Poštnina plačana v gotovini Gruzinski jjr»i le ILUSTROVAMI list za MESTO IN DEŽELO lil lr 1M1 lil T* Številka 44 Leto vil Posamezna Številka po 2 Din Jz ha j a ob četrtkih. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Tyrševa cesta 29/1. Rokopisi se ne vračajo. Poštni predal stev. 345. Račun Poštne hranilnice v Ljubljani štev. 15.393. Ljubliana, 7. novembra 1935 Naročnina za četrt leta 20 Din, za pol leta 40 Din, za vse leto 80 Din. V Italiji za vse leto 40 lir, v Franciji 50 frankov, v Ameriki 2 H dolarja. — Za odgovore je priložiti znamko. Sola živtichia Zelo me veseli, da toliko bralcev našega lista stalno čita vrstice na tem mestu z mojim podpisom. Tem bolj, ker sem hotel s temi vrsticami marsikomu pomagati, marsikomu pokazati pot k notranjemu miru, k samozatajevanju, k ljubezni do dela in k pravemu pojmovanju življenja. Mnogi naročniki so mi dajali polet za moje članke, mnogi so me s. svojimi dopisi, polnimi priznala, navdali z zadoščenjem. Hočeš nočeš se moram danes odzvati želji neke naročnice, ki me Je prosila, da bi na tem mestu nadaljeval svojo »šolo življenja«; tako je namreč krstila moje članke. Meni se to sicer zdi precej pretirano, toda veseli me, da jih je vzela s te strani in jih takšne vzljubila. Sola življenja! Težka šola je to in ne vem, kdo jo je poklican pisati ali učiti. Poskušal sem napisati članke, ki bi ji bili vsaj zdaleč podobni, in poskušal bom nadaljevati v tej smeri. Toda če naj moja naloga ne bo Pretežka in če naj jo kar najbolje opravim, moram vas vse prositi, da mi pomagate, da mi pišete 3 sebi, o svojem življenju in o svojih križih in težavah. Morda bom mogel komu pomagati s svojo besedo na tem mestu, morda bo ta ali oni našel v njej vsaj malo tolažbe, a mnogi izmed vas, vem, bodo našli v tujem primeru kažipot zase. Te dni mi je pisala neka gospa. Toži mi o sebi, o svojem možu, o svojem predstojniku v službi. Toži mi o nepotrebnih prepirih, ki jih ima s svojim možem zaradi vsakdanjih malenkosti. Kadar je ona slabe volje, je ona vzrok teh prepirov, kadar je mož slabovoljen, Pa on. V pisarni se srdi njen šef: zmerja, kolne in jezo stresa — navadno za prazen nič, potem se mora pa opravičevati. In vendar je ta šef še dober v primeri s tolikimi drugimi. To pismo me je spomnilo neke zgodbe. Ne vem, kje se je zgodila, ne vem kdaj, zgodilo se je pa takole: Dva kmeta sta gnala vsak svojo kravo na sejem. Oba sta bila revna, obema je bila-kravica edino premoženje. Sredi pota, ko sta počivala ob cesti pred gozdom, je mimo njiju priskakljala žaba. Prvi kmet, recimo, da mu je bilo Tone ime, je nekaj časa gledal žabo, potem pa kravo. Potlej se je obrnil k sosedu Janezu: — Kaj rečeš, Janez, ali bi ti pojedel živo žabo? — Hm, je menil Janez, bi — če bi mi za to dal svojo kravo. — Res? Pa naj bo! Dam ti kravo, če žabo poješ živo, kakor jo tu vidiš. In Jane? je začel jesti žabo. Slabo mu je postajalo, siromaku, oči je obračal, toda žabo je le pojedel. Kmeta sta šla dalje. Janez je peljal dve kravi, Tone nobene. Molčala sta in vase zamišljena sta stopala. Janezu se je Tone zasmilil. Vedel je, da mu je krava vse. Siromak, kaj bo ženi rekel, ko se bo vrnil domov? Tone je obupaval. Tedaj mu je rekel Janez: — Ali bi ti pojedel živo žabo, Tone? — Bi! je skoraj veselo vzkliknil Tone. Samo če mi vrneš kravo. In tako se je tudi zgodilo. Tone je pojedel živo žabo in dobil kravo nazaj. Vesela sta šla soseda na sejem, prodala kravi in se zadovoljna vrnila domov. — Zakaj sva pojedla žabo, Janez? ' — Zakaj sva pojedla žabo, Tone? Mislim, da bi se morali ljudje dostikrat vprašati, zakaj jedo žive žabe... Mnogo stvari, ki jim storimo v življenju, so prav tako nesmiselne, kakor če bi jedli žive žabe. Upirajo se nam, jezimo se. oči obračamo — pa vendar jih delamo. Koliko stvari počnemo, ne da bi kaj mislili! Upira se nam, kadar Proces Stavijskega se je začel! Tako senzacionalnega procesa na Francoskem 2e desetletja ne pomnijo t)I. Pariz, novembra V ^nedeljek ob treh popoldne se je začel s tolikšno napetostjo pričakovani veleproces proti pajdašem zloglasnega sleparja Stavijskega. Ta proces je nedvomno najpomembnejša afera, kar jih pomni francoska sodna kronika zadnja desetletja. 20 obtožencev se bo moralo zagovarjati zaradi sokrivde pri sleparijah Aleksandra Staviiskp^a. 70 o~/etnikov jin uo zagovarjalo in razprave bodo po vsej priliki trajale najmanj mesec dni. Med obtoženci je tudi Stavijskega vdova. Tako se te dni vnovič dviga zagrinjalo in odkriva prizore iz one senzacionalne drame, ki se je začela z nezaslišanim poletom malega sleparčka Stavijskega v višave moči in bogastva in se nadaljevala v igralskih beznicah, bančnih palačah in ministrskih predsobjih, dokler se ni na strahoten način končala v mračni sobici nekega švicarskega gorskega hotela . . . Glavnemu obtožencu, Aleksandru Stavijskemu, se ne bo treba več zagovarjati. Toda vzlic temu bo lik tega nedvomno genialnega pustolovca, ki je znal veliko državo toliko let vleči za nos, ves čas razprav pričujoč. O obsegu obtožnega gradiva, ki pride v razpravo, govore najbolje številke. Nič manj ko sedemdeset odvetnikov bo zagovarjalo dvajset obtožencev. Zagovorniki ne bodo imeli lahke naloge, saj bodo morali do dobrega proučiti več ko petdeset svežnjev aktov in dokumentov. Teh petdeset svežnjev šteje skoraj 40 tisoč na stroj tipkanih strani. Sama obtožnica ima tisoč tesno po-tipkanih strani! Prič je doslej povabljenih več ko dve sto, zelo verjetno je pa, da bodo morali med procesom še nove pozvati. Kako dolgo bo proces trajal, je vnaprej pač težko napovedati; poznavalci trde, da bo potrebnih najmanj trideset dni razprav, če odštejemo nedelje in dneve za odpočitek, lahko rečemo, da bodo razprave trajale najmanj svojih pet do šest tednov. Najzanimivejša osebnost med obtoženci je brez dvoma vdova zloglasnega sleparja, Arleta Stavij-skova. Obtožnica ji očita sokrivdo pri sleparijah njenega moža. žena Stavijskega je bila, kakor je znano, manekenka v nekem velikem pariškem modnem salonu, ko jo je spoznal njen mož. Sta vij-ski je bil takrat šele v začetku svoje pustolovske kariere. Ko si je »napravil« milijone, seveda tudi ljubezenskih prigod ni zanemaril; ker je v ženskih očeh veljal za lepotca, je bilo zmerom dovolj žensk, ki so se že čutile počaščene, če so smele biti v njegovi družbi. Toda po vsaki ljubezenski prigodi se je vselej iznova vrnil k svoji Arleti. Ali jo je resnično ljubil? Težko je presoditi, gotovo je le to, da ga je Arleta oboževala. Ko je Stavijski pred dvema letoma tik pred božičem začutil, da mu gore tla pod nogami, je zbežal proti meji; takrat je policija najprej preiskala stanovanje njegove žene. Mislili so in se zanašali, da bodo tam najprej našli tiste dragulje, ki jih slepar ni utegnil vzeti s seboj. Toda hišna preiskava ni obrodila posebnega sadu: pri Stavijskega ženi so našli samo kakih 50.000 frankov gotovine. Med drugimi večjimi obtoženci velja omeniti zlasti ravnatelja ba-yonnske zastavljalnice Gustava Tissierja. Saj je znano, da je Tis-sier dajal Stavijskemu za ponarejene dragulje velikanska posojila; te sleparije so bile tudi tisti kamen, ki je sprožil afero. Seveda se takrat nikomur niti sanjalo ni, da se bo iz te zastavljalniške sleparije razvil tako velikanski proces Vdova Stavijskega s svojima otrokoma in da bodo prišle na dan tolikšne umazanosti, kakor jih na Francoskem, čeprav so takšnih afer že vajeni, že izlepa niso doživeli. Dalje so med glavnimi obtoženci poslanec Bonnaure, nekdanji general Fourtau, časnikarja Darius in Levi, zavarovalniški ravnatelj Gue-bin in odvetnika Gaulier in Gi-bout-Ribaud. Proces se vrši v največji dvorani kazenskega sodisča, a še ta dvorana je premajhna zaradi velikanskega navala radovednežev. Toda le malo izmed njih ima priložnost osebno prisostvovati razpravam, saj so morah večji del razpoložljivih prostorov rezervirati za žur-naliste. 13 let med. blazneži Žalostna usoda bogatih izletnikov. — Na samotnem otoku so zblazneli, ker so od lakote Jedil neke jagode c.I. London, novembra 26. marca 1922 je odplula majhna, z izbranim razkošjem urejena jahta iz do verskega pristanišča. Razen moštva je bilo na palubi še štirinajst bogatih Angležev, namenjenih na izlet po Južnem morju. Nameravali so za dalje časa ostati na Tahitiju in se potlej spet na tihem vrniti v domovino. Toda njihova jah' i ni nikdar pristala ob Tahitiju; nihče ni več slišal o njej... Dim nad oceanom Potniški parnik »Swift 1745« je plul proti Tahitiju. Vreme je bilo krasno, potniki in moštvo dobre volje. Toda komaj so minili Gala-pagos, je razburjeno pritekel na poveljniški stolpič krmar John Da-vids in molče pokazal kapitanu napravimo kakšno neumnost, upira se nam, ko jo popravljamo, šola življenja nam pa pravi, da je boljše počakati in potrpeti, zlasti pa vsako stvar in vsak korak dobro premisliti, preden ga storimo. Navadite se, da boste mislili ne samo na današnji dan, nego tudi na jutrišnjega, navadile se hladnega premisleka. Potem gotovo ne boste jedli živih žab! Haka stebrič sinjega dima na jugu. Na zemljevidu ni bilo v tisti smeri nobene celine. Bržčas je vstajal dim s kakšnega potapljajočega se parnika, ali je pa bljuval neki podmorski ognjenik. Parnik je zavil proti nenavadni prikazni, vendar je moral že po dvajsetih miljah vožnje zavreti, zakaj iz morja so štrlele nevarne čeri. Kapitan Thomas Cronwright je ukazal pripraviti žaromet, orožje, vrvi in reševalno orodje in se je sam podal z desetimi pomorščaki in s štirimi rešilnimi čolni proti kraju dozdevne nesreče. Grozotno srečanje čez pol ure so izvidniki zagledali majcen otočič, porasel z drevjem in košatimi rastlinami. S tega nemara dotlej še neznanega otočiča se je dvigal sinji dim proti nebu. Kapitan je ukazal pristati. Toda komaj so stopili na suho, so zaslišali od nekod obupno tuljenje. Mornarji so brž spet poskakali v čolne in krmarili vzdolž obrežja. Prepričani so bili, da prihaja rjovenje iz človeških grl. Ko se je znočilo, je rjovenje utihnilo, zato so pa zaslišali pojemajoč človeški glas, ki je očitno klical na pomoč. Kapitan je velel z žarometom preiskati obrežje. Res so kmr.lu našli nekega moža, ležečega na zemlji. Mornarji so skočili iz čolnov in stekli k njemu. Kapitan si je v siju žarometa ogledal do kosti shujšanega bradatega moža in se zgrozil: saj mu je skoraj blaznost gledalo iz oči. Nesrečnež je bil tako slab, da ni mogel na glas govoriti. Kapitan se je sklonil nadenj in tedaj je prestregel pridušeno svarilo: »Pazite... štirje blazne&i... so na otoku!