Dunoum PASTIR
Izhaja vsak mesec.
Cii
Velja 8 K na leto.
XXIX. letnik.
V Ljubljani, julij 1912.
VII. zvezek.
Šesta nedelja po binkoštih.
1. Sv. f^ešnje Telo in eerkvena edinost.1
(Govor za prvo nedeljo meseca julija.)
Bilo je pred desetimi leti (1902). Papež Leon XIII. je bil dopolnil že 92. leto svojega življenja in 24. leto svojega vladanja. Čutil je, da mu pojemajo moči in da se bliža smrt (umrl 1903). Pred svojo smrtjo je hotel še enkrat v duhu okoli sebe zbrati vse katoliške narode in jim v svoji zadnji okrožnici razodeti svojo zadnjo voljo, svojo oporoko. Ves čas svojega vladanja si je prizadeval, da bi vse krščanske narode na podlagi Kristusovega nauka združil proti razdirajočim zmotam in prepirom naše razburjene dobe; želel je v Kristusovem duhu poravnati Pogubna nasprotja med državami, narodi in stanovi. Najbolj pa je želel, da bi se vsi krščanski narodi zopet zedinili s katoliško Cerkvijo. S posebno ljubeznijo je vabil razkolne Grke in Slovane v naročje katoliške Cerkve; podpiral je misijone v vzhodnih deželah, ustanavljal in podpiral semenišča za vzgojo apostolov cerkvenega zedinjenja. In kaj naroča v svoji duhovni oporoki? V svoji zadnji okrožnici, ki se začenja z besedama »Prečudne ljubezni« (Mirae charitatis), pravi, da hoče svoje dosedanje delo dopolniti ter katoličane opozoriti I. na najizdatnejše Sredstvo krščanske edinosti, II. na najboljši Pripomoček za dosego onega velikega namena, za katerega sv. Cerkev že tisoč let prizadeva, za zedinjenje razkolnikov s katoliško Cerkvijo. To sredstvo 111 ta pripomoček je sv. Rešnje Telo, zakrament Prečudne ljubezni božje.
I.	Oporoka papeža Leona XIII. nas spominja še druge, Uuiogo slovesnejše oporoke. Veliki četrtek zvečer je Jezus ^istus zadnjikrat v zemskem življenju okoli sebe zbral svoje aPostole, da jim da še zadnja naročila in se od njih poslovi. V
1 Po priporočilu ljubljanskega knezoškofijskega ordinariata naj se prv° nedeljo v juliju govori o zedinjenju razkolnikov s katoliško Cerkvijo.
Duhovni Pastir.	24
tem slovesnem trenutku je v duhu gledal vse nesreče, ki jih je že in ki jih bo še povzročilo sovraštvo, needinost in razprtija; videl je, koliko bo njegova Cerkev trpela vsled razdirajočih krivoverstev in razkolov. Na drugi strani pa je gledal moč krščanske ljubezni in edinosti; videl je, kako bo edinost njegovi Cerkvi dajala nepremagljivo moč ter sposobnost za rast in razširjanje. »Kako dobro in kako prijetno je, ako bratje skupaj prebivajo, — ker tja pošilja Gospod blagoslov in življenje vekomaj« (Ps. 132.). Zato je Gospod Jezus Kristus pri zadnji večerji svoje apostole tolikrat opominjal h krščanski ljubezni in edinosti ter jim za zgled stavljal svojo ljubezen do ljudi in svojo edinost z nebeškim Očetom. Pa vedel je, da taka popolna edinost presega človeške moči. Že prej je odločil sv. Petra za poglavarja apostolov in sv. Cerkve. A kako naj sv. Peter in njegovi nasledniki ohranjajo edinost v tako veliki družini tako različnih narodov in stanov, ki so združeni v Cerkvi? Za popolno edinost v taki družbi je treba tudi srce prenoviti in celega človeka preobraziti. To pa presega človeške moči. Zatorej je hotel sam Jezus Kristus ostati v svoji Cerkvi kot duša in notranja vez cerkvene edinosti. Ta duša in notranja vez cerkvene edinosti je sv. Rešnje Telo, ki ga je Jezus Kristus postavil ob svojem slovesu pri zadnji večerji. V sv. Rešnjem Telesu, v sv. obhajilu se kristjani tako tesno združujejo s Kristusom kakor mladika s trto; kakor so mladike iste trte združene tudi med seboj, tako so tudi kristjani združeni med seboj, ko so združeni z istim Jezusom Kristusom v sv. Rešnjem Telesu. Po vrednem prejemanju sv. Rešnjega Telesa se dopolnuje ona popolna edinost, za katero je Jezus Kristus pri zadnji večerji prosil svojega Očeta: »Da bi bili vsi eno, kakor ti Oče v meni in jaz v tebi« (Jan. 17, 21.). Sv. Pavel večkrat poudarja, da je sv. Cerkev eno duhovno telo Kristusovo in da se kristjani po sv. obhajilu združujejo tudi med seboj v najpopolnejšo edinost: »En kruh in eno telo smo vsi, kateri se enega kruha udeležujemo« (1. Kor. 10, 17.). Sv. Tomaž Akv. pa imenuje sv. Rešnje Telo »zakrament cerkvene edinosti«.
Cerkveni očetje in učeniki (Ciprian, J. Zlatoust, Avguštin, Tomaž Akv.) učijo, da podobe sv. Rešnjega Telesa že na zunaj kažejo tisto edinost, ki jo sv. Rešnje Telo po svoji notranji moči izvršuje. Kakor je v kruhu združenih veliko pšeničnih zrn, ki so zorela na raznih klasih in njivah, kakor je vino zlito iz mnogih grozdov in jagod, tako se po sv. Rešnjem Telesu različni udje sv. Cerkve združujejo v najtesnejšo medsebojno edinost, v enotno sv. Cerkev.
To resnico nam potrjuje tudi zgodovina sv. Cerkve. Vpliv« sv. Rešnjega Telesa pripisujejo cerkveni očetje in z njimi tudi Leon XIII. čudovito edinost med prvimi kristjani; bili so enega srca in enega duha (Act. 4, 32.), ker so se s Kristusom in med seboj združevali v pogostnem obhajilu in molitvah (Act. 2, 42.)«
Sv. Rešnje Telo . je Cerkev v prvih treh stoletjih ohranjalo v čudoviti edinosti ter ji dajalo moč, da je rastla in napredovala, dasi je bila silovito preganjana. Vzhodni cerkveni razkol se je začel takrat, ko je na vzhodu opešalo vredno prejemanje svetega obhajila. Ko je v zahodnih katoliških deželah ponehala gorečnost v prejemanju sv. Rešnjega Telesa, so se v katoliških deželah širili cerkveni razkoli in krivoverstva (XIV.—XVI. stol.). Ko se je pa po tridentinskem cerkvenem zboru začelo širiti vredno Prejemanje sv. obhajila, se je cerkvena edinost zopet utrdila in katoliška vera se je z velikim uspehom razširjala med razkolniki In pagani.
Tudi v novejšem času se očitno kaže, da je sv. Rešnje Telo središče in ognjišče cerkvene edinosti. Na velikih mednarodnih shodih v proslavo sv. Rešnjega Telesa se vsako leto shajajo velike množice raznih narodov in različnih stanov; na teh shodih se vsi živo zavedajo, da so udje iste vesoljne katoliške Cerkve, katere duša in srce je sv. Rešnje Telo. Letos se bo tak shod vršil na Dunaju; zato je letošnje leto za vse avstrijske narode slavnostno evharistično leto. Naj bi se torej letos v vaših srcih zbudila in utrdila zavest, da ste udje ene \elike družine, svete Cerkve, katero Jezus Kristus v svoji neskončni ljubezni vabi k isti nebeški mizi in preživlja z isto skupno hrano svojega nerazdeljenega Telesa. Častite torej sv. Rešnje Telo toliko bolj goreče in pristopajte s toliko večjo pobožnostjo k Sv- obhajilu, ker vidite, da je od vašega vrednega združevanja s Kristusom odvisno ne samo vaše zveličanje, ampak tudi edi-n°st, moč in napredek katoliške Cerkve.
II.	»Pojdite in učite vse narode,« tako je Jezus Kristus okazal svojim apostolom in njih naslednikom. Zato je sveta Cerkev dolžna pošiljati misijonarje k tistim narodom, ki še ne Poznajo Kristusa in prave vere. Odkod pa sv. Cerkev zajema m°č za uspešno misijonsko delo? To moč zajema iz sv. Reškega Telesa. Po sv. Rešnjem Telesu namreč utrjuje edinost, P°ninožuje življenje in moč sv. Cerkve; s tem pa raste v Cerkvi tudi moč za razširjanje.
Posebno pa je od sv. Rešnjega Telesa odvisna važna za-
sv. Cerkve, namreč misijonsko delo za zedinjenje razkolih Grkov in Slovanov s katoliško Cerkvijo. To se je pokazalo P° tridentinskem cerkvenem zboru, ko se je med katoliškimi 2arodi poživilo češčenje in pogosto prejemanje sv. Rešnjega *elesa. Takrat so plameni žareče ljubezni Jezusove začeli ogre-Vati tudi razkolnike. Ob koncu XVI. stoletja se je več milijonov razkolnih Rusinov povrnilo nazaj h katoliški Cerkvi, v nasled-Jem stoletju pa veliko razkolnih Rumunov in Srbov na Ogrskem 111 Hrvaškem
pa še neki posebno važen vzrok, da naj se pri prejemanju sv. Rešnjega Telesa spominjamo tudi Tudi razkolna cerkev ima še veljavno sv. Rešnje
v Imamo ^šcenju in *azkolnikov.
Telo, tudi na razkolnih oltarjih se daruje isto Telo in ista Kri Kristusova, kakor pri nas. Toda razkolna cerkev noče poznati tiste ljubezni, iz katere je Jezus Kristus postavil sv. Rešnje Telo pri zadnji večerji in molil: »Da bi bili vsi eno«. Razkolniki so se ločili od prave Cerkve in nočejo poslušati tistih cerkvenih poglavarjev, katerim je Kristus rekel: »Kdor vas posluša, mene posluša, kdor vas zaničuje, mene zaničuje«. Zato razkolna cerkev po krivici izvršuje svojo oblast nad »zakramentom cerkvene edinosti« in ljubezni Jezusove. A še hujše je, da razkolna cerkev nič ne skrbi za češčenje in vredno prejemanje sv. Rešnjega Telesa. V razkolnih cerkvah ne gori večna luč; češčenje svetega Rešnjega Telesa je tam neznano. Razkolniki pristopajo le redko k sv. obhajilu, pa še takrat brez prave priprave. Razkolni Grki in Bolgari pristopajo k velikonočnemu sv. obhajilu večinoma brez spovedi. Koliko nečasti, koliko ponižanja in božjih ropov mora Jezus Kristus redno prenašati v razkolni cerkvi! Razkolna cerkev je sploh zelo ponižana in živi v sužnosti posvetnih oblastnikov; vse to ponižanje in sužnost pa trpi tudi Jezus Kristus.
Tolaži nas pa to, da razkolniki po večini le vsled nevednosti živijo v razkolništvu in da se med njimi nahajajo še nekatere izvoljene duše, ki vredno prejemajo sv. Rešnje Telo. Taka izvoljena duša je bil bolgarski menih Pantelejmon, katerega je vredno pogosto obhajilo pred 50 leti pripeljalo nazaj v naročje katoliške Cerkve. Z njim se je izpreobrnilo mnogo razkolnih Bolgarov; tako so katoliški misijoni med Bolgari v resnici sad svetega Rešnjega Telesa.
Ali je mogoče, da bi bil pravi častivec sv. Rešnjega Telesa tako samoljuben in kratkoviden, da se pred sv. Rešnjim Telesom in pri obhajilu nikoli ne bi spomnil nesrečnih razkolnikov? Spominjajte se torej pred sv. Rešnjim Telesom večkrat katoliških misijonov za zedinjenje razkolnikov in darujte včasih tudi sv. obhajilo v ta namen! Prava ljubezen do Jezusa se pa mora kazati tudi v dejanju. Zatorej pristopajte v obilnem številu k »Apostolstvu (bratovščini) sv. Cirila in Metoda«, ki z molitvijo in z dejanjem dela za zedinjenje razkolnikov s katoliško Cerkvijo. Letni prispevek je tako majhen in bratovska molitev tako kratka (1 Očenaš in Češčenamarija), da je vsakemu mogoče pristopiti k tej važni misijonski bratovščini. S tem pomagate Jezusa Kristusa reševati iz sužnosti razkolništva in tudi vam bodo veljale besede Jezusove: »V ječi sem bil, in ste k meni prišli« (Mat. 25, 36.).
Današnjo uro molitve darujmo za uspeh »Apostolstva sv. Cirila in Metoda«, za zedinjenje razkolnikov ter z njo združimo trojni namen: 1. Naj bi se katoliška Cerkev utrdila v edinosti, naj bi se pomnožila njena moč, da bi mogla uspešno vplivati tudi na razkolnike. 2. Zadostujmo za vse nečasti in krivice, ki jih mora evharistični Jezus redno trpeti v razkolni cerkvi-
3. Naj bi one izvoljene duše med razkolniki, ki vredno prejemajo sv. obhajilo, prišle do spoznanja katoliške resnice in s svojim zgledom še drugim razkolnikom svetile na potu k pravi Cerkvi.
Priporočajmo nesrečne razkolne brate ljubezni Srca Jezusovega in ga goreče prosimo: »Kralj bodi tistih, ki jih loči razkol in pokliči jih nazaj v zavetje resnice in k edinosti vere, da bo kmalu en hlev in en pastir.« Amen.	Dr. Fr. Grivec.
2. Božja previdnost je modra, mogočna, ljubezniva.
Množica se mi smili. Mark. 8, 1.
Današnji sv. evangelij nam priča, da Bog bolj za nas skrbi, kakor mi sami. 4000 ljudi sledi Jezusu, pa nihče se ne meni, kaj bo jedel. Kolikor manj pa skrbi ljudstvo zase, toliko bolj skrbi zanje Gospod. Zaupanje, katero ima množica do njega, poplača s tem, da naredi čudež in vse bogato nasiti.
Kako ljubezniva je vendar božja previdnost, kako skrbno čuva nad nami! Kdo se ji ne bo prepustil popolnoma? Kristjan, rečem ti, ako hočeš najti pravi mir in srečo, vdaj se docela božji previdnosti, ki je 1. modra, 2. mogočna, J-ljubezniv a. — O kaka tolažba za kristjana, da se more v vseh okolnostih svojega življenja izročiti previdnosti nebeškega Očeta, ki vse modro, mogočno in ljubeznivo urejuje! 1
1. Kaj je božja previdnost? Kakor veste, je Bog Stvarnik vsega vesoljstva; vse, karkoli je, je on ustvaril. Da pa ustvarjeni svet obstoji, ga Bog neprenehoma ohranjuje in vlada. In skrb, s katero Bog ves svet ohranjuje in vlada, imenujemo božjo Previdnost.
O božji previdnosti prvič trdim, da je modra, ne-s k o n č n o modra. — Ker je Bog ustvaril celi svet in vse stvari na njem, zato tudi ve, kaj se godi na celi zemlji. Sv. pismo las zagotavlja, da ima preštet pesek v morju, kapljice vseh voda, dneve obstoja sveta. In ker Bog vse ve in zna, zato tudi vlada Vse s to vednostjo, s tem znanjem, t. j. s svojo modrostjo. »Nič Se ne zgodi na zemlji brez vzroka« (Job. 5, 6), pravi sv. pismo. “Gospod vodi človekove stopinje; kdo izmed ljudi pa je v stanu razumeti njegovo pot,« (Preg. 20, 24.) Vsi lasje na naši glavi s° od njega sešteti in niti eden ne pade z nje brez njegove volje ah brez njegovega pripuščenja. Tako zatrjuje sv. pismo.
Kaj pa sledi zdaj iz tega, ker Bog vse tako ve, za vse skrbi ’n modro vlada? To, da moramo njegovo previdnost ponižno IJ1°liti in ji popolnoma zaupati.
Sicer je res, če bi mi hoteli samo s svojim razumom vse umeti, bi se nam mnogo zdelo nerazumljivo, morda celo neopravičeno. Toda ali se naj mi omejeni, slepi ljudje drznemo preiskovati najmodrejše naredbe božje? Bog naj bi nam, svojim stvarem, dajal račun o svojem vladanju? Kaka predrznost od nas!
A vkljub temu nam postane marsikaj umljivo, če isto premišljujemo vernega srca. — Na zemlji so bogati in revni ljudje. Glejte modro previdnost! Če bi bili vsi revni, bi nihče ne mogel pomagati drugemu; če bi bili vsi bogati, kdo bi potem hotel delati? Torej morajo biti bogati in revni, mora biti razloček stanov, oseb in opravil, drug mora drugega potrebovati, drug mora biti odvisen od drugega. Ali ni to jako modro? In zopet! Pravični je včasih srečen, da je hvaležen Bogu; včasih je nesrečen, da svojega srca ne obrne k svetu, ampak k Bogu; marsikateri pravični živi mnogo let, da daje drugim dober zgled; drugi umrje pa zgodaj, da ga hudobni ne zapeljejo. Ta ali oni hudobnež živi v blagostanju, da tako prejme plačilo za svoja dobra dela; drugi pa živi v stiskah, da bi ga to pripeljalo k Bogu nazaj; eden doseže visoko starost, da ima tako čas se spokoriti; drugi pa naglo umrje, da Bog pokaže svojo pravičnost. Ali ne dokazuje vse to modrosti božje previdnosti?
Pa kaj se jaz, ki sem prah in pepel, drznem preiskovati nerazumljiva pota božje previdnosti! Ali mi ne pravi modri kralj, »da človek ne more umeti vseh božjih del, ki se gode pod solncem, in kolikor bolj se trudi v preiskovanju, toliko manj najde?« (Eccl. 8, 17.)
II. Kako modra je pa božja previdnost v vseh zadevah, ravnotako mogočna je tudi. Da se o tem prepričamo, le čujmo, kaj pravi sv. pismo! V knjigi Modrosti berem: »Ona z močjo sega od kraja do kraja.« (8, 1.) V Esterini knjigi je pa zapisano: »V tvoji oblasti je vse in nikogar ni, kateri bi se mogel ustaviti tvoji volji.« (13, 9.)
Mislite si, predragi, desko, ki plava po vodi. Veter iu valovi si prizadevajo, da bi jo potopili v globočino, pa vendar vedno plava po vrhu; naposled jo njeni onemogli sovražniki p° brezuspešnem trudu vržejo na suho. Vidite, ravnotako prazen je tudi ves trud človekov, če je Bog sklenil nasprotno. Nadvse mogočna božja previdnost izpremeni zadržke v pripomočke’ Čujte par zgledov!
Senaherib, mogočni asirski kralj, oblega mesto Jeruzalem z neštevilno vojsko in nič se mu ne zdi bolj gotovo, nego to, da bo mesto v kratkem njegovo. Pa glej! Bog pošlje angela morilca v tabor asirskega kralja in v eni noči je mrtvih 185.000 sovražnikov. Kralj pobegne, pa njegovi lastni sinovi ga umore-— Kralj Savel preganja noč in dan Davida in ga skuša usmrtit*! da ne bi zasedel kraljevega prestola. A božja previdnost je sklenila, da David postane kralj in je tudi postal vkljub vsema preganjanju, dočim je Savel žalostno končal. — Jakobovi sinovi
prodajo iz zavisti svojega brata, nedolžnega Jožefa, Madijanitom. Tako postane suženj. Toda previdnost božja, ki je čuvala nad Jožefom, zmaga. Jožef postane podkralj egiptovski in celo rednik svojega očeta in bratov.
Tako mogočno torej je vladala božja previdnost od nekdaj in vlada še dandanes nad vsemi ljudmi skupno in nad vsakim človekom posebej. Kaj je vsled tega potrebnejše, kaj koristnejše, kakor da se ji vseskozi prepustimo in vdamo s polnim zaupanjem, ker nam ves svet ne more škodovati zoper voljo božjo? Nasprotno pa, kaj nam morejo koristiti vsi ljudje, če je pa božja previdnost zoper nas? »Proklet človek,« pravi Bog pri preroku Jeremiji (17, 5), »kateri zaupa v človeka ... in katerega srce odstopi 6d Gospoda.« »Srečen pa človek, kateri zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo upanje.« (17, 7.)
