Glasilo delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti Slovenije
Ljubljana, 17. februarja 1986—št. 3 —letnik XXXVII
Med drugim preberite
•	KAKŠNA BO PRIHODNOST SREDNJIH PEDAGOŠKIH ŠOL? str. 2
•	VSAK PO SVOJE — ŠOLE IN UČENCI, str. 2
•	BREZ ZNANOSTI NI PRIHODNOSTI, str. 3
•	KAKO BO MOGOČE? str. 4
•	ZA BOGATEJŠE DOŽIVLJANJE UMETNOSTI, str: 4
•	TELEVIZIJA V ŠOLI, str. 5
Mladina v času krize

Res da mladi marsičesa ne vedo, vedo pa marsikaj, česar ne vemo starejši
Politična socializacija mladine je v obdobju družbene blaginje in mirnega razvoja drugačna kot njen politični položaj v zaostrenih družbenih razmerah, ob družbeni'krizi. V tako različnih družbenih okoliščinah nastajajo bistvene razlike v celotni socializaciji mladih in tudi v njihovi politični socializaciji.
Mladina ni enotna družbena skupina, kljub temu pa ima nekatere skupne značilnosti. Ena takih je, na primer, njen prehodni položaj iz sveta neplačanega dela v svet plačanega dela. Ne glede na to, iz kakšne družine izhajajo, so vsi mladi ljudje odvisni od družine. Vsi so tudi odvisni od družbenih sistetjiov razredne in slojne reprodukcije, kot so kadrovski sistem, vzgojno-izo-braževalni sistem, sistem razvoja proizvodnih sposobnosti novih delavcev ob delu, sistem socialnih mehanizmov, skozi katere poteka ožja kulturna socializacija mladih. Znana beograjska raziskovalka mladih Andjelka Milič je ob Ziherlovih dnevih 1985 v Ljubljani postavila hipotezo, da mladina ni biološka skupina, ampak socialna zgodovinsko nastala družbena skupina, ki v vseh sodobnih industrijskih družbah, zlasti med krizo, kaže nevarna znamenja homogeniza-cije, zapira se vase in okameneva
v generacijski monolit. To skupino označujejo predvsem vse daljša in vse bolj negotova pri- -prava na vstop v neposredno družbeno reprodukcijo, ki jo zagotavljajo vzgojno-izobraže-valni sistemi, podaljšana ekonomska nesamostojnost in odvisnost te kategorije ljudi od družine, z množičnimi sredstvi posredovana * mladinska« vrednostna in kulturna skupinska zavest. Zaradi tega položaja se mladi čutijo na obrobju družbenih dogajanj in si težje izbojujejo politični vpliv v družbi.
Kako poteka politična socializacija pri nas, kako je potekala v obdobju blaginje in kako poteka danes v zaostrenih družbenih razmerah?
Iz nekaterih raziskav javnega mnenja razberemo podatke, o katerih lahko razmišljamo in jih glede na naše poznavanje mladine, ki se šola, lahko tudi izkustveno preverjamo.
Značilno je, da so se tedaj, ko so bile razmere boljše, mladi manj zanimali za politiko, počasneje in pozneje so si tudi pridobivali politično znanje in izkušnje. Možnosti za idejno manipulacijo z mladino še niso bile tako očitne. Ob zaostrenih razmerah v družbi pa se stvari spreminjajo: politizacija mladih se poveča, zanimanje za politiko se prema-
kne od 17 in 18 let na 15 let, mladina postane bolj kritična, možnosti za odkrito idejno manipulacijo z njo se povečajo. Razveseljivo je, da je v politizaciji odraslih in mladih glede na spol vidna razlika. Pri odraslih se namreč zelo izrazito kaže, da je med tistimi, ki se zanimajo za politiko, veliko več moških kot žensk. Med tistimi, ki so mlajši od 27 let, pa ta razlika preprosto izgine, pa najsi je družbeno obdobje mirnejše ali burno.
Ko smo lani pripravljali drugo sejo Centralnega komiteja ZKS o mladini, so se pokazale tudi nekatere druge razlike. Zanimivo je, kako je potekala politična socializacija tistih mladih, ki se zgodaj zaposlujejo: v obdobju blaginje, ko se je zdelo, da so vse možnosti v družbi odprte, da tako ali drugače vsakdo lahko dobi ustrezno delo in si sčasoma uredi temeljne življenjske razmere, so se mladi delavci postopno konformistično vključevali v vse procese družbene reprodukcije. V obdobju krize pa se nenadoma vse, kar se je do tedaj kazalo kot samo po sebi umevno, izkaže za problematično: najprej se pokaže, da se mladi delavci sploh ne morejo zaposliti. To danes sicer ni zelo značilno za Slovenijo, vendar tudi mladi v naši republiki ne
morejo vedno dobiti dela, ki bi ustrezalo njihovim interesom, strokovni usposobljenosti in vrednostnim predstavam. V krizi tudi zaposlena mladina mnogo bolj občuti, da ne more napredovati in si zagotoviti normalnega obstoja s svojim delom. To, kar v obdobjih blaginje sploh ni bilo vprašanje, postane torej v kriznih časih poglaviten problem.
Podobno se spremeni tudi po^ litična socializacija mladih med šolanjem. V časih blaginje je večina družbe in mladine razumela šolo kot nekakšen nevtralen prostor za oblikovanje delovnih zmožnosti in kot prostor za idejno, politično in kulturno socializacijo mladine. Torej kot prostor, v katerem se mladi utirijo v tisto, kar velja v družbi za napredno, potrebno itd. Edino nasprotje, če nekoliko poenosta-* vim, ki ga je bilo v času blaginje mogoče zaznati, je bilo nasprotje med učitelji in učenci: tradicionalno napetost med tistimi, ki delo hierarhično vodijo, in tistimi, ki se morajo temu podrediti.
Zaostrovanje v dveh smereh
Ko se družba znajde v zaostrenih razmerah, pa se izkaže, da v bistvu šola ni prostor, ločen od siceršnje družbene reprodukcije in da v šoli vladajo prav taki družbenogospodarski odnosi, kakršni so značilni za svet materialne proizvodnje, čeprav na poseben, malce drugačen način. Ti odnosi se nenadoma pokažejo kot problemi samega učenja in dela v šoli. Razmere v šoli se zaostrujejo v dveh smereh. Eno bi lahko imenovali gibanje učiteljev za drugačen, enakopravnejši družbenogospodarski položaj. Čeprav je to gibanje v marsičem preozko »sindikalistično«, pa ima že tudi pomembne prvine: učitelji nasprotujejo proračunskim odnosom in svojemu v marsičem še preveč mezdnemu položaju. Pri tem je mladina na strani učiteljev. Obenem pa se poraja na vsebinsko drugačen način tudi nasprotje med učiteljem in učencem. To ni več samo spor med nadrejenim in podrejenim, torej ne samo protest proti hierarhičnim odnosom pri delu, ampak veliko več: pomembno postaja tudi vprašanje vsebine in kakovosti pouka, torej tistega razmerja med učenci in učitelji, od katerega je predvsem odvisno, ali se bodo učenci usposabljali za konformiste ali za samostojne in ustvarjalne ljudi.
Za obdobje krize je značilno tudi to, da se lestvica političnih vrednot v družbi, zlasti pa med mladimi, spremeni. V času, ko se družba mirno razvija, mladina strpno prevzema uveljavljeno lestvico družbenih, tudi političnih vrednot, ko pa se razmere zaostrujejo in so vse vrednote na preskušnji, mladi ljudje še bolj kot starejši sprašujejo o ključnih, temeljnih življenjskih vpraša-
njih. V zaostrenih družbenih razmerah, ki jih doživljamo, analize političnih usmeritev mladih jasno kažejo, da mladina (veliko bolj kot starejši) pripisuje velik pomen dinamičnim razvojnim vrednotam, kot so: napredek v znanosti, strokovnost, kulturnost in samoupravljanje.
Kaj lahko storimo
Kako naj bi pedagogi in drugi družbeni delavci pripomogli h kakovostnejši politizaciji, h globljemu političnemu ozaveš-čanju in socialističnemu opredeljevanju mladine danes? Najpomembnejše je, da je človek samokritičen. V odnosu do mladih najbolj škoduje to, če se obnašamo »obrambno« takrat, kadar mladi kritizirajo — pa čeprav je njihova kritika premalo utemeljena, kadar trkajo na odprta vrata in kritizirajo stvari, ki jih slabo poznajo. To je nujno, ker si šele oblikujejo pogled na družbene procese in svojo vlogo v njih. Tudi takrat moramo biti kar najbolj samokritični. Nikdar ne smemo ob tistem, kar je očitno narobe, trditi, da je prav, samo zato, ker smo bili sami zraven pri procesu, ki je pripeljal tako daleč, da njegove posledice kritiziramo vsi. Ali pa zato, ker se bojimo pogledati resnici v oči, ker še ne poznamo primernih izhodov iz stisk. Seveda pa to ne pomeni, da ni treba jasno utemeljiti, zakaj se nam zdi njihova kritika neupravičena ali pa premalo podprta z dokazi.
Dtugo zelo pomembno vprašanje je, ali smo se sposobni učiti od mladih. Res, da mladi ljudje veliko stvari ne poznajo in ne vedo, res pa je tudi to, da mladi vedo marsikaj, česar ne vemo starejši, ker so doživeli drugačno družbeno izkušnjo, drugačno oblikovanje vrednot in spoznanj kot starejši. Mladi svoje družbene izkušnje dostikrat ne znajo dovolj teoretično izraziti, vendar zelo dobro čutijo, v katero smer je treba. Če jim vrata takrat zapremo, če jih na teh točkah oma-lovaževalno odrinemo, se bodo za svoj prav bojevali brez nas, in skupno »bojišče« bo oslabljeno. Še dosti hujše pa je, če bi se obrnili tja, kjer bi jim kdo demago-ško obljubljal navidezne rešitve v smeri, h kateri spontano težijo. Teh nevarnosti se premalo resno zavedamo.
Kako odgovarjamo na pobude mladih
Zelo pomembno vprašanje je tudi, ali imamo pri delu zveze komunistov, sindikata in socialistične zveze posluh za temeljne interese in potrebe mladih. Kako odgovarjamo na njihove pobude? Koliko možnosti imajo, da lahko enakopravno in samostojno nastopijo s svojimi interesi in koliko priložnosti, dav potrpežljivem, normalnem dialogu
Nadaljevanje na 2. str.
dogodki
novosti
PRED ODGOVORNO ODLOČITVIJO
Kakšna bo prihodnost srednjih pedagoških šol?
Prehod na visokošolsko izobraževanje učiteljev in višješolsko izobraževanje vzgojiteljic postavlja na dnevni red vprašanje prihodnosti srednjih pedagoških šol. Kakšna naj bo njihova prihodnja vloga v sistemu izobraževanja pedagoških delavcev, kakšni programi, kakšna celotna usmerjenost njihovega dela? Mnenja o tem so različna. Medtem ko se mnogi zavzemajo, naj bi te šole kljub spremenjenim programom nadaljevale svetlo tradicijo nekdanjih učiteljišč, so nekateri celo za ukinitev teh šol.
ces da lahko .celotno pripravo za učiteljski in vzgojiteljski poklic prevzamejo ustrezne višje in visoke pedagoške šole ter smeri.
Izkušnje v svetu so glede tega različne, ponekod dobre, drugje slabe. Manjkajo nam primerjalne študije, ki bi osvetljevale tuje izkušnje, da bi se lahko od njih učili. Kritični opazovalci v naših osnovnih šolah pa že zdaj opozarjajo, da prihajajo iz nekaterih višješolskih in visokošol-
skih smeri ozko strokovno usposobljeni predmetni učitelji in profesorji, katerih pedagoška usposobljenost se omejuje na nekaj predmetne didaktike; niso pa kos drugim nalogam in dejavnostim, ki jih predvideva program življenja in dela osnovne šole.
V republiškem družbenem svetu za vzgojo in izobraževanje, v nekaterih družbenopolitičnih organizacijah, v srednjih pedagoških šolah in drugje je prevladalo stališča,da je treba ohraniti
srednje pedagoške šole, načrtno usmerjati vanje obetavne kandidate in jih v letih odraščanja vsestransko pripravljati za poklic. Ze na tej stopnji naj se vključijo v interesne dejavnosti, naj delajo z otroki in mladino različne starosti, razvijajo vse svoje darove in čut za otroka, da bodo postali nekoč dobri učitelji, mentorji, svetovalci in tudi vzgojitelji.
Ne glede na tako prevladujoče stališče pa je leta 1982 nastala pobuda, naj bi se združili v en sam srednješolski program druž-benoslovno-jezik ovni, pedagoški in splošno kulturni program.
, V pedagoškem šolstvu so se tej pobudi, ki je dobila podporo na Republiškem komiteju za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, uprli. Za njo so slutili postopno ukinjanje srednjega pedagoškega šolstva.
Po nekaj letih miru na tem področju so postali aktualni spet novi integracijski predlogi. Zavod SRS za šolstvo jih je povezal v celoto in poslal strokov-
nemu svetu Posebne izobraževalne skupnosti za pedagoško usmeritev v preučitev in odločanje. Predsedstvo te posebne skupnosti in njen strokovni svet, ki sta te dni obravnavala predloge zavoda, se zanje nista preveč navdušila. Tako pomembna strokovna in družbenopolitična vprašanja — so menili — bi morali obravnavati celostno in poglobljeno, na podlagi strokovnih analiz in predvidevanj. Delegatsko odločanje, ki bo sledilo, mora temeljiti na strokovnosti, ne pa na avtoriteti predlagateljev, glasovanju in preglasovanju. Tako odločanje nas je že dostikrat pripeljalo v zmote.
Po daljši razpravi so se člani strokovnega sveta skupaj s predlagatelji in predstavniki naravoslovno-matematične usmeritve načelno zedinili — ob nekaj vzdržanih glasovih — za naslednje rešitve:
Program za vzgojitelje je treba prenoviti in ga uskladiti z novimi višješolskimi programi.
Visokošolsko izobraževanje učiteljev razrednega pouka zahteva za podlago samostojen srednješolski program, ki ga bodo izvajale srednje pedagoške šole.
Namesto da bi imeli na pedagoških srednjih šolah posebne programe za družboslovno-jezi-kovno in naravoslovno-mate matično smer, naj bi pouk potekal po programih družboslovno-jezikovne in naravoslovno-mate-matične usmeritve, dopolnjenih z nekaj izbirnimi pedagoškimi predmeti.
Srednje pedagoške šole naj bi torej ostale kot osrednje pripravljalnice za nadaljnje visokošolsko izobraževanje za pedagoške poklice. Vendar bodo lahko tudi v nekaterih drugih srednješolskih središčih izvajali družbo-slovno-jezikovni in naravoslovno-matematični program z izbirnimi pedagoškimi predmeti, če bodo izpolnjevali potrebne pogoje. Poti do visokošolskega izobraževanja za pedagoške poklice naj bi bile tako še bolj odprte — tako v srednjem šolstvu kot pri vpisovanju na visoke šole.
Za uresničevanje te zamisli pa rabimo mnogo več kot samo programe. Treba bo dati učiteljskemu in vzgojiteljskemu delu primerno družbeno veljavo in gmotno podlago, sicer bo ostalo vse pri željah: kandidatov za pedagoški poklic bo čedalje manj, pa še ti ne bodo več prihajali izmed najboljših učencev. Kljub dobrim programom!
JOŽE VALENTINČIČ
Januarski dnevi defektologov 86
Pod tem naslovom je Društvo defektologov SR Srbije pripravilo seminar za delavce, ki vzgajajo in izobražujejo otroke in mladino z motnjami v razvoju. Seminar je bil od 27. do 31. januarja 1986 v Lovranu, udeležilo pa se ga je okrog 380 učiteljev in vzgojiteljev iz vseh republik in pokrajin. Največ jih je prišlo iz Srbije, Vojvodine in s Kosova.
V plenarnem delu seminarja so bila obravnavana mnoga sodobna vprašanja iz strokovnih in samoupravnih odnosov, ki so zanimiva za celotno defektološko teorijo in prakso.
Skupinsko delo je potekalo po
posameznih defektoloških sekcijah, in sicer v sekciji za mentalno retardacijo, v tiflo sekciji, v surdo sekciji, v sekciji za preventivo in resocializacijo, v sekciji za telesno invalidnost in v logoped-ski sekciji.
Zadnji dan seminarja je bil pogovor za okroglo mizo. Ob tej priložnosti so bila postavljena številna pereča vprašanja kadrovske, študijske, gmotne in samoupravno-organizacijske narave, prebrana pa so bila tudi poročila o delu sekcij. Sklepe seminarja bo oblikovala posebna komisija.
MIHA PAJK
Vsak po svoje — šole in učenci
s seje Skupščine Izobraževalne skupnosti Slovenije
Ali v Sežani smejo imeti tudi naravoslovni izobraževalni program? Na obalno-kraškem območju so zanj in to so njihovi delegati poskusili dopovedati tudi na zadnji seji skupščine Izobraževalne skupnosti Slovenije.
Uspelo jim je, delegati obeh zborov skupščine so z lepo večino glasov sklenili, da šoli v Sežani dovolijo z jesenjo uvesti pouk naravoslovja, če bo seveda šola do takrat imela vse druge potrebne možnosti za to (učitelji, prostor, oprema, verifikacija).
Pot do takega izida na seji skupščine Izobraževalne skupnosti Slovenije ni bila preprosta.
Re^da so že med javno razpravo (trajala je od začetka decembra do prvih dni v februarju) na obalno-kraškem območju predlagali, naj bi imeli v Sežani poleg dosedanjih izobraževalnih programov kovinarske, ekonomske in družboslovne usmeritve po novem še program naravoslovne usmeritve. Ampak tako poenoteno mnenje regije bi malo zaleglo, če ne bi imeli predlagatelji v rokah še drugih prepričeval. Eno od takih je bilo to, da je sežanska občina obmejna, da je v teh krajih potrebno krepiti gospodarski razvoj, zanj šolati zlasti domačine, omogočati bližnji šoli, da daje tudi znanje, ki je dovolj široka podlaga za razne vrste univerzitetnega študija... Vsi takšni razlogi pa bi premalo učinkovali, če ne bi Sežanci in z njimi tudi drugi pristojni in zainteresirani na obalno-kraškem območju naredili še nekaj: predlagali so zamenjavo — namesto dveh predvidenih oddelkov družboslovja v Sežani'naj bi letos jeseni imeli samo en oddelek družboslovja, namesto drugega pa naj bi dobili en oddelek naravoslovja. S tem bi namreč na tem območju ostali pri dotedanjem seštevku vseh predvidenih možnih oddelkov prvega letnika (obenem se celo ne bi povečalo število oddelkov tistih izobraževalnih programov, ki jih nekateri označujejo z elitnimi nasproti programom za proizvodne poklice).
Kaže, da je to prepričalo delegate na seji skupščine Izobraževalne skupnosti Slovenije, ki so tudi na zadnji seji budno pazili, da je ne bi na kakšnem območju Je širili že tako precej pahljačasto Šolsko mrežo. Ampak zdaj se je v razpravi pojavilo novo zaviralo: razmerje med številom naravoslovnih oddelkov in številom oddelkov drugih izobraževalnih programov za posameznem območju.
Tu namreč Obala potegne kratko: delegati so na seji slišali, da je naravoslovnih oddelkov sorazmerno najmanj na severnih območjih Slovenije in da so proti jugu republike v 'primerjavi z drugimi programi vse pogostejši. Nekako takole: v Celju je naravoslovnih oddelkov za 2,8 odstotka med vsemi oddelki prvega letnika, v Mariboru ne dosti več, na obalno-kraškem območju pa bi bilo z uvedbo naravoslovja v Sežani oddelkov naravoslovja menda že za kakšnih 8 odstotkov. Ko je predsednik odbora za usmerjeno izobraževanje to povedal, se je ta pomislek spremenil v mnenje, da Sežani ne bi dali oddelka naravoslovja, ker bi z njim povečevali slovensko nesorazmerje. Še tako prispodobo je dal predsednik skupščine, češ da se bo po naravoslovnih oddelkih Slovenija prevrnila v morje.
Ob takem pomisleku oziroma ugovoru zoper naravoslovni oddelek v Sežani so delegati obeh zborov morali naposled z glasovanjem doseči, izreči svoj sklep. Izobraževalna skupnost Slovenije je namreč matična za izobraževalne programe naravo-slovno-matematične usmeritve, v tem primeru je v vlogi pristojne posebne izobraževalne skupnosti.
Izid glasovanja je bil tak: v obeh zborih skupaj 27 glasov za uvedbo naravoslovja v Sežani, 2 glasova proti, 9 vzdržanih.
S tem je Izobraževalna skupnost Slovenije dovolila, da se naravoslovni program uvede še na
eno šolo več. Ta šola je po številu oddelkov ali učencev? majhna, ena izmed tistih, za katere naj bi veljal poseben režim kombinacij naravoslovnih, družboslovnih, pedagoških in drugih podobnih izobraževalnih programov, da bi tako tem krajem omogočili dovolj široko možnost srednjega izobraževanja in priprave učencev za nadaljevanje študija na univerzah.
Za enako možnost uvedbe naravoslovja kot v Sežani se je potegoval tudi Ljutomer in z njim celo pomursko območje. Vendar eni s predlogom niso uspeli, ker niso ponudili zamenjave. Prav tako tudi ni bil sprejet mariborski predlog za delno povečanje števila naravoslovnih oddelkov v svoji šoli, ker se tudi tam med drugim niso domenili, da bi v kakšnem drugem izobraževalnem programu na tem območju ustrezno zmanjšali število oddelkov.
Tako bi skoraj mislili, da so naravoslovni oddelki osredek srednješolskih sporov, ki kazijo slogo in mir, čeprav so na seji še več govorili o oddelkih nekaterih drugih proizvodnih programov.
A ne bo tako. To vprašanje bo skoraj rešeno tisti hip, ko se bodo naravoslovni, družboslovni, pedagoški in mogoče še kateri programi nekako prepletli, povezali v neke nove kombinacije, ki bodo primernejše nadomestilo sedanjim za šole v manjših krajih.
Ampak to se menda še ne bo zgodilo letošnjo jesen (vsaj tako je sporočil predsednik skupščine Izobraževalne skupnosti Slovenije) in dotlej bo deloval mehanizem sedanjih programov in njihovih razmerij, čeprav je predsednik odbora za usmerjeno izobraževanj e osebno menil, da je naravoslovni proa-gram primeren za majhen kraj in čeprav ga je v tem posredno podprl tudi namestnik predsednika Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo.
Jedro problema srednješolske mreže pa ob vsem tem ostaja čisto drugje. V šolskem leW 1980-81 so srednje šole razpisale 34.421 mest za vpis mladine v pivi letnik in vpisale 31.895. učencev. Od takrat se število vpi' sanih vztrajno zmanjšuje, ob tein pa tudi število razpisanih mest
Za minulo šolsko leto je bilo raZ' pisanih 27.656 mest, vpisali so se pa 26.504 učenci. Letos je razpi' sanih nekaj nad 26.600 mest. učencev iz osnovnih šol bo najbrž podobno kot lani (okoli 24.500) in s ponavljalci ter drugimi vpi' sanimi tudi vpis najbrž ne bo večji od lanskega. Učencev ni — šole pa so.
V tem je osrednje vprašanje' Učence, ki so, bi rada univerza pritegnila k sebi (rdruženo delo terja od nje veliko vec diplomantov, zlasti za tehniko). Gospo-darstvo nemalokrat zaman razpisuje štipendije za manj zahtevna dela in od srednjih šol terja delavce že po treh letih srednjega šolanja. Vmes so šole, za katere je število vpisanih oziroma nevpisanih učencev lahko tudi eksistenčno vprašanje. Učenci pa mislijo malo drugače: tistim s Koroškega, Pomurja, s ptujskega območja je Maribor predaleč; 20 ali več odstotkov jih po osnovni šoli ne gre naprej. Drugod je nekako podobno.
1
Ne zmanjšuje se pritik za širjenje šol v manjših krajih, razmerja med kadrovskimi potrebami in izobraževalnimi možnostmi ostajajo neusklajena, dolgo pričakovana prenova nekaterih izobraževalnih progra mov še ni pripravljena. V takih okoliščinah je učinek usklajevanja srednješolskega vpisa oziroma srednješolske mreže maj-heij,ali jalov, nekateri imajo vtis, da gre za barantanje (tudi barantanje z učenci ali na račun učencev?) in nekaj takih opomb je bilo mogoče slišati tudi na seji skupščine Izobraževalne skupnosti Slovenije.
JANKO SVETINA
Mladina v času krize
Nadaljevanje s 1. str.
slišijo — ne zavračanje in posmehovanje, ampak resnično tehtne nasprotne argumente?
Dr. Boris Majer pravi, da obstajata dve razširjeni obliki pater-nalizma do mladih. Ena oblika
aternalizma je ta, da skušamo
omunisti in drugi odrasli »aktivisti«, tudi učitelji, mladinsko organizacijo spreminjati v transmisijo političnih organizacij in institucij, in mladino v bistvu uporabljati kot nekakšno pasivno podporo za tisto, kar se dogovorimo v političnih organizacijah »odraslih«. To obliko pater-nalizma mladi zelo odločno odklanjajo, z njo smo si naredili veliko družbene škode.
' ’ 4-ju ni o!;,*:,! i
Druga, bolj zakrita oblika pa-ternalizma, ki ima prav tako hude družbene posledice, pa je tale:
v vseh družbeno-političnih organizacijah v bistvu obljubljamo, da bomo namesto mladih storili tisto, česar namesto njih ne more storiti nihče. Noben rod ■namreč ne more zavzeti družbenega mesta, ki mu pripada, drugače kot z bojem. To velja za vsak mladi rod, tudi za tega, ki pravkar prihaja. Trditi, da je treba mladim ustvariti vse mož-
nosti za prodor in jim zmeraj in povsod dajati prav, tudi takrat, ko večina v družbi ne sprejema kakšne njihove zahteve kot upravičene, realne in družbeno sprejemljive, je isto kot trditi, da se mladim ne bo treba z lastno organiziranostjo, z zbiranjem argumentov, s potrpežljivim prepričevanjem drugih izbojevati svojih stališč in da se zmeraj izpostavljajo tudi nevarnosti, da bodo včasih pogoreli. Obe vrsti paternalizma povzročata, da se mladi pasivizirajo ali pa politizirajo »nesistemsko«, v nekih svojih, včasih celo namerno obrobnih oblikah organiziranja. Zlasti druga oblika paternalizma pa jih potiska tudi v pasivnost take vrste, da čakajo kot vrabci, kdaj jim bo mati »družba« prinesla črvičke, in ker črvičkov ni, se spustijo v apriorno in neučinkovito besedno kritiko vsega, kar je v družbi takšno, da se noče zboljšati brez skupnega boja in truda vseh, starejših in mlajših, ki mislimo, hočemo in moremo bolje in drugače. Zato se moramo obeh vrst paternalizma zelo varovati.
