Letnik XVII.
Celovec, petek, 5. oktober 1962
Štev. 40 (1064)
Peitnl urad CeloTUC 1 — Verlagsposfamt Klagenfurl 1
Izhaja v Celovcu — Erschelnungsort Klagenfurl
Posamezni Izvod 1.30 III., mezeina naročnina I Illlngov
Enakopravnost v Ameriki v praksi
Po 114 letih prvi črnski študent na oxfordski univerzi
toda z vojaško zaščito pred rasisti
V ponedeljek zjutraj se je po večdnevnem prizadevnju univerze v Ozfcrdu po 114 letih njenega obstoja v tajništvu vpisal James Meredith kot prvi črnec za rednega slušatelja. Ta svoj vpis in tudi pot do univerze si je moral v pravem pomenu besede priboriti z vojaško silo proti mnogoštevilnim rasistom na čelu z guvernerjem zvezne države M i s s i s s i p p i Barnetom, ki je osebno stražil pred univerzo in z naščuvano drhaljo preprečeval Meredithov vpis. Šele ko je centralna vlada v V/ashingtcnu z vojaško silo nastopila proti guvernerju, njegovi policiji in drhali, se je Meredith lahko vpisal na univerzo.
Ob njegovem vpisu je vojaščina stražila univerzo in Mereditha samega. Tudi njegovo prisostvovanje predavanjem straži policija. Pri tem je važno še to, da je Meredith bil letalec ameriške vojske na Koreji.
Ta drugi Little Rock po 5 letih je povzročil guverner države Mississippi Barnett ter guvernerja sosednih držav Alabame in Texasa, Patersson in general Walker, ki je znan voditelj fašistične organizacije ZDA. Skozi več dni je njihova rasistična drhal oblegala univerzo ter povzročala izgrede in pretepe. Šele ko je prišlo v Oxford več tisoč zveznih policistov in dve diviziji vojske, so po spopadih, ki so zahtevali 2 mrtva in 75 ranjenih in pri čemer je bilo ujetih in zaprtih okoli 200 rasistov z generalom Walker-jem na čelu, so guverner Barnett in njegova drhal kapitulirali, Meredith pa lahko prestopil prag znamenite univerze.
Po de Gaullovem obisku v Zahodni Nemčiji:
Os Pariz - Bonn kujejo v Parizu naprej
Ob napovedi predvolilnih obiskov
Z nedeljskim zbrovanjem, ki ga je ob Klo-pinjskem jezeru imel minister in predsednik koroške OVP dr. Scbleinzer, se je spet pričela predvolilna invazija obljub na južnem Koroškem. Zlasti OVP se hudo mudi v naše kraje. Njeni najvišji vladni in strankini predstavniki so najavljeni, da bodo prišli v prihodnjih tednih v naše kraje govorit, polagat obračun o delu in jemat na znanje naše želje in zahteve. Že samo sta Podjuno je napovedano, da bo v Grebinju govoril predsednik OVP in kancler dr. Gorbach. V Velikovcu sta napovedana ministra ing. Hartmanu in dr. Schleinzer, v Pliberku po poleg kmetijskega ministra ing. Hartmanna še državni sekretar v zunanjem ministrstvu dr. Steiner. Slednji bo govoril tudi v Železni Kapli medtem ko se bo minister Schleinzer podal še v Dobrlo vas. V industrijski in istočasno tudi delavski center Podjune, v Sinčo vas, pa bo prišel — tako je javljeno — sam generalni sekretar OVP \Vithalm. Do podobnih obiskov bo prav gotovo prišlo tudi v Rožu in na Zilji.
Vse lepo, vse prav. Navadno je namen predvolilnih obiskov vladnih in strankinih predstavnikov po deželi, da poročajo o svojih prizadevanjih in svojih uspehih pri reševanju občih in krajevnih specifičnih problemov ali pa da se z njimi podrobneje seznanijo, skratka, da znova proučijo, kje prebivalstvo, ki jih bo volilo in za katerga koristi morajo delati, čevelj nabolj žulji. Vse to je enako njihova dolžnost, kakor je njihova pravica, da vabijo ljudi na volišče in da agitirajo osebno za zaupnico v naslednji volilni dobi.
Po naših treh dolinah, na dvojezičnem ozemlju Koroške ali pa na južnem Koroškem — kakorkoli naše kraje že imenujemo — je veliko problemov, ki že dolga leta čakajo svoje rešitve, občih in specifičnih. So to problemi splošno gospodarskega in socialnega značaja kakor tudi taki, ki so specifično kmetijskega, kulturnega in narodnostnega značaja. Vsi ti problemi so po avstrijskem sistemu delitve pristojnosti »zvezna stvar — Bundes-sache« ali pa bi morali biti vladi in pristojnim ministrom prav dobro znam.
Splošno gospodarski in socialni problem južne Koroške je zlasti njena industrializacija, s katero je povezana zagotovitev trajnih delovnih mest za avtohtono prebivalstvo v območju njegovih bivališč. Na južnem Koroškem je potrebna pred leti obljubljena ustanovitev, izgradnja in modernizacija industrije, enako kot je potrebna ohranitev obstoječe. Le tako bosta odpravljeni brezposelnost in odseljevanje v druge dežele. Tudi naši kmetijski problemi so dokaj jasno in temeljito analizirani, potrebe in zahteve pa, ki izvirajo iz teh analiz, so jasno formulirane med drugim tudi v volilnem programu Skupnosti južnohoroških kmetov. In kulturne in narodne zahteve? — Člen 7 državne pogodbe je del avstrijske ustave in naša spomenica za uresničenje tega člena je znana široki javnosti.
Do vseh teh vprašanj bodo morali imenovani — in tudi drugi — vladni in strankini predstavniki po Rožu, Podjuni in Zilji zavzeti v svojih poročilih stališče in povedati, kaj so s svoje strani doslej prispevali za izpolnitev obljub, ki so jih dali pred leti, bodisi kot stranka, bodisi v imenu vlade. Potreba gospodarske sanacije južne Koroške in izpolnitve določil člena 7 državne pogodbe je tako pereča, da je nikakor ne bo mogoče odpraviti tako, kakor jo je še pred 3 meseci odpravil namestnik deželnega glavarja ing. Truppe — ko je v Svetni vasi ob pritrdilnih govorih zastopnika Abivehrkdmpferjev in predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev — dejal, da je trditev, »da v spodnji deželi ni bilo nič storjenega« le »podtikavanje titokomunističnega tiska«.
To pot zahteva prebivalstvo Roža, Podjune in Zilje jasnejših odgovorov, zakaj je zamrla tako širokoustno obljubljena dodatna pomoč gospodarsko zaostali južni Koroški in zakaj še niso izpolnjene zahteve, ki izvirajo iz določil člena 7 državne pogodbe in katerih izpolnitev ne bi bila nič drugega, kot dejanski dokaz, da živita tukaj dva naroda, ki tudi na zunaj manifestirata enakopravno sožitje.
Po nedavnem de Gaulllavem obisku v Zahodni Nemčiji, ki je dvignili kupe prahu, sumničenj im ugibanj tako med ostalimi članicami Evropske gos pod a rs k e skupnosti kakor zlasti v Velilki Britaniji in v ZDA, so dobili zahodnonemški ministri nalogo, da sestavijo program neposrednega sodelovanja med obema državama na političnem, vojaškem, gospodarskem i'n kulturnem področju. Ko so ta program v Bonnu pripravljali, so tudi v Parizu pod vodstvom predsednika de Gauffa pričeli njegovi ministri delati na spomenici o nemško-francoskem sodelovanju. Razen predlogov o rednih posvetovanjih med francoskimi in zahodinonemškimi predstavniki v vseh važnih vprašanjih ter predlogov o sodelovanju na vojaškem področju vsebuje francoski dokument tudi vrsto predlogov o sodelovanju v kulturi in v šolstvu.
O :podrobni vsebini ni bilo uradno doslej nič objavljenega. Uradna objava v Parizu <v četrtek preteklega tedna je vsebovala le sporočilo, da so se začeli francosko-zahod-nanemški razgovori, na katerih se bodo predstavniki obeh držav dogovorili o tesnejšem sodelovanju obeh držav kakor so se sporazumeli med obiskom predsednika de Gauffa v Zahodni Nemčiji. Pač pa je pariški il&t »Monde" isti dan razširil vest da Francozi predlagajo naij bi se vsake 3 mesece sestali ministri za zunanje zadeve im obrom-
28. oktobra v Franciji:
Od tedaj, ko je komaj za las ušel atentatorjem OAS, se je francoski predsednik vedno bolj vbadal z mislijo o potrebi reforme francoske ustave. Po njegovem bii reforma obstojala v tem, da bi postala Francija avto-iritelna republika, ki bi zelo sli čil a aotifki diktaturi rimskega stila. Ko se zavzema za talko državno ureditev, de Ganile — podobno kakor pred 30 leti Hitler za Nemčijo — vedno spet itrdli, da je stari parlamentarizem vzrok vseh francoskih težav.
Bolj se je zadnje čase de Goulle vbadal s to mi silijo im bolj jo je skušal tolmačiti kot edino pot za red v Franciji, bolj je rasla tudi opozicija proti njegovemu načrtu. Razen komunistov, kr predstavljajo eno četrtino volivcev in Združene sociali stične stranke je tudi Generalna konfederacija deta, najmočnejša sindikalna centrala v Franciji, objavila, da je proti de Gaullavi reviziji ustave.
V taikih okoliščinah je v ponedeljek de Gaulle predložili Vladni osnutek zakona o reformi ustave parlamentu im mu pustili vedeti, da bo o spremembi ustave izvedla glasovanje in da bo glasovanje v nedeljo', dne 28. oktobra 1962. Parlament je de Gaullovo poslanico vzel hiladno na znanje. To je najboljše znamenje, da čakajo de Gaiulfa in njego-
bo, vsakih 6 mesecev naj bi se sestala šefa vlad, drugi ministri pa občasno, da razpravljajo o skupnih problemih. Okrepilo naj bi se sodelovanje na vojaškem področju, ki naj bi obsegalo skupne raziskave, staindarizocijo orožja ter vaje zahodnonemških enot v Franciji. Francoski predlog vsebuje tudi vskla-ditev gospodarske politike obeh držav v okviru sedanjih evropskih organizacij.
V Bonnu ocenjujejo francosko spomenico o sodelovanju kot »praktično izvajanje smernice o sodelovanju obeh držav ki je bilo začrtano tudi v sporočilu dne 7. septembra ob obisku predsednika de Gaulla v Zvezni republiki". Istočasno v Bonnu menijo, da je spomenica delovna podlaga za nadaljmo izmenjavanje mnenj med Bonnom im Parizom.
Malo republiko Jemen na jugozahodnem delu Arabskega polotoka v bližini britanskega oporišča Adem, ki meri 75.000 kvadratnih milj
vo Vladio v prihodnjih tednih še trdii orehi, to toliilko bolj, ker v nasprotju z dosedanjimi referendumi, ko so stranke prepuščale svojim članom, da se svobodno in po svojem preudarku oipredeile pni odgovoru na stavljena vprašanja, večina strank zahteva od svojih pristašev, da glasujejo disciplinirano in do podpiro stališče vodstva stranke.
Kljub večinskemu nasprotovanju opozicija nikakor ni enotna. Njena gledanja na de GaUllov načrt se močno razlikujejo. Med tem ko del opozioilje stremi nazaj k parlamentarni demokraciji starega kova, se drugi sicer zavzemajo za prezidijalno demokracijo, vendar zahtevajo po ameriškem vzorcu primeren parlamentarni protiutež proti poskusom uvedbe »mortokracije".
Avstrijska prosvetna delegacija v Sloveniji
Od ponedeljka do srede se je v Sloveniji mudila avstrijska prosvetna delegacija, ki so jo sestavljali lolski inlpektorji z Dunaja, Zgornje Avstrijske in Štajerske ter dr. Evgen Biritz, profesor na Dunaju. Delegacija se je razgovarjala o prosvetnih problemih s predstavniki Šolskih in prosvetnih forumnov Slovenije. V časm svojega bivanja v Sloveniji si je ogledala tudi neko) Sol in drugih vzgojnih ustanov.
Četrti ameriški polet v vesolje uspel
V sredo ob 13.15 uri je s Capa Vana-verala vzletel 39-letni oficir mornarice \Vakor S c h i r r a kot Čermi kozmonavt Združenih držav Amerike k svojemu šestkratnemu poletu okoli zemlje. Ko je šestkrat obkrožil zemljo, je ob 22.28 uri pristal na predvidenem mestu v Pacifiku.
Za Schiirrov polet okoli zemlje so uporabili Atlas-raketo s pritiskom 165 ton in 1905 ,kg težko Mercury-vesoljsko ladjo »Sigma 7«. V bližini predvidenega pristanka je bilo razmeščenih 40 ladij, 150 letal in 40.000 mož.
Schirra je pristal 9 km od letalonosilke »Kearsage«, ki ga je po pristanku prevzela.
Pred občinskimi volitvami v Trstu
V	nedeljo, dne 11. novembra, torej en leden pred našimi državnozborskimi volitvami, bodo v Italiji občinske volitve. Uradna volilna kampanja se je pričela v nedeljo, ko so morale politične stranke in skupine predložili svoje kandidatne liste.
V	Trstu je večina strank že objavila svoje volilne programe. Iz programov socialistične (PSI) in komunistične partije je razvidno', da se zavzemata med drugim tudi za pravice slovenske manjšine v Trstu. Obe stranki Imata na kandidatnih listah tudi več slovenskih javnih delavcev. Pri PSI kandidirata inž. Pečenko lin Hreščak na listi KPI pa sindikalni voditelji Bernetičeva, dr. Šiškovič, Gombač, Grbec, Zidar in drugi.
Tudi politične skupine taikaimenovane skupne slovenske liste Lipa so se dogovorile za enoten program in za skupnega nosilca liste v osebi dosedanjega občinskega svetovalca dr. Simčiča. Na tej listi pa ne bo kandidiral predsednik Slovenske demokratske zveze dr. Angelletto.
in šteje okoli 4,5 milijonov prebivalstva, so kmalu po razglasu republike priznale Združena arabska republika, Sovjetska zveza, Sirija, Alžiriji in Tunizija. Iz glavnega mesta Sane pa so pred tem sporočili, da so bili ustanovljeni vrhovni svet revolucije, predsedniški svet in svet ministrov jemenske republike in da so bili izpuščeni na svobodo vsi tisoči, ki jih je prejšnji režim držal zaprte brez obsodbe. Več desettisoč emigrantov pa se vrača v osvobojeno domovino.
Predsednik vrhovnega sveta in istočasni predsednik jemenske vlade je polkovnik Abdulah el Sala l. V petek je objavil deklaracijo, v kateri je napovedal konec fevdalizmu, odpravo nesoglasij med plemeni in zboljšanje življenjske ravni ljudstva. Politika novega Je-mena bo slonela na krepitvi odnosov z vsemi državami ter bo usmerjena proti tujemu vmešavanju in intervencijam v notranje zadeve Je-mena.
Medtem pa je brat strmoglavljenega Imana, Sejf Islam El Hasan, ki je bival v inozemstvu, pričel poskušati iz Saudove Arabije ven »vzpostavljati red« v Jemenu. Pri tem uživa tako podporo Jordanije kakor tudi kralja Sauda, za pomoč pa je zaprosil tudi britanske čete v Adenu. S tem se je ozračje na Arabskem polotoku močno zaostrilo in položaj na jemen-sko-saudski meji je zelo napet. Vsekakor pa bi z ozirom na priznanje Jemema s strani vrste arabskih držav in SZ vsaka tuja vojaška intervencija v Jemenu privedla do resnih zapletov in škodo tistih, ki bi se te intervencije udeležili.
Glasovanje o de Gaullovi reformi ustave
Južnoarabska država Jemen je postala republika
V noči od srede na četrtek preteklega tedna je vojska male južnoarabske države Jemen izvedla revolucijo ter strmoglavila tiransko monarhijo Imana Mohameda el Bodra, ki je teden dni prej prevzel oblast po svojem umrlem očetu Ahmedu. Slednji ob svoji smrti ni le zapustil ogromno nakopičeno bogastvo, temveč tudi 33 vdov, deželo pa v srednjeveški zaostalosti. Poveljstvo jemenske vojske je sporočilo, da je Iman umorjen in da so vsa plemena države izrazile podporo revoluciji. Istočasno je proglasilo republiko, ki se uradno imenuje: Jemenska arabska republika.
2 — Štev. 40 (1064)
5. oktober 1962
Mednarodni gospodarski komentar:
Nerešena nasprotja v Londonu
Na londonski konferenci Commonweaitha so obravnavali izredno veliko problemov, ki jih za njegove članice postavlja vstop Velike Britanije v Evropsko gospodarsko skupnost. Zvečine so bili to problemi, ki zadevajo trgovinske odnose med prekomorskimi članicami Commontvealtha, Veliko Britanijo in EGS.
Za vse prekomorske članice Commontvealtha razen Kanade pomeni Velika Britanija najvažnejši izvozni trg, na katerem uživajo ugodnejše carinske postavke kot druge dežele. Z morebitnim vstopom Velike Britanije v EGS pa bodo te ugodnosti postopoma ukinili in tudi za dežele Commonwealtha uveljavili enotno carinsko tarifo EGS. Ob enem bo Velika Britanija v prihodnjih letih postopoma ukinila carine za proizvode drugih držav članic EGS. Do leta 1970 bo tako prišlo do bistvenega poslabšanja za velik del izvoza držav Commontvealtha v Veliko Britanijo.
Na bruseljskih razgovorih med Veliko Britanijo in EGS so sicer precej časa porabili za to, da bi našli rešitev, ki bi držav Commontvealtha ne diskrimnirala, londonska konferenca je vendar pokazala, da države Com-monwealtha s predvidenimi ukrepi nikakor niso zadovoljne in da so jih ostro kritizirale.
Nedoločeni so n. pr. ukrepi, ki jih v Bruslju previdevajo za žito, meso in druge prehrambene artikle Kanade, Avstralije in Nove Zelandije. Vprašanje teh proizvodov naj bi reševali z mednarodnimi sporazumi o posameznih proizvodih. Sporazumi, ki bi jih sklepali vsake tri leta, bi določali minimalne in maksimalne cene ter uvozne in izvozne kontingente. Za sedaj pa je malo upanja, da bi do sklepanja takšnih sporazumov prišlo, kajti prvi stiki, ki so jih letos navezali v Ženevi glede žita in mesa, so bili neuspešni. Zato so bruseljsko idejo o mednarodnih blagovnih sporazumih za poglavitne proizvode »belih* članic Commontvealtha v Londonu ocenili kot povsem nezadosten »surogat* za obstoječe tokove mednarodne trgovine.
