EVIDENCA SEPTEMBER 2017 FOKUS Prenosni namizniki – za igre Na ohlajajočem se trgu osebnih računalnikov presenetljivo najbolje kaže segmentu igričarskih modelov. Z manjšim preizkusom smo preverili, kakšno je stanje pri nas. 38 40 Namizna konkurenca 40 Kaj smo preizkusili 44 Zlati Monitor 44 Grafikoni 45 Tabela 46 Intervju - Frank Azor, Alienware NASVETI Zašifrirajmo vse! Danes se želijo vsi polastiti naših podatkov in naprav. V njih se namreč skriva vrednost. Eden najučinkovitejših načinov, kako vsem na svetu preprečiti vohljanje za nami in vtikanje v našo zasebnost, je vsekakor šifriranje. Torej šifriranje vsega in povsod. IZ TUJEGA TISKA Zakaj je Tesla vreden več kot General Motors Peščica družb, ki obvladujejo digitalno tehno­logijo, predstavlja tudi pomemben del gospo­darstva. Je s tem mogoče pojasniti dolgotraj­no medlo gospodarsko rast? 64 56 2 september 2017 SEPTEMBER 2017 VKLOP U MONITOR PRO 04 Beseda urednika VKLOP 06 Meje so v glavah – in bankah 08 Novice 12 Kukalo 13 Nowwwo IZVIDNICA 15 Televizija prek LTE 16 Kaj, če bi vam rekli …, da je telefon lahko tudi računalnik? 18 Stabilizacija z dodatkom 19 Žepna projekcija 20 Ryzen – ime, ki si ga bomo zapomnili 22 Lego roboti za mlajše 24 Eleganten, pameten in varen 26 Tipala za pametno hišo 28 Apple iOS 11 – največja sprememba doslej? 31 Zvito! NA KRATKO 32 Svet spletnih brskalnikov MOBILNO 34 Naš izbor na Androidu 35 Starejši imajo prednost 36 Naš izbor na iPhonu 37 Jabolčno odvajanje od kajenja FOKUS 38 Prenosni namizniki – za igre NAJBOLJŠI 50 Telefoni DOSJE 52 Kaj se zgodi, ko umremo IZ TUJEGA TISKA 56 Zakaj je Tesla vreden več kot General Motors NASVETI 60 Jabolčna namizna evolucija 64 Zašifrirajmo vse! 68 Od fotografije do mojstrovine 72 Ponastavljanje gesel v Windows 7, 8.1 in 10 74 Pro et contra – igričarski prenosnik ali ne? 75 Pisma bralcev IZKLOP 76 Vzpon in padec – Firewire 78 Pogled nazaj 80 MONITOR PRO NAPOVEDNIK 96 26. septembra nadaljujemo MONITOR PRO 80 81 Mnenje: Demokratizacija po ameriško 82 Novice 84 Tiskanje še (zdaleč) ni reklo zadnje besede 88 Pogodbe (zaenkrat še) sodijo na papir 90 Sistemsko obvladovanje dokumentov in datotek 94 Kdor spremlja in meri, ta lahko upravlja NAJBOLJŠI HTC U11 V časih, ko so nekateri že po­skušali z drugačnostjo in tudi že obupali, model U11 prinaša »stisljivost« telefona. 50 TELEFONI 50 HTC U11 51 Samsung J7 2017 september 2017 3 VKLOP BESEDA UREDNIKA 9 4 september 2017 Danes dokaj običajna 2 GB, ki ju imamo v Evropski uniji zastonj oz. v paketu, bi nas v Turčiji (ali pa v smučarski Švici) potolkla s 24.000 evri! MATJAŽ KLANČAR odgovorni urednik, matjaz.klancar@monitor.si V obilju podatkov Evropska komisija je z nekaj kompromisi dokončala proces, ki ga je začela leta 2006, in za uporabnike mobilnih telefonov se končuje prvo poletje, ki smo ga evropski turisti izkoristili brez mobilnega gostovanja, po domače »roaminga«. isti, ki dopustujejo na grških otokih in jim si­gnal kdaj preklopi v tur­ško mobilno omrežje, se bodo še spomnili cen, ki so nam jih ope­raterji še pred nekaj leti servira­li za tujino. Ena sama fotogra­fija, ki se bo iz telefona pomo­toma prenesla »v oblak« ali jo bomo naložili na Facebook, nas bo olajšala za dobrih 60 evrov. Danes dokaj običajna 2 GB, ki ju imamo v Evropski uniji zastonj oz. v paketu, bi nas v Turčiji (ali pa v smučarski Švici) potolkla s 24.000 evri! Od letošnjega poletja so vsaj v državah Evropske unije te skr­bi pozabljene, ugašanje telefo­nov ob prehodu meje pa zgodo­vina. Operaterji nad vztrajno­stjo Evropske komisije sicer niso najbolj navdušeni, saj je gostova­nje pomenilo večji del njihovih prihodkov, toda nobenega dvo­ma ni, da bodo preživeli, s pri­lagoditvami pravzaprav popol­noma spodobno živeli. Navseza­dnje so nas že leto prej razvajali in nas privajali na brezskrbnost, ki smo je bili deležni z manjšimi doplačili k svojim paketom. Za to smo jih »nagradili« z večjo pora­bo v tujini. Pravzaprav nas razvajajo že dlje časa, odkar nas je Vega, oz. kasneje njen naslednik TušMobil (danes Telemach), naučila, da se mobilne parametre oz. pake­te kupuje kot špecerijo – po števi­lu minut, SMSov in megabajtov. Danes so bolj ali manj vsi paketi taki, da ponujajo neomejeno šte­vilo SMSov in minut pogovora, razlikujejo se le po številu giga­bajtov in, seveda, ceni. Nekate­ri obsegajo 1000 minut in SMSe, drugi 3000 ali celo 5000, neka­teri poenostavijo in temu rečejo »neomejeno«. Zanimivo, po opa­žanjih operaterjev se ljudje raje odločajo za »neomejene« pakete, četudi so nekoliko dražji. Kajti »nikoli ne veš«, pa čeprav je bolj ali manj nemogoče, da bi kdo v mesecu dni poslal 5000 SMSov (161 na dan, vsak dan!). Povprečen uporabnik Teleko­ma Slovenije na mesec pošlje 100 SMSov, govori 200 minut in po­rabi dober gigabajt podatkov, pri čemer se, zanimivo, poraba SM­Sov in minut z leti ne zmanjšu­je. V A1 dodajajo, da se vredno­sti zelo razlikujejo po populaci­ji – med mlajšimi naročniki 50 % porabi do 3 GB na mesec, druga polovica pa še več! Tudi pri Tele­komu poznajo uporabnike, ki na mesec porabijo kar 20 GB podat­kov. Zakaj? Ker lahko. Spomnim se, da sem tudi sam še pred enim letom ugotavljal, da je mogoče či­sto lepo preživeti z enim gigabaj­tom, danes se trudim, da do kon­ca meseca ne prekoračim dovo­ljenih 5 GB. Ker – videi na Face­booku se po novem predvajajo samodejno, glasba se posluša na video storitvi (Youtube), fotogra­fije in filmi iz telefona se samo­dejno prenašajo v oblak (Google Photos, Apple iCloud). Če ni rav­no nujno, se tudi na potovanjih ne ukvarjam z iskanjem prostih dostopnih točk Wifi. Še več, celo doma včasih raje uporabljam »podatke«, saj so ti hitrejši in bolj zanesljivi od mojega VDSL, ki se pretaka po prastari Telekomovi telefonski parici. Kajti, da, mo­bilna omrežja nas razvajajo tudi s hitrostjo. Spomnim se časov, ko je bil, denimo, T2jev vstop med mobilne operaterje in njihova storitev 3G razumljena kot teh­nološki vrhunec, danes pa lahko le upamo, da ga bodo dokončno ugasnili, saj povzroča le motnje in mobilnim uporabnikom T2 onemogoča stalen dostop do hi­trega Telekomovega omrežja 4G, s katerim ima T2 sklenjeno do­mače gostovanje. Pri vsem tem je zanimivo, kako robustno in »z rezervo« so v resnici narejena današnja mo­bilna omrežja četrte generaci­je. Lepo prenesejo take skoko­vite spremembe v rabi, pa tudi mednarodne povezave očitno ni­majo težav z eksponentno rastjo uporabe gostujočih uporabnikov. Samo kot zgled – v A1 pravijo, da je v trenutku sprostitve gosto­vanja poraba njihovih uporabni­kov paketov Bob eksplodirala, s 500-kratnim povečanjem pora­be! Res pa je, da so to uporabni­ki, ki so do sprostitve gostovanja v tujini telefone bolj ali manj iz­klapljali. Vsaka generacija mobilnih omrežij nas bolj potegne vase, zato ne čudi, da razvijalci mo­bilnih tehnologij že nekaj let vla­gajo hude denarje v razvoj mo­bilnih omrežij pete generaci­je. Omrežja 5G testno že dose­gajo hitrosti do 18 Gb/s, in si­cer na množici frekvenc, od da­nes običajnih megaherčnih (od 800 MHz naprej) do gigaherč­nih (3,5 GHz). Naprave 5G naj bi hkrati delovale na različnih fre­kvencah, svet naj bi postal pre­preden z množico piko celic (gi­gaherčne komunikacije imajo majhen domet) in, kar je ključ­no – množica naprav prihodno­sti naj bi med seboj komunicirala tudi neposredno, brez posredni­štva mobilnih postaj. Pomislite na samodejno vozeča vozila, ki se med seboj pogovarjajo o sta­nju na cestah, in na množico po­datkov, ki se bodo ob tem ustvar­jala, vsako sekundo! To, da imamo v svojih telefo­nih na uporabo 5, 10, 20 ali 50 GB podatkov (in neomejene po­govore in SMSe) in da je kar ne­kaj od tega na voljo tudi v evrop­ski tujini, je šele začetek!. T VKLOP KOLUMNA 9 6 september 2017 Zdaj razumem, zakaj je možnost takojšnjega prenosa sredstev tako zelo privlačna komponenta kriptovalut. Ker so banke obtičale v letu 1980. MATEJ HUŠ Meje so v glavah – in bankah Nikoli nisem razumel, zakaj potrebuje denar nekaj ur, da skoči s Trga republike na Slovensko, letalsko vozov­nico pa lahko takoj plačam z vnosom 16-mestne števil­ke. Povedali so mi, da nisem edini na svetu in da neto poravnava v Sloveniji poteka vsaki dve uri. Razumem. Da so me iz podružnice na Tržaški poslali zapret račun na Njegoševo, ker sem ga bil tam odprl, pa ne razu­mem več. Doma tudi še hranim potrdilo o plačilu ene­ga centa drugi banki, ker me je uslužbenka vestno po­klicala, da že tri mesece dolgujem en cent in da bi bilo res neumno, če bi šel ta negativni dogodek v SISBON. o je konec minulega leta Slovencem končno po­stala dostopna nem­ška internetna banka N26, sem z zanimanjem postal njen komi­tent. Brezplačno vodenje računa in brezplačna nakazila v evrih, končno smo na zahodu! Takoj sem ugotovil, da plačila iz N26 prispejo v najboljšem pri­meru naslednje popoldne, vča­sih pa čez dva dni. Bančniki so mi brž pojasnili, da je to zahod. Naše poravnave na dve uri so ostanek nekih drugih časov, ki so imeli tudi SDK, v Evropi pa to ni običajno. S prehodom na SEPA da gremo v resnici na slabše. Naše transakcije imajo tudi cel kup polj (sklici, reference, name­ni), N26 pa omogoča le en ko­mentar. Elektrodistributerji na primer zato plačil z N26 niso av­tomatično knjižili, a zdaj gre. Ra­čunovodje so pametni ljudje in, če čudna plačila redno prihajajo z istega računa, zadeve hitro ure­dijo. Tole pišem na Švedskem. Tam so banke nekaj posebnega. Veli­ka večina poslovalnic sploh nima gotovine, Švedi pa imajo med vsemi Evropejci najmanj gotovi­ne v obtoku. Večkrat se je že zgo­dilo, da je ropar iz banke pobe­gnil praznih rok, ker v posloval­nici pač ni bilo gotovine. Toda odprtje bančnega računa v šved­ski banki je mora, ki sem se ji raje izognil. Logika gre nekako takole: za odprtje računa sta potrebna nji­hov EMŠO in švedska osebna iz­kaznica, pa še potem računa ne dobite brez švedske plače. Na EMŠO se čaka 14 dni, nato na iz­delavo osebne izkaznice še 4–6 tednov. Švedske upravne eno­te se ne ukvarjajo s plačili, zato je treba takso plačati vnaprej in prinesti potrdilo o plačilu. Banke seveda gotovine ne sprejemajo, računa pa brez osebne izkaznice ne morete odpreti … A sčasoma začno prihajati po­ložnice, ki jih je nekako treba po­ravnati. Odlično, rečem, poglej­mo v praksi, kako deluje evrop­ska povezanost. Pri drugi najve­čji slovenski banki imam odprt račun in elektronsko bančništvo. Preklikam ga v celoti, a mi ne uspe nakazati kron na Švedsko. Obupam in želim poklicati po­moč, pa ne gre. Povsod v inter­netu imajo zapisano brezplačno telefonsko številko 080, a je se­veda iz tujine nedosegljiva. Zato pošljem e-sporočilo s prošnjo za normalno telefonsko številko. Naslednji dan mi prijazen go­spod razloži, kje najdem plačila v tujino. In po daljši debati ugoto­viva, da vendarle nisem neumen. Švedske krone lahko nakazujem v tujino, če jih imam (moderni transakcijski računi so večvalu­tni). Kaj pa, če imam evre? Naj­prej jih je treba zamenjati, potem pa bo šlo. Čudovito. Toda šele je­seni bodo v e-bančništvu omo­gočili menjavo valut, ta hip se to naredi osebno. Odpade. N26 bo rešil situacijo. Na sple­tni strani je mogoče nakazovati le evre, v mobilni aplikaciji pa je mogoče izbrati katerokoli valu­to. Tečaj je ugoden, provizija dva evra, plačilo se izvede. Problem rešen. Dokler čez mesec dni ne prejmem opomina. Hm?! N26 za devizna plačila upo­rablja platformo Transferwise. To londonsko podjetja sta usta­novila Estonca – eden je delal pri Skypu – ki so ju jezile viso­ke bančne provizije. Transferwi­se za nas opravi plačilo na želeni račun v tujini po ugodnem tečaju in z nizko provizijo s svojega ra­čuna v isti državi, Transferwisu pa plačamo s kreditno kartico, neposredno bremenitvijo ali kra­jevnim nakazilom. N26 je Transferwise integriral v svojo e-banko. Prejemnik dobi pri­liv z neznanega računa, podatek o pravem plačniku in sklicu pa se izgubi. Prav, želim potrdilo o pla­čilu, pa si bodo Švedi že našli pla­čilo. Transferwisova podpora me napoti na N26. Ta ima slovensko številko za pomoč uporabnikom in Španec mi v angleščini prija­zno razloži, da lahko PDF dobim – pri Transferwisu v spletu. To je res, a na njem piše zgolj znesek, prejemnik in datum. Nobene refe­rence, virnega računa, nič. Druge­ga mi ne morejo dati, ker »Trans­ferwise niso klasična nakazila, a denar kljub temu pride«. Super. To bi želel razložiti švedskemu internetnemu operaterju Com Hem. Težko. Nima poslovalnic. Niti ene. Internet naročiš po te­lefonu, delovati začne čez 10 mi­nut, in to je to. Nobene pogodbe. Čez mesec dni pride prvi račun in čez dva omenjeni opomin. Klic v telefonsko podporo postreže s posnetkom, da sem v vrsti na 42. mestu. Čez debelo uro izvem, da gospod v računovodstvu ne ve nič o Transferwisu ali N26. Po­šlje mi elektronsko pošto, na ka­tero naj odgovorim s potrdilom o plačilu. Oskubljen PDF iz Trans­ferwisa in printscreen iz N26 sta vse, kar imam. Držim pesti. Mesec dni pozneje račun še ni poknjižen. Ne najdejo. In vsak dan s strahom pogledam v nabi­ralnik, potem pa preverim, ali še imam elektriko in internet. Zdaj tudi razumem, zakaj je možnost takojšnjega prenosa sredstev tako zelo privlačna komponenta kriptovalut. Ker so banke obtiča­le v letu 1980.. K VKLOP NOVICE NOVICE VKLOP U U 8 september 2017 september 2017 9 U Norveška gradi največji podatkovni center na svetu U Samsung Gear Fit tudi za plavalce Skandinavske države so že ne­kaj časa zelo priljubljena destina­cija za gradnjo podatkovnih cen­trov, pretežno zaradi ugodnih podnebnih pogojev in naravnih načinov hlajenja, pa tudi zara­di pametne krajevne politike, ki za vzpostavitev takih centrov vlagateljem ponuja pomemb­ne olajšave. Na severu Norveške, v me­stu Ballangen, nad polarnim krogom, zdaj gradijo podat­kovni center Kolos, ki bo s skupno nekaj več kot 600.000 kvadratnimi metri uporabnih površin največji tak center na svetu. Raztezal se bo v štirih ločenih objektih, v končni fazi pa bo po­treboval skoraj 1000 MW ener­gije za strežniško in drugo opre­mo. Električna energija je tam najcenejša v Evropi, med drugim je 100 % ustvarjena z obnovljivi­mi viri energije. Med kupci so zlasti velika ra­čunalniška podjetja, predvsem tista s storitvami »v oblaku«. Med njimi je Facebook, ki ima že zdaj strežnike v podatkovnem centru na severu Švedske in na Danskem. Nedavno so objavili proračun v višini 750 milijonov dolarjev za vzpostavitev doda­tnih strežniških zmogljivosti. Projekt je zasebno financiran, a je zbral veliko podporo lokalne skupnosti. Tamkajšnja univerza bo tudi prispevala kadre za upra­vljanje centra v naslednjih dese­tletjih. Kolos bo po velikosti pre­segel doslej največji podatkov­ni center v Langfangu na Kitaj­skem, a bo v prihodnosti najbrž izgubil lovoriko, ko bo dokončan večfazni podatkovni center blizu jezera Tahoe v Nevadi v ZDA. Samsung naj bi razkril nasle­dnjo različico športne pametne ure Gear Fit, ki bo oblikovno menda zelo podobna sedanje­mu modelu Gear Fit2, a s po­membnimi vsebinskimi izbolj­šavami. Nova udarna lastnost bo vo­doodpornost do globine 50 me­trov (pritisk 5 atmosfer), pred­vsem pa zmožnost beleženja zamahov pri plavanju, kar bo všeč športnim plavalcem. Ura bo znala tudi posredovati po­datke specializiranim aplikaci­jam v pametnih telefonih, kot je Speedo On. Rabi v vodi so pri­lagodili tudi pas, ki ima zdaj klasično zaponko, da vodni upor ne sname ure med plava­njem. Obetajo se tudi druge spre­membe v programski opremi, viri pa navajajo celo možnost poslušanja glasbe storitve Spo­tify, ki ne bo potrebovala pove­zave z internetom, torej se bodo skladbe začasno prenesle na samo uro. Seveda potrebujemo za poslušanje par slušalk Blue­tooth. Dokončno ime nove ure še ni znano, utegne pa biti Gear Fit2 Pro ali pa celo Gear Fit3. Prav tako še niso znane cena in zače­tek prodaje. U Snapchat s slabimi finančnimi rezultati Vrednost Snapchatovih delnic se je po objavi finančnih rezultatov zmanjšala za 14 %. Podjetje je namreč objavilo nekaj čez 400 milijonov dolarjev izgub za zadnje četrtletje, tudi število uporabnikov se je povečalo manj, kot so pričakovali. Uporabnikov imajo 173 milijonov, to je 4 % več kot v prejšnjem četrtletju. Delnice so bile ob prvi javni ponudbi ovrednote­ne na 17 dolarjev, zdaj so vredne nekaj manj kot 14 dolarjev. V omrež­je vpeljujejo vse več reklam, oglaševalce privabljajo predvsem z nižji­mi cenami. Tako so se prihodki v zadnjem letu podvojili, stroški pa so se zvečali še hitreje. U HBO hekerjem ponudil 250.000 dolarjev Sodeč po pisanju spletne strani Variety, naj bi produkcijska hiša HBO hekerjem, ki so pred kratkim vdrli v njihovo računalniško omrežje, po­nudila 250.000 dolarjev odkupnine. To naj bi jim vplačali kot »zahvalo« za opozarjanje na razpoke v var­nosti v omrežju (hekerji so se namreč oglasili z zahtevo po odkupnini). Hkrati so hekerje prosili, ali se lahko rok plačila podaljša za en teden, da pripravijo plačilo (predvsem pridobijo dovolj bitcoinov). Neuradno naj bi šlo s strani HBOja za taktiko zavlačevanja, da si pridobijo nekaj več časa pri ocenjevanju, kaj vse so hekerji zares dobili. Slednji so na­mreč že objavili scenarij za še ne predvajano epizodo priljubljene seri­je Igra prestolov. U Bitcoin ni eden, bitcoina sta dva Bitcoin se je razcepil, temu pa je sledilo viharno dogajanje na trgih. Zdaj se je stanje toliko umirilo, da lahko ocenimo prve vplive. Na krat­ko: večina je v trenutku postala 20 odstotkov bogatejša. Če ne računa­mo na tečaj »originala«, ki je po razcepu drastično poskočil. Razvejitev (fork) pomeni, da sta odslej dve verigi, ki bosta šli vsaka svojo pot. Vrednost bitcoina je zdaj že več kot 4000 dolarjev, Bitcoin Cash pa je divje nihal in je trenutno vreden od 400 do 500 dolarjev. In še lepota razvejitve. Kdor je imel bitcoine shranjene v denarni­ci, ima oboje. Enkrat bo lahko svoje bitcoine zapravil s transakcijami v uradni verigi in jih unovčil, drugič pa v verigi Bitcoin Cash in unov­čil slednje. U Nokia se vrača v polnem sijaju Podjetje HMD Global, ki je od­kupilo blagovno znamko mobil­nih telefonov Nokia, je predstavi­lo nov najzmogljivejši model, s ka­terim si bo skušalo povrniti nek­danjo slavo. Novi model s prepro­stim imenom Nokia 8 bo zanimiv še posebej za snemalce večpred­stavnih vsebin in oddaj v živo. V Nokio 8 je namreč vgrajen način snemanja Dual-Sight, ki snema hkrati z zadnjim in no­tranjim fotografskim tipalom. To pomeni, prizorišče in snemal­ca hkrati. Telefon ni prvi s tako zmožnostjo dvojnega snemanja, a je prvi, ki lahko posnetke pre­točno predvaja v realnem času. Seveda potrebujemo v ozadju združljivo storitev v oblaku, to sta ta hip Facebook in YouTube. Snemalcem v prid so tudi do­bre optične leče, razvite v sode­lovanju s priznanim strokovnja­kom na tem področju, podjetjem ZEISS. Novost je zvočni sistem OZO Audio, ki združuje tri mi­krofone z ekskluzivnimi Nokiini­mi akustičnimi algoritmi, ki zaja­mejo 360° prostorski zvok. Ohišje telefona je v celoti iz enega kosa aluminija, izbrani modeli pa imajo dodatno še vi­dez ogledala. Celota je debela le 7,9 mm in tehta 160 gramov. Lo­čljivost 5,3-palčnega zaslona je v času zaslonov 4K »samo« 2560 × 1440, toda avtorji verjamejo, da je to povsem dovolj za mobil­no rabo. Procesor je hitri Snap­dragon 825 s taktom 2,45 MHz, podprt še z grafično enoto Adre­no 540. Delovnega pomnilnika je 4 GB, podatkovnega pa 64 GB. To lahko razširimo s karticami SD. Tako prednje kot zadnje foto­grafsko tipalo premoreta 14 mi­lijonov pik. Operacijski sistem je čisti Android 7.1.1., torej brez nepotrebnih dodatkov in spre­memb uporabniškega okolja. PROCESORJI U Intelovi procesorji Ice Lake z 10 nm arhitekturo ntel je razkril nasle­dnje korake v razvo­ju mikroprocesorjev, ki bodo predvidoma že naslednje leto pripeljali do izdelkov z 10 nm arhitekturo. Intel sicer re­dno objavlja svojo razvojno pot, a so tokrat pohiteli z napovedo­vanjem kar treh nadaljnjih ge­neracij, najbrž zaradi grožnje, ki jo predstavlja AMD s svojimi najnovejšimi procesorji Ryzen Threadripper. Ti, kot kaže, po zmogljivosti presegajo pravkar predstavljeni najzmogljivejši iz­delek Core i9, to pa Intelu seve­da ni všeč. Javna napoved naslednjih ko­rakov rabi hkrati za pomiritev kupcev in vlagateljev, ki v za­dnjih letih skoraj redno doži­vljajo zamike predstavitev no­vih izdelkov, predvsem zara­di težav pri vzpostavitvi proi­zvodnih postopkov z zadovo­ljivo kakovostjo in izplenom pri izdelavi silicijevih rezin z ekstremno majhnimi poveza­vami. To je tudi razlog, da bomo verjetno pred prihodom 10 nm procesorjev priča vsaj še eni generaciji 14 nm izdel­kov z delovnim imenom Cof­fee Lake, kot naslednici dana­šnje še sveže generacije Kaby Lake. Ta bo vsebovala pred­vsem izpopolnjene modele z optimiziranim delovanjem v 14 nm arhitekturi. Ta pride na vrsto v začetku 2018. Proti koncu istega leta naj bi nato Intel vendarle pred­stavil prve procesorje Ice lake z 10 nm arhitekturo. Prvi iz­delki bodo zelo verjetno na­menjeni predvsem za mobil­ne naprave, kjer so potrebna manjša jedra z boljšim proi­zvodnim izplenom. Namizni procesorji bodo morda nared šele v začetku 2019. Procesor­jem Ice lake bo nato sledila iz­popolnjena generacija z 10 nm arhitekturo, ki jo imenu­jejo Tiger Lake. Procesorji s 7 nm arhitekturo, ki so bili pred leti napovedani za letošnjo predstavitev, zagotovo ne bodo nared pred letom 2020. I U Intel vlaga v tehnologijo za samovozeča vozila Intel namerava imeti v priho­dnosti pomembno, še raje pa vo­dilno vlogo na področju tehnolo­gij za samovozeča vozila. V ta na­men so v zadnjem času opravi­li nekaj pomembnih nakupov in sklenili pomembna zavezništva, s katerimi si želijo ustvariti priho­dnost v avtomobilskem svetu. Najodmevnejši je nedvomno nakup izraelske družbe Mobile­ye, ki že lep čas razvija tipala za računalniški vid, zaznavo okolice (mapiranje) in samodejno upra­vljanje vozil. Do nedavna so teh­nologijo vgrajevali v Tesline av­tomobile Model S. Kmalu po na­kupu je Intel oznanil, da bo izde­lal floto okoli 100 vozil, s kateri­mi bodo testirali samodejno vo­žnjo v Izraelu, ZDA in v Evropi. Vozila bodo ustrezala standar­du Level 4 avtonomne vožnje, ki predvideva povsem samodejno delovanje, a ob hkratnem nadzo­ru s strani voznika. Pri tem bodo uporabili običaj­ne avtomobile različnih znamk. Pred časom je bilo videti, kot da bo partner na tem področju pred­vsem BMW, zdaj pa so spremeni­li odločitev, ker pri kasnejši pro­daji izdelkov računajo na različ­ne izdelovalce. Prva vozila bodo nared proti koncu leta 2017, ce­lotna flota pa bo dokončana v nedoločni prihodnosti. Prav tako pomembna je novica o sodelovanju Intela in Toyote, a na nekoliko drugačnem segmen­tu samovozečih vozil. Partnerja bosta razvijala predvsem ekosis­tem za izmenjavo podatkov med vozili in s storitvami v oblaku. V ta namen so ustanovili konzorcij Au­tomotive Edge Computing Con­sortium, ki bo pripravil tehnologi­je za izmenjavo podatkov, zbranih v vozilih, kot so podatki o vožnji, mapiranju okolice in asistenci pri vožnji. V združenju so tudi drugi ugledni izdelovalci, kot so Erics­son, Denso in NTT DoCoMo. Cilj konzorcija je predvsem iz­boljšanje sposobnosti in varno­sti samovozečih vozil na podlagi podatkov, zajetih na terenu, pre­nos podatkov v oblak in uporaba strojnega učenja za izboljšavo al­goritmov vožnje. Partnerji ocenju­jejo, da bodo leta 2025 avtomobili v oblak pošiljali na mesec okoli 10 eksabajtov podatkov, to je 10.000-krat več kot danes. Souporaba zbranih podatkov med izdeloval­ci je zato zelo smiselna, obenem pa nov vir prihodkov za Intelove tehnologije za obdelavo podatkov. VKLOP TEHNOMANIJA U 10 september 2017 Amazonu je s pametno pomočnico Alexa uspelo podobno kot Applu pred desetimi leti s pametnim telefonom iPhone. VLADIMIR DJURDJIČ U 02.08.2017 Ko govorimo o umetni inteli­genci in strojnem učenju, pra­viloma govorimo o zalednih sto­ritvah v strežnikih, še raje o spe­cializiranih oblačnih storitvah, ki zahtevajo zmogljivo strojno opremo za obdelavo velikan­ske količine podatkov. Lep zgled je Amazon Echo, ki ima celotno logiko v oblaku. Toda Google si prizadeva, da bi se algoritmi za strojno učenje, predvsem raču­nalniški vid, preselili kar v na­prave, predvsem telefone. V ta namen so razvili nov odprtoko­dni sistem MobileNets, ki omo­goča prepoznavo video gradi­va v sami napravi. Razlog je se­veda razumljiv, saj prenašanje, kaj šele obdelava surovih video posnetkov med strežniki in mo­bilno napravo ni od muh tudi za današnje strežniške in komuni­kacijske zmogljivosti. Namesto tega ima MobileNet vgrajenih 16 vnaprej izurjenih modelov za prepoznavo predmetov in obra­zov ljudi. To omogoča takojšnjo uporabo rezultatov v aplikacijah v napravi, oziroma vnaprej obde­lane podatke za prenos v oblak. To bo najbrž osnova za povsem novo generacijo aplikacij, ki jih danes lahko le slutimo. U 10.08.2017 Na področju umetne inteligen­ce, uporabljene v pametnih po­močnicah, je ta hip glavni zma­govalec Amazon s svojo po­močnico Alexa. To se lepo kaže v podpori, ki jo je Alexa dobi­la pri tretjih izdelovalcih dodat­kov. Amazonu je uspelo podob­no kot Applu pred desetimi leti s pametnim telefonom iPhone. Za Alexo je danes na namenski tr­žnici na voljo že več kot 15.000 spretnosti (v Amazonovem sve­tu pomočnic je to oznaka za apli­kacije), Google pa ima na vo­ljo le 378 namenskih aplika­cij za Google Assistant. Še slab­še gre Microsoftu in Cortani, ki je sicer prvi opozoril na pame­tne pomočnice, kjer je trenutno na voljo le 65 dodatkov. Ali lah­ko Apple s svojim nedavno pred­stavljenim zvočnikom HomePod kaj spremeni? U 29.07.2017 Kdo pravi, da zanimive stvari nastajajo samo v velikih podje­tjih? Skoraj povsem neznano fin­sko podjetje Varjo je predstavilo koncept precej drugačnih prika­zovalnikov za navidezno in pove­čano resničnost, ki menda zlah­ka prekaša vse na trgu. Projekt z delovnim imenom 20/20 pri­kazuje slike, ki premorejo kar 70 milijonov pik v primerjavi z za­sloni ločljivosti okoli 1,2 milijo­na pik, ki jih imajo danes napra­ve Oculus Rift in HTC Vive. Uva­jajo tudi napredne koncepte, kot je variabilna natančnost, kjer je slika z višjo ločljivostjo predvsem tam, kamor je usmerjen pogled, na zunanji opremi pa so nižje lo­čljivosti. Posebni video posnet­ki, skozi katere lahko gledamo, ustvarjajo zanimivo mešano re­sničnost, pri kateri človeško oko ne loči več med umetno in na­ravno sliko. Tisti, ki so zadevo vi­deli, govorijo o revoluciji, a poča­kajmo do konkretnih izdelkov. Kar nekaj izdelovalcev (Magic Leap, tudi sam Oculus) je precej glasno napovedovalo izvedbo, a nato z njo precej zamujalo. U 27.07.2017 Bitcoin in Ethereum sta, kot kaže, spodbudila pravcato virtu­alno zlato mrzlico, ki se že pozna v vsakdanjem življenju, a ne nuj­no tam, kjer si predstavljate. Za rudarjenje novih bitcoinov potre­bujemo izjemno računsko moč. Vložki v opremo, energijo, če od­mislimo drugo, pa so vir marsi­kateremu bridkemu spoznanju, da je čas povrnitve naložbe lahko zelo dolg. Toda tega se najbrž ne zavedajo vsi tisti, ki so praktično izsušili zaloge zmogljivih grafič­nih kartic, ki vsebujejo hitre ra­čunske procesorje GPU. Posledi­ca je, da ta hip grafične kartice, kot sta Radeon RX 580 in Nvi­dia GeForce GTX 1070, prodaja­jo po precej višji ceni od priporo­čene. Dogodek brez precedensa v zgodovini računalništva. Nvi­dia za kartico GeForce GTX 1070 načeloma želi 380 dolarjev, toda sredi poletja je bila najnižja cena 478 dolarjev. Asus in nekateri drugi izdelovalci že sestavljajo posebne kartice za rudarjenje, in ne za grafiko. A do kdaj le? Naj­brž je le vprašanje, kdaj se bo na­šel »sistemski« rudar, ki bo za­sebno pobudo precej zavrl. Do­tlej pa – uspešno rudarjenje! U 11.08.2017 Zanimanje za tehnologijo pove­čane resničnosti je med podjetji zelo veliko, toda le malo te teh­nologije se že uporablja v prak­tične namene. ABI Research je iz­računal, da tehnologija AR zani­ma tri četrtine vprašanih podjetij, prve korake pa je naredila le če­trtina anketirancev. Toda veči­na strokovnjakov meni, da se lahko to bistveno spremeni, ko bo Apple udejanjil načrte s plat­formo ARKit, ki so jo predstavili na nedavni razvojni konferenci. Sploh če se bo potrdila sedanja ugotovitev, da Applovi izdelki za kakovostno povečano resničnost sploh ne bodo potrebovali poseb­nih tipal. Kritična masa uporab­nikov izdelkov družbe Apple ute­gne biti dovolj tudi za večje zani­manje za druge tehnologije, na primer 3D tiskanje. U 27.07.2017 Samovozeča vozila uporabljajo radarske sisteme LiDAR, številne video kamere in druge komple­ksne pripomočke, pa je kljub temu še vedno nevarnost, da vsega ne bodo zaznali. Kaj pa, če bi siste­mi za samostojno vožnjo imeli na voljo natančne laserske posnet­ke cest, po katerih vozijo? Prav to trenutno skupno počneta podje­tji TomTom (navigacija) in Bosch (avtomobilska elektronika), ki sta v Evropi začeli lasersko snemati ceste. S tem lahko zagotovijo na­tančnost pozicioniranja vozila na voznem pasu na nekaj centime­trov natančno. Partnerja trdita, da lahko hibridni sistem za samodej­no vožnjo, ki opravlja meritve v živo, okrepljen s posnetimi podat­ki, dosegljivimi iz oblaka, zagota­vlja precej natančnejšo in varnej­šo samodejno vožnjo. Zlasti v ote­ženih vremenskih razmerah, ko je zgolj z meritvami v živo lahko obilo težav. Prve primerke laser­sko posnetih cestišč lahko priča­kujemo nekje okoli leta 2020. . VKLOP NAPOVEDUJEMO NOWWWO VKLOP T U 12 september 2017 september 2017 13 Kukalo v prihodnost Kaj bo aktualno v prihodnjih mesecih? U Tablice in računalniki HP Spectre X2 HP ponuja nov vrhunski hibrid z imenom Spectre X2, ki meri na kupce Microsoftovih hibridov Surfa­ce. Krasi ga 12,3-palčni zaslon z ločljivostjo 3000 x 2000 pik, računalnik pa je lahko opremljen s proce­sorji Core i5 ali Core i7, ima do 16 GB RAMa in do 1 TB pomnilniško enoto PCIe. Ima tudi pero, občutljivo za pritisk, in vgrajeno video kamero Intel Re­alSense za povečano resnič­nost. Cene se giblje­jo od 1000 dolarjev navzgor. Huawei Matebook X Huawei želi tekmovati tudi na področju prenosnikov, za zgled si je vzel Macbooke. Novinec ima 13-palčni zaslon ločljivosti 2160 x 1440 pik, pri čemer tehta le kilogram. Vgrajen je procesor Core i5, do 8 GB RAMa in 256 ali 512 GB enota PCIe. Za razliko od Macbo­oka ponuja v tankem ohiš­ju kar dva vmesnika USB­-C, z nakupom priklopne po­staje pa dobimo še standar­dne vmesnike USB, HDMI in VGA. Cena se giblje okoli 1300 evrov. Mini maksi delovna postaja Lenovo je stisnil vsebino gra­fične delovne postaje v ohiš­je, veliko 18 x 18 x 3,5 cm. Računalnik, ki je manjši in lažji kot Mac­Book Air, ima vgrajen procesor Core i7-7700, do 32 GB RAM DDR4 in grafični pospeševalnik Nvidia Quadro P600. Kljub majhnosti so našli me­sto za 2 reži SSD skupne zmogljivosti 2 TB, šest rež USB 3.0 in kar šest izhodov DisplayPort za priključi­tev zunanjih monitorjev. Cena se giblje od 800 dolar­jev navzgor. U Telefoni Apple iPhone 8 Nova osmica bo imela zaslone velike 4,7, 5,1 in 5,5 palca. Srednji model naj bi imel zaslon skoraj do ro­bov in v tehniki OLED, a ne bo zakrivljen. Apple men­da snuje različne izvedbe zunanjosti, med njimi tudi model, ki bo imel videz zrcala. iPhone 8 bo men­da podpiral brezžično polnjenje akumulatorjev, imel bo tudi fotoaparat z laserskim tipalom glo­bine s podporo povečani resničnost (AR). Novi model bo najdražji doslej, naj­brž bo stal več kot 1000 dolarjev. Samsung Galaxy Note 8 Samsung bo vnovič poskusil s hibridom Galaxy Note 8, ki bo obenem njihov najzmogljivejši telefon. Ome­nja se 6,3-palčni zaslon AMOLED ločljivosti 2K in z razmerjem 18,5 : 9, procesor Exynos 8895 ali Snap­dragon 835 in kar 6 GB RAM. Tu so še dvojni fotoaparat z ločljivo­stjo 12 milijonov pik in aku­mulator zmogljivosti 3300 mAh. Zaslon sega še bolj čez robove kot pri modelu Galaxy S8, robovi za tipala so še tanjši. Samsung bo Note 8 opremil tudi z izboljšanim peresom S Pen. Google Pixel 2 in Pixel 2 XL V drugi generaciji telefonov Pixel bo precej raz­lik med modeloma. Manjši bo imel bolj tradicionalno obliko, ve­čji model XL pa 6-palčni zaslon AMOLED, ki bo segal do samih robov. XL bo imel tudi tipala, ki bodo zaznala stiskanje telefona in s tem sprožila digitalni pomoč­nik Assistant. Omenjajo tudi mo­žnost, da bodo novi Pixeli neneh­no prikazovali informacije na delčku zaslona brez bi­stveno večje porabe energije. Večji model bo izdelo­val LG, manjšega pa HTC. U Zabavna elektronika Amazon Echo 2 Novi Amazonov pametni zvočnik bo ožji in nižji od sedanjega, povsem pre­vlečen s tkanino, kot pri tekmecih. Poleg spreme­njenega videza bo imel bistveno izboljšano ozvo­čenje z več visokotonci in izboljšanim sistemom mikrofonov za prepoznavo ukazov v težavnih razmerah. Pričakujemo lahko tudi dodatne zmožnosti pomočnice Alexa, zlasti pri krmi­ljenju naprav v domačem okolju. Amazon Echo 2 bo najbrž tako kot doslej na voljo v več izvedbah. Igralna konzola Atari Podjetje Atari po več kot 20 letih pripravlja novo igralno konzolo, ki bo med ljubitelji obujala spomin na preteklost. Nova konzola bo imela nekatere slogovne prvine iz preteklosti, denimo imitacijo lesa na strani­cah ohišja, s čimer bo podobna legendarnemu mode­lu 2600. Tehnično je še zelo malo definiranega, če iz­vzamemo navedbo, da bo elektronika zasnovana na računalnikih PC. Atari je leta 2013 bankrotiral, a vno­vič vzniknil kot ponudnik mobilnih in spletnih iger. Xiaomi Mi Laser Xiaomi pripravlja poslastico za ljubitelje hišnega kina – projektor z laserskim virom svetlobe (kot v kinema­tografih), ki stane le okoli 1500 dolarjev. Laser ALPD 3.0 zagotavlja 5000 lumnov in trajanje 34 let, če ga v povprečju uporabljamo 2 uri na dan. Projektor na nekaj decimetrov od zaslona ustvari sliko, veliko do 150 palcev. Za nameček so vgradili tudi komplet zvoč­nikov za prostorski zvok (soundbar) in večpredstav­ni predvajalnik za pretoč­ne video posnetke, ki je kar dosedanji Mi TV. U Tehnologije PCI Express 4.0 Združenje PCI-SIG je dokončalo pripravo specifika­cije za četrto generacijo razširitvenega vodila PCI Express, ki bo ponujalo prepustnost 16 GT/s (10-bi­tnih prenosov na sekundo), dvakrat več kot doslej. Hitrejša vodila bodo nazaj združljiva s karticami PCI Express, omogočala pa bodo večjo prepustnost za grafične kartice, pomnilniške enote in drugo zunanjo opre­mo. PCI-SIG menda že pripra­vlja tudi naslednika PCIe 5.0, ki bo zopet podvojil prepustnost prenosa na skupno 32 GT/s. Satelitski 5G Evropska vesoljska agenci­ja ESA je podpisala sodelo­vanje pri novem evropskem projektu, s katerim naj bi na­slednjo generacijo mobil­nih komunikacij 5G popelja­li tudi prek satelitov. Strokovnjaki agencije namreč tr­dijo, da je uporaba satelitov učinkovitejša, cenejša in zagotavlja večjo pokritost terena z visokimi hitrostmi prenosa kot zemeljska omrežja. Če bodo pridobili za­dostno podporo telekomunikacijske industrije, bi lah­ko 5G prek satelitov dobili nekje do leta 2022. Komunikacija med avtomobili Volkswagen bo imel v vseh vozilih, narejenih leta 2019, vgrajeno tehnologijo pWALN (public WLAN) s katero si bodo vozila lahko na razdalji do 500 metrov izmenjavala koristne informacije, kot so opozorila na nevarnost, o zastojih in razmerah na cestišču. Brez­žična komunikacijska tehnologija bo uporabljala fre­kvenco, ki so jo v ta namen namenili v Evropi, v ZDA pa tudi drugod. Po prenosu se podatki ne shranijo, sam prenos pa ne bo zahteval internetne povezave. Ah, ta mrčes Poletje ni le čas dopustov, je tudi čas, ko imajo poleg ljudi svoje »piknike in zabave« še najrazličnejše vrste insektov. Tokrat smo se zato lotili iskanja za­nimivih spletnih strani, ki se ukvarjajo s proučevanjem insektov in mrčesa. T Naučimo se izdelovati glasbo Bržkone je vsakdo kdaj v življenju pomislil, kako lepo bi bilo, če bi znal ustvarjati lastno glasbo. V času in­terneta je to bistveno lažje. Glasbeni specialist Ableton je kiberščakom na­menil več brezplačnih spletnih lek­cij, ob pomoči katerih bodo usvoji­li umetnost ustvarjanja glasbe. De­set interaktivnih poglavij, ki deluje­jo po principu naraščajoče zahtevno­sti, bo več kot dovolj, da uporabni­ki prepoznajo, ali je v njih kaj glasbe­nega talenta. learningmusic.ableton.com T Realnočasovni ogled spletnih napadov Varnostno podjetje Kaspersky je pri­pravilo zanimivo interaktivno sple­tno storitev, ki omogoča ogled sple­tnih napadov v živo na zemljevidu sveta. Barvne puščice zgovorno po­nazarjajo, kdo napada koga in kako. S povečavo področja, ki nas zanima, lahko izvemo več dodatnih podrob­nosti o posameznih državah in napa­dih ter trenutno najbolj problematič­nih digitalnih grožnjah. cybermap.kaspersky.com T Virtualni izlet po Italiji Ste si vedno želeli potovati in odkri­vati lepote naše zahodne sosede? Tudi Googlove »popotnike« je Itali­ja navdušila, zato so se ji posvetili s posebnim projektom. Pripravili so vr­hunsko spletno stran, jo nadgradili z več deset video posnetki (tudi takimi za VR-očala Google Cardboard), 21 praktičnimi sprehodi po storitvi Stre­et View in 38 digitaliziranimi razsta­vami. Tako lahko italijansko kulturo in umetnost spoznamo kar prek pa­metnega telefona in računalnika. bit.ly/italy424 T Dotdash Spletno mesto About.com je sko­raj 20 let skrbelo za dnevne sple­tne objave aktualnih novic, nato pa je v začetku maja ugasnilo. Seveda vsem urednikom in avtorjem ukini­tev strani ni bila všeč, zato so se od­ločili svoje delo nadaljevati na no­vih spletnih dvereh. Rodil se je Dot­dash, ki vsaj na področjih zdravstva, tehnologije, potovanj, izobraže­vanj, gospodinjstva in financ nada­ljuje poslanstvo About.com. Glavni adut nove strani je seveda kakovo­stna vsebina, predstavljena v »pre­bavljivem« obsegu. Kot se za novo spletno mesto spodobi, pa to seve­da prinaša obilo svežine. Všeč nam je bila minimalistična, a pametna za­snova strani. www.dotdash.com T Stran z odgovori na velika tehnološka vprašanja Skupina novinarjev s področja teh­nologije je zagnala sveže spletno mesto The Big Tech Question. Poslan­stvo spletišča je obiskovalcem po­nuditi odgovore na aktualne teh­nološke izzive sodobnega potrošni­ka. Vsebine so razdeljene v pet kate­gorij, in sicer pametni dom, strojna oprema, programska oprema, igre in testi. Všeč nam je zasnova člankov, katerih vsebine temeljijo na podaja­nju odgovora na v naslovu postavlje­no vprašanje. www.bigtechquestion.com T Darila za računalniške navdušence Spletna trgovina Super Geek Stuff je pravcata meka za vse, ki se navdu­šujejo nad tehnologijo, znanstveno fantastiko, starimi igrami itd. Iskal­nik izdelkov deluje nadvse zanimi­vo, saj najprej izberemo tematiko, ki nas zanima, nato pa nam stran pre­dlaga različna darila. Zanimiv kon­cept spletne trgovine nekoliko po­kvari (nalašč?) nizka kakovost grafič­nih podob, angleško govoreči prebi­valci pa bržkone ne bodo najbolj za­dovoljni s številnimi slovničnimi na­pakami in površnimi opisi, ki strani niso v ponos. www.supergeekuk.co.uk T Izboljšajmo fotografije, zajete z mobilniki Priljubljeni proizvajalec mobilnih te­lefonov je pripravil namensko pod­stran, poimenovano Apple Photo­graphy. Čeprav ta z nasveti in na­migi, kako posneti kar najboljšo fo­tografijo v različnih razmerah, meri predvsem na uporabnike pametnih telefonov iPhone, je veliko nasvetov dovolj univerzalnih, da jih bodo s pri­dom uporabili tudi uporabniki tele­fonov s sistemom Android. Zelo na­zorno so predstavljene različne teh­nike portretiranja, bližnjih posnetkov, ustvarjanja panoramskih posnetkov, zajema motivov v gibanju in seveda perfektnih selfijev. Všeč so nam bili tudi kratki in jedrnati nasveti v obliki video posnetkov. Obiskovalcem stra­ni sicer priporočamo izklop nadle­žne glasbe. www.apple.com/iphone/photography-how-to/ T Vsi insekti in hrošči tega sveta Seveda imajo tudi insekti veliko obo­ževalcev in preučevalcev po sve­tu. Največja spletna skupnost, ki se ukvarja z insekti, mrčesom in s hro­šči, je doma na naslovu Insects.org. Tam je mogoče najti fascinantne in pomenljive zgodbe o insektih ter vlogah, ki jih igrajo v naših življe­njih. Tudi mrčes vpliva na našo kultu­ro (ter ima svojo!), se od nas uči itd. Stran Insects.org premore tudi lastno mini enciklopedijo, vsak teden pa podrobno predstavi »hrošča tedna«. www.insects.org T Strokovni spletni dnevnik o insektih Ko stvari v roke vzamejo znanstveni­ki in strokovnjaki, dobimo stran, ka­kršna je MDPI. Na njej sodelujejo strokovnjaki iz vsega sveta, katerih poslanstvo je preučevanje insektov. Stran je polna strokovnih člankov in raziskav, ki se lotevajo najrazličnej­ših vidikov vpliva insektov na druge življenjske vrste in naravo. www.mdpi.com/journal/insects T O A do Ž o insektih Če bi radi spoznali vrste insektov po njihovih imenih, to seveda lahko storite. Ljubiteljska spletna stran Amateur Entomologists‘ Society po­nuja prav to. Njena največja doda­na vrednost se skriva v dejstvu, da pozna povezave do podrobnejših ali posameznih insektom posvečenih spletnih strani. www.amentsoc.org/insects/fact-files/a-to-z-of-insects.html T Kako insekte predstaviti najmlajšim? Se kot starš sprašujete, kako »po­jav in delovanje« in pojasniti svo­jim otrokom? Spletna stran Brain­POP vam bo v izdatno pomoč, saj je na voljo več izobraževalnih risanih posnetkov, ki razkrivajo življenje in »poslanstvo« insektov na otrokom razumljiv način. Najmlajši lahko nato usvojeno znanje enostavno preveri­jo še v kvizu. www.brainpop.com/science/diversityoflife/insects/ T Enciklopedija insektov Tudi spletna enciklopedija Britanni­ca se podrobneje ukvarja z insekti in njihovim obstojem. Branje zgledno predstavljenih vsebin vam bo zlahka vzelo več dni. www.britannica.com/animal/insect Hekerji napadli upravitelja gesel Hekerji so napadli strežnike upra­vitelja gesel OneLogin in se pola­stili uporabniških informacij, s ši­frirnimi ključi vred. Podjetje OneLogin, ki se ukvarja predvsem s shranjevanjem gesel poslovnih uporabnikov, je stran­kam sporočilo, da so jim podat­ke iz strežnika v ZDA ukradli ne­znani hekerji. Uporabnikom svetu­jejo, naj ponastavijo vsa gesla, ki jih uporabljajo v spletu. Čeprav so bili podatki v strežniku zaščiteni z močnim šifriranjem, niso varni pred zlorabo, saj so se nepridipravi polastili tudi šifrir­nih ključev. Uporabnike storitve OneLogin čaka vse prej kot lahka naloga, naj­brž jih bo zato precej prestopilo h konkurenci, ki šifrirne ključe zaenkrat varu­je bolje (npr. LastPass). IZVIDNICA NOVE NAPRAVE IZVIDNICA NOVI PROGRAMI NOVI PROGRAMI IZVIDNICA NOVE NAPRAVE IZVIDNICA 7 7 7 7 28 september 2017 16 september 2017 september 2017 29 september 2017 15 IZVIDNICA Kaj, če bi vam rekli …, da je telefon lahko tudi računalnik? Že dolgo vemo, da so pametni telefoni v resnici računalniki v malem. Kaj pa, če bi jih lahko zares uporabljali kot pravi računalnik? Nazadnje je v tej smeri poskušal Microsoft, pa mu ni uspelo. Bo uspelo Samsungu? 16 Lego roboti za mlajše Legov najnovejši robotsko/kockasti paket Boost je v primerjavi z roboti Mindstorms namenjen nekoliko mlajšim otrokom – starim od sedem do dvanajst let. Ker smo v uredništvu vsi nekoliko starejši, smo prosili za pomoč devetletnika in zadeve se je lotil resno. Apple iOS 11 – največja sprememba doslej? Letošnja posodobitev iOS ni zgolj osvežitev sistema, saj prinaša pomembne novosti, ki bodo predvsem tablice iPad popeljale korak bliže zmožnostim prenosnikov, predvsem pa poslovnim uporabnikom. 