjo, stiskanjem z elastikami ter pregibanjem blaga, spenjanjem in stiskanjem zloženih površin po vzorcu. Med zahtevnejše šibori tehnike sodi tudi ovijanje blaga okrog valja ter nabiranje oziroma gubanje blaga na površini valja. Uporabite lahko tršo valjasto plastenko, lesen oziroma kovinski valj ali plastično vodovodno cev. Potrebujete tudi sukanec in šivanko, vrvico ali okroglo metrsko elastiko za ovijanje, nekaj ščipalk ali pisarniških elastik, lepilni trak in škarje (slika 1). Pred šivanjem in ovijanjem je treba blago zlikati, zato potrebujete tudi likalnik. Za barvanje uporabite indigo ali drugo barvilo za barvanje v kopeli. čenih linijah (slika 2). Šivi naj bodo trdni in redki, saj jih je po barvanju potrebno razparati. Sešito blago nataknite na cev (slika 3). Če nimate šiviljskega metra, cev ovijte z blagom in linije šivov s svinčnikom označite kar na cevi (slika 4). Konec blaga na cevi utrdite s pisarniško elastiko ali vrvico (slika 5). Blago postopoma potiskajte na plastično cev, da se tesno naguba. Nagubano blago mora biti tako zbito, da pri barvanju barvilo ne prodre do ugreznjenih površin (slika 6). Tudi konec blaga utrdite s pisarniško elastiko (slika 7). Pred barvanjem lahko cev z blagom omočite oziroma potopite v vodo, odcedite in s stiskanjem odstranite odvečno tekočino. Z omočenjem vplivate na vpojnost barvila. Če barvate omočeno blago, bodo linije vzorca bolj jasne. Posebno pomembno je omočenje pri barvanju z indigom. Cev z blagom potopite v barvilo. Po barvanju cev z blagom sperite, odstranite blago s cevi, razparajte šiv ter ponovno sperite. Temeljito sprano blago posušite in zlikajte. Blago lahko pred šivanjem v cev naberete ali nagubate, da v vzorcu nastanejo bolj razgibane črte. Blago na cevi lahko tudi tesno spiralno ovijete z vrvico ali okroglo metrsko elastiko in šele nato nagubate (sliki 8 in 9). Na ta način po barvanju nastanejo bolj kontrastni modro-beli vzorci. S tehniko murakumo šibori nastanejo gosto vzporedno črtasti vzorci (slika 10). Potrebščine za šibori okraševanje blaga s pomočjo cevi Murakumo šibori Pri modro-belem okraševanju blaga s tehniko murakamo šibori nastane vzporedno gosto črtast vzorec. Blago za mu-rakumo šibori je lahko tanka bombažna, svilena, viskozna ali lanena tkanina. Uporaben je tudi svilen ali viskozni žamet. Primerno obliko lahko odrežete iz metrskega blaga ali uporabite že zarobljen šal oziroma ruto (slika 1). Potrebujete plastično cev ali kak drug material valjaste oblike, odporen proti vlagi, katerega obseg ustreza širini blaga, ki ga želite obarvati. S šiviljskim metrom izmerite obseg cevi in na blagu z vzporednicama označite liniji šivov; razdalja med vzporednicama naj bo nekaj milimetrov večja od obsega plastične cevi. Blago vzdolžno prepognite in sešijte po ozna- Začetni konec blaga utrdite s pisarniško elastiko. Blago na cevi mora biti tesno zgubano in zbito. Tudi spodnji konec blaga je potrebno utrditi s pisarniško elastiko. Blago na cevi lahko pred gubanjem trdno ovijete z vrvico. Označevanje blaga pred šivanjem Blago z ovito vrvico vred potisnete proti vrhu cevi, da se ob zavojih vrvice naguba. 