UPORABA ONLINE JAVNO DOSTOPNIH KNJIŽNIČNIH KATALOGOV (OPAC)
Primož Južnič, Centralna medicinska knjižnica, Ljubljana
UDK 025.3:681.3
Povzetek
Hitra rast online knjižničnih katalogov (ang. Online public- access catalog, nem. Online-Benutzerkatalog) zahteva nekaj sistematičnosti pri prikazu njihovega nastanka in njihove uporabnosti. Online knjižnični katalog je v osnovi eden izmed običajnih računalniških uporabniških programov, s pomočjo katerih klasične načine ureditve podatkov zamenjamo z računalniškimi. Za uporabnika je to dostop do strojno čitljivih zapisov gradiva, ki se nahaja v določeni knjižnici. Njegov namen je zagotoviti zanesljiv in uporaben online dostop do informacij o gradivu knjižnice. S tem tekstom želim nadaljevati delo, opravljeno s preglednim Člankom pred dobrimi tremi leti (1).
UDC 025.3:681.3
Summary
The fast growth of OPAC (ger. Online-Benutzerkatalog) seeks rather systematic approach to the description of its emergence and usefulness.
Basically, the online library catalogue is one of user computer programs which substitutes "classical" data arrangement. For the user it means access to the machine readable records of a particular library stock. Its aim is to provide the User with secure and useful access to the data related to the library stock.
JUŽNIČ, Primož: The Use of Online Public Accessible Catalogues (OPAC). Knjižnica, Ljubljana, 35 (1991) 2/3,95-100
Avtomatizacija (kompjuterizacija) katalogov je v knjižnicah, ki so infrastruktura raziskovalnega dela, danes obravnavana kot nekaj zaželenega in neizogibnega. Kar precej pomembnejših visokošolskih in specialnih knjižnic je že instaliralo avtomatizirane računalniške kataloge, ki zamenjujejo tradicionalne kartične kataloge. Tam, kjer tega še niso storili, planirajo podobne spremembe v kratkem času. Prednosti, ki jih ima takšna oblika kataloga za knjižnico, so jasne: možnost izdelave katalogov z manjšim številom zaposlenih, z manjšimi stroški, s hitrejšo obdelavo in možnostjo dostopa do knjižničnega kataloga, ki ni omejen na prostore, v katerih se knjižnica nahaja. Avtomatizacija knjižnic se je torej sprva ukvarjala predvsem z izboljšanjem knjižnične obdelave: naročil, katalogizacije, izposoje, medbibiliotečne izposoje in podobno. Rezultati takšne avtomatizacije, četudi so bili veliki, niso bili vedno tudi vidni za uporabnika.
Danes lahko knjižnica postreže svojim uporabnikom z online knjižničnimi katalogi in tako prizadevanja za avtomatizacijo knjižničnega dela postanejo očitna tudi uporabnikom. Vsebujejo namreč informacije o gradivu, ki je dejansko dosegljivo v knjižnici in je iskanje po njem izjemno poenostavljeno, saj predpostavlja, da tisti, ki ga uporabljajo, nimajo posebno velikih izkušenj z uporabo računalnika.
Nastanek online knjižničnih katalogov
Da bi lažje razumeli namen online knjižničnih katalogov, si je treba malce pogledati, kako so se razvijali in kakšna je njihova razširjenost.
Online katalogi so nastali kot rezultat navdušenja nad možnostmi računalniške tehnologije v zgodnjih 70. letih. V knjižnicah so dovolj zgodaj ugotovili, da je urejanje podatkov in njihovo obdelovanje, kot ga zmorejo računalniki, zelo primerno za urejanje knjižničnih zbirk, vključno s katalogi kot tistimi urejenimi podatkovnimi zbirkami, ki so v prvi vrsti namenjene uporabniku knjižnice. Seveda so bili tudi drugi vzroki za nastajanje prvih online knjižničnih katalogov in še posebej za njihovo množičnejšo uporabo deset let pozneje. Poznavalci govorijo o treh glavnih razvojnih dosežkih na področju računalništva, ki so v zgodnjih 70. letih imeli dolgoročen vpliv in tudi začrtali tisto obliko online knjižničnih katalogov, kot jih poznamo danes:
1) Pojav prvih in relativno cenenih mini računalnikov,
2) Nastajanje kvalitetnejših sistemov za iskanje po podatkovnih zbirkah (Information retrieval-IR),
3) Razvoj močnih telekomunikacijskih možnosti (2).
Očitno je bilo, da je računalnikova sposobnost pregledati podatke,'jih izbrati glede na zahtevo oz. željo, ter jih sortirati, pomembna tudi uporabniku za
lažje iskanje. Knjižničnim katalogom, obdelanim z računalnikom, so možnosti dislociranega dostopa (Remote access) na računalnik, interaktivnega dela in povezovanja računalnikov preko računalniških mrež, dale še dodatno vzpodbudno obliko. Kataloge je bilo tako mogoče doseči z drugih lokacij, delovnih mest in od doma. Računalniške mreže pa omogočajo vpogled v kataloge več knjižnic, ne da bi nam bilo treba zapustiti prostor.