III.	Bog pa ni samo Stvarnik, ampak je tudi Oče vseh stvari, ki jih goreče ljubi. Ta ljubezen je vzrok, da za vse stvari po očetovsko skrbi. In to očetovsko skrb imenujemo ljubeznivost božje previdnosti.
»Tvoja previdnost, Oče, govori modri kralj k Bogu, ga vodi ... in vse prijetno urejuje.« (Modr. 14, 3—8.) »Kakor se oče usmili otrok,« nas zagotavlja David (ps. 102, 13), »se Gospod usmili tistih, ki se ga boje.« — In zares, poglejmo na Mojzesa! Mati njegova ga na ukaz egiptovskega kralja položi v jerbašček in spusti po vodi. Ali je pa izgubil življenje? Ne, zakaj božja Previdnost je zanj skrbela. — Izraelci potujejo po izhodu iz Egipta po puščavi. Kaj bodo jedli in pili, ker nikjer ni nič. Ne skrbite! Bog jim pošlje mano iz nebes in iz trdega skalovja priteče hladna studenčnica. — Pri sv. Matevžu (6) nam Kristus naravnost zatrjuje, kako Bog skrbi za nas. Če za lilije na polju in ptice pod nebom nebeški Oče skrbi, pravi Zveličar, koliko bolj bo skrbel za vas, ki ste mu neskončno ljubši, kakor one stvari. Pač res! Koliko je revnih ljudi na svetu, koliko siromakov, koliko sirot, ki nimajo ne očeta, ne matere, ne nikogar svojih, pa vsi imajo vsakdanji živež in sploh, kar jim je potrebno Za življenje. In ali nimamo tudi v današnjem evangeliju dovolj jasnega dokaza, kako božja previdnost skrbi za vse? Kakor ljubeznivo je skrbel Zveličar tu za 4000 ljudi, ravnotako skrbi oog v svoji neskončni dobrotljivosti za vse ljudi dan na dan.
Zaradi tega pa zaupajmo na božjo previdnost! Zaupajmo na njo spoštljivo, ker je modra; zaupajmo njo trdno, ker je mogočna; zaupajmo na njo o t r o -s k o, ker je ljubezniva! — Oče, ki imaš majhen zaslužek, Pa veliko družino, zaupaj na Boga, rekoč; Gospod, ti vidiš, da ^alo zaslužim, preživiti jih moram pa mnogo. Skrbi torej ti za nas, saj si Oče nas vseh! Kristjan, ki si bolan ali imaš sploh mnogo trpeti, izroči se božji previdnosti in hiti h Gospodu, saj
veš, da te vabi k sebi, rekoč: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil.« (Mat. 11, 28.) Vernik, ki ti je napravil škodo požar, povodenj, toča, suša, ali kaka druga taka nezgoda, vdaj se popolnoma božji volji ter reci s pobožnim Jobom: Bog je dal, Bog je vzel, kakor se je dopadlo Gospodu, se je zgodilo; bodi češčeno njegovo ime! Siromaki, sirote, trpini, prepustite se božjim naredbam in zaupajte na Boga, saj je on vaš ljubeznivi Oče, ki za vse po očetovsko skrbi!
Tako moramo, predragi v Kristusu, božji previdnosti vedno zaupati v vseh razmerah tega življenja. Nikoli pa ne smemo zoper Boga godrnjati, češ, to ni prav, da sem jaz tako ubog, oni pa tako bogat, jaz bolan, oni pa zdrav, jaz delavec, oni gospod. Ne, predragi, to ne sme biti, to je pregrešno. Zaupajte marveč s polnim srcem na Boga, nebeškega Očeta, kakor sv. pismo opominja, in vedite, da še »nihče ni bil osramočen, kateri je v Gospoda upal.« (Sir. 2, 11.) Amen.
Po P. R. Graserju O. S. B.: K. Čik.
Sedma nedelja po binkoštih.
1. H&kšna naj bodo naša dela, da bodo Bogu
dopadljiva ?
Vsako drevo, ki ne obrodi dobrega sadu, bo posekano in vrženo v ogenj.
Mat. 7, 19.
Gospodar, ki jemlje v službo posla, mu natančno razloži dela in dolžnosti, katera mora izpolnovati. Tudi kristjana vzame Bog v svojo službo pri sv. krstu in mu naznani, kaj ima storiti, če hoče k njemu priti v nebesa uživat nebeško plačilo. Če pa ne izpolnujemo volje božje in ne izvršujemo dobrih del, nas bo pahnil svoječasno v večni ogenj kot drevo, ki ne obrodi dobrega sadu. — Sad krščanskega življenja je mirna, vesela vest na tem svetu, po smrti pa večno veselje, ker Gospod Bog bo vsakemu stotero povrnil, kar pretrpi na zemlji zavoljo njega.
Zaupajoči na večno plačilo so bili mučenci nepremagljivi, neustrašeni v trpljenju. Šli so v mučeniško smrt kakor na ženi-to vanje.
V nebesa je pravzaprav lažje priti kakor v pekel, ker ljudje skrbijo bolj za pekel kakor za nebesa. Če bi se ljudje toliko trudili za zveličanje, kakor se trudijo za pogubljenje, bi se lahko zveličali. Koliko hudobij, tatvin, nesramnosti se zgodi v nočnem času, Lokomnik si ne upa najesti do sitega v skrbi, da bi ne obubožal. — Ali se pa človek trudi po cele noči tudi za svoje zveličanje? Ali se usmili bližnjega v svoji skoposti? Lahko bi se pač zveličali, ko bi se toliko trudili za dobro pred Bogom, kakor da počenjajo slaba dela.
Zato nas opominja sv. Pavel v današnjem listu, da se trudimo za zveličanje, zlasti oziraje se na plačilo, ki čaka pravične.
Sv. puščavnik Arzenij je slišal tele besede: »Pojdi in poglej človeško dejanje in nehanje!« Ko se ozre, vidi zamorca, ki si je naložil drva. Veliko breme je nabasal, da ga ni mogel zadeti. Ne da bi kaj odložil, je še več nalagal. Drugič vidi človeka, ki je zajemal vodo z rešetom in je napolnjeval veliko jamo. Venomer je zajemal, a jama je bila vedno prazna. Tretjikrat vidi dva jezdeca, ki hočeta v cerkev z dolgim tramom, a nista mogla, ker tram je to branil; bolj ko se zaženeta, dalje odletita, trama Pa le nočeta odložiti. Sv. Arzenij si ni mogel razlagati, kaj to pomeni. Nevidni glas mu to pojasni. — Zamorec je nespametni grešnik, ki se noče spokoriti, odložiti grehov, ampak naklada na stare grehe še nove. Mož, ki je zajemal vodo z rešetom, Pomeni človeka brez milosti božje. Četudi se trudi za dobra dela, mu vendar nič ne koristijo za nebesa, ker jih ne izvršuje v stanu milosti božje. Jezdeci s tramom obloženi so vsi prevzetni kristjani, ki mislijo, da jim nebesa ne uidejo, zato živijo brez vse skrbi in pokore za nebesa. Pa nebeška vrata so preozka za take ljudi, napuh jim brani v nebesa. Tako je tudi z nami. Eni nočejo, drugi pa ne vedo, kako bi skrbeli za zveličanje. Kaj nam je tedaj storiti? Sestra sv. Tomaža Akvinskega ga je vprašala, kaj ima storiti, da pride v nebesa. Sveti brat ji je odgovoril; »Predvsem je potrebno; da v resnici hočeš priti v nebesa. Kdor pa sam noče, mu vsi pripomočki ne pomagajo.«
Če pa hočemo priti v nebesa, so nam potrebne tri reči.
1.	Najprej milost božja. Služabniki imenitnih gospodov se poznajo po obleki; tako pozna tudi Bog svoje zveste služabnike po svatovskem oblačilu milosti božje, katero smo pre-leli pri sv. krstu.
S smrtnim grehom zgubimo to lepo obleko in postanemo nasprotniki božji. Vse dobro, kar je storil sv. Pavel, je pripisoval milosti božji. — Kako neprecenljiva zguba je tedaj zguba milosti božje! Kakšno zgubo ima n. pr. nesramnež, ki se spravi z Bogom ° velikonočnem času, pa kmalu zopet zabrede v stare grehe in živi v njih do prihodnje velike noči! Kakšno zgubo ima požreš-než, ki se opijani še tisti dan, ko gre k spovedi! Vse molitve, Vsa dobra dela, katera opravlja v stanu smrtnega greha, nimajo Vrednosti za nebesa. To pa ni le škodljivo, ampak tudi nevarno.
Svoje dni so oblegali vojaki mesto. Pogumni stotnik s hrabrimi vojaki je hotel vdreti v mesto skozi zid, ki so ga prevrtali s topovi. Za zidom so ga pa čakali sovražniki, pripravljeni na °°j. Strah je obšel stotnika, kakor bi stal pred peklenskimi Vfati, obrne se z vojaki in zbeži. Sovražniki so ga zasmehovali, vojaška oblast ga je obsodila k smrti, ker je bil kriv s svojim °egom, da niso vzeli mesta. Pred izvršitvijo smrtne obsodbe
k.
nagovori takole svoje tovariše: »Ker me imate za strahopetca, vam povem, zakaj sem ubežal; morda bo to dobro tudi za vas. Ko sem stal pri mestnih vratih in videl nevarnost, se spomnim smrtnega greha, katerega se nisem spovedal in se zanj spokoril in sem spoznal, da se večno pogubim, če tako umrjern. Nisem se bal sramote, ne kazni, ki me čaka zato, hotel sem uiti le večni smrti.« Porečete morda: »Bi bil lahko obudil popolni kes!« »Tega nisem utegnil še v misli vzeti,« pravi stotnik. »Zdaj sem se obtožil greha, rad umrjern zaupajoč v milost božjo.« Tovariši so na tihem premišljevali nevarnost smrtnega greha. Nihče naj ne odlaša pokore od danes do jutri, od ene velike noči do druge, ker ne vemo ne ure ne dneva, kdaj bo treba stopiti pred sodbo božjo. Če hočemo tedaj priti v nebesa, moramo živeti in umreti v stanu milosti božje.
2.	Potrebno pa je tudi, da izpolnujemo zvesto dolžnosti svojega stanu. Ljudje si radi zbirajo stan. Kmet bi rad bil gospod, gospod zavida kmeta. Oseba samskega stanu si želi moža ali ženo, poročen človek zdihuje po samskem stanu. Stan človeka pa še ne stori srečnega, ampak le mpolno-vanje stanovskih dolžnosti. Vsak stan pelje v nebesa. Ni treba velike učenosti, ne posebno svetih reči. Bog le tistega ceni, ki mu zvesto služi v stanu, v katerega ga je postavil.
Bere se o sv. puščavniku Pafnuciju, da je prosil Boga, naj mu pokaže, koliko velja pred Bogom. Bog mu razodene, da toliko velja, kakor sosedni bogati graščak. Puščavnik gre v grad in vpraša graščaka, kako živi. Bogati graščak se čudi, da ga po tem vpraša. Graščak mu pove, da ne stori kaj posebnega. »Popotnikom,« pravi, rad postrežem, revežev ne zaničujem, jim rad pomagam po svojih močeh, pravičen sem do svojih služabnikov, nikomur ne delam škode, nobenega ne žalim, vsem želim srečno in mirno življenje.« Sveti puščavnik je tedaj zvedel, da ni potrebno posebno velikih reči za zveličanje, ampak le zvesto izpolnovanje stanovskih dolžnosti. Iz tega lahko spoznamo, da bo vsakdo lahko kraljeval v nebesih, naj bo še tako nizkega, zaničevanega stanu, bodisi kmet, hlapec, dekla, berač, če le živi po volji božji v svojem stanu. — Vsakemu človeku, bodisi kateregakoli stanu, če le zvesto izpolnuje svoje dolžnosti, veljajo Gospodove besede: »Prav, dobri in zvesti hlapec, ker si bil v malem zvest, te postavim črez veliko, pojdi v veselje svojega Gospoda!«
3.	Če se hočemo zveličati, moramo vse storiti z dobrim namenom, v božjo čast in svoje dušno zveličanje. Sv. AvgU' štin pravi: »Bog gleda na to, zakaj se to ali ono stori, ne na to, k a j kdo stori.«
Dober namen posvečuje naša dela pred Bogom, četudi sc ljudem ne dopadejo. Sosed posvari soseda, naj se poboljša; sosed mu pa zameri in ga začne grdo gledati. Sosed je dobro mislil in ima zasluženje pred Bogom. Gospodar v hiši posvari
svojo družino, da jo obvaruje greha in nesreče; družina pa je nevoljna in celo preklinja gospodarja zavoljo tega. Pa taka kletev je le blagoslov za poštenega gospodarja.
Slab, pregrešen namen pa obrača dobra dela v greh in jim vzame zasluženje za nebesa. Recimo, da premožen človek kaj daruje cerkvi, pa zato, da bi ga ljudje hvalili, ne pa zato, da povišuje čast božjo in skrbi s tem za svoje dušno zveličanje. — Tedaj njegov namen ni bil dober. Hinavec moli, poklekne pred vsakim križem, se pokropi z blagoslovljeno vodo, pa vse to zato, da ga ljudje vidijo in imajo za svetnika. Njegova pobožnost je podobna gnilemu jabolku, ki je od zunaj lepo rdeče, znotraj pa gnilo. Manjka mu dober namen. Ali niso delali tako tudi farizeji? Pa vendar so bili zoprni v očeh božjih.
Dober namen stori majhne reči velike pred Bogom. Zgled za to imamo v sv. pismu. Uboga vdova je vrgla v cerkveno Pušico dva vinarja kot dar svojega dobrega srca, bogatini so pa metali v njo veliko denarja. In vendar pravi Jezus, da je bil več vreden vdovin dar, kakor pa bogati darovi bogatinov; ti so yrgli v pušico iz svoje obilnosti, da bi jih ljudje hvalili, vdova pa je vrgla vse, kar je imela. Bog sam pravi, da ne bo ostal brez plačila kozarec mrzle vode, če ga podamo bližnjemu iz dobrega namena. Torej z majhnimi rečmi, storjenimi z dobrim namenom, si lahko pridobimo nebesa. — V Betaniji sta stregli pri neki priložnosti Zveličarju sestri Marija in Marta. Marija se ni veliko zmenila za telesno postrežbo, ampak je raje poslušala Jezusove nauke. Marta si je pa na vso moč prizadevala za telesno Postrežbo, da jo je celo Zveličar posvaril rekoč: »Marta, Marta, yeliko se trudiš, pa le eno je predvsem potrebno, skrb za zveličanje.« Marijo je pa pohvalil, ker ni toliko- skrbela za telesne Potrebe, kakor za dušne zadeve; s tem si je izvolila del, ki ji ne bo nikdar odvzet.
Tudi nam se približuje ura in morda ni več daleč, ko bomo vse zapustili na zemlji, ko nam bo odvzeto vse posvetno. Od vsega nam bo ostala le mrtvaška rakev in nekaj zemlje, s katero nas bodo zagrnili. Le zveličanje, katero si priskrbimo z dobrimi deli, storjenimi v stanu milosti božje in z dobrim namenom, nam no ostalo vekomaj. Amen.	Otilij Medveš.
2. Zakaj je poviraeljivost v stare grehe tako
pogubna.
Vsako drevo, katero ne stori dobrega sadu, bo posekajio in vrženo v ogenj.	Mat. 7, 19.
Bog sovraži hlimbo, goljufijo in hinavščino. To nam zatrjuje Zveličar v današnjem evangeliju, ko govori o lažnivih prerokih, ki hodijo okoli v ovčjih oblačilih, znotraj so pa zgrabljivi volkovi. Da bomo pa ljudi prav spoznali, nadaljuje Gospod, jih moramo presojevati, kakor drevesa, po njih sadovih, po njih delih. Kako malo je pa tistih, ki so po zunanjem taki, kot po znotranjem! Navidez so dobri, v resnici pa izprideni. Ta graja Kristusova zadeva zlasti povračljive grešnike. Ti so, ki se po vnanje oblačijo v ovčja oblačila in so navidezno spokorni grešniki, a znotraj so zgrabljivi volkovi in nespokorniki. In ta stalni povrat v stare grehe je oni obžalovanja vredni in nesrečni stan, je ona najnevarnejša dušna bolezen, o kateri hočem danes govoriti. Zato rečem: Ni hujše dušne bolezni za kristjana, nego povračlji-vost v prejšnje grehe, kajti 1. grešnik ali bolnik postaja vedno slabši, 2. bolezen vedno hujša, 3. zdravila postajajo vedno brezuspešne jša in 4. dušni zdravnik se naposled utrudi. — Kako malo upanja za ozdravljenje bolnika med takimi okoliščinami! I.
I. Vsak smrtni greh je, dragi verniki, huda, nevarna dušna bolezen, kakor nas uči sv. vera. Ta bolezen se da pa od zakramentalnega zdravnika Jezusa le tako ozdraviti, če bolnik rabi zakramentalna zdravila; vsaj je ozir telesni bolezni ravnotako. Ozdravljenje je pa komaj mogoče, če se bolnik vedno povrača v svoje stare velike grehe. Kajti kakor povrat v telesne boleznb tako je tudi povrat v dušne bolezni mnogo nevarnejši od prve bolezni. Najnevarnejši je pa trajni povrat, o katerem danes govorim. Zakaj ta pogostni, stanovitni povrat slabi bolnika vedno bolj, tako da se vedno težje varuje starih grehov.
Da, tako je, povračljivi grešnik! Čim pogosteje se povračaš v svoje prejšnje grehe, tem bolj pešaš v moči, ogibati se jih, tem slabši postajaš. To je prav naravno. Čim večkrat namreč storiš gotov greh, tem bolj se ga navadiš; ta navada ti postane narava, naravna potreba in po naravni poti ti ni več mogoče ogibati se tako privajenega greha. Kolikorkrat imaš izkušnjave v ta greh, ga tudi storiš, narava pa, ki je že privajena temu grehu, te pri vsaki priložnosti skuša. Zakaj se pijanec tolikokrat upijani? Zakaj preklinjevalec vedno preklinja? Zakaj ne more nečistnik obče-
vati s predmetom svoje nečiste strasti, ne da bi grešil? Zgolj zato, ker je vsem tem greh prišel že v navado. Čim starejša je pa navada, tem bolj je ukoreninjena in tem težje jo je vsled tega odložiti, kajti »stara navada je železna srajca«, pravi pregovor. Tako je torej ta stvar v naravnem oziru.
Ako si jo sedaj ogledamo še v duhovnem oziru, se nam še bolj razjasni. Kakšna sredstva ima kristjan varovati se greha? Nobenega potrebnejšega ne, nego milost božjo. Kje jo pa mora iskati? V zakramentu sv. pokore. Kajti zakrament sv. pokore nam ne deli samo milosti odpuščenja grehov, ampak nam daje hkrati posebno moč, storjenih grehov se ogibati v prihodnje. Kaj mora biti torej vzrok, o grešnik, če po spovedi vedno zopet zabredeš v stare grehe? Gotovo eden izmed naslednjih dveh: ali preredkokrat prihajaš k spovedi ali pa nevredno prejemaš ta zakrament. Pa kaj delam razloček! Grešnik, ki je vajen povračati se v stare grehe, stori oboje: redkdokdaj prejema zakrament sv. pokore in še, kadar ga sprejme, ga sprejme nevredno. Redkokrat pride k spovedi. Kako tudi ne? Vsaj nima nobene vneme poboljšati se, vsaj se boji, da ne dobi odveze, vsaj nima volje, popustiti svoje grešne navade in bližnje priložnosti v greh. Zato se ogiblje spovednice, dokler le more. Kaj mu pa tudi koristi spoved? Vsaj jo opravi nevredno. To nam dokazuje Posledica, ker po spovedih ravnotako ali pa še bolj greši, kakor popreje. S svojimi naravnimi močmi se ne more varovati greha, Bog mu pa ne da milosti, ker nevredno prejema zakrament sv. pokore in tako postaja vedno slabši, vedno večji suženj svojih strasti.
