SVOBODNA SLOVENIJA LETO (ANO) LXI (55) • ŠTEV. (N°) 29 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES • 25 de julio - 25. julija 2002 BREME PRETEKLOSTI 9. tabor Slovencev po svetu Med kandidatkami za vstop v EZ je Slovenija vzor, kakšna izredna politična in gospodarska sprememba je bila dosežena v nekdanji jugoslovanski republiki po osamosvojitvi po letu 1991, pa je moč razbrati tudi iz tega, da je Slovenija danes država z največ možnostmi za vstop v NATO. Ta zgodba o uspehu pa ima tudi senčno stran. Tako še vedno ni zaključena vrnitev ali izplačilo odškodnin za premoženje, ki je bilo med komunistično vladavino med letoma 1945 in 1963 podržavljeno bodisi protipravno bodisi brez poplačila odškodnine, piše nemški dnevnik Frankfurter Allgemeine Zeitung 16. julija. Nad diskriminacijo oziroma protiustavnim ali protipravnim ravnanjem državnih oblasti pa se ne pritožujejo toliko nekdanji prebivalci dežele iz Nemčije ali Avstrije, ki so bili zaradi nemškega porekla med vojno pregnani kot domnevni kolaboratorji in sovražniki države in so morali pustiti za sabo svoje celotno premoženje. Pritožujejo se predvsem Slovenci, ki se čutijo zapostavljene, ker že enajst let zaman čakajo na vrnitev nekdanjega premoženja. Še vedno pa ne morejo niti razpolagati s svojim premoženjem, saj je država izdala ,,zaščitne ukrepe" za sedanje uporabnike razlaščenega premoženja, piše FAZ. Tako se ne gre čuditi, če predsednica Združenja lastnikov razlaščenega premoženja Inka Stritar razočarana govori o dvojni razlastitvi. Pod krinko demokracije je ,,stara komunistična garda z zastarelimi miselnimi vzorci” še danes na oblasti in drži niti v rokah. Na to kaže, da so nekdanji partijski člani in tisti, ki so bili blizu nekdanjim oblastnikom, že zgodaj dobili vrnjeno svoje premoženje ali dobili denarno odškodnino. Bogate pripadnike meščanskega sloja ali lastnike nekdanjega velikega premoženja pa so pustili v negotovosti. Vlada, parlament in sodstvo so v zadnjih desetih letih soglasno storili vse, da bi otežili ali podaljšali vračanje premoženja tem skupinam, piše FAZ. Leta 1991 se je vse začelo obetavno, ko je Slovenija sprejela najbolj liberalen in napreden zakon o vračanju premoženja med reformnimi državami. Še en zakon, ki ureja vračanje premoženja Slovencem, ki so bili nepravično obsojeni in vmes rehabilitirani, je bil izdan še pred neodvisnostjo, nova država pa ga je prevzela. Kot navaja FAZ, so se visoka pričakovanja skoraj 40.000 prosilcev o hitrem, nebirokratičnem poteku izpolnila le nekaterim; ostali so morali dolgo čakati ali so bili razočarani. Vlada je ignorirala vse zakonsko določene roke. Mada sicer pravi, da sta rešeni dve tretjini vseh primerov. Številni, med njimi Katoliška cerkev, še vedno čakajo na obravnavo svojih zahtevkov. Obotavljanje vlade pa je naletelo na simpatije v slovenski javnosti in medijih. Za te kaže, da jim ni veliko mar za vračanje premoženja, in se neradi ukvarjajo s preteklostjo. Kol opravičilo za nepriljubljenost teme je slišati, da „stare krivice ni moč izravnati z novo krivico". To po pisanju FAZ sodi k sliki današnje slovenske družbe, ki se boji spopasti s svojo preteklostjo in se enajst let po neodvisnosti izogiba javni