308
Najstarejša.
(Spisal Ivo Trošt.)
I.
Nizke in prenizke postave, prijaznega lica, nekoliko neokretnega života, vedno ljubezniva in navadno vesela je bila Toplačeva Anka v Logu. V njenem modrem, zaupnem očesu je odsevala njena duša, ko je na raznih izletih in veselicah nabirala za šolsko družbo, za gasilno društvo ali v pomoč nesrečnikom po požaru ali potresu radovoljne darove.
V tem ljudomilem poslu ji ni bila telesna okorelost, katero je dobila še dete vsled prehudega kašlja, prav nič v zadrego; nasprotno: prav dobro se zavedajoča svoje hibe, je ponosno trdila: Grbasta ženska mora biti šele zares nesrečna: nihče je ne mara, in tudi omožiti se ne more.
Ljudje so jo pogledovali, pomilovalno misleči: dela si reklamo, ker bi rada dobila moža, dasi najbrž tudi ni prav zdrava, in so radi polagali mile darove na žrtvenik domovinske ljubezni in človeškega sočutja. Anka se je veselila svojih uspehov, in v takih slučajih ji je prekipevalo čustvo blaženstva, sladke nade in hvaležnosti, da je s solznimi očmi, s smehljajočim licem in z bogato obloženim krožnikom stopala od mize do mize, od gosta h gostu.
Malone vsi dobrodelni zavodi so zvedeli po obilnih darilih, kdaj se je omožila imo-vitega Toplača, posestnika, gostilničarja in trgovca v Logu, divna drugorojenka Betina, poročivša se z nekim uradnikom bližnje železniške postaje. S hrupom in truščem se je godila vesela svatba; Anka je pa vstrajno opozarjala, prosila, se laskala in resno spominjala vedno veselejše goste, da v trenutku najčistejšega veselja in obilnosti ne smemo pozabiti revežev, umirajočih v bedi. In njeni opomini so glasno odmevali na njenem krožniku .. .
Ko se je mladoporočena dvojica vrnila z ženitovanjskega potovanja, je imela Anka
sleherni dan jedno pot več in sicer k sestri na postajo. Dopoldne je namreč navadno precej dolgo in natančno opravljala samo sebe, potem je stopila pogledat v kuhinjo, ali se pomika vse v varnem in navadnem tiru, dasi bi ta tir tudi brez nje ne zamenil svoje smeri. Pridružila se je potem trgovskim vajencem in trgovskim učencem ter pomočnikom, nazivanim s skupnim imenom „šta-cunskih fantov", ter se rada pošalila celo z očetovim namestnikom v trgovski pisarni. Ako v prodajalnici ni bilo starega reda, kar se je zgodilo malokdaj, se je lotila sama urejati predale in predalčke, knjige in zapisnike, pa na tiho ... To se je pa godilo morda jedenkrat v letu, ker sploh je bila Anka najrajša z vsemi vesela in zadovoljna.
Ako ni bilo v gostilni pivcev, katerim bi tudi voščila prijazno besedo, je stopila naravnost na vrt pozdravit mnoge vrste cvetlic, pritlikavcev in zelenjave, katero je skrbno gojila njena roka. Če ji je pes, krt ali celo kurji rod hotel biti pomočnik v vrtnarstvu, je vzela sama motiko, nož ali škarje ter popravila, kar so zagrešile živali, ne brez godrnjanja. Nadaljevala je pot dalje po peščeni stezi ter slednjič sedla s pletivom v hladnico   sredi vrta in  globoko   zdihnila.
Kmalu po kosilu je hodila k sestri in se domov vračaje pozdravila sosedovo Mimico, katero je imela v dnevniku in albumu uvrščeno med prve prijateljice.
Nekoliko več časa ji je ostajalo po zimi in v dežju. Tedaj se je rado zgodilo, da so „štacunski fantje" jeli primerjati ter šteti dneve lepega vremena in dneve „hišnega zapora". Vrsta onih, „ko je bila naša najstarejša najbolj sitna", se je daljšala, — „ko je bila najprijaznejša", je zaostajala.
Jedno leto po možitvi se preseli Betina s svojim železničarjem in jednim sinkom daleč na stajersko-hrvaško  mejo.   In   tedaj
Ivo Trošt: Najstarejša.
309
se je v prodajalnici zopet nategnila vrsta „sitnih dnij" . ..
Toda vrsta dnij se je menjavala, in število štacunskih fantov se je tudi menjavalo; zato se je snovalo življenje pri Toplaču še vsaj za silo po starem tiru. A hujša je bila prememba, ko se je nekaj mesecev pozneje poročila Ankina druga sestra Silva.
Prav gotovo ni Anka navzlic svoji rahločutnosti še nikoli pretočila hkrati toliko solz kakor ob tej ločitvi.
Ljudje so mislili: Sedaj je nehala z reklamo in z nabiranjem prostovoljnih darov, ko vidi, da tudi to ne prinese moža. Ali dobro dete, tale Anka, kako rada je imela svojo sestrico! Oče in mati sta pa govorila: Jo"e — seveda — sedaj, ko odhaja ta iz hiše, ker odhaja že druga; pa ona, ona je najstarejša.
Poslej so ostali v prodajalnici največ samo še „sitni dnevi" in žalostni časi. In najbrž bi bili vsled tega vsi trgovski pomočniki in trgovski učenci ostavili Toplača, dasi sta jih gospodar in gospodinja smatrala in tudi imela v vseh ozirih za svoje sinove, ko bi ne bila prišla zanesljiva odmeka, da je pasje in žalostne dneve zamenjalo ljubeznivo solnce.
Prišlo je nekega dne drobno pisemce, kakoršnih so v Toplačevi družini že bili navajeni; a danes je naznanjalo drobno pisemce Toplačevega prvega zeta od meje zelene Štajerske, da pride na postajo v Log kmalu njegov bratranec, za katerega vljudno prosi, naj potrpe ž njegovimi muhami: „Mlad je še in neugnan in nespameten, sploh pa ne hudoben. Dolgo itak ne ostane tam", se je končeval beli listek.
„Naša Anka že sanja o novem sorodniku, pa ga še ni v Log" se je čudila njena mati, dobrodušna, nekoliko preobilna ženska; „fantje" v prodajalnici so pa že glasno govorili o nekih Ankinih prisrčnostih, ko je mehkosrčni deklici lani in še prej ko lani srce hitreje zatripalo, ugledavši tega in onega mladeniča, ki je bil vsled vljudnosti ali vsled
njene telesne hibe nekoliko prijaznejši ž njo kot z drugimi. Ali ko iz prisrčnosti ni hotelo vzcveteti nič več nego samo prisrčnost, je Anka nekoliko dnij žalovala, nekoliko dnij samovala, potem očitala vsem skupaj in vsakemu posebej neobčutnost; pa so začeli domači ugibati, kedaj se ponudi Anki za to nova prisrčnost.
Prebravši svakov listek je šla najprej v svojo sobo pred zrcalo, potem je molče pisala sestri, naj naznani, kdaj pride v Log novi železničar, katerega vsi željno pričakujejo, dasi se je ta „vsi" raztezal samo na njeno ne preobilno osebico. Tudi ni pozabila vprašati, ali je lep ?
List je nesla sama na pošto in mimogrede samo tako, ker ni mogla drugače —¦ stopila k „fantom" v štacuno in jih podražila: „Aha, sedaj pride vrl dečko, sedaj —, več vreden kakor vsi loški fantje in še naši štacunski povrhu!"
Mladeniči so se spogledali, kakor so se spogledali samo tedaj, ko so bili vsi jednih mislij, in poslovodja je dejal: „Nekoliko časa, prijatelji, bomo imeli zopet lepe dneve, a pozneje bo treba potrpeti vsakemu nekaj: nam in Anki."
„Ha, ha! Ga že ima, pa ga še ne pozna, — ha, ha, ha!" je ponavljal prvi trgovski pomočnik in hitel streči ljudem, katerih drugi „fantje" v tem pogovoru niso imeli za navzoče.
Anka je pa hitela pravit najnovejšo novico tudi sosedovi Mimici, kjer je veselo pristavila: „Pa pri nas bo, veš, samo pri nas, dušica."
„Ce ga privežeš, ne bo, veš Anka. Mladi ljudje, taki le tiči-------hm!"
„Pa bo pri nas, boš videla . . . Mora biti. .."
Mimica ni mogla verjeti in se je poslovila vsaj za ta dan s prijateljico nemilostno.
Le ta je šla na vrt pogovarjat se s svojimi astrami, cinijami in drugim jesenskim krasom . . .                                        (Dalje.)
332
Ivo Trošt: Najstarejša.
noči umrl Antonio, in tretji dan je v črno pregrnjenem čolnu slonel ob krsti mladega tovariša, katerega so peljali na bližnjo laguno, kjer se razprostira grobišče beneško. Duhovnik je blagoslovil krsto in mokri grob, kamor so ga položili. Stojan pa je vrgel v jamo kepico prsti in mu želel večnega počitka v Bogu. Zamišljen se je vrnil domov. Zopet je jeden padel v borbi življenja, rekel si je, in sreče ni našel, katere je iskal. Veselilo ga je, da v kratkem zapusti Benetke, čutil se je osamljenega v velikem mestu. Par mesecev bo preživel v domovini, v prijetni družbi, in potem se odloči njegova usoda. Upal je, da se odloči zanj ugodno, kakor mu je doslej sijala zvezda sreče.
Prišedši v svoje stanovanje zagleda na mizi pismo. Iznenaden je odpre in pogleda podpis: bil je Lebkovskega. Pismo pa se je glasilo tako:
Dragi  tovariš!
Zimska sezona se bliža h koncu. Življenje je postalo dolgočasno v teh mlakah. Jutri odpotujem — za sedaj v Neapolj, ako me usoda ne zanese v Pariz, Carigrad ali pa tje na rob sveta, kar se tudi utegne zgoditi. Ubi bene, ibi patria. Tam tudi jaz razpnem svoj šotor. Vezem se ne nikjer. To bi tudi Tebi svetoval. Nekateri pravijo, da si slep, akoravno imaš obe očesi zdravi. Pazi, da te sirena ne ugonobi. A propos! Posodil si mi bil malo vsoto. Sedaj Ti je ne morem vrniti. Omenjeni nauk Ti bodi za odškodnino. Verjemi, da ni majhna ali brezkoristna stvar. Bodi zdrav!
Lebkovski.
(Konec.)
Najstarejša.
(Spisal Ivo Trošt.)
(Dalje.)
Ko je Toplač napolnil zalogo v hramu s pristnim istrskim vinom ter vabil pokušat najboljše in najbližje prijatelje, so se pozna-vavci pristnega in nepristnega trtnega soka zbirali pri njem tudi nepovabljeni v njegovi gostilni, in rad jih je videl; da, čim več, tem rajši.
Trta je tisto leto rodila mnogo dobre črnine v Istri; zato si razni poskuševavci niso zastonj obetali mnogo slastnih požirkov. Toplač pa ne zastonj gostih dobičkov, ker ljudje so ga „sekali" radi in — ne malo. Anka je sama stregla odličnejšim gostom, sama družbovala temu in onemu, pa družbo-vala vedno dolgočasneje: obljubljenega gosta je čakala čim nestrpneje. Ti vsakdanji, pusti domači obrazi se se ji zdeli navadni, nezanimivi kakor svetniki v „pratiki". Nevoljno je pogledovala, ko se je večer za večerom vedno gosteje polnila družinska in gosposka
soba. Pokazala ni tega, a skrito tudi ni ostalo.
„E, kaj me jezi? Nič!... Ne povem nikomur!" se je obregnila marsikomu, ki je hotel le preveč temeljito biti poučen o vzroku njene sitnosti, in odšla je ter se ni dalj časa vrnila v gosposko sobo, kjer so jo čakali v pisani, veseli družbi uradniki, učitelji, železničarji, financarji in boljši tržani.
Mnogokdaj je bilo prav živahno v takšni družbi.
Neki večer koncem vinotoka se je glasilo posebno veselje iz male gosposke sobice pri Toplaču. Sala, dovtip, petje in smeh je odmevalo kakor na željo. Vina in še vina! je pozivala družba zmerom več, in tobačnega dima se je nabiralo najprej nad glavami, potem tudi okolu glav že več kot preveč. Najveselejši in najbrezozirnejši so bili železničarji, sedeči pri posebni mizici, ter na-pijali med seboj nekemu Rafku, ki je tisti
Ivo Trošt: Najstarejša.
333
dan praznoval svoj „veseli god in praznik" ter menda vsled tega že komaj držal pijano glavo nad mizo: „A—a—ah ! Pustite me, duše neumne! Saj sem še človek, saj je danes moj god —, živina ne praznuje godu — vragi vražji; a—a—ah !" je potulil in naslonil glavo na mizo.
Njegovo od preveč užite pijače zariplo lice je bilo še nežno, mehko, mehka kakor puh tudi moderno ošiljena brada; temno-rjave oči so zmagovito zrle v mizo, v pijačo in pod mizo; zakaj, da bi jih vzdignil in uprl v koga, so se mu zdele — vsaj sedaj — preveč krvavo motne.
„Bog te živi, Rafko, na zdravje! Na mno-
gaja leta!
Koljkor kapljic, toljko let Bog mu daj na svet živet'!
Rafko, živio,  o, o!   Živio, o,   o!-------"
Dokler je mogel Rafko, je odgovarjal: „A—a—ah! Pustite me! — — Še sem človek, saj imam svoj god; živina nima godu."
„Vsaj tako veselega ne kakor naš Rafko. Živio, o, o!"