II.	Medtem pa vedno bolj raste njegovo zlo, napreduje njegova bolezen. Dve reči sta Posebno, ki povzročujeti in pomnožujeti njegovo bolezen: nagnjenje k hudemu in hudobni duh.
Nagnjenje k hudemu, ki je nasledek izvirnega greha in biva ves čas v nas, dokler živimo, postaja tem močnejše, čim •nanj ga zatiramo, čim bolj se mu udajamo. Glejte to na zgledu! Človek, ki še ni vajen nečistemu grehu, ima sicer včasih izkuš-njave mesa; toda mnogo je pa tudi dni, da, celo tednov, ko nima n*č takih izkušnjav. Nasprotno pa nadlegujejo in mučijo tistega, je vseskozi vdan strastnemu grehu nečistosti, izkušnjave dan na dan prav občutno, prav silno; vsaka najmanjša priložnost mu vzbuja strast in izkušnjavo, še celo v sanjah nima miru in le redkokrat ne privoli v izkušnjave in ne greši.
Pa ne le hudo nagnjenje, ampak tudi hudobni duh postaja 2 vsakim povratom predrznejši in pogumnejši. Satan je strašno razjarjen, če ga v zakramentu sv. pokore zapodimo iz svojega Srca, Ako mu iznova dovolimo vhod, iz maščevanja ne pride *.am, ampak pripelje s seboj po besedah Zveličarjevih sedem nfugih duhov, hujših od njega, in tako je poslednje stanje grešnikovo slabše od prvega. Kajti če se spočetka ni mogel ustav-

ljati enemu vragu, kako se bo sedmim? Tu sledi potem žalibog povrat, greh na greh.
In to je zaslužena kazen, s katero Bog kaznuje človeka za povračljivost, da ga namreč vedno bolj in bolj prepušča rastočemu nagnjenju h grehu in oblasti satanovi, ker se ravno s povrati kaže nehvaležnega proti njemu in nevrednega njegovih milosti.
III,	Sedaj nastopi pa še tretje zlo. Zdravila, ki naj bilečila grešnikovo bolno dušo, imajo vedno manj uspeha. Telesna zdravila imajo to lastnost, da čem pogosteje jih človek rabi, tem manj koristijo in naposled, ko jih je človek do cela navajen, izgube popolnoma svojo zdravilno moč. Pri dušnih zdravilih je pa ravno nasprotno; čim bolj jih rabimo, tem bolj nas zdravijo. Čim pogosteje kdo vredno prejema zakrament sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa, tem večje in številnejše so milosti, ki jih sprejema, tem večja je srčnost in moč v boju zoper izkušnjave.
Žalibog je pa navada stalno povračljivih grešnikov, da redkokrat, prav redkokrat opravljajo spoved in pristopajo k sv. obhajilu. Dokler se le da, žive raje v svojih grehih, ne da bi se hoteli poboljšati. In kakor delajo glede na spoved in sv. obhajilo, prav tako ravnajo tudi ozir drugih zdravilnih sredstev. Ogibljejo se pridig, zanemarjajo duhovne pogovore, ne zmenijo se za duhovno berilo, skratka, izogibajo se vsemu povsod, kjer vidijo opis svojega žalostnega dušnega stanja.
0, koliko je dandanes takih grešnikov! Kaj nam je misliti o njih? To kar pravi modri Sirah: »Strah Gospodov prežene greh, zakaj kdor je brez strahu, ne more biti opravičen, njegova srdita jeza mu je namreč v pogubo.« (I. 27, 28.) Sv. Pavel piše v listu do Hebrejcev isto. Če je človek, pravi, že večkrat sprejel milost božjo, pa se vedno povrača v svoje prejšnje grehe, se mu godi, kakor zemlji. Ako je prejela že večkrat dovolj za rodovitnost potrebnih snovi, pa vendar rodi samo trnje, je prokleta.
Vse to, s čemur žuga sv. Pavel povračljivemu grešniku, Bog tudi res izvrši nad njim. Za dokaz čujte sledečo dogodbo! V neki vasi blizu mesta Dijon na Francoskem je živel plemič, ki se je vedno povračal v svoje stare grehe in se ni zmenil za spoved in pokoro. Nekoč hudo zboli, a se tudi sedaj še noče izpovedati. Tu zagleda na odeji svoje postelje zapisane z velikimi črkami svetopisemske besede: »Iščite Gospoda, ko se lahko najde.« (Iz. 55, 6.) Mesto da bi si bil pa vzel bolnik ta božji opomin k srcu, sumniči, da mu je njegov dušni pastir dal te besede zapisati na odejo, da bi ga tako nagnil k spovedi. Zato se porogljivo smeja in norčuje ter grozi, da bo v kosce raztrgal odejo, ako mu jo ne odneso. Daši pa niti spovednik, niti domači niso ničesar videli na odeji napisanega, jo vzamejo vendar proč ter prineso drugo. Pa glej, tudi na tej vidi bolnik zapisane iste
besede in pod njim še tele: »Iskali me boste in me ne boste našli.« (Jan. 7, 34.) Menite li, predragi kristjani, da je to ganilo trdovratneža? Ne; tudi to odejo ukaže odstraniti. Dajo mu tretjo. Strašno! Na tej pa zagleda zapisano: »V svojem grehu boste umrli.« (Jan. 8, 21.) Ko bolnik to prebere, v resnici umre. V celi hiši pa nastane ob njegovi smrti tak potres, kakor bi se hotelo vse podreti. To je ženo umrlega tako presunilo, da je s hčerjo vred stopila v strogi red karmeličank, dočim je sin ranjkega postal kapucin.
Ta strašna dogodba nam dokazuje, da vsa zdravila nič ne pomagajo povračljivemu in trdovratnemu grešniku in da ga ne morejo pripraviti h pokori. Pač žalostno stanje njegovo!
IV.	Slednjič se ozrimo, verni poslušalci, na zdravnika; morebiti on pomaga bolniku. Tudi to upanje je prazno. Če bolnik vedno bolj peša, bolezen pa vedno narašča in če zdravila nimajo nobenega uspeha, se tudi naposled zdravnik utrudi in naveliča ter prepusti bolnika njegovi usodi. In ta usoda je smrt.
»Predolga bolezen utrudi zdravnika,« pravi sv. pismo. (Sir. 10, 12.) Tako je pri telesnem zdravniku in tako je tudi pri Bogu, našem dušnem zdravniku. Zgledi naj nas prepričajo o tem! Ko je bilo vse zastonj, kar je bil Bog obetal in grozil po preroku Jeremiju Babilonu, je to mesto popolnoma zapustil s svojo pomočjo. — Judje se niso zmenili ne za opomine prerokov, ne za ljubeznive svaritve Zveličarjeve. Zato se jih je Bog naveličal in jih je zavrgel. — Kralj Antioh je nečloveško divjal proti Judom vkljub vsem svaritvam. Posledica temu je bila zaslužena kazen strašne smrti, — Judež izdajalec se ni hotel spokoriti na mnoge opomine Gospodove; ostal je pri svojem brezbožnem sklepu. Zato ga je Bog zapustil, da je potem v obupu izvršil samoumor. — Naj zadoščajo ti zgledi! Kako Marsikateri grešnik umre zapuščen od Boga ravno vsled povrač-Ijivosti! V življenju ga je Gospod dolgo klical; poučeval ga je Po dušnih pastirjih v veri, slikal mu v pridigah gnusobo pregreh in lepoto čednosti, obetal mu nebesa, pretil s peklom, čakal na njegovo pokoro in izpreobrnitev: toda vse zaman. Naposled se je Bog utrudil, ga je zapustil in zapuščenju je sledila nespokor-n°st, nespokornosti trdovratnost, trdovratnosti nesrečna smrt, nesrečni smrti večno pogubljenje. Na smrtni postelji se v zadnjih trenutkih ni mogel izpreobrniti, kajti umrl je ali nagle nepre-vjdene smrti, ali je umrl pa bolj počasne smrti, kar ga pa tudi ?i rešilo, ker kes in pokora na smrtni postelji navadno ne izvira lz ljubezni do Boga, ampak iz golega strahu pred smrtjo. Kako žalostna je potem taka smrt!
Ali ste spoznali sedaj, 'preljubi v Gospodu, obžalovanja Vredno stanje povračljivega grešnika? Tak grešnik postaja vedno slabejši, bolezen njegova vedno nevarnejša, vrhtega zdraha pri njem izgube svojo moč in naposled se ga še Bog naveliča.
Tu se poslužim koncem govora besed sv. Pavla ter vam rečem: »Preljubi, dasiravno tako govorimo, upamo pa od vas kaj boljšega in kar prinese zveličanje.« (Hebr. 6, 9.) Toda če bi bil morda v naši družbi vendarle kak povračljiv grešnik, ga prosim pri božjem usmiljenju, pri neskončni ceni predrage krvi Odreše-nikove, pri njegovi lastni duši in njegovem, zveličanju, naj si vzame te resnice, o katerih sem danes govoril, k srcu ter naj jih dobro prevdari! Spomni naj se žalostnega in nesrečnega stanja povračljivega grešnika ter prosi Boga za milost, da iz sužnja greha in hudobnega duha postane prijeten otrok božji. Amen.	Po P. R. Graserju O. S. B.: K. Čik.
Osma nedelja po binkoštih.
1. Bog rad odpušča grešnikom njihove grehe.
(Obenem priložnostni govor za god sv. Marije Magdalene.)
Njej pa je rekel: »Odpuščeni so ti tvoji grehi.«	Luk. 7, 48.
Tudi za nas bo prišel čas, ko bomo slišali besede: »Daj odgovor o svojem hiševanju!« (Luk. 16,3.) Nobena stvar nas ne bo tistikrat bolj tolažila, kakor zavest, da je Gospod Bog usmiljen oče, »ki noče smrti grešnika, ampak da se spreobrne in živi«. Zato moramo to resnico večkrat premišljevati. Posebno lepo se razodeva ta resnica v evangeliju, ki ga sv. Cerkev ukaže brati na jutrajšnji sopraznik sv. Marije Magdalene. Zato navežem svoje besede na evangelijski dogodek jutrajšnjega dne. Sv. evangelij nam pripoveduje, da je bil Jezus povabljen v hišo farizeja Simona. — Kakor že večkrat, je pokazal Jezus tudi v hiši farizejevi, ki ga je povabil v goste, kaj je pravzaprav, da je namreč Bog grešnikov, dobrotnik nehvaležnežev, da je oče izgubljenih otrok, da je prijatelj onih, ki so padli, da je oče usmiljenja. Neka ženska, ki je bila znana zaradi svojega pregrešnega življenja kot velika grešnica po vsem mestu, je prišla v hišo farizeja Simona, v kateri je bil Jezus v gosteh, in je padla k Jezusovim nogam. A mesto, da bi jo Jezus odslovil, pahnil od sebe, jo kaznoval, kakor je zaslužila, jo je sprejel z največjo ljubeznijo. Jokajoča grešnica, ki se je bala, da jo bo Jezus z osorno besedo pahnil od sebe, ni slišala iz njegovih božjih ust drugega, kakor besede usmiljenja, ljubezni, milosti. Prosila ga je usmiljenja, in on je ni pahnil od sebe, ampak jo je pogledal s pogledom ljubezni, usmiljenja, odpuščenja, jo je tolažil, vrnil ji je mir srca in izgubljeno nedolžnost, in ona, ki je bila v pohujšanje vsemu mestu, je postala po njem vzor izpreobrnjenja in spokor-nosti v njegovi sv. Cerkvi.

Dragi v Gospodu! Bogu najljubše, najdražje opravilo, Bogu lastno delo je, odpuščati grešnikom njihove grehe, sprejemati grešnike z ljubeznijo in usmiljenjem. O tej resnici, ljubljeni v Kristusu, vam hočem danes govoriti in vam pokazati: 1. kako zelo želi Bog odpustiti, 2. kako rad odpusti in 3. skakšnim veseljem odpusti grešniku njegove grehe.
I.	Nič ni težjega za razžaljenca, kot odpustiti iz srca onemu, ki ga je razžalil, in premnogokrat nas ne more niti izrecna zapoved Kristusova, niti peklensko brezdno, ki nas čaka, ako ne bomo odpustili svojim razžalivcem, dovesti do tega, da bi iz srca odpustili njim, ki so nas razžalili. Razžaljenemu človeškemu srcu je namreč takorekoč v veliko uteho in tolažbo, ako se more maščevati nad svojim razžalivcem in si ohladiti z maščevanjem svojo jezo. Počasni v odpuščanju in nadvse maščevalni so ljudje. A ves drugačen je neskončni Bog. Ako nas Bog kaznuje, ako se Bog maščuje nad nami zaradi naših grehov, hudobij, nas kaznuje le nerad, se maščuje nad nami le takorekoč prisiljen po svoji neskončni pravičnosti. Ako nas Bog kaznuje, kakor kaznuje ljubeča mati svojega neposlušnega otroka; kakor ljubeča mati, pravim, ki kaznuje svojega otroka, ker je vsled otrokove hudobije primorana, ga kaznovati, ki bi pa rajši videla, da bi ji ga ne bilo treba kaznovati. Ako nam pa odpusti naše grehe, nam jih odpusti s takim veseljem, s tako radostjo, ki preveva srce človeka, ki je vendar enkrat dosegel po dolgotrajnem upanju, iskanju, čakanju svoj smoter.
Ko je v Noetovih časih hudobija človeška tako narastla, da je prikipela do vrha, tedaj ni moglo mirno več gledati oko božje pravičnosti te strašne, vedno naraščajoče človeške hudobije. Hudobija človeškega rodu je prekoračila meje božjega usmiljenja, in Bog je sklenil v svoji neskončni pravičnosti, iztrebiti z vesoljnim potopom vesoljno človeštvo razen Noeta in njegove družine z obličja zemlje. Toda, kako težko je bilo Bogu, izvesti ta strašni sklep! Kako nerad je izvedel neskončni Bog la svoj sklep! Segel je po meču maščevanja, »a srčna žalost ga je prevzela znotraj« (I. Moz. 6, 6), kakor pravi sv. pismo, iztegnil je svojo roko, da kaznuje človeški rod, a prevzela ga je taka bolest, da mu je srce krvavelo žalosti, »in srčna žalost ga je prevzela znotraj«. (I. Moz. 6, 6.) In koliko časa je odlagal, izvesti svoj sklep in kaznovati grešni človeški rod! Česa ni storil, da bi se izpreobrnil človeški rod, in da bi lahko odpustil, kar je tako srčno želel in da bi mu ne bilo treba izvršiti svojega groznega sklepa. Naznanil je brezbožnežem, da jim odpusti, ako s® izpreobrnejo. Noetu je zapovedal, da naj oznanjuje pokoro !n da naj izpreobme grešni svet. Naposled je ukazal pobožnemu ln pravičnemu Noetu, da naj začne delati ladjo, da bi videl grešni
Duhovni Pastir.	25
svet, da res namerava neskončni Bog izpolniti svoje žuganje in da se vse pripravlja, da iztrebi pravični Bog z vesoljnim potopom grešni človeški rod z obličja zemlje. In to ladjo, ki bi se bila lahko kmalu napravila, je delal Noe na povelje božje 120 let. Zakaj je delal Noe tako dolgo časa ladjo, vpraša sv. Janez Zlato-usti. Zato, ker je Bog nadvse želel, da se izpreobrne človeški rod in da mu odpusti iz srca. Odlagal je dolgih 120 let, izpolniti svoje žuganje, da bi vendar končno ljudje uvideli svojo hudobijo ter se izpreobrnili. Bog je čakal z največjo potrpežljivostjo, da bi se izpreobmil človeški rod, hrepenel in želel je z najiskrenejšim hrepenenjem, da bi mogel odpustiti človeštvu njegove strašne hudobije, dokler Noe ni dogotovil ladje.
Takšen je Bog do grešnika. Bog ničesar bolj iskreno ne želi, kot odpustiti grešniku njegove grehe. Zaman mu vedno ter vedno veleva njegova neskončna pravičnost: Posekajmo vendar enkrat to nerodovitno drevo; oprostimo zemljo tega nepotrebnega bremena; izrujmo ga s koreninami vred iz zemlje, da nam bode v utešenje naše jeze, ker nam noče biti v slavo našega veličanstva! A njegovo neskončno usmiljenje mu veleva: Upajmo ter počakajmo; pustimo ga še eno leto rasti, znabiti bo vendar enkrat začelo brsteti, cveteti in roditi sad! Tako prosi Boga njegovo neskončno usmiljenje, da naj še in še prizanese grešniku. Neskončno božje usmiljenje stori vse, da bi se grešnik izpreobrnil in da bi ga ne bilo treba kaznovati. Vznemirja mu vest, ogrenjuje mu dneve veselja z raznimi neprijetnostmi. Grešnik si sicer prizadeva, da bi zamoril v sebi glas milosti božje, da bi preslišal glas vesti in hoče nebrzdano streči svojim strastem. A čim bolj beži grešnik pred Bogom in pred klicem njegove milosti, čim trdovratnejše si prizadeva grešnik, zamoriti v sebi glas vesti, tem bolj hiti za njim Bog, da bi ga dohitel in ga izpreobrnil, tem bolj mu vznemirja Bog vest.
Ako hočemo biti odkritosrčni, tedaj mora vsakdo izmed nas priznati s sv. Avguštinom: »Ti si me potegnil iz globočine moje hudobije enkrat in dvakrat in trikrat in stokrat in tisočkrat; jaz sem vedno drvel proti prepadu svoje pogube, a ti si vedno hitel za menoj in me vračal.« (Solit. C. 8.)
II.	In s kako ljubeznijo, kako rad sprejme Bog grešnika, ako ga vendar enkrat izpreobrne s svojo milostjo in ga dovede v svoje očetovsko naročje? Ne nahajamo podobe, ki bi nam v bolj živih, značilnih, izrazitih barvah predstavljala, kakor rad, s kakšno ljubeznijo sprejema Bog grešnike, katere izpreobrne s svojo milostjo, ko nam predstavlja ona podoba, ki nam jo je narisal sv. evangelist Luka, razsvetljen od Sv. Duha, v evangelijskem odlomku, katerega bere sv. Cerkev na god sv. Marije Magdalene. Prevzeta sramote do dna srca zaradi svojih grehov, prevzeta kesanja in bolesti čez svoje pohuj-šljivo življenje stopi Marija Magdalena v hišo farizeja Simona-Kako jo bodo sprejeli? Toda glejte! Jezus jo sprejme z naj-
večjo ljubeznijo, jo sprejme, kakor je sprejel oče izgubljenega sina. »Brezdvomno bi ji bil rekel farizej,« pravi sv. Avguštin,
> ako bi bila pokleknila k njegovim nogam: »Pojdi proč od mene!« (Hom. 23.) Kako se ti, ki si javno znana grešnica, osme-liš priti v hišo poštenih ljudi? Poznam te predobro, ti hudobna ženska, tvoje hinavske solze me ne bodo ganile, pojdi proč od mene!
Toda kakšna sreča zate, sv. spokornica, da nisi pokleknila k nogam ošabnega farizeja, ampak k nogam Kristusa, očeta usmiljenja, največjega prijatelja grešnikov, pastirja izgubljenih ovc! Komaj Jezus vidi njeno pokoro, njene solze, ga kar prevzame največje usmiljenje in sočutje dokazov svoje očetovske ljubezni. Hvali in brani in zagovarja jo javno. Ošabni farizej jo grdi, sramoti sam pri sebi, a Jezus se potegne zanjo, jo zagovarja, jo hvali; hvali vsako kapljico njenega dragocenega mazila, hvali vsak vzdihljaj njenega srca, hvali vsako solzo njene pokore. Povzdigne svojo božjo roko, da podeli njej, svoji nadvse ljubljeni hčerki svoj očetovski blagoslov. Odpre svoja božja usta, da bi jo odvezal njenih velikih grehov. Vse njene grehe pozabi, pozabi vse njeno minulo življenje, ki je bilo nepretrgana veriga grehov in hudobij. Reče ji: »Odpuščeni so ti grehi.« (Luk. 7, 48.) Ne naloži ji nobene pokore, ampak reče ji samo: »Pojdi v miru!« (Luk. 7, 48.) Od tega trenutka ne razločuje Kristus več med njo in med največjo nedolžnostjo. Če razločuje, razločuje le tako, da ji izkazuje večjo in nežnejšo ljubezen kot prvi nedolžnosti. Ko obudi od mrtvih Lazarja, njenega brata, ga obudi predvsem na njeno prošnjo. Ko Jezus sam vstane od mrtvih, je Marija Magdalena za njegovo deviško materjo prva, kateri se prikaže. Da, Marija Magdalena je bila prva, ki je oznanila njegovim apostolom to veselo novico; da, Marija Magdalena je bila prva, katero je poslal sam Gospod svojim apostolom oznanit veselo novico, da je vstal iz groba smrti; da, ta sv. spokornica je bila Prva, ki je oznanila svetu to najimenitnejšo temeljno resnico Sv- vere.