razpravi o krivicah, storjenih med komunistično vladavino. Tudi tuji pravniki so izrazili razočaranje nad nazadovanjem vlade, kot največji problem pa izpostavljajo dolgotrajnost postopkov in počasnost sodišč. Obžalovanja vredno je to predvsem zaradi visoke starosti prosilcev. Pomoč evropskega sodišča v Strasbourgu je komajda pričakovati in trajalo ho še veliko let, preden bo tu sprožen prvi slovenski primer. Prav zato se lastniki ozirajo v Bruselj in ZDA. Skorajšnji vstop Slovenije v EZ in NATO vzbuja upanje, da bosta Evropska komisija ali NATO opozorila na nerešene primere vračanja premoženja. Evropski komisar za širitev Guenter Verheugen pa je tej želji oporekal. Komisija sicer razume nejevoljo prizadetih, vendar pa je vračanje premoženja nacionalni problem in ni povezan z vstopanjem v EZ. Tudi do posega zveze NATO bi lahko komaj prišlo. Največje možnosti pa imajo razočarani lastniki pri Američanih. Ker je tudi v ZDA majhna skupina nekdanjih Slovencev, ki zahtevajo nazaj svoje premoženje, je ameriško veleposlaništvo v Ljubljani že prišlo na pogovor k vladi. Morda se je temu posredovanju zahvaliti, da je vlada razglasila svojo odločenost kmalu zaključiti proces vračanja premoženja, še piše FAZ. Izseljensko društvo Slovenija v svetu je pripravilo 9. tabor Slovencev po svetu z geslom »Odprti za vrednote" in na okrogli mizi spodbudilo pogovor o repatriaciji rojakov iz sveta. Društvo Slovenija v svetu letos praznuje 10. obletnico ustanovitve, zato je bila aktualnost teme letošnjega tabora še kako primerna, saj je med njegovimi glavnimi nalogami tudi pomoč; tistim rojakom v svetu, ki bi se radi vrnili ali naselili v domovini. Že nagovor nadškofa dr. Franca Rodeta v zavodski kapeli je bil uglašen na osrednjo temo srečanja. Nadškof, ki je že takoj po obisku med rojaki v Argentini leta 1997 javno pozval slovensko državno ob- last, naj se angažira pri naseljevanju rojakov v domovini, je podoben poziv ponovil tudi pri tej maši. Še bolj razgibana je bila okrogla miza, ki jo je v zavodski dvorani po maši vodil urednik Ognjišča Tino Mamič. Med poslušalci je bil tudi sekretar za Slovence po svetu dr. Iztok Simonitti. V pozdravnem nagovoru je dejal: »Ustvariti moramo normalne okoliščine za naše ljudi, ki se želijo vrniti ali naseliti v domovini." Zaradi birme pri rojakih v Essnu se srečanja ni udeležil škof Alojz Uran, je pa udeležencem poslal pozdravno pismo. Udeleženci okrogle mize so vsak iz svojega zorne- Nad. na 5. str. Nas res pozna ves svet??? Zadnje dni je slovenski predsednik Milan Kučan prišel v Romunijo na državniški obisk. Kot posnemamo iz italijanskega časopisa Corriere della Sera 12. julija letos - o tem nismo nič brali v domačih časopisih -»so ga sprejeli na buka-reštanskem letališču s slovaško državno himno. To ni prvič, da se dogodi kaj takega. Ko je bil Bush še guverner Texasa, je sprejel slovenskega predsednika vlade Drnovška in ga nagovoril s Slovakom. Odkar sta se osamosvojili Slovenija in Slovaška, se večkrat znajdeta s podobnimi napakami. Slovensko prekletstvo? Ali slovaško?" Obrazec za vpis v evidenco volilne pravice Z veleposlaništva RS smo dobili obrazec »Zahteva za vpis v evidenco volilne pravice". V evidenco bodo avtomatično