« Bolnika so brž odnesli v čoln in krenili dalje. Pod mogočno skupino drevja so se hoteli malo razgledati, tedaj se je pa nenadoma pognala z v^je temna gmota vodniku za vrat. Za trenutek je osvetil žaromet nenavadni prizor in že je drugi mornar vrgel napadalcu zanko okrog vratu. Neznanec je bil gol in suh ko trlica. Sprva je kakor brez uma otepal okrog sebe; v očeh mu je gorela divja besnost. Nenadoma se mu je pa iz grla utrgal tako blazen smeh, da je okorelim mornarjem zastala kri. Takrat so se prikazale iz teme <.e tri gole postave. Pogled nanje je bil strahoten. Naglo kakor bi trenil, je eden izmed njih pograbil kamen s tal in ga zalučal v žaromet. Začel se je boj v temi, toda dolgo ni trajal. I^epki mornarji co izstradane blazneže kaj hitro ukrotili in jih spravili v čolne. Na poti do Tahitija se je Teo-bald Balleny — tako je bilo ime pojemajočemu možu, ki so ga mornarji prvega srečali — še dokaj opomogel. S slabotnim glasom je pripovedoval o svoji strašni usodi: Bil je član one družbe, ki se je leta 1922 odpravila iz Dovra na izlet na Južno morje. Toda kmalu za Galapaškim otočjem jim je silen vihar razbil jahto. Sest mornarjev je pri reševanju utonilo, štirinajst potnikov in dva mornarja so se pa rešili na majcen otočič. Tam so sprva še nekam živeli; hrane jim ni manjkalo, ker so jo bili v naglici vzeli s seboj s potapljajoče se jahte. Ko je pa začela razsajati lakota, so se trije iz obupa vrgli v morje in utonili, drugi so pa odšli po otoku živeža iskat. Ko se je nekega dne Teobald Balleny vrnil z iskanja k svojim tovarišem, je z grozo opazil, da se njegovi tovariši vedejo ko obsedeni. Po tleh raztreseno jagodičje mu je povedalo, kaj se je bilo zgodilo. Nesrečneži so zaužili strupen sad... Od tistih dob se je nesrečni Teobald celih trinajst let skrival pred svojimi blaznimi tovariši. Kadar jih je zgrabilo, so srdito napadali drug drugega in se obdelovali do krvi. Nekateri so pomrli; ostali so samo še štirje — in on. Kapitan Cronwight je na povratku oddal blazneže v umobolnico. Takrat se je pokazalo, da je rdeče-bradcu, tistemu, ki je mornarie prvi naskočil, L. Passouth ime; še pred trinajstimi leti je to ime slovelo po vsem Angleškem, saj je bil Passouth znamenit zbiralec umetnin. Tudi živci Teobalda Ballenyja so v teh letih življenja z blazneži hudo trpeli: morali so ga za dalje časa poslati v snria^Hj. tfn se opomore. Business 193o Neki prijatelj iz Amerike nam je poslal tole resnično šalo: Telefoniral sem tvrdki Johnson & Co. Povedal sem svoje ime in naslov in naročil: »Pošljite mi brez odloga deset zabojev testenin.« »Oprostite,« mi je odgovoril glas na drugem koncu, »ti trenutek je naš tovorni avto še na postaji. Poslali vam bomo jutri ali pojutrišnjem, ko bomo bolj utegnili.« »če vam povem, da takoj potrebujem!« Postal sem nestrpen. »Plačam v gotovini takoj po prejemu blaga!« »Plačate takoj po prejemu?... O, potem... prav tale trenutek se je naš avto vrnil! Koliko ste rekli? Sto zabojev?... Samo deset? Dobro, v redu! Pri priči vam pošljemo!« Vir nemškega humorja a. O. Berlin, novembra. Na Nemškem je zadnje čase zavladalo občutno pomanjkanje masti, margarine itd.; tu pa tam se celo vračajo prizori, kakor smo jih bili vajeni med vojno. Narodno socialistično glasilo »Der Angriff« je pri tej priložnosti tole zapisalo: »Zaradi začasnega pomanjkanja nekaterih živil so se morale po nekod gospodinje ustopiti v vrsto pred trgovino in čakati, da pridejo na vrsto. Ali naj napovemo, da bo naš narod izgubil svojo dobro voljo zaradi takšne majhne nevšečnosti? Kaj še! Naši ljudje to potrpežljivo prenašajo; nemški narod ima toliko virov humorja, da vidi celo v nujnosti takega čakanja priložnost za smeh...« Pogojnik Gospod Mr n a rad rabi pogojnik. Ondan je nekemu prijatelju razkazoval svoje posestvo. »Vidiš, tole bi bila moja hiša, onole bi bilo naše polje, tule pred hišo bi bil pa moj vrt.« »In fantiček, ki se igra na vrtu?« vpraša prijatelj. »To bi bil pa moj sin.« 7 SABGOV/ Znanstveno priznan/ zdravniško preizkušen rKALODONT PROTI ZOBNEMU KAMNU Resnica o grofu Nonte-Cristu Neki angleški pisatelj J c.I. Dunaj, novembra Nikogar pač ni med nami, ki ne bi bral pretresljivega romana o grofu Monte-Cristu, o njegovem trpljenju v strašnih ječah na gradu Ifu pri Marseillu, o njegovem poveličanju in maščevanju nad izdajalci. Prav tako tudi ni nikogar med nami, ki se ne bi bil vprašal, ko je odložil to napeto povest: Ali je pa grof Monte-Cristo tudi resnično živel? Ali so njegovi pustolovski doživljaji zajeti iz resničnega življenja — ali si jih je pa pisatelj Aleksander Dumas na lepem izmislil, kakor je navada pri večini senzacij lačnih romanopiscev? že večkrat so skušali razčistiti to zanimivo vprašanje; celo nekateri veliki duhovi so se z njim ukvarjali, a brez uspeha. Dokler ni zdaj... toda pustimo rajši besedo časniku, ki posnemamo iz njega naslednja velezanimiva izvajanja. Le toliko povemo že zdaj, da ne bodo naši bralci od napetosti skoprneli: grof Monte Cristo je resnično živel, le njegova povest je malce drugačna, kakor nam jo je podal njegov idealizator Aleksander Dumas. * Iz marseljskega pristanišča se pripelješ s parnikom v pol ure na kastel If, samoten in skrivnosten apnenast otočič. Tu stoji, danes zapuščena in zanimiva le še za tujce, ona znamenita jetnišnica, ki je postala grobnica tolikih nesrečnežev. Majhno, štirikotno dvorišče s preperelim lesenim vodnjakom se skriva v senci tristoletnega skalnatega zidovja. Od tod ni bilo nikomur rešitve ... Celice so vsekane v živo skalo. Sedemnajst temnic je vsega skup, zgoraj dvanajst, spodaj pet; v njih je tičalo na stotine nesrečnežev, obsojenih na počasno umiranje. Nad mračnimi luknjami vise tablice z napisi. Sleherna teh temnic skriva nešteto skrivnosti. Med njimi je na primer skrivnost »moža z železno masko«: še do danes ie nerazjasnjena. Kdo je bil ta mož? Sin Ludovika XIV. in Lavallierke? Otrok Mazarina in kraljice Are Avstrijske? Na tucate knjig je že izšlo o tem skrivnostnem jetniku, druga napetejša od druge — skrivnost »moSa z železno masko« je ostala nedognana. Ali je skrivnostni grrof res živel? Med vsemi jetniki, kar jih je kdaj čakalo v smrti odrešitve pred grozotami ifskih temnic, je bil pač najskrivnostnejši grof Monte Cristo. Ali je ta mož res kdaj živel? Ali ni morda samo plod domišljije Aleksandra Dumasa? Milijoni in milijoni so brali o prečudni usodi Edmonda Dantesa in lepe Mercede. ne smeš ga pozdraviti, čistokrven arijec, ki se zaveda svojega dostojanstva in dolžnosti do naroda in domovine, Žida ne pozdravi in mu tudi ne odzdravi, če krši to prepoved, izgubi pravico, da bi se smel imenovati poštenega in dobro vzgojenega arijca ... (»Dagens Nyheter«) 3 neizoodDitno dokazal junaka ni Izmislil _oo—-—-— pa abbeja Farie in drugih — in milijoni so se s tesnobo izpraševali: Ali je pa vse to tudi res? Ne, ne, saj ni mogoče, da bi si bil pisatelj vso to povest sam izmislil — nekaj je moralo biti že res! Ne, Dumas si romana ni sam izmislil; to je zdaj neizpodbitno dognano. Ugledni angleški pisatelj Ashton Wolfe je pvvi nepoklicanec, ki si je smel ogledati arhive pariške tajne policije tiste dobe, in eno izmed njegovih najzanimive.jših odkritij je izvirni dokument, ki ga je imel Aleksander Dumas za podlago, ko ie pisal svoj slavni roman. Ta listina se imenuje »Demant maščevanja« in sega tja v leto 1823; sestavil jo je po policijskih zapisnikih arhivar pariške policije monsieur Peuchet. Poslej ni nika-kega dvoma več. da fantastični dogodki, ki so v knjigi in v filmu razgibali toliko src, niso gola izmišljotina, temveč temelje na pravih, resničnih dogodkih. Demant osvete Zdaj pa dajmo besedo starim dokumentom! V Nimesu, lepem mestecu v Provansi, je živelo lepo in bogato dekle, Margerita de Vigoroux po imenu. Za njeno roko se je potezalo več bogatih meščanov: premožni mlinar Gervais Chaubart, posestnik Guilhem Solari, neki Antoine Allut, gostilničar Mathieu Loupian in naposled Pierre Picaud, edini siromak med njimi. Margerita si je izbrala Picauda; ko so drugi snubci to izvedeli, so ga sklenili spraviti s poti. Ovadili so ga kot angleškega vohuna, saj so vedeli, da se mladi mož res druži z nekim angleškim slikarjem. Tako so Picauda aretirali in ga vrgli v trdnjavsko ječo Fenestrelle; brez za-slišbe so ga zaprli v temnico. Minevali so meseci, minili sta dve leti in sodniki so pozabili, kaj je jetnik sploh zagrešil. Tretje leto svojega jetništva je našel nesrečni Picaud v hlebcu kruha, ki ga je dobil za kosilo, neki listič. Poslal mu ga je niegov sotrpin, italijanski duhovnik Torri, ki je že deset let medlel v ječi. Takrat sta ne- Banka Banidi 11. Rne Auber, PARIŠ <9e) Odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. — Vrši vse bančne posje najkulantneje. — Postni uiadi v Belgiji, Franciji. Holan diji in Luksemburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija: št 3064-64. Bruxelles: Holandija št 1458-66. Ded. Dienst: Francija št 1117-94, Pariš; Luxem-burg: št 5967, Luxemburg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice da sl Dumas svojega srečna jetnika sklenila skupaj pobegniti. Leta 1812, pet let po aretaciji mladega Picauda, se jima je posrečilo izvrtati hodnik med svojima celicama. Torrija je bil dal zapreti njegov rodni brat, princ Carlo Torri iz Milana, ker mu ni maral pove. ati, kje ima splavljen velik zaklad samih demantov. Leto dni pozneje je stari Torre umrl, poprej je pa zaupal Picaudu svojo skrivnost in mu povedal, v katerih bankah ima naložen denar, čez dve leti — leta 1814 — so vse politične jetnike kaznilnice Fenestrelle izpustili in tudi Picauda med njimi. Zdaj je bil prost in vse njegovo bitje je koprnelo samo po enem: po maščevanju! Kmalu je res dobil v roke velikansko premoženje, vredno več milijonov. Privzel si je ime Joseph Lucher in odšel v Milan, Pariz, Hamburg, Amsterdam in London, da dvigne v tamkajšnjih bankah naloženi denar. Potlej se je odpravil v Nimes, da poišče Margerito in izve od nje, kdo so bili njegovi neznani sovražniki. »Številka ena!