Glejte, tako kaznuje Bog grešnika, ki se v resnici skesa Svojih grehov in se izpreobrne! Glejte, tako se maščuje Bog nad spokornim grešnikom, da mu izkaže ljubezen, da mu podeli tisočero milosti! Izgubljenemu sinu, katerega pokriva blato žreha, je ljubezniv oče, ki ga objame, poljubi in ga pritisne kot Sv°jega najbolj ljubljenega otroka na svoje ljubeče očetovsko Srce. Izgubljeni ovci je dober pastir, ki jo objame z obema r°kama, jo naloži na svoja ramena, kakor da bi bila njegova ^dragocenejša dobrina. Cestninarju Matevžu je dober prija-teiji ki pretrga vse vezi, ki so Matevževo srce priklepale na §reh in svet in ga v dokaz svoje ljubezni do njega izbere za sv°jega apostola. Krivoprisežniku Petru je ljubezniv, usmiljen učenik, ki se maščuje nad njim zaradi tega, ker ga je trikrat Zatajil, s tem, da ga postavi za prvaka apostolov in mu veli,
da naj pase njegovo čedo. Celo razbojniku, visečemu na križu, je usmiljeni odrešenik, ki ga sprejme z največjo ljubeznijo.
III.	Ne čudim se, da ljubi Bog tako rad odpusti grešniku njegove grehe, da s tako ljubeznijo sprejme skesanega grešnika, ker mi je znano iz sv. evangelija, da srce božje navdaja neizrekljivo veselje, ako se grešnik resnično ipreobrne. Oni človek, ki ima sto ovac in eno izmed njih izgubi, popusti devetindevetdeset ovac v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde, in ko jo najde, povabi vse prijatelje in sosede in jim reče: »Čestitajte mi, ker sem našel svojo izgubljeno ovco.« (Luk. 15, 6.) Ko je sv. Tomaž Akv. premišljeval besede: »Čestitajte mi, ker sem našel svojo izgubljeno ovco« (Luk. 15, 6), je bil kar prevzet strmenja, je kar osupnil. »Zakaj,« vpraša angelski učenik, »bi se naj čestitalo pastirju in ne izgubljeni ovci, katero je našel pastir? Ako bi ne bil našel pastir te nesrečne ovce, bi bila padala iz prepada v prepad in končno zapadla divjim zverinam. In ker ni ta pastir nihče drugi, kakor naš božji Zveličar, zato je moje strmenje, osupnjenje še večje.« Dalje piše isti cerkveni učenik, »da navdaja božje srce neizrekljivo veselje, ako se grešnik resnično izpreobrne. Kaj ima Bog od tega, ako se ta ali oni grešnik izpreobrne? Ali ne koristi resnično izpreobrnjenje edinole grešniku?« Končno se zave angelski učenik iz svojega strmenja in osupnjenja in pravi: »Bog pokliče vse angelske zbore, da čestitajo, ne grešniku, ampak njemu, kakor da bi se njegovo blaženstvo pomnožilo vsled izpre-obrnjenja tega ali onega grešnika, in kakor da bi Bog ne mogel biti neskončno srečen brez izpreobmjenja tega ali onega grešnika.« (Opuse. 63, c. 7.) Z navedenimi besedami je hotel sveti Tomaž Akv. pokazati, kako neizmerno veselje navdaja božje srce, ako se ta ali oni grešnik resnično izpreobrne.
Toda umljivo mi je, da je srce božje prevzeto takega veselja, ako se ta ali oni grešnik resnično spokori; kajti tudi srce duhovnikov Gospodovih je prevzeto neizmernega veselja, ako izpreobrnejo kakega velikega in v okove greha vkovanega grešnika in ga odvežejo njegovih velikih grehov. Sv. Frančišek Šaleški, sv. Vincencij Fererski, sv. Frančišek Ksaverij, sv. Bernardin, sv. Lenard Portomavriški, bi. župnik Janez Vianej iz Arsa so se kar topili solz radosti, ako so spovedali velike grešnike in jih zopet spravili z Bogom. Spovednico so imenovali nebesa zaradi veselja, katerega so občutili, ako so se grešniki spovedali kakega velikega greha. Sv. apostol narodov imenuje Filip" ljane, katere je pridobil za Kristusa, v svojem listu, katerega jin) je pisal: »Moje veselje in moja krona.« (Fil. 4, 1.) Piše jim: »Moji najbolj ljubljeni bratje! Dnevi mojega življenja niso nič drugega kakor dnevi žalosti, dnevi preganjanja, uboštva. Vse mi je v žalost, v tugo, le vi ste mi v radost in tolažbo, vi, ki sem vas odtrgal peklu in pridobil Kristusu.« Ljubljeni v Gospodu! Ako že duhovniki Gospodovi občutijo, ki so le orodje, sredstvo, s
katerim Bog odpušča ljudem grehe, v svojem srcu neizmerno radost, ako grešnika odvežejo njegovih grehov, kakšna radost šele mora navdajati srce božje, ako se grešnik v resnici izpre-obrne. Ako je izpreobmjeni grešnik v tako veselje duhovniku Gospodovemu, ki ni prelil zanj krvi, ki ni daroval zanj svojega življenja, v koliko veselje je šele onemu, ki je zanj prelil svojo kri do zadnje kapljice, ki je daroval zanj svoje življenje!
A.ko še nismo dosedaj ljubemu Bogu napravili tega velikega veselja, tedaj sklenimo danes, da mu ga hočemo kmalu, kmalu napraviti! Podvojimo Srcu Jezusovemu ono radost, katero so mu napravile solze skesane in spokorne Marije Magdalene! Ni se nam treba bati, da nam ne bo odpustil naših grehov, saj on ne želi ničesar bolj, kot nam odpustiti naše grehe; saj on ne želi ničesar bolj, kot nas objeti z najbolj iskreno ljubeznijo in nas pritisniti na svoje očetovsko srce. Pozabil bo rad vse minulo; tisoč let greha bo njegovim očem, kakor včerajšnji dan, ki je minul in ga ni danes več. Povzdignil bo nad nas, kakor nekdaj nad Magdaleno, svojo božjo roko in nam bo odpustil naše grehe z besedami: Odpuščeni so ti grehi, pojdi v miru. Amen.	Po Tschupicku P. Dionizij Dušej.
2. Trojni sad miloščine.
In jaz vam povem: Delajte si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas, kadar obnemorete, vzamejo v večna prebivališča.	Luk. 16, 9.
Prebrani evangelij je prilika, v kateri nam daje Zveličar yažen nauk. Govori o krivičnem hišniku, ki je slabo gospodaril m bil vsled tega pri gospodarju zatožen. Kazen, ki ga zadene, )e> da ga gospodar odstavi od njegove službe. Pa kaj stori hišnik y svoji stiski? Ker ni vajen delati, beračiti se pa sramuje, si izmisli goljufijo. Preden zapusti svojo službo, izpregleda dolž-n*kom svojega gospoda precej dolga, češ, iz hvaležnosti me bodo Potem preživih. To izve gospodar; kakor malo pa more hvaliti goljufijo samo, hvali vendar njeno iznajdbo, njen način.
Zveličar nas uči s to priliko, da so otroci tega sveta j^odrejši glede na časno korist, kakor otroci luči glede na večni olagor. Zato ukazuje Gospod, da moramo biti ravnotako spretni, ko delujemo za svoj večni blagor, kakor je bil evangelijski hišnik v časnem oziru. Kakor je ta vedel obrniti premoženje svojega gospoda v svoj telesni prid, tako moramo tudi rabiti svoje 1 m e t j e v svoj dušni prid, in kakor si je on z bogastvom f^ojega gospoda pridobil prijateljev, ki so ga sprejeli v svoja mvališča, tako si moramo tudi mi z lastnim premoženjem pri-
dobivati prijateljev, ki nas bodo koncem življenja sprejeli v večna prebivališča. To nas uči Zveličar. Komu, predragi, je pa neznano, k čemu nas s tem naukom Gospod spodbuja? Opominja nas k miloščini. Zato rečem: Kristjan, ako nočeš po svojem časnem premoženju postati vekomaj reven, daj od svojega imetja ubožcem! K miloščini naj te nagibajo zlasti trije vzroki, namreč miloščina ti nakloni 1. mnogo časnega blagostanja, 2. odpuščenje grehov, 3. milostljivega Sodnika. To so tisti trije bogati sadovi, katere nam rodi miloščina in o katerih vam danes nekoliko povem.
Beseda miloščina ne pomenja samo tistega denarja, katerega damo siromaku, ampak vsako pomoč, katero skažemo svojemu bližnjemu v njegovi potrebi iz ljubezni do Boga. Naš bližnji pa lahko potrebuje ali dušne ali telesne pomoči in zato je tudi miloščina ali duhovna ali telesna. O prvi, h kateri spadajo zlasti duhovna dela krščanskega usmiljenja, danes ne bomo govorili, ker tudi Zveličar o njej ne govori; pač pa hočemo nekoliko razpravljati o telesni miloščini, katera obsega vsa telesna dela krščanskega usmiljenja.
I.	O miloščini torej prvič trdim, da nam donese mnogo časnega blagoslova. — Trditve, da nam povzroči miloščina veliko blagoslova v časnem oziru, menim, da ni treba z mnogimi dokazi utemeljevati. Le poglejmo na krivičnega hišnika v današnjem evangeliju! Že on je dobro vedel, da človek navadno dobrot ne skazuje, ne da bi jih dobil kolikortoliko povrnjenih. Kot otrok tega sveta je on dobrote skazoval po goljufiji in krivici, mi kristjani pa kot otroci luči moramo miloščino dajati iz lastnega imetja in iz ljubezni do Boga.
Kdor torej rad vbogajme daje, bo deležen obilice časnega blagoslova. K temu se je Bog sam zavezal s svojo besedo v sv, pismu. V Sirahovih bukvah (7, 36) namreč berem: »Revežu podaj svojo roko, da bo popolnoma tvoja sprava in tvoj blagoslov.« Isto misel izražajo besede iz knjige Pregovorov (22, 9): »Kdor je nagnjen k usmiljenju, bo oblagodarjen, ker od svojih kruhov daje revežu.« In ravno tega nas zagotavlja tudi Zveličar rekoč: »Dajte in se vam bo dalo ... S kakršno mero namreč boste merili, s tako se vam bo odmerjalo.« (Luk. 6, 38.)
Ta obljubljeni blagoslov je prejela dobrodelna vdova v Sarepti. Ko je bila lakota v deželi, delila je svoje malo, kar j® imela, s prerokom Elijo, ko je bil na begu pred kraljem Ahabom-In Bog je to njeno dobrotljivost tako poplačal, da ji odslej nikoli ni zmanjkalo moke v loncu in olja v vrču.
Tudi danes deli Bog tako še blagoslov za miloščino. Dobe se ljudje, ki toliko izdajo revežem, da bi človek skoraj mislih da morajo sami ubožati vsled tega. A zgodi se ravno narobe-Bolj ko dajo miloščino, bolj ko so radodarni, tem več imajo. Nad

njimi se izpolnjujejo svetopisemske besede:	»Nekateri svoje
razdajajo in se še bolj bogate; nekateri grabijo, kar ni njih, in so zmeraj v potrebi«. (Preg. 11, 24.)
Tako nam torej miloščina donaša obilo blagoslova. Ker je pa vse ležeče na božjem blagoslovu, zato se potrudimo, da ga z miloščino pridobimo! Pridobili si ga bomo pa tem več, čim radodarnejši bomo proti ubogim, kajti sv. Pavel pravi: »Kdor pičlo seje, bo tudi pičlo žel, in kdor seje v obilnosti, bo tudi v obilnosti žel«. (II. Kor. 9, 6.)
II.	Drugi sad, ki ga nam rodi miloščina, je odpuščenje grehov.
To nam izrečno zatrjuje sv. pismo in to je bil posebno zadnji očetovski nauk, ki ga je dal stari Tobija pred svojo smrtjo svojemu sinu. Sin, dejal je ta bogaboječi oče, dajaj pridno miloščino iz svojega imetja. Kolikor moreš, bodi usmiljen, »ker miloščina reši vsega greha in smrti in ne pusti priti v temo«. (Tob. 4,
11.) In zopet na drugem mestu je pisano: »Miloščina reši smrti in ona je, ki grehe izbrisuje in pomaga najti milost in večno življenje«. (Tob. 12, 9.) Tako govori pobožni Tobija o miloščini. Kako lepe in tolažilne besede!
Kdo je bil večji grešnik, predragi, kakor prevzetni kralj Nabuhodonozor? Pa vendar mu daje Daniel upanje, da z miloščino lahko še zadobi odpuščenje. »Kralj,« mu pravi »odkupi se svojih grehov z miloščino in svojih krivic z usmiljenjem do ubogih.« (Dan. 4, 24.) Kakšni hudobneži in grešniki so bili farizeji! Pa kaj jim svetuje Zveličar? »Dajte ... vbogajme od tega, kar imate,« tako jim veli, »in glejte, vse vam je čisto.« (Luk. 11, 41.)
Kakšnega mnenja so pa sv. očetje ozir miloščine? Ti sveti možje trde, da so reveži zato na svetu, da imajo bogatini priliko svoje grehe z miloščino izbrisati; veliko bogatinov bi se pogubilo, če bi revežev ne bilo. In kaj se bolj vjema s svetim pismom, kot to mnenje? Ali ni miloščina Bogu ljubša, kakor daritve? Ali mar ne pravi Bog v starem in Zveličar v novem zakonu: »Usmiljenje hočem in ne daru«, (Mat. 9, 13.)
Miloščina pa nima nadalje samo moči, grehe in kazni še živečih izbrisovati, ampak tudi že mrtvih. Zato je lepa, pobožna in koristna navada, da se deli pri pogrebih in obletnicah smrti miloščina med uboge, da bi se tako skrajšale ali izbrisale kazni umrlih.
Če nam torej sv. pismo in cerkveni očetje dokazujejo, da je miloščina eno izmed najboljših sredstev grehov in kazni se oproščati, ali ne bomo, predragi, na vso moč tega sredstva rabili? Gotovo; to pa še tem bolj, ker vemo, kako številne in velike so naše pregrehe.
III.	Tretji prekoristen sad miloščine je ta, da si naklonimo z njo usmiljenega, milostljivega Sodnika.

Sv. Krizostom trdi: »Daj revežu vbogajme in Sodnika si potolažil«. »Verjemite mi,« piše pa sv. Avguštin, »zagotavljam vas, niti enega nisem videl nespokornega umreti, ki se je izkazoval usmiljenega do ubogih.« Te besede se opirajo na zagotovila, katera nam sv. pismo samo daje. »Blagor usmiljenim,« kliče Zveličar, »ker bodo dosegli usmiljenje.« (Mat. 5, 7.) In ko Gospod opisuje poslednjo sodbo (Mat. 25.), izrečno zatrjuje, da bo nas sodil po delih usmiljenja, katera smo izvršili v življenju. Da, pri tej sodbi bo usmiljeni kristjan stopil pred Sodnika, pa ne kot obtoženec, da bi slišal svojo obsodbo, ampak kot zmagovalec, da prejme krono iz rok tistega, ki ga je v osebi revežev večkrat nasitil, napojil, obiskal, oblekel, potolažil. Ali vidite, predragi, zmago in slavo miloščine, ali vidite Sodnika, polnega milosti, katerega nam je miloščina naklonila!
Nasprotno pa gorje tistim, ki vedno svoja ušesa zapirajo prošnjam ubožcev! Tudi oni bodo klicali na pomoč, pa ne bodo uslišani. »Zakaj sodba brez usmiljenja tistemu, kateri ne izkazuje usmiljenja,« žuga sv. Jakob. (2, 13.)
Miloščino dajati je torej božja zapoved in nihče ni oproščen od te dolžnosti. Bogatini gotovo ne, kajti sv. Avguštin pravi: »Kar je bogatemu odveč, je revnemu potrebno; kdor ima torej odveč, ima tuje blago«. Pa tudi tisti, ki niso premožni, ki imajo samo to, kar je potrebno, niso oproščeni dolžnosti, dajati miloščino. Zakaj ne? Zato, ker miloščina ne obstoji le v darilu denarja, kakor smo slišali, ampak v vseh telesnih delih usmiljenja. Kdo pa, vas vprašam, predragi, nima nikdar prilike, storiti tega ali onega dela usmiljenja? Nihče, kajne? Zato smo pa vsi brezijemno dolžni dajati miloščino, bodisi na ta ali oni način. Tako si bomo nabirali prijateljev, ki nas bodo vzeli v večna prebivališča. In zdaj lahko sklenem z besedami sv. Frančiška Sal.:	Če je že tisto, kar v zemljo vseješ, tako
rodovitno, koliko brezprimerno rodovitnejše bo šele tisto, kar boš vsejal po rokah ubožcev v nebesa. Amen.
Po P. R. Graserju O. S. B.: K. Čik.
Deveta nedelja po binkoštih.
O usmiljenosti in gorečnosti Jezusovi.
Tisti čas, ko se je Jezus približal Jeruzalemu ... se je zjokal nad njim . . . In je šel v tempelj in jih je začel izganjati, kateri so v njem prodajali in kupovali...	Luk. 19, 41, 45.
O dveh prelepih čednostih Jezusovih govori današnji evangelij: o usmiljenosti in gorečnosti. — Ko pride Gospod šest dni pred svojim trpljenjem vrh Oljiske gore in zagleda Jeruzalem, se zjoka nad njim, ker vnaprej vidi kazen, ki jo je Bog določil za to mesto vsled nehvaležnosti in nespokornosti njegovih prebivalcev. Kako lepo se tu kaže Jezusova usmiljenost! — Do-spevši v mesto, gre Zveličar naravnost proti tempelju. Tu zagleda v preddvoru trgovce, ki go s svojim hrupom delali veliko nečast svetišču. Globoko ga to užali in v sveti jezi zapodi razgrajalce iz tempelja. Občudujmo tu Gospodovo gorečnost za čast hiše božje! — Usmiljenost in gorečnost sta torej tisti dve kreposti, kateri nas danes uči Kristus s svojim zgledom in kateri bomo vsled tega natančneje premišljevali.
I.	Jezus torej joka nad jeruzalemskim mestom, predragi, in s tem razodeva svojo neskončno usmiljenost. — Solzam Gospodovim se moramo tembolj čuditi, čim nevrednejši so jih bili Judje. V svoji hudobiji so bili že zdavnej jarem Gospodov zlomili in prestopili božjo postavo. Že Mozesu so se bili uprli, zoper Arona se vzdignlii, Samuela odstavili, mane se naveličali. Izraelovi kralji so malikovali in med kralji Judovimi je bilo le malo bogaboječih. Kakršni so bili pa vladarji, takšno je bilo večinoma tudi ljudstvo. Bog jih je sicer svaril, a ker ni nič izdalo, jih je udaril. Bili so od sovražnikov premagani in odpeljani v sužnost. Tu so šli sicer vsled spokornih opominov prerokov v se in se izpreobrnili; vendar je postala Pa pretežna večina ljudstva po vrnitvi iz sužnosti prav tako brezbožna, kakor je bila popreje. Le mala čredica je s pobožam zaupanjem pričakovala Odrešenika.
Četudi je bila pa grešnost velika in splošna, vendar njena mera dosedaj še ni bila polna. Toda sedaj se bo napolnila, ko Je Jeruzalem na tem, storiti zločin, nad katerim bo osupnila vsa narava. Čez malo dni hočejo umoriti »odsvit večne Luči«, Sinu božjega. Kako se mora razvneti pravična jeza nebes nad umorom Jezusovim, ki zasluži maščevan biti s kaznijo brez Usmiljenja!