Nekatere strokovnjake so te nove možnosti tako navdušile, da menijo, da gre za revolucioniranje obstoječega načina dostopa do knjižnic. Vendar ne gre za nič tako novega, kot je videti na prvi pogled. Vsi smo že pozabili, da so knjižnice že od nekdaj svojim uporabnikom omogočale "prostorsko neomejen" dostop do svojih katalogov. Ker je šlo za manjše knjižnice, glede na število gradiva, ki so ga hranile, so lahko svoje kataloge ponudile v knjižni obliki. Le-te je bilo mogoče uporabljati izven knjižničnih prostorov. Ko je bil zaradi prevelikega prirasta novega gradiva v 19. stoletju vpeljan t.i. kartični katalog, so se uporabniki pritoževali predvsem zaradi izgube te možnosti. Danes lahko kot zanimivost prebiramo "pritožbo študenta na Harvardu zaradi vpeljave kartičnih katalogov, zaradi česar je moral zapreči kočijo in se peljati po blatnih cestah v Cambridge, da bi pogledal tamkajšnji katalog in tako zapravil ves dan" (3), vendar nam tudi ta primer kaže, da avtomatizacija v osnovi omogoča le tisto, kar je bilo že omogočeno, seveda v povsem drugačni obliki.
Prvi online knjižnični katalogi so nastajali v ZDA. Veliki projekt je bila strojno-čitljiva katalogizacija (machine-readable cataloging - MARC), ki jo je vzpodbudila največja knjižnica v ZDA - Library of Congress. Njen glavni dosežek je bil standardni LC/MARC format, osnova vseh vzajemnih katalogov na svetu, ki hočejo uporabiti računalnike za avtomatizacijo knjižnice. Spremenil pa seje "prejemnik" podatkov. V času nastanka standarda MARC je bil to tiskalnik kataložnih kartic: danes je to online knjižnični katalog gradiva, ki ga hrani knjižnica. (4). Kljub temu še vedno velja pravilo, da uporabnik online knjižničnih katalogov ne dobi celotnega bibliografskega opisa, temveč le tisti podatek, ki ga zanima, oziroma, ki zadostuje za identifikacijo željenega gradiva.
Popularnost in razširjenost online knjižničnih katalogov v visokošolskih knjižnicah ZDA lahko ponazorimo z naslednjimi podatki: anketa, ki je bila izpeljana med visokošolskimi medicinskimi knjižnicami v ZDA kaže, da so se delujoči online katalogi pojavili že konec 70-ih let, velika večina pa jih je delovala že leta 1985 (5).
Zelo hitro so se online knjižnični katalogi razvijali tudi drugje, npr. v Avstraliji, kjer leta 1985 poročajo, da ga ima enajst od devetnajstih avstralskih univerz (6). Leta 1985 so postavili nacionalne mreže knjižnic z vzajemno katalogizacijo in online knjižničnimi kätalogi tudi v Singapuru (7).
V	Evropi je bil razvoj veliko počasnejši. Vzrok je v nerazviti "online" infrastrukturi. Zato je bila večina naporov bolj usmerjena v izdelavo infrastrukture, torej v omogočanje tehničnih pogojev za online dostop do knjižničnih katalogov, kot pa v njihovo izdelavo (8). Celo v Veliki Britaniji se je prvi online knjižnični katalog pojavil šele leta 1982. Še leta 1986 so jih imeli le 19. Leta 1989 naj bi kakih 50% visokošolskih knjižnic imelo ali pa planiralo takšen katalog v bližnji prihodnosti. Planirano je bilo, da bi bilo do konca leta 1990 takšnih knjižnic že 80%, s čimer bi ujeli razvoj v ZDA, vendar s precejšnjim časovnim zaostankom. (9)
Še počasnejši je bil razvoj drugje v Evropi. V (nekdanji) Zahodni Nemčiji je leta 1988 samo šest visokošolskih knjižnic imelo delujoč online katalog. (10)
Pri nas je razvoj na tem področju nekako na evropski ravni, kajti trenutno ima takšen katalog kar pet osrednjih knjižnic v Sloveniji. Tudi vse Nacionalne in Univerzitetne knjižnice v Jugoslaviji ga imajo. To je uporabniški vmesnik v okviru vzajemnega kataloga knjižnic, ki se je z začetkom leta 1988 začel oblikovati pri takratnem Računalniškem centru Univerze v Mariboru, današnjem IZUMu (11). Seveda so ti začetki še skromni tako glede na obseg zajetega gradiva, število uporabnikov in kvaliteto programske opreme. Težko se primerjamo z ZDA, kjer imajo tovrstni sistemi deset ali dvajset milijonov posameznih vključitev, in milijon uporabnikov (12). Vendar bo razvoj potekal samo tako, da bodo takšni knjižnični katalogi postali, tako kot različne druge podatkovne zbirke posredovane preko računalniških mrež, del vsakdanjosti raziskovalca, strokovnjaka, univerzitetnega učitelja ali študenta.