Ko ni mogel več ter je izprevidel, da ne pomaga nič, se je udal slepi usodi in pijanim tovarišem: „A—a—ah! Pijmo ga, pijmo.. Ah! kaj boš, pasja duša ! A—a—ah!"
In pili so, pili, — še mnogo pili.
Toplač je bil vesel vinskih poskuševavcev. Anka se jih je ogibala, kolikor je mogla, in vsled tega slišala marsikatero pikro.
„No, pa go—gospodična, pro—prosim, vsaj tam-le od godovnjaka Rafka boste pili, saj je Vašega gospoda svaka bratranec", jo je slednjič podražil nekdo izmed Rafkove družbe.
„A, bežite, no! — Pa bi se bil vendar kaj pokazal — hočem reči, drugače pokazal."
„Kaj ? Predvčerajšnjim je prišel, zvečer je bil v službi, danes goduje."
„Menda goduje večkrat; njegov nos — ha, ha!"
„Da, ta govori mnogo, a Rafko zna bolje."
„Toda ne danes, kaj?"
„Hm! Danes ne utegne."
„Pa sorodnik ? Še nocoj bom pisala sestri in svaku, kako lepega pijanca sta nam priporočala. Ah!"
Še tisti večer so zvedeli vsi Toplačevi, in po odhodu železničarjev vsi ostali gosti Hakor tudi vsi štacunski fantje, kako se je prvikrat priporočil v Toplačevi hiši prvega Toplačevega zeta bratranec. In še tisti večer so vsi domači od kraja in glasno trdili: „Naša Anka je zopet pogorela s svojo prisrčnostjo. Hm, hm! Dostikrat pogori naša Anka .. ."
Naslednje popoldne se je oglasil pri To-plaču na pol v uradni obleki Rafko. Roke je skrbno tiščal v rjave rokavice, ovratnik in ovratnica mu nikakor nista bila danes poslušna, zlato verižico, katera je danes dobila za nameček še njegov pečatni prstan, je pomikal rajši predse nego pod suknjo. Samosvestno se je oziral na desno in na levo, odkod ga naj prvo iznenadijo, in že je hotel sneti rokavice, da bi pokazal tudi skrbno negovane nohte, pa se mu je zdelo prezgodaj.
Nestrpno je pogladil ošiljek brade z desne in leve, preštel z jednim pogledom še pred vstopom vsa okna v prvem nadstropju To-plačeve hiše in malo zakašljal. Ker ni tu opazil še nič pomenljivega, je stopil v vežo, z glasnim opravičevanjem odprl in zopet zaprl kuhinjske duri, češ: Nič mi ni znano tukaj! Krenil je v gostilniške prostore, kjer je takoj v prvi sobi zrl s solznimi, kakor s svežo čebulo namazanimi očmi naravnost v lice nizkemu, toda dovolj krepkemu možičku — samemu gospodu Toplaču:
„Oprostite, gospod — moje ime: Rafko Kos."
„Moje ime — oprostite — ste videli zunaj na moji hiši", odvrne Toplač suho, skoro nemarno.
„Prav lepo, ponižno prosim, oprostite, da se vas moja skromna malenkost drzne nadlegovati ob uri, ki ni za vizite".
„Zakaj neki? Moja gostilna je odprta — za tujce — vso noč."
Rafka tudi to ni spravilo v zadrego. Prijazno   je   pogledal   nasprotnika   in   dejal:
334
Ivo Trošt: Najstarejša.
„Poznam vas, poznam, gospod Toplač, da se radi šalite: jaz sem bratranec soproga vaše Betke."
„Sem vas videl že sinoči; pa meni se zdi, da me vi niste videli; oprostite!"
„Hm! Mogoče!" je potrdil le-ta lahkotno, se sladko nasmehnil, ozrl po sobi in snemaje rokavice ugledal na pragu gosposke pivnice Anko in Milko. „To so pa vaše gospodične hčerke, prosim gospod ...?"
„Menda!"
Se prijazneje nego očetu je povedal svoje ime deklicama in takoj zastavil vprašanje: „Kakor kaže, me bratranec ni priporočil pri vas kot sorodnikih. Ali je zamenjal adreso?"
„0, je, je!" mu pritrdi Anka, srepo upi-raje oko v svoje pletivo. „Pač vas je priporočil, pa sinoči smo pričakovali — oprostite — nekoga drugega . . ."
„Prav pohlevno prosim, gospica, izvolite mi prizanesti s tem vprašanjem." In pogledal je doslej neznano sorodnico tako nedolžno in prepričevalno v oko, da mu je v srcu odpustila, ga povabila s seboj v odlično sobo, rekla Milki prinesti pijače in sama prosila očeta, naj se kmalu podviza k njima, po mater pojde pa sama.
Rafko je bil ves drugačen od sinoči.
Njegova spretnost in samozavest v občevanju je slednjič premagala vse pomisleke celo trdovratnemu Toplaču; saj je bil železničar" tako ljubezniv, prijazen, domač in tako gosposki, poleg tega pa še tako otroško naiven, da se je prikupil tisti večer vsem. In te zavesti ni prikrival, marveč kretal se je neprisiljeno, trosil pok Ione in pohvale iz polne zaloge na vse strani, da so ga slednjič jeli vsi občudovati. Toplač ga je pa povabil k večerji.
Anka se je čudila na tihem in pozneje tudi glasno v kuhinji, kako more tako spodoben in — tega tudi ni mogla utajiti — tako lep, učen in zgovoren dečko, kakor Rafko Kos, pogledovati kozarcu v dno toliko   časa, da slednjič vino  njega   pogleda.
Prav rada bi mu bila to očitala, toda v tako prijateljski družbi in takoj prvi večer — ne, drugi večer       bi ne bilo spodobno. Gotovo
bi ga užalila, da bi celo ne prišel več v hišo, in to bi bilo pač škoda . . .
Po večerji se je poslovil in stopil v gostilniško sobo med sinočnje tovariše. Toplač, Toplačevka, Anka in Milka so se gledali in molčali, kakor bi se bali sprožiti stvar, ki je sedaj vsem, pa bi pozneje ne bila vsem prav. Čutili so, da je šel iz družbe samo jeden, a je šel ž njim ves družabni duh.
Rafko Kos je s tem nastopom pri Toplaču pridobil zase najodličnejšo hišo v Logu. Odslej je bil tu vsakdanji gost, in vsi so ga imeli radi, morda še najbolj Anka.
Ko je drčal mimo na biciklu, je pletla gotovo na pragu, da jo je pozdravil; ko se je vračal, je bila zopet slučajno na oknu v drugem nadstropju in zalivala cvetlice. Ako je bil o prihodu tega in onega vlaka on v službi, je to najbolje vedela Toplačeva Anka ter hodila na kolodvor čakat povabljenih in nepovabljenih gostov.
Sosedovi Mimici seveda — kako bi moglo to biti tajno, saj so že vrane vpile o tem okolu bolj oddaljenih sosedov!
„Pa tako! A, a, a, pa tako! Pa takšnega si dobila, a, a, a!" se je čudila nalašč, zakaj dobro ji je bilo znano, da se Rafku nastavljajo nevarne mreže tudi drugod. In tudi to je morala zvedeti Anka, ki je poslej še rajša hodila na kolodvor; saj ji je tako laskala ta zavist, da se je cesto pred zrcalom na-smehljala svoji —  sreči.
A hodila je na kolodvor preko travnikov in ponicajočega potoka, kjer je ropotal njenega očeta mlin, v mlinu pa pridno gospodaril hlapec Jože. O, kako lahke so ji bile noge in kako burno srce, ko je lagala mlinarju, da so jo poslali gledat, če je že zmleto to in ono žito! Jože je bil izprva užaljen: pokaj me tako nadzirajo? Ali nisem že nad petnajst let tukaj, petnajst poštenih let vedno pošten kot vreteno pod kamenom ? Toda videč prvič in drugič, kako spremlja gospodično s kolodvora domov Rafko Kos, se je prijel za čelo in nasmehnil svoji počasni pameti. O prvi najlepši priliki je potem namignil Anki: „Bi že jaz skrbel" — da bi bila — bližnjica na kolodvor vedno gladka
Ivo Trošt: Najstarejša.                                                              335
in pa — varna, ko bi  tudi gospodična —
skrbeli-------" Tu je   pretrgal   svoj govor,
mencaje  z rokami   in  ustnicami,   potem  je rekel naravnost:
„E, vejo, kaj! Tobaka mi manjka — ne manjka — prav za prav — pozabijo mi ga poslati Njih ata, — in ha, ha — grlo imam — kakor mlinarji — vedno suho; gospodična, vejo, tako je! Grlo je razvajeno, — pa ne za vodo."
„Razumem, razumem, Jože! Le potrpite, vse pride."
„Oni so še največ vredni pri Toplačevih, da Oni, pa Njih mama."
Rafku je pa pripovedoval, ko se je vračal po bližnjici zopet na postajo, da bo gospodična imela še veliko več dote kakor njena sestra, ker je — ker — je — taka. Tudi ni zabil pristaviti, da je od vseh najbolj dobrega srca in se za primero pohvalil, koliko je že samo njemu darovala zlasti ta čas, kar hodi „tako" sem-le preko broda na kolodvor. Potem je pogledal železničarja s pomenljivim očesom, zahrkal in hotel nadaljevati z večjim uspehom svoj predlog, pa Rafko se mu nasmehne, segne v žep ter ponudi previdnemu terjavcu dve dišeči smotki, katerih se je njegovo srce tako vzradovalo, da je takoj pokazal očrnele zobe Rafku in smotkama.
S tem je dobila Ankina najnovejša prisrčnost znak javne tajnosti. Ljudje so govorili v gostilnah o Rafku in Anki, v pro-dajalnicah in žganjarnicah pri sladkem „je-rušu" o najbližji svatbi v Logu, v cerkev in iz cerkve gredoče ženice so ugibale o Toplačevem bogastvu in Ankini doti. Dekleta pa, njene vrstnice, so trdile nevoščljivo: Glejte, kaj stori denar! In ponosno so se ozirale druga v drugo ter si z očij brale tega vprašanja še drugi del: kaj bi še le učinil denar pri nas, ki smo zdrave, hvala Bogu — in lepe . . .!
Celo Rafkovi tovariši, kakor tudi kolodvorski delavci so zbijali neslane dovtipe z Rafkovo najnovejšo „partijo".
Neko popoldne, ko sta z načelnikom oba sedela v pisarni „službeno" brez dela, ga je
le-ta vprašal, da-li misli resno s Toplačem in Anko ?
„Hm! S Toplačem že, zakaj pa ne? Imajo me radi ter mi strežejo gostoljubno in prijazno."
„E, na kakšen način, če ne zastran Anke?"
„Hm, kakor sorodniku! Zastran Anke moram še premisliti — — toda nič! Kaj bi mislil! Moja glava ni za to. Upam, da je Toplač sam dovolj pameten . . . Komu neki vrine to pokveko ?"
„Pa ji vsaj razodenite to!"
„Njej ? Jaz? Ne bodite čudni, gospod šef, prosim vas. Der Krug geht so lange zum Wasser, bis er bricht. In jaz hočem, da to spozna sama."
„Pa morda prepozno."
„To ni mogoče, saj pojdem v dveh tednih od tukaj; to sami veste."
„Pa vendar . . . Moška poštenost!"
„Hm, hm!" je ponavljal Rafko namestu odgovora, zapalil cigareto in puhal modrikasti dim proti oknu, odkoder se je razpršil kdo ve kam.
Rafkove misli so za hipec splavale nekoliko k znancem in znankam v prejšnjem službovanju v Trstu, od tam pa v Log. Nemalo so ga ganile, ker je ravnokar govoril neresnico svojemu šefu, človeku, kateremu je zaupal, in kateri ga je tudi poznal. Nestrpno je otresel pepel s cigarete, spomnivši se, da je „skrbni" njegov šef tisti, ki ga tira od tu, od polne sklede, in mrmral je na tihem:
„Vendar je ne pustim, — zato ne, ker ti hočeš!" Z nekako uporno slastjo se je zopet udal prejšnjim mislim: — Ni davno še, ko sta stala z Anko pri mlinu nad jezom, gledala v zelenkasto vodo in opazovala drug drugega v vodnem zrcalu. Ona je nadaljevala prejšnji pogovor, kateremu vzrok je bila neka novica v časnikih o žalostno končanem dvoboju zaradi lepe ženske. „Meni se zde take gospice preveč domišljave, krute in neolikane, ki zahtevajo od svojih zaročencev, da tvegajo za nje življenje z mečem in samokresom v roki, v ognju, v vodi, na lovu ali celo na — strupu. Pa vam, Rafko?"
336
Ivo Trošt: Najstarejša.
„Da, to je neumnost."
„Neumnost, res, to je prava beseda. In tudi to je nespametno, da se dad6 ženske oblegati in premagovati kakor srednjeveške trdnjave, dasi vsaka nosi srce v prsih. To srce pač čuti, kdo je je premagal, pač hitreje, nego je Wallenstein premagal Stralsund . . ." Rafko se je zopet bavil z nasledki sinočnje pijače, segal z roko v lase in pogledoval razmišljeno svojo spremljevavko: „Da, to je neumnost", je zopet potrdil, videč, da mora nekaj ziniti.
„In vi, moški, tudi čutite, ne ? Imate srce, kaj, Rafko ? Vi veste, kaj vam ugaja. V teh stvareh srce ne vara nikogar."
„Mislite, Anka?" jo je začel Rafko paz-ljiveje motriti, pa ne več v vodi — pred seboj smehljajočo, srečno. Kdaj je bila že prepričana, da se stvar ne more drugače končati. Že davno ga je umevala in on njo. Zato je dostavila odločno:
„Mislim, govorim in —"
„— in ljubim", je pristavil on na pol v šali. Zopet se mu je nasmehnila:
„Resnično!"