vpisani državljani s stalnim bivališčem v tujini, ki so že sodelovali na volitvah v letih 1997 (volitve za predsednika republike) in/ali 2000 (parlamentarne volitve). Tisti, ki niso sodelovali na teh volitvah, pa bi želeli biti vpisani, morajo podati zahtevo za vpis in sicer na upravni enoti območja, v katerem je državljan ali eden od staršev imel zadnje stalno bivališče, ali če tega ni mogoče ugotoviti, na upravni enoti, na kateri želi utresničevati volilno pravico, ali pa na diplomatsko konzularnem predstavništvu Republke Slovenije. To velja tudi za tiste, ki so v prejšnjih volitvah imeli probleme z naslovi. Zahtevo bo potrebno podati samo enkrat in ne na vsakih vblitvah posebej kot doslej. V pomoč so enotni obrazci, ki so na razpolago na predstavništvu RS v tujini (pa tudi v pisarni Zedinjene Slovenije). V obrazcu, je potrebno navesti točen' SLOVENSKI PATER JENKO ODLIKOVAN Predsednik Milan Kučan je za dolgoletno zaslužno delovanje med Slovenci v Avstraliji s častnim znakom' svobode RS odlikoval patra Valerijana Jenka. Ta je najvišje slovensko priznanje prejel za socialno in kulturno delo med avstralskimi zdomci, ki ga je opravljal poleg svojega duhovniškega poklica. Kučan se je pridružil želji v Avstraliji živečih Slovencev, da bi pater še dolgo deloval v njihovo dobro, saj jim to veliko pomeni, o čemer se je ob obisku v Avstraliji prepričal tudi sam predsednik. KAKŠNO MOŠEJO BODO DOBILI? Slovenska ljudska stranka bo v boj za župansko mesto na jesenskih lokalnih volitvah v Ljubljani poslala nekdanjega ministra za znanost in tehnologijo Lojzeta Marinčka. Program njegovega županovanja je grajen na »desno sredinskih evropskih principih". Osrednji programski poudarki vsebujejo izgradnjo podzemne železnice, s čimer bi rešili prometne zagate. Marinček je poudaril, da je skrajni čas za izgradnjo mošeje v Ljubljani, vendar tradicionalno grajena mošeja ne bi bila »v skladu z arhitektno zasnovo mesta, zato bi bila na mestu mošeja brez minareta". GREMO V EZ IN NATO? Redna mesečna javnomnenjska raziskava tednika MAG je pokazala, da vstop v zvezo NATO podpira 44,7 odstotka anketiranih, proti pa se je izreklo 38,1 odstotka vprašanih. Večjo podporo ima vstop v EZ, saj je za 65,9 odstotka in proti 19,2 odstotka vprašanih. Vstop v NATO večinsko podpirajo volivci Drnovškove Liberaldemokratske stranke, Janševe Socialdemokratske stranke, Bajukove Nove Slovenije in Butove Slovenske ljudske stranke, najbolj pa mu nasprotujejo volivci naslednice Komunistične partije, t.j. Združene liste in Slovenske mladinske stranke. naslov prebivališča v tujini, ulico in hišno številko, poštno številko, ime pošte in države. Zahtevi je treba predložiti dokaz o državljanstvu. (Fotokopijo slovenskega potnega lista, ali potrdilo o državljanstvu, ali rojstni list in podobno). Zahteva je takse prosta. Volilni upravičenci bodo tudi v naprej dolžni sporočati morebitne spremembe (bivališča, priimka itd.) ustrezni upravni enoti ali predstavništvu. Po razpisu volitev bodo vsi vpisani obveščeni o volitvah in načinu uresničevanja volilne pravice. Volilni imeniki bodo razgrnjeni tudi na diplomatsko konzularnih predstavništvih, kjer bodo potekale volitve. DRNOVŠEK POMAGA OPEKI Premier