Politične analize novih družbenih gibanj ter mladinskega in študentskega tiska so pokazale, da nastaja veliko novih družbenih vprašanj, za katera se zanimajo mladi veliko bolj kot starejši. To so vprašanja tehnolo-
škega razvoja, ekologije, vprašanja miru, drugačnih kulturnih vzorcev življenja in vprašanja demokratizacije celotne družbe.
Izredno pomembno je, da med mladimi ne gre za razumevanje demokratizacije v pomenu večstrankarske meščanske demokracije, temveč bolj za težnje po demokratizaciji v pomenu individualizacije, za razvoj možnosti, sposobnosti in dolžnosti vsakega človeka, da kot posameznik prevzame politično odgovornost in vpliva na družbene in življenjske procese. Obenem pa ta težnja po individualizaciji ni povezana s težnjo po nekritičnem včlanjevanju v zdajšnje družbenopolitične organizacije. Nasprotno, kaže se nagnjenje k zanikovanju teh institucij, češ dane zmorejo zadostiti potrebam mladih po človeškem samouresničenju. Očitno je, da mladi skušajo na samosvoj način ustvariti prostor za svoje samouresničenje.
Mislim, da je to najostrejša kritika, s katero mladina, Sicer premalo premišljeno, pretehtano, opozarja na način delovanja vseh političriih mehanizmov v naši družbi — od zveze komunistov do socialistične zveze in delegatskega sistema, in mogoče še najbolj jasno na svojo politično organizacijo.
Po tem seveda ni mogoče trdi-
ti, da so vsi mladi politično ozaveščeni, da hočejo biti vsi politično dejavni, čeprav v vsebinsko drugačnem političnem sistemu, kot je ta, kakršnega imamo, ali da hočejo narediti tak sistem, ki bo bližji njihovim potrebam po samouresničevanju. Vendar pa ta idejni tok med mladimi prevladuje in je najmočnejši. V tem je tudi veliko upanje, da že rastejo borci, ki bodo zmogli razvojni preskok, ki ga moramo v družbi narediti do leta 2000.
Pred pedagogi in drugimi družbenimi delavci je težka naloga: imeti morajo posluh za novosti v političnem delovanju mladih in zagotoviti revolucionarno kontinuiteto.
Kdor se želi podrobneje seznaniti z vprašanji, ki jih obravnavam v tem prispevku, si lahko ogleda naslednje novejše vire: Zbornik o mladih, Ziherlovi dnevi 1980, brošuro:
Naloge
komunistov za delo med mladimi, Komunist 1985 Ljubljana in raziskavo Danice Fink-Hafner:
Družbeni položaj in idejne orientacije mladih, Center za politološke raziskave Raziskovalnega inštituta FSPN, Ljubljana 1985.
SONJA LOKAR
AKCIJA 2000 NOVIH RAZISKOVALCEV DO LETA 1990
Brez znanosti ni prihodnosti
Pogovor s Cirilom Baškovičem, predstavnikom Republiškega komiteja za raziskovalno dejavnost 'n tehnologijo in z novima raziskovalcema
V zadnjih letih je bila znanost »področje posebnega družbenega po-zabljanja«. Videti pa je, da smo končno vendarle spoznali, da je treba kjjub zadolženosti in pomanjkanju denarja za posodabljanje kar najhitreje prilagajati gospodarsko sestavo spremembam v svetu in našim razvojnim potrebam. Ali drugače: V našo proizvodnjo je treba uvajati Programe, ki zahtevajo zelo kakovostne delavce in veliko znanja, če hočemo tekmovati s svetom. Naš temelj mora biti stvarna in dolgoročno usmerjena razvojna politika, ki jo sestavljajo: tehnološko posodabljanje, vse večja usmeritev v izvoz in ustrezne gmotne možnosti za razvoj. Uspešne razvojne politike pa ne moremo izpeljati brez znano-le-ta pa temelji na raziskovalnem delu. Prav zato je treba pohvaliti Republiški komite za raziskovalno dejavnost in tehnologijo, Razisko-valno skupnost Slovenije in Izobraževalno skupnost Slovenije, ki se j Vsak po svoje trudi, da bi se vrste raziskovalcev obogatile in osvežile z novimi močmi. Novi delavci naj bi pripomogli k razvoju znanosti na Slovenskem, bolj razvita znanstvenoraziskovalna dejavnost pa naj bi Pomagala združenemu delu iz njegovih kroničnih težav in k uveljav-Ijonju tudi naše »pameti« v tujini. Pomemben del teh prizadevanj je gotovo nova akcija »2000 novih raziskovalcev do leta 1990«, ki jo je spodbudil Republiški komite za raziskovalno dejavnost in tehnologi-jo, financirala pa jo bo Raziskovalna skupnost Slovenije.
Da bi seznanili javnost s to ak-c'i°, smo na pobudo mladih raziskovalcev zaprosili za pogovor Cirila Baškoviča z Republiškega komiteja za raziskovalno dejavnost in tehnologijo in mlada raziskovalca Tanjo Dominko (VTOZD za veterinarstvo) in Andreja Lukšiča(FSPN),ki so ju mladi izbrali za svoja predstavnika.
® Od oktobra 1985 poteka republiška akcija »2000 novih raziskovalcev do leta 1990«. Povejte, prosim, kakšen je njen namen in na katerih metodoloških izhodiščih je zasnovana, koliko mla-raziskovalcev se je doslej vključa« vanjo in po kakšnih me-ril'h ste jih izbrali?
Ciril Baškovič: Akcija je sestavina temeljne usmeritve naše družbe. Z njo naj bi razširili in Pospešili inovativno usposabljanje tvorcev proizvodnih oziroma družbenih sredstev, tako da bi dajala večje, tržno preverjene dosežke. To pomeni, da se moramo pri upravljanju s sredstvi in ^ neposredni proizvodnji bolj kot doslej opreti na strokovno delo. Ob tem trčimo na bistveno: Primanjkuje sposobnih ljudi, ki bi se lahko dokopali do rešitev za bolj razvojno učinkovito gospodarstvo. Potrebujemo ljudi, ki bodo imeli znanje, enakovredno tistemu, ki obstaja v razvitem svetu in ki ga bodo morali uveljavljati pri nas.
Na Slovenskem smo se ob Podpori SZDL in ZKS dokopali do odločitve, da je treba nameniti v letih od 1986 do 1990 pre-cej denarja za nameščanje novih, Predvsem mladih ljudiv razisko-valne skupine. Raziskovalna skupnost Slovenije, preko katere se bodo zbirala družbena sredstva za ta namen, bo zahtevala, da se mladi raziskovalci z delom v raziskovalnih skupinah in programih strokovno usposobijo za vrhunske strokovnjake.
V vte skupine bodo lahko vključeni diplomanti neposredno po drugi stopnji, bodisi
akoj po diplomi, bodisi iz vrst delavcev, ki so že zaposleni v gospodarstvu.
Akcijo smo začeli lansko jesen, doslej je bilo nastavljenih ' novih, mladih raziskovalcev, ki so jih predlagali mentorji za Posamezna področja.
® Akcijo bo financirala Raziskovalna skupnost Slovenije. Kako je denar namensko porazdeljen in koliko ga je namenjeno za vsakega raziskovalca glede na zvrst njegovega raziskovalnega dela? Kako je preračunana vsota denarja za posamezne vrste raziskovalcev in kaj vse je treba s tem denarjem poravnati? Kako so pri raziskavah zastopana posamezna področja, katero ima prednost in zakaj?
Ciril Baškovič:	Izvajal-
ka—Raziskovalna skupnost Slovenije je vpisala to akcijo v svoj srednjeročni načrt. Financirala jo bo pod določenimi pogoji. Novi raziskovalci bodo nastavljeni v že obstoječe raziskovalne, skupine in organizacije,ki izpolnjujejo pogoje, kot so znanstvenoraziskovalna kakovost, druž-beno-razvojni pomen raziskovalnega področja in pripravljenost za prenos znanja v razvojno prakso gospodarstva in drugem. Še več, skupine bodo lahko financirane prek Raziskovalne skupnosti Slovenije le, če bodo med drugim vzgajale tudi nove raziskovalce. Jedro vzgoje mora namreč biti kar raziskovalno delo neposredno, drugi del pa zajema dodatno obveznost: v določenih letih morajo mladi potrditi strokovnost tudi z dosego akademskih stopenj. Dva tisoč novih ljudi v srednjeročnem obdobju pomeni 400 do 500 raziskovalcev na leto. Večina jih bo delala na področjih naravoslovja in tehnike. Ta področja so prednostna, ker so ključnega pomena za nove tehnološke postopke in izdelke. Del novih raziskovalcev bo namenjen tudi za druga področja, čeprav pri nekaterih izjemoma le za vzdrževanje zdajšnjih zmogljivosti. Ta usmeritev velja za zdajšnje srednjeročno obdobje. O določenih nastavitvah bodo v Raziskovalni skupnosti Slovenije odločali vsako leto sproti ob letnih načrtih.
Predvidevamo, da bo del novih raziskovalcev obnavljal in krepil mentorsko jedro v znanstvenoraziskovalnih ustanovah vseh vrst in tudi na fakultetah, večji del pa bo delil usodo večine raziskovalcev — v raznih oblikah se bo zaposlil pri razvojnih projektih zlasti gospodarstva in družbenopolitičnih skupnosti. Predvsem ozdi bodo pripravljeni omogočiti svojim strokovnjakom raziskovalno spopolnjeva-nje iz dela le, če bodo računali, da bodo tako učinkoviteje stregli svojim razvojnim potrebam. Tako bomo obnovili znanstvenoraziskovalne in razvojne vrste na univerzi in v delovnih organizacijah z delavci, ki se bodo z raziskovalnim delom usposobili tako, da bodo verjetno bolj inventivno reševali probleme in prožno prenašali znanje iz kabinetov in laboratorijev v delovne organizacije.
Raziskovalna skupnost Slovenije financira to akcijo skladno z izračunom izdatkov za kabinetne, terenske in laboratorijske raziskave. Izdatki se razlikujejo. Novim raziskovalcem namenja 70 odstotkov denarja: za polno zaposlenega raziskovalca.
Leta 1985 je bilo namenjeno za raziskovalca, ki se ukvarja s kabinetnimi raziskavami, približno 3,2 milijona din na leto, za raziskovalca, ki se ukvarja s te-
renskimi raziskavami, 4,13 milijona din, za raziskovalca, ki se ukvarja z laboratorijskimi raziskavami pa 4,27 milijona din. Skupaj za vse vrste raziskovalcev je bilo na voljo 11,6 milijona din.
Povedati pa je treba, da je raziskovalno delo sestavljeno iz različnih del.
Ta vsota zajema raziskoval-čeve osebne dohodke, obratovalne stroške raziskovalnega dela skupine, katere član je novi raziskovalec, del denarja je namenjen za nakup opreme in strokovne literature, komunikacijam s svetom itn.
Opozoril bi rad, kdo vse je odgovoren za izpeljavo akcije. Na splošno je odgovorna Raziskovalna skupnost Slovenije, neposredno odgovorni so mentorji oziroma vodje raziskovalnih skupin (denar naj bi dobili le, če bodo vključevali nove raziskovalce), predsedniki in člani programskih svetov pri Raziskovalni skupnosti Slovenije, direktorji raziskovalnih organizacij, dekani in prodekani fakultet, ki bodo sprejemali nove ljudi, skladno s pogodbo o nastavitvi določenega števila raziskovalcev.
• Kakšne obveznosti imate mladi raziskovalci do Raziskovalne skupnosti Slovenije in kakšne do raziskovalne organizacije, v kateri delate? S katero organizacijo ste podpisali pogodbo o delu in obveznostih?
Tanja Dominko: V raziskovalni organizaciji, kjer delamo,
skovalcem? Ali so mogoče zlorabe — tako glede dela kot glede denarja — znotraj raziskovalne organizacije, ki nima dovolj delavcev in ji primanjkuje denarja? Kako ste zavarovali družbene interese in interese raziskovalcev?
Ciril Baškovič: Raziskovalna organizacija mora novim raziskovalcem omogočiti raziskovalno delo, prek mentorjev pomagati izoblikovati program, ga spremljati ter ustvariti primerne okoliščine za izpolnjevanje obveznosti. Poskrbeti mora, da bo raziskovalec, potem ko bodo potekla določena leta, dobil zaposlitev, tako da bo lahko nadaljeval znanstvenoraziskovalno ali razvojno in drugo strokovno delo.
Poglavitna težava pri pridobivanju 400 do 500 ambicioznih in sposobnih novih ljudi na leto je omejeni vir kadrov. To velja za naravoslovje in tehnična področja. Na univerzi diplomira na teh področjih na drugi stopnji okoli 900 študentov na leto. Vsak tretji od teh najbrž ni primeren, da bi se začel usposabljati za raziskovalca, ni pa tudi motiviran, da bi se lotil tega dela ob vsakršnih pogojih. Menim, da je treba tem ljudem omogočiti privlačne razmere, da bi se odzvali res tisti, ki so sposobni. To pomeni zadovoljive osebne dohodke in čim manj moteno raziskovalno delo. Žal so se že na začetku akcije pojavile težave, ki jih moramo čim-prej rešiti, sicer nam lahko ogrozijo izpeljavo akcije. Raziskovalna skupnost Slovenije je na-
Raziskovalci pri svojem delu — VTOZD za veterinarstvo
smo podpisali izjavo, da si bomo v petih ali šestih letih pridobili magisterij in doktorat znanosti. Na temelju naše izjave se je raziskovalna organizacija obvezala pri Raziskovalni skupnosti Slovenije, da nas bo po končani obveznosti zaposlila za nedoločen . čas, če se bomo razvili v vrhunsko usposobljene strokovnjake, ki bodo s svojo ustvarjalnostjo in prožnostjo znali poiskati ustrezne rešitve in jih v praksi tudi uresničevati.
Razvida del in nalog doslej še nisem prejela; sama sem seznanila svojo skupino s svojimi dolžnostmi pa tudi s pravicami, ki jih je določila Raziskovalna skupnost Slovenije, in pojasnila, da morajo biti delovne razmere take, da bodo omogočale raziskovalno delo — le to ima prednost — pa tudi študij in izobraževanje hkrati. Rada bi dodala še, da je moj mentor preobremenjen in mi pri najboljši volji ne more nameniti več kot uro na dan, saj se mora ukvarjati tudi s terenskim in drugim delom, če hoče, da bo raziskovalna organizacija uspešno poslovala. Menim, da bi bilo treba mentorje razbremeniti, morda jim omogočiti drugačen vir dohodka za raziskovalno organizacijo.
# Kaj mora zagotoviti raziskovalna organizacija mladini razi-
menila dovolj denarja za vsakega mladega raziskovalca, da ne bi bil prisiljen ob zahtevnem raziskovalnem delu sočasno opravljati še drugih del. Kot kaže, nekatere raziskovalne organizacije ne dajejo takih osebnih dohodkov, kot bi jih, denarno vzeto, lahko. Druga težava je v tem, da mentorji niso povsod dovolj pomagali poiskati pravega raziskovalnega programa in zagotovili okoliščin, da bi mladi lahko z vso močjo raziskovalno delali in se usposabljali. Menda se tudi dogaja, da skušajo ponekod nove raziskovalce uporabljati za raznovrstna dela, ki nimajo nikakršne zveze z raziskovalnim delom, nasprotno, še otežujejo ga. Zlasti fakultete in nekatere samostojne raziskovalne organizacije so opozorile Raziskovalno skupnost Slovenije na neskladja med možnimi osebnimi dohodki novih raziskovalcev in osebnimi dohodki že zaposlenih. Nizke dohodke imajo zlasti nižje kategorije pedagoških in raziskovalnih delavcev. Prav bi bilo, če bi nizko vrednotenje del v raziskovalnih organizacijah in na fakultetah reševali drugače, ne pa z akcijo »2000 novih«. Mladi raziskovalci so nova kategorija, akcijo, ki je izredno pomembna za naš gospodarski razvoj, pa podpira CK ZKS predsedstvo Republiške konference SZDL .in
verjetno jo bodo podprli tudi v republiški skupščini. Zasnovo akcije so podprli številni posveti in dokumenti: Univerza v združenem delu, Zvezna resolucija o napredku in razvoju znanosti, Strategija tehnološkega razvoja Jugoslavije, sklepni dokument o inovativni dejavnosti v združenem delu na srečanju samoupravljavcev v Kragujevcu itn. Lani je tudi SAZU opozorila javnost, kako pomembno je vlaganje v raziskovalno dejavnost, ki spodbuja inovativno dejavnost. Zato bo treba poiskati rešitev, ki tudi — kar zadeva osebne dohodke novih raziskovalcev — ne bo ogrozila akcije.
Temeljni vzrok nekaterih nasprotovanj na univerzi je predvsem neustrezno družbeno vrednotenje celotnega raziskovalnega področja.
• Mladi raziskovalci ste sprejeli zasnovo akcije in s tem tudi vse obveznosti in velike obremenitve, povezane z njo. Gotovo pričakujete, da vam bo družbena skupnost pomagala akcijo uspešno izpeljati, sicer bi bil vloženi denar zaman, akcija 2000 novih raziskovalcev pa le želja, zapisana na papirju. Kakšne težave ste imeli doslej in kakšne pričakujete v prihodnosti?
Andrej Lukšič: Da se ne bi zaostrovali odnosi med mentorji in nami, smo na sestanku mladih raziskovalcev predlagali Raziskovalni skupnosti Slovenije, naj pošlje raziskovalnim organizacijam dopis, v katerem bodo opredeljena naša dela in naloge. Anketa, ki smo jo poslali mladim, je pokazala, da nekatere raziskovalne organizacije obremenjujejo mlade (od ene ure do enajst ur na dan) z operativnim, pedagoškim, administrativnim delom in s številnimi funkcijami v vseh mogočih komisijah in odborih, tako da ni časa za resnično zagnano raziskovalno delo.
Tanja Dominko: Opozorili smo tudi na stanovanjske težave mladih raziskovalcev, ki bi utegnile otežiti ali popolnoma onemogočiti delo. Ne smemo pozabiti, da dela večina mladih v Sloveniji predvsem v dveh središčih, v Ljubljani in v Mariboru. Lahko bi nastala geografska selekcija, ki bi gotovo zmanjšala kakovost znanstvenoraziskovalnega dela.
Andrej Lukšič: Da bi se izognili geografski selekciji, smo na sestanku predlagali, naj bi se pri Študentskem centru ali kje drugje zagotovilo ustrezno število stanovanjskih enot, tako da mladim raziskovalcem ne bi bilo treba plačevati dragih najemnin, za katere bi morali žrtvovati polovico mesečnega dohodka. V teh prostorih bi stanovali raziskovalci začasno, od treh do šest let, glede na to, koliko časa bi se usposabljali. Ker niti univerza niti raziskovalne organizacije nimajo stanovanj niti denarja, bi bilo prav, da bi to vprašanje uvrstili v srednjeročne in dolgoročne načrte. Vedeti je namreč treba, da bo ostalo v Ljubljani najbrž okoli 800 do 1000 raziskovalcev, do takrat pa ne bo mogoče ustrezno rešiti stanovanjskega vprašanja.
Menimo tudi, da je treba vztr-jati pri višini osebnega dohodka, ki jo je izračunala Raziskovalna skupnost Slovenije, sicer bi bili raziskovalci prisiljeni opravljati še druga dela prek študentskega servisa ali predavati na delavskih univerzah. Tako bi bilo kratkoročno in dolgoročno onemogočeno, da bi se zasnova akcije uresničila, saj ne bi mogli izpolniti svojih obveznosti. Naj povem, da lani, kljub denarju, ki ga je zago-tovila Raziskovalna skupnost
naš
pogovor
Slovenije, ni bilo nobenemu raziskovalcu izplačano več kot
80.000	din na mesec (določeno od 100.000 do 110.000), najnižji dohodki pa so bili celo 45.000 din (določeni minimum znaša
53.000	din). Zato smo predlagali, naj raziskovalne organizacije svoje interne akte o delitvi osebnih dohodkov prilagodijo tako, da bodo upoštevana merila, ki jih je izračunala Raziskovalna skupnost Slovenije glede višine osebnih dohodkov mladih raziskovalcev.
Tanja Dominko: Veliko nam je do tega, da družba sprejme in podpre našo akcijo. Želimo, da bi se zasnova akcije uresničila in da se spoštujejo pogoji, ki jih je predvidela Raziskovalna skupnost Slovenije.
Andrej Lukšič: Vztrajamo pri zahtevi, da smo zraven povsod, kjer odločajo ali obravnavajo zadeve mladih raziskovalcev, tako da lahko svoje mnenje tudi pošteno povemo.
•	Za vse predvidene raziskave je treba načrtovati tudi ustrezno raziskovalno opremo. Povejte, prosim, vsaj približno, koliko takšne opreme je na voljo na domačem tržišču, koliko pa jo bo treba dobiti iz tujine. Kakšne so možnosti za to po novem zveznem deviznem zakonu?
Ciril Baškovič: Oprema se pretežno uvaža, posebno zahtevna merilna tehnika. Na domačem tržišču pride v poštev le opremljanje za spremljajočo tehniko in delovne prostore. Na primer: pri biologiji uvažamo ultra centrifuge, fermentorji pa so lahko izdelani doma. Po večletni zapori, ko smo dobivali zelo malo opreme iz tujine, je bilo mogoče le-to od leta 1984 uvažati brez carine. Od takrat pa do lani smo uvozili za okrog 7 milijonov dolarjev raziskovalne opreme. To je bila sicer osvežitev, ki pa ne zadošča. Raziskovalna skupnost Slovenije namerava to dejavnost nadaljevati. Postopek o tem, kako izbirati opremo, je že vpeljan in natančno programsko utemeljen, oprema je na voljo raziskovalnim skupinam, ni pa izključna last raziskovalnih organizacij.
Novi devizni sistem obeta, da se bodo devize za takšne namene zbirale na ravni republike. Po napovedih naj bi vsota za družbenopolitične skupnosti in družbene dejavnosti znašala 103 milijone dolarjev, od tega bi bilo 80 milijonov dolarjev namenjenih družbenim dejavnostim. Če bo to obveljalo, bi bilo mogoče zagotoviti 4 milijone dolarjev za uvoz raziskovalne opreme in 3 milijone dolarjev za uvoz strokovne literature. Za oboje bi že dosegli soglasje, vprašanje pa je, ali bodo banke imele dovolj deviz. Zdaj jih morajo razporejati predvsem za odplačilo dolgov, za nakup surovin in polizdelkov za izvoz, za energetiko in za druge potrebe.
•	Kaj menite o mladih raziskovalcih?
Ciril Baškovič: Pohvaliti jih je treba, ker so se začeli sami organizirati, da bi si zagotovili primerne delovne razmere in tako zmogli prevzeti odgovornost, da se bodo res razvili v vrhunske strokovnjake. Njihova zavzetost olajšuje izvajanje celotne dejavnosti in povečuje njeno učinkovitost. Raziskovalna skupnost Slovenije se mora opreti na aktiv mladih raziskovalcev in z njimi sodelovati pri reševanju vseh vprašanj, ki jih zadevajo.
Pogovarjala se je
TEA DOMINKO
dogodki
novosti
Kako bo mogoče?
Razmere, v katerih ni dovolj denarja, zahtevajo premišljeno ravnanje
O racionalizaciji na vseh področjih in ravneh našega življenja je bilo že marsikaj povedano, o varčevanju v šolstvu pa so znova razpravljali na seji Strokovnega sveta SRS za vzgojo in izobraževanje, letošnjega 6. februarja. Povod: gradivo Izobraževalne skupnosti Slovenije — Ugotovitve in sklepi o nadaljnjem usklajevanju programov usmerjenega izobraževanja z materialnimi možnostmi v obdobju 1986-1990.
To je bila zanimiva razprava, odkrit pogovor in kritična ocena gmotnega položaja, v kakršnem sta se znašla tudi vzgoja in izobraževanje predvsem v zadnjih letih — ob starih težavah in pred novimi zahtevami. Izrečenih je bilo veliko resnic in izostrenih pogledov na varčevalne postopke.
Med mnogimi ugotovitvami smo slišali, tudi to, da ostaja veliko zamisli in poudarkov, ki se utrinjajo na sejah tega strokovnega sveta, vs^ prevečkrat samo v nekaterih krogih, tako rekoč za zaprtimi vrati. To pa je škoda, saj bi zanimali mnoge in marsikaj bi se iz njih naučili.
Učimo pa se vsako leto znova
—	tudi ob varčevalnih ukrepih. Kronološko pa tudi vsebinsko gledano ti sklepi niso posebno novi, čeprav je zadnji dokument te vrste sprejela skupščina Izobraževalne skupnosti Slovenije 24. decembra lani. Pospremila ga je s pomenibnimi besedami: Od izvedbe navedenih sklepov je precej odvisno, kdaj bomo na področju izobraževanja dosegli zastavljeni cilj — izenačitev ekonomskega položaja delavcev v usmerjenem izobraževanju s položajem delavcev v materialni proizvodnji. Tri izhodišča — uskladitev osebnih dohodkov z dohodki delavcev v gospodarstvu do konca leta 1986, nadaljnje načrtno opremljanje srednjih in visokih šol in razvoj neposrednih odnosov v svobodni menjavi dela za vse oblike izobraževanja ob delu, iz dela in stalnega izobraževanja — naj bi pomagala uskladiti programe izobraževalnih skupnosti z gmotnimi možnostmi, s spremenjenimi standardi storitev in normativi, smotrno urediti vzgojno-izobraževalne programe in šolsko mrežo.
V bistvu so tudi v tem predlogu ponovljene podobne zahteve kot v tistem iz leta 1983 — po iskanju najbolj smotrnih rešitev pri dogovarjanju o programskih zasnovah, po doslednem spoštovanju standardov in normativov, po gospodami izpeljavi dela učencev pri vajah, zmanjševanju obsega vaj pri nekaterih predmetih in nazadnje — predlog za izračun, koliko učiteljev je v resnici potrebno (po normativih) in po tem, da je treba obseg dejavnosti v srednjih šolah zmanjšati za 20 odstotkov. S tem zadnjim bi menda najbolj neposredno prihranili, mislijo pa, da bi šole potem tudi lažje oblikovale šolski koledar.