22 28 14 september 2017 avajeni smo že, da nam mobilni operaterji v pa­ketih za mobilno telefo­nijo ponujajo vedno večje kupe gigabajtov, da so hitrosti, ki jih dosegamo pri igračkanjih z apli­kacijo Speedtest, vedno večje in da so cene vedno nižje. Zato ver­jetno ne boste presenečeni, ko bomo zapisali, da vse to velja tudi za paket A1 Domači net, s katerim smo se poleti spet igrali. Razlog novega testa je bila si­cer novost, možnost dodatne­ga TV paketa, toda za začetek se kljub vsemu pomudimo tudi pri sami internetni ponudbi. Še vedno temelji na Huaweievem usmerjevalniku (model B315), ki bo ob dveletni vezavi vaš za 1 evro, in še vedno velja, da sta pri­klop in uporaba nadvse prepro­sta. V usmerjevalnik vstavimo kartico SIM (oz. je tam že ob na­kupu), ga priklopimo v električ­no vtičnico in – že imamo na vo­ljo brezžično omrežje, ki nas po­veže v internet. Podatki za vstop v upraviteljsko okolje so zapisa­ni na spodnji strani usmerjeval­nika, toda prepričani smo, da jih večina ne bo uporabila. Še pose­bej, ker je raba enostavna, tudi če bi rešitev želeli uporabiti za povezavo že obstoječega omrež­ja, ki ga imamo v stanovanju. Huawei z omrežnim kablom le povežemo z obstoječim usmer­jevalnikom in povezava v inter­net je vzpostavljena. Imate te­žave s počasno povezavo xDSL? Odpoveste naročnino in namesto dosedanjega modema v desetih sekundah povežete Domači Net. Preizkušeno deluje. Sliši se kot oglas, zato morda ne bo slabo zapisati tudi nekaj re­alnih opozoril. Za začetek – de­luje seveda le, če je v vaši okolici dovolj hitro omrežje LTE (čeprav se povezuje tudi v omrežja 3G in celo 2G). To naj bi pred proda­jo oz. nakupom preverili tehni­ki A1. Če so bazne postaje dovolj neobremenjene, deluje s hitrost­mi 10/3, 20/5 ali 40/5 Mb/s, od­visno od paketa, ki ga bomo pla­čali. In seveda, navaditi se bomo morali, da je treba vsem tem hi­trostim pripisati besedico »do«. Pač odvisno od zasedenosti ba­zne postaje in omrežja v celoti. No, mi smo pred dvema leto­ma in pol na testni lokaciji do­segali hitrosti 30/10 Mb/s, pred kakim letom so hitrosti posko­čile na kar 100 Mb/s (na telefo­nu s SIM kartico Simobil), tokrat smo izmerili in uporabljali pribli­žno 60/30 Mb/s. Pri tem je treba omeniti, da smo seveda za test imeli »odklenjeno« kartico SIM brez hitrostnih omejitev. V teh dveh letih in pol se je spremeni­la tudi prodajna politika. Takrat je uporabnike omejevala na 100 GB na mesec (nato pa hitrost znižala na 2/1 Mb/s), danes pa je meja dvignjena na 200 GB. In še – takrat so bile hitrosti v pake­tih pol nižje, cene pa 30 % višje. In še - če bi si želeli doma omi­sliti kaj strežniškega, to zaen­krat ne bo šlo, saj A1 uporabni­ku dodeli dinamično številko IP (to omejitev se sicer da obiti z eno izmed storitev dinamične­ga DNS), povrh vsega pa je vklo­pljen tudi požarni zid. Storitev statične številke IP bo predvido­ma kmalu na voljo, pravijo, pred­vidoma pa bo takrat možno tudi izklopiti požarni zid. Kako je torej s televizijo? Naj vas spomnimo, Domači net bi imeli zato, ker na naši lokaciji ni optike, »žica« za xDSL je pre­slaba, kabla prav tako ni. Ali, še bolje, ste podnajemnik in se z na­jemodajalcem ne nameravati pre­govarjati o (so)uporabi tega. Kaj pa televizija? Nekatere programe lahko sicer gledate po internetu, tam lahko sklenete tudi naročni­no za nekakšne pakete, hej, pre­sedlate lahko tudi na Netflix in HBO. Pa vendar, stara dobra tele­vizija pride še vedno prav – škatli­ca, ki jo postavimo pod televizor in jo upravljamo z daljincem. In prav to omogoča storitev TV AS LTE, ki jo A1 za 10 evrov na mesec ponuja kot dodatek k paketu Domači net. V rabo do­bimo majhno zeleno škatlico švicarskega izdelovalca Albis, ki ima na zadnji strani nekaj pri­ključkov, od katerih bomo potre­bovali le omrežni priključek in HDMI. Prav, morda tudi še optič­ni izhod za dodatne zvočnike, če jih imamo. Škatlico priklopimo na zgoraj omenjeni usmerjeval­nik Huawei, s HDMI pa televizor in – na zaslonu se prikaže logotip AMISa, podjetja, ki ga je pred ča­som kupil Simobil, med drugim zaradi njihovega sistema IP TV. No, jesenski kupci si bodo name­sto AMISa verjetno že ogledova­li logotip A1. Po nekaj deset sekundah pre­bujanja nas na televizorju priča­ka polno delujoč televizijski vme­snik, ki ima vse, kar od njega pri­čakujemo. Hitro delovanje, ča­sovni zamik, intuitivno prekla­pljanje, programski vodnik in se­veda izbiro radijskih in televizij­skih programov. Škoda le, da je programov zaenkrat le 32, med njimi pa ni izobraževalnih (Na­tional Geographica, Discoveryja … ). Sta pa priljubljena POP TV in Kanal A, ki sta pred kratkim izginila iz brezplačne ponudbe DVB-T. In nobeden od progra­mov ni visoke ločljivosti. To je (žal) logično, saj kakovosten pretok HD zaseda okoli 20 Mb/s, pasovna širina »v zraku« pa ni tako zelo samoumevna kot »v žici«. TV programi tako zasedejo največ 2 Mb/s (ti se odštejejo od naročenega paketa za internet), ob bolj zasedenem omrežju pa se lahko pasovna širina zmanj­ša tudi na le 1,2 Mb/s. V tem pri­meru bo slika bolj »kockasta«. V normalnih razmerah je slika popolnoma lepo gledljiva (če le televizor ni prevelik), a brez pre­sežkov, smo pa med besedilom nekajkrat doživeli, da je napra­va »utihnila«, oziroma se do vno­vičnega zagona ni več slišal glas. V A1 pravijo, da bodo izbiro programov »do konca leta« nad­gradili na 84 programov, še vedno pa bodo le standardne ločljivosti. Internet prek LTE torej (p)ostaja odlična alternativa, če ni na voljo dovolj zmogljive »žice« ali se nam ne ljubi ukvarjati z la­stnikom stanovanja, televizijski paket pa je le zasilen nadome­stek, predvsem zaradi nizke lo­čljivosti, ki na velikih televizorjih ni videti najbolje.. Televizija prek LTE Leto in pol bo tega, kar smo preizkusili takrat nič manj kot revolucionar­no rešitev takratnega Si­mobila – storitev, ki po­nudi »stacionarni« inter­net kar po zraku, prek omrežja LTE. Isto podje­tje zdaj pod novim ime­nom »po zraku« ponuja tudi televizijo. Matej Šmid N A1 Domači net in TV Internet in televizija prek omrež­ja LTE. Kdo: www.a1.si Cena: Usmerjevalnik Huawei 129 EUR (1 EUR ob 24-mesečni vezavi), 30 do 40 EUR na mesec (odvisno od hitrosti interneta). Brez TV 10 evrov manj. X Enostavna postavitev, zanesljivo in hitro delovanje, časovni zamik, pro­gramski vodnik. Z Le standardna ločljivost, majhna iz­bira programov. Omejitev na 200 GB mesečno, nakar se hitrost zniža na 2/1 Mb/s. Kaj, če bi vam rekli …, da je telefon lahko tudi računalnik? o, da lahko na pametne telefone priklopimo tip­kovnice, miške in moni­torje (televizorje), ni nič novega. To v resnici omogočajo vsi novej­ši telefoni (delno celo vedno zelo zaprti iPhoni) in bolj ali manj vsi dovolj pametni monitorji/tele­vizorji (oz. katerikoli, če jim do­damo pametne dodatke, kot je npr. Google Chromecast). Toda za pretvorbo telefona v raču­nalnik to žal ni dovolj. Če ima­mo na monitorju le velikansko preslikano sliko iz telefona, je to v resnici še vedno telefon, ki re­snega dela, kot smo ga vajeni v pravih namiznih operacijskih sis­temih, ne omogoča. Ne omogoča hkratnega dela v več oknih, ne omogoča premikanja teh oken, ne omogoča enostavnega dela z datotekami, ne omogoča »pra­vega« spletnega brskanja v »pra­vem« spletnem brskalniku. V resnici potrebujemo nekaj, kar bi bilo na zaslonu videti kot nekakšen Windows ali OSX, lah­ko tudi Linux. Namizni operacij­ski sistem, kot se je razvijal sko­zi desetletja in kot smo ga vajeni. V tej smeri je s svojim dodatkom Continuum poskušal Microsoft in neslavno propadel. Tokrat po­skuša Samsung z napravico DeX in reči moramo, da mu gre veli­ko bolje. DeX, programska rešitev DeX je v resnici priklopna po­staja z lastnim napajanjem, morda kar posteljica, v katero položimo telefon Galaxy S8 ali S8+ (drugi niso podprti), jo s kablom HDMI povežemo z mo­nitorjem ali televizorjem, z USB (ali bluetooth) nanjo privežemo miško in tipkovnico, celota pa s tem postane »računalnik«. Upo­rabnik z malce tehničnega ob­čutka bo sicer takoj opazil, da za 94 evrov, kolikor stane, v resni­ci dobimo le navaden razdelilec za vse te priključke in ventilator za hlajenje telefona (ko se ta se­greje, se ventilator samodejno in malce glasno vklopi). DeX je v resnici programska rešitev, ki je že vgrajena v sam telefon. V resnici se ob položitvi telefo­na v posteljico DeX namesto obi­čajnega telefonskega Androida prebudi (v okoli 10 sekundah) posebno delovno namizje, ki je na prvi (in drugi) pogled videti kot ena izmed distribucij Linuxa. In namesto na telefonu se seve­da prikaže na monitorju, telefon pa ostane črn. In nasprotno – ko telefon odstranimo iz posteljice, traja nekaj deset sekund, da se spet prebudi v telefonskem na­činu. Še več – pred odstranitvi­jo moramo poskrbeti, da smo vse podatke v programih, ki smo jih uporabljali, shranili, drugače bomo ob njih! Lahko živimo le z njim? Lahko, mi smo preživeli dva dneva, ne da bi vmes uporablja­li naše običajno delovno okolje, ki temelji na Windows. Res pa je, da smo tretji dan z veseljem in olajšanjem spet presedlali nazaj. DeX je namreč kot nekakšna oskubljena distribucija Linuxa – načeloma vse deluje, toda ... Na namizju lahko poljubno odpira­mo okna z aplikacijami in med njimi preklapljamo (celo s kom­binacijo tipk Alt-Tab). Celo hi­trost dela je dobra, nekako tako, kot če bi uporabljali osebni ra­čunalnik z Windows, pogonom SSD in procesorjem Core i3. Te­žava je le v tem, da so aplikaci­je različno prilagojene za delo v načinu DeX, nekatere pa sploh niso. Chrome, denimo, deluje odlično in se obnaša skoraj ena­ko kot tisti za Windows, le razši­ritev še ne pozna. Tako zelo, da lahko v njem normalno upora­bljamo tudi res kompleksne sple­tne strani, kot so Facebook, Goo­gle Maps ali Gmail. To je kori­stno, kajti ravno Facebook je, de­nimo, ena izmed aplikacij, ki je DeXu neprilagojena in je ne mo­remo povečati. Je torej videti kot nespremenljiv pokončen pravo­kotnik, enako kot na telefonu. Takih aplikacij je še nekaj in so moteči element na sicer lepo raz­vejenem okenskem sistemu DeX. Mimogrede, tudi Microsofto­va Word in Excel se zavedata, da tečeta v DeXu in se prikažeta v obliki, ki le malce odstopa od ti­ste, ki smo je vajeni v Windows ali OSX. Težava je le v tem, da se v trenutku spremenita v plačlji­va programa, ki brez naročnine na Office 365 ne zmoreta bolj ali manj nič. Na voljo pa so tudi aplikaci­je, ki DeXa sploh ne marajo in v njem ne delujejo. Denimo Spo­tify, Google Earth in seveda kar nekaj iger, ki so odvisne od hitre­ga grafičnega odziva sistema. Pozitivna … Presenečeni smo bili, da tele­fon v DeXu tako zelo deluje kot osebni računalnik, obenem pa še vedno ostane tudi telefon. Tako lahko z običajnimi aplikacijami še vedno pošiljamo in spreminja­mo SMSe. Ko nas kdo pokliče, se na zaslonu odpre aplikacija Pho­ne/Telefon, prek katere se lahko s kličočim pogovarjamo (po dru­gi strani pa se ne smemo spoza­biti in ob klicu dvigniti telefona k ušesu, ker bo sicer ves sistem DeX padel, kot smo zapisali že zgoraj). Lepo deluje preklapljanje s tip­kama Alt-Tab, deluje tudi iskanje po aplikacijah in podatkih, kot smo vajeni v Windows. Le pre­cej počasno je. Lepo delujejo slovenski šumni­ki, kot smo vajeni v sistemu An­droid in Windows. Lepo je vgrajen tudi sistem za opozorila, prikazujejo se desno spodaj, kot smo vajeni v Win­dows. Še več – neposredno iz opozoril lahko tudi odgovarja­mo na sporočila, kot smo vajeni iz novejših sistemov Android. … in negativna presenečenja Po drugi strani po daljši rabi ugotovimo, da nekaj vendarle ni tako, kot bi moralo biti. Na za­slonu imamo resda lahko poljub­no oken, a se aktivno obnavlja le eno. Ker že sam Android v pre­delnem načinu omogoča hkratno obnavljanje dveh aplikacij, je to vsekakor kar huda kritika. Še po­sebej bodo nesrečni tisti, ki imajo v enem oknu vedno odprt pogled na Twitter ali Facebook, pa tudi tisti, ki imajo v oknu vedno odprt Youtube z video glasbo. Da, tudi hkratno predvajanje dveh video posnetkov ne deluje, kar pome­ni, da bo Youtube nehal delovati, ko bomo v Facebooku naleteli na objavo s samodejno predvajanim video posnetkom … Motilo nas je tudi to, da zvoka iz telefona prek HDMIja nismo znali preusmeriti na monitor (ki je imel vgrajene zvočnike). De­lovna postaja z zvokom, ki priha­ja iz telefona, je pač malce, hm, nepopolna. Težave so tudi s programi, ki so sicer prilagojeni DeXu, a ne dovolj. Kako, denimo, hkrati za­preti vse zavihke v Chromu? Ne bi vedeli. Kako povečati fotogra­fijo v Galeriji? S koleščkom, kot običajno. Kaj pa v Google Pho­tos? Z dvojnim klikom in možni sta le dve stopnji povečave. Hm. Pa v Google Maps? Načeloma z dvojnim klikom, toda tako nam je delovalo le približanje, odda­ljevanje pa ne, sploh. Kako po­večujemo v Chromu? S tipkami – Ctrl Plus/Minus. Skratka, vsa­ka aplikacija ima svoje trike, ki se jih moramo naučiti. Obvestila so sicer lepo ureje­na, a preveč nadležna, saj se pri­kazujejo za vsako figo. Še več, ob vsakem (!) priklopu v DeX se je telefon odločil za serijsko nad­gradnjo vseh mogočih aplikacij, obvestila so nas o tem nepresta­no obveščala, to je lahko trajalo tudi cele pol ure. Orodjarna na dnu zaslona, ki prikazuje trenutno aktivne pro­grame, bo ob priklopu v DeX naj­verjetneje popolnjena do zadnje­ga, saj sistem za aktivne progra­me pač šteje bolj ali manj vse, kar ste v telefonu pognali od za­dnjega zagona telefona. To po­meni – malce kaosa. Velikosti oken se ne shranjuje­jo, samo namizje prav tako ne. To pomeni, da bo ob vsakem priklo­pu v DeX treba nekaj časa za zače­tno prilagajanje delovnega okolja. In, da, telefon se z DeXom oči­tno dokaj »muči«, saj sistem ob­časno sporoča, da mu zmanjku­je pomnilnika. Gretje telefona k sreči omili v DeX vgrajeni venti­lator. Ključno pa je seveda to, da na Androidu pač nikoli ne bo vseh tistih programov, ki smo jih va­jeni na Windows ali OSX. Poza­bimo na množico resnih progra­mov (video, CAD, itd.) in ostani­mo le pri spletu, komunikacijah in (omejenih) pisarniških pro­gramih. Ali deluje? Da, v resnici deluje. DeX je za­vidanja vreden poskus iz tele­fona narediti osebni računal­nik, kar je spodletelo celo Micro­softu, ki ima v svojem krilu Windows, de facto standard na­miznih operacijskih sistemov za­dnjih desetletij. Če ste malce ma­zohista in če vas zanimajo le naj­več rabljeni tipi rabe računalni­ka, lahko preživite le z njim. Po svetu telefon uporabljate v tele­fonski obliki, doma pa ga vsta­vite v DeX in spremenite v oseb­ni računalnik. Ne bo tako hi­ter, tako dober in tako izpopol­njen kot PC z Windows ali Mac z OSX, toda deloval bo. . Že dolgo vemo, da so pametni telefoni v re­snici računalniki v ma­lem. Kaj pa, če bi jih lah­ko zares uporabljali kot pravi računalnik? Naza­dnje je v tej smeri posku­šal Microsoft, pa mu ni uspelo. Bo uspelo Sam­sungu? Matej Šmid T . Microsoftova pisarna deluje odlično, a ni več zastonj. . Brskalnik Chrome postane zelo podoben tistemu pravemu, v Windows. SAMSUNG DeX Stojalo za telefon Galaxy S8, ki telefon spremeni v »računalnik«. Kdo: www.samsung.com Cena: 94 EUR. X Načeloma lahko nadomesti raču­nalnik z Windows ali OSX. Z Nadomestitev je vendarle samo za­silna, s kar nekaj omejitvami. Viso­ka cena, še posebej, če štejemo še ceno telefona. e je kamera statična, je seveda nepogrešljivo sto­jalo, povsem drugače pa je, ko se kamera premika. Takrat so tresljaji neizogibni. Posnetek je zaradi njih manj gledljiv, lahko tudi tako zelo, da postane neu­poraben. Ta trend je (bil) opazen predvsem pri povečanju majhnih športnih videokamer, ki stabiliza­cije niso premogle. V letih inovacij so se do danes razvili različni sistemi stabilizaci­je, vsak s svojimi pomanjkljivost­mi in prednostmi. Najpriročnejša je optična stabilizacija, ki je, od­visno od sistema, vgrajena v ka­mere ali objektive. Tako se manj­ših tresljajev lahko zagotovo zne­bimo, teže pa tresljajev pri hitrej­šem premikanju, na primer hoji po težko prehodnem terenu ali teku. Za ta namen pridejo prav zunanji stabilizatorji, ki pa so po­navadi težji in nerodni in zahte­vajo za dobre rezultate kar ne­kaj vaje. Med njimi najbolj slovi Steadycam, a je z dodatki in za­radi dodatne teže precej okoren. V zadnjem času so postali prilju­bljeni stabilizatorji z elektronsko nadzorovanim tipalom premika­nja, ki na zglobih stabilizatorja usmerja vgrajene zelo zmogljive brezkrtačne motorčke. Prednost teh stabilizatorjev je predvsem v avtonomiji, saj niso vezani na operaterja, ker pa so tudi lažji in manjši, jih je moč pritrditi ka­morkoli. Najpogostejša uporaba je zadnje čase v letalnikih, manj­ših ročnih stabilizatorjih za tele­fone in majhne kamere, pa tudi v večjih sistemih za težje kame­re, kot je DJI Ronin. Programske rešitve Ker pa ročna oz. hardverska stabilizacija ni vedno pri roki, priskoči na pomoč programska stabilizacija. Zaradi padca kako­vosti, predvsem v kotih posnet­ka, in »žele« učinka ponavadi ni priljubljena, saj mora program s sledenjem posameznih delov vi­dea določiti način in moč stabili­zacije. To na koncu opazno vpli­va na kakovost videa, obenem pa izgubimo tudi precej površi­ne posnetka. Tisto, kar ostane, program na koncu interpolira, s tem pa seveda še dodatno okr­ni kakovost. Idealno bi bilo, če bi lahko programu nekako že vna­prej določili enake premike, kot so bili storjeni med snemanjem. S tem bi se znebili programske­ga sledenja in izboljšali kakovost stabiliziranega videa. Natanko tak scenarij so si za­mislili pri francoskem zagonskem podjetju SteadXP in septembra 2015 zagnali kampanjo na strani Kickstarter. Stabilizacijske izdelke so obljubljali marca 2016, a se je datum ves čas vztrajno odmikal. V tem času je marsikdo že odpi­sal uspešnost kampanje, kljub po­zitivnim sporočilom je že kazalo, da bo odpovedana. Šele po sko­raj letu in pol so izdelke začeli po­šiljati prvim kupcem, do sredine avgusta pa so jih prejeli že vsi. No, vsaj mi smo ga. SteadXP je majhna naprava, ki ob pomoči žiroskopa in tipa­la za hitrost meri gibanja kame­re in jih sproti zapisuje na kar­tico microSD – v datoteko LOG. Posnetek in datoteko po koncu snemanja naložimo v priloženi program za stabilizacijo, ki pre­mikov ne izračunava/interpoli­ra, temveč jih jemlje iz priložene datoteke LOG. S tem je stabiliza­cija natančnejša in rezultat bolj­ši. SteadXP je na voljo v dveh iz­vedbah, za športne kamere vrste GoPro in kot dodatek za vse ka­mere s HDMI in mikrofonskim izhodom ali izhodom Genlock. Naša izvedba je namenjena ka­meram GoPro. SteadXP v praksi V času nastajanja kampanje je bila na voljo četrta generaci­ja GoPro, ki še omogoča vpenja­nje dodatkov na zadnji strani ka­mere. Tak je tudi izdelek Stea­dXP@, ki ga preprosto natakne­mo na zadnjo stran. Za to potre­bujemo ohišje z globljimi zadnji­mi vratci. Po vklopu kamere se vklopi tudi SteadXP@. Na to nas opozori s kontrolno lučko. Poča­kati moramo, da opravi notranjo sinhronizacijo, to se kaže z utri­panjem, po tem pa je že pripra­vljen za snemanje. SteadXP@ se napaja prek kamere, a je precej požrešen, zato je rezervna bate­rija nujna. Ker je imela finanč­na kampanja precejšen časovni zamik, se je v tem času posodo­bil tudi GoPro. Novejši GoPro 5 vpenjanja dodatkov ne omogo­ča, zato SteadXP@ tam ne bo deloval. Ima pa GoPro 5 že vgra­jeno stabilizacijo, a svoje poslan­stvo opravi slabše. Priporočljiva ločljivost snema­nja je 1920 × 1440 pik, po kon­čanem snemanju prekopiramo posnetke in datoteke LOG v isti imenik, poženemo priloženi pro­gram, določimo način snemanja in izberemo datoteko LOG. Te datoteke so poimenovane precej zmedeno, ponavadi jih je zapisa­nih še več kot video posnetkov, datumska razvrstitev pa nam za­radi naključnega zapisa prav nič ne pomaga. Veliko datotek LOG je neuporabnih, saj jih SteadXP@ zapisuje v času, ko vklopljena ka­mera miruje. Zgodilo se je tudi, da je kakšna datoteka LOG manj­kala, oziroma da je bila poškodo­vana ali napačna. Da ne bi iskali pravilne datoteke LOG, nam pro­gram sam določi, katera datoteka naj bi bila prava, in večinoma de­luje. Ko se zalomi, je kljub temu priporočljivo ročno poiskati pra­ve pare. To je najlažje z ocenjeva­njem velikosti datotek. V naslednjem, precej nedode­lanem koraku določimo zamik oziroma posnetek sinhronizira­mo s podatki LOG, v zadnjem pa določimo okno, stopnjo in vrsto stabilizacije ter intenziv­nost interpolacije tistih delov sli­ke, ki so že zunaj okna. Popra­vimo lahko tudi premike, ki so preblizu okna, a je to precej te­žavno opravilo. V tem koraku je še pred končnim upodabljanjem na voljo dovolj natančen predo­gled stabilizacije. Programu se žal pozna, da še ni dovolj dode­lan. Manjka mu še precej oblju­bljenih funkcij, na katere, upa­mo, ne bo treba čakati tako dol­go kot na sam izdelek. A z rezul­tatom smo bili precej zadovoljni, predvsem pri hitrih premikih, ki programski stabilizaciji povzro­čajo največ težav. Enak posne­tek smo za primerjavo stabilizi­rali tudi s programom ProDAD Mercalli, kjer so se te napake ta­koj opazile. SteadXP+, ki je namenjen preostalim kameram, omogoča enak način dela. Razlikuje se v priklopu, saj zahteva tako avdio kakor tudi HDMI izhod, napaja pa se prek lastne baterije GoPro četrte generacije, ki izdelku ni priložena. Pred uporabo progra­ma je obvezna tudi kalibracija kamere z objektivom, ki jo opra­vimo s posnetki tarče pod različ­nimi koti. Navsezadnje pa je tre­ba vzeti v zakup tudi ožji pogled posnetka, saj nam program na koncu tudi tu »odreže« nekaj po­vršine. SteadXP je v obeh različicah dobrodošel pripomoček, ki s svo­jo majhnostjo in preprosto za­snovo lahko nadomesti večje stabilizacijske sisteme. A ni vse­mogočen, najbolj problematična sta izguba velikosti slike in zme­denost programja. Če računamo na dolg odziv razvijalcev, bodo popravki do uporabnika potova­li še dolgo časa, lahko pa upamo, da se bo to spremenilo in bo Ste­adXP v kratkem doživel še nekaj dobrodošlih sprememb.. ` Video Primerjavo izvirnega posnet­ka in končnega izdelka, sta­biliziranega s SteadyXP@, si lahko ogledate na www.monitor.si/steadxp. Stabilizacija z dodatkom Stabilizacija video po­snetkov je ponavadi naj­bolj zaželena kompo­nenta video produkcije in za marsikoga trd oreh – kako doseči najboljše rezultate, ni enostavno odgovoriti. Peter Gedei Č s SteadXP je dobrodošel pripomoček, ki s svo­jo majhnostjo in preprosto za­snovo lahko nadomesti večje stabilizacijske sisteme. STEADXP@ Stablizator za kamere GoPro 2, 3, 3+, 4. Kje: steadxp.com. Teža: 38 g. Cena: 190 EUR (SteadXP+ 260 EUR). X Dobri rezultati, enostavno delo. Z Požrešno napajanje, nedodelan pri­loženi program, izguba površine posnetka. MINI Android projektor Z100 Žepna projekcija Prenosni projektor in večpred­stavni predvajalnik. Prodaja: www.bonajo.si. Cena: 260 EUR. X Velikost in teža, prilagodljivost An­droida. Z Različica Androida, cena. a preizkus smo dobili majhen projektor, ime­novan preprosto projek­tor Z100 Android Smart. Etiketa pravi, da ga izdeluje sicer nezna­no podjetje Matoo, gre za mo­del MT-M06, v spletu ga najde­mo tudi pod drugimi oznakami (denimo KSP-Z100M6). V pra­ksi spominja na zunanji disk ali manjši napajalnik za prenosnik (v debelino meri slaba dva cen­timetra, tehta pa dobrih 300 gra­mov), zraven dobimo majhen daljinec za upravljanje. Projektor se sicer obnaša kot večpredstavni predvajalnik – vgrajen je štirijedrni procesor ARM (gre za nekoliko starej­ši Cortex-A7), na njem pa teče Android. Tu se pokaže tudi ena večjih slabost, saj gre za starejši Android 4.4 (je pa na voljo tudi slovenščina). V projektor lah­ko nameščamo dodatne aplika­cije, denimo za YouTube, Net­flix ali predvajalnik Kodi, name­stimo lahko tudi kakšno igro, a se hitro pokaže omejitev stroj­ne opreme. Na voljo je 1 GB po­mnilnika in 8 GB shrambe. V projektor lahko vstavimo kartico Micro SD ali priključi­mo kak ključek USB (ali, seve­da, zunanji disk). Na strani sta dva klasična vmesnika USB, iz­hod HDMI in klasični 3,5 mm iz­hod za slušalke ali zvočnike. Za­radi izhoda HDMI lahko projek­tor uporabljamo tudi kot povsem navaden večpredstavni predva­jalnik z Androidom. Vgrajena je tudi brezžična povezava WiFi (konkretno podpira standard do 802.11n pri 2,4 in 5 GHz), tako lahko s projektorjem tudi brska­mo po spletu. Vgrajeno ima tudi podporo za AirPlay, DLNA in Mi­racast, torej lahko vanj pretaka­mo vsebine iz različnih omre­žnih virov (denimo neposredno iz iPhona). Pri tako majhni napravi tež­ko pričakujemo veliko, a se kljub temu obnese solidno – vsekakor bolje kot projektorji, ki so kdaj vgrajeni v kak prenosnik ali tabli­co (to so poizkušali zlasti v Leno­vu). Pri dnevni svetlobi resda ne moremo gledati filmov, a bo do­volj za kako preprostejšo statič­no predstavitev, ponoči oziroma v temnih prostorih pa je slika do­volj svetla. Gre za žarnico LED s svetlobnim tokom 100 lumnov in doživljenjsko dobo delovanja. Slike merijo po diagonali od 70 centimetrov pa vse do treh me­trov. Kot vedno se pri projektorjih priporoča uporaba platna, a bo za silo zadostovala že kakšna do­volj ravna oziroma gladka stena. Projektor ima vgrajen tudi akumulator, pohvali se s 4000 mAh, na našem preizkusu je zdr­žal približno uro in pol rabe (ne­kaj sprehajanja po menijih in ogled filma z nosilca USB). Zra­ven dobimo tudi napajalnik in majhno stojalo, da napravo laž­je postavimo. Projektor podpira video do 1080p, na našem pre­izkusu ni imel nobenih težav s pogostejšimi video formati, tudi podnapisi so delovali. Gre za zanimivo napravo, od katere ne moremo pričakovati ravno veliko, a je dovolj majhna, da jo imamo praktično povsod s seboj. V temnejših prostorih se kljub temu obnese presenetljivo dobro, zaradi vgrajene baterije pa je zelo pripravna tudi za upo­rabo na sestankih.. Vsi sanjamo o velikih za­slonih, ki bi jih bilo mo­goče enostavno prenašati – izdelovalci telefonov že razvijajo take, ki se zvije­jo v svitek. Že danes pa si lahko omislimo projektor, ki gre praktično v žep. Jure Forstnerič N . V tretjem koraku je pred končnim upodabljanjem na voljo dovolj natančen predogled stabilizacije. Ryzen – ime, ki si ga bomo zapomnili MDjeva kovačnica pro­cesorjev ima zanimivo taktiko. Prav vsi proce­sorji iz družine Ryzen začnejo svoje življenje kot osemjedrni­ki, tisti, ki nalogi niso kos (ali pa tudi, če so), so nato »prekršče­ni« v šest- in štirijedrnike. Gle­de na število aktivnih jeder nato procesorju pripada še ustrezen del hitrega predpomnilnika L3, strojna programska koda pa mu dodeli frekvenčni spekter in to­varniško oznako. Kaj to pomeni za nas, uporabnike? Predvsem to, da so vsi procesorji iz dobre­ga testa, s solidnim navijalskim potencialom, čeprav zanje pla­čamo bistveno manj kot za naj­boljše primerke. V Monitorje­vem laboratoriju smo tokrat preizkusili štiri, ki vsekakor po­trjujejo zgornjo tezo. . AMD Ryzen 5 1600 je šestje­drni procesor z zelo velikimi zmogljivostmi, predvsem po za­slugi zelo razkošno odmerjenih 16 MB predpomnilnika L3, kar vsekakor pride do izraza v apli­kacijah, ki podpirajo večjedr­no zasnovo in večnitnost, saj v njih procesor dobesedno »pole­ti«. Kot smo ugotovili že pri pre­izkusu njegovega bližnjega brata z dodatno oznako X v imenu, je šestjedrni Ryzen 5 1600 zelo do­stojen tekmec celo konkurenč­nim modelom procesorjev Core i7, modele Intel Core i5 pa pre­maga skoraj po tekočem traku v večini aplikacij. AMD je 1600 namenil neko­liko nižje delovne takte, jedra procesorja delujejo s frekvenco 3,2 GHz in v pospešenem nači­nu celo 3,6 GHz. Za uporabnike, ki jim ni zmogljivosti nikoli do­volj, lahko zapišemo, da dvig na­petosti procesorja zadostuje za doseganje taktov okoli 4,0 GHz, ustrezno pa se povečajo tudi zmogljivosti. Tudi cena je z 220 evri nadvse konkurenčna, Ryzen 5 1600 je v kategoriji cena/zmo­gljivosti v izbrani aplikaciji tre­nutni tržni prvak. Piko na i po­stavi nizka poraba, termalna ovojnica procesorja je postavlje­na na vsega 65 W (!),za šestjedr­nika pa procesor postreže tudi s presenetljivo majhnim segreva­njem, zato mu bodo kakovostni zračni hladilniki zlahka kos – mi se nad delom tovarniško prilože­nega hladilnika ne moremo pri­toževati – procesor tudi v pole­tni vročini uspešno drži v zanj zdravem temperaturnem obmo­čju, obenem pa svojega dela nič kaj glasno ne oznanja. Uporabni­ki, ki imajo radi čim tišje, a še ve­dno zmogljive računalnike, bodo veseli tudi tihega načina delova­nja ventilatorja (če plošča ta pro­fil podpira). . AMD Ryzen 5 1400 je šti­rijedrni procesor, ki je praktič­no prepolovljen osemjedrnik. Za razliko od šestjedrnika ima delu­jočih »le« 8 MB predpomnilnika L3, da pa ne bi hodil v zelje draž­jim modelom, so mu inženir­ji dodatno pristrigli še delovne frekvence – osnovna je 3,2 GHz, »turbo« pa 3,4 GHz. Takšna die­ta ima tudi pozitivne strani, saj je termalna ovojnica procesorja postavljena pri vsega 65 W, kar v praksi občutimo kot razmeroma nizke delovne temperature, nižjo porabo energije in manj povzro­čenega hrupa priložene hladilne rešitve. AMD ga postavlja ob bok procesorju Core i5 7400 iz kon­kurenčnega tabora. Procesor se odreže skladno s pričakovanji, ko ga zalagamo z zahtevnimi opravili, kot so sti­skanje podatkov, obdelava vi­dea ali zvoka. Je tudi precej po­srečena izbira za igričarje, saj nekoliko nižji takt ne pomeni bistveno slabše uporabniške iz­kušnje, zmogljivosti je še vedno dovolj. V navezi s solidno grafič­no kartico je igranje iger v pol­ni visoki ločljivosti 1080p abso­luten užitek, za preskok v ločlji­vost 1440p (2560 x 1440 pik) ali celo 4K in navezo dveh gra­fičnih kartic pa bi nemara raje izbrali šest- ali osemjedrnika in, seveda, čim bolj zmogljivo gra­fično kartico. Kljub temu sta še cenejša pro­cesorja Ryzen 3 tokrat pošte­no presenetila, zato mora Ryzen 5 1400 tekmovati tudi z njima. Svoj nakup tako upraviči pred­vsem pri uporabnikih, ki bodo znali izkoristiti njegove zmoglji­vosti in navijalski potencial. Na­kup skupaj s ploščo s sistemskim naborom B350 se zdi nadvse lo­gična izbira. . AMD Ryzen 3 1300X. Kako je AMD okrnil procesorje Ryzen 3, da ne bodo tekmovali z draž­jimi Ryzen 5? V bistvu ne prav močno, a še vedno dovolj učin­kovito. Procesorjem je odvzel sposobnost obdelovanja dveh niti ukazov na procesorsko je­dro. Medtem ko lahko štirijedrni procesorji Ryzen 5 obdelujejo 8 niti ukazov, štirijedrniki Ryzen 3 zmorejo le 4. Razliko bodo torej opazili zgolj uporabniki, ki ob­delujejo video posnetke in poga­njajo druge zahtevne aplikacije, a ti vsekakor niso ciljna skupina procesorjev Ryzen 3. V aktualnih igrah skorajda ni razlik, o tem pričajo tudi rezultati v tabeli. Model Ryzen 3 1300X se od drugih tokrat preizkušenih pro­cesorjev loči po črki X v ime­nu. Omenjena črka označuje tehnologijo s kratico XFR (Exten­ded Frequency Range), ki proce­sorju ob predizpolnjenih pogo­jih glede obremenitve in tem­perature doda pospešek v obli­ki višjega takta. Ryzen 3 1300X tako lahko frekvenco svojih je­der poleg »turbo« načina, ki do­seže 3,7 GHz, dvigne še za do­datnih 200 MHz in doseže kar 3,9 GHz, kar je impresiven po­datek za cenovno dostopen pro­cesor. Trenutna bera procesor­jev Ryzen ima namreč frekvenč­no mejo okoli štirih gigahercev, torej se ji model 1300X že serij­sko zelo približa. Za primerjavo – Ryzen 3 1200 in Ryzen 5 1400 imata pospešek XFR le 50 MHz. Tudi sicer si velja zapomniti, da so procesorji Ryzen z oznako X skrbneje pregledani pri kontro­li kakovosti, ki procesorje pred »krnitvijo« označuje na dobre in boljše. Uporabniki, ki iščejo pro­cesorje s kar največjim navijal­skim potencialom, naj torej išče­jo črko X v imenu procesorja. . AMD Ryzen 3 1200 je ta hip najcenejši Ryzen. Procesor sta­ne vsega 110 evrov, kljub temu pa dobimo sodoben procesor, ki bo še lep čas kos vsemu, kar pov­prečen uporabnik počne z oseb­nim računalnikom. Da ne bi ho­dil v zelje dražjim modelom, je AMD delovni takt procesor­ja omejil na 3,1 GHz (v pospe­šenem načinu se dvigne do 3,4 GHz). »Čistokrvni« štirijedrnik, ki lahko obdeluje štiri niti uka­zov hkrati, je neposreden tek­mec Intelovim procesorjem Core i3, predvsem modelu 7100, s katerim je nadvse primerljiv po zmogljivostih in ceni. S po­membno razliko, ker gre za pri­merjavo štirijedrnika in dvojedr­nika, sposobnega obdelave šti­rih niti ukazov, je in bo Ryzen 3 vsekakor v prednosti pri igrah in aplikacijah, ki znajo izkoristi­ti večjedrno zasnovo procesor­ja. Prav zato je Ryzen 3 bistveno boljša naložba za cenovno ob­čutljive igričarje. Kdor bi rad za svoj denar dobil kar največ, naj nameni dva evrska desetaka več za navijalsko osnovno ploščo in v BIOSu dvigne takt procesorja proti 4 GHz. Ryzen 3 1200 je tako kot mo­del 1300X presenetljivo hladen in varčen procesor. Testni raču­nalnik je v primeru mirovanja iz vtičnice vlekel le 44 W električne energije, polno obremenjen pro­cesor ob preizkusu CineBench 11.5 pa je porabo dvignil do vse­ga 80 W. Pri tem je priloženemu hladilniku uspelo procesor drža­ti na temperaturi vsega 43 sto­pinj Celzija, kar je impresivno. Podobno velja za model 1300X, a je ta povišal delovno napetost in frekvenco, kar je botrovalo 18 W višji maksimalni porabi ener­gije, pa tudi temperatura je dose­gla še vedno povsem znosnih 50 stopinj Celzija. Odlično! Pod črto nas je med tokrat pre­izkušenimi procesorji najbolj navdušil model Ryzen 3 1300X, ki za svojo ceno ponuja res ve­liko zmogljivosti, pa še navijal­ske plošče nam ni treba kupiti, da bi jih izkoriščali. Zahtevnej­šim uporabnikom lahko brez za­držka priporočimo tudi šestjedr­ni Ryzen 5 1600, Ryzen 3 1200 pa se zdi skoraj idealen procesor za »škrte« in tudi manj zahtevne uporabnike – le integrirano gra­fično rešitev bi potreboval. A sle­dnjim bodo namenjeni novi pro­cesorji iz družin A6, A8, A10 in A12 (s kodnim imenom Bristol Ridge), ki jih lahko pričakujemo že v kratkem.. AMDju je po več letih poskusov vendarle uspel veliki met. Procesorji Ryzen so tisto, kar smo uporabniki dolgo čaka­li. Zmogljivi in cenovno dostopni procesorji, pri­merni za praktično vsa­kogar in vse žepe. Tokrat smo preizkusili po dva novinca iz družin Ryzen 5 in Ryzen 3. Miran Varga AMD Ryzen 5 1600 Cena: 220 evrov. X Cena, zmogljivosti. Z Nič. AMD Ryzen 5 1400 Cena: 167 evrov. X Zmogljivosti, navijanje. Z Majhna razlika v primerjavi s pro­cesorji Ryzen 3. AMD Ryzen 3 1300X Cena: 133 evrov. X »Samodejno navijanje XFR«, cena. Z Nič. A AMD Ryzen 3 1200 Cena: 111 evrov. X Cena, poraba energije. Z Nič. . Novi AMDjevi procesorski hladilniki so ne le učinkoviti, temveč tudi prijetni na pogled. s Procesor AMD Ryzen 5 1600 je trenutni tržni prvak po razmerju med ceno in zmogljivostmi. Za 220 evrov ni boljšega procesorja. AMD Ryzen 5 1600 AMD Ryzen 5 1400 AMD Ryzen 3 1300X AMD Ryzen 3 1200 št. jeder/niti 6/12 4/8 4/4 4/4 delovni takt (povišan takt) 3,2 / 3,6 GHz 3,2 / 3,4 GHz 3,4 / 3,7 GHz 3,1 / 3,4 GHz predpomnilnik 3 MB L2, 16 MB L3 2 MB L2, 8 MB L3 2 MB L2, 8 MB L3 2 MB L2, 8 MB L3 TDP* 65 W 65 W 65 W 65 W podnožje AM4 AM4 AM4 AM4 pomnilnik DDR4-2666 DDR4-2666 DDR4-2666 DDR4-2666 PREIZKUSI PassMark CPU Mark (točk) 12369 8467 8152 7029 CPU-Z (točk) 12892 8278 7901 6799 Cinebench 11.5 (ocena) 12,6 7,9 6,3 5,5 video kodiranje v zapis X.264 (2. prehod) 117 81 72 62 3DMark (Time Spy) 5412 3590 2941 2926 Grand Theft Auto V** 110,1 90,7 85,1 68,4 Ashes of singularity** 64,9 56,6 52,8 48,1 Tomb Raider** 98 93 94 85 poraba sistema v mirovanju 48 W 48 W 48 W 44 W poraba sistema ob polni obremenitvi procesorja 132 W 104 W 98 W 80 W Cena 220 EUR 167 EUR 133 EUR 111 EUR * TDP = termalni dizajn procesorja ** Igre smo poganjali v ločljivosti 1080p, rezultati predstavljajo povprečno število prikazanih slik na sekundo (več je bolje). Lego roboti za mlajše anska tovarna je rav­no pred 4 leti nekoliko prenovila svoj robotski komplet Mindstorms z novo iz­vedbo EV3. Pri tem je veliko po­zornosti namenila tudi poprodaj­ni dejavnosti, saj je mladim na­dobudnežem na voljo precej do­datnih zamisli, široka pa je tudi neformalna podpora po dru­žabnih omrežjih. A serija Min­dstorms je še vedno nekoliko pre­več zapletena, saj konstrukcija te­melji na technic kockah, ki ima­jo malenkost drugačno filozofi­jo sestavljanja kot klasične. Za iz­kušene to sicer ne pomeni večjih težav, za (zaenkrat) malo manj spretne pa predstavlja dodatno veščino, ki jo je treba obvladati pred uspešnim programiranjem. Tako je Lego pred leti za mlaj­še navdušence naredil posebno serijo WeDo, ki se je zanašala na klasične kocke. Ti roboti so bili za napajanje in programiranje vezani na računalnik, kar za šol­ske potrebe ni moteče, v doma­čem okolju pa si otroci vendarle želijo manj omejitev. In prav tu je priložnost za Lego Boost. Ta sicer nekoliko spominja na poenosta­vljene robote Mindstorms izpred dveh desetletjih. A tisti se niso obnesli prav zaradi prevelike preprostosti, saj je bil robot opre­mljen le z enim motorjem in sve­tlobnim tipalom, ki kljub inova­tivni mehaniki ni omogočal prav veliko. Tokrat se je Lego stvari lotil nekoliko drugače. Osnovni gradnik predstavlja kocka (Move Hub), v kateri so mikrokrmilnik in dva motorja, vse pa poganja 6 baterij AAA. Pametna koc­ka je opremljena le z enim gum­bom in raznobarvno diodo, s ka­tero svetu sporoča stanje. Za do­datne možnosti pa sta dve vtični­ci, ki omogočata priključitev do­datnih tipal, motorjev oziro­ma poljubne kombinaci­je. Da vtičnice ne bi sa­mevale, je Lego že v osnovni komplet do­dal zunanji servo mo­tor in kombinirano ti­palo za razdaljo in barvo. Lego Boost je v primerjavi z ro­boti Mindstorms namenjen neko­liko mlajšim otrokom – starim od sedem do dvanajst let. Ker smo v uredništvu vsi nekoliko starejši, smo prosili za pomoč devetletni­ka in zadeve se je lotil resno. Prvi model je imel sestavljen v do­brih dveh urah, še največ pregla­vic mu je delalo listanje po elek­tronskih navodilih, ki so kar pre­več enostavna in zato dolgove­zna, ter iskanje posameznih gra­dnikov. Kocke resda dobimo raz­deljene po oštevilčenih vrečkah, toda to pomaga le pri sestavlja­nju Vernieja. Zato smo pogreša­li pladenj za razvrščanje kock, saj je v kompletu kar 847 pove­čini drobnih delčkov. Verjetnost, da se bo kak delček izgubil ali, še huje, padel na tla, tam pa pre­žal na ranljive podplate nič hude­ga slutečih mimoidočih, je tako tem večja. Barvna kombinacija kock je precej unikatna, saj je ve­lika večina gradnikov samosvojih barv. To omogoča hitrejše razli­kovanje med njimi. Aplikacija z navodili in pro­gramskim delom je precej obse­žna in zahteva precej sodobno strojno opremo, saj je namenje­na le večjim tablicam (z zaslo­ni, velikimi 8 palcev in več) z no­vejšimi operacijskimi sistemi An­droid 5 ali iOS 10.3 in novejšimi. Ker aplikacija ne deluje na telefo­nih, ki jih praviloma menjujemo bolj redno, je za njeno rabo treba preveriti, ali jo naša tablica pod­pira. Pri neodzivnosti se neka­ko ne moremo otresti misli, da je bila aplikacija pripravljena pre­hitro. Lego namreč slovi po opti­mizaciji proizvodnje. Tako v živo sledi prodaji kompletov in temu ustrezno hitro prilagaja štanca­nje kock, a pri prenosu te filozo­fije v računalniški svet niso rav­no spretni. Vsekakor upamo, da so to le otroške bolezni, ki bodo kmalu obvladane. A po drugi strani je aplikacija precej lična in ima prijetne ilustracije. Osnovna navodila obsega­jo pet večjih modelov in več kot 60 različnih dejavnosti. S slednji­mi se učimo posameznih delov programiranja konkretnih me­hanskih naprav. Modeli so Ma­ček Frankie, Robot Vernie, Kita­ra 4000, raznovrstni buldožer M.T.R. 4 in robotski tekoči trak za sestavljanje stiliziranih figu­ric. Pozdraviti je treba raznovr­stnost nosilnih načrtov, saj ob­segajo številne robotske veje: od humanoidnih robotov, ki se vča­sih pobalinsko vedejo, da otroci premagajo morebitni strah pred roboti, prek robotskih vozil (Te­sla 3 je za tiste s krizo srednjih let) in glasbil do tovarn priho­dnosti. Vernie je simpatičen robot na gosenicah, ki lahko premika glavo, se kremži, pleše in uga­nja razne neumnosti. Kar nekaj programskih modulov, ki ga hi­tro spravijo v pogon, je že vna­prej pripravljenih. Tudi buldo­žer M.T.R. 4 se je izkazal za zelo domiseln model. Motorja v koc­ki obračata gosenice, tretji motor pa dviguje prednjo roko, na kate­ro je mogoče zaradi modularno­sti namestiti številne pripomoč­ke – plug, vilice in celo gumira­no kladivo. Pod roko je tipalo, ki spremlja barve na priloženi pod­logi, ob dvignjeni roki pa lahko meri razdaljo do predmetov pred vozilom. Da je robot še posebej zabaven, je opremljen s samo­strelnim mehanizmom, ki proti nepridipravom pošlje spet gumi­rano puščico. Prav tako zanimiva je kitara 4000, ki se lahko prele­vi v violino, še bolj impresivno pa je programiranje, kjer je mogoče nastaviti, da kitara spreminja vi­šino, jakost, deluje lahko kot pre­prost sekvencer. A najlepše je, da mladi uporabniki lahko pro­sto dopolnijo tako podobo robo­ta kot tudi programe, pri čemer skorajda ni omejitev. Aplikacija oziroma njen gra­fični vmesnik sta po drugi strani zelo intuitivna in naš 9-letni po­močnik z njo ni imel večjih te­žav, razen že omenjene počasno­sti. Programiranje je grafično in je videti kot zlaganje (lego) kock. Na začetku aplikacija pomaga pri sestavljanju programa, seveda pa si lahko daste tudi duška. Vsi gra­dniki so razločni, a seveda pripo­ročamo zaslon z večjo ločljivo­stjo. Komunikacija med aplikaci­jo na tablici in kocko poteka prek povezave Bluetooth in je solidna – med preizkusom nismo nalete­li na take težave. Nekaj težav je bilo le pri nadgraditvi program­ske opreme, a je ponovitev vaje uspela. Aplikacija rabi tudi kot sredstvo za predvajanje in sne­manje zvočnih učinkov. Nekoliko moti le nestandar­dizacija – prostor za baterije je enako velik kot ohišje za Legov Li-ion akumulator, toda slednje­ga ni mogoče uporabiti. Podob­no je pri motorjih, saj so spet drugačni od uveljavljenih motor­jev Power Function, ki so v seri­ji technic, in tudi motorjev Min­dstorms za robote. Zdaj imamo tretji tip motorjev za Boost (in WeDo), pri čemer vsak tip mo­torjev zahteva svoj nezdružljiv priključek. Razvoj robotiziranih igrač v zadnjih letih sledi bliskovitemu razvoju drugih pametnih naprav. Nekatere igrače ostajajo na rav­ni kratkotrajne zabave, druge poskušajo otrokom in tudi odra­slim ponuditi še kak drobec zna­nja. Cena kompleta Lego Boost je presenetljivo ugodna. Zave­damo se, da 160 evrov ni ravno mačji kašelj, a za ta denar dobi­te možnost izdelave pet robo­tov. Podobni kompleti drugih iz­delovalcev, na primer UBTechov Jimu, VEXov IQ in podobni, so v povprečju dražji, sploh ko si za­želimo vsaj tolikšnih zmožnosti. Lego Boost pa postavlja v čudno luč Legov komplet Mindstorms . Ta stane 350 evrov, kar je več kot dvakrat toliko kot Boost, pri tem pa ima le eno tipalo več. Resda je pametna kocka EV3 sposobnej­ša – podpira do 4 motorje in do 4 tipala ter raznovrstne načine po­vezovanja, toda dodatne pritikli­ne tudi stanejo, tako da se cena za »popoln« komplet hitro po­veča na več kot polovico evrske­ga tisočaka. Lego je komplet Bo­ost zasnoval kot začetek nove ce­novno dostopnejše robotske seri­je, ki pa nima omejitev prejšnjih poizkusov. Glede na preizkuše­no upamo, da jim bo uspelo in bomo v prihodnosti deležni do­datne ponudbe.. Popularizacija tehni­ških ved in poklicev v za­hodnem svetu že vrsto let ni le prednostna na­loga, temveč tudi pra­va poslovna priložnost. Znamenite in tudi malo manj znamenite fakulte­te tekmujejo med seboj v privabljanju študentov (in njihovega denarja), najboljši pa se lahko na­dejajo vabljivih ponudb. Lego se kot vodilni izde­lovalec igrač že vrsto de­setletji ukvarja s popu­larizacijo znanosti. To je še posebej vidno iz ro­botskih kompletov, kate­rih zadnji predstavnik je Lego Boost. Marko Kovač LEGO 17101 Boost Creative Toolbox Cena: 160 EUR Prodaja: Lego Shop X Število modelov in kock, raznovr­stnost, kakovost delovanja. Z Aplikacija zahteva dovolj sodobno tablico. D . Že embalaža je vabljiva . Izobilje sestavnih delov . Programsko okolje . Dobra povezava med tablico in robotom Eleganten, pameten in varen SMANOS X500 Alarmni sistem, ki ga krmilimo (tudi) z mobilno aplikacijo. Kdo: www.smanos.com Prodaja: www.avtera.si Cena: 260 EUR. X Krmiljenje prek mobilne aplikacije, delovanje tudi, kadar ni interneta ali elektrike, oblika, cena. Z Ne podpira povezave prek omrež­ja Wi-Fi, varnost krmiljenja prek omrežja SMS. omplet X500 je lep zgled izdelka, ki se ne obremenjuje s preteklo­stjo. Po ceni in vrsti tipal sodi v nižji cenovni razred, a ga lahko z dokupovanjem zahtevnejših tipal spravimo precej više, kjer tudi precej dražji konkurenti ne podpirajo vsega naštetega. Av­torji so imeli v mislih tudi obliko­vanje in enostavno rabo, a tega ne bi mogli trditi za številne bolj uveljavljene sisteme. Centralna enota po videzu spominja na povečan pametni telefon ali tablico. Toda dejan­ski zaslon LCD zavzema le manj­ši del prednje površine, pod njim pa je zanimivo zamišljena povr­šina, občutljiva za dotik, ki ima vgrajeno številčnico LED. Ko je izklopljena, se praktično ne vidi, da je tam, ko jo potrebujemo, pa se številke osvetlijo. Zato je ce­lota na pogled zelo privlačna. Vprašanje pa je, ali je to pametna lastnost za izdelek, ki bi v resnici želel ostati čim manj opazen. Na obeh straneh zaslona naj­demo še nekaj fizičnih tipk. Na desni so tipke za vklop in iz­klop varovanja in tako imenova­ni Home mode, kjer sistem zača­sno deaktiviramo. Na levi je tip­ka SOS, s katero lahko prikliče­mo vnaprej določeno številko v sili, zadnja pa rabi za opravlja­nje navadnih klicev v vlogi te­lefona. Tu je še mikrofon. Zani­mivo, da lahko v X500 shranimo tudi osebno sporočilo, dolgo do 10 sekund, tako kot pri telefon­ski tajnici. Na zadnji strani je kar nekaj priključkov. Predvsem tu najde­mo prostor za ploščico, ki jo pri­vijemo na zid. Pod njo je glavno stikalo za vklop alarmnega siste­ma. Zelo pomembno pa je še zra­ven ležeče manjše kontaktno sti­kalo, ki sproži alarm, če želimo aktiviran sistem ročno spraviti iz ležišča na zidu. Na spodnji strani centralne enote najdemo kar nekaj pri­ključkov. Najprej je tu priključek za zunanji napajalnik. Ob tem velja takoj povedati, da X500 deluje tudi brez priključitve na napajalnik. Vgrajen ima rezerv­ni akumulator zmogljivosti 1200 mAh, kar bi moralo zadostovati za 8 ur delovanja, tudi če v hiši ni elektrike. Lastnik bo ob tem seveda obveščen, da je zmanj­kalo elektrike. Spomnimo se, vsa druga tipala so tudi baterij­sko napajana, obveščanje o alar­mih pa poteka prek mobilnega omrežja. Odlično za primere, ko zmanjka elektrike ali pa je to del taktike vlomilcev. Poleg vtičnice za napajalnik je serija šestih V/I vrat za priključi­tev dodatnih tipal, povezanih s kabli. Posebnost je reža za karti­co SIM (navadne velikosti), s ka­tero lahko sistem generira alar­mni klic na vnaprej določene te­lefonske številke in omogoča upravljanje na daljavo. Tu je tudi reža za vmesnik USB za posoda­bljanje naprave. Ko smo namestili centralno enoto, pridejo na vrsto tipala. Ta delujejo na posebni frekven­ci, namenjeni varnostnim siste­mom, torej na 868 MHz. Na eno napravo lahko priključimo do 50 tipal, do 50 oznak RFID in do 10 daljinskih upravljavcev za vklop in izklop alarma. To pomeni, da je lahko zanimiva tudi za manj­ša podjetja, ne samo za domačo rabo. Osnovni komplet, ki smo ga preizkusili, je imel poleg central­ne enote še tipalo za zaznavo gi­banja, dvoje tipal za odpiranje vrat oziroma oken, dvoje oznak RFID in dva daljinca. Seveda za marsikoga to ne bo dovolj, zato lahko posamezna tipala tudi do­kupimo. Še več, Smanos ponuja tudi različne dodatke, kot so de­tektor dima, razne alarmne sire­ne in drugi pripomočki, ki lah­ko prispevajo k varovanja nepre­mičnine. Delovanje alarmnega siste­ma je najbrž vsem jasno. Na cen­tralno enoto so priključena tipa­la in, če je varovanje aktivirano, bo Smanos X500 ob zaznavi do­godka prek tipal sprožil glasen alarm (95 dB) in poslal SMS spo­ročila na vse navedene številke. Poleg SMSov lahko enota tudi pokliče uporabnika in mu nare­kuje razlog za sprožitev alarma. Poleg vgrajene sirene lahko pri­ključimo še zunanjo sireno, da na primer opozorimo okolico ali sosede. Namestitev kontaktnih ti­pal je enostavna. Vsako tipalo ima drobno baterijo, ki zadostu­je za približno leto dni delova­nja in se sproži, ko priloženi ma­gnet ni več v bližini (do 1 cm). To pomeni, da so bila tedaj vrata ali okno odprta. Sprožitev alar­ma se vidi tudi na tipalu v obliki drobne utripajoče diode LED. Ti­pala so lahko od centralne enote oddaljena do 100 metrov na pro­stem, a se to občutno zmanjša, če so vmes zidovi. K sreči Smanos za doplačilo ponuja ponavljalce (reperaterje) brezžičnega signa­la, tako da lahko z njimi pokrije­mo povezljivost tudi v zahtevnej­ših razmerah. Tipalo za zaznavo gibanja je najbolje postaviti na višino več kot 2,2 metra od tal. S tem lahko pokriva območje v radiju 8 me­trov in pod kotom okoli 110 sto­pinj. Ob zaznanem premikanju se seveda sproži alarm. Če ima­mo alarm deaktiviran ali v reži­mu Home mode in tipalo dva­krat zazna gibanje v razmiku treh minut, se bo spravil v mi­rovanje in ne bo prožil signalov proti centralni enoti. Tako lahko varčuje z energijo vgrajene bate­rije, kadar se pred njim sprehaja­jo pooblaščeni, ne tatovi. V kompletu najdemo tudi obe­ske z oznakami (tagi) RFID. Ko so te pravilno registrirane in uparjane, rabijo za hitro deak­tivacijo alarma, ne da bi morali poseči po daljincu ali kodi na tip­kovnici. Dovolj je, da oznako pri­bližamo centralni enoti. Oznake RFID lahko seveda povežemo z ljudmi, pa tudi z varnostnimi ob­močji, in s tem dobimo popolnej­šo informacijo, kdo je kaj izklopil in kdaj. Ta dogodek lahko X500 na zahtevo pošlje tudi v obliki sporočila SMS. Kot alternativa so v kompletu daljinci, kjer moramo za deakti­vacijo uporabiti varnostno kodo, a z njimi lahko prožimo tudi dru­ge funkcije. Ker ima X500 vgra­jeno kartico SIM, so avtorji po­skrbeli še za eno zanimivo funk­cijo. Rabi namreč lahko tudi kot nekakšen »stacionarni« mobilni telefon. Morda to pride kdaj prav v skranji sili, ko nimamo pri sebi osebnega telefona. Zraven alarma dobimo na­mensko aplikacijo za pame­tne telefone (iOS in Android). Program na prvem zaslonu vse­lej pokaže šest najpogostejših funkcij. Z aplikacijo enostavno opravimo tudi prvo namestitev sistema. Slediti moramo le kora­kom, ki so navedeni. To, da ima­mo v alarmni napravi kartico SIM, omogoča, da lahko napravo krmilimo in nadzorujemo tudi na daljavo. Zanimiv je način – s posebej formatiranimi kratkimi sporočili SMS ali z izbiro funk­cij v mobilni aplikaciji. Imamo pa nekaj pomislekov glede možno­sti vdora v tak sistem. Po drugi strani lahko sistem tako upora­bljajo tudi tisti, ki danes nimajo pametnega telefona. Menim pa, da je presečna množica takih, ki bi hkrati želeli prav X500 … do­kaj majhna. Zgled sporočila SMS je, reci­mo, 0001, ki uporabniški vme­snik nastavi na angleščino, 0031 je nizozemščina in tako naprej. S sporočilom vključimo alarm. S 3 zahtevamo telefonski klic, nato nas bo X500 poklical in lahko prisluškujemo, kaj se dogaja na oddaljeni lokaciji, ali pa govori­mo. Z 9 vključimo sireno, s 6 jo izključimo. Itd. Žal na testu nismo mogli pri­ključiti dodatnih tipal, kot so ti­pala za dim in razlitje vode, kar precej poveča namembnost. Po­grešamo možnost vzporednega krmiljenja in dostopa do naprave prek domačega omrežja Wi-Fi. S tem odpade združljivost z ra­znimi platformami, kot so Apple HomeKit in podobne. Res pa je, da je taka odločitev s stališča varnosti po svoje tudi prednost, saj v sistem ne moremo vdreti prek internetne povezave. Pohvaliti gre zgledno napisa­na navodila, kar pri takih napra­vah ni ravno pogosto. Poleg cen­tralne enote so natančno opisani vsi pripomočki v kompletu, prav tako je shematsko prikazano, kje je najbolje pritrditi posamezna tipala, da bo učinek varovanja optimalen. Cena kompleta X500 je do­kaj ugodna. Z okoli 200 evri na Amazonu sodi med cenejše. Res pa je, da bomo morali dokupiti še nekaj dodatnih tipal, tako da se utegne cena zvišati. Komplet dodatnih 4 kosov kontaktnih ti­pal stane 65 evrov, posamezno tipalo pa 18 evrov. Na voljo je tudi posebno tipalo, ki zazna/sli­ši razbijanje stekla. Zunanja si­rena stane 51 evrov. če je napa­jana s solarnim polnilcem, stane 77 evrov. Dodatno tipalo za za­znavanje gibanja stane 21 evrov. Tako, ki je imuno za gibanje do­mačih ljubljenčkov, pa 28 evrov. Detektor dima stane 22 evrov. Dodatna oznaka RFID 14 evrov. Cena je ugodna tudi zato, ker za spremljanje alarmov ne po­trebujemo zunanje varnostne službe. Vsaj kar se tiče tehnič­nega sporočanja. Možnost akti­viranja in ukrepanje varnostni­kov ob vlomu pa je povsem dru­ga zgodba.. Smanos je na področju alarmnih sistemov za va­rovanje nepremičnin raz­meroma mlad, ponu­ja pa zanimiv komplet X500 po privlačni ceni, ki zna skoraj vse, kar znajo drugi alarmni sistemi. A lahko bi bil še boljši, bolj v duhu današnjih naprav za povezane in pame­tne hiše. Vladimir Djurdjič K . Komplet Smanos X500 vsebuje poleg centralne enote zbirko tipal, oznak RFID in daljincev. . X500 lahko nastavljamo prek mobilne aplikacije ali sporočil SMS. . Osnovni zaslon mobilne aplikacije za X500 ponuja najpogostejše funkcije. Tipala za pametno hišo tevilo pametnih naprav, ki jih lahko uporablja­mo v hiši ali stanovanju, se zelo hitro povečuje. Celo IKEA kot simbol množične potrošnje izdelkov za dom ima po novem svojo družino pametnih krmilni­kov in tipal, ki jih upravljamo ob pomoči mobilnih naprav, z digi­talnimi pomočnicami in drugimi računalniškimi pripomočki. Nekateri, kot je družba Fibar s sedežem na Poljskem, so že od samih začetkov verjeli v to teh­nologijo. Družba je nastala že davnega leta 2010 in je speciali­zirana za trg izdelkov za pame­tne hiše. Za svoje izdelke so pre­jeli obilo mednarodnih priznanj, med drugim prestižno nagrado za inovacije na znamenitem sej­mu CES. V prodajnem programu ima­jo cel niz izdelkov, tokrat pa smo podrobneje preizkusili trojico ti­pal, ki so mišljena za rabo pred­vsem v kombinaciji z Applovimi mobilnimi napravami in njihovo platformo za pametne hiše, ime­novano HomeKit. Trojico sesta­vljajo tipalo za zaznavanje odpi­ranja oken ali vrat, tipalo za za­znavanje razlitja vode in