« Toda takrat ga je zadel nepričakovan udarec: zbolel je. Ko je ozdravel, je zasedel francoski prestol Ludovik XVIII. A Picaud še med boleznijo ni miroval; razposlal je na vse strani svoje agente, da mu nabero podatkov in informacij o njegovih sovražnikih. Tako je izvedel, da ga je njegova zaročenka dolgo čakala, potem se je pa poročila z gostilničarjem Mathieujem Loupianom. Dalje je izvedel, da je Allut nekoč v pijanosti pripovedoval, da ve, zakaj so mladega Pier-ra Picauda zaprli. Tedaj je Picaud sklenil preiti k dejanjem. Preoblekel se je v duhovnika in prišel kot abbe Baldini k svojemu sovražniku ter ga podkupil z dragocenim prstanom, da mu je Izdal imena svojih tovarišev. Ko je Allut pozneje videl, da ga je zlatar, ki mu je prstan prodal, osleparil, ga je umoril in pobegnil. Picauda je pa zdaj čakala že druga naloga: poiskati mora Lou-piana. Le-ta je živel kot kavarnar v Parizu, a tudi Solari in Chaubart sta se bila preselila v Pariz. Pierru Picaudu se je posrečilo, da se je vtihotapil k Loupianu za natakarja. Nekaj dni kesneje so našli Chaubarta mrtvega na seinskem mostu; v prsih mu je tičalo bodalo, zraven je bil pa pripet listič z besedami: »številka ena«. Policija morilcu ni prišla na sled. Loupian je imel s prvo ženo zalo osemnajstletno dekle. Z njo se je seznanil neki bogat mladenič, marki Auvergneski, in našel milost v njenih očeh. Kmalu nato se je imela vršiti poroka, toda pri ženi-tovanjski pojedini so našli gostje na svojih krožnikih lističe z besedami: »Zet gospoda Loupiana je morilec.« Uro nato je vdrla policija in. aretirala dozdevnega marki-ja. Mlada žena je zbolela in teden dni nato umrla. »Številka dve!« Toda Picaudovemu maščevanju še ni bilo zadoščeno. Kmalu po teh Bon ton v novi Nemčiji' o-------- Ni vseeno, lake iztegneš rolo«pozdrav! č. O. Kjobenhavn, oktobra Leta 1788. je napisal baron Adolf v. Knigge, komornik pruskega kralja, učeno knjigo pod naslovom »Uber Umgang mit Menschen« (Občevanje z ljudmi). Ta knjiga je bila vse do prihoda Hitlerja na vlado pravi učbenik lepega vedenja; marsikaj v njej je sicer zastarelo, a v glavnem je Nemcem vendarle dobro služila. Zdaj je Kniggejeve glorije konec. Tretji rajh ga je preklel in vrgel v staro šaro, namestu njega je pa izdal popolnoma novo delo pod naslovom »Wie darf ich mich betragen« (Kako se smem obnašati). Knjigo so pregledale narodno-socialistične oblasti, in jo proglasile za edini pravoverni učbenik o novem nemškem vedenju. Naj se nekoliko pomudimo kar pri prvem poglavju. Že prve strani pomenijo za Nf.mce pravcato revolucijo, saj govore o vseh mogočih odtenkih »nemškega pozdrava«. Zakaj vedeti morate, da za nemški pozdrav ne zadošča, če dvignete roko in brumno odslužite svoj >Heil Hitler!«. Ravnati se morate po neštetih pravilih, ki vas uče, da je treba drugače pozdraviti moškega, drugače žensko, drugače dekle in otroka. A to še ni vse! Pozdrav je odvisen tudi od tega, ali pozdravite ali odzdravite, ali je pozdravljenec vam enak ali ne, ali je politik, akademik, častnik ali trgovec, bogat ali reven, poročen ali samski. Odvisen je dalje od tega, ali pozdravljenca zares spoštujete, ali bi ga pa hoteli s pozdravom samo okrcati. In koliko drugih okoliščin utegne še priti v poštev! Nemški pozdrav vam daje priložnost, da vse to izrazite, in kako izrazite — koliko lepše, bolje, popolneje kakor z demokratskim snetjem klobuka. Novi nemški zakonik o pozdravljanju vas pouči, kako visoko morate dvigniti roko. kako dolgo jo morate držati kvišku, ali naj bo iztegnjena ali ukrivljena, ali naj bodo prsti sklenjeni ali razkrečeni in dlan obrnjena navznoter ali navzven itd. itd. Vse polno je še takih odtenkov, polnih globokega smisla, ki ga tujec sicer ne doume, zato pa pristen Nemec toliko bolj. A tudi kar se glasu tiče, koliko variant! Koliko možnih modulacij, od navdušenega vzklika pa do zdolgočasenega zamomljanja! Posebne nauke posveča bontonski katekizem starčkom; uči jih, kako naj premagajo trudnost svojih kosti in osveže svoj glas. da bo mladeniško iasno in krepko odjeknil »Heil Hitler!« po ulici, če te zvija protin, če te revma krivenči, pozabi, Nemec, bolečine, iztegni veselo roko in z občutkom izpusti svoj »Heil Hitler!« da bo domovina nate ponosna. Poleg neštetih pozitivnih priporočil pa našteva novi zakonik nemške snodobnosti tudi nekatere prepovedi. Naj omenimo par najvaž-neiših: 1. Strogo le prepovedano dodati vzkliku »Heil Hitler!« kakršenkoli častni naslov kakor na primer: »Heil Hitler, gosood!« ali »Heil Hitler, gospa!« Kratek, vesel in razločen »Heil Hitler!« zadošča. 2. Vsakemu nežidu je prepovedano pozdraviti Žida s »Heil Hitler!« A ne samo to: tudi klobuka ne smeš pred njim sneti, skratka, Usodna malenkost N a p i • a I Albert Haig o------- »Ali še česa želite, gospod Morriss?« je vprašal služabnik preden je odšel iz gospodove spalnice. Jack Morriss je odkimal z glavo in si popravil zglavje. »Ne, hvala, Steward; vse je v redu. Zdaj ko ležim, me glava skoraj nič več ne boli. Malo bom še bral, morda dotlej, dokler se vi ne vrnete iz kina.« »Lahko noč in hvala za dopust,« je dejal služabnik in po tihem zaprl vrata za seboj. Morriss je odprl knjigo in pričel brati. Ko je slišal, da je Stevard zaklenil vežna vrata, je pa knjigo odložil in izvlekel izpod zglavja pismo, ki ga Je bil zjutraj dobil. že stotič je prebral onih pičlih pet vrstic; Fred Parker ga je vljudno, a s skrito grožnjo prosil, naj ga zvečer obišče. Morriss je že kar vedel, da je bil Parker lasmehljivo se reža j e sam na- pisal pismo na svojem pisalnem stroju. Dobro je vedel, da takih povabil na večerne pogovore ne daje pisat svoji tipkarici, zakaj vsake kupčije ni treba obešati na veliki zvon, zlasti take ne, ki ni prav »čista«. Fred Parker je vedel vse in o vseh. Bil je eden izmed tistih propadlih ljudi, ki vsepovsod stikajo za skrivnostmi vseh mogočih ljudi in kesneje na rovaš zamolčljivosti izsiljujejo denar in spet denar. Možje in žene, obrtniki in trgovci, vsi, vsi so bili njegovi klienti... Vsakdo izmed njih se je bal škandala, marsikateri tudi postave in sodnije... Tako je Parker lepega dne steknil, da je tudi Morriss svoje imetje pridobil na vse prej kakor pošten način. Ze pred mnogimi leti so sl ljudje šepetali, da veriži in da se peča s kupčijami, ki niso poštenemu trgovcu ravno v ponos, toda nihče mu ni mogel nič kaznivega dokazati. Ta vražji Parker si je pa na Bog ve kakšen način prisvojil listine, ki bi sodišču dale prav lepo priložnost, da Morrissa korenito zašije. In ker je Parker poznal Morrissove nečedne kupčije in grde sleparije in je imel povrhu ll še dokaze za to v roki, je kajpada sproti izsiljeval denar za svojo molčečnost. že mnogokrat si je Morriss dejal, da ne bo več polnil žepov temu brezvestnemu krvosesu, toda bal se je — zamreženih oken. čim dalj je premišljeval, tem dalje je zabredel. Na koncu si je bil napravil načrt; tega izsiljevalca mora po vsaki ceni spraviti s sveta. Zato je poslal služabnika v kino, sam je pa zgodaj legel in se delal, kakor da ga boli glava, nu, in ko se bo Steward vrnil, ga bo našel pokojno ležečega v postelji; sijajen alibi zanj. Med tem bo seveda odšel tja k temu krvosesu, mu bo zapečatil grešno življenje in nihče ne bo niti slutil, da je bil on, ki je doma mirno čital svojo knjigo, upihnil temu nepridipravu življenje. Morriss se je naglo oblekel, pustil luč v spalnici in po prstih odšel iz hiše. V temačni ulici ni hvala Bogu srečal nikogar, ko je pa prišel na glavno cesto, je utonil v gneči. Pol ure kesneje se je sklanjal Morriss nad truplom Freda Parkerja. Stvar je šla prav lahko od rok. Sprva je Morriss proseče dvigal roke in za božji čas moledoval, naj ga vendar popolnoma ne uniči, saj mu je itak že toliko denarja znosil na kup. Parker se mu je seveda smejal v brk, nu, in tako je bil Morriss prisiljen, da mu je za jutrišnji dan na videz obljubil veliko vsoto denarja. Tedaj je pa tako zaradi lepšega izrazil dvom, da Parker morda vendar nima tako tehtnih dokazov, da bi ga lahko spravil v zapor. Parker, domišljavec od nog do glave, se je seveda zviškoma rogal ubogi žrtvi, potem je pa vzel iz žepa sveženj ključev in samozavestno stopil k veliki blagajni, da bi Morrissu z listinami dokazal, kako in kaj. V tistem trenutku ga je Morriss napadel v hrbet in ga pobil na tla. Obul si je rokavice, vzel ključe v roko in odklenil blagajno, kjer je našel Heguftt svofa Največji napor pri Vašem vsakdanjem opravilu morajo prenašati Vaše noge. Zdrave noge so pogoj za uspešno delo. Ne zanemarite svojih nog, da boste tudi v pozni starosti lahko hodili brez palice. Posvetite jim vsaj toliko pažnje kot ostalim delom telesa. Obiščite. Mišo. pediUtuto V posebej za to pripravljeni kopeli Vam osvežimo noge. Odstranimo brez bolečin kurja očesa in debelo kožo. Postrižemo Vam zarastle nohte. Pedikiranje stane Din 6‘—• Proti utrujenosti in za boljšo cirkulacijo krvi Vam priporočamo strokovnjaško masiranje nog. Masaža nog stane Din 4'—• Posetite nas, prepričajte se sami! Ljubljana, šelenburgova 1 dogodkih je pogorela Loupianova kavarna; le s težavo so si Loupian, njegova žena in sin rešili golo življenje. Stari natakar Jožef, ki ni nihče vedel njegovega imena, j« šel z njimi. Nekoč je večerjal Solari pri svojem docela obubožanem prijatelju; komaj je vstal od mize, mu je postalo slabo in še tisto noč je umrl zastrupljen. Policija je prijela Loupiana, a ga je takoj izpustila; na prsih mrtvega Solarija je bil namreč pripet listič z besedami: »Številka d ve«. Picaud še zmerom ni miroval. Ni trajalo dolgo, ko so aretirali Lou-pianovega sina: pod njegovim zglavjem so našli nakit, plen nekega vloma. Obsodili so ga na galeje. Zdaj je za Picauda napočil trenutek, ko se je dal spoznati svojemu tekmecu in nekdanji zaročenki. Ko je dogovoril, je Loupiana zabodel. Picaudov konec Toda maščevalec ni dolgo užival svojega zmagoslavja. Neko noč ga je napadel neki neznanec in ga zaprl v svojo klet. Tam se mu je razodel kot Antoine Allut, tisti Allut, ki je umoril onega zlatarja. Hotel je izsiliti denar od Picauda, a ko je videl, da nič ne opravi, ga je ubil in pobegnil. Leta 1828 je na londonski policiji izpovedal duhovnik Duvernais, da mu je neki Antoine Allut priznal na smrtni postelji, da ima na vesti dva umora; Picauda je ubil zato, da prepreči njegova nadaljnja hudodelstva. * Tako se konča »prava povest grofa Monte-Crista«; počivala je v pariških policijskih arhivih več ko sto let, preden je zdaj prišla na dan. Dumas je po njej povzel mnogo podrobnosti. Vratolomni beg Edmonda Dantesa, ki se je zavil v vrečo, namenjeno mrtvemu abbeju, in se dal vreči v morje, si je pisatelj izmislil. Seveda je tudi izpre-menil vsa imena, prizorišče in poklice Monte-Cristovih sovražnikov. Zato je pa po drugi strani pribito, da je vzornik slavnega Dumasove-ga romana res živel — čeprav ne na kastelu Ifu — in da so resnični neverjetni dogodki, ki so jih doslej podtikali bujni domišljiji velikega romanopisca. Dokazi, ki jih je zbral Ashton Wolfe, so neovrgljivi. (Bthrens, »N. W. Journal«) skrbno povit sveženj z napisom: »Morriss«. še premnogo različnih svežnjev je videl v blagajni z imeni svojih znancev in prijateljev; najrajši bi jih bil kar vse vzel s seboj, toda najvažnejše je bilo zdaj, da sebe reši! Premislil je stvar: kadil ni, pil ni ničesar, nobenega predmeta se ni doteknil z golo roko, skratka nikjer ni sumljivega dokaza, da bi bil on, Morriss, gost tega pokojnega gospoda, ki leži zleknjen na tleh! Ko se je Morriss spet vrnil v svoje stanovanje, je skrbno tl risal čevlje, obesil obleko prav tako, kakor je visela prej, oblekel spet spalno srajco in smuknil v posteljo. Prižgal si je cigareto in si z ogorkom prižgal spet drugo, čeprav po navadi ni toliko kadil, je hotel vsaj zbuditi videz, da je od odhoda svojega služabnika do zdaj venomer kadil- V knjigi je počasi obračal liste; toliko jih je obrnil, kolikor bi jih bil lahko v dveh urah prebral. Nič, prav nič ni smelo dati povoda, da bi kdorkoli sumil, da je samo za trenutek odšel iz sobe. Zakaj hudodelce po navadi izdajo samo malenkosti... Izvrsten je Dr. OETKER-ja glas, prodrl je v najmanjšo gorsko vas! Kaj beremo in slišimo drugod Kratke zgodbe in zanimivosti od vsepovsod Gyautey in morje Y. AV. Pariz, oktobra. Maršal Lyautey, čigar truplo so Prejšnji teden prepeljali iz nje-Sove ožje domovine Lorene k večnemu počitku v Maroko, deželo, ki 10 je pomagal toli visoko razviti, ni 011 poseben prijatelj potovanja. Posebno vožnje po morju so mu on >6 PreKiavice'. komaj je ladja odplula iz pristanišča, ga je že začela dajati morska bolezen. Vzlic „mu se nikoli ni maral ravnati po j Mvetih, ki so mu jih dajali prijatelji, da bi laže prebolel nevšečnosti morja. Ostal je pri svojem in t-ako vselej učakal zadoščenje, da njegova energija zmagala nad sovražnostjo narave. *2elo rad imam morje,« je dejal s humorjem pri taki priložnosti. ‘Le valovi so mi zoprni...« (»Intran«) Gobavost na Romunskem a. O. Dunaj, novembra. V »Telegrafu« beremo: Gobavost se na Romunskem čevlje bolj širi. Dosedanja edina leProzerija (bolnišnica za gobavce) v deželi je postala premajhna, toliko ljudi je že zajela ta strašna bolezen. Zato je ministrstvo za zdravje sklenilo sezidati še eno bolnišnico za gobavce: v njej bo prostora za 400 bolnikov. Nova formula O. R. Pariz, oktobra. Na Nemškem je vse vprek v rabi Pozdrav »Heil Hitler!« Toda nekaterim fanatikom je to še premalo. Tako je na primer elektrarna v Lipskem sklenila, da se morajo poslej vsi telefonski razgovori začeti Jh končati s tema dvema magičnima besedama. Mogoče na splošno to gre. Toda htegne se kdaj zgoditi, da se zadeva izprevrže v neprostovoljen humor. Pravijo, da se je ondan nekemu Lipsičanu tole primerilo: Zabrnel je telefon. »Halo?« je vPrašal mož, nič hudega ne sluteč. »Heil Hitler!« je odgovoril glas ha drugem koncu, »če ne plačate Pristojbine do jutri pred osmo, vam bomo prekinili tok. Heil Hitler!« (»Marianne«) Japonci radi muzicirajo ... •••le »Madame Butterfly« mrze Ž. N. London, novembra. Neki angleški časnikar, ki se je dalje časa mudil na Japonskem, Plše, da sinovi vzhajajočega solnca «e!o ljubijo in cenijo glasbo; muzi-kalnost se je pri njih posebno razvila zadnja leta. Prodaja gramofonskih plošč se Je od leta 1925. podeseterila. BO0/« Jeh plošč je klasična glasba: Bach, Beethoven, Brahms in Mozart so Pri Japoncih najbolj v časteh, za lazz in opereto se pa niti ne zme-hijo. In vendar: ali verjamete, da ameriška glasba Tokijčanom ni najbolj zoprna? Najbolj mrze — »Madame Bu'tterfly«, opero, v kateri vidimo mi Evropei najznačilnejšo sliko baš japonskega življenja. Toda Japonci je ne mrze zaradi njene glasbe temveč zaradi vsebine. Ljubavna brzojavka E. I. Newyork, oktobra. Take pravde, kakor jo je Mrs. Elizabeta Fordova naprtila družbi »Western Union Telegraphic«, še Newyork ne doživi vsak dan. Tožila je namreč in iztožila, da ji mora omenjena brzojavna družba plačati odškodnino za uničeno zakonsko srečo. Poslušajte tedaj, kako se je razdrl zakon gospe Elizabete: Lepega dne je dobil njen mož brzojavko, naslovljeno na ženo, in jo odprl. V svojo neizmerno osuplost je bral, da je prišel v New-york neki Herbert in da čaka njegovo ženo v tem in tem hotelu. Gospod Ford je živel dotlej s svojo ženo v tako srečnem zakonu, kakor si morete le misliti; to slučajno prestreženo sporočilo mu je zato prišlo ko strela z jasnega. Se tisti dan je zapustil svojo ženo in vložil tožbo za ločitev. Toda gospa Elizabeta se ni dala ugnati. V Ameriki imamo svojevrstno moralo; ta morala pravi, da je človek vse dotlej pošten, dokler ne pride njegova nepoštenost na dan. Temu se ne da kaj oporekati. Toda naša ameriška morala ima še en repek, trdi namreč, da lahko človek zmerom velja za poštenjaka, četudi so mu dokazali nepoštenost — ako nisi tega storil na zakonit način. Gospa Elizabeta je torej tožila nesrečno »Western Union Tele-graph Company« in terjala GOO tisoč Din odškodnine, češ da je brzojavni sel kriv, da je prišla njej namenjena brzojavka možu v roke; dokazala je, da se je njen srečni zakon razdrl samo zaradi te nesrečne brzojavke. Uboga žena utegne imeti prav. če te brzojavke ne bi bilo, bi naj-brže še danes sleparila svojega dobrega moža in njun zakon bi bil srečen kakor le kateri, zakaj njen mož je bil očitno udarjen z blagodejno slepoto; to je pa menda glavni pogoj za obojestransko srečo v sodobnem ameriškem zakonu... Sodišče je dalo v načelu gospe Elizabeti prav Samo da njene idealne zakonske »sreče« ni cenilo tako visoko kakor tožiteljica: obsodilo je brzojavno družbo samo na 3000 dolarjev (130.000 Din) odškodnine. služi pa 150 dolarjev (6000 Din) na minuto. Vsak šolarček lahko izračuna, da morajo starši s takimi »čudežnimi« otroki zaslužiti pravljične denarje. Toda hollywoodske pogodbe strogo odrejajo, da takle dojenček ne sme »filmati« dalje kakor trideset sekund na dan. Zato starši ne prinesejo domov več ko 75 dolarjev na dan (3000 Din) — ali ni že to dovolj? Kalifornski filmski zakon je strog: zapisano je namreč, da morajo biti pri vsakem takem otroškem filmanju zraven otrokova dojilja, zdravnik in zastopnik filmske družbe. (»Sunday Referee«) Beethoven in Rudolf Y. AV. Dunaj, oktobra. Na Dunaju so ondan izbrskali star Beethovnov rokopis, ki dokazuje, da je slavni skladatelj znal biti tudi duhovit. Nadvojvoda Rudolf, takratni avstrijski prestolonaslednik, je bil namreč naročil pri Beethovnu »skladbo za neko konjsko dirko«. Beethoven je zložil vprav peklenski galop in ga poslal nadvojvodi, zraven je pa priložil listič z besedami: »Naročeno konjsko skladbo pošiljam vaši visokosti s trojnim galopom.« Kadar otroci nastopajo, ...zaslužijo več ko odrasli a. O. London, novembra. Najbolje plačani igralci v Holiy-woodu niso ne Greta Garbo ne Marlene Dietrich ne Eddie Cantor; največ zaslužijo — dojenčki. Otrok, ki mu je 6—8 mesecev, zasluži 10 dolarjev za 2 uri filma-nja. Mesec dni star dojenček za- Svetlobni vodniki O. N. Miinchen, oktobra Monakovski občinski svet je dal postaviti po mestu nekakšne svetlobne vodnike, da kažejo ljudem tudi ponoči, »kam drži na levo cesta, kam pelja na desno pot«. Ti »vodniki« so nekaki veliki ko-vinasti zaboji, na njih je pa nalepljen načrt mesta. Tujec, ki ne ve, kako bo najhitreje prišel tja in tja, samo pritisne na primeren gumb (za vsako večjo ulico je drugi gumb) in že se razsvetli vijugasta črta (ali pa ravna — kakor pač nanese) — in pokaže najkrajšo pot v želeno ulico. Svetlobni vodniki so se posebno dobro obnesli na postajah. Steward je videl luč v sobi svojega gospodarja, ko se je vr-hil. pa je stopil k njemu, da ga Povpraša, ali še česa želi. »Dolgočasna zgodba,« je zehaj e dejal gospod Morriss in odložil knjigo. »Se toliko ni vred-ha, da bi človek zraven nje zaspal.« Služabnik je utrnil luč, želel Gospodarju lahko noč in šel spat. 'Tudi Morriss, zadovoljen s svojim delom, je mirno in sladko zaspal. Na vse zgodaj ga je zbudil mogočen služabnikov glas; toda preden je prav odprl oči, je stal ob njegovi postelji neki visok gospod in se mu ljubeznivo a s poudarkom predstavil za Policijskega uradnika. »Za nekega Freda Parker j a Gre,« je začel. »Davi so ga našli Zadavljenega. Zdi se mi, da vas oom moral to in ono vprašati.« Morriss se je zdrznil, če ga že ha vse zgodaj sumničijo, morajo Ze imeti hude dokaze zoper nje-Ga... in mož, ki je tako hladnokrvno in preračunjeno snoči zadavil Parker j a, je bil zdaj sprimo policijskega uradnika tako nebogljen, da je jecljaj e prizna! svojo krivdo. Ko je služabnik kesneje ves bled in razburjen tekal po stanovanju, je naposled stopil k uradniku in ga vprašal: »Kako ste le dognali, da ga je moj gospod...?