„Mene, Anka?"
„Nagajivec!  Komu bi to povedala? .. ."
„Da, da! Šef ima bistro oko", si je ponavljal Rafko, „star kalin in previden. Ta me pozna, a zaman!"
Cigareta v roki mu je dogorela in ga spekla v prste, ko se je predramil iz teh spominov:
„Ne, ni mogoče!"
Šef se mu je nasmejal prav na glas in dejal:
„Gotovo ste sinoči zopet natezali dan čez polnoč, gospod Kos?"
„Ne, gospod šef. Sinoči sem bil povabljen na čaj k Ankinim starišem."
„Mogoče. Zakaj pa mislite v tako dolgih presledkih?"
„Sam ne vem", se je obregnil skoro odurno, hoteč reči: Kaj vam mari ?
„E, e, he, he, he!" je zamrmral šef in se zagledal v nasprotni kot, dokler ni naznanil električni zvonec, da je konec „službenega" brezdelja.
Rafko je vstal in molče stopil k vlaku, se takoj vrnil k raznim pošiljatvam, pobral pisma in liste, ki so bili naslovljeni nanj, ter krenil po navadni poti k Toplaču.
Tam ga je najprej pozdravilo dvoje živahnih, prijazno modrih očij, od koder je odsevala vsa mladostna sreča; in te sreče se je Rafko prestrašil, — bila mu je zoprna. Zato je krenil na navadno mesto ter zapalil cigaretko in jel prebirati došle časnike, dočim je Anka kakor nema obstala pri durih in čakala, da zve vzrok njegove ne volje.
Tudi on je čital dokaj razmišljeno, zakaj v spomin so mu še silili premnogi zaupni izprehodi do mlina in mimo mlina, kjer je previdni Jože kimal z glavo in grajal samega sebe: „Ko bi bil ti tako znal, prijatelj, pa bi se bil oženil in bi ne bil na vse veke stara gara. A ti si samo vprašal: ,Me češ, če te čem?' In če je bil odgovor: ,Nečem', pa smo šli naprej . . . naprej — ter se slednjič — ustavili — menda za vselej — v tem le kurniku. Ta-le železničar zna drugače, in dobro zna, to vidim, zakaj — dekle se ga drži kakor — robida."
Rafko je res znal, in tega znanja ga je sedaj strah navzlic vsemu obljubljenemu kljubovanju v šefovi pisarni. Ostal je še dolgo potem pri naslovu uvodnega članka, ko mu je Anka prinesla nepoklicano pijačo. Predramil se je šele drugič, ko je došla in mu postavila poln vrček prav na glavo, rekoč:
„Ali so ti sapo zaprli?"
„Hmmm . . ." je zamrmral. „Pusti me no! Lepo te prosim. Berem nekaj posebno važnega." In zopet je vlekel ugaslo cigareto in zopet je gledal topo pred seboj uvodni članek nemškega časnika.
S solzami v očeh je odšla Anka tožit očetu, da je Rafko danes slabe volje. — Morda je včeraj zopet praznoval svoj god, pa ga bole lasje.
To je bilo Anki preveč, morala se je razjokati — prvič v sedanji sreči.
Rafku se je takoj pridružil Toplač in začel ž njim „razdirati" najnovejše politične „ vesti", o katerih se ni Rafku niti sanjalo nikoli.
Ivo Trošt: Najstarejša.
337
Pridružil se jima je sodni adjunkt, nad-učitelj, davkar in finančni nadstražnik. Ti so Toplaču pomagali, da so slednjič dognali dnevno politiko, državne poslance in dobršno polovico ministrov celo - - pod ničlo, tudi brez Rafka, ki je politikarjem pritrjeval z marnim praznjenjem vrčkov.
Družba se je jela množiti z Rafkovimi tovariši s kolodvora, in Rafko Kos je bil zopet stožer, okoli katerega se je sukala vsa zabava. Ako ni govoril sam, so govorili zanj drugi. Spoznal je, da vlada tudi v Logu kot duša društvenemu življenju; spoznal je pa tudi več: da mu Toplačevi strežejo nenavadno prijazno — in cend. To ga je slednjič udobrovoljilo, da je samosvestno pozibal glavo, misleč: Ti jo pihneš, povsod jo pihneš! — In na ta račun je pil, pil, da bi bil nocoj res kmalu — drugič praznoval svoj rojstveni dan.
„Hm! Pa bi se človek razdiral s tako-le hišo, ha, ha!" je govoril zibaje se k popol-nočnemu vlaku.
Malo nepriliko mu je kmalu potem povzročila Anka s svojo radovednostjo, ko je slučajno na kolodvoru z nekimi trgovskimi naznanili za Toplačevo hišo vzela tudi za Rafka časnike, vrhu katerih je postajni načelnik kakor nevede položil dišeče pisemce, čigar poštni pečat je svedočil, da prihaja od sinje Adrije.
Morda je hotel mož s tem deklico posvariti.
To jo je tako razburilo, da je vzela samo list, a vse drugo pustila v pisarni. Ne meneča se za vozove, vpitje, žvižganje in ropo-tanje, se je napotila po bližnjici s kolodvora in iskala primernega mesta, kjer bi v varnem zavetju pretrgala zavoj, prečitala list in potem očitala hinavcu njegovo hudobnost; toda: stoj! si je mislila. Ali ni mogoče, da ima Rafko tam v solnčnem Primorju sestro, so-rodnico? . . S tem bi raztrgala svojo lastno srečo. Previdnost, previdnost ... jo je hvalilo dobrohotno srce, in mirno je stopala proti domu. Ali kar brez sape jo je dohitel Rafko z ostalimi časniki in ji hotel brez vse zamere pograbiti list iz rok. Ona mu ga ni hotela izročiti.
„Dom in svet" 1899, št. 11.
„Od tvoje izvoljenke je, in jaz je moram prva prebrati. To, mislim, da smem, če smeš ti navzlic vsem obljubam še drugim dopisovati . . .", se je nalašč togotila in spravila pismo v žep, trdovratno upiraje pogled v zmrzli sneg pod nogami.
Videč njeno neustrašenost je začel Rafko milo prositi, češ: v listu je najbrž kakšna terjatev o zastalem plačilu za hrano. Tega nima malo. — Ni mu verjela. „Najbrž je kakšno vprašanje prejšnje moje perice zaradi izgubljenih nogavic. Ne bodi no sitna, Ančica!" Ančica je molčala. „A sedaj vem. Tudi pisavo poznam: To je pisala natakarica iz restavracije ,pri mestu Frankobrodu' v Trstu. Zadnje večere mi je manjkalo drobiža, pa mi je upala, in jaz sem lagal, da ji vrnem takoj, ko dojdem v Log." — Anka se ni udala. Samozavestno je stopala mimo mlina — niti Jožetu ni odzdravila —, Rafko pa je moledoval za njo. Bila sta že blizu Toplačevih, in on je mislil, da je izgubljen, ko pove resnico, da je ostavil „tam doli" dekle, ki je bilo toli brezumno, da je smatralo za res vsako besedo; sedaj pa hoče, da bi ji pisal vsaj vsak dan petkrat. Prav gotovo mu očita to malomarnost. „A jaz", počel je govoriti na tihem ter Anki vnovič in vnovič zagotavljati, da le ona, samo ona in nobena druga kakor ona — njegova Anka bi imela do tega pravico.
In Anka mu je verjela ter stisnila v roko listič.
Nekaj minut pozneje je sedel Rafko pri Toplačevi peči, klical pijačo in klical Anko, kateri je ponudil prebrani list. Skrila ga je pod predpasnik in ga zbežala citat, kjer je ne bo nihče motil.
Res! Samo očitanje in nič drugega kakor očitanje: „Si mene zapustil, pa drugo izvolil . . ." je pritrdila iz prvega nadstropja vrnivša se Anka, zardela, vesela, brezskrbna, nagajiva . . .
Dva tedna pozneje je odhajal Rafko in zahvaljal Toplačeve za gostoljubnost. Ali Anka se ni nič posebno solzila za njim; obljubil ji je, da se kmalu vrne po njo — samo po njo.                                    (Dalje.)
22
364
Ivo TroSt: Najstarejša.
„Morda kak dijak."
V tem se odpro vratca dolgega hodnika, ki je ločil dvorišče od majhnega, s cvetjem zasajenega vrtiča, od koder je bil vhod po glavnih stopnicah v grajščino, in pri vratih se prikaže kot sneg belo metuljasto pokrivalo in plavkasto krilo postarne usmiljenke — prednice Gabrijele. Za njo je spoštljivo prišla nekoliko mlajša častita sestra Marija. Prednica je gospe prijazno pozdravila, prikimala z glavo, katera se je od starosti nekoliko tresla, da so konci širokega redov-niškega pokrivala vedno trepetali kot krila belega metulja, ko jadra nad cvetjem. Mar-gita je hitela prednici nasproti, ulovila jo za velo roko in skoro pokleknila pred njo ter ji poljubila roko, predno ji je mogla prednica ubraniti.
„Ti, ljubo dete moje!" je pogladila rahlo Gabrijela mehko lice živahne Margite. Nato jo je prijela za roko in se je tesno oklenila ter šla proti gospem.
Oskrbnik in mladi neznanec sta prav tedaj dospela mimo lipe. Prednica je ustavila oskrbnika ter vprašala zaradi nekih stvarij, na kar je on točno  in  jasno odgovoril, da
je vse v redu. Potem se je obrnila h gospem in predstavila mladeniča:
„To je naš mladi gost, gospod Ante Lacinger, pravnik, stričnik gospoda oskrbnika." Lacinger se je dostojno poklonil vsem milostivim zapored, tetki Teri pl. Lazzi, gospe kapitanovi Delnegro, gospe pl. Albeni in gospici Margiti Ladičevi.
„Koliko časa bodete pri nas ostali, gospod Ante?"
Prednica ga je zvala po krstnem imenu, ker ga je poznala še kot dečka, ki je zahajal k strijcu na počitnice.
„Prečastna gospa prednica, ne vem sicer
natančno. Ali upam, da vsaj štirinajst dnij."
„Prav! Le spočijte se tu,  pozna se vam
na licu, da ste se dosti trudili in učili."
„Ni drugače, prečastna. Rigoroz ni šala."
„Dobro. Zato se  le  pošteno  odpočijte!"
Prednica mu je rahlo pokimala, Lacinger
se je dvorljivo parkrat poklonil vsem damam
ter krepkih, samozavestnih korakov odšel s
strijcem.
Margita je pa gledala za njim, dokler ni izginil skozi vrata oskrbnikovega stanovanja. (Dalje.)
Najstarejša.
(Spisal Ivo Trošt.) (Dalje.)
II.
S pisemsko mapo v jedni, s pletivom v drugi roki je bila Toplačeva Anka zopet povsod, kjer so jo potrebovali in kjer je niso. Na debelo zapadli sneg ji sicer ni puščal nekdanjega „širšega delokroga", zato je pa tem temeljiteje opravljala svoje posle doma.
Najbolj hvaležni za njene pohode so ji bili menda štacunski fantje.
„Srakamiš" se je smejal neki dan najstarejši pomočnik, „vsaj ta je bil pameten, da je ni odslovil kar naravnost — odurno, kakor
tudi ne zasluži. Koliko bi mi trpeli vsled tega! A sedaj je samo maslo. Bog jima razsvetli pamet, da bi si dopisavala tako dolgo, da bi se oba naveličala!"
„In pa, da bi ona še prej dobila drugo prisrčnost", pristavi moško trgovski vajenec, ki je mislil, da bi drugače bilo napačno.
Vsi so se krohotali.
Anka je popoldne najčešče sedevala v gosposki pivnici, družbovala popoldanskim tarokistom ali pa samevala v svoji sobici, prebiraje njegove liste in snovala nanje duhovite odgovore.
Ivo Trošt: Najstarejša.
365
Neko jutro je došla od „zornice", odložila plašček, kapico, muf in rokavice kar v kuhinji in naročila postrežnici, da naj vse nese na pravo mesto; sama je pa stopila naravnost v pivnico pospravljat še od večera razmetane časnike, karte in pomizje: kar zapazi za najbližjo zaveso svojo mlajšo sestrico Milko, kako preplašena v naglici pospravlja neke papirje, mečka v pesti ter briše pero s koncem po hrbtu ji mahajoče kite ... „1, kaj pa mečkaš?"
„Nič več; sem že zmečkala ..."
„To je znamenje, da si imela opravka s prepovedanim pisanjem. Sem te videla sinoči z onim golobradim financarjem. Pokaži, kaj imaš: pismo ali pesmi?"
„Pa ne bom!" postavi se malo in zardi.
„Pokaži, pravim!"
„Pa ne bom, pravim!"
„Odpri pest, če ne, pokličem mamo."
„Saj nimam nič v pesti. Kaj hočeš in robantiš kakor žandar! Na ..." ji pokaže obe prazni pesti, ko je listek srečno spravila v žep. Anka jo pograbi za obe roki in ji hoče šiloma seči po skriti papir. Milka se skloni, hoteča v zadnji sili braniti svojo last, pa listek, samo v naglici spravljen, smukne z ruto, katero ji je sestra potegnila iz žepa, na tla . ..
„Ha, ha! Sedaj že vem! Ti pobožnost ti, hinavska. Čakaj, da preberem ..."
„A, ha! Financarju, flnancarčku ... tistemu sladkemu si pisala, a, ha!"
„Ne! on je meni, če kaj vidiš." Anka je obračala list v nestrpni naglici na vse strani, a prebrati ni mogla, ker je bila sestra vedno za njo.