Drugo skupino držav so na londonski konferenci predstavljale afriške članice Commontvealtha. Za nje so v Bruslju predvideli možnost, da podobno kot nekdanje francoske in belgijske kolonije postanejo pridružene ali asociirane članice EGS. Ker je to nezdružljivo z izvenblokovsko politiko in ker pomeni pridružitev EGS vključevanje v zahodni politični blok, so afriške članice Commontvealtha to možnost kratko in malo odbile. Te države so tudi dejale, da ima bruseljska možnost namen, da bi bili afriški pridruženi člani EGS še nadalje surovinski privesek Zahodne Evrope, kar pomeni, da je celotno razmerje EGS do Afrike neokolonistično. Pač pa so predstavniki afriških držav izjavili, da so pripravljeni začeti z EGS pogajanja o trgovinskih aranžmajih, s katerimi bi ublažili posledice vstopa Velike Britanije v EGS.
Za azjske članice Commontvealtha so v Bruslju predvideli, da bo EGS z njimi sklenila splošne trgovinske sporazume, ki naj bi vsebovali ukinitev carine na čaj in omogočili, da se uvoz azijskega tekstila v Anglijo obdrži na sedanji višini. Ker naj bi prav povečan izvoz industrijskih izdelkov v prihodnjih letih največ prispeval k povečanju deviznega dotoka v Indiji in Pakistanu, sta te dve državi na bruseljsko zamisel ostro reagirali in jo obsodili kot »stari kolonialni koncept*, ki preprečuje izvoz industrijskih izdelkov iz dežel v razvoju in ki poskuša ovekovečiti razdelitev sveta na industrijske in surovinske dežele.
Doslej je bil London finančni center Commontvealtha in »šterlinške cone*, ki zavzema skoraj četrtino, skupno s Kanado skoraj 30°/o mednarodne trgovine. Izvoz kapitala iz Velike Britanije se je v zadnjih letih približal eni milijardi dolarjev, pri čemer odpade okrog 600 milijonov na privatni, ostalo pa na javni in bančni kapital. Konferenca v Londonu ni dala formalnega odgovora na vprašanje, ali bo lahko imel London tudi v prihodnje dosedanjo vlogo finančnega centra Commontvealtha oziroma »šterlinške cone*. Medsebojna trgovinska in finančna povezanost Commontvealtha se je že doslej rahljala, tako da se je delež Velike Britanije v izvozu prekomorskih članic Commontvealtha manjšal in da so ZDA in tudi kontinentalna Evropa povečale svoj delež financiranja Commontvealtha. Londonske diskusije pa kažejo, da bo vstop Velike Britanije v EGS zmanjšanje povezave med njo in prekomorskim Commonivealthom samo še pospešil.
(po »Delu*)
Končno le svita spoznanje:
Evropska gospodarska skupnost ni edino zveličavno sredstvo
Nepopustljivo odklanjanje britanskega poizkusa vstopa v Evropsko gospodarsko skupnost s strani Francije, De Gaulovii in Adenauerjev! namigi glede Izenačenja te skupnosti na os Bonn — Pariz obsojanje EGS s strani držav Cammonvveailtha v Londonu ter končno tako sovjetsko kot ameriško nasprotovanje avstrijski asociaciji z EGS tudi v Avstriji ni ostalo brez posledic. Tj dogodki so pri marsikateremu zagovorniku asociacije močno ohladili njegovo vnemo in ga spravi® na pot spoznanja, da EGS mi edino zveličavno sredstvo za avstrijsko gospodarstvo in za avstrijsko nevtralnost. Tudli v vodilnem gospodarskem vrhu pričenja svitati spoznanje, da pomeni EGS neizprosno pokorščino diktatu Nemčije lin Francije, da je EGS gospodarska hrbtenica NATO in blokovske politike iin njenih strateških pozicij na zahodu Evrope in da kot taka za posebne želje Avstrije nima nobenega zanimanja.
Ta spoznanja iso bila verjetno tudi vzrok, da so pričeli na merodajnih mestih tudi razpravljati o vprašanju »kaj potem, če pri EGS ne bo nič?« Drugače ne bi bilo mogoče, da bi dobila sekcija V urada zveznega kanclerja nalog, da izdela predloge, kako bi bilo mogoče »izenačiti prevelik vpliv EGS na avstrijski trg« in kako bi bilo mogoče ustvariti odgovorjajoč »nevtralni gospodarsko politični« koncept. Predsednik avstrijske nacionalne banke in bivši minister Karnitz pa je v zvezi s tem vprašanjem dejal, da ostane Avstriji v primeru, da z EGS nič ne bo, le alternativa tesnejše naslonitve na Vzhod na tamošnjo organizacijo za vzajemo gospodarsko pomoč COMECON. Vsekakor je Avstrija že v posesti tozadevnega povabila k udeležbi na tej ustanovi.
Vse te vesti so prišle v javnost pretekli teden in sicer preko desničarskih avstrijskih časopisov. Zato je tudi razumljivo, da so prav med temi krogi povzročile kar precej hude krvi. Najbolj je v zvezi s temi vestmi pobesnel nestrpni minister za trgovino dr. Bock pri
otvoritvi graškega velesejma. Ko je jadikoval, da EGS še vedno ni povedala, kdaj hoče z Avstrijo razgovarjati o asociaciji, je ob isti sapi napadel vse, ki niso kakor on prepričani o »nujnosti« - asociacije z EGS. Taki ljudje spadajo po njegovem »za zidovje asila, ki ga je treba zgraditi za politične norce«. Ravno tako oholo in zelo po času pred 20 leti dišeče je odklonil koncept gospodarske nevtralnosti Avstrije.
Ne vemo, če bodo minister Bock in njemu podobni nasilneži še imeli časa in priložnosti za graditev svojega asila, bolj se nam zdi, da bodo morali prav kmalu vzeti na znanje vest, da »mogočni faktor svetovnega gospodarstva« kakor je Evropsko gospodarsko skupnost minister dr. Bock imenoval, Avstrijo zelo malo zanima in da je mesto Avstrije kot nevtralne države nekje drugje, ne v enostranski orientirani EGS ali COMECON, temveč med ne-angažiranimi nevtralnimi državami, mimo katerih niti zahodna EGS, niti vzhodna COMECON, niti ZDA ne morejo več uveljavljati svojih gospodarskih ambicij.
Maloobmejni promet med Koroško in Gorenjsko seje povečal
Na treh cestnih obmejnih prehodih med Koroško in Gorenjsko, na Podkorenskem sedlu, na Ljubelju in na Jezerskem se je v letošnjih poletnih mesecih maloobmejni promet občutno povečal. Lani je meseca junija, julija in avgusta na teh prehodih z izkaznicami maloobmejnega prometa prekoračilo mejo 5.106 jugosloanskih in 3.849 avstrijskih državljanov. Letos je v istem času število Jugoslovanov, ki so prišli z izkaznico maloobmejnega prometa na teh prehodih na Koroško, znašalo 5.854, število avstrijskih državljanov, ki so na isti način prekoračali mejo v Jugoslavijo, pa 5.480. Porast na avstrijski strani znaša dobrih 42 °/», porast na jugoslovanski strani pa le 14»/«.
Pri primerjavi teh številk pa je treba upoštevati, da v njih ni zapopadeno število prehodov v okviru maloobmejnega prometa na četrtem prehodu to je na železnici Podrožčica — Jesenice, ki ni le najkrajši temveč tudi najenostavnejši prehod meje na Karavankah. Po opazovanju na tem prehodu procentualen porast števila udeležencev maloobmejnega prometa na avstrijski strani ne bo nič manjši, kot ga kažejo cestni prehodi.
Občuten porast maloobmejnega prometa z avstrijske strani lahko pripišemo hitrejšim carinskim pregledom, zlasti pa novemu ugodnemu kursu dinarja pri menjanju šilinga. To potrjujejo tudi obmejne menjalnice, pri katerih je bilo letos s šilingi kupljenih mnogo več dinarjev kot lani. Nov dinarski tečaj je za avstrijske posestnike maloobmejne izkaznice zlasti pocenil sveže meso, zelenjavo, mlečne izdelke, suho meso in izdelke domače obrti.
Mednarodno gospodarsko pomoč je treba razširiti
Letno zasedanje specializiranih monetarno finančnih organov OZN v Washingtonu se je končalo s pozivom za razširitev gospodarskega sodelovanja v svetu in za energično reševanje vprašanja gospodarske pomoči državam, ki so šele v razvoju. Zaisedanja monetarnih organizacij OZN — mednarodnega monetarnega fonda, svetovne banke, mednarodnega združenja za razvoj in mednarodne financijske korporacije — so se udeležili finančni ministri in guvernerji nacionalnih bank 99 držav.
V ospredju razprav na letošnjem zasedanju so stali problemi zmanjšanja obstoječih razlik med gospodarsko bogatimi in razvitimi ter med siromašnimi in nerazvitimi državami. Zlasti delegati Indije, Združene arabske republike in Saudske Arabije so poudarjali, da so prav te velike razlike tudi velika nevarnost za miir na svetu. Zasedanje je prevevalo spoznanje, da je nujno treba povečati sredstva mednarodnega monetarnega fonda in svetovne banke v svrho večje pomoči državam v razvoju. Ta pomoč mora biti — tako so na zasedanju poudarjali — skupna in multilateralna, kajti dosedanja bilateralna pomoč je vedno spet kazala tendenco izkoriščanja pomoči za politični pritisk na države, ki so se hotele te pomoči poslužiti. Pomoč državam v razvoju zato ne sme ostati stvar posameznih držav, temveč mora postati mednarodna obveznost.
Delegati takoimenovanih glavnih razvitih držav ZDA, Velike Britanije, Francije in Zahodne Nemčije so posvetili glavno pozornost svojih izvajanj vprašanjem ureditve monetarne stabilnosti. Zahtevali so tudi organizacijske spremembe v smeri neke »svetovne super-banke«, ki pa niso privedle do nobenih kon-
kretnih odločitev. Pač pa je to zasedanje finančnih organov OZN sklenilo, da se mora problem gospodarskega zaostajanja večjega delala svetovne skupnosti pričeti hitreje reševati. Za ta sklep in njegovo čim naglejše izvajanje sta se posebno zavzela direktor mednarodnega monetarnega fonda, Jacobsson, in direktor svetovne banke, Black. Slednji je tudi poudaril, da ni dovolj, da se državam v razvoju nudi pomoč le v obliki posojil, tem državam je treba tudi pomagati na drug način, zlasti z darili, da se bodo kolikor mogoče hitro gospodarsko okrepile.
\	S1. januarjem zvišanje	$
} starostnih rent	!
4 Sl. januarjem 1963 bo stopila v ve- \ 4 ljavo tretja etapa sedanje rentne refor- j 4 me. Vsi rentniki, ki so deležni starost- 4 J ne rente na osnovi Splošnega zakona 4 4 o socialnem zavarovanju (ASVG), bo- \ 4 do od tega časa naprej dobivali v i 4 tretjič povišano starostno rento. Prvič 4 J so jo dobili lani, drugič pa letos.
Z istim datumom stopi v veljavo I1 tudi še nadalnjo določilo rentne reforme. Pod pogojem daljšega socialnega L zavarovanja bodo moški dobili rento j lahko že s 63. letom, ženske pa z 58. 4 letom starosti. Z letom 1964 bo pod 4 istimi pogoji potrebna starost zmanjša- J J na na 62 oz. 57 let, leta 1965 pa na f 4 61 oz. 56 let.	4
4 Od leta 1966 naprej bodo pod pogo- f 4 jem dolgega zavarovanja dobili moški J ? rento že s 60., ženske pa s 55. letom i l starosti.	f
lOSIROKGDSVeCU
PARIZ. — Akcija kmetov v Brefaniji, ki so zaradi povečanja železniških tarif zavirali promet na železnicah proti Parizu, se je uspešno končala. Vlada je imela izredno zesedanje in v zvezi z neredi v Bretaniji sprejela odločitev, da ne bodo spremenili tarif za prevoz kmetijskih pridelkov iz te in Se nekaterih drugih pokrajin. V Bretaniji so bili tudi številni protestni sestanki kmetov.
HANOJ. — Predsednik Centralnega komiteja Komunistične partije Neo Lao Haksat Kajson Fom-noihan je izjavil preko radio postaje „G!as Patet Lao", da ZDA zavlačujejo odpoklic svojih vojakov iz Laosa in da so doslej odpoklicale samo 168 vojakov od približno 1600, kolikor jih je bilo stationi-ranih v Laosu. Nadalje je dejal, da so ameriške oblasti sporočile, da nameravajo iz Laosa odpoklicati le 700 do 800 vojakov.
ATENE. — Predsednik republike Cipra nadškof Ma-karios se je mudil na uradnem obisku v Grčiji, kjer je bil tri dni kot gost kralja Pavla. Na atenskem letališču so sprejeli Makariosa kralj Pavle, premier Karamanlis s člani vlade in druge osebnosti. Po uradnem delu obiska je Makarios ostal v Atenah še dva dni ter je v tem času imel razgovore s predsednikom vlade Karamanlisom o medsebojnem sodelovanju.
MOSKVA. — Ob 150-letnici ruske zmage nad Napoleonom so izdali v Sovjetski zvezi serijo spominskih znamk s portreti Kutzova in drugih takratnih ruskih generalov. Na eni izmed štirih znamk je delni prikaz bitke pri Borodinu leta 1812.
TOKIO. — Požar sredi mesta Fukue, ki je divjal šest ur, je upepelil 390 poslopij, večinoma iz lahkega materiala grajenih stanovanjskih hiš. Brez strehe je okoli 3500 ljudi, človeških žrtev pa ni bilo.
JAUNDE. — Policijski komisar Victorie [Kamerun) je ukazal spraviti pod ključ potepuhe in poulične žeparje. Med racijo, pri kateri je tudi sam sodelo-vil, so prijeli 39 potepuhov in žeparjev. Pri tej akciji pa so žeparji olajšali komisarja za denarnico in druge osebne predmete.
BRUSELJ. — V palači kongresov belgijskega glavnega mesta so odprli mednarodni teden turističnih in folklornih filmov. Razdelili bodo devet nagrad, med drugim nagrado poljske turistične organizacije za najboljši folklorni film.
RIM. — Po uradnih podatkih bo znašal italijanski uvoz tujih avtomobilov kljub močni domači proizvodnji do konca letošnjega leta 80.000 osebnih avtomobilov.
BEOGRAD. — V Beograd so prispeli člani japonskega spodnjega doma Tadahisa Matsudaiba, Ihei Siseki in Ruemon Vaseda, ki so ostali v glavnem mestu Jugoslavije štiri dni. Japonski parlamentarci so obiskali tudi Zvezno ljudsko skupščino, kakor tudi nekatera jugoslovanska podjetja.
BARCELONA. — Po uradnih podatkih je število žrtev zaradi poplav na področju Barcelone 414, pogrešajo jih 391, na zdravljenje v bolnice pa so sprejeli več kot 200 ljudi.
SOFIJA. — Z ukazom prezidija narodnega sobranja Bolgarije so pri ministrskem svetu ustanovili dva nova komiteja za znanost in tehnični napredek ter komite za strojegradnjo. Z istim ukazom so ukinili dosedanji komite za tehnični napredek.
VANDENBERG. — Z letalskega oporišča ZDA Van-denberg v Kaliforniji so izstrelili v polarno orbito okrog zemlje prvi kanadski satelit »Alouette", kar pomeni lastovka. Kanadski satelit so izdelali s pomočjo Ameriške nacionalne uprave za raziskovanje vesolja — NAASA. Tehta 60 kilogramov in je opremljen s posebnimi radijskimi antenami za proučevanje sprememb v inosferi. Vsi instrumenti v satelitu delujejo brezhibno.
NEW YORK. — Turški minister Ferudin Arkin je Izjavil na tiskovni konferenci na sedežu OZN v New Yorku, da je Turčija razglasila popoln embargo na trgovino s Kubo. Dejal je, da sta dve turški ladji, ki sta pluli proti Kubi, dobili ukaz, naj spremenita smer in izkrcata tovor v drugih lukah. Ta sklep turške vlade je prišel ob sprejemu note ZDA, naj vse članice NATO ustavijo prevoz blaga na Kubo s svojimi ladjami.
WASHINGTON. — Predsednik Kennedy je zavrnil predlog delegacije Gandijevega gibanja za mir iz Indije, ki ga je obiskala in zahtevala, naj se ZDA enostransko odrečejo nadaljnjim atomskim poskusom. V sporočilu Bele hiše je rečeno, da so ZDA voljne podpisati sporazum o prepovedi atomskih poskusov v atmosferi in v vodi, če ne bo mogoče skleniti sporazuma o prepovedi vseh poskusov. Delegacija bo obiskala tudi London in Pariz.
PARIZ. — Norveški zunanji minister Halvard Lange, ki je spremljal kralja Olafa V. med uradnim obiskom v Franciji, je izrazil upanje, da bo Norveška kmalu postala članica skupnega trga. Pogajanja na ravni ministrov naj bi se začela konec leta. Lange sodi, da ta pogojanja ne bodo uradno povezana s pristopom Velike Britanije v EGS, toda njihov uspeh bo v marsičem odvisen od rezultatov, doseženih glede Britonije.
WASHINGTON. — Jugoslovanski veleposlanik v ZDA Veljko Mičunovič je v State Departmentu obiskal vršilca dolžnosti ameriškega državnega sekretarja Georga Balla in mu izročil prepise svojih poverilnic. Navzoč je bil tudi šef protokola Bedeli Duke.
KAIRO. — Predsedniški svet ZAR je uradno objavil, da je ZAR priznala novo jemensko arabsko republiko. Radio Sana je sporočil, da je novo jemensko vlado priznala tudi Sovjetska zveza. Brzojavko o priznanju nove republike je podpisal premier Hruščev.
BARCELONA. — V španski pokrajinski Kataloniji je nad 7000 delavcev ostalo brez posla, ker so strahovite poplave porušile veliko število manjših tovarn in podjetij v tej pokrajini. Poplave so najbolj prizadejale tekstilne Industrije v mestu Moncada, kjer je voda porušila štiri tovarne. V teh tovarnah je bilo zaposlenih tudi največ delavcev.
5. oktober 1962
V i «	~ '2J? 2
Štev. 40 (1064) — 3
Bogat izbor jesenskih novosti na knjižnem trgu
Slovenske založbe so za letošnjo jesen prijateljem dobrih knjig in lepega branja postregle z zelo pestrim izborom domačega in tujega leposlovja. Tekom septembra je Izšlo ali pa je napovedan skorajšnji izid 20 novih knjig, od tega 8 z izvirnimi deli slovenskih avtorjev. Pri 12 prevodih leposlovja naletimo na francoske, ameriške, finske, norveške, Italijanske In madžarske avtorje, med njimi dva Nobelova nagrajenca. To sta finski pisatelj Franc Eemil L i I a n p p a d in alžirsko francoski pisatelj Albert Camus. Za osemdesetletnico prvega natisa pa bodo izšle tudi Gregorčičeve »Izbrane poezije”.