Janez Drnovšek je v začetku junija po pogovoru z misijonarjem Petrom Opeko poslal pismo nekaterim vodilnim svetovnim državnikom v zvezi s položajem na Madagaskarju. Pozval jih je, naj se osebno zavzamejo za preprečitev poglabljanja krize in pravično rešitev položaja v tej državi. Premieru je med drugim odpisal predsednik Evropske komisije Romano Prodi, ki je dejal, da Evropska komisija deli zaskrbljenost nad položajem na Madagaskarju in posledicami za njegovo prebivalstvo. Precej slovenskih osebnosti in ustanov je Petra Opeko predlagala za dobitnika Nobelove nagrade zaradi njegovega uspešnega delovanja za revne prebivalce Madagaskarja. MEDVEDKA NAPADLA Ljubljansko okrožno sodišče je odločilo, da mora država Francu Gačniku iz okolice Ribnice, ki ga je 24. februarja 2000 napadla in hudo poškodovala medvedka, izplačati 15 milijonov tolarjev odškodnine, poleg odškodnine pa mu mora vrniti še slabih 800 tisočakov sodnih stroškov. Gačnika, ki mu je okrožno sodišče prisodilo polovico od zahtevane odškodnine 30 milijonov tolarjev, je pred dobrima dvema letoma med delom v gozdu napadla medvedka in mu prizadejala hude poškodbe obraza, vratu, prsnega koša, nog, reber, nosu, podlahti ter lasišča. Sodba še ni pravnomočna. DEŽ IN TOČA Neurja in nalivi, ki so se zadnje dni razbesneli nad precejšnjim delom Slovenije, so najbolj prizadeli Gorenjsko. Tako so narasle meteorne vode zalile več hiš. Močan veter je podrl več dreves, udar strele pa je odkril streho stanovanjske hiše. Zaradi močnega deževja so meteorne vode zalile številne hiše na območju Tržiča, sprožilo pa se je tudi več manjših zemeljskih plazov. Narasle meteorne vode so težave povzročale tudi na Koroškem, v Posavju pa je prišlo do več izpadov električne energije. Sicer pa je ponekod med dežjem padala tudi toča. GLEJ... VRAČANJE ARGENTINSKIH SLOVENCEV................2 DOMOBRANSKA PROSLAVA V SAN MARTINU .......3 "St'^VMOSTNI KONCERT SAN JUSTU ............. 0>1 NOGOMETNI TURNIR IZSELJENCEV.................4 Vračanje argentinskih Slovencev Lačni ne bodo, za drugo bo preskrbela Devica Sedem Štefetovih se je junija preselilo k sorodnikom v Tuštanj - Argentina jim je vzela prihranke, ne bo jim še prihodnosti, (članek je bil objavljen v Delu, 16. julija, op. ur.) IZ ŽIVLJENJA TONE MIZERIT V osrčje moravske doline, kjer se cesta, ki se vije skozi vasico Tuštanj, dvigne v breg, se na pesku pred nedokončano hišo iz rdeče opeke igrajo štirje otroci: osemletni Tomaž, petletni dvojčki Maria Cecilia in Maria Lucia ter dve leti in pol stari Pavel. Desetletna Victoria je pri prijateljici, ki jo je spoznala prvi dan, ko so se iz Argentine preselili v Slovenijo. Ko pred hišo zapelje avto, se otroci radovedno zazrejo v obiskovalko, pogumni osemletnik pa iztegne roko v pozdrav in se predstavi: "Tomaž". Odprejo se rjava garažna vrata z okencem, na katero je nalepljen časopisni papir, in iz novega, začasnega doma stopita še Milena in Nejko Štefe, argentinska Slovenca, ki sta se konec junija priselila v domovino staršev. Garaža, v kateri so si Štefetovi s pomočjo sorodnikov uredili kuhinjo, dnevno sobo, jedilnico in spalnico, vse v enem prostoru, je v vročem poletnem dnevu prijetno hladna. Na mizi je star televizor, da