„A, ha! Sedaj ... ha, ha! ,Moj ljubi Milček! Vse ure, vse noči, mesece, — aha, morda tudi leta in stoletja — a, ha, zna pa, zna ..."
Milka ji je hotela iztrgati list, pa ga ni mogla. V jezi, sramoti in obupu zažene jok, ki bi priklical pomoč odkoderkoli. Anka se je zbala maminih opominov in očetovskih ukorov, pa je mirila sestro resno in skrbno:
„Ne veš li, da morava medve poiskati kaj boljšega, imenitnejšega? Pa za to si ti
še premlad, moj ljubi Milček. Nikar ne jokaj, če ne, me pripraviš, da ti bom pomagala, in obema se bodo smejali ha, ha!..."
Anka se je hotela zasmejati, a ni utegnila, zakaj Milček je že vedel, kaj pride na takšen krik, kakršen je bil njen. Jok je sicer ponehal, pa na vratih se je pokazalo ljubeznivo lice skrbne mamice, ki je pozvedo-vala, kaj je vzrok tako ranega prepira. In Milček ni hotel biti kriv!
„Anka piše pisma onemu pijancu — veš mama, tistemu Kosu, ki ga jaz nisem mogla nikoli — piše mu na Štajersko;  zato   —"
„Nič zato!" se obrne nenavadna strogost na njo, — „kaj ti veš ? ti otrok ti! Šele včeraj smo mu zdaljšali krilo, tiho! Se bo že spametovala, če je res, da mu piše; bo že spoznala, da znajo taki tiči za nos voditi dekleta . . ." Anka se je kar tresla same jeze; zakaj da je mama tako odločno zavrnila opravljivko, jo je sicer hladilo: a smešenje njenih najsvetejših čustev, to se ji je zdelo neodpustljivo; saj njena mamica mora vendar vedeti, da je ona — Anka — Topla-čeva najstarejša, ki bi nikakor rada ne ostala za vselej — doma. Ta otrok, ta Milka — koliko mlajša! — pa že hoče tudi misliti na možitev, in ona da bi še čakala! Ta otrok predrzni ...!
„Ti, ti dopisuješ z mlečnozobimi finan-carčki. Ali se spodobi to ? Za drugo bi skrbela, za drugo, ko ne znaš še kuhalnice obrniti v loncu, da ne bi vsega prevrnila, ha, ha . . ."
„No, veš, kar se tiče preobračanja, se mi zdi, da umeš mnogo bolje kot jaz, ki se tega nisem učila. Ali veš, kako te je oni dan zapodila Lojza iz kuhinje, ker je mleko vzkipelo z ognjišča — tebi pod noge?"
„Zato pa vendar še tega ne smeš delati, kar hočeš."
„Dobro jutro, Ančica! Ti pa smeš, kaj?"
„Tiho, jaz sem najstarejša! Vsaj toliko smem, kar je prav."
„Ha, ha, ha! In sedaj se pa obe prepirata za nekaj, kar ni prav. Grdo, grdo je, stokrat grdo, da se prejedata o tem, katera ima  pravico   sklepati   prepovedane, grešne
366
Ivo Trošt: Najstarejša.
zvezo. Tako plačilo ima torej sedaj uboga mati, ker vaju je vzredila, vzgojila? Oh, prejoh!"
Mil ček je porabil žalostni oddihljaj in urno smuknil v kuhinjo, Anka je pa srečno stlačila ujeti list pod predpasnik in dejala samosvestno:
„Veš, mama, pa taki le otroci vendar ..."
„Da, taki le otroci, praviš! Anka, tudi ti si moj otrok; čudim se le, da ne veš, kako nevarne so take zveze."
„Kakšne ? On pride po-me, veš mamica!"
„Kdo: on?"
„1  Kos, Rafko Kos!"
„E, jej, res ? Ne bodi prelahkoverna, Anka; smejali se ti bodo."
„A ha, slednjič se bom pa smejala jaz."
„Ali pa on, ko vzame tisto bogato Trža-čanko. Saj je pravil, ne ?"
„Ne mara za-njo, veš; preveč tišči zmerom za njim. On je rad tako-le bolj vesel. Zato je tudi ne mara in zato pride po-me, veš mamica."
„Ej, pametna bodi, Anka. Verjami mi, da je ta tvoja ,prisrčnost' — jedna več. Ej, ej, ti in pa Rafko, e-e-ej!"
Anka je ponavljala svoje prejšnje trditve in ponavljala najsigurnejše znake, da podkrepi svojega upanja resničnost, a mamica je molče odkimala. Spominjala se je tudi sama nekdanjih časov, ko je tudi ona rada verjela vabljivim, prikupljivim in hkrati laž-njivim besedam. A Anki, ubožici pohabljeni, kdo bi se spozabil in govoril kaj takega? ... In v materinem očesu se je utrnila debela solza in kanila na beli predpasnik ob teh spominih.
„Mamica, pa če pokažem njegova pisma?"
„S tem se lahko pohvali gotovo še kakšna druga in — tretja. Ali ni pripovedoval sam?"
„Da, da, je je, vem .. ." je ponavljala Anka, žalostna, da ne more niti matere prepričati o svojih najprisrčnejših nadah.
„Bomo pa videli, veš, mamica!" je končala svojeglavno kakor že marsikdaj ter šla v prvo nadstropje — jokat.
Tisti dan je niso več videli. A tudi Milka je bila slabe volje, ker je morala sama streči v gosposki sobi.
Zvečer, ko so se razšli gosti in so pogasili luči v prodajalnici, je rekel Toplač, prišedši v spalnico k svoji ženi, ki mu je bila ravnokar razložila ves dogodek z Milko in Anko: „Mama! Nič drugega ni, kakor Anka se boji, da bi jo Milka prehitela z možitvijo, kakor sta jo že oni dve. Najstarejša je, ubožica, kaj hočemo!"'
Nekoliko pozneje se je še domislil: „Kos se mi zdi res kos. Pri njem je lepa sama navideznost, vse drugo je potvara in laž. Ni lepo, če jo je zares vodil za nos. Hvala Bogu, da jo je kmalu odkuril iz Loga!" S tem je pa tudi sploh končal pogovor za tisti večer; zakaj prekrižavši se nagloma z latinskim križem, se je Toplač udal mislim o trgovskih špekulacijah za prihodnje dni. Duh se mu je vspenjal visoko, visoko nad navadne dnevne dogodke. Ti so mu bili samo dozdevne ničle, a on se je dvigal in dvigal na ogromni kup ničel, upreženih in razvr-ščujočih se v dolgo nepretržno vrsto na levo za samujočo številko 1. Na tem kupu ga je tudi došel spanec; le prebudil se je drugi dan med vsakdanjimi dogodki, zopet med dozdevnimi ničlami. Tisto jutro je slišala najprej Milka iz očetove spalnice svarilni glas: — „Pa zgodaj si začela! No, upam, da se ta dim kmalu razkadi. Toplačeva si, in Toplačeve hčere niso za vsacega pohajača. To pomni!"
Milček je odšel jokaje in užaljen na najobčutljivejšem mestu v dnu mladega srca.
Bolj samosvestna je bila Anka, dasi je dobro vedela, kaj jo čaka.
„Ti bi bila pa že lahko pametna, ne zameri. Če se ti le kdo nasmeje prijazneje kot njegov sosed, že misliš, da ti ponuja srce — kar na krožniku, ali kako? In pa tisto spletkarjenje za mojim hrbtom, ali je res tako v modi? Nisem-li jaz, ki moram skrbeti zate in za tvojo prihodnjost ? To pa naj bo potem hvaležnost, da se obešaš na vrat vsakomur, kaj? Ni-li to sramota nam in tebi? — Le verjemi Kosu, saj ga pozabiš, kakor si že več neumnosti!"
„Verjamem mu, verjamem, ata; pa moj bo, moj, veš. Ce se omožim nekoliko pozneje
Ivo Trošt: Najstarejša.
367
sem zato pričakala boljšega; saj sem najstarejša, veš."
Oče se je jezil molče; Anka je mislila, da je zmagala. Ponosno je potem pripovedovala mami povest odločilnega boja, ponosno stopala po gostilni, zmagovito po prodajal-nici, in popoldne, ko je bilo nekoliko topleje, je nesla kakor na perutih po snegu Jožetu v mlin običajni tobak in bučo istrijanca.
Prijazno jo je zahvalil, se obliznil, mlasknil z jezikom, okusil vino ter natlačil pipo, po-praševaje: „Kdaj pa bo, gospica?"
„Mislim, da prav kmalu. Ata sem ugnala, mama so bili na moji strani."
Hm! je otepal Jože pipo, natiskal steklenico in na tihem želel, da bi še dolgo, dolgo ne bilo Kosa po Anko. Vsled tega bi on še dolgo, dolgo dobival ekstra-tobak in ekstra-vino; zato bi pa tudi gospica, če so že doslej, pa tudi poslej še nekoliko potrpeli - - doklej, tega ni mislil rad.
Anka se je zavila v toplo ogrinjalo, stisnila roki v svetli muf, se stresla, odhajaje od dobrodejnega ognja, in pogledala Jožeta v slovo, pa je ni bilo več v mlinu.
Niso minuli niti trije dnevi, pa je bil Jože s svojo tajno željo popolnoma zadovoljen. „Se bo, še bo, še!" je mrmral — „in prav je, da bo še. Naj da, kdor ima; delavec je siromak, vsega potreben."
Veliko manj zadovoljni so bili s to izpre-membo štacunski fantje, ki so zopet zbijali šale o Ankini ponesrečeni prisrčnosti in v njeni navzočnosti nestrpno godrnjali zastran ponovljenih sitnostij, ki so jo bile ostavile zadnje tedne za precej časa.
A še najbolj nesrečna je bila Anka.
Njegova pisma so namreč prihajala redkeje in redkeje, bila so vedno krajša in hladnejša ter so — česar se je Anka bala — slednjič prenehala. Se so ji zvenele v ušesih modre besede skrbne mamice* a v srcu je glasneje odmeval klic po njem, ki je omolknil. Tudi resnih svaril očetovih ni še zabila; toda zbadljive opazke sosedove Mirni so ji globlje rezale žalujoče srce.
Kakor mornar, katerega ni v poslednji nevarnosti še objel obup, ureja priprave  za
rešitev, tako je tudi Anka, v svesti najhujše izgube, da ostane zopet breznadejna samica, pripravljala orožje zoper vse te pomisleke in zoper vse resnične znake njegove nezvestobe.
Preiskala je vso hišno knjižnico, ki je leto za letom samevala v pozabljeni omari; preobrnila je v njej vse knjige in zbrala iz njih vso modrost, kolikor je je imela njena skrbna glavica, ter hotela Kosa prikleniti nase z duhovitostjo, obljubami, z ljubeznijo in strahom v lepi, da, vzgledni obliki s solzami poškropljenih listov.
„Ali se pripravljaš za izpit iz poštnih stvarij kakor sosedova Mirni ? Morda ti roji v glavi misel, da boš poštna odpraviteljica, kakor je hotela biti sosedova? Nesrečna misel, katere ne uresničiš, kakor je ni ona!" jo je tešila mamica, videča nekdaj toli živahno Anko založeno s kupi knjig, časnikov, dnevnih zapisnikov, ilustrovanih listov v vseh treh doma navadnih jezikih. Potem tudi ni čuda, da jo je vprašal oče Toplač, da li se ne pripravlja za — drugi državni izpit?
„Mogoče napravim tudi doktorat", je bil odgovor, in kodrava glavica se je zopet sklonila nad najnovejšo študijo, in solze so ji jele kapati na dolge, neobčutne vrste.
„Ej,ej, moja Anka, kaj žaluješ? Ali ti nisem pravila: mladeniči so dandanes metuljčki. Sedaj vem, kaj je vzrok, da si tako pridna. Uteši se, uteši in pa glej, da se ne upehaš! Resno učenje se ne more vztrajno nadaljevati iz takih namenov. Ako ti je nezvest, je gotovo znamenje, da te ni bil vreden. Kdo more vedeti, kako bi bila še nesrečna ž njim, ki bi te vzel samo zastran dote?"
„Oh, mama, pa sem ga imela tako rada! Oh, ko bi ga ne imela še sedaj tako srčno rada — oh, oh!"
Tudi mamica je s predpasnikom posušila solzo v očesu in, obrnivša se v stran, pomislila, da je bila tudi ona nekdaj mlada. Anka je pa pritisnila glavo predse na knjige, časnike in zapisnike ter je močila s solzami, objokovaje svojo nesrečno — smolo.
Toplač kot praktičen trgovec in gostilničar je jel Anko pogrešati pri ljudeh v hiši in zvečer v gostilni; zato mu ni bila   všeč
368
Ivo Trošt:
Najstarejša.
hčerkina marljivost med knjigami; hotel jo je videti s steklenico v roki in servijeto ob boku. Svojih namenov tudi sedaj ni izražal po kdovekakšnem diplomatičnem potu, marveč rekel neki dan naravnost:
„Ali ti nisem še zadosti zabil v glavo? Ti bi bila že lahko pametna! Ti bi ne verjela vsakemu gizdalinu, ki se šali s tvojo dobrodušnostjo! Ti bi si s tem lahko prihranila marsikatero bridkost in nam skrbi! pa . . ." Molče" jo je premeril od tal do mize, od mize do vrh glave in končal: „In tiste zveze za mojim hrbtom, sem ti že povedal, kako so mi všeč, a tebi tako sladke!" Odhajaje po stopnicah v kuhinjo je še ponavljal ne preveč pohlevno: — „Tiste sladke zveze, da, da — sladke zvezek
To so culi slučajno trgovski pomočniki v prodajalnico ter natezali začete gospodarjeve litanije: „In tista sladka sitnost pri šta-cunskih fantih... In vsi skrivni vzdihi in vroče solze . .., ki so še vselej tudi nam delale težave, — po nepotrebnem, amen."