Omejitve v šolstvu torej niso nič novega, na seji pa je bilo jasno povedano, da postajajo najrazličnejša usklajevanja čedalje bolj naporna: hude težave so bile že z usklajevanjem programov, še težje je usklajati program z gmotnimi možnostmi in najtežje
—	ob resolucijskih omejitvah — usklajati gmotno raven delavcev v vzgoji in izobraževanju z dru-
gimi. Drage šolske mreže se je v zadnjih letih napletlo (mimo standardov in normativov, kar tako z »dogovarjanjem« in izsiljevanjem) toliko, da zdaj ponekod zmanjkuje učencev, ves čas pa dobrih, strokovno usposobljenih učiteljev, skratka, omrežje še zdaleč ni učinkovito. Zdaj naj bi programe združevali in prenavljali in tako nekaj tudi prihranili za zvišanje osebnih dohodkov.
Stabilizacijska prizadevanja naj bi zajela tudi visoko šolstyo: v program ali smer Se sme vpisati najmanj 30 študentov — izjeme so določene z normativi — če je vpis manjši, pa je treba zagotoviti denar s svobodno menjavo dela.
Tudi v visokem izobraževanju naj bi združevali programe in smeri, racionalizirali delitev študentov v skupine, zahteve v vzgojno-izobraževalni h programih glede učiteljev in učencev itn. Skratka, povsod bi radi imeli kar najprimernejše šole, ob zmanjšanem obsegu vzgojno-izobraževalnega dela naj bi postala šola boljša. Zamisli so sicer dobre, marsikdo pa sprašuje, ali so uresničljive, ali so za visokoleteče cilje reforme pedagoški delavci dovolj usposobljeni?
Opozorilo, da je strokovni vidik pri takih predlogih velikokrat zanemarjen, je bilo slišati tudi v razpravi na tej seji. Člani strokovnega sveta so podprli temeljna izhodišča prizadevanj Izobraževalne skupnosti Slovenije za stabilizacijo in Ostali pri mnenju, ki so ga zapisali že ob predlogih v letu 1983. Pravila je treba spoštovati, saj bi prav to lahko prineslo tiajvečji denarni učinek. Težava pa je v nečem drugem: vsi ti predlogi Izobraževalne skupnosti niso denarno ovrednoteni. Zato nastaja zmeda: nihče prav ne ve, koliko denarja bi prihranili ob kakem posegu in v kolikšnem času. Kaj hitro pa je bilo ugotovljeno, da bi tedaj, če bi zmanjšali obseg dejavnosti v srednjih šolah za 20 odstotkov (pri tem so mišljene kulturne, naravoslovne in tehnične dejavnosti), prihranili en sam odstotek, ta pa v celotnih izT datkih res ne pomeni veliko. Te dejavnosti so prinesle v šole svežino, zato jih zlepa niso pripravljene opustiti.
Strokovni svet je namenil posebno pozornost dvema pomembnima vprašanjema:	za-
htevi po tem, da naj bi delili oddelke, učencev v manjše skupine pri vajah in praktičnem pouku in da bi tiste šole, ki za to nimajo ustreznih možnosti, prenesle nekaj vaj in praktičnega pouka v ozde. Tudi ta vprašanja bo treba preučiti in najbrž tudi preveriti, kako so pripravljeni na tak sprejem na drugem bregu.
V razpravi so še o marsičem glasno razmišljali, zmeraj znova opozarjali na pomen strokovno preverjenih odločitev pa tudi na to, da bi se na nekaterih področjih, ki doslej niso omenjena, dalo marsikaj prihraniti. Položaj se zdi velikokrat še posebno težaven zato, ker — tako je dejal eden od razpravIjalcev — vsake stabilizacije res ni mogoče začeti tam, kjer smo bili že do zdaj najšibkejši. Vsi pa so se strinjali, da posegi, pa čeprav bi prinesli nekaj denarja, ne smejo škodovati ne učitelju ne učencu.
MARJANA KUNEJ
UČENJE BOGATI IN OHRANJA
Izobraževanje za tretje življenjsko obdobje
Zamisel o permanentnosti izobraževanja in vzgoje smo v Jugoslaviji sprejeli med prvimi, čim se je po letu 1960 dodobra izoblikovala v Unescu in drugih mednarodnih organizacijah. Zapisali smo jo v resolucije in temelje naše zakonodaje, ki ureja izobraževanje in vzgojo. Vendar pa smo še naprej omejevali izobraževanje na mladost, na prvo obdobje odraslosti in kvečjemu na srednja leta; iz zamisli o nenehnosti izobraževanja in vzgoje smo domala izključili starejše, že upokojene občane. Njihov delež v sestavi prebivalstva raste; po nekaterih predvidevanjih bomo imeli leta 2000 več upokojencev kot otrok in mladine.
Med lepimi gesli smo dostikrat napisali, da je človek naša najvišja vrednota. Vendar smo hkrati potisnili starejše na rob družbenega življenja, pri izobraževanju pa jih domala odpisali, češ, čemu naj se še izobražujejo, saj je obdobje dela za njimi, njihove umske sposobnosti pa upadajo.
Tako ravnanje dokazuje, da je
naša zavest obremenjena s predsodki in konservativnostjo starih navad. Izobraževanju, ki je namenjeno človekovemu vsestran-
skemu razvoju, smo pripisali zgolj utilitarne naloge, pri tem pa pozabili, da sta izobraževanje in vzgoja, notranje razvijanje in zorenje del celotnega človekovega življenja. Izobraževanje se mora odzivati na potrebe in vprašanja vseh življenjskih obdobij, tudi starejših let. Miselna svežina, umsko delo in izobraževanje so tesno povezani. Učiti se pomeni iskati odgovor na venomer nova življenjska vprašanja, nenehno širiti svoje obzorje in poglabljati znanje na področjih, ki nas zanimajo.
Izobraževanje za tretje življenjsko obdobje ni torej nič manj pomembno in utemeljeno kot za katerokoli prejšnje življenjsko obdobje; spreminjajo se le vsebina in del ciljev, pa tudi oblike in metode, ki se morajo približati starejšim. Skrb za izobraževanje v tretji življenjski dobi je del naših prizadevanj za kakovost življenja, za uresniče-
VVerner Berg: Sove, lesorez
nje svetovnega gesla: Dodajmo življenja letom! Nihče naj se v naši na • človečnosti zasnovani družbi ne počuti odpisanega, pozabljenega, osamelega!
Te misli so bile v ospredju v pogovoru, ki so ga pripravili Andragoško društvo Slovenije, Filozofska fakulteta v Ljubljani in Dom starejših občanov Ljubljana Šiška 3. februarja 1.1. z namenom, da bi ustanovili prvo univerzo za tretje življenjsko obdobje pri nas. Dr. Ana Krajnc, profesorica andragogike, in Zoran Jelenc, predsednik Andragoškega društva Slovenije, sta v uvodu povzela tuje izkušnje, pomembne tudi za nas. Izobraževanje za tretje življenjsko obdobje v svetu zadnja desetletja načrtno razvijajo; v sosednji Italiji na primer je v zadnjem desetletju nastalo 30 univerz za starejše — najbližja je v Trstu. Prva svetovna konferenca o izobraževanju za tretje življenjsko obdobje, ki je bila leta 1982 na Dunaju pod pokroviteljstvom Združenih narodov, je opozorila na vedno večji delež starejših v družbi in na sodobno spoznanje, da starost ni ovira za miselno in spoznavno dejavnost Spreminja se samo vsebina izobraževanja in človekovega dela; interesi starejših, njihove potrebe in možnosti pa morajo biti temelj pri načrtovanju izobraževanja.
Predstavniki društev upokojencev, zdravstvenih ustanov in drugih služb so navedli, da smo v zadnjem obdobju zgradili v naši republiki 60 sodobnih domov za starejše občane. V tem se lahko primerjamo z razvitimi deželami. Upokojenci so organizirani v društvih in klubih, kjer poteka precejšnja dejavnost, saj deluje na primer kar 70 pevskih zborov, veliko je drugih dejavnosti, organiziranih potovanj in letovanja ipd. Vsem tem novim oblikam je
Za bogatejše doživljanje umetnosti
treba torej le še dodati nove možnosti, ki jih ponuja izobraževanje. Center za tuje jezike v Ljubljani ima v tem spodbudne izkušnje. Upokojenci, obiskovalci tečajev za tuje jezike in predavatelji so pripovedovali, kako so se v teh izobraževalnih skupinah udeleženci povezali med seboj, koliko sproščene dejavnosti in dobre volje je ob teh srečanjih, ki so obogatila njihovo življenje. Tečaji vključujejo marsikatere zanimive obiske, oglede in pogovore, ki zanimajo udeležence.
Ob upokojitvi starejšega človeka nasilno iztrgajo iz prejšnje delovne skupine in potrgajo del socialnih vezi, ki so človeku zelo pomembne. Izobraževanje mu daje možnost, da ustvari nove socialne vezi in se poveže z drugimi ob skupni dejavnosti, ki pomaga človeku iz osamljenosti.
Za starejše so primerne manjše in srednje skupine, v katerih ima vsak svoje mesto in se lahko uveljavlja. Za mnoge izobraževalne in kulturne dejavnosti, namenjene ljudem v tretji, starostni dobi, bi lahko v naši družbi ve- ! liko bplje poskrbeli, če bh ustrezne ustanove (delavske univerze, galerije, muzeji, knjižnice i ipd.) enakovredno obravnavale ! starejše občane, družba pa bi ' namenila za to potreben denar.
Slovensko andragoško društvo bo spodbujalo in usmerjalo dejavnost prve univerze za tretje ! življenjsko obdobje, ki naj bi bila zgled tudi drugim središčem. Društvo bo poskrbelo za usposabljanje mentor jev tega izobraževanja, s pobudami in predlogi pa bo skušalo vključiti v to dejavnost tudi druge, ki bi lahko več prispevali za bogatitev življenja starejših ljudi.
JOŽE VALENTINČIČ
Srečanje predstavnikov treh ljubljanskih kulturoloških srednjih šol s predstavniki ljubljanskih kulturnih organizacij
' Pomembno je, da prihodnji kulturni delavci, ki se zdaj šolajo v treh ljubljanskih kulturoloških srednjih šolah, čim bolje spoznajo vsa področja umetnosti in kulture, in ne le tisto, kateremu se želijo poklicno posvetiti. Vsestransko razgledani kulturni delavci pa bodo postali samo, če bodo seznanjeni tudi s posebnostmi vseh kulturnih dejavnosti. Res, da vsaka šola poleg programa za vzgojno-izobraževalno delo pripravi tudi program kulturnih dejavnosti — pri njegovi sestavi enakovredno sodelujejo učenci in mentorji in šolsko kulturno društvo — vendar šola sama ne more biti kos številnim in zahtevnim interesnim dejavnostim. Zato je prav, da kultura (kulturne organizacije) pomaga šolam, ki izobražujejo za njene potrebe, če tega same ne zmorejo zaradi pomanjkanja mentorjev ali prostora.
Kako veliko želja imajo srednješolci vseh treh ljubljanskih kulturoloških šol, je pokazala anketa — zajela je vsa področja kulture — ki so jo lani opravili na pobudo delovne skupine za oblikovanje srednješolskega centra v Ljubljani, le-ta deluje pri Posebni izobraževalni skupnosti za kulturo. Podatki iz ankete na vseh treh kulturoloških šolah: na Srednji šoli za družboslovje in splošno kulturo Vida Janežič, Srednji glasbeni in baletni šoli Ljubljana in na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo med drugim kažejo, da kar 70 odstotkov učencev ne sodeluje v interesnih dejavnostih, čeprav si to želi, ker za to na srednji šoli ni možnosti. Če primerjamo zdajšnje zanimanje s tistim, ki so ga jučenci kazali v osnovni šoli, lahko rečemo, da je ostalo pri-
bližno enako, povečalo se je le število fnteresnih dejavnosti, s katerimi se učenci želijo ukvarjati. Med desetimi dejavnostmi, ki jih najbolj zanimajo, sta po dve s plesnega, likovnega in gledališkega področja in po ena iz varstva naravne in kulturne dediščine, besedne kulture, filma in glasbe.
Anketa je potrdila, da lahko šole uresničujejo svojo vzgojno-izobraževalno vlogo v drugih interesnih dejavnostih najprej s pomočjo šol kulturne usmeritve, pomagati pa bi morale tudi kulturne organizacije, društva inpo-samezniki. Da bi spodbudila boljše sodelovanje vseh treh ljubljanskih kulturoloških šol z ljubljanskimi kulturnimi organizacijami, je Občinska kulturna skupnost Ljubljana Center ob podpori Sveta za kulturo pri RK SZDL pripravila delovno srečanje, ki je združilo predstavnike obeh strani. V živahni razpravi, v kateri ni manjkalo pripomb o pomanjkljivostih ene in druge strani, so bili poudarjeni tile predlogi: Vse tri ljubljanske kulturološke šole želijo več prostih vstopnic na prireditve, predlagajo tudi, naj bi si učenci ogledali potek praktičnega dela v kulturnih ustanovah. Sole bi bile rade vnaprej seznanjene s programi kulturnih organizacij, da bi jih lahko ves učiteljski zbor uvrstil v svoj delovni načrt in v načrte predmetov in dejavnosti. Želijo tudi, da bi kulturne organizacije namenile šolam nekaj mentorjev za interesne dejavnosti. Predlagale so še, naj bi jim kulturne organizacije omogočale pogovore z ustvarjalci in jih o tem vnaprej obveščale. Šole so pozvale kulturne organizacije, naj bi imele več razumevanja pri organizira-
nju proizvodne prakse, ker je za učence obvezna, in je drugje ne morejo opravljati. Sole bi rade tudi same sodelovale pri kulturnih programih ustanov, če bodo to zmogle poleg neposrednega vzgojno-izobraževalnega dela. Čeprav se predstavniki ljubljanskih kulturnih organizacij ubadajo z raznovrstnimi težavami (od denarnih do prostorskih, pa tudi narava dela ni zmeraj naklonjena obiskom učencev, npr. pri vajah v gledališču ali pri snemanju filma), so vsi pokazali dobro voljo in razumevanje. Poudarili pa so, da bodo sprejemali le manjše skupine ob vnaprejšnjem dogovoru, in take učence, ki jih področje res zanima. S prostimi vstopnicami za predstave pa bo malo težje, ker
imajo kulturne organizacije svoje občinstvo in vnaprej določene rezervacije, pripravljene pa so dati vsaki izmed treh kulturoloških šol po 10 brezplačnih članskih izkaznic; te naj bi hranili mentorji na šolah samo za učence, ki jih take prireditve res zanimajo. Različne vaje v kulturnih ustanovah naj bi si ogledale po vnaprejšnjem dogovoru, le manjše skupine takih učencev, ki se bodo odločili za tovrstno kulturno delo. Lahko rečemo, da je bilo srečanje koristno, ker je zbližalo predstavnike kulturoloških šol in kulturnih organizacij. Odkrito so si izmenjali mnenja in odprli možnosti za še bolj'živo medsebojno sodelovanje.
TEA DOMINKO
	Vabilo
Z dajanjem svoje krvi lahko naredite največ, kar lahko stori	
človek za človeka. Zato vas pričakujemo na krvodajalski akciji.	
Prijave sprejema občinski odbor Rdečega križa, v delovnih	
organizacijah pa aktivist RK za krvodajalstvo.	
FEBRUAR 1986	
Ljubljana Bežigrad	20., 25.
Ljubljana Center	17., 26.
Ljubljana Moste	18., 28.
Ljubljana Šiška	21., 27.
Ljubljana Vič-Rudnik	19., 24.
MAREC 1986	
Ljubljana Bežigrad	3., 11.
Ljubljana Center	4., 14.
Ljubljana Moste-Polje	5., 12.
Ljubljana Šiška	10., 17.
Ljubljana Vie-Rudnik	6., 13.
Polzela	7.
Litija	18., 19.
Kranj	20., 21., 24., 25., 26., 27., 28.
	RDEČI KRIŽ SLOVENIJE
ZAVOD SRS ZA ŠOLSTVO
PROSVETNI DELAVEC, ŠT. 3 PRILOGA
Televizija v šoli
1986
POMLADANSKI PROGRAM — FEBRUAR, MAREC, APRIL
V_____________________^

VSEBINA	^
•	Beseda urednika
•	Spored
•	Poklicno usmerjanje
•	Biologija, somatologija, zdravstvena vzgoja
•	Človekovo telo
•	Slikarstvo
•	Umetnost
V
Ljubljana, dne 17. februarja 1986
r

BESEDA UREDNIKA ŠOLSKE TELEVIZIJE
S pedagoškega vidika je nastal pomemben premik: radiotelevizija Ljubljana je začela z 10. februarjem oddajati dopol-dapfkč izobraževalne programe vseh zvrsti v slovenščini. Davna želja učiteljev, da bi lahko videli šolske in izobraževalne oddaje dopoldan in njihovo ponovitev popoldan, se je tako izpolnila.
To pa seveda ne pomeni, da se bomo dokončno poslovili od šolskih in izobraževalnih oddaj s srbohrvaškega jezikovnega območja, ki smo jih lahko gledali doslej vsak dopoldan, saj bo šolska televizija vse najboljše oddaje prevedla in opremila s pedagoškimi napotki. Oddaje, ki jih bomo tako lahko uvrstili v naše učne načrte, nam bodo pomagale pri našem pedagoškem delu.
Oglejmo si na kratko, kaj smo pridobili z dopoldanskim sporedom. Ob ponedeljkih bomo gledali ponovljeno Zrcalo tedna, dokumentarne filme in glasbene oddaje. Ob torkih bo oddaja šolske televizije in uredništva izobraževalnih oddaj, ki bo imela za uvod risanko. Dopoldnevi ob sredah so namenjeni kulturi; gledali bomo dramske nadaljevanke, drame in oddaje na likovno ali umetnostnozgodovinsko temo. Četrtki so namenjeni slovenskemu in jugoslovanskemu filmu; ta spored bo mogoče oblikovati po željah učiteljev za filmsko vzgojo. To velja seveda tudi za »dramsko« sredo in gledališko vzgojo v šoli.
Ob petkih si bomo lahko ogledali tednik, potem pa nas bodo razveseljevali baleti. Spet odlična priložnost, da učitelji plesne vzgoje povedo svoje želje uredništvu glasbenih televizijskih oddaj, ki bo načrtovalo ta baletni spored. Zdaj, ko smo naredili korak naprej pri izobrdževlanih in šolskih programih, lahko povemo, kje nas še žuli čevelj.
Najprej so tu oddaje slovenske šolske televizije. Vsi vemo, da bi učitelji potrebovali kratke avdiovizualne zapise, ki bi bili usklajeni z učnimi načrti in didaktičnimi postopki. Za intenzivno delo v razredu so polurne oddaje marsikdaj predolge. Naslednja težava, ki jo bomo morali rešiti, je opremljanje šol z videorekorderji. Splošno mnenje je, da računalniki ne morejo nadomestiti videorekorderjev, temveč jih lahko samo dopolnijo.
Vsekakor bo treba razmisliti tudi o eni ali dveh mediotekah, ki bi bile za vso Slovenijo. Vizualni zapisi učne snovi postajajo namreč čedalje pomembnejši za vzgojno-izobraževalni postopek in bi morali biti učitelju vsak trenutek dosegljivi.
MAKO SAJKO
ŠOLSKA TELEVIZIJA
SPORED — POMLAD 1986

TOREK ob 9. in
16. uri CIKLUS
11. 2.	POKLICNO USMERJANJE ČLOVEKOVO TELO SLIKARSTVO
18.2.	POKLICNO USMERJANJE ČLOVEKOVO TELO SLIKARSTVO
25. 2.	POKLIČNO USMERJANJE ČLOVEKOVO TELO SLIKARSTVO
4. 3.	POKLICNO USMERJANJE ČLOVEKOVO TELO SLIKARSTVO
11. 3.	POKLICNO USMERJANJE ČLOVEKOVO TELO SLIKARSTVO
18. 3.	POKLICNO USMERJANJE ČLOVEKOVO TELO SLIKARSTVO
25. 3.	POKLICNO USMERJANJE ČLOVEKOVO TELO SLIKARSTVO
1. 4.	POKLICNO USMERJANJE ČLOVEKOVO TELO SLIKARSTVO
8. 4.	POKLICNO USMERJANJE ČLOVEKOVO TELO SLIKARSTVO
15. 4.	POKLICNO USMERJANJE ČLOVEKOVO TELd SLIKARSTVO
22.4.	POKLICNO USMERJANJE ČLOVEKOVO TELO SLIKARSTVO
29. 4.	POKLICNO USMERJANJE ČLOVEKOVO TELO UMETNOST
NASLOV ODDAJE	TRAJANJE
Poklici v kemiji	30’34”
Kaj človeka drži pokonci	25’18”
Analiza svetlobe	28’55”
Poklici v kmetijstvu — poljedelstvu in živinoreji	28’40”
Moč, ki lahko gore premika	26’05”
Slikarska resnica Poklici v kmetijstvu — sadjarstvu in vinograd-	29’09”
ništvu	28’14”
Možgani — računalnik, ki ga človek ni sposoben narediti	27’,05”
Barve in človekova usoda	29’30”
Poklici v kmetijstvu — vrtnarstvo	24’00”
Voh in okus	27’25”
Ženska v zrcalu likovne umetnosti	29’13”
Poklici v gostinstvu in turizmu	29’55”
Koža	26’40”
Zlomljene oblike	29’10”
Pred izbiro poklica — računalništvo	29’20”
Bolečina	24’40”
Nepredmetni svet	29’10”
PokUci v PTT	30’35”
Hormoni	27’20”
Antiumetnost	29’00”
Pred izbiro poklica miličnik	30’40”
Človek E	27’20”
Umetnost v revoluciji	29’30”
Poklici v kamnoseštvu	29’40”
Notranje očiščevanje	24’50”
Akcija in konstrukcija	29’00”
Poklici v kovinarstvu in strojništvu	30’05”
Notranja ura	27’05”
Obnova predmeta	27’35”
Poklici v metalurgiji	31’40”
Kako se sporazumevamo	27’13”
Ideja in fotostvarnost	29’00”
Poklici v ladjedelništvu	26’20”
Biološki način življenja	25’00”
Ko glasba spremlja	26’05”
POKLICNO USMERJANJE	Torek: n- 2-1986
POKLICI V KEMIJI
1.	oddaja
SMOTRE, POVZETEK VSEBINE IN NAVODILA pripravil JANEZ ZALAZNIK
Kemik — smer kemijski procesničar. Kemijski procesničarji tudi organizirajo in nadzorujejo delo delovnih skupin v procesni proizvodnji. Poklic kemijski laborant je enako zahteven kot kemijski procesničar, njegovo delo pa je pripravljanje kemikalij, jemanje vzorcev za analiziranje in izdelovanje preparatov. Kemijski laborant opravlja tudi standardne kakovostne in količinske analize vzorcev ter‘fizikalno kemične analize in meritve.
Kemijski tehnik je najzahtevnejši poklic, za katerega se učenci lahko usposobijo v srednjem izobraževanju. Zato se kemijski tehniki zaposlujejo pri zahtevnejših delih kot vodje oddelka ali izmerie, laboratorijski tehniki, kemijski analitiki, kontrolorji ipd.
SMOTRI
Učenci:
—	spoznajo pomen kemi in kemijske industrije v narodnem gospodarstvu preteklosti, sedanjosti in prihodnosti;
—	spoznajo področje dela, delovne razmere in možnosti za izobraževanje in delo v kemijski industriji;
—	spoznajo poklice in poklicno delo kemijskih poklicev, za katere se učenci lahko izšolajo v srednjem usmerjenem izobraževanju;
—	spoznajo pomen znanja in raziskovalnega dela za ustrezen družbenogospodarski razvoj.
NAVODILA
Film je namenjen učencem višjih razredov osnovne šole.
Učitelj ali strokovni delavec naj pogovor o kemijski stroki in poklicnem delu poveže z znanjem, ki ga učenci že imajo o kemijskih procesih. Spoznanja, ki so jih učenci dobili pri opravljanju kemijskih poskusov, naj bodo izhodišče za ugotavljanje lastnosti, ki so potrebne za dobro opravljanje dela v kemijski industriji. Na podlagi izjav učencev, ki se odločajo za kemijske poklice, utrdite prave motive za takšno odločitev!
POVZETEK VSEBINE
Kemija ima s svojimi začetki v alkimiji dolgo zgodovino. Od konca 17. stoletja pa se vse hitreje razvija. V Sloveniji smo uvedli industrijsko proizvodnjo kemijskih izdelkov v drugi polovici 19. stoletja, ko je začela v Hrastniku delovati tovarna žveplene in solne kisline. Danes ustvari slovenska kemična industrija nekaj več kot četrtino vse jugoslovanske kemične proizvodnje. Uporaba kemijskih procesov pa je značilna tudi za druge gospodarske panoge. Zato danes večina kemijskih tehnikov in inženirjev ni zaposlenih v kemični industriji. temveč drugod, predvsem pri izbiri in oblikovanju plastičnih izdelkov za elektroindustrijo, oplemenitenju in zaščiti lesa v lesni industriji, proizvodnji in predelavi papirja, nadzoru in razvoju materialov za grafično industrijo in analitskih opravilih živilske industrije.
V kemični industri ji pa prevladuje procesna proizvodnja, ki potrebuje strokovnjake vseh zahtevnostnih stopenj.
Od priprave oddaje Poklici v kemiji do zdaj se je Programska zasnova za oblikovanje vzgojno-izobraževalnih programov kemijske usmeritve nekoliko spremenilo.
V	skrajšanem programu srednjega izobraževanja na II. stopnji zahtevnosti in v programu na IV. stopnji zahtevnosti sta združeni kemijska in keramijska dejavnost v program Kemijska dejavnost. Tako sta zdaj v skrajšanem programu dve smeri izobraževanja, in sicer smer opravljalec kemijskih strojev in naprav in smer pomožni keramik 11. V smeri opravljalec kemijskih strojev in naprav se šolajo učenci tudi za poklic pripravljalec kemikalij.
V	programu srednjega izobraževanja kemijska dejavnost se na IV. stopnji zahtevnosti izvajajo tri smeri izobraževanja. To so: kemijski laborant, kemijski procesničar in keramik IV. Smer kemijski procesničar vsebuje znanje tudi za poklic plastikarja in galvanizerja, ki sta bila ob pripravi te oddaje razporejena na dela in naloge III. stopnje zahtevnosti.
Vzgojno-izobraževalni program Pripravljalec kemikalij in opravljalec kemijskih naprav pripravlja za dela druge zahtevnostne stopnje. Z usposabljanjem se diplomanti tega programa lahko usposobijo za delo s kemijskimi surovinami od prevzema surovin, prek priprave ustreznih količin do spremljanja kemijskega procesa in embaliranja končnih izdelkov ali pa za opravljanje manj zapletenih naprav za enostavnejše procese in pripravo surovin.