A čudite se, dragi kristjani, Jezus joka nad mestom, ki ni bilo nikdar spokorno, ki ga je zavrglo in mu priseglo smrt! Kar
njega boli v srce, ni misel, da ga bodo umorili, ampak usmiljenje s pretečo pogubo ljudstva mu izvablja jok in solze.
Kako oddaljeni smo pač mi od te usmiljene ljubezni Kristusove! Ali niso med nami ljudje, ki ničesar bolj ne žele, nego da bi Bog iztrebil plevel ter hudobneže in brezbožneže izročil kazni svoje neskončne pravičnosti? Pa počasi, presilni goreč-niki! Z Gospodom vam rečem: »Ne veste, katerega duha ste«. (Luk. 9, 55.) Pač treba obsojati in sovražiti zavrgljivo življenje grešnikov, a to sovraštvo ne sme postati nikdar osebno. Grešniki so sicer mrtvi udje na telesu Cerkve, pa duh Gospodov jih zopet lahko oživi; izgubljene ovce so, pa dobri pastir jih zopet lahko poišče ter ponese k čredi nazaj. Izkratka, vsak, celo največji grešnik se vsled milosti lahko izpreobrne, kajti »kjer je bil greh obilen, je bila še obilnejša milost,« pravi apostol narodov. (Rim. 5, 20.)
Poglejte desnega razbojnika na Golgoti! Pred njim, piše sv. Krizostom, ne najdete nikogar, ki bi mu bil obljubljen raj. Če me vprašate, zakaj ne, odgovorim: zato, ker so vsi drugi verovali v Boga, ko se jim je razodeval v svojem veličastvu; ta morilec pa je veroval v Boga Odrešenika, videč ga le kot »moža bolečin« in ne vedoč za njegove nauke, prerokbe, čudeže, življenje. Kdo ne strmi nad njegovo vero? Tako lahko izveliča Bog tudi take, ki sami komaj mislijo, da se bodo še spokorili. — Ali nam nadalje ne pripoveduje Dejanje apostolov, da se je kasneje izpreobrnilo mnogo prebivalcev Jeruzalema, nad katerim joka danes Gospod? Ali nam ne dokazuje cerkvena zgodovina resničnost besed sv. Ciprijana, da se je čestokrat »kar nagloma izpremenila brezbožnost v vero, krvoločnost v pobožnost?« Ali ne izpričuje tudi nova doba, da obhaja milost božja še vedno zmagoslavje? Ali ne poznamo sami ljudi, ki so »odložili dela teme in oblekli orožje svetlobe«? — Gorje grešnikom vseh časov, če bi jih Bog ne sodil drugače, kot nestrpni goreč-niki! Seveda je tudi mnogo grešnikov, ki vztrajajo na svojih krivih potih. Pa ravno zato so vredni tem večjega pomilovanja; kajti čim večja je nesreča bližnjega, tem večje mora biti naše sožalje. Ne recite mi, da grešnik, ki namenoma greši, ni vreden, da bi se komu smilil! Zgledi sv. pisma in svetnikov uče nasprotno. Kaznovanje greha je nekaj dobrega, nad katerim se mora veseliti vsak pravicoljubni človek; nesreča grešnika je pa zlo, nad katerim mora zdihovati ljubezen. Poglejte norce p° norišnicah, ki se hočejo marsikateri sami končati! Ali se jezite ali zdihujete nad njimi? Milujete jih prav zato, ker silijo v svojo pogubo. Če pa milujete ljudi, ki more svoje telo, kako morete biti brezčutni proti tistim, ki more svojo dušo? Premislite lc njihovo sodbo, njihovo škripanje z zobmi, njihovo obupnost, njihov ogenj, njihovo nesrečo! Bodite usmiljeni proti njim i*1 prosite zanje Boga za milost! Glejte, kako Jezus joka iz usmiljenja nad Jeruzalemom, ko mu grešnost prebivalstva in kazen

zanjo stopi pred oči! Njegov zgled usmiljenja obudi tudi v nas usmiljenost!
II. V drugem delu govora premišljujmo sedaj še Gospodovo gorečnost!
Glavna stvar judovske službe božje so bile daritve, pri katerih so se poleg drugih reči darovale zlasti živali. Ker so se pa teh daritev udeleževali tudi oddaljeni ljudje, ki niso mogli s seboj pripeljati za daritve namenjenih živali, je pripuščala judovska postava, da so se vršili v mestu živinski sejmi. Živinska trgovina bi se bila morala vršiti pa le zunaj na javnih prostorih. Toda lakomnost je sčasoma premotila judovske predstojnike tako, da so dovolili živinsko kupčijo v preddvoru tempelja. Tu so se nastanili tudi menjalci denarja in razvil se je prav živahen in hrupen promet, ki se nikakor ni prilegal svetosti kraja. Ko Jezus vso to nedostojnost zapazi, se ga loti opravičena nevolja. V sveti jezi vzame bič in začne izganjati oskrunjevalce svetišča, rekoč: »Moja hiša je hiša molitve, vi pa ste jo storili za jamo razbojnikov«. (Luk. 19, 46.) Tako je bil Kristus vnet za čast hiše božje.
Obrnimo sedaj to, verni poslušalci, nekoliko nase! Kaj se učimo iz tega? Če je Zveličar pokazal sveto jezo, ko je videl, da se nečast godi v tempeljevem preddvoru, s kakšnimi čustvi gleda šele vso nespodobnost in nedostojnost, ki se ne godi le v preddvoru, ampak prav v sredi naših cerkva, kjer on prebiva osebno! Ali ne uči izkušnja, kako zelo se oskrunjajo naše cerkve, kaka nečast se v njih godi? Le poglejmo to nekoliko!
Prav je, da vsi prihajajo v cerkev molit Boga. Toda kdor pride v hišo božjo, da bk se z Bogom spravil, je ne sme zapustiti z namenom, da bi Gospoda zopet razžalil. Boga prositi za od-puščenje, hkrati pa vzbujati jezo božjo zoper sebe, je toliko, kot iz Boga se norčevati, in to je gotovo zelo velika nečast, ki se godi Vsemogočnemu. In vendar je mnogo takih, ki tako delajo! Da, še več! Z besedami obžalujejo.v cerkvi svoje grehe, v mislih in srcu pa prevdarjajo, kako bodo zopet grešili. Zakaj po službi božji gre vse staro pot; nadaljujejo prepire, sovraštva, krivice, goljufije, obrekovanja, kletvine, nečistost, prepovedano berilo itd., kar jasno dokazuje, da so v cerkvi isto imeli v mislih, kar kažejo potem zunaj nje v dejanju.
Tej notranji izpridenosti se pa prav mnogokrat pridruži še nespodobnost v vnanjem vedenju v cerkvi. Koliko malovernih fantov in mož si dovoljuje v cerkvi stoje ali sede zverati, ostudno pljuvati, izpodtakljivo se smejati, drzno šepetati, da, celo pohujšljivo govoriti, sploh sirovo se obnašati! Koliko deklet in žena prihaja v cerkev kakor na kako veselico, ki z ničemur-nostjo, zvedavostjo, pogledi, govorjenjem, kretanjem, sploh s celim vedenjem in nastopom greše! O, kakšna nečast v vsem lem obnašanju!
Nadalje dela Bogu nečast v njegovi hiši ponekodi tudi cerkveno petje in glasba, ki sta precej ali vseskozi posvetnega značaja in razodevata čestokrat razuzdanega duha, kar se gotovo ne strinja s službo božjo, ki se obhaja v cerkvi. Tudi raba od duhovske oblasti nepotrjenih molitvenikov in dvomljivih nabožnih knjižic pri službi božji v cerkvi ali pri molitvi nasprotuje božji časti in se ne vjema s pobožnostjo.
Naposled se pa godi marsikje nečast hišam božjim in Bogu z zanemarjanjem cerkvenega poslopja in notranje cerkvene oprave. Kako žalostno je, če stopi človek v cerkev, pa vidi pravo »gnusobo razdejanja na svetem mestu«! Na vseh koncih in krajih se kaže uboštvo in zapuščenost.1 Stavba cerkve je stara, vlažna, izkažena, strop je razpokan, tlak razrušen, zid razdrapan, oltarji okrušeni, tabernakelj reven, prižnica razdejana, orgije razbite, klopi razrukane, kipi črvivi, podobe oguljene, križev pot obdrgnjen, cerkvene posode obrabljene, perilo zakrpano. In v takem brlogu mora večkrat osebno prebivati živi Bog! Kaka nečast, kako oskrunjenje! O bogati, imo-viti, premožni, ta nečast je vaša krivda, ker ne pripomorete s svojimi obilnimi sredstvi, da bi se Bogu napravilo dostojno bivališče! Izgovor s slabimi časi ne velja, ker ravno vas ne zadenejo mnogo, jih ne občutite in ne trpite pred njimi izdatno, To kaže celo vaše življenje. Zakaj torej ne žrtvujete radodarno za lepoto hiše božje? Ne veste li, da kar darujete za čast božjo, ni izgubljeno, ampak predobro naloženo na obresti milosti in blagoslova pri Bogu v obilici? Cerkve podpirati, Bogu v čast darovati se pravi nositi v hranilnico nebeškega kraljestva, pri kateri je izključena vsaka izguba, nemogoč vsak polom. Zato pomnožujte svoje milodare in nabirajte si zaslug za#večnost! — Sploh se pa, predragi v Kristusu, potrudimo vsakdo po svoje za čast hiše božje, da bo sleherni, ki vanjo vstopi, nehote zaklical, kakor nekdaj očak Jakob: »Kako strašen je ta kraj! Tukaj ni drugega, kakor hiša božja in vrata nebeška«. (I, Moz. 28, 17.) Ne delajmo nikoli nobene, tudi najmanjše nečasti ne svetišču Gospodovemu, ampak zabranjujmo in preprečujmo jo z vsemi zmožnostmi tudi od strani drugih. Amen.
__	Po P. R. Graserju O. S. B.: K. Čik.
1 Mutatis mutandis!
Priložnostni govori.
Pridiga za novo mašo.
Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil ženitnino svojemu sinu.	Mat. 22, 2.
Pozdravljen bodi dan, po katerem je dolgo koprnela z Bogom zaročena duša! Pozdravljen bodi dan, katerega sta težko čakala skrbni oče in ljubeča mati. Pozdravljen dan, katerega so se veselili bratje, sestre in vsi sorodniki, katerega se je veselila, lahko rečem, vsa župnija. Izpolnjeno je danes hrepenenje preč. gospoda novomašnika, izpolnjeno je pa tudi upanje krščanskih staršev, ki so srečni, če vidijo srečne svoje otroke. Največja sreča, največja čast na zemlji je pa gotovo čast mašniška; torej smem brez skrbi trditi, da sta oče in mati, ki vidita danes svojega sina v mašniški opravi pred oltarjem, v veliki sreči in veselju. Kadar se sin ali hči zaroči, tedaj poklekne pred svoje starše in ju prosi blagoslova. Predraga oče in mati, ko je vajin sin prišel domov, da bi se danes tukaj zaročil s sveto Cerkvijo, sta pa vidva pokleknila pred svojega sina, in sin je povzdignil svoje novoposvečene roke in hvaležnega srca prosil in delil nebeškega blagoslova nad vaju.
Veseli so pa danes posebno bratje in sestre gospoda novomašnika, kakor tudi vsa rodovina. S cvetlicami in šopki so si ovenčali glave in prsi, in iz oči jim sveti radost, ker je njih brat, njih sorodnik dosegel visoko mašniško čast.
Vesele se danes vsi častiti svatje, ki so od blizu in daleč prihiteli semkaj, veselimo se posebno pa mi duhovniki, ker smo dobili novega duhovnega brata, novega delavca v vinogradu Gospodovem.
Da, dragi v Kristusu, vzroka imamo dovolj veseliti se, ker nebeški kralj je napravil ženitnino svojemu sinu. Jezus Kristus je postavil zakrament sv. Rešnjega Telesa, v katerem nam je dal vse, kar je imel, namreč samega sebe. To je tista ženitnina, ki jo je nebeški kralj napravil svojemu sinu, in o kateri govori sv. apostol in evangelist Matevž. In ker danes pred nami stoji novomašnik, ki bo danes prvič obhajal to ženitnino, torej hočem v vašo spodbudo govoriti o sv. Rešnjem Telesu kot daritvi nove zaveze, in sicer tako, da boste obenem spoznali čudovito oblast in visoko službo duhovskega stanu.
Sveti očetje uče, da je sveta maša a) h v a 1 i v n a, b) spravna, c) zadostivna in d) prosivna daritev. V tej vrsti hočemo govoriti o tej visoki skrivnosti.
I. Sv. maša je hvalivna daritev, ki se spodobi neskončnemu veličastvu božjemu. Čim višji je vladar, tem večja čast mu gre, Bog pa je neskončno bitje, torej se mu spodobi tudi neskončno češčenje. Zatorej že kralj David vabi vesoljno stvarjenje in pravi:	»Laudate eum secundum multitudinem
magnitudinis eius« (Ps. 150). Vprašam vas pa, kje se najde na zemlji stvar, ki bi mogla Bogu dati spodobno čast? Vse stvari so končne, torej nikakor ne morejo izkazati Bogu neskončne časti. Ker je torej ves svet preslab, da bi mogel neskončnega Boga spodobno častiti, torej je prišel Bog sam človeštvu na pomoč in postavil presveto daritev sv. maše, v kateri se sam božji Sin po mašnikovih rokah daruje svojemu nebeškemu Očetu, in mu izkaže najvišjo, ker božjo čast. In ko bi vsi serafi noč in dan leže na svojih obrazih Boga častili; ko bi apostoli, mučenci, device in spoznavavci podvojili svoje zasluženje; da, ljubi moji, ko bi se pomnožilo tudi zasluženje presv. Device Marije: vendar bi bila Bogu bolj všeč ena sama sv. maša, ki bi jo opravil katerikoli duhovnik. Sv. Irenej pripoveduje, da je nekdaj bogoljubna duša takole k Bogu zdihovala: »Oh, moj Bog, ko bi vendar imela tisoč jezikov, da bi ž njimi tebe častila; da bi pač imela tisoč src in tebe ljubila; ko bi pač vse stvari imela v svojih rokah, da bi jih užgala z ognjem tvoje ljubezni!« — Ko je to izgovorila, je zaslišala ta-le odgovor: »Hči moja, umiri se! Vse to, kar mi želiš, prejmem jaz po eni sami sv. maši. In še več prejmem, kakor si ti misliti moreš. Kajti daritve, ki jih prinašajo ustvarjena bitja, imajo samo končno vrednost; sv. maša pa, v kateri se daruje sam božji Sin, ima pa neskončno vrednost.« Ni čuda torej, da je Bog vselej in povsodi hotel duhovnike imeti v veliki časti; da, v večji časti kakor angele in svetnike v nebesih. Res je sicer, da angeli in izvoljeni Boga v nebesih neprenehoma časte in molijo. Kakor hitro pa se mašnik s kelihom prikaže pri oltarju, hitro pošlje Bog svoje angele tje, da mašnika podpirajo in mu
strežejo.	*
¥ ¥
O preč. gospod novomašnik! Ko bi ti gledal z očmi svetega Janeza Krizostoma, videl bi danes celo trumo angelov, ki so na božje povelje prišli tebi pomagat in ti streč pri tvoji prvi sveti maši. Ko bi ti danes gledal z očmi bogoslužnega Dakvecija, spovednika sv. Frančiška Salezija, bi ti videl, da ti je danes tvoj angel varih sicer stal na desni strani, ko si stopil v cerkev; ko se boš pa po sv. maši vrnil v župnišče, bo pa on tebe postavil na desno; pa zakaj? — Zato, ker mašnik, ki je imel enkrat božjega Sinu v svojih rokah, presega na časti ne le posvetno, ampak tudi vsako angelsko dostojanstvo. Zatorej ti iz celega srca srečo voščim, da si dosegel čast katoliškega mašnika, in ti kličem s sv. Avguštinom: »Nulla est maior dignitas sub sole, quam sacer-dos Dei«. Veličastnejša je tvoja čast od angelske, veličastnejša od svetnih vladarjev. »Solo tuo creatore inferior es.«
J
II.	Sv. maša je tudi spravna daritev. Sv. Tomaž Akv. uči, da je greh neskončno razžaljenje božje, in ves svet ni v stanu poravnati nečasti, ki se je Bogu naredila z enim samim grehom. Zdaj pa pomislite, koliko je bilo greha storjenega od začetka sveta! — Da, ljubi moji, toliko je bilo greha, »da je bilo Bogu žal, da je človeka ustvaril«. (Gen. 6.) Zatorej je pričel v svoji pravični jezi človeštvo pokončavati. Poslal je vesoljni potop, pokončal Sodomo in Gomoro; nastale so hude vojske, kuga, lakota, potresi. Očaki starega zakona so se sicer prizadevali s klavnimi darovi potolažiti jezo božjo. Salomon sam je daroval 22.000 govedi in 102.000 ovac. Toda prerok Mihej vpraša: »Mar se bo Gospod dal utolažiti s tisoči ovnov?« (6.) To je nemogoče. In ko bi se vsa živa bitja Bogu darovala v klavni dar, ne mogla bi božji pravici zadostiti niti za en greh, kako šele za vse grehe, ki so se storili.
Kdo, ljubi moji, kdo pa je potolažil jezo božjo? Kdo je naredil spravo med Bogom in ljudmi? — To je storil Jezus Kristus, ki je "skrit v presvetem zakramentu. »Ipse est pro-pitiatio pro peccatis nostris.« (I. Jan. 2.) Kadarkoli Bog zavihti bič nad nami, da bi nas zavoljo naših novih grehov kaznoval, je Jezus Kristus tista mavrica, ki spominja Boga Očeta dane obljube. O, zatorej bodi hvaljena in po.češčena neskončna ljubezen Jezusova do nas! O, da bi nas ta ljubezen vselej presunila, kadar smo pričujoči pri daritvi sv. maše! Da bi pač spoznali svoje grehe in jih obžalovali, kakor so jih Judje obžalovali, ko so se od prve krvave daritve Jezusove z gore Kalvarije vrače-vali in si spokorno trkali na prsi. Pogostokrat Jezus Kristus med sv. mašo deli tako velike milosti, da grešnik, od njih zadet, spozna svojo hudobijo in jo obžaluje. Zatorej pravi sv. tridentinski zbor: »Potolažen po tej daritvi odpušča Bog največje pregrehe, deli milosti in dai resnične pokore«. — O kako ima tedaj Prav sv. Terezija, ki pravi: »Gorje svetu, ko bi ne bilo mašni-kov,« ki opravljajo spravno daritev sv. maše. Koliko grešnikov hi bilo pogubljenih! Vekomaj ostane torej resnica, kar trdi sveti Lavrencij Just.: »Nobena stvar ne premore pri Bogu toliko v spravo za grešnike, kakor daritev sv. maše«.
Vedi torej, preč. gospod novomašnik, da si tudi ti danes Postavljen za srednika med Bogom in med ljudmi. Kdor postane duhoven, ima hudega sovražnika, in ta sovražnik jo greh. Greh torej moraš zatirati, kjerkoli moreš. Zatrl ga sicer ne boš, vendar je tvoja sveta dolžnost, upirati se mu, kar se le da. To pa je težavna in trudapolna stvar. Vendar ne boj se. Jaz vem, da si se od svoje prve mladosti mnogo trudil, se učil in potil, vendar ti povem, ves ta trud je obilno poplačan, ako v svojem duhovskem stanu zabraniš le en sam smrtni greh.