Načrti za prihodnost
V	prihodnje bi si želeli čim več v računalniške mreže povezanih knjižnic in čim več uporabnikov online knjižničnega kataloga (13). Online katalog ni nikoli zaključena, popolna zadeva. (14). Opravičeno pričakujemo, da bo avtor programa IZUM dodajal določene funkcije in izboljšave, ki bodo uporabnikom omogočale lažje in popolnejše iskanje. Posebno zanimiva se nam zdi možnost uporabe elektronske pošte, ki podpira online katalog (15). Gre za možnost, da uporabnik, ko najde ustrezno gradivo, tega tudi preko elektronske pošte v knjižnici naroči. Prav tako mora biti avtomatizirana izposoja nujen del vsakega resnega OPACa, saj je podatek o dejanskem dostopu do gradiva tisti, ki najbolj, vsebinsko gledano, loči OP AC od klasičnih katalogov.
Vse te možnosti so odprte, zaživele pa bodo takrat, ko bo uporaba računalniške mreže postala vsakdanji način komuniciranja. Če sodimo po razvoju v drugih, razvitih deželah, predvsem ZDA, lahko predvidevamo, da bo ob
zdajšnji dinamiki potrebnih le nekaj let. Delo na že omenjenem vmesniku IZUM, je bila dobra osnova. To, da ni zaživel kot bi lahko, ni krivda proizvajalca, ki je pač obseg svojega dela prilagajal zahtevam uporabnikov, v tem primeru knjižničarjem. Elektronske mreže, katerih uporaba seje tako potrdila celo v tako izjemnih razmerah, kot je bila vojna, so in morajo postati osnova dela v vseh večjih in postopoma tudi v manjših knjižnicah. Glavne ovire so knjižničarji sami, oz. njihovo pomanjkljivo izobraževanje, ter nerazumevanje vodstev teh knjižnic. Te ovire postajajo že tako močne, da so dobri in relativno hitri začetki (glede na svetovne trende), v zadnjih nekaj letih resno ogroženi. Skrajni čas je, da tudi v Strokovnem društvu Zveze bibliotekarskih društev Slovenije sprožimo to vprašanje. OP AC je izložbeno okno knjižnice, ki mora odražati in prikazovati njeno delo. Zavest o tem mora postati del knjižničnega vsakdana.
Literatura:
1. Kokole, J.: Uporabniki in online javno dostopni katalogi. Knjižnica, 1988; 32(3-4):48-60
2. de Gennaro, R.: Library Automation & Networking Perspecitves on Three Decades. Library journal, 1983;108:629-635
3. Kalin, SW.: The Invisible Users of Online Catalogs: A Public Sevices Perspecitves. Library Trends, 1987;35(4):587-595
4. Chitty, AB.: Indexing for the Online Catalog. Information Technology and Libraries, 1987;6(4):297-305
5.	Carigan, E.: Backup of online access catalogs in academic health sciences libraries. Bull Med Libr Assoc, 1989;77(l):65-69
6. Mays, T.: OPAC's in Australia: a progress report. Program, 1986;2092): 131-137
7. Rayan, B.: Co-operative cataloguing in the Pacific Rim. Program, 1988; 22(3):238-246
8. Jones, RM.: Online Catalogue Reasearch in Europe. JASIS, 1989;40(3): 153-157
9. Greenwood, D.: OP AC research in the UK. Journal of Librarianship, 1989;21(3):157-173
10. Schnelling, H.: Katalogverbund, Fremddatennutzung und Online- Benutzerkatalog: Aspekte einer Neuorientierung der Sachershlieszung. Libri, 1988;38(4):237-256
11 • (Anon.). Sistem uzajamne katalogizacije, Inštitut informacijskih znanosti, Univerza v Mariboru, Maribor, 1990 (mimeo)
12. (Anon.). Public access computer system - libraries - PACS-L (elektronska konferenca), 1990;December
13. Južnič, P.: Avtomatizacija Centralne medicinske knjižnice in njeno vključevanje v računalniško omrežje Slovenije. Medicinski Razgledi, 1990;: (v tisku)
14. Hildreth, CR.: Beyond Boolean: Designing the Next Generation of Online Catalogs. Library Trends, 1987;35(4):647-667
15. Buckland, MK.: Combining Electronic Mail with Online Retrieval in a Library Context. Information Technologies and Libraries, 1987;12(6): 266-271