S procesnimi napravami, v katerih se opravljajo zapleteni kemijski procesi, opravljajo kemijski procesničarji, ki dobijo ustrezno znanje v programu
Na V. stopnji zahtevnosti se v smeri kemijski tehnik izobražuje tudi keramij-ski tehnik.
Podatke, kijih daje film, je treba dopolniti s podatki zadnjega razpisa za vpis v 1. letnik srednjega izobraževanja (mreža šol, vrsta programov in smeri, predvideno število učencev), s podatki skupnega razpisa kadrovskih štipendij, ki kažejo, katere poklice bo gospodarstvo najbolj potrebovalo, in s podatki letnih potreb po kadrih, ki jih pošljejo skupnosti za zaposlovanje in kažejo, kakšne so zdajšnje potrebe po delavcih posameznih poklicev.
POKLICNO USMERJANJE	18. 2. 1986
POKLICI V KMETIJSTVU —
V POLJEDELSTVU IN ŽIVINOREJI
2.	oddaja
SMOTRE, POVZETEK VSEBINE IN NAVODILA pripravil JANEZ ZALAZNIK
SMOTRI
Učenci:
—	spoznavajo pomen kmetijstva v narodnem gospodarstvu:
—	se seznanijo s spremembami, kijih povzroča razvoj znanosti in tehnologije v kmetijstvu;
—	spoznavajo različne kmetijske dejavnosti in njihovo medsebojno odvisnost;
—	se seznanijo s poklici v pol jedel jstvu in živinoreji in z vlogo znanja za uspešno delo v kmetijstvu;
—	se seznanijo z organizacijskimi oblikami proizvodnje v kmetijstvu (zasebno kmetijstvo, kooperacije, družbeno kmetijstvo) in z zaposlovanjem v teh različnih oblikah.
POVZETEK VSEBINE
Kmetijstvose je v zadnjih desetletjih močno spremenilo. Še pred pol stoletja se je v Sloveniji s kmetijstvom ukvarjala kar polovica prebivalstva, danes pa kmetuje komaj osmina; zaradi več prebivalstva in boljše življenjske ravni pa potrebujemo danes več hrane kot pred petdesetimi leti. Zato se je moralo kmetijstvo tehnološko močno spremeniti. Ročna orodja in živino so morali zamenjati stroji, razviti je bilo treba namakanje in osuševanje, uporabljati različna umetna gnojila in zaščitna sredstva, razviti rastline, ki dajejo na enakih površinah večji pridelek; z najraznovrstnejšimi zdravili, hormonskimi, mineralnimi in vitaminskimi dodatki, ogrevanjem in osvetljevanjem povečevati prirast živine, proizvodnjo mleka, jajc itd. Razvijanje in uporaba takšne tehnologije pa zahteva strokovnjake z mnogo več znanja iz naravoslovnih pa tudi družboslovnih področij, kot so ga imeli kmetovalci v preteklosti, ko so le izkušnje prenašali iz roda v rod. Kljub specializaciji, ki je zajela tudi kmetijstvo, pa se še zdaj večina slovenskih kmetij pa tudi marsikatero družbeno kmetijsko posestvo uk-
varja hkrati spoljedeljstvom in z živinorejo. Ti dve kmetijski dejavnosti se namreč tako dopolnjujeta, da dajeta najboljši izkoristek kmetijskih površin.
V Sloveniji je največ kmetijskih površin v zasebni lasti, zato je tudi največ kmetovalcev zaposlenih na svojih kmetijah. Družbena kmetijska proizvodnja pa zaposluje v Sloveniji okoli 2000 kmetijskih strokovnih delavcev.
Znanje za delo v kmetijstvu dajejo vzgojno-izobraževalni programi,srednjega in visokega izobraževanja kmetijske usmeritve.
Skrajšani program Kmetovanje je namenjen kmečki mladini, ki si med izobraževanjem pridobiva praktično znanje tudi z delom na svoji kmetiji.
Za kmetijca in kmetijskega tehnika se učenci lahko izšolajo y vzgojno-izo-brazevalnem programu Kmetijec. V smeri kmetijec traja izobraževanje tri leta. Po končanem šolanju se lahko diplomanti usposabljajo v poljedeljstvu, živinoreji, sadjarstvu in vinogradništvu. V smeri kmetijski tehnik traja šolanje štiri leta m daje znanje za poklica poljedeljsko živinorejski tehnik in sadjarsko vinogradniški tehnik. Samo za področje živinoreje pa se učenci izobražujejo v vzgojno-izobraževalnem programu Veterinarski tehnik.
NAVODILA
Film je primeren za učence višjih razredov osnovne šole.
Pri predmetih spoznavanja narave in družbe, kemije in biologije so si učenci pridobili tudi določeno znanje o poljedeljstvu in živinoreji skratka'znanje, ki ga potrebujejo strokovni delavci v poljedeljstvu in živinoreji. Zato navežite pogovor ob tem filmu na znanje, ki ga učenci že imajo o rastlinah in živalih ter njihovi vzgoji, kakor tudi o kmetijskih procesih, ki so povezani s kmetijsko proizvodnjo. Podatke o delu v poljedeljskih in živinorejskih poklicih ter psihofizičnih zahtevah teh poklicev dobite v knjigi Poklici in šole, ki jo imate v šolski knjižnici. V tej knjigi so zastareli le podatki o šolanju. Veljavne podatke o šolanju pa dobite v zadnjem razpisu za vpis v i. letnik srednjih šol. Takšen razpis izide vsako leto konec februarja kot priloga časopisa Delo. Približno v istem času izide tudi skupen razpis kadrovskih štipendij. Ker je družbeni sektor kmetijstva slabše razvit, je tudi manj razpisanih kadrovskih štipendij, zato ogozp-rite predvsem učence iz kmečkih družin, da lahko dobijo štipendijo iz druzenih sredstev.
?
POKLICNO USMERJANJE	Torek: 25. 2. 1986
POKLICI V KMETIJSTVU —
V SADJARSTVU IN VINOGRADNIŠTVU
3.	oddaja
SMOTRE, POVZETEK VSEBINE IN NAVODILA pripravil JANEZ ZALAZNIK
SMOTRI
Učenci:
—	spoznajo raznolikost slovenske pokrajine in različne možnosti za kmetijsko proizvodnjo, ki so posledica te raznolikosti;
—	spoznajo pomen sadjarstva in vinogradništva za učinkovito kmetijsko proizvodnjo na področjih, kjer so slabe možnosti za poljedeljstvo;
—	spoznajo delo v sadjarstvu in vinogradništvu ter poklice, ki se zaposlujejo v teh dveh vejah kmetijstva;
—	spoznajo pomen turizma na kmetiji in delo v takem turizmu.
Sadjarjevo delo se konča, ko pripravi sadje za prodajo. Ko pa vinogradnik potrga grozdje začenja novo delo — kletarjenje. Iz grozdja napravi mošt, ki mora prevreli v vino. Vinogradnik vinar mora skrbeti, da poteka priprava mošta in vinsko vrenje tako, kot je primemo vrsti grozdja in sorti vina. Njegovo delo pa se ne konča niti tedaj, ko mošt prevre v vino. Vino je namreč treba negovati, dokler ni zrelo za stekleničenje.
Ob tako imenovanih vinskih cestah se danes vinogradniki ukvarjajo tudi s turizmom na kmetiji. Ta dejavnost zahteva posebno znanje. Precej tega znanja dobijo prihodnji kmetovalci med šolanjem, še več pa v tečajih, organiziranih posebej za tiste, ki se želijo ukvarjati tudi s turizmom na kmetiji.
Danes si nobene veje kmetijstva ne moremo predstavljati brez strojne opreme. Ta zahteva redno vzdrževanje pa tudi popravljanje. Za takšna mani zahtevna opravila se učenci usposobijo v programih Kmetovanje in Kmetijec, za zahtevnejša dela s kmetijsko mehanizacijo pa izobražuje poseben program Kmetijski mehanizator.
Znanje za delo v sadjarstvu in vinogradništvu dobijo učenci v istih programih in smereh srednjega izobraževanja kot za poljedeljstvo. To šolanje je natančneje prikazano v filmu Poklici v poljedeljstvu in živinoreji.
POVZETEK VSEBINE
Zaradi zemljepisne lege in izoblikovanosti tal sta sadjarstvo in vinogradništvo pomembni veji slovenskega kmetijstva. Obe veji imata zgodovinsko tradicijo, v zdajšnjih razmerah mednarodne menjave dela pa postajata posebno pomembni tudi zaradi velikih možnosti izvoza njunih pridelkov.
Film prikazuje delo v sadovnjaku in vinogradu od zasaditve novega sadovnjaka in vinograda do njune polne rodnosti, in od rezi do obiranja in trgatve.
NAVODILA
Film je namenjen učencem višjih razredov osnovne šole.
Delo v sadjarstvu in vinogradništvu je sorodno delu v poljedeljstvu zato je tudi izobraževanje za vsa tri področja organizirano v istih izobraževalnih smereh, posebnosti pa si učenci pridobijo z usposabljanjem, ko se zaposlijo na določenem področju. Zaradi te sorodnosti veljajo navodila, napisana pri poljedeljstvu in živinoreji, tudi za sadjarstvo in vinogradništvo.
POKLICNO USMERJANJE	Torek: 4- 3-1986
POKLICI V KMETIJSTVU — VRTNARSTVO
4.	oddaja
SMOTRE, POVZETEK VSEBINE IN NAVODILA pripravil JANEZ ZALAZNIK
SMOTRI
Učenci:
—	spoznajo pomen urejenega okolja in pridelave zdrave hrane za zdravo življenje;
—	spoznavajo pomen vrednot, ki jih ne more meriti le s količinami;
—	seznanijo se z delom v vrtnarstvu in cvetličarstvu in s poklici, ki opravljajo to delo;
—	spoznajo, da nekatera dela v vrtnarstvu zahtevajo smisel za lepo oblikovanje.
POVZETEK VSEBINE
V času, ko se zaradi vse večje onesnaženosti okolja začenjamo zavedati, kako pomembno je za preživetje zdravo in urejeno okolje, vse bolj pridobivajo veljavo poklici, ki smo jih v navduševanju nad tehničnim razvojem odrinili vstran. Takšni poklici so tudi’vrtnar, cvetličar in vrtnarski tehnik.
Film prikazuje dela v povrtninarstvu, parkovnem vrtnarstvu in cvetličarstvu. Vrtnarji se lahko ukvarjajo s povrtninarstvom na prostem ali pa v ogrevanih rastlinjakih. V obeh primerih so dela podobna, le da v ogrevanih rastlinjakih vrtnarjevo delo ni odvi sno od letnih časov in vremenskih razmer. Ta dela pa se-
gajo od priprave zemlje za sejanje, sejanja, presajanja, negovanja in zaščite sadik in rastlin do pobiranja in pripravljanja za prodajo.
Posebno zahtevna je prodaja rezanega cvetja, saj si kupci za različne priložnosti želijo ustrezne cvetlične aranžmaje. Vrtnar cvetličar mora znati oblikovati različne šopke in cvetne vezenine pa tudi s cvetjem primerno okrasiti celotne slavnostim namenjene prostore.
Prav tako kot zahteva cvetličarjevo delo izostren čut za lepo kompozicijo, zahteva tak čut tudi delo parkovnega vrtnarja. Ta mora poleg vsega vrtnarskega znanja in spretnosti obvladati tudi preprosta gradbena dela in znati oblikovati parkovne površine v skladno celoto. Pri tem delu-mu svetujejo in pomagajo vrtnarski tehniki, ki pri načrtovanju in oblikovanju večjih parkovnih površin sodelujejo z arhitekti.
Za delo v vrtnarstvu se učenci izobražujejo v vzgojno-izobraževalnem programu Kmetijec v smereh vrtnar in vrtnarski tehnik. Sola za tidve smeri je le v Celju.
NAVODILA
Film je namenjen učencem višjih razredov osnovne šole.
Z zgledi iz ožjega okolja naj učitelj ali strokovni delavec seznani učence, kako pomembne so zelene površine za ohranjanje zdravega življenjskega okolja. Prav tako naj z zgledi pokaže pomen estetsko oblikovanega bivalnega prostora na človekovo počutje. Pogovori naj se o poklicih, ki ne ustvarjajo samo nove materialne vrednote ampak pripomorejo tudi h kakovosti življenja. Takšno delo zahteva tudi večjo ustvarjalnost. Ob tem naj opozori učence, da zahtevajo različna dela tudi v istem poklicu različne osebnostne lastnosti. To omogoča ustrezno zaposlitev diplomantom iste izobraževalne smeri, ki pa imajo različne za delo potrebne lastnosti.
Po pogovoru o delu parkovnega vrtnarja, povrtninarja in cvetličarja naj učence tudi opozori, da so potrebe po teh kmetijskih poklicih precej manjše kot po kmetijcih in kmetijskih tehnikih.
POKLICNO USMERJANJE	Torek: U- 3. 1986
POKLICI V GOSTINSTVU IN TURIZMU
5.	oddaja
SMOTRE, POVZETEK VSEBINE IN NAVODILA pripravila OLGA TOMŠIČ
SMOTRI
Učenci:
—	spoznavajo pomen turizma in vzporedno s tem gostinstva glede na možnosti za ustvarjanje narodnega dohodka v preteklosti in danes;
—	spoznavajo pestre možnosti za uveljavljanje gostinsko-turističnih delavcev v zasebnem in družbenem sektorju;
—	spoznavajo zahteve dela in izobraževanja za vsak poklic v gostinstvu in turizmu;
—	s primerjanjem svojih sposobnosti in interesov in v filmu prikazanih zahtev dela se laže opredelijo za delo v gostinstvu in turizmu ter pravočasno spoznajo, da na tem področju ne bi bili najbolj uspešni. Njihova odločitev temelji na boljšem poznavanju vsebine in zahtevnosti dela.
POVZETEK VSEBINE
Naravne lepote privabijo v Slovenijo veliko domačih in tujih gostov. Goste privabljajo gore, toplice, morje in kmetije, kjer se želijo odpočiti in sprostiti.
Za dobro počutje gostov skrbijo gostinsko-turistični delavci. Gostje so vedno zahtevnejši, zato morajo biti tudi gostinsko-turistični delavci čedalje bolj usposobljeni, da lahko goste pridobijo in tudi obdržijo. Šolajo se v srednjih šolah za gostinstvo in turizem v programih Kuharstvo, Strežba v programu Turistična dela.
V	triletnem šolanju v programu Kuharstvo se usposobijo učenci za samostojne kuharje. Ob praktičnem pouku prikazana priprava različnih jedi je kuharjevo delo. Kuhar pa mora imeti za uspešno delo tudi veliko teoretičnega znanja, domiselnosti in želje po ustvarjanju. K dobri hrani sodi tudi dobra postrežba. Za to poskrbijo natakarji, ki se teoretično in praktično šolajo tri leta v programu Strežba. Pogovor z gosti v domačem ali tujem jeziku zahteva primerno znanje domačega jezika in dveh tujih jezikov. Znanje strokovnih predmetov pa omogoči natakarj u, da svetuje gostom pri izbiri jedi in pijač. Spretnosti pri razkosavanju jedi pred gosti, spretnosti flambiranja in mešanja barskih pijač se naučijo učenci pri praktičnem pouku.
Večji kuhinjski obrati potrebujejo kuharske tehnike, ki so po štiriletnem šolanju v programu Kuharstvo usposobljeni za zahtevnejša dela pri vodenju vseh vrst kuhinj in manjših gostišč. V večjih restavracijah in obratih prehrane skrbijo za hitro in kulturno postrežbo gostov tehniki strežbe, ki se šolajo štiri leta v programu Strežba, v smeri tehnik strežbe.
V	programu Turistična dela postanejo v štirih letih učenci turistični ali gostinski tehniki. Film prikazuje njihovo delo v recepciji hotela, v turistični agenciji, v avtobusu. Povsod morajo gostinski ali turistični tehniki z ustreznimi informacijami, pojasnili in organizacijo ustreči najrazličnejšim potrebam gostov, zato morajo imeti dovolj splošne izobrazbe, znati pa morajo poleg materinščine vsaj še dva tuja jezika.
Zadnji del filma prikazuje, da mora biti delo vseh gostinsko-turističnih delavcev povezano, saj so le tako gostje zadovoljni. Ob večji slovesnosti se zvrstijo jedi, ki jih pod vodstvom tehnika strežbe spretno servirajo natakarji, s pogledom v kuhinjo pa postane očiten tudi prispevek kuharjev in tehnika kuharstva.
NAVODILA
Film je najprimernejši za učence višjih razredov osnovnih šol.
O poklicih programov Strežba in Kuharstvo govorimo najpogosteje skupaj, ker sodita v isto področje. Pomembno je, da opozorimo učence na različne zahteve pri delu kuharja in natakarja. Kuhar mora imeti dobro razvit vonj in
okus, dobro mora razločevati barve, natakar pa mora imeti dobepsluh, biti mora potrpežljiv, vljuden in gibčen. O potrebnih lastnostih vseh delavcev v go-stinstvu in turizmu dobite podatke v knjigi Poklici in šole, ki jo imate v šolski knjižnici. Učence je treba opozoriti predvsem na zdravstvene zahteve in kontraindikacije Za ta poklic. Vpogled v možnosti zaposlovanja teh delavcev vam dajo podatki o potrebnosti poklica in zasedenosti programa v knjižici O poklicih in srednjem usmerjenem izobraževanju, ki je v vsaki osnovnošolski knjižnici. Te podatke dopolnjuje vsakoletni razpis kadrovskih štipendij v marcu. Zanesljive podatke o.programih in krajih, kjer se bodo programi za gostinstvo in turizem izvajali, in številu vpisanih mest in pogojih za vpis boste zvedeli iz razpisa vpisa v časopisu Delo ob koncu februarja ali v začetku marca.
POKLICNO USMERJANJE	Torek: 18- 3- 1986
PRED IZBIRO POKLICA — RAČUNALNIŠTVO
6.	oddaja
SMOTRE, POVZETEK VSEBINE IN NAVODILO pripravila OLGA TOMŠIČ
SMOTRI
Učenci
der sPoznavaj° Pomen računalništva za najrazličnejša področja človekovega
—	spoznavajo naloge in dela zaposlenih v računalništvu;
—	se seznanjajo z vzdrževanjem računalniških sistemov in z vsemi deli pri razvoju in izdelavi računalniške opreme;
—	spoznavajo zahtevnost priprave programov za računalniško reševanje problemov;
spoznavajo poklice v računalništvu in razvojne možnosti za zaposlova-
POVZETEK VSEBINE
Računalniki postajajo tudi pri nas orodje za reševanje nalog na različnih po-dročjih dela, zato je znanje s področja računalništva del splošne izobrazbe prihajajočih rodov. Razvoj računalništva in uporaba računalnikov na vseh področjih dela pa zahteva vedno več strokovno usposobljenih ljudi, ki obvladujejo znanje, potrebno za reševanje različnih problemov pri razvoju in uporabi računalniške tehnologije — strojne in programske opreme. Ker po številu računalnikov trenutno zaostajamo za razvitim svetom več kot petnajstkrat in ker si prizadevamo, da bi se čimbolj približali razvitemu svetu, lahko trdimo, da bodo vsi, ki se bodo odločili za delo v računalništvu, imeli v prihodnjem desetletju velike možnosti za zaposlitev. Podatki tudi kažejo, da so te potrebe velike že zdaj in da jih zapolnjujejo delavci, ki pogosto nimajo ustreznega znanja — to pa slabo vpliva na produktivnost dela.
V srednjem izobraževanj u se za delo v računalništvu in informatiki izobražujejo učenci v programu Računalništvo, v smeri računalniška logika in sistemi,
ter v smeri programska oprema. Znanje, ki si ga pridobi učenec v smeri računalniška logika in sistemi, mu omogoča da se kot računalniški tehnik za računalniško logiko in sisteme vključi v delo povsod, kjer je vpeljana računalniška obdelava podatkov. Vzdržuje posamezne enote računalniškega sistema, preventivno pregleduje naprave in popravlja napake. Sodeluje v vseh fazah obdelave podatkov od vnosa rezultatov, in to predvsem s tehničnega vidika, saj s tuni, aa delo nemoteno poteka.
^ smeri programska oprema si pridobijo znanje za pripravo programov računalniški tehniki za programsko opremo, ki se v filmu imenujejo programerski tehniki. V različnih programskih jezikih pripravijo programe, ki omogočajo komuniciranje z računalnikom. Obdelave načrtujejo tako, da uporabnik dobi rezultate, ki jih je pričakoval. Vodijo dokumentacijo programov in vzdržujejo programsko opremo, saj so programi, ki so enkrat pripravljeni, v nespremenjenih razmerah velikokrat poljubno uporabni.
»
Opisana profila strokovnjakov s srednješolsko izobrazbo imata vse možnosti, da poglabljata in dopolnjujeta znanje s področja računalništva na višjih in visokih šolah ljubljanske in mariborske univerze. Diplomirani inženir računalništva bo razvijal in spopolnjeval računalniško strojno opremo, diplomirani programerski inženir pa bo razvijalzlastisistemsko programsko opremo. Poleg navedenih strokovnjakov pa se v višješolskem in visokošolskem študiju oblikujejo nove smeri, ki jih zahteva razvoj računalništva, kot so diplomirani inže-nir informatike in informatiki v posameznih strokah s posebnim znanjem za uporabo informatike.
NAVODILO
Film je namenjen učencem višjih razredov osnovne šole. Mladi se precej za-nimajoza delo z računalniki, zato jih bo tudi zanimalo, kje se lahko podrobneje seznanijo z zahtevami dela in študija v računalniški usmeritvi. Zahtevnost šo-lan ja in razlike v predmetniku za oba srednješolska profila jim boste najlaže razlozih ob Predmetnikih Zavoda SRS za šolstvo, ki jih imate v šolski knjižnici. V vsakoletnem Razpisu vpisa v časopisu Delo pa dobite podatek o šolah, ki bodo vpisovale v program Računalništvo in podatke o tem, kohko učencev se lahko vpise.
Učence tudi opozorite, da lahko obiščejo ustanove, ki se ukvarjajo z raču-nalmstvom, ob odprtih dnevih teh ustanov.	J
POKLICNO USMERJANJE	Torek: 25‘ 3'1986
POKLICI V PTT
7.	oddaja
OLGATOMŠIČZETEK’ VSEBINE IN ^VODILA pripravila
SMOTRI
Učenci
—	učenci spoznavajo ne le pomen povezave med ljudmi, ki žive v oddaljenih krajih, temveč tudi pomen povezav za celotno družbeno življenje;
—	se seznanijo s področjem poštnega prometa in z zapletenim področjem telekomunikacij;
—	spoznavajo poklice obeh področij;
. se seznanijo s potrebnostjo posamičnih poklicev in njihovo zahtevnost-
z novimi spoznanji razmišljajo tudi o tem, koliko so primerni za delo na enovitem področju PTT dejavnosti.
POVZETEK VSEBINE
Zgodovinski pogled na razvoj prenašanja sporočil na večje razdalje od sla tekača do satelitskih postaj prikaže razvoj te dejavnosti. V naslednjih letih bo tudi Slovenija doživela velike spremembe v poštnem prometu z uvedbo terminalov in računalnikov, saj avtomatika in računalništvo omogočata posodobitev dela. PTT srednješolski center skrbi, da so delavci v tej dejavnosti vselej ustrezno usposobljeni glede na zahtevnost dela in opremljenost pošt. V programu Postna manipulacija se usposobijo učenci za poklic poštnega manipulanta, ki ga poznamo kot »poštarja«, »pismonošo« in podobno. Sprejem, prenos in dostava pošiljk je njegovo delo. V programu PTT promet se pripravita za opravljanje poklica PTT prometnik in PTT tehnik. Oba opravljata storitve na PTT enotah. PTT prometnik sprejema poštne pošiljke, posreduje telefonske pogovore, odpravlja telegrame ter skrbi za plačilni promet na poštah. Delo zahteva veliko natančnosti in smisel za delo z ljudmi. Srednje velike in velike
PTT enote zaposlujejo PTT tehnike, ki organizirajo in vodijo njihovo delo. Dobro mora poznati vse faze dela v sprejemu, prenosu in dostavi poštnih pošiljk ter tehnologijo, ki vse boljvzamenjuje klasično ročno delo.
Telekomunikacije omogočajo prenašanje informacij z vsega sveta vsliki in besedi. Šem sodi telefonija in vrsta zahtevnejših oblik prenosa sporočil kot je video telefon, TV ekran, daljinsko pisanje, daljinske konference in podobno.
Vse tesnejša je tudi povezava telekomunikacij z računalništvom. Za delo na področju telekomunikacij usposablja delavce PTT šolski center v programu TK omrežij in v programu Telekomunikaci je. Vzdrževalci TK omrežij polagajo, spajajo in vzdržujejo telekomunikacijske kable v krajevnih in medkrajevnih omrežjih in se usposobijo za delo v skrajšanem programu. V programu Telekomunikacije se med šolanjem in pripravništvom pripravi za vzdrževanje najsodobnejših telekomunikacijskih naprav elektrikar telekomunikacij. Njegovo delovno področje so popravila različnih električnih vezij in telekomunikacijska omrežja, kar zadeva povezavo telefonskih in telegrafskih priključkov s telefonskimi in telegrafskimi centralami. Druga smer programa Telekomunikacije je elektrotehnik telekomunikacij. Področje njegovega dela je vodenje gradenj telekomunikacijskih naprav, sodelovanje pri montažah, popravilih in vzdrževanju teh naprav.
NAVODILA
Film je primeren za učence višjih razredov osnovne šole. Po filmu naj poteka pogovor o različnih poimenovanjih del z enako vsebino, kar je posledica sprememb na področju dela in izobraževanja. Na sinonime poklicev v poštnem prometu smo vas opozorili že v povzetku vsebine. Na področju telekomunikacij pa izobraževanje smeri elektrikar telekomunikacij združuje poklica mehanik vzdrževalec in monter, ki sta v filmu prikazana ločeno. Podrobnejše informacije o smereh izobraževanja boste dobili v časopisu Delo, ob objavi razpisa za vpis. Tudi razpis kadrovskih štipendij v istem časopisu vam bo pokazal, kateri delavci s tega področja so potrebni. V filmu so nakazane široke zaposlitvene možnosti učencev vseh smeri. Učence opozorite, da se lahko vpiše v PTT sole le določeno število učencev, saj je to e.dina šola v SR Sloveniji, ki usposablja učence neposredno po osnovni šoli za dela, opisana v filmu.
