Simon Gregorčič ob svoji petdesetletnici. (Spisal Peter Bohinjec.) K, .o sem romal 1. 1885., ob tisoČletnici sve- klasike, v poznejših letih premišljal Prešerna. Ta- tega Metoda, v zlato Prago, zapazim med ro- krat je jel zlagati pesmi in jih nekaj poslal ,,Glas- marji Slovenci moža, ki se mi je zdel nena- nik"-u. Profesor Ivan Šolar mu je vzbudil so- vaden. Visoka rast, pokončna hoja, zamišljeno sebno ljubezen do materinščine in veselje do korakanje, duhoviti obraz, dolgi lasje, umna be- latinskih in grških klasikov. L. 1864. je prebil seda, duhovski ovratnik — kdo je to? — To zrelostno izkušnjo z izvrstnim uspehom. je pesnik Gregorčič, odgovore mi. Letošnje Posvetil se je duhovskemu stanu; posvečen poletje naletim zopet na nekem kolodvoru južne je bil dne 20. vinotoka 1. 1867. v tretjem letu železnice na moža podobne vnanjosti. Takoj in 1. 1868. je dokončal bogoslovske šole. Na me popraša prijatelj: „Kdo je neki ta.'" In odgovoril sem mu : „ Simon Gregorčič". Ponudila se mi je prilika, voziti se ž njim po železnici. Podoba njegova mi je še vedno pred očmi. Petdesetletnico svojega rojstva je praznoval nedavno ta znameniti mož. Naj se ga tudi Či-tatelji „Dom in Svet "-a spominjajo ob tej priliki. Njegov oče je razumen in spoštovan posestnik na Vršnem, hišna štev. 17., pod Krnom na levem bregu bistre Soče. Tu se je porodil Simon Gregorčič dne 1 5. listo-pada 1. 1844. kot drugi Simon Gregorčič. svoji prvi službi kot ka-pelan v Kobaridu je bil priljubljen zaradi prijaznega in krotkega, pa moškega in modrega vedenja, kot vnet cerkveni govornik. Osnoval je tudi narodno čitalnico, sam sodeloval s poučnimi in šaljivimi govori, uril pevce v petju in tako budil ljudi za narodno delo. L. 1873. je nastopil kapelansko službo v Ri-fenberku, kjer je pasti-roval do konca 1. 1881. Zaradi slabotnega zdravja se je dal za nekaj Časa upokojiti, a že prihodnje leto je sprejel službo vikarja v Gradišču poleg sin. Domači kapelan, Anton Gregorčič, ga je Prvačine; tu sedaj živi v pokoju v svoji hišici. naučil brati in pisati. Ker je bil modra glavica, To je ob kratkem narisano njegovo živ- pošlje ga oče v Gorico, kjer je hodil v šolo. ljenje. Nič posebnega, kaj ne? Saj je življenjepis L. 1856. prestopi v gimnazijo. Napredoval je iz- brez števila slovenskih duhovnikov podoben vrstno, zato je v tretjem gimnazijskem razredu temu-le. Kot duhovskega delavca v vinogradu prišel v malo semenišče. Tukaj se je seznanil Gospodovem ne pozna slovenski svet Gregor- s prerano umrlim Iv. Stresom in drugimi tova- Čiča toliko, kolikor kot pesnika. In pesnika Gre- riši, s katerimi se je uril v slovenskem spiso- gorčica se spominja tudi naš list ob petdeset- vanju, učil srbskega in Češkega jezika, prebiral letnici njegovi. S. Gregorčič je pesnik, kateremu „DOM in SVET" 1895, št. 1. 1 2 Peter Bohinjec: Simon Gregorčič ob svoji petdesetletnici. se ne da med Slovenci na stran postaviti menda noben drug, pred njega pa jedini Fr. Prešeren. On je pesnik prave pesniške narave, lirik v pravem pomenu besede. Posebni znak Gregorčičevih pesmij je lahkota; pesmi mu vro iz srca — dejal bi — same ob sebi. Ta lastnost je pridobila pesniku občno priljubljenost. Isto lastnost imajo tudi narodne pesmi. V njegovem pevanju ni nič prisiljenega, nič mučnega, nič težavnega. Ni ti treba razlage, da jih razumeš; ne višje izobrazbe, da si jih prilastiš. Iz naroda so povzete in zato segajo v srce. Gibčnost, živahnost, raznoterost, izvirnost se ti pokaže, kolikorkrat obrneš list. Sedaj razprostre