Trgovski poslovodja je slišal te dostavke v svoj komptoar in pritrdil glasno: „To je bilo pametno in potrebno!"
Pohvaljeni pomočniki so se glasno zakro-hotali, zakaj „pametno in potrebno" so imenovali vse, bodisi pravo ali krivično, samo da je bilo njim v prid .. .
„Vejo kaj, gospica", jo je tolažil neko popoldne Jože —, „pa naj ga pozabijo in pa tako-le k meni naj pridejo vsak dan, vejo; prav hudo se mi smilijo, ko so tako bledi in žalostni, vejo! Vsi jih imamo radi."
„Oh vem, vem, Jože, da me imate, toda kaj mi pomaga vse to ?" In začela mu je pripovedovati od konca do kraja svojo srečo, potem pa s kraja na konec sedanjo izgubo in žalost.
Jože je zinil nekolikokrat vmes, kakor se spodobi: „Ti grdoba ti, grda! Pa toliko cigar mi je dal! — Kdo bi mislil: tako dober in tako slab človek hkrati! O, naj ga le še prinese — sam zlomek naj ga prinese, pa odnesel ga bom jaz, vejo, gospica!"
„Pisala mu bom, veste Jože !"j
„Pa hudo — grdo naj mu pišejo, vejo!"
Brezupno kakor je došla v mlin, se je tudi vračala iz mlina ter postala na onem mestu, kjer sta se nekoč ogledovala v vodnem zrcalu. Tudi danes se je ozrla notri, pa mlinar je baš tedaj izpustil vodo, da je tekla po strugi, in na dnu je videla Anka samo trdi, nepro-zorni in neprodirni led . ..
Oko se ji je posolzilo.
Doma je sedla zopet k svojim „študijam", vzela album, prebirala po njem nekaj časa ter potem začrtala nanj te-le besede:
Dekle! ljubezni čuvaj žar, Naj vedno sije ti! Da vgasne ti, ne daj nikdar, V njem sreča klije ti!
Zvečer je pisala Kosu ostro, obupno in duhovito — že petič zadnje pismo.
Ostalo je brez odgovora.
Bližal se je Božič z vsemi znaki in pri-tiklinami.
Mraz je bil vedno hujši in sneg je založil loško okolico kakor i širno našo domovino, z vso obilnostjo svojih dobrot. Navadni ljudje so se veselili praznikov, ker bo tedaj nekaj boljih grižljajev; nekatere so zanimala novoletna voščila in še bolj darila; gospodarji so se nadejali boljšega vremena, trgovski pomočniki običajnih nagrad v jutro mladega leta; mladeniče in dekleta je zanimal predpust, „čas presneti", ki pripelje nevest in ženinov v deželo.
Celo Toplačev mlinar je upal zopet boljših časov, ko se spametuje še vedno žalujoča Anka, ki se ni od bližnjih praznikov in novega leta nadejala prav nič dobrega. Njena sestra Milka je bila vesela, srečna, sveža kakor makov cvet, zakaj njen financar ji je bil vztrajno zvest in ji obljubil nekaj krasnega za praznike. Samo ona, Toplačeva najstarejša, samo Anka vidi pred seboj motno prihodnjost, za seboj pusto, brezmiselno, brez-smotreno življenje.
Čemu sem prav za prav na svetu?
Tako se je cesto popraševala, stiskaje obrazek v vlažni, hladni dlani, izza katerih se je bala pogledati v brezčutno sedanjost. Razmotrovaje to vprašanje se je zgražala nad lastno usodo.
370
Posavska: A meni. — Mirta.
Niti knjige je niso več veselile.
Zadnje dni starega leta je že resno ugibala, kaj bi bilo manj grešno: v požiralnik ponikujoče vode za mlinom, ali v — samostan. Ker sta bili z Milko zaradi izdanega lista že popolnoma pobotani, in mlajša ni mogla skri-. vati svoje mlade sreče, ji je v svarilo Anka potožila svoj dvom. Prostodušno ji je pritrdila sestrica:
„Res, prav praviš. Meni se ata posme-hujejo, češ, kako imam slab okus v ti izberi, in mama se jočejo, kakor slišim, moji najnovejši zvezi; pa rečem ti, Anka, tudi jaz, če mi ne dovole, tudi jaz pojdem v — samostan."
„Kakor jaz, če ne dobim Kosa, veš, Milček."
„0, ljuba moja, kje je že Kos — zopet v gnezdu? — Toda čuj, sosedovi Mimi sem pravila o svojem načrtu, pa se mi je smejala in rekla, da mene že vzem6 v samostan, ker tam marajo samo za zdrave, čvrste in naravno razvite deklice. A tebe ... ?"
„Ali je tudi rekla, da mene ne bi vzeli? Ta mi je nevoščljiva menda za vse. Le naj bo!" Solze so ji zakrile vid, ko je nadaljevala:
„Saj meni ne  manjka ničesar,  Milček."
„In vendar bodo trdili, da nisi zdrava, ker nisi..."
„0j, vem, vem, kaj hočeš povedati. O, jaz ubožica!"
Sedaj je Anka videla odločno, katera pot je pripravnejša. Vzklikala je še obupno: „0, jaz ubožica, o, jaz ubožica!" Plakali sta pa obe.
Tisti dan je prejel njen dnevnik, katerega je te dni prav vestno spisovala, jedno tožbo več —¦ tožbo s sladko nado, da vendar prejme kmalu Kosov odgovor. Zapisano je pa bilo v velikih odločnih potezah:
Če tr6 nadloge te, ne toži!
Saj vsak trpi;
Življenje je trpljenje le, ne toži!
To moško ni.                             (Dalje.)
Trihaja, prihaja pomlad iz neba, a meni odhaja pomlad iz srca.
A meni.
Na solnčni gredici cvetice cvet6, a meni na lici cvetice veno.
Škrjančki pevaje poletajo v zrak, a meni zaprt je k radosti korak.
Povsod je veselo, in živo povsod, povsodi praznuje pomladi se god.
Prihaja, prihaja pomlad iz neba, a meni odhaja pomlad iz srca
Posavska.
Mladenka na vrtu sedi, ob nji raste mirta zelena.
„Mirta, oj mirta,
dragi grmič,
ali ne nosiš
cvetja mi nič?
Da je povežem
v venček droban,
kadar dospel bo
poročni dan?"
Mirta.
Mladenka na vrtu sedi, ob nji cvete mirta zelena.
„ Mirta zelena,
dragi grmič,
ti se razcvetaš,
jaz sem deklic.
Pridem, potrgam
cvetni tvoj čar,
venček ponesem
tje pred oltar."
Mladenka na vrtu sedi, ob nji sahne mirta zelena.
„Mirta, oj mirta,
dragi grmič,
ti si ode vel a,
jaz sem deklic!
Tebi vrnila
cvet bo pomlad,
meni nikoli
mladostnih nad!"
Posavska.
394
Ivo Trošt: Najstarejša.
pa moram takoj nazaj. Neka kaznjenka je na smrtni postelji; hočem biti sama pri njej." „Prosim, prosim!" so hitele vse hkrati. „Saj takoj odrinemo. Ah, prečastna gospa prednica, koliko človekoljublje! Baronica bodete pri postelji umirajočega izvržka človeštva! Kako vzvišen poklic, kolike zasluge pri Bogu!"
III.
Med kopo voščilnih listov, dopisnic, razglednic in posetnic, ki so Toplaču in vsem njegovim sporočale z raznih krajev mriogo-brojne pozdrave in voščila, cenike, reklame in zastale račune prošlega leta, je bila tudi lična razglednica z naslovom gospice Anke Toplačeve v Logu, na zadnji strani pa besede: „V treh dneh pridem. Rafko."
O prvem pogledu te nedolžne razglednice je hotelo Anki srce skočiti iz prsij, in vsa okolica je zaplesala „kolo". Takoj je ostavila dolgočasno prebiranje voščil in šla po vsakdanjih, navadnih opravilih, a vse je opravljala tako nemirno, kot da bo sedaj, sedaj zletela brez potrebnih perutij v višave neskaljene sreče. Srce je hotelo kar brez nje sfrčati tje gori, pa mu je branil tesni korzet; zato je razbijalo znotraj kakor v bljuvajočem vulkanu . . . Uboga Anka!
„Kaj bo, kaj bo, moj Milček, ko nimam še vse svatbene oprave; nimam obleke, ne nakita. Veš, on bo hotel brž — takoj, seveda, takoj."
„Sitno bo res; pa saj si vedela!"
„A, ha, vedela! Ti ne veš, kaj so ti moški."
„To vem, da jim le težko človek verjame: mojemu Henriku jaz samo pičlo polovico tega, kar najslovesneje obeča."
„Oh, jaz pa še-------." Umolknila je, ker
jo je žalil  spomin,  da  je  ona  verjela  tudi
Vse so dvigale oči proti plafondu in nabirale lice v pobožne gube ter se z občudovanjem poslavljale od Gabrijele.
Debeli dečko na stropu je pa škilil na ta prizor, usta so mu stala na smeh, in da je imel življenje, zasmejal bi se bil gotovo na ves glas: Che commedia!            (Dalje.)
dobršno polovico onega, česar ji ni povedal. A sedaj ?
Ne bi mnogo zgrešil, kdor bi tajil, da je bila Toplačeva hiša te tri dni razdeljena v dva nesovražna in vendar nasprotna si tabora, zakaj spoštovana družina jih je prebila pol v smehu in zbadljivosti, pol v milovanju in resnih skrbeh. Vsi koti, peči, okna, stoli, klopi, naslonjači in sploh prostori, koder se je ustavljala Anka, so odmevali milo-resno, nestrpno čakajoči, neodločni: „Oh!"
Zadnji dan je imela hišna šivilja opravila čez glavo samo ž njo in njeno obleko, katero je merila in v kateri se je sukala pred zrcalom neštevilnokrat in mnogo ne-okretneje kakor deklica, ki se šele namerja učiti krojne mode.
Kaj so govorili o njej v štacuni, tega ni zvedela nikoli, zakaj tudi oče Toplač, sicer resna osebnost nad vse mere, se je nekoliko-krati molče namuznil, ne sluteč niti desetine vsega,  kar se je na ta račun godilo v hiši.
Mama je tudi pomagala v kuhinji. — „Cudno, da ga ne more pozabiti kakor je druge. Lep človek, to je res, a to še ni zadosti za dobrega zakonca."
Prišel je slednjič oni željno zaželeni dan, in Rafko Kos je prišel; a Anka ga ni čakala na kolodvoru, kar so že dva dni prorokovali nepozvani zvedenci.
„Dokler me ni snubil, se ne spodobi; potem pa, o potem . . ." in ostala je doma,
Najstarejša.
(Spisal Ivo Trošt.) (Dalje.)
Ivo Trošt: Najstarejša.
395
dasi je bila z dušo na kolodvoru mnogo pred prihodom vlaka. To so bili trenutki dolgi in neskončni, sama večnost.
In sprejela ga je na hišnem pragu ljubeznivo, proseče, prisrčno kakor zaročenca, a on jo je pozdravil spodobno, zmerno in sladko kakor Toplačevo gospico Anko. Vsi navzoči so se spogledali, češ: „Saj smo vedeli, da ne bo drugače, Anka je Anka."
A da bi bili vedeli, koliko črnila in solz se je prej potočilo med njima!
Anka je skoro okamenela. Žalostno je pogledala svojo dragoceno obleko, pa hkrati ni videla ničesar več skozi preobilne solze.
Torej tako! V glavi se ji je začelo jas-niti: Vse to je torej plačilo za preobilne bridkosti! Da, ni drugače! — Morda je pa le tako čuden? — O, da bi bil le res! Nalašč, seveda! — Resnica je! Nikoli ni bil drugačen. Anka, ti si sama pletla šibo, ki te sedaj tepe nemilo!   ¦_'¦
Take misli so ji bliskoma švigale pod umetno skodranimi lasmi, ko je negotovo stopala za njim in za drugimi v gostilno.
„Ali je torej moja igra izgubljena?" si je zastavila vprašanje še prej, nego so se porazvrstili okoli mize. In domislivši se nekdanjih časov, kako je bilo lepo, ko je prihajal njen Rafko v hišo, ko so si bili tako nekam svoji, si je zopet zaželela tistih in takih časov, ki pa naj bi vstrajali — vedno.
„Izgubljena ali ne izgubljena! Vstrajati moram ali — pasti. Za igračo, da bi se smel vsakdo svobodno šaliti z mojimi najsvetejšimi čustvi, ne maram in ne morem biti več. Torej naprej!"
Rafko je bil zopet prejšnji Rafko: vesel, vljuden, prisrčen, nekoliko celo pretiran, a vedno pozoren na Anko, ki je sedela zamaknjena poleg njega, čakajoča trenutka, ko mu je mogla očitati: „Zakaj si me pustil toliko časa v obupu in negotovosti, neusmi-ljenec?"
„Hm! To je še vse malo, kaj šele bo? Ljuba moja, ti se moraš privaditi. Ljubezen je potrpežljiva."
Zdelo se ji je, da ga prav ne ume, toda očitati mu tega ni hotela tako brž,  pa tudi
ni utegnila; zakaj -mama Toplačka je le za kratek trenutek ostavila gosta, da bi mu čim bolje postregla, ker hudo bi se ji zameril vsakdo, ne samo sorodnik, ki bi se drznil reči, da ni bil pri Toplaču ljubeznivo, skrbno in dobro postrežen. In da bi Rafko nespoštljivo govoril svojim ljudem o sorodnikih v Logu, tega za pol sveta — ne!