PREDMETI BIOLOGIJA, SOMATOLOGIJA, Torek: 11. 2. 1986
ZDRAVSTVENA VZGOJA ČLOVEKOVO TELO
KAJ ČLOVEKA DRŽ! POKONCI
1.	oddaja OŠ: 7. razred in
Ul: 1., 2., 3. in 4. razred (giej učni načrt)
NAMEN, POVZETEK IN NAVODILA pripravili:
DANICA KMECL, CVETA ŽUMER
NAMEN
Učenci:
—	spoznajo zgradbo in obliko hrbtenice in njen pomen;
—	uvrstijo človeka med vretenčarje, sesalce in primate in ob tem spoznajo človekovo evolucijo;
—	sjtoznaj o deformacij e hrbtenice in dojamejo, da je preventiva boljša od kurative.
VSEBINA
Hrbtenica je iz 24 drug za drugim nezamenljivih vretenc. Med njimi so medvretenčne ploščice. Telesu omogočajo stabilnost, obenem pa tudi gibljivost ter
varujejo del osrednjega živčnega sistema. Življenje se je začelo v morju. Ribe imajo stegnjeno hrbtenico. Šele pri dvoživkah, bitjih, ki lahko žive na kopnem in v vodi, najdemo upognjeno hrbtenico, ki se je pri plezalcih, kot je videti tu na leguanu, razširila in vzbočila. Drugačen način uporabljanja sprednih okončin je sprožil razvoj pokončne drže. Zaradi tega je človekova hrbtenica upognjena v obliki črke S.
Pri štirinožcih nosi glavno breme vzdolžni ligament. Šele pokončni položaj hrbtenice obremenjuje hrustančne ploščice. Te so pri vsakem koraku obremenjene. Premične in raztegljive hrustančne ploščice so med trdnimi koščenimi vretenci. Izpostavljene so večnim obremenitvam in podvržene neprestani izra-
Hrustančne ploščice duše udarce. S pravilno telesno držo lahko največkrat brez posledic prenesemo tudi težje obremenitve hrbtenice. Slaba drža ali nepravilne obremenitve povzročajo resne okvare. Vaje za uravnavanje pravilne telesne drže varujejo in krepijo hrbtenico.
VPRAŠANJA ZA RAZPRAVLJANJE
Kaj omogoča gibljivost hrbtenice v vse smeri?
Kaj je vzrok za razlike v zgradbi hrbtenice med psom in človekom? Zakaj so deformacije in poškodbe hrbtenice nevarne?
NAVODILA
Film se ujema z učnim načrtom biologije za 7. razred osnovne šole. V srednjem izobraževanju je pri poglavju Primerjava strukture in funkcije organskih sistemov pri mnogoceličnih organizmih film ustrezen.
Šolam priporočamo, da oddajo presnamejo, saj jo le tako lahko uporabijo za motivacijo, obravnavo ali ponovitev snovi.
ČLOVEKOVO TELO	Torek: '8- 2- 1986
moč, ki Lahko gore premika
2.	oddaja OŠ: 7. razred in
Ul: 1., 2., 3. in 4. razred (glej učni načrt)
NAMEN, POVZETEK IN NAVODILA pripravili:
DANICA KMECL, CVETA ^UMER
NAM£N
Učenci:
—	spoznajo anatomsko in fiziološko zgradbo mišic in njihovo delovanje;
—	spoznajo pomen ritmičnih telesnih vaj za skladno delovanje mišic;
—	ugotovijo, da je za delo mišic pomembna energija.
VSEBINA
Mišice opravljajo poleg premikanja še mnoga druga življenjsko pomembna gibanja.
Mišice so raztegljive in delujejo v ritmu. Ne smejo delovati krčevito ali togo.
•■Anatomski model človekove spodnje okončine prikazuje uigranost mišic, kit in kosti.
Pri opazovanju z mikroskopom vidimo, kako se premikajo mišice skeleta, zaradi česar jih imenujemo prečno progasto mišice. Gibanje notranjih organov (npr. črevesja, žile itd.) omogočajo gladke mišice. Srčna mišica deluje ritmično. Elektronska povečava nam prikazuje njeno delovanje.
Delo mišic uravnava živčevje. Za delo mišic so potrebne različne vrste ener-giji' ^.T!0 dovoli energije zagotavlja harmonično krčenje mišic.
Ce mišice prehitro porabijo preveč energije, se uprejo z bolečino ali s krčem. Gosto omrežje žil oskrbuje mišice s kisikom in hranljivimi snovmi ter odvaja nerabne snovi.
S telesno vadbo in umskim naporom so ljudje sposobni neverjetnih dejanj.
VPRAŠANJA ZA RAZPRAVLJANJE
Primerjaj različna gibanja rastlin in živali!
Katere viste energij zagotavlja krčenje in sproščanje mišic?
.Ali srčna mišica počiva?
Kaj je vzrok za mišično ohromitev?
NAVODILA
Film je izredno primeren za ponavljanje snovi.
ČLOVEKOVO TELO	Torek: 25- 2-1986
MOŽGANI, RAČUNALNIK, KI GA ČLOVEK NI SPOSOBEN NAREDITI
3.	oddaja OŠ: 7. razred in
Ul: L, 2., 3. in 4. razred (glej učni načrt)
NAMEN, POVZETEK IN NAVODILA pripravili: DANICA KMECL, CVETA ŽUMER
NAMEN	i
Učenci:
— spoznajo evolucijo možganov;
ugotovijo, da so človekovi možgani še danes nepovsem raziskana a visoko razvita oblika snovi;
ugotovijo, da so v človekovih velikih možganih centri za višje duševne sposobnosti.
VSEBINA
Več različnih mehanizmov nadzoruje in uravnava notranje okolje pri mnogoceličnih živalih. Živčni sistem omogoča odzive organizma na spremembe v njegovem notranjem in zunanjem okolju.
Nižji vretenčarji imajo preprosto zgrajene možgane. Posamezni deli možganov so se pri različnih vretenčarskih skupinah različno razvijali. Ko so se razvijali je naraščala tudi velikost in kompleksnost delovanja možganov. Možgani so v organizmu dobro zavarovani, Možgani ne rabijo samo sprejemanju impulzov, ampak impulze tudi sprožijo in jih pošiljajo v dele telesa ter s tem uravnavajo odzive organizma. Poleg dejavnosti, ki jih možgani zavestno uravnavajo, pa uravnavajo še veliko telesnih dejavnosti, ki niso podrejene naši volji.
VPRAŠANJA ZA RAZPRAVLJANJE
Kako je živčevje žuželk, rib, dvoživk, plazilcev, ptic in sesalcev?
Kaj razumemo pod pojmom »višje duševne sposobnosti«?
Kaj je učenje?
Kaj je pozabljanje?
NAVODILA
Film je zahteven. Zelo primeren je za ponavljanje snovi.
ČLOVEKOVO TELO
VOH IN OKUS
Torek: 4. 3. 1986
—	spoznajo zgradbo in delovanje čutil za vonj in okus;
—	spoznajo evolucijo čutil.
4.	oddaja OŠ: 7. razred in
Ul: 1., 2., 3. in 4. razred (glej učni načrt)
' C .MEN, POVZETEK IN NAVODILA pripravili:
CA NICA KMECL, CVETA ŽU MER
. . EN nci:
- ugotovijo, da se s čutiloma voh in okus odzivamo na različne kemijske
VSEBINA
Čutilo za voh leži v začetku dihalne, za okus pa na začetku prebavne poti. Vonjamo plinaste snoyi, okušamo pa snovi, topne v slini.
Neprijetne vonjave so svarilo in napotek za ukrepanje. Film prikazuje zgradbo obeh čutil in njuno povezanost z možgani. Premočni dražljaji povzročajo bolečino. Čutila se na dražljaje prilagajajo. Vseh plinov človek ne zavonja (CO) v takih primerih nas čutilo torej ne opozori na nevarnost.
Čutilo'za okus v primerjavi s čutilom za voh zaznava le štiri vtise (grenko, slano, sladko, kislo). Različni okusi so kombinacija teh štirih vtisov in dodatnih vtisov drugih čutil.
VPRAŠANJA ZA RAZPRAVLJANJE
Ali vonjajo in okušajo le vretenčarji?
življenja?13 ^	™ V°h ” °kUS P” ŽiVal‘h prila8odili kopenskemu načinu
Kako je pokončna drža vplivala na evolucijo teh čutil? '
Primerjaj človekovo in pasje čutilo za voh!
Ali nas čutilo za voh opozori na vse strupene snovi?
Kaj je aroma?
NAVODILA
Film je zelo primeren za motivacijo, obravnavo in ponavljanje snovi. Vsebina snovi se ujema z vsebino predpisane snovi v učnem načrtu. Po predvajanju filma naj učitelji zagotovo vodijo pogovor z učenci.
SLIKARSTVO	T^ek: 9. 3. 1986
ŽENSKA V ZRCALU LIKOVNE UMETNOSTI
SMOTRE, VSEBINO IN NAVODILA pripravil MAKO SAJKO
SMOTRI
Učenci:
—	spoznajo, da so različni družbeni sistemi v posameznih časovnih obdobjih dodeljevali ženski različne vloge;
—	opazijo, da različni družbeni sistemi to počenjajo še danes;
—	ob upodobitvah lika ženske spremljajo razvoj umetnosti od začetkov do današnje dobe;
—	odkrijejo, kako je umetnost v svojem razvoju začenjala risati žensko različnih družbenih slojev.
VSEBINA
Umetnost prazgodovinske dobe nam odkriva čaščeftje ženske kot ohranje-valke človeških rodov. Civilizacija prinese človeku lepše domovanje. Zdaj postane ženska simbol doma in čuvarka ognjišča.
V višjih slojih začne negovati svojo lepoto in se zavedati svoje privlačnosti. Stari Grki so odkrili vse lepote ženskega telesa in prvič v zgodovini umetnosti je postala ženska dinamično bitje, polno življenja. Krščanstvo prinese z vzhoda askezo in prežene erotiko. Toda renesansa začne spet odkrivati toplokrvno žensko bitje. Umetnost baroka skorajda temelji na ženskih oblinah, rokoko poudarja užitek, meščanska doba in revolucija pa začneta spoznavati žensko kot enakopravno članico družbe. Fin desiecle je prinese!skrivnost, eksotiko in ekstravagantnost, secesija pa dekorativnost in monumentalnost. Poznejša obdobja so vnašala osebno slikarsko gledanje pa tudi ženske avtoportrete, srh »propada«, slikanje podzavesti in »grozljivi svet«. Zensko so dematerializirali^ pa spet slikali s fotografsko natančnostjo. Kako prikazuje umetnosj žensko — samoupravljalko, pa bodo objektivno lahko presojali šele rodovi za nami.
NAVODILA
Učitelj pokaže učencem nekaj ženskih portretov, ki niso v oddaji, na primer fajumske potrete in manj znane etruščanske kipe. Učenci skušajo ugotoviti obdobje in čas, v katerem so nastali. Vsak naj utemelji svoje.mnenje.
ČLOVEKOVO TELO	Torek: 11- 3-19»6
KOŽA
5. oddaja OŠ: 7. razred in
Ul: L, 2., 3. in 4. razred (glej učni načrt)
NAMEN, POVZETEK IN NAVODILA pripraviU:
DANICA KMECL, CVETA ŽUMER
NAMEN
' Učenci:
—	spoznajo, da je prstni odtis, nezamenljiv pečat osebnosti;
—	ugotovijo, da je koža ranljiv varovalni oklep telesa, ki se je razvijala in prilagajala različnim okoljem;
—	spoznajo zgradbo in naloge kože.
VSEBINA
Zdrava, nepoškodovana koža je presenetljivo dober varovalni zid. Film prikazuje razvoj »varovalnega zidu« od amebe do človeka. Pred rojstvom vsak človekov embrio ponovi ta zgodovinski razvojni proces. V topli, zarodni vodi maternega telesa plava nerojenec kot nekoč prabitja v morju. Obenem se ra-zvija njegova koža. Še preden zapusti zarodno vodo, se mora koža prilagoditi
na nove razmere okolja. Praživalca je ostala v svojem tekočem življenjskem prostoru, kopenski sesalci pa morajo imeti kožo, s katero bodo lahko preživeli na suhem.
Človekova koža je zgrajena^iz več plasti in je raztegljiva v vse smeri. Opravlja veliko nalog. Poleg tega, da je zaščitni organ, sodeluje pri uravnavanju telesne toplote in izloča nerabne snovi. V koži so razna Čutila.‘Zaradi pomembnih nalog, ki jih koža opravlja, so vse poškodbe kože zelo nevarne. Prav tako so nevarne hitre temperaturne spremembe. Nag človek potrebuje v okolju, če želi preživeti, najmanj 20—30° C.
VPRAŠANJA ZA RAZPRAVLJANJE
Zakaj mora vsak državljan, preden dobi osebno izkaznico, dati prstni odtis? Kako uravnava koža telesno toploto?
Kaj je »kurja polt«?
Zakaj se moramo umivati?
Kaj so kožne tvorbe?
Katere kožne tvorbe poznaš?
NAVODILA
Film zelo zanimivo prikazuje z učnim načrtom predpisano snov in jo dobro ponazarja.
Film ni zahteven, zato je primeren za motivacijo, za obravnavo ali za utrditev snovi.
ČLOVEKOVO TELO	Torek: 18. 3. 1986
BOLEČINA
6. oddaja OŠ: 7. razred in
Ul: L, 2., 3. in 4. razred (glej učni načrt)
NAMEN, POVZETEK IN NAVODILA pripravili: DANICA KMECL, CVETA ŽUMER
Govorimo o prašoku, o prabolečini. Če je sama smrt za umirajočega neboleča, pa njegovi bližnji z bolečino objokujejo njegov odhod. Otrok, ki ne občuti nobene bolečine, ne more preživeti, če stalno ne pazimo nanj. Občutek bolečine je subjektiven.
Koža in notranjost telesa sta prepletena s sistemom živcev za bolečino, ki svarijo in sporočajo možganom nevarnosti.
Posebno na gosto so poročilna mesta za bolečino tam, kjer morajo varovati pomembne telesne naloge. To velja na primer za oči, zarodne žleze in predele členkov.
V filmu so zanimivi poskusi, ki ponazarjajo odzivanje različnih ljudi na enake dražljaje. Načini premagovanja bolečine so stiskanje zob, pesti, tešenje bolečine z drugo bolečino itd.
NAMEN
Učenci:
spoznajo, da je bolečina, kljub neprijetnosti, koristna, ker nas največkrat opozarja na poškodbo ali bolezen;
spoznajo, da je čutilo za bolečino v koži;
ugotovijo, da se morajo bojevati proti povzročiteljem in ne proti bolečini sami.	(
VSEBINA
V trenutku, ko otrok zapusti varno zavetje materinega telesa, ga dočaka prvo doživetje: bolečina.
VPRAŠANJA ZA RAZPRAVLJANJE
Zakaj je bolečina koristna?
Kako se odziva organizem pri neznanifi bolečinah?
Zakaj lahko boli odrezana okončina, čeprav je človek nima več? Naštej snovi, ki lajšajo bolečino?
NAVODILA
Film je zelo pritegnil učence. Učiteljem priporočamo, da ga presnamejo in predvajajo pri dodatnem pouku, interesnih oziroma naravoslovnih dejavnostih. To svetujemo zato, ker je film razširjen izsek iz načrtovane snovi v učnem načrtu.
POKLICNO USMERJANJE	Torek: 1. 4. 1986
PRED IZBIRO POKLICA MILIČNIK
3. oddaja
SMOTRE, POVZETEK VSEBINE IN NAVODILO pripravila
OLGA TOMŠIČ
SMOTRI
Učenci
—	se seznanijo s področji miličnikovega dela;
—	spoznavajo zahtevnost, težavnost in odgovornost miličnikovega dela;
—	spoznavajo posebne strokovne predmete in zahteve v izobraževalnem procesu;
—	s primerjavo svojih sposobnosti in prikazanih zahtev dela in šolanja se odločajo za ta poklic bolj premišljeno.
POVZETEK VSEBINE
V filmu se prepletata prikaza miličnikovega dela in šolanja. Fant, ki ga zanima miličnikovo delo, v miličnikovem spremstvu, v pogovoru ob obhodu miličnikovega okoliša spoznava miličnikovo delo in skrb za varno počutje ljudi. Ob obisku postaje milice spozna del dejavnosti na tej postaji in ob določenem primem, ob prijavi škode, spremlja, kako miličnik išče povzročitelja škode, lastnika avtomobila. Ob vožnji v kadetsko šolo za miličnike v Tacen spoznava v praksi in po miličnikovi pripovedi zahtevnost dela miličnika prometnika z 'vsemi neprijetnostmi ob nesrečah. Fanta, ki obišče šolo, seznanijo v njej z
delom miličnika na obmejnih kontrolah, letalskem prometu, železniškem prometu in z delom miličnikov pomorske milice. Delo posebne zaščitne enote spozna ob vaji enote. V akciji se seznani tudi s šolanjem slednih psov in s helikopterskim reševanjem ljudi.
V pogovoru z miličnikom spoznava fant pogoje šolanja na njihovi šoli in nadaljevanje po končanem šolanju na kadetski šoli. Streljanje, borilne športe in motoristiko, ki so strokovni predmeti te šole, spoznava ob poteku ure teh predmetov, prikazane v filmu. Življenje kadetov na šoli in v prostem času predstavi eden izmed kadetov, ki seznani fanta s pogoji šolanja in možnostmi za ukvarjanje s »konjički«, in z izrabo drugega prostega časa.
NAVODILA
Učencem svetujte, da si pred odločitvijo za ta zahtevni poklic pridobijo vse podatke o zahtevah dela in šolanja povsod, kjer je mogoče. Praviloma seznanjajo učence z delom miličniki na postajah milice. Tudi vi (učitelji in svetovalni delavci) lahko dobite vse informacije postajah milice in lahko povabite miličnika, da bo sodeloval v razpravi ob filmu. Decembra je bil objavljen v časopisih razpis za vpis v kadetsko šolo, ki vsebuje temeljne pogoje za kandidiranje. Tudi Republiški serketariat za notranje zadeve je poslal decembra vsem osnovnim šolam pisno gradivo o usmerjanju učencev v kadetsko šolo. Posebej opozorite učence na zdravstvene zahteve in kontradikcije za sprejem v šolo, ki so opisane tudi v informaciji Poklici in šole in jo dobite v šolskih knjižnicah. Učence opozorite, da se prijavijo kot kandidati za šolanje v kadetski šoli na postajah milice, kjer prijavo opremijo z vsem potrebnim in jo pošljejo šoli. Povejte jim, da se bodo po končanem prijavnem roku lahko prijavili tudi na drugo šolo, če ne bodo izbrani ob izbirnem postopku v šoli za miličnike kadete.
POKLICNO USMERJANJE	Torek: 8- 4.1986
POKLICI V KAMNOSEŠTVU
9i oddaja
SMOTRI, POVZETEK VSEBINE IN NAVODILA pripravil MARKO ŽVOKELJ
SMOTRI
Učenci.	^	,,
—	spoznajo delo s kamnom, od pridobivanja v kamnolomih do umetniškega oblikovanja, in zato lahko odpravljajo predsodke do poklicev na tem delovnem področju;
—	spoznavajo značilne poklice v tej dejavnosti; to jim omogoča, da po-.stopno odkrivajo zanimanje za poklice in bogatijo svoje interese;
—	spoznavajo zahteve dela v teh poklicih in pot izobraževanja ter lahko ocenjujejo svoje sposobnosti in lastnosti glede na zahtevnost dela in izobraževanja.
POVZETEK VSEBINE
Film nas popelje v svet, ki mu pogosto pravimo »mrtva narava«. Toda ko vidimo, kako v kamnolomih »pridobivajo« razne vrste marmorja in granita, kako je kamen uporaben v vsakdanjem življenju in kakšna visoka predelava kamna so umetniške stvaritve, potem to ni več mrtva narava. Kamen pred nami oživi. Seveda ne kar sam po sebi.
Film nam pokaže, da ga oživijo strokovno dobro usposobljeni delavci. Ka-mnolomec in strojnik ga izplenita v kamnolomu in mu dasta prvo uporabno obliko. Pri tem najtežjem delu jima veliko pomagajo stroji. Kamnosek monter lepo obdelan marmor polaga kot okrasni tlak ali pa z njim okrasi stene in fasade. Kamnoseka pa vidimo, ko v svoji delavnici daje kamnu končno obliko po željah kupcev, načrtih oblikovalcev ali po svojih zamislih. Kamnosekovo delo je vedno delo oblikovalca. Enkrat je v tem delu več »rokodelskega« znanja, dru-
gič več umetniškega. Prvega je več pri izdelavi standardnih spominskih plošč, drugega več pri izdelavi unikatnih izdelkov, restavratorskem delu ipd. Umetniška obdelava kamna pa je v kiparjevih rokah in sicer ne sodi med kamnoseške poklice. Prikaz kamnosekovega restavratorskega in kiparjevega dela, pri klesanju glave pa pokaže, da je obema potrebna enaka ročna in prstna spretnost in pretanjen občutek za snov, ki jo obdelujeta. Ob koncu filma je še kratek prikaz možnosti za izobraževanje.
Film je namenjen učencem višjih razredov osnovne šole, zlasti učencem osmih razredov.
V pogovoru ob filmu naj učenci zvedo:
—	da delata kamnolomecin kipar z enako snovjo (čeprav so tole »plemeniti« kamni) in da je za dobro delo pri obeh potrebna ljubezen do snovi.s katero delata;
—	da je pri težkih delih v kamnolomu stroj nadomestil človeško moč;
—	da pa je človek v obdelavi kamna nenadomestljiv, ker le on lahko vidi strukturo marmorja in granita in ve, kako se ta struktura najbolje in najlepše obdela;
—	nekaj o poklicih, ki so navedeni v povzetku vsebine (več o tem je v knjigah Poklic in šole in O poklicih in srednjem usmerjenem izobraževanju);
—	nekaj o potrebnih sposobnostih in lastnostih v kamnoseških poklicih — ostrina vida za razpoznavanje strukture, za dobro oceno globine pri fini obdelavi kamna itd., barvno razlikovanje zaradi razločevanja finih barvnih odtenkov v marmorju (pri polaganju in oblikovanju), smisel za lepo in za oblikovanje, zlasti pri delu kamnoseka monterja in kamnoseka, in seveda še natančnost, potrpežljivost itd.;
—	podatke o zaposlitvenih možnostih v širšem okolju šole in v SR Sloveniji, ki jih boste dobili v strokovni službi Skupnosti za zaposlovanje;
—	podatke o možnostih za vključevanje v izobraževanje, ki so v zadnjem razpisu za vpis v 1. letnik srednjega usmerjenega izobraževanja (razpis je objavljen vsako leto, zadnji teden v februarju v Delu);
—	podatke o štipendijah, zlasti o kadrovskih, ki so razpisane vsako leto (objava sredi marca v Delu) in ki jih je za to dejavnost dovolj in vsako leto tudi nekaj neizrabljenih.
PRILOGO TELEVIZIJA V ŠOU FINANCIRA IZOBRAŽEVALNA SKUPNOST SLOVENIJE

nekaj ugotovitev in misli o šoli v naravi
zrabiti možnosti in zboljšati strokovno raven
roblematiko šole v naravi obravnavajo v zadnjem času v mnogih sanizacijah in organih, zato želimo o njej, predvsem o poletni šoli, lojnati nekaj ugotovitev in misli. Čeprav seje šola v naravi do zdaj že a°hra uveljavila in kljub temu, da večina šol še vedno sama rešuje a^ljne probleme (v mestu Ljubljana se je, kar zadeva denarno ^oč, vendarle premaknilo), menimo, daje o zadevi treba pisati tudi ^ao in kritično.
(Lani smo z organizacijske P0te Zavoda SRS za šolstvo jjj^ijana poslali osnovnim F.a® na območju te enote vpra-F nik o nekaterih finančnih, or-rn|Zacijskih, vsebinskih in ka-F^vskih vidikih — predvsem r etne šole v naravi. Za odgo-K na
ali
vprašanja smo prosili ,natelje osnovnih šol, poma-
naj
l —j bi jim učitelji telesne Joje. V začetku septembra r “5 smo obiskali v Savudriji in pjnbratiji učence in učitelje
..osnovnih k)va dni smo
jjZiveli z njimi, sodelovali pr lu in se po vnaprej pripravlje-F*1 izhodiščih pogovarjali z Jptici, učitelji in ravnatelji, ki so , Prišli obiskat. Opazovali smo I ter skupaj vrednotili, oprede-Pali in uporabljali problemske :Šovore. Glede na vrednostne j}’.edelitve učencev smo razčle-
ni 15
iv	‘»tir
cenčevih
naključno izbranih pisnih
sporočil o tem, kako
doživljajo bivanje v naravi. Izpolnjene vprašalnike je pravočasno vrnilo 75 osnovnih šol. Mogoče je torej govoriti o reprezentativnem vzorcu osnovnih šol v organizacijski enoti Ljubljana Zavoda SRS za šolstvo. V prispevku bomo opozorili le na nekatere izbrane vidike.
Poletne šole so potekale praviloma junija, julija in septembra, zimske pa januarja, februarja in marca. Večinoma so se jih udeleževali učenci četrtih in petih razredov, včasih pa tudi učenci treh raz. ^ dov. V obmorskih ali v zimskih središčih so učenci bivali večinoma sedem do osem dni, kar nekaj šol, zlasti v zunanjih občinah organizacijske enote Ljubljana, pa je pripravilo desetdnevno poletno šolo. Večina ravnateljev teh šol povezuje to predvsem z odpravljanjem »plavalne nepismenosti«, saj gre povečini za podeželske otroke.
Ijanje živi jenja in dela učencev in učiteljev v šoli v naravi pa je pokazalo, da nekateri tovrstni prijemi niso zmeraj kakovostni. Seveda bodo morali o tem poglobljeno razmišljati drugi strokov-njaki. jjg0tav]jam0^ je t0_
vrstno delo zasnovano povečini tako kot klasični pouk, opazili pa smo, da so učenci poskusili sa-mostojneje sodelovati pri različnih projektih in opazovalnih nalogah.
Pri družili smo se tistim, ki so skušali razčleniti opravljeno delo, in ugotovili, da kar zadeva strokovno vrednostna izhodišča analize niso bile tisto, kar bi morale biti. Pogrešali pa smo prijeme in metode, ki bi poglobljeno miselno in čustveno spodbudile učence k dejavnosti. Kljub prizadevanjem in delnim tovrstnim poskusom je mogoče reči, da bp za resnejše delo na tem področju vendarle treba zboljšati strokovno raven.
