O novem letu
1867.
Lo nebu jasnem plava
Sreberna lunica, V nje svitu se narava
Snežena lesketa. Povsod le mir prebiva: Noč tiha svet pokriva.
Na svilnati blazini
Počiva bogatin; Leže trpljenja sini
Na slami brez blazin. Zazibalo je spanje Ljudi v prijetne sanje.
Dvanajst je kladvo bilo Slovesno in močn6;
Me s spanja si zbudilo Oj kladvo preglasni,
In sanjo si prezalo
Tak hitro mi odgnalo!
Dvanajstkrat kladvo vdari,
Se leto poslovi, Beži čas tužni stari
In novi se rodi. Gospod te blagoslovi, Trenutek leta novi!
Po tebi ne zdihuje, Pretekli čas, sreč:
Sej leto ti najhuje Rodilo si gorje.
Krvavo vojsko, kugo
Prineslo si in tugo.
In zemlja ni rodila Dovelj nam živeža;
Pomanjkanje in sila In lakota divja.
Naj zgine v večni brezen
Glad, vojska in bolezen!
Prinesi lepše dnove Nam leto ti mlado,
Da leta dobe nove Srce veselo bo.
Dovelj smo krvaveli:
Ti rane nam zaceli!
Naj vojska ne razsaja,
Naj kuga ne divja,    Naj blagoslov prihaja       
Na zemljo iz neba,     Da kmetov trud obilo In pot prejme plačilo.
Naj cerkev spon se reši;
Sovražnik njen v prah Naj se s prestola treši;
Naj sram ga bo in strah. Da b' jo so vragi znali, Da Pij stoji na skali.
Sovraštvu med narodi
Postavi krepek jez, Ljubezen prava bodi
Med njimi trdna vez. Naj se v zemljo vdere, Kdor vez le-to razdere!
In tebi narod mili
Sveti naj sreče žar! Možaki zapustili
Ne bodo te nikdar. „Bog živi te, ohrani!" Zakličemo ti vdani.
Janez Bile.