III.	Nadalje je sv. maša tudi zadostivna daritev, s katero se Bogu poplačajo zaslužene kazni za greh, Ako bi tat cesarju ukradel krono, bi ne zadostovalo, da jo nazaj prinese,
marveč on mora tudi kazen prestati zavoljo svoje predrznosti. Ravno taka je tudi z grešnikom. Dasiravno je on pri spovedi dobil odpuščenje dolga, vendar so v knjigah božje pravičnosti še zapisane kazni, katere mora prestati na tem svetu ali pa v vicah. Zgled imamo nad kraljem Davidom. Akoravno mu je prerok Natan na božje povelje sporočil, da mu je odpuščen greh, vendar je moral sprejeti kazen; umrl mu je sinček, kuga je pomorila na tisoče ljudstva in v premnogih vojskah so se ljudstva vzdignila zoper njega. O, da bi bil David živel v novem veku, ko se obhaja nekrvava daritev sv. maše, on bi bil lahko izbrisal ves dolg in vso kazen; kajti ena sama sv. maša lahko poplača in poravna vse kazni, katere je zaslužil s svojimi pregrehami vesoljni človeški rod. Če je tedaj tako, pomislite kaj je duhoven, ki opravlja le-to sv. daritev. On je odposlanec do Boga, in je priprošnik, on je plačevalec naših dolgov. On izgovori pet besed, in iz nebes pride dol tisti zaklad, ki ga celi svet ne premore; iz nebes pride dol Jezus Kristus, ki plača naš dolg nebeškemu Očetu. Ker je tedaj duhovnikom daria tolika oblast, ni čuda, da je bil duhoven vsepovsodi čislan in visoko spoštovan, kjerkoli je vladala živa vera. Sv. Atanazij pripoveduje, da je sv. Anton P. pred vsakim duhovnikom, ki ga je srečal, pokleknil in ni prej vstal, dokler mu ni spoštljivo rok poljubil in od njega prejel sv. blagoslov. Sv. Bonaventura pripoveduje, da je sv. Frančišek Ser. večkrat rekel: »Ako bi obenem srečal angela in duhovnika, prej bi spodobno pozdravil duhovnika, potem šele angela«. Sv. Katarina Sienska je celo stopinje duhovnov počastila s pobožnim poljubom.
Preč. gospod novomašnik! Po vsem tem se ti morda čudno vidi, da svet dandanašnji ne spoštuje več tolikanj duhovnikov. Glej, učeni Pijerij pravi: »Solnce celo leto razsvetljuje zemljo, jo ogreva in rodovitno stori, vendar se nikdo zanj ne zmeni, malokdo si te dobrote vzame k srcu. Kadar pa mrkne solnce, takrat vse gleda vanj, vse govori o njem.« Ravno taka je tudi z duhovniki. Vendar bodi tebi in meni v tolažbo, da tisti ljudje, ki sedaj morda čez duhovnike zabavljajo in izpodkopavajo njih veljavo pri ljudeh, da ravno tisti ljudje bodo morda ob smrtni uri koprneli po katoliškem duhovniku, in Bog daj, da bi jim bil tudi poslan, ker Bog srčno želi, da se vsi ljudje izpreobrnejo in dosežejo večno življenje.
IV.	Slednjič je sv. maša tudi prosivna daritev, po kateri od Boga prejmemo vse, česar potrebujemo. Poslušajte, kako obilno je Bog poplačal Abrahamov dar. Komaj je Abraham svojega sina Izaka pripeljal na goro Morijo, iztegnil roko in zavihtel meč, da bi Izaka daroval Bogu, že zasliši glas: »Stoj, Abraham, in nič žalega ne stori mladeniču!« — In tedaj pravi Bog: »Ker si to storil in nisi prizanesel lastnemu sinu zavoljo mene, hočem te blagosloviti in pomnožiti tvoj rod kakor zvezde na nebu«. — Toda čujte: Abrahamov dar je bil le predpodoba
Kristusova. Kolikor vrednejša je torej Jezusova daritev, toliko več bomo po njej dosegli. Izak je bil samo ubog človek, Jezus pa je Bog in človek skupaj. Izak ni daroval svojega življenja; Jezus pa je vso svojo kri prelil na sv. križu. Izakov dar je imel le končno vrednost; Jezusov pa neskončno. Zatorej moremo z njim vse doseči, karkoli potrebujemo na duši in telesu. Bere se o Molositih, da so vselej, kadar so hoteli od kralja izprositi kako posebno milost, vzeli kraljevega princa na svoje naročje in tako stopili pred kralja. Kralj pa, ko je videl svojega sina, jim ni mogel odbiti nobene prošnje, ker je zelo ljubil svojega sina. — Sedaj pa vprašam: Ali ne bo Bog uslišal prošnje mašnika, ki drži njegovega najljubeznivejšega Sinu v svojih rokah? Jezus z nami sklepa svoje prošnje, in zavoljo njegovih prošenj nam bo Bog dal vsega, kar potrebujemo na duši in telesu.
Ko se je Jakob vrnil iz svojega pregnanstva domov, prikaže se mu ponoči angel. Jakob se v molitvi ž njim vojskuje. Jakob je bil močnejši, in ko ga angel prosi, da bi ga izpustil, reče Jakob: »Ne izpustim te, dokler me ne blagosloviš«. In angel Jakoba blagoslovi. Tudi katoliški mašnik more Bogu nekako silo delati, kajti po besedah sv. Bonaventure je »Kristus jetnik v mašnikovih rokah na oltarju«.
Preč. gospod novomašnik! Bliža se trenutek, bo boš ti pod podobo kruha skritega Boga prvič držal v svojih rokah. O, tedaj bo Jezus jetnik v tvojih rokah. Ne izpusti ga torej, dokler ne usliši tvoje prošnje. Najpoprej mu priporoči samega sebe in reci: »Gospod, ne izpustim te, dokler me ne blagosloviš. Blagoslovi me, da v novem duhovnem stanu živim in gorim le za tvojo čast in za zveličanje neumrjočih duš.« — Dalje reci: »Ne izpustim te, dokler ne blagosloviš mojih ljubih staršev. O koliko sta trpela, preden sta me izredila! Kdo prešteje neprespane noči skrbnega mi očeta, kdo solze ljubeče me matere! Tebi, nebeški Oče, je vse to znano; povrni stotero očetovo skrb, materino ljubezen.« — Nadalje govori: »Ne izpustim te, dokler ne blagosloviš mojih ljubih bratov in sester. 0 daj jim dobro, pobožno srce, življenje po veri in stanovitnost do konca. Blagoslovi, usmiljeni Bog, vse moje sorodnike, vse moje častite svate duhovskega in svetnega stanu. Blagoslovi posebno domačo župnijo in njene duhovne pastirje; naj cvete v tej župniji vedno trdna vera, vdanost do svete katoliške Cerkve in prava krščanska ljubezen naj vlada med župljani.« — Bere se, da je neka duša v vicah sredi pekočih bolečin jela prepevati. Druge duše se čudijo in jo vprašajo, zakaj da je tako vesela. In ona odgovori: »Moj angel varih mi je razodel, da se je danes v moji rodbini rodilo dete, ki bo sčasom mašnik postalo in men^ s svojo novo-mašo rešilo iz vic.« O dragi mi sobrat! Kdo ve, če se morda tudi danes ne čuje petje v vicah, ker ena ali druga duša iz tvoje rodovine že dolgo pričakuje tvoje prve daritve. Vzemi torej sveto Rešnjo kri in poškropi z njo uboge duše v vicah. Pogasi
26
Duhovni Pastir.
z njo pekoči ogenj, da oprane po sveti Rešnji krvi skoraj zagledajo obličje božje.
Ljubi brat v Kristusu! Stopi tedaj pred oltar in daruj prvikrat daritev sv. maše, ki naj nas vse napolni z nebeško milostjo. Amen,	P. Hugolin Sattner.
Govori za Marijino družbo.
VII.
Doslej sem vam, krščanska dekleta, ob letošnjih shodih govoril o nevarnostih in sovražnikih dekliške nedolžnosti, dekliške sreče. Nisem vam pokazal vseh, opozoril pa sem vas na najhujše. Iz teh govorov ste izprevidele, da se treba za dragoceni biser bojevati, ker preži nanj toliko sovragov. V boju pa treba vojskovodja in orožja. Na to bom obračal odslej vaše misli pri družbenih shodih. — Vojskovodkinja bodi Marija, ki je začetnica vsega devištva, po katerem je prišlo ženstvo do veljave in časti, ki jo po pravici danes uživa. Po Mariji in čistosti, krščansko dekle, tudi ti prideš do zaslužene časti in veljave!
Slovensko ljudstvo se imenuje Marijino ljudstvo. Najlepše kraje svoje mile domovine je posvetilo Mariji. Na lepih gorskih slemenih se bleste Marijine cerkve in cerkvice. Najlepše ravnine krasijo Marijina svetišča in kapelice. »Otok bleški,« ta raj slovenske zemlje, je posvečen nebes Kraljici in Gospe. Slovenskemu srcu veličastna gora ni dovolj lepa, in pestra livada ne dovolj ljubka in bleški otok ni raj slovenske zemlje, ako nima Mariji posvečenega svetišča.
Toda, kaj je veličastna gora, kaj ljubka ravan, kaj otok bleški v primeri s plemenitim, čistim srcem slovenskega dekleta? Pa tudi dekliško srce ni dovolj lepo, ako tudi ono ni posvečeno nebes Kraljici, ako v njem in na njem ni Marijinega svetišča. Slovenske mladenke pa so v veliki večini v marijanskih kongregacijah in so sezidale v svojem srcu oltar ljubezni Mariji Devici; na to srce pa so postavile Mariji svetišče —■ posvečeno marijansko svetinjo. Taka srca so šele popolnoma lepa. Zakaj, ako je dekliško srce posvečeno Mariji, ki je »lilija med trnjem«, potem bo ona skrbela, da tudi v tem srcu cvete in uspeva cvetka, ki po svoji lepoti nadkriljuje vse drugo cvet-ličje — bela lilija. Nad lepoto takega srca se zavzema sam Sv. Duh, rekoč: »0 kako lep je čist rod v svoji svetlobi« (Modr. 4, 1.). »Poglejte lilije na polju; povem vam, da še Salomon v vsi svoji lepoti ni bil tako oblečen, kakor njih ena!« (Luk. 12, 27.)
Ako pa hočeš, dekle, da bodo tudi tebi veljale te besede, pa se moraš vedno ozirati na tisto, ki je začetnica čistosti in
devištva, in ta je — Marija. »Jaz ljubim tiste, ki mene ljubijo« (Preg. 8, 17.), te besede iz knjige pregovorov polaga sv. Cerkev Mariji v usta. > Jaz ljubim tiste, ki mene ljubijo.« — Posebno mora Marija ljubiti ljubeča dekleta, ker to so njeni otroci in potomkinje onega deviškega spola, ki ga je ustanovila Marija kot prva Devica. — V Mariji ima dekle vzor deviškega in dekliškega življenja.
In Marijo kot začetnico čistosti in devištva, Marijo kot začetnico brezmadežnega dekliškega življenja, hočem danes slaviti!
Na veličastnem zgledu Marijinih čednosti vidimo prvič pravo deviško življenje. Ta Devica je začetek in vzor vsega devištva. Ta Devica je zaradi svojega edino od Boga blagoslovljenega devištva čudež vsega človeštva. Ona je tisti čudež, o katerem je že prerok Izaija 700 let prej, preden se je prikazal na svet, pisal: »In Gospod je govoril kralju Ahacu: »Prosi si znamenje od Gospoda, svojega Boga!« In Ahac je rekel: »Ne bom prosil in ne bom izkušal Gospoda.« In Bog je rekel: »Poslušajte tedaj, Davidova hiša: Gospod sam vam bo dal znamenje. Glejte, Devica bo spočela in sinu rodila, in njegovo ime bo Emanuel (Gospod z nami).« (Iz. 7, 11.—14.) — Marijino devištvo naj je torej čudežno znamenje, da se je človeštvu približalo odrešenje!
To je veliki čudež, ki ga grešni svet še vedno noče prav verovati, ki se ga pa mi z vsem gorkim prepričanjem trdno držimo — devištvo Matere božje! Noben brezveren zaničljivec, kakršnih toliko nastopa, nam ne bo ugrabil te vere. Ko bi ta vera z zemlje izginila, pa je konec vsega devištva na zemlji. Preden je zvezda Marijinega devištva prisijala kot vzor vsega devištva, ni imel svet pojma o lepoti neoskrunjene deviške čistosti. Vzor Device Marije pa je napravil preobrat v ljudskem naziranju o devištvu in čistosti. Milijoni in milijoni devic so se pd takrat ob premišljevanju tega vzora navdušili za posnemanje in so devištvo ohranili neomadeževano.
Že učeni Chateaubriand je rekel: »Najbolj božje v ženi je devištvo. Ženstva nadnaravno dopolnjenje je devištvo. Z dejstvom se dvigne človeška narava do gospodstva nad vsem, kar ponižuje človeka, kar mu jemlje znak božje plemenitosti.«1 Tega devištva pa stari poganski narodi niso znali gojiti, ker ga piso spoštovali in ne cenili, da, zaničevali so je. Žena zato ni imela moralne moči, da bi se bila varovala nravnih pregreh, zato je propadala, ž njo pa so propadali narodi.
Marija pa je kakor nova jutranja zarja, ki napoveduje žen-?tvu nov dan, novo dobo, ki se začenja s krščanstvom. Zato pa )e Bog hotel, da je Mati Sinu božjega, ki je Odrešenik propalega
1	Dr. Aleš Ušeničnik: »Katol. Obzornik«, 1904, 354.
človeštva, — Devica. In kolikor bolj se je ženstvo oziralo na Marijo, kolikor bolj jo je posnemalo, toliko bolj se je dvigalo v časti in spoštovanju. Ženstvo je s tem postalo veliki činitelj, ki je prenavljal človeško družbo in jo rešil pogina.
V	krščanstvu je torej vscvetelo devištvo po vzoru Mari-
jinem. In to devištvo ni vzniknilo iz strahu pred žrtvami in težavami, ki jih nujno prinaša zakonski stan. Saj je to devištvo pripravljeno nositi še večje žrtve in težja bremena. Tudi se krščansko ženstvo ni oklenilo devištva zato, ker ohranja čar telesne lepote. Iz takega razloga bi se za devištvo odločile morda tudi poganke; saj so bile pač dovolj ničemurne. Saj je že Rimljan dejal:	»Casta placent superis, kar je čisto, dopada
bogovom!« Zato je Rimljan tudi daroval svoje hčere boginji Vesti kot Vestalke, ki so morale biti device, jih je častil in jim dal mnogo predpravic. Toda končno te device pač niso bile nič drugega, nego žive igrače, ki so rajši dopadale svoji ničemur-nosti, kakor pa bogovom. Vestalkam je manjkalo notranjega zmisla za požrtvovalnost. Sv. pismo pa pravi: »Vsa slava kraljeve hčere je odznotraj« (Ps. 49, 14.).
Krščanska devica pa daruje Bogu svoje srce. Ona je, kakor pravi sv. Ciprian,1 angel v mesu. Premalo bi bilo zanjo, krotiti samo meso; ampak v popolnem samozatajenju vrši uprav angelsko službo za povišanje Kristusa in njegovega kraljestva. In to samozatajenje ima svoj višek v mučeništvu! Žena s takim junaštvom mora v človeštvu vzbuditi spoštovanje! In to je mogoče edino v krščanstvu po vzoru, ki se imenuje — Marija!
Kdo ne bi spoštoval in čislal ženske, ki je šibka, pa junaška, da govori, kakor sv. Neža svojim oboževateljem: »Pojdi od mene, ti smrtni plen, zakaj davno že sem se zaročila višjemu; svoj znak mi je zapisal na čelo, da poleg njega ne trpim nobenega drugega, ki bi me ljubil; temu samemu ohranim zvestobo, njemu se vso zaupam. Že je združil svoje telo z mojim (v sv. obhajilu), njegova kri mi rdeči lica. On, čigar Mati je Devica, čigar oče od žene ne ve ničesar; njemu sem zaročena, ki mu služijo angeli, čigar lepoto občuduje solnce in luna! Posvetno kraljestvo in vso lepoto tega življenja sem zaničevala zaradi ljubezni svojega Gospoda Jezusa Kristusa; videla sem ga, vanj verujem, njega ljubim!« To je junaštvo, dekleta, in ljubezen, ki prihaja iz čistega srca!
V	tej ljubezni so zapustile poprej posvetne hčere rimskih patricijev svoje prelestne sobane, odložile svoj škrlat in svoja dragocene dragulje, in so se pridružile tisti, ki je bila prej njihova sužnjica in jo nazivljejo »sestro«, rekoč: »Pridi, sestra, živimo nebeškemu ženinu!« In tiste, ki so jih doslej sužnji nosili, ki jim je bila celo svilnata obleka pretežka, tiste sedaj iščejo
1 De habit. virj$. C. 23.
bolnikov po cestah, jih nosijo na svojih lastnih ramah in s svojimi lastnimi rokami izpirajo njihove rane.1 Po devištvu se je ženi porodila v srcu požrtvovalna ljubezen do bednega človeštva!
Če bi hoteli opevati slavo devištva, bi morali sesti na razvaline, ki jih je nasul samostanom sovražni čas, in s sten praznih dvoran nekdanjega miru brati, kako je tamkaj cvetelo deviške življenja, kako se je od tamkaj preganjalo barbarstvo in surovost, in kako se je širila krščanska omika; slediti bi morali stopinjam onih služabnic usmiljenega Samarijana, ki so vlivale in še vlivajo olje tolažbe in vino moči v rane bolnega človeštva po bolniščnicah. Tako se je žena v krščanstvu izpremenila kot devica po junaški ljubezni. Junaško ljubezen je rodilo devištvo in čistost. In Marija je vzor vsemu temu junaštvu!
Po Mariji je prišlo na vse ženstvo najlepše plemstvo. Vsaka žena in dekle vzbuja spomin na Marijo, kot ženo in dekle, in spoštovanje do Marije rodi spoštovanje do žene. Kaj ljubko odseva ta resnica iz dogodbe, ki jo je doživel blaženi Henrik Suzo. Ko je šel ta blaženi mož ob blatni cesti po ozki stezi, je srečal ubogo ženo. Takoj stopi v blato in da prostor ženi. Ta ga pozdravi in reče: »Kako ste mogli, o moj oče, stopiti v blato, da naredite prostor ubogi ženi?« Suzo odgovori: »Kako naj bi ne častil vsake žene, ker je bil moj Zveličar rojen od žene!« Tedaj pa ženica dvigne svoje roke in svoje oči proti nebu ter zakliče: »Hvala ti, o Marija! Dvignila si nas iz sužnosti in posadila poleg sebe na prestol veselja in časti!« 2
Da, svet se zaveda, kaj je postal po Mariji, kaj po ženstvu, čigar vzor je ona. Zato ni čudno, da ji milijoni zvonov in milijoni vernih src že na stotisoče dni trikrat na dan kličejo: Ave Maria! Zato ni čudno, da je v njeno službo stopila najlepša poezija in umetnost! Po tem pa se je prerajalo človeštvo. Od mogočne stolnice, katere stolpi segajo v oblake, do Marijine podobe v borni koči in na samotnem drevesu ob parobku gozda; od najblažjih cvetk poezije, ki se vijejo okrog njenega oltarja, do pri-Proste slovenske pesmi; od globokozamišljenih molitev do Češčenamarije, ki prihaja iz ust jecljajočega otročiča, — kdo bi mogel razmeriti, kako je to vplivalo blažilno in plemenito na uarode! Kdo bi mogel razmeriti, kako je to dvigalo ljudstva 12 globin čutnega, posvetnega, zemskega življenja in surovega uživanja! 3
Po Mariji in njenem devištvu je žena postala plemenit čini-telj človeške družbe, povsod cenjen, povsod spoštovan. Zato Pa zlasti ženstvo po pravici kliče iz dna srca: »Ave, druga Eva!
1	Hettinger, Apologie II., 2., str. 640.
2	Freund, Soziale Vortriige.
3	Prim. Hettinger, 1. c. III. 534.
Kakor nas je prva Eva pahnila v prepad, tako si nas ti, druga Eva, dvignila iz prepada k časti in veljavi — po devištvu! Zato se oklepamo tebe, kot začetnice svoje veljave in časti in sledimo ti kot svoji vodnici!« Amen.	Anton Skubic.
Sveta brata Ciril in Metod, zgled apostolske
gorečnosti.