tipa­lo za zaznavo premikanja v pro­storu. Vsakega lahko uporablja­mo samostojno ali pa v poljubni kombinaciji. Tudi z drugimi pa­metnimi napravami. Vsa tri pametna tipala odlikuje minimalistična oblika, ki v vseh pogledih spominja na Applo­ve izdelke. Vsa tipala so okro­gla, ovalna ali zaobljena in na vi­dez zelo preprosta. Preseneča, da ni tipk na vidnem mestu. Po­dobnost z oblikovalsko strategi­jo Appla se vidi tudi v embala­ži in (pretirano) minimalističnih navodilih. Jasno je, kdo je bil vzor. Vsa tri tipala imajo tudi enak in nekoliko nenavaden sistem prve namestitve. Za prvo pove­zavo potrebujemo združljivo na­pravo (iPhone, iPad ali Apple TV) in povezavo Bluetooth. Pred namestitvijo moramo v napravo namestiti ustrezen program Fi­baro Home, v katerem zažene­mo možnost samodejnega iska­nja združljivih naprav. Ko napra­vo najdemo, jo moramo še upa­riti. Sistem je prej unikaten kot redek – s fotoaparatom mora­mo opraviti prepoznavo posebne številčne kode na nalepki na zu­nanji strani asketskega priročni­ka. Prav ste prebrali, Fibar se ni odločil za običajne metode, deni­mo avtentikacijo s kodo QR, tem­več so vgradili svoj prepoznaval­nik slik. Noro. V teoriji bi morali vse skupaj opraviti v nekaj minutah, in to brez pritiskanja na kombinaci­jo tipk na napravi, ki jih pravza­prav ni. No, izkaže se, da ni či­sto res. V vsaki napravi je pod pokrovom vsaj eno stikalo, s ka­terim lahko napravo resetiramo na tovarniške nastavitve in v ne­katerih primerih celo nastavlja­mo prek »menujev«, ki se izraža­jo kot različno utripanje vgraje­nih diod LED. V našem primeru sta dve na­pravi pri namestitvi delovali kot oglaševano, tretjo, tipalo za za­znavanje premikanja po pro­storu, pa nam sprva nikakor ni uspelo upariti. Izkazalo se je, da smo morali napravo resetirati s posebno kombinacijo treh klikov na tipko pod pokrovom. Vse lepo in prav, če bi to pisalo v prilože­nih navodilih, a tam ni sledi o ta­kem primeru. Pomagalo je šele, ko smo iz spleta prenesli daljša elektronska navodila, pa še tam je bilo treba nekoliko iskati. Na­vodila so tudi sicer šibka točka izdelovalca, ki pogosto ne poja­sni dovolj nazorno, kako je treba postaviti napravo. Denimo to, da mora biti tipalo za odpiranje vrat zelo natančno poravnano (naj­več 5 mm) z dvema črticami na dveh kosih kompleta za zaznavo odpiranja vrat. Stavim, da bo kar nekaj uporabnikov zadevo prvič namestilo napačno. Ko imamo vse nameščeno, se lahko posvetimo posamezni na­pravi in njenim lastnostim. Po­sebnost izdelkov Fibaro je ta, da imajo v bistvu v eni napravi več tipal. Vzemimo, denimo, Flood Sensor, ki zazna razlitje vode. Ima namreč tudi merilnik tem­perature in sireno z alarmom (čeprav z glasnostjo slabotnih 71 dB), za povrh lahko po po­trebi priključimo nanj celo doda­tno zunanje tipalo za zaznavanje vode. Za nameček ima naprava še tipalo premikanja in zapiska ter sproži alarm na mobilni na­pravi, če ga hote ali nehote pre­maknemo. V osnovi ima Flood Sensor tri nožice, ki so hkrati nizkonapeto­stno tipalo izlitja vode. Ko smo na krožnik, kamor smo postavi­li Flood Sensor, nalili nekaj mili­metrov vode, se je tipalo v hipu oglasilo in sprožilo alarm o razli­tju. Odlično, če imamo težave z razlitji ali pa živimo na poplav­nem območju. Tipalo za tempe­raturo pa promovirajo tudi kot termometer v bližini tal. Če ima­mo, denimo, talno ogrevanje, zna priti prav pri avtomatizaciji stanovanja. A o tem nekoliko ka­sneje. Sledi tipalo za odpiranje oken in vrat, ki je sestavljeno iz dveh delov. Nekoliko večji del ima vso elektroniko in baterijo, manjši pa je v bistvu magnet, ki sporo­či, kdaj so vrata odprta. Tudi ta izdelek ima vgrajeno tipalo za temperaturo, kar omogoča zani­mive možnosti merjenja mikro­klime v posameznem prostoru, poleg vrat in oken, kjer je tudi najprimerneje meriti tempera­turne razmere. Tipalo deluje preprosto: vrata so odprta ali zaprta. Malo manj je znano, da ima tipalo vgrajeni še dve stikali. Prvo rabi za že prej omenjeni postopek resetiranja ali ročnega nastavljanja napra­ve, drugo pa je vgrajeno na dno. V normalnem režimu mora biti stikalo vedno stisnjeno. Če sku­šamo tipalo odlepiti ali drugače odstraniti z ležišča, bo sprožilo sporočilo o alarmu. Tako pridemo do tretjega tipa­la, ki je najbolj zanimivo in tudi najbolj nenavadno. Detektor gi­banja je strašljivo podoben oče­snemu zrklu. Popolna krogla ima sprednji del prekrit s prozor­no plastiko, pod katero barvne diode LED vizualno podajajo sta­nje oziroma prepoznavo gibanja. Zanimivo, a na dolgi rok morda moteče. Sprva nas je begalo tudi to, kako zadevo pritrditi. Majhno plastično držalo tu omogoča, da celoto prilepimo ali še bolj privi­jemo na mesto, kjer želimo me­riti gibanje. To naprava počne z infrardečim tipalom, ki mu lah­ko nastavljamo občutljivost. Fi­baro trdi, da lahko imamo v pro­storih brez težav tudi hišne lju­bljenčke, pa ne bodo povzroča­li lažnih alarmov. No, v našem primeru so domači mački kar re­dno motili tipalo in prožili alar­me. Malo se je pač treba poigra­ti z nastavitvijo občutljivosti gle­de na velikost znanih bitij v hiši. Motion Sensor ne meri zgolj gibanja, temveč tudi svetlobo. Z njim brez težav izmerimo, ali je v prostoru prižgana luč ali pa (z malo nastavljanja in testiranja) skozi okno sije sonce. Zanimiva možnost za proženje avtomati­zacije stanovanja. Kot pri drugih dveh tipalih tudi pri tej napravi najdemo še termometer in me­rilnik pospeškov, s katerim za­znamo, da je bilo tipalo prema­knjeno. Vsa ta tipala so prek povezave Bluetooth povezana na program Fibaro Home, ki ga imamo na mobilni napravi. Program omo­goča vpogled v tipala, nastavi­tve delovanja in obveščanje o do­godkih. Za program lahko reče­mo, da je korekten, a nič poseb­nega glede prijaznosti uporabni­ške izkušnje. Tipala lahko poljubno poime­nujemo (zakaj je ime pomemb­no, bomo videli kasneje) in zdru­žujemo v logične skupine oziro­ma sobe. Najzanimivejša je mo­žnost Scenes, kjer lahko na pod­lagi zaznanih dogodkov ali vre­dnosti sprožimo neko dejav­nost. Ko se, denimo, vrata odpre­jo, lahko prižgemo luč ali kaj po­dobnega. Seveda pri tem potre­bujemo krmilnike, ki lahko upra­vljajo ciljne naprave, recimo ele­ktronski ventil za vodo. Če bi Flood Sessor zaznal izlitje vode, lahko tako samodejno zapremo ventil za vodo. Vsa tipala prikazujejo podat­ke in omogočajo avtomatizaci­jo tudi prek vgrajenega progra­ma in platforme Apple Home, ki združuje naprave, združljive s specifikacijo HomeKit. Kakih po­sebnih dodatnih možnosti tu ni­mamo, razen tega, da lahko na enem mestu agregiramo podat­ke na različne naprave, če jih imamo, torej ne samo tiste iz po­nudbe podjetja Fibar. Združlji­vost s HomeKitom se kaže še v eni točki – naprave lahko zaradi tega krmilimo zgolj z govorjeni­mi ukazi prek pomočnice Siri. Tu pa je pomembno, da smo tipa­la poimenovali enostavno in ra­zumljivo, sicer Siri ne bo vedela, katero napravo točno želimo na­sloviti. Vprašanje pa je, kako po­gosto bomo to zares počeli. Največja pomanjkljivost vseh treh tipal je to, da delujejo le prek povezave Bluetooth. To po­meni, da lahko mobilna napra­va komunicira z njimi (v obe smeri) le, kadar je v dometu si­gnala. Ker tipala nimajo vme­snika Wi-Fi, ne moremo na da­ljavo neposredno spremljati no­tifikacije na telefonu iPhone brez prisotnosti posredniških naprav. To je res veliko razoča­ranje in omejitev. Toda Fibaro ima rešitev. V stanovanju lahko kot posredni­ka (gateway) uporabimo drugo Applovo napravo, denimo tabli­co iPad. Še raje pa večpredstavni predvajalnik Apple TV. Kar na­enkrat se smiselnost predvajalni­ka Apple TV s tem še poveča. Ko so tipala na ta način povezana v internet, lahko notifikacije spre­mljamo tudi, ko smo zunaj hiše/stanovanja. Škoda za tako komplikacijo, kajti Fibar ima v ponudbi tudi ne­koliko zanimivejšo različico tipal, tako, ki komunicira v domačem omrežju prek protokola Z-Wa­ve. Gre za enega bolj priljubljenih standardov, ki ga podpira cel kup izdelovalcev, med drugim Sam­sungova družina izdelkov Smart Things. Ti izdelki se nato lahko priključujejo na poljubne hišne centrale (gateways) in od tam omogočajo še precej bolj komple­ksne scenarije avtomatizacije ozi­roma proženje dejavnosti glede na postavljena pravila. Fibar ima v ponudbi nekaj ta­kih central, kot sta Home Cen­ter Lite in Home Center 2, a so kar precej drage. K sreči lahko uporabimo tudi izdelke konku­rence. Škoda, da izdelki z do­datkom HomeKit v imenu ta hip, kot kaže, še ne omogočajo priključitve v omrežja Z-Wave. V navodilih je sicer opisan po­stopek, kako se priključiti v ta omrežja, a na spletni strani iz­delovalca piše, da to trenutno ni podprto. Kdo ve, morda pa bo kasneje, morda s posodobitvijo sistemskih programov v tipalih. Tipala Fibaro HomeKit so do­bra zamisel, le ne povsem razde­lana. Precej raje bi videli, da bi ti­pala delovala prek omrežja Wi­-Fi in s tem ponudila neposre­dno povezljivost do mobilnega telefona za obvestila in možnost upravljanja na daljavo. Tako pa smo za resnično koristno rabo prisiljeni seči še nekoliko glo­blje v žep. Način avtomatizacije med različnimi tipali je zelo za­nimiv, če si hišo opremimo še z elektronskimi stikali, vtičnicami in ventili, potencialno zelo kori­stno. Fibaro je vsekakor družina izdelkov, ki se jo splača spremlja­ti tudi v prihodnje. . Ob pomoči pametnih ti­pal lahko v domačem stanovanju ali hiši učin­kovito poskrbimo za var­nost, predvsem pa za av­tomatizacijo delovanja, kar prispeva k udobju, pa tudi prihranku pri stroških, zlasti za ener­gijo. Fibaro HomeKit je družina izdelkov, ki nas varuje pred nepridipravi, nespametno rabo ener­gije (hlajenje pri odprtih oknih?) in celo poplava­mi. V tej izvedbi eksklu­zivno v kombinaciji z iz­delki družbe Apple in njihovo platformo za pa­metne hiše, HomeKit. Vladimir Djurdjič Š FIBARO HomeKit Flood Sensor Tipalo za zaznavanje tekočin ozi­roma razlitja. Kdo: www.aim-high.si Cena: 71 EUR. X Združljivost s platformo HomeKit in pomočnico Siri, več tipal v eni napravi, enostavnost rabe, podpo­ra dodatnemu zunanjemu tipalu. Z Ne podpira obvestil prek povezav Wi-Fi, slabotna sirena, nestandar­dna baterija, navodila. FIBARO HomeKit Door / Window Sensor Tipalo za zaznavanje odpiranja vrat ali oken. Kdo: www.aim-high.si Cena: 61 EUR. X Združljivost s platformo HomeKit in pomočnico Siri, več tipal v eni napravi, enostavnost rabe, varno­stno stikalo proti odstranitvi. Z Ne podpira obvestil prek povezav Wi-Fi, nestandardna baterija, navo­dila. FIBARO HomeKit Motion Sensor Tipalo za zaznavanje premikanja po prostoru. Kdo: www.aim-high.si Cena: 69 EUR. X Združljivost s platformo HomeKit in pomočnico Siri, več tipal v eni napravi, enostavnost rabe, nasta­vljivost občutljivosti, merilnik sve­tlobe. Z Ne podpira obvestil prek povezav Wi-Fi, slabotna sirena, nestandar­dna baterija, navodila. . Na domačem zaslonu aplikacije hitro preverimo stanje sistema in gradnikov. . Tipalo za zaznavanje razlitja vode javlja tudi temperaturo. Apple iOS 11 – največja sprememba doslej? APPLE iOS 11 (beta5) Operacijski sistem za Applove mobilne naprave. Kdo: Apple; www.apple.com Cena: Brezplačna nadgradnja. X Večopravilnost, zaslonska tipkovni­ca s Key Flicks; novi dock, napove­dana podpora VR/AR (Arkit). Z Nove funkcionalnosti (multita­sking) še ne podpirajo vsi progra­mi; omejene zmožnosti upravitelja datotek (file manager). pple svoj mobilni ope­racijski sistem že skoraj od samih začetkov vsa­ko leto redno posodablja in mu dodaja nove funkcije. To pra­vilo sicer ni nikjer zapisano in Apple tega ne obljublja, a je je­senski izid novega iOS že neka­kšen običaj. Čeprav bodo od novosti v iOS 11 imeli korist vsi uporabniki (no­vejših) Applovih naprav, bodo z njimi najbolj zadovoljni uporabni­ki tablic iPad. Z novimi zmožnost­mi uporabe več programov hkra­ti na zaslonu (večopravilnost), bi­stveno enostavnejšo tehniko po­vleci in spusti ter novim upravi­teljem datotek je sistem iOS pre­cejšen napredek za tiste, ki upora­bljajo več programov hkrati. Preizkuševalci v internetnih člankih trdijo, da je novi iOS naj­pomembnejša nadgradnja doslej. Vsekakor gre za večji napredek, kot so bile zadnje dve ali tri raz­ličice, toda večino koristnih no­vosti bodo lahko uživali le lastni­ki iPadov. Iste lastnosti v iPhonu ne pridejo tako do izraza (zaradi manjšega zaslona), v nekaterih primerih pa se iOS med obema platformama kar precej razlikuje. Novi iOS 11 smo v še preizku­sni različici Beta 5 preizkusili na dveh povsem različnih napra­vah – najnovejši tablici iPad Pro (2017) in z že »prastarim« tele­fonom iPhone 5S. V obeh prime­rih je nadgradnja potekala pov­sem brez zapletov. Časi, ko so uporabniki trepetali, ali se bo ob nadgradnji na nov OS naprava trajno sesula (bricking), se zdijo le daljna preteklost. Poudariti pa velja, da gre še vedno za razvoj­no različico in se lahko lastnosti in obnašanje programov v konč­ni različici razlikujejo. Split View/Slideover View Uporabniki tablic iPad so se že vrsto let pritoževali, da lahko kljub velikosti zaslona naenkrat gledajo in delajo le z enim pro­gramom. V predzadnji različici je Apple prisluhnil tem kritikam in vgradil možnost prikaza osku­bljene različice nekaterih progra­mov na desni strani zaslona. V iOS so to funkcionalnost iz­razito spremenili in izboljša­li. Za začetek lahko dva progra­ma prikažemo drugega ob dru­gem (Split View) in celo določi­mo razmerje zaslona, ki ga lahko eden ali drugi uporabljata. Nače­loma naj bi se vsebina vsakega »okna« s tem avtomatsko prila­godila, a se je to v razvojni razli­čici poznalo le na peščici progra­mov. Predvidevamo, da mora ve­čina razvijalcev svoje programe še prilagoditi novostim v iOS 11. Predelitev zaslona na dvoje je le eden od dveh načinov hkra­tnega prikaza dveh programov. Slide Over je poseben režim, kjer drugi program povlečemo čez prvega, pri čemer drugi program zavzame okoli tretjino zaslo­na (lahko ga prestavimo na levi ali desni rob), prvotni program pod njim pa je še vedno celoza­slonski. Odlično, če želimo opra­viti kako manjše opravilo, deni­mo napisati trenutno sporočilo in vanj potegniti del vsebin iz pr­votnega programa. Razdelitev Slide Over lahko zelo preprosto spremenimo v Split View, tako da gumb v na­slovni vrstici manjšega okna po­tegnemo narahlo navzdol. Če pa potegnemo notranji rob tega okna navzven, drugi program preprosto odstranimo z zaslo­na. Zanimivo, da imamo lahko naenkrat odprtih več kombina­cij dveh aplikacij na zaslonu in celo preklapljamo med njimi. A še vedno ne moremo imeti od­prtih dveh instanc istega progra­ma, na primer Worda. Preklop med programi in Control Center Ko govorimo o preklapljanju med več programi, velja pouda­riti veliko spremembo v načinu, kako to dosežemo. V preteklosti smo to počeli s posebno kretnjo ali pa dvojnim klikom edine tip­ke ob zaslonu. Zdaj to opravimo preprosto z dolgim potegom z dna zaslona. S kratkim potegom dobimo novi Dock, z dolgim pa seznam vseh odprtih programov, kjer so naenkrat v dveh vrstah vi­dni štirje zadnji uporabljeni, pre­mik levo razkrije druge. Pred tem smo tako priklica­li nadzorni center, seznam najo­snovnejših kontrol računalnika, kot so glasnost zvočnika, nastavi­tev svetlobe zaslona, vklop in iz­klop vmesnikov. Ta je zdaj na is­tem zaslonu na desni strani in ima povsem drugačno grafiko. Disku­tirali pa bi lahko, ali je resnično boljša. Mnogi menijo, da ne. Control Center je doživel še eno veliko spremembo – postal je uporabniško prilagodljiv. Upo­rabniki lahko namreč sami dolo­čijo, katere nastavitve bodo tu vi­dne in katere ne. Končno smo do­bili možnost dodajanja nekaterih že doslej prepotrebnih funkcij, ki tu niso bile dostopne. Pričakuje­mo lahko, da bodo čez čas sem romale tudi nastavitve za kak program tretjih ponudnikov. Novi Dock Največja vizualna sprememba, ki jo opazimo po namestitvi iOS 11, je nova orodjarna Dock. V primerjavi z dosedanjo, ki je bila vedno nameščena fiksno na dno namizja, je v novi kar nekaj spre­memb. Najprej ta, da je orodjar­na skupaj z ikonami priljublje­nih programov zdaj lebdeča in jo lahko prikličimo tudi, ko ima­mo odprt kak drug program. To je predpogoj za uporabo napre­dnih funkcij, kot so večopravil­nost in novi mehanizem povleci in spusti. V orodjarno lahko zdaj spravi­mo bistveno več priljubljenih pro­gramov, do 13, doslej pa smo jih le 6. Od teh 13 lahko (privzeto) desne tri uporabimo kot seznam nazadnje odprtih programov, to je nadvse uporabno. Toda novosti v Docku se s tem še ne končajo. Če držimo iko­no posameznega programa pri­tisnjeno nekaj časa, se nad njo prikažejo slike nazadnje odprtih dokumentov. To je odlično za hi­ter dostop, pa tudi zelo enostav­no posredovanje dokumentov v druge programe s tehniko povle­ci in spusti. Res pa je, da za zdaj ta funkcija prikaza zadnjih do­kumentov deluje le z nekateri­mi Applovimi programi. Preosta­li bodo morali to možnost najbrž šele aktivirati v naslednjih po­pravkih svojih programov. Tipkovnica s hitrimi potegi Vse zgoraj naštete novosti so zelo koristne, toda osebno se mi zdi najbolj dobrodošla nova zmožnost tipkovnice, ki upora­blja tako imenovane hitre pote­ge (Key Flicks). Namesto da bi preklapljali med različnimi tip­kovnicami (črke, številke), so na vsaki tipki poleg prvotne funk­cije prikazani tudi alternativni simboli (številke znake), ki jih aktiviramo tako, da pritisnemo tipko in pritisnjeno potegnemo rahlo navzdol. Odlična možnost, ki moč­no pohitri tipkanje s polnim na­borom znakov, brez preklaplja­nja. Res pa je, da se bodo morali uporabniki tega malce navaditi. Na začetku se je treba »spomni­ti«, da je ta možnost na voljo, od­slej bo tipkanje na zaslonsko tip­kovnico kanček manj frustrirajo­če. Tisti, ki veliko tipkajo, naj si kot dodatek omislijo fizično tip­kovnico. Upravitelj datotek Files Operacijski sistem iOS se od drugih programov razlikuje po tem, da je skoraj povsem opustil pojem datotečnega ali dokumen­tnega sistema, vsaj tistega, ki je viden uporabnikom. Namesto tega ima vsak program svoj »re­pozitorij«, kjer shranjuje doku­mente. Ti niso vidni drugim, ra­zen redkih izjem navzkrižne in­tegracije med dvema progra­moma. Pa še to bolj prek oblaka (iColud ali drugega) kot prek iz­menjave na krajevni napravi. Toda ta koncept je precej v navzkrižju z navadami uporabni­kov, še posebej poslovnih, ki de­lajo s kopico dokumentov. Zato je Apple v iOS 11 na neki način po­pustil in uvedel aplikacijo Files, ki prikazuje na enem mestu do­kumente iz različnih programov. Nekaj takega torej, kar imajo an­droidne naprave že od nekdaj. Pa ne samo to, temveč tudi iz različ­nih oblačnih shramb. Dovolj je, da imamo nameščen program, ki dostopa do oblačne storitve, in že se bo prikazal na meniju. Tako smo brez težav dodali v Files po­vezave na Dropbox, Google Dri­ve, Microsoftov OneDrive, celo domači Synology NAS (in njegov DS Files) je novi program pravil­no prepoznal in vključil. Files omogoča, da datoteke upravljamo, premikamo, ozna­čujemo z oznaki (tagi) in doda­jamo med priljubljene. Toda za zdaj to velja le za kopico Applo­vih programov, ko so Keynote, Numbers in Pages. Dokumen­te iz drugih oblačnih storitev pa za zdaj lahko vidimo le v okvi­ru naivnega prikazovalnika, ra­zen če jih ne prekopiramo (shra­nimo) v krajevni pomnilnik ali iCloud. Tudi tu se nam zdi, da bodo morali ponudniki oblačnih programov najprej narediti nekaj sprememb, da bo Files zaživel v vsej svoji moči. Drag and drop iOS je končno dobil spodobno podporo tehniki povleci in spu­sti. Ta se kaže različno in precej obeta. Del besedila v brskalniku, recimo, označimo in brez težav prenesemo v elektronsko sporo­čilo ali dokument. V programu Photos lahko uporabimo eno ali več fotografij in jih prenesemo v program za trenutno sporočanje in tako naprej. Nova podpora povleci in spu­sti se lepo ujame tudi z drugi­mi novostmi, denimo z orodjar­no Dock. Če iz nekega progra­ma povlečemo vsebino (deni­mo sliko) na ikono programa na Docku, se bo kopirana vsebina avtomatsko prenesla v slednje­ga. Priročno, saj je bilo za kaj ta­kega doslej treba uporabljati teh­niko kopiraj in vstavi (copy - pa­ste), to pa je na napravi brez tip­kovnic precej zamudno opravilo z več koraki. Novi App Store Apple je povsem preoblikoval App Store in mu dodal moder­nejši, bolj svež videz. Načeloma celo prikazuje več informacij o posameznem programu kot do­slej, toda o uspešnosti preobliko­vanja bi lahko razpravljali. Dej­stvo je, da zdaj na zaslonu v br­skalniku programov naenkrat vi­dimo manjše število programov, je pa zato vse manj natlačeno, slike pa večje. To je še posebej opazno na iPhonih. Apple je razdelil seznam programov v dve skupini – na igre in druge aplikacije. To pre­cej pove o tem, katera kategori­ja programov je na mobilnih na­pravah najbolj cenjena in zasto­pana. Moti pa, da je Apple z me­nija umaknil nekatere manj po­goste funkcije, na primer seznam že doslej kupljenih in/ali nalože­nih aplikacij. Boljša podpora Apple Pencil in prenovljeni Notes Novi iOS podpira nekaj, če­mur pravijo Instant markup, denimo v dokumentih PDF. S svinčnikom (ali prstom) lahko tako pišemo čez poljuben pro­gram (ki podpira to funkcijo), zapiski pa se bodo shranili v iz­virni program. Zanimiva je tudi funkcija In­stant notes. Če imamo svinčnik Apple Pencil, se lahko že na za­slonu za prijavo (lock screen) do­taknemo in takoj začnemo pisa­ti beležke in risati skice, ki bodo nato shranjene v programu No­tes. S tem lahko utišamo tudi najzvestejše privržence pisanja na papir. Tudi sicer je Notes precej iz­boljšan. Ko v programu Notes začnemo nekaj pisati v besedilo, se to začne avtomatsko prilaga­jati skici. S pisalom narejene pi­sane zapiske lahko zdaj celo išče­mo s funkcijo Search. To je odlič­no, če pišemo v enem od podpr­tih jezikov. Notes zdaj omogoča celo »skeniranje dokumentov« s fotoaparatom, avtomatsko obre­zovanje in poravnavo v besedilo. Sledi še kopica manjših izbolj­šav, kot so novo orodje za dela­nje zaslonskih slik, nov protokol AirPlay 2, možnost vklopa funk­cije »Ne moti med vožnjo«, kjer telefon sam zazna vožnjo z vozi­lom. Applove Mape, ki so še ve­dno skromnejše od Googlovih, pa zdaj podpirajo tudi zemljevi­de v objektih (Indoor Maping). Omeniti velja še eno, nemara najpomembnejšo novost v iOS 11, ki pa je še ni mogoče preiz­kusiti. Apple je naznanil, da bo novi operacijski sistem podpiral povečano resničnost (AR; Au­gmented Reality), ko bodo pred­stavili združljivo opremo. Po tre­nutnem razumevanju to pome­ni do uradne predstavitve nove­ga iPhona. ARkit, kot se imenuje platfor­ma, je že na voljo razvijalcem in, če sodimo po njihovem navduše­nju, se nam obeta cela nova ka­tegorija programov, ob katerih bo Pokemon Go videti kot lan­ski sneg. V primerjavi s tekme­ci bo Apple, kot kaže, na podro­čju AR naredil velik korak naprej, saj obljublja prostorsko umeščene prikaze brez uporabe specializira­nih kamer za določanje globine. Kot rečeno, je novi iOS 11 zdru­žljiv z nizom različnih generacij naprav, ki segajo pri telefonih od modela iPhone 5S naprej. Pri ta­blicah pa od iPada generacije 5 in iPada mini 2 naprej. Če vas nav­dušuje večopravilnost na tablicah, razmislite o čim večjem zaslonu. Novi 10,5-palčni iPad Pro je do­ber izbor, še boljši pa je iPad Pro z 12,9-palčnim zaslonom. iOS 11 je torej pomemben mejnik v razvoju Applove mo­bilne platforme. Vsaj do različi­ce 12, za katero kar nekako že vemo, kdaj bo nared. . Apple je kot vsako leto doslej v začetku pole­tja napovedal novo raz­ličico operacijskega sis­tema za mobilne napra­ve, iOS 11. Letošnja po­sodobitev ni zgolj osve­žitev sistema, saj prina­ša pomembne novosti, ki bodo predvsem tabli­ce iPad popeljale korak bliže zmožnostim preno­snikov, predvsem pa po­slovnim uporabnikom. Obenem zagotavlja združljivost s starejšimi napravami, tja do telefo­na iPhone 5S. Vladimir Djurdjič A . Apple je Control Center in App Switcher združil na en zaslon. Dock zdaj sprejme do 13 ikon in je dosegljiv s potegom z dna zaslona. . Split View omogoča, da delamo z dvema programoma hkrati. Podatke med njima izmenjujemo tako, da jih povlečemo s prstom. . Tipkovnica s funkcijo Key Flicks omogoča hitrejše tipkanje kot doslej. Program Note omogoča skiciranje in celo skeniranje dokumentov. . Prenovljeni App Store prinaša nov videz in ločene zaslone za igre in druge programe. . Program Files združuje pogled na različne shrambe dokumentov na enem mestu. wist je aplikacija, s ka­tero v Doistu obljubljajo konec neprestanih ob­vestil o prejetih sporočilih. Slo­gan, ki se uporablja za trženje aplikacije, je manj motenj in več produktivnega ekipnega dela. Namestimo ga v računalnik z Windows ali macOS in v pame­tne naprave, ki delujejo na ope­racijskih sistemih iOS in Andro­id. Uporabljamo lahko tudi sple­tno različico, ki je za povsem nov izdelek zelo dobro nareje­na. Ni opaziti večjih hroščev in tudi postavitev elementov upo­rabniškega vmesnika je ne gle­de na uporabljeni brskalnik do­sledna. Zasnova aplikacije spomi­nja na mešanico med e-pošto in običajnimi aplikacijami za poši­ljanje sporočil, kot je na primer WhatsApp. Twist poleg odpra­ve neprestanih obvestil o novih sporočilih obljublja tudi možnost poglobljene izmenjave mnenj. Namesto kratkih enovrstičnih sporočil je uporabniški vmesnik naravnan tako, da spodbuja dalj­ša besedila. Kot pomembno prodajno prednost omenjajo organizaci­jo poslanih sporočil v tako ime­novane niti. Če poteka komuni­kacija med več uporabniki hkra­ti, se lahko v aplikacijah, kot je Slack, zgodi, da nastane zme­da – uporabniki se hkrati pogo­varjajo o več različnih temah in nastane nepregledna množi­ca sporočil, znotraj katere se je težko znajti. Organizacija v niti omogoča, da se sleherna tema pogovora organizira v svojem prostoru, ob pomoči označb oz. »tagov«. Tako je lažje slediti po­samezni temi. Ne preseneča, da tudi Slack že ponuja možnost pregleda pogovorov na podlagi ustreznih označb. Pri uporabi Twista (mi smo ga uporabljali dober teden) se omenjene prednosti storitve z boljšo organizacijo pogovorov in možnostjo delne nadomesti­tve e-pošte potrdijo, a ena teža­va ostaja. Twist nadomesti e-po­što zgolj deloma – le ob inter­ni komunikaciji med člani eki­pe. Za komunikacijo z zunanjimi naslovniki je uporaba e-pošte ne­izogibna. Zaradi tega bo verjetno lažje ostati kar pri e-pošti, saj si­cer Twist predstavlja še eno do­datno orodje v poslovnem okolju in vprašanje je, ali bodo uporab­niki to pripravljeni sprejeti.. Zvito! Komunikacijska orodja za skupine so trenutno vro­ča, vodilnemu Slacku se poskuša približati mno­žica novincev. Med njimi je tudi podjetje Doist (iz Čila!) z aplikacijo Twist. Jernej Horvat T TWISTAPP Kje: twistapp.com Cena: Brezplačen in neomejen paket za 5,5 EUR/uporabnika/mesec. X Pregleden uporabniški vmesnik, brez večjih hroščev. Z Ne nadomesti e-pošte v celoti. VKLOP NA KRATKO NA KRATKO VKLOP U U 32 september 2017 september 2017 33 Svet spletnih brskalnikov Monitor DVD Na tokratni Monitorjev DVD smo priložili še: • film V Kleti • MonitorTV - Apple iPad Pro 10.5, Lego Boost • arhiv Monitorja in Monitorja Pro v obliki PDF in še 3 GB najrazličnejših programov! Programi, ki smo jih tokrat priložili na naš DVD. pletni brskalniki so da­nes osnova vsakega ra­čunalnika in celo tablice in telefona. So okno v svet, vse bolj pa postajajo tudi osrednje orodje, s katerim lahko postori­mo veliko večino opravil, za ka­tere smo nekoč potrebovali spe­cializirane programe. . Google Chrome. Zgodba o uspehu zadnjih let je Google Chrome (no, tudi sam Google, če zastavimo malce širše). Brskal­nik, ki je nastal z idejo biti hiter in lahek, je v resnici težko orož­je, ki ga Google uporablja za zao­krožitev svojega spletnega mono­pola. Kot zgled omenimo le za­dnje dogajanje, ko bo v brskalnik kmalu vgrajena možnost zapore oglasov. Seveda le tistih, za kate­re sam Google meni, da oblikov­no in uporabniško niso primerni. Tisti, s katerimi služi denar Goo­gle, seveda ne bodo taki … Chrome je bil včasih, kot vsi novi brskalniki, majhen, hiter in »lahek«, danes se je razrasel, tako da je za resno rabo smisel­no imeti računalnik z dovolj po­mnilnika. Hiter je še vedno, da je velik, pa je logično, ko pomi­slimo, da gre v resnici za skoraj­da celovit operacijski sistem. Na­vsezadnje na njem temelji Chro­meOS, ki ga Google kot opera­cijski sistem namešča, v pred­vsem v ZDA, v zelo priljubljene prenosnike Chromebook. Upo­raba Chroma postane užitek, če se dovolimo dovolj vpeti v Goo­glov ekosistem – takrat je delov­no okolje (videz, razširitve, shra­njena gesla) popolnoma enako v vsakem računalniku, za kate­rega sedemo. Četudi morda ni več Windows, temveč tudi Mac ali Linux. Google Chrome Kje: www.chrome.com ChromeStandaloneSetup64.exe Cena: Zastonj. . Mozilla Firefox. Firefox je le­gendarni brskalnik, ki ga vzdr­žuje neprofitna organizacija Mozilla. Slednja je pred davni­mi leti izšla iz še bolj legendar­nega Netscapa. Brskalnik, ki mu je uspelo nemogoče – pred leti je prvi močno najedel monopol Microsoftovega Internet Explo­rerja. Firefox je danes moderen br­skalnik, ki mu do svetovnega primata, ki ga je pred leti pre­vzel Google s svojim Chromom, manjka le – velikost in »boga­tost« podjetja, ki stoji za njim. Težko bi rekli, da je Firefox v čem slabši od Chroma (nasprotno, v marsičem, denimo upravljanju z zavihki, je močno superioren), a pač ni del širokega ekosistema, kot ga ima Google, zato ga upo­rablja manj uporabnikov. Vse­kakor pa enako hitro, včasih še natančneje sledi vsem spletnim standardom, sedanjim in priha­jajočim, zato ga je v resnici smi­selno imeti nameščenega v ra­čunalniku, četudi nemara ni naš privzeti brskalnik. Vedno se na­mreč zgodi, da kakšna spletna stran v nekem brskalniku ne de­luje najbolje in je bolje imeti al­ternativo. Mozilla Firefox Kje: www.mozilla.org Firefox Setup 55.0b13.exe Cena: Zastonj. . Opera Neon. Opera je bil včasih brskalnik, ki so ga ljubi­li uporniki, tisti, ki »nalašč« niso hoteli uporabljati »velikih« upo­rabnikov, tistih, ki so jih vsi dru­gi. Biti drugačen, to je bil njihov moto. No, danes tudi Opera te­melji na enakem brskalnem po­gonu kot Chrome. To pomeni, da je od drugačnosti ostalo le še ne­kaj uporabniškega vmesnika. Poskus, narediti korak stran od te enakosti, je (še vedno) ek­sperimentalen brskalnik Ope­ra Neon, ki je videti vse dru­go, le (običajen) brskalnik ne. Ko ga poženemo, se nam v re­snici odpre nekakšno namizje (celo z enakim ozadjem, kot ga ima Windows), v katerem s kli­ki ikone odpiramo spletne strani. Še več, tudi »zavihki« z odprti­mi stranmi so v neonu videti kot ikone, ki se nalagajo na namiz­je. Zanimiva zasnova, ki pa po našem mnenju odpove, ko se bo treba prebijati prek desetine od­prtih zavihkov, s katerimi po na­vadi delajo(-mo) zahtevni upo­rabniki. A poskusiti ni greh. Opera Neon Kje: www.opera.com Opera_Neon.exe Cena: Zastonj. . Vivaldi. Drugi poskus ohrani­ti (v tem primeru pridobiti) zve­ste uporabnike starejših različic Opere je Vivaldi. Brskalnik, ki ga je naredil nekdanji ustanovi­telj Opere, da bi oživil staro sla­vo Opere 12, zadnje različice, ki je še delovala s starim brskal­nim pogonom. Tudi Vivaldi si­cer uporablja Blink, pogon, ki ga uporablja Chrome (in nove Ope­re), a je dovolj drugačen in obe­nem samosvoj, da si je zelo hitro pridobil zavidljivo število upo­rabnikov. Najbolj očitno je, da se strani v njem izrisujejo izredno hitro, minimalistični vmesnik pa lahko povsem prilagodimo. Na voljo je še kopica dodatkov, npr. možnost dodajanja beležk in bli­žnjica do hitrih ukazov, odličen je tudi sistem za delo z zavihki. Vivaldiju najbolj manjka sis­tem sinhronizacije bližnjic, gesel in sploh vseh nastavitev, česar smo vajeni pri Chromu in Fire­foxu. Po neuradnih namigih naj bi bila sinhronizacija nared še le­tos. Vivaldi Kje: www.vivaldi.com Vivaldi.1.10.867.48.exe Cena: Zastonj. . Maxthon. Še lani smo med brskalniki priporočali tudi Maxthon, sicer izdelek kitajskih avtorjev. Zanimiv brskalnik z do­polnjenim seznamom zmogljivo­sti, ki je za povrh na voljo tudi na mobilnih napravah, je letos na lestvicah priljubljenosti strmo­glavil. Razlog? Ugotovitev polj­skih raziskovalcev, da brskal­nik vohuni za svojimi uporabni­ki, tudi če uporabniki tega izrec­no ne dovolijo. V centralo na Ki­tajskem se tako stekajo podat­ki o računalniku, kot so opera­cijski sistem, procesor, aplikaci­je, informacije o nameščenem AdBlocku, naslov začetne strani, zgodovina brskanja. Brskalnik sicer kljub temu de­luje prav dobro in, če želite, ga lahko preizkusite. Uporabljali pa ga vsaj mi ne bomo. Maxthon Kje: www.maxthon.com mx5.1.0.3000.exe Cena: Zastonj. S . Microsoft Edge. Začnimo z brskalnikom, ki ga nismo pri­ložili na DVD in ga tudi ne moremo, saj je že vgrajen v Win­dows 10. Microsoft Edge je Microsoftov poskus »novega za­gona« njihovega brskalnika Internet Explorer, ki je v vseh teh letih prilezel do različice 11 in – ga uporablja vedno manj lju­di. Nekoč je bil Internet Explorer tisti velikan, ki je pokopal pi­onirja spletnega brskanja, brskalnik Netscape, a časi se spre­minjajo. Takrat je bil Internet Explorer majhen, hiter, okre­ten, dojemljiv za novosti, predvsem pa zastonj. Da, to, da so brskalniki danes zastonj, vsi po vrsti, je sprožil Microsoft, a le zato, ker se je to zdelo (upravičeno) kot dobra strategija za prevlado nad takrat vsenavzočim Netscapom. No, Internet Explorer je v tem času močno gradil na svojem tako pridobljenem monopolu, spletnih strani, ki so pravilno delovale v njem, je bilo vedno več, uporabniška izkušnja pa je bila, tudi zaradi tega, vedno slabša. Še posebej po tem, ko je bil uporabnikom ponujen majhen in hiter – Google Chrome. Kot rečeno, dokončen odgovor na prevlado Chroma (in Fi­refoxa) je Microsoft razvil pod razvojnim imenom Spartan, splavil pa pod imenom Edge. Spletni brskalnik, ki je priložen novemu Windows 10, je obljubljal veliko, zares dostavil pa bore malo. Temeljna zamisel je bila začeti od začetka in opu­stiti vsa leta balasta, ki ga je nosil s seboj Internet Explorer, ravno zaradi množice nezdružljivosti, ki jih je uvedel. Tako da – Edge to množico nezdružljivih spletnih strani (med njimi so celo vmesniki za elektronsko pošto starejših različic lastne­ga Microsoftovega sistema Exchange) prav tako »nepravilno« upodablja kot vsi drugi brskalniki, ki se držijo standardov. Zato ne čudi, da je v Windows 10 »za vsak primer« priložen tudi – stari Internet Explorer. Bolj nerodno je, da neuki upo­rabnik, ki v Windows 10 v iskalniku išče karkoli na »internet«, kot najdeno rešitev najprej najde Internet Explorer, ne Edge. Kakorkoli, Edge se počasi razvija, počasi pridobiva vse, kar ima konkurenca že od nekdaj (npr. podporo razširitvam), nekatere rešitve so slabše (sinhronizacija zaznamkov je ure­jena na ravni Windows, ne samega brskalnika), nekatere pa so nenavadne in izstopajo (označevanje in »risanje« po sple­tnih straneh). Vsekakor je njegova prednost, da je že priložen sistemu, kljub temu pa se širi urbana legenda, da ga nekateri uporabljajo le zato, da ga ob novi namestitvi Windows upora­bijo za prenos Chroma ali Firefoxa … MOBILNO NOVO NA ANDROIDU NOVO NA ANDROIDU MOBILNO D D 34 september 2017 september 2017 35 Naš izbor na Androidu Boris Šavc . Adapticons. Android O bo med drugim omogočal intenzivno prilaga­janje videza ikon. Zmožnost si z apli­kacijo Adapticons lahko omislimo že pred prihodom naslednje velike nad­gradnje Googlovega sistema. . Fast Finder je zmogljiv iskalnik, ki v trenutku prečeše telefon in tabli­co ter poišče iskano aplikacijo ali da­toteko. . TouchBar for Android. Plavajo­čo orodno vrstico z bližnjicami do naj­pogostejših nastavitev in kontrol, ka­kršno poznamo iz Applovega siste­ma iOS, dostavi na Android program TouchBar. . InsWall – Wallpapers je ena red­kih aplikacij za ozadja, ki nam pred izbiro nove telefonske tapete omogo­ča urejanje motiva. . DeAMPify. Googlov projekt AMP, ki mobilnim napravam zagotavlja hi­ter splet, občasno odpove, zato za obisk izvirnega spletišča uporabimo DeAMPify. . Hurry – Countdown for Birt­hday/Concert (& Widgets). Da ne bomo nikdar več zamudili na koncert, letalo, si pozabili ogledati najljubšo te­levizijsko serijo ali kupiti darila za oble­tnico poroke, poskrbi aplikacija Hurry. . Daily nam pomaga razporedi­ti čas, ki ga imamo na voljo. Ob or­ganiziranem izvajanju najrazličnejših opravil nam bo ostalo obilo časa za zabavo in sprostitev. . Discount Calculator je preprost pripomoček, ki nam v trgovini po­maga hitro izračunati, koliko denarja bomo prihranili pri posamezni akciji. . Teleport – photo editor. Ure­jevalnik fotografij Teleport ima dve pomembni nalogi: da nam spreme­ni barvo las in nas prestavi v idilično okolje po lastnem izboru. .. Curvy Text on Photos. Fotogra­fije za objavo v družabnih omrežjih ali za pošiljanje po elektronski pošti oziroma sporočilih z aplikacijo Curvy Text on Photos opremimo s poljubni­mi napisi po želji. .. Loopsie – Cinemagraph, Li­ving Photo je orodje za ustvarja­nje živih fotografij, ki nam bodo brž­kone prinesle horde novih sledilcev v družabnih omrežjih z Instagramom na čelu. .. 4vid Download Videos. Aplika­cija 4vid nam omogoča, da v krajevno shrambo pretočimo posnetke iz pri­ljubljenih spletnih storitev, tudi s sple­tišč YouTube, Vimeo, Twitter, Facebook in Instagram. .. Freebird – Disposable Tempo­rary Email. Ob nepazljivosti se nam elektronski poštni predal napolni do roba s pretežno neželenimi sporoči­li. Da ga ohranimo čistega, ob enkra­tnih spletnih prijavah uporabimo za­časen naslov. .. Gratus – promoting good vi­bes and positivity. Orodje za dobro počutje Gratus od uporabnika zahte­va, da si zapisuje dobre stvari in do­godke, nato mu jih predloži vselej, ko se mora spomniti, da je lahko za mar­sikaj hvaležen. .. Plexchat je program za neposre­dno sporočanje, namenjen ljubiteljem iger. Omogoča ustvarjanje pogovor­nih skupin, v katerih sodelujoče druži igra, ki jo trenutno igrajo. .. Wrappup Smart Voice Recor­der (Unreleased). Pametni snemal­nik zvoka uporabniku omogoči ozna­čevanje posameznih odsekov in do­dajanje opomb posnetkom. .. Calculator: The Game. Igra za matematične navdušence Calculator postreže z zanimivim pristopom, ko moramo z danimi gumbi v določenih korakih doseči zahtevano številko. .. Launch – Space is hard. Iz­streljevanje lastnih raket je danes tako dostopno, da nam ni treba biti Elon Musk, da bi si ga privoščili tudi sami. Zadostuje igra Launch – Spa­ce is hard. .. Vista Golf. Preprosta, a elegantna igra Vista Golf nam brezplačno pribli­ža svet mini golfa. Nadzor nad belo žogico je vezan na enostavno in za­bavno risanje s prstom. .. The Revenge of Shinobi. Mo­bilne predelave kultne pretepaške igre Shinobi se bodo razveselili nostalgiki, željni časov, ko je igram vladala legen­darna SEGA. . . . . . . . . . .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. . . . . Starejši imajo prednost Pametni telefoni so nepogrešljivi, nadvse uporabni in dandanes skorajda vsemogočni. Kljub temu imajo veliko napako: starejši ljudje in uporabniki s slabšim vidom jih težko zapopadejo in še teže učinkovito uporabljajo. Na pomoč jim priskočijo naslednje preobleke operacijskega sistema Android. Boris Šavc arviti zaganjalnik Wiser - Simple Senior Laun­cher . stavi na prepro­stost. Osnovna stran ponuja kli­ce, sporočila in fotografije, levi in desni zaslon pa sta namenje­na obveščanju in izbranim apli­kacijam. Wiser starejšim upo­rabnikom z lastnimi domislica­mi približa predvsem klicanje in opozorila, saj se ponaša s prire­jenimi programi za izbiranje šte­vilk, stike in obveščanje. Do dru­gih zmožnosti telefona dostopa prek privzetih aplikacij, kar po­meni, da je funkcionalnost neo­krnjena, a kljub temu manj prija­zna od konkurenčnih izdelkov, ki se za starejše, slabovidne ali ne­rodne s svojimi programskimi izdelki potrudijo tudi na drugih področjih. Zaganjalnik Necta Launcher (Even children and senior can use) . je plod programerske pa­meti uporabnika priljubljenega razvijalskega foruma XDA-De­velopers. Williams.Joe je delo z Androidom olajšal s številnimi na novo spisanimi aplikacijami, ki so primerne tako za starejše uporabnike naprav z Googlovim operacijskim sistemom kot tudi za otroke in druge, pametnega telefona nevešče. Na rovaš manj privlačnega videza je nabor pri­rejenih programov zares obču­dovanja vreden, poleg klicev in seznama stikov so med drugim poenostavljene še aplikacije za sporočanje, fotografiranje, buje­nje, sporočanje lokacije, branje novic in celo za svetilko. Polna različica zaganjalnika nas olajša za 8 evrov. Najdražji med starejšim prijaznej­šimi zaganjalniki je BIG Laun­cher .. Če nas zajetna cenovna postavka deset evrov ne odvrne od nakupa, smo deležni dobro vi­dnih in nadvse uporabnih, prila­gojenih zmožnosti klicanja in pi­sanja sporočil ter posebne funk­cije SOS, s katero v primeru nuje lažje prikličemo pomoč. Zmožno­sti zaganjalnika v omejenem ob­segu lahko pred nakupom preiz­kusimo v brezplačni demonstra­cijski različici programa BIG La­uncher Easy Phone DEMO. Na videz zastarel, neprivla­čen, pet evrov vreden zaganjal­nik Grand Launcher . je toč­no to, kar starejši iščejo, telefon­ski vmesnik z velikimi ikonami in napisi v enostavnih, a kontra­stnih barvah. V domačem okolju zaganjalnika Grand Launcher se bo znašel prav vsakdo, saj je na zaslonu v vsakem trenutku le ne­kaj zares velikih ikon, ki vodijo do preprostih aplikacij, name­njenih najpogostejšim opravi­lom. Med slednjimi najdemo kli­ce, pošiljanje besedilnih sporočil, fotografiranje, utišanje in zakle­panje telefona ter svetilko. Zaga­njalnik lahko brezplačno preiz­kušamo sedem dni.. B MOBILNO NOVO NA IPHONU Naš izbor na iPhonu Jure Forstnerič . Adobe Connect. Aplikacija pod­jetja Adobe, prek katere se lahko po­vežemo na sestanke, seminarje in v virtualne učilnice. . Crew – Group Messaging je aplikacija, namenjena sodelovanju v skupinah, obsega komunikacijo, sku­pno urejanje opravil in urnikov. . Daily Budget Original. Še ena izmed aplikacij za vodenje osebnih fi­nanc, tokrat s poudarkom na enostav­ni, nadvse pregledni rabi. . Euronews. Prek Euronews lahko spremljamo vse dnevne novice z vse­ga sveta, s poudarkom na Evropi. . Onefootball – Soccer Scores. Aplikacija, prek katere lahko v živo spremljamo dogajanje (tako rezultate kot novice) na različnih nogometnih prvenstvih in v ligah. . Zipongo – Healthy Recipes. Prek Zipongo hitro poiščemo različne zdrave recepte, brskamo lahko tudi po kategorijah, kot so hitri recepti, recep­ti z manj kot sedmimi sestavinami itd. . Stryve – Fitness Trainer želi nadomestiti osebnega trenerja za fi­tnes – obsega različne vadbe, prilago­jene za nas, zraven so tudi video pri­kazi vadb. . Gaia GPS. Navigacijska aplikacija GPS, ki ponuja topografske zemljevi­de, koristne za pohodnike, gorske ko­lesarje in vse, ki pohajkujejo v naravi. . AppyGeek. Ena boljših aplikacij za hiter pregled tehnoloških novic, v kateri so novice zbrane iz več sto raz­ličnih spletnih virov. .. Drops. Aplikacija za učenje je­zikov, poleg evropskih (francošči­na, nemščina, ruščina) ponuja med drugim tudi kitajščino, japonščino in esperanto. .. Ulysses. Prijetna aplikacija za pi­sanje česarkoli – od daljših člankov do zapiskov, dnevnikov itd. Omogoča tudi izvoz v različne formate. .. Enlight Photofox. Nadvse zmo­gljiva aplikacija za ustvarjanje slik in grafik – obsega različne filtre in učin­ke, tudi ločene plasti in podobno. .. Arty. Tistim, ki slikajo ob pomo­či fotografij, omogoča, da delo pri­merjajo z izvirno fotografijo, lahko si tudi zapisujemo čas, ki smo ga porabi­li za slikanje. .. Clips. Applova aplikacija, s kate­ro enostavno ustvarjamo video po­snetke z dodanimi slikami, besedilom, učinki, ustvarjeni video pa hitro deli­mo z drugimi. .. Retro Soccer. Prijetna igra sta­rinskega in preprostega videza, v ka­teri sestavimo ekipo nogometašev in jo popeljemo zmagi naproti. .. Sonic the Hedgehog. Sega je začela prenašati nekaj svojih najod­mevnejših iger na platformo iOS, tam se je zdaj znašel tudi znani Sonic the Hedgehog. .. Space Frontier. V igri Space Frontier moramo kolonizirati Mars, s tem, da nanj pošiljamo vse večje rake­te, pri tem pa moramo v pravem tre­nutku odklopiti njihov zadnji kos. .. CSR Racing 2. Priljubljena igra v t.i. drag racing, kjer šteje predvsem natančnost, se vrača. .. The Elder Scrolls: Legends. Zbirateljska igra z virtualnimi karta­mi v maniri izredno priljubljene He­arthstone, tokrat postavljena v svet Elder Scrolls, znan iz igre Skyrim. .. Road Warriors. Adrenalinska ar­kadna igra, v kateri našega piščanca Cluck popeljemo na dirke, polne ovir in bojevitih nasprotnikov. . . . . . . . . . .