lahko otroci gledajo risanke. V kotu je zakonska postelja, pogosto igralnica najmlajših družinskih članov. Poleg nje je raztegljiv kavč, na katerega sedeta Tomaž in Milena. Ob njem je kuhinjsko korito, hladilnica, kot pravijo argentinski Slovenci hladilniku, in štedilnik. Prhajo se pri sorodnikih. V sosednjem prostoru so kovčki in nahrbtniki, v katerih so Štefetovi prinesli premoženje iz Buenos Airesa, natančneje iz kraja Ramos Mehija v njegovi okolici. Vsak je imel kovček, ki je lahko tehtal največ štirideset kilogramov, manjšega za na letalo in nahrbtnik. Nekaj novejše gospodinjske opreme so naložili v zabojnik, ki ga bodo pripeljali z ladjo. V Ramosu Mehiji je ostala prazna hiša z bazenom in vrtom. „Nismo ekonomski migranti," zatrdi dvainštiridesetletni Nejko Štefe. „Prišli smo, ker je v Argentini vse bolj nevarno. Lahko bi preživeli kljub pomanjkanju denarja v državi. Več bi delali, pa bi šlo. Toda otrokom sva želela zagotoviti lepšo prihodnost." PROŠNJE ZA POMOČ Kako nevarno je danes živeti v Argentini, nazorno predstavi Pavlinka Kocmur iz izseljenskega društva Slovenija v svetu z zgodbo o upokojencu, ki je na bankomatu dvignil denar, ki ga je potreboval za operacijo. Potem je šel na kavo in potem na stranišče. Ko se je vrnil, jo je spil do konca in se - zbudil v bolnišnici. Tam so svojcem povedali, da je to že tretji primer zastrupitve oziroma ropa v dveh tednih. Neznanci so mu vzeli denar, „prijazni" tujec, ki ga je popeljal v bolnišnico, pa je od sorodnikov hotel še drobiž za taksi. Pavlinka Kocmur se je z možem Boštjanom, predsednikom društva, k nam priselila na začetku devetdesetih. Zdaj pomagata drugim argentinskim Slovencem pri vračanju v Slovenijo. „Samo med januarjem in marcem smo dobili 73 prošenj za pomoč. Trenutno jih imamo 89, kar pomeni, da se 213 ljudi, večinoma iz Argentine, želi vrniti." Argentinska gospodarska kriza je bila kaplja čez rob za številne Slovence, ki so razmišljali o vrnitvi in bili razpeti med dvema domovinama. Prihajajo starejši in mlajši, poročeni, samski in taki z otroki. Kocmurjeva je dodala, da se je število prošenj zmanjšalo po spomladanskem obisku predstavnikov slovenskega zunanjega ministrstva v Argentini, ki so povedali, da jim država ne more ponuditi posebne pomoči, ne stanovanj ne služb. Štefetovi tega niso niti pričakovali. Nejko je gradbenik in si službo išče sam. Obeta se mu, a šele oktobra, zato zdaj išče delo za tri mesece. (V Argentini je nazadnje vodil oddelek za gradbeništvo v podjetju, ki gradi stanovanjske hiše.) Kmalu si jo bo najverjetneje morala poiskati tudi triintridesetletna Milena, ki je učiteljica, vendar je bila v tem poklicu le eno leto, potem pa se je posvetila družini. „Upali smo, da nam prvo leto ne bi bilo treba plačevati najemnine, dokler se pač ne postavimo na noge," pove Nejko Štefe. Na pomoč so priskočili ženini sorodniki in jim odstopili garažo, pomagali pa so jim najti tudi hišo z vrtom v Škofji Loki, v katero se bodo kmalu preselili. „Tukaj smo precej na samem. Za otroke pa je boljše, da sta blizu šola in zdravstveni dom. Starejša dva smo že vpisali v šolo." Tomaž je vesel, ker je tudi v Sloveniji našel nove prijatelje. Najmlajši so zadovoljni, ker imajo pesek