GEO 
ZANIMIVOST 
Matevž Novak,1 
Irena Mrak2 
Najlepša kamnina Karavank 
Pisana trbiška breča v Dovžanovi soteski 
T
rbiška breča je ena 
najbolj značilnih in za 
marsikoga najlepših 
kamnin v Karavan-
kah. Najdemo jo samo še 
v Karnijskih Alpah v Italiji, 
ki so po geoloških značil -
nostih zahodni podaljšek 
Karavank, ter ob vznožju 
Boča. Prav ta kamnina 
je bila eden od ključev 
do spoznanja, da je Boč 
1 Geološki zavod Slovenije 
2 Raziskovalna dejavnost Irena Mrak 
s. p. 
pravzaprav del Karavank, ki 
je ob dolgih prelomih pre-
maknjen daleč na vzhod 
Slovenije. 
Trbiška breča je dobila ime 
po kraju Trbiž (Tarvisio) 
v Italiji. V Dovžanovi soteski 
to kamnino opazujemo ob 
učni poti na desnem bregu 
Tržiške Bistrice med Čadov-
ljami pri Tržiču in najožjim 
delom soteske. 
Breča je debelozrna-
ta klastična sedimen-
tna kamnina, sestavljena 
iz ostrorobih delcev ali 
klastov. Ti so nastali pri 
preperevanju in eroziji 
oziroma ob razpadu 
starejših kamnin. Kadar so 
klasti zaobljeni, kamnino 
imenujemo konglome-
rat, sicer pa breča. Trbiško 
brečo sestavljajo kosi sve -
tlosivega, sivega, rožnatega 
in temnordečega apnenca 
v sivem do vijolično-rdečem 
muljastem vezivu. Značilno 
vijolično-rdečo barvo 
kamnini dajejo železovi 
oksidi, predvsem v obliki 
drobnih zrnc minerala 
hematita. 
Kamnina v Dovžanovi 
soteski je nastala v času 
srednjega perma, pred 
okrog 267 milijoni let, v 
suhem in vročem pušča-
vskem podnebju. Apnen-
časti delci, ki sestavljajo 
trbiško brečo, so starejši in 
so nastali v plitvih morskih 
okoljih pred približno 290 
milijoni let. Apnenčev drobir 
so občasni hudourniški 
slana obalna 
ravnica - sabka 
g) Trtiika breča 
© RiHgtMliife 
(J) Predor 
© Geološki itebei 
HiWqk'Llrij učna pot 
........... Zahitevna pot 
Gojdna jira pol 
ftefturiirana planinska pot 
Trfiika Bistrica 
j 2 j PLANINSKI VESTNIK j JANUAR 2016 

VARSTVO 
NARAVE 
Dušan Klenovšek 
potoki odložili v vršajih 
ob vznožju tedanjih gora. 
Reke so gradivo počasi 
odnašale vse do slane 
plimske ravnice (sabke) 
ob obali takratnega 
morja - Paleotetide, kjer 
so ga odložile. Najprej 
so se usedli večji in težji 
kosi apnenca, mulj pa je 
odneslo vse do morja. 
Drobir v vršaju se je z 
muljastim vezivom počasi 
sprijel v trdno kamnino, 
ki so jo mnogo pozneje, 
pri dviganju današnjih 
Karavank pred približno 5 
milijoni let tektonske sile 
izrinile na površje. 
Trbiško brečo so uporab-
ljali kot okrasni kamen. 
V kamnolomu na Mirci 
nad Jesenicami so jo lomili 
za oblogo karavanškega 
železniškega predora. O 
1 Opazovana točka na 
južnem delu učnih poti 
v Dovžanovi soteski 
Vir: Naravni spomenik 
Dovžanova soteska -
geologija in površje, 2013. 
2 Pisana trbiška breča na 
planini Dolga njiva 
Foto: Matevž Novak 
3 Skica okolja, v katerem 
se je pred približno 267 
milijoni let odlagala pisana 
trbiška breča. 
Vir: Naravni spomenik 
Dovžanova soteska -
geologija in površje, 2013. 
4 Aluvialni vršaji in suho 
rečno korito v Karakorumu 
(Pakistan) - primer okolja 
odlaganja trbiške breče 
Foto: Irena Mrak 
Prinašalke sreče 
P
ikapolonice, te večini 
ljudem ljubke pred-
stavnice hroščev, 
so verjetno najbolj 
poznane kot uspešne 
plenilke "škodljivih" listnih 
uši na kulturnih rastlinah. 
Pa nimajo vse vrste pik, 
zato jim ime polonice bolj 
ustreza. Na Zemlji je znano 
okoli 5000 vrst polonic, za 
Slovenijo literatura navaja 
najmanj 60 vrst. Mnogi 
imamo katero od njih v tem 
času tudi v svojem domu, 
saj se mnoge vrste pred 
zimo rade zatekajo v suhe 
prostore. V topli jeseni jih 
lahko opazujemo na fasadah, 
kako iščejo primerno mesto 
za zimovanje. Žive barve 
polonic sporočajo tako nam 
kot plenilcem, da so neužitne. 
Ko se počutijo ogrožene, vpo-
tegnejo noge in se naredijo 
mrtve. Lahko pa iz nožnih 
sklepov izločijo smrdečo 
tekočino (hemolimfo), ki 
vsebuje rumenkast toksin. 
Verjetno vsi poznamo 
sedempiko kot tudi iz Azije iz -
virajočo invazivno harlekin-
sko polonico. Začetek novega 
leta je čas poln lepih želja, po 
ljudskem izročilu naj bi srečo 
prinašale tudi polonice. Zato 
naj ob tej priložnosti pred-
stavim nekaj domorodnih 
prinašalk sreče. Marsikate-
ra vrsta bo srečo potrebova -
la tudi sama, saj jih invazivne 
harlekinske polonice s ple-
njenjem ličink močno 
ogrožajo. O 
Macesnova polonica je 
velika od 3,5 do 5 mm. Živi 
na iglavcih, še največkrat na 
macesnih. 
Štiripikčasta polonica 
zraste do 6 mm v dolžino. 
Prehranjuje se z listnimi 
ušmi. Običajno prezimuje 
v iglastih drevesih. 
Dvanajstlisasta polonica 
meri med 3 in 5 mm 
v dolžino. Prehranjuje se 
s hifami gliv, ki prerašča -
jo liste na listavcih (hrast, 
leska). 
Štirinajstlisa polonica 
meri od 4 do 5 mm. 
Običajno živi na listnatih 
grmih ali drevesih, kjer 
išče predvsem listne uši. 
Prezimi v listnem opadu ali 
razpokah drevesnega lubja. 
Literatura: 
Božidar Drovenik, Hrošči. 
Živalstvo Slovenije. Ljubljana, 
Tehniška založba Slovenije, 2003. 
www1.pms-lj.si/animalia/ 
galerija.php. 
Šestnajstlisasta polonica 
ima na oranžni osnovni 
barvi 16 belih lis. Hrani se 
tako z glivami kot malimi 
listnimi ušmi. 
i Dvaindvajsetpikčasta 
polonica meri od 3 do 5 mm. 
Prehranjuje se s hifami gliv, 
ki preraščajo liste, še posebej 
pri križnicah. 
| 20 | PLANINSKI VESTNIK | JANUAR 2016