Nekolikokrat si je obrisala oči s členkoma obeh kazalcev, pa se ji je zdelo, da ima Rafko več kot pol očesa za Anko.
Ko je še nekoliko časa premišljala njegovo vedenje, opazovala njegove poglede in poslušala sladke besede, bi mu kmalu verjela trdno kakor Anka, toda soprogo ve besede so ji še zvenele v spominu: „On je kakor Kos: samo kar slišimo je res, vse drugo laž."
Pri skupni večerji se je vedel v Topla-čevi družini kakor domačin, ki vse ve, vse pozna in mu je tudi marsikaj dovoljeno, kar drugim ni. Največ zabave je s tem pro-vzročil Milki, ki ga je opazovala še pazlji-veje nego sicer ter primerjala svojemu Henriku v zeleno obrobljeni uniformi; in vedno jasnejša ji je bila resnica, da je njena sestra najbrž dobro izbirala; ona pa ni mnogo izbirala, vendar nekaj izbrala.
„Meni se zdi Rafko navzlic vsej razuzdanosti in odkritosti — pokrita jed. Zakaj te pa ni snubil, kakor si se nadejala", ji je rekla brez ovinkov, ko sta izbirali na kašči najlepše hruške in najlepša jabolka za prigrizek po bogati večerji, kakršno zmore samo Topla če va kuhinja in Toplačeva klet.
„Molči! Sedaj gre v Trst, mi je povedal; morda gre nakupovat opravo, veš."
„Ali pa obiskat svojo bogato izvoljenko, če ne tudi povedat, da ji ne bo treba čakati pepelnice, ker bo prej njegova, kaj ?"
„E, ne bodi no sitna; zase gre nakupavat potrebnih rečij, tako mislim, veš. Ko se bo vračal tod mimo, me pa zasnubi. Pripravljena moram biti in pa potrpežljiva; to mi je rekel in obljubil slovesno."
„Ce bo le tudi res."
„Kaj pa bo kot res!" A sama je govorila tako nesigurno, kakor da nič kaj trdno ne verjame.
396
Ivo Trošt: Najstarejša.
Pozneje zvečer, ko so vinski duhovi To-plačeve kleti našli skrivna pota tudi pod skrbno počesane Rafko ve lase, mu je Anka zaupno povedala vse pomisleke svoje mlajše sestre in se jim srčno smejala, ko jo je vprašal lahkotno: „ Odkod pa Mil ček vse to ve? Ha, ha, ha, jo moram vprašati, če vč, kako se bo zvala moja izvoljenka?"
„A, ha, to vem pa še jaz, ha, ha!"
„Hm! Morda ve Milček bolje!" S tem je bilo smeha konec, zakaj Anki se je zdelo, da bi on ne smel tako govoriti.
Zjutraj je hotel zgodaj odriniti, zato se je poslovil o primernem času, zahvalil za postrežbo z izbranimi besedami in še posebno pripil Anki, ki je obljubila naslednje jutro vstati, vzbuditi Lojzo, da mu skuha zajutrek, in še pristavil, a brez najmanjše zadrege, da bi tega skoro ne bilo treba.
Anka ni zatisnila očesa.
Začela je razvrščevati današnje dogodke v red po njih ceni in veljavi in čutila čim-dalje bolj, kako malo je pri vsem tem vpo-števana ona, ki je najteže pričakovala tega trenutka. Skoro da si je želela nazaj onih žalostnih časov, ko je vendar vsaj upala; sedaj je pa Rafko njenemu upu primešal strup dvoma, katerega jo lahko ozdravi sam on, da — le on, ko bi ne bil tako čuden.
Čuden je res, čuden. In to mu hoče očitati še pred odhodom. Da bi bil skoro dan!
Ključ v durih Lojzine sobe je zaškripal, budilka je prestrašila Anko, in v Kosovi spalnici je zasvetila luč. Ločitev se je bližala.
„Saj mi oprostiš, Ančica, da grem tudi nekoliko k sinji Adriji — pogledat spomine nekdanjega življenja — žive spomine. Ne morem drugače, dasi tudi tebe ne zabim nikdar. Zameriti se ne maram nikjer; zato živim izvrstno." Hvalil je še dalje svoje življenje, oprijemal se naj raznovrstnejših predmetov, stiskal in gladil njeno ročico ter v dozdevni razburjenosti ni pustil, da bi mu odgovorila. Solze so ji tihoma lile po licih in zdrkavale na gorki šal pod obradkom. Trepetala je po vsem životu, več od neznosne negotovosti nego od mraza, ter mu slednjič
s šklepetajočimi zobmi segla v besedo: „Nehaj no, in govori kaj pametnega . .. Zadnji trenutki, Rafko, mo—o—oj! — Kda—aj se vr—r—neš po—o—me?"
„Hm—m—m ! Prav kmalu. Tudi pri vas se ne maram zameriti. Dobri ljudje, pametni, postrežljivi — do škode! — Pa zdrava ostani in se domisli kdaj lepih uric, ki sva jih skupno preživela na izprehodih v pogovorih in še milejši zabavi."
„Nič drugega, Rafko? Oh!-------oh! —
o—oh!"
„Ne spomnim se prav sedaj nič bolj zanimivega za naju oba."
„Pa tebe naj zabim — Rafko—o—o pa za vselej ? — o—o—uh!"
Nestrpen molk, katerega bi bila lahko umela Anka, je bil jasnejši od vsake odpovedi. — „Hm!" se oglasi pozneje precej malomarno, — „tega nisem rekel."
In odpravljal se je naglo, dasi sedaj Anka ni hotela izpustiti njegove roke. „Ne hodi, Rafko! — Ostani, ostani!"
„Ne morem!" In urno se -ji je iztrgal, zaletel s praga, kjer sta se poslavljala, na čakajoči voz, ki je takoj zdrčal z Rafkom, ker hlapec ni slišal Anke, ki je vpila, zale-tevša se nekaj korakov za vozom.
„Neumno ženišče!" je mrmral Rafko skozi zobe skoro preglasno, dočim je slonela glasno plakajoča Anka na oknu svoje sobe in gledala za vozom, gledala pozneje tudi za vlakom, dokler ji ni zadnji oblaček dima izginil izpred očij, in dokler ji ni zadnji sunek lokomotive zamrl v ušesih.
„0, ko bi le kmalu pisal! Da mu nisem rekla! O-o—oh! Uh!"
Tiste dni potem se je zimsko življenje pri Toplaču snovalo po navadnem tiru; le mlinar se je razbijaje led zaman oziral, ali prihaja Anka z običajnim priboljškom, o katerem se je nadejal, da se bo baš vsled Rafkovega pohoda moral nadaljevati nepri-krajšan.
Anka je zopet samovala, si znamovala perilo s črkama A. K. — Anka Kosova, ter mislila na njega, ki se je šel solnčit k sinji Adriji.
Ivo Trošt: Najstarejša.                                                  397
Celo oče in mati sta se čudila, da se je tako naglo umirila in tako vstrajno. Toda v njenem srcu ni bilo miru.
Vsak dan je čakala pošte in se je tudi bala, zakaj sleherni vlak, ki ni še pripeljal njegovega lista, je pomnožil njene muke.
Stacunski fantje so se veselili ljubega miru, se veselili svatbe, o kateri so že na prste izračunali določeni dan, a še bolj so se veselili odhodnice, ko bodo s škafi vina zalivali prebito gorje. Veljava štacunske službe pri Toplaču bi s tem poskočila „in natura" za nekaj petakov.
Ušteli so se in neusmiljeno urezali.
Anka je bila res mirna, ljubezniva in vredna milovanja, da so ji vsi privoščili srečen zakonski stan; toda neki delavci, ki so tudi radi okušali Toplačev teran, pa so si ga privoščili le ob sobotah, ko so šteli zaslužene dnine na železniški postaji, so pripovedovali, da se je Rafko nekega dne vračal na prejšnje mesto, a ž njim mlada ženska, katera mu — po vedenju sodeč — ni bila sestra.
„Tiho, le tiho! Prosim vas!" je tožila Ankina mati — „da ne sliši ona gori — naša revica! Anka še obupa. Tiho, le tiho, prosim vas, ne pravite ji tega!"
Delavci so se spogledovali in se začudili „štefanu", ki je za tem prijadral na mizo, dasi ga ni nihče ukazal. Pili so in molčali, ker se jim je dekle smililo, a doma so svojim vrstnikom le povedali to novico s pristavkom, da se ne sme nikomur praviti. S tem skrivnostnim pečatom se je Ankina nesreča v nekoliko dneh raztrosila po vsem Logu.
Anka ni zvedela ničesar, ker se ni ganila nikamor iz sobe. Tu je slonela nad svojim albumom in dnevnikom, njima tožila svoje gorje, njima na papir polagala svojo bolest. Opazovala je njegovo sliko, pritiskala jo na ustnice, pozivala z najslajšimi imeni svojega Rafka ter negovala njegova malenkostna darila ; prebirala je z največjim poželenjem njegove nekdanje liste ter Čakala, silno težko čakala prvega glasu, odkar se  je   poslovil.
Z nikomur več ni občevala.
Vse prve pustne zabave so minule brez Toplačeve Anke, in nihče se ni spomnil šolske družbe, nihče ubožnih zavodov, gasilnega društva in jednakih dobrodelnih naprav; niti nje, o kateri so trdili, da je te ljudomile posle opravljala iz gole sebičnosti, niso mnogo pogrešali. Tudi to seje sukalo v navadnem tiru: jeden več ali manj, čas gre vendar naprej.
Materi je bila predobro znana njena slabost; smilila se ji je, ko je ogledovala s črkama A. K. zaznamovano perilo, in strmela je nad prisiljenim mirom svoje nekdaj v veselju ali žalosti tako žive prvorojenke.
Celo nikdar ugnana Milka je cesto tožila, kako dolgočasna je Anka, ko nič ne govori, ji ničesar ne pomaga in le tiči v svoji celici kakor resnična nuna.
„A sedaj se več ne tožita, katera zna lepše varati stariše, kaj ?" popraša mati.
Milka je zardela in si mislila: jaz vas lahko še varam, a Anka vas nima s kom. Odgovorila pa je: „E, Anka, ki je tako čudna; jaz se bojim, da nam še ne zboli."
Oče je pristavil mimogrede: „Saj sem vama pravil, da iz tega ne more biti kaj prida."
Neki večer je pa Toplačka naravnost potožila soprogu: „Naša Anka ne more pozabiti Kosa, kakor bi ji bilo narejeno. Dan za dnem hira, vene in umira. To ne kaže nič dobrega. Mislila sem že, kako bi ji pomagali, pa ne najdem primernega leka."
„V štacuno naj gre pomagat prodajati; ne manjka se dela. Fantje imajo žuljave roke — ne od pohajanja."
„Pa jo bodo dražili, kakor doslej, ko ni bilo miru, kadarkoli je bila slabe volje."
„Daj ji delo drugod! To bo najboljše zdravilo."
„Pa bo brisala solze vsak hip pred mojimi očmi, kar omehča srce še meni, da bi zajokala ž njo; saj me poznaš, ne, Tomaž?"
Toplač je rajši slišal trditev, da on pozna svojo ženo, kakor če bi rekla, da pozna ona njega; vprašal je sočutno: „Kam pa torej?"
„Najhitreje — mislim — bi ji odleglo, če bi — kakor se reče — premenila zrak in šla za par tednov kam strani."
398
Ivo Trošt: Najstarejša.
„No, pa jo daj, kamor hočeš."
„Najprimerneje k Betki na štajersko mejo. Z njo sta se že od nekdaj najbolje sporazumevali."
„Treba poprej pisati... poslati živeža... Veš, zet je praktičen mož, ki rad stori dobroto, a še rajši sprejme povračilo."
„To se lahko zgodi, saj nismo, hvala Bogu, baš tako na suhem."
„Ti si mati! Ukreni, kakor veš in znaš. Nočem, da bi se Anka tako le ujedala."
In mož je imel stvar za poravnano. Pustil je Anko, pustil pogovor, kakor je puščal saldirane stranice v svoji trgovski knjigi. Mislil je o novih pridobitvah, če predela mlin, priredi javna kopališča in poveča žago za les na prihodno pomlad. Minula je namreč že svečnica, a mraz ni odjenjal niti za pol suknje. Toplačev mlinar je še vedno razbijal led, da je mogel mleti, in delal gospodarju stopinje po snegu, ko sta merila in preračunavala novo stavbišče.
Obiskala ju je neko popoldne, kakor prej že davno ne, v kožuh zavita Anka. Jože je pogledaval po strani, če je kaj prinesla, in skrbel v duhu, kam bi v gospodarjevi navzočnosti spravil običajni priboljšek. Pa Anka ni pokazala ničesar, in mlinar je mislil: „Gotovo se boji tega-le starca. Da ga je moral hudir prinesti baš ta čas! . . Saj bi rada, vem, da bi rada naša gospica, Bog jo živi!"
Toda Anka ni prinesla ničesar. Prišla je samo povedat očetu, da se je premislila glede poti k sestri; sedaj se ne brani več, prav rada pojde, prav rada in kmalu — tudi takoj zjutraj.
„Pa bi me bila lahko doma počakala, Anka", reče oče mehko.
„Bila je pri meni sosedova Mirni in mi je nekaj zaupala; zato se mi prav mudi k sestri."
„Zaupala? O sestri? Kaj takega?"
„Zveste kmalu, papa. Moram domov. Z Bogom, Jože! Z Bogom, papa!"
Tesneje se zavijaje v kožuh je držala z ličnimi čeveljčki po škripajočem snegu proti domu po stezi, koder jo je nekoč spremljal on s postaje.
