Povesti iz avstrijske zgodovine
(Piše Al. Stroj
                                       vi
                    Ernst Železni.
|ričetkom petnajstega stoletja so prišle hudc nadloge nad Štajersko, Ko-
roško in Kranjsko. Tedaj so začeli našo domovino napadati divji Turki.
Dveslo let so sejali pomladi naši očetje v strahu, da pride jeseni kruti sovrag in jim pokonča pridelke. Vsak dan so se tedaj bali starčki in žene, da jih pride mučit in trpinčit divji Turek; vsak trenutek so trepetali pred neusmiljenim sovražnikom mladeniči \n deklice v strahu, da jih odpelje v v turško sužnjost, iz katere ni bilo rešitve.
Ko so se pričeli oni žalostni časi, vladal je na Štajarskem, Koroškem in Kranjskem Habsburžan Ernst Železni. Kot skrben oče svojih podložnikov si je prizadeval braniti jih zlasti zoper napade krvoločnih Turkov. Pa to je bila težka naloga! Turki so se prikazali sedaj tu, sedaj tam ob meji, plenili in požigali; potem pa so zopet hitro odšli, kakor so prišli. Poteptano polje, požgana mesta in sela so kazala pot, kjer so hodili Turki. Tako so tudi 1. 1418. planili na slovensko štajersko zcmljo. Najprej so se hoteli polastiti Radgone. Mesto sicer ni bilo posebno dobro utrjeno, a vendar si ga Turki niso mogli osvojiti. Možje, mladeniči, žene in celo otroci so šli na ozidje in se branili s pušicami, kamenjem in vrelim kropom proti sovražniku. Osra-močeni se morajo Turki umakniti. Silno so bili radi tega razkačeni; razkrope se  po mestni okolici in prično strahovito pokončevati vse, karkoli dosežejo.
Nesrečnim Radgoncem in okoličanom pridejo na pomoč Hrvatje in Slo-venci iz vseh krajev, s Koroškega, Kranjskega, Štajerskega in Hrvatskega in se zbero pod' poveljnikom Ernstom. Slovencev je bilo 12.000, Turkov nad 20.000. Prične se huda bitka. Zdaj zmagujejo Slovenci, zdaj Turki. V silnem bojnem metežu pade raz konja vojvoda Ernst; zvesti Slovenci ga rešijo, da ne pride sovražnikom v roke. Srdito planejo sedaj v boj Slovenci in Hrvatje; zlasti hrabro se obnaša vodja Hrvatov, Frankopan, ki s sabljo zadene turškega poveljnika, Ahmet-Bega, in s tem bitko odloči. Turki se ne morejo več bra-
-*S 101 g*-
niti; 16.000 jih ostane mrtvih na bojišču, druge 4000 pa pobijejo Radgonci in okoličani.
Tako so naši pradedje v bitki pri Radgoni popolnoma premagali Tu rke Rešili so pa v njej grozovite turške sužnjosti tudi svojega vladarja Ernsta, ki so ga prav iskreno spoštovali in ljubili. Pa tudi Ernst je večkrat pokazal, da so mu Slovenci posebno pri srcu. Tako n. pr. je šel na Gospasvetsko polje pod Krnsko goro, kjer mu je po znanetn prelepem slovenskem običaju potrdil zbrani narod vladarsko oblast. Leta 1418. je ustanovil tudi v Ljub-ljani javno šolo.
Prav skrbno je odgojeval Ernst svoja sinova, Albjrehta in Friderika, poznejšega rimsko-nemškega cesarja in ustanovnika ljubljanske škofije. Albreht je bil vesel, živahen deček; Friderik je pa že v mladosti kazal, da bode kdaj resnoben mož. Nekega dne ukaže vojvoda Ernst napolniti več vrečic s sre-brnim drobižem. Potem pokliče svoja sinova in ukaže pred njima stresti drobiž na tla. Na to pa reče sinovoma: »Naberita si, kolikor kdo more !<t Albreht silno urno zbira drobiž, tlači ga v žepe, potem pa hiti k svojim tova-rišem in jim lahkomišljeno razdeli denar. Friderik pa počasi nabira novce: Dobi jih sicer manj, kot njegov brat, toda to, kar si je nabral, zaveže v vre-čico in skrbno shrani. Prav veselilo je očeta Ernsta, da je Friderik tako skrben in varčen že v mladosti; grajal je pa lahkomišljenega Albrehta.
Kakoršna sta se pa sinova pokazala v mladosti, taka sta bila vse svoje življenje. Friderik je kot rimsko-nemški cesar vsako stvar dobro premislil in prevdaril, predno se je odločil za njo. Skrbno in varčno je gospodaril, zato pa je tudi ustanovil mnogo koristnih naprav, ki še poznim rodovom pričajo in bodo pričale o njegovi modrosti. Albreht pa je le prerad verjel svojim pravim in lažnjivim prijateljem, katerim je razdal vse svoje premoženje, tako, da so ga sovrstniki imenovali »zapravljivca«,
Ernst ni učakal slavnega vladanja Friderikovega, tudi ni mogel svariti lahkomišljenega Albrehta, ker je umrl, predno sta dorasla sinova. Pokopan je v samostanski cerkvi v Rein blizu Gradca.