Osnovna šola mora ohraniti otrokovo naravno vedoželjnost ter ga usposobiti za logično mišljenje. Na večino vprašanj, ugotavljajo znanstveniki, na katera išče otrok odgovore v naravi, je treba odgovoriti do približno dvanajstega leta. Kasneje se naredi le malo. Gre predvsem za sposobnost abstraktnega mišljenja, pri katerem otrok na podlagi podobnosti med predmeti ali pojavi v določenih znamenjih, lastnostih, odnosih sklepa na istovetnost stvari ali pojavov. To je mogoče razviti v zgodnjem otrokovem razvoju, ce ga učimo, da ima vsaka posledica svoj vzrok.
^ šolskem letu 1984^85 je od 75 osnovnih šol v organizacijski "»ti Ljubljana pripravilo poletno šolo v naravi 65 (87%). V estu Ljubljana 36 (90%), v zunanjih občinah organizacijske "0,e Ljubljana pa 29 (83 %). Zimske šole v naravi so se v or-spnizacijski enoti Ljubljana udeležili učenci 36 (48%) šol; v F|estu Ljubljana jo je organiziralo 27 (68 %) šol, v šolah zuna-J»n občin organizacijske enote Ljubljana pa 9 (26%). Na ob-žil°Ce1<irganizac'js*te en°te Ljubljana se je poletne šole udele-4io -	. uFencev’ zimske pa 2854. Doma jih je poleti ostalo
pozimi pa 637. Kot poglavitni vzrok za to, da se učenci •so udeležili šole v naravi, je 53 % anketiranih ravnateljev na-Vedlo na prvem mestu prevelike denarne izdatke, 25 % bole-*en, 16 % drago opremo (zlasti za zimsko šolo v naravi), 6 % pa Premajhno zanimanje ali nerazumevanje staršev.

poletni šoli v naravi so |,en„c‘*.Preb'vari praviloma v po-[ niskih domovih Zveze prijate-lF mladine. Kot zanimivost pko omenimo učence in učite-r.le ene šole, ki so taborili. Pre-flkolj pestra je bila glede tega J"ska šola v naravi. Bivanje v jrn*h planinskih domovih pa e do dragih hotelov kaže, da so dst' v tem šole precej prepuš-svoji iznajdljivosti. Ob tem j vendarle ni malo opuščenih,
, PP°d še uporabnih poslopij ii. ^anjih podružničnih šol, ki so Hut> Varljivim snežnim razme-tvn Privlačne med drugim tudi , "ekatere zimske športe.
[A šolskem letu 1984/85 so ,asali povprečni izdatki na enca v poletni šoli v naravi
spontanih doživljajsko spoznavnih vtisih omogoča poleg športno gibalnih dejavnosti tudi vključevanje in usmerjeno spoznavanje mnogih drugih, enako pomembnih in zanimivih značilnosti kraja bivanja. Nekateri opozarjajo, da so smotri šole v naravi mnogo širši kot zgolj učenje plavanja ali smučanja. Temu seveda nihče ne oporeka, mogoče pa je ugotoviti, da se v zadnjih letih ni veliko govorilo in pisalo o vsebinsko organizacijskih izhodiščih drugih dejavnosti v šoli v naravi. Sprem-
Tudi kadrovske rezerve...
Vzroke za vse to lahko poiščemo med drugim tudi v kadrovskih rezervah. V šolskem letu 1984/85 so se šole v naravi udeležili le trije učitelji biologije. Sicer pa ravnatelji navajajo, da se jih občasno udeležujejo tudi drugi, zlasti učitelji zemljepisa in likovne vzgoje. Upravičeno se lahko vprašamo, zakaj sodeluje tako malo učiteljev posameznih strokovnih področij ali zakaj jih nihče ne povabi k sodelovanju.
Večina razrednih učiteljev, predvsem nekoliko starejših, meni, da je delo z učenci v šoli v naravi naporno in utrudljivo. Pri tistih, ki so že več let po vrsti razredničarke v četrtih razredih in se udeležujejo šole v naravi leto za letom, so malce naveličane tega dela, čedalje bolj pa se čutijo tudi odgovorne za veliko pomanjkljivost šole v naravi.
Eden izmed problemov, na katerega nas je opozorila skupna analiza, je manj ustrezno pripravljanje na delo v šoli v naravi. Iz pogovorov je bilo mogoče sklepati, da je neposredna učiteljeva priprava največkrat formalna, saj se učitelji pripravljajo na šolo v naravi le nekaj dni pred odhodom. Najbrž tudi zato, ker učitelje spremljevalce ponekod v
No di, F okm
narjev, v letu 1985/86 pa okrog 7500 dinarjev, čeprav L sAe letošnjih podatkov še L° 'tnele. Ugotoviti pa je mo-l 6 Precejšnje razpone. Obču-. razloček je namreč v višini •spevkov staršev otrok mestnih v primerjavi z višino prispev-°v staršev učencev osnovnih šol panjih občin OE Ljubljana. V pijani so starši v šolskem letu p4/85 prispevali 70 do 80 od-ov celotnih izdatkov za po-F no šolo v naravi, v večini šol rnaj Ljubljane pa je prispevek rSev znašal od 60 do 70 od-Ina 0V'. ^akaj nastajajo razlike?
! n° je, da se šola v naravi fi-[ acira_ na več načinov. To ali Ul ° Učenci prispevali denar ali p Je med drugim odvisno od po-Pposti kraja, v katerem prebi-
o10^d iznajdljivosti in podjet-
. sti šolskega vodstva in sode-LNV. skratka od tega, ali je kuzbena akcija prip ’
večini šol v sveda-
I .v )nogoče opaziti tri stal-, Jse vire denarne pomoči. Gre L P°tnoč občinske izobraže-
. na akcija pripravljena ali I • Vendarle pa je v večini v 1 'panjih občinah kljub pov
'emu
'ih sk
skupnosti, telesnokultur-upnosti ter pomoč delov-r^ganizadj. V mestu Ljub-I a lahko uvrstimo sem le tele-_'(Kulturno skupnost (poslej -testno izobraževalno skup-
pdobnejša vsebinsko rr9anizacijska izhodišča
L. lvanje v tipičnem morskem lroma gorskem okolju ob
Dragica Čadež: SKUPINA, les, 1983.
Avtorica te plastike, akademska kiparka in zavzeta pedagoginja Dragica Ča-deževa, je letos prejela nagrado Prešernovega sklada. S svojimi močnimi stvaritvami v lesu je redno živo pričujoča v našem kulturnem prostoru. Z njimi se srečujemo na razstavah in na mednarodnih kiparskih simpozijih, kjer so v naravnem okolju posebno učinkovite, saj jih med drugim odlikuje organska povezava med idejo in materijo — lesom, da so videti, kot bi zrasle iz narave. Po večini so te stvaritve monumentalno zasnovani simboli, ki ponujajo gledalcu svobodno izbiro asociacij ter izžarevajo vitalnost in toplino. V zadnjem obdobju pa kiparka izvirno oblikuje živalske figure.
Kot pedagoginja je Čadeževa intenzivno prenašala svojo ustvarjalnost in znanje najmlajšim likovnikom v Pionirskem domu, srednješolski mladim in študentom likovne akademije z neposrednim pedagoškim delom in pedagogom z bogato ilustrirano pisano publikacijo. (T. S.)
POSVET »DRUGAČNOST OTROK V ŠOLI« NAJ BO PREDVSEM PREGLED IN IZMENJAVA IZKUŠENJ UČITELJEV PRAKTIKOV
zadnjem trenutku dotočijo, in sicer tiste, ki si med šolskim letom niso prislužili dovolj ur. Tudi delo pedagoškega vodje — usklajevalca vseh opravil, ni najbolj smiselno, saj ne poteka od sklepne analize o šoli v-naravi v preteklem letu do vseh načrtnih akcij za pripravo šole v naslednjem letu.
Ravnatelji so opozorili tudi na dokaj neurejeno pridobivanje zunanjih sodelavcev strokovnjakov učenja plavanja. To so povečini študentje Fakultete za telesno kulturo v -Ljubljani. Pogostokrat spodbujajo sodelovanje večletni tradicionalni stiki z nekaterimi šolami in učitelji telesne vzgoje na šolah. Delo ni najbolje nagrajeno pa tudi v tem so med občinami razlike; zaradi tega so verjetno stiki s šolami čedalje slabši. Nekdo, morda občinske ZTKO, bo vendarle moral bolj natančno usklajevati tovrstne potrebe po učiteljih šol s kadrovskimi možnostmi nasploh.
Povedati pa je treba še tole. Kljub individualni pomoči nekaterih svetovalnih institucij šolam, pomoč vsaki posebej ni in ne more biti učinkovita, če le-ta ni razširjena v organizirano pomoč vsem šolam. Spomnimo naj na vsebinsko organizacijska izhodišča dela šole v naravi. Kolikor nam je znano, je pripravila zadnji priročnik o tem prosvetno pedagoška služba leta 1964. Ni treba poudarjati, da bo treba veliko stvari posodobiti. Smiseln bi bil interdisciplinarno zasnovan priročnik s sodobnimi organiza-cijsko-vsebinskimi prispevki strokovnjakov, npr. z naravoslovnega, družboslovnega in te-lesnokulturnega področja ter smiselna vpletenost vsega v celotno življenje in delo osnovne šole.
Kako naprej?
Ugotovitve ankete kažejo, da velika večina učiteljev, ravnateljev, učencev pa tudi staršev resnično želi in podpira šolo v naravi. Nevarnost pa postaja, da bi njena kakovostna rast zastala, če bodo izdatki zanjo vedno bolj obremenjevali starše. Prav zaradi njene pomembnosti pa denarnih vprašanj ne smemo prepustiti zgolj iznajdljivosti vodstva šole. Tudi zato ne, ker bo sicer ta vzgojno-izobraževalna oblika postala pravo nasprotje tega, čemur je bila namenjena: povečevala bo razlike med učenci, to pa bo imelo seveda izredno slabe posledice. Ker so ocene o prihodnjem gospodarskem položaju pri nas bolj pesimistične kot ne, je verjetno nestvarno pričakovati in zahtevati bistveno povečanje denarja za osnovno izobraževanje. Zato bo v okvirih enotnega, sistemskega reševanja šole v naravi treba poiskati najboljše rešitve v danih razmerah. Najprej bi bilo smiselno združiti na več področij porazdeljen denar (izobraževanje, telesna kultura idr.), potem pa ugotoviti, kako naj bi ga čim bolj smotrno uporabili.
ACO CANKAR
Vsak učitelj bo pritrdil, da so med tridesetimi otroki vsaj trije (10 %) takšni, ki imajo takšne ali drugačne težave, zaradi katerih jih je treba obravnavati vsaj nekoliko drugače kot druge otroke. Vendar drugačnega obravnavanja ne potrebujejo le moteni ali prizadeti otroci. Otroci so med seboj različni tudi »kar tako«, saj niti dva otroka nista povsem enaka. Če pa vzamemo, da večino le lahko spravimo v nekakšno povprečje, nam še vedno ostane precej »nestandardnih«, to je drugačnih otrok kot so tisti, ki ne zahtevajo posebej prilagojenega programa, da bi lahko bili uspešni. Nekateri od teh otrok imajo takšne odklone, da jim v ustaljenih šolskih okoliščinah ne moremo zagotoviti uspešnosti (npr. umsko'manj razviti, telesno huje prizadeti, slepi in hudo slabovidni, gluhonemi, vedenjsko hudo težavni). Znano je, da tudi mnogi genialno nadarjeni ljudje niso mogli dokončati šole, ker šola njihove drugačnosti oziroma izjemnosti ni mogla ustrezno upoštevati. Za večino drugačnih otrok pa le velja, da bi bila zanje premestitev iz »normalnega« šolskega okolja v posebne oblike obravnavanja škodljiva. Naloga šole je, da te otroke čim bolje vključi v svoj program, da jih ustrezno zadovolji (zmanjša njihove primanjkljaje, razvija njihove dobre lastnosti in jih konstruktivno vključi v šolsko življenje in delo), ali vsaj, da pri delu z njimi ne naredi večje škode.
Nobenemu učitelju katere koli stopnje vzgojno-izobraževal-nega sistema ni prihranjena težavna naloga, da najde ustrezno ravnanje za veliko drugačnih otrok v razredu. To so lahko učno ali intelektualno ter gibalno manj ali bolj sposobni otroci, otroci s posebnostmi vedenja, čustvovanja, s posebnimi nadarjenostmi in različnimi (telesnimi, duševnimi, čutnimi in drugimi) prizadetostmi in podobni. Posamezni učitelji, podobno pa lahko rečemo tudi za razredne zbore ali kar za cele šole, so že našli izvirne
načine ravnanja, optimalno so uskladili različne možnosti vzgojno-izobraževalnega dela v šoli. To je lahko krajše ali daljše individualno delo z otrokom, delo v posebni skupini, poseben prijem v razredu ali zunaj njega ipd. Zakaj ne bi ti, ki se lahko pohvalijo z uspehi tudi pri »drugačnih« otrocih, s svojimi izkušnjami in ugotovitvami seznanili druge in tako morebiti pripomogli, da s smiselno uporabo teh izkušenj izboljšajo kakovost svojega dela tudi drugod.
Takim učiteljem in šolam, ki so uspešni pri delu z drugačnimi otroki, je veljal razpis, ki ga je decembra objavil Svetovalni center v Prosvetnem'delavcu, v reviji Vzgoja in izobraževanje in v samih šolah. Ko smo pregledali prijave za dejavno udeležbo na posvetu (s prispevki, 'napovedano razpravo ipd.), smo ugotovili, da so se na naš razpis prijavili mnogi strokovnjaki iz različnih znanstvenoraziskovalnih strokovnih in pedagoških ustanov. premalo pa se je prijavilo učiteljev, torej temeljnih nosilcev in izvajalcev izvirnih prijemov. Morda je vzrok za to učiteljeva premajhna strokovna samozavest — morda se mu zdi, da prispevek ne bi bil dovolj tehten ali pa se mu zdi naloga zahtevna (ni vajen javnega nastopanja) ipd. Takšni pomisleki so odveč. Vhš prispevek je lahko napisan kar se da preprosto, in tako ga lahko tudi razložite. Pomembno je le, da bo v njem jedrnato in jasno prikazano, kaj delate in da opišete ali nakažete zveze med drugačnostjo otrok in tem, kar delate. Dovolj je, če v prijavi povsem na kratko opozorite na problem, ki ga želite predstaviti.
Prav zaradi tega, da bi bilo med dejavnimi udeleženci posveta več učiteljev in šolskih praktikov, smo podaljšali rok za zbiranje prijav do 28. februarja 1986. Prijavo — zadošča označitev problema in pojasnilo do pol tipkane strani — pošljite na naslov: Svetovalni center, Gotska 18, Ljubljana. Čim več bo vaših prispevkov, tem boljši bo posvet. ZORAN JELENC
Izšla je nova številka Radijske šole, v njej pa je program oddaj za drugo polletje. Vse šole, ki so nanjo naročene, sojo že dobile, poslali pa smo jo tudi tistim, ki so v odgovorih na anketo zapisali, da jo želijo imeti. Ta programska knjiga, Id izhaja že deset let, je namreč dolga leta prihajala na vse šole brezplačno. Zdaj se je treba nanjo naročiti, ker lahko izide samo tako, da nam šole povrnejo del izdatkov. Šole, ki bi se še želele naročiti, naj to sporočijo na RTV Ljubljana — uredništvo izobraževalnih oddaj.
RADIO IN ŠOLA
21.	febr. RŠN Mamica je kakor sonček
28. febr. RŠN Opazujmo komet
18. febr. RŠS Slovenske pokrajine — Brkini
25. febr. RŠS Umetnost v koncentracijskih taboriščih
20. febr. RŠV Poklici v gostinstvu I
27. febr. RŠV Poklici v gostinstvu II
17. febr. APM Radijski leksikon — Obrestna mera
24.	febr. APM Radijski leksikon — Diktatura proletariata
Oddaje radijske šole za nižjo, srednjo in višjo stopnjo ter aktualni problemi marksizma so na sporedu ob 8.05 na I. programu in ponovitev ob 16.02 na III. programu.
Vsako sredo ob 8 JO na 1. programu so oddaje Govorimo makedonsko in srbohrvaško.
22.	febr. ob 16.02. pr. Oton Župančič »Duma« — Književnost jug. narodov
1. marca ob 16.02 III. pr. Vladimir Nazor
25.	febr. ob 14.05 L pr. Odrasli tako — kako pa mi
1.marca ob 18.051. pr. Nenavadni pogovori —Kajje mišljenje

pobude
odmevi
Vplivanjska funkcija jezika
Draga Olga!
Vem, da si strokovnjak za vplivanjsko funkcijo jezika (ali pozivno, kot bi rekel Toporišič). Iz tvojega vabila, da bi opravil strokovno predavanje, pa vidim, da se na to jezikovno funkcijo ne razumeš samo teoretično, ampak tudi praktično. Kako si mi odrekla možnost, da bi se izmaknil sodelovanju. Napisala si. » Vsekakor ne sporoči, da tvojega prispevka ne bo!!! Bila bi prizadeta, z menoj vred pa bi bili prizadeti tudi... Našo sekcijo razumem kot.:. Pridruži se!!!« Trije klicaji, tvoja osebna prizadetost itd.
Tvoje vabilo sem sicer sprejel, saj se človek mora kje uveljavljati in lažje se uveljavljam strokovno kot kako drugače. Kaj pa bi bilo, če bi vabilo odklonil? Ali bi bila res prizadeta? Zakaj? Ali ni takšno vabljenje samo trik? Potem sem sicer lahko ponosen, da se toliko ukvarjaš z mojo malenkostjo, hkrati pa manj človeško zavezan, da ti sledim. Ali pa? Vnetost v prigovarjanju rada človeka omehča.
Premišljajva o teh stvareh na splošno. Po eni strani obžalujem ljudi, ki se ne znajo potegovati za svojo korist, po drugi strani pa me je strah tistih, ki so spretni v tem. Kje so meje, do katerih bi se smela razvijati psihologija, psiholingvistika, komunikologija in podobne vede? Bojim se, da bodo te vede postale nevarno orodje v rokah tistih, ki manipulirajo z ljudmi. Kaj te žene pri raziskovanju funkcij jezika? Kljub mojemu šaljivemu namigu, da si nasilna v komuniciranju, ne mislim, da te žene želja po gospodovanju nad ljudmi.
Lep pozdrav
France
Hvala za odgovor. Lepo si mi dal vedeti, da se ne odzivaš na moje vabilo zaradi uspešno opravljene komunikacije, ampak zato, ker čutiš potrebo po strokovnem uveljavljanju.
Kaj bi bilo, če bi sodelovanje odklonil? Ali bi bila zares prizadeta? Čisto zares, in to dvakrat. Ocenila bi, da je moja komunikacija neuspešna; predvsem pa bi mi bilo žal, da ne bo tvojega strokovnega prispevka. Zmeraj cenim razpravljanje z ljudmi, za katere menim, da se lotevajo problematike bolj ali-manj drugače kot jaz. V razlikah je bogastvo in smisel.
Tvoj strah, da bo komunikologija postala orodje v rokah tistih, ki manipulirajo z ljudmi, je odveč. Tako orodje je jezikovna komunikacija že dolgo, le da to orodje uspešno uporabljajo samo nekateri, drugi pa se sploh ne zavedajo, da se lovijo na trnek besed. Znanost omogoča, da komunikacijsko zmožnost razvijajo vsi in da potem ne bo tako preprosto manipulirati z ljudmi. Moje raziskave so izraz teh prizadevanj. Zoper prikrite učinke besed se bojujem tako, da jih miselno razčlenjujem. Svoje raziskovanje razumem kot prispevek k demokraciji in osvobajanju človeka.
Z lepimi pozdravi
Olga
France Žagar in Olga Gnamuš
Tuji jeziki in študij medicine
Četudi je o slovenščini in o tujih jezikih moč slišati precej lepih besedi, je resnica prav žalostna. Zaradi ekstenzivnosti pouka v srednjem usmerjenem izobraževanju se je močno skrčil obseg pouka in materinščine in tujih jezikov. V neki jugoslovanski republiki je znanje materinščine tako upadlo, da so začeli razmišljati o pouku materinščine na univerzi. Naši javnosti pa so znane težave, ki so pred nekaj leti vzniknile na prištin-ski univerzi zaradi pravila, da morajo (!) biti njihovi učbeniki napisani v albanščini. Kerteh učbenikov niso mogli pripraviti v Prištini, so jih (hkrati z določenimi idejami) uvozili iz Albanije.
Na naši fakulteti je kar nekaj predmetov, za katere ni učbenika v slovenščini. Tisti študentje, ki le de iure obvladajo svetovni jezik, študirajo po učbenikih v srbohrvaščini ali pa srbohrvaških prevodih (angleških ali nemških učbenikov) ki so pogosto zastareli. Tisti študentje pa, ki de facto obvladajo svetovni jezik, imajo na voljo ne le vse učbenike v tem jeziku, temveč tudi celotno leposlovje tistega govornega področja, kar je naravnost neprecenljiv zaklad za mladega človeka, ki se šele oblikuje. Menim, da je prav, da se prihodnji zdravnik že kot študent začne vaditi, da bo pravzaprav vse življenje izpolnjeval svoje znanje po neslovenskih strokovnih virih. Vendar pa bo hkrati ustvarjal, izpopolnjeval in dopolnjeval slovensko medicinsko izrazje in posredoval svoje znanje v slovenščini, če bo komuniciral s Slovenci, ter v tujem jeziku, če bo komuniciral s tujci.
Menim, da mora slovenski zdravnik temeljito obvladati slovenščino in vsaj pasivno tudi dva svetovna jezika. Imeti mora-tudi neko okvirno znanje latinščine, vendar bo treba ta okvir šele določiti. Srednja šola —naj bo usmerjena ali ne —pamora omogočiti ta cilj v okviru tistega, kar razumemo pod splošna izobrazba. Srednja šola si mora prizadevati, da pouk ne bo več ekstenziven, temveč intenziven; prizadevati si mora, da ne bo le »izobraževanje«, temveč tudi »vzgoja«. In ker trdimo, da smo humana družba, pričakujemo, da bo družba omogočila, da učitelj o vzgoji ne bo predaval, temveč da bo vzgajal z zgledom. Bomo znali uresničiti vse te cilje?
Iz Vestnika Univ. E. Kardelja
Ljubljana
1985, 1-2
DR. MARJAN KORDAŠ
Za boljši učbenik
V Prosvetnem delavcu je bil 3. 2. 1986 objavljen članek tov. L Žajdele Za boljši učbenik, ki obravnava tematiko, ki jo je obdelal isti avtor, v sestavku 23. L 1986 v Teleksu z naslovom Naši učbeniki. Uvrstitev članka tako rekoč sočasno v oba časopisa, temelji verjetno na aktualnosti tematike in na izkušnjah uredništva Prosvetnega delavca.da vsi bralci ne berejo hkrati tudi Teleksa. V prizadevanjih, da bi bili tudi bralci tega lista celostno seznanjeni s problematiko, ki jo obravnava v svojem članku tov. Žajdela, smo se odločili za objavo našega prispevka, ki je bil pripravljen za Teleks tudi v Prosvetnem delavcu. Spoštovanim bralcem, ki bodo tako dvakrat prebirali tudi naš odgovor, se za to že v naprej opravičujemo.
Na tem mestu ne želimo polemizirati z vsebino članka, saj je vsaka konstruktivna pripomba avtorjem učbenikov dobrodošla glede na možnosti, ki jih opredeljuje učni načrt. Menimo pa, da so za širši krog bralcev navedbe v članku nepopolne in enostranske, zato ga želimo dopolniti z naslednjim pojasnilom.
Učbenik Zemljepis Jugoslavije za 8. rezred osnovne šole (Kranjec; Lah, Oblak) je potrdil Republiški sekretariat za šolstvo Socialistične republike Slovenije z odločbo štev. 6VA-51/63-3^z dne 9. 6. 1964. Spremembe in dopolnitve učnega načrta in
družbeni razvoj v SFRJ so narekovale tudi dopolnitve učbenika. Dopolnjeni učbenik je potrdil Republiški sekretariat za šolstvo Socialistične republike Slovenije pod štev. IV-2^124/74, z dne 11. 2. 1974.
Dinamičen razvoj je zahteval dopolnitve celotnega programa življenja in dela osnovne šole; to je bila zahtevna in dolgotrajna naloga, v katero je bila vključena tudi prenova učnega načrta za zemljepis v 8. razredu osnovne šole, zato v tem obdobju nismo koreniteje spreminjali učbenikov.
Strokovni svet SR Slovenije za vzgojo in izobraževanje je 1L 5. 1983 sprejel program življenjain dela osnovne šole, torej tudi prenovljeni učni načrt zemljepisa za
8.	rezred osnovne šole. Sočasno je sprejel tudi sklep o dinamiki uvajanja prenovljenega programa tako, da se prenovljeni učni načrt za zemljepis v 8. razredu osnovne šole uvede v šolskem letu 1986—87.
Na podlagi tega je Zavod SR Slovenije za šolstvo kot strokovna služba Strokovnega sveta SRS za vzgojo in izobraževanje v skladu s Pravilnikom o pripravi in potrjevanju učbenikov za osnovne šole razpisal v Delu 12. 10. 1983 med drugim tudi učbenik za zemljepis v 8. razredu osnovne šole. Na razpis sta se po dolgotrajnem prizadevanju Geografskega društva Slovenije
ZA POGOVOR S STARŠE
Po korakih do dobre knjige
Knjiga je v celoti pot od zlega k dobremu, od krivice k pravici, od napačnega k resničnemu, od noči k dnevu.
(Victor Hugo)
Starši velikokrat sprašujejo učitelje, kako naj motivirajo otroka, da bo z veseljem bral.
To je celostno vprašanje in o njem se je vredno pogovoriti na roditeljskem sestanku.
Knjiga, ta dragoceni in neizčrpni vir znanja, ki nas čustveno bogati in mu daje možnosti za razmišljanje o vsemogočih problemih sveta, nam v vseh obdobjih življenja veliko pomeni.
Pobrskajmo po spominu in poglejmo v zgodnje otroštvo. Spomnimo se prvih slikanic, ki so nam bile hkrati igračka in knjiga. Ko smo bili že malo starejši, smo dobili slikanice opremljene s krajšimi verzi. Kolikokrat so nam jih morali starši prebrati ali zapeti! Potem je prišlo obdobje pravljic. Poslušali bi jih ure in ure.
Staršem smo hvaležni, ker so nas že od rane mladosti vodili v svet knjig. Privzgojili so nam estetski čut do besedne umetnosti. Vendar, vsakdo nima staršev, ki bi jim pomenila knjiga dragoceno vrednoto. Otrokom, ki takih staršev nimajo, morajo pomagati učitelji.
Dandanes je učitelju veliko lažje vzgajati s knjigo, kot mu je bilo nekdaj, saj je na književnem trgu veliko več lepih knjig.