« « Stražnik se je pomilovalno nasmehnil: »Veste, zmerom človek najde kakšno ranljivo točko. V tem primeru je ni bilo težko odkriti. Parker je bil Morrissu pisal pismo in ga prosil, naj ga obišče ob devetih — nekako ob tisti uri, ko se je moral po računih policijskega zdravnika zgoditi umor. Kaj mislite, kako smo prišli na sled temu pismu? Prav preprosto: v pisalnem stroju je bil čisto nov trak, in ko smo ga odvili, smo z lahkoto prebrali vse pismo. Zakaj vedeti morate da se na novem traku razločno pozna odtis sleherne črke. Da, da, zmerom so takele malenkosti...« (Q. I.*) Novodobna angleščina N. O. Oxford, oktobra V založbi ugledne tukajšnje knjigarne je pravkar izšel »Priročen besednjak novodobne ameri-kanščine«. Knjiga ima okoli 400 strani in skuša dokazati, da se je na drugi strani Atlantika razvil docela samosvoj jezik, ki je angleščini le še prav malo podoben. Zanimivo je, da si tudi Argentinci po svoje kroje čisto kastiljšči-no (španščino) in prav tako Brazilci portugalščino; posebno v izreki. Američani hočejo pač tudi pri jeziku dokazati, da ne marajo imeti nič skupnega s staro Evropo, kjer je tekla zibelka njihovim pradedom. Visoka mesta (Ž. N.) Zadnje čase stopajo iz teh' ali onih razlogov v ospredje nekatera mesta z visoko lego. Zato utegne zanimati, kako visoka so ta mesta; prepričani smo, da bo marsikateri naš bralec osupnil ob teh številkah: Bogota (Kolumbija, Južna Amerika) leži 2570 m visoko, Quito (Ekvador, Južna Amerika) 2.800 m, Lana (Tibet, Azija) 3.549 m, La Paz (Bolivija, Južna Amerika) 3.600m in Adis-Abeba (Abesinija) 3.227 m. Za primerjavo: Madrid (Španska) ima višino 645 m, Bern (Švica) 555 m, Berlin 48 m, London 45 m, Pariz 30 m. Te številke povedo nadmorsko lego navedenih prestolnic. Zanimalo vas bo morda tudi to, da imajo K j 6 b e n -h a v n (Danska), Atene (Grška) in Haag (Holandska) nadmorsko višino 0, to se pravi, da' so zidane v višini morske gladine. Originalna reklama Z. W. Pariz, oktobra. Razvoj reklame je prav gotovo ena izmed najvidnejših značilnosti 20. stoletja. Iznajdljivost reklamnih zavodov in risarjev, ki delajo v službi reklame in propagande. je večjim mestom docela izpremenila lice; in če prelistavate ta ali oni veliki svetovni časopis, se utegnete pri posrečenem oglasu celo dalje pomuditi kakor pri katerem članku. V novejšem času so se tem reklamnim sredstvom pridružila še nova: na prvem mestu je brez dvoma radio, za njim pride telefon, a tudi gramofon je dobil tehtno besedo. Tako na primer se zadnje čase dogaja, da dobe kupci nekaterih vrst cigaret pri nakupu povrh majceno gramofonsko ploščico, zamotano med dvema legama cigaret. Ko vložite to ploščico v aparat, vam zaigra najprej poskočen fokstrot ali valček — na koncu vam pa ljubeznivo in prepričevalno pove, da je tobak X. ali cigareta Y. kakor nalašč za vas... Na Francoskem namreč tobak ne spada v monopol in tovarne kar tekmujejo med seboj, katera bo duhoviteje in prepričevalne j e hvalila svojo ,trav’co‘. Koliko so vredne Kubelikove roke? L. Z. Newyork, oktobra. Slavni goslar Jan Kubelik si Je hotel zavarovati prste na rokah in se je obrnil do neke ameriške zavarovalnice. Tam so zadevo temeljito prerešetali in preračunih in dognali, da vsi umetnikovi prsti niso enako dragoceni. Prsti na levi roki so za goslarja zdaleč važnejši kakor na desni. Tako je zavarovalnica glede na mehaniški pomen posameznih prstov takole presodila njihovo ceno: Na levi roki: palec, kazalec in sredinec po 800.000 Din, prstanec 650.000 Din in mezinec 200.000 Din. Na desni roki: palec 800.000 Din, kazalec in sredinec po 600.000 Din, prstanec 250.000 Din in mezinec 120.000 Din. V kratkem izide v slovenskem prevodu EPOHALNA KNJIGA NEREŠENI PROBLEM AFRIKE Cena broš. Din 30’—, vez. Din 40'— Naroča se pri zaloibl: „DOM“, LJUBLJANA lesinija Dobra roba se hvali sama, zato Dr. OETKER-ju ni potrebna reklama J Uu J* — nova Elida Ideal-krema. Ona je „ideal* izbirčnih žen . . . jim pomaga, da so zmeraj lepe, vedno negovane, kakor je trebcL Zakaj to je novo no nje) i izboljšana kakovost poilahtnjen vonj povečana tuba popoln učinek Ona se vleze takoj v kožo —• odpravi, ker ima v sebi »hamamelis virginica" majhne poškodbe na polti, nečistoto in velike kožne znoj-nice. Ona je idealna podlaga za puder — varuje pred prahom, vetrom in slabim vremenom — napravi polt medlo in enakomerno .lepo. NOVA Novodobna Putifarka ž. I. Bratislava, oktobra. Zala gospodična Marička je imela ne samo trgovinico, nego tudi nič koliko davčnega zaostanka na njej. In tako se je lepega jutra pripetilo, da jo je prišel rubit sodni izvrševalec. Lepa Marička ga je zagledala že od daleč, pa ga ni sprejela v trgovini, temveč v svoji sobi — stanovala je namreč v isti hiši — v elegantni rdeči svilnati pidžami. ------ Uradnik je hotel popisati inventar, kakor mu je velevala služba, toda lepa trgovka ga je prosila in zaklinjala, naj se je vendar usmili in naj je ne požene na boben. Pa ni nič zaleglo: prvi je prišel na vrsto klavir. Tedaj je pa Marička skočila ko pantra na rubež-rhka in ga jela objemati in poljubljati z vsem žarom svoje vroče krvi. Rubežnik je bil naposled samo človek: napisal je v zapisnik, da zaradi pomanjkanja inventarja rubežni ne more izvršiti. Toda zadeva je prišla na dan, zakaj sodni izvrševalec je bil od tistih dob skoraj vsak dan pri Marički v gosteh. Tako je siromak izgubil službo, moderna Putifarka DEAL BREZ MAŠČOBE ELIDA CITRON COLD CREAM za čiščenj« in prehrano kož« pojde za 14 dni za zamrežena okna, njena trgovina pa na kant. Ukradene brade a. O. Niirnberg, novembra. »...Dolga, lepo negovana brada — kaj si morete lepšega misliti na moškem obrazu? Njega dni je bila najžlahtnejši znak moža. A žal: kakor toliko drugih reči so tudi njo ukradli Židje in napravili iz nje nečeden moški atribut. A vendar nimamo nikake opore za trditev, da bi bila brada semitska pritiklina: zato mora spet postati to, kar je bila pri arijcih nekoč — njih najlepši okras.« (Iz »Sturmerja«, glasila nemških antisemitov.) f cii # # Šivalni stroji 2e preko ml JI d. A M 75 let le kakovosti Na ugodna mesečna odplačila! IGN. VOK LJUBLJANA. IAVCARJEVA UL. 7. PODRUŽNICE: Kranj. Novo mesto. Celje: Mikloiiteva 2 Dr. Jose! Lobol Za človeško življenje Detektivski roman Iz zgodovine medicine. — Prvi del: Sladkor Drugo poglavje: Znanost se podi po vsej Evropi za zdravilom Kratka vsebina prvega poglavja Asistenta dr. Minkowskega s strasbourške univerze je i#rosil njegov kolega, naj izreže nekemu psu trebušno 'ilinavko, da se bo videlo, kako to vpliva na prebavo ma-1čobe ... Minkowski je to storil in dognal, da je pes za-ladi operacije postal — sladkorno bolan. Operiral je še teč psov: uspeh je bil povsod isti. Pri delu mu je pomagal temulus Weller, nadobuden študent iz Amerike. Dvajset let nato je prišel Weller, že zdavnaj zdravnik, ta Amerike na obisk v Nemčijo. Grenko izkustvo idealnega uienjaka Wiesbaden, ta svojstvena mešanica svetovnega mesta in zdravilišča, bo zanj že sam po sebi doživljaj, ln velik kongres bo kakor nalašč za uvod v njegovo znanstveno popotovanje po kraljestvu evropske medicine. Med učenimi kolegi Že koj prvi dan je bil ko riba v vodi. Niti ene tovariške prireditve ni zamudil, še manj eno samo minuto znanstvenih razprav. Saj mu je pa tudi že sama zunanja slika takele seje pomenila neskaljen užitek. Globoko spoštovanje, ki je nekoč v Strasbourgu prevzelo mladega študenta »red velikimi mojstri njegove stroke, tudi malega clevelandskega »doca« ni minilo. Spoštljivo je sedel Ha svojem vogalnem prostoru v drugi vrsti — prvo vrsto so zasedli posebno veliki znamenitniki — in je frl na oder, kjer je sedelo predsedstvo kongresa. Da Je smel zraven tajnih svetnikov von Leydna, Gold-echeiderja, Senatorja in ostalih veljakov tudi njegov lastni učitelj, Oskar Minkowski, blesteti med temi zvezdami prvega reda, je bilo Charlesu Wellerju nemalo v ponos. Divje je ošinjal one skupine, ki so se, čeprav po-tihem, kar sredi predavanj pozdravljale, do kraja ga je pa ogorčilo, kadar je kateri poslušalec zapustil škripaj e s čevlji svoje mesto. Doktor Weller se je komaj upal dihati; vneto je opazoval in zvesto poslušal. Zlasti tedaj, ko so pričeli govoriti o sladkorni bolezni in o poskusih, da bi jo zdravili s sokom trebušne slinavke. Napeto je prisluhnil, ko so pripovedovali, da je Francoz Lčpine ali oni drugi, Hčdon, skušal skrivnostni, sladkor uravnavajoči sok tako uveljaviti, da ga je prenesel z zdravega na bolnega človeka s transfuzijo krvi. Poskusi Slovana Soboleva so ga prav tako zanimali kakor poskusi Holandca Watermanna ali Belgijca De Meyerja, čeprav ni niti eden dosegel praktičnega posledka, čeprav se ni nobenemu teh raziskovalcev posrečilo, da bi napravil poraben izvleček.Tudi Italijan Battistini je izdelal nekakšen ekstrakt in jez vbrizgavanjem res omejil izločanje sladkorja; ker je pa hkratu tudi dieto spremenil, kongres ni mogel priznati njegovemu delu in posledkom zadostne tehtnosti. Tudi Murlin je skušal skuhati nekakšen pankreasov sok, ki ga je bil pripravil z okisano Ringerjevo raztopino, pa tudi ni dosegel kaj prida uspehov. In E. L. Scott je bil s svojimi poskusi, z alkoholnim in vodenim izvlečkom iz slinavke, tako malo zadovoljen, da je svojo metodo sam kot neporabno zavrgel. Od dognanja do uporabe je dolga pot Čim več raziskovalcev je poročalo, tem bolj nepremostljive so se zdele doktorju Wellerju zapreke, ki so se postavljale ureditvi tega »tehniškega vprašanja« po robu. Po malem se je pričelo »docu« svetiti v glavi, zakaj se je Minkowski takrat smehljal, ko ga je bil naivno vprašal, češ zakaj le manjkajočega ne dovaja bolnikom, prav tako kakor dajejo želodčno bolnim solne kisline. Se razumljivejše mu je postalo, kadar je zvečer v pivnici sedel za mizo s predavatelji in so mu pripovedovali o praktičnih podrobnostih svojih raziskovanj. Zakaj v osebnem razgovoru so se neosebne znanstvene pojmovnosti spremenile v prijemljiva in zasebna doživetja. Med takimle pripovedovanjem je zdajci v duhu videl Battistini j a ali Lčpina ali Watermanna, Murlina, De Meyerja, ali tistega s katerim se je pač pomenkoval, v njihovih delavnicah. Videl je majhen kotiček, neznatnejši od najmanjše luknje v kakšni tovarni, in drugega ni bilo v takemle laboratoriju ko navadna lesena miza, preprosta lesena klop, nekoliko visokih stolic, v stojalih par skusnih cevi, drobnogled, dolga vrsta trebušastih steklenic, zvezanih med seboj z gumastimi in steklenimi cevmi. V takile kamrici preždč učenjaki tedne in mesece v trdem podrobnem delu, izrezujejo živalim trebušno slinavko, pripravljajo izvlečke z alkoholom, precejajo in precedek suše, da ga potlej spet v vodi raztope. Kunci morajo drug za drugim žrtvovati svoje žleze; učenjaki iztiskajo slinavko za slinavko, da polove še poslednjo kapljico njihovega soka — toda, joj, kunci so majhni, njihove slinavke drobne, in vse iz njih iztisnjene kapljice so v resnici samo kapljice v morju gorja! »Toliko zajcev,« se je zasmejal doktor Weller, »toliko zajcev ne premorejo niti največje ameriške prerije, kolikor bi jih bilo treba, da bi iz njihovih žlez enega samega človeka trajno zalagali s potrebnim sokom! Kar tu delate, obupno spominja na početje človeka, ki bi hotel z eno samo lopato prekopati naše Skalnate gore. če hočete doseči svoj veliki cilj, spoštovani gospod profesor, boste morali tudi po velikih sredstvih poseči: bojim se, da bodo zajčje noge prekratke in prešibke, da bi vas mogle daleč ponesti.