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. .. NOVO NA IPHONU MOBILNO . . . . Jabolčno odvajanje od kajenja Ker je kajenje škodljivo, drago in v zadnjem času vsled težko prebavljivih fotografij na škatlicah cigaret neprivlačno, smo se odločili, da se odvisnosti znebimo. Na pomoč nam priskočijo naslednje aplikacije za naprave z operacijskim sistemom iOS. Boris Šavc rva digitalna pomočni­ca pri odvajanju od ka­jenja na seznamu je vse­mogočna aplikacija Smoke Free - Stop smoking now and quit for good ., ki beleži čas od za­dnje pokajene cigarete, prihra­njeni denar, izboljšanje zdrav­ja, čas, ki ga imamo na voljo, ker v rokah ne držimo smrdljivih palčk, daljšanje življenja ter mo­rebitne izpade ali skušnjave. Pla­čljiva različica programa, ki velja pet evrov in pol, bogatemu nabo­ru zmožnosti doda dnevne na­loge, katerih izvajanje občutno poveča možnosti, da postanemo nekadilec. LIVESTRONG MyQuit Co­ach - Dare to Quit Smoking . je aplikacija, ki jo za odvaja­nje od kajenja strokovnjaki naj­večkrat priporočajo, saj ponuja osebno prilagojen načrt, po kate­rem se cigaretam odpovemo ta­koj ali postopoma. Tudi program LIVESTRONG sledi prihrankom ter deli nagrade v podobi značk za doseganje posameznih ciljev, a najbolje izkaže pri povezova­nju z družabnimi omrežji (Face­book, Twitter) in spletiščem live­strong.com, kjer najdemo ljudi, ki nam bodo pomagali ostati na zastavljeni poti. Pristopov za odvajanje od ka­jenja je veliko. Eden izmed njih je meditacija, ki jo v elektron­ski obliki ponuja aplikacija Stop Smoking - Mindfulness Medi­tation App to cessation smo­king .. Gre za programski izde­lek, osnovan na raziskavi ameri­ške univerze Yale, ki ugotavlja, da namenska meditacija zmanj­šuje stres pri odvajanju od od­visnosti ter poveča možnosti za končni uspeh. Prva, krajša sean­sa je brezplačna, daljše stanejo dober evro, medtem ko so vse na voljo za štiri bruseljčane in pol. Pri boju z odvisnostjo si nema­lokrat pomagamo s pripomoč­ki. V primeru odvajanja od kaje­nja nam na pomoč med drugim priskočijo elektronske cigarete, nikotinski obliži, tablete in po­dobno. Zlato pravilo velja, da se v primeru skušnjave zatečemo k nagrajevanju. V vlogi nagrade se največkrat znajde hrana in pija­ča, lahko pa se počastimo tudi z navideznim kajenjem, ki nam ga pričara aplikacija PhoneSmoker ., kjer neškodljivi dim inhalira­mo s pomočjo v telefon vgrajene­ga mikrofona. Virtualno kajenje seveda ni vzdušno kot pravo, a še zdaleč ni za odmet. Privlačna grafika izginjajoče cigarete in iz­biranje lastne znamke pripomo­reta k presenetljivo zadovoljive­mu občutku, ki nas vsaj zamoti, če že ne popolnoma odvrne od pravega greha.. P FOKUS PRENOSNIKI ZA IGRE PRENOSNIKI ZA IGRE FOKUS X X X X 40 september 2017 46 september 2017 september 2017 41 september 2017 47 Prenosni namizniki – za igre Na ohlajajočem se trgu osebnih računalnikov presenetljivo najbolje kaže segmentu igričarskih modelov. Z manjšim preizkusom smo preverili, kakšno je stanje pri nas. Jure Forstnerič 38 september 2017 ndustriji osebnih ra­čunalnikov gre v za­dnjih nekaj letih slab­še, kot bi si želeli iz­delovalci. V tehnološki sferi to pomeni predvsem pomanjkanje rasti. Razlogov za to je več, od tega, da se je tempo razvoja ne­koliko upočasnil in so danes tudi pet let stari računalniki (in sta­rejši) za večino opravil še vedno povsem dovolj dobri, pa do tega, da je velik del računalniškega časa oziroma obilo opravil pre­vzel pametni telefon. Industrija je med drugim računala tudi na splavitev Windows 10 za poveča­nje prodaje, a se to ni zares zgo­dilo (tudi zato, ker je Windows 10 strojno enako ali celo manj zahteven od Windows 7). Na področju igričarskih ra­čunalnikov je zgodba drugač­na. Če ne drugega, tu praktično ni predstavljivo, da bi bil pet let star računalnik »dovolj dober«, vsaj ne za tiste, ki se imajo za ne­koliko zahtevnejše igralce. Tem­po razvoja računalniških iger je že od nekdaj ena večjih gonilnih sil pri nadgradnji in menjavi ra­čunalnikov. Lani je trg teh računalnikov in strojne opreme prvič presegel 30 milijard dolarjev – to je prese­glo večino ocen, nekatere tudi za pet milijard dolarjev. Tu štejemo tako vnaprej sestavljene nami­zne računalnike kot prenosnike in tudi posamezne dele strojne opreme, predvsem grafične kar­tice, torej zaobjema tudi lastno sestavljene namizne računalni­ke in nadgradnje. Tudi znotraj tega naj bi se najbolje prodaja­li modeli in oprema v višjem ce­novnem in zmogljivostnem ran­gu – tam pa so jasno tudi marže, tako za izdelovalce kot prodajal­ce, najvišje. Področje računalniških iger je namreč v vzponu. To tiste, ki to področje spremljajo nekoli­ko podrobneje, niti ne presene­ča. Vsekakor so postale računal­niške (no, pa tudi druge) igre ve­dno bolj sprejemljive v širši druž­bi (k temu so nekaj prispevale celo brezplačne igre, ki jih igra­mo prek Facebooka in na pame­tnih telefonih). Če je nekdaj ve­ljalo, da so igre namenjene le otrokom, se je to danes že kore­nito zaobrnilo. Tisti, ki so pred desetletji kot otroci začeli z igrami Doom, Warcraft, Command&Conquer in podobnimi, imajo danes nače­loma službe in dovolj prihodkov, da si lahko privoščijo računalnik najvišjega kalibra, računalniške igre pa predstavljajo povsem le­gitimno sprostitev. Zlasti v zaho­dnem svetu ima tudi mladina da­nes več razpoložljivih sredstev za nakup zmogljivejših računalni­kov in komponent. Pri tem je zanimivo, da pa­metni telefoni pogosto ne pred­stavljajo neposredne konkuren­ce (no, nekoliko seveda tudi), a so zelo pogosto uvod v resnejše računalniške igre ali pa jih do­polnjujejo. Obenem imamo ob­čutek, da je vse več uporabni­kov prav zaradi zgleda mobilnih aplikacij pripravljenih plačeva­ti za programsko opremo, sploh pa za igre, ki imajo pogosto tudi spletno noto. Piratstvo je bilo vedno tesno povezano z računalniškimi igra­mi, tudi to se v zadnjih letih spre­minja. Spet je za to več razlo­gov, od višjega razpoložljivega dohodka do preobrata pri konč­nih uporabnikih (kot rečeno, tudi zaradi videza mobilnih apli­kacij), velik del zaslug pa nosijo tudi tržnice za spletno kupova­nje iger. Tu mislimo predvsem na storitev Steam, prvo (in najve­čjo) spletno trgovino računalni­ških iger (je pa tudi vse več dru­gih). Ta je bila ena prvih, ki je nakup olajšala tudi v Sloveniji, redno pa ponujajo tudi zelo viso­ke popuste in razprodaje. Svet računalniških iger pa se predvsem pri mlajši populaciji razširja tudi po zaslugi pretočne­ga videa. To se je v zadnjih letih dobesedno razmahnilo, tako po zaslugi strani Twitch kot (nekoli­ko kasneje) zaradi YouTuba. Na teh straneh lahko vsak predva­ja svoje igranje v priljubljeni igri, uspešnejši lahko pri tem tudi za­služijo kar nekaj denarja. Nekaj najuspešnejših od tega celo živi. Ovir za vstop tu praktično ni – potrebujemo dovolj zmogljiv ra­čunalnik (torej tak, ki je sposo­ben ob igri hkrati še zajemati za­slon in to pretakati v splet) in ne­kaj časa in volje. Za uspeh (to­rej večje število sledilcev in ogle­dov) pa potrebujemo predvsem vztrajnost, nekaj sreče pa seveda tudi nikoli ne škodi. Velik vpliv ima tudi vedno hi­trejši razvoj azijskega trga – ta raste za slabih deset odstot­kov na leto, občutno hitreje kot evropski ali severnoameriški. Tam je nadvse priljubljen tudi e-šport (torej organizirano tek­movanje v računalniških igrah), enako velja za pretočni video. Namizna konkurenca Prenosni računalniki, name­njeni igričarjem, imajo zelo zmo­gljivega konkurenta v namiznih računalnikih, predvsem takih, ki jih sestavimo sami. Prednosti, ki jih imajo namizni računalniki že sicer v primerjavi s prenosniki, se tu le še povečajo. Prva je cena. Namizni raču­nalnik, ki ga sestavimo sami, s specifikacijami, ki so na tokra­tnem preizkusu najpogostejše (torej procesor i7, grafična karti­ca Nvidia GeForce GTX 1070, 16 GB pomnilnika in pogon SSD), stane od 1500 do 1600 evrov. To je več sto evrov ceneje od enako opremljenega prenosnika. Tu res ne upoštevamo lastnega dela (in znanja), a tudi vnaprej sestavlje­ni igričarski računalnik bo nekaj sto evrov cenejši od prenosnika. Druga prednost je možnost nadgradnje in menjave kompo­nent. Pri namiznem računalni­ku ni potrebe, da bi šli takoj na tako polno sestavo. Lahko začne­mo z (recimo) manj pomnilnika in manjšim, cenejšim pogonom in kasneje nadgradimo oboje. Če kakšna komponenta odpove, lahko zamenjamo le njo, čez ne­kaj let pa še kak pomembnejši člen, denimo grafično kartico, kar bo računalniku podaljšalo življenjsko dobo. Tretja prednost je udob­na raba. Sem prištevamo tako udobnejše medsebojne položa­je zaslona, tipkovnice in miši kot tudi tišje delovanje. Zaradi več razpoložljivega prostora lahko v namizni računalnik namestimo večja hladilna rebra in večje (in zato tišje) ventilatorje – tudi te bomo lahko čez nekaj let, ko se ležaji že nekoliko obrabijo, eno­stavno zamenjali. Seveda imajo tudi prenosni­ki svoje prednosti, največja je, jasno, prenosljivost. Prenašanje namizne škatle, zraven pa še vse druge krame (predvsem zaslo­na, pa tudi tipkovnice), je seve­da mučno, tako zaradi nerodno­sti pri transportu kot tudi zaradi malega morja kablov. Prenosniki so tako za tiste, ki so pogosto na poti, edina resna izbira. Podob­no velja za tiste, ki enostavno ni­majo dovolj prostora (ali primer­nega prostora), da bi postavili namizni računalnik, zaslon, miš in tipkovnico. Lepa prednost je tudi garanci­ja, ki velja za celoten paket – to velja seveda le v primerjavi z na­miznim računalnikom, sestavlje­nim po komponentah. Preizkus Čeprav je to področje najbolj zdrav del domačega računalni­štva, je izbira kljub vsemu razme­roma skromna – vsaj če jo primer­jamo z drugimi večjimi segmenti. Razlogov za to je nekaj, velik del pa so osnovne specifikacije, ki se jih drži večina izdelovalcev. To se je pokazalo tudi na na­šem preizkusu. Tokrat smo zbra­li sedem različnih modelov treh znamk. Pri tem smo znova opa­zili, da imajo naši distributer­ji razmeroma majhne zaloge teh prenosnikov. To je glede na viso­ke cene tudi razumljivo. Nalete­li smo, denimo, na primer, ko bi distributer sicer posodil še kak model, a ga enostavno ni imel na zalogi. Specifikacije preizkušenih modelov so v grobem zelo podob­ne, zaradi večjih premikov v in­dustriji pa upamo, da bo priho­dnje leto trg kljub vsemu bolj raz­giban. Pri procesorjih očitno še ve­dno prevladuje Intel, pri preiz­kušenih modelih konkretno s procesorjem Core-i7. Večina je uporabljala i7-7700HQ, nadvse zmogljiv štirijedrni procesor (se­veda s tehnologijo Hyperthre­ading za osemnitno delovanje) z osnovnim taktom 2,8 GHz in možnostjo dviga do 3,8 GHz (to se sicer razlikuje glede na rabo in hladilni sistem). Zmogljivejša izjema je Leno­vov prenosnik Y920, ki je imel vgrajen procesor i7-7820HK. Ta se od prej omenjenega razlikuje predvsem po možnosti navijanja, kar je pri prenosnikih zelo redko. To dosežemo z namensko tipko, primerno imenovano »Turbo«. S tem se frekvenca zviša na 4,1 GHz, obenem se za malenkost zveča takt grafičnega procesorja – se pa to navito delovanje samo­dejno izključi, če pride do pre­močnega segrevanja, in obenem deluje le takrat, ko smo priklju­čeni v električno omrežje. Na drugi strani imamo nekoli­ko starejši HPjev prenosnik Omen 15, ki uporablja In­telov Core i7-6700HQ. Ta je neposredni predhodnik modela i7-7700HQ. Razlika v hitrosti je razmeroma majhna, pri večini merilnih programov za nekaj odstotkov (do največ de­set). Omenili smo upanje, da bo prihodnje leto trg nekoliko bolj razgiban, tu mislimo predvsem na AMD in njihove nove proce­sorje Ryzen. Ravno v teh dneh so se namreč začeli pojavljati pre­nosniki, ki uporabljajo te proce­sorje. Ne preseneča, da gre za igričarske modele, kakršne smo preizkušali tokrat. O procesor­jih Ryzen smo sicer že pisali, v primerjavi z Intelovimi ponujajo predvsem boljše razmerje med zmogljivostjo in ceno. Do konca leta pa naj bi predstavili še na­menske procesorje za mobilno rabo (doslej predstavljeni pre­nosniki s procesorji Ryzen upo­rabljajo kar modele, namenjene namiznim računalnikom). Obe­nem se pričakujejo tudi nove grafične kartice, saj vsaj pri pre­nosnikih (no, pa tudi pri zmo­gljivejših namiznih računalni­kih) trenutno prevladuje Nvidia. Med preizkušenimi prenosniki je bila najpogostejša grafična kar­tica Nividiina GeForce GTX 1070 z 8 GB lastnega pomnilnika. To je kartica višjega zmogljivostne­ga in cenovnega razreda, nami­zna različica stane nekako pet­sto evrov in več. Kartica bo brez težav poganjala tudi najzahtev­nejše igre v polni ločljivosti Full­HD (torej 1920 × 1080), pri naj­višjih podrobnostih in s praktično vsemi možnimi učinki. Velja tudi omeniti, da kartica podpira tudi očala za virtualno resničnost, to­rej Oculus Rift in HTC Vive. Obo­je se počasi le uveljavlja na po­dročju iger, saj je vse več iger z vgrajeno podporo, priljubljene so predvsem tiste, pri katerih sedimo. Denimo dirkalne igre, kjer smo za volanom avtomo­bila, ali pa vesoljske in letal­ske simulacije. V vseh treh primerih nam očala dodajo dodatno stopnjo poglobitve v svet igre, zahtevajo pa dobro strojno zmogljivost. To kartico uporabljajo štirje prenosniki (Asus ROG G752VSK in ROG Strix GL702V, Lenovo Legion Y920 in HPjev Omen 17), po zmogljivosti jim sledi Lenovo Legion Y720 z Nvidiino GeForce GTX 1060. Ta je tako po ceni kot po zmogljivostih takoj za ome­njeno GTX 1070. Tudi ta bo brez težav poganjala igre pri ločljivo­sti FullHD, le število sličic na se­kundo bo nekoliko nižje. Razlike opazimo šele, ko postavimo isto igro drugo ob drugo, pa še to se od igre do igre razlikuje. Z GTX 1060 lahko pri večini iger računamo na vsaj 60, pogo­sto pa več slik na sekundo (FPS, seveda pri višjih grafičnih nastavi­tvah). Z GTX 1070 dobimo vsaj 10 slik na sekundo več. Kot rečeno, gre za okvir, pri nekaterih igrah (sploh nekaj let starih) bodo razli­ke manjše. Bo pa zmogljivejša kar­tica tudi v prihodnje, torej z igra­mi naslednjih generacij, ponudi­la nekoliko več. Razlike so pri gra­fičnih preizkusih (uporabljali smo program 3DMark) vsaj na papir­ju razmeroma velike, a kot reče­no, to v praksi večina uporabni­kov težko opazi. Še en korak navzdol je Legi­on Y520 s kartico GTX 1050Ti. Ta pomeni podoben korak, kot je bil storjen med GTX 1070 in GTX 1060. Spet bomo lahko igrali vse, kar je ta hip na voljo, a bosta marsikje kakšna podrobnost ali učinek manjkala. Na koncu pa še HPjev Omen 15, ki je imel vgra­jeno kartico GeForce GTX 965M. To je kartica prejšnje generacije, takrat postavljene nekje v rang, ki ga danes zaseda GTX 1060. Kartici se že malo pozna čas (pr­vič smo jo našli v prenosnikih pred nekaj več kot dvema le­toma), tokrat gre za naj­manj zmogljivo grafično kartico na preizkusu. Po­dobno kot pri GTX 1050Ti bomo lahko igrali praktično vse, a bomo za višjo število slik na se­kundo primorani znižati podrob­nosti. Je pa ta prenosnik na voljo že tudi z zmogljivejšimi, novejši­mi karticami. Pri pomnilniku je le eno prije­tno presenečenje. Vsi prenosni­ki z eno izjemo imajo 16 GB po­mnilnika. To je za večino iger si­cer več, kot dejansko izkoristijo ali potrebujejo, a večja količina ne škodi. Sploh če zraven zaje­mamo še video zaslon in ga spro­ti pretakamo v splet. Izjema je Lenovov prenosnik Legion Y920. Ta je bil opremljen s kar 48 GB pomnilnika (torej trikrat po 16 GB). Prenosnik premore tudi do 64 GB. No, že teh 48 GB je za marsikoga skoraj nepredstavlji­vo veliko. V praksi je zelo malo iger, ki presežejo 8 GB, seveda pa imamo tako več pomnilnika na voljo za vsa druga opravila. Tak prenosnik bo tudi balzam za vse, ki se ukvarjajo z resnejšo ob­delavo videa ali s 3D grafiko, saj znajo biti ti programi zares pož­rešni. Vsa ta strojna moč seveda po­meni, da ne moremo veliko pri­čakovati od akumulatorjev. To potrdi tudi uporaba. Na preizku­su je vzdržljivost nihala od ure in 47 minut (Lenovo Legion Y920) do dveh ur in 26 minut (Lenovo Legion Y520), pozitivno je izsto­pal le HPjev Omen 15, ki je zdr­žal skoraj štiri ure. Tu so vgrajeni akumulatorji bolj za rezervo kot za resno mobilno rabo. Razmeroma majhne razlike so tudi pri pogonih. Vsekakor smo navdušeni nad tem, da upora­bljajo vsi preizkušeni prenosniki pogone SSD. Pri tem imajo trije modeli, HPjev Omen 17, Asuso­va ROG G752VSK in ROG Strix GL702V, kombinacijo 256 GB velikega SSDja in 1 TB velike­ga klasičnega HDDja. Prvi bo dovolj za sistem in pomemb­nejše programe, HDD pa za vse drugo (tudi igre, ki imajo danes tudi po 50 in več GB). Manjši Omen 15 in Leno­vov Legion Y520 imata vmesno rešitev, konkretno 512 GB SSD, Lenovov Legion Y720 ponuja SSD velikosti 1 TB, dražji Legi­on Y920 pa je spet razred zase. Vgrajena ima namreč dva pogo­na SSD velikosti 512 GB, pove­zana pa sta v RAID0. Gre za to, da skupaj ponujata 1 TB prosto­ra, podatki pa se izmenično piše­jo na oba pogona. S tem se zve­ča hitrost zapisa in branja. Meni­mo, da je to pretiravanje, saj so SSDji že tako ali tako res hitri, obenem pa se s tem podvoji ne­varnost, da izgubimo podatke – če odpove eden od teh dveh po­gonov, bomo izgubili vse. Hkrati ima še 1 TB klasični pogon HDD. Pri fizičnih lastnostih so raz­like nekoliko manjše. Trije pre­nosniki, HPjev Omen 15, Leno­vo Legion Y520 in Legion Y720, imajo petnajstpalčne zaslone, pri tem ima HPjev model visoko lo­čljivost 3840 × 2160, Lenovov dvojec pa klasično 1920 × 1080. Tako ločljivost imajo tudi vsi dru­gi prenosniki, s tem da imajo vsi 17,3-palčne diagonale zaslonov. Zasloni so zelo dobri, zanimi­vo, da so prav vsi matirani in vsi uporabljajo matrike IPS, izstopa­ta pa zaslona obeh Asusovih mo­delov (gre za razlike, ki se bo po­znale le pri igrah). Oba ponujata frekvenco osve­ževanja 120 Hz in tehnologijo G­-Sync. Gre za Nvidiino tehnolo­gijo, ker se frekvenca osveževa­nja uskladi s sličicami na sekun­do, ki jih na zaslon pošilja grafič­na kartica. Rezultat tega je lep­še osveževanje brez trganja, ki je posledica neenakih frekvenc osveževanja (to se vidi predvsem pri ravnih črtah, denimo robovih zidov, cest ...). To uporablja tudi Lenovo Legion Y920, a je tam za­slon omejen na 75 Hz. Dober je tudi zaslon pri HPjevem Omen 17, ponuja frekvenco osveževa­nja 120 Hz. Za primerjavo – ve­čina navadnih zaslonov LCD ima frekvenco 60 Hz. Pri ohišjih spet nekoliko izsto­pa HPjev manjši Omen 15, pa še to le zato, ker edini izmed pre­izkušenih meri v debelino manj kot tri centimetre. Konkretno gre za prenosnik, ki je na hitro vide­ti »poslovno«, izda ga le temno rdeč logotip na pokrovu. Je to­rej najtanjši, najmanjši in najlažji (tehta 2 kilograma) na preizku­su. Sledi mu drugi petnajstpalč­ni model, Lenovo Y520, a je ta že občutno težji (tri kilograme) in debelejši (3,8 centimetra). Drugi so vsi veliki in težki. Re­korder po teži je Asusov ROG G752VSK, ki tehta 4,3 kg. Preo­stali so dokaj blizu drug druge­mu, da razlike opazimo le pri ne­posredni primerjavi. Ohišja so vsa dovolj dobra, najboljši ob­čutek kakovostne izdelave smo dobili pri omenjenem Asuso­vem G752 in Lenovovem Y920. Sploh slednji je presenetil s pra­vo mehansko tipkovnico. Ta po­nuja nekoliko več hoda, kot smo pri prenosnikih vajeni, predvsem pa daje res odlično povratno in­formacijo o tem, da smo tipko zares stisnili. Tipkovnice so si­cer stvar okusa in navad, a mora­mo priznati, da smo bili kot upo­rabniki namiznih mehanskih tip­kovnic navdušeni. Hkrati ponuja tudi osvetlitev od zadaj, tej lah­ko celo nastavimo barvo (ali bar­ve). Osvetljene tipkovnice ponu­jajo tudi vsi drugi. V tako debela ohišja res ni problem dodati močnej­ših zvočnikov, tako se tu vsi podobno dobro obnesejo – še najboljši zvok se nam je zdel pri HPjevem Omnu 17, a spet gre za bolj subjektivno oceno. Kljub temu bomo pri vseh teh modelih raje posegli po slušalkah, sploh med igranjem iger, saj postanejo ti prenosniki izredno glasni. Ja­sno se pri tako zmogljivi strojni opremi proizvede veliko toplo­te in treba jo je tudi odvesti. Pri vseh preizkušenih prenosnikih imamo tako na zadnji strani veli­kanske hladilne reže, velike ven­tilatorje (jasno, so očem skriti) in reže, čez katere se iz spodnje strani vleče zrak. Tak prenosnik je med resnej­šim igranjem iger vsaj še enkrat glasnejši od primerljivega nami­znega modela. To sploh ne pre­seneča, saj imajo ti enostavno več prostora v ohišju, na katero lahko čez ključne dele (osrednji procesor ter procesor na grafič­ni kartici) namestimo velika hla­dilna rebra in več velikih (in zato tihih) ventilatorjev. Ti prenosniki postanejo neprijetno glasni že po približno desetih minutah igra­nja grafično zahtevnih iger. Iz­delovalci so se sicer potrudili pri hladilnih sistemih, a zakonov fi­zike pač ni mogoče premagati. Še najtišji je Legion Y520, sumi­mo, da po zaslugi kombinacije manj zmogljive grafične kartice in debelega ohišja. Pri vmesnikih ni presenečenj, pravzaprav smo s temi mode­li zelo zadovoljni. Še najmanj vmesnikov ima HPjev Omen 15, kar je glede na nekoliko tanj­še ohišje razumljivo – pa tudi ta ima dva vmesnika USB 3.0, enega starejšega USB 2.0, kla­sični omrežni vmesnik in izhod HDMI. To dvoje, torej omrežni vmesnik in izhod HDMI, imajo vsi preizkušeni modeli. Razen Lenovovega Legion Y520 imajo vsi tudi izhod DisplayPort, razen Omen 15 pa vsi tudi en vmesnik USB-C po standardu Thunder­bolt in optični pogon. Seveda imajo vsi vgrajeno brezžično kartico (vse podpirajo tudi stan­dard 802.11ac) in vmesnik Blue­tooth. Edini, ki nima tudi bralni­ka pomnilniških kartic SD, je Le­novov Y720. V vse te prenosnike je seve­da nameščen Windows 10. Ker imajo vsi grafične kartice pod­jetja Nvidia, dobimo še njihov program GeForce Experience, ki skrbi za delovanje grafične karti­ce, za nadgradnjo gonilnikov in igranje z nastavitvami. Pri tem programu nas zmoti le to, da si moramo ustvariti uporabniški račun, a ni preveč nadležen. Vsi izdelovalci dodajajo tudi svo­je upravljalne programe, s ka­terimi lahko nastavljamo različ­ne parametre delovanja, pred­vsem kar zadeva igre. Tako lah­ko preverimo temperaturo (in ročno vključimo hitrejše delo­vanje ventilatorjev), nastavlja­mo različne profile rabe, zaže­nemo snemanje zaslona itd. Te programe lahko načeloma prezremo, obenem pa tudi niso preveč nadležni. To si­cer ponujajo tudi izdeloval­ci matičnih plošč (pri nami­znih računalnikih), sploh tistih, ki so namenjene igri­čarjem. Na koncu pa seveda pri­demo do vprašanja cene. Kot smo omenili, so po­dobno zmogljivi namizni računalniki praviloma cenejši, a so, kot rečeno, prenosniki za marsikoga enostavno edini smi­seln izbor. Velja poudariti, da se cene pogosto spreminjajo, na vo­ljo je tudi več različnih sestav is­tega računalnika (torej enakega ohišja). Najcenejši na tokratnem preizkusu je HPjev Omen 15, ki ima za to sestavo 1200 evrov še dokaj razumno ceno – za okoli dvesto evrov več sicer dobimo že tudi novejši procesor in grafično kartico. V enakih cenovnih okvi­rih je tudi Lenovov Legion Y520. Korak navzgor je večji Legion Y720, po vrsti pa sledijo HPjev Omen 17 in Asusov dvojec ROG GL702V in ROG G752VSK. Za Lenovov Legion Y920 v tej kon­kretni sestavi je pri nas cena 2800 evrov. Se pa bo dobilo ta prenosnik tudi v nekoliko manj ekstravagantnih sestavah, pred­vsem z manj pomnilnika in z bolj vsakdanjim pogonom, kar bi bilo po našem mnenju bolj smiselna izbira. Vsekakor gre tu za drage naprave, pri katerih se cena za ti­pično sestavo giblje nekje okoli dveh evrskih tisočakov.. I september 2017 39 . Asus ROG STRIX GL702V-GC095T . Asus ROG G752VSK-GC418T . HP Omen 15 . HP Omen 17 - an017nm . Lenovo Legion Y520 . Programe za podrobnejši nadzor nad delovanjem računalnika, kjer lahko preverimo stanje in prilagajamo različne parametre, ponujajo vsi izdelovalci. . Lenovo Legion Y720 . Lenovo Legion Y920 Zlati Monitor agrade zlati Monitor tokrat nismo podelili, saj smo ime­li na preizkusu razmeroma malo prenosnikov, pa še med temi je težko pokazati na konkretnega zma­govalca. Kljub temu lahko podamo nekaj priporočil. Tistim, ki jim denar res ni ovira, lahko brez težav priporočimo Leno­vov Legion Y920. Gre za res zmogljiv prenosnik s presenetljivo kombina­cijo pogonov in izdatno količino po­mnilnika. Pogone si lahko uredimo tudi drugače (recimo, postavimo oba SSDja v RAID1). Gre za računalnik, ki ga bodo veseli tudi profesionalni uporabniki, denimo tisti, ki se ukvar­jajo z video obdelavo. Prepričala nas je tudi tipkovnica, ki je res ra­zred zase. Tistim, ki nimajo tako visokolete­čih potreb, a bi si kljub temu žele­li zmogljiv igričarski prenosnik, lah­ko priporočimo dva prenosnika – to sta Asusov ROG Strix GL702V in HPjev Omen 17. Slednji bo sicer za­dovoljil večji krog uporabnikov, saj je kljub vsemu nekoliko cenejši, prvi pa zato ponuja Nvidiino tehnologijo G­-Sync, za katero pa je vprašanje, ko­liko uporabnikov jo bo sploh opazi­lo. Oba prenosnika imata sicer ena­ko strojno zasnovo (pravzaprav gre za kombinacijo procesorja, grafič­ne kartice in pomnilnika, ki je očitno zelo pogosta). Tistim, ki se jim zdijo take cene kljub vsemu previsoke, lahko priporočamo Lenovov Le­gion Y520. Grafično je sicer res manj zmogljiv, a bomo kljub temu brez te­žav uživali v vseh igrah, le kako po­drobnost bo treba znižati, oziroma pristati na kakšno sliko na sekun­do manj. V podobni maniri je izdelan tudi HPjev Omen 15. Ponuja presene­tljivo veliko po dovolj razumni ceni. Grafično je še malenkost manj zmo­gljiv od Legion Y520, a je zato ob­čutno tanjši in lažji, obenem pa tudi edini, ki ima solidno zmogljiv aku­mulator. Mimogrede, v grafe smo čisto za občutek dodali še HPjev prenosnik 250 G5 v tipični sestavi (Intelov pro­cesor i5-7200U, 8 GB pomnilnika, po­gon SSD velikosti 256 GB, integrirana Intelova grafična kartica). Gre za ce­nejši prenosnik (stane nekje okoli 550 evrov), ki je v svojem cenovnem razre­du med bolj priljubljenimi in predsta­vlja cenejšo osnovo. Zanimivo, da se pri pisarniških opravilih obnese enako dobro kot ti zmogljivi modeli (navse­zadnje je procesor i5 zelo dober, 8 GB pomnilnika je za pisarniške programe vrh glave dovolj, pogon SSD pa tudi naredi svoje), seveda pa občutno zao­staja pri obdelavi večpredstavnih da­totek, pri igrah pa sploh ni primerjave. Je pa skoraj štirikrat cenejši od pov­prečnega igričarskega prenosnika. N Asus ROG G752VSK-GC418T Asus ROG STRIX GL702V-GC095T HP Omen 15 HP Omen 17 - an017nm Lenovo Legion Y520 Lenovo Legion Y720 Lenovo Legion Y920 procesor Intel Core i7-7700HQ, 2,8 GHz Intel Core i7-7700HQ, 2,8 GHz Intel Core i7-6700HQ, 2,6 GHz Intel Core i7-7700HQ, 2,8 GHz Intel Core i7-7700HQ, 2,8 GHz Intel Core i7-7700HQ, 2,8 GHz Intel Core i7-7820HK, 2,9 GHz pomnilnik (GB) 16 16 16 16 16 16 48 zmogljivost diska (GB) 256 GB SSD, 1 TB HDD 256 GB SSD, 1 TB HDD 512 GB SSD 256 GB SSD, 1 TB HDD 512 GB SSD 1 TB SSD 1 TB SSD (2x 512 GB RAID0), 1 TB HDD optična enota DVD±RW (±R DL) DVD±RW (±R DL) brez DVD±RW (±R DL) DVD±RW (±R DL) DVD±RW (±R DL) DVD±RW (±R DL) grafična kartica Nvidia GeForce GTX 1070 Nvidia GeForce GTX 1070 Nvidia GeForce GTX 965M Nvidia GeForce GTX 1070 Nvidia GeForce GTX 1050Ti Nvidia GeForce GTX 1060 Nvidia GeForce GTX 1070 grafični pomnilnik 8 GB 8 GB 4 GB 8 GB 4 GB 6 GB 8 GB diagonala zaslona (palcev) 17,3 17,3 15,6 17,3 15,6 15,6 17,3 ločljivost zaslona (pik) 1920 × 1080 1920 × 1080 3840 × 2160 1920 × 1080 1920 × 1080 1920 × 1080 1920 × 1080 vmesniki 4 x USB (3.0), USB-C (Thunderbolt), omrežni, mini Displayport, HDMI, slušalke, mikrofon 3 x USB (3.0), USB-C (Thunderbolt), omrežni, mini Displayport, HDMI, slušalke, mikrofon 2 x USB (3.0), USB, omrežni, slušalke, mikrofon, HDMI 3 x USB (3.0), USB-C (Thunderbolt), omrežni, slušalke, mikrofon, HDMI, mini DisplayPort 3 x USB (3.0), USB-C, omrežni, HDMI, slušalke, mikrofon 3 x USB (3.0), USB-C, omrežni, mini Displayport, HDMI, slušalke, mikrofon 4 x USB (3.0), USB-C (Thunderbolt), omrežni, Displayport, HDMI, slušalke, mikrofon WLAN in bluetooth 802.11b/g/n/ac, bluetooth 802.11b/g/n/ac, bluetooth 802.11b/g/n/ac, bluetooth 802.11b/g/n/ac, bluetooth 802.11b/g/n/ac, bluetooth 802.11b/g/n/ac, bluetooth 802.11b/g/n/ac, bluetooth mere (cm) 42 × 32 × 3,5 41 × 28 × 3 38 × 25 × 2,45 42 × 30 × 3,4 38 × 26 × 3,8 38 × 26 × 4 43 × 32 × 3,6 masa (kg) 4,3 2,9 2 3,8 3 3,2 4,4 cena (EUR) 2.261 EUR 2.079 EUR 1.208 EUR 1.994 EUR 1.192 EUR 1.650 EUR 2.799 EUR garancija 1 leto 1 leto 3 leta 3 leta 1 leto 1 leto 1 leto spletni naslov proizvajalca www.asus.com www.asus.com www.hp.com www.hp.com www.lenovo.com www.lenovo.com www.lenovo.com spletni naslov prodajalca www.diss.si, www.avtera.si www.diss.si, www.avtera.si www.hp.com/si/retailpartnerji www.hp.com/si/retailpartnerji www.alterna.si, www.diss.si, www.Mikropis.si www.alterna.si, www.diss.si, www.Mikropis.si www.alterna.si, www.diss.si, www.Mikropis.si MERITVE Hitrost - Sysmark 2014 Office 1139 1084 1209 1237 1170 1143 1097 Hitrost - Sysmark 2014 Media 1826 1819 1147 1912 1183 1488 1805 Hitrost grafike - 3DMark Fire Strike Graphics 17216 17144 6008 16906 7697 11274 17695 Baterija - MobileMark 2014 Productivity 1:58:00 2:11:00 3:58:00 2:16:00 2:26:00 2:19:00 1:47:00 Za Zmogljivost, zaslon, velikost pogona. Zmogljivost, zaslon, velikost pogona. Zmogljivost, velikost in teža (glede na zmogljivost), zaslon. Zmogljivost, zaslon, velikost pogona. Zmogljivost, cena. Zmogljivost, velikost pogona. Zmogljivost, količina pomnilnika, pogon, tipkovnica. Proti Cena, velikost in teža. Cena. Nekoliko starejša grafična kartica. Cena. Velikost in teža glede na velikost zaslona. Cena. Cena, velikost in teža. FOKUS INTERVJU | FRANK AZOR, ALIENWARE E-šport sodi na olimpijske igre . Ste eden izmed ustanoviteljev podjetja Alienware, danes enega najprepoznavnejših izdelovalcev igričarskih računalnikov in zunanje opreme. Na kaj ste najbolj ponosni? Na marsikaj. Najbolj na to, kar smo dosegli s sodelavci. Večina začetne ekipe je še vedno skupaj. Začeli smo kot neizkušeni in trdo delali, da smo dosegli to, kar je Alienware danes. Ponosen sem tudi na sodelavce, ki so Alienwa­re zapustili in ustvarili svoja pod­jetja ali pa se prebili na pomemb­ne položaje v tehnološki panogi. Ko nas je pred desetimi leti kupil Dell, nismo vedeli, kaj bo. A smo dokazali, da lahko uspemo. . Kako se spominjate začetkov po­slovanja? Prišli smo na zamisel, da želi­mo osrečiti igričarje. Gnala nas je misel, da smo sami svoj šef in da smo dobro preskrbljeni, če lah­ko prodamo sto računalnikov na mesec. Takrat si nismo predsta­vljali, kaj vse bodo dosegle igre. . Kakšen je vaš recept za uspeh? Receptov in gradnikov uspe­ha je več. Če bi se moral osre­dotočiti samo na eno, je to po­svečanje stranki. Smo tudi sami svoja stranka. Ko snujemo nov računalnik, ga želimo nare­diti takega, da nas bo navdu­šil. Radi igramo igre, upora­bljamo VR, to morajo obvlada­ti tudi naši računalniki. Prisluh­nemo strankam, one nam po­vedo, kaj bi lahko še izboljšali ali spremenili in kje. Nenehno se ukvarjamo z zmogljivostmi, podporo strankam, naše indu­strijsko oblikovanje je nekakšen podpis. Smo pogumni in zvesti svojemu oblikovanju, Alienwa­re je ikona – vsakdo takoj ve, da gre za naš izdelek. . Omenili ste VR. Na trgu je veli­ka tekma med tehnologijama obo­gatene (AR) in navidezne resnično­sti (VR). Katera se vam zdi primer­nejša za igre? Menim, da se bo v svetu iger najprej uveljavil VR, ker je eno­stavnejši, lažji za oblikovanje, stvari se dogajajo v omejenem prostoru. VR tlakuje pot AR. Ko gre za ustvarjanje vsebine, smo zelo odvisni od klasične platfor­me PC – in to bomo še lep čas. Na dolgi rok bomo uporabljali VR za pristno digitalno zabavo, PC pa za ustvarjanje vsebin in kla­sično igranje. Igre so vsestranske in vseprisotne, igramo jih tudi na tablicah, telefonih, igralnih kon­zolah … celo pametnih televizor­jih. Nekoč bo AR nadomestil na­prave, ki jih danes nosimo s seboj v žepu, morda bo njihov podalj­šek – priključili ga bomo na oča­la, lečo ali kako naprednejšo re­šitev. . Kakšna bo po vaše prihodnost igričarske industrije? Prihodnost poteka že danes. E-športna panoga se razvija, ver­jamem, da bo kmalu najbolj pri­ljubljen in gledan šport po vsem svetu. Gre za šport, ki zahteva obilo talenta, vstopni prag pa je nizek – računalnik ima danes že vsak. Ni ti treba čakati na lep sončen dan, da bi se ukvarjal s športom, ali pa čakati na 4 do 10 prijateljev, da bi se skupaj ukvar­jali s priljubljeno športno dejav­nostjo. Lahko se igraš ali »špor­taš«, kadarkoli želiš. Mlajše ge­neracije rastejo z digitalnimi re­šitvami, blizu so jim. E-šport je zanje nekaj povsem samoumev­nega. E-športnikov bo vedno več, sponzorjev tudi, prav tako medijev, ki bodo pokrivali ta se­gment. Več bo tudi finančnih na­grad. Že danes nekatere tv-po­staje spremljajo e-šport, v Aziji imajo e-športni komite itd. Pri­ljubljenost e-športa se veča vse­povsod, poganja celoten ekosis­tem. Danes se petletniki zgledu­jejo po prvakih iz sveta e-športa, ti pa vadijo podobno zavzeto kot atleti, nogometaši, hokejisti. Ču­dimo se, kakšen poteze zmorejo, ko gre zares. . Kje so meje e-športa? Menite, da lahko postane olimpijska disciplina? Tega ne ve nihče. Sam sem si­cer prepričan, da bo e-šport pri­stal na olimpijskih igrah. Ko sem bil jaz mlad, si nihče ni predsta­vljal, da se bo igranje iger tako razraslo. Ko smo ustanovili pod­jetje Alienware, je bil internet še v povojih. Igre smo le redko igra­li v večigralskem načinu, za po­vezovanje z drugimi igralci smo uporabljali klasične modeme. Bili smo veseli, če so se nam pike po zaslonu premikale. Če smo se v tem času česa naučili, je to, da v tem svetu ni mej. E-šport bo olimpijska disciplina, in to ne le ena izmed obskurnih, slabo za­stopanih disciplin, temveč ena najpomembnejših, najpogosteje gledanih disciplin. Merila se bo s košarko, nogometom, maratoni, atletiko, plavanjem itd. Milijoni bodo gledali e-športne igre. Če pogledate današnja tekmovanja v e-športu, vidite, da gre za ista čustva kot v drugih športnih pa­nogah, gledalcev je že zdaj veli­ko, navijajo za ekipe in posame­znike, občudujejo njihove spre­tnosti in talent. E-športniki ima­jo podobno kot v drugih športnih disciplinah svoje obdobje zrelo­sti, ko so v najboljši formi, imajo trenerje, za njimi so cele organi­zacije, ki skrbijo za strategijo, fi­nanciranje, oglaševanje itd. . Profesionalni igričarji potrebuje­jo tudi vrhunsko opremo ... E-športniki so morebiti še bolj kot v drugih disciplinah odvisni od svoje opreme, edina izjema so panoge z dirkanjem, natančno vedo, kakšno opremo potrebuje­jo in zakaj. Pri nogometu nogo­metni čevelj, majica in žoga pri­spevajo k sami igri le drobec, v e-športu pa je drugače. Tam si brez resnično zmogljivega raču­nalnika in zunanje opreme takoj v podrejenem položaju, oprema lahko pomeni razliko med zma­govalcem in poražencem, tako kot kakovost in zmogljivost so­dobnega dirkalnika. . Kdo bi si mislil, da bo igranje iger postalo športna panoga? Kaj pa igre pomenijo tistim, ki se z nji­mi ne ukvarjajo profesionalno? Igre so se spremenile. Ne gre zgolj za igranje in kratkočase­nje, postale so šport. Ljudje v njih delajo kariero. Včasih smo brali knjige in gledali tv. Danes želim prižgati PC in igrati, ne sme mi povzročati težav, igra se mora naložiti v nekaj sekundah. Igramo se, da bi zmanjšali stres. Starši se prek iger povezujemo z otroki. S 7-letnim sinom igra­va Overwatch, vsa družina pa igra tetris in se potegujemo za najboljši rezultat. Otroci se igra­jo med vožnjo v avtomobilu. Igre so nekakšna skupna platforma, o njih se pogovarjamo, si izmenju­jemo nasvete ... Veliko se je mo­goče naučiti iz njih, to je najbolj dragoceno. . Prodaja računalnikov usiha, igri­čarski segment pa se povečuje. Ko­liko rasti je še ostalo? Bodo tablice nadomestile računalnike? Tudi tablice so že doživele svoj zenit, zlepa se ne bodo pobra­le. Bodo prisotne, a to je to. Ko se selimo s papirja na digitalne vsebine, ima tablica prednost. A tudi tipkovnica in miška imata še vedno nekaj prednosti pred za­sloni, občutljivimi za dotik. Tako kot vi zdaj tipkate besede, ki jih jaz govorim, si težko zamislim, da bi to prevzela tehnologija pre­poznavanja govora. Še vedno bi se morali ukvarjati z urejanjem besedila, stavki, naslovi in pod­naslovi itd. PC se bolje razvija, to vidi­mo in smo del tega razvoja. PC je bil luksuzna naprava, potem naprava srednjega sloja, danes pa ga ima vsak. Komodizaci­ja PCja je prinesla nižje marže, manj priložnosti. A obenem tudi možnost boljšega nagovarjan­ja strank prek tehnologije in inovacij, to kar danes počneta Alienware in Dell. Vsak seg­ment uporabnikov ima svo­je naprave in rešitve. Alien­ware je namenjen igričarjem, zahtevnim poslovnežem pa prenosniki XPS. Pred 20 leti so bili to vse računalniki. Čeprav število računalnikov upada, se prodaja igričarskih računalnikov povečuje, saj že 17 zapored­nih četrtletij zaznavamo stalno rast – tako števila računalnikov kot dobička. Gre za res zdra­vo rast. Enostavno je prodajati računalnike z izgubo, zelo težko pa z zdravim dobičkom – takim, da so zadovoljni kupci, dobavi­telji, uvozniki in proizvajalec. To Dell počne zelo dobro. . Alienware se je poskusil tudi z igralnimi konzolami. Kako je trg sprejel vašo rešitev Steam Machine? Že vrsto let je želja po igran­ju iger na televizorju, igralne konzole nagovarjajo te stran­ke. Naše sodelovanje s pod­jetjem Valve in Steam Machine je bilo sprejeto mlačno, predvsem zato, ker nam ni uspelo izdela­ti rešitve, kakršno so si stranke zares želele. Strojna oprema je bila super, a pomanjkanje iger na Steam OS je naredilo svoje. Ekosistem je bil preveč omejen. Igralni plošček je bil soliden, programska podpora s strani iger je bila slaba, tako da končni rezultat ni presenečenje. Radi bi videli, da bi se Steam Machine v prihodnje odrezal bolje, a bomo potrebovali večjo podporo s stra­ni razvijalcev iger, naša strojna oprema je le tretjina celotnega ekosistema. . Torej igralne konzole ne bodo konkurenca računalnikom? Verjamem, da imajo tudi igralne konzole svoje uporabnike, a PC je preprosto boljši. Igranje v ločljivosti 4K in VR, vse to je PC že osvojil, konzole se s tem spo­gledujejo zdaj, PC pa se že seli na nove inovacije, npr. igranje iger s tehnologijo prikaza slike HDR. Grafiko in fiziko ima PC bistveno boljšo od vseh drugih platform. Obenem je PC bolj prilagodljiv in inovativen, nadgradljiv, združljiv nazaj. Danes lahko v nekaj minu­tah prenesem 10 let staro igro na PC in se takoj igram. Poskusite to z igrami Nintendo ali drugimi konzolami. . V ITju se vse vrti okoli selitve bremen v oblak. Se bodo tudi igre preselile v oblak? Potem uporabni­ki ne bi več potrebovali zmogljivih računalnikov, temveč le lahke od­jemalce. Kaj pravite na ta scenarij? Od tega scenarija smo še zelo oddaljeni. Ne vidim e-športnika, da bi igral igre prek spleta. In­ternet je preveč nepredvidljivo okolje, da bi prepričalo uporab­nike, ki jim je pomembna vsaka milisekunda odzivnega časa. In­ternet deluje različno dobro ob različnih urah dneva, odvisno od prometa in obremenitev. Vsak resen igralec potrebuje vrhunsko povezavo, če naj igra prek sple­ta, saj je od nje odvisna njegova konkurenčnost. Tega pa še dol­go ne bo mogoče zagotoviti po vsem svetu. Oblak je fenomenalna rešitev za druge igričarske stvari. Den­imo praktične prikaze novih iger, da stranki pokažeš, kaj vse je na voljo, in se lažje odloči, ali je posamezna igra zanjo. Prej si moral iz spleta pobrati demo igre, težke 10 ali 15 GB, kar ti je lahko vzelo več dni. V oblaku preprosto klikneš igro in že jo igraš, čeprav v omejeni različici. . Mar bo Alienware izdelal tudi igričarski pametni telefon? Že večkrat smo delali na tem. Izdelali smo prototipe in jih testirali na ciljnih sku­pinah. Izziv izdelave dobre­ga igričarskega mobilnika, ki bi ga nosili vsak dan s seboj, je ve­lik. Doslej nam še ni uspelo iz­delati naprave, ki bi zadosti­la našim pričakovanjem, zato je tudi še ni na trgu. Nočemo dati na trg naprave, s katero upora­bniki ne bi bili zadovoljni. Stal­no eksperimentiramo, a nismo še tam, nismo še našli pravega recepta in sestavin. Ergonomija je pomembna, trajanje baterije, velikost in teža, vse to so deja­vniki, ki jih moramo upoštevati. Stranka mora biti zadovoljna, ne pa da dobi občutek, da je pris­tala na kompromis. S trenut­no tehnologijo nam verjetno ne bo uspelo. Bosta pa AR in VR to spremenila. . Kaj lahko v prihodnje pričakuje­mo od Alienwara? Predvsem pomembne ino­vacije, o konkretnih izdelkih ne morem govoriti, načrtujemo tudi po pet ali deset let v pri­hodnost. Ne želimo zgolj ino­virati, da bi premagali konkur­ente in bili prvi. Prvi izdelki so včasih tudi najslabši. Mi up­orabljamo svoje izdelke, zato moramo premišljeno inovirati – na trg ne dajemo ničesar, kar ne deluje.. Frank Azor je bil eden prvih zaposlenih v pod­jetju Alienware (četrti, točno), danes je v njem izvršni direktor. Z nami je delil svoj pogled na igričarsko industrijo in njeno prihodnost. Pre­pričan je, da sodobni e-šport sodi na olimpiado. Miran Varga INTERVJU | FRANK AZOR, ALIENWARE FOKUS s Verjamem, da imajo tudi igralne konzole svoje uporab­nike, a PC je preprosto boljši. Igranje v ločljivosti 4K in VR, vse to je PC že osvojil, konzole se s tem spogledujejo zdaj. NAJBOLJŠI 48 september 2017 september 2017 49 SEPTEMBER 2017 Ne le za mularijo V tokratni številki smo naredili manjši preizkus igričarskih prenosnikov. Gre za segment, ki je razmeroma mlad. V preteklih letih smo sicer občasno dobili kak model, ki je bil prekrit z rdečimi plameni in je v njem rohnela zmogljiva grafična kartica, v zadnjem letu, dveh se je ponudba hitro razmahnila. Jure Forstnerič er gre za enega izmed bolj zdravih delov oseb­nega računalništva, to seveda ne preseneča. Tako so se v ta segment podali prav vsi ve­čji izdelovalci. Ne samo, da se segment širi, tudi dobički so ve­čji kot pri sicer priljubljenih ce­nejših napravah – spet lep bo­nus za izdelovalce (in prodajal­ce). Pri tem je zanimivo, kako so za to odgovorni povsem družbe­ni premiki. Na eni strani imamo razviti svet, kjer nas je res veli­ko takih, ki smo v mladosti zače­li z računalniškimi igrami, takrat še na družinskih, strojno ne rav­no zmogljivih računalnikih. Da­nes lahko brez težav posežemo po taki grafično zmogljivi mrci­ni – igre torej niso več le za mu­larijo, temveč so postale pov­sem legitimno preživljanje pro­stega časa tudi za druge, starej­še generacije. Ko igrajo računal­niške igre celo upokojenci (tarok prek spleta, recimo), veš, da gre za področje, ki nima meja. Drug spodbuden dvig, bržkone potencialno še večji in pomemb­nejši od tega v razvitem svetu, pa prihaja iz Azije. Tam se namreč življenjski standard vse hitreje veča, to opažamo pravzaprav na vseh področjih, ki jih pokrivamo. Tako pri pametnih telefonih kot pri računalnikih in vseh drugih napravah, Azija (predvsem pa Ki­tajska) je gigantski trg, ki raste hitreje od zahoda. In tam so računalniške igre pri določenem segmentu populacije res noro priljubljene. Slišali smo že o tem, koliko ljudi je postalo povsem odvisnih od njih. Pred kratkim smo brali celo o tem, kako je oče najel nekoga, da je v igri ubil sinov lik. Upal je, da bo to sina spravilo k pameti in bo opustil igranje iger. Še ena zanimivost azijske­ga trga je ta, da so tam nad­vse priljubljene igre, ki se igra­jo prek spleta (še bistveno bolj kot pri nas). Si mislimo, da je to povezano s tem, da so bili ra­čunalniki (sploh zmogljivejši) v preteklosti predragi za večino uporabnikov. Ti so torej igrali igre predvsem v internetnih lo­kalih, ki jih na zahodu praktično ne poznamo več. V takem oko­lju je, jasno, bolj smiselno igra­ti spletno igro, ki ni vezana na določen računalnik (predvsem s točkami, kjer shranimo napre­dek). To je po vsej verjetnosti tudi eden izmed razlogov, zakaj so ti prenosniki toliko zanimivej­ši. Če si tako ali tako vajen zaha­jati v neki lokal igrat igre (in, ja­sno, za dostop do spleta), nami­zni računalnik pač odpade. Če spremljamo zahodne (ameriške, evropske) forume za računalni­ške igre, vidimo, da praktično vsi igrajo na namiznih računalnikih. A tudi pri nas sumim, da bodo ti prenosniki s časom postali vedno bolj priljubljeni. No, morda pa bomo čez nekaj let igrali le še na pametnih telefonih (nad tablica­mi pa je velika večina že tako ali tako obupala). . P s ... igre torej niso več le za mularijo, ampak so postale povsem legitimen način za preživljanje prostega časa tudi za druge, starejše generacije. MONITOR LABORATORIJ NAJBOLJŠI > TELEFONI HTC U11 V časih, ko so nekateri že poskušali z drugačnostjo in tudi že obupali, model U11 prinaša »stisljivost« telefona. Da, prav ste prebrali, telefon lahko, ko ga držimo v dlani, stisnemo, on pa bo zagnal nastavljeno aplikacijo. 50 TELEFONI Samsung J7 2017 Kar nekaj let je veljalo, da je Samsung v cenejše telefone Galaxy vgrajeval tako šibke in zastarele dele, da jih je bilo le težko priporočiti komurkoli. Zadnja leta je drugače, modeli Galaxy J so postali prav spodobni telefoni, četudi stanejo nekajkrat manj kot »prave« galaksije. 51 NAJBOLJŠI TELEFONI TELEFONI NAJBOLJŠI > > 50 september 2017 september 2017 51 ? Ocenjevanje telefonov Pri preizkusu vse telefone, ki jih preizkusimo, razvrščamo na lestvi­co. Vsak mesec popravimo njihove cene, dodamo nove modele in zbrišemo tiste, ki niso več naprodaj. Ocenjujemo: hitrost delovanja, kakovost izdelave, kakovost zaslo­na, kakovost zvoka, velikost in teža, zmogljivost akumulatorja, eko­sistem. Ocene so odvisne od trenutne konkurence, zato se (lahko) vrstni red najboljših zaradi spremenjenih cen ali novih modelov na tržišču iz meseca v mesec nekoliko spreminja. 70  TELEFONOV NA www.monitor.si/najboljsi-izdelki   37 cenejših telefonov • 33 dražjih telefonov Biti drugačen Nekateri proizvajalci telefonov so z »drugačnostjo« že zaključili, nekateri šele začenjajo. HTCjev model U11, ki ga lahko »stiskamo«, v resnici kar obeta. . HTC U11. Podjetje HTC, ki je bilo nekoč, v mladih le­tih Androida, pojem ino­vativnosti, se počasi pre­buja. Inovativnost se vrača, predvsem pa se podjetje trudi izdelovati telefone, ki prinašajo ne­kaj novega in drugačne­ga tudi tistim kupcem, ki ne merijo na cenov­no najvišje telefone. Naj­novejši HTC U11 sicer ni ravno poceni, a se lah­ko pohvali z vrhunskimi zmogljivostmi, lepo zu­nanjostjo, za povrh pa še z novostjo, ki se bo po našem mnenju prijela. V časih, ko so nekate­ri že poskušali z drugač­nostjo in tudi že obupali (modularni LG G5 in Le­novo Moto Z, denimo), model U11 prinaša »sti­sljivost« telefona. Da, prav ste prebrali, telefon lahko, ko ga držimo v dlani, stisnemo. Telefon bo stisk zaznal kot ukaz za proženje izbrane apli­kacije. Verjamemo, da bo večina uporabnikov izbrala proženje aplika­cije za fotografiranje, kot smo jo tudi mi. Tako je mogoče s telefonom res hi­tro zajeti trenutke, ki bi sicer šli mimo nas. V primerjavi z reši­tvami, ki jih pozna konkurenca (denimo Lenovo Moto Z – trese­nje zaslona in Samsung Galaxy – dvojni »klik« tipke za vklop) se nam zdi to najboljša izved­ba. Še posebej, ker sistem loči med kratkim in dolgim stiskom, z enim fotografiramo, z drugim pa morda preklopimo med spre­dnjo in zadnjo kamero, kot si do­ločimo v nastavitvah. Ko smo opravili s posebno­stjo, lahko o U11 poročamo le še s stališča strojne opreme, ki je za današnje čase vrhunska. Procesor je najnovejši Snapdra­gon 835 (ki ga ima tudi ameriški Samsung Galaxy S8), pomnil­nika je 4 GB, shrambe 64 GB. 5,5-palčni zaslon ni AMOLED, temveč LCD, zato telefon tudi ne ponuja možnosti »always on«, s katero bi lahko stalno spremljali dogajanje v njem (ura, opomni­ki). Toda zaslon je kljub vsemu zelo svetel in kontrasten, ponu­ja pa ločljivost 1440 × 2560 pik. V resnici lahko na sprednji stra­ni pograjamo le to, da pri HT­Cju (še?) nisi osvojili taktike, ki se jo gredo korejci (in se jo bodo menda šli tudi pri Applu) – tak­tike zaslona od roba do roba. Ti­sti, ki smo vajeni pravih »brezro­bih« zaslonov, kot jih imata tele­fona Galaxy S8 in LG G6, se zdi tisti centimeter na zgornji in spo­dnji strani zaslona pač stran vr­žen prostor. Pohvaliti velja, da je U11 bolj ali manj vodoodporen. Standard IP67, za katerega so telefon cer­tificirali, določa, da lahko tele­fon za 30 minut potopimo do 1 m globoko, enako kot iPhone 7. To zmore tudi Galaxy S8. Pohvaliti velja tudi to, da je HTCjeva androidna preobleka vedno »lažja« in vedno bolj spo­minja na čisti Android. Zato je delo s telefonom elegantno, te­lefon pa hiter in nadvse odziven. U11 je malce drugačen HTC, ki mu do najboljših manjka le zaslon čez vso sprednjo po­vršino. Ne dvomimo, da bo naslednja generacije HT­Cjev zmogla tudi to. Matej Šmid . Samsung Galaxy J7 2017. Samsung se že dol­go drži taktike, da svo­je telefone, ki so namenje­ni »cenovno občutljivejšim kupcem«, kot se reče, v re­snici prodaja prek svojih vrhunskih modelov. Vsako leto predstavijo res vrhun­ski model Galaxy S, nato pa kmalu zatem še cenej­še telefone, ki se prav tako ponašajo z imenom Ga­laxy. Če je dober Galaxy S, bo dober tudi oni drugi, saj je tudi Galaxy, mar ne? Kar nekaj let je veljalo, da to žal ni res, v preteklih letih je Samsung v cenej­še galaksije vgrajeval tako šibke in zastarele dele, da jih je bilo le težko priporo­čiti komurkoli. Zadnja leta je drugače, modeli Galaxy J so postali prav spodobni telefoni, četudi stanejo ne­kajkrat manj kot »prave« Ga­laksije. Preizkusili smo Galaxy J7 letošnje generacije, ki ga cenijo na več kot 360 evrov. To je veli­ko več, kot danes stane J7 iz leta 2016, a je med njima res opazna razlika v zmogljivostih. Najprej presenečenje – J7 2017 ima zaslon AMOLED (res­da ločljivosti 1080 × 1920 pik, in ne 1440 × 2550 ali celo 2960 kot S8), in to celo tak, ki zna delovati stalno. T .i. način Always On stalno prikazu­je uro in opozorila progra­mov, tako kot modeli Ga­laxy S. To se izkaže kot zelo praktično. Po drugi strani 5,5-palč­ni zaslon ne sega od roba do roba. To je za telefon, ki ne sodi v sam tehnolo­ški (in cenovni) vrh, prav­zaprav razumljivo. Strojne tipke, kot smo jih (bili) pri Samsungu vajeni od nek­daj, torej ostajajo, srednja med njimi je tudi bralnik prstnih odtisov. Telefon ni tako zelo vo­doodporen kot S8, a do neke »mini« mere je – stan­dard IP54 določa, da ga lahko na hitro poškropimo z vodo in/ali prahom. Brezžičnega polnjenja ne zmore, čeprav tehnologija za to stane (morda) le ne­kaj evrov, tako da je to za­gotovo le marketinška od­ločitev (to seveda velja za vse telefone, ki tega nima­jo, z iPhoni vred). In če se lotimo še stroj­ne opreme – telefon poga­nja osem varčnih jeder A53 (+3 GB pomnilnika, in le 16 GB shrambe). To pomeni, da hitro­stnih rekordov od njega ne mo­remo pričakovati. Tudi naš test s programom Geekbench je to potrdil. Eno jedro v njem zmore 735 točk, to je v primerjavi s so­sednjim HTCjevim modelom U11 skoraj trikrat manj. Toda manj zahteven uporabnik bo s hitrostjo telefona kljub vsemu zadovoljen. Tako kot bo zadovoljen s tem, da je za polnjenje telefona upo­rabljen priključek microSD, ki so ga vsi vrhunski modeli že upoko­jili, Samsung pa jih ima za svoje cenejše modele očitno še nekaj na zalogi. Zelo zadovoljen pa bo z bateri­jo, ki je s 3600 mAh enako zmo­gljiva kot v najzmogljivejšem modelu S8+ (S8 zmore le 3000 mAh). Ker ima telefon slabši pro­cesor in slabši zaslon, bo delova­nje do naslednjega jutra praktič­no zagotovljeno. J7 2017 je v resnici dober tele­fon, vprašanje je le, ali za ta de­nar morda vendar ne dobimo kaj boljšega iz izbora izdelkov manj zvenečih imen. Matej Šmid HTC U11 Prodaja: Operaterji. Cena: 680 EUR. X »Stisljivost« telefona, vodoodpor­nost, izredna hitrost delovanja. Z Zaslon ni AMOLED in ni »od roba do roba«. Nima vtičnice za slušal­ke, potrebujemo torej slušalke Blu­etooth. HITROST DELOVANJA 9 KAKOVOST IZDELAVE 9 . HTC U11 se od konkurence razlikuje po tem, da ga lahko stiskamo. SAMSUNG Galaxy J7 2017 Prodaja: Operaterji. Cena: 369 EUR. X Zaslon AMOLED, ki zmore tudi stal­ni prikaz. Zmogljiva baterija. Z Razmeroma visoka cena, soraz­merno počasen procesor. HITROST DELOVANJA 7 KAKOVOST IZDELAVE 8 NAJBOLJŠI 3 - cenejši telefoni Vsi modeli, podatki in rezultati na www.monitor.si/testi NAJBOLJŠI 3 - dražji telefoni Vsi modeli, podatki in rezultati na www.monitor.si/testi LG K10 (2017) Lenovo Vibe K5 Note General Mobile 4G Dual operacijski sistem Android 7.0 Android 6.0 Android 7.0 diagonala zaslona (palcev) 5,3 5,5 5 ločljivost zaslona 1920 × 1080 1920 × 1080 1280 × 720 procesor Mediatek MT6750, octa-core 1,5 GHz Cortex-A53 Octa-core 1 GHz Cortex-A53 Octa-core 1.4 GHz Cortex-A53 Snapdragon 410, 4×1,3 GHz Cortex-A53 pomnilnik (GB) 2 3 2 shramba (GB) 16 32 16 akumulator (mAh) 2800 4000 2200 mere (mm) 149 × 75 × 7,9 151 x 76 x 8,4 140,5 x 69,8 x 9,3 masa (g) 144 169 135 cena (EUR) 190 229 140 garancija 1 leto 1 leto 2 leti Samsung Galaxy S8 Samsung Galaxy S8+ Samsung Galaxy S7 Edge operacijski sistem Android 7.0 Android 7.0 Android 7.0 diagonala zaslona (palcev) 5,8 6,2 5,5 ločljivost zaslona 2960 × 1440 2960 × 1440 2560 × 1440 procesor Exynos 8895 Octa, 4×2,3 GHz lasten, 4×1,7 GHz Cortex-A53 Exynos 8895 Octa, 4×2,3 GHz lasten, 4×1,7 GHz Cortex-A53 Samsung Exynos 8890, Mongoose + Cortex-A53, 4 × 2,3 GHz, 4 × 1,6 GHz pomnilnik (GB) 4 4 4 shramba (GB) 64 64 32 akumulator (mAh) 3000 3500 3600 mere (mm) 148,9 × 68,1 × 8 159,5 × 73,4 × 8,1 151 × 72 × 7 masa (g) 155 173 157 cena (EUR) 634 880 559 garancija 1 leto 1 leto 1 leto DOSJE SMRT NA DRUŽABNIH OMREŽJIH SMRT NA DRUŽABNIH OMREŽJIH DOSJE P P 52 september 2017 september 2017 53 Kaj se zgodi, ko umremo nternet je z nami dovolj kratek čas, da se večina uporabnikov s tem vpra­šanjem še ni ubadala. Babice in dedki doslej niso bili ravno pogo­sti uporabniki družabnih omre­žij in elektronske pošte, mlajši pa se z minljivostjo življenja še ne ukvarjajo. A internet se stara, z njim pa tudi mi. Nekoč bo poln mrtvecev, pove preprosta mate­matika. Kajti na svetu je 7,5 mi­lijarde ljudi, v celotni zgodovini človeštva pa je živelo že pribli­žno 100 milijard ljudi. V tem sestavku si ne bomo po­stavljali filozofskega vprašanja, kaj se zgodi z nami, ko umremo – čeprav bi bil reviji primeren od­govor bržkone: Isto, kot če raču­nalnik ugasnemo, potem pa zač­ne trohneti. Vprašali pa se bomo, kaj se zgodi z našimi podatki in lastnino, ko umremo. V analognih časih je bilo eno­stavno. Verjetno res niso prav pogosto filmsko zažigali listin, ki jih je pokojnik pustil na pisal­ni mizi ali v sefu, a eno ključno prednost so analogni dokumenti vendarle imeli. Pravzaprav dve, odvisno od namenov. Če je kdo želel priti do podatkov, je vsaj v teoriji imel to možnost. Moral je le najti dokumente in jih prebra­ti. Če pa je bilo treba preprečiti, da bi kdo po smrti še prebiral ka­kšne dokumente, jih je bilo tre­ba fizično uničiti (in seveda tudi vse kopije). Matematiki bi rekli, da je obstajala enolična preslika­va med informacijo in nosilcem. Premoženje pa je bilo tako ali tako oprijemljivo. Digitalna doba Danes je drugače. Prva razli­ka je že vprašanje, kje vse je po­kojnik puščal podatke (in tudi premoženje). Profil na Faceboo­ku, elektronski predal Gmail in oblačna storitev Dropbox so pre­cej pogoste možnosti, na katere bomo bržkone pomislili in pod­jetja povprašali, ali smo tam kaj podedovali (o podrobnostih v nadaljevanju). Kakšne manj zna­ne forume bomo morda spregle­dali, pa nič ne de. Kaj pa anoni­mni elektronski naslovi, s kateri­mi je pokojnik registriral oblačno hrambo podatkov in vanjo nalo­žil šifriran nosilec podatkov? Ši­frirane denarnice z bitcoini? Tr­govalni računi v tujini? Drugo vprašanje je, kaj je sploh dosegljivo. Dobro šifrira­ni nosilci podatkov, četudi so na namizju, bodo ostali šifrirani (ra­zen če izum kvantnega računal­nika korenito ne spremeni krip­tografije). Sem sodi tudi digital­no premoženje, ki ima lahko či­sto zaresno realno protivrednost. Digitalne kriptovalute (npr. bit­coin) v šifriranih denarnicah bodo tam ostale, ker bitcoin nima centralnega agenta. Ban­ka lahko prestavi sredstva z ene­ga računa na drugega, bitcoin pa je narejen tako, da to ne gre. Po­dobno ne moremo niti do elek­tronske pošte ponudnikov varnih predalov, kot je bil svoj čas Lava­bit, kjer se je uporabljalo šifrira­nje od pošiljatelja do prejemnika. Tretje vprašanje pa je, kako do tistega, kar je dostopno, in kdo naj to naredi. Ponavadi moramo ponudniku storitve poslati mr­liški list oziroma dokazilo, da je uporabnik umrl. S tem onespo­sobimo prijavo v storitev. Če pa želimo pridobiti podatke oziro­ma premoženje, moramo poslati sklep o dedovanju, s katerim do­kazujemo upravičenost. Ker so ponudniki večinoma tuja podje­tja, je treba dokumentacijo tudi sodno prevesti, to pa ni poceni. In nenazadnje se postopki vlečejo. Facebook Facebook za račune umrlih po­nuja spremembo v spominski ra­čun (memorialized) ali izbris. Vsak lahko v nastavitvah sam do­loči, katera možnost naj se upo­rabi ob njegovi smrti. Spominski računi se od običajnih razlikuje­jo po naslednjih lastnostih: po­leg imena je zapisana beseda Re­membering (V spomin), nihče se ne more prijaviti vanje, ne poja­vljajo se na javnih mestih in v roj­stnodnevnih opomnikih. Vsebina ostane vidna v obsegu, kot je bila doslej, prijatelji pa lahko na raču­nu zapisujejo spomine. Facebook omogoča tudi dolo­čitev nekakšnega skrbnika raču­na. Za časa življenja lahko dolo­čimo skrbnika in če ta povabi­lo sprejme, lahko po naši smr­ti v omejenem obsegu razpola­ga z našim računom. To zajema spremembo profilne in naslovne slike, pisanje na zid in sprejema­nje prijateljev, še vedno pa se ne more prijaviti v račun preminu­lega. Mu pa Facebook omogoča prenos vseh podatkov na krajev­ni disk, razen zasebnih sporočil. Facebook samodejno spreme­ni račun v spominski račun, ko izve za smrt. Z drugimi beseda­mi: to lahko predlaga vsakdo, ki lahko predloži dokaz o smrti la­stnika računa. Le svojci pa lah­ko zahtevajo odstranitev računa. Za to potrebujejo mrliški list ali kak drug dokaz o smrti, fotoko­pijo svojih osebnih dokumentov in dokazilo o upravičenosti raz­polaganja (rojstni list, sklep o de­dovanju ali oporoko). Instagram Na Instagramu imamo dve možnosti, kaj storiti z računi umrlih. Lahko zahtevamo, da jih odstranijo ali pa preoblikujejo v tako imenovani spominski (me­morialized) račun. Preoblikova­nje računa lahko zahteva kdor­koli, ki prek obrazca na strani In­stagrama dokaže, da je imetnik računa umrl. Zadostuje poveza­va do časopisnega članka, osmr­tnice ali kak drug objektiven po­kazatelj, da je človek mrtev. In­stagram račun takrat spremeni tako, da se vanj ni mogoče več prijaviti, ga kako drugače spre­minjati (na primer s komentarji, všečki) in da ni več viden na jav­nih seznamih (Search & Explo­re), vsa vsebina pa je še vedno ohranjena. Odstranitev računa lahko zah­tevajo sorodniki oziroma dediči. Ti morajo na Instagram poslati rojstni in mrliški list imetnika ra­čuna ter dokazilo o upravičeno­sti razpolaganja, torej sklep o de­dovanju. Račun se po zahtevi iz­briše. Pinterest Pri odstranjevanju računa umrlega Pinterest ne komplicira pretirano. Zadostuje, če jim po­šljemo dokument o smrti lastni­ka (mrliški list, osmrtnica, novi­ca v časopisu) in kakšno dokazi­lo o našem razmerju (rojstni list, poročni list, družinsko drevo ali celo osmrtnico, ki vključuje tudi naše ime). To je dovolj, da Pinte­rest zbriše pokojnikov račun. Twitter Twitter po smrti poskrbi za deaktivacijo računa. To z dru­gimi besedami pomeni odstra­nitev računa, s tem pa tudi vseh objav. Twitter pravi, da dostopa do računa ne more zagotoviti ni­komur, ne glede na njegovo raz­merje do pokojnika, račun lahko le onesposobi. V ta namen je tre­ba prek posebnega obrazca na Twitterjevi strani vložiti zahtevo in ji priložiti podatke o umrlem z mrliškim listom, podatke o sebi, razmerju do pokojnika in fotoko­pijo osebnega dokumenta. Google in Gmail Google ima za svoje storitve enoten račun, torej je Gmail ne­ločljivo povezan tudi z YouTu­bom, Bloggerjem in drugimi storitvami, zato jih obravnava­mo skupaj. Google omogoča, da določimo, kaj se zgodi z našim računom ob daljši nedejavno­sti. To je lahko obdobje od 3 do 18 mesecev. Nastavimo si lahko funkcijo Inactive Account Ma­nager, ki nas po daljši nedejav­nosti s SMSom in elektronsko pošto opozori, da je račun pre­dolgo neaktiven. Dodamo lah­ko tudi zaupanja vredne stike, ki bodo dobili obvestilo, da je naš račun postal neaktiven. Po želji se lahko naš račun po daljši ne­dejavnosti tudi izbriše. Prav tako lahko določimo, ali lahko naši zaupanja vredni stiki ob neaktiv­nosti prevzamejo kakšne podat­ke in katere. Vse to je praktično in odpravi potrebo po slehernem dokazova­nju. Po smrti je torej treba le do­volj dolgo počakati, da se nihče ne prijavi v uporabnikov račun, pa se bo zgodilo točno to, kar si je želel. Edini problem je, da za­upanja vredni stiki niso obvešče­ni, da jih je kdo za časa življenja določil, dokler ne poteče nasta­vljeno obdobje nedejavnosti. Se­veda, če bomo uporabljali pokoj­nikov računalnik z vpisanimi pri­javnimi podatki, bomo po eni strani lahko prišli do podatkov, po drugi strani pa ga Google ne bo štel za nedejavnega. Če pa teh navodil za časa ži­vljenja nismo nastavili, bodo imeli zanamci nekoliko več dela. Google dopušča zaprtje računa in možnost dostopa do podat­kov in sredstev, če mu dostavimo ustrezne dokumente. To so seve­da mrliški list, lasten osebni do­kument in dokazilo o upraviče­nosti. Zaprtje računa seveda ni problematično, o dostopu do po­datkov pa se Google odloča gle­de na konkretni primer. Yahoo Yahoo ima v pogojih rabo iz­recno zapisano, da so tako račun kakor vsi podatki v njem nepre­nosljivi. To z drugimi besedami pomeni, da bo Yahoo po obvesti­lu o smrti računa njegov račun iz­brisal. Yahoo na svojih straneh iz­recno zapiše, da ne moremo niti do elektronske pošte imetnika ra­čuna. Če torej kdo umre in ima v elektronski pošti kaj pomembne­ga, je to uradno izgubljeno. S ka­kšno odredbo ameriškega sodi­šča bi šlo verjetno tudi drugače, a se tega z razdalje več tisoč ki­lometrov pač ne bomo šli. Seve­da pa imajo številni v brskalnikih ali odjemalcih za elektronsko po­što shranjena gesla oziroma ure­jeno samodejno prijavo … Paypal Pri PayPalu je nekoliko strož­je, ker imamo opraviti z denar­jem. Za zaprtje računa in prenos sredstev moramo PayPalu po fa­ksu poslati sklep o dedovanju, kopijo mrliškega lista in fotoko­pijo osebnega dokumenta de­diča. Po prejemu teh dokumen­tov bo PayPal sredstva nakazal na bančni ali drugi PayPalov ra­čun, odvisno od zahteve. Zani­mivo, v ZDA najraje pošlje ček (tega onkraj luže očitno še upo­rabljajo). Odveč je omenjati, da mrtvi pri PayPalu ne morejo ime­ti spominskega računa. V praksi pa lahko, če imamo dostop in ge­sla, predvsem pa zakonito pravi­co, račun izpraznimo kar sami in si s tem prihranimo ubadanje z birokracijo. Ebay Ebay na svojih straneh nima standardiziranega obrazca ali postopka za primer smrti imetni­ka računa. So pa v odgovoru na naše vprašanje zapisali, da se v takem primeru obrnemo na nji­hovo podporo uporabnikov, kjer poskrbijo za zaprtje računa. Dropbox Dropbox že kar na svojih stra­neh svetuje, da je ob smrti ime­tnika računa najbolje pogledati v njegov računalnik in preveriti, ali imamo dostop do podatkov v računu Dropbox. Ker se datoteke sinhronizirajo na krajevni disk, je to zelo verjetno. Povsem mogoče je, da je računalnik zaščiten z ge­slom, a dokler datoteke na disku niso šifrirane, to ni velik problem. Še vedno lahko računalnik zaže­nemo z živo distribucijo Linuxa na zgoščenki ali kako drugače pridemo do datotek na disku. Šele če nikakor ne moremo do nobenega računalnika s sinhroni­ziranimi računi, Dropbox svetuje, naj se obrnemo nanj. Poslati mu moramo potrdilo, da je človek res umrl, in dokazilo o upraviče­nosti dostopa do podatkov. Dro­pbox navaja, da zadostujejo ime pokojnika, njegov elektronski na­slov v Dropboxovem računu, la­stni osebni podatki z informaci­jo o razmerju do pokojnika, fo­tokopija osebnih dokumentov in sodne dokumentacije, iz katere je razvidna upravičenost do po­datkov. V praksi je to verjetno sklep o dedovanju, a najverjetne­je bomo do podatkov v Dropboxu prišli hitreje kar v računalniku. Kaj pa, če bi želeli podatke iz­brisati? Dropbox v pogojih rabe določa, da po 12 mesecih ne­dejavnosti lahko zbriše vsebino uporabnikovega računa. Kako pogosto se to dogaja, lahko le ugibamo. Apple Precej bolj zapleteno je z raču­ni pri Applu, ker slednji nikjer ne ponuja nobenega obrazca za po­stopke ob smrti uporabnika. Če se poglobimo v pogoje o upora­bi iClouda, najdemo zelo zlovešč odstavek z naslovom »Brez pra­vice do vračila v korist prežive­lega« (No Right of Survivorship). Tam je izrecno zapisano, da je račun, če ni z zakonom določeno drugače, v iCloudu neprenosljiv in vse pravice do Apple ID in vse­bine v njem s smrtjo nepovratno ugasnejo, vsebina pa se po preje­mu mrliškega lista izbriše. V pogojih uporabe iTunes ne piše nič podobnega, a je tu vpra­šanje še pomembnejše. V iTunes imamo shranjeno kupljeno vse­bino (oziroma vsebino, za katere ogled smo kupili licence), v po­gojih pa piše, da je ne moremo nikakor prenesti, prodati, oddati ali z njo početi karkoli drugega. Apple na naše vprašanje, kaj se zgodi z vsebino v iTunes, ni od­govoril. Je pa v internetu mogo­če prebrati zgodbe iz tujine, kako so imeli ljudje velikanske težave prepričati Apple, naj jim omogo­či vstop do zbirk zapustnikov. Microsoft Microsoft ponuja proces Next of Kin, ki ga sprožimo z elek­tronsko pošto na njegovo pod­poro uporabnikom. Potem je tre­ba po faksu, pošti ali elektron­ski pošti posredovati uraden mr­liški list (ne zadostuje nič dru­gega), dokazilo o upravičenosti (sklep o dedovanju) in fotokopi­jo svojega osebnega dokumenta. Ob prejemu teh podatkov Micro­soft preveri, ali storitve, za katere želimo dostop do podatkov, pri­padajo umrlemu. V tem primeru Microsoft pošlje DVD s podatki, ki jih ima. Microsoft je eno redkih podjetij, ki sicer priporočajo, da je dokumentacija v angleščini, a dodaja, da lahko za večino drugih jezikov v latinici in še nekatere druge prevode pridobi tudi sam. Amazon Amazon prav tako nima ura­dnega obrazca na spletni strani, kamor bi se obrnili z informacijo o smrti imetnika računa. Njihov napotek je, naj obiščemo splošno stran za pomoč uporabnikom, kjer lahko sporočimo informaci­jo o smrti in priložimo ustrezno dokumentacijo, torej mrliški list. V internetu lahko preberemo opozorila, da to ni najpametne­je, saj Amazon v tem primeru vzame s seboj tudi vso vsebino, ki jo je umrli imel na Kindlu. Li­cence za e-knjige so namreč ne­prenosljive. Spletne banke in trgovalni računi S spletnimi bankami v Slove­niji ni težav, ker so podatki o po­kojnikovih bančnih računih in stanju na njih znani. Na zapu­ščinski razpravi se določi, kdo deduje to premoženje. Dedič gre potem s sklepom o dedovanju na banko in ta mu sredstva prenese na njegov račun, tako da potre­be po dostopu do spletne banke pravzaprav ni. Podobno velja za slovenske trgovalne račune, kjer borzno­posredniške hiše zapustniko­ve delnice preknjižijo na nove trgovalne račune. To lahko pri­nese tudi stroške, saj preknjiž­ba seveda ni zastonj, temveč sta­ne približno 20 evrov. Dodaten problem nastane, če dedič nima trgovalnega računa. Do letos je bila to ena izmed izjem, ko je bilo mogoče delnice prenesti na registrske račune, ki so se vodili brezplačno pri KDD, letos pa so registrske račune odpravili. Zato dedič mora odpreti trgovalni ra­čun, to pa tudi stane. Dedova­nju se tudi ni mogoče odpoveda­ti v delih, temveč le v celoti. Če je dedičev več, se seveda lahko do­govorijo o tem, kdo dobi delnice, a nekdo jih bo moral. Seveda pa borznoposredniške hiše omogo­čajo odpiranje cenejših računov za enkratno prodajo. Z računi v tujini je drugače z vidika poznavanja. Bančne raču­ne je FURSu treba prijaviti in za­nje vsaj načeloma vemo, trgoval­nih računov pa ni treba. Doda­ten problem je, da delnice na tu­jih borzah ponavadi niso vpisane na ime lastnika, temveč ležijo na fiduciarnih računih bank in bor­znoposredniških hiš, ki poznajo lastnike. Z mrliškim listom seve­da vse to premoženje dobimo, a moramo vedeti, komu ga mora­mo poslati. Dotlej bo premoženje pač ležalo na računih pod ime­nom pokojnika. Ali lahko s tem premoženjem razpolagamo po smrti pokojnika, če poznamo njegove prijavne po­datke, oziroma imamo pač do­stop do njega, je zanimivo vpra­šanje. Po pravilih, razen za nuj­ne stroške pogreba, ne smemo. V praksi pa tega nihče ne preverja, dokler ne pride do kakšnih spo­rov med dediči. Dostikrat dediči sami spraznijo bančne račune in si denar razdelijo, ker je davek na dediščino pač odvisen od zapu­ščine, razdeljene na sodišču. Kriptovalute Trši oreh so kriptovalute, med katerimi je glavni predstavnik bit­coin. Če ti ležijo na računih pri ka­kšnih uveljavljenih borzah, do njih seveda lahko pridemo z ustrezni­mi dokumenti. Povsem drugače pa je, če so bitcoini v lastni denar­nici. Najprej moramo zanjo sploh vedeti. Potem jo moramo najti in poznati geslo za odklep. Če tega nimamo, ne moremo do bitcoi­nov, pa četudi imamo vsa doka­zila na tem svetu, da nam zako­nito pripadajo, in zgodovino vseh transakcij (spomnimo se, te so javne), ki pričajo o stanju v denar­nici. To je omejitev (ali pa pred­nost) same tehnologije. V internetu lahko iz začetnih dni bitcoina preberemo ničkoli­ko primerov o tem, kako so ljudje pomotoma izbrisali denarnice, pozabili gesla ali celo kopa­li po smetišču za starim diskom. Leta 2013 je britanski računalni­kar ugotovil, da je zavrgel raču­nalnik z diskom, na katerem je pred leti narudaril 7500 bitcoi­nov, ki bi bili danes vredni 30 mi­lijonov evrov (če bomo še čaka­li, bo še več :)). Iskanje po sme­tišču ni obrodilo sadov. Bitcoin nima vrhovnega razsodnika, vse transakcije pa so po potrditvi ne­izpodbojne. Po nekaterih ocenah je tako ali drugače izgubljena kar tretjina vseh bitcoinov. Preden umremo Povprečen človek, sploh dana­šnji aktivni uporabnik modernih tehnologij, seveda ne ve niti pri­bližno, kdaj mu bo odbila zadnja ura. Toda dogajajo se tudi nesre­če. Kakor je za ureditev razmerij po smrti zaželena klasična opo­roka, s katero se dedujejo fizič­ne dobrine, prihajamo v dobo, ko bo treba gledati tudi na digi­talno zapuščino. Koristno bi bilo imeti neka­kšen digitalni testament, v kate­rem bi popisali najpomembnejše internetne identitete na različnih storitvah in vse digitalno premo­ženje s podatki za dostop, da ne bomo potomcev prikrajšali za mi­lijone v naslednjem bitcoinu.. . Profili v spomin lahko ostanejo na Facebooku, če želimo. I Tipičen uporabnik raču­nalnika ima danes mno­žico računov in profilov na različnih internetnih straneh in storitvah. Ele­ktronski predal in pro­fili v družabnih omrež­jih so samo najočitnej­ši primeri, dodamo pa lahko še vsaj razne foru­me, oblačne hrambe po­datkov, spletno bančni­štvo in trgovalne račune. Če želimo, jih lahko one­sposobimo in pobriše­mo. Kaj pa se zgodi z na­šimi podatki in premože­njem, ko umremo? Matej Huš . Na Facebooku lahko določimo skrbnika našega profila za čas po smrti. lasična zgleda sta Amazon Kindle in Apple iTunes, kjer imamo shranjene e-knjige, glasbo in še kaj. V internetu si lahko prebe­remo zgodbe o tem, kako so podjetja to vsebino ob smrti ime­tnika računa preprosto zbrisala in je niso želela prenesti na dediče, češ da licence tega ne dovoljujejo. Delaware je, recimo, leta 2014 postal prva ameriška zvezna država, ki je sprejela zakonodajo za ureditev položaja digitalne lastnine. Podob­no zakonodaje so kasneje sprejeli še v drugih zveznih državah, a se po­nudniki storitev ne predajo in poudarjajo, da teh vsebin nimamo v lasti, temveč imamo zgolj neprenosljivo licenco za ogled. To je zapisano tudi v pogojih rabe, ki jih sprejmemo ob prijavi. Pomembno vlogo bo tu odigrala ameriška sodna praksa. Sodba v za­devi Capitol Records proti ReDigi iz leta 2013 kaže na temno priho­dnost. ReDigi je bilo podjetje, ki je omogočilo nadaljnjo prodajo glasbe, kupljene v iTunes. Sodišče je razsodilo, da za digitalno vsebino ne ve­lja doktrina prve prodaje, ki kupcu fizičnega medija (vinilke, zgoščenke itd.) dovoljuje nadaljnjo prodajo ne glede na interes imetnika avtorskih pravic. Pri digitalni vsebini pa gre za nezakonito kopiranje. PRAKSA Kaj se zgodi z digitalnimi vsebinami K . Upravljalnik gesel LastPass omogoča, da zaupanja vredni stiki zahtevajo dostop do naših gesel in ga po preteku vnaprej določenega obdobja dobijo. . Twitter po smrti zbriše račun uporabnika. Upravljalniki gesel kot digitalna oporoka Večini naštetih postopkov se izognemo, če imajo svojci naša gesla za dostop do storitev. Potem si lahko podatke in vsebine pretočijo kar sami, račune pa zatem lepo zaprejo. A gesel ni pametno zapisovati, pa še spreminjajo se in ves čas dobivamo nova. Upravljalniki gesel, med katerimi je najbolj znan LastPass, ponuja­jo odlično rešitev. LastPass ponuja funkcijo Dostop v sili (Emergen­cy Access). Z njo določimo ljudi, ki lahko zahtevajo dostop do vsebine v trezorju LastPass, torej do vseh gesel in varnih zapiskov. Določimo tudi čakalno dobo, koliko časa po zahtevku dobijo dostop. Seveda nas LastPass o vsakem oddanem zahtevku obvesti nanj in omogoči preklic, če smo še vedno živi. . Google ponuja orodje, ki nas opozori o nedejavnosti in po daljšem času izbranim stikom omogoči prenos podatkov. . Dropbox svetuje, naj do podatkov najprej poskusimo priti sami. lovenska zakonodaja do­loča, da se lahko dedujejo stvari in pravice. Z osebnimi podatki, kamor sodi tudi vsebina ele­ktronske pošte, je drugače (zato je ponudniki storitev ne bodo kar tako izročili). Njihova zaščita je vezana na sámo osebnost, in s smrtjo ugasne. Toda umrli ima v času, ko je živ, inte­res, da bo kot osebnost tudi po smr­ti užival določeno varstvo. Zato se po smrti njegovi osebni podatki neko­liko še varujejo kot osebne dobrine ožjih svojcev. Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) določa, da lahko upravlja­vec osebnih podatkov te podatke po­sreduje samo tistim uporabnikom, ki so za obdelavo pooblaščeni z zako­nom, torej institucijam. Dediči prve­ga (potomci in zakonec) ali druge­ga (starši in zakonec) dednega reda lahko dobijo osebne podatke umrle­ga, če imajo za to pravni interes in če umrli ni pisno prepovedal posredova­nja svojih podatkov po smrti. Podob­no velja tudi za uporabo podatkov v zgodovinske, statistične ali znanstve­noraziskovalne namene – ta je do­voljena, če tega ni pisno prepovedal umrli ali njegovi zakoniti dediči. Dodatna izjema je opredeljena v Zakonu o pacientovih pravicah (ZPa­cP), ki določa, da se lahko z zdra­vstveno dokumentacijo umrlega se­znanijo tisti, ki imajo zakonsko po­oblastilo za to, zakonec in otro­ci, ter osebe, ki izkažejo pravni inte­res z ustrezno listino. Če je umrli pre­povedal seznanitev z njegovo zdra­vstveno dokumentacijo, se njegovi potomci, zakonec in starši še vedno lahko seznanijo z njo, če je to po­membno za njihovo zdravje. DEDOVANJE Osebni podatki se ne dedujejo S Sodni prevodi niso poceni Strogost ponudnikov storitev glede dokumentacije, ki jo morajo pre­jeti za dokazovanje smrti imetnika računa, je odvisna od vrste storitve, ki jo ponujajo, in zahteve. Če gre za preprost izbris računa na Pinterestu ali Twitterju, je stanje manj zapleteno, kot če gre za prenos sredstev s PayPala. Na Facebooku celo izrecno piše, da v spominske spremenijo ra­čune vseh uporabnikov, za katerih smrt kakorkoli izvedo. Kljub temu bomo pogosto potrebovali sodno overjen prevod mrliške­ga lista in še kakšnega dokumenta v angleščino. To ni poceni, saj stane­jo uradni prevodi 40 evrov na stran in več, pri čemer za eno stran šteje 1500 znakov brez presledkov ali 250 besed. Za primerjavo: ena stran v Monitorju ima 4000–5000 znakov s presledki. s Ker so ponudniki večinoma tuja podjetja, je treba dokumentacijo tudi sodno prevesti, to pa ni poceni. IZ TUJEGA TISKA DIGITALNA TEHNOLOGIJA DIGITALNA TEHNOLOGIJA IZ TUJEGA TISKA 2 2 56 september 2017 september 2017 57 Zakaj je Tesla vreden več kot General Motors igitalno gospodarstvo je spremenilo naše med­sebojno sporazumeva­nje, iskanje podatkov, izdelkov in storitev, pa tudi to, kako se za­bavamo. Povzročilo je revolucijo tudi v panogah, ki na prvi pogled niso digitalne – pomislite, kako drugačne kot pred dvema dese­tletjema so na primer danes fi­nančne storitve. Vlagatelji priča­kujejo, da bo preobrazba kmalu zajela tudi druga področja, zato je družba Tesla Motors vredna več od General Motors, čeprav v prvi sestavijo neprimerno manj avtomobilov in zaslužijo le del­ček tega, kar iztrži GM. S tem pojavom je mogoče ra­zložiti, zakaj je velika peterica di­gitalnega gospodarstva – Apple, Alphabet, Microsoft, Amazon in Facebook – obenem tudi pet naj­več vrednih družb na svetu. Lahko bi torej rekli, da je digi­talno gospodarstvo izpolnilo pri­čakovanja izpred 20 let, v zgo­dnjih časih spleta. Z drugih po­membnih vidikov pa so njego­ve posledice manjše, kot nema­ra mislite. Ameriški bruto doma­či proizvod je po zgodovinskih merilih od začetka obdobja in­terneta žalostno ubog. Rast pro­duktivnosti, za katero so mnogi pričakovali, da jo bo poživil vpliv digitalnih tehnologij, je bila ve­čino tega stoletja medla. Na vr­huncu internetnega razcveta ko­nec 90. let je rast produktivnosti prvič po 70. letih sicer dobila za­gon, in kratek čas se je zdelo, da so tehnološke inovacije prinesle rešitev za osrednje težave ame­riškega gospodarstva. A produk­tivnosti je že na začetku novega tisočletja pošel zalet in nikoli več ga ni dobila. Nekateri opazovalci so sprva sumili napačno metodo­logijo merjenja in trdili, da bruto domači proizvod ne zajema de­janske vrednosti številnih brez­plačnih izdelkov, ki jih ponuja di­gitalno gospodarstvo. Klub temu ni dvoma, da bomo morali na revolucijo v produktivnosti, ki smo se je nadejali od digitaliza­cije, še počakati. Digitalno gospodarstvo tudi ni preobrazilo trga z delovno silo toliko, kot bi pričakovali. Seve­da imamo zdaj povsem nove ka­tegorije delovne sile: flote Uber­jevih voznikov in pomočnikov za vsakdanja opravila v velikih me­stih. A Američani službe ne me­njavajo nič pogosteje kot nekoč – po nekaterih merilih jo prav­zaprav danes manjkrat kot kdaj v preteklih dveh desetletjih. Di­gitalizacija je hkrati izrinila cele brigade delavcev, pa ne le zaradi avtomatizacije, temveč tudi zara­di na primer spletnega nakupo­vanja, zaradi katerega je delo iz­gubilo na sto tisoče prodajalcev. Še pomembneje pa je, da digi­talno gospodarstvo ne omogoča odpiranja množice solidnih in dobro plačanih delovnih mest. Vzpon in konsolidacija digital­nega gospodarstva sovpadata z nadvse šibkim trgom delovne sile. Plače ameriških delavcev so se šele nedavno začele zviševa­ti za spoznanje hitreje od inflaci­je, večino tega stoletja pa so tako rekoč stagnirale. (Enako velja za večino razvitih držav.) Za to sicer ni kriva digitalizacija, kljub temu pa ni gonilna sila odpiranja de­lovnih mest in gospodarske ra­sti, kot so upali mnogi. Informa­cijske in komunikacijske tehno­logije – ki zajemajo prodajalce programske opreme, informa­cijske družbe in internetna pod­jetja skupaj s ponudbo zabave in založniško panogo – so svoj pri­spevek k bruto domačemu proi­zvodu po letu 2000 povečale ko­maj za odstotek. Ta podatek si­cer ne zaobjame vpliva digitali­zacije na druge panoge, a kljub temu preseneča, enako kot to, da le majhen delež zaposlenih v za­sebnem sektorju pravzaprav dela za družbe, ki jih uvrščamo med digitalne. Kakorkoli že, najbolj presene­tljivo – in nemara tudi najbolj za­hrbtno – dejstvo, povezano s so­dobnim digitalnim gospodar­stvom, je, kako neverjetno stabil­no je. Krilatice, ki so že od nek­daj povezane z digitalizacijo, so bile namreč precej udarne: re­volucija, rušitev, preobrat. Inter­net in druge digitalne tehnologi­je naj bi stopnjevali pritisk kon­kurence in uveljavljene družbe bi zaradi njih težje ohranile svoj vpliv. Medtem ko so bile za star industrijski red značilne družbe, ki so desetletja vztrajale na vrhu, naj bi bilo za digitalno gospodar­stvo z domnevno nizkimi ovira­mi pri vstopu na trg in nizkimi stroški za spremembo proizvo­dnje značilne nenehne menjave na vrhu. A v resnici drži ravno nasprotno. Današnje digitalno gospodarstvo, vsaj kar se tiče po­rabnikov, obvladuje istih pet veli­kanov, ki igrajo najvidnejšo vlo­go že najmanj desetletje. In sko­raj vsi očitno pričakujejo, da bodo prevladovali tudi v dogle­dni prihodnosti (vsaj če upošte­vamo njihovo tržno kapitalizaci­jo, ki nakazuje na še dolga leta osupljivih dobičkov za vseh pet.) Digitalno gospodarstvo je gospo­darstvo, v katerem so največji vir vrednosti platforme, in platfor­me velikih pet so najdonosnejše, kar so jih izumili. Rezultat je, da temu delu gospodarstva dejan­sko vlada oligopol. Velikih pet si včasih konkurira, včasih pa tudi sodeluje, pod črto pa ima vsak od njih zanesljiv nadzor nad svo­jim ključnim trgom. Oligopol zveni zlovešče, a ta ni nastal predvsem zaradi preveč monopolističnih ali proti kon­kurenčnosti naravnanih razmer. Prej bi rekli, da na digitalnih tr­gih zmagovalci pač poberejo vse in uspeh prinaša tako rekoč neu­lovljivo prednost. Pravilo, ki oči­tno velja v današnjem digital­nem gospodarstvu, je lepo opisa­no že v svetem pismu: kdor na­mreč ima, se mu bo dalo še več in bo imel obilo. To je seveda odlično za tiste, ki imajo, in malo manj odlično za vse, ki se skuša­jo meriti z njimi. Moč podatkov Kako je lahko nastalo digital­no gospodarstvo, v katerem pre­vladuje nekaj velikih udeležen­cev? Najpreprostejše pojasnilo govori o učinku mreže: izdelek oziroma storitev ima tem večjo vrednost, čim več ljudi jo upora­blja. Klasični zgled učinka mre­že je telefon, ki nima nobene vre­dnosti, če ga ima samo en člo­vek, saj ne more nikogar poklica­ti. Če imata telefon dva, ima ne­kaj vrednosti. Če pa ima telefon milijon ljudi, telefonsko omrežje nenadoma dobi vratolomno vre­dnost. Obenem se zgodi, da je tem lažje vključevati nove in nove uporabnike, čim več jih omrežje že ima. In v tem pogledu nepo­sredni učinek mreže lepo poja­snjuje uspešnost podjetja, kot je Facebook. Največja današnja Fa­cebookova prednost pred more­bitnimi tekmeci je preprosto to, da je tako razširjen, in če se ho­čete povezovati z ljudmi, je lo­gična izbira. Enako velja za sto­ritve, kot sta Instagram in kitaj­ski WeChat. Za digitalna podje­tja, kot sta Snap in Twitter, ki si prizadevata za dobičkonosnost, je neposreden učinek mreže pravzaprav edina vrednost, ki jo sploh imata. Velikim pet koristijo tudi po­sredni učinki mreže, kot to ime­nujejo nekateri, med katere sodi tudi to, da prodajalci seveda že­lijo prodajati tam, kjer so kup­ci, in nasprotno. Ker ima Goo­gle tako široko zbirko uporabni­kov, družbe hočejo oglaševati na njem. In zato je Google samou­meven izbor, če želi kdo kaj ku­piti. Podobno je Amazon s svojo kritično maso kupcev logični na­slov za druge prodajalce oziro­ma posrednike pri prodaji. Ko se je odločil, da jim dovoli prodaja­ti na svojem spletišču in so torej postali konkurenca njegovi po­nudbi, se je to marsikomu sprva zdelo noro. A s tem je družba za­čela žeti koristi od učinka mre­že: Amazon je s ponudbo drugih prodajalcev postal privlačnej­ši za kupce, to pa hkrati pome­ni, da je privlačnejši za prodajal­ce, in tako je nastal ugoden zača­rani krog. Poleg učinka mreže je tu še en povezan vzrok, zakaj velikih pet že samo zaradi svojega obsega vztraja na vrhu: to je dostop do neskončnih količin podatkov o uporabnikih. Ti podatki, ki so ve­liko podrobnejši in raznoliki kot karkoli, do česar so podjetja lah­ko dostopala v preteklosti, jim pomagajo izboljševati izdelke in storitve, to pa spet pomeni pri­dobivanje novih uporabnikov in nove nadgradnje in tako naprej. Tak učinek vztrajnika v obdobju začetkov digitalnega gospodar­stva ni bil deležen tolikšne po­zornosti kot učinek mreže, a po­staja jasno, da podatki o uporab­nikih pomenijo velikansko kon­kurenčno prednost za gonilne sile digitalnega gospodarstva in obenem ključni razlog, zakaj si je težko predstavljati, da bi jih lahko že kmalu izrinil kdo drug. Google s sledenjem klikom upo­rabnikov nenehno izboljšuje re­zultate iskanja in oglaševanje. Amazon, Netflix in Apple ruda­rijo podatke, da izboljšujejo al­goritme za priporočila in tako povečujejo verjetnost, da upo­rabniku ponudijo tisto, kar bi rad kupil ali si ogledal. Ta pro­ces ni samodejen – treba je ime­ti veliko pametnih strokovnjakov za podatke in biti pripravljen vla­gati v vire za nenehno izboljševa­nje izdelkov. In kdor to počne – tako kot vsak od velike peterice – se lahko nadeja sanjskega povra­čila, veliko večjega od tistega pri čisto tradicionalnem spletnem poslovnem modelu z zbiranjem podatkov in prodajo teh podat­kov oglaševalcem. Zmožnost zbiranja nepregle­dnih količin podatkov in učinko­vitega razčlenjevanja teh podat­kov je tudi vsaj delen razlog, za­kaj je po mnenju vlagateljev Te­sla vreden več kot General Mo­tors. Ko običajni izdelovalec av­tomobilov proda avtomobil kup­cu, je odnos z njim običajno zelo omejen, če odštejemo vzdrževa­nje in servisiranje avtomobila. Tesla pa zbira terabajte podat­kov o voznih navadah, v nekate­rih primerih skupaj z video po­datki, svojih kupcev. Te podatke potem uporablja za izboljševanje samovozečih funkcij svojih av­tov. Adam Jonas, analitik v druž­bi Morgan Stanley, meni, da Te­slini avtomobili danes shranijo podatke o okoli sedem milijonov in pol prevoženih kilometrov na dan. Ker je izdelava samovoze­čih avtomobilov odvisna od stroj­nega učenja, za katero so nujne množine podatkov, iz katerih se umetna inteligenca uči, bo Te­slova podatkovna prednost ver­jetno pomenila tudi velikansko prednost pri sestavljanju varnih in zanesljivih samovozečih vo­zil. Jonas celo trdi, da bi bil novi Teslov model 3 za široki trg lah­ko do desetkrat varnejši od pov­prečnega avta. In nazadnje si je velikih pet utrdilo položaj še na čisto tradi­cionalen način, z vrednimi del­nicami in velikanskimi količi­nami gotovine, s katero kupuje­jo druga podjetja, v zadnjih ne­kaj letih celo še živahneje kot prej. Na Google, Apple in Micro­soft skupaj odpade približno če­trtina gotovinskih rezerv, ki jih imajo vse družbe na indeksu S & P 500. Google, najaktivnejši ku­pec, kupi v povprečju eno pod­jetje na mesec. Nakupi postajajo vse pomembnejši kot metoda za pridobivanje novih tehnologij in inženirskega kadra, za širitev na nove trge in segmente, v nekate­rih primerih pa tudi za onemo­gočanje morebitnih tekmecev. In ker nobeden od tekmecev nima virov, da bi prekašali velikih pet, je že sama velikost način, kako lažje postati še večji. Digitalni monopoli Na eni strani imamo torej di­gitalno gospodarstvo, ki kljub vsej vrednosti, ki jo je ustvarilo, ni dramatično izboljšalo gospo­darske rasti in zvišalo plač na­vadnim delavcem, po drugi stra­ni pa velik del tega gospodarstva obvladuje zelo majhna skupina. Zanimivo, da je kar nekaj razlo­gov, da sta ta dva pomembna de­javnika povezana med seboj. Najprej, te družbe lahko ustvarijo velikansko vrednost, čeprav zaposlujejo razmeroma malo ljudi. Z vidika učinkovito­sti je to seveda dobro, a je obe­nem mogoče s tem tudi pojasni­ti, zakaj imajo današnji digital­ni velikani manjši vpliv na go­spodarstvo, kot so ga imele pre­vladujoče družbe nekoč. Velikih pet skupaj zaposluje v ZDA oko­li 400.000 delavcev za polni de­lovni čas. To resda zveni veliko, a je približno polovica zaposle­na pri Amazonu, večinoma na slabše plačanih delovnih mestih v skladiščih, za katera ni nuj­na dobra izobrazba. In ta števil­ka je pravzaprav nižja od števi­la zaposlenih, ki jih je leta 1979 imel samo General Motors, in takrat je bilo v ZDA veliko manj aktivnega prebivalstva kot zdaj. Še več, pri GM je na vsakega ne­posrednega zaposlenega prišlo še osem zaposlenih v preskrbo­valni verigi, povezani z njegovo proizvodnjo; tak učinek velike peterice – razen Appla – je ne­primerno manjši. Posledica je, da so prednosti digitalnega go­spodarstva osredotočene na ve­liko manjše število zaposlenih, kot je veljalo za industrijsko go­spodarstvo. Vse skupaj je še slabše, ker so sanje Silicijeve doline o ustanovi­tvi podjetja v domači garaži, ki se potem razraste v veliko družbo, danes težje uresničljive kot kdaj prej. Čeprav se v tvegane na­ložbe še vedno zlivajo milijarde (med letoma 2011 in 2016 več kot 200 milijard) in čeprav šte­vilo zagonskih podjetij s hitro ra­stjo v zadnjih letih ni upadlo, iz­sledki ekonomistov Scotta Ster­na in Jorgeja Guzmana z Massa­chusetskega tehnološkega insti­tuta kažejo, da je uspešnih manj kot v preteklosti. Seveda ima­mo še vedno Tesle in Uberje, a so redkejši kot včasih. Med ver­jetnimi razlogi je že sama veli­kost in obseg velikih pet, ki se na konkurenčni izziv lahko odzove­jo s posnemanjem tujih inovacij (to je Facebook storil s Snapcha­tom) in se ta zato zdi odveč, ali pa preprosto tako, da potencial­nega tekmeca kupijo že na začet­ku njegovega poslovanja. Ne gle­de na razloge, zakaj se to doga­ja, to vodi v šibkejšo gospodar­sko dinamiko in ožje prerazpore­janje bogastva. Med očitnimi rešitvami za te težave, ki nastajajo zaradi zbi­ranja moči v peščici družb, bi bila razdelitev teh družb oziro­ma njihova preureditev v javna podjetja. Zadnje čase je dejan­sko vse več pozivov k dramatič­nemu ukrepanju, toda to bi bilo težavno iz več razlogov. Te druž­be namreč večinoma ne ustreza­jo stereotipni predstavi o mono­polistu. Niso »naravni monopo­li« – kot energetske družbe – na trgih, na katerih bi se nov tek­mec praktično ne mogel pojaviti. Vsakomur, ki želi vzpostaviti nov brskalnik, in vsakemu novemu spletnemu prodajalcu so vrata odprta. Te družbe, z nekaterimi izjemami, niso dosegle prevlade z vedenjem, ki ga običajno tol­mačimo kot onemogočanje kon­kurence, temveč so predvsem iz­rabile naravo digitalnega gospo­darstva, da gradi in ohranja svo­je imperije. Prav tako ni slišati veliko pri­tožb porabnikov, čeprav je vprašanje zasebnosti seveda še vedno pomembno. Pravzaprav v primerjavi s panogami, kot sta ka­belska televizija in letalski prevo­zi, digitalne družbe navadno ni­majo težav z zadovoljstvom upo­rabnikov, in digitalno gospodar­stvo kot celota je celo postalo In­dija Koromandija brezplačne po­nudbe (ki je v resnici plačana s porabnikovo pozornostjo, ne nje­govim denarjem). In čeprav se v praksi porabniki pogosto za­taknejo v tehnologijah, ki jih te družbe ponujajo (četudi samo zato, ker je v oblaku lažje osta­ti kot oditi iz njega, ko so podat­ki enkrat v njem), te porabnikov z ničimer ne držijo v šahu. Večina tudi še vedno namenja milijarde in milijarde dolarjev za raziskave in razvoj ter nenehno nadgraju­je svoje izdelke in storitve. Zato bi težko trdili, da ta podjetja ne de­lujejo v dobrobit porabnikov, kar je od 70. let dejavnik, po katerem se ravna antitrustovska zakono­daja. Ko pogledamo, kaj je digital­no gospodarstvo doseglo v prete­klih dveh desetletjih, postane ja­sno predvsem to, da je ustvarilo osupljivo vrednost za porabnike in majhno skupino velikih družb, obenem pa omejilo konkurenč­nost, skoncentriralo vpliv in ob­čutno otežilo življenje podjetjem, ki ponujajo vsebine ali se skušajo meriti s prevladujočimi igralci na trgu. (V vsakem primeru pa tisti, ki želi zaslužiti v digitalnem go­spodarstvu, skoraj vedno dela za enega od velike peterice, ne proti njemu.) V industrijskem gospo­darstvu so bile koristi razpršene med širok krog podjetij, zaposle­nih in porabnikov. Digitalno go­spodarstvo pa nam prinaša svet, v katerem so ugodnosti omeje­ne na porabnike in velikih pet, ki delujejo v njem. Vsi drugi zgolj živimo z njim. Copyright 2017 Technology Review, distribucija Tribune Content Agency. Peščica družb, ki obvladujejo digitalno tehnologijo, predstavlja tudi pomemben del gospodarstva. Je s tem mogoče pojasniti dolgotrajno medlo gospodarsko rast? James Surowiecki, MIT Technology Review D . Današnja industrija ni več to, kar je nekdaj bila. s Oligopol zveni zlovešče, a ta ni nastal predvsem zaradi preveč monopolističnih ali proti konku­renčnosti naravnanih razmer. s Zmožnost zbiranja nepreglednih količin podatkov in učinkovitega razčlenjevanja teh podatkov - zato je Tesla vreden več kot General Motors. s Na Google, Apple in Microsoft skupaj odpade približno četrtina gotovinskih rezerv, ki jih imajo vse družbe na indeksu S & P 500. NASVETI NASVETI ZA APPLE NASVETI ZA APPLE NASVETI = = 60 september 2017 september 2017 61 igh Sierra obljublja šte­vilne izboljšave, ki kli­čejo po preizkusu. Če­prav bi si jih želeli pobliže ogle­dati v kar najkrajšem možnem času, ni odveč določena stopnja previdnosti. Beta različica sle­herne programske opreme ni končen izdelek, zato lahko vse­buje številne anomalije, ki iz­kušnjo hitro zagrenijo. Izdela­va varnostne kopije obstoječe­ga sistema je na mestu pred vsa­kršnim nadgrajevanjem s testno različico operacijskega sistema macOS. Varovanje izvedemo ob pomoči pripomočka Time Ma­chine. V nastavitvah System Preferences poiščemo izbiro Time Machine in z ukazom Se­lect Backup Disk izberemo no­silec, na katerega bomo arhivo zapisali. Najprimernejši napra­vi za to opravilo sta disk USB ali ključek USB. V naslednjem koraku se prija­vimo v jabolčni program Apple Beta Software Program in prene­semo beta različico prihajajoče­ga operacijskega sistema. Posto­pek je povsem neboleč in zahte­va zgolj uporabniški račun Apple ID in prijavo naprave, na kate­ri bo potekalo testiranje. Applo­vo spletišče nas samodejno pre­usmeri v trgovino Mac App Sto­re, ponudi prenos ustrezne dato­teke in začne z namestitvijo. Ker gre za nadgradnjo, večinoma od­pade telovadba z diskovnimi raz­delki in določanjem zagonskega diska. Najpomembnejše novosti Applov najnovejši namizni operacijski sistem sliši na ime High Sierra. Naziv je precej po­doben predhodniku z razlogom, nadgradnja ni revolucija, tem­več zgolj evolucija, s katero želijo v Cupertinu uveljavljeni sistem predvsem dodatno zavarova­ti in pohitriti. Dobra novica za lastnike Macov je, da si macOS 10.13 lahko omislijo vsi, ki so do­slej stavili na Sierro. Če je raču­nalnik prebavil dosedanji Applov namizni operacijski sistem, bo tudi naslednjega. Na prvi pogled mehkužnejši sistem ni brez no­vosti. Oglejmo si jih! Prva med najočitnejšimi no­vostmi zadeva datotečni sistem. Slednji je pri Applovih računal­nikih enak že od različice 8 na­prej (HFS+). Spremembo so v Cupertinu napovedali z izidom mobilnega operacijskega sistema iOS 10.3, ki je bil prvi deležen da­totečnega sistema APFS (Apple File System). Z nadgradnjo High Sierra se akciji pridružuje tudi macOS. APFS bo v novih Applo­vih računalnikih in prenosnikih v prihodnosti privzet datotečni sis­tem z napredno 64-bitno arhitek­turo, ki obljublja, da bodo običaj­na opravila izvedena vsaj enkrat hitreje. Test s prepisovanjem da­totek obeta precej, a dokončno oceno bo podala šele nekajme­sečna raba novega sistema. APFS prinaša še izboljšano varnost, vgrajeno šifriranje, ščiti pred se­sutjem sistema in poenostavi vsa­kodnevno varovanje podatkov. Posodobitev 10.13 poleg da­totečnega sistema spremeni tudi določene dele nekaterih hišnih aplikacij. Vsakič, ko izide sve­ža različica spletnega brskalni­ka macOS, se spletni brskalnik Safari opremi s številnimi sodob­nimi funkcijami. Nič drugače ni s High Sierro, Safari je občutno hitrejši pri izvajanju JavaScrip­ta, stavi na varnost in na vsakem koraku želi streči uporabniku z nemalo priboljški, ki omogoči­jo kar najbolj neboleče obisko­vanje tudi zahtevnejših spletnih strani. Zasebnost posamezni­ka varuje z zmožnostjo Prevent cross-site tracking, ki zaustavi pi­škotke, s katerimi spletišča sledi­jo navadam svojih uporabnikov. Možnost vklopimo z nastavitvijo Safari/Preferences/Privacy/Pre­vent cross-site tracking. Spletni brskalnik Safari je po novem zmožen prilagajanja na­stavitev glede na posamezno obiskano stran. Tako si določe­no spletišče vedno ogledamo s samodejno povečavo, brez opo­zoril, z vključeno kamero, blo­kiranimi oglasi in podobnimi vnaprej posredovanimi željami. Med nastavitvami, ki ločujejo med obiskanimi spletnimi stran­mi, je tudi zmožnost, ki nas bra­ni pred avtomatsko predvajani­mi video posnetki (angl. Auto­-Play). Brskanje z njo je precej manj stresno od običajnega. Vse omenjene nastavitve najdemo pod Safari/Preferences/Websi­tes. Podobno lahko obiskanim spletnim stranem določimo, da se vedno prikažejo v obliki, pri­mernejši za branje. Samodejno osredotočenost na ključne slike in besedilo dosežemo z nastavi­tvijo Safari/Preferences/Websi­tes/Reader. Safari kljub večjim spremem­bam še vedno pozna številne uporabne bližnjice, med njimi velja izpostaviti Cmd + Shift + \, ki prikaže sličice vseh trenu­tno odprtih zavihkov. Če želimo zapreti vse razen enega, pritisne­mo tipko Alt in na izbranem za­vihku kliknemo x. Dobrote lah­ko učinkovito preizkusimo, če­tudi smo goreč privrženec enega izmed tekmecev, saj Safari olaj­ša uvoz shranjenih povezav s Sa­fari/File/Import From/Google Chrome ali Safari/File/Import From/Firefox. Med pomembnejše novosti, ki jih prinaša High Sierra, ljubitelji video posnetkov štejemo še pod­poro ločljivosti 4K in standardu High Efficiency Video Coding (H.265), ki je vsaj štirideset od­stotkov varčnejši od predhodni­ka (H.264), kar pomeni, da se vsebina pretaka bolj tekoče in zahteva manj prostora. Podobno sta bolje opremljena predvajal­nik QuickTime in zmožnost raz­iskovalca Finder QuickLook, ki po novem podpirata zvočne po­snetke brez izgube FLAC. To bo razveselilo predvsem avdiofile s tankim sluhom. Različica 10.13 prinaša izbolj­šano grafiko v podobi standar­da Metal 2, ki predstavlja teme­ljite spremembe v ozadju, svež programski vmesnik API, na­prednejša orodja za razvijalce in podporo zunanjim grafičnim karticam za najbolj navdušene igričarje. Vse našteto ni nič v pri­merjavi z izboljšavo, ki so jo Maci doslej najbolj pogrešali: Metal 2 vsebuje podporo navidezni re­sničnosti, kar pomeni, da bodo Applovi računalniki v prihodnje pohlevno sodelovali z največjimi imeni VR sveta (HTC Vive, Unre­al Engine VR). High Sierra je zadnji jabolč­ni operacijski sistem s podporo 32-bitnim aplikacijam. V začet­ku leta 2018 bo digitalna trgo­vina Mac App Store sprejemala le še 64-bitne izdelke, obstoječe bodo morali razvijalci nadgradi­ti do junija, če bodo še naprej že­leli, da ostanejo v ponudbi. Ja­sno je, da prihodnja posodobitev operacijskega sistema macOS ne bo imela posluha za 32-bitne programske umetnine. Obrobne mojstrovine Čeprav ni revolucionarnih no­vosti, sprememb z naštetim še ni konec. Manj opaznih, a kljub temu zelo uporabnih novosti so bili deležni tudi drugi Applo­vi programi, ki jih je ob nakupu Maca deležen vsak uporabnik operacijskega sistema macOS. Med bolj uporabljenimi je vse­kakor program Mail. Ker je bilo celozaslonsko delo z jabolčnim odjemalcem elektronske pošte v preteklosti prepredeno z nero­dnostmi, med katerimi vodi pre­krivanje uporabniškega vmesni­ka z oknom za sestavljanje no­vega sporočila, ga posodobitev 10.13 oplemeniti s svežimi prije­mi. Pri uporabi aplikacije čez ves zaslon nam pritisk gumba Com­pose zaslon poslej samodejno razdeli na dva dela in omogoči neposreden dostop do sleherne funkcije programa tudi pri pisa­nju novega elektronskega pisma. Ena tistih Applovih hišnih apli­kacij, ki z vsako posodobitvijo operacijskega sistema macOS re­dno prejemajo zajetnejše nad­gradnje, je beležnica Notes. High Sierra slednji dostavi možnost pripenjanja pomemb­nejših zapi­skov na vrh seznama. Čarovnijo izvede preprost ukaz, ki ga izda­mo z desnim klikom vnosa VIP in direktivo Pin Note. Med drugimi priboljški posodobljenega pro­grama Notes, ki odlično sodeluje z oblakom iCloud, velja izposta­viti še možnost dodajanja pre­prostih tabel, s katerimi bodo za­beleženi seznami in druge s številkami opremljene liste pre­glednejše kot doslej. Veliko ljubezni s strani High Sierre je bila deležna aplikaci­ja Photos, ki navdušuje z izbolj­šanimi spomini, točnejšo prepo­znavo obrazov in prenovljenimi orodji za urejanje. Sladnja ima­jo bistrejši uporabniški vmesnik, ki uporabnikom omogoča hitrej­ši dostop do posameznih pripo­močkov, in nekaj svežih profesi­onalnih orodij Curves in Selecti­ve Colors. Prva bomo uporablja­li pri natančnejšem nastavljanju barv in kontrasta, z drugimi pa nadzirali nasičenost posame­znih mavričnih odtenkov. Do­brodošel je tudi pogled Imports, ki slikovno gradivo predstavi na podlagi datuma, ko je bilo do­dano zbirki. Pogled uporabimo pri izdelovanju albumov, osre­dotočenih na posamezen dogo­dek. Pogled dodatno prilagaja­mo ob pomoči spustnega meni­ja, ki najdeno med drugim raz­vrsti po priljubljenosti in vr­sti gradiva. Prihodnja iskanja si vnaprej olajšamo s ključnimi besedami, ki jih tvorimo z izbi­ro Keyword Manager. Za konec hvale spremembam aplikaci­je Photos omenimo, da je konč­no omogočeno tudi urejanje ži­vih fotografij Live Photos. Po­snetkom iz telefona iPhone, ki ob ovekovečenju zamrznjenega motiva posnamejo še nekaj tre­nutkov videa, lahko odstrani­mo zvok, jih kopiramo, pomno­žimo in iz njih naredimo zabav­ne izdelke. Naposled jim po že­lji spremenimo predstavitveno sliko. Digitalna pomočnica Siri je s posodobitvijo High Sierra še pri­ročnejša, namesto nareka lah­ko ob nerazločni izgovarjavi ali v hrupnem okolju uporabimo vnos vprašanja s tipkovnico. Siri bo ustrežljivejša z nastavitvijo Sy­stem Preferences/Accessibility/Siri/Enable Type to Siri. Sporočila v programu Mes­sages so s High Sierro pridobila zmožnost naprednejše sinhroni­zacije z oblakom iCloud. Napra­ve, povezane z istim uporabni­škim računom, bodo odslej do­stopale do iste zbirke sporo­čil, jih enkratno brisale in ureja­le. Sporočila v oblaku so po be­sedah