Sola vzgaja in izobražuje mladega bralca bolj načrtno. Učenci spoznavajo domače in tuje književnike. Pogovarjajo se o njihovem življenju in delu, razčlenjujejo njihova dela s psihološkega, etičnega in estetskega vidika.
Smotri literarne vzgoje se uresničujejo v izvirni poustvarjalnosti in ustvarjalnosti učencev, ki naj bi prebrana in doživeta besedila tudi sami izrazili v prosti pripovedi, s pisano besedo ali pa z domiselno sliko.
Dandanes je tudi na književnem področju veliko kiča. Kaže se v slabih poenostavljenih in skrajšanih prevodih, v idealiziranih ilustracijah; ob tem pa si otrok ne ustvari prave podobe resničnega sveta. Zato moramo biti odrasli poučeni o tem, kakšna knjiga je dobra, kateremu obdobju je namenjena, katere ilustracije imajo umetniško vrednost.
Urejanje otrokove knjižne police v domači knjižnici je posebno prijetno delo. Ni dovolj, da otroku knjigo kupimo in ga silimo, naj jo prebere. Pomembno je, da mu zbudimo z vsebino zanimanje, da ga miselno razgibamo. V družinah, kjer so bralne navade med družinskimi člani vsakdanja potreba, to ni težko. Pogovori o prebranih knjigah in skupno prebiranje revij in časopisov ustvarijo v družini še posebno ozračje. Otroci se že vnaprej veselijo tistih popoldnevov in večerov, ko bodo vsi doma brali in se pogovarjali. Otroci, ki pa redkokdaj vidijo v rokah svojih staršev knjigo, navadno tudi sami neradi berejo. Ljudska modrost pravi, da zgledi vlečejo. Pa še res je!
DARJA INTIHAR
Vodstva šol in vrtcev, izvršni odbori sindikata!
Ali so vsi člani vašega učiteljskega — vzgojiteljskega zbora naročeni na Prosvetnega delavca? Je glasilo delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti dostopno vsem, da lahko sledijo aktualnemu dogajanju v vzgoji in izobraževanju?
Prosvetni delavec je nepogrešljiv pripomoček za obveščanje in strokovno spopolnjevanje vseh pedagoških delavcev, obenem pa tijihovo strokovno in javno glasilo. Zato je širjenje časopisa med prosvetnimi delavci pomembna strokovna in druž-beno-politična naloga.
Naročila sprejemamo pisno ali po telefonu (061) 315-585.
II
(sekcija za pouk zemljepisa) in Zavoda SRS za šolstvo prijavila dr. Metod Vojvoda in Marija Košak, predavatelja na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Predloženi koncept učbenika in poskusnega poglavja je pregledala in potrdila komisija za učbenike in učila pri Strokovnem svetu SRS za vzgojo in izobraževanje. Avtorja sta morala po pogodbi izročiti rokopis do 31. 12. 1985. Poznavalci problematike pisanja učbenikov vedo, da je to zelo kratek rok za pripravo in pisanje, še zlasti zato, ker je tov. M. Košak sodelovala tudi pri oblikovanju učbenika Zemljepis za 6. razred, kjer smo morali razširiti skupino avtorjev z novimi sodelavci. Kljub vsemu temu pričakujemo, da bo učbenik za 8. razred pravočasno pripravljen, vsekakor pa pred rokom, ki je določen za dinamiko uvajanja programa življenja in dela osnovne šole.
Javnost moramo seznaniti, da potekajo obenem s pripravo učbenika Zemljepis za 8. razred osnovne šole tudi priprave za učbenik Zemljepis za 7. razred osnovne šole, učbenik Zemljepis za 6. razred pa je tik pred izidom.
Avtorja učbenika Zemljepis za 8. razred osnovne šole sta rokopis že oddala. Sledil bo recenzijski postopek, usklajevanje z avtorji, obravnava v komisiji za učbenike in učila pri Strokovnem svetu SRS za vzgojo in izobraževanje in končna potrditev učbenika v Strokovnem svetu SRS za vzgojo in izobraževanje. Če bodo recenzenti ocenili, da je rokopis s strokovnega, metodič-no-didaktičnega, idejnega ter psihološkega vidika ustrezen za pouk, bo rokopis oddan založbi v tisk. Mladinska knjiga, ki izdaja in zalaga geografske učbenike, je v svoj program uvrstila tiskanje tega učbenika; s tem so dane vse možnosti za pravočasen izid učbenika za šolsko leto 1986—87.
Bralce pa moramo opozoriti, da je priprava učbenikov iz zemljepisa izrazito specifična. Besedilo je samo del učbenika, enakovredni sestavini sta še slikovni
in grafični del, ki pa sta pri j učbeniku v barvah. Priprava fpaj benika za ta predmet je zaM]0] ven, odgovoren in dolgotra]^. proces. Zahteva veliko truda ^ torjev, recenzentov in uredita kov. Zgodi se tudi to, da reriv š zenti zaradi kratkih rokov nii®%al hkrati v pregledu celotnega grštv diva (predvsem ilustrativno divo), zato so pogosto kritike^ radi napak v učbeniku naskjjj, Ijene tudi na njihovo delo. Glede pripombe avto^a
članka v zvezi z učbenikom Zg iš, dovina v 8. razredu osnovne šri
bralcem lahko povemo, da ja tudi ta učbenik v skladu s pr >r( novljenim učnim načrt« ustrezno dopolnjen. Vsaka P1:^ pomba, še posebno praktikov. ie avtorjem prav gotovo zelo t* r6 brodošla.	iu
Nazadnje želimo opozoriti;), na status avtorjev, to so poveri1^ učitelji kadrovskih šol ozirofk učitelji praktiki, ki so redno z:ia posleni na drugih delovnih t11'!!) stih. Kratki roki za pisanje ro^jj pisov, izpostavljanje javnostM-
odvrača strokovnjake od
dela, ki tudi ni primerno vre^ti noteno.	h:
Opozorimo naj še to, da pj4)( nje didaktičnega gradiva tudip, strokovnih krogih ni vselt. obravnavano enakovredno z Te ziskovalnim delom, ki avtorje)\ delovnem mestu primerno obvL? zuje. Res je, da to ni značilno samo za pisce učbenikov zemlj^ piša, podobne, večkrat celo A. rešljive težave se pojavljajo t% pri pripravi številnih učbenik^] in drugega didaktičnega gradi'|. za osnovno šolo in srednje i2^, braževanje.	rij
Ta zapis nam ne dovoljuje,1 [£ bi širše pojasnjevali, kako nast j jajo učbeniki, upamo pa, da sit jj osvetlili vsaj nekatere težave, "iC
vezane z oblikovanjem novih “ja
benikov pa tudi snovne in mef<a dično-didaktične prenove tisčjj ki jih že imamo.	n;
DRAGO NOVAK,	ve
samostojni svetovalec — s) urednik	in
Zavod SR Slovenije za šolsh'^
V šolah nič več brez
le
di
d,
ocen iz tujega jezika

Delo, 17. 1. 1986
Pred dvema letoma je začelo veljati določilo Zakona o osnovni šoli, da lahko vpišemo v oddelek osnovne šole največ 32 učencev (prej 36). Na to spremembo smo učitelji dolgo in težko čakali. Pred kratkim pa smo v Delu prebrali, da Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo predlaga ponovno zvišanje normativa na 35 učencev na oddelek. Predlog je precej neustrezno utemeljen.
Bojim se, da se bo napotilo, »naj bi se ta normativ izvajal le izjemoma«, v praksi nekje izgubilo. Poglavitni namen tega predloga je, da se upočasni ali celo ustavi večanje števila oddelkov v osnovnih šolah in s tem prihrani denar.
Menimo, da pomeni taka sprememba zakona korak nazaj, saj je v oddelku s 35 učenci zelo težko (skoraj nemogoče) sodobno in kakovostno učiti in vzgajati. Smernice za delo osnovnih šol nam nalagajo, da z notranjo diferenciacijo pouka omogočimo slehernemu učencu, da si pridobi kakovostno in uporabno znanje. Razvijati moramo ustvarjalnost vsakega učenca ter upoštevati njegovo individualnost. Ali te cilje v številčno tako močnih oddelkih lahko dosežemo?
Otežen je pregled izdelkov učencev, pregled domačih nalog, učenci nimajo možnosti, da bi pogosto ustno odgovarjali, s tem pa se siromaši njihov besedni zaklad. Zelo težko je toliko učencev pri telesni vzgoji usmerjati, voditi, skrbeti za njihovo varnost in jih še naučiti novih spretnosti. Najhujše pa je, ko pelješ vso to
množico na učni sprehod, na£ skuizijo, na razstavo, na og* filmske predstave, na špof dan. Na izbiro imaš dve mož® sti: greš na začetku ali pa1 koncu dolge, dolge vrste. In ' čas te je strah, da se bo na tisf‘ koncu vrste, kjer te ni, zgod* kaj hudega. Ker je takih odd; kov več, šola ne more zagoto' spremljevalca.
Verjetno bomo z novim nf mativdm prihranili nekaj deflJ ja. Ali ste prepričani, da ne boi1 več izgubili kot pridobili? 14 bili bomo bitko za kakovost sodoben učno-vzgojni proce*. osnovni šoli. Dobre učne 1 vzgojne uspehe lahko dosegaj v oddelkih, kjer je največ •
----- (idealno 25, 26)-
■i dot1
učencev takem oddelku se učenci do
počutijo in so uspešnejši, kefj individualno lahko bolj uvelja] Ijajo. Življenjski prostor v pf£ tevilnih oddelkih je zmanjšan1! minimum. S tem se poveč« agresivnost med učenci, saj n stajajo nestrpni. Treba bi ^ pogosto izvajati minuto za zdri' je, pa nam prostorska stiska Vi
ne omogoča.
Lahko se zgodi, da bo pomanjkanja denarja za \ in izobraževanje novi noi postal pravilo, in ne izjen
učencem, inu učiteljevo te; delo v takih oddelkih tako ne misli. Mi smo trpežno t
a -7r* ut r-A
Starejši smo se že utre nenehnih spremembah in zahtevah, mlajši pa se še
Za kolektiv Osnovne šole Prežihovega Voranca Ravne na Koroškem predsednica sveta šole ROZIKA VOGEL
Na vrsti so nadarjeni
^Mladi
raziskovalci za razvoj občine Velenje
1 Kdove koliko besed, časa in
htCaPlrja smo pri nas že porabili za
aiVn aZovanje’ kako pomembni so »aano*’4' ____* 1	...
jk Jost, raziskovanje in znanje J obstoj in razvoj naše družbe; :e'v .Plsanje o tem, da je treba tudi ^0^ah mlade uvajati v razisko-J^odelo, jih seznanjati z znan-“r'lVenimi metodami, z osnovami , zP^osti, pa tudi za napotke, l°n h treba v šolah poskrbeti za parjene in sposobne učence. 0i vTitovem Velenju niso čakali 7gijvv resolucije, dokumente, sta-jol 5Ca *n sklepe. Na pobudo občin-Kega izvršnega sveta in komiteja
ntj'a družbene dejavnosti so se že Vr.ed dve
Začeli so pred dvema letoma. Prvo leto so pridobili za raziskovalno delo okrog 20 srednješolcev in ti so naredili zelo kakovostne raziskovalne naloge. Da ne bi kdo mislil, da so se hvalili kar tako. Nasprotno —da so preskromni, bi sodil človek, saj se o akciji Mladi raziskovalci za razvoj občine Velenje še po dveh letih na Slovenskem premalo ve. Dobro pa jih poznajo pri gibanju Znanost mladini, saj so že prvo leto uvrstili kar pet nalog mladih Velenjčanov na zvezno tekmovanje gibanja. »Kako pa je bilo z akcijo naslednje leto?« sem pov-
ed dvema letoma lotili akcije prašala Draga Šuleka. , ladi raziskovalci za razvoj ob-
v, ^ tlenje. Organizacijo in iz-(j, e'javo akcije so zaupali Centru ednjih šol v Titovem Velenju, tjiasa akcije pa je takoj postal ;&! .|ra8° Šulek, ravnatelj centra, ki pK^Užuje družboslovno rudar-) z: | ’ elektro-kovinarsko in raču-^jajniško srednjo šolo. Drago )k<*U ek je takole opisal potek ak-o^Mladi raziskovalci za razvoj te|bf'.ne Velenje: »Akcija je ne-retf en odgovor na eno od slabo-1 našega šolskega sistema — da ,jsL rtlreč namenja več pozornosti [di^P^čnim ali celo podpov-;eirecnim učencem, za učence, v j /aterih se skrivajo večje sposob-
iefcti; pa navadno zmanjka časa.
y5CIja daje torej možnost, da se uanju ^miuijc. u.ua uu znaciniu-•l\f ®nci, ki imajo veselje in spo- sti naše dejavnosti je tudi v tem,
nljv^nost za to, uveljavljajo nara-uPskovalnem področju. Zasno-ti)[)?n? je tako, da ni uokvirjena v j(;(f11Cajne šolske predmete. Pro-ji* ^nje, s katerimi se ubadamo v iz£a ®ški dolini, pa tudi v vsej naši jnzbi, obdelujejo mladi inter-a i 'sciplinamo. Metode in oblike jšt e*a so seveda različne — od sek-v katerih se mladi priprav-. |aj° na raziskovalno delo, spoz-^ metodologijo in oblike iet aziskovainega dela, prek izde-stil av.e raz*skovalnih nalog in do ra-'skovnlnih taborov. Najuspeš-aejši mladi raziskovalci iz Tito-v®ga Velenja se udeležujejo razi-skovalnih taborov, ki jih prireja jttjSbanje Znanost mladini, pa tudi ami smo v prejšnjem šolskem ,etu skušali organizirati tabor z elovnim naslovom Premog — s°bro in zlo Šaleške doline —a aarn ni posrečil. Upamo, da se zamisel uresničila letos po-
»Obseg se je bistveno razširil,« je povedal, »izdelanih je bilo 32 nalog, pri katerih je sodelovalo kar okrog 100 mladih. To hkrati pomeni, da je bilo v lanskem šolskem letu veliko nalog skupinskih, in to je po svoje tudi razveseljivo. Na račun množičnosti in s tem tudi večje obremenitve mentorjev pa so bile morda naloge nekoliko slabše. Ugotavljamo, da smo dosegli največ, kar je bilo mogoče. Več nalog nismo sposobni izpeljati, skušali pa bomo raziskovalne naloge zboljševati. In še nekaj se nam zdi pomembno: to, da bi mlade obdržali v tem našem gibanju čimdlje. Ena od značilno-
bo ta ^ti.«
da ni omejena le na naše srednješolce. K raziskovalnemu delu pritegnemo tudi učence višjih razredov osnovne šole, obdržati pa skušamo tudi naše nekdanje učence — potem, ko se zaposlijo ali gredo študirat. Tako smo imeli skupino strojnikov, ki so se lotili raziskovalne naloge o uporabi računalnikov v strojništvu, ko so bili v četrtem razredu strojne usmeritve, eden od njih pa v tretjem. Naloge še niso končali, ko sta morala dva od njih takoj po končani srednji šoli k vojakom. Naloga pa ju je tako prevzela, da so se kar nekaj mesecev pretakale informacije in programi med našim centrom srednjih šol in vojašnico. Učenec, ki je bil še na šoli, je v računalnik vnašal programe, ki sta jih pripravila kolega vojaka in jima pošiljal rezultate. Zdaj sta vojaka že doma, pri raziskovalnem delu pa še zmeraj sodelujeta.«
^ALl KONCERT V GLASBENI ŠOLI LJUBLJANA VIČ
fotovanje v svet glasbe
n V, ’ smo se razveselili vabila iSt|a glasbene šole Vič, saj je seznanjanje učencev z (jdf. . enim življenjem ožjega in J}rseSa okolja, z glasbenimi usta-L°Vanii in organizacijami, eden Pomembnih vzgojno-izobra-^FValnih smotrov naše šole. Veli-A0°mo pričakovali in veliko do-zanimiva ura glasbe nam bo iStfstala še dolgo v lepem spominu. -eit N°va sodobna glasbena šola e ftoji v najlepšem predelu Ljub-jaflane’ kjer je bogastvo kulturne in £ 'tt°dovinske dediščine najbolj ). Vjcteno. Mimo šole teče .Gra-0htftCna’ č£Z njo je speljan zname-erV Lečnikov mostiček, ki pripe-\fJe‘‘kpred trnovsko cerkev. Stre-ptz{N od tod je Plečnikova hiša, Arhitekturni muzej. Neda-;Č%Cv stran od šole je Jakopičeva i firia Z vrt.om, pa rimsko obzidje z [jt^opaninami. Na tem koncu [{i'SSta ie na vsakem koraku spo-preteklosti, ki živi v nas in z
idTrGlasben‘>' pedagoginja Mojca ooLratar’ ki se ukvarja z glasbeno predšolskih otrok, nas je i. ^n° sprejela že v preddverju 4- e' r prijazni akustični dvora-aŠlw so se otroci pod njeno »tak-0^ učili igrati glasbene ugan-laffiZ p. dk jih je spretno zastavlja-|i Skriti »muzikantje« za zaveso i0%. na svoje instrumente igrali ^tkeskladbice. Po zvoku je bilo e a ugotoviti, za kateri instru-i V}1 Sre. Prva uganka ni bila rnij' khara. Predstavila se je še lv/r ^ izvajalka, pokazala in-unient in ob pomoči glasb
pedagoginje razložila, čemu ra-. bijo posamezni deli instrumenta.
V nadaljevanju »malega koncerta« smo spoznali instrumente iz družine pihal. Zvok kljunaste flavte so učenci hitro dojeli. Spet »javna« predstavitev izvajalca in instrumenta. Za kratek oddih in sprostitev je trio (kljunasti flavti in triangel) zaigral skladbico z naslovom Vrabček. Učenci so ves čas zbrano poslušali. Znanje o instrumentih je »zaškripalo«, ko so zaslišali prečno flavto. Na vso moč so ugibali, uganili pa so le redki. Takoj pa so ujeli znano melodijo Sijaj, sijaj sončece in jo spontano peli. Tudi zvok klarineta je bil za nekatere trd oreh.
Mladi glasbeniki so našim učencem pomagali, da so na zanimiv in privlačen, predvsem pa na najbolj naraven način spoznali nekatere instrumente. Mimogrede so si utrdili še glasbene pojme (solo, duo, trio, zvok, melodije, brenkala, pihala, tolkala), ki jih ne bodo tako hitro pozabili.
Ob koncu so se izvajalci še enkrat predstavili in vsi skupaj zaigrali veselo skladbico. Otroci so jih gledali z občudovanjem in navdušenjem. Marsikoga je zamikalo, da bi se vpisal v glasbeno šolo.
Navdušeno ploskanje je napolnilo dvorano. V pristnem dokazu hvaležnosti pedagoginji Mojci in malim glasbenikom je bilo čutiti Željo, da bi se še kdaj odpeljali z njimi na glasbeno popotovanje.
Skupaj z delovnimi organizacijami
Enako pomembno pa je tudi vključevanje osnovnošolcev v raziskovalno delo in pripravo raziskovalnih nalog, pravi Drago Šulek. »Odkrivanje nadarjenih sposobnejših otrok bi morala biti naloga osnovne šole. Opazili smo, da imajo učenci, ki so se že v osnovni šoli vključili v raziskovalno delo — seveda primerno svojim sposobnostim in starosti — boljšo podlago za raziskovalno delo kot učenci, ki se prvič lotijo raziskovanja v srednji šoli. Poznajo metodologijo dela, potek raziskav, vedo, koliko potrpljenja je potrebno za tovrstno delo. Lažje jim je, rezultati njihovega raziskovalnega dela so boljši. Nekaj raziskovalnih nalog so osnovnošolci v občini Velenje že opravili, precej pa jih gotovo še bodo.«
Svojevrstna kakovost, posebnost akcije Mladi raziskovalci za razvoj občine Velenje je tudi v povezavi raziskovalcev z združenim delom. »Z delovnimi organizacijami se skušamo čimbolj povezovati,« pripoveduje Drago Šulek. »V naš razpis uvrščamo naslove nalog, ki nastajajo v delovnih organizacijah, v vodenje in usmerjanje mladih raziskovalcev se vključujejo mentorji iz delovnih organizacij. Marsikatera raziskava je bila opravljena v tovarniških laboratorijih, pa tudi material smo dobili v tovarnah. In končno: omeniti je treba tudi to, daje financiranje naše dejavnosti zajeto v program občinske raziskovalne skupnosti. Ne vem, če še v kakšni slovenski občini posebna raziskovalna skupnost financira raziskovalno delo učencev.«
Zanimala me je seveda tudi usoda raziskovalnih nalog potem, ko so končane, spisane, izpolnjene. »Shranjene so v naši šolski knjižnici,« je povedal Drago Šulek, »pripravljamo pa tudi katalog in izvlečke vseh že opravljenih nalog. Tako bodo imeli prihodnji raziskovalci dober pregled nad opravljenim delom. Nekatere naloge, tiste ki so neposredno uporabne, so seveda tudi v organizacijah združenega dela, kjer jih dopolnjujejo in izsledke uporabljajo v proizvodnji.«
Mentorja sta nam povedala
In kaj pravita dva od velenjskih mentorjev JANEZ MIHIČ in DANICA ŽEVART? Janez Mihič je učitelj strojništva na Centru srednjih šol v Titovem Velenju. Pravi, da je delo z mladimi raziskovalci zelo preprosto ' — potem ko jih za stvar navdušiš,
Kulturni dan
ko jim zbudiš radovednost. Seveda pa zdržijo le najbolj vztrajni — tudi zato, ker poteka delo zunaj pouka, v prostem času. »Spodbudno je, ko vidiš, da se fantje zanimajo za tehniko, saj je na žalost še vse premalo raziskav na področju tehnike,« pravi Janez Mihič.
Danica Ževart je doštudirala slavistiko in etnologijo. »To sta stroki,« pravi, »pri katerih ni vseeno, kje se z njima ukvarjaš. Delo v Titovem Velenju me privlači, saj sem se v vseh teh letih, kar poučujem tu, od svojih učencev marsikaj naučila. Prihajajo iz okoliških vasi, s seboj prinašajo veliko znanja, ki je novo tudi zame — običaje, narečja, navade. Posebno zdaj, ko se je naš center razvil in razširil in sem dobila tudi nekaj razredov pete stopnje zahtevnosti (sprva sem učila le učence triletnih programov), se je kakovost našega dela zelo zboljšala. Zame je postalo delo veliko bolj zanimivo. Učenci sosicertehniki in naravoslovci, vendar jih zanimajo tudi širši razgledi o življenju po svetu. Velikokrat jih napotim k njihovim ,koreninam‘ — in kaže, da jih to zelo zanima. Radi pišejo spise, odzivajo se na razpise s tako tematiko, radi spoznavajo -Stare običaje, način življenja. Prvo leto se je k delu v etnološki sekciji prijavilo osem učencev. Nihče ni obupal, nihče ni odnehal — čeprav so se nekateri kdaj pa kdaj izmikali srečanju — če česa niso imeli narejenega. Pa smo z dobro voljo prebrodili marsikatero krizo. V^ drugem letu je bilo zanimanje zelo veliko — kar 27 učencev se je lotilo dela, končalo pa jih je 18. Naj se še malce pohvalimo: v prvem letu sta bili na republiškem srečanju gibanja Znanost mladini med tremi izbranimi nalogami dve naši, letos pa kar vse tri. Za nagrado so se učenci raziskovalci udeležili raziskovalnih taborov v republiškem merilu, ena učenka pa si je prislužila celo udeležbo na mednarodnem taboru v Italiji. To je spodbuda za vse — učence in mentorje. Veliko veselje je delati z mladimi, če jih kaka stvar posebno zanima, v sekciji, kjersi . enak med enakimi, kjer radovednim vžigaš iskro raziskovalne strasti...«
Da pa raziskovalno delo mladih le ni samo veselje in zadovoljstvo, so povedali tudi raziskovalci sami. Marsikatero prosto minuto morajo odtrgati zabavi, glasbi, plesu, prijateljem. Marsikatero krizo je treba prebroditi, utrgati delček časa tudi učenju — če pa te stvar zanima, ni nič pretežko. In ko vidiš uspehe svojega mozganja in dela, ti tistega časa in truda res ne more biti žal.
JASNA TEPINA
v znamenju baleta
ene DARJA INTIHAR
Na začetku šolskega leta smo na Osnovnišoli Hinka Smrekarja ■ v Ljubljani naredili načrt kulturnih dni. Odločili smo še, da bomo en kulturni dan namenili filmski vzgoji. Obrnili smo se na Kongresni center kulture — Cankarjev dom v Ljubljani. Prosili smo jih, naj bi nam njihovi strokovnjaki pomagali pripraviti kar najbolj uspešen kulturni dan, ker sami za to nimamo ustreznih strokovnjakov. Na naše presenečenje so nas V Cankarjevem domu zelo grobo zavrnili, češ da iščemo pri njih »potuho za svoje nedelo in neorganiziranost«.
Zato smo se obrnili na Društvo ljubiteljev operne in baletne umetnosti SNG — Opere v Ljub-ijani. Tam so se nam prijazno odzvali in nam v sodelovanju z baletnim ansamblom 4. februarja 1986pripravili baletno predstavo Ples kadetov na glasbo Johanna Straussa. Pred baletno predstavo je našim učencem spregovorila
tovarišica Jelena Markovič, ki je s pomočjo plesalk predstavila lik baletnika in najpomembnejše baletne figure. Predstave so se udeležili vsi učenci razredne in predmetne stopnje. Razdelili srno jim tudi gledališke liste, ki so jih pripravili v Društvu ljubiteljev operne in baletne umetnosti. Tudi sam ansambel je priredil učencem predstavo.
Otroci so s svojim vedenjem na predstavi in po njej pokazali, aa je z malo organizacije in dobre volje mogoče izpeljati poučno in zanimivo predstavo, največ pa so k temu pripomogli seveda baletniki in Društvo ljubiteljev operne in baletne umetnosti.
Otroci so bili navdušeni. Domenili smo se, da bomo pripravili šolsko likovno tekmovanje na temo Balet. Najboljša likovna dela bomo razstavili v šolski avli, tri izbrana dela pa nagradili s književnimi nagradami. MARJETA PERELIN
ŠTIRIDESET LET DOMA UČENCEV V KOPRU
Mozaik
dobrin in človečnosti
Štirideset let je minilo od tedaj, ko so se v prostore tedanje gimnazije v Kopru naselili prvi učenci. Bilo jih je več kot sto. Ta dan, 15. januar, smo v koprskem domu učencev slovesno proslavili in ga povezali tudi z vsesplošnim proslavljanjem štiridesetletnice obnove slovenskega šolstva v Istri.