za igro, v bližini imajo sosedje še konja. „Otrokom je ob selitvi lažje, najhuje je staršem," pravi Nejko Štefe, „posebno za očeta, ki mora čimprej najti službo, ker težko gleda, kako denar odteka iz žepa." Prihrankov imajo ravno za nov rabljen kombi. Starega namreč niso smeli pripeljati, ker je argentinska Centralna banka v zadnjem hipu, ko so imeli urejene že vse papirje, prepovedala izvoz vozil. „Že tako so nam vzeli vse prihranke, zdaj so hoteli pobrati še davek od prodaje." Prve tedne je Nejko Štefe preživel na raz- ličnih uradih: urediti je moral potrdilo o skupnem gospodinjstvu in katastrskem dohodku, podporo za brezposelne in otroški dokladek, osnovno zdravstveno zavarovanje in bančni račun, davčne številke in osebne izkaznice. Vmes je kupoval časopis, prebiral ponudbe za delo in hodil na pogovore. „Sosedje in sorodniki so nas lepo sprejeli. Prinašajo nam hrano, solato, mleko, zelenjavo. Lačni ne bomo. Zdaj bi potrebovali predvsem peč za hišo v Škofji Loki, ker v njej ni ogrevanja, in šolske knjige," pripoveduje Nejko Štefe. „Smo katoličani in zaupamo v Marijo. Pomagala nam bo iz težav." TUJCI ALI POVRATNIKI? Sociolog Alfred Schutz je sredi štiridesetih napisal eseja Tujec in Povratnik: tujec je človek, ki si prizadeva, da bi ga skupina, ki se ji približa, trajno sprejela ali vsaj dopuščala. Po njegovem je primer takšne družbene situacije priseljenec. Povratnik je Odisej, človek, ki pričakuje, da se bo vrnil v okolje, ki ga pozna. Tujec mora z bolj ali manj praznimi pričakovanji slutiti, kaj bo našel, povratnik pa naj bi se moral le zateči v spomine, pa bi to vedel. Ker tako čuti, bo po Schutzu doživel značilen šok, ki ga je opisal Homer v Odiseji. Štefetovi niso ne tujci ne povratniki. Vrnitev v Slovenijo je vrnitev domov, čeprav v njej še nikoli niso bili. Poznajo jo zgolj iz pripovedovanja staršev, ki so jo zapustili takoj po drugi svetovni vojni. O njej so se učili tudi v šoli, a nekoliko drugače kot Slovenci. „Odpustili bomo, ne pa pozabili," pravi Nejko Štefe. Njegova mama in oče sta kot najstnika zbežala v Avstrijo, ker so bili njuni bratje domobranci. Oba z Mileno sta rasla v slovenski skupnosti in poleg narodnosti sta ju povezovala še vera in spomin na padle domobrance. „Slovenci so se spremenili, drugačni so, kakor so nam pripovedovali," pravi Milena Štefe, Nejko pa dodaja: „Čutim, da so manj verni od slovenske skupnosti v Buenos Airesu. Mi bomo še naprej molili zjutraj in zvečer, pred jedjo in po njej, in ob nedeljah bo vsa družina šla v cerkev. Ne bomo popustili, ampak bomo za zgled drugim. Sam vedno rečem: 'Naredim, kar zmorem, drugo prepustim Mariji'. Nazadnje sem dejal znancem: 'Marija bo že poskrbela', ko sem iskal najemnike za našo hišo. Dolgo prej ni bilo nikogar, prav tisti večer pa je nekdo poklical." Zdaj, ko se je odločil za vrnitev, noče gledati nazaj. Začenja iz nič in upa, da bo kmalu omogočil otrokom boljše življenje, kakor bi po njegovem imeli v Argentini. Prva postaja je garaža, druga hiša v Škofji Loki, tretja naj bi bil že nov, pravi dom. Sonja Merljak fL EMBAJADUR Df LA fUPUBUCA Ut tSLOVLRlft D. BOJAH (ROBOU&K £* srcumoo v Houmur « los iknigrakus rsumnos out coeundaron sin bfhito.a los 123 <»05 0E