Stopajoči mimo mesta, kjer požirajo tla ponikujoči potok, so jo pozdravljali čudni glasovi: Bok! bok! — Bok! bok! izgubljajoče se vode pod ledom. Bok, bok!
„Oj, saj bi bilo menda tudi zame najbolje, ko bi tako-le izginila pod zemljo s to-le nado za vselej. Jedna revica manj na svetu, — sirota pohabljena in pozabljena, speljana na led po zanjkah onega, o katerem sem mislila, da je moj jedini, poslednji in resnični prijatelj. Oj sedaj ga poznam, hinavca. Ni se hotel zameriti — bogati Tržačanki, pa jo je vzel za ženo in mene zavrgel. Jaz ne-srečnica sem — oh! okorela! — sem neokretna! — Zakaj sem se rodila, da toliko trpim?"
Bok! bok! — Bok, bok! — Bok, bok, bok! vabijo glasovi s seboj v pozabijenost...
Z vso silo se strese, zamahne z obema rokama, muf ji smukne z roke v sneg in oko se upre na kolodvor. Kakor poosebljena zmagovavka same sebe stoji ponosno nad prepadom: „Ne! Videti hočem če je že dovršil svoj izdajski načrt, ter mu pomešati račune. On mi je vzel vse; kaj, če ga opozorim, da sem ga jaz bolj vredna kot kakšna druga! Naprej, Anka; kaj bi se sramovala!"
Zmagonosno je stopala proti domu. Navzlic najhujšemu mrazu ni čutila ostrih snežink, ki so se ji oprijemale nosa, lic, obrvij. Doma ni bilo treba posebnih priprav. Mudilo se je tako, da je šla še zvečer na postajo, kupila vozni listek Milki do sestre Betke, sebi do one postaje, kjer službuje Rafko Kos.                                      (Konec.)
428                                                             Ivo Trošt: Najstarejša.
sipalo   kot junaka prve vrste z vsemi mogočimi slava-klici.
Baron se je pa klanjal tej množici in ponosno kot Cezar v triumfu izprevajal konja.
IV.
J ednakomerno dolgočasno suvaje je puhal vlak z Anko in Milko preko slovenske zemlje pobeljenih poljan proti vzhodu. Dolgčas sta prav tako čutili deklici, vozeči se v drugem razredu, kjer se vozijo boljši stanovi, kakor ga čuti v umazanem kupeju tretjega razreda samujoči proletarec na lesenih klopeh, ki srepo zre predse ali pa ravnodušno prezira sopotnike ter prešteva groše, ostale mu pri plačevanju voznega listka . .. Tudi suvanje železniških vozov čutijo sopotniki vseh razredov v bratovski vzajemnosti med seboj.
Toplačeva Milka, skrbno in toplo opravljena, bi bila rada zvedela, ali trese in suje tudi v prvem razredu, ki je večinoma prazen.
„Seveda, čim več se jih vozi, tem več trese" se neumestno pošali nagajiv veliko-šolec.
Vsled te neslane šale se Milka užaljena ozre v sestro, ki' je zadnji čas zamišljeno strmela skozi okno v daljavo.
„Ko bi se bilo treba peljati še pol ure, pa izstopim, tako mi je dosadno. Pa tebi, Anka?"
,Jaz bi se pa še najrajša peljala kar naprej, naprej, sama ne vem, doklej. Pri sestri bo tudi tebi dolgočasno, boš videla. Tisti otroški krik, ropotanje in šepetanje, jok in smeh, pa zopet vpitje in vedni nemir ni za vsake živce. Ti nisi slišala, pa ne veš. Človeku se mora glava zmešati, ko začneta najprej dvojčka, potem mlajši bratec za njima ubirati  stopinje  po  sobi,  a   priteza  jim še
Vedel je, da je stavo zaigral, a kaj bo ta bagatela, petdeset šampanjk — katero pokrije Margitina dota, v primeri s slavo, katero si je pridobil in o kateri bo govorila jutri cela Reka!                         (Dalje.)
sestrica v maminem naročju. Te zabave se  naveličaš   še prej,  nego sem se je jaz."
„Pokaj si tako silila sem-le?"
„E, pokaj ? — Boš že videla."
„Anka, ti si čudna, ne zameri! Jaz te ne umem, a drugi tudi ne. O, da bi bilo skoro konec vožnje. Sedaj še to! kaj z otroki — se že pobotam."
Anka ni rekla ničesar.
Se nekaj sunkov, brlizgov, sopljenja stro-jevega, počasne vožnje, in kolodvor se je zasvetil in zvonček zapel: cin, cin, cin, uhajajoči sopar je šumel, vršal, resk! fi-fi-fiii! in vlak je obstal.
„Tukaj, Anka!"
„Da, tukaj. Glej jo no, Betko! Tam le naju čaka, dasi je že pozno. Zares skrbna sestra! — Stopi, stopi, Milček, pa jo pozdravi!"
„Ali ti ne pojdeš?"
„0, pojdem, kaj pa, no!"
Zopet šumenje, vršenje kakor na semnju. Sprevodnikov glas, ki je klical ime postaje v obeh deželnih jezikih, je kar zamrl v morju drugih glasov. Se precej potovalcev je hitelo s prtljago na kolodvorski peron, kjer so si pomagali s komolci skozi izhod, drugi, poznavajoči te neizogibne brezobzirnosti, so se pogovarjali poleg vlaka ali pa pozdravljali znance. Tudi Milka in Anka sta poljubili sestro na obe lici, vprašali druga za drugo z običajnim: kako je kaj ? ter se polagoma zgnetli skozi vežo.
Ni se jim takoj posrečilo stlačiti se v dokaj   obširnih  plaščkih  skozi  neupogljive
Najstarejša.
(Spisal Ivo Trošt.) (Konec.)
Ivo Trošt: Najstarejša.
429
komolce. Slednjič so bile vender na drugih vratih.
„Sem hotela naročiti voz, pa teh par korakov že pridemo", se je opravičevala Betka. „Torej le za menoj, dekleti!" — In njena nizka postava se je pomaknila za dobršen korak naprej po škripajočem snegu. Črna njena čepica je bila že kar nasajena samih Mestecih se iglic, nabranih v ostri megli, fino oblikovano lice je pa deloma zakrival paj-čolan. Ne meneča se dovolj za svoji spremljevalki, pokaže z drobno črno orokavičeno desnico pred seboj slabo razsvetljeno visoko poslopje: „Glejta, tam-le v prvem nadstropju je naše gnezdo; pa saj to, Anka, že veš; Milček ni bil še nikoli pri nas, ha, ha! Danes ga postavimo na peč, ne Anka?"
„1, Betka, komu praviš to ?" jo pogleda Milka radovedno.
„Pa res! kako sem pozabljiva! Čakaj no, saj pojdemo skupaj! N& roko! In ti, Anka! kje si? kje pa si? Anka, Anka — a — a!"
,Joj, joj, Milček! kje pa je Anka ?"
„Jaz ne vem, res ne vem. Anka, Anka, Anka-a-a!" Nekoliko ljudij se je za hip ustavilo in ob kolodvorski svetlobi ugibalo, kaj neki se je utegnilo zgoditi; toda mraz je bil preoster, da bi napasli svojo radovednost.
Betka in Milka sta še klicali in šli slednjič nazaj na kolodvor iskat in klicat sestro, ki se jima je bila iz gneče skrivaj izmuznila nazaj v prejšnji kupe.
„Ta otrok se nama je pa res izgubil; boš videla, Milka!"
No, ,otrok' je sedel zložno na prejšnjem mestu, ter vljudno odgovarjal onemu veliko-šolcu, ki je hotel vedeti zadnjo postajo, dokler bo še v družbi „ljubeznive" tovari-šice. Anko je ta ljubeznivost zanimala prav malo, motila prav nič. Nit pogovora se je jela trgati, Anka je pa jela nemo pogledovati svetilko nad seboj, nemo svoje sopotnike in nemo tudi skozi okno v gluho, mrzlo noč, ki ni slutila njenih težav, kakor jih niso prijazni sopotniki.
Snovala je načrt za načrtom in zopet podirala načrt za načrtom: ali naj  ga  vabi
z lepa in resno, ali z jokom in očitanjem. Ali je v tem ugibanju dospela do končne samodoločbe, ni mogoče trditi; zakaj pri-šedšega sprevodnika je vprašala, kdaj vozi tod mimo prvi vlak zopet nazaj.
„Zjutraj ob treh; to ne bo še kmalu ", je bil odgovor in „Mislim, da ne", pristavek, ker vprašavka ni hotela prve usluge nagraditi drugače, kakor samo s „hvala lepa".
Vsakomur to ni zadosti.
Velikošolec se je zabaval z drugimi in pripovedoval razne dunajske dijaške umetnosti; dostavil je tudi ponosno, kako namerja nalagati tovariše o nevarnostih današnje vožnje, pretiraval mraz, množico snega in čudne sopotnike.
Čas se je vlekel kakor slabo leto. Anka je vsak hip imela v rokah zlato žepno uro; čimdalje nestrpneje je pogledovala skozi okno.
Resk! Bum, bum! Vlak se ustavi. Sprevodnik zakliče ime postaje samo v jednem deželnem jeziku, ki je votlo donel po praznem kolodvoru. In Anka ogrne svoj šal, pobere muf, popravi rokavice ter izgine iz kupeja v svetlo ledeno meglo, neusmiljeno režočo ušesa in lice.
Vlak vzdihne, zasopiha, brlizg, topot lokomotive, uradni: fertig! in polagoma odleze naprej, na zeleno — sedaj pobeljeno — Štajersko.
Tudi Anki je velelo srce naprej.
Na peronu odda listek in tiho vpraša, je-li res imel sedaj službo gospod Rafko Kos?
„Imel, resnično; pa je že doma pri svojih", je odgovoril vratar v spakedrani nemščini. Anko ni zanimala pokvarjena govorica; hitela je:
„1, pri kom, za Boga?"
„1, pri ženki in njenem mlajšem bratcu... E, hej! Veseli ljudje... hi, hi!"
,Joj, joj! Re-e-es? — Moj Bog! — Oh! Peljite me no k njemu, prosim!"
„Vas ? kdo pa ste vi, oprostite!"
„Jaz sem njegova . . ." Deklici je zastal jezik.
„A, ha! Njegova ste, njegova ... hi, hi! Vem!  Takih se je oglasilo   zadnje  čase  že
430
Ivo Trošt: Najstarejša.
več —, pa lepih, brdkih, hi, hi! a nikogar ne puste gori."
„Mene bodo že pustili. Prosim, peljite me, pokažite, samo pokažite, prosim."
„Ne smem, gospica mala, ne smem. Za-pretil mi je, da me zapodi iz službe,  če..."
„Ce vas prav lepo prosim, storite no! Ne bodete zastonj! Cujte vratar — gospod vratar!"
„Gospica, pametni bodite! Tega ne smem in ne morem; jutri bi bil na cesti z ženo in devetimi otroki; pomislite!"
„Vam bo Bog pomagal, gospod. Prosim, no!" — Dobro natlačeno novčarko mu je kar odprto molela pod nos.
„Le sitnosti ne, gospica! Jaz sem dober človek, dober kakor beli kruh, pa —"
„Pa mi vsaj pokažite, potem že najdem."
„M-m-m! Saj pravim" — je* govoril vratar, stezaje roko po ponujenem srebru in se obračal naravnost k razsvetljenim stop-njicam: „M -m-m! Ne bo prav, vam povem", reče za odhajajočo Anko, ki je z mufom otirala debele solze iz očij. Lahno je stopala v prvo nadstropje.
„Skoda! M - m - m!" je zopet mrmral vratar zadovoljno ogledovaje nepričakovani dar pri bližnji svetilnici: „Dobro plačano, — zastonj. Sedaj že vsi spe. On itak ne utegne. Oglasila bi se rajša tukajle v restavraciji."
A bilo je prepozno.
Anka se je samosvestno pomikala navzgor. Kdor bi bil videl to vznemirjeno, od mraza in razburjenosti zažarelo lice, bi bil mislil, da se mlada dama vrača od toplega čaja med nagajivimi prijatelji in prijateljicami na gorko posteljo. In ta postava v toplem plaščku s predrzno naprej pomaknjeno čepico, ta mrzlično hlastna hoja ne kaže prav nič nekdaj okorele Anke; to je postava in hoja samo-svestne mlade dame, zavedajoče se svoje dovršenosti.
„Kam pa gredo? Naj ne zamerijo", — vpraša v zadregi nasproti ji došli postajni postrešček.
„K tistemu Kosu bi rada, h gospodu Kosu, ki je sedaj-le opravljal službo na mestu postajnega načelnika."
„Že spe, če mi verjamejo ali ne. Sedaj-le so zaklenili za menoj."
„Katera vrata, prosim?"
„Prva na levo."
„Hvala lepa!"
„Pa ne bodo doklicali, tako jim povem. Spe v drugi sobi skozi kuhinjo."
„Poskusiti hočem!" V mislih je pa še pristavila: „tudi če razbijem vrata..." Male nožice so prav trdo stopale po mehki preprogi, in kretanje rok ter odločno, markantno obračanje telesa je pričalo, da je notranji krmar Toplačeve Anke silno samosvesten. Zapuščali so jo vsi dobri duhovi. Kakor orel išče svojo žrtev s srepim in poželjivim pogledom, tako se je tudi Anka ozirala, kje so prva vrata na levo.
Najprej glasno potrka . . . zopet potrka glasneje, potem z vso močjo. Nič. Začne na tihem ihteti, pozneje glasno jokati in pozivati: „Rafko, Rafko, moj Rafko! Odpri, odpri!" A Rafka ni bilo.