mojstrov iz Cupertina ne­prebojno zaščitena s sodobnim šifriranjem. Možnost sinhroni­zacije vklopimo v nastavitvah programa Messages/Preferen­ces/Accounts/Settings/Enable Messages on iCloud. Z vsako posodobitvijo opera­cijskega sistema macOS so iz­boljšani ključni deli Macove pro­gramske opreme. V zadnjih ne­kaj letih je tako iskalnik Spotli­ght iz obrobnega pripomočka za orientacijo po datotečnem sis­temu zrasel v napredno orod­je, brez katerega si dela z ja­bolčnim računalom ne predsta­vljamo več. Podobno kot konku­renčni Google Now nam na pri­mer prikaže informacije o letal­skih poletih, ne da bi zanje mora­li odpreti dežurni spletni brskal­nik. Da so iz spleta pobrane in­formacije predstavljene nadvse čitljivo in v prečiščeni obliki, je seveda samoumevno. Prikazano dopolni s spletnimi povezavami, s pomočjo katerih raziskovanje po želji nadaljujemo. Iskanje po­letov je zgolj eden izmed vidikov rabe naprednega iskalnika, ki je iz leta v leto bolj podoben nekdaj nepogrešljivemu Alfredu, več­krat nagrajenemu iskalniku, ki si ga je nemudoma namestil sko­rajda vsak novi lastnik Applove­ga računalnika. Na koncu pregleda odkritih skrivnosti High Sierre poudari­mo, da se v njej verjetno skriva še kak biser, ki bo razkrit šele ob objavi uradne različice. Do jeseni nam tako ostane le še zadnji trik, ki to ni. Uporabniki Applovih ra­čunalnikov Mac že nekaj časa pogrešamo neposreden dostop do zaklepanja zaslona. V Cu­pertinu so našim željam prisluh­nili in v posodobitvi High Sier­ra osrednji izbiri pod logotipom ugriznjenega jabolka dodali mo­žnost Lock Screen.. Jabolčna namizna evolucija Apple je naznanil prihod namiznega operacijskega sistema High Sierra. Ker je do letošnje jeseni, ko bo macOS 10.13 na voljo vsem lastnikom novejših Macov, še kar nekaj časa, smo iz spleta prenesli javno beta različico in si podrobneje ogledali, kaj nam prinaša. Boris Šavc H . Applov datotečni sistem je najbolj zveneča sprememba, ki jo v računalnik z logotipom ugriznjenega jabolka prinaša namestitev High Sierre. . High Sierra je tipična evolucijska nadgradnja operacijskega sistema macOS, ki ohrani staro stanje na računalniku in ga opremi z novimi zmožnostmi, ki jih bo vesel vsak lastnik Maca. . Nastavitve spletnega brskalnika Safari poslej ločijo med obiskanimi spletišči. . Safari zna z uporabo bližnjice Cmd + Shift + \ tudi v High Sierri prikazati odprte zavihke. . Razdeljeni pogled domačega odjemalca elektronske pošte olajša dopisovanje v delovnem okolju čez ves zaslon. . Pomembnejše zapiske v beležnici Notes po želji pripnemo na vrh seznama. . Slovenci, ki imamo težave z nerazumljivo izgovarjavo podprtih tujih jezikov in nerazumevanjem digitalne pomočnice Siri, katere storitve večkrat potrebujemo v hrupnem okolju, smo se najbolj razveselili ukazov s tipkovnico Type to Siri. . Pregledovalnik fotografij Photos je na novo opremljen s profesionalnimi orodji za obdelavo slik in priročnejšim pogledom, ki olajša iskanje po zajetnejših zbirkah. NASVETI ŠIFRIRANJE ŠIFRIRANJE NASVETI = = 64 september 2017 september 2017 65 ifriranje je letos vseka­kor vroča tema. O njej se pogovarja ves svet, Ki­tajci in Rusi prepovedujejo šifri­rane povezave VPN, v imenu do­movinske varnosti podobno na glas razmišlja tudi Velika Brita­nija. Svoj delež so prispevali tudi številni izsiljevalski virusi, v me­dijih sta s svojo dejavnostjo naj­bolj odmevala WannaCry in Pe­tya, ki sta sejala strah in trepet s šifriranjem datotek v računalni­kih in tablicah posameznikov in podjetij. Naj nekaj takoj razčisti­mo – cel kup nekriminalnih ra­zlogov je, čemu šifrirati podat­ke, eden najbolj prepričljivih je ohranitev zasebnosti. Močno ši­friranje je tudi najučinkovitejši način zaščite datotek, sporočil in brskalnih navad pred radovedni­mi očmi kogarkoli že – posame­znika, hekerja ali vlade. In ne, ši­friranje podatkov kar tako ne po­meni, da pred komerkoli skriva­mo nezakonito delovanje, le za­sebne stvari pač želimo ohrani­ti zasebne. V tokratnih nasve­tih smo zato poiskali vrsto nači­nov, kako brezplačno in učinko­vito ter predvsem s šifriranjem zavarovati svoja digitalna življe­nja pred radovedneži in zlona­mernimi. Kaj je šifriranje in kako deluje? Šifriranje je pretvorba vsebine v obliko, ki je nepooblaščeni ne morejo razumeti. Ime za vedo kriptografijo, tudi skrivnopisje, je izpeljano iz grščine, kjer kryp­tós pomeni skrit, gráphein pa pisati. Gre torej za vedo o tajno­sti, šifriranju, zakrivanju sporo­čil in o razkrivanju šifriranih po­datkov, pri čemer za samo šifri­ranje skrbijo različni jezikoslov­ni in/ali matematični postop­ki, tako imenovani algoritmi. V digitalnem svetu se šifrirana vsebina, ne glede na to, ali je da­toteka, besedilo, fotografija, vi­deo posnetek, pogovor ali kaj drugega, z uporabo izbranega algoritma in šifre (gesla) pre­tvori v nerazumljiv skupek ni­čel in enic (oziroma drugih zna­kov). Namen je jasen – kdorkoli bi sporočilo ali vsebino prestre­gel, namenoma ali ne, ga/je ne bo zmogel razvozlati. V grobem poznamo dve vrsti šifriranja: simetrično in asime­trično. Simetrično šifriranje upo­rablja isti ključ (geslo) za šifrira­nje in dešifriranje podatkov, asi­metrični pristop pa kombinaci­jo zasebnega in javnega ključa. V tem primeru je javni ključ do­stopen vsem, zasebnega pa po­zna le uporabnik. Podatke, šifri­rane z javnim ključem uporabni­ka, lahko ta odklene le s svojim zasebnim ključem. V praksi poznamo še celovito šifriranje (angl. end-to-end enc­ryption), ki je najpogostejše na področju komunikacij, saj ga za zaščito komunikacijske poti upo­rabljajo tako aplikacije za sporo­čanje in klepet (denimo What­sApp in podobne), banke za do­stop do spletne in mobilne ban­ke in številne druge varnostne storitve. Celovito šifriranje je asi­metrične narave, brez zasebnega ključa/gesla bo nepridiprav, ki prestreže podatkovni tok, videl le »zmedo« znakov. Najlepše pri celovitem šifrira­nju je prav to, da je resnično var­no za uporabnika. Šifriranje je binarno in zanesljivo. Stranskih vrat ni. In prav to moti vedno več vlad po svetu, ki že razmišljajo o prepovedi rabe šifriranja, pre­težno z razlogi in utemeljitva­mi, da tako komunikacijo upora­bljajo predvsem dejanski in do­mnevni teroristi. A tudi če bi pre­povedali rabo storitev, ki upora­bljajo šifriranje podatkov, bi ne­pridipravi zagotovo našli in upo­rabljali druga (komunikacijska) orodja s šifrirano komunikacijo. Zakaj bi torej kaznovali večino uporabnikov zaradi (problema­tične) manjšine? Šifriramo lahko (skoraj) vse Šifriranje je vse pogosteje v rabi tako pri posameznikih kot podjetjih. Tehnologija je dosto­pna vsem, tudi brezplačno. Celo Alphabet (beri: Google) spod­buja upravitelje spletnih strani k rabi šifriranih povezav HTTPS – strani, ki ne šifrirajo svoje ko­munikacije, so uvrščene nižje med zadetki spletnega iskalnika. Spletni velikan v storitvi Gmail sicer šifrira e-pošto uporabnikov, ki jo hrani v svojih strežnikih, a za šifriranje podatkov na poti do njih moramo poskrbeti sami uporabniki. Zanimivo je tudi stanje na po­dročju mobilnih naprav. Šele za­dnje generacije mobilnih naprav, v katere je naložen operacijski sistem Android, posvečajo več pozornosti varovanju podatkov in informacij in jih zato šifrira­jo. Večina androidnih naprav pa šifriranja še vedno ne uporablja, za razliko od jabolčnega sveta, kjer je samodejno vklopljeno v vseh telefonih iPhone in tablicah iPad, katerih uporabniki upora­bljajo zaščito z geslom. Lani je Apple dvignil veliko prahu, ko preiskovalnemu organu FBI ni omogočil dostopa do podatkov v telefonu iPhone, ki je bil v lasti kriminalca na strelskem pohodu. Danes lahko v praksi šifriramo skoraj vse, postopke opisujemo v nadaljevanju. Posvetili smo se rešitvam in orodjem, ki so brez­plačni in jih je razmeroma pre­prosto uporabljati. Morebiti bo­ste ob branju naslednjih vrstic presenečeni, koliko podatkov in vsebin – tako v spletu kot v vaših napravah – ni zaščitenih, čeprav bi lahko bili. Šifriranje besedila, map in datotek Zakaj začenjamo z besedili? Za zagotavljanje varnosti in za­sebnosti naše komunikacije so gesla izjemnega pomena. Upora­ba preproste tekstovne oblike za­pisa je primerna za različne opo­mnike za nakup špecerije ipd., nikakor pa ne za shranjevanje občutljivih informacij, kot so ge­sla ali številke bančnih računov in kartic. A ljudje to stalno poč­nemo. Spletni brskalnik Chro­me pozna celo funkcijo, ki nam omogoča izvoz seznama vseh vanj shranjenih gesel (prijavnih podatkov) v preprosti tekstovni obliki. K sreči je na voljo veliko zelo učinkovitih »zdravil« za to ne prav varno početje. Uporab­nikom okenskih operacijskih sis­temov toplo priporočamo rabo preprostega in robustnega digi­talnega sefa po imenu Cobbler (www.trustprobe.com/fs1/apps.html), ki je videti kot preprost urejevalnik besedil. Enostav­no ga namestimo v računalnik, določimo glavno geslo zanj, nato pa v njem hranimo vse zapiske, povezave, gesla, kode PIN, za­sebne ključe, formule in dru­ge vsebine, ki jih želimo zaščiti­ti pred vpogledi nepooblaščenih. Cobbler je vitka aplikacija, ki za­gotavlja zanesljivo šifriranje po­datkov (uporablja šifriranje AES 128 CBC), pri čemer ne razkri­va metapodatkov ali začasnih te­kstovnih datotek, pozna pa tudi zaščito pred vdori (HMAC SHA). Iskanje gesel in besedila nasploh olajša vgrajeni iskalnik. Zanimiva alternativa je tudi program Dalenryder Password Generator (www.dalenryder.com). Gre za varnostno orodje, ki je namenjeno predvsem ustvar­janju in hrambi varnih gesel in kod PIN. Vgrajeno ima tudi moč­no orodje za šifriranje besedila. Njegova odlika je hitro ustvarja­nje močnih in naključnih gesel za spletne strani in uporabniške račune. Sveža preizkusna različi­ca pozna celo funkcijo Password QR, ki zna geslo v obliki kode QR poslati v mobilno napravo. Ko smo osvojili osnovno »hi­gieno« varovanja in rabe moč­nih gesel, se lahko lotimo za­ščite dokumentov. Vsak pisar­niški paket, npr. Microsoft Offi­ce, omogoča zaščito dokumen­tov z geslom. Dokumentom, ki jih ustvarimo s programi Word, Excel ali PowerPoint, lahko raz­meroma preprosto določimo ge­slo, ki ga bo program zahteval ob odprtju dokumenta. Postopek se nekoliko razlikuje med posa­meznimi različicami paketa Of­fice, a pri novejših različicah za­ščito z geslom lahko vklopimo z naslednjim postopkom: najprej kliknemo Datoteka (File), nato Informacije (Info) in izberemo možnost Zaščiti dokument (Pro­tect Document). V nastavitvah nato najdemo številne možnosti, kjer lahko prepovemo možnost urejanja dokumenta (samo za branje), omejimo dostop do nje­ga le določenim uporabnikom, poleg gesla pa lahko dokumen­tu dodamo celo digitalni podpis. Pri tem si velja zapomniti, da za šifriranje dokumentov z geslom veljajo enaka pravila kot povsod drugod – če pozabimo geslo, do dokumenta ne bomo več mogli! Uporaba sefa za gesla je ob širši ali splošni rabi šifriranja nadvse priporočljiva. Microsoftov pisarniški paket nam omogoča tudi shranjevanje dokumentov v zapis PDF, ki ga lahko prav tako zaščitimo z ge­slom. Ustvarjeni dokument naj­prej shranimo v zapis PDF. To storimo s klikom Datoteke (File), Shrani kot (Save As) in z izbirne­ga menija izberemo zapis PDF. Nato kliknemo polje Možnosti (Options) in izberemo možnost Zaščiti dokument z geslom (Enc­rypt the document with a pas­sword). Geslo, ki mora biti dolgo od 6 do 32 znakov, bomo morali vnesti dvakrat. Če že imamo večjo zbirko da­totek PDF, za šifriranje in deši­friranje predlagamo uporabo zbirke orodij PDFill PDF Tools (www.plotsoft.com/pdf_tools_free.html). V njej najdemo vr­sto uporabnih funkcij za delo z datotekami PDF, med drugim tudi šifriranje, ki podpira šifri­ranji Adobe Standard 40-bit in Adobe Advanced 128-bit. V mo­žnostih programa lahko natanč­no določimo vrste zaščite z ge­slom in nepooblaščenim uporab­nikom preprečimo odpiranje do­kumenta ali pa le kopiranje, ti­skanje, spreminjanje, podpiso­vanje ali spajanje dokumenta, pa tudi izvoz podatkov iz njega. Pri zaščiti datotek in map se nam sicer ni treba zanašati zgolj na zaščito z gesli in šifiranje vse­bine. Ena izmed bolj posrečenih »taktik« je namreč skrivanje da­totek in map, ki jih želimo ohra­niti zasebne. Pri tem nam lahko priskoči na pomoč program Wise Folder Hider (www.wisecleaner.com/wise-folder-hider-free.html), ki v brezplačni okenski različi­ci omogoča enostavno skriva­nje datotek, map in celo v raču­nalnik povezanih ključkov USB, ki nato niso vidni v okenskem Raziskovalcu (Windows Explo­rer), vse dokler jih ne »odkrije­mo« z vnosom ustreznega gesla v programu. Program pozna tudi več stopenj gesel za različne pra­vice – ogled datotek, spreminja­nje, brisanje itd. Če želimo mape in datoteke poleg skrivanja s pro­gramom še šifrirati, pa moramo poseči po plačljivi (Pro) različici programa. Šifriranje vsebin v oblaku Vedno več uporabnikov vsaj del podatkov in datotek, ki so za­sebne narave, hrani tudi pri po­nudnikih storitev spletne hram­be, kot so Dropbox, Google Dri­ve, OneDrive in številni drugi. Če nas skrbi varnost datotek v ome­njenih spletnih storitvah, jih lah­ko hitro in enostavno zaščitimo z uporabo brezplačnega orod­ja Boxcryptor (www.boxcryptor.com), ki podpira več kot 20 naj­bolj priljubljenih storitev oblačne hrambe in je na voljo za okolja Windows, MacOS, iOS, Android, BlackBerry in Chrome. Zelo posrečena alternativa orodju Boxcryptor je storitev Vi­ivo (www.viivo.com). Ta šifrira naše datoteke, še preden so sin­hronizirane v priljubljene storitve oblačne hrambe. Program je na voljo za okolja in naprave s siste­mi Windows, MacOS, iOS in An­droid, poleg šifriranja pa pozna tudi stiskanje datotek, če želimo prihraniti prostor, ki ga datoteke zasedajo. Za rabo storitve Viivo se moramo najprej prijaviti vanjo in potrditi uporabniški račun. Za­ščito datotek izbrane spletne sto­ritve oblačne hrambe aktiviramo tako, da kliknemo ikono Lockers in zatem še ukaz Create New. V naslednjem koraku izberemo mapo, ki jo želimo zavarovati, s klikom ikone povečevalnega ste­kla pa poiščemo kraj sinhronizi­rane oblačne mape (podprte so storitve Dropbox, Google Drive in OneDrive). Storitev Viivo nas bo nato vprašala, ali želimo ven­darle kje še ohraniti kopijo dato­tek v nešifrirani obliki (za vsak primer), in poskrbela za ustre­zno sinhronizacijo. Varno mapo s šifrirano vsebino bomo našli v razdelku My Lockers, v nastavi­tvah pa lahko nastavimo tudi to, da jo delimo z drugimi, ki jim za­upamo. Ljudje vedno več obsežnejših datotek pošiljamo prek oblačnih storitev, saj e-poštni odjemalci niso navdušeni nad nekaj deset- ali celo stomegabajtnimi pripon­kami. Tudi te datoteke velja pred pošiljanjem po internetu šifrirati. Načinov je veliko, najenostavnej­ši je oblikovanje arhivske dato­teke ZIP ali RAR in opremljanje te datoteke z geslom. To lahko hitro in enostavno postorimo s programom, kot je brezplačni 7-Zip (www.7-zip.org), ki premo­re šifrirna orodja za šifriranje po metodah AES-256 ali ZipCrypto, katerih zaščite ob prestregi dato­teke nepridipravi zlepa ne bodo zlomili. Zelo posrečena in enostavna je tudi raba storitve Securesha.re (www.securesha.re), ki najprej uporabi 128-bitno šifriranje AES za šifriranje datoteke v našem računalniku, nato jo prek varne povezave prenese v spletni stre­žnik in ustvari samouničljivo (!) spletno povezavo (URL) in ge­slo. Povezavo in geslo nato po­šljemo uporabniku, ki mu poši­ljamo vsebino (če smo parano­ični, uporabimo drug komunika­cijski kanal za dodatno varnost), saj bo z njima prenesel in odkle­nil datoteko. Na spletni strani lahko tudi nastavimo tako števi­lo možnih prenosov kot čas, v ka­terem bo datoteka na voljo. Šifriranje komunikacije Že v začetku članka smo ome­nili, da priljubljena aplikacija za spletni klepet Whatsapp upora­blja celovito šifriranje komunika­cije, in sicer tako močno, da tudi samo podjetje ne ve, o čem si do­pisujemo s prijatelji ali znanci. Močno šifriranje je privzeto vklo­pljeno, če pa želimo preveriti, ali deluje, lahko kliknemo tri pikice v zgornjem desnem kotu aplika­cije in izberemo možnost View contact, kjer nas v razdelku Enc­ryption čaka obvestilo, ali so naši pogovori in dopisovanje z izbra­no osebo varni. Tudi aplikacija Facebook Mes­senger pozna t. i. skrivne po­govore (Secret Conversations). Skrivno funkcijo moramo na na­pravah s sistemom Android ali iOS najprej vklopiti, saj ni privze­to omogočena. Namenjena je za­sebnim pogovorom, zato skupin­ski klepeti niso podprti. Če želi­mo opraviti skrivni pogovor, naj­prej kliknemo svojo profilno fo­tografijo in med možnostmi po­iščemo Secret Conversations ter jo omogočimo. Nato kliknemo gumb Novo sporočilo (New Mes­sage) in v zgornjem desnem kotu izberemo skrivno povezavo, za­tem pa še kontakt, s katerim se želimo skrivno pogovoriti. O naši nameri ga obvestimo s spo­ročilom, druga stran pa se mora strinjati, da želi z nami opraviti skrivni pogovor. Uporabnikom, ki si želijo res varne in zasebne komunikacije, pa priporočamo uporabo apli­kacije Signal (www.whispersy­stems.org). Omenjeno brezplač­no aplikacijo, ki je na voljo za platformi iOS in Android, pripo­roča celo NSA »žvižgač« Edward Snowden, saj ne hrani nobenih podatkov o uporabnikih, kate­rim sicer omogoča varen klepet z ljudmi, ki jih imajo v imeniku (obe strani morata imeti name­ščeno aplikacijo Signal), ter po­šiljanje »proti hekerjem odpor­nih« sporočil, fotografij in videa – tako posameznikom kot skupi­nam. Ob prvem zagonu aplika­cije Signal moramo vnesti svo­jo telefonsko številko in aktivi­rati napravo (s potrditvijo posla­ne kode). Nato moramo aplikaci­ji omogočiti dostop do svojih sti­kov v imeniku. Nato jim iz apli­kacije pošljemo povabilo k na­mestitvi aplikacije Signal. Zatem jo preprosto uporabljamo, po­dobno kot vse druge komunika­cijske aplikacije – za klice, izme­njavo datotek, besedil, fotografij, celo video klici so šifrirani. Svo­jevrstna posebnost pa je uporaba sporočil, ki takoj po tem, ko jih je naslovnik prebral, izginejo. Omenili smo že, da e-po­štna storitev Gmail šifrira spo­ročila, ki jih beremo in pišemo, ne šifrira pa jih, ko so »v pro­metu«. Varnost svoje e-poštne komunikacije ob uporabi stori­tve Gmail lahko znatno pove­čamo z namestitvijo razširitve CryptUp (www.cryptup.org), ki je na voljo za spletna brskalnika Chrome in Firefox in poskrbi za varovanje e-sporočil in njihovih priponk s celovitim šifriranjem PGP. V storitvi Gmail bomo nato ugledali gumb Secure Compose za pripravo varnih sporočil. Eki­pa CryptUp je že sporočila, da snuje namenske mobilne aplika­cije za okolji Android in iOS, še letos pa naj bi razvijalci pripra­vili tudi ustrezen dodatek za po­štni odjemalec Outlook. Za ustrezno zaščito varnostnih kopij e-poštnih sporočil pa pri­poročamo uporabo programa MailStore Home (www.mailsto­re.com), ki zna izdelati varnostne kopije e-pošte iz najrazličnejših strežnikov in spletnih e-poštnih storitev. Arhive, ki jih lahko hra­nimo pri sebi ali v oblaku, lah­ko zaščitimo z geslom, program pa šifrira zbirko podatkov sporo­čil. Dodaten plus – odločimo se lahko za posamezne arhive ali pa vso elektronsko pošto združimo v skupen centralni arhiv. Šifriranje spletne dejavnosti Splošno varnostno priporočilo glede brskanja po spletu narekuje obisk komunikacijsko varovanih različic spletnih strani, ki jih pre­poznamo po črkah HTTPS (Hyper Text Transfer Protocol Secure) v imenu domene. Ta varni spletni protokol šifrira podatke med našo napravo in spletno stranjo, zato vanje nimajo vpogleda ne nepri­dipravi ne naš ponudnik dostopa do interneta. Žal vse spletne stra­ni ne znajo opraviti samodejne­ga vklopa protokola HTTPS, zato si velja pomagati s preprostim dodatkom HTTPS Everywhere (www.eff.org/https-everywhere). Ta je na voljo za spletne brskalni­ke Chrome, Firefox (tudi v različi­ci za Android) in Opera. Njegova naloga je nadvse preprosta – po­tem ko v brskalnik vpišemo sple­tni naslov, nas skuša povezati z njim prek protokola HTTPS (če je na voljo ta možnost), prav tako nam ponudi možnost privzetega blokiranja vseh nešifriranih sple­tnih zahtevkov. Pri brskanju po spletu naše na­prave uporabljajo strežnike DNS za prevod imen spletnih domen v naslove IP, ki jih razumejo sple­tni strežniki in internetni usmer­jevalniki. Ob vsakem vnosu na­slova spletne strani v brskalnik strežnik DNS poišče z njim po­vezan naslov IP. Napadalci lah­ko tem zahtevam »prisluškuje­jo« in vedo, za čim brskamo, ali, še huje, spremenijo naslov in nas preusmerijo na lažno stran (tam lahko pustimo cel kup svojih po­datkov). Za zaščito spletnega delovanja zato priporočamo uporabo preprostega in brez­plačnega orodja Simple DNS­Crypt (www.simplednscrypt.org), ki bo šifriralo naše zahteve DNS in hekerjem preprečilo, da bi vi­deli, katere strani obiskujemo. Uporabnike, ki menijo, da so njihove spletne poizvedbe ob rabi zasebnih ali »inkognito« na­činov brskanja, ki jih omogoča­jo sodobni brskalniki, res zaseb­ne, moramo (malce) razočara­ti. Čeprav se zgodovina teh br­skalnih sej ne shrani v računal­niku ali mobilni napravi, Google in Microsoft še vedno zelo do­bro vesta, kaj smo iskali na nju­nih spletnih iskalnikih (Google in Bing). Če nas zanima le ano­nimno iskanje spletnih vsebin, si lahko pomagamo s spletnim is­kalnikom DuckDuckGo (www.duckduckgo.com), saj ta ne shra­njuje naših iskanj/poizvedb. Za večjo spletno zasebnost pa moramo uporabiti kakšno orodje VPN, npr. TunnelBear (www.tun­nelbear.com), ki bo ponudnikom skrilo našo lokacijo in indentite­to. Žal so številni brezplačni po­nudniki varnih povezav VPN su­mljivega slovesa ali pa je brez­plačnost pogojena s prenosom majhnih količin podatkov (sto­ritev TunnelBear denimo brez­plačno omogoča le 500 MB po­datkov na mesec). Tisti, ki res potrebuje zasebno in šifrirano povezavo VPN v splet od koder­koli, se bo moral sprijazniti z le­tnim stroškom med 50 in 100 evri. . Zašifrirajmo vse! Danes se želijo vsi polastiti naših podatkov in naprav. V njih se namreč skriva vrednost. Eden najučinkovitejših načinov, kako vsem na svetu preprečiti vohljanje za nami in vtikanje v našo zasebnost, je vsekakor šifriranje. Torej šifriranje vsega in povsod. Miran Varga Š . Cobbler bo varno shranil vse, kar bomo vanj vnesli kot besedilo. ifriranja se med seboj lo­čijo po šifrirnih algoritmih. Vsak od njih je različne velikosti in »moči«. Pripravili smo pregled najpogosteje uporablja­nih standardnih šifriranj v različnih orodjih in storitvah ter jih razvrsti­li po zmogljivostih in stopnji zašči­te (od najzmogljivejših do najmanj zmogljivih). . AES. Advanced Encryption Stan­dard (AES), znan tudi pod imenom Rijndael, je industrijski standard med simetričnimi šifrirnimi algorit­mi. Za zaščito podatkov ga upora­bljajo številna podjetja in vlade tega sveta. Velja za neprebojnega, upo­rablja pa lahko ključe treh različ­nih dolžin – 128, 192 ali 256 bitov. 256-bitno šifriranje podatkov AES omogoča res vrhunsko zaščito. . Camellia. Japonski simetrični al­goritem je priljubljena izbira s strani šifrirnih programov, saj ga najdemo v aplikacijah VeraCrypt, Privacy Gu­ard in številnih drugih. Tako kot AES tudi Camellia ustvarja 128-, 192- ali 256-bitne ključe, ki še niso bili razbi­ti. Algoritem Camellia je uporabljan tudi s strani tehnologije TLS, ki skrbi za šifriranje podatkov med spletno stranjo in spletnimi brskalniki. . Twofish je simetrični šifrirnimi algoritem, ki ustvarja ključe do ve­likosti 256 bitov. Odlikujejo ga hitro delovanje, prilagodljivost in učinko­vitost, zato to zaščito pogosto naj­demo v programih za hrambo gesel in med varnostnimi rešitvami plačil­nih sistemov. . RSA je asimetrični šifrirnimi al­goritem, ki ustvarja ključe z na­manjšo dolžino 128 bitov. Klju­či RSA omenjene dolžine niso var­ni, saj jih lahko strojni napad razbi­je v vsega nekaj sekundah, zato var­nostni strokovnjaki v primeru zaščite z algoritmom RSA priporočajo vsaj uporabo ključa dolžine 1024 bitov ali daljšega. . Triple DES. Prvotni algoritem Data Encryption Standard (DES) je začel obdobje šifriranja digitalnih vsebin, a danes velja za zlomljive­ga. Nadomestil ga je Triple DES, ki uporablja tri ključe z dolžino 56 bi­tov (skupaj torej 168 bitov). Nekoč je veljal za industrijski standard, a ga danes pospešeno opuščajo in za­menjujejo z zgoraj opisanimi šifrir­nimi algoritmi. PREGLED Katera šifriranja so najmočnejša? Š . Dokumentom pisarniškega paketa Microsoft Office lahko hitro in enostavno dodamo zaščito z geslom. . Dalenryder Password Generator bo v pomoč vsem, ki ne vedo, kako ustvariti močno geslo za spletne strani ali storitve. . Storitev Securesha.re omogoča res varno pošiljanje datotek po spletu. . Tudi Facebook Messenger nam po novem omogoča res zaseben pogovor. . Viivo je ena bolj praktičnih storitev šifriranja in zaščite map in datotek, ki jih hranimo v oblakih različnih ponudnikov. . Kdor si želi res varne in zasebne komunikacije, naj skupaj z znanci in prijatelji uporablja mobilno aplikacijo Signal. . Če nam ni všeč, da nas Google in Bing iz dneva v dan bolj poznata, lahko na svojih napravah začnemo uporabljati spletni iskalnik DuckDuckGo. . MailStore Home nam bo ustvaril varen arhiv vse (!) elektronske pošte, ne glede na to, koliko e-poštnih računov in ponudnikov uporabljamo. NASVETI MOBILNO UREJANJE VIDEA MOBILNO UREJANJE VIDEA NASVETI = = 68 september 2017 september 2017 69 Od fotografije do mojstrovine pple App Store in Goo­gle Play ponujata veliko izbiro aplikacij, s kate­rimi se lahko vsak loti obdelave fotografij in posnetkov. Izbira je tolikšna, da se je težko odločiti, katera aplikacija najbolj ustreza posameznikovim potrebam. Ce­lotno ponudbo bi lahko na gro­bo razdelili v dve skupini. V prvo spadajo aplikacije za samo en vi­zualni učinek. Pretvarjanje barv­nih fotografij v črno-bele je tak zgled. Prednost aplikacij v ome­njeni skupini je enostavna raba, saj ni veliko funkcij, ki bi se jih morali naučiti uporabljati. V drugo skupino sodijo aplika­cije, ki ponujajo širok spekter mo­žnosti obdelovanja. Pri tem so ne­katere namenjene že skoraj samo profesionalnim fotografom in sne­malcem. A kljub temu jih je še ve­dno bistveno enostavneje upora­bljati kot katerikoli računalniški program na klasičnem računal­niku. Možnosti obdelovanja foto­grafij in video posnetkov, ki jih v kombinaciji z aplikacijami ponu­jajo zmogljivejši procesorji pame­tnih telefonov, so izjemne in pred­stavljene aplikacije v nadaljevanju sodijo med najboljše na trgu. . Adobe Photoshop Mix. Ime aplikacije bo marsikaterega upo­rabnika, ki se je že srečal s klasič­nim programom Photoshop na računalnikih, sprva prestrašilo. Adobe Photoshop je nenazadnje zahteven program za obdelova­nje fotografij in grafično obliko­vanje, ki na klasičnih računalni­kih ponuja širok spekter funkcij. A ni razloga za strah, saj je upo­raba aplikacije Adobe Photoshop Mix neprimerljivo prijaznejša. Adobe je najbolj priljubljene in pogosto uporabljene funkcije iz klasičnega Photoshopa ponudil v obliki uporabniškega vmesnika, ki se dobro prilagodi pametnim napravam. Pri tem so se razvijalci posvetili tudi vsakdanjemu upo­rabniku in mu omogočili eno­stavno raziskovanje in preizkuša­nje aplikacije. Vse funkcije so raz­ločno predstavljene ob spodnjem robu zaslona in v nekaj minutah si lahko vsak uporabnik ustva­ri približno predstavo o tem, kaj vse aplikacija ponuja. Kljub enostavni rabi pa Adobe Photoshop Mix v marsikaterem pogledu ne more skriti, da kore­nini v klasičnem Photoshopu. Kot je mogoče sklepati že iz imena, aplikacija ponuja možnost meša­nja različnih fotografij med seboj, zato se uporabljajo plasti. Slednje so temeljni sestavni del obdelova­nja in uporabnikom omogočajo, da v aplikacijo uvozijo več različ­nih fotografij in jih nato poljubno kombinirajo med seboj, oziroma ustvarjajo kompozicije. Možno­sti je veliko. Na fotografiji, posne­ti v oblačnem vremenu, se lah­ko v nekaj korakih spremeni vre­me, tako da si sposodimo modro nebo s katerekoli druge fotogra­fije. Dodajati je mogoče poljub­ne tekstovne prvine z veliko tipo­grafsko izbiro. Tako kot bi od apli­kacije podjetja Adobe pričakovali, so možnosti ustvarjanja kompozi­cij izjemne. Najzanimiveje je to, kako se aplikacija kljub številnim možnostim obdelovanja še vedno zdi enostavna za uporabo. Na voljo je tudi nekaj možno­sti urejanja, ki jih druge aplika­cije v taki obliki ne ponujajo. Če se fotografirajo ulice in nebotič­niki v mestih, velikokrat nastane učinek zaukrivljenja stavb. Niso navpične, temveč rahlo nagnje­ne pod določenim kotom. Pri Adobeju za rešitev opisane teža­ve ponujajo možnost Upright, ki fotografijo samodejno poravna in zgradbe so spet navpične. Še bolj zanimiva je uporaba zahtev­nejših funkcij, kot je na primer Shake Reduction, ki s samodej­no obdelavo zmanjšajo učinke zamegljevanja fotografije zara­di nestabilne drže telefona v tre­nutku, ko se ustvari posnetek. Omenjena funkcija je prezahtev­na za procesorje pametnih tele­fonov, zato so pri Adobeju uvedli zanimivo zvijačo. Uporabnikova fotografija se za izvedbo funkcije Shake Redcution najprej pošlje v Adobejeve strežnike in šele po iz­vedenih spremembah nazaj v pa­metni telefon uporabnika. Aplikacija Adobe Photoshop Mix je brezplačna za uporabo, a bo pred tem treba ustvariti upo­rabniški račun. Na voljo je tako za iOS kot tudi Android OS. . VSCO se velikokrat pojavi v družabnih omrežjih, na primer Instagramu. Obdelane fotografi­je se pogosto označijo z #vsco ali #vscoapp. S tem je podjetju tudi uspelo pridobiti več kot 30 mili­jonov rednih uporabnikov. VSCO je namenjen vsem tistim, ki si že­lijo fotografije obdelati hitro in brez večjega truda. Uporabniški vmesnik je ravno zaradi tega po­enostavljen. Na začetku se vam ponudijo številni filtri, ki so na­meščeni na spodnjem robu za­slona. Filtri omogočajo hitre re­zultate z malo truda. VSCO po­leg brezplačnih ponuja tudi pla­čljive filtre. Cene plačljivih sega­jo od enega do pet evrov. V ločenem vsebinskem sklopu so nekatere naprednejše možno­sti obdelave. Z drsnikom se lah­ko enostavno spremenita osvetli­tev in kontrast. Fotografije je mo­goče tudi sukati po oseh X in Y, kar lahko v določenih primerih posreduje dinamični učinek. To še posebej velja, ko na fotografi­ji prevladuje en element. Priroč­na je tudi možnost hitrega spre­minjanja temperature barv na fotografiji. S tem je mogoče de­loma kompenzirati delovanje ka­mer na pametnem telefonu, ki velikokrat ustvarjajo prehladne fotografije. Pohvalna je tudi mo­žnost, da se vključi učinek vi­gnette. Slednje zatemni robo­ve fotografije in s tem posreduje filmski učinek. Pri vseh omenje­nih nastavitvah se lahko ob po­moči uporabniškega vmesnika določi intenziteto posamezne­ga učinka. S tem se odpira veli­ko možnosti eksperimentiranja. Po koncu obdelovanja se pred­stavi seznam vseh uporabljenih učinkov in intenzivnosti. Na tem mestu aplikacija ponuja možnost spreminjanja vseh uporabljenih učinkov ali celo preklica vseh iz­vedenih sprememb. VSCO se od drugih opisanih aplikacij razlikuje po tem, da ga sestavlja tudi lastno družab­no omrežje. Fotografije uporab­nika se lahko, po želji, objavijo v omrežju VSCO in tako posta­vijo na ogled drugim uporabni­kom. Pri tem VSCO izstopa v po­membnem pogledu, saj se drugi uporabniki na posamezno foto­grafijo ne morejo odzvati. Tako ni možnosti oddajanja komen­tarjev ali všečkov. Lastnika isto­imenskega podjetja VSCO sta se tako želela izogniti tekmovanju v pridobivanju všečkov, ki je se­stavni del uporabe podobnih sto­ritev, na primer Instagrama. Po­sledica take odločitve je manjše število uporabnikov, Instagram jih ima že več kot 700 milijonov, kakovost objavljenih fotografij na VSCO pa je višja. . Enlight Photofox. Razvija­lec Lightricks ponuja na platfor­mi iOS več aplikacij, namenje­nih obdelovanju fotografij. En­light Photofox je vrh ponudbe. Glede na zasnovo uporabniškega vmesnika in širok spekter funk­cij predstavlja aplikacija neposre­dno konkurenco prej predstavlje­nemu Adobejevemu Photosho­pu Mix. Pojavljajo se celo določe­ne funkcije, ki pri Adobejevi apli­kaciji niso na voljo. Mednje spada možnost uporabe krivulj, s kate­rimi lahko obdelate najtemnejše in najsvetlejše točke na fotogra­fiji. Krivulje spadajo med ključ­na orodja pri klasični obdelavi fo­tografij. Zato integracija krivulj v Enlight Photofox namiguje na to, da razvijalci merijo na zahtevnej­še uporabnike. Vsem drugim je na voljo pregledna zbirka kratkih navodil za uporabo, ki po kora­kih predstavljajo izvajanje najpo­gostejših dejavnosti v aplikaciji. Med slednje spada kombiniranje več fotografij med seboj, tako da se ustvari zanimiva kompozicija. Poleg omenjenih je na vo­ljo veliko število drugih uporab­nih orodij. Duo omogoča ustvar­janje kontrasta med glavnim objektom na fotografiji in preo­stalo okolico, tako da se spreme­ni ton barve. Glavni objekt tako izstopa bodisi na toplem ali hla­dnem spektru barv, pri preosta­lem delu fotografije pa se barv­ni spekter pomakne v nasprotno smer. Dodaja lahko tudi ume­tne svetlobne vire. Slednji pri­dejo prav pri fotografijah ob le­pem vremenu, denimo na pla­ži ob morju. Ali pa se pri potova­nju z letalom fotografira pogled iz kabine in na nebo doda učinek aurore oziroma severnega sija. Slaba stran uporabe aplikaci­je Enlight Photofox je cena. Ve­lik del aplikacije je sicer na voljo brezplačno, za zahtevnejša in za­nimivejša orodja pa je treba pla­čati. Prej omenjenih krivulj tako ni moč uporabljati brez skleni­tve mesečne naročnine za 3,99 EUR ali letne naročnine v viši­ni 19,99 EUR. Zneski so visoki, a predstavljajo 50 % znižanje obi­čajnih cen. Popusti so pri Enli­ghtu pogosti, zato se splača po­čakati na pravi trenutek. Pri tem velja omeniti način integracije plačljivih funkcij. Brez težav jih lahko uporabljamo, a fotografi­je na koncu z novim učinkom ni mogoče shraniti. Uporabniki se pred nakupom lahko le prepri­čajo o uporabnosti in se laže od­ločijo, ali bodo sklenili mesečno naročnino ali ne. . Lightroom. Adobe v App Store in Google Play ponuja več kot 20 mobilnih aplikacij. Tistim, ki si želijo zmogljivega in resne­ga orodja za urejanje fotografij, je namenjen Lightroom. Še po­sebej po zadnji posodobitvi ju­lija, ko je bila predstavljena mo­žnost selektivnega urejanja fo­tografij. Na fotografiji je mogoče označiti poljubno območje. Vse nastavitve se nato nanašajo zgolj na ta del fotografije. Z nekaj eks­perimentiranja je mogoče ustva­riti zanimive učinke brez potrebe po standardnih filtrih, ki jih po­nujajo druge aplikacije. Tako kot pri Enlight Photofox ponuja tudi Lightroom možnost urejanja fo­tografij ob pomoči krivulj. Sle­dnje so pri Lightroomu integri­rane bolje kot pri Enlight Photo­foxu. Razlog za to je možnost na­tančnejše manipulacije krivulje na zaslonu. Urejanje fotografij s prstom na zaslonu na dotik ne ponuja enake natančnosti kot z miško na zaslonu klasičnega ra­čunalnika. S pritiskom na ustre­zen gumb v aplikaciji Lightroom je manipulacija krivulje manj ob­čutljiva za premik prsta po zaslo­nu. Tako lahko uporabnik krivu­ljo nastavlja veliko natančneje. Pod menijem Lights so na vo­ljo pričakovane nastavitve osve­tlitve, kontrasta, obdelave temnih in svetlih točk in podob­nega. Vsaka kategorija se nasta­vlja z vodoravnim drsnikom. Na voljo je tudi možnost avtoma­tizacije z gumbom Auto. S pri­tiskom se omenjene nastavitve samodejno prilagodijo vredno­sti, za katere Adobejevi algorit­mi menijo, da so primerni. Pri uporabi omenjene autofunkci­je je treba biti previden, oziro­ma jo uporabiti, preden se roč­no spreminjajo druge nastavitve. Rezultati so s tem bistveno boljši. Na voljo je tudi Lens Correction. Uporabniki klasičnih aplikacij za obdelavo fotografij na računalni­kih omenjeno funkcijo dobro po­znajo. Njen namen je izničiti ra­dialno distorzijo, ki nastane za­radi leče in zaradi katere so toč­ke na fotografiji odmaknjene v radialni smeri. Lens Correction je mogoče vključiti z enim gum­bom in učinek je takoj opazen, saj so elementi na fotografiji bolj poravnani med seboj. Lightroom zaradi funkcional­ne širine ni namenjen vsakemu uporabniku pametnega telefona. Priporoča se tistim, ki si želijo ve­čji nadzor in več orodij za ureja­nje. To potrjuje tudi format RAW, ki ponuja veliko več svobode pri obdelovanju fotografij. Zato ne preseneča, da uporaba Ligh­trooma ni poceni. Večina funk­cij v aplikaciji je sicer dostopna brezplačno, a so najboljša orod­ja, kot je v uvodu predstavljena možnost selektivnega urejanja posameznih delov fotografije, na voljo zgolj v okviru mesečne na­ročnine. Cena je dobrih 12 evrov na mesec in obsega tudi upora­bo programov Lightroom CC in Photoshop CC na klasičnih raču­nalnikih. . Snapseed. Aplikacija se je prvič znašla na trgu junija 2011 na tablici iPad. Uporabniški vme­snik in možnost urejanja fotogra­fij sta bila v tistem času tako na­predna, da je Apple Snapseed razglasil za najboljšo iPad apli­kacijo leta 2011. Podjetje Nik Software, razvijalec aplikacije Snapseed, je leta 2012 prevzel Google in decembra istega leta je Snapseed postala na voljo tudi uporabnikom na platformi An­droid. Kot je pričakovati, je brez­plačna. Prav tako ni presenetlji­vo, da aplikacija zajema števil­ne napredne funkcije, za katere druge aplikacije zaračunavajo vi­soke zneske. Med slednje spada možnost uporabe krivulj, ki je pri Snapseedu brezplačna. Področje, na katerem se Snap­seed najbolj razlikuje od drugih predstavljenih aplikacij, je upo­rabniški vmesnik. Google je v za­dnjih letih veliko pozornosti na­menil enostavnosti uporabe. Aplikacija kljub širokemu funk­cionalnemu spektru ne zahteva veliko privajanja. Pri večini oro­dij nastavljamo vrednosti z vo­doravnim pomikom po zaslonu in če uporabnik ni prepričan, kaj natanko počne, pri Googlu vklju­čujejo možnost uporabe poprej­šnjih nastavitev. Slednje pride­jo še zlasti v poštev pri delu s kri­vuljami, saj je tako mogoče ve­liko hitreje priti do dobrega re­zultata. Tako kot pri Adobe Li­ghtroom je na voljo tudi orod­je za selektivno urejanje določe­nega dela fotografije, a zaenkrat še ni na ravni Adobejeve apli­kacije. Snapseed sicer omogo­ča, da se za urejanje določi spe­cifična točka na fotografiji, a ni mogoče zajeti poljubnih elemen­tov, temveč se spremembe izva­jajo na radialnem območju oko­li točke. Tej omejitvi se lahko de­loma izognete z možnostjo upo­rabe čopičev, s katerimi lahko na določenih mestih spreminjate sa­turacijo, barvno temperaturo ali osvetljenost. V primerjavi z drugimi že na­stavljenimi aplikacijami ponu­ja Snapseed zanimivo funkcijo Expand. Nova pridobitev apli­kacije uporabnikom omogoča, da povečajo fotografijo. Googlo­vi algoritmi so na podlagi pre­poznavanja elementov, ki so za­jeti ob robovih fotografije, spo­sobni prikazati tudi predele, ki jih kamera ni zajela. Če se ob fo­tografiranju določen element, na primer zgradba, nesrečno odreže, se ob pomoči funkcije Expand lahko tako prikaže v ce­loti. Funkcija je nova in delova­nje zato ni brezhibno. Najbolje se odreže v primerih, ko se nanaša na predvidljiv in enostaven vzo­rec. Med te spadajo poprej ome­njene zgradbe. Več težav pa je na primer s spomeniki in podobni­mi manj predvidljivimi oblikami. . Quick Video Editor. Podje­tje GoPro je dobro znano po svo­jih trpežnih kamerah, a se na trgu predstavlja tudi z aplikacijo Quick. Glavni namen uporabe je izdelava video kompozicij iz fo­tografij in posnetkov, ki jih upo­rabniki ustvarijo ob posebnih priložnostih ali v vsakdanjem ži­vljenju. Kot je moč sklepati iz na­slova, je aplikacija namenjena za hitro ustvarjanje posnetkov. Temu primeren je tudi uporab­niški vmesnik, s katerim GoPro meri predvsem na popolne zače­tnike oziroma tiste uporabnike, ki še nikoli niso obdelovali ali se­stavljali video posnetkov. Izpostaviti gre samo zasnovo aplikacije oziroma informacij­sko arhitekturo. Že takoj ob pr­vem obisku se samodejno ustvari predstavitveni video posnetek iz uporabnikovih fotografij iz prete­klega dne. S tem aplikacija upo­rabnikov ne spravlja v slabo vo­ljo s prikazovanjem navodil upo­rabe. Namesto tega se takoj znaj­dete v središču dogajanja. Ob spodnjem robu zaslona so vam na voljo osnovni načini obdela­ve posnetka. Tako kot pri fotogra­fijah se tudi pri aplikaciji Quick uporabljajo filtri, s katerimi lah­ko določite splošno temo vizual­ne predstave in tudi avdio spre­mljavo. Sleherni posnetek se na­mreč predstavlja ob predvajanju primerne glasbe. Video posnetek je v osnovi serija fotografij, zato lahko poljubno dodajate ali od­stranjujete posamezne fotografi­je. Ureja se lahko tudi vrstni red prikaza fotografij v video posnet­ku. Dodajati je mogoče poljubno besedilo, ki se prikaže na poprej določenem mestu. Ko končate z delom, lahko kompozicijo delite z drugimi prek družabnih omre­žij ali pa jo shranite v aplikaciji. Izpostaviti je treba funkcijo, s ka­tero je mogoče dostopati do zbir­ke primerne glasbe, ki rabi kot spremljava na posnetku. Želeni glasbeni posnetek se zgolj z dve­ma pritiskoma doda v aplikaci­jo in delo je opravljeno. Določi se lahko še čas začetka predvajanja glasbe. Slednje v določenih pri­merih ponuja možnost bolj dra­matičnega začetka posnetka, ko prevladuje tišina. Pred uporabo aplikacije Quick je priporočljivo upoštevati nekaj nasvetov. Za dober video posne­tek je priporočljiva čim večja iz­bira fotografij. V nasprotnem pri­meru je posamezna fotografija predolgo izpostavljena in ni pra­vega občutka pri spremljanju ce­lotnega video posnetka. Za do­daten zabavni element se pripo­roča k fotografijam dodati kak vi­deo posnetek, ki je shranjen v te­lefonu. Kombinacija prikaza se­rije fotografij, ki jo prekine pred­vajanje posnetka, povzdigne ce­lotno kompozicijo na višjo ra­ven. Pomembno je tudi premisli­ti o tem, kakšna bo spremljevalna glasba. Za vesele dogodke je pri­merno izbrati veselo in predvsem hitrejšo glasbo. Instrumentalne melodije s kitaro se dobro obne­sejo. Pravilna izbira spremljeval­ne glasbe je ključen sestavni del, zato se splača eksperimentirati. Quick je na voljo brezplačno upo­rabnikom tako pametnih naprav iOS kot tudi Android OS. . Clips. Applova aplikacija za ustvarjanje video posnetkov je lep zgled razvoja izdelkov v pod­jetju iz Cupertina. Razliko med aplikacijo Clips in drugimi apli­kacijami za ustvarjanje in obde­lavo video posnetkov bi najlaže predstavili s samim pristopom. Klasične aplikacije, s katerimi lahko ustvarite video posnetke, izhajajo iz zahtevnih programov v računalnikih. Mobilne različi­ce so v tem pogledu poenosta­vljene različice, namenjene večji skupini uporabnikov. Apple je pri razvoju Clipsa izhajal iz upo­rabnikov. Zato se video posnet­kov ne ustvarja in ureja z leplje­njem več fotografij skupaj, tem­več z enostavnim pritiskom na gumb. Tako dolgo kot s prstom na zaslonu držimo gumb, tako dolgo se ustvarja posnetek. Ko se snemanje konča, so na voljo osnovne možnosti ureja­nja, med katere spadajo filtri. Ti spremenijo vizualno podobo ce­lotnega posnetka in delujejo po­dobno kot filtri pri fotografijah. Clips uporabnikom ponuja tudi zbirko kratkih animacij, ki jih uporabnik lahko doda k svoje­mu posnetku. Na koncu je mogo­če ustvarjeno delo shraniti na te­lefon ali ga deliti z drugimi prek družabnih omrežij. Omembe vredna in najbolj iz­stopajoča funkcija je možnost dodajanja besedila v posnetek. Sprva se to ne zdi nič posebnega, saj podobno ponuja večina preo­stalih aplikacij, a Clips za doda­janje besedila ne zahteva tipkov­nice. Namesto tega uporabnik med snemanjem izgovori besede in izgovorjeno se bo v video po­snetku pojavilo točno na tistem mestu, kjer je bilo izgovorjeno. Funkcija se imenuje Live Titles. V kombinaciji z načinom snemanja in omejenimi funkcijami urejanja se zdi ustvarjanje video posnet­kov v aplikaciji Clips hitro opra­vilo, ki ga postorite mimogrede. Zato je verjetnost, da se uporab­nik loti izdelave in obdelave po­snetka, veliko večja kot pri rabi zahtevnejše aplikacije. Slednje je tudi največja prednost Clipsa v primerjavi z drugimi alterna­tivami, a ga žal lahko uporablja­jo samo uporabniki s pametnimi napravami iPhone in iPad. Druge alternative Predstavljene aplikacije spa­dajo med najboljše, kar je trenu­tno na trgu, a niso edine. Veliko je namreč aplikacij, ki so mišlje­ne za le eno ali dve opravili. Zato bodo za marsikoga primernejše, saj je uporabniški vmesnik pre­glednejši in enostavnejši za upo­rabo. Lep zgled je Color Splash, ki je že od leta 2010 na voljo upo­rabnikom na platformi iOS. Apli­kacija omogoča spreminjanje saturacije barv. S tem se lahko barvne fotografije spremenijo v črno-bele. Uporabniki lahko tudi sami manipulirajo, kateri del fo­tografije bo barven in kateri čr­no-bel. Aplikacija stane en evro. Za enako ceno je mogoče nalo­žiti Facetune, ki je na voljo tako za iOS kot tudi Android OS. Na­menjen je vsem ljubiteljem selfi­jev in ponuja številna orodja za obdelavo obraza. Uporabniki si lahko ustvarijo gladkejšo polt, si povečajo ustnice ali oči, pobe­lijo zobe, pomanjšajo ali pove­čajo nos in celo stanjšajo obraz. Marsikomu bo zanimiv tudi Fra­gment. Za dobra dva evra je na voljo v App Storu in Google Playu. Ponuja zanimivo popestri­tev fotografije ob pomoči geome­trijskih likov. Slednji se prikažejo nad fotografijo in hkrati povza­mejo določene dele fotografije. Končni rezultat je zanimiv vizu­alni učinek, ki ga večina uporab­nikov še ni videla. Velja pa biti pri omenjenih aplikacijah pazljiv. Kot smo izpo­stavili, so funkcionalno osredo­točene na eno dejavnost. Kljub temu cenovno ne zaostajajo ve­liko za večino tistih, ki ponujajo več možnosti obdelave fotografij in video posnetkov.. Kamera je eden izmed ključnih razlogov za priljubljenost pametnih telefonov. Zaradi kombinacije zmogljive strojne opreme v telefonih in izvrstnih razvojnih ekip imajo uporabniki danes na voljo široko izbiro aplikacij, s katerimi lahko fotografije in video posnetke urejajo podobno kot profesionalci z zapletenimi računalniškimi programi. Jernej Horvat A . Ustvarjanje kompozicij je s plastmi v Photoshop Mixu hitro in enostavno. Tako lahko na primer nebo na fotografiji zamenjate z drugim in oblačen dan prelevite v sončnega. ADOBE Photoshop Mix OS: iOS, Android OS. Cena: Brezplačno. X Velik nabor funkcij, enostavna raba. Z Potreba po uporabniškem računu. VSCO OS: iOS, Android OS Cena: Brezplačno s plačljivimi dodatki. X Enostaven uporabniški vmesnik. Z Pogosti hrošči. ENLIGHT Photofox OS: iOS Cena: Brezplačno s plačljivimi dodatki. X Možnost uporabe krivulj. Z Visoka cena glede na to, kar ponuja. . Krivulje sodijo med ključna orodja za obdelavo fotografij in rezultati so opazni. Enlight Photofox jih ponuja kot dodatek v okviru plačljive mesečne naročnine. . Kot edina aplikacija ponuja Adobe Lightroom možnost selektivnega urejanja fotografij. Poljubno je mogoče označiti območje, na katerem se nato izvajajo vizualni učinki. . VSCO ponuja lep uporabniški vmesnik s priročnim pregledom vseh uporabljenih učinkov na fotografiji. . Snapseed omogoča samodejno širjenje fotografije na robovih. Funkcija ne deluje brez napak, a je kljub temu impresivna, še posebej pri zgradbah s predvidljivim vzorcem. . Aplikacija Quick, ki jo ponuja podjetje GoPro, že ob prvem zagonu samodejno sestavi prvi video posnetek iz zbirke fotografij na pametnem telefonu uporabnika. . Applova aplikacija Clips ponuja unikaten uporabniški vmesnik, ki predstavlja najenostavnejše ustvarjanje in obdelovanje video posnetkov. ADOBE Lightroom OS: iOS, Android OS. Cena: Brezplačno s plačljivimi dodatki. X Selektivno urejanje fotografije, for­mat RAW. Z Visoka mesečna naročnina, zahte­ven uporabniški vmesnik. SNAPSEED OS: iOS, Android OS Cena: Brezplačno. X Expand, uporaba krivulj brezplačna. Z Napake pri delovanju nekaterih funkcij. QUICK Video Editor OS: iOS, Android OS Cena: Brezplačno. X Uporabniški vmesnik, velika izbira glasbe. Z Občasno prenehanje delovanja pri shranjevanju večjega posnetka v telefon. CLIPS OS: iOS Cena: Brezplačno. X Uporabniški vmesnik, Live Titles. Z Omejena izbira funkcij za obdelavo video posnetkov. NASVETI ČE POZABIMO GESLO ČE POZABIMO GESLO NASVETI = = 72 september 2017 september 2017 73 Ponastavljanje gesel v Windows 7, 8.1 in 10 V posebni številki Monitorja, ki je bila v celoti posvečena internetni varnosti, smo izvedeli, da je »vdiranje« v računalnik dobesedno otročje lahko, saj znajo z nekaj raziskovanja to narediti tudi otroci. Jasno je, seveda, da ne gre za vdiranje ali hekanje per se, marveč za postopke, ki so razmeroma dobro dokumentirani in jih sistemski upravitelji uporabljajo vsak dan, ko morajo pomagati pozabljivim uporabnikom. Matic Zupančič o prihoda Windows 8.1 smo poznali zgolj dve vrsti uporabniških raču­nov. V poslovnem okolju prevla­dujejo domenski uporabniški ra­čuni. To pomeni, da so upravlja­ni centralno in je tudi upravlja­nje z gesli močno poenostavlje­no. Če