Nekaj besed o Zborniku slovenskih študentov na Dunaju
Založba OBZORJA v Mariboru je poslala na knjižni trg roman Nade Matičevičeve »Gozd je onkraj hriba«, pesmi Viktorja Konjarja »Odmevi samotnega jutra«, mladinske zgodbice Branke Jurce »Hišica ob morju« ter »Študije iin fragmente« Marije Borštnikove, profesorice za slovensko književnost na ljubljanski univerzi. Od prevodov pa založba napoveduje Aishilovo tragedijo »Uklenjeni pro-metej«, Johna Falkergerta roman »V znamenju kladiva« ,in Travenov roman »Aslan Nor-val«.
CANKARJEVA ZALOŽBA v Ljubljani je dala na knjižni trg vrsto novitet. Med njimi so Louisa Adamiča »Vrnitev v rodni kraj«, Vlado Ribartčevo aktualno svetovno temo »Cilj — vesolje«, črtice Ivana Bratka »Vroči asfalt Evrope« in »Petnajst let bibliografije o narodnoosvobodilnem boju Slovencev« od Franceta Škerlja. V izbirki Svetovni roman je založba izdala razgiban roman Garibaldijevega sobojevnika, pisatelja J. Nleva »Pisana«.
Med izvirnimi slovenskimi deli je tudi sedmi zvezek Ftnžgarjevih izbranih spisov »Leta mojega potovanja« ter izbrana dela Frana Detele in Ivana Preglja, ki jih je pripravila MOHORJEVA DRUŽBA v Celju. Taista založba je za 80-letnico znamenite prve knjige Gregorčičevih pesmi (1882) pripravila ponovno izdajo njegovih »Izbranih poezij«, ki jo je uredil prof. dr. France Koblar.
DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE napoveduje med svojimi izdajami Nobelovega nagrajenca alžirskega Francoza Alberta Camusa »Novele«, roman Emile Zola »Nana« ter detektivska romana »Žal napačna zveza« (Alan Ulmann) in »Speča Sfinga (John D. CarraJ. Poleg tega sta Državna založba Slovenije in Mladinska knjiga za novo šolsko leto pripravili 86 učbenikov; od teh 28 stalnih za
Festival popevk »Opatija 62”
Včeraj se je v Opatiji pričel peti jugoslovanski festival zabavnih melodij, na katerem izbirajo najbolj uspele jugoslovanske popevke leta. Festival bo zaključen jutri. Zaključni koncert bo prinašal radio Ljubljana jutri zvečer ob 20. uri.
Na festivalu »Opatija 62« izvajajo 18 zabavnih kompozicij, ki jih interpretirajo najboljši domači pevci ob sodelovanju zabavnega orkestra RTV Ljubljana. Najboljše kompozicije bodo sprejele nagrade jugoslovanske televizije v znesku 600.000 dinarjev. O vseh kompozicijah pa bodo izšle tudi notne izdaje in plošče.
1. do 6. razred osnovnih šol.
PREŠERNOVA DRUŽBA pripravlja v žepni zbirki roman »Silja«, ki ga je napisal finski Nobelov nagrajenec Franc Eemil Silanppad; LIPA v Kopru pa je razposlala »Pustolovske zgodbe Jacka Londona«, ki jih je uredil Irving Shepard ter Stephana Birminghama mladinski roman »Mladi gospod Keefe« z opisi lepot Kalifornije, Nevade in Squaw Valleya.
Pri POMURSKI ZALOŽBI je izšlo delo madžarskega pesnika, pisatelja in dramatika Ilješa Cjule »Ljudstvo s puste« z motivi iz življenja madžarskih kmetov po osvoboditvi leta 1848 ter zgodovinski roman »Med dvema svetovoma« iz pod peresa Oskarja Hudaleso.
Poleg teh najnovejšiih novosti na slovenskem knjižnem trgu je pred poletnimi počitnicami izšla vrsta novih knjig leposlovne, vzgojne, strokovne in gospodarske vsebine. Ljubitelji knjig in lepega branja imajo spričo tega sedaj, ko postajajo večeri daljši, zelo pestro izbiro na razpolago.
JUST KOŠUTA
tržaški gledališki umetnik je umrl
V nedeljo je v Trstu umrl Just Košuta, dolgoletni tržaški gledališki umetnik, igralec in režiser, ki ga niso poznali le primorski Slovenci, temveč tudi Maribor, Ljubljana in Beograd.
Just Košuta je bil star 64 let, gledališki umetnik pa je bil od leta 1920, ko ga je Hinko Nučič angažiral za Narodno gledališče v Mariboru. V Mariboru je Košuta ostal do leta 1923, nakar se je vrnil na Primorsko in tam od leta 1925 do 1927 vodil Ljudsko gledališče v Gorici, dokler italijanski fašisti niso razgnali še to kulturno žarišče primorskih Slovencev.
Od leta 1928 je Košuta skozi 5 let vodil samostojne potujoče gledališke družine (Soča, Istra), nekaj časa pa je bil tudi član Kolaričeve operete v Beogradu. Leta 1934 se je vrnil v Maribor, kjer je ostal do leta 1941, ko je pred Nemci ubežal k ljubljanski Drami. Tam so ga 1943 fašisti aretirali in zaprli.
Leta 1945 se je takoj priključil ansamblu Slovenskega narodnega gledališča za Trst in Primorje ter bil njegov član do leta 1948 in od 1956 do 1961, ko je bil upokojen. V času od 1948 do 1956 je Košuta v Trstu vodil Ljudski oder.
Ob 40-letnici Kluba slovenskih študentov na Dunaju (prej Klub koroških slovenskih akademikov na Dunaju) je izšel pričujoči zbornik, ki v prikupni opremi priča o življenjski sili slovenskih študentov na Dunaju, o njihovi tesni povezanosti z dogajanji na Koroškem in njihovem zanimanju za narodno delo in manjšinsko problematiko.
V uvodni besedi poudarja predsednik Kluba slovenskih študentov na Dunaju, F. Bister pomen naroda in domovine ter pripravljenost študentske mladine k zbližanju taborov in k sodelovanju vseh narodnih moči v interesu samoobrambe naroda. Prof. dr. Valentin I n z ko odpira v svojem uvodniku optimistične perspektive delovanja mlade študentske generacije. Vsekakor so pogoji dela, predvsem izobraževanja kot tudi sodelovanja z mednarodnimi študentskimi organizacijami na Dunaju ugodnejši kot na koroških tleh in je naloga naših študentov, da te možnosti izkoristijo. Dr. Franci Z w i 11 e r opozarja v svojem uvodniku na nujnost proučevanja družbene problematike. Pisec teh vrstic mu lahko pritrdi, da tudi današnja šola in današnja starejša generacija ne dasta mladini temeljnega vpogleda v družbeno dogajanje in tokove časa.
Uvodnikom sledi članek dr. Vinka Z w i t -t r a , v katerem obuja spomine na delovanje Kluba med obema vojnama. Težave kluba po drugi svetovni vojni opisuje predsednik F. Bister ter nazorno prikazuje, v koliki meri je odvisno nemoteno delo Kluba od primernih prostorov in lastnega doma sploh. Seveda pa trenutna rešitev z domom »Korotan« ni dokončna in tudi ne najbolj idealna.
Pohvaliti je treba tudi Jožeta W a k o u-ni ga za njegov »Sprehod po dunajski univerzi«, ki lepo prikazuje prispevek Slovencev h kulturnemu in političnemu življenju v metropoli nekdanjega habsburškega imperija. Tehten prispevek k koroški problematiki je članek Pavla Zdovca »Misli o ugotavljanju manjšine na Koroškem«, napisan z živo prizadetostjo, žal pa družbeno politični in družbeno kritični ter socialni aspekt tega zamotanega problema vse premalo pride do izraza.
Medtem, ko so doslej navedeni sodelavci zbornika koroški Slovenci (razen patra Tomažiča) prihaja avtor članka »Miselna struktura slovenske povojne književnosti« Lev Dete-l a iz Ljubljane in si je izbral Avstrijo za svojo novo domovino. Da sodeluje pri tej publikaciji, gotovo ne moti nikogar, saj so preimenovali Klub koroških slovenskih akademikov na Dunaju v Klub slovenskih študentov na Dunaju in s tem odprli pot v Klub vsem slovenskim študentom. Nerazveseljiv in vedno spet opažen pojav pa je, da ravno taki ljudje vnesejo v sicer tako zaželjeno in pozitivno delo mladih koroških sil stvari sami nekoristno polemiko proti matični državi in njeni kulturni politiki. Ne v toliko polemika sama, o
katere »tehtnosti« bodo prav gotovo spregovorili strokovnjaki, kot dejstvo, da je jo priobčil Zbornik slovenskih študentov na Dunaju, je resen simptom na Koroškem še ne docela premagane bolezni vpreganja manjšine v idejo »revizije« družbenega sistema v matični državi. Iz teh vidikov bi bilo boljši, če bi bil ta članek izšel v časopisu ali listu, ki si je to »revizijo« izbral za nalogo.
Člankom in razpravam sledi leposlovni del ter poročila o klubskih sestankih študijskega leta 196U62, iz katerga je razvidno živahno klubsko delo. Zbornik slovenskih študentov na Dunaju je izvzemši Detelovo polemiko ter medli leposlovni del v glavnem dostojna počastitev 40-letnice Kluba slovenskih študentov na Dunaju in izraz življenjske sile koroških Slovencev.
-nik.
Salzburg spet univerzitetno mesto
S 1. oktobrom 1962 je stopili v veljavo zakon, s katerim je bilo obnovljeno državno vseučilišče v Salzburgu, ki je bilo ukinjeno leta 1810. Zakon predvideva v Salzburgu polno univerzo, se pravi tako, ki bo imela 4 fakultete.
Poteg že obstoječe katoliške teološke fakultete bo najprej ustanovljena filozofska fakulteta z 18 stolicami. Njena ustanovitev je predvidena s študijskim letom 1963/64. Za razvoj fakultete so predvidene tri eta-pe. V vsakii etapi bo fakulteta dobila po 6 stolic. Tako bo 1965 fakulteta popolna.
Ustanovitev pravne 'in medicinske fakultete sta predvideni šefe pozneje. Verjetno bo do njihove ustanovitve prišlo šefe leta 1966. Vsekakor za njuno ustanovitev potrebni zakon še ni sklenjen. Izgleda pa, da bo že s študijskim letom 1964/65 salzburška univerza dobila Inštitut za telesno vzgojo.
»Letošnji salzburški festival”
Pod *em naslovom je zadnji „Naš tednik — Kroniko' (štev. 39 od 27. 9. 1962) prinesel opis letošnjih salzburških slavnostnih iger. Ko sem pričel ta apis brati, sem imet občutek, da sem nekaj podobnega že bral. Iskal sem In listal ter končno našel v zadnji številki štirinajstdnevnika »Razgledi" (štev. 18 od 22. 9. 1962) isti naslov no članku, ki ga je napisala Zorka Bradač. Tudi vsebina je bila dobesedno isfa, le da je Tednik 'izpustil nekaj odstavkov liin stavkov ter uvod in zaključek članka.
To sicer ni nič hudega in Tedniku bi tega tudi ne zamerili, če bi ab koncu svojega prepisa ali izvlečka navedel to, kar se spodobi, namreč vir, iz katerega ije članek povzeli. Tega bi res nikogar ne trebolo biti sram.
Jugoslovanska socialistična praksa
pri reševanju problemov narodnih manjšin
Sprejemajo se vloge v italijanščini in se nanje ne glede na izrecno zahtevo vlagatelja odgovarja dvojezično. Podobno je na ostalih področjih, kjer žive narodnostne manjšine.
Seveda je dosledno izvajanje dvojezičnosti združeno z vrsto težav in stroški, zlasti zaradi pomanjkanja ustreznih uslužbencev. Tako je praksa dokaj neenotna, njen cilj pa je vedno, da se čimbolj omogoči pripadniku manjšine uporabljati materinski jezik. Podrobneje je dvojezično uradovanje pravno regulirano le v Avtonomni oblasti Kosovo-Metohija s posebnim napotilom, ki določa: vsi pravni akti organov oblasti se sprejemajo in objavljajo v srbskem in šiptarskem jeziku; odbornikom šiptarske nacionalnosti se dostavlja gradivo za seje v šiptarskem jeziku; zapisniki so v obeh jezikih; javno tožilstvo in sodišča so dolžna sodbe in obtožnice vračati v materinskem jeziku; Šaptarji smejo vloge predlagati vsem organom v šiptarskem jeziku; gospodarske organizacije morajo akte splošnega značaja objavljati v obeh jezikih.
Kako dosledno je prizadevanje, da bi omogočili pripadnikom manjšin, da uporabljajo lastni jezik, je vidno ne le iz ukrepov in predpisov držav-
nih organov, temveč si za to prizadevajo tudi družbeno-politične organizacije, zlasti ZKJ. V sklepih Izvršnega komiteja CK ZKJ iz leta 1959 o problemih narodnostnih manjšin je poudarjeno, da »se je treba vztrajno in sistematično truditi, da bi vzgojili kvalitetni uslužbenski aparat iz vrst narodnostnih manjšin ... zagotoviti, da bi se naučili manjšinskih jezikov tudi drugi uslužbenci v mešanem območju«. Več pozornosti naj bi se posvetilo »dvojezičnosti v nekaterih organih in ustanovah, kot so: sodstvo, tožilstvo, ljudski odbori in drugo«.
IV.
Šolstvo v materinskem jeziku je izrednega pomena za pripadnike narodnostnih manjšin, saj je prav izobrazba v lastnem jeziku prvi pogoj kulturne rasti in ohranitve narodnostne manjšine.
V času od osvoboditve do leta 1958 so bile v Jugoslaviji klasične manjšinske šole, kjer je bil pouk v jeziku manjšine, jezik večine pa le učni predmet. Temeljile so te šole na posebnih navodilih iz leta 1945, ki jih je izdal Privremeni prosvetni savez Ministrstva prosvete. Vendar se je s časom pokazala pomanjkljivost teh šol, ker se pripadniki manjšin niso
zadosti naučili jezika dotične republike. S tem se jim je otežkočilo, da bi se uveljavili izven domačega kraja, težko so nadaljevali študij, zato so se raje vpisovali v večinske šole. Pa tudi sicer niso te šole posebej prispevale k zbliževanju mladine različnih narodnosti. Tako je že Splošni zakon o šolstvu poleg manjšinskih šol uvedel tako imenovane dvojezične šole, v katerih poteka pouk v obeh jezikih, t. j. v jeziku dotične republike in jeziku manjšine, in sicer na področjih, 'kjer žive pripadniki manjšin skupaj z večinskim narodom. Nekaj takih šol je začelo s poukom leta 1959 v Vojvodini in nekaj v Sloveniji ( na področju, kjer žive Madžari). Uspehi so bili dobri, tako v pogledu zbližanja obeh narodnosti, kot tudi pedagoško, otroci so se hitro naučili obeh jezikov. Zlasti pripadniki manjšine so bili zadovoljni, število učencev v teh šolah iz vrst manjšine, ki je prej upadalo, je znova začelo naraščati. Seveda je tudi s to novo obliko šole v FLRJ združena vrsta praktičnih težav, zlasti pomanjkanje učiteljev in primernih učbenikov.
Tudi že omenjeni sklepi Izvršnega komiteja CK ZKJ iz leta 1959 poudarjajo, da »tam, kjer so pogoji, je treba postopoma storiti še korak naprej pri organiziranju dvojezičnega šolstva, kar pozitivno vpliva na medsebojno spoznavanje in zbliže-
vanje različnih narodov ter na vzgajanje kadrov, ki lahko govore vse jezike območja«.
LR Slovenija je dvojezične šole dosledno uveljavila v zakonu o dvojezičnih šolah narodnostnih manjšin z izjemo v okraju Koper (tam so manjšinske šole v skladu s Posebnim statutom), kjer je mednarodno pravno vezana. Tu nimamo možnosti za podrobnejšo analizo določb tega zanimivega zakona, omenimo naj le nekatere značilnosti: zakon zajema vse manjšine v LR Sloveniji, manjšinske šole so del splošnega sistema, prispevajo naj k popolni enakopravnosti jezika manjšine z jeziki jugoslovanskih narodov, k organskemu razvoju narodnostne manjšine in »k takim odnosom v šoli, da so narodnostne manjšine element prijateljskega zbliževanja med sosednimi narodi in državami in spodbude za tvorno mednarodno sožitje«. Torej je tudi tu manjšina postavljena kot faktor mednarodnih odnosov. V zakonu je določeno območje, kjer so dvojezične šole, vanje se vpišejo vsi učenci s tega območja, torej Slovenci in Madžari ne glede na narodnost. To pomeni, da se mešano področje smatra kot dejanski most med sosednimi narodi, k čemur naj prispeva tudi slovensko prebivalstvo mešanega področja. Tako zakon tudi določa, naj bo pouk organiziran tako, da si učenoi pridobijo »enakovredno znanje obeh je-
zikov in 'da se enakovredno seznanijo z glavnimi pridobitvami zgodovine in kulture obeh narodov«. Zakon tudi določa, da izdatke teh šol, ki presegajo raven izdatkov za ustrezno vrsto drugih šol na istem območju (redne izdatke krije občina oz. okraj), krije sklad za šolstvo LRS. V letu 1961 n. pr. je samo svet za šolstvo LRS odobril naslednje zneske: italijansko šolstvo v LRS — 32,421.000 dinarjev, madžarsko šolstvo v LRS — 14,077.000 dinarjev.
Iz načela, da naj bo mešano področje dejanski most med sosednimi narodi, izhaja tudi pouk italijanščine na slovenskih šolah v Kopru.
Kot že rečeno, se zakon, ko govori o šolstvu italijanske manjšine v koprskem okraju, v glavnem drži določb Posebnega statuta. Ker je šolstvo v pristojnosti republik in zvezni splošni zakon o šolstvu daje le načelne smernice, je verjetno, da ostale republike ne bodo tako dosledno uvedle dvojezičnega šolstva, ker marsikje zanj niti ni pogojev. Tako je n. pr. LR Srbija z zakonom o manjšinskem šolstvu (leta 1960) predvidela dvojezične šole in klasične manjšinske šole.