Potem se začne ponavljati isti vspored, samo da se je javljalo silno trkanje, jok, ihtenje in klicanje hkrati. Lotila se je tudi lomiti kljuko v durih . . . Tedaj se ključ obrne znotraj, duri se nagloma odpro, Anko objame nenadejana svetloba, da se umakne nekaj korakov, na pragu pa ugleda njega — Rafka v nočni suknji s svečo v roki.
„Kdo je? Saprment, kaj?" — Anka je zaječala in pritisnila muf na oči.
„Kdo je? vprašam, sapra . . ." zarjove, da je votlo odmevalo doli v vežo in na peron kakor iz soda. Ne dobivši odgovora posveti bliže — Anki prav pred oči — ostrmi, obrvi se mu naježe, ošiljena brada stopi naprej kakor v brambo, in skozi zobe siknejo besede: „Ali te sam satan nosi za menoj? Nisi še spoznala, da te nisem maral? Bog ti daj pamet!"
Zaloputnil je duri, zvonček v veži je pa zapel: cin, cin, cin, cin, kmalu je bil tudi vratar pri prvih vratih na levo.
Zavedal se je svoje službe in daru v žepu ter po tem uravnaval vse početje: ,,Ali nisem rekel, gospica, da sem dober kakor bel kruh, ki se je, a tudi hud k ikor hudič, ki v službi
Ivo Trošt: Najstarejša.
431
— ne, v sili — muhe žre? Tako-le: prosim, oprostite ali pa zamerite, tako-le pred mano doli! . . . Gospod namestnik hočejo mir, in vsakdo ima rad mir po noči. Zato: naprej!"
Šla je molče pred njim po stopnicah, toda ne več ona skoro sloka postava; bila je potrta, sključena; stopinje so ji zastajale, kolena se šibila, a solz, solz, ni bilo več...
„Tukaj, prosim, v restavracijo! — Je še odprto. — Ali pa, kamor hočete."
„Da! kamor hočem jaz, ker vi ste pre-surovi, — pravi učenec onega tam gori. Vas je naučil tisti Kos .. ."
„Kaj, kako-o-o?" Zaloputnil je za njo duri, da je votlo odmevalo po vsem poslopju.
Anka se ozre v zaprta vrata, v temna okna za seboj, na levo in desno; povsod tema, mraz, grozna tihota.
„Toraj do tukaj-le sem dospela?" Roki je neobčutno stiskala v muf, neobčutno stopala naprej ter se opotekala po razmetanem snegu brez smotra v črni noči. Mraz ji je rezal lici, prodiral plašč in muf, a v razburjenosti ga ni čutila. Le naprej, naprej!
Neprodirna megla je zakrivala zvezde, oko je zastonj iskalo poti s kolodvora. Anka se je vrnila nazaj k poslopju ter iskala razsvitljenih oken, za katerimi se skriva on .. . Nekolikokrat je pobirala s slabo raz-vožene poti h kolodvoru muf in samo sebe z zmrzlega snega. Pobila si je čelo, nosek... razpraskala rokavice in brisala nekaj vlažnega, mokrega z brade, z ustnic ...
Ustavila se je na zadnjem koncu postaje in upirala motno oko v okna prvega nadstropja. Tam je za težkimi zavesami brlela slabotna lučica . . . „Da, tam-le mora biti! Tam se veseli z mlado ženko on, ki je mene pozabil, prevaril . . . neusmiljeni — prokleti Rafko! Da bi te — — Nič! To je greh! Morda sem bila tudi sama prelahko verna." — Varno se je pomikala ob vrsti starih železniških voz, naslanjaje se na odmetani sneg in oziraje se v medlo razsvetljena okna.
Ura je s tankim, čistim glasom odbila polnoči.
,Joj, še tri ure do vlaka, tri ure do-------.
Sramoto mu hočem napraviti Moje življenje
je itak zaigrano, moje telo pohabljeno . . . Jeden trenutek — pa vsega konec. Bog mi odpusti! — Brrr! . .."
Mraz jo je tresel, in zobje so ji glasno šklepetali.
Počasi se je prestopala in premišljala svoje življenje, a vroče solze so ji kapale na muf in zmrzovale na posameznih kosmičih... Življenje polno muk. Ko se je zavedala, da je drugačna kakor njene tovarišice in pove-šala kodravo glavico, so jo tolažili: Tudi ti še ozdraviš — moraš ozdraviti, saj si naša. Vsi zdravniki pravijo, da ozdraviš. — Anka tedaj še ni mislila, da je to tako zlo.
Začela je hoditi v šolo. Marljivo in nadarjeno dekletce so imeli povsod radi in poleg tega zmajevali z glavami, češ: škoda! talent ima, talent, a to neokretno telo! — Začela je sama popraševati roditelja, kdaj porečejo tisti bradati doktorji s steklom na nosu, da je zdrava, popolnoma zdrava kakor druge. Oče in mati staji odgovarjala: „Kmalu, kmalu", včasih sta pa tudi molčala ...
Z vrstnicami se je pripravljala za prvo obhajilo srčno se veseleča srečnega dogodka. Toda šivilja jo je užalila z brezobzirno opazko: Se nikdar nisem tako težko prikrajala bele obleke kakor ti - le Anki; ima tako čuden život!" Le iztežka so jo pomirili.
V mestnih in samostanskih šolah so so-učenke le skrivaj skomizgale z ramami in kimale z glavicami, jo na skrivaj milovale ter oponašale. In tudi to jo je bolelo.
Pozneje je bila Toplačeva okorela Anka, naj so jo ljudje hvalili ali grajali. Druge so se možile, a nje ni maral nihče. Milovali so jo, češ: kdaj bo kaj ? Ona se je bala reči: nikoli . . . Torej: konec bodi danes, nesrečni konec nesrečnega življenja — pod vlakom. — A prišla ji je tudi druga misel: „Cemu neki? Zaradi njega? Ali ni nespametno? Ali ne bi še lahko živela? Ako ne kakor druge — omožene, pa sama zase, kakor jih je mnogo, čeprav so lepe in zdrave! Zakaj hoče imeti moža za vsako ceno?" In oglašala se ji je vest. Rekla ji je, da ne ravna prav, da je bila nespametna, na krivi poti. . . Bilo ji je nekam ložje pri srcu; žalost je odnehavala,
432
r
Ivo Trošt: Najstarejša.
mraz ji tudi ni bilo več; prijetna gorkota se je jela širiti po žilah in udih. Zdelo se ji je, da jo je objelo neko sladko mrtvilo kakor zaželjeni spanec ... Na pol sloneča je slednjič lahno naslonila tudi glavico v sneg. To ji je dobro delo.-------
Kmalu je sanjala lepe sanje kakor še nikdar v svojem življenju. Bila je v razsvetljeni sobi, kjer je bilo toplo in polno vonjave.
Oče, mati in sestri so bili tu, in ona je bila zdrava in slonela ob svojem ženinu — Rafku...
Ropotanje in suvanje vlaka, drvenje ljudij sem in tje, klici, piski, puhanje, din-din-din! Vlak zopet napne svoje sile in odide. Luči izginejo, ljudje hite na gorko ali pa stiskajo v žepu krčevito novčič za — alkohol, ki ogreje v taki sili baje dušo in telo . .. Kdo bi si ne privoščil zjutraj na vse zgodaj nekaj takega „življenja" osobito po prestani tako težavni službi, kakor jo je imel prošlo noč vratar na postaji? Ta je namreč pil notranjo in vnanjo gorkoto danes v polnih požirkih.
Klici: „Vratar, vratar!" so ga tako zmedli, da je tudi sam pomagal klicati: „Vratar, vratar!" Potem pa: „Načelnik, načelnik!"
Kaj se je zgodilo? — Dva moža sta prinesla v čakalnico drugega razreda črno-oble-čeno žensko — bledo, trdo, sključeno in skrbno zavito.— „Je že zopet kaka pijanka!" zarentači sam Rafko Kos, krepko zakolne in zavpije: „Pa v drugi razred sta mi jo vlekla!"
„Se je — se je, prosim, gospod načelnik, tudi pripeljala včeraj v drugem razredu."
„Vi veste?"
„Saj jo — po-poznam; prosim, gospod načelnik. Morda jo tudi oni po-poznajo. Naj jo pogledajo tu-le notri. Ni mrtva, naj mi verjamejo", je trdil vratar.
„Prokleta pijandura pijana! Odlazi mi s poti!"
Vratar se je boječe umaknil zapovedu-jočemu Rafku, ki je planil v čakalnico. — Toplota je pogubno vplivala na nesrečno Anko.
Rafko jo je pogledal in odskočil kakor vrag izpred cerkve.   Ona  odpre oči, se na-
smehne pomilovalno in izpregovori: „Sem vedela, da si tukaj! Ostani, ostani še pri meni! Oh, oh! . . ."
Rafko je zbežal in medpotoma naznanil vratarju, da je odšlovljen zastran nepazljivosti. Vratar, vajen takih priboljškov, se je bal ugovarjati, češ: molči, sicer bo res, kar pravi!
Stopaje mimo odprte čakalnice drugega razreda, kjer je na usnjati zofi drhtela in pojemala Toplačeva Anka, se še ozrl ni, misleč: Tega nam je bilo res treba! Zakaj me ni slušala. O, ti nora mladost! . . . Ha, ha! Sedaj je šel sitnež, ta-le tu notri pa tudi ne uide . ..   Kaj  ko bi ga še jedno „šilo" ?
— —¦ Dva dni pozneje se je vila na kolodvor v Logu dolga vrsta belo oblečenih deklic z venci na glavi, s svečami v rokah in širokim črnim pasom preko prsij. Veliko črno oblečene gospode je čakalo prihoda popoldanskega vlaka.
Poleg Toplačeve družine so stali tudi štacunski pomočniki resnih obrazov, pred njimi duhovnik v cerkveni opravi; preprosto ljudstvo se je pa trlo, koder je moglo, dasi je bil delavnik in mrzlo vreme.
Kar prisopiha lokomotiva in obstane. Načelnik pokliče Toplača in še druga dva gospoda nekaj podpisat. Potem znesejo z vlaka mnogo pogrebnih vencev z najrazličnejšimi napisi. Za venci se pridružita množici še oba Toplačeva zeta in obe hčerki, objokani, v črni obleki.
Duhovnik pristopi bliže, ko potegneje iz nekega voza belo pobarvano in ob robeh pozlačeno krsto, in začne pogrebne molitve, a navzoči sorodniki so kmalu prevpili njegov glas, prevpili drug drugega, prevpili sami sebe: „Anka, moja Anka! ..." Mamo Topi ačko so morali šiloma odstraniti s krste. Toplač je na tihem brisal solze, brisali so jih pa tudi njegovi trgovski pomočniki, s krajcem klobukovim jih je otiral njegov mlinar in zatrjeval samemu sebi: Sedaj je pa res vsega konec! Krsto so dvignili štirje mladeniči na ramena, in dolgi sprevod se je pomikal k cerkvi v Log, kjer je že čakala
Fr. S. Finšg-ar: Pri uljnjaku.
433
zrahljana postelja — nekdaj toli živahno Toplačevo Anko.
„Z Bogom, gospica! Z Bogom pa tudi še kaj drugega! Sedaj se bomo pa res pokorili!" je tarnal Jože ubiraje pot naravnost v mlin. — „Sedaj bo trgovskega pomočnika služba res petak več vredna pri Toplaču", je ugibal prvi trgovski pomočnik, a poslovodja ga zavrne: „ker bo tudi več dolgega časa, kaj ?"
Sploh so ljudje in sorodniki sodili: Zaslužila je milejšo usodo. Bog ji daj dobro! Bila je usmiljena, blaga deklica.
„Pa najstarejša!" je tešil Toplač sebe in druge.
Na sedmini zbranim sorodnikom je stregla Milka in popravljaje črno kito z rame na hrbet preračunala, da bo leto osorej njen financarček baš toliko napredoval, da jo lahko poroči — seveda samo njo .. . Kar zavpijejo gostje: Brzojavka, brzojavka! — „Od Rafka! — Nesramnež! — Grdina! — Čakajte, no!" je mislil njegov sorodnik. — „Brzojavno me poživlja, naj se vernem nemudoma domov, ker mu je ušla soproga..."
„A, a, a! — O, o, o!" so se čudili gostje, a nikomur se ni zdelo vredno reči: Prav je!
Pri   uljnjaku.
(Zložil F. S. Finšg-ar.)
XIII. Poldne.
Poldne! Navpik se vlijajo prameni, prameni solnca preognjeni; nasiča težki vzduh moreč sopuh.
Svedra se od vročine travca, pod solncem vene cvetki glavca; zaril se hrost je v cvetni tulec, na listu dremlje tih metuljec. Le neumorna in vesela pri delu je čebela; in z njo brzeča, pridna mravlja za zimo hrane si napravlja.
Poldne. Odbije ura, zvon zapoje, odpre se zemlja: temne roje
na dan iz sebe sipa. — Zazre jih tiha lipa: pod sabo zre težake, mladih, a bledih lic možake; pod sabo zre rudarje, osrčja zemlje gospodarje.
PoldneM Odkrit za možem hodi mož, na licih znati ni življenja rož. A vendar ni to lice mrklo, hudobno ni očesa zrklo. Molitev moli trudna četa, nebesa slušajo jih sveta; po delu mir v srce jim lijejo, plačila vence vijejo.
Poldne! Nad mano lipa prorokuje bajno, umel sem nje prerokbo tajno: Lahko kedaj  trpinom  vam  bo v jami, težko   pa  bogatinom  bo   nad  vami!
„Dom in svet" 1899, št. 14.
28