38 ZA SPRETNE ROKE Blago lahko pri ovijanju zasukate in s tem spremenite smer črt vzorca. Za ovijanje lahko uporabite vrvice različnih debelin. Vrvice lahko pri ovijanju križate, kar se bo odrazilo v bolj neurejenem gubanju in bolj razgibanem vzorcu. S tehniko araši šibori nastanejo poševno črtasti vzorci (slika 15). Blago, okrašeno s tehniko murakumo šibori Araši šibori Araši v japončšini pomeni nevihto. Pri tehniki araši šibori se blago ovija okrog valja spiralno, zato na blagu nastanejo poševne črte, ki spominjajo na močan dež, ki ga veter v nevihtnem vremenu nosi postrani. Japonci so včasih za araši šibori uporabljali dolge lesne drogove, danes pa se najpogosteje uporabljajo plastične cevi, dolge približno 50 cm. Improvizirati je mogoče tudi z drugimi valjastimi materiali. Blago vzdolžno prepognite in prelikajte, da dobite dolg trak širine približno 10 cm. Položite ga poševno na površino valja in zgornjo konico utrdite s pisarniško elastiko (slika 11). Trak spiralno ovijte okrog valja in ga na spodnji rob pritrdite s ščipalko (slika 12). Blago na valju trdno spiralno ovijte z vrvico ali okroglo metrsko elastiko (slika 13) ter ga z ovito vrvico ali elastiko vred potisnite proti zgornjemu robu, da se naguba. Utrdite položaj vrvice ali elastike z vozlanjem, ščipalko ali lepilnim trakom. Nadaljujte s spiralnim ovijanjem traku, prevezovanjem in gubanjem, dokler ni na cev navit in naguban ves trak (slika 14). Konec traku pritrdite na cev s pisarniško elastiko. Odstranite lepilni trak oz. ščipal-ke, da zaščitena mesta ne bodo ostala bela. Pred barvanjem lahko cev z blagom omočite, da bodo konture vzorca jasnejše. Cev za nagubanim blagom navpično potopite v barvilo. Po barvanju najprej sperite blago na cevi, odstranite zavezano vrvico oz. mersko okroglo elastiko, odvijte blago in ga ponovno temeljito sperite. Spiralno ovit trak pritrdite na cev s ščipalko. Blago na cevi spiralno ovijte z vrvico ali okroglo metrsko elastiko. Poševno navito in nagubano blago na cevi. Zgornjo konico blaga pritrdite na cev s pisarniško elastiko. Blago, okrašeno s tehniko araši šibori Nanašanje barvila s čopičem ali pršilko Barvilo lahko na blago, ovito okrog valja, nanašate tudi s čopičem ali pršilko. Blago zlikajte, nekajkrat vzdolžno prepognite in ponovno zlikajte, da dobite gladek trak. Širina večkrat prepognjenega traku naj bo približno 2 cm (slika 16). Blago lahko tudi posukate (slika 17). Na vsak konec valja nataknite elastiko. Konec prepognjenega traku vtaknite pod elastiko in utrdite z dodatno elastiko. S trakom spiralno ovijte valj; zavoji se stikajo. Konec traku vtaknite pod drugo elastiko in še tega utrdite z dodatno elastiko (slika 18). Trak blaga lahko posukate tudi med navijanjem (slika 19). Na površino nanesite tekoče barvilo. Uporabite lahko več različnih odtenkov modre (sliki 20 in 21). Odložite in pustite, da se barvilo posuši. Sušenje lahko pospešite s sušilcem za lase. Odvijte blago in barvilo utrdite z likanjem. Na blagu nastane pisan vzorec (slika 22). Blago, okrašeno s tehniko šibori, lahko uporabite za različne namene: za okrasne blazine, senčnike svetilk, modne dodatke, ipd. Blago večkrat