peruti domišljija, sedaj pride pesem iz umovanja, sedaj vnema srce, sedaj razklada neko misel, sedaj pojasnjuje, sedaj dokazuje; sedaj poprašuje, sedaj potrjuje; sedaj drobi, sedaj druži. Nedosežna preprostost veje iz njegovih poezij tudi takrat,' kadar nam kaže višje ideje; poljudnost in vendar izvirnost v besedi in zlogu krasi vse njegove izdelke. Njegova pesem je narodna in umetelna ob jednem. Objavljal je svoje pesmi najprej po tedanjih leposlovnih listih, potem pa jih je izdal tudi zbrane v dveh zvezkih, ki sta izšla 1. 1882. in 1. 1888. Ako ogledujemo duševno obzorje pesnikovo, opazimo, da je pred vsem „mož časa" : narodnost mu je najljubši predmet. Domovinska ljubezen mu kipi iz srca, in v tej žarni ljubezni ji prerokuje boljšo bodočnost. (Domovini, Na potujčeni ^emlji, V pepelnični noči . . .) Nadalje slušamo pesnika kot ljudskega filozofa. (Človeka nikar, Soči . . .) Mnogo njegovih pesmij, zlasti prvega zvezka, preveva neko mehko „svetobolje" ; v njih sili neki notranji duševni razpor na dan. Toda močna volja pesnikova se mu je ustavljala, zato se nam kaže v drugem zvezku pesnik srČnejšega, krepkejšega in odločnejšega ; otresel se je tistega duhomornega pesimizma, katerega so obžalovali nekateri Slovenci. (Sreča, Colničku, Pri pogrebu, Cvetice na gomili . . .) Sploh so pesmi prvega zvezka živahnejše, izvirnejše in preprostejše, drugega zvezka pa resnejše, bolj premišljene in po vsebini višje. — V prvem zvezku se kaže pesnik nestalnej-šega, neodločnega in pomišljajoČega; vidi se v teh pesmih dokaj mladeniškega duha. V drugem zvezku pa se kaže odločnega, izkušenega moža. Ljubezen do bližnjika zna Gregorčič vzbujati s posebno spretnostjo. (Daritev, Življenje ni pravnik, Slovo in naročilo.) Treba to stran pesnikovo posebej poudarjati, četudi je ta ljubezen v njem deloma združena že z domovinsko ljubeznijo. Gregorčič je tudi političen pesnik. (Vele-grajska kuga, Blagovestnikom.) Ker pa politika ni področje pesniško, zato omenimo to stran pesnikovo le mimogrede. Gregorčič je lirik. S srcem Človeškim zna ravnati, kakor hoče. Kemik preliva tekočine iz posode v posodo in druži najraznovrstnejše tva-rine: tako preliva pesnik svoja in drugih čustva iz vrste v vrsto, iz misli v misel. Sedaj se za-ziblje v sladke sanje, sedaj v resne misli; sedaj poje šaljivo, sedaj resno in tožeče; sedaj viharno, sedaj milo; sedaj sebi, sedaj drugim. Sploh treba reči, da je postal Gregorčič popolnoma popularen pesnik; njegove proizvode bere učenjak kakor preprosto dekle. Iz srca so in za srce so. In še več! Gregorčič je vsemu novejšemu pesništvu vtisnil znak svojega duha in zloga. Misli, tudi besede, posebno pa zlog Gregorčičev nahajaš skoro pri vseh novejših naših pesnikih. Prav je, da se pesniki uČe od Gregorčiča. A treba, da ga ne posnemajo malenkostno, ampak po duhu. Učili naj bi se od njega najprej misliti. Kaj nam pomaga vodena poezija, če so njene besede še tako uglajene! Potem naj bi se učili lahke in čiste pesniške oblike. Pesnikovanje ni igrača; kdor ne zna peti lepo in milo, rajši naj molči. Na-vzamejo naj se naposled od njega globoke res-nobe. Bodisi, da sodi kdo o Gregorčiču tudi ostreje kakor mi, priznati pa mora, da je volja pesnikova vedno hrepenela po vzvišenih predmetih. Slovenska lirika je v delih našega Simona Gregorčiča mnogo napredovala. Ali bo sedaj propadala, ali pa bo nov slovenski pesnik na podlagi Prešernovi in Gregorčičevi kot večji veleum združil in razširil obeh vrline, to bo povedala Slovencev srečna bodočnost.