OGNJENI KRST
Enota, v kateri je bila večina Jugoslovanov v Spaniji, je nosila ime slavnega revolucionarja Djure Djakoviča, ki je bil po Obznani ubii. Ko sem s skupino Jugoslovanov prišel v enoto, je bataljon počival v majhni vasi blizu Belchite, kjer so bili pred hekaj dnevi hudi boji s fašističnimi enotami. Ouinto in Belchita sta bili dve znani, močno utrjeni falangistični oporišči, opremljeni z najmodernejšimi obrambnimi sredstvi, fašisti pa so \u zagrizeno branili zaradi njunega strate-škega pomena.
Na teh položajih smo ostali le krajši čas. Po načrtu komande je bilo treba nadaljevati boj, da bi pritegnili sovražnikove enote in na ta način vsaj deloma razbremenili madridski sektor, kjer je sovražnik vztrajno napadal, napovedovaje celo, kdaj 6a bo vkoraka) v Madrid
Nekega večera je padlo povelje za premik. Smer pohoda je bila znana samo komandnemu kadru našega bataljona. Pred odhodom so nam razdelili municijo in suho hrano za dva dni. Ko-lona se je vso noč premikala po ozkih vaških poteh. Sele pred zoro smo se ustavili v nekem gozdičku. V naši bližini ni bilo hiš, čeprav se je iz daljave razlegal pasji lajež. Pred nami se je vzpenjal manjši hrib, ki je imel kakih 850 m nadmorske višine. Čete so bile razporejene na položaje, na vrh hriba pa je bila poslana patrulja s puškomitraljezom, ki je imela nalogo. da opa-zuje teren v smeri sovražnikovih položajev V tej izvkjniški desetini sem bi! tudi jaz. Hrib je bil brez drevja, obrasel samo s pritlikavim zelenim gr-movjem in travo. Se preden smo prišti na polo-žaj, nas je desetar jjstavil in ukazal, naj dva borca odideta na sam vrh in od lam opazujeta sovražnikove linije oziroma njegovo premika-nje. Drugi smo posedli po travi tam blizu. Dan je bil jasen, zato bi nas sovražnikovj izvidniki prav lahko opazili. Po krajšem ogledovanju se je de-setar vrnil in nas obvestil, da so sovražnikove li-nije precej oddaljene in da so približno dva kilo-metra odtod naši položaji. Opazovalci vrh hriba so se menjavali vsaki dve uri. Ko sem prišel na vrsto jaz, sem videl, da je ob vznožju hriba ze-lena dolina, po kateri teče rečica. Na njenem desnem bregu so bili sovrainikovi, na levem pa naši položaji. Okrog poldne je priletel nad nami fašistični avion, ne da bi nas obstreljeval.
EKSPLOZIJE ZA HRBTOM
Na teh položajih nas je zatekla noč, jaz pa sem pričkoval svoj ognjeni krst v Spaniji. Tedaj so se pripeljali mimo nas naS tanki ob hudem hrupu motorjev, ki se je razlegel v noči daleč naokrog. Vsi smo se jih razveselili, saj nam je njihov hrup vlival neko novo moč. Komaj smo čakali, da se začne napad. Takoj za tanki je mo-rala na pot tudi pehota. Pred zoro nam je četni komandant povedal bojno nalogo naše čete. Hkrati so se zaslišali tudi prvi topovi, ki so tolkli
naše.zaledje, vedno pogosteje pa so se razle-gale eksplozije v sovražnikovih linijah. To je bil začefek priprave za napad. Malo poznejeje tudi sovražnikova artilerija začela tolči v smeri, kjer je bilo naše orožje. Na sovražnikovi strani pa je bilo čutiti vedno večje vrenje in razburjenje. Po artilerijski pripravi so tudi naši tanki dobili ukaz za premik. Hrup njihovih motorjev se je mešal z lajanjem strojnic in posameznimi topovskimi eksplozi/ami. Dan je bi) ukaz za ogenj, ker smo bili že na dosegu sovražnikovih pušk. Ogenj je bil vedno hujši, toda v moji bližini ni bilo ranjenih tovarištev. Med nami novinci, ki smotu doživljali svoj ognjeni krst, so zbujale največje presene-čenje lako imenovane dum-d^m krogle. Te so eksplodirale za našimi hrbti ob dotiku s kako vejo ali bilko in spominjam se, da sem imel stalno vtis, kot da nas sovražnik tolče za hrblom. A sovražnik se je kmalu začel umikati pred na-šimi tanki in hitro smo se znašli v njegovih rovih in utrdbah, kl so bile prazne in porušene ter so zoprno zaudarjale po vlagi. V nekem takem strojničnem gnezdu sem zagledal razmetane deie strojnice, v drugem kotupa ranjenega <aši-sta. ki so ga sonarodnjaki ob umiku zapustili. Ko sem stopal mimo njega, sem slišal, kako izgo-varja besedi »madre mia« (mati moja), ki ju ta-krat še nisem poznal, hkrati pa je upiral v nas proseče poglede.
Naš napad na fronti, široki kakih deset kilo-metrov, se je nadaljeval ves dan. Sele zvefcer
smo dobili ukaz, naj se ustavimo na enem izmed gričev in se čimbolje utrdimo, ker smo za drugi dan pričakovali sovražnikov protinapad. Bil sem že hudo utrujen in komaj sem čakal na trenutek, ko se bom lahko malo ulegel na tla in se odpočil. Ker sem imel vso obleko popolnoma premoče-no, sem izvlekel iz torbe suho srajco, a prav ko sem se začel preoblačiti, sem zraven sebeopa-zil nekega tovariša, ki me je posmehljivo gledal in m> nazadnje vrg>e v obraz: »Glej ga no, novin-ca, misli, da je še zmerom pri svoji mami!« Nje-gove besede so zbudile v meni žalost in on je to najbrž opazil, ker me je brž nato vprašal: »Ali ima, mater še živo, tovariš?« Povedal sem mu, da so mi starši že zdavnaj umrli in Gavro, tako se je imenoval ta moj tovariš, je bil od tega tre-nutka do mene zelo pozoren, trudeč se, da mi ob vsaki priložnosti pomaga. Bil je iz Bosne, srednie visok, a zelo močnega telesnega ustro-ja. V Spanijo je prišel iz Francije, kjer je delal kot gozdni delavec. v bojih se je odlikoval s pogu-mom in natančnim streljanjem. Kadarkoli je za-sedel kak položaj s puškomitraljezom, niso mogli fašisti tja niti pokukati. Njegov puškomi-traljez smo zmerom prepoznali po redkejših in krajših rafalih, toda točnih zadetkih. Bil je uren, kadar smo napadali, med umikanjem pa zelo počasen. Zato nas je zmeraj skrbelo, da je ne bi zaradi tega izkupil. Z Gavrom sem se seznanil prav ta dan in odtedaj se nisva več ločila.
(S. KEDŽIC)
OBREN STIŠOVIČ