Praznik presv. Rešnje krvi1 nas spominja Zveličarjeve goreče ljubezni do človeškega rodu. »Večje ljubezni nima nihče kakor kdor da življenje za svoje prijatelje« — so njegove besede. Obenem se spominjamo danes slovanskih apostolov, sv. Cirila in Metoda. Svoje življenje sta posvetila v gorečem delu za zveličanje svojih prijateljev v Gospodu, za večni blagor neumrjočih duš. Čas je bil že, da se dvigne češčenje sv. Cirila in Metoda na ono stopnjo, ki jima po pravici gre kot apostoloma krščanske vere med Slovani. Vendar, kako naj častimo sv. Cirila in Metoda? Sv. Avguštin pravi: Svetnike najlepše časti oni, kdor posnema njih čednosti. Vsako drugo češčenje je skorajda prazno in neplodno, je češčenje, ki ga zavrača Zveličar z besedami: »To ljudstvo me časti z ustnicami, a njih srce je daleč od mene«. Tudi mi Slovenci in Slovani smo bili doslej le premnogo-krat tako ljudstvo, ki je imelo sv. Cirila in Metoda le na ustnicah na raznih govorniških odrih, a srce je bilo daleč oddaljeno od njunega duha. Ne samo z jezikom, tudi s srcem se dvignimo k našima apostoloma. Kako pa naj ju posnemamo? Sv. Ciril in Metod se najbolj odlikujeta v apostolski gorečnosti; zatorej se po pravici imenujeta apostola. Gorečnost pa je mnogovrstna, kakor so mnogovrstne reči, za katere se more vneti človeško srce. Prva med vsemi pa je: apostolska gorečnost. To je gorečnost za Cerkev božjo in zveličanje neumrjočih duš. Ali ni v tej gorečnosti gorelo najboljše srce, srce našega Zveličarja? »Videl je množice« —-priča evangelist sv. Matej — »in so se mu smilile, zakaj bile so izmučene in razpršene, kakor ovce brez pastirja.« S koliko gorečnostjo je iskal neumrjočih duš, in ko jih je našel, jih je vzel na svoje rame ter jih nesel nazaj k svoji čredi; povabil je ljudi in angele, naj se z njim vesele nad izgubljeno, a zopet najdeno ovco. Na vprašanje, kaj je iskal na zemlji, odgovarja današnji praznik presv. Rešnje krvi: »Iščem svojo čredo, da umrem zanjo«. Ko se je vrnil k Očetu, je izročil svojo čredo apostolu Petru, ki pa mu je moral preje trikrat slovesno zatrditi, da Jezusa ljubi; zakaj le oni, ki goreče ljubi Kristusa, bo goreče
1 Govor je primeren za nedeljo po prazniku sv. Cirila in Metoda, oziroma za prvo nedeljo v mesecu juliju, ko se obhaja praznik presv. krvi Jezusove.
ljubil tudi njegovo čredo, saj kaj je Cerkev drugega, kakor drugi Kristus. Tako gorečnost za Cerkev Kristusovo sta kazala tudi sveta brata Ciril in Metod v vsem svojem življenju in delovanju.
Duša je tako dragocena v očeh božjih, da se ne more z njo primerjati niti cei svet: »Kaj pomaga človeku, ako cel svet pridobi, na svoji duši pa škodo trpi?« »Ali kaj more dati človek v zameno za svojo dušo?« »Lahko razdeliš« — piše sv. Janez Krizostom — »cele neizmerne svote med sirote, vendar več storiš, če eno samo dušo izpreobrneš.« Med božjimi deli najbolj božje je reševati neumrjoče duše. Sv. Gregor Veliki je bil prepričan, da ni mogoče prinesti Bogu lepše žrtve, kakor trud in delo za izpreobrnjenje neumrjoče duše. Veliko delo je, rešiti dušo, ki bo vekomaj poveličevala Boga. Koliko duš sta utrdila in tako rešila v sveti veri sv. brata Ciril in Metod? Z apostolsko gorečnostjo sta prišla razširjevat kraljestvo božje med Slovane. Ko je slovanski knez Rastislav prosil grškega cesarja za misijonarje, ki bi Slovane poučevali v verskih resnicah, se je ta spomnil Cirila in Metoda, ki sta oba znala tudi slovanski jezik. Ciril in Metod sta bila sicer vsa srečna, da sta mogla bivati v samoti — takrat sta namreč živela v samostanu — in se tam veseliti v Bogu; a Rastislavovi prošnji se njuno goreče srce ni moglo ustavljati. Ciril je rekel: „Utrujen sem in bolehen, a vendar grem.« Tako govori apostol. Šla sta med Slovane, med tujce po jeziku, a ne tujce po duši, saj sta vedela, da so vse duše odkupljene s krvjo brezmadežnega jagnjeta Jezusa Kristusa.
Ali vsaka gorečnost ni prava. Na zgledu obeh slovanskih apostolov spoznamo, katera gorečnost je prava. L 1 reba je najprej imeti veliko hrepenenje, da bi v s i ljudje Boga spoznali, častili in ljubili. Sv. Ciril je še na smrtni postelji — tako se pripoveduje — molil: ' Bog, ohrani Slovane zveste krščanski veri; združi vse Slovane v pravi veri in Cerkvi Kristusovi«. Sv. Metod pa je po njegovi smrti delal in trpel za izpolnitev te molitve; bil je mučenec ^danosti in zvestobe do sv. Cerkve, »Da bi vsi Slovani spoznali, častili in ljubili Boga v eni veri in eni Cerkvi,« to je duhovna °poroka sv. bratov Cirila in Metoda, to je apostolska, to je Prava gorečnost. Le tako moremo razumeti staro cerkveno Molitev, ki so jo sestavili učenci svetih bratov, in se glasi: *Sv. Ciril in Metod, prosita vladarja vseh stvari, da vse slovanske narode utrdi v pravi veri in verski edinosti in spravi svet in reši naše duše«. 2. Prava gorečnost ne uči samo, marveč tudi z a s t n i m zgledom vnema k dobremu. Sv, Ciril in Metod sta se sicer zaprla v tihe samostanske prostore, da bi se J^žje pogovarjala z Bogom in s svetimi knjigami. Ali, kadar je bilo treba, sta tudi odločno nastopila za sveto Cerkev. Sv. Ciril !e celo svojega nekdanjega učitelja Focija očitno posvaril, ker ,e spoznal častihlepnost in posvetnost njegovo in vedel, da mu
ni veliko mar za pravo vero in Cerkev. Neustrašeno je zaklical mladi nekdanji učenec staremu mojstru: »Oči tvoje učenosti so sicer velike in odprte, pa zaslepljene z dimom častilakomnosti in nevoščljivosti, zato ne vidijo prave poti«. Focij se je čutil premaganega in osramočenega, posebno še, ker je vedel, da je Ciril najmodrejši med njegovimi učenci. 3. Prava gorečnost je tudi pripravljena trpeti neprilike, ugovore in preganjanja, z eno besedo: biti mora požrtvovalna. Sv. Ciril in Metod sta se odpovedala časti in premoženju. Ciril je zapustil častno mesto učitelja na visoki šoli v Carigradu, Metod pa odlično službo cesarskega namestnika v neki slovanski pokrajini. Kaj truda in trpljenja sta prestala kot misijonarja med Kozari ob Črnem morju, koliko neprilik in ugovorov pozneje kot apostola prave vere na slovanski zemlji. Ciril, že po naravi bolj slaboten, je kmalu omagal v delu Gospodovem. Goreča želja, da na grobu sv. Petra izkaže vdanost sveti Cerkvi, je njegovemu telesu dala še toliko moči, da je mogel priti v Rim. Čutil je, da se ne bo mogel več vrniti k svoji čredi. Umrl je v Rimu, v srcu svete Cerkve, ki jo je ljubil z vsem ognjem svojega srca. Leto potem pa so vrgli njegovega brata Metoda v ječo. V ječi je Metod mnogo trpel, ne samo telesno, marveč tudi duševno. Upal je, da bo na papeževo povelje kmalu rešen; večkrat je sporočil svojo tožbo v Rim in nestrpno pričakoval ugodne rešitve. A brez uspeha. Težko preizkušnjo je morala prestati njegova zvestoba do poglavarja Kristusove Cerkve. Minulo je drugo leto, a Metod je bil še vedno v ječi; zakaj vse Metodove pritožbe na papeža so prestregli nasprotniki. Šele tretje leto se je posrečilo nekemu Metodovemu učencu uiti in priti v Rim, kjer je papežu razložil, kaj mora Metod trpeti. Iz ostrih pisem, ki jih je papež pisal Metodovim nasprotnikom, je razvidno Metodovo trpljenje v ječi. Glej, kaj vse mora, pa tudi more prestati prava gorečnost. 4. Prava gorečnost ne išče sebe, marveč neumrjočih duš, ne minljivega, ampak večnega plačila, kakor je pisal apostol narodov svojim vernikom: »Jaz ne iščem, kar je vašega, ampak vas«. Tudi apostola slovanskih rodov sta vse zapustila, da bi vse za Kristusa pridobila. Ko bi iskala sebe, bi morala ostati doma na svojem častnem mestu, a ker sta iskala, kar je Kristusovega, sta šla na trnjevo misijonsko pot. Svet jima ni prisodil nobenega plačila, a tem večje plačilo jima je dal Kristus, ki sta zanj delala. On jima je prisodil tudi slavo, ki jo še sedaj uživata v katoliški Cerkvi. 5. Prava gorečnost, ko gori drugim, ne pozabi na zveličanje lastne duše, ampak služi Bogu z molitvijo in čisto vestjo. »Možje bratje!« — je zaklical sv. Pavel svojim tožnikom v Jeruzalemu — »jaz sem z vso dobro vestjo živel pred Bogom do današnjega dne.« Ko sta sv. brata Ciril in Metod dovršila svoje misijonsko delo med Kozari, sta se vrnila nazaj v priljubljeno samoto molitve in svetega premišljevanja. Sveti

Ciril jc hotel še zadnje dneve svojega življenja preživeti kot menili, dasi je bil že posvečen v škofa. Legenda nam o njem poroča: »Ciril je v zamaknjenju videl Boga in prepeval: Veseli se, moj duh, v hišo Gospodovo pojdemo, poskakuj srce! Odslej ne bom več služil cesarju, ali komu drugemu na zemlji, ampak samo Bogu! Potem je oblekel meniško haljo in tako preživel v redovniški obleki še petdeset dni. V smrtni uri je s solzami prosil za svoje učence.«
Nič manj lepa ni Metodova smrt. Na cvetno nedeljo je šel, že popolnoma oslabljen, zadnjikrat v cerkev. S tresočimi rokami je blagoslovil kneza, duhovnike in vse ljudstvo; naročal jim je: »Čujte pri meni do tretjega dne.« Ko se je svital tretji dan, je vzdihnil: »V tvoje roke izročam svojo dušo!« in na rokah svojih duhovnikov je izdihnil pravično dušo. — Iz vsega tega ste spoznali duha sv. Cirila in Metoda, duha prave gorečnosti za Cerkev božjo. V tem duhu delajmo za zveličanje svoje in drugih. Pomisli, kaj bi mogel v svojem krogu in v svojih razmerah storiti za večni blagor svojega bližnjega. Srečen, če rešiš le eno dušo. Ni sicer vsem rečeno: »Pojdite in učite«; ali vsem je Kristus naložil dolžnost: »Prosite Gospoda žetve, da pošlje delavcev« . . . vzornih apostolskih mož, da pokličejo izgubljene sinove nazaj v zavetje resnice in k edinosti vere, da bo kmalu en hlev in en pastir. Dolžnost vernih kristjanov je torej, z molitvijo in miloščino podpirati katoliške misijone. Da bi to plemenito delo lažje izvrševali, je v naši škofiji ustanovljeno Apostolstvo sv. Cirila in Metoda. Ta bratovščina je postala v zadnjih dveh letih že velika apostolska armada, šteje že 23 tisoč duš, ki z molitvijo in z dejanjem delujejo v duhu sv. Cirila in Metoda. Kdor še ni član te prekoristne in z mnogimi odpustki obdarovane bratovščine, naj se ji skoraj pridruži. Letni prispevek za to apostolsko armado je tako majhen, da lahko tudi ubožnejši pristopajo. Delo za katoliški misijon na Jutrovem je najlepša zahvala našemu Zveličarju, ki nas je s svojo krvjo odrešil in nam naklonil milost, da smo udje edinozveličavne Cerkve. »Za nezasluženo srečo prave vere« — pravi škof Slomšek — »se Bogu najlepše zahvalimo, ako po apostolski bratovščini sv. Cirila in Metoda raz-kolnim bratom in sestram v naročje naše sv. Cerkve pomagamo, da bo en hlev in en pastir.« Amen,
Dr. Al. Merhar.
Kako moramo delovati za svoje posvečenje.
(Priložnostni govor za god sv. Ane.)
Prizadevajte si za svetost, brez katere nihče ne bo Boga gledal.
Hebr. 12, 14.
Na tem prijetnem gričku, na katerem so naši predniki — bodi jim v večnost hvala za to — postavili belo cerkev, ki se ozira po košatih hribih in gorah ter daljnih planinah, po rodovitnih planjavah in širokih dolinah — smo se, dragi božjepotniki, zbrali danes pobožno počastit sveto mater Ano. Z veseljem se oziramo v njeno podobo v velikem oltarju in opazujemo, kako od svoje, miiostipolne hčerke, ljube Device Marije, sprejema sveto Dete Jezusa.
»Srečna si, o trikrat srečna sv. mati Ana, ki si milostipolno dete, od Boga ti podeljeno Marijo, rodila, iz katere je Kristus Gospod, začetnik življenja, prišel na svet!« S temi besedami sv. Janez Damaščan hvali srečno sv. mater Ano.
Na velikem oltarju vidimo več podob, ki predočujejo sorodnike sv. matere Ane, pa vsi njeni sorodniki in sorodnice so svetniki in svetnice, tako njen mož, sv. Joahim, mož njene hčerke, sv. Jožef, Marijina teta, sv. Elizabeta, in njen mož, sveti Caharija, in njujin sin sv. Janez Krstnik; iz njenega sorodovin-stva sta bila apostola sv. Jakob Alfej in Juda Tadej, sinova Marije Kleofa, ki sta bila v rodu z Marijo Devico, pa tudi sveti Simon, kakor nam spričujeta sv. Janez (19, 25.) in sv. Matevž (13, 55.) v svojih evangelijih.
Mnogi si štejejo v čast, ako imajo imenitne sorodnike. Ali smo tudi mi kaj v sorodstvu s to preimenitno rodbino?
Na to vprašanje nam dajo odgovor besede Jezusove same. V 13. poglavju evangelija sv. Matevža se bere: »Ko je Jezus v Kafernavmu na Galilejskem v shodnici učil pismarje in farizeje, je nekdo rekel: Glej, tvoja mati in tvoji bratje (bratranci) stoje zunaj in te iščejo. On je tistemu, ki mu je to povedal, odgovoril in rekel: Kdo je moja mati, in kdo so moji bratje? In je roke iztegnil na svoje učence, rekoč: »Glejte! moja mati in moji bratje! zakaj kdorkoli stori voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, tisti je moj brat, sestra in mati (v. 46.—56.), in zopet je rekel: »Bodite popolni, kakor je vaš Oče nebeški popoln« (v. 48.). — Že v stari zavezi je Bog zapovedal: »Bodite sveti, kakor sem jaz svet, Gospod vaš Bog« (III. Moz. 11,41.). In sv. apostol Pavel uči: »Prizadevajte si po svetosti, brez katere nihče ne bo Boga gledal« (Hebr. 12, 14.) in zopet: »To je volja božja: vaše posvečenje« (1. Tes. 4, 2.).
Zdaj vemo, da moremo tudi mi udje Jezusovega sorodstva postati, njegovi bratje, njegove sestre, in sicer s tem, da se posvetimo. Kako moramo delovati za svoje posvečenje, o tem hočem govoriti k časti božji, k časti sv. matere Ane, k našemu dušnemu pridu.
I. Svetost, za katero smo se dolžni truditi, mora biti dvojna: notranja in zunanja.
Notranja svetost je: svetost duše ali posvečujoča milost božja, svetost srca ali ljubezen božja, in svetost dušnih moči: mišljenja in volje.
1.	Posvečujoča milost božja naredi dušo lepo, čisto, Bogu dopadljivo, sveto. »Prizadevajte si za svetost,« prizadevajte si za svetost duše, da ohranite milost božjo, katero ste prvič pri sv. krstu dobili, takrat ko ste bili v resnici angelom podobni. Posvečujoča milost božja je največja sreča, lepota, bogastvo, dragocena obleka duše. Prizadevati si mora kristjan, da ohrani ta največji, najdražji, najimenitnejši dar — posvečujočo milost božjo, brez katere nihče ne bo Boga gledal.
2.	Svetost srca je ljubezen božja.
Otroku, ki se še ne zaveda, je zadostna k zveličanju posvečujoča milost božja, ki je podobna goreči svetilki; vsakdo pa ve, da svetilka le nekoliko časa gori, potem pa se mora dolivati olje, da ne ugasne; dokler je krščanski otrok še v nezavednosti, mu svetilka milosti božje gori, kadar pa pride k razumnosti, in ves čas življenja do smrti, pa je vedno potreba olja dolivati, in to olje je ljubezen do Boga. »Ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše, in iz vse svoje misli« (Mat. 22.).
Ljubezen do Boga je dopadajenje nad božjo lepoto in popolnostjo in hrepenenje ter prizadevanje, se bližati in blizu gledati to največjo lepoto in vso popolnost.
»Prizadevajte si za svetost,« prizadevajte si za ljubezen do Boga. Ljubezen do Boga je podobna ognju, kakor molimo v cerkveni molitvi k Sv. Duhu: »Ogenj svete ljubezni tvoje v naših srcih vnami«. V čem je ljubezen podobna ognju? Ogenj žari, sveti, ogreva, vnema, ima silovito moč, izžge rjo, raztopi najtrdnejšo rudo, plamen ognja se vzdiguje kvišku, enako ogenj gorečnosti bogoljubno dušo vnema za božjo ljubezen in jo nagne, da skrbi za svoje in svojega bližnjega posvečenje.
3.	Notranja svetost je svetost duše ali posvečujoča milost božja ali ljubezen božja in svetost dušnih moči: posebno razuma ali mišljenja in dobre volje ali hrepenenja. Ljubezen do Boga ima takorekoč dve peruti: mišljenje in hrepenenje. Mišljenje, pobožno premišljevanje je notranja molitev, ki se tudi z ustmeno molitvijo vrsti. »Moli-Jev gre gori, milost božja doli,« uči sv. Avguštin. Ljubezen do Boga premišljuje naravne in nadnaravne darove Jroedinega Boga, in s hvaležnostjo si prizadeva ljubezen z ‘inbeznijo povračevati.
Bogoljubna duša hrepeni po blaženem gledanju božjega obličja, kakor n. pr. kralj David, ki pravi: »Kakor žejen jelen hrePcni po studenčni vodi, tako hrepeni moja duša po tebi, o L»ospod!« (Ps. 41, 2.) »Mojo dušo žeja po živem Bogu, kdaj b
om
vendar prišel in se prikazal pred tvojim obličjem ?« (Ps. 41.1 ali kakor sv. Avguštin, ki je klical: »Moje srce je nemirno, dokler v tebi ne prebiva, moj Bog!« ali kakor sv. Ignacij Lojolski, ki je povzdigoval svoj glas: »Moj Bog in moje vse; le samo ljubezen do tebe mi daj in zadosti sem bogat.« Hrepenenje po božji ljubezni obujamo, kadar molimo v tretji božji čednosti: »Želim iz celega srca, da bi te jaz ravnotako ljubil, kakor so tebe tvoji najzvestejši služabniki ljubili in te še ljubijo, z njih ljubeznijo sklenem svojo nepopolno ljubezen, pomnoži jo v meni, o dobrotljivi Gospod, bolj in bolj!« — »Blagor lačnim in žejnim pravice, oni bodo nasičeni« (Mat. 9.) uči Jezus. Zato molimo vsak dan v Gospodovi molitvi in izrekajmo tiste besede prav pobožno: »Pridi k nam tvoje kraljestvo«.