« »Tudi jaz se tega bojim, in le predobro vem!« je menil ogovorjeni. »Toda kaj naj storim, dragi kolega? Za vsako vojno pa tudi za vojno proti boleznim je troje potrebno: denar, denar in spet denar, to vsakdo ve! Kje naj ga pa vzamem — ali naj grem krast?« »Pri nas v Ameriki bi ga za t&ko dognano stvar takoj imeli na prebitek,« je dejal dr. Weller. »Naši bogatini bi se stepli za to, kdo izmed njih bi ga smel prvi dati. Zdi se, da so evropski bogatini manj bojeviti, kar se tega tiče. Vendar bi se pri vsem tem tudi tu kje dobil, ta prešmentani denar!« Učenjaki z vseh vetrov, ki je med njimi Weller sedel, so se grenko nasmehnili, ali so se pa celo trdo in zasmehljivo zagrohotali. Kaj so že vse poskusili, da bi dobili denarja za svoja raziskovanja, a vse zaman! če profesorji obračajo denar... Neki učenjak Je pripovedoval, da se je zatekel po pomoč k akademiji svoje dežele. Zakaj, kje neki naj bi iskal pomoči za znanstveno delo če ne pri znanstvenikih? Univerza je imela neko ustanovo — kako naj pač denar bolje obrne, kakor če ga d& za izdelovanje novega zdravila na razpolago? Seveda si je bil učenjak že vnaprej na čistem, da mu tudi tam ne bodo leteli pečeni golobje kar v usta, da jih bo moral hudo skrbno loviti. Saj ni bilo dovolj, da bi samo enega prepričal, moral bi prepričati celo vrsto članov kolegija, ki imajo glasovalno pravico. Vsakogar, kdor ima pri oddaji ustan-ve besedo, je moral posebej obdelavati, vsakomur je moral osebno dopovedati, kako daljnosežnega pomena je stvar za medicinsko znanost, za nacionalno vedo, za blagor tolikih bolnikov. Tedne ln tedne, je poročal pripovedovalec, se Je bil ves posvetil propagandi — seveda mu je bilo takšno početje docela tuje in se je samemu sebi zdel ves tisti čas ko kakšen politični kandidat, ki snubi volilce. Naposled je napočil dan Odločitve; vsi mogočniki na fakulteti so bili o tem poučeni, da so potrebni denarji, če naj stotisočem sladkornikov rešimo življenje. In tedaj so malone soglasno sklenili, da bi ustanovo najbolje obrnili, če jo namenijo... za kakšno zgodovinsko izkopavanje. In tako so tudi napravili. Neki drugi učenjak je bil ročnejši in zvedenejši. Zatekel se je k lek&rskim veleindustrijcem; pojasnil jim je znano reč, da izkazovanje dobrot zmerom obresti nese, izdelovanje zdravila za sladkorno bolezen pa bržkone še prav posebno mastne. Prej ga po cele mesece ni bilo iz laboratorija njegove bolnišnico na spregled, zdaj se pa po cele tedne ni genil iz pisarn kemijskih tovarn, kjer so izdelovali zdravila. Povsod, kjer je potrkal, so ga velespoštljivo sprejeli, povsod so mu ravnatelji in predsedniki kar se da veselo podajali roko. Toda te roke so bile po nesreči prazne in so prazne ostale. Vsem tem gospodom je na moč dišal pečen kostanj; toda niti enega ni bilo med njimi, ki bi ga mikalo seči ponj v žerjavico! Učenjak je nazorno opisoval, kako hudo se je kesal, da je bil odšel iz svojega tihega kotička na semenj, prav na sredo semnja, kjer je vrvenje najhujše; vdal se je v usodo in sklenil dati svojim kupčijskim obiskom za zmerom slovo. A prav takrat mu je neka stara ugledna tovarna ponudila potrebni denar. Denar je pa zanj pomenil material, steklenice, laborante, zlasti pa živali v zadostni množini in — to je bilo še važnejše — ne glede na ceno: živali v ustrezajoči velikosti. Od tistih dob je lahko kupoval namestu kuncev pse, čeprav so bili dražji, zato so imeli pa obsežnejše in obilnejše trebušne slinavke. Sicer je kljub temu s svojimi hudo začetniškimi stiskalnicami in po svojih nerazvitih metodah mogel pridobivati le malo tega dragocenega soka; toda s časom mu je šlo delo le hitreje od rok in njegova tehnika se je vidno izpopolnila. In še ljudi je imel v pomoč. Slinavke na debelo Po prvih tipajočih poskusih se je pokazalo, da utegne biti to prava pot k cilju. Res da bi bilo treba zamenjati Buchnerjevo stiskalnico in vse slabo začetniško orodje z novimi aparati; kazalo bi organizirati dobavo svežih živalskih slinavk in to na debelo; po vsaki ceni bi bilo potrebno preurediti mali laboratorijski ročni obrat v veliko tovarno. Bilo je seveda na dlani, je nadaljeval učenjak svoje pripovedovanje, da bi vse te nabave požrle mnogo denarja in da bi morala njegova tovarna seči globoko v žep. A ker je prišel že tako daleč, si je dejal, mu pač ne bo težko izkušene ivce prepričati, da bo treba vložiti nov denar v podjetje, zdaj ko ni več dvoma v uspeh. Teorija je že lepa, teorija... Zatorej je u živim upanjem prijavil vodstvu lekar-skega podjetja svoj obisk. To pot vendar ne bo prišel kot človek, ki snuje načrte, ali celo kot prosilec, ki ima v mislih mnogo obetajočo idejo, a vendar sama idejo. Ne, to pcJ ne pojde ponujat samo teorije, t4»-več že postopek. Ce danes terja od podjetja, da naj vtakne še mnogo več denarja v stvar, kakor ga je že, bo podjetje s tem velikim denarjem vendarle mnogo manj tvegalo, kakor je dotlej z dosti manjšim. S čisto drugimi občutki kakor pred nekaj meseci je stopal znanstvenik po stopnicah tovarniške konferenčne sobe. Tam ga ni pričakoval samo glavni ravnatelj, temveč sta prišla na posvet tudi tehniški vodja in še trgovski ravnatelj. Vsi trije gospodje so profesorja obsuli s čestitkami in z besedami velelaskavega priznanja. Potem jim je ponovno in na drobno poročal o svojem dotedanjem delu in sklenil svoje poročilo s pozivom, da je treba zdaj pričeti z izdelovanjem na debelo, če naj zdravilo pride postopno vsej javnosti v prid. Ko je končal, je nastal molk. Potlej se je vljudno oglasil glavni ravnatelj: »Mi vsi smo o neprecenljivi vrednosti vaših dognanj popolnoma prepričani, spoštovani gospod profesor, ih brez pridržkov cenimo njihov pomen. Kljub temu boste razumeli, da si moramo kot trezni trgovci ogledati stvar tudi z drugih plati, da moramo taLo rekoč govoriti ,s svinčnikom v roki*. Naj začnem kar z najvažnejšim: naš trgovski vodja nam bo nemara znal približno povedati, kaj stane izdelovanje vašega ekstrakta.« Trgovski ravnatelj se je odkašljal. »Ena sama cevka tega sredstva stane približno 50 mark.« »In koliko takih cevk bi bilo po vašem, gospod profesor, treba za eno življenje?« »To je težko reči. Od kraja bi bilo že treba vbrizgavati bolniku večkrat nr> dan, kasneje pa bržčas postopno manj in manj. A ker gre za tvarino, ki bo bolniku trajno manjkala, mu jo bo treba tudi zmerom dajati, bržkone dokler bo živel.- Gospodje so se poparjeno spogledali. Zlasti glavnemu ravnatelju je bilo videti, da mu je šlo hudo do živega. »Saj potem to vendar ni zdravilo niti za gornjih deset tisoč, kakor pravimo, temveč kvečjemu za gornjih deset!« je na koncu vzkliknil z bolestnim nasmehom. »če je tako, pa sploh ni da bi mislili na to stvar!« Profesorja je ta ugovor nekoliko zmedel. »Saj se bo izdelovanje s časom vendar lahko pocenilo,« je zajecljal. ... a če se v praksi ne obnese, tudi teorija ne velja Toda glavni ravnatelj se ni mogel pomiriti. »Petdeset mark za en sam vbrizg!« je vzkliknil zapčred. »Prosim vas, dragi profesor: če zmanjšamo troške za polovico, za tri četrtine, še za mnogo več — na zeleno vejo vendar ne pridemo. To zdravilo si lahko privoščijo samo milijonarji, pa če bi ga izdelovali za desetino te cene; nikoli pač ne more postati ,roba‘. Ne, ne, še misliti ni na to, da bi mogli kdajkoli resno razmišljati o vaših predlogih.« »Ali se mar to pravi, da se bojite nadaljnjih investicij?« je poparjeno vprašal profesor. »Saj vendar ne moremo zmerom imeti tdkole branjarijo...« »To se pravi, da nas ne zanimata ne branjarija ne veleobrat!« Glavni ravnatelj se je polagoma zbral: »To se pravi, da, to se pravi, da se z izdelovanjem zdravila, ki stane toli velikanske denarje, žali bog ne moremo pečati. In da moramo sploh vse skup pustiti.« Zdaj je bil profesor tisti, ki se je zgrozil. »Vendar ne, gospodje!« je vzkliknil. »Saj menda niste tako kratkovidni, da bi dali iz rok stvar, ki utegne biti za vaše podjetje, za vso domačo industrijo, za ves svet neprecenljive vrednosti — samo zato, ker so prvi tipajoči poskusi več stali, kakor smo vsi skupaj sprva mislili...!