Po obsegu je manjšinsko šolstvo v FLRJ v primeri s staro Jugoslavijo silovito naraslo in je v šolskem letu 1958/59 obsegalo:
(Nadaljevanje prihodnjič)
4 — Štev.' 40 (1064)
5. oktober 1962
Franc Prušnik
petinsedemdesetletnik
Fe dni, bilo je 2. oktobra, je Franc Prušnik, Wdlflov oče pri vsej duhovni čilosti in svežosti praznoval 75-letnico svojega življenja. Njegovo življenje je bilo in je delaven dan, ki je bil vedno posvečen skrbi za družino in našim gospodarskim in kulturnim potrebam in organizacijam. Jubilant Prušnik je rojen naraven organizacijski talent ter so uspehi njegovega dela vidni in trajni.
Rojen je bil v Solčavi. Leta 1897 je njegov oče kupil Wolflovo kmetijo v prekrasni romantični legi strmega Lpbnika. Naslednik je postal sin France in je pozneje ustanovil na tej domačiji družino. Kupljena domačija je bila zanemarjena, poslopje pol podrto. Novi lastniki pa so iz puše zgradili idealno manjše kmečko gospodarstvo ter kmetijo vzorno uredili. Ob neki priložnosti je tudi strokovni uradnik pri takratnem deželnem kulturnem svetu (Landeskulturrat) ing. Liebscher priznal: Wolflova je ena manjših kmetij, toda najbolj urejena v okolici. Okoli hiše so negovane trate in sočni travniki ter polja, vrsta lepo gojenega sadnega drevja. Zelo skrbno in razumno negovana stroka pri Wdlflu je brez dvoma tudi napredno čebelarstvo. Ustrezen čebelnjak je naravnost dika v tem prirod no divnem kraju. Seve so si morali Wolflovi z napornim delom pridelati potrebna sredstva, da so kmetijo spravili na tako lepo višino.
Že jubilantov oče je ljubil in razumel glasbo. Bil je muzikant. Veselje do glasbe je imel tudi sin France. S 16. letom je dobil prvo harmoniko, h čemer mu je nesebično pomagal prijatelj Miha Jerlih, ki je cenil njegov muzikalni talent. France Prušnik je po prvi svetovni vojni ustanovil močno glasbeno kapelo, katere kapelnik je bil sam. Godba si je osvojila priznanje ter je zaslovela po vsej okolici.
Kljub trdim eksistenčnim pogojem je Franc Prušnik žrtvoval in vedno našel čas za delo na kulturnem, socialnem in gospodarskem področju našega ljudstva. Vedno se je držal načela: Pomagajmo si sami! Ni se strašil nobenih poti, žrtvoval je večerne ure in vse praznike pri prizadevanjih za naše skupne koristi. Prehodil je peš vso okolico, pridobival somišljenike in sodelavce in to z velikim uspehom.
Leta 1907 je bil med pobudniki in ustanovitelji Slovenskega prosvetnega društva v Železni Kapli. Z najboljšim sodelavcem Vinkom Pečnikom, danes Bicljovem očetu v Rutah pri Šmihelu, sta takorekoč iz nič postavila temelje slovenskemu kulturnemu gibanju v domači okolici.
Z rajnim Antonom Grilom, kmetom Je-gartom, sta posvečala posebno pozornost sadjarstvu. Prirejala sta sadjarske tečaje, kjer je Franc Prušnik posredoval svoje izkušnje in dognanja iz sadjarstva predvsem kmečki mladini. Leta 1907 je tudi iniciativno sodeloval pri ustanovitvi čebelarskega društva, katerega predsednik je postal leta 1909.
Njegovo delo je tudi lovska zadruga, ustanovljena leta 1909, katere velika zasluga je, da je prišel lov v kmečke roke. Med drugim so si kmetje iz lovskega prispevka nabavili dva stroja za čiščenje žita. Oče Prušnik je še danes navdušen lovec in velik ljubitelj narave.
Leta 1932, v dobi začetka hude gospodarske stiske, ko je šlo bolj in bolj za potrebo samopomoči v skupnosti, so v Železni Kapli ustanovili Kmečko gospodarsko zadrugo, ka-
V nedeljo:
Moščenica pri Bilčovsu
Volitve v celovški mestni občinski svet
Če bi bilo res, kor obljubljajo stranke, ki agitirajo in se potegujejo za glasove volivcev v mestni občinski svet, potem se bo po nedelji za vse Celavčane začela čudovito lepa doba življenja. To pa brez razlike skupine, ki bo prevladovala v občinski upravi. Obljube kričijo iz neštetih plakatov vseh strank v debelih in nabreklih šlagar-jiih. Zadovoljili bodo vse, ki na primer iščejo stanovanja, oziroma morajo še prebivati v razpadajočih barakah, bolj kot doslej bodo skrbeli za stare in onemogle, postavili jim bodo idealen dom, s silnim tempom bodo gradili stanovanjske hiše, šole in zavetišča ter skrbeli za otroke, gospodinje, delavce in nameščence, skratka za vse plasti prebivalstva. Cene potrošniških dobrin bodo padle, uredili bodo ceste, ustvarili bodo v Celovcu paradiž in vse to nesebično, samo penzijoni za mestne svetnike bodo verjetno ostali. Nekateri „zlobni" ljudje pravijo in pripisujejo kandidatom, da se zaradi penzijonov tako živčno borijo za mestne stolčke .
Po plakatih in propagandnih letakih je podoba, da so pred volitvami v Celovcu vsi proti vsem. Kaže pa, da vsa ta papirnata propaganda mase volivcev ne razvnema. Po gostinskih prostorih in drugih zbirališčih ni slišati razburljivih predvolilnih scen. Vsi vedo, da se takšna burka ponavlja pred vsakimi volitvami. Vendar se je pri teh volitvah razplamtela do viška, predpostavimo v vrhovih strank, ter je predvsem pri DVP lin tudi KPO zavzela živčno, naravnost histerično in ogabno osebno obliko. Ljudje pa pravijo, da škoda denarja ki ga mečejo za reklamo.
Hude porodne bolečine je imela OVP pri sestavi kandidatne liste, kjer so kandidate premikali po lestvi v ospredje 'In nazaj, kar je razumljivo zelo razburjalo njihove pristaše. Potem so liiztuhtali pošvedran čevelj, s katerim so „okrasiili” plakatne deske po mestu s vprašanjem, koga čevelj žuli... Po drugih plakatih kričijo: nobenga 'koraka na levo!
še veliko, ki jih je mogoče le postopoma in z vztrajnim delom uresničevati.
Za pojačeno zastopstvo v novem občinskem odboru se poteguje tudi KPO.
Nad 37.000 volivcev bo v nedeljo odločalo o novem mestnem občinskem svetu, seve če bo volilna udeležba stoodstotna. Volilna pravica je važna zadeva vsakega občana, ker vsak glas enako velja in enako tehta. V nedeljskih nočnih urah bo nestrpno pričakovanje volilnih strank rezultatov volilnega uspeha utešeno, kar bo vzbujalo lahko zadovoljstvo, lahko pa tudii razočaranje. Vse pa kaže da se veliko ne bo premaknilo ker ljudje so po večini strankarsko opredeljeni. V ponedeljek bomo res zvedeli, „kje in koga čevelj žuli".
Pred nedavnim smo spremili na pokopališče v Vellnjii vasi Tomaža Bistra, p. d. starega Matjaka na Moščentci k večnemu počitku. Mučna bolezen ga je že več let priklepala na bolniško postelj. Vse težave v življenju lin dolgo trajajočo bolezen je prenašal z veliko potrpežljivostjo. Po značaju je bil nadvse dober človek, ki nikomur ni storil ničesar hudega in žalega.
Velika udeležba žalnih gostov na1 njegovi zadnji poti je zgovorno spričevalo, kako so ljudje pokojnega spoštovali in radii imeli. Tomaž je bil vreden naslednik svojih narodno zavednih prednikov na Matjokovi kmetiji. Bill je mož, ki ga ni strl noben vihar. Rodu in domači zemlji je ohranili zvestobo vse življenje.
Ob odprtem grobu je domači gospod župnik spregovoril ganljive lin tolažilne poslovilne besede. Na domu žalosti itn na pokopališču ob odprtem grobu so mu domoči pevci zapeli ganljive žalostinke v slovo.
Splošna kritika odnosov ordinariata do koroških Slovencev
Po stvarni kritiki odnosov ordinariata do koroških Slovencev lin njegovega nerazumevanja naših narodnostnih teženj po predsedniku Slovenske prosvetne zveze na proslavi 50-letnice SPD „Bilka" v Bilčovsu je bilo tudi na Slomškovi proslavi v Šmihelu govora o tozadevnih spremembah pred 100 leti lin danes in med drugim povedano: .Slomškovi predstojniki so njegovo ljubezen do materinega jezika hoteli vcepiti tudi v srca slovenskih bogoslovcev in so mu ukazali učili sošolce slovenskega jezika, da bi narodu, itz katerega so izšli, v njegovem jeziku posredovali verske resnice.
Prilike, v katerih živimo danes, so se po sto letih zgodovinskega razvoja pri nas bistveno spremenile. Tako imamo do cerkve in države v zvezi z našim narodnim obstojem kardinalne želje in zahteve. Zastopamo stališče, da ima vsak otrok pravico posredovanja verskih resnic v materinem jeziku. Za upoštevanje tega načela se bomo zavzemali dosledno tudi v bodoče."
Narodni svet koroških Slovencev pa je na svojem nedeljskem občnem zboru po nedvoumni kritiki gotovih ukrepov ordinariata sklenil poslati posebno delegacijo k škofu, da mu objasni nevzdržni položaj in ga opozori na slovesne obljube, ki jih je tozadevno dol svoječasni delegaciji, ne da bi se medtem koj spremenilo.
Končno je slišati, da je že delj časa tudi posebna pritožba glede odnosov celovškega ordinariata do koroških Slovencev pri kuriji v Rimu.
#
Radovedni smo, če bo „Volkszeitung" tudi iznašainja pri Sv. Katarini in na občnem zboru Narodnega sveta koroških Slovencev označila kot komunistične hujskaške tirade iiin te ukrepe Imenovala žalitev Cerkve. Ne bi se čudili, saj ji je vsaka laž prav, če gre prati upravičenim težnjam koroških Slovencev. Verjetno pa bo zaradi volitev v tem primeru enkrat molčala.
Pogorje pri Ločah v
F PD apelira na plakatih: kdor premisli, vOli FPD; na drugem mestu pa pravi, da so te volitve kot insceniran volilni barometer, ki bodo vplivale na usodo vse Avstrije. Pač, volivci bodo premislili lin ne bodo preveč nasedali šlrokoustnežem stranke, ki je, kakor vse kaže, nastavek „partaje" temnega rjavega spomina.
SPD se drži v zmernih sferah in pravi da hoče tudi v bodoče vse za Celovec ter prikazuje uspehe, ki jih je v tej legislaturi res tudi realizirala. Vsakdo pa ve, da je potreb
tere pobudnik in duša je bil prav tako Franc Prušnik.
Le v utrinkih in kratkih odlomkih moremo zajeti veliko, mnogostransko delo, spremljeno z lepimi uspehi, ki ga je naš jubilant storil v korist in blaginjo slovenskega prebivalstva v okolici.
Kljub temu, da jubilant ne pozna narodnega šovinizma in ima med pametnimi nemško govorečimi in mislečimi sodeželani dobre prijatelje, so ga kratkovidneži tudi sovražili in preganjali. Dejal pa je: kdor nima sovražnikov, ni kdove kaj vreden človek, vsaka dobra stvar najde tudi sovražnike in kdor ima sovražnike, najde na drugi strani tudi dobre in zveste prijatelje.
Že prve dni, ko so dobili moč Hitlerjevi pajdaši, so ga z Jurijem Tavčmanom, ki je bil pozneje obglavljen, zaprli in dolžili ne-rednosti pri zadrugi, kar pa se je izkazalo kot zlonamerno podtikavanje. Pozneje je bil izseljen in še po njegovi vrnitvi so ga pred leti nepoznani zlikovci zahrbtno pobili na tla in hudo poškodovali.
Aprila leta 1942 so Prušnikovo družino, očeta Franca, ženo in vnuka Vladimirja izselili ter vlačili po taboriščih v tujini v Frauenau-rachu, Eichstdttu, Rebdorfu in Amtsbergu. Sin Karel, po vsej Koroški in preko meja poznan pod partizanskim imenom Gašper, je šel v partizane in svoje najboljše doprinesel k iztrebljanju nacističnega nasilja z naše zemlje, za lepše in pravičnejše življenjske pogoje slovenskega ljudstva in neposredno za zopetno vzpostavitev neodvisne demokratične Avstrije.
Čestitkam, ki jih je ob častnem življenjskem jubileju deležen naš spoštovani jubilant Franc Prušnik, zelo prisrčno od svojih dveh otrok, trinajst vnukov in petih pravnukov, se z najboljšimi željami za zadovoljno in srečno bodočnost pridružujejmo številni njegovi znanci in prijatelji ter vsi koroški Slovenci.
V	bolnišnici v Beljaku je minulo nedeljo umrl Valentin Tarman, p. d. Zlan v Pogarjah. Pokojnega, ki je dosegel starost 65 let, so prepeljali na dom v hišo žalostil, kjer so ga položili na mrtvaški oder. Od umrlega vaščana in soseda se je hodila poslavljat vsa bližnja lin daljna okolica.
Pokojni Valentin Tarman je bil kmet In mu je blilo delo na domačiji lin skrb za obstoj lin napredek gospodarstva ter blaginja svojih dragih svojcev srčna zadeva. Vzorno je vodi! in izboljševal svoje kmetijstvo, čemur je posvetil vse svoje sposobnosti v ljubezni do domače rodne zemlje. Zaradi svoje pridnosti, poštenja in lepih odnosov do sosedov je užival spoštovanje pri vseh, ki so ga poznali.
Po svojem odkritem značaju se je pokojni Valentin Tarman vedno zavedal pripadnosti k našli širši slovenski družini na Koroškem, ljudstvu slovenske besede, ki se mara še vedno boriti in potegovati za pravice, ki so vendar zasidrane v prirodnih lin državnih postavah tudi za koroške Slovence.
Dejavna zavest slovenski narodni pripadnosti mu ije nakopala sovražnike. Nacistični nasilniki so leta 1942 tudi Zlanovo družino brezsrčno iztrgali od ljubljene domačije ter jo izselili v mrzli tuji svet. V taboriščih Hagenbuchach in Hesselbergu je Zlanova družina delila z drugimi sotrpini usodo hudih ‘in žalostnih časov pregnanstva 'In brezdomcev, ljudi oropanih rodnega doma, ponižanih in razžaljenih. Hudo im brezupno je bilo, toda vera v zmago resnice lin pravice je bila v izseljeniških vrstah živa in krepka lin prišel je čas, ko so se rnogili preživeli vrniti na svoje izmučene lin od tujcev izkoriščane domove. Vsa družina, oče Valentin, žena Roza, hčerki Marija in Lojzka ter sin Fol-tej, je bila v izseljeniških taboriščih.
Pokojni Zlan je razen svojega marljivega dela na kmetiji radevatje im iz globokega prepričanja posvečal svoje sposobnosti tudi koristnim našim ustanovam. Našli smo ga lahko predvsem pri sodelovanju v našem zadružništvu. Kot razgledan kmet je vedel, da je zadružništvo endinsfvenega pomena za obstoj itn krepitev malih eksistenc, v našem primeru našega srednjega in malega kmeta, obrtnika in delavca. Dolgo vrsto let ije delovali kot odbornik pri Hranilnici in posojilnici v Stebnu in kot odbornik pri Kmečko gospodarski zadrugi Brnca. Poleg tega je sodeloval tudi pri mnogih drugih naših skupnih organizacijskih prizadevanjih. Pokojni je bil korenina, poštenjak in značaj.
V	sredo, 3. oktobra, smo preminulega spremili na njegovi zadnji poti na poko-
pališče v Ločah, kjer smo njegove telesne ostanke izročili domači materi zemlji k večnemu počitku. Ogromna množica žalnih gostov je prisostvovala pogrebnim svečanostim iin s tem izpričala svojo ljubezen tin spoštovanje do blagega pokojnika lin hkrati globoko sočustvovanje s hudo prizadeto Zlanovo družino. Številno vencev in mnogo cvetja 'je pokrilo svežo gomilo blagega pokojnika. Med terni je položila lep venec na njegov grob tudi Zveza slovenskih zadrug, venca pa sta položili tudi domači zadrugi hranilnica im posojilnica Šteben in kmečko gospodarska zadruga Brnca. Predsednik Zveze slovenskih izseljencev Lavro Kramar se je v imenu še živečih izseljeniških sotrpinov poslovil z lepimi besedami od pokojnika.
Valentina Tarmana bomo ohranili v trajnem lepem spominu, žalujočim svojcem pa izrekamo naše srčno sožalje.
Igralska družina „oder mladja" bo v nedeljo, dne 14. oktobra 1962 prvič nastopila v Modri dvorani Doma glasbe v Celovcu. Uprizorila bo ob 2. uri popoldan dramski poizkus koroškega Slovenca Bora Kostanka „ Mrtvo oznanilo".
Bilčovs
Zadnjo nedeljo v septembru sta pri nas v Bilčovsu obhajala poročno slavje gospodična Jelka Šubert in gospod ing. Marijan Reichmann. Starši ženina so koroški rojaki. Mladi par si je zaradi tega žellel med koroškimi svojci doživeti in preživeti dan svoje poroke. Veselo razpoloženi so se zbrali svatje iz Ljubljane, kjer živita mlada poračenca. Prihiteli so tudi svatje iz Železne Kaple, rojstnega kraja ženinove matere, pa tudi iz Bilčavsa, kjer je bil pri p.d. Linči j u na Moščenioi doma že pred devetimi leti umrli ženinov oče dr. Blaž Reichmann. V Linči jevi hiši so došle goste prtljažno sprejeli iter jih pogostili. Nato so se z vrsto avtomobilov peljali v Bill-čovs, 'kjer ije cerkvene poročne obrede opravil ženinov bratranec župnik Rudolf Sairan.
V Miklavževi gostilni pa se je potem razvilo veselo ženiiitovanje ob pesmi, godbi in vrsti domačih običajev, kakor je bila šega ob takih priložnostih iz rodu v rod. Vsi gostje, bodisi mladi ali stari, so bili veseli in zadovoljni.
Mnogim čestitkam, ki jih je bili ob tej priložnosti deležen mladi par, se pridružujemo tudi mi in želimo Jelki in Marijanu mnogo srečnih let na skupni življenjski poti.
Mihail Zoščenko:
NAJDBA
Nekoč sva z Leljo vzela škatlo od bonbonov in dala vanjo žabo in pajka. Potem sva to škatlo zavila v čist papir, jo povezala z lepo modro vrvico in vrgla omot na Hodnik, na drugo stran našega vrta. Kakor da bi bil kdo mimogrede izgubil kupljeno stvar!