uporabnik pozabi geslo (kar se niti ne zgodi tako pogo­sto, kot bi mislili), ga sistemski upravitelj v podjetju lahko znova nastavi z nekaj kliki, obenem pa uporabniku naloži, da mora ge­slo spremeniti takoj ob prvi pri­javi. Dobra praksa v poslovnih okoljih je tudi uvedba skupin­ske politike varnosti gesel, v ka­teri se nastavi, da morajo biti ge­sla kompleksna (dolžina, male in velike črke, številke in poseb­ni znaki). V malih podjetjih, ki nimajo la­stne lokalne domene, in v doma­čih okoljih pa so prevladovali lo­kalni računi. In že iz časov Win­dows XP se je Microsoft zave­dal, da je pozabljeno geslo lah­ko prava mora, zato so vgradili varovalko, s katero je mogoče iz­delati poseben disk (ključ USB), ob pomoči katerega lahko pona­stavimo geslo, če smo prejšnjega pozabili. V resnici tako pot ube­re bore malo ljudi (tudi pisca teh vrstic ni med njimi), zato se je treba zateči k malce bolj »hard­core« rešitvi, ki jo bomo opisali v nadaljevanju. Uporabniki Applovih izdelkov poznajo AppleID, privrženci an­droida Google Account – oboje je storitev v oblaku in omogoča avtentikacijo uporabnika na več napravah. Cilj take overitve upo­rabnika je precej izboljšana upo­rabniška izkušnja, kajti kar naj­bolj poenoteno uporabniško oko­lje na več napravah je seveda že­lja večine uporabnikov: sinhroni­zacija nameščenih aplikacij, pa shranjenih gesel, fotografij in kar je še takega, vse to je moč dose­či z on-line identiteto. Z izidom Windows 8.1 je tudi Microsoft naredil ta korak. Tehnologijo je imel že od prej, zdaj jo je le pre­nesel tudi v naprave, ki jih upo­rabljamo (spomnimo se različnih imen za isto stvar: Microsoft Pas­sport, LiveID in zdajšnji Micro­soft Account). Če nismo zelo pozorni, nas bo postopek namestitve Windows (8.1 Home in 10 Home) vodil tako, da pravzaprav ne bomo vi­deli druge možnosti, kot da upo­rabimo svoj Microsoft račun ali pa ustvarimo novega. Ko pa si malce preberemo drobni tisk in ne klikamo zgolj gumbov, mar­več tudi povezave v besedilu, lahko ustvarimo krajevni račun tudi na najnovejšem Windows 10 in se tako izognemo povezavi z on-line identiteto. Če ste pozabili geslo svoje­ga Microsoft računa, je posto­pek spreminjanja razmeroma enostaven. Sledite navodilom na zaslonu – treba pa bo upora­biti drug računalnik oz. telefon, s katerim boste na Microsofto­vem spletnem mestu spremeni­li geslo. Enostavno, torej, ker gre za ustaljene metode, ki jih vsi po­znamo iz on-line sveta. S krajev­nimi računi pa je treba ravnati malce drugače. Zavedati se mo­ramo, da bomo za uspešno spre­membo gesel potrebovali fizični dostop do računalnika – na da­ljavo to ne bo šlo. Windows 7 (in XP) Najenostavnejši način, kako v Windows 7 spremeniti ge­slo krajevnega uporabnika, je z uporabo Hiren's Boot CD. Gre za zbirko nadvse koristnih pro­gramov, ki jih sistemski upravi­telji in serviserji uporabljajo vsak dan. Del te zbirke je tudi »Win­dows 7 Offline Password Chan­ger«. Grafičnega uporabniškega vmesnika nima, temelji na oko­lju Linux, zato je treba biti zelo pozoren, kaj piše na zaslonu (in tega ni malo), da ne bomo nare­dili škode. Ukazi znajo biti krip­tični (klicaj, pika, številke ...), pripeljejo pa nas ne samo do tega, da določenemu uporabni­ku spremenimo geslo, geslo lah­ko tudi povsem zbrišemo, kar je tako ali tako priporočljivo, saj ga nato nastavimo, ko smo en­krat v okolju Windows. Uporab­niška imena lahko tudi odklene­mo, če so bila prej zaklenjena, denimo uporabnika Administra­tor ali Guest, ali pa poljubnega uporabnika povišamo v sistem­skega upravitelja. Mnogi na kon­cu vseh teh operacij pozabijo naj­bolj ključno stvar: spremembe je treba shraniti, da se dokončno zapišejo na disk. Windows 8.1 in 10 Pri zadnjih dveh različicah operacijskega sistema Windows pa je postopek precej drugačen in zahteva nekaj več dela, saj prej opisano orodje na teh dveh sistemih ne deluje več. Potrebujemo namestitveni DVD oziroma ključek USB. K sre­či lahko pri Windows 10 upora­bimo »Media Creation Tool«, ki ga dobimo na Microsoftovi sple­tni strani. Ta omogoča, da si sami izdelamo namestitveni no­silec za Windows 10. Mimogre­de, z istim namestitvenim nosil­cem lahko še vedno nadgradimo poljubni (legalni) Windows 7 ali Windows 8.1 na Windows 10, čeprav je že zdavnaj konec pre­hodnega obdobja, v katerem je Microsoft omogočal brezplačno nadgradnjo. Kaj bomo pravzaprav nare­dili? Prijavno okno Windows omogoča rabo posebnega orod­ja za dostopnost, namenjeno uporabnikom, ki imajo težave z vidom. Na mesto datoteke tega orodja bomo kopirali datoteko cmd.exe, s katero dobimo do­stop do ukazne vrstice. In gle­de na to, da bomo ukazno vrsti­co pognali, preden je uporabnik sploh prijavljen, bo ukazna vr­stica zagnana s sistemskimi pra­vicami (ki so še višje od upravi­teljskih), in ne zgolj z uporabni­škimi. Z namestitvenim medijem bomo morali zagnati računal­nik (morda bo treba poseči v na­stavitve računalnika, da se bo sposoben zagnati z DVD oziro­ma s ključka USB). Ko pride­mo do okna, ki omogoča izbiro jezikovnih različic, pritisnemo SHIFT+F10. Odpre se ukazna vrstica. Črke pogonov, ki smo jih navajeni, tu ne držijo. Dovolj bo, če povemo, da je Windows običajno dosegljiv na črki D. Če morda ni, poskusite z drugimi črkami. V ukazni vrstici bomo izve­dli dva ukaza (prvi bo pravi util­man.exe preimenoval, drugi bo na mesto utilman.exe skopiral vsebino cmd.exe) move d:\windows\system32\ utilman.exe d:\windows\ system32\utilman.exe.bak copy d:\windows\system32\cmd.exe d:\windows\ system32\utilman.exe To je konec prve faze. Odstra­nimo DVD oziroma ključek USB in znova zaženimo sistem, kot ga običajno. Ko pridemo do prijav­nega okna, na prvi pogled ne bo nič drugače. A če kliknemo orod­je za dostopnost, ki je srednja iko­na desno spodaj, se odpre ukazni poziv s sistemskimi pravicami. V ukazno vrstico bomo vpisa­li: net user in pritisnili enter. Iz­pisal se bo seznam uporabnikov računalnika. Naslednji ukaz pa bo: net user uporabnik geslo. Torej: namesto uporabnik vpi­šemo naziv tistega uporabnika s seznama, namesto geslo pa novo geslo. Stvar je opravljena. Zapre­mo ukazni poziv in v računalnik se lahko prijavimo z novim ge­slom uporabnika. Treba je pou­dariti, da bomo ob takem mane­vru izgubili dostop do kriptira­nih datotek in certifikatov. Na koncu je treba seveda po­spraviti za seboj. Računalnik spet poženemo s ključka, pritisnemo SHIFT + F10 pri izbiri jezika, v ukazno vrstico, ki se odpre, pa vpišemo dva ukaza: del d:\windows\system32\utilman.exe move d:\windows\system32\utilman.exe.bak d:\windows\system32\utilman.exe Datoteke smo spet postavili na svoje mesto in računalnik je tak kot prej, s to razliko, da zdaj lah­ko dostopamo do uporabniških podatkov. Otročje lahko, kajne?. D < Z namestitvenim medijem Media Creation Tool lahko še vedno nadgradimo poljubni (legalni) Windows 7 ali Windows 8.1 na Windows 10, čeprav je že zdavnaj konec prehodnega obdobja, v katerem je Microsoft omogočal brezplačno nadgradnjo. . Shift in f10 prikličeta ukazni poziv NASVETI PRO ET CONTRA = 74 september 2017 Kupujem računalnik, ki bo dovolj močan tudi za najnovejše igre. Je smiselno pogledati tudi v smeri prenosnih računalnikov? Vsekakor ne! Lahko, a rezultat ne bo optimalen ili so časi, ko so bili pre­nosniki zaradi preno­snosti oskubljeni na le za silo delujočo strojno opre­mo. Tehnologija je bila velika in je za delovanje potrebova­la obilo električne energije (ob šibkih akumulatorjih), zato res vrhunskega PCja enostavno ni bilo mogoče dovolj »stisniti«, da bi ga bilo mogoče vgraditi v na­pravo, ki bi se jo dalo tudi pre­našati. Prenosniki so bili zato namenjeni le osnovni »pisarni­ški« rabi, poslovneži so na njih imeli besedila, preglednice in morda še kak grafični doku­ment. Danes je drugače. Tehnolo­gija je zelo napredovala, pred­vsem pa se izdelovalci zaveda­jo, da je v času mobilnosti (tele­foni, tablice …) tudi prenosni­ke nujno narediti tako, da omo­gočajo vse tisto, kar omogočajo »veliki« računalniki. In to velja tudi za prenosnike, ki so name­njeni posebej igranju iger. Res je, igranje iger je od sa­mih začetkov PCjev opravilo, ki najbolj obremeni strojno opre­mo. Grafične kartice morajo biti vrhunske, prav tako proce­sorji, da jim lahko dovolj hitro dostavljajo podatke. Da o po­mnilniku in velikih diskih (da­nes v obliki SSD) niti ne govo­rim. Vse skupaj še vedno potre­buje veliko električne energije, toda danes je že moč sestaviti v računalnik, ki je vsaj pogojno prenosen, pa tudi baterija ob polni obremenitvi zdrži urico ali dve. Predvsem pa je vse sku­paj, kot dokazuje test v tej šte­vilki naše revije, dovolj zmoglji­vo tudi za najzahtevnejše igre. Samo poglejte si grafikon, ki kaže zmogljivost 3D upodablja­nja – običajen prenosnik na te­stu 3D Mark doseže 650 točk, te specializirane zverine pa kar 17.600, torej kar 27x več! Res je sicer, da bo za res odlično igral­no izkušnjo na prenosnik dobro priklopiti večji zaslon, miško in morda tudi tipkovnico, toda tudi tako urejena celota bo še vedno prenosna. Seveda se postavlja vpraša­nje, zakaj bi to sploh želeli? Za­kaj bi na mizi za igranje vrhun­skih iger raje imeli prenosnik kot »velik« računalnik? Zato, ker bi igre morda radi igra­li tudi kje drugje kot le na de­lovni mizi. Morda v dnevni sobi (kjer bi video izhod priklopi­li kar na 60-pačni televizor?), v času dopustov morda tudi na začasni počitniški destinaciji. Vsak, ki je kdaj poskušal prene­sti na dopust svoj namizni ra­čunalnik s »škatlo«, monitor­jem, tipkovnico in miško, se bo strinjal, da to ni med najzabav­nejšimi opravili na svetu in da je v prtljažnik avtomobila veli­ko lažje vreči prenosni računal­nik, pa četudi je malce večji kot ponavadi. Matej Šmid zdelovalci igričarskih prenosnikov prodaja­jo svoje stroje uporab­nikom kot nadvse zmogljive naprave za igranje na poti. Kot vedno se izkaže, da je njihova hvala prazna. Prenosniki, na­menjeni igranju iger, so dragi, neudobni, strojno manj zmo­gljivi računalniki, katerih avto­nomija težko presega uro za­bave. Včasih sem bil strasten igri­čar, danes mi pomanjkanje časa dopušča zgolj še občasno spre­mljanje digitalne zabave. Kljub temu imam vse konzole trenu­tne generacije in osrednjo PC mašino, opremljeno s spodob­no grafično kartico, učinkovi­tim hlajenjem, mišičastim pro­cesorjem, natančno miško, me­hansko tipkovnico in velikim monitorjem. Računalnik me je olajšal za dobrega tisočaka. De­narja mi ni žal, saj komplet za­dovolji sleherno mojo željo pov­prečnega (odraslega) igričarja. Seveda sem pred nakupom raz­mišljal tudi v smeri enakovre­dnega prenosnika, a sem zami­sel hitro opustil. Zakaj? Največji argument proti pre­nosniku kot stroju za igranje iger je cena. Zmogljivi igričar­ski prenosniki stanejo pravo majhno premoženje! Kljub za­pravljenemu bogastvu nas v običajno zares lični škatli ne pričaka sanjski računalnik. Mere izdelovalcem ne omogo­čajo, da bi bili prenosniki stroj­no enaki namiznim računalni­kom. Bežen pogled na ponud­bo najdražjih in najmočnejših grafičnih kartic nam daje ve­deti, da prenosnika z njimi ne bomo nikoli ugledali, kartice so prave velikanke, za name­ček pa so zmožne delovati tudi v parih. Na srečo so procesorji manjši, porečete. Res je, proce­sorji v prenosnikih so načeloma zelo zmogljivi, a jih ne more­mo navijati. Z njimi akrobacij, ki nam jih omogoča namizni računalnik z naprednim hlaje­njem, preprosto ne moremo iz­vesti. Da ne govorimo o natanč­nosti sledne ploščice, udobno­sti vgrajene tipkovnice in veli­kosti prenosnikovega zaslona. Na igričarski prenosnik žele­no zunanjo opremo sicer lahko priklopimo, a s tem izgubimo edino pravo prednost teh na­prav – prenosljivost. Igričarski prenosniki so okor­ne naprave, nezmožne nad­grajevanja in popravljanja. Na namiznem računalniku lahko vsakdo z nekaj znanja zame­nja napajalnik, razširi pomnil­nik, disk ali grafično kartico, pri prenosniku pa mora za vsa­ko malenkost posredovati zna­lec s servisa. Da je še huje, niti uradna pomoč praviloma ne pomeni končnega uspeha. Če­prav smo za prenosnik odšte­li zajeten kupček cekinov, dobi­mo težko prenosljivo, v primer­javi z namizniki podhranjeno napravo z majhnim (manjšim) zaslonom, ki se hitro pregreva in še hitreje ugasne. Za igranje na poti si zato raje omislimo do­ber telefon ali, še bolje, Ninten­dovo konzolo Switch. Boris Šavc B I PISMA BRALCEV NASVETI = september 2017 75 Tuja tipkovnica? Zanima me, kakšne so omejitve, če si kupim prenosnik z angleško ali nemško tipkovnico? Ali je mogoče tudi na te tipkov­nice namestiti slovensko tipkovni­co in kako? Branko Načeloma ni nobenih resnih omejitev. Znotraj Windows se lahko tako ali tako nastavi po­ljubno tipkovnico (ali več tipkov­nic in preklapljate med njimi), za ozneke na tipkah pa so na voljo nalepke, ki jih dobite tudi v slo­venskih spletnih trgovinah. Prenos v telefon in nasprotno Zanima me prenos slik, podatkov in glasbe iz telefona v računalnik. Telefonu je priložen program za pre­nose PC suite, a mi napiše, da z An­droidom nad 5.0 prenos ni mogoč. Imam telefon LGK4 120E. Poskusil sem z izvirnim programom in tudi s programom My phone explorer, a mi ne deluje. Mi lahko ponudite kak nasvet? Drugo vprašanje: ali je možno te­lefonske številke, napisane v Exce­lu, pretvoriti v imenik za uporabo v telefonu ali je treba vtipkati vsa­ko posebej? Matjaž Prenos v računalnik je da­leč najenostavnejši z uporabo »oblačnih« programov. Dropbox, Google Drive, Google Photos. To je vse, kar potrebujete, pre­nosi »po žici« so zastareli in, kot vidite, tudi muhasti. Odgovor glede številk je podo­ben – napišite jih v Excelu, nato jih uvozite kot stike v Gmail (na spletni strani www.gmail.com). Prikazale se vam bodo tudi na telefonu. Pisanje osebnega dnevnika Že dlje časa sem pogrešal pro­gram za pisanje osebnega dnev­nika. Se pravi, da bi vanj vpisoval vsakdanje dogodke, misli ipd., ter dodajal slike, filme, lokacijo, vreme. Poskušal sem v Googlov koledar zapisati kaj, kar naj bi bilo ne le za vnaprej, temveč »za nazaj«, za spo­min. A zdi se mi, da je kar nekam izginilo ali pa nisem znal najti. Se­veda je koledar usmerjen v priho­dnost, a bi (zelo) stare vnose ven­darle lahko obdržal; sumim, da jih po določenem času briše. S spletni­mi dnevniki »blogi« sem se le be­žno ukvarjal; že ob branju tujih se mi je zdelo, da so nekam preveč »linearno« usmerjeni in da je tež­ko kaj poiskati. Ali pa ne razumem filozofije blogov (kot tudi ne fasci­nacije nad njimi). Potem sem naletel na programe/aplikacije/dodatke tipa: Journal (za Windows in za Android) in zgolj an­droidne Universal Diary, Writeaday, 7 Days, My Diary ipd., skratka tisto, kar dobiš, ko v Google Play vpišeš jour­nal ali/in diary. Na hitro sem name­stil in pogledal nekaj od njih (razen tistih ne tako redkih, ki so roza:)), a se nisem nad nobenim navdušil. Če imate s tem kaj več izkušenj, bi prosil za priporočilo za katerega od njih. Ali pa bi jih malo preskusili in objavili v reviji – ne spominjam se, da bi sploh kdaj pisali o tem. Sam iščem program, ki ne bi bil čisto osnoven (recimo, fino bi bilo, ko bi lahko z geslom zaklenil ne le celoten dnevnik, temveč tudi le po­samezen vnos vanj), ki bi ga lah­ko imel ne le v vseh androidnih na­pravah, temveč tudi v računalni­ku z Windows in bi se sinhroniziral na vseh prek Google Drivea (Dro­pbox mi ne leži tako zelo). Lepo bi bilo, ko bi omogočal tudi uvažanje iz Googlovega koledarja. France Po pravici povedano, se nisem nikoli ukvarjal s takimi progra­mi, tudi ne poznam nikogar, ki bi se. Sam sem sicer pisal blog, a je šlo predvsem za fotoblog, torej objavo lepših in zanimivejših fo­tografij s kratkim pripisom. Stvar ni kompleksna, a je načeloma namenjena bolj javnim objavam kot pa osebnemu dnevniku. Kljub temu se mi zdi kakšna taka spletna storitev (blog) kar dobra izbira – lahko https://word­press.org ali https://www.blogger.com/. Na voljo je kar nekaj takih aplikacij, namenjenih Windows 10, tudi na tablicah (www.win­dowscentral.com/best-journal-apps­-windows-10), verjetno gre za po­dobne reči, kot so tiste, ki ste jih omenili za Android. Pri teh apli­kacijah bi mene skrbelo, kakšne so možnosti izvoza zapisov in vsega drugega iz aplikacije kam drugam. Glede na to, da so veči­noma brezplačne, je namreč re­sen pomislek, koliko časa so raz­vijalci pripravljeni vložiti vanje. Res bi bilo neprijetno, da bi se odločili za eno izmed teh aplika­cij, pa bi čez tri leta izginila in bi bilo treba poiskati kaj novega. Za samostojno Windows apli­kacijo pa sta, kolikor iščem po spletu, na voljo dve: The Jour­nal (www.davidrm.com) in Advan­ced Diary (www.csoftlab.com/dia­ry). Obe podpirata dodajanje fo­tografij in povezav, obe omogo­čata zaklep z geslom, obe imata iskanje po datumih in podobno. Jure Forstnerič Kateri telefon? Za vas strokovnjake imam vpra­šanje, in sicer: kupujem telefon, najraje firme Samsung, LG, Huawei … za približno 250–400 evrov. Po­datki, ki mi nekaj pomenijo, so: maks. čas pripravljenosti, maks. čas pogovora in vrednost SAR. Tre­nutno imam telefon LG Optimus G in bi nekaj podobnega želel imeti tudi vnaprej. Med tehničnimi po­datki posameznih telefonov sem včasih zasledil oznako za vrednost SAR za glavo in za vrednost SAR za telo, kaj je za vas pomembnej­ši podatek? Ali priporočate kakšen najnovejši letnik telefona ali kako leto, dve starejši model? V širši izbor sem uvrstil nekaj mo­delov: LG G4 in LG FLEX2, Samsung A5 (l.2016 in 2017), Huawei Nova, Huawei P9, P10 – lite, HTC U play, Sony Xperia XA1, Lenovo moto Z ipd. Sašo Vaš izbor je res kar širok, ne­kateri telefoni so tudi dvakrat dražji od drugih. Čisto tako, na splošno, bi raje priporočili no­vejši telefon nižjega ranga kot pa starejši telefon višjega. Enostav­no se tehnologija še vedno dovolj hitro razvija, da je bolj smiselno vzeti nekaj novejšega, sploh za­radi programskih popravkov, ki jih pri novejših napravah pogo­steje izdajajo (in jih bodo dlje) – predvsem zaradi varnosti. Vre­dnosti SAR ne spremljamo. V vašem izboru bi med cenej­šimi napravami priporočili Sam­sungov A5 letnik 2016, trenutno stane okoli 280 evrov v prosti prodaji. Med dražjimi pa od na­štetih Huaweijev P10. Pri dražjih telefonih sicer zelo priporočamo Samsungov Galaxy S8, a je res drag – omenjeni Huawei stane v prosti prodaji dobrih 600 evrov, Samsung pa slabih 800 evrov. Težave z zvokom Zgodila se mi je nesreča, ko sem brisal neki program iz računalnika – pri tem sem moral pomotoma iz­brisati tudi neki program za zvok. Težava je ta, da na prenosnem ra­čunalniku ne morem slišati zvoka, čeprav se skladba ali posnetek vr­tita. Zvok lahko slišim šele, ko dam v režo USB nekakšen adapter, nanj pa slušalke. Mi znate morda kako pomagati? Gorazd Verjetno niste nič preveč od­stranili, temveč je prišlo do ka­kih sprememb pri samih nasta­vitvah, najbrž glede tega, kje se zvok predvaja. Po korakih bi po­izkusili naslednje: 1. Preveriti nivo vsakih zvoč­nikov. Kliknete ikono zvočnika desno spodaj, v desnem voga­lu tega okna je majhna puščica, s katero je mogoče izbrati napra­vo (zvočnike, zunanjo USB zvoč­no, slušalke). Za vsako napravo posebej preverite, ali ni slučajno na tiho. 2. Preveriti, ali je na voljo ka­kšna posodobitev za gonilnik. Desni klik meni Start -> Device Manager, tam desni klik Sound Driver, nato Properties. Klikne­te Update driver... Sicer imate po mojem že zadnjo različico, a ve­lja kljub temu poizkusiti. 3. Če to ni delovalo, greste še enkrat po isti poti (torej do Sound driver –> Properties), s tem, da tokrat izberete Uninstall. Potrdi­te, če vam ponudi možnost Delete the driver software for this devi­ce, izberite tudi to. Windows zdaj odstrani gonilnik za zvočno karti­co. Ko boste znova zagnali sistem, vam bo ponudil, da na novo na­mestite gonilnik za zvočno. Verjetno bi morala delovati že prva točka.. VZPON IN PADEC FIREWIRE FIREWIRE VZPON IN PADEC q q 76 september 2017 september 2017 77 tarejši računalnikarji se spomnijo vmesnika Fi­reWire, mlajši pač ne. FireWire oziroma, uradno, vme­snik IEEE 1394 je standard za hi­tro komunikacijo po serijskem vodilu med elektronskimi napra­vami in omogoča realnočasov­ni prenos podatkov. Računalni­ška industrija ga je videla pred­vsem kot naslednika vzporedne­ga vmesnika SCSI in kaj lahko bi danes namesto splošno razširje­nega vmesnika USB zunanje na­prave na računalnike povezova­li prek vmesnika FireWire. Po­leg računalnikarjev ga je vzela za svojega tudi avdio-video in­dustrija, za kratek čas se je zna­šel celo v letalski in avtomobilski industriji. Organizacija IEEE (ang. In­stitute of Electrical and Electro­nics Engineers) se je konec 80. let prejšnjega stoletja ubadala s tremi med seboj nezdružljivimi standardi – VME, NuBus 2 in Fu­turebus. Nobeden izmed našte­tih inženirjev ni zares prepričal. Je pa zato padla na plodna tla zamisel inženirja Michaela Jo­hasa Teenerja, ki je kot sistemski arhitekt delal v podjetju National Semiconductor. Predlagal je na­mreč novo arhitekturo serijske­ga vodila, ki bi omogočala tako komunikacijo med povezanimi napravami kot hiter in zanesljiv prenos podatkov. Sprva so ga podprli v družbi Hewlett-Pac­kard, kjer so iskali novo rešitev za priključevanje mišk, tipkov­nic, disketnikov in tiskalnikov na računalnike. Že naslednje leto je Teener­ja zaposlil Apple, ki je prav tako iskal naslednika svojega vodi­la ADB (Apple Desktop Bus), za katero je želel, da bi bilo sposob­no prenašati zvočne signale. Za tako »mešano« rabo vodila je Te­ener z novimi sodelavci najprej izumil novo metodo prenosa po­datkov za prenos podatkov v re­dnih intervalih, ki je zagotavlja­la učinkovito delovanje ob viso­kem vzorčenju in brez latence (milisekunde takrat še niso bile pomembne). Prvi prototipi so dosegali hitrosti 12 megabitov na sekundo, Apple pa je želel 50 Mb/s, zato je okrepil ekipo inže­nirjev. Tej je uspelo rešiti izziv. Apple ni želel uporabiti dragih optičnih vodnikov, zvitim parom žičk pa je brez bistvenega pove­čanja stroškov uspelo dostaviti želeno hitrost prenosa podatkov. Industrija stopi skupaj Konec 80. let so tudi v korpo­raciji IBM iskali nov vmesnik, ki bi nadomestil vodilo SCSI. In­formacije o razvoju novega vo­dila so jih privedle do Appla, ra­zvojni inženirji družb so združili moči. Zahteve IBMa so bile še ve­čje, želel je prenos podatkov s hi­trostjo 100 megabitov na sekun­do. Za podvojitev hitrosti ima največ zaslug podjetje STMicro­electronics, ki je prispevalo svoj mehanizem kodiranja podatkov, s katerim se je pretočnost vodila podvojila brez dodatnih fizičnih sprememb v kablih. Naslednja naloga inženirjev je bila razviti nov vmesnik oziroma priključni člen. Ta je moral biti edinstven. Računalniki Mac ti­stega časa so premogli tri različ­ne okrogle vmesnike, osebni ra­čunalniki pa cel kup zelo podob­nih si vmesnikov. Navdih so inže­nirji našli v ročni igralni konzoli Nintendo Game Boy, katere pri­ključni kabel je bil za tiste čase povsem svojevrsten in eden pr­vih, ki so imeli občutljive žične vodnike nameščene na notranji strani priključka. Z zamenjavo polaritete priključka je nova reši­tev postala standard IEEE 1394, organizacija IEEE ga je potrdi­la leta 1995, končna specifika­cija pa je obsegala več kot 300 strani dokumentacije. Šlo je za kompleksno tehnologijo z ele­gantno rabo. Prva uradna raz­ličica je zmogla simultane pre­nose v obe strani s hitrostjo 400 megabitov na sekundo ob dolži­ni kabla do 4,5 metra. Dodatna prednost je bila tudi sposobnost napajanja priključenih naprav, kabli so zmogli tok do 1,5 A (ob napetostih do 30 V). Inženirji so se trepljali po ramah tudi zato, ker je novo vodilo omogočalo so­časno priključitev do 63 naprav (topologija zvezde), ki so po­znale funkcionalnost takojšnje­ga priklopa in odklopa, uporab­nikom pa se ni bilo treba ukvar­jati z vpisom naslovov in vrat pri­ključenih naprav. Ker je imel pri­ključek FireWire vgrajen lasten mikrokrmilnik, je bil povsem ne­odvisen od obremenjenosti osre­dnjega procesorja (za razliko od vmesnika USB). Razvojno ime projekta je bilo ChefCat, ime FireWire pa je novi vmesnik dobil tik pred ra­čunalniškim sejmom Comdex leta 1993. Ime se je prijelo tako v ZDA kot Evropi, edini izjemi sta bili pri razvoju sodelujoči podje­tji Texas Instruments in Sony, ki sta vmesnik poimenovali po svo­je: Lynx oziroma i.LINK. Japonci so svoje preimenovanje upravi­čevali s tem, da se ljudje v deželi vzhajajočega sonca bojijo ognja, na katerega je namigovalo ime novega vodila. Težavni prvi koraki Čeprav je bil vmesnik FireWire superioren in nad vsemi tekme­ci svojega časa, predvsem nad vmesnikom USB, je imel nema­lo težav z uveljavljanjem. Celo v podjetju Apple so imeli inženir­ji, ki so razvili FireWire, nema­lo težav, da so druge razvojnike prepričali, naj ga vgradijo v svoje naprave. V 90. letih je bil Apple v razsulu. Začel je cenovno voj­no z izdelovalci osebnih raču­nalnikov, inovacija FireWire zato sprva ni našla poti v računalnike Mac. Vodje programa Mac so in­ženirjem preprosto sporočili, da bodo FireWire podprli takrat, ko se bo razširil v industriji. Še več, v Applu so se v nekem trenut­ku projektu FireWire celo zača­sno odpovedali. Vse dokler niso ugotovili, da želijo biti inovativ­no podjetje, in torej potrebujejo inovacije. Vmes so FireWire ponudili ja­ponskim izdelovalcem. Prvi so ga posvojili v Sonyjevem indu­strijskem oddelku, nato pa še na oddelku avdio-video naprav. Prav slednji ga je nato predstavil drugim japonskim izdelovalcem in Philipsu, kaj kmalu pa so se na trgu znašle prve kamere DV s priključkom FireWire. Ko se je skupini podjetij, ki so uporabljala FireWire, leta 1996 pridružil še procesorski gigant Intel in napovedal možnost vgra­dnje vmesnika FireWire v svo­je sistemske nabore, se je zdelo, da pohoda vodila FireWire ne bo moč zaustaviti – z Intelom se je namreč odpirala pot v praktič­no skoraj vsak nov osebni raču­nalnik. Vmesnik FireWire je zaslo­vel. Nad njim so se navduševali uporabniki avdio-video naprav, pa tudi izdelovalci zunanjih di­skov so začeli v svojih izdelkih vmesnik SCSI nadomeščati s Fi­reWire. V industriji so že pote­kali pogovori o tem, kako vodi­lo FireWire uporabljati v avto­mobilski in letalski industriji, pa v domačih omrežjih, digital­nih televizorjih, skratka povsod tam, kjer je danes doma vmesnik USB. Apple sam sebe ustreli v  nogo Marsikaj je šlo narobe. Slabo stanje v podjetju Apple je prive­dlo do tega, da je večina inženir­jev, ki se je ukvarjala z vmesni­kom FireWire, družbo zapustila in ustanovila novo podjetje Za­yante. Takoj je dobilo dve pogod­bi. Intelu je pomagalo pri uvedbi tehnologije FireWire v sistemske nabore, družbi Hewlett-Packard pa v tiskalnike. Apple je bil praktično zadnji med »ustanovitelji«, ki je FireWi­re vgradil v svoj izdelek. Prvi s FireWire opremljeni računalnik Mac je ugledal luč sveta šele leta 1999. Podjetje je bilo v finančnih škripcih, izvršni direktor Steve Jobs pa se je s sodelavci domislil novega vira prihodkov. Po vzoru podjetja IBM, ki je vsako leto na račun patentov prejelo na stotine milijonov dolarjev, je želel izkori­stiti vodilo FireWire. Skladno s pravili organizaci­je IEEE so sodelujoča podjetja za licenco za uporabo FireWire v svojih napravah plačala enkra­ten znesek v višini 50.000 dolar­jev. Jobs pa je nato zahteval spre­membo licenčnih pogojev, po ka­terih bi vsak izdelovalec, ki bi uporabil FireWire, moral za po­samezen vmesnik plačati en do­lar licenčnine (večina naprav bi torej morala plačati dodatna dva dolarja). Industrija potrošniške elektronike je bila nad to pote­zo ogorčena. Prvi je odšel na se­stanek v Apple Intelov tehnični direktor, a sporazumne rešitve ni bilo. Nasprotno, sledil je črni scenarij. Intel je umaknil podpo­ro vodilu FireWire in svoje vire namenil razvoju standarda USB 2.0, ki je bil takrat še v povojih. Edini, ki bi Apple še lahko pri­silil k umiku visoko postavljene licenčnine, je bil Microsoft, a se v posle glede strojne opreme ni vmeša(va)l. Prvi mesec Apple na rovaš novo postavljene licenč­nine ni zaslužil skoraj nič. Vodil­ni so spoznali svojo zmoto in že po mesecu dni licenčnino za Fi­reWire znižali na 25 dolarskih centov za napravo ter obljubili, da bodo zbrani denar ustrezno razdelili med vse stare lastni­ke patenta. Žal, prepozno. Intel svoje odločitve ni spremenil, Fi­reWire pa so v svoje osnovne plo­šče in računalnike vgrajevali le redki izdelovalci. Tudi poznejše, še izboljšane različice tehnologije, kot so Fi­reWire 800 (in skoraj izključ­no prototipna FireWire 1600 in 3200), inovativnega vodila niso mogle rešiti. Apple je nato Fi­reWire vgrajeval celo v prvih ne­kaj generacij glasbenih predva­jalnikov iPod, a se vmesnik v in­dustriji ni več prijel, tudi zaradi za povprečnega uporabnika že dovolj zmogljivega tekmeca USB 2.0. Neizogibno izumrtje tehnologije Po dobrem desetletju je Apple dvignil roke od svoje inovacije. FireWire je začel opuščati že leta 2008 (s prenosnikom MacBo­ok Air), zadnji računalnik Mac z vmesnikom FireWire pa je izde­lal leta 2012. Drugi izdelovalci so se omenjenemu vodilu odpo­vedali še veliko prej. FireWire je bil torej tik pred tem, da osvoji svet, a je zara­di kratkovidnosti družbe Apple končal na smetišču zgodovine.. Ko je dvomil celo eden izmed ustanoviteljev Zgodba o vzponu in padcu vmesnika FireWire je ena najbolj poučnih v računalniški zgodovini, saj prinaša vrsto pomenljivih spoznanj. Predvsem dvoje: 1. Tehnološki velikani lahko krojijo usodo sleherne tehnologije. 2. Še tako superiorna tehnologija ne bo sama od sebe postala zgodba o uspehu. Miran Varga . Računalniki so sprva uporabljali dodatne razširitvene kartice za povezovanje naprav prek vodila FireWire. S . FireWire so med prvimi posvojili izdelovalci digitalnih kamer, pa tudi izdelovalci zunanjih naprav za hrambo in obdelavo podatkov. Znatno boljši od tekmecev, a ni zmagal FireWire je imel v času nastanka le enega resnega tekmeca – vodi­lo USB. V primerjavi z njim je imel številne prednosti. Prvi USB (različi­ca 1.1) je zmogel hitrosti prenosa podatkov le 12 Mb/s, pri čemer je porabljal še procesorske vire osre­dnjega procesorja (FireWire pa ne). Prav tako je FireWire lahko sočasno hitro prenašal podatke v obe smeri (full-duplex), USB pa le v eno stran (half-duplex). Tudi maksimalne hi­trosti (in tiste v praksi) so bile dol­go na strani tehnologije FireWire – nadgrajeni FireWire 800 je spet premagoval USB 2.0 – 800 Mb/s proti 480 Mb/s. Velika prednost je bila tudi ta, da je računalnik potreboval le en vmesnik FireWire, naprave pa so se lahko povezovale med seboj (druga na drugo) – do 63 naprav. Največja težava tehnologije FireWire je bila njena dražja izvedba, saj je zahtevala ločen krmilnik – tako na strani računalnika (praviloma na osnovni plošči ali namenski razširitveni kartici) kot tudi v sami napravi. . FireWire je bil na voljo v več različicah. . FireWire je v prenosnih računalnikih nasledil zelo zmogljivi vmesnik Thunderbolt. 78 september 2017 IZKLOP POGLED NAZAJ q PRED 15 LETI Test ročnih računalnikov eprav nekateri tržni analitiki opozarjajo, da se rast prodaje ročnih računalnikov zmanjšuje, teh na­prav kljub temu prodajo precej več kakor večine drugih raču­nalniških izdelkov. To pa je do­volj dober razlog, da je na trgu vse več ponudnikov in izdelkov. V prihodnje lahko pričakujemo še pestrejšo izbiro. Resnici na ljubo je že danes na voljo precej zanimivih mo­delov. Lahko celo zatrdimo, da se je kakovost teh naprav v za­dnjem letu precej izboljšala, zla­sti pa med različnimi izdeloval­ci izenačila. Začnimo pri najz­mogljivejših. Najvišjo oceno si je na preizkusu prislužil Fujit­su Siemens Pocket Loox 600, ki ima zelo pestro opremo, dobre dele, odlične možnosti za razši­ritev, pa ni zaradi tega nič težji ali večji. Žal do konca preizkusa nismo uspeli izvedeti cene naj­novejšega HP iPaqa H3950, zato računalnik ostaja brez skupne ocene. Kljub temu lahko priča­kujemo, da bo ta model (ter ve­čji iPaq H3970 z bluetoothom) v ožjem izboru najboljših. Omeniti velja še Toshibo Poc­ketPC e740, ki je prav tako zelo dobro opremljen računalnik, vendar z brezžičnim ethernetom zanimiv za nekoliko ožji krog kupcev kakor modeli, opremljeni z bluetoothom. V drugo skupino smo uvrstili cenejše računalnike z barvnim zaslonom. Tu si je zla­ti Monitor prislužil model Toshi­ba PocketPC e310, ki je najtanjši in najlažji PocketPC doslej. Na­prodaj je po ugodni ceni, a ima kljub temu zelo dobro opremo. Kot alternativo v tem razredu ne smemo pozabiti na Palm m515. Gre za preizkušeno in uspešno formulo z dobrim zaslonom in solidno razširljivostjo, pa z zelo majhno težo in merami. Kljub temu upamo, da bo Palm v pri­hodnje več pozornosti posvetil programski opremi in drugim la­stnostim, saj se prepad med njim in taborom PocketPC poglablja. Za marsikoga pa so vsi ome­njeni ročni računalniki vendar­le predragi, saj po enaki ceno do­bimo namizni računalnik. K sre­či je danes na voljo kar nekaj mo­delov, ki stanejo manj kot 60 ti­sočakov. V tem razredu si je zlati Monitor prislužil Handspring Vi­sor Edge. Še pred letom dni je ta lično oblikovan in tanek računal­nik stal 135 tisočakov, danes pa ga dobimo za manj kot 49.000, pa za ta denar nikakor ne ponuja malo. Tudi druge alternative niso od muh. Palmov model m105 je tako le za nekaj tisočakov več na voljo v kombinaciji s tipkovnico. Č PRED 10 LETI Ura in pol a to številko smo se odločili, da bomo naš MonitorTV, ki ga najdete na priloženem DVD, posneli v videu visoke lo­čljivosti. Doslej smo ga snemali s kamerami DV v ločljivo­sti PAL, zdaj pa smo prešli na kamero, ki podpira snemanje v zapisu HDV z ločljivostjo 1080i (Canon xh-g1). DV je za današnje računalni­ke razmeroma nezahteven format. Z ločljivostjo 720 × 756 pik v na­činu PAL in t. i. »intraframe« stiskanjem (torej je vsaka slika stisnje­na zase) po naših izkušnjah ni težav niti pri urejanju na kakem malo bolj zmogljivem AMDjevem Semperonu. No, pa pride tudi v naše loge dolgo opevani HDV, in vse se spremeni. Računalnik, ki je do zdaj brez težav rabil za obširno obdelavo videa (gre za dvoprocesor­ski sistem Xeon s taktom 2,8 GHz in 2 GB pomnilnika), se zdi kar na­enkrat podoben kakim »486kam«, ki so se nekoč davno trudile z ob­delavo animacij. In programi, ki so še do včeraj brez večjih napak in zapletov rabili svojemu namenu (Avid Liquid), se kar naenkrat »obe­šajo«, sesuvajo in na sploh postrežejo s kopico nenadejanih »poseb­nosti«, ki bi si jih vse prej kot želeli. PRED 10 LETI MonitorTV po novem v visoki ločljivosti obilni telefoni so v za­dnjih desetih letih zada­li zelo resen udarec in­dustriji ročnih ur, saj se vse manj ljudi, predvsem mlajših, odloča, da bi uro sploh nosili. Pa vendar je ročna ura še zmeraj tudi statu­sni simbol. Sony Ericsson je zato združil moči s podjetjem Fossil in izdelal ročno uro, ki za povezavo z mobilnim telefonom uporablja povezavo bluetooth. No, Sony Ericsson MBW-100 ni telefon, temveč zgolj doda­tek k temu. Majhen zaslon pod urnimi kazalci prikazuje podat­ke iz telefona, z dvema gumbo­ma ob strani pa lahko tudi upra­vljamo določene funkcije apa­rata. Ura tako prikazuje ime ali telefonsko številko kličo­čega, besedilo sporo­čil SMS in opomnikov, lahko pa jo uporabimo tudi za zagon predva­jalnika glasbe v apara­tu. Za povrh stane več kot 300 evrov. M Z MONITOR PRO MONITOR PRO 80 september 2017 september 2017 81 80 Uvodnik Mnenje: Demokratizacija po ameriško Novice Tiskanje še (zdaleč) ni reklo zadnje besede Pogodbe (zaenkrat še) sodijo na papir Sistemsko obvladovanje dokumentov in datotek Kdor spremlja in meri, ta lahko upravlja 81 82 84 88 90 94 Upravljanje digitalnega kaosa MIRAN VARGA e glede na to, v kateri panogi gospodarstva de­luje podjetje in kako ve­liko je, za svoje poslovanje upo­rablja informacije. Sodobna po­slovna okolja so polna najrazlič­nejših vedno bolj digitalnih vse­bin. Podjetja digitalni kaos skr­bi, večina ga namreč ne zna ob­vladati. Količina in raznovrstnost vsebin sta se v zadnjih letih tako povečali, da predstavljata resen problem. Znanje in informacije sodijo med največ vredne vire sleher­ne organizacije. Večina teh vi­rov, Gartner ocenjuje, da jih je že 80 do 90 odstotkov, je v obli­ki nestrukturiranih vsebin, kot so dokumenti, raznolike datote­ke in spletni viri. Podjetja sluti­jo, da se v podatkih, ki jih hra­nijo vsepovsod, skriva veli­ko vrednosti. V pozabljenih in nedosegljivih dokumentih se lahko skriva veliko uporabnih informacij in znanja. Podjetja pa izgubljajo prihodke zaradi neu­činkovitega dela zaposlenih in vedno novega ustvarjanja vse­bin. Malokatero podjetje danes deluje optimalno. Želijo si ob­vladati svoje vsebine, ne vedo pa, kako to storiti. Vodstvo podjetja za nastalo stanje pogosto krivi oddelek IT, informatiki pa s prstom kaže­jo na trenutno uporabljano plat­formo. Pa ta največkrat ni resnič­na težava, dejanski problem so same vsebine in z njimi povezani poslovni procesi in prakse. In to je tisto, kar dejansko urejajo sis­temi za upravljanje vsebin, o ka­terih pišemo v tej številki. Izvirni greh poslovnih oko­lij je ta, da podjetja danes sploh ne vedo, kakšne nestrukturirane vsebine premorejo. Obvladajo pa strukturirane vsebine. Vedo, koliko zbirk podatkov in siste­mov imajo in kako jih vzdržuje­jo. Padejo pa na navidezno pre­prostih vprašanjih – kje je ta ali oni podatek, kdo je njegov skrb­nik, katera je najnovejša različi­ca dokumenta, kako dolgo mo­ramo še skrbeti zanj ipd. Izgo­vorom, da je vsebin preprosto preveč, da bi jih obvladovali, bo kmalu odklenkalo. Prihaja­joča evropska splošna uredba o hrambi in obdelavi podatkov dr­žavljanov EU (GDPR) se požviž­ga na izgovore. Odgovor ali pa kazen – samo to dvoje bo pred­stavljeno podjetjem. Podjetja, ki ne vedo, kakšne podatke in vsebine premorejo, ne morejo trditi, da imajo vsega preveč. Prav mogoče je, da ima­jo premalo vsebin ali pa preveč vsebin napačne vrste. Vsekakor imajo vsa podjetja preveč neu­pravljanih vsebin. Nestrukturira­ne vsebine se nenadzorovano ši­rijo po poslovnih okoljih. Zapo­sleni dokumente ustvarjajo, deli­jo in hranijo vsak po svoje. Ko ne morejo hitro najti posamezne in­formacije, jo znova ustvarijo. To pa povzroča dodaten kaos, saj se vsebine in informacije podvajajo ali pa so si celo nasprotne. Oddelki IT, sploh tisti, ki so pretežno vzdrževalne narave, se težave ne znajo lotiti pravilno. Njihova rešitev je pogosto zgolj večanje zmogljivosti za hram­bo vsebin oziroma brcanje kon­zerve naprej po cesti. Z vsebin­skim izzivom se ne ukvarjajo. A se bodo morali, že jutri. Učinko­vitega okolja za upravljanje vse­bin namreč ni mogoče postaviti čez noč, niti vsega naenkrat.. N KOLUMNA MONITOR PRO Upajmo, da ne boste na teh straneh čez nekaj let brali, da je na svetu le še peščica ponudnikov osebnih vozil in da so prav vsi ameriški. TILEN KNAUS Demokratizacija po ameriško Ne, tokrat ne razmišljamo o izvažanju ameriške demokracije v države, ki so (po naključju?) bogate z nafto in drugimi naravnimi viri, temveč o »oblaku«, ki ni prinesel tega, kar s(m)o obljubljali. blak je nedvomno izraz, ki je vsaj na področju in­formacijskih tehnologij zaznamoval desetletje in bo vsaj še eno, potem pa se bo umaknil v udobje vsenavzočnosti in ne­vrednosti omenjanja. Ko govo­rimo o tehnoloških prebojih, je ravno oblačna infrastruktura ti­sta, ki poganja inovacije in omo­goča tehnološke in druge sko­ke, ki smo jim priča vsak dan. O oblaku strokovnjaki, a tudi tisti z manj znanja in močnejšimi gla­sovi, govorijo kot o tehnologiji, ki omogoča transformacijo podje­tij in celih industrij in celo sveta, kot ga poznamo. Če se bo trend nadaljeval, je oblak tisti, ki omo­goča stopnjo umetne inteligen­ce, ki bo nekoč izpodrinila veči­no zaposlenih in postavila svet, kot ga poznamo, docela na gla­vo. Oblak je osrednja stična toč­ka vsega dobrega in slabega, kar se dogaja v svetu v zadnjem času – ustvarja nova pravila igre v po­slu, politiki, medijih, ruši režime, dela svet manjši, kot je v resnici. Ena prvih obljub, ki smo jih glasniki tehnologij dajali v zve­zi z oblakom, je, da ta omogo­ča vsakomur, kjerkoli na svetu, da ustvari tehnološko rešitev, ki bo rešila krajevni problem, a v isti sapi omogočala ustvari­ti rešitev, ki jo bo želel ves svet. Ni pomembno, da si velik in bo­gat, da ti uspe, uspe lahko vsa­komur. Obljuba, na las podob­na tako opevanemu ameriške­mu snu, a na globalni tehnolo­ški ravni. Obljubljali smo, da bo oblak »demokratiziral« dostop do tehnoloških pogojev za uspeh v modernem poslovnem svetu. Pa se je to res zgodilo? Žal se zdi, da ne, in ni videti, da bi se to ute­gnilo kmalu spremeniti. Največji trije ponudniki (javnih) oblačnih storitev za podjetja so ameriška podjetja – Amazon, Microsoft in Google, v tem vrstnem redu. Sle­dijo jim IBM, HP in Rackspace, prav tako ameriška podjetja, in lestvica se ne nadaljuje prav nič drugače. Ko govorimo o oblač­nih storitvah, ki jih uporabni­ki uporabljamo vsak dan, v svo­jih pametnih telefonih ali raču­nalnikih, v katerih so shranje­ni naša pošto, slike, dokumen­ti, pa tudi sanje in spomini, vodi­jo Google, Facebook, Apple, Dro­pbox – prav vsi so doma onstran luže. Ni pomembno, kaj si misli­mo o oblaku, ali nam je všeč ali ne, vsi ga uporabljamo, četudi tega ne vemo. Izogniti se mu ne da. Kar poglejte na prvo stran va­šega telefona … Obljube o zmanjševanju razlik med razvitimi in manj razvitimi se torej niso uresničile. Ni dovolj, če imaš znanje, še vedno je treba imeti kapital in (bogate) botre. Če so vsaj nekatere dobre zami­sli, ki so se spremenile v dobič­konosna ali vsaj visoko vredno­tena podjetja, že nastale zunaj ZDA, so avtorje hitro premamile nove ameriške sanje. Preselili so se v Silicijevo dolino in se spusti­li v neusmiljen boj za rast, nove kroge dokapitalizacij in tako že­leni in cenjeni »exit«. Gravitaci­ja je tako močna, da se ji trenu­tno praktično ni mogoče upre­ti. O razlogih kdaj drugič, pa sta med njimi vsaj dva, o katerih ve­lja razmišljati – precej bolj za­pletena zakonodaja na tej strani luže in manjša motivacija po ne­brzdanem teku za bogastvom, ki opravičuje skoraj vsa sredstva. Moramo biti razočarani ali se celo upreti? Mislim, da ne, to bi bil korak v napačno smer! Kaj ostane vsem drugim, recimo Evropi in Kitajski? Kitajska je v nekaterih pogledih ustvarila ve­likane, ki zaradi specifike bolje strežejo tamkajšnjemu trgu, ki je tako velik, da omogoča upa­nje, da so podjetja konkurenčna ameriškim samorogom. Evropa pa je povsem izpadla iz te igre in uporablja, kar ponuja Ame­rika, in je v široki sliki samo po­trošnik. Nobena koncentracija moči ni dobra, a k sreči imamo v EU na voljo nekaj varovalk, ki omogočajo miren sen. Evropa je dovolj velik trg, da postavlja pogoje in lahko vsiljuje visoke standarde varnosti in zasebno­sti. Dva lepa dokaza sta prihaja­joča uredba GDPR, ki vse ponu­dnike sili v transparentno upra­vljanje podatkov, in to, da po­nudniki postavljajo podatkov­ne centre na ozemlju Evropske unije, da lahko dosežejo zahte­ve, ki jih postavlja zakonodaja, in da pri uporabnikih vzbujajo zaupanje. Čeprav je infrastruktura na videz v rokah ameriških podje­tnikov, gre v resnici za medna­rodna podjetja, ki delujejo po vsem svetu in za svoj uspeh po­trebujejo uporabnike celotne­ga sveta. Idej, rešitev in podjetij, ki jih ne bomo našli na lestvicah najuspešnejših in najbogatejših podjetij sveta, je zelo veliko in lahko prinašajo zadovoljstvo in dobiček ustvarjalcem in uporab­nikom. In ne pozabimo – velika podjetja umirajo bistveno hitre­je, kot so nekoč. Vsako, ki pade, pa naredi prostor za novo na le­stvici. Upajmo, da bomo v Evro­pi dovolj pametni in složni, da se na naslednjem velikem poslov­nem bojišču – novodobnih avto­mobilih – ne bo zgodila centrali­zacija, kot se je v podjetjih digi­talnih tehnologij, in da ne boste na teh straneh čez nekaj let bra­li, da je na svetu le še peščica po­nudnikov osebnih vozil in da so prav vsi ameriški. Elektrifikaci­ja vozil je zelo zanimiva tema, nepredstavljiva računska moč oblaka pa bo tista, ki bo avtomo­bile nekoč spremenila v samovo­zeče prostore za delo in zabavo – in spremenila svet. Upajmo, da res na bolje.. O MONITOR PRO NOVICE Prenova Nokie v Sloveniji Microsoft in Intel skupaj za podporo blockchainu Nokia je danes v resnici pod­jetje, ki se ukvarja le s teleko­munikacijami, pravico do ime­na Nokia na telefonih pa je pri­dobilo podjetje HMD Global, ki so ga ustanovili nekdanji Noki­ini zaposleni; same telefone iz­deluje tajvanski Foxconn. Da so spremembe na področju, kjer je finski velikan še leta 2007 obvladoval več kot polovico sve­tovnega trga, tektonske, se kaže tudi na nižjih ravneh – Teleray, dolgoletni slovenski zastopnik za telefone Nokia, je po novem v lasti češkega podjetja TCCM. Regionalni distributer telefonov Samsung, HTC, Meizu in CAT je tako v Sloveniji prevzel tudi ime Nokia. Teleray je imel sicer še leta 2007 52 milijonov evrov prome­ta, v treh letih jim je promet upa­del za 85 %, trenutno pa so bili le na osmih milijonih, saj so jim v programu ostali le Microsoftovi »umirajoči« telefoni Lumia. Teleray Servis, nekoč del podjetja Teleray, je letos že od­kupil slovenski konkurent, pod­jetje Emonagram. Tehnologija blockchain do­biva vse več podpornikov v po­slovnem okolju, zato se pove­čuje tudi zanimanje vodilnih iz­delovalcev poslovne program­ske opreme. Microsoft in Intel sta združila moči in napoveda­la paket, ki bo podjetjem olaj­šal vzpostavitev poslovnih po­datkovnih verig blockchain, de­nimo za vodenje javnih in zapr­tih seznamov, zagotavljanje digi­talne identitete in druge aplika­cije, ki potrebujejo porazdeljeno nespravljivost in istovetnost po­datkov. Microsoft je za ta vse bolj pri­ljubljen koncept hrambe in de­litve podatkov razvil novo pro­gramsko ogrodje z imenom Coco Framework, s katerim naj bi poenostavili razvoj aplikacij blockchain, obenem pa zagoto­vili skalabilnost, upravljanje po­razdeljene verige podatkov, zau­pnost podatkov in visoko hitrost obravnave blokov v verigi. Čeprav naj bi Coco deloval na poljubnem operacijskem sistemu in virtualnih strojih, je sistem ve­činoma mišljen za rabo v oblač­nem okolju Azure in na Intelovi strojni opremi, ki uporablja arhi­tekturo Software Guard Extensi­ons (SGX). Izdelovalca navajata, da zmore Coco na tej platformi dosegati obdelavo tudi do 1600 blockchain transakcij na sekun­do. To je kar precej več kot v ti­pičnih aplikacijah blockchain, ki danes dosegajo dejanske hitrosti nekje med 10 in 50 transakcij na sekundo. Coco sicer podpira poljubne protokole za podatkovne knjige (ledger), izdelane po konceptu blockchain, podpira pa verige v oblaku ali v krajevnih stre­žnikih. Na začetku podpirajo protoko­le R3 Corda, Hyper­ledger Sawtooth, J. P. Morgan Quorum in Ethereum, v pri­pravi pa so še drugi. Končna različica projekta Coco bo na voljo leta 2018, ce­loto pa bodo objavili kot odprto­kodni projekt, objavljen na Git­Hubu. Tudi v slovenskem Microsoftu odpuščanja Pred časom smo pisali o tem, da Microsoft v marketinških in prodajnih oddelkih načrtuje od­puščanja, to se je zgodilo tudi pri nas. V slovenski podružnici naj bi že odpustili večino zaposlenih v marketingu in prodaji, enako poročajo tudi iz sosednjih dr­žav (denimo s Hrvaškega). Ne­uradno je razlog v delnem umi­ku s krajevnih trgov, Microsoft naj bi ostal trdno zasidran le v ekonomsko najmočnejših drža­vah sveta, v t. i. G7. Microsoftu gre globalno sicer dobro, a se v zadnjih letih pro­daja odmika od klasičnih izdel­kov, ki smo jih kupovali »v ška­tlah«. Vse pomembnejša posta­ja “oblačna” infrastruktura, od Azure do Office 365, kjer pa postajajo krajevne izpostave vedno manj relevantne. Vre­dnost Microsoftovih delnic je konec julija dosegla rekordno vrednost, tudi sicer je trend po­zitiven. Microsoftov vodja »komuni­ciranja« za Slovenijo in Albani­jo je v pojasnilu sporočil, da »se Microsoft ne umika s krajevnih trgov, le uvaja spremembe za še boljšo podporo svojih kup­cev in partnerjev. Cilj je kupcem in partnerjem v vseh državah omogočiti uspeh skozi digital­no transformacijo.