*
* *
»Prizadevajte si za svetost, brez katere nihče Boga ne gleda!« Svetost vsakega kristjana mora biti dvojna: notranja in zunanja svetost. Na kateri način ste združeni z Bogom? Zaslišite nekatere prilike:
Notranje posvečenje ali notranja pobožnost je podobna ognju v peči, zunanje posvečenje pa od ognja segreti peči.
Notranje posvečenje je podobno korenini in soku, ki se nevidno iz korenine vzdiguje v vse mladike, veje in liste, zunanje posvečenje pa je primerno cveticam in zorečemu sadju.
Notranje posvečenje je kakor luč, zunanje posvečenje kakor po luči okrog razširjena svetloba.
Notranje posvečenje je podobno trdnemu telesnemu zdravju, zunanje pa letnemu času primerni obleki, ki zdravje obvaruje.
Notranje posvečenje je podobno jedru, zunanje pa je podobno luščini, ki jedro obsega in zaklepa.
II. Zunanja svetost je svetost dejanja, svetost zunanjih telesnih počutkov.
Kako naj se jezik posvečuje?
Kazalec ure je kazalec časa. Že glas ure naznanja čas. Po glasu se spozna posoda, ali je polna ali prazna, je li cela ali počena; po glasu se spozna ptica, ki poje — enako se po kazalcu, jeziku, po glasu besede, po govoru spozna notranja vrednost Človeka.	(Konec prihodnjič.)	J. Gajšek.
Pogled na slovstvo.
Diamantni jubilej »Zbora duhovne mladeži zagrebačke«, prvega hrvatskega književnega društva.
»Zbor duhovne mladeži« v Zagrebu, o čegar izdanjih smo cesto govorili v našem listu, je slavil od 6. do 12. junija zelo svečano petinsedemdesetletnico svojega obstanka. Res lepo število let in to let neprestanega pomla-janja in napredovanja — nbvega dela na novem polju! Posvetimo nekaj besed temu častitljivemu jubilantu!

Tožne in žalostne so bile prosvetne razmere sploh, posebno pa književne, v začetku devetnajstega stoletja na Hrvatskem. Hrvatska muza ne najde ljubiteljev med svetom in se zateče s tožnimi mislimi med tihe zidove zagrebškega semenišča. In glej, v teh hladnih zidovih najde toliko vročih, mladih hrvatskih src, najde toliko navdušenih svojih častilcev! Tu si zgradi svoj prvi dom na novo leto 1. 1837. — prvo hrvatsko književno društvo: »Kolo mladih rodoljuba«.
»Druge dolžnosti se tu ne poznajo nego služiti Bogu, rodu in domovini« je geslo, ki ga je dal društvu njegov prvi predsednik Jakob Petek, geslo, ki mu je društvo z vso resnostjo petinsedemdeset let ostalo zvesto z neumornim delom in mu je zvesto še danes.
Bili so pač za društvo tudi težki časi; tako na pr. 1. 1848.—49., ko je bilo društvo skoro formalno razpuščeno; 1. 1856.—57. je moralo društvo opustiti svoj naslov; »Kolo mladih rodoljuba«, ker je bil mnogim trn v peti in nevaren; toda, hvala Bogu, vse to je društvo srečno prebilo. Da, prišle so kmalu boljše razmere in napočili so mu najlepši časi v očetovski ljubezni semeniških rektorjev Tome Gojdeka, dr. Gustav Barona in sedanjega dr. Josip Langa, ki so vsi s posebno ljubeznijo vedno spremljali napredek »Zbora«, kakor se društvo naziva sedaj.
V tako ugodnih razmerah se je razvilo društvo do sedanje višine in tudi danes s polnim pravom kakor nekoč nosi ime prvega hrvatskega književnega društva.
Klerike zagrebške iz začetka devetnajstega stoletja nazivlje objektivna hrvatska kritika »naše prve izobraževatelje sedanje družbe« (dr. Gj. Surmin); o njih pravi preporoditelj hrvatske knjige G a j svojim prijateljem: »Če mi zunaj vsi izumrjemo, bodo oni čuvali in širili našo misel«, ker »semenišče zagrebško je bilo kakor neko ognjišče za ilirske ideje«, piše že imenovani dr. Š u r m i n.
Tak je bil tedaj začetek in nadaljevanje mu je enakovredno. V teh petinsedemdesetih letih je razširilo društvo med hrvatski narod na tisoče in tisoče knjig in knjižic najlepše in najraznovrstnejše vsebine. (Na pr. sam molitvenik »Zborov« se prodaja sedaj letno v 20—30 tisoč izvodih, zadnja izdaja 23. je izšla v 160 tisoč izvodih.) In kje so one stotine duhovnikov, ki so kakor marljive čebelice šli po hrvatski zemlji in z vsemi sredstvi izobraževali svoje ljudstvo in ki so prvo izpodbudo ter prvi ogenj našli v tem društvu. Pa tudi koliko laikov — kasnejših pisateljev in izobraže-vateljev — je črpalo svojo moč v »Zboru«, katerega člani so bili kot bivši kleriki. (Poleg bogoslovcev so tudi dijaki 7. in 8. gimnazijskega razreda v Zagrebu kot kleriki člani »Zbora«.)
In če se sedaj opaža zlasti med mlajšo duhovščino hrvatsko taka želja po izobraževalnem in socialnem delu med ljudstvom, je to zopet Zasluga »Zbora«, ki je po svojih klubih: apologetičnem, social-n e m, beletrističnem in deklamatoričnem vlil to voljo v njihova srca in s svojim delom pritegnil ostale semeniške zbore hrvatske k enakemu delovanju.
Da, ta častitljivi jubilant je matica vseh ostalih društev, je panj, iz katerega je zletelo toliko marljivih čebelic med hrvatski narod. Njegova Preteklost nam je zastava — njegov dosedanji uspeh zanesljiva nada za b°ljšo bodočnost! Zato pa: Vivat, crescat, floreat ljubljenec hrvatskega Paroda, »Zbor duhovne mladeži zagrebačke«!	M. Pintar (Dunaj).
A.
1. Marija, kraljica src. Nauk blaženega Grinjona Montfort-?kega o pravi pobožnosti do Matere božje. Iz francoščine prevedla 'P izdala Marijina družba v ljubljanskem semenišču. Str. XVII-(-288. X Ljubljani 1912. Založila Katoliška bukvama. Tiskala Katoliška tiskarna, '-ena knjigi vezani v platno z rdečo obrezo K 1’60, vezani v fin šagrin z zlato obrezo K 2’40.
Slovenci se radi imenujemo Marijin narod. Zato tudi z velikim veseljem sprejmemo vsako knjigo, ki ima namen, da razširja in utrjuje češčenje nebeške Kraljice med nami. Posebno dobrodošla pa nam je knjiga „Marija, kraljica src", ker nam nudi nauk o pravi pobožnosti do Matere božje. Prava ali popolna pobožnost do Marije je po nauku bi. Grinjona v tem, da se popolno izročimo Materi božji, da postanemo po njej popolna Jezusova last in da delamo vse v popolni odvisnosti od volje Marijine po zgledu Jezusa samega. Pač so vsi veliki Marijini častivci gojili pravo in popolno češčenje do Matere božje, toda bi. Grinjon, čegar delo v gladki slovenščini imamo sedaj pred seboj, ima veliko zaslugo, da je prvi izrecno učil označeno pravo pobožnost do Marije, da je nauk o imenovani pobožnosti sistematično uredil in ga z jasnimi dokazi utrdil. Poljudna, toda temeljita razprava o pravi pobožnosti do Marije je v prvem delu Grinjonove knjige; drugi del pa uči, kako naj se goji taka pobožnost. — Težko je v malo besedah le približno označiti bogastvo misli, ki je nakopičeno v Grinjonovem spisu. »Izkušnja nam potrjuje," pravi slavni oratorijanec Faber, „da, četudi knjigo ponovno preberemo, nikdar ne usahne njena lepota, nikdar ne izčrpamo njenih misli, nikdar ne izgine sveži duh veselja, ki nas navdaja, kadarkoli se vglobimo v njene misli."
Povsod, kjer se bo razširila knjiga »Marija, kraljica src", bo pravo češčenje do Matere božje izdatno napredovalo in kmalu se bodo pokazali tudi blagodejni sadovi. »Kdorkoli knjigo temeljito proučuje", piše kardinal Vaughan, »bo začutil, da ga je obsijala nova luč." »Izdal sem to knjigo nanovo," pravi isti kardinal, »da podam en izvod vsakemu duhovniku svoje vladikovine, da postane po pogostnem čitanju deležen istih učinkov kakor jaz."
V slovenski izdaji je knjiga še zlasti lepo prirejena, ker obsega tudi najpotrebnejše molitve : jutranjo in večerno molitev, sv. mašo, spovedne in dovolj obsežne obhajilne molitve. Vse molitve so zložene v duhu Grinjonove prave pobožnosti do Marije in potrjene od ljubljanskega preč. kn.-škof. ordinariata. Tako služi lična knjiga tudi kot jako koristen molitvenik.— Marijina družba v ljubljanskem semenišču je z izdajo knjige »Marija, kraljica src“ izvršila lepo, apostolsko delo za razširjanje češčenja Matere božje.
A. S.
2.	Kratko navodilo za pravo pobožnost do Matere božje, kraljice src, po nauku bi. Ludovika Grinjona Montfortskega. Priredil dr. Anton Zdešar, duhovnik Misijonske družbe. Str. 62. V Ljubljani, 1912. Natisnila Katoliška tiskarna. Knjižica stane broširana 30 vin., deset in več izvodov je po 25 vin.; v platno vezana stane knjižica 50 vin., deset vezanih izvodov in več je po 40 vin.
Knjižica ima tri dele. V prvem delu je priljubljeni in temeljiti asce-tični pisatelj, dr. Anton Zdešar, lepo razložil bistvo in namen prave pobožnosti do Marije. V drugem delu je podal navod, kako naj se Marijini častivci pripravljajo na popolno posvetitev Mariji. Pisatelj je popolnoma v duhu Grinjonove pobožnosti izvršil ta del; blagor vsakemu, kdor se bo pri pripravi na posvetitev Mariji točno ravnal po njegovih navodilih. V tretjem delu knjižice so razne litanije in druge molitve za čas priprave.
Kakor knjigo »Marija, kraljica src", tako tudi dr. Anton Zdešarjevo »Kratko navodilo za pravo pobožnost do Matere božje, kraljice src", prav toplo priporočamo.	A. S.
3.	Naša kri. Igrokaz v štirih dejanjih. Spisal F. S. Finžgar. V Ljubljani 1912. Založila Katoliška Bukvama. Cena K 1‘40.
To je biser ljudske igre! Na dušek jo prebereš: kar pobere te za seboj. Kaka razlika med njo in med tistimi nebilojihtreba zmazki, ki kažejo »našo kri« le kot zvodeneli ali otrovani življenjski sok tepcev, pobijačev, kvantačev, alkoholikov ali očetovskih sirovin! To je pa blago našega starega kova. Kakor ubran slavospev najdičnejšim našim narodnim lastnostim: zvestobe do vere, ljubavi do grude in neozirnega gostoljubja
se ti zdi ta igra. Genljiv je prizor v 4. dejanju, kjer govori Borštnik Francozu: »Gospod Renard, ste me žalili, res je, in hudo ste me prijemali, prej in slej, res je, — s sabljo ste me, in po nedolžnem, ampak tako grdo kakor zdaj, me pa le niste žalili, nak, nikoli. Križ božji, tako dolgo med nami, in nas ne poznate! Da bi se mi znašali nad bolnikom, mi, ki se pomerimo le tam, kjer je moč in sila . . .« Finžgarju čast! Človek res oduševljen odide od take predstave. Bilo jih več!	Jos. Vole.
1.	Enchiridion Symbolorum, Definitionum et Declarationum de rebus fidei et morum. Auctore Henrico Denzinger. Editio undecima, quam paravit Clemens Bannwart S. J. Friburgi Brisgoviae, Herder 1911. 8° (XXVII, 592 + 8* + [56]). K 6'—; vez. K 7 20.
Znani Denzingerjev enhiridij, ki ga je pred par leti temeljito, pa jako Praktično v deseti izdaji preuredil KI. Bannwart S. J., je v enajsti izdaji izšel skoro neizpremenjen. Prejšnji izdaji, ki je bila zaključena z encikliko o niodernizmu, so dodani le novejši odloki sv. stolice. Zadnji je odlok o prisegi Proti modernističnim zmotam (1. sept. 1910). Ker se je izdajatelju zdelo Potrebno, tudi že prej zbrano tvarino primerno razširiti, je nekatere odlomke starejših dekretov zbral v poseben »Appendix« (str. 1*—8*, štev. na robu 3001—3024), da ni bilo treba zopet izpreminjati prejšnje numeracije. Obširna tvarina je porabna le s pomočjo preglednega sistematičnega in abecednega kazala. Sistematično kazalo, ki obsega celih 32 strani, je urejeno po načinu, kakor se navadno ureja tvarina v fundamentalki in posebni dogmatiki. — Spričo dejstva, da je knjiga izšla dosedaj že v enajstih izdajah in zlasti, da je deseta izdaja že po par letih pošla, bi bila vsaka hvala in vsako priporočilo te izborne knjige odveč.	Andr. Snoj (Dunaj).
2.	Enchiridion Patristicum. Locos SS. Patrum, Doctorum et Scripto-rum ecclesiasticorum in usum scholarum collegit M. J. Rouet de dournel S. J. Friburgi Brisgoviae, Herder 1911. 8° (XXIV, 887). K 12'—; vez. K 13 20.
Za Denzinger-Bannvvartovim »Enchiridion Symbolorum« in Kirsche-v>m »Enchiridion fontium Historiae Ecclesiasticae« je izšel kot dopolnilo še enhiridij cerkvenih očetov. Literarna zapuščina cerkvenih očetov je jako °bsežna in v celoti dostopna pač le tistim izbranim, ki imajo stik s kako Večjo bogoslovno knjižnico. Posledica tega je, da poznamo cerkvene očete Povečini le iz citatov, ki so raztreseni po naših bogoslovnih učnih knjigah pa — mnogokrat žalibog pokvarjeni, izpremenjeni in nepravemu pisanju podtaknjeni — v pridigah. Da bi zbudil zanimanje za študij cerkvenih °oetov, predvsem pa, da bi predočil lepoto in globoko vsebino del slavnih cerkvenih učenikov tudi širjim krogom, je Rouet de Journel S. J. zbral v Posebni knjigi najlepše oddelke iz njihovih del in nam podal dragocen flori-eSij izročila sv. očetov. Knjiga obsega najvažnejše tekste iz knjig in spisov Cerkvenih učenikov, počenši od »Učenja dvanajsterih apostolov« do slav-It^a vzhodnega učenika sv. Janeza Damaščana. Iz kronologičnega kazala 'A-XXI) razvidimo, da so v posebno bogati meri izčrpana dela Tertulijana, j'r>gena, sv. Janeza Zlatousta, Ambroža, Hieronima, Avguština in Cirila Aleksandrijskega. Izvirnim grškim tekstom je pod črto dodan latinski prevod.
elo je tudi v tekstkritičnem oziru na vrhuncu, ker se je pisatelj držal naj-|.°USih izdaj, poleg Migneja zlasti tekstov, ki sta jih izdali dunajska in bero-J,nska akademija. Pri apostolskih očetih mu je služil za podlago unkov tekst.
, Ker je za nas katoličane v nasprotju s protestanti vir božjega raz-flctja poleg sv. pisma tudi ustno izročilo, in ker se je to ustno izročilo , albolj ohranilo v spisih cerkvenih očetov — saj je poleg nekaterih drugih ,riterijev zlasti soglasje sv. očetov o kaki verski resnici nezmotljiv dokaz, ,a )e ista od Boga razodeta — zato upamo, da bo ta najnovejši enhiridij P’l odlično mesto tudi v knjižnicah slovenskih duhovnikov.
Andr. Snoj (Dunaj).
3. Register zum Philosophischen Jahrbuch. Band I—XX, (1888—1907). Bearbeitet von Dr. Ch. Schreiber, Professor an der philos.-theol. Lehr-anstalt zu Fulda. 208 + VI str. Vel. 8°. (Fulda 1912.) Fuldaer Actiendruckerei. Cena M 4'—.
Za vsako večjo in važnejšo revijo je potreben od časa do časa register kot kazalo vseh obdelanih ali omenjenih vprašanj, z imenikom pisateljev in citiranih avtorjev. Celo potrebno je to za filozofične revije. Brez takega pomagala so večletne zbirke le težko rabne. Zato je dovršil prof. Schreiber zelo hvaležno delo, da je izdelal tak skrbno sestavljen register za G u t -berletovo priznano filozofično revijo. V 1. delu je imenik: v abecednem redu imena pisateljev z razpravami, ki so jih v listu objavili, ali o katerih je bilo v listu govorjenje. Že to kazalo je jako praktično in nudi polno tvarine tudi takemu, ki revije same nima. V drugem delu je stvarno kazalo, kazalo vseh snovi, problemov, a tudi lilozofičnih izrazov, ki so bili v reviji obdelani ali omenjeni. Tako je spet to kazalo prava zakladnica filozofičnih vprašanj, a za onega, ki mu je na razpolago revija, neobhodnr pomagalo za znanstveno delo. Na koncu je še imenik revij s citati, kje je bila njih vsebina povzeta ali ocenjena. Dr. Al. Ušeničnik.
Glasba.
1.	Stanko Premrl:	100 Praeludia organi. Založila »Katoliška
Bukvama« v Ljubljani. Cena K 3’80.
Posebno dobrodošla in za naše organiste, ki le preradi prosto fantazirajo po tipkah, prepotrebna zbirka. Preludiji so večinoma kratki — eno-in dvovrstni. Taki s tremi vrstami so redki. Težave ni, parkrat preigrati si jih bode pa marsikak organist moral, če jih bo hotel pri službi božji gladko prednašati. Zastopani so samo duri, in sicer na eni strani do E-dura, na drugi do Des-dura. Prav za naše razmere na deželi. Tisk je zelo razločen, cena nizka. S. Premrlovi preludiji bodo šli daleč preko naših mej.
2.	Slava nebeške Kraljice. Dvajset Marijinih pesmi za mešani zbor. Zložil Franc Gerbič. Op. 72. Partitura K 3‘—. Glasovi po K —‘60. 1912. Založila »Katoliška Bukvama«.
V bogati harmoniji — tu je prof. Gerbič mojster, da ga mu težko najdeš para. Brez posebne in vsiljive kromatike ti akorde tako čudovito veže, da narede te skladbe neki popolnoma nov vtis nate. Čisto nič obrabljenega, nič vsakdanjega — samostojnost v vsakem oziru, to je posebnost Gerbičeve harmonije. Nekatere skladbe so namenjene gotovo večjim zborom, toda tudi mlajši zbori bodo imeli veliko izbirati. Zadnjih šest skladb je zloženih za samospev, oziroma dvospev in zbor, ki se menjavata. Melodija je najpripro-stejša in kakor iz celote vlita — zato ne bo delala vodilnim glasovom nobenih težav, pač pa bo moral bas biti včasih v svojih postopih natančen in ne preširokovesten, da dobijo akordi svojo veljavo. — Besedilo je dobro, tisk zelo razločen, oblika velika. — Zbirko je skladatelj poklonil bivšemu pre-zaslužnemu predsedniku Cecilijinega društva v Ljubljani, sedanjemu presv. tržaškemu škofu dr. Andreju Karlinu.	Z.
3.	»Orel«, koračnica za klavir, op. 41, zložil Anton Jaki, besede spisal Fran Kristan, dež. nadoficijal v Ljubljani. Cena K 1"—. Orel dosedaj še ni imel svoje koračnice. G. Jaklu se je posrečilo zložiti prav primerno melodijozno koračnico, ki se bo gotovo pri naših telovadnih društvih kmaln vpeljala in udomačila. Posebno lep je trio, v katerem je v treh kiticah podložen pomenljiv Kristanov tekst, ki se lahko tudi enoglasno korakoma poje-Skladba je pa obenem prirejena za orkester in pihala in se instrumentalni glasovi dobe pri skladatelju A. Jaklu, Strossmayerjeva ulica št. 1, klavirski posnetek pa v »Katoliški Bukvami« v Ljubljani.
Odgovorni urednik Alojzij Stroj. — Tisk Katoliške tiskarne.