Ko sva položila paket k stopnicam, sva se Z Leljo skrila v grmovje našega vrta in dušeč se smeha, sva čakala, kaj se bo zgodilo.
Mimo je prišel pešec.
Ko je zagledal naš paket, se je seveda ustavil in si ves vesel od zadovoljstva mel roke. Kako bi tudi ne b i vesel: našel je škatlo bonbonov — kaj takega se na tem svetu ne dogaja tako pogostorna.
Z Leljo sva prenehala dihati in sva gledala, kaj se bo zgodilo.
Mož se je sklonil, vzel paket, ga naglo razvezal, ko pa je ugledal lepo škatlo, je bil še bolj vesel.
Odprl je pokrov. Naša žaba pa, ki se je bila naveličala ždeti v temi, je skočila iz škatle ravno njemu na roko.
Od presenečenja se je ustrašil in vrgel škatlo daleč proč.
Vtem sva se z Leljo začela tako smejati, da sva se valjala po travi.
Smejala sva se tako naglas, da se je. tisti možak okrenil proti nama. Ko pa naju je za plotom zagledal, je takoj vse razumel.
V trenutku je pritekel do ograje, jo preskočil in jo ubral proti nama, da 'bi naju naučil kozjih molitvic.
Z Leljo sva pobegnila.
Vriskaje sva dirjala čez vrt domov.
Toda jaz sem se spotaknil na gredi in se položil v travo.
In tako me je možak pošteno potegnil za uho.
Zakričal sem na ves glas. Toda možak, 'ki mi je dal še dve zaušnica, se je iz vrta mirno odstranil.
Zaradi krika in vika so pritekli najini starši.
Držeč se za zardeli uhelj in stokajoč sem šel s starši in jim potožil, kaj se je zgodilo.
Moja mama je hotela poklicati vratarja, da bi z njegovo pomočjo ujeli možaka.
In Lelja je šla po vratarja. Toda tata jo je ustavil. Rekel je njej im mami:
— Ne kličita vratarja. Tudi možaka ni treba lovki. Seveda ne gre za to, da je potegnil Minjka za uhelj, ker bi namesto njega, bogme, to storil jaz.
Ko je slišala te besede, se je mama nad tatom zjezila in rekla:
— Ti si strašen sebičnež!
Z Leljo sva se tudi razjezila nad tatom, toda rekla mu nisva nič. Samo uhelj sem premel in se zjokal. Tudi Lelja je zastokala. Tedaj pa me je mama prijela za roko in rekla tatu:
— Namesto tega, da se poteguješ za tistega možaka in s tem povzročaš, da otroci jokajo, bi bilo bolje, da pojasniš, kaj je sla-
bega na tem, kar sta počela. Jaz ne vem, ker vse to presojam kot nedolžno otroško zabavo.
Toda tata ni odgovoril nič. Le rekel je:
— Ko bodo otroci odrasli, bodo nekoč sami spoznali, zakaj je to slabo.
In tako so minila leta. Minilo je pet let. Nato je minilo deset let. Potem je minilo dvajset let, in jaz sem iz majhnega fantka postal mlad študent, ko sem imel približno osemnajst let.
Razume se, da sem pozabil celo pomisliti na ta dogodek. Takrat sem imel v glavi zanimivejše misli.
Toda kaj se je nekoč zgodilo?
Spomladi, po končani šoli, sem potoval na Kavkaz. V tistih časih so mnogi študenti poleti prevzemali kako zaposlitev in odšli kamorkoli. Tudi jaz sem bil prevzel službo — kontrolorja v vlaku.
Bil sem reven študent brez denarja. Dobil sem vozni listek za na Kavkaz, poleg tega pa bi sprejemal še plačo. Tako sem prevzel to službo in odpotoval.
Prispel sem najprej v mesto Rostov, da grem v upravo in tam prejmem denar, dokumente in klešče za preščipavanje listkov.
Toda naš vlak je imel zamudo. Namesto zjutraj, je prispel ob petih zvečer.
Svoj kovček sem dal v garderobo. S tramvajem pa sem se peljal do pisarne. Prispel sem tja. Vratar mi je rekel:
— Na veliko žalost, zamudili ste, mlade-n'č. Pisarna je že zaprta.
— Kako to, sem rekel, zaprta. Danes moram dobiti denar in potrdilo.
Vratar 'je rekel:
Vsi so odšli. Pridite pojutrišnjem.
— Kako to — sem rekel — pojutrišnjem.
Bolje bo, da pridem jutri.
Vratar je zopet odgovoril:
— Jutri je praznik, pisarna ne dela. Pridite pojutrišnjem in dobili boste vse kar potrebujete.
Šel sem na ulico. Ustavil sem se. Nisem vedel, kaj naj storim.
Pred menoj sta bila dva dneva. Denarja v žepu nisem imel — ostale so mi tri kopejke. Tuje mesto — nihče me ni poznal. Kje naj bi se namestil — nisem vedel. In kaj naj bi jedel — nisem vedel.
Pohitel sem na kolodvor, da vzamem iz svojega kovčka kako srajco ali brisačo in ju prodam na trgu. Toda na kolodvoru so mi rekli:
— Preden vzamete kovček, morate plačati garderobo, potem ga pa vzemite in delajte z njim 'kar hočete.
Razen treh kopejk nisem imel nobenega denarja več, zato nisem mogel plačati garderobe. Šel sem na ulico še slabše volje.
Zdaj se v mestu ne bi izgubil. Takrat pa sem se zelo ustrašil. Šel sem. Vlekel sem se po ulicah žalosten in nisem vedel ne kod ne kam.
Ko sem tako hodil po ulici, sem nenadoma na ho;dniku zagledal: kaj je to? Majhna, plišasta denarnica. Videti ni bila prazna, temveč nabita z novci.
Za trenutek sem se ustavil. Misli, vsaka lepša koc druga, so mi šinile v glavo. V mislih sem se že videl v mlekarni s skodelico kave. Nato pa v gostilni na postelji s tablico čokolade v rokah.
Približal sem se denarnici. Stegnil sem roko. Toda v tem se je denarnica (ali pa se mi je tako le zdelo) od moje roke nekoliko premaknila.
Zopet sam stegnil roko in že sem hotel denarnico zgrabiti. Toda zopet se je od mene odmaknila, in sicer precej daleč.
Ne da hi se česa nadejal, sem zopet stopil
Bogataš in svetilka
Bogat trgovec se je vračal iz mesta domov. Bila je že noč in taka tema, da nisi videl nosu pred seboj. Pot je bila slaba in nevarna. Na eni strani ceste se je Sirilo močvirje, na drugi strani pa je bilo samo trnje. Bogataš je nosil v roki svetilko in si svetil.
Tedaj je za seboj zaslišal korake. Ozrl se je in videl, da gre za njim revež, premrl m premočen. Siromak ni imel svetilke in je tipal stopinje, kolikor mu je kazala smer bogataševo svetilka. Bogataš pa se je zadrl nad njim:
„Capin, ne hodi za menoj. Svetilka je moja, zato tudi njena luč sveti samo meni!"
Siromak je obstal. Rekel ni niti besede. Pustil je bogataša, da je odšel naprej, sam pa je ostal zadaj. Toda spregovorila je svetilka sama: .Človek hudobni, jaz sejem svetlobo na vse strani in rada svetim vsem ljudem. Tudi ti uživaš mojo dobroto. Zakaj je ne privoščiš tudi drugim!"
Bogataš pa je zakričal:
.Molči! svetila boš samo meni! Capin pa naj si zlomi vrati"
Komaj je to izgovoril, mu je spodrsnilo in iilka je ugasnila in bogataš je zakričal:
„Na pomoč! Na pomoči Človek neznani, Toda siromak, ki je zaostal daleč za njim, faš utonil.
je padel v močvirje pod cesto. Sve-
reši me! Utapljam se!"
ga ni slišal. Tako je hudobni boga-
proti denarnici.
Nenadoma pa je bilo izza vrtne ograje slišati otročji smeh. In denarnica, ki je bila privezana na niti, je zopet izgmila s hodnika.
Stopil sem k ograji. Nekaj otrok se je dobesedno od smeha valjalo po tleh.
Hotel sem planiti nadnje in sem že zadel ob ograjo, da jo preskočim. Toda v tem trenutku mi je šinil v glavo že davno pozabljen prizor iz mojega otroštva.
In tedaj sem strašno zardel. Stopil sem od ograje. Prav počasi sem šel dalje.
Otroci! V življenju vse mine. Minila sta tudi tista dva dneva.
Zvečer, ko se je zmračilo, sem šel iz mesta in sem na polju zaspal v travi.
Zjutraj sem vstal, ko je vzšlo sonce. Kupil sem si za tri kopejke pol kilograma kruha, ga pojedel in se napil vode. Ves dan, do večera, sem blodil po mestu brez cilja.
Zvečer sem šel zopet na polje ,in tam prenočil. Le da je bilo to pot huje, ker je deževalo in me je opralo, da sem bil moker kot miš.
Drugega dne zarana sem že stal na kolodvoru in čakal, da so odprli pisarno.
In glej, bila je odprta. Ves blaten, zdelan in moker sem vstopil.
Uradniki so me gledali nezaupljivo. Spočetka mi niso hoteli dati denarja in dokumentov. Naposled pa so mi jih le dali.
In kmalu sem srečen in vesel odpotoval na Kavkaz.
Skodelica smetane
Pri sosedovih so imeli Mihca in Anico. Bila sta pravo nasprotje. Anica je bila dobrega srca. Storila bi vse za svojega bratca. Bila bi pripravljena sprejeti tudi kazen, da bi rešila njega. Mihec je bil čisto drugačen. Vedno je naredil kaj narobe, krivdo pa je zvalil na Anico.
Mamo je to bolelo. Ni vedela, kako bi odvadila Mihca te grde navade.
Nekega dne je postavila na polico skodelico smetane in skrivaj opazovala. Mihec je bil sladkosneden otrok in je smetano hitro pospravil. Ko je mama vprašala, kje je smetana, je Mihec takoj pojasnil: »Anica jo je snedla.« Pristavil je še: »]az smetane ne maram.«
Mama je vedela, da Mihec laze, vendar je poklicala Anico in ostro vprašala:» Anica, zakaj si pojedla smetano?« Anica je takoj vedela, da ji je to presenečenje spet pripravil Mihec in je dejala: »Veš, mamica, tako jo imam rada, pa sem hotela samo malo pokusiti in sem snedla vse.«
Mama je razumela Aničino dobrodušnost, vendar je sklenila, da bo Mihca kaznovala za laž.
Drugi dan je prinesla skodelico smetane in rekla Anici: »Prinesla sem ti smetano, ker jo imaš tako rada.« »Kaj pa Mihec,« je vprašala Anica. »Mihec smetane ne mara,« je odgovorila mama. Mihec se je spomnil prejšnjega dne in razumel materine besede. Sklenil je, da ne bo mame nikoili več nalagal.
Travniška
kronika
m
Že deseto noč piše von MiHerer obširen referati za vojaške oblasti na Dunaju: opisuje okolico Travnika z vojaškega stališča. Z mnogimi risbami in skicami, številkami in koristnimi podatki opisuje že štirinajsti položaj, primeren za neko umišljeno vojsko, prodirajočo po dolini Lašve proti Travniku, kli se brani. Že v uvodu za to veliko delo je dejal da se je lotil posla zaradi koristi ki bi jo utegnila imeti od njega Vrhovna komanda' pa tudi zato »da krajša dolge večere enoličnega življenja na katerega je tujec obsojen v Travniku”.
In noč zares mineva, čeprav počasi, von Mittere,- pa piše brez odmora in presitanka. Opisuje do najmanjših podrobnosti travniško trdnjavo, njeno zgodovino, kaj o njej mislijo lin govorijo, njeno stvarno zmogljivost, vrednost položaja, debelino zidov, število topov, količino munioije, možnosti oskrbe z vodo in hrano. Pero škriplje, sveče Prasketajo, nizajo se vrstice itn pravilne besede, natančne številke, jasni podatki, pole legajo druga na drugo in njih ^up raste.
To so von MiHererjeve najlepše ure in tu je njegov majtjubši prostor. Poleg sveč, nad podpisanimi popirjii, ob-
dan s tišino se počuti tudi sam kakor v dobri trdnjavi, na varnem In zavarovan, daleč od vsega omahovanja in dvo-urnja, z jasnimi nalogami pred seboj. Od rokopisa in načina izražanja pa do misli, (kli jo pove, do čustva, ki ga vodi, ga vse veže z veliko cesarsko lin kraljevsko vojsko, z nečim čvrstim, trajnim in varnim, na kar se človek lahko zanese in v čemer se lahko izgubiš hkrati s svojimi osebnimi skrbmi lin omahovanji. Ve in čuti, da 'tudi sam ni pri-puščen naključju. Nad njim je dolga vrsta starešin in pod njim vrsta podrejenih. To ga nosi lin podpira. Vse je prežeto in povezano z neštetimi pravili, tradliaijarmi in navadami, vse je skupno lin vse je predvideno, stalno, nespremenljivo in traja dlje ko človek.
V takšni noči in takem kraju, kjer se vsak rešuje v svoji 'iluziji, ali večje sreče in ne lepšega pozabljenja. In von MiHerer piše vrsto za vrsto, polo za polo svoj veliki referat o strateških položajih Travnika in okolice, ki ga žiiv krst nikoili ne bo proučili; pod arhivskim prahom in z bogve čigavo parafo bo ostal zganjen v deviškem „fasci-kilu”, lin bodo v njem rokopisi in papirji.
Von Miitterer piše. Noč beži jadrno. Težki službeni plašč greje hrbet, misel je budna, toda prevzeta v nečim, kar ne boli 'in kar pomirja1, kar poganja nočne ure in pušča v človeku utrujenost, pa tudi prijetno občutje opravljene dolžnostni in dragoceno željo po spancu.
Tako piše polkovnik von Miitterer in nli utrujen, pred očmi se mu ne megli, črke mu ne plešejo, pač pa' se mu zdi, da med pravilno pisanimi vrstami vidi druge vrste: v neskončnost postroj e ne množice mož v dobri opremi in svetilih cesarskih uniformah. Piše in se počuti svečano in mirno, kakor da dela v prisotnosti celotne oborožene sile, od vrhovnega komandanta pa do zadnjega slavonskega rekruta. Pa tudi ko se ustavi, dolgo zre svoj rokopis; ne
bere ga, pač pa ogleduje in se v njem 'izgublja lin pozablja travniško noč iin sebe in svoje v njii.
V tem prijetnem polsnu zdrznejo polkovnika drobni, ostri koraki po dolgem hodniku. Bližajo se kakor grom iz daljave. Nenadoma se naglo odpra vrata. Razburjena in hrupno plane v sobo gospa von MiHerer. Tisti hip se napolni soba z dihom nevihte, ozračje pa z jato nepovezanih in razdraženih besed, ki jiih je žena začela bruhati že pri vratih lin se mešano z udarci njenih peta po golem produ. Kakor se žena bliža, tako von MiHerer počasi vstaja 'in, ko se ono usfaVi pri miilzli, stojli von MiHerer že zravnan pred njo. Brez sledu so izginiti njegovi dobri lin svečani trenutki. Vse je zbledelo lin potemnelo trn vse je izgubilo smisel, vrednost in pomen. Rokopis pred njim je postal ničvreden kos papirja. Vsa oborožena sila se je v neredu umaknila in splahnela v rdeč in srebrn oblaček. Oglasi se bolečina v jetrih, na katero je bil pozabil.
Pred njiim stoji sedaj Ana Marija, ga gleda s srditim pogledom, ki nič ne vidli, in nalahno drhti, kakor zdaj vse podrhteva na tem obrazu: veke, uste 'in brada. Na licih 'in pod vratom ima rdeče lise. Oblečena je v domačo haljo iz bele, tanke volne, na prsih odpeto, okoli pasu pa stisnjeno s svilenim pasom Višnjeve barve. Rame ima ogrnjene z majhnim in lahnim šalom iz belega kašmiirja, ki je na prsih spet z veliko broško )iz ametista v zlatem okviru. Pričesko 'ima dvignjeno in prevezano s širokim muslina-Sitim trakom, nad njo pa kukajo rjavi kodri in skuštrane štrene las.
„ J osip, za božjo voljo..."
Začetek je vedno tak. To so uvodne besede v besno divjanje im v srditi peket peto po hiši, v hude in pikre besede brez zveze in logike, v trditve brez osnove, v jok brez razloga, v mučen prepir brez kraja.
« - S—v. 40 (1064)	|9):Vj£)||t4		m	5. oktober 1962
Spreminjanje strukture kmetijstva kaže:
Časovno aktualno kmečko tržno vprašanje:
Bodočnost družinske kmetije se pričenja pri 15 do 20 ha površine
Kdaj pitamo prašiče res poceni?
Ugodna cena za klavne prašiče tekom letošnjega poletja in še sedaj, kar je posledica prepičle domače ponudbe, in dejstvo, da bo pičla domača ponudba klavnih prašičev držala tudi skozi zimo tja do jeseni prihodnjega leta, pomika pitanje prašičev spet v ospredje kmečkega zanimanja. Da budijo pri tem posebno zanimanje novejše metode m dognanja v pitanju, je jasno in razumljivo enako, kakor je razumljivo* da stoji tudi pri dobri ceni v ospredju vprašanje pitanja prašičev vprašanje rentabilnosti.
V gospodarsko razvitem evropskem svetu z enakim in podobnim družbenim sistemom, kakor ga imamo v Avstriji, se je zadnja desetletja, odkar je tehnična revolucija zajela tudi vas in pričela neizprosno glodati na temeljih kmetij, pričela vedno močneje spreminjati struktura kmetijstva. Vseeno, kje v kmetijsko in industrijsko razvitem svetu — Avstriji, Zahodni Nemčiji, Belgiji, Holandski, Danski ali kje drugod na zahodu Evrope — propadajo tako
Slovenska kmečka zveza obvešča:
Na podlagi sklepa ministrskega sveta je zvezno ministrstvo za finance izdalo
odlok o znižanju carin za kmetijske stroje
in istočasno tudi odredilo, da mora znižanje carin brezpogojno in v celoti priti v korist kmetov. Če uvozniki kmetijskih strojev in trgovci z njimi ne prodajo strojev po toliko znižani ceni, kolikor znaša znižanje carine, so deželne finančne direkcije dolžne, da od importerja ali trgovca naknadno zahtevajo plačilo polne carine za omenjene stroje.