V prvih povojnih letih je vsepovsod vsega primanjkovalo, in tudi v Domu je bilo tako. Posebno hudo je bilo zato, ker je primanjkovalo prostora. Učenci so se pogosto selili po vseh mogočih koprskih stavbah. Tudi izkušenih delavcev ni bilo. Pomanjkanje znanja so nadomeščali z navdušenjem in s pripravljenostjo, da bi premagovali use ovire. Pri vodenju Doma pa so jim brezplačno pomagali celo profesorji z gimnazije.
Šele čez pet let so se učenci vselili v tri obnovljene stavbe v Cankarjevi ulici. Od teh stojitaše zdaj prva in tretja, na mestu druge pa je zdajšnji novi dom.
Naslednje leto se je slovenskemu dijaškemu domu pridružil še italijanski.
Razcvet doma se je začel v letih 1955 in 1956, ko je zraslo tudi v Kopru več srednjih šol.
20. novembra 1956je bil ustanovljen vajenski dom, ki je postal samostojna vzgojna ustanova. Še istega leta se je dijaškemu domu pridružil dom ženske obrtne šole.
Leta 1962 sta se združila še dijaški in vajenski dom v enotno vzgojno ustanovo Dijaški dom Koper.
Učenci so odtlej živeli v štirih stavbah, ki so bile kljub številnim popravilom še zmeraj zelo neprimerne. Sobe so bile velike. V nekaterih je bivalo tudi po deset učencev hkrati. Večkrat so prezebali, saj spalnice niso bile zakurjene. Kljub vsemu pa so se uspešno šolali.
Delavci doma so se ves čas trudili, da bi izboljšali gmotne razmere. S skrbnim gospodarje-
njem so počasi vendarle obnavljali opremo in dokupovali novo in sodobnejšo.
V štiridesetletnem razvoju sta posebno pomembna dva datuma. Prvi je 4. julij 1976, ko je G izda Bonin, glavna kuharica Doma, položila temeljni kamen za zdajšnjo novo stavbo Doma, drugi pa je bil 12. september 1977, ko je bila stavba dograjena in je tedanji ravnatelj profesor Anton Skok prevzel njen ključ. Ko so dom odprli, je bilo na slovesnosti veliko vidnih osebnosti iz občine in republike. Bili so tudi predstavniki domov iz republik in pokrajin. Posebno vrednost pa je dala temu dogodku navzočnost več kot deset tisoč ljudi.
Z novo stavbo so se odprle nove možnosti za delavce, predvsem pa za učence, ki se v njej pripravljajo za življenje.
Ob potrebni oskrbi so učenci v Domu deležni predvsem strokovne vzgoje, ki dopolnjuje družinsko in drugo družbeno. Ob pomoči le-teh naj bi se razvili v celostne in ustvarjalne osebnosti. Štirideset let je nastajala podoba Doma. Oblikovali so jo domski delavci in učenci. Vsak je kaj prispeval v pester mozaik gmotnih dobrin in medčloveških odnosov.
Tako smo imeli dovqlj razlogov, da smo proslavili štiridesetletnico njegovega obstoja. Pripravili smo' bogato razstavo, izdali posebno številko domskega glasila, za udeležence proslave pa pripravili spored, sestavljen iz dveh delov. Eden je bil nadvse slovesno ubran, drugi pa prisrčno igriv. Upamo, da bo naš praznik ostal vsem udeležencem in povabljencem v prijetnem spominu. Med slednjimi so bili predvsem, nekdanji delavci Doma.
Vsem, ki so se odzvali našemu vabilu, se lepo zahvaljujemo, da so s svojo navzočnostjo pripomogli k prazničnemu razpoloženju.
MILKA G LA VINA
3. ZBOR GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA GORENJSKE
Največ pozornosti pedagoški geografiji
28. januarja 1986 so se v Kranju zbrali gorenjski geografi na 3. občnem zboru geografskega društva Gorenjske, ki je bilo ustanovljeno leta 1984, potem ko se je enotno Geografsko društvo Slovenije preoblikovalo v Zvezo regijskih geografskih društev. Društvo ima zdaj 98 članov, povečini učiteljev na gorenjskih osnovnih in srednjih šolah. V skladu s programom namenja Geografsko društvo -Gorenjske največ pozornosti pedagoški geografiji — v okviru občinskih aktivov, pa tudi raznim aktualnim predavanjem in strokovnim ekskurzijam kot eni od oblik stalnega izobraževanja učiteljev geografije. Doslej sta bili organizirani dve večdnevni ekskurziji (po Jugoslaviji in Švici) in enodnevna ekskurzija v Maribor, kjer smo obiskali pedagoško akademijo. Na novo izvoljeni izvršni odbor tega društva v prihodnje ne bo bistveno spreminjal programa, poleg že omenjenih oblik izobraževanja svojih članov pa se namerava predvsem povezati z geografskimi društvi na drugih območjih. Tudi to-
kratni občni zbor je bil organiziran med zimskimi počitnicami in združen s strokovnim predavanjem. Letos je predaval geograf dr. Dušan Plut, ki se poglobljeno ukvarja z ekološkimi problemi Slovenije. To obširno problematiko je predstavil v predavanju Propadanje okolja v Sloveniji in pogledi v prihodnost. Zanimivemu predavanju je sledil živahen pogovor, saj je ekološka tematika za geografe še posebno zanimiva. V zvezi s tem je bilo ugotovljeno, da geografi vse premalo sodelujejo pri družbenem načrtovanju na vseh ravneh. Vzrok je nedvomno v tem, da je v ustreznih ustanovah premalo raziskovalcev, kar pa jih je, so povečini zaposleni v pedagoških poklicih, vendarle lahko bistveno pripomorejo k ekološki ozaveščenosti mladih.
Geografsko društvo Gorenjske načrtuje še v tem šolskem letu za svoje člane dve srečanji: obisk geološko zanimive Dovža-n.ove soteske in za konec šolskega leta večdnevno ekskurzijo v tujino.
VLASTA SAGADIN
Alojz Menhart
Milan Pagon	Albin Ogorelec
Mu
j1*
Pred koncem leta 1985 je v Celju 22. decembra umrl učitelj Alojz Menhart, v častitljivi starosti 91 let.
Večino svojih službenih let je prebil v Topolšici, kjer je bil upravitelj v osnovni šoli. Pred tem je poučeval v Gornji Radgoni in v Križevcih pri Ljutome-ru.
Drug za drugim odhajajo zadnji bojevniki za severno mejo, za slovenski Korotan.
V drugi svetovni vojni so Alojz Menhart ih člani njegove družine pomembno sodelovali v narodnoosvobodilnem boju. V svojem domu, v sdari šoli blizu zdravilišča, sta z ženo zgradila spretno prikrit bunker in v njem pozdravila veliko ranjenih in bolnih partizanov; med temi je bil tudi komandant XIV. divizije Ivan Kovačič-Efenka. Alojz Menhart je nosil zdravila in obveze za partizane iz Celja.
S skromno ciklostilno tehniko je razmnoževal vesti, ki jih je zvedel iz zavezniških radijskih oddaj, pa tudi obvestila OF. Bil je tudi član obveščevalnega centra IV. operativne cone. Dva svobodoljubna mejnika in pomnika v življenju Alojza Men-harta: sodelovanje v boju za severno mejo in v velikem boju z$ preživetje slovenskega naroda in za njegove socialne pravice.
Stara šola je bila že v prvih letih po prvi svetovni vojni blizu zdravilišča za tuberkulozo. Alojz Menhart je opozarjal oblasti na neprimerno soseščino šole in zdravilišča, toda sprva ni bilo ne posluha ne denarja. Učitelj Menhart pa je bil vztrajen in pokončen mož. Napotil se je prav k banu v Ljubljano in spretno izmoledoval denar za gradnjo nove šole. Z enako vnemo je sodeloval pri gradnji gasilskega doma v Topolšici. V domu so zgradili še dvorano in oder. Mladi učitelj Menhart je oživljal ta ljudski oder, zbiral ljudi, bil režiser, scenarist, zborovodja, skratka, bil je sredi življenja, gospodarskega in kulturnega. Spodbujal je njegove tokove v kraju, daleč od glavnih cest in poti, pod zelenim strmim Lomom. Pospeševal je tudi gospodarstvo tega odročnega, obrobnega kraja. Več kot deset let je bil tajnik in blagajnik občine Topolšica, ki je obsegala kar šest vasi.
Tedanji klerikalni oblastniki mu niso zmeraj zaupali. Očitali
so mu širjenje komunističnih idej, ga tožili pri banu v Ljubljani in dosegli, da nekaj let ni srriel biti upravitelj šole. Niso pa mogli spremeniti in upogniti učitelja Menharta. Ostal je med ljudmi, tudi med kočarji iz ubožnega strmega Loma, med kočarji, ki so svoj boren črni kruh iskali v Vošnjakovi usnjarni in v velenjskem rudniku.
Nova šola in Topolšica še nista imeli elektrike. Šolski upravitelj Menhart je šel med ljudi, se napotil na banovino in petrolejke so kmalu romale med staro šaro. Električna luč je začela preganjati stoletni mrak iz šole, iz kmečkih in delavskih domov. Menhart je v kraju ustanovil gospodarsko zadrugo, ki je zelo uspešno poslovala in družila ljudi vse do začetka druge svetovne vojne.
Stopimo v spominu v učilno zidano, v šolo, ki jo je zgradil Alojz Menhart. Tu je bil kot doma med otroki svojih kočarjev, kmetov in delavcev. Zanj ni bilo polovičarske naloge in dela, .šola ni bila osamljen otok sredi kraja. Krajani so ga imeli radi in dobro so se poznali med seboj.
Po vojni je potrkala na vrata bolezen. Ko- se je januarja 1945 vračal z javke s tajnimi poročili, je naletel na nemško patruljo. Skočil je v potok in nato več ur taval po gozdu. Tri povojna leta se je zdravil v bolnišnici, zdravilišču in doma in zmogel celo težko bolezen.
Do upokojitve leta 1968 je poučeval na celjski trgovski šoli.
V tem času je 20 let igral čelo v celjskem orkestru in z njim potoval po domovini.
Takšno je bilo njegovo ustvarjalno, polno življenje, ki je zapu- ’ stilo za seboj brazdo, uspelo setev in bogato žetev, preden je preminilo. Učitelj in ravnatelj Menhart je bil in ostaja zgled učiteljem našega časa. Tako kot je bil morda tudi njemu zgled učitelj Peter Mussi, ki je v prejšnjem stoletju živel in delal v sosednjem Šoštanju kar pol stoletja-
Tudi Menhart je bjl več desetletij v Topolšici zakoreninjen v šoli in zunaj nje. Temu kraju pod zelenim, strmim Lomom je pomagal utirati težavna pota k napredku in iskanju človeške sreče in pravice.
KAREL KORDEŠ
V dneh, ko smo drug drugemu zaželeli srečo in zdravje, je v Kranju na Zlatem polju zaplapolala črna zastava. Mlad kolektiv Osnovne šole Helene Puhar v Kranju je izgubil svojega sodelavca, mentorja, pedagoga, prijatelja, profesorja defektologa Milana Pagona. Nismo mogli verjeti. Nepojasnjena bolečina, tesnoba, nemoč. - -
Ob vsej delavnosti, prizadevnosti in požrtvovalnosti je bil Milan Pagon človek, za katerega je bila zmeraj značilna učiteljska razigranost; z njo je izžareval svoje bogato znanje, oblikoval mlada bitja, jim utiral pot do kruha, vodil nebogljene ob vsakdanjih opravilih, svetoval staršem in vzgojiteljem.
Rodil se je pred 53 leti v Bje-. lovaru. Zgodnje otroštvo je preživel v Hercegovcu. Nato se je z materjo preselil v Bohinj. Skupaj z njo je kot fantič v Jeseniško-bohinjskem odredu občutil grozote vojne, ki mu je v Jasenovcu vzela tudi očeta.
Po končanem učiteljišču je leta 1953 nastopil prvo službeno mesto na Žagarjevi šoli v Srednji Dobravi pri Kropi in tam kljub mentorstvu samostojno in uspešno opravljal naloge. Že naslednje letose je odločil za delo z duševno prizadetimi učenci in se zaposlil v Vzgojnem zavodu v Kamni gorici, kjer je bil štiri leta tudi ravnatelj. Delo učitelja specialnega pedagoga je nadaljeval med nami v Kranju, kjer smo skupaj oblikovali kolektiv učencev in učiteljev. V tem času je z izrednim študijem leta 1967 diplomiral na Pedagoški akademiji v Ljubljani in leta 1972 na Visoki defektološki šoli v Zagrebu. Ob rednem delu je bil v posameznih obdobjih sodelavec Osnovne šole Simon Jenko kot predavatelj za družbeno-mo-ralno vzgojo, specialni pedagod v Mentalno higienskem dispanzerju, po vsej Gorenjski izredno priljubljen predavatelj za starše, ti so poslušali predavanja v osnovnih šolah, v organizaciji Delavske univerze. Vsako leto je bil pedagoški vodja zdravstvene kolonije, ki jo je pripravil Zavod za letovanje Kranj.
Izredno bogato je bilo tudi njegovo družbenopolitično de-
lovanje. Kot član ZK od leta 1953 je opravljal naloge sekretarja v Krajevni skupnosti Kranj Center, v Osnovni šoli Helene Puhar, bil je član občinskega sindikalnega sveta, predsednik KK SZDL Naklo in odgovorni urednik glasila Naklanec. Za svbje delo je prejel številna priznanja, med drugimi tudi medaljo zaslug za narod in nagrado prosvetnim delavcem občine Kranj.
Uspešno je sodeloval v Društvu defektologov in Društvu za pomoč duševno prizadetim Kranj. Leta 1981 je prevzel naloge predsednika sekcije za delo z duševno prizadetimi otroki in mladino. Ža zvezni posvet O usposabljanju in zaposlovanju absolventov osnovnih šol s prilagojenim programom je pripravil referat o zaposlovanju te mladine v Sloveniji. Področje zaposlovanja je več let spremljal študijsko in dosežke ponovno predstavil na slovenskem posvetu leta 1985. Prav tako je v tem letu sodeloval na posvetu ob desetletnem jubileju celodnevne osnovne šole v Sloveniji s prispevkom o šoli za starše v okviru celodnevnega usposabljanja učencev.
Že leta 1973 je kot zunanji sodelavec Zavoda SRS za šolstvo zavzeto sodeloval pri prenovi programa osnovne šole s prilagojenim programom. Pomagal je pripravljati strokovno gradivo za učitelje teh šol in sodeloval na številnih seminarjih. Leta 1985 je zavzeto sodeloval tudi pri ponovni prenovi Programa življenja in dela osnovne šole s prilagojenim programom. V prenovo učnega načrta je skušal včleniti svoje bogate specialno pedagoške izkušnje. Zavzemal se je za posodabljanje vsebin, metodik in oblik vzgoje v smeri učinkovitejše strokovne pomoči mladim.
Delal je do zadnje ure življenja. Čeprav obsežnega dela ni mogel končati, bo njegovo delo pustilo globoko sled v prenovljenem in posodobljenem programu šole s prilagojenim programom.
Sodelavci Osnovne šole Helene Puhar Kranj in Društvo defektologov SR Slovenije
iz starih listov
Svet
TOZD OSNOVNE ŠOLE IVAN FARČNIK BUČ VRANSKO
razpisuje prosta dela in naloge
UČITELJ IN VZGOJA
Prenapetosti imajo dandanes navadno večjo prednost, kakor pa zlata srednja pot, in to ni ravno čudno; kajti to, kar je navadno, naravno, nima dandanes dražlji-vosti; to kar ne provzročuje pozornosti, šuma, občudovanja, jc dandanes malo vredno.
Ravno zato pa učitelji novega časa jako radi samo poučujejo, pa prav malo vzgajajo. Seveda si mislijo, da le pouk je kaj vreden; saj ravno s poukom učitelj prav lehko pokaže, koliko velja v'šoli. Otrok pride iz šole domov ter pripoveduje očetu, kaj se je vse učil iz zgodovine, fizike, pokate mu v svojih zvezkih težke naloge iz računstva in še celo nekatere obrazce iz geometrije i. dr. Oče se čudi nad svojim sinom, h vali ga in še bolj pa zdanje učitelje.
Kaj pa jez vzgojo? Ali se ta tudi tako lehko spozna. Gotovo ne. Danes n. pr. je učenec učitelja nalagal; učitelj ga pozove k sebi, ga posvari ter mu razloži slabe na-
sledke laži; pravi mu, naj si predstavlja vse človeštvo; ako bi drug druzega nalagal in drug drugemu ne zaupal — bi potem tudi prisega ne bila nikomur sveta i. t. d. — Sad prave vzgoje se pa ne zapazi precej pri otroku, temuč zori počasi in tudi pozno;-še le mož pokaže, če so ga kot dečka vzgo-jevali, in ta nad a in čakanje, to potrpežljivo čakanje na uspeh svoje dejavnosti dan-danes ni navadna; najraje bi uže jutri radi Želi, kar smo danes sejali; radi bi uže danes uživali sad od drevesa, katerega smo včeraj vsadili.
Učitelj ima v šoli dve nalogi; vzgojevalno in poučevalno. Uspehi vzgojevalne naloge se pa ne dado tako lahko pregledati kakor pri poučevalni, in zato tudi marsikateri učitelj le bolj poučuje, kakor pa vzgojuje; marsikateri se za ustrahovanje zunaj šole malo briga, ampak le za šolsko disciplino, ker misli, da vzgoja v širšem pomenu ni njegova naloga. Nij čuda, da se sliši dandanes toliko tožeb o zdanji mladini... Učiteljski tovariš L januar 1886
RAVNATELJA
Kandidati morajo poleg splošnih pogojev, predpisanih z Zakonom o združenem delu in Družbenim dogovorom o oblikovanju kadrovske politike v občini Žalec, izpolnjevati še splošne pogoje, določene v 137. členu Zakona o osnovni šoli in
—	imeti vsaj 5 let delovnih izkušenj v vzgojno-izobraževalnem delu
—	biti družbenopolitično dejaven
—	imeti organizacijske in strokovne sposobnosti za uresničevanje smotrov in nalog tozda.
Mandatna doba traja 4 leta.
Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili v 15 dneh po objavi razpisa na gornji naslov. O izbiri bodo obveščeni v 30 dneh po poteku roka za prijavo.
Na voljo je stanovanje.
NAROČITE...
Najbolj kakovostne in uporabne programe za 2 X Spectrum vam ponuja Witch Soft. Nizke cene, hitre storitve in kakovostni posnetki so naša prednost. Pohitite z naročili. Ne bo vam žal. Janez Korun, Ja-goče 3, 63270 Laško, telefon: (063) 81-717.
m jo je dobro desetletje 1 uspešno vodil. Sodeloval je1 pri ustanavljanju Učnih dela' Žavodavl. 1948. Izredno spa ben, razgledan pedagog in organizator ter družbeni dela je Ogorelec žel lepe uspehe, čudno, da je prvi in edini surdopedagogi prejel tudi » višje pedagoško priznanje v t družbi — Žagarjevo nagra1 Osebno skromen, vesel in P ljubljen je globoko segel tu<jj stroko: znani stanjegovi razpfj v zbornikih ljubljanskega za' da: Gluhonemi in gluhonema v Jugoslaviji (Štirideset let g1 honemnice v Ljublj1 (1900-1940), Lj. 1940 str. 1 ter Gluhi učenci v gospodarst' Jubilejni Zbornik Zavoda gluho mladino v Ljublj1 (1900-1950) Lj. 1950, str.* Za svoje veliko delo v p: slušno prizadetim učencem Albin Ogorelec le malo pt smrtjo (4. 11. 1985) prejel rt višje odlikovanje Zavoda usposabljanje slušno in govofj prizadetih v Ljubljani za Ž' Ijenjsko delo — plaketo in paj nanje Zavoda.
BOGO JAKOPIČ
Stanko Povh
Dober učitelj ne poučuje, le vrata v svoj hram ima vselej odprta. Koliko vsega si pri njem dobil, ugotoviš zelo pozno, ko sam dozoriš za dajanje. To so spoznali tudi krajani krajevne skupnosti Zgornja Ložnica pri Slovenski Bistrici, ko so se poslovili od svojega ljudskega učitelja, krajana, prijatelja, sorodnika, stanovskega tovariša, ustanovitelja ljudske knjižnice v kraju in ustanovitelja prosvetnega društva. V 91. letu starosti se je od njih poslovil učitelj Stanko Povh, ki je zadnja leta živel med njimi fiho in neopazno.
Šele zadnje slovo je pokazalo, koliko hvaležnih nekdanjih učencev in sodelavcev ni nanj pozabilo.
Stanko Povh se je rodil 1 L novembra 1895 v ljudski šoli pri Sv.
Venčeslju na Zgornji Ložnici. V slovenski zavedni učiteljski družini je bil vzgojen v narodno zavednem duhu, saj sta bila med hišnimi prijatelji slovenski narodnjak dr. Josip Vošnjak in pesnik ter pisatelj Pankracij Gregorc. Stanko Povh je po končanem učiteljišču začel leta 1918 poučevati v venčeseljski šoli, v svoji rojstni hiši. Ni pa bil samo učitelj, temveč tudi kulturni delavec zunaj šole. Že leta 1923 je bilo znano, da uprizarjajo na šolskem odru v Zgornji Ložnici igre za mladino in odrasle. Igre so hodili gledat celo iz Slovenske Bistrice. Stanko Povh je z ženo, učiteljico Hedviko Leben-Povh, ustanovi! v šoli gospodinjsko in kmetijsko nadaljevalno šolo za kmečka dekleta in fante. Tako sta se razdajala s pedagoškim
H
_______________________________________________________^|
Razpisi - - hitro in ceneje!
Vedno več naših organizacij razpisuje prosta dela in naloge v Prosvetnem delavcu	um o v rednih razpisnih rokih, temveč
tudi sproti. Z razpisi v prosvetnem glasilu si najhitreje in najceneje pridobite nove delavce. V Prosvetnem delavcu iščejo informacije o prostih mestih na novo diplomirani učitelji, vzgojitelji in drugi pedagoški delavci.
Razpisi v našem glasilu so precej cenejši kot v dnevnem tisku-Tako boste nekaj privarčevali, vaš denar pa se bo vrnil — s Prosvetnim delavcem v šole in vrtce.
Razpise sprejemamo, če je treba, tudi po telefonu. Pokličirt nas (telefon 061 315-585) in radi vam bomo ustregli!
delom v šoli in zunaj nje. D" vzgojno delo z mladino, ki si šolala, in z odraslimi dobilo galno obliko, je Stanko Povh ’ nuarja 1931 ustanovil Javno rodno knjižnico in 22. jut 1937 dosegel, da se je knjižn’ preimenovala v Prosvetno dlj tvo pri Venčeslju. To je bilo 4 prvih socialistično usmerjej društev v občini Slovenska J strica. Člani društva so se vz3 jali v zavedne ljudi, ki so rt' NOV vedeli, kje je njihoj mesto. To jim je pokazal F njihov ljudski učitelj Stan' Povh, ki je med vojno moral ij pustiti domači kraj. Ko se jel* 1945 vrnil in ponovno začel pf čevati, je znova oživil kulturne politično delo v kraju. Ustano', so Kulturno umetniško drušjl Alojz Avžner na Zgornji Ložj ci, ki deluje še danes in nadalj1' tradicijo nekdanjega pros'* nega društva. Po dolgih letih i1' teljevanja se je Stanko Povh lj 1955 upokojil, ker pa je f manjkovalo učiteljev, je port val še do avgusta 1958, tedaj moral zaradi bolezni opustiti š; sko delo. Potem je mirno in ti; živel v učiteljskem bloku Zgornji Ložnici, vse dokler odšel v mariborsko bolnišni'4 kjer je nehalo biti njegovo Pj menilo srce. Krajani, njeg'1 nekdanji učenci, stanovski to' riši in prijatelji, smo ga skup" njegovimi najbližjimi spremi! na zadnji poti na mariborski Pj bravi z mislijo: srečni smo, ‘ smo ga poznali, srečni, da smol imeli. Ostal nam bo v lep" spominu.
EDMUND POGOREVC
Komaj se je dobro razširila novica o smrti logopeda Zdravka Omerza, že smo zvedeli, da je konec novembra lani umrl drugi najstarejši slovenski logoped in surdopedagog Albin Ogorelec.
Albina Ogorelca se spominjajo že starejši sodelavci Zavoda za usposabljanje slušno in govorno prizadetih. Rojen še v prejšnjem stoletju (1. 1899) je prišel na ljubljansko gluhonemnico 14. 9. 1922 in bil sodelavec tega zavoda vse do 28. 2. 1965, ko je bil upokojen. Ker so pred vojno delali specialni pedagogi strokovne izpite nekaj časa v Ljubljani, nekaj časa v Beogradu, je bil Ogorelec med prvimi, ki so še delali v Ljubljani (13. 11. 1924). Kot dober praktik surdopedagog je zgledno delal v razredu do ustanovitve logoped-skega oddelka na Gluhonemnici v Ljubljani, kjer je bil skupaj s pokojnim Zdravkom Omerzom 1. 1942 med ustanovitelji tega oddelka in njegov uspešni sodelavec.
Leta 1946 je bila ustanovljena poklicna šola na tedanjem Zavodu za gluho mladino v Ljubljani, Albin Ogorelec je bil med glavnimi pobudniki te ustanove.


Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja, in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom.
Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: predsednik Aleš Golja, Bo-
gdan Čepič, Tea Dominko, Leopold Kejžar, Franci .Kržan, Marjana Kunej, Vida Nered, Albin Puciin, Alenka Pučko, Marija Skalar, Janez Sušnik, Jože Valentinčič, Viktor Žorž
Direktor: Jože Valentinčič
Uredniški odbor: Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko
Troha, Jože Valentinčič, Marija Velikonja, Majda Vujovič Uredništvo: Jože Valentinčič,; glavni urednik, Marjana Kunej., odgovorna urednica,' Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni- predal 21, Ljubljana 61104
Rokopisov in fotografij ne vračamo.
Naročnina za leto 1986 znaša 1200"din za posameznike in 2200 dih za organizacije. Za upokojene prosvetne delavce in študente pedagoških smeri znaša letna naročnina 900 din. Cena posamezne številke je 70 din, pri povečanem obsegu pa 100 din. Številka tekočega računa: 50101 -603-46509i
Tiska ČTP Ljudska pravica-' ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega ko^ teja za vzgojo in izobraževanj6, časnik »Prosvetni delav6'; prost temeljnega prometn®? davka od prometa proizvort (glej 7. točko 1. odstavka -člena zakona o obdavčeva", proizvodov in storitev v prort