prepognite in prelikajte, da nastane sploščen trak. Trak iz blaga lahko tudi posukate. Prepognjen trak tesno ovijte okrog cevi. Prepognjen trak lahko sukate med navijanjem na cev. 39 ZA SPRETNE ROKE Barvilo nanesite na blago na površini cevi s čopičem pršilko. Za nanašanje barvila lahko uporabite tudi čopič. Vzorec, ki nastane z nanašanjem barvila s čopičem ali pršilko. Viri: https://www.jenniferfalkowski.com/event/indigo-dyeing-with-arashi-shibori/ http://lookoutandwonderland.com/shop/arashi-shibori-pillow https://lois.co.uk/shibori/shibori5/ http://cdh.annagon.comJproduct.cfm?product_ID=7606 http://www.tobasign.com/forum-nl/viewtopic.php?p=643#p643 TEČAJI MODELARSKE ŠOLE V LJUBLJANI Začelo se je novo šolsko leto, z njim pa tudi modelarski tečaji Modelarske šole v Ljubljani. Modelarsko šolo organizira skupina zanesenjakov, ljubiteljev tehnične kulture in modelarstva, ki so združeni v ljubljanskem društvu ARK Vladimir M. Komarov. Društvo kot ena naših najuspešnejših tovrstnih organizacij letos praznuje zlati jubilej - 50 let uspešnega delovanja. Tečaje Modelarske šole vodijo mentorji, vrhunski modelarji z dolgoletnimi izkušnjami pri delu z mladimi. Modelarska šola v Ljubljani učencem ponuja nepozabno leto seznanjanja z različnimi tehnikami gradnje modelov in sodobnimi materiali, predvsem pa prijetnega druženja z vrstniki ob ustvarjalnem delu in razvijanju ročnih spretnosti. Vse, ki vas zanimata tehnika in modelarstvo, vabimo, da se nam pridružite v novem šolskem letu in sodelujete pri delu v izbrani skupini. Tečaji bodo potekali v trajanju šolskega leta enkrat tedensko po tri šolske ure v prostorih na Mencingerjevi ulici 7 v Ljubljani. Mesečna tečajjnina znaša 40,00 EUR. Svoje prijave in morebitna vprašanja nam pošljite na naslov elektronske pošte modelarska.sola@guest.arnes.si ali nas pokličite na telefon 041/838 803 oziroma 041/737 672. Podrobnejše informacije o poteku tečajev najdete tudi na spletni strani www.modelarskasola.si. Višinski stabilizator in krmilo Pogled P1 Oznaka Gradivo letalska vezana plošča A l aluminij B balza Bu bukev G guma j jeklo M medenina S smrekova letev T topolova vezana plošča U umetna masa (PVC) Pogled P2 Pogled P3 Pogled P4 Pogled P5 Pogled P6 Pogled P7 JUNKERS C.L. 1 1917 Model za RV zračne boje kategorije WW1 Konstruiral: Andrej Pervinšek Merilo: 1 : 8 Razpetina kril: 1.470 mm Dolžina: 990 mm Masa: 1.400 g Motor: glow, 4-taktni, 5 cm3 Krmiljeno: krilca (2x), višina, smer, plin 9 Mere krmilnice: Višina: 508 mm Širina: 162 mm Globina: 262 mm KOSOVNICA St. Element Gradivo Mere (mm) Kosov 1 stranica krmilnice smrekova lep. plošča 185 * 370 ^ 18 2 2 zadnja stena silosa smrekova lep. plošča 127 * 370 * 18 1 3 opora pokrova smrekova lep. plošča 127 * 25 * 18 1 4 pokrov silosa smrekova lep. plošča 126 * 144 * 18 1 5 glava ptice smrekova lep. plošča 144 * 134 * 18 1 6 vrat ptice smrekova lep. plošča 143 * 30 * 18 6 7 pladenj za semena smrekova lep. plošča 127 * 196 * 18 1 8 krajši robnik pladnja smrekova lep. plošča 127 * 20 * 18 1 9 daljši robnik pladnja smrekova lep. plošča 173 * 20 * 18 2 10 sprednja stena silosa kovinska mrežica 150 * 230 1 1