Znižanje carin ni pavšalno in ne velja za vse stroje, temveč le za nekatere, pri čemer pa je odstotek znižanja zelo različen. Od strojev, ki so v uporabi na kmečkih gospodarstvih, znaša znižana carina 13 °/o vrednosti pri žitnih kombajnih pod težo 2500 kg in drugih mlatilnicah pod težo 3000 kg. 15% vrednosti pa znaša carina pri strojih za spravilo krompirja in pese ter molznih in drugih strojev za kmetijstvo, vrtnarstvo, perutninarstvo in čebelarstvo.
Uvoz vrste strojev pa bo na predlog oz. prošnjo sploh carine prost ali pa bo sedanja carina znižana za polovico. V to skupino spadajo poljedelski in vrtnarski stroji in orodje. Carino smejo finančni uradi le popustiti na izrecno prošnjo in če je tej prošnji priloženo potrdilo strojne komisije ministrstva za trgovino, da uvoženi stroj v državi nihče ne izdeluje ali pa da takih strojev na trgu primanjkuje.
■
Gornja odredba je več kot meglena in obeta za kmečke ljudi manj kot medle rezultate. Sicer daje s tem v zvezi vsa podrobna pojasnita oddelek za strojništvo pri kmetijski zbornici, toda čisto na splošno bodi ugotovljeno, da ta odredba niti malo ne bo pripomogla do pocenitve kmetijskih strojev, ne pri uvoženih, še manj pa pri onih domače proizvodnje. Najboljše potrdilo za to je dosedanje zadržanje Industrije in trgovine s kmetijskimi stroji do zahteve po znižanju cen. Noben administrativen poseg tega vprašanja ne bo rešil, rešiti ga edino le morejo osrednje organizacije kmetijskega blagovnega zadružništva z znižanjem svojih cen za kmetijske stroje.
kmetije, ki imajo manj kot 15 do 20 ha površine, kakor tudi one z 50 do 100 ha površine. Vzrok: prva skupina ne nudi kmečkim družinam garantirane, času primerne življenjske ravni, druga skupina pa je taka, da je kmečka družina z delom kljub mehanizaciji ne zmore več.
Povprečna družinska kmetija se po vseh zgoraj navedenih državah prične pri 15 do 20 ha in meri do 50 ha. Kmetije spodnjih mej te velikostne skupine večinoma kupujejo zemljišča manjših kmetij, da si tako utrdijo eksistenčne pogoje svoje kmetije in da si zboljšajo rentabilnost strojnih investicij (Besitzaufstok-kung). V ta namen so pri nas obsežni pocenjeni agrarni krediti na razpolago.
Najbolj nazaduje število kmetij v bližini mest in industrializiranih pokrajinah. Tako je na Dunaju nazadovalo za 69 °/o, na Predarl-skem za 18 % in na Nižjem Avstrijskem za 9 #/o. Temu nasproti se je število kmetij v alpskih zveznih deželah z manj industrializiranimi, bolj gorskimi in zaradi tega bolj turističnimi območji in pokrajinami zmanjšalo le za 2 do 3 °/o.
Medtem, ho je število kmetij v zadnjem desetletju nazadovalo za 7 °/o, je število kmečkega prebivalstva nazadovalo za 29 °/o. Številki 30.672 kmetij ki so izginile v zadnjem desetletju, stoji nasproti okoli 312.400 oseb, ki so v istem času zapustile kmečki poklic. To razmerje 1 :10 kaže, da so tudi iz še obstoječih kmetij ljudje zadnja leta odhajali v druge poklice. Povprečno odpade sedaj v naši državi na kmetijo le še 1,9 oseb, ki tam poklicno delajo.
Položaj na trgu s plemensko
Kmetovalec, ki pita, nlikoli ne sme delali predhodnih renfabilnosfrvih računov in kal-kulaciiij na podlagi najvišjih trenutnih cen. Vedno mora vzeti za podlago najnižje tržne cene, kajti njemu se mora pitanje izplačati tudi še pri najnižji ceni. To velja zlasti za primer sedanjega pitanja prašičev. Ne smemo namreč prezreti, da se navzlic ugodnim prognozam za razvoj na trgu klavnih prašičev tekom prihodnjega leta, 'ki temeljijo na rezultatih junijskega štetja prašičev, prav lahko zgodi, da za kratek čas tu in tam ponudba hitro naraste. Če v istem času ni ustreznega povpraševanja, bodo položaj mesarji hitro izkoristiti in cene bodo padle.
Sodobno naglo pitanje ima glede rentabilnosti odločno prednost pred nekdanjim kmečkim pitanjem in mastenjem. To je postala že splošno znana resnica. Manj utr-ena pa je, da je naglo pitanje prašičev tako drago, kakor so draga beljakovinska krmila, k) jih krmimo. Tu je zelo odločilno, kaj imamo od beljakovinskih krmil doma in kaj moramo kupiti. Zlasti pri kupljenih beljakovinskih krmilih so poleg velikih razlik v krmilni vrednosti tudi velike razlike v ceni.
Začetek uspešnosti naglega pitanja prašičev na 80 do 90 kg žive teže se torej prične pri 'izbiri pravih beljakovinskih krmil, to je takih, pri katerih je odstotek prebavljivih beljakovin v njih najcenejši. Rešitev tega
živino:
vprašanja je dosti bolj važna, kot pa rešitev vprašanja žitnega zdroba, kjer imajo v poštev prihajajoče vrste žita zelo enako škrobno vrednost in tudi zelo enako ceno.
Kolikega pomena je izbira pravih beljakovinskih krmil, sledi prvič liz tega, da se cene in krmilna vrednost beljakovinskih krmil zelo razlikujejo, drugič liz tega, da potrebujemo pri naglem pitanju razmeroma veliko beljakovin, če hočemo hitro rast ki obilo mesa na pitancih. Tako potrebujemo
(po Hormichu)
žilnega beljakovinskih zdroba	krmil
za prehodno dobo	5	1,5
od 20 do 50 kg teže 75	18,5
od 50 do 90 kg teže	135	15
od odstavitve do pitan os ti 215	35
Vprašanje rentabilnosti pitanja je z ozirom na beljakovine toliko bolj pereče, ker morajo te vsebovati vsaj 50 % surovega proteina in ker marajo v njihovi mešanici bilti zastopane tudi razmerama drage beljakovine živalskega izvora (posneto mleko, mleko v prahu, ribja moka ali krmni kvas), ki pa jih maramo skoraj brezizjemno dokupiti.
Poleg potrošnje žitnega zdroba in beljakovinskih krmil v dobi pitanja je tudi še važno, da vemo za cene razpoložljivih beljakovinskih krmil, pa tudi žita za pripravo zdroba. Poleg tega pa maramo še vedeti, kakšno količino mešanice žitnega zdroba in beljakovinskih krmil v povprečju potrebujemo za kilogram prašičevega prirastka. Cene beljakovinskih krmil in krmnega žita, v kolikor jih moramo dokupiti, zvemo pri svoji zadrugi, povprečna poraba krmne mešanice žitnega zdroba in beljakovinskih krmit na kg prirastka znaša po gornji tabeli okroglo 3,6 kg ali 3 kg žitnega zdroba in 0,6 kg beljakovinskih krmil.
Nadaljnji račun ni več težak, ker ja hočemo po 'kmečko preprosto potom njega samo zvedeti, koliko nam od izkupička po odštetju izdatkov za dokupljena krmila 'm evH. dokupljene ipujske še ostane za naše delo iin za plačilo uporabljenih domačih krmil.
(se naddljuje)
ODDAJA ZA NAŠO VAS Jutri, v soboto zvečer ob 18.25 uri prisluhnimo oddaji „Za našo vas” radia Celovec. Na sporedu so nadaljna pojasnila k zakonu o gozdarstvu ter .Beseda o zadružništvu”.
Obilna ponudba ne najde zadovoljivo število kupcev
K oceni položaja na trgu s klavno živino, ki smo jo dali v zadnjih Obvest.lih še kratek pregled položaja na prvih jesenskih plemenskih sejmih v avgustu in septembru. Naša ocena položaja se opira na 13 sejmov vseh štarih pasem, ki jih imamo v deželi.
Prva ugotovitev, ki jo kaže pregled 13 sejmov: ponudba je zaenkrat večja petina plemenskih živali ni našla kupcev. To velja zlasti za bike povsod tam, kjer na sejmu rti bilo inozemskih kupcev. Nekoliko boljše je povpraševanje za brejimi kravami, najboljše pa za brejimi telicami.
Druga ugotovitev: Cene letos ni kakor niso pretirano visoke. Kar se tiče brejih telic z rodovnikom, so prvi (letošnji jesenski plemenski sejmi ipakazali naslednje nihanje cen:
simodoici	št. Vid ob Glini 5.600 do 15.500
Ried no Zg. Avstr. 7.200 do 10.500
p.ncgavci
rumeno govedo sivorjavo govedo
5.500 do 4.700 da 5.600 do 6.200 do 5.800 do
9.300 8.600 8.700 7.200
8.300
Lienz
Maishofen Spihal Leoben
Št. Vid ob Glini
_________^	Leoben
Podobno so nihate tudi cene brejih krav, ki so bile za znanje dražje od telic. Za bike je težko povedati povprečne cene, ker se le-te sučejo med 5.400 im 34.500 šil. Po našem pregledu pa lahko s precejšnjo zanesljivostjo rečemo, da stane dober bik letos jeseni 12.000 do 15.000 šil.
7.000 do 10.000
Polkovnik obstoji mirno kakor zasačen kadet. Ve, da vsak gib in beseda sproži izbruh i.n mu da nove hrane.
„Josip, za božjo voljo!" ponovi žena in že jo duši jok.
Samo rahel in dobrohoten gib polkovnikove rake in neurje se je usulo nanj, na predmete, na rokopise na mizi, skozi shlajen zrak, ki je dišal po ugasli pipi. Zena je planila, široki rokavi bele domače halje so švigati po sobi, da se ije plamen na svečah nagibal zdaj na eno, zdaj na drugo stran; za hip se je zabliskala njena čvrsta in lepa raka, gola do ramen. Lahni šal je plahutal na njej in broša ilz ametista je skakala z ene strani prst na drugo, štrene las so padale izpod pentlje in se zvijate na čelu kot kače.
Zena je bruhala besede, zdaj pridušene tn nerazumljive, zdaj glasne, spačene od solz in sline. Polkovnik jih mi poslušal, ker jih je znal na pamet, samo čakal je, kdaj bodo postale tiše, utrujenje, naznanjajoč, da se neurje jasni. Teh nekaj tisoč besed bi namreč živ krst ne mogel ponoviti, niti gospa von Mitterer do novega izbruha.
Sedaj grmenje še besni z vso silo.
Vedela je, pravi, da on tudi nocoj ne prše prošnjo za premestitev, čeprav ji je še po večerji že petnajstič obljubil. Toda prišla je, da viidi to pošast, človeka, ki je hladno-krvneijši od vsokega rablja, brezdušnejši od Turka da ga Vidi kako sedi s smrdljivo pipo in piše svoje bedarije ki jih živa duša rre bere (tudi bolje da jih ne!), samo da ustreže svoji blazni ambiaiji, ambiciji nesposobnega človeka, ki ne zna podpreti tn zavarovati niti svoje družine, žene in atraka, ki umira, ki, ki...
Vse tisto, kar naj bi še sledilo, se Izgubi v glasnem joku tn besnem, naglem udarjonju dveh drobnih, pa močnih pesti po mizi in razmetanih papirjih.
Polkovnik se je obrnil, da bi ji mehko položil roko na ramo, toda je takoj spoznal, da je še prezgodaj in da hudourni oblak še mi izpraznjen.
„Pusti me, birič, krvoločni rabelj, brezdušna, brezvestna zver. Zver, zver!"
Ulila se je nova ploha besedi in solz, obilnih in težkih solz, nato je sledilo podrhtavanje glasu in postopno utiša-vanje. Žena je še ihtela, vendar je že pustila, da jo je polkovnik prijel za rame in povedel do usnjenega naslanjača. Z vzdihom se je zgrudila vanj.
.. Josip, za božjo voljo!”
To je bilo znamenje, da je Izbruh končan iin da je žena voljna sprejeti vsako pojasnilo brez ugovora. Polkovnik jo je božal po laseh itn jli zatrjeval, da ba tako) sedel lin napisal prošnjo, in sicer odločno, brez obotavljanja; pismo bo že jutri prepisano lin odposlano. Dobrikal se je iin obljubljal boječ se nove plohe in novega joka. Toda Ana Marija je bilo trudna lin zaspana, žalostna, nema in brez moči. Pustila je, da jo je odpeljal v spalnico, ji obrisal zadnje solze iz oči in spravil v posteljo pokril in uspaval z dobnrkonjem lin blagimi besedami brez pomena.
Ko se ije vrnil v svojo sobo in postavil svečnik na mizo ije začutil drhtavico slabost in še hujšo bolečino na desni strani pod rebri. Pii teh izbruhih je bil za polkovnika najtežji tisti trenutek, ko je vse minilo, iko mu je uspelo, da je ženo .pomiril tn je po vsem tem ostal sam, vselej z jasno zavestjo, da tako ni mogoče več živeti.
Polkovnik se je ponovno ogrnil s plaščem, ki je bil ♦ežak, toda hladen, kakor da je tuj in neznan. Usedel se je za mizo, vzel cisto polo in začel zares pisati prošnjo za premestitev.
Tako polkovnik spet piše pod razgorelimi in neokrnjenimi svečami. Navaja svoje prejšnje zasluge v službi, poudarja svojo pripravljenost, da tudi sedaj stori vse, kar
more, toda roti, naj ga .premestijo s tega položaja. Našteva razlage, dokazuje in pojasnjuje, da v Travniku v sedanjih razmerah lahko žiivi in dela »samo oseba brez družine". Vrste se pravilne besede, toda hladne in mračne kakor členi v verigah. Nikjer ni več prejšnjega bleska, nikjer občutka moči in povezanosti s celoto. Piše kakor spod-košen o svoji lastni Slabosti 'in sramoti, pod nezmagljiViTn pritiskam, ki ga nihče ne pozna in ne vidi.
Prošnja je spisana. Polkovnik je sklenil, da jo jutri zares odpošlje, 'in zdaj jo bere drugič kakor svojo obsodbo. Bere, toda misel se mu neprenehoma trga od tega jokavega besedila in se vrača v preteklost.
Viidi sebe, rjavolasega, bledega poročnika, kako sedi namiljen v častniški brivnici, kako mu brivec striže goste lase In lepo reglementairno kito, ki je bil nanjo tetko ponosen, kako mu brije glavo do kože in go pripravlja, da bo preoblečen v »srbsko mamče" prehodil turške postojanke, srbska sela in samostane. Vidi nezgode in težave, spominja se strahu in blodenj. Vidi, kako se vrača v zemunsko garnizijo po uspelem ogledništvu, sliši pozdrave tovarišev in tople besede starešin.
Vidi temno deževno noč, ko je v čolnu z dvema vojakoma preveslal Savo (in prišel pod Kalemegdan k mestnim vratom, kjer mu je zaupnik izročil voščene odtise ključev vseh vrat v beograjski trdnjavi. Vidi sebe, kako le ključe izroča svojemu majorju neskončno srečen, četudi drhti od vročice iin utrujenosti.
Vidi sebe v poštnem vozu, ko potuje na Dunaj kot človek, »ki je imel uspeh" in bo zato prejel nagrado. Sam nosi komandantovo pismo, kjer se govori o njem z največjo pohvalo kot o malem oficirju, ki je prav tako razsoden kot neustrašen.
Vidi sebe ...	(Se nadaljuje)
Položil je samokres spet v miznico in jo zaprl.
Ne, ne tako. Tako Louise ne bi trpela. Umrla bi, trpela pa ne bi. Predvsem je bilo zelo važno, da bi stvar nekaj časa trajala. Trajala v domišljiji. Kako bi podaljšali njeno trpljenje? Najprej pa, kako bi ga sploh povzročil? Hm.
. Mož je stal v spalnioi pred ogledalom in si skrbno spenjal manšetne gumbe. Prenehal je le za hip, da je slišal, kako so mimo te tople dvonadstropne hiše po cesti urno stekli otroci; otroci kakor trop sivih miši ali kup listja.
Po hrupu otrok je človek lahko ugotovil datum. Po njihovem vreščanju si vedel, kateri večer je. Vedel si, da je blizu konec leta. Pa je oktober. Zadnji oktober z belimi koščenimi maskami in narezanimi bučami in vonjem po raztopljenem vosku.
Ne. Že nekaj časa stvari niso bile v redu. Oktober ni prav nič pomagal. Celo poslabšal je zadevo. Pritrdil si je črnega metuljčka. Ko bi bila pomlad, je počasi, mirno, brez razburjenja pokimal svoji podobi v ogledalu, potem bi bil že možen izhod. Toda nocoj drvi Ves svet v pogubo. Nikjer ni nobenega spomladanskega zelenja, nobene svežine, ničesar obetajočega.
. Nekdo je rahlo stekel po veži. »To je Madon,« si je rekel. »Moja mala. Vseh njenih mirnih osem let. Nikoli se ne pritožuje. Samo gleda z jasnimi sivimi očmi in začudeno šobi usteča.« Njegova hčerka je ves večer hodila sem in tja, pomerila različne maske in ga spraševala, katera je najstrašnejša in najgroz-uejša. Končno sta se oba odločila za masko okostnjaka. Bila je »strašno grozna«. Ljudem se bodo kar lasje ježili!
Spet je ujel svoj dolgi, zamišljeni pogled, ko sie je meril v ogledalu. Nikoli ni maral oktobra. Že odkar je pred mnogimi leti prvič ležal v jesenskem listju pred hišo stare matere m poslušal veter in gledal gola drevesa. To ga. je spravilo v nerazložljiv jok. In nekaj tiste žalosti se je vanj vsako leto povrnilo. Spomladi pa je vselej izginila.
Toda nocoj je bilo drugače. Imel je občutek, da prihaja jesen ki bo večna.
Nikoli več ne bo pomladi.
Ves večer je tiho jokal. Na obrazu ni bilo niti sledu o tem. Vse je bilo nekje skrito, toda brezkončno.
Težak sirupast vonj po skladkarijah je napolnjeval nemirno hišo. Louise je pripravila jabolka, oblita z žganim sladkorjem, in skuhala ogromne sklede punča, s podbojev so 'dsela nanizana jabolka; izdolbene, preluknjane buče so gledale s trikotnimi očmi z vsakega mrzlega okna. Sredi dnevne sobe je čakala kad z vodo in ob njej vreča z jabolki, da jih bodo vrgili v vodo in im jih bodo potem otroci z usti skušali uloviti. Potrebno je bilo le, da se vsujejo v hišo otroci, potem pa bo ipiričel lov; nanizana jabolka bodo začela nihat: v gneči med vrati, sladkor bo izginjal, hodniki bodo odmevali od strahu in Veselja — oboje je pravzaprav isto.
Zdaj so se v hiši tiho pripravljali. Še malo Več kot tiho.