« Za gospode je bila pa stvar že sklenjena. Postali so spet hudo vljudni. Seveda, sami, to se pravi, osebno bi z veseljem žrtvovali svoje premoženje, da cel6 svoje življenje, da bi le mogli služiti znanosti in bolnemu človeštvu... a kaj, ko na žalost, na veliko žalost niso neodvisni kakor kakšen učenjak. Nič drugega niso kakor ponižni hlapci svojih delničarjev. Med temi je pa mnogo vdov in sirot, ki so vteknile v podjetje ves svoj denar. Podjetje ima dolžnosti do njih, dolžnosti, ki jih po nobeni ceni ne sme zanemarjati. Zato so prisiljeni kar naj vestne j e preračuniti ne samo izdelovanje na splošno, nego tudi troške za sleherno zdravilo posebej. »Prepričan sem,« je sklenil glavni ravnatelj svojo govoranco, ki je zvenela prav tako vljudno kakor neomajno, »prepričan sem, da ne govorim samo v svojem imenu temveč tudi v imenu svojih sodelavcev, če vam zagotovim, da bi mi vsi, kar nas je tu, nesebično zastavili vse svoje sile za vaš toli veliki in lepi cilj, ne glede na uboren dobiček. Toda navedeni razlogi nas na našo naj večjo žalost silijo, da se nadaljnjemu izvrševanju tega dela za vselej odrečemo.« o--------------------------------- Ker so nas mnogi naši bralci prosili, da bi prinašali »Za čkrveško življenje« v obsežnejših nadaljevanjih, smo sklenili opustiti slike in se vrniti s prihodnjo številko tudi na tej strani na 5 stolpcev in na manjše črke, tako da bodo prihodnja nadaljevanja skoraj za 100 •/• obsežnejša od dosedanjih, ne da bi nam bilo treba prekoračiti obseg te strani. Dalje prihodnj ič Vse pravice slovenskega prevoda pridržane. Ponatis, tudi v izvlečku, prepovedan. „To milo ie cenejše pa |e tudi dobroI" ..Prosim Schichtovo terpentmovo \fnl!o I" ..Oobro li kupila I Ng Tebe se le lahko zaneseml" „Ne, mamo mi je iteklai Prinesi samo tisto, kar sem Ti na* £ »očital" uporabljala bom vednb samo Napisala BEATRICE FABER po filmu Metro~Goldwyn~ Mayerja prirejenem po romanu »Malibu" pisatelja V. J. Hoyta . D ® 8 e d a 11J a vsebina: Mladi Malibu in gorski levič Gato sta JjJPaJ odrasla. Odgojila Ju je Toni nova, ki je prišla b svojim oče-o®. Pisateljem, na počitnice v gor6. Je pisal knjigo o tem zanimivem Poskusu. Ko je prišlo na dan, da Je tod - napade* kokošnjak in svinjak JJJJnikn Bergmana, je moral gozdar fr? ki je zaljubljen v Toni, Rediti, da Toni obe živali izpusti, flu e kti kesneje se je Toni vrnila. S® Prvo noč je rešila Malibuja iz Jttgmanove pasti, Gato Ji Je pa pri-|J.,na Pomoč. Zdaj se Malibu bori za . v»Jenje in smrt z velikim Jelenom, ** 8a hoče prebosti z rogovjem. Osmo poglavje V OBJEMU SMRTI .Takrat je veliki jelen napravi usodno napako. Tako gotov J® bil svoje zmage, da je popu-videč, koliko slabši je Mari? od njega. Toda to je bilo Malibuju do-Naglo se je vzpel in že Prihodnji mah se je orjak zadajal in padel po tleh, tako siten je bil zalet njegovega nasprotnika. Ko se je za silo po-•tavil na noge, mu je bilo boja **dosti; obrnil se je in zbežal, Ves beden od sramu in poraza. hotel s smrčkom odriniti proč, a mali se ni dal. V strahu, da se ne bi kai stiaSnega zgodilo, ga je postavil na noge in krenil naprej, vabeč mladiča s seboj. Sama in e težkim srcem sta stopala v gozd. Ko je legla noč na zemljo, sta prišla pred vrata Martinove kolibe. Tani sta se ustavila in Malibu je nekaj trenutkov ogledoval kočo. Nato je sklonil glavo in s smrčkom nežno dregnil jelenče v gobček. Instinkt mu je rekel, da bo mladič tu v najboljši oskrbi; tiho in kradoma se je obrnil in izginil v noč. * S poletjem se je začel vodni šport. Toni se je vsa navdušena posvetila obema svojima najljubšima zabavama: plavanju in veslanju. Navadno je vzela s seboj Fengsuja, sinčka kitajskega kuharja, in jelenčka. Nekega dne je bilo posebno vroče. Ko se je s čolničem pripeljala do brega jezera, je zabila v tla ko-lec in privezala k njemu Fengsuja in jelenče, potlej se je pa Fengsu je radovedno pomahal z vejico proti kači... Tedaj je Malibu zmagoslavno •tresel z glavo, krenil k svoji košuti in oba sta počasi, vesela in zadovoljna krenila v tihi Sozd. * Minili so tedni, sneg je skopnel, napočila je pomlad, vzcvetele so livade in gozd je ozelenel. Toda Malibu zdaj ni bil več sam » svojo košuto: rodilo se mu je ljubko jelenče. Po cele ure je *lal pri njem in ponosno pazil nanj, ko je ležalo v topli stelji Pri materi. Ko se je nekega dne odpravljal v gozd, se mu je pridružila košuta. Jelenče ju je nekaj časa gledalo, potlej se je pa skobacalo na noge in odšlo za njima. Tisti dan se je mudil v gozdu Bergmanov pomočnik Joe. Dajal si je opravka s prgiščem divje repe, ki jo je povezal s 'ravo in obesil na v6jo. Blizu njega je stal Bergman; pritrdil je bil puško na grm in je zdaj Uravnaval cev, da je merila v repo, ki jo je Joe obesil na Vejo. Malibu in njegova mala družinica so zadovoljno mulili mlado travo in prodirali čedalje globlje v gozd. Tedaj je košuta dvignila glavo in zagledala divjo repo na veji. Nekaj časa jo je nezaupno opazovala in se *daj pa zdaj ozrla na okoli. Ker ni videli nevarnosti, je iztegnila vrat in povohala mamljivo krmo. Toda komaj se je je do-teknila, ko je počil strel. Košuta se je zamajala in se *grudila ob drevesu na tla Ranjena na smrt je še s poslednjim pogledom žalostno obletela svojo družino. Malibu in je-jenče sta pritekla k njej. Mladič ji je položil svojo glavo k njeni, kakor da bi ji hotel dati toplote svojega lastnega življenja. Potlej je pa vprašujoče uprl oci v svojega mogočnega očeta. Kaj Se je /go iilo, da ga maii nič več ne pogleda? Toda Malibu je samo nemo stal v bolestnem ob-Upu. Jelenče je začelo lizati materina ušesa in se je instinktivno stiskalo k njej. Malibu je Utrujen se Je potem spustil na zemljo, da se malo odpočije. Takrat je pa radovedno dvignil pogled: zaslišal je čudno klopo-čoč sum. Velikanska kača klopotača se je zvijala proti nje-inul Prestrašeno jelenče se je hotelo odtrgati in je v krogu plesalo na koncu vrvi, toda Fengsu je bil preveč radoveden, da bi vstal. Mikalo ga je tudi, kaj to klopotanje pomeni. Pobral je vejico na tleh, kakor da bi se hotel igrati z novim tovarišem. V odgovor je dobil zategnjeno sikanje: klopotača se je pripravila za napad ... Dalje prihodnjiič Soba številka 309 Gornji naslov je naslov razburljivega Metro-Goldwyn-Ma-yerjevega filma s Franchotom Tonom in Uno Merklovo v glavnih vlogah. Film nam riše z mnogo tempa, duhovitosti, komike in romantike umor v nekem velemestnem hotelu, ter nam podaja življenje raznih gostov, vpletenih v skrivnostni dogodek. Dejanje se začne z izginotjem trupla osovraženega borznega Ona ve kai hoče ... CHT00 TERPENTINOVO MILO IC vizavji Napisal Harold Lamb za bližnjim grmom slekla in skočila v vodo. Toda Toni in njena varovanca niso bili edini, ki jih je bila voda primamila. Na drugem bregu se je zabaval Gato: otepal je s šapo v plitvi vodi po postrvi, ki je bila zaplavala preblizu k bregu. Zdajci ga je Toni zagledala in vzkliknila od veselja: »Gato? Kje si pa bil? Ze nekaj dni te ni bilo na izpregled.« Pogledal jo je in zastrigel z ušesi, ko je zaslišal dragi mu glas. Obliznil si je gobec. »Kje je Malibu?« Toni je izginila pod vodo. Ko se je spet pokazala na površju, je uzrla jelena; prikazal se je bil iz grmovja in se ustavil ter opazoval mladiča. Toni mu je veselo pomahala z roko in ga v šali pokarala: »Hej. Malibu! Iskala sem te že!« Udarila je z rokami po vodi. »Pridi!« Toda jelen je preslišal vabilo. Nepremično je stal in gledal Fengsuja in jelenče. Fengsu ni videl Toni, ker mu jo je drevje zakrivalo. Razposajen kakor je bil, je začel tresti kolec, hoteč ga izruvati. Tako se je napenjal, da mu je rdeči jeziček kar molel iz ust. In posrečilo se mu je! Še zmerom privezan k jelenčetu se je izgubil v gozd. Ko je Toni priplavala k bregu, je videla, da ju ni več tam, kjer ju je pustila. »Fengsu! Kie si?« je zavpila v strahu. »Od-gov6ri!« Odhitela je za grm, kjer je pustila obleko, in se hlastno oblekla. Fengsu in jelenče sta počasi stopala ob jezeru in prišla do neke skrivnostne jame. Deček se je ustavil, da bi jo preiskal. Toda žival je slutila nevarnost in je trznila, hoteč zbežati, ter podrla Kitajčka na tla. Deček pa ni odnehal: skobacal se je na noge in hotel na vsak način v jamo; tako je prisilil še jelenčka, da je mora! za njiin. Iz jame sta prišla pri drugem izhodu spet na dan. DeČak ga je razposajeno sunil v zadnjico, potlej je pa brez strahu krenil z jelenčkom dalje v gozd. špekulanta, potem se pa v afero vpletejo neki mlad farmar iz Wyominga, zasebni tajnik, telefonistka, ruska grofica in še drugi gostje. Franchot Tone, ki si je pridobil zelo veliko popularnost kot igralec romantičnih vlog, igra vlogo farmarja, ki je prišel v velemesto iskat kostanje-lasko za ženo. Una Merkel igra telefonistko in pomaga mlademu farmarju razčistiti netehtno obdolžitev, da bi bila grofica ubila špekulanta. Kako se je naposled umor razjasnil in kako je Franchot Tone dobil plavko namestu brinetke za ženo, nam pokaže na zelo zabaven način ta duhovita komedija, ki bo vsakemu gledalcu dolgo ostala v spominu. Kini prinaSajo SOKOLSKI DOM ŠIŠKA telefon 33-87 v petek 8. t. m. ob 20. uri »MILIJONARJEVA PRIJATELJICA« Joan Crawford — Clark Gable 9.—11. t. m. »NE BOJ SE LJUBEZNI« Liane Haid — Adrlf Wolilbruck 12.—14. t. m. »ŽENA, KI VE KAJ HOČE« Lil Dagover, Adolf Wohlbriick KINO TALIJA KRANJ 9. t. m. ob 20.30 in 10. t. m. ob 16., 18. in 20.30 uri »NA STRAŽI VELEMESTA« Gustav Frolilich, SyblHe Seli mit z itd. KINO RADIO, JESENICE od 8.—10 nov. ob 8. uri zv. (v nedeljo tudi ob 3. uri pop.) krasna filmska drama »JENNIE GERHARDT« s Sylvijo Sidney v gl. vlogi Kot dodatek poleg najnovejšega zvočnega tednika in domačega zvočnega filma Se glasbeni film »Kontrasti* SOKOLSKI VRHNIKA 9.