« Apple prodira tudi na področju IT Apple je najuspešnejše raču­nalniško podjetje, toda to velja za potrošniške izdelke, mar ne? Ni res! V družbi Gartner so izra­čunali, da je v zadnjih dveh le­tih Apple postal največji dobavi­telji tudi na področju IT rešitev v podjetjih. Z 218 milijardami do­larjev prihodkov z naslova IT je 79 milijard dolarjev pred dru­gim, Samsungom, na tretje me­sto pa se je prebil Google. Micro­soft, ki je tu kraljeval še pred ne­kaj leti, je s 85 milijardami dolar­jev šele četrti, še slabše gre IBM, ki je pred Microsoftom domala povsem obvladoval poslovno in­formatiko. Applu je seveda uspelo pred­vsem s stojno opremo. Zanimivo, da ima iPhone v poslovnem svetu kar 72 % delež aktivacij telefonov, 81 % aktivacij tablic v poslovnem svetu pa gre pripisati iPadu. Pred­vsem mlajše generacije prinašajo v podjetja Applovo tehnologijo in izrivajo vse drugo, tudi računal­nike PC. Microsoft sicer še vedno kraljuje na področju programske opreme, IBM pa na področju sto­ritev, a njihove ambicije zagotovo niso omejene zgolj na to. U Zemanta prodana Zemanta, nekakšen slovenski sinonim za »start-up« ali zagonsko podje­tje, je bila ta teden prodana izraelsko-ameriškemu podjetju Outbrain. Zemanta je leta 2007 v tujini zmagala na natečaju perspektivnih idej, pridobila zagonski kapital in na valu »start-up« uspešno zajadrala v pri­hodnost. Njen osnovni izdelek je bil dodatek, ki je na temelju semantičnih analiz in učenja jezika avtorjem blogov omogočal enostavno povezovanje vsebin. Ustanovitelja Andraž Tori in Boštjan Špetič sta v vseh teh letih po­čela še marsikaj, predvsem pa na vsakem koraku podpirala (zlasti sloven­ska) zagonska podjetja. Zemanti je v tem času še nekajkrat uspelo prepričati tuje investitorje, svoj osnovni izdelek pa je vmes prodala ameriškemu podjetju Sovrn. Zdaj je 26 zaposlenih priključila večjemu podjetju, ki ima pod seboj kar nekaj sto zaposlenih. NOVICE MONITOR PRO STORITVE V OBLAKU Amazonove novosti za lažjo migracijo aplikacij in podatkov mazon je v New Yorku gostil letno konferen­co AWS Summit, po­svečeno rešitvam in storitvam v oblaku Amazon Web Services (AWS). V Amazonu menijo, da je glavna ovira za še hitrejši pre­hod poslovnih sistemov v oblak težavnost pri prenosu aplikacij in podatkov, zato je bila to glavna tema letošnjega srečanja. Na srečanju so tako objavili dve novosti, ki bosta podjetjem omogočili lažji prehod z dana­šnjih sistemov na rešitve v obla­ku. Prva je storitev AWS Migrati­on Hub, ki omogoča identifikaci­jo in migracijo poslovnih rešitev v oblak. Program zna samodej­no zaznati virtualne strežnike in zbirke podatkov in jih prenesti v oblačne storitve AWS. V določe­nih primerih zna prepoznati in prenesti tudi aplikacije, ki so po­vezane s strežniki in podatki. Amazon želi s tem pospešiti prehod na njihovo poslovno in­frastrukturo v oblaku, še posebej na njihovo podatkovno strežni­ško platformo Aurora, ki se po­naša z visoko zmogljivostjo in skalabilnostjo. Na srečanju so tudi omenili, da so njihovi kup­ci na Auroro migrirali že več kot 34.000 zbirk podatkov. Drugo orodje se imenuje AWS Glue, pod njim pa je storitev za oblačno transformacijo in sin­hronizacijo podatkov med po­razdeljenimi sistemi. Kupci do­bijo popoln nabor orodij ETL, z njimi pa lahko povežejo različne sisteme med seboj. Amazonu je še posebej pri srcu možnost sin­hronizacije podatkov med in­stancami, ki so v oblaku in na lo­kaciji kupca, ker tako podjetja že napol pripravijo za prehod v oblak. A Nemčija dovoljuje samovozeče avtomobile Štirim od petih podjetij ne uspe izkoristiti naložb v oblak Nemčija je 20. junija spreje­la dopolnilo zakona o prome­tu, ki dovoljuje povsem avto­nomno vožnjo do hitrosti 60 km/h, pišejo Finance. S tem celo prehiteva izdelovalce, saj prvi avtomobil, ki to omogo­ča, Audi A8 s sistemom AI, še čaka na odobritev s strani re­gulatorja. Mimogrede, pred­pis od izdelovalcev zahteva tudi vgradnjo »črne skrinjice«, iz katere bo mogoče natančno razbrati, kdo ali kaj je bilo kri­vo za morebitno prometno ne­srečo, v kateri bi bil udeležen avtomobil. Gre za t. i. tretjo stopnjo av­tonomne vožnje, doslej so bili dovoljeni le avtomobili, ki so zmogli drugo stopnjo, teh je na cestah kar nekaj. Druga stopnja voznikom omogoča le omeje­no avtonomno vožnjo do 60 sekund, voznik pa se mora re­dno dotikati krmila, drugače se sistem izklopi. Novi Audi A8 bo po odobri­tvi regulatorja potnika samo­dejno vozil do hitrosti 60 km/h – samodejno bo speljeval, zavi­ral, vrtel krmilo in tudi ustavil. Premore kar 41 asistenčnih sis­temov, med drugim tudi laser­ski bralnik za nadzor prometa, seveda pa tudi zaznava vozila v križiščih. V Audiju menijo, da bo novi sistem omogočal voznikom, da bodo svoj čas v avtomobilu bo­lje izkoristili in se morebiti po­svetili družini, poslu (elektron­ska pošta) ali drugim opravi­lom, predvsem ob zastojih ali počasnem prometu. Voznik bo imel 10 sekund časa, da v pri­meru grozečih težav prevzame nadzor. Storitve v oblaku postajajo ve­dno večji dejavnik v informa­cijski strategiji inrabi v domala vseh gospodarskih panogah in državah, toda vprašanje je, koli­ko uspe podjetjem te storitve tudi izkoristiti. Raziskava družbe Fu­gue prikazuje nekoliko presene­tljivo sliko današnjega stanja, kjer je kar 80 podjetij priznalo, da za zdaj še ne vidijo otipljivih pred­nosti od doslej opravljenih na­ložb v oblak. Kar 96 % vprašanih meni, da bi oblačne storitve in z njimi povezane zadeve potrebo­vale spremembe in izboljšave. Med odgovori okoli 300 stro­kovnjakov v velikih in srednje velikih podjetjih se je pokazalo, da tičijo največji razlogi za me­del uspeh v izkoriščanju stori­tev v oblaku ob težavah z zago­tavljanjem varnosti in zakonskih skladnosti, ob nepredvidenih izpadih storitev in preveč razdro­bljenih in nedovršenih orodjih za upravljanje storitev v oblaku. 33 % vprašanih meni, da bi morale biti storitve v oblaku enostavnejše in razumljivejše za rabo. 29 % meni, da mora­jo ponudniki več narediti za za­gotavljanje varnosti, 13 % pa želi boljši nadzor nad stroški. Raz­iskava je pokazala, da je glav­na past, zlasti pri poslovnih upo­rabnikih, podcenjevanje komple­ksnosti in s tem celotnih stroškov lastništva ali uporabe storitev v oblaku. V številnih primerih to spoznajo šele na lastni koži, zato praviloma sledi razočaranje. Mnogi menijo, da potrebuje ta mlada panoga boljša priporočila in celo standarde za uporabo in upravljanje storitev, ki omogoča­jo boljši nadzor skritih in stran­skih stroškov. MONITOR PRO Tiskanje še (zdaleč) ni reklo zadnje besede Napovedi o pisarnah brez papirja se niso uresničile, niti se ne bodo v bližnji prihodnosti. Področje tiskanja v poslovnih okoljih velja za zrelo, neredko sodi tudi med kritične funkcije za poslovanje, posebej v podjetjih in organizacijah, kjer vlada birokracija. Vinko Seliškar e glede na to, koliko po­bud in rešitev, ki po­spešujejo in omogočajo brezpapirno poslovanje, je že na trgu, tiskanje ostaja eden glav­nih sestavnih delov pisarniškega poslovanja. Trendom na podro­čju tiskanja in digitalizacije ne uspeva uresničevati niti praktič­no stalnih napovedi, da bodo v podjetjih tiskali vedno manj do­kumentov. Še največje spremem­be so zato na področju menjave tehnologij, kjer večopravilne na­prave pospešeno nadomeščajo klasične tiskalnike in kopirne stroje, brizgalne tehnologije pa želijo z nižjimi stroški tiskanja in večjo prijaznostjo do okolja na­domestiti laserske naprave. Pi­sarniška okolja so razdeljena na dva segmenta,: eden prisega na naprave, ki dokumente tiskajo v formatu A4, zahtevnejša poslov­na okolja pa s svojim povpraše­vanjem ohranjajo konkurenčnost v svetu naprav A3 na presenetlji­vo visoki ravni. Po zgledu raču­nalništva v oblaku in program­ske opreme kot storitve smo v zadnjih letih dobili še tiskanje v obliki upravljane storitve. Nad njim se navdušujejo tako ponu­dniki kot odjemalci, in sicer pod­jetja vseh velikosti. Toda tudi področju tiskanja se obetajo spremembe, velike spre­membe. Zanje bomo poskrbe­li ljudje oziroma, natančneje, mlajši in najmlajši. T. i. milenij­ci, kot podjetja pogosto imenu­jejo generacijo, ki pravkar vstopa na trg dela. Za milenijce namreč velja, da jim je digitalizacija zelo blizu, njihov način dela pa je zelo drugačen od starejših zaposle­nih. Milenijci najraje delajo s pa­metnimi telefoni in tablicami, to­rej z zasloni na dotik; starejši za­posleni pa še vedno bolj zaupa­jo papirju, na katerega natisnejo dokumente in vnašajo popravke, komentarje. Tiskanje seveda ne bo izumrlo prav hitro, saj v pod­jetjih najdemo več generacij za­poslenih. Si pa zato velja ogleda­ti še druge trende, ki bodo v na­slednjih letih pomenljivo zazna­movali področje tiskanja v po­slovnih okoljih. Prevlada večopravilnih naprav »Enonamenskim« tiskalnikom so šteti dnevi, saj so podjetja uvi­dela, kako praktične in uporabne so večfunkcijske naprave. Analit­sko podjetje IDC je že lani ugotovilo, da je prodaja večopravilnih naprav presegla pro­dajo klasičnih tiskal­nikov, razlika pa se iz četrtletja v četrtle­tje povečuje. Razlogi, zakaj izbrati napra­vo, ki poleg tiskanja obvlada še skeniranje, kopiranje in morebiti tudi faksiranje doku­mentov, so očitni: podjetja na­prave čedalje bolje integrirajo v poslovne procese, skeniranje pa je ključen sestavni del digitaliza­cije dokumentov. Vedno več pod­jetij zato papirnate dokumente, ki so namenjeni v podjetje, digi­talizira že pri vhodu – v vložišču. Naložba v večopravilno napravo se s stališča stroškov po zaslugi višje učinkovitosti podjetjem hi­tro povrne, njihovo upravljanje in vzdrževanje pa je povsem pri­merljivo s klasičnimi omrežnimi tiskalniki. Obračun kartuš in tonerjev V bistvu gre za bitko med bri­zgalnimi in laserskimi tiskalni­ki. Slednji že več desetletij pre­vladujejo v poslovnih okoljih, a nove tehnologije obetajo resne spremembe. Raziskovalno pod­jetje Gartner je v svojem poroči­lu zapisalo, da so brizgalni tiskal­niki lani opravili manj kot 8 od­stotkov vseh izpisov dokumen­tov, a je napoved za naprej bi­stveno obetavnejša – leta 2020 naj bi v poslovnih okoljih brizgal­niki izpisali že 15 odstotkov do­kumentov. Brizgalni tiskalniki za poslovno rabo so namreč znatno napredovali – tako po kakovo­sti kot tudi po hitrosti izpisa do­kumentov, najboljši predstavni­ki tega segmenta danes že resno konkurirajo najboljšim laserskim tiskalnikom. Podjetja, ki gleda­jo na skupne stroške lastništva in uporabe tiskalnega okolja, ne morejo več mimo dejstva, da so brizgalniki lahko znatno cenejši. Kartuše ali pri nekaterih modelih celo posode s črnilom so cenejše od tonerjev s prahom, velikanske razlike so tudi v porabi električ­ne energije – laserski tiskalniki porabijo precej energije tako za ogrevanje kot tiskanje dokumen­tov. Posebej aktivna pri promoci­ji novih generacij poslovnih bri­zgalnih tiskalnikov sta Epson in HP, najhitreje pa jima prisluhne­jo majhna in srednje velika pod­jetja. Priljubljenost tiskalnikov formata A3 Ob branju poročil analitskih podjetij, ki ugotavljajo, da je trg tiskalnikov in večopravilnih na­prav formata A3 vreden okoli 50 milijard evrov na leto, ni tež­ko razumeti, zakaj jih izdeloval­ci redno posodabljajo in nadgra­jujejo. Xerox je letos spomladi predstavil kar 17 novih modelov tiskalnih naprav, ki tiskajo v for­matu A3! K visoki priljubljeno­sti naprav A3 prispeva predvsem to, da se iz leta v leto cenijo, teh­nološki napredek pa je poskrbel, da tiskalniki formata A3 danes v pisarni zasedejo podobno veliko prostora kot nekaj let star tiskal­nik formata A4. Podjetja tiskalni­ke A3 kupujejo predvsem zaradi potreb po boljšem tiskanju vse­bin – preglednic, projektnih na­log, načrtov, poročil itd. S tiskanjem naj se ukvarjajo strokovnjaki V Sloveniji in po svetu posta­jajo vedno bolj priljubljene tudi t. i. upravljane storitve tiskanja, kjer podjetja predajo »ukvarja­nje« s tiskalniki specializiranim zunanjim ponudnikom. Ti ob po­moči vse pametnejše program­ske opreme natančno spremlja­jo delovanje tiskalnikov in skrbi­jo za pravočasno menjavo potro­šnega materiala, pa tudi proak­tivno vzdrževanje. Podjetja vsak mesec prejmejo le račun za stori­tev, njegova višina pa je odvisna od izpisanega števila strani. Ve­lika konkurenca med ponudniki je vodila do cenovnih vojn, zato postaja predaja področja tiska­nja v zunanje izvajanje za števil­na podjetja vse bolj logična od­ločitev. Ponudniki teh storitev so sprva merili na velika podje­tja, v zadnjih letih pa so ponudbo prilagodili tudi manjšim in sre­dnje velikim. Odvisno od kom­pleksnosti in (ne)vzdrževanosti tiskalnega okolja si podjetja lah­ko obetajo od 20- do 30-odstotne prihranke (beri: nižje stroške). V omenjenih storitvah so sprevide­li priložnost tudi številni proda­jalci tiskalnikov, v povprečju jih po svetu ponuja že vsak peti, po ocenah družbe Gartner pa naj bi jih leta 2020 ponudil že vsak tre­tji ponudnik tiskalnih rešitev in storitev. Nadvse zanimivo je opazova­ti tudi razvoj ponudnikov stori­tev upravljanja tiskanja. Morebi­ti so s privlačno ponudbo na po­dročju tiskanja »prišli« v podje­tje, se dokazali z visoko stopnjo zagotavljanja storitve, nato pa podjetju ponudili še možnost prevzema skrbi nad okoljem IT. Je »vžgalo«? Marsikje je. Večji ponudniki upravljanih storitev tiskanja so se tako hitro prele­vili tudi v vzdrževalce IT in celo ožje specializirane sistemske in­tegratorje. Zgovoren zgled je družba Konica Minolta, ki je v vsega nekaj letih prevzela več podjetij IT in iz izdelovalca ti­skalnikov postala ponudnik re­šitev IT. Varnost, pisana z veliko začetnico V svetu dokumentov ima var­nost iz dneva v dan večjo težo. Ko je govor o tiskanih dokumen­tih, podjetja še kako skrbi, da bo dokument prišel v prave roke in ga bodo videli le pooblašče­ni. Ravnanje z zaupnimi in dru­gimi pomembnimi dokumenti je v primeru tiskanih dokumen­tov velik izziv, vsekakor večji kot v svetu digitalnih dokumentov. Po drugi strani pa so napadalci prav v starejših omrežnih tiskal­nikih našli novo zlato jamo – če jih zlorabijo, lahko prestrežejo in vidijo prav vse dokumente, po­slane tiskalniku, torej je poslov­ne skrivnosti bistveno laže ukra­sti kot vdreti v dobro zaščiten po­slovno-informacijski sistem. Podjetja morajo zato ustrezno varovati tudi omrežene tiskalne naprave, nadzor nad tiskanjem in skeniranjem dokumentov pa vedno več podjetij vzposta­vlja z identifikacijskimi kartica­mi zaposlenih. Te ne le odpira­jo (ustrezna) vrata v podjetje in omogočajo nadzor nad delovnim časom, temveč zaposlenim omo­gočajo, da ob ustrezno konfigu­riranem tiskalnem okolju svo­je dokumente natisnejo na kate­remkoli tiskalniku v podjetju, pri čemer je sledljivost zagotovljena. Nadaljevanje konsolidacije med ponudniki Zadnje desetletje je znatno razredčilo številke med izdelo­valci tiskalnikov. Zadnji odme­ven prevzem se je zgodil septem­bra lani, ko je HP razkril svoj na­črt za nakup Samsungovega od­delka tiskalnikov. Ameriški gi­gant je korejskemu velikanu pla­čal več kot milijardo dolarjev, prevzem pa naj bi bil končan le­tos jeseni. Poznavalci tržnih raz­mer napovedujejo, da se bo kon­solidacija med izdelovalci tiskal­nikov in ponudniki storitev upra­vljanja tiskanja v prihodnje nada­ljevala. . N . Prek večopravilne naprave lahko skenirane dokumente pošljemo neposredno v odložišče, po e-pošti, v storitev oblačne hrambe dokumentov itd. obilne naprave so poskrbele za zmanjšanje potreb po tiska­nju v poslovnih okoljih, obenem pa tudi za razvoj novih tiskal­nih rešitev in storitev. Mobilno tiskanje postaja vedno bolj pri­ljubljeno, saj zaposleni za najrazličnejše namene potrebujejo informa­cije na papirju. Praktično vsi izdelovalci tiskalnikov ponujajo svoje mo­bilne aplikacije za mobilno tiskanje na napravah z operacijskimi sistemi Android, iOS in Windows, podjetja – predvsem tista z bolj heterogenimi tiskalnimi okolji – pa si pomagajo z rešitvami neodvisnih ponudnikov. Med bolj priljubljene aplikacije za mobilno tiskanje sodijo Breezy Print, Google Cloud Print in podobne. TISKANJE Mobilno tiskanje M . Ne glede na to, kako priročne so mobilne naprave, opremljene z zasloni na dotik, v poslovnih okoljih prej ali slej naletimo na potrebo po tiskanju dokumentov. MONITOR PRO ŠTUDIJA PRIMERA – UPRAVLJANJE TISKANJA Pogodbe (zaenkrat še) sodijo na papir Podjetje Summit Leasing Slovenija je specializirano za dejavnost financiranje osebnih in lahkih komercialnih vozil, tako za fizične kot pravne osebe. Zaposleni v družbi imajo opravka z velikanskim številom pomembnih dokumentov, ki jih sproti ustvarijo in natisnejo. V želji po ureditvi tiskanja je podjetje to področje predalo v zunanje upravljanje. Miran Varga 9 IZJAVA NAROČNIKA »Dosegli smo zastavljeni cilj – tiskanje je postalo celovita storitev. Xenon Forte se je izkazal kot nadvse prilagodljiv ponudnik s pravo vizijo – obljubljeno je tudi uresničil, na najboljši možni način. Danes tiskamo ceneje in praktično brez prekinitev. Če smo prej čakali po dan ali dva na menjavo barvila ali odpravo napake, danes večina zaposlenih vzdrževanja sploh ne zazna.« Tina Filipan, pomočnica direktorja v podjetju Summit Leasing Slovenija T NA KRATKO Naziv projekta: Prenova in optimizacija tiskanja. Naročnik: Summit Leasing Slovenija. Izvajalec: Xenon Forte. Skupno trajanje: 2 meseca. Finančni obseg: Podjetje se je odločilo za najem in vzdrževanje tiskalnega okolja, pri čemer so mesečni stroški storitve upravljanja tiskanja le okoli dva tisoč evrov. Posebnost: V preteklosti so občasne težave s tiskalniki jezile zaposlene, zdaj pa (prediktivnega) vzdrževanja sploh ne opazijo. ružba Summit Leasing Slovenija strankam po­nuja celovite rešitve fi­nanciranja vozil s pristopom »vse na enem mestu«. Strankam lah­ko uredi različne oblike financi­ranja vozil, predvsem lizinga in kredita, poskrbi pa tudi za ure­ditev zavarovanja in registracije. Dolgoletne izkušnje in poznava­nje finančnih ter zavarovalniških izdelkov so poskrbeli, da je pod­jetje danes ena največjih lizing hiš v državi – podjetje ima več kot 100 zaposlenih in je lani skle­nilo za okoli 340 milijonov evrov novih naložb. Opredelitev izziva Podjetje Summit Leasing Slo­venija se je v zadnjih letih spopri­jemalo z zelo heterogeno tiskal­no infrastrukturo, ki se je gradi­la postopoma oziroma po potre­bi, tako kot je raslo podjetje. Po­sledica je bila razvejena mreža različnih modelov tiskalnikov in večopravilnih naprav različ­nih izdelovalcev. Družba je ime­la dva dobavitelja in vzdrževalca tiskalne infrastrukture, že osnov­na opravila, kot je skrb za potro­šni material, so lahko v podje­tju povzročila logistični kaos. V nekaterih oddelkih podjetja je tiskalnik ključni sestavni del de­lovnega procesa, posebej na de­lovnih mestih, kjer zaposleni iz­pisujejo kreditne in lizing po­godbe v več izvodih; začasni iz­pad tiskalnika pomeni veliko ovi­ro v delovnem procesu. Podjetje prav tako ni premoglo nadzorne­ga sistema, ki bi skrbnikom omo­gočal nadzor nad tiskanjem. V Summit Leasing Slovenija so se zato odločili za temeljito uredi­tev in optimizacijo področja ti­skanja, s katero bi dosegli boljši nadzor nad tiskalno infrastruk­turo in boljše upravljanje te in­frastrukture, poenostavilo vzdr­ževanje in znižalo stroške poslo­vanja. Podjetje se je odločilo za predajo področja tiskanja v zu­nanje izvajanje specializiranemu ponudniku. Izbira izvajalca Družba Summit Leasing Slo­venija je načrte o prenovi po­dročja tiskanja delila z različni­mi dobavitelji tiskalne opreme in potrošnega materiala in vzdr­ževalcem okolja IT ter preverila možnost predaje tiskanja v zuna­nje izvajanje. Ponudniki so mo­rali poleg predloga načrta opti­mizacije tiskalnega okolja pred­staviti tudi možnosti nadaljnjega razvoja. Podjetje je po pridoblje­nih ponudbah in dokumentaciji odločalo med tremi ponudniki, katerih cenovni okvir je bil zelo izenačen. Družba je prenovo in optimizacijo tiskalnega okolja ter tiskanje zaupala podjetju Xenon Forte, ki je po besedah odgovor­nih ponudilo najbolj celovito in prepričljivo rešitev. Poleg teme­ljite prenove tiskalnega okolja je izbrani ponudnik družbi zagoto­vil še odkup obstoječe opreme in predstavil načrt nadaljnjega ra­zvoja in integracije poslovnih re­šitev v tiskalnem okolju. Izvedba Podjetje Xenon Forte je v so­delovanju z oddelkom IT druž­be Summit Leasing Slovenija in pogodbenim vzdrževalcem okolja IT, družbo S&T Sloveni­ja, d.d., najprej opravilo teme­ljito analizo tiskalnega okolja in okolja IT. Nato so v podjetju Xe­non Forte pripravili predlog po­enotenja tiskalne infrastruktu­re in njene optimizacije. Izbra­na rešitev je bila izvedena v me­secu dni, v tem času je ponudnik od stranke odkupil vse tiskalni­ke in jih nadomestil z večnamen­skimi napravami Kyocera. Obe­nem je v tiskalno okolje uvedel centraliziran nadzorni sistem MyQ, ki skrbnikom in uporabni­kom omogoča številne napredne funkcionalnosti sodobnih tiskal­nih naprav, bdi pa tudi nad tiska­njem na treh lokacijah podjetja (Koper, Ljubljana, Maribor). Za­posleni v podjetju lahko s svo­jo identifikacijsko kartico doku­mente natisnejo na katerikoli napravi v podjetju. Strokovnjaki podjetja Xenon Forte so nato ti­skalno okolje povezali še z zale­dnimi sistemi in poslovnimi apli­kacijami naročnika. Celotno oko­lje so prilagodili izbrani storitvi upravljanja tiskanja, ki zajema tudi do okolja prijazno vračanje in reciklažo izrabljenih barvil. Rezultati Delo 40 tiskalnikov danes v podjetju Summit Leasing Slove­nija opravlja 24 tiskalnih naprav, večina je oddelčnih večopravilnih naprav. Družba je po zaslugi pre­nove in optimizacije tiskanja zni­žala stroške tiskanja za okoli 20 odstotkov. Bistveno večje je tudi zadovoljstvo uporabnikov, saj se ne ukvarjajo več z (ne)delova­njem tiskalnikov in potrošnim materialom – za vzdrževanje in pravočasno menjavo potrošnega materiala skrbi ponudnik. Sum­mit Leasing Slovenija od ponu­dnika storitve upravljanja tiska­nja vsak mesec prejme poročilo o natisnjenih straneh in stroških po stroškovnih mestih, to pa bistve­no poenostavi tudi nadaljnje delo finančno-računovodske služ­be naročnika, saj je tiskanje zdaj predvidljiv operativni strošek. Načrti Nove večopravilne napra­ve omogočajo tudi kakovostno skeniranje dokumentov, zato v podjetju Summit Leasing Slo­venija že načrtujejo prenovo in optimizacijo procesa odo­bravanja pogodb. Večopravil­ne naprave Kyocera bodo po­stale interaktivni terminali, po­vezani z zalednim sistemom IT, namenskimi lizing aplikacijami ter dokumentnim in arhivskim sistemom ponudnika Mikrocop. V družbi Summit Leasing Slove­nija razmišljajo še o možnosti, da bi tako tiskalno-skenirno re­šitev kot storitev ponudili svo­jim kreditnim posrednikom in jim dodatno olajšali in pohitri­li delo.. D ŠTUDIJA PRIMERA – UPRAVLJANJE TISKANJA MONITOR PRO Ozadje Družba je imela nadvse heterogeno tiskalno okolje, ki je bilo posledica stopničastega razvoja okolja IT. Tako okolje je povzročalo visoke stroške tiskanja in vzdrževanja, občasne daljše prekinitve delovnih procesov pa so motile zaposlene. Cilj Podjetje je želelo prenoviti in optimizirati tiskalno okolje in tiskanje spremeniti v upravljano storitev, za katero bo skrbel specializiran zunanji ponudnik. Zahteve Naročnik je želel v celoti prenoviti tiskalno okolje in ga zaupati v upravljanje specializiranemu ponudniku. Po­nudnik je moral poleg upravljanja področja tiskanja poskrbeti tudi za odstranitev starega tiskalnega okolja in novo okolje povezati z zalednimi sistemi in poslovnimi aplikacijami. Izvajalec Naročnik je prenovo in optimizacijo tiskalnega okolja in tiskanje zaupal ponudniku Xenon Forte, ki je ponu­dil najbolj celovito rešitev z možnostjo nadaljnjega razvoja. Poleg temeljite prenove tiskalnega okolja je ponu­dnik družbi zagotovil odkup obstoječe opreme in predstavil načrt bodoče integracije poslovnih rešitev v tiskal­nem okolju. Izvajalec je naročniku zagotovil prediktivno vzdrževanje okolja in do okolja prijazno odstranitev ter reciklažo potrošnega materiala. Tehnologija Novo tiskalno okolje sestavljajo večopravilne naprave japonskega izdelovalca Kyocera, nad njihovim delova­njem pa bdita tiskalni strežnik in nadzorni sistem MyQ. Omrežni tiskalniki so prek tiskalnega strežnika povezani s poslovnimi aplikacijami podjetja ter dokumentnim in arhivskim sistemom ponudnika Mikrocop. Izid Po izbiri izvajalca je ta v sodelovanju z internim oddelkom IT naročnika ter pogodbenim vzdrževalcem okolja IT (S&T Slovenija) temeljito analiziral stanje in v mesecu dni celovito prenovil tiskalno okolje. Dosežki Tiskanje je danes za družbo storitev z operativnimi stroški. Stroški tiskanja so se znižali za okoli 20 odstotkov, znatno nižji so tudi skupni stroški, povezani s tiskalnim okoljem, saj naročnik v preteklosti ni meril stroškov, po­vezanih z razvejenim vzdrževanjem in prekinitvami delovnih procesov. Zaposleni so navdušeni nad zanesljivostjo delovanja in praktičnostjo novih večopravilnih naprav, ki so jim znatno pohitrile delo. POVZETEK PROJEKTA Prenova in optimizacija področja tiskanja v družbi Summit Leasing Slovenija s »Zaposleni so bili sprva skeptični, kako bo znatna konsolidacija števila tiskalnih naprav vplivala na njihovo delo. A nad zmogljivimi oddelčnimi tiskalniki so navdušeni, posebej zato, ker delujejo brezhibno, zaposleni pa lahko svoje dokumente natisnejo na kateremkoli tiskalniku v podjetju,« dodaja Tina Filipan. Sistemsko obvladovanje dokumentov in datotek Število dokumentov v poslovnih okoljih se še naprej povečuje, tako v analogni (beri: papirni) kot v digitalni obliki. Dokumentno bolj obremenjena poslovna okolja si danes praktično ne predstavljajo več dela brez sodobnega dokumentnega sistema oziroma sistema za upravljanje vsebin. Miran Varga odjetja sicer želijo ime­ti vedno manj oprav­ka z dokumenti v pa­pirni obliki, digitalno je pač pri­hodnost poslovanja, a praksa bo še dolgo narekovala sobivanje papirja in računalnikov. Upra­vljanje dokumentov je eno po­membnejših področij, ko podje­tja presežejo obliko miniaturne organizacije. Metode in pristo­pi, kako obvladovati dokumen­te in datoteke v poslovnih oko­ljih, se danes znatno razlikuje­jo od tistih, ki so jih organizacije uporabljale pred desetletjem ali dvema. Danes so v ospredju pro­gramske platforme, računalniški oblak in mobilne rešitve, saj za­posleni dokumente in datoteke v poslovnih okoljih uporabljajo na najrazličnejše načine. V večjih podjetjih nad delom z dokumenti bdi dokumentni sis­tem, ki zaposlenim močno olaj­ša iskanje in upravljanje doku­mentov. Ti sistemi so v zadnjem desetletju doživeli manjšo revo­lucijo. Vseprisotnost računalni­ških oblakov jih je iz strogo kra­jevne namestitve preselila tudi v zgolj oblačna ali pa hibridna okolja. Po zaslugi tehnologij, ki so dokumentne sisteme naredi­le v obliki storitve dostopne šir­šemu krogu uporabnikom, so te rešitve postale tudi cenovno do­stopnejše. Danes si lahko podje­tja vseh velikosti privoščijo odli­čen dokumentni sistem, kar v preteklosti nikakor ni bilo mogo­če. Pod črto pa dokumentni sis­tem že dolgo ni več zgolj rešitev, ki hrani in povezuje najrazlič­nejše dokumente znotraj podje­tja in med njegovimi podružni­cami. Funkcionalnosti teh reši­tev so prerasle zajem in shranje­vanje dokumentov v elektron­sko obliko, ki jo je moč urejati. Prava moč in vrednost teh reši­tev se pokažeta v upravljanju do­kumentov in vsebin, kjer sistemi z informacijami ne strežejo več zgolj zaposlenim v administraci­ji in upravi, temveč z ustreznimi informacijami zalagajo sleherno delovno mesto in zaposlenega. Portali in sodelovanje zaposlenih Veliko zaposlenih izraža željo po samostojnem delu in ga opra­vičuje z višjo produktivnostjo. A praksa to potrjuje le v redkih pri­merih. Sodelovanje je večkrat nujno pri projektnem delu, glede na sodobno komunikacijo pa je v podjetjih več sodelovanja tudi pri pripravi, urejanju in deljenju naj­različnejših dokumentov. Če je za sodelovanje zaposlenih v pod­jetjih desetletja skrbela elektron­ska pošta, jo kot orodje za sode­lovanje začenjajo nadomešča­ti napredni dokumentni sistemi. E-pošta namreč še zdaleč ni pri­merno orodje, ko gre za iskanje sprememb in referenc v doku­mentih, verzioniranje itd. Doku­mentni sistemi, ki znajo podjetje spremeniti v enotno družbeno­-sodelovalno področje, so vse bolj priljubljeni. In iskani. Zaposleni celo večkrat zahte­vajo različne portalne rešitve, ki jim omogočajo lažji dostop do informacij vseh vrst. Prodajno osebje se, denimo, zaveda, da so stranke kri sodobne organizaci­je. Njihovo zadovoljstvo še kako vpliva na poslovanje podjetja. So­dobne stranke pa so tehnološko napredne, digitalno razgleda­ne in se znajo s podjetjem pove­zati po več poteh, ne le po elek­tronski pošti. Sodobni dokumen­tni sistemi zato postajajo nepo­grešljivi pri projektnem delu. De­ljenje dokumentacije med notra­njimi in zunanjimi sodelavci pri projektu, povezovanje z različni­mi portali strank in podobne reši­tve so lahko pravi balzam za delo zaposlenih vseh vpletenih strani. Vedno več ponudnikov rešitev za upravljanje dokumentov na njih gradi tudi t. i. portalne rešitve, s katerimi podjetje postavi svojo la­stno »poslovno enciklopedijo« za zaposlene, dostopno iz intraneta ali pa tudi zunaj podjetja. Poslovna programska oprema v obliki »vsemogočnih« doku­mentnih sistemov ne prevzame le vloge internih informacijskih dveri, temveč zaposlenim omo­goča uporabniško izkušnjo, po­dobno tisti iz družbenih omre­žij. Lahko se udeležijo pogovorov s sodelavci in zunanjimi strokov­njaki, preprosto postavijo vpra­šanje, spremljajo povezave do datotek in vsebin itd. Arhitektur­no ogrodje dokumentnega siste­ma pa v ozadju skrbi za transpa­rentnost in sledljivost. Še več, cilj razvijalcev doku­mentnih sistemov je povsem povzeti uporabniško izkušnjo z družbenimi omrežji. Tako, kot se danes številni zaposleni takoj po vklopu službenega računal­nika skoraj nezavedno prijavijo v Facebook in preverijo novosti, bi želeli, da se lotijo z delom po­vezanih poslovnih nalog, pri če­mer so jim na zaslon servirane vse ključne informacije, poveza­nje z njihovimi dejavnostmi. Vo­dita seveda seznam nedokonča­nih nalog/dokumentov in od nji­hovega zadnjega ogleda osveže­ne in nove vsebine. Sodobni do­kumentni sistemi vsekakor imajo potencial, da lahko nadomestijo tako elektronsko pošto kot tele­fon, ki veljata za primarni meto­di poslovne komunikacije, še po­sebej, če razvijalcem uspe nju­ni funkcionalnosti spretno inte­grirati v samo aplikacijo. Cilj je jasen, a ne tako preprosto dose­gljiv: ustvariti je namreč treba brezšivno funkcionalnost ustvar­janja, urejanja, hrambe in delje­nja poslovnih dokumentov, dato­tek in drugih vsebin. Ker so sodobni zaposleni stal­no v gibanju, iščejo informacije in urejajo tudi na pametnih te­lefonih in tablicah. Dokumentni sistem z letnico 2017 mora biti kos takemu načinu dela, veči­na ponudnikov zato ponuja inte­gracijo v obliki mobilne aplikaci­je za najbolj razširjene platforme (Android in iOS). Dostopnost se­veda ni vse, razvijalci morajo po­skrbeti za prijaznost do uporab­nika, saj sta omejena velikost za­slonov mobilnih naprav in more­bitna nizka hitrost povezav svo­jevrsten izziv. Lepši in prijazni do uporabnikov K širši rabi dokumentnih sis­temov je veliko prispevala pred­vsem njihova slogovna pre­obrazba. Starejše in pogosto okorne uporabniške vmesnike, ki so zahtevali ne ravno skro­mno krivuljo učenja uporabni­ka, so nadomestili pregledni in predvsem bolj intuitivni grafič­ni vmesniki. Uporabniki so ta­kšne aplikacije lažje sprejeli, jim dovolili, da pokažejo, kaj zmore­jo, tudi če so še malo prej do njih gojili pravcati odpor. Z novimi rešitvami zaposleni razmeroma enostavno vnesejo, poiščejo in/ali uredijo dokumente, bistveno izboljšana pa je tudi podpora so­delovanju in skupinskemu delu. Sodoben dokumentni sistem je pravzaprav večživka, saj premo­re veliko funkcij, ki jih praktič­no nihče ne uporablja v celoti. A prav po zaslugi te širine in mo­žnosti večopravilnosti je integra­cija teh rešitev v sodobna okolja postala vse lažja. Merilo, ki pre­priča vodstvo podjetja, da uvede dokumentni sistem, je predvsem učinkovitost oziroma produktiv­nost zaposlenih. Ta se ob upora­bi napredne rešitve za upravlja­nje dokumentov bistveno po­veča, saj zaposleni bistveno hi­treje najdejo prave informacije, bistveno manj je napak. Nasle­dnja generacija dokumentnih sistemov, podprtih z umetno in­teligenco, bo znala celo sama iz­polnjevati obrazce, dokumente in bo zaposlenim prihranila ve­liko časa. Ob pomoči sodobne tehnolo­gije se tudi skupinsko delo – ne le znotraj podjetja, temveč tudi na daljavo – iz ovire oziroma ne­všečnosti mimogrede spremeni v dejansko prednost. Čar uvedbe dokumentnega sistema je tudi v tem, da se med implementaci­jo zaposlenih v podjetju »prešte­jejo«, optimizirajo poslovne pro­cese in poleg delovnega in doku­mentnega tokokroga vzpostavijo tudi sistem odgovornosti. Tako tudi samo poslovanje postane bi­stveno preglednejše. Primerni za vsako podjetje Že ob omembi dokumentnih sistemov v oblaku smo zapisa­li, da so namenjeni praktično vsem podjetjem. Vsebine v digi­talni obliki namreč danes najde­mo v prav vseh podjetjih. Seve­da so ti sistemi enim podjetjem bolj pisani na kožo kot drugim. Napredne dokumentne sisteme najpogosteje uvajajo hitro ra­stoča podjetja, ki želijo razvija­ti svoje poslovanje v smeri e-po­slovanja. Rešitve za upravljanje vsebin lahko v takih podjetjih omogočijo učinkovito vodenje, spremljanje proizvodnje in pro­daje ter upravljanje marketinga in proizvodnje. Številna proizvo­dna podjetja dokumentne sis­teme uporabljajo z namero ob­vladovanja vodenja kakovosti, odličnosti, učinkovitosti, nadzo­ra razvoja ... Med »klasične« stranke seve­da sodijo vsa izrazito dokumen­tno in/ali procesno intenzivna poslovna okolja, saj s temi reši­tvami obvladujejo najrazličnejše dokumente in vsebine ter skrbi­jo za cenovno učinkovito poslo­vanje. Finančne ustanove, zava­rovalnice in večji organi iz držav­ne in javne uprave bi si brez do­kumentnega sistema težko pred­stavljali stroškovno učinkovito poslovanje. Zakaj je torej v slovenskih pod­jetjih še vedno sorazmerno malo uvajanja dokumentnih siste­mov? Ocene kažejo, da ima sis­tem za upravljanje dokumen­tov vsako peto veliko podjetje in okoli pet odstotkov srednje veli­kih podjetij, med majhnimi pod­jetji pa skorajda ni uvedb. V tem pogledu Slovenija ne odstopa od držav iz regije vzhodne Evrope, kjer čistokrvne dokumentne sis­teme uporabljata le dva odstot­ka podjetij. Je pa zato podro­čje upravljanja vsebin toliko bolj obetavno, saj dosega visoko rast uvedb, približno 25 % na letni ravni. V razvitejših državah iz za­hodne Evrope pa skorajda ni več večanja uvedb. A zato v teh drža­vah sisteme za upravljanje doku­mentov in vsebin uporablja do­bra tretjina podjetij. Razloge za trenutno stanje gre iskati predvsem v tem, da pod­jetja pogosto stopničasto osva­jajo posamezne tehnologije. V Sloveniji so trenutno priljublje­ne predvsem programske rešitve za upravljanje odnosov s stran­kami (CRM), podatki pa se hra­nijo v njihovi zbirki podatkov ali osrednjem poslovno-informacij­skem sistemu. A podjetja, ki že­lijo resnično urediti analogni in digitalni birokratski kaos v svo­jem poslovnem okolju, se lahko res zanesejo le na dokumentni sistem. Prav zato analitiki oce­njujejo, da se bo njihova prodaja v naslednjih letih povečevala hi­treje od skupne prodaje poslovne programske opreme.. P s K širši rabi dokumentnih sistemov je veliko prispevala predvsem slogovna preobrazba njihovih uporabniških vmesnikov. Kdor spremlja in meri, ta lahko upravlja Sistemi za upravljanje vsebin v podjetjih niso več niša, temveč postajajo nujnost. O njihovi uporabnosti ni dvoma, zablestijo pa takrat, ko jih podjetja povežejo s poslovnimi procesi in z drugimi (zalednimi) sistemi, kot so kadrovski in računovodski sistemi, nabava, sistemi za upravljanje odnosov s strankami in drugo. Vinko Seliškar istemi za upravljanje vsebin (angl. Enter­prise content manage­ment; ECM) podjetjem pomaga­jo organizirati, upravljati in de­liti nestrukturirane vsebine, kot so dokumenti, fotografije, raču­ni, dobavnice, ankete, tehnične specifikacije izdelkov, elektron­ska pošta, vsebine spletnih stra­ni itd. Podjetja tako poslovno programsko opremo uporablja­jo za shranjevanje, urejanje, so­delovanje in sledenje vsebinam, ki zadevajo samostojno ali pro­jektno delo zaposlenih. Poleg zagotavljanja nadzora in obvla­dovanja nestrukturiranih vsebin pa sistemi ECM znatno prispeva­jo tudi k zvečanju informacijske varnosti v podjetjih. Zaposle­ni imajo pač svoji funkciji oziro­ma delovnemu mestu prilago­jen dostop do vsebin, sistemska rešitev pa bedi tako nad življenj­skim ciklom vsebin in informa­cij kot tudi zagotavlja tekočo av­tomatizacijo opravil v poslovnih procesih in delovnih tokovih, po­vezanih z njimi. Sistemi ECM so združljivi z vrsto danes najbolj priljubljenih pisarniških zbirk in njihovimi datotekami (.doc, .xls, .odf ...), fotografijami (.jpeg, .tiff, .png ...), e-pošto, spletni­mi standardi (.xml, .html), orod­ji za načrtovanje (CAD, itd.) ter številnimi drugimi programski­mi platformami, ki jih najdemo v poslovnih okoljih. Z uporabo sistema za upravljanje vsebin podjetja obvladajo izziv varne hrambe velikanskih količin vse­bin in datotek, distribucije in­formacij ter postavljanja in upra­vljanja delovnih tokov. Sistemi ECM spodbujajo skupinsko delo in sodelovanje zaposlenih, brez­šivne integracije z drugimi po­slovnimi sistemi pa zaposlenim omogočajo velik prihranek časa. Rešitev, ki nosi oznako sistem ECM, mora biti sposobna shra­njevati in upravljati velikanske količine podatkov v obliki najra­zličnejših datotek, podpirati raz­lične organizacijske modele rabe podatkov ter zaposlenim in de­lovnim skupinam omogočiti hi­tro in enostavno iskanje in delo z vsebinami. Seveda ne smejo manjkati vsi ključni gradniki in­formacijske varnosti. Na kaj paziti pri izbiri sistema ECM? Izbor sistema ECM nikakor ni enostaven. Ker se njego­vo delovanje dotika praktič­no vsega, kar podjetje počne, je smiselno poiskati rešitev, ki je že »serijsko« čim bolj prila­gojena načinu poslovanja pod­jetja. Pri odločitvi za sistem ECM velja podrobneje preuči­ti naslednje: . Integracija: Sistem upravlja­nja vsebin se mora brezšivno po­vezati v obstoječo infrastrukturo organizacije. Od kakovosti inte­gracije je močno odvisno njego­vo delovanje in zadovoljstvo za­poslenih pa tudi izkoriščenost vi­rov IT. Če je obstoječe okolje IT zelo heterogeno, mora podje­tje iskati sistem ECM, ki podpi­ra sočasno rabo več zbirk podat­kov, datotečnih sistemov in stre­žnikov. Prav tako velja preve­riti zmožnost integracije z vse­mi ključnimi poslovnimi aplika­cijami v organizaciji, saj mora biti prioriteta sposobnost siste­ma, da enostavno hrani in upra­vlja datoteke in informacije, ki jih zaposleni ustvarjajo z oblač­nimi aplikacijami (npr. Salesfor­ce), pisarniškimi programi (npr. LibreOffice), razvojnimi aplika­cijami (AutoCAD ipd.) in drugi­mi nepogrešljivimi poslovnimi programi. . Funkcionalnosti: Najosnov­nejša zahteva, ki jo mora sistem ECM izpolnjevati, je upravljanje dokumentov v njihovem celo­tnem življenjskem ciklu, od na­stanka do izbrisa in seveda na vseh vmesnih stopnjah. Upravlja­nje dokumentov se med podjetji lahko korenito razlikuje, a veči­na sistemov ECM podpira kako­vostno upravljanje najrazličnej­ših vsebin. Zahtevnejša poslov­na okolja bodo iskala pri­lagodljiv sistem, ki jim bo omogočil prilagajanje metapodatkov lastnemu okolju in procesom ter na­vadam zaposlenih. Napre­dne funkcionalnosti modularnih sistemov ECM so lahko drage, zato velja s ponudnikom temelji­to preveriti, kaj vse podjetje po­trebuje. Na splošno pa vendarle velja, da podjetja, ki šele uvajajo sistem ECM, komaj dobro izkori­stijo osnovne funkcionalnosti sis­tema. . Združljivost: Zagotavljanje združljivosti z lokalno zakono­dajo in morebitno regulativo je ena tistih nalog, pri kateri so lah­ko sistemi ECM podjetjem v izda­tno pomoč. Ne le, da sistem bedi nad upoštevanjem najrazličnejši pravil in določil, podjetju lahko prihrani zelo veliko časa in stro­škov, če ga doletita morebitna re­vizija ali tožba. Sistem ECM hra­ni vse s posameznim projektom ali nalogo povezane dokumen­te na enem mestu, zato jih je bi­stveno laže in hitreje iskati in pregledovati. Med druga orodja sistema ECM s področja združlji­vosti sodita tudi večnivojski sis­tem uporabniškega dostopa ter nadzor nad rabo prijavnih po­datkov (gesel, naprav, lokacij). Evropska uredba GDPR, ki bo stopila v veljavo maja prihodnje leto, bo vsekakor močno pospe­šila prodajo sistemov ECM. . Podpora: Tako kot pri večini za poslovanje kritičnih rešitev je tudi v primeru sistema ECM pod­pora s strani ponudnika zelo po­membna. Vsako podjetje si želi za partnerja zanesljivega po­nudnika, takega, ki se bo hitro in ustrezno odzval ob morebi­tnih težavah. Velikani z global­no službo tehnične pomoči so ti­pičen izbor mednarodnih korpo­racij in podjetij, ki poslujejo v več državah ali na več celinah. Manj­ša podjetja, kamor sodi večina slovenskih poslovnih subjektov, pa si rada pomagajo tudi sama, saj tako prihranijo marsikateri evro. Pri izbiri ponudnika ima­jo veliko vlogo dostopnost doku­mentov o odpravi napak, trenin­gi in izobraževanje zaposlenih ter vodniki za hitro odpravo teh­ničnih napak. . Cena: Sistemi ECM so »re­sne« rešitve, zato je njihova cena pogosto zasoljena. V svetu ECM rešitev, ki bi ustrezala vsem pod­jetjem, seveda ni. V praksi je po­gosto ponudnik tisti, ki sistem ECM prilagodi in integrira v pod­jetju, zato velja ob odločitvi za uvedbo sistema ECM upošteva­ti tudi te stroške. Ceniki sistemov ECM so le redko javno objavljeni, ponudniki jih sproti prilagajajo povpraševanju podjetij. Razlike med sistemom upravljanja vsebin (ECM), dokumentnim sistemom (DMS) in sistemom upravljanja spletnih vsebin (CMS) Ob iskanju sistema za upra­vljanje vsebin v poslovnih oko­ljih bomo hitro naleteli tudi na ponudbo dokumentnih sistemov (DMS). Gre sicer za precej po­dobni programski rešitvi, ki pa ju vendarle loči kar nekaj pomemb­nih razlik. Dokumentni sistemi so namenjeni predvsem hram­bi dokumentov, sistemi ECM pa znajo upravljati bistveno večji nabor datotek, tudi fotografije, video posnetke, e-pošto itd. Sis­temi ECM so pač že v osnovi za­snovani za delo in obvladovanje nestrukturiranih podatkov. Šte­vilni sistemi ECM znajo ustvari­ti samodejno kategorizacijo vse­bin, to počno na podlagi meta­podatkov, ki jih najdejo v datote­kah. Praviloma so v sisteme ECM vgrajene bolj robustne varnostne rešitve, saj so namenjeni podje­tjem in organizacijam v pano­gah, kjer so revizije in tožbe po­gostejše, npr. v finančni industri­ji, odvetniških pisarnah, zdra­vstvu pa tudi šolstvu. Za podje­tja, ki bi rada predvsem uredila kaos na področju dokumentaci­je, bo verjetno bolj smotrn in ce­nejši izbor klasičnega dokumen­tnega sistema. Sistemov ECM tudi ne gre za­menjevati s programsko opremo za upravljanje spletnih vsebin (CMS) in z različnimi portalni­mi rešitvami. Rešitve CMS pra­viloma skrbijo le za objavo vse­bin na spletni strani ali internem portalu podjetja, sistem ECM pa upravlja vse možne vsebine v podjetju. Kakšen sistem ECM potrebujem? Na prvi pogled so vsi sistemi ECM videti zelo podobno in to še oteži izbor. Ključna funkcio­nalnost organizacije (kategori­zacije) in upravljanja datotek se sicer lahko razlikuje glede na iz­vedbo, a je na splošno precej po­dobna. Razlike nastajajo drugod, in sicer: . Hramba podatkov: Če pod­jetje ustvarja res velikanske ko­ličine podatkov, vsekakor potre­buje skalabilen sistem ECM. Ve­čina rešitev resda je skalabilnih, prav tako se s sposobnostjo obse­žnejše hrambe podatkov poveču­je tudi cena. . Sodelovanje: Uvedba so­delovalnih funkcij bo zanima­la podjetja, v katerih zaposle­ni veliko sodelujejo med se­boj ali pa z zunanjimi sodelav­ci. Izvedba sodelovalnih funkcij se med sistemi ECM lahko pre­cej razlikuje, zato jih velja pred nakupom temeljito preizkusiti. . Enostavnost rabe: Nasvet, naj bo rešitev enostavna in intui­tivna za uporabo, je že zelo »zlaj­nan«, a še kako drži. Enostavno rešitev bodo zaposleni prej (p)osvojili, odpora bo manj, rezul­tati pa boljši. Vsak resen ponu­dnik bo omogočil časovno ome­jen brezplačen preizkus rešitve. . Infrastruktura IT: Izvedba rešitve ECM mora že takoj od­govoriti na vprašanje, kje bo sis­tem ECM hranil podatke. Podje­tja imajo na voljo troje: krajev­no, v oblaku ali pa v hibridni po­stavitvi. Za podjetja, ki krajevno ustvarijo veliko dokumentov, je logičen izbor krajevna izvedba, so pa oblačne rešitve cenejše. Pri hibridnih postavitvah je možno­sti, da lahko gre kaj narobe, hi­tro več. . Izobraževanje zaposlenih: Ne glede na to, kako privlačen in enostaven je uporabniški vme­snik sistema ECM, gre še vedno za zelo zapletene in zmogljive programe, ki jih različni oddel­ki in zaposleni uporabljajo v raz­lične namene. Vsako podjetje bi zato moralo vračunati tudi stro­šek izobraževanja uporabnikov programa, bodisi v obliki preda­vanj v podjetju ali obiska sple­tnih tečajev. Če veš, kaj imaš, lahko to upravljaš Za sisteme upravljanja vse­bin velja enako pravilo kot za vse druge upraviteljske rešitve. Podobno kot lahko oddelek IT upravlja le tiste vire IT, ki jih po­zna in ti premorejo upraviteljska orodja, lahko sistem ECM zapo­slenim pomaga upravljati vse­bine, ki jih prepozna in do kate­rih ima dostop. Pred uvedbo sis­tema ECM je torej treba narediti dober načrt in ga med uvajanjem rešitve povezati s čim več viri po­datkov in vsebin. Ob slabi izved­bi namreč tudi najboljša in naj­dražja rešitev ne bo sposobna ču­dežev.. S s Sistem upravlja­nja vsebin se mora brezšivno po­vezati v obstoječo infrastrukturo organizacije. 96 september 2016 IZKLOP SEPTEMBER 2017 q 26. septembra nadaljujemo Veriženje blokov in razpršene evidence Nekateri napovedujejo, da bo veriženje blokov ali, s tujko, block­chain spremenilo svet, saj je to največja tehnološka inovacija za­dnjih desetletij. Drugi opozarjajo, da so pričakovanja prevelika in da revolucije ne bo. Vsekakor je tehnologija razvpita, ker smo jo v praksi spoznali z bitcoinom, katerega vrednost letos podira rekor­de, a v resnici je uporabnost bistveno širša. Varnostne kamere Razvoj tehnologije je omogočil, da imamo že po povsem dosto­pnih cenah na voljo najrazličnejše nadzorne kamere, s katerimi lah­ko nadziramo naše posestvo. Izbiramo lahko med pripravljenimi sistemi, pametnimi kamerami in povsem garažnimi (DIY) rešitva­mi. Pogledali bomo, na kaj moramo biti pozorni pri izbiri. MonitorPRO V prilogi MonitorPro tokrat o poslovnem obvešča­nju, analitiki in velikih podatkih. ˝w ODGOVORNI UREDNIK Matjaž Klančar POMOČNIK ODGOVORNEGA UREDNIKA Jure Forstnerič UREDNIK Uroš Mesojedec LEKTURA Dora Mali PREVAJANJE Petra Piber LIKOVNA ZASNOVA Peter Gedei OBLIKOVANJE NASLOVNICE Peter Gedei RAČ. GRAFIKA IN STAVEK Peter Gedei FOTOGRAFIJE Peter Gedei, fotoarhiv Monitorja, iStock NASLOV UREDNIŠTVA Monitor, Dunajska 51, 1000 Ljubljana, tel.: (01) 230 65 00 faks: (01) 230 65 10 e-pošta: urednistvo@monitor.si MONITOR V SPLETU www.monitor.si Nenaročenih rokopisov in fotografij ne vračamo. Vse gradivo v reviji Monitor je last družbe Mladina d.d. Kopiranje ali razmnoževanje jemogoče le s pi­snim dovoljenjem izdajatelja. Revija Monitor posebej odličnim iz­delkom pri svojih preizkusih podelju­je priznanje »zlati Monitor«. To je pri­znanje za konkretni izdelek na kon­kretnem testu. Zato lahko uporablja zlati Monitor v propagandne namene vsako podje­tje, ki ta izdelek trži, s tem da jasno navede, v ka­teri številki Monitorja je bil objavljen test in kateri izdelek je prejel priznanje. IZDAJATELJ Mladina d.d., Dunajska cesta 51, 1000 Ljubljana, dav. št. 83610405 PREDSEDNICA UPRAVE Denis Tavčar PRODAJA OGLASNEGA PROSTORA tel.: (01) 230 65 36, e-pošta: marketing@monitor.si VODJA MARKETINGA IN OGLASNEGA TRŽENJA Ines Markovčič, tel.: (01) 230 65 33 NAROČNINE IN PRODAJA tel. 080 98 84, (01) 230 65 30, e-pošta: narocnine@monitor.si TISK Shwartz Print, Ljubljana NAKLADA 4.800 izvodov DISTRIBUCIJA Izberi d.o.o., Ljubljana Poštnina za naročnike plačana pri pošti 1102, Ljubljana. V ceno izvodov v malopro­daji s priloženim DVDjem je vključen DDV v višini 22%, v ceno ostalih izvodov pa DDV v višini 9,5%. ISSN 1318-1017 Izid je finančno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. BERITE MONITOR 25% CENEJE Revijo Monitor lahko naročite tako, da pla­čate letno naročnino in jo od naslednje šte­vilke naprej prejemate na želeni naslov. • Fizične osebe imajo 25 % popusta na pol­no ceno. • Naročite se lahko z naročilnico, ki je vpe­ta v vsako številko revije, po telefonu, po faksu, ali po elektronski pošti narocnine@monitor.si. • Plačilo je mogoče tudi s plačilnimi kar­ticami. • Naročnina se plačuje enkrat letno. Če na­ročnik ne zahteva odpovedi, se naročnina podaljša za naslednje obdobje. • Odpoved je možna pisno ali po telefonu. • Vse dodatne informacije lahko dobite po telefonu (01) 230 65 30 ali po elektronski pošti narocnine@monitor.si. Z DVD! SAMSUNG DEX – TELEFON NAMESTO RAČUNALNIKA ISSN 1318-1017 ZABAVNA ELEKTRONIKA I RAČUNALNIŠTVO I NOVE TEHNOLOGIJE SEPTEMBER 2017 U LETNIK 27, ŠTEVILKA 9 U WWW.MONITOR.SI CENA: 6,65 EUR PRENOSNIKI ZA IGRE Igre zahtevajo vrhunsko strojno opremo – zakaj je ne bi imeli tudi v prenosnikih? TESTI: iOS 11 Procesorja AMD Ryzen 3 in 5 Lego Boost A1, televizija prek LTE Dokumentni sistemi Tiskanje v poslovnih okoljih Študija primera - upravljanje tiskanja