Louisi je uspelo, da ni bila nikoli v isti sobi kot on. Tako je na svoj prefinjeni način namigovala: Oh, poglej, Midi, poglej koliko dela imam! Toliko dela, da moram vedno po kakem ovpraVku kam drugam, kadar prideš ti. Le poglej kako se mi mudi!
Nekaj časa se je igral z njo grdo otročjo igro. Ko je bila v kuhinji, je prišel za njo in tekel: »Rad bi kozarec vode.« Čez hip, ko k smal in pil vodo in se je ona kot vešča Rad kristalom sklanjala nad žganim sladkorjem, ki je vrel koc v kakem predpotopnem •Ilovnatem loncu na štedilniku, je dejala: »Oh, razveseliti moram -buče na oknih!« in planila v dnevno sobo, da bi z lučjo pripravila buče do smehljaja. Smehljaje je stopil za njo: »Pi-Po moram poiskati.« »Oh mošt!« je vzkliknila in stekla v jedilnico. »Poskrbel bom zanj,« je rekel. Toda ko jo je skušal zasledovati, je stekla v kopalnico in zaklenila vrata.
'Stal je pred vrati kopalnice in se bučno ter nesmiselno smejal; pipa mu je ugasnila; potem je trmasto čakal še pet minut, čeprav se je •gre že naveličal. Iz kopalnice ni bilo nobenega glasu. Da pa ne bi uživala, ko bi vedela, da čaka zunaj, se je razdražen nenadoma zasukal in veselo žvižgaje odšel navzgor.
Na vrhu stopnic je počakal. Končno je zaslišal, kako so se vrata odklenila; prišla je •n vse je oživelo, kot nemara oživi pragozd *er antilope spet začno skakati, kadar mine Preplah.
Zdaj, ko je spravil kravato v red in si oblekel temni suknjič, je v veži nekaj zaškreb-•jalo. Pri vratih se je pojavila Marion, pravi Pravcati okostnjak v svoji preobleki.
»Kakšna sem, očka?«
»Posrečena!«
Izpod maske so kukali svetli lasje. Iz vot-nn v lobanji so se smehljala modra očesca. Zavzdihnil je. Marion in Louise, dve nemi ^dajalki njegove možatosti, njegove temne ®ie. Kakšna alkimija je neki bila v Louisi, o-a je vzela temno od temnega moža in belila fomnorjave oči in črne lase in ves Čas umivala ,n belila nerojenega otroka, dokler ni prišla
na svet svetlolasa in rdečelična Marion z modrimi očmi? Včasih je sumil, da je Louise spočela otroka kot idejo, popolnoma brezspolno, z brezmadežno združitvijo ošabnega uma in celice. Kot živ očitek njemu je naredila otroka po svoji lasni podobi in po vrhu še nekako pripravila zdravnika, da je zmajal z glavo -in -rekel: »Žal mi je, gospod Wil-der, vaša žena ne bo -imela več otrok. Ta je zadnji.«
»Jaz pa sem si želel sina.« je rekel Mich pred -osmimi leti.
Toliko da se zdaj ni sklonil k Marion, našemljeni k-o-t -okostnjak, in jo stisnil k sebi. Preplavilo ga je nerazložljivo usmiljenje do nje, ki ni nikoli uživala očetovske ljubezni, temveč je nanjo pritiskala le gospodovalna ljubezen neljubeče matere. Toda še bolj se je zasmilil samemu sebi, ker nesrečnega rojstva vendarle mi znal obrniti sebi v prid, ker se ni veselil hčere, kakršna je pač bila, ne glede na to, da ni bila temna in si.n in podobna njemu. Nekje mu je bilo spodletelo. Ko bi bile druge stvari v redu, bi bil vzljubil otroka. Pa naj bo že kakor koli, predvsem si Louise ni ždela otroka. Strah jo je bilo ob misli na _ porod. _ Vsilil ji je bil otroka in od tiste noči naprej je Louise vse leto prav do porodnih muk živela v drugem delu hiše. Pričakovala je, da jo bo vsiljeni otrok spravil o-b življenje. Louisi ni bilo težko sovražiti tega moža, ki si je tako želd sina, da je izpostavil ženo mrtvašmci.
in svetlolasa, skoraj bela; smehljala se je otrokom.
Obotavljal se je. Kaj je bilo vse leto? Leta? Naveličanost? Kdaj se je vse obrnilo narobe? Gotovo ne samo ob otrokovem rojstvu. Toda predstavljal si je, da je to simbol za vse napetosti. Za njegovo ljubosumje in poslovne neuspehe in še za vse druge zoprnosti. Zakaj se enostavno ne obrne, pobere nekaj stvari v kovček in odide? Ne. Ne, prizageti mora Louisi kaj tako hudega, kot je ona prizadela njemu. Bilo je čisto preprosto. Ločitev ji sploh ne bi zadela v živo. Samo končala bi negibno neodločnost. Če bi domneval, da bi ji ločitev napravila kako veselje, bi ostal prav nalašč do smrti poročen z njo. Ne, mora jo raniti. Domisliti se mora, kako hi jii, na primer, odvzel Marion. Da. To je tisto. To bi jo najbolj -ranilo. Če bi ji odvzel Marion.
»Pozdravljeni, vi spodaj!« Ves žareč je od-šd -po stopnicah navzdol.
Louise ni pogledala kvišku.
»Hoj, gospod Wilder!«
Otroci so vzklikali in mahali, ko je stopil navzdol.
Okrog -desetih je zvonenje pri vratih ponehalo, jabolka so pojedli z ovešenih vrat, rožnate otroške obraze so obrisali, prtiče so umazali od žganega sladkorja in punča in on, mož, je s prijetno učinkovitostjo vse urejal. Vzel je prireditev Louisi naravnost iz rok. Švigal je naokrog in se pogovarjal z dvajsetimi otroki in dvanajstimi starši, ki so tudi
oddaljenega ognjišča je prihajala toplota. Ob stenah so v dolgi vrsti stali stoli, na njih je izmenoma sedelo dvajset cvilečih otrok in dvajset hrupnih staršev. Louise je bila na najbolj oddaljenem koncu. Micb je stal na tem koncu, blizu stopnic. Napenj‘al je oči, a ni videl ničesar. Vsi so se v temi priti-pali k stolom, kakor so vedeli in znali. Odslej naprej se bo moral ves spored odvijati v temi, on pa ga bo vodil in pojasnjeval. Neki otrok je cepetal, dišalo je po vlažnem cementu, zunaj pa je pod oktobrskimi zvezdami zavijal veter.
»Zdaj pa mir.« je zaklical mož v temni kleti.
Vsi so se umirili.
Prostor je bil povsem črn. Nobene luči ni bilo, nobenega soja, nobenega svetlikanja oči.
Zaslišalo se je žvenketanje posode in kovinsko rožljanje.
»Vešča je mrtva.« je zapel mož.
»I i i i i i i i i,« so se oglasili otroci.
»Vešča je mrtva, tu njena je glava,« je zašepetal mož in -izročil predmet najbližnji osebi.
»O, že vem, kakšna je ta igra,« je ves srečen zavpil neki otrok. »Nekdo vzame iz hladilnika nekaj starega -kokošjega drobovja, ga izroči drugemu in pravi: »To je njeno drobovje!', iz gline naredi glavo in jo izroči kot veščino glavo, kost za juho pa kot njeno roko. Vzame kamen in reče:,To je njeno oko/ Potem vzame nekaj koruze in reče: ,To so njeni zobje/ Potlej vzame perišče češpljevega pu-
RAY R A D B U R Y :
OKTOBRSKA IGRA
Toda — Louise je živela, vsa polna zmagoslavja^ Ko jo je obiskal v bolnišnici, so njene oči hladno strmele vanj. Živa sem, so govorile. In svetlolaso hčer imam! Kar poglej ! Ko pa je iztegnil roko, da bi se je dotaknil, se je mati obrnila -proč, proč od tega teni n ega -nasilnega morilca, da hi s svojo novo rožnato hčerjo spletkarila -proti njemu. Vse jt ^ hillo talko lepo posmehljivo. Njegova sebičnost je to zaslužila.
Zdaj pa je bil spet oktober. Tudi prej so bdi oktobri; leto za letom ga je navdajal strah ob misli na neskončne mesece, ko ga bo -strašen -zamet zazidal v hišo, -da bo ves čas ujet skupaj z ženo in hčerjo, a nobena ga ne ljubi. V osmih letih je bilo sicer tudi nekaj oddihov. Spomladi in poleti ni šel na sprehod, na piknik; to so bile obupne rešitve za obupno vprašanje osovraženega moža.
Pozimi -pa so -izleti in pikniki in pobegi odpadli z listjem v-red. Življenje je bilo golo kot drevo, sadje -je bilo obrano, sok se je porazgubil v zemljo. Da, lahko si povabil nekaj ljudi, toda pozimi med snežnimi viharji in vsemi ostalimi neprijetnostmi je bilo ljudi težko dohi-ti. Nekoč je bil dovolj pameten, da je prihranil denar za -potovanje na Florido. Šli so na -jug. Hodfl je ven na sprehod.
Zdaj pa, -ko se je bližala osma zima, je vedel, da je vse končno pri 'kraju. Te zime enostavno ne bi mogel prenesti. V njem je bila s steno obzidana kislina; leto za letom je počasi razširjala sloj za slojem in zdaj, nocoj, bo dosegla divje razstrelivo v njem in vse se bo -končalo.
Spodaj je besno zazvonilo. Louise je odšla po veži odpirat. Marion je brez besede stekla navzdol pozdravljat prve obiskovalce. Razlegli so se veseli vzkliki.
Odšel je na vrh stopnic.
Louise je bila spodaj. Bila je velika -in vitka
prišli in so uživali pri posebnem moštu, ki mu je bil on primešal alkohola. Nadzoroval je med salvam-' smeha njihove najrazličnejše igre in v-se ostalo. V svitu trikotnih oči v bučah, ko so električne luči pogasili, je nenadoma vzklikn- l: »Pst, pojdite za mano!« in se -po prstih splazil h kleti.
Starši so na obodu klobčiča maškar drug drugemu nekaj razlagali, priki-movali bistremu možu in se -pogovarjali s srečno ženo. Kako se njen mož krasno razume z otroki, so govorili. Otroci so se cvileč zgnetli za možem.
»Klet!« je vzkliknil. »Veščin grob!«
Še bolj so zavcvilili. Za šalo se je »tresel. »O vi, ki vstopite, vsak u-p pustite!«
Starši so se zahihitali.
Drug za dirugim so se otroci spuščali v temno klet po dirči, ki jo je bil -napravil Mich iz podolžnih delov mizne plošče. Grozljivo je sikal -in kričal za njimi. Čudno tarnanje je napolnilo temno hišo, ki so jo osvetljevale le razsvecLjene buče. Na lepem so vsi hkrati pričeli govorki. Vsi razen Marion. Ves čas zabave je kair se da malo govorila in vse počela brez hrupa; vse je bilo v njan-i notranjosti, vse -razburjenje in veselje. Kakšno čudno bitjece, 'je pomislil. Z zaprtimi usti in sijočimi očmi je opazovala lastne goste, kot da so pred njo vrgli kup kač.
Zdaj pa starši. Smejali so se in upirali, pa le s truščem zdrsnili po kratkem klancu, medtem 'ko je mala Marion stala ob strani in kot vedno hotela videti vse, biti zadnja. Louise je šla dol brez njegove -pomoči. Zganil se je, da bi ji pomagal, toda še preden se je sklonil, je bila že doli.
Zgornji del hiše je bil prazen in tih ob svitu siveč.
Marion je stala ob drči. »Pojdiva,« je rekel in jo vzdignil.
V kleti so posedli v velikem -krogu. Od
Lothar Kusche:
0 blmkmJtjJi
Trditev, da spoznaš birokrata po itarokavnikih, trdem ovratniku In ščipal-niku, je navadna bedarija. Razširili so jo naivni satiriki, izrekel pa jo je verjetno prvi kak eleganten in po zadnji modi oblečen birokrat. Človek si ne sme domišljati, da se d-a vse detektive spoznati po preiskujočem pogledu In vse reakcionarje po gumastih ovratnikih. Moderen birokrat se na zunaj sploh ne loči od ostalih ljudi, samo tukaj je in ne moreš se ga znebiti.
Marsikdo pesni kar si že bodi in se pri tem veseli kot opica, ki se dokoplje do sveže banane, ko se mu posreči stlačiti vso stvar v obliko soneta. Marsikdo kaj upravlja In planira In je presrečen, če mu uspe vse spraviti v rubrike raznih formularjev. Iz tega vidimo, da so si formalisti zelo podobni.
Slej ko prej je najbolj priljubljeno pisarjenje na vse strani. Prej so birokrati z umetniško okrašeno pisavo pisarili po mapah z akti, dandanes pisarijo razne okrožnice; to predstavlja obenem tudi ves napredek v birokraciji.
V mnogih uradih je polovica nameščencev zaposlena s pisarjenjem okrožnic, ki jih mora potem druga polovica brati; ta okoliščina nam da odgovor na mnoga vprašanja.
Birokrat misli, da se tako izrazim, na mestu. Plaši ga že sam pogled na zvezo med posameznimi pojavi. N. pr. nikoli mu ne pride na misel, da mora maslo, ki je po njegovi zaslugi postalo žarko, pojesti sam.
Upanje, da se bo z vsemi mogočimi bacili neumnosti okužena birokracija nekega dne zadušila v zraku, ki ga je sama pokvarila, je bedasta. Jasno Je, da ne bodo birokrati izumrli sami od sebe, kot ne bodo izumrli molji.
dinga, ga da drugim in reče: ,To je njen želodec!' Že vem -kako se to igra.«
»Pst, vse boš pokvaril,« je rekla neka deklica.
»Vešče je konec, to njena je roka,« je rekel Mich.
»I i i i i i i i i i!«
Izročali so si predmete po krogu kot vroč krompir.
Nekateri otroci so vreščali in se jih niso hoteli dotakniti. Nekateri so vstali s stolov in se postavili na sredo 'kleti, dokler niso bili -strašni predmeti mimo.
»Oh, saj je samo kokošje drobovje,« se je ponorčeval neki deček. »Vrni se, Helen!«
Predmeti so med vreščanjem potovali iz roke v rolko skozi vrsto in sledili so jim vedno nov-i.
»Vešča je razkosana, to je njeno srce,« je rekel mož.
Šest ali sedem -predmetov je potovalo skozi smejočo se, trepetajočo temo.
Louise je spregovorila. »Marion, ne boj se, to je samo igra.«
Marion -ni rekla ničesar.
»Marion?« je vprašala Louise. »Al-i se bojiš?« Marion ni spregovorila.
»Je že v -redu,« je rekel mož. »Saj se ne boji.«
Kar najprej so si izročali predmete in razigrano vriskali.
Jesenski veter je vzdihoval okrog hiše. In on, mož, je stal na čelu temne kleti, pel verze in izročal predmete.
»Marion?« je spet vprašala Louise z onega konca kleti.
Vsi so govorili.
»Marion?« je -poklicala Louise.
Vsi so umolknili.
»Marion, povej, ali se bojiš?«
Marion ni odgovorila.
Mož je stal tam, pri vznožju stopnic.
Louise je poklicala: Marion, ali si tam?« Odgovora ni -bilo. V prostoru je bilo vse tiho.
»Kje je Marion?« je vzkliknila Louise. »Tukaj -je bila,« je rekel neki deček. »Mogoče je zgoraj.«
»Marion!«
Odgovora ni bilo. Vse je bilo mimo.
Louise je klicala: »Marion, Marion!« »Prižgite luč,« je rekel nekdo med odraslimi. Predmeti so nehali potovati. Otroci in odrasli so sedeli in držali dele veščinega trupla v rokah.
»Ne!« Louise je zasopla. V temi je pošastno zaropotal njen stol.
»Ne! Ne -prižigajte luči, nikar ne prižigajte luči, o bog, o bog, o bog, nikar ije ne prižigajte, prosim, prosim vas, samo -luči ne prižigajte!« Zdaj je Louise kričala. Ob tem kričanju je vsem v kleti ledenela kri.
Nihče se ni premaknil.
Vsi so sedeli v temni kleti, negibni v tej oktobrski igri, ki se je nenadoma ustavila; zunaj je pihal veter in tresel hišo. Vonj po bučah in jabolkih se je mešal z vonjem predmetov v njihovih rokah. Neki deček ie vzkliknil: »Šel bom gledat gor!« in poln upanja stekel navzgor in iz hiše; tekel je štirikrat okrog hiše in neprestano klical: »Marion, Marion!« nazadnje -pa je prišel počasi dol v klet, polno pričakovanja in sopenja in rekel v temo: »Ne morem je najti.«
Potem-----------je neki norec prižgal luč.
RADIO CELOVEC
I. PROGRAM
Poročijo: 5.45, 6.45, 7.45, 12.30, 17.00, 20.00, 22.00.
Dnevne oddaje: 5.55 Kmečka oddaja — 6.10 Jutranja gimnastika — 7.55 Gospodarske vesti — 9.00 Pozdrav nate — 10.10 Za gospodinjo — 11.00 Zabavna glasba — 13.10 Opoldanski koncert — 18.55 Šport — 19.30 Odmev časa — 20.10 Deželna poročila — 22.10 Pogled v svet.
Sobota, 6. 10.: 8.15 Orkestralni koncert — 14.15 Pozdrav nate — 16.00 Aktualna reportaža — 16.30 Za delovno ženo — 17.10 Glasba za razvedrilo — 20.15 Zaključni koncert mednarodnega glasbenega tekmovanja v Ženevi.
Nedelja, 7. 10.: 7.00 Mali jutranji koncert — 8.05 Kmečka odda a — 9.05 Zabavna glasba — 13.45 Koroška lovska ura — 14.30 Pozdrav nate — 16.30 Križem po svetu, križem skozi čas — 17.05 Glasba k čaju ob petih — 19.00 Nedeljski šport — 20.10 Krimnalna uganka: Kdo je storilec? — 21.10 Komorna glasba.
Ponedeljek, 8. 10.: 8.00 Domača književnost — 15.00 Posebej za vas — 15.45 Koroški knjižni kotiček — 17.10 Popoldanski koncert — 20.15 In kaj mislite vi? — 20.30 Rumeni ponedeljek — 21.00 Koroška domovinska kronika.
Torek, 9. 10.: 8.00 Zveneči jutranji pozdrav — 15.00 Posebej za vas — 15.30 Komorna glasba — 17.10 V koncertni kavarni — 18.00 Prometna oddaja: pozor, zadaj nevarnost! — 20.15 Tuja gospa, slušna igra — 21.35 O tem lahko govorimo.
Sreda, 10. 10.: 8.00 Zveneči jutranji pozdrav — 15.00 Glasba za mladino — 15.30 Duh in srce iz domače zemlje — 17.10 Popoldanski koncert — 20.15 Koroška v zgodovini, pripovedkah in pesmi.
Četrtek, 11. 10.: 8.15 Mali jutranji koncert — 14.45 Ura pesmi — 15.30 Posebej za vas 18.05 Kmečka oddaja — 18.20 Četrt ure delavske zbornice — 18.35 Mladinska oddaja — 20.15 Koroški hišni koledar — 21.00 Zveneča alpska dežela.
Petek, 12. 10.: 8.15 Orkestralni koncert — 15.00 Komorna glasba — 15.45 četrt ure referenta za ljudsko izobrazbo
—	17.10 V koncertni kavarni — 20.15 Halo tenagerji —
21.00	Glasbene šarade.
II. PROGRAM
Poročila: 6.00, 7.00, 8.00, 13.00, 17.00, 19.00, 22.00 Dnevne oddaje: 6.10 Z glasbo v novi dan — 9.00 in
10.00	Šolska oddaja — 11.45 Oddaja za podeželje — 12.03 Avtomobilisti med potjo — 15.00 šolska oddaja — 17.30 Reporterji med potjo — 19.20 Kaj slišite danes zvečer —
20.10 Pogled v svet
Sobota, 6. 10.: 7.20 Jutranja glasba — 8.20 Da, to je moja melodija — 11.00 Domače viže — 13.35 Znameniti umetniki — 17.10 Lepa pesem — 17.45 Ljudstvo in domovina — 19.10 Oddaja vicekanclerja — 20.00 Vse devet —
21.00	Vsestransko veselo in zabavno.
Nedelja, 7. 10.: 7.05 Pihalni orkester Karl Zaruba —
8.15	Kaj je novega? kviz s Heinzom Conradsom — 10.15 Dunajski zajtrk z glasbo — 13.00 Aviomobilisti med potjo
—	15.00 Koncert narodnih pesmi — 18.00 Wolfgang Lauth igra čisto rahlo — 20.00 Lepi glasovi, lepe viže — 21.18 Ob lepi modri Donavi.
Ponedeljek, 8. 10.: 8.10 Glasba na tekočem traku —
13.30	Za ljubitelja oper — 14.35 Mednarodna radijska univerza — 16.00 Otroška ura — 17.15 Mi smo brali za vas — 18.00 Veseli srednji val — 19.30 Orkestralni koncert.
Torek, 9. 10.: 7.20 Jutranja glasba — 8.20 Prosimo prav prijazno — 13.30 Pomembni orkestri — 15.30 Slike iz Orienta — 16.30 Življenje se prične pri šestdesetih — 18.00 Glasba k čaju ob petih — 19.00 Berlinski slavnostni ledni 1962 — 22.30 Poročila.
Sreda, 10. 10.: 8.10 Glasba na tekočem traku — 13.30 Za prijatelja oper — 14.30 Ob 20-letnici smrti Richarda Schaukala — 15.30 Mali dunajski radijski orkester — 17.40 Domači zdravnik — 20.00 Z dobrim tonom gre vse bolje — 21.10 Seina — Donava.
četrtek, 11. 10.: 8.10 Prosimo, prav prijazno — 14.05 Znameniti orkestri — 16.00 Ljudje brez maske — 17.15 Raziskovalci v gosteh — 17.40 Oddaja za žene — 19.30 Glasba za zabavo — 20.35 Mali večerni koncert — 21.00 Noč v la Rabiji, slušna igra.
Petek, 12. 10.: 8.10 Glasba na tekočem traku — 13.30 Za prijatelja oper — 14.35 Mednarodna radijska univerza
—	15.30 Glasba Nika Dostala — 16.00 Otroška ura —
18.00	Glasba razvedri — 19.30 Državna kočija, slušna igra — 21.25 Tretje znamenje.
RADIO TRST
Slovenske oddaje na valu 386,1 ali 980 Kc/sek.
Sobota, 6. 10.: 11.45 Vrtiljak, pester spored lahke glos-be — 16.00 Junaki športa — 16.45 Glasbena produkcija tržaškega konservatorija G. Tartini — 19.00 Goriški obiski
—	20.00 Športna tribuna — 20.40 Zbor Lojze Bratuž iz Gorice.
Nedelja, 7. 10.: 8.30 Od nedelje do nedelje po našem valu — 9.00 Kmetijska oddaja — 11.30 Oddaja za najmlajše — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj — 19.15 Nedeljski veslnik
21.00	Lepše rožce nej na svet, ku je ta vinska trta.
Ponedeljek, 8. 10.: 19.00 Radijska univerza: Spoznavajmo
naša živila 20.30 Bedrih Smetana: Prodana nevesta.
Slovenske oddaje Radia Celovec
Ponedeljek, 8. 10.: 14.15 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Z mikrofonom na obisku v Lobniku. — 18.00 Vesele viže.
Torek, 9. 10.: 14.15 Poročila, objave. — Koroške narodne pesmi.
Sreda, 10. 10.: 14.15 Domovina pripoveduje — Was gie Heimat erzahlt . . .
četrtek, 11. 10.: 14.15 Poročila, objave. — Mladina za mladino . . .
Petek, 12. 10.: 14.15 Poročila, objave. — Od petka do pefka po naših krajih ... Iz gledališča in galerij . . .
Jesensko sajenje sadnega drevja je boljši od vlgrednega!
Močna proti mrazu odporna drevesca in ribeze takoj dobavi drevesnica Marko P o I c e r, pošta št. Vid v Podjuni — St. Veit im Jauntal.
RADIO LJUBLJANA
Poročila: 5.05 , 8.00, 10.00, 13.00, 15.00 , 22.00, 23.00, 24.00.
Oddaja na srednjem valu 327,1 — 257 — 212,4 — 202 m UKV frekvence M,5 — »2,9 — 94,1 — 88,5 — »7,9 MHz Dnevne oddaje: 5.00 Dobro jutro — 5.10 Nekaj domačih
—	8.25 Zabavni kaleidoskop — 10.15 Od tod in ondod —
12.15	Kmetijski nasveti — 12.25 Melodije ob 12.25 —
16.00	Vsak dan za vas — 18.00 Aktualnosti doma in v svetu — 19.05 Glasbene razglednice — 19.30 Radijski
dnevnik.
Sobota, 6. 10.: 8.05 Poštarček v mladinski glasbeni redakciji — 9.45 Pesmi jugoslovanskih narodov v izvedbi ansambla Milana Stanteta in solis!ov — 11.00 Wilhelm Furtvvangler dirigira odlomke »Fidelia* — 13.30 Orkestralne skladbe z orientalno motiviko — 15.25 Spomini na Johanna Straussa — 17.05 Gremo v kino — 18.30 Pel popevk in pet pevcev — 20.00 Opatija 1962.
Nedelja, 7. 10.: 8.00 Mladinska radijska igra: Zgodilo se je ob 12.40 — 9.05 Z zabavno glasbo v novi teden —
10.00	še pomnite, tovariši — 10.30 Promenadni koncert Londonskega filharmoničnega orkestra — 13.30 Za našo vas — 14.00 Slovenske narodne v priredbi Karla Pahorja
—	16.00 Humoreska tedna — 16.20 Melodije za nedeljsko popoldne — 17.05 šporfna nedelja — 20.00 Vaša pesem
—	vaša melodija — 21.00 Predstavljamo Vam sopransitko Leonthyne Priče.
Ponedeljek, 8. 10.: 8.05 Zabavni kaleidoskop — 3.55 Za mlade radovedneže — 11.25 Z lokom po strunah — 12.05 Koroške narodne pesmi — 14.06 Glasbeni omnibus — 15.40 Literarni sprehod — 17.05 Aria skozi stoletja — 18.10 Prvi večerni ples — 19.05 Glasbene razglednice — 20.00 Koncert orkestra slovenske filharmonije.
Torek, 9. 10.: 8.05 Zbori v jeseni — 9.45 Slovenske nerodne Antona Nageleta v priredbi za glas in klavir —
11.25	Tisoč pisanih taktov za dober tek — 13.30 Verdijeve melodije — 14.35 Pesmi in plesi jugoslovanskih narodov
—	15.30 V torek na svidenje — 18.30 Poje komorni zbor iz Maribora — 18.45 S knjižnega trga — 20.00 Priljubljeni pevci zabavne glasbe — 20.30 Radijska igra: Harlemska parada .
Sreda, 10. 10.: 8.55 Pisani svet pravljic in zgodb —
11.00	Pesmi Stephana Forsferja poje KZRTL p. v. Milka škoberneta — 11.15 Človek in zdravje — 13.39 Straussove melodije — 15.20 Poje komorni zbor RTV Beograd — 17.05 šoferjem na pot — 20.00 Pojoči mozaik — 21.00 Igrojo vam zabavni orkestri — 21.30 Moderni ritmi.
Četrtek, 11. 10.: 8.05 Majhen koncert domače glasbe —
9.25	Od tu in tam iz opernega sveta — 11.00 Tri koncertne skladbe Lucijana Marije Škerjanca — 13.30 Dva ruska skladatelja s konca stoletja — 14.35 Naši poslušalci pozdravljajo in čestitajo — 15.25 Iz raznih oper — 17.05 Koncert po željah poslušalcev — 18.10 Petdeset minut turizma in melodij — 20.00 Četrtkov večer domačih pesmi in napevov — 21.00 Lilerarni večer.
Petek, 12. 10.: 8.30 V senci broadwayskih nebotičnikov
—	8.55 Pionirski tednik — 11.00 Razpoloženjske slike —
13.30	Popularni operni zbori — 14.35 Po domačih logih in gajih —	15.35 Blaž Arnič:	Zapeljivec, s:mtonična
pesnitev — 17.05 Solist tega tedna: hornist Jože Falout —
20.15	Tedenski zunanjepolitični pregled — 20.30 Zborovske priredbe instrumentalnih skladb — 21.15 Oddaja o morju in pomorščakih.
rete vizij
Kf
Dnevne oddaje: 19.30 Zabeleženo za vas —■ 19.55 Kratko pred osmo — 20.00 Čas v sliki — 20.20 Moza*k kratkih filmov.
Sobota, 6. 10.: 20.30 V križnem ognju tiska — 21.00 .San Remo in Zurich*, šesto tekmovanje v pesmih — 22.00 čas v sliki.
Nedelja, 7. 10.: 17.00 Za mladino od 11 let naprej: Glasba ne pozna meja — 18.20 Za mladino nad 14 let: Koj lahko postanem? — 18.50 Sedem dni časovnih dogajanj —
19.30	Cen v sliki in športni komentar — 20.10 Vabljive globine — 21.35 Dag Hamarskjold in njegovo življenje — 22.15 Prenos od nemške televizije — 23.00 čas v sliki.
Ponedeljek, 8. 10.: 19.00 Tečaj angleščine — 19.35 Mednarodni kmetijski pregled — 20.30 Aktualni šport — 20.50 Kriminalni film — 22.30 čas v sliki.
Torek, 9. 10.: 19.00 Tečaj angleščine — 20.30 Enaindvajset, kviz za vse — 21.15 Naš planet Zemlja — 21.45 Čas v sliki.
Sreda, 10. 10.: 17.00 Za otroke od 5 let naprej: Kasper-love pustolovščine — 17.45 Za otroke od 11 let naprej: Športni ABC — 19.00 Tečaj angleščine — 20.30 Oddaja v soseščini Dunaj — Munchen — 21.00 Kaskad — 21.45 Na predvečer ofvorifve 2. Vatikanskega koncila — 21.55 čas v sliki.
Četrtek, 11. 10.: 11.00 Šolska oddaja: folklora — 19.00 Tečaj angleščine — 20.30 Narodne pesmi Ludvviga van Beethovena — 20.50 Oveneli lovor — 22.30 Čas v sliki.
Petek, 12. 10.: 19.00 Tečaj angleščine — 22.30 Burke bi rad uganjal, slušna igra Johana Nestroya — 22.30 čas v sliki.
V. SVETOVNO PRVENSTVO V KEGLJANJU
Nova svetovna prvaka ČSSR in Jugoslavija
V nedeljo je bilo v BraifisJavi končano V. svetovno prvenstvo v kegljanju, v športni pa~ nogii, ki nlima neben h zahtev glede starosti tekmovalcev. Naslov svetovnih prvakov v ekOpmi konkurenci je pri moških osvojita Češkoslovaška, nežnii spet pa je to veliko ta-vorfiko odnesel v Jugoslavijo.
Na tekmovanju samem niso dosegli posebno debinih rezultatov. Presenetita je le Jugoslovanka Erskiijeva, ki je z bleščečo Igro postavila nov svetovni rekord s 449 podrtimi keglii. Svetovna prvaka v konkurenci posameznikov sta postala Madžar Szabo in Sin-drevora (ČSSR).
na splošno presenečenje končata z nedoločenim rezultatom 1:1, kar pomeni nov lep uspeh celovških nogometašev, kii še vedno držijo 9. mesto na prvenstveni lestvici.
Nedeljski: nasprotnik — LASK — bo na svojem igrišču v Linzu predstavlja! za Ce-Icvčane previsoko oviro. Koroška športna javnost računa s tesnim porazom, ki bi bit za novi nca v najkvalitetnejši družbi avstrijskih nogometašev že lep uspeh.
ATLETIKA
V Moskvi je sovjetski atlet Valerij Brumel dosegel nov fantastični svetovni rekord v skoku v višimo z rezultatom 227 cm. Sledeči cilij mladega športnika je višina 230 cm.
Brumel ije visok 185 cm. S pravo panifersko spretnostjo mu je torej uspeilo preskočiti svojo lastna višimo za celih 42 cm.
Prizor iz lanskoletne tekme za evropski pokal med avstrijskim prvakom EKE in ljubljansko Olimpijo, ki sodj med štiri najboljše eyropske ekipe.
NOGOMET :
Zah. Nemčija : Jugoslavija 3:2 (2:1)
V	Zagrebu je pred rekordnim številom gledalcev izbrana enajslorica Zahodne Nemčije premagala ustrezno eiklipo Jugoslavije. „Ungemein fesselnder Kampf, ein ausge-zeichnetes Ldnderspiell" je komentiral! igro nemški radio iin temu komentarju so se pridružiti tudi dirugi reporterji, zlasti jugoslovanski, ki so dodali, do je pomlajena nemška ekipa znova znala izrabiti strelske nesposobnosti domačega napada.
Tekma soma je bila, kakor rečeno, odlična in napeta do konca. Odlična nemška obramba je že po tiradi aiji ob izdatni pomoči napadalnih igralcev uspešno kljubovala nenehnim napadom, kateri nikakor niso biti kronani z uspešnimi streli. Nemai so dosegli svoje zadetke iz nenadnih protinapadov in so svoje priložnosti hladnokrvno izkoristili. Vse tri gole je dosegel odlični napadalec Strehi, za Jugoslovane pa je bil dvakrat uspešen Galič, ki je po suspendiranju Šekularca poslal jugoslovanski nogometaš št. 1.
Še en uspeh celovške Avstrije proti GAK v Grazu 1 :1
V	preteklem prvenstvenem srečanju je celovško moštvo gostovalo v Grazu, kjer se je pomerilo s tamkajšnjim GAK. Tekma je
Ta teden priporočamo
mladini pri pouku naslednje knjige
Kapus-Petrovšek: Botanika, 270 str. br.
Miroslav Zei: Iz življenja sesalcev, 244 str. ppl.
Miroslav Zei: Dvoživke in plazilci, 233 str. ppl.
Miroslav Zei: Morski svel, 245 str. ppl.
Janez Matjašič: Iz življenja najmlajših, 150 sir. ppl.
Bazo Škerl: Nevšečno sorodstvo, 132 str.
Laberene: Nastanek svetov, 144 str. ppl.
Anton Ramovš: Zemlja skozi milijone let, 161 str. ppl.
Leon Detela: Usvajanje neživega sveta, 220 str. ppl.
Lavo Čermelj: Z raketo v vesolje, 184 str. br.
Schreiber: Simfonija cest, 400 str. ppl.
,,Naša knjiga", Celovec, Wulfengasse
KOŠARKA
Tudi letos je naslov jugoslovanskega prvaka v košarki osvojilo ljubljansko študentovsko moštvo AŠK Olimpija, ki je v zadnji tekmi: premagalo zagrebško Mladost s 137 : 43 (!). Čeprav mi igral steber moštva, Daneu, so Ljubljančani v tej tekmi popolnoma potolkli zagrebške nasprotnike, ki so s tem izpadli iz Lige.
Ženski prvak Evrope: Sovjetska zveza
Novi evropski ženski prvak je v Mulhoosu v Franciji poslala ekipa SZ pred ČSSR, Bolgarijo, Romunijo, Jugoslavijo, Poljsko, Madžarsko, Francijo; Italijo in Belgijo.
Moško svetovno prvenstvo v košarki bo v decembru v Maniilli, Naslov svetovnega prvaka bodo branile ZDA, ki bodo najuspešnejše tekmece našle v Sovjetski zvezii in Braziliji. Sovjetska zveza je pred Jugoslavijo evropski prvak.
IN PRVI MEDNARODNI SMUČARSKI SKOKI V LJUBLJANI
Na prvih mednarodnih skakalnih tekmah na skakalnici iz plastične mase v Mostecu pri Ljubljani so poleg najboljših skakalcev sodelovali tudi zastopniki Italije in Avstrije (Muller, Kostinger lin Mcser). Za suverenega mojstra na 35-metrski skakalniai se je izkazal Božo Jemc pred Zajcem lin Koprivškom. Avstrija je dosegla 7. (Moser) lin 9. mesto (Mulller).
24- šil. 20- šil. 20- šil. 20- šil. 20- šil. 15.50 šil 15.50 šil. 39- šil. 52“ Šil. 18 - šil. 48- šil.
Naslednji plemenski sejmi bodo
12. oktobra v Leobnu — sivoirjavo govedo 12. oktobra v Lienzu — pinegavsko govedo 12. oktobra v Št. Vidu —
plemenske svinje ki merjasci 2. novembra v Š t. V i d u ob Glini rumeno govedo
7. novembra v Š t. V i d u ob Glini simodolsko govedo 28. novembra v Leobnu — simodolsko govedo
lldoiolslj, lastnik Ir. lololnik: Dr. trene Petek, Velikovec _ Uredniitvo In upravo: Celovec-Klagenfurt, Gasometergasss 10, ielefon 56-24, Glavni urednik: Rado Jonefič, odgovorni urednik: Lovro Potočnik. — Tiska lalolnllka
in tiskarska družba x o. J. Dravo, Celovec-Borovlje. — Dopisi naj se potiljajo na naslov: Celovec-Klagenfurt 2, Poslloch 124.