—10. t. m. »RASPUTIN« Tajinstveno življenje najzago-netnejše svetovne osebnosti. V glavni vlogi Conrad Veidt. Bogat dopolnilni program. Plačajte naročnina in priporočajte .DRUŽINSKI TFDHIK"! Uvod Leta 1187, so Saracani iz Azije zavzeli Jeruzalem in Sveto deželo in pobili kristjane, ali jih pa odpeljali v sužnost. Toda njihovega verskega prepričanja e tem niso zadušili. Narobe, vsi kristjani, kralji in kmetje in duhovniki, moški in ženske, staro in mlado — ves krščanski svet se je pripravljal na vojno za osvoboditev Kristusovega groba.. Razni evropski vla; darji in njihovi narodi, ki so si bili sicer neprestano v laseh, so se zedinili In sklenili pod zastavo krščanstva oditi v boj proti mohamedanom. Francoski kralj Filip, angleški kralj Uiliard Levosrčni, nemški cesar Friderik Rdečebradec, navarski, sicilski, avstrijski, ruski, burgundski, norveški, madžarski vladarji — vsi so se bili pripravljeni odreči svojim osebnim in gmotnim koristim in žrtvovati življenje za vero, pripravljeni so se bili spustiti v vratolomno borbo, od katere bi imeli — če zmagajo — koristi v prvi vrsti šele na drugem svetu. Proti njim so pa stali, združeni zoper složne krščanske vladarje, fanatični Saraceni pod svojim voditeljem sultanom Saladinom Osvajalcem. Popisali bomo doživljaje angleškega kralja Riharda Levosrčuega, prirejene po zgodovinskih podatkih, kakor jih je zbral ameriški pisatelj Harold Lamb — tisti, ki Je napisal tudi rokopis za velik film o tretji križarski vojni. Prvo poglavje Čeprav je bil že v letih, je Leicester ko blisk planil v ma lo in zakajeno eobo. Tam sta se borila dva moža. Oba sta bila močna, oba sta imela nenavadno razvite mišice. Oba sta bila očrnela od saj, tako da Leicester v razburjenju in zaradi kratkovidnosti prvi mah ni vedel, kdo izmed njiju je kovač in kdo Rihard, mladi angleški kralj. Šele po bradi je spoznal kovača. In Leicester, eden izmed najuglednejših mož tedanje Angleške, se je globoko priklonil pred golobradcem. »Kaj ti je, Robert? Ali se ti je mar duh prikazal?« se je zasmejal Rihard. Leicester je odgovoril počasi, poudarjajoč slednjo besedo: »Videl sem francoskega kralja!« »Filipa? Kaj je mar na Angleškem?« Mladi orjak je osupnil, toda kovača ni izpustil iz jeklenih šak. »Ali mi moj dragi sorodnik prinaša vojno ali mir?« »Za mir je. Pripeljal je s seboj svojo sestro.« Rihard je izpustil kovača: »Alico? E, ta pač ni golobica miru!« »Vaš oče,« je ponižno pripomnil Leicester, »je obljubil Francozom, da boste vzeli princeso Alico za ženo!« »Takrat sva bila še otroka!« »Obljuba je sveta! Tej ženitvi ne boste ušli! Filip je že na gradu. Ali ga ne greste pozdravljat?« Toda Rihard, kralj angleški, je pograbil veliki, še nedokova-ni meč in ga prinesel pred ognjišče. »S tem mečem bom udaril od Norveške pa tja do Španske!« »Sami boji, zmerom bi se samo borili!« je vzdihnil Leicester. »Hudiča se ne bojite in Boga ne molite.« »Zakaj bi se bal in molil? Ne razumem!« »Francoski kralj čaka!« Rihard, orjak p postavi, a muhast ko otrok, je zagnal proč meč, ki ga je hotel kovati, in odšel iz kovačnice. »Sveta nebesa!« se je prestrašil Leicester. »Mar se ne mislite umiti?« »Kaj? Umival naj bi se?« Rihard je z očmi poiskal svojega dvorjana. »Allan! Prinesi mi vode! Pravijo, da se moram pripraviti za visok obisk!« Nato se je spet obrnil k prijatelju. »Prav, umil ee bom. Toda slavnostnega oblačila si ne bom oblekel I Naj me Filip vi- Objela sta se, toda njun objem je bil kratek in ne posebno prisrčen. ::0, iady Aliče!« je vzkliknil Rihard brez navdušenja. Aliče je vstala in se globoko priklonila. Imela je ognjevite oči, podobne bratovim, le temnejše in nekam skrivnostnejše. Francoska princesa je bila vit-koraslo, lepo dekle. Bila je ženska, ki ve, kaj hoče, in zna doseči, kar hoče. Ponudila je Rihardu svoje polne, sočne ustnice, razklenjene v zapeljiv nasmeh, todn Rihard jo je poljubil samo na levo uho, hlastno in površno. »A tretji gost?« je vprašal Rihard. Tedaj je pristopil princ John, Rihardov brat, v družbi koščenega moža. »Konrad Montferratski... moj prijatelj!« ga je predstavil John. »Tedaj je tudi moj!« je rekel Rihard in ga prisrčno potrepljal po ramenu. »Dobro došli!« »0, lady Aliče!« je vzkliknil Rihard bre* navdušenja di takšnega, kakršen sem, ali me pa sploh ne bo videl! In njegova sestra Aliče takisto. Morda me ne bo več marala za moža, ko bo videla, kako sem umazan!« Rihard se je zasmejal. Mlad je bil in lep in njegov široki smeh je odkrival zdrave in močne zobe. Ta usta še niso poljubila ženskih ustnic. Še nobena ženska ni našla milosti v Rihardovih očeh. Rihardovi nepovabljeni gosti so sedeli ob velikem kaminu v prostrani dvorani kraljevskega dvorca. Filip je sedel na desni, njegova sestra Aliče na levi, stol na sredi z angleškim kraljevskim grbom je bil pa prazen. Rihard je planil v sobo ko vihar. »Dobrodošli na Angleškem!« Filip, mož ostrih črt, s čudnim ognjem v očeh, je vstal in pristopil k Rihardu: »Pozdrav s Francoskega!« Montferrat je pogledal angleškega kralja, toda ko ga je krepka roka udarila po ramenu, je preplašeno odskočil. »Zdaj razumem, zakaj vas imenujejo Levjesrčnega!« je rekel. Filip je brez botavljanja prešel k stvari: »Za poroko gre, sorodnik...« »Zakaj smo pa vsi tako tihi?« mu je skočil Rihard v besedo. »Vina na mizo! Ti, Blondel,« je zapovedal pevcu, »ti nam pa kaj zapoj!« Blondel, majhen in smešen možak z zmerom veselim obrazom, pogosto duhovit tudi na Rihardov rovaš, drugače pa zvest in zanesljiv, je pogledal princeso Alico, potem pa Riharda. »Ali naj zapojem ljubavno pesem?« »Ne, ne! Lovsko!« je ukazal Rihard. Filip Francoski ie izzivalno vprašal: Dalje prihodnjič lljeiM Melika, ljubezen PO FRANCOŠČINI PRIREDIL B.P. 4. nadaljevanje Dolgo čakanje je mojo vnemo natno ohladilo. Malone plaho sem stopila za njim, izpraševaje se, kako bi neki začela razgovor. Zdaj, ko sem bila cilju že tako ilizu, me je obšla zadrega. Od-Kiito priznam: če bi jo bila mogla takrat spodobno popihati, bi se bila tisti mah obrnila in zbežala iz hiše. Toda starec je bil že odprl vrata in me pustil naprej. Za -glavcev od Normanov in da se med vsemi Francozi naj :ajši pravdajo; nu, moj oče in moja mati sta bila oba čistokrvna Normana. Ali sem morda zato vse tiste ure, ko sem tavala tja v en dan po londonskih ulicah, mislila samo na to, kako ga bom zašila na sodišču in koliko odškodnine mi bo moral odšteti? Le čakaj, boš že videl, kakšen škandal boš še doživel, s svojo ,krasno' ženo vred! Tako sem bila divja, da še obedovala nisem; šele proti večeru, ko se mi je naj hujša jeza že ohladila, sem se zavedela, da nisem ves dan drugega použila kakor skodelico mleka. Ne vedoč, kod hodim, sem prišla čisto na drugi konec mesta; morala sem poklicati taksi, dru- V 24 URAH barva, plisira in kemično čisti obleke, klobuke itd. Škrobi in svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice itd. Pere, suši, monga in lika domače perilo. Parno čisti posteljno perje in pub tovarna IOS. REICH LJUBLJANA mmsesitm mam m „Najboljši Dr. OETKER~ja so preparati" I kdor jih pokusi, trdi vsaki. Ne da bi ga bila pozdravila, sem ponosno vzravnana odšla, čeprav je v meni vse kipelo ki imam pravico do tega imena, če ste vi ali vaša žena iz ne vem kakšnih razlogov mislili, da se imate pravico poslužiti mojega imena, se bom obrnila do sodišča in si tam poiskala pravice!« »Francozinje rade govore,« je menil malomarno. »Pa tudi v dejanju utegnejo biti odločne,« sem ga srdito zavrnila. »Posebno če gre za njihovo čast.« Zasmejal se je — ne, siknil je skozi zobe: »Za vašo čast? Do današnjega dne še nisem slišal, da bi moglo biti ime Arturja Wintertona katerikoli ženski v sramoto.« »Nič ne bi rekla, če bi bila sama pristala nanj, ne pa da mi ga drugi vsiljujejo.« »Izsiljevanje torej!« je siknil z neizrekljivim prezirom. »Izsiljevanje?« sem ogorčeno vzkliknila. »Yes. Niti besedice resnice ni v tem, kar mi že celo uro tvezete.« Ta žaljiva pripomba mi je vzela malone vso razsodnost. »Ničesar si nisem izmislila!« sem zavpila. »Zakaj pa ne preberete listin, ki vam jih ponujam? Zakaj se vam jih ne zdi niti vredno pogledati?« Zvil si je cigareto. Potlej je pritisnil na gumb električnega zvonca. »Dal vas bom postaviti pred vrata,« je zdolgočaseno dejal. »Dovolj dolgo sem že poslušal vaše istorlje.« »Pri meni se vam ne bo treba zatekati k nasilju,« sem odvrnila, zdajci spet popolnoma mir- gače ne bi bila več našla svojega hotela. 6 V samoti hotelske sobice Ko sem zvečer samotarila v pusti hotelski sobici, me je prijela obupna malodušnost. Po teh urah razburjenja in gneva je nastopila reakcija; morala je nastopiti: v mojo dušo se je vselil mir, hkratu sem se pa čutila tako pobito kakor še nikoli. Moj grenki občutek se je še podvojil, ko sem se pogledala v zrcalo; kaj se ne bi bil, ko sem se pa videla v njem takšno ne-kazno nebogljenče! Ta staromodna črna obleka, naj je bila še tako čista in snažna, je bila ko vtelešena slika uboštva. In ta poceni klobuk, že zdavnaj ponošen; in ti čevlji, močni sicer, a vse prej ko elegantni; te siromašne volnene rokavice; ta klotasti dežnik; ta skromna cenena broša iz srebra — vse to je že od daleč kričalo po ponižni, slabo plačani učiteljici s kmetov: še nikoli v življenju se nisem sama sebi zdela tako beraška ko tisti večer. Tako sram me je postalo lastne slike v ogledalu, da so me oblile solze. Saj je potem popolnoma naravno, da je oholi Artur Winterton vihal nos spričo moje neznatnosti... Na Angleškem se kmet oblači skoraj tako skrbno kakor meščan in celo tovarniški delavec ne zaostaja po zunanjosti malega prav nič za tistim, ki mu reže kruh. Zdajci sem se spomnila še mnogih drugih reči, ki sem se jih svoje dni učila. Angleška je dežela milijonarjev in siromakov hkratu; tudi žeparji in pustolovci so tam doma. Saj pravijo, da pride v Londonu na deset do dvanajst ljudi do malega en tat; v nekeffl časniku sem celo brala, da vstane v Londonu vsak dan trideset tisoč takih ljudi, ki ne vedo, kako si bodo kupili obed in kam bodo čez noč položili kosti svojega rojstva. Potem seveda ni čudno, da Artur Winterton ni verjel mojemu pripovedovanju, ko me jo povrhu videl še tako siromašno oblečeno. Kako naj bi mi bil zaupal, ko pa nemara pri vsakem koraku trči ob človeka, ki mu je edini poklic oprezanje okoli tujih žepov! Pravijo, da je Angleška tista dežela, kjer je ljudi najmanj sram beračenja, zato pa tudi vidijo v siromaštvu povsod drugod gorje, na Angleškem pa naglavni greh. Poštenjak, ki hoče uspeti, se mora pač oblačiti ko imenitnik, ko je tu taka nesrečna navada, da sodijo človeka največ po njegovi zunanjosti. Vse te žalostne misli so se mi s filmsko naglico podile po možganih; zgrizla bi se, tako hudo mi je bilo, da nisem že prej na to mislila. In kakor da bi bilo mojega ponižanja še vse premalo, so mi takrat kakor nalašč prišli na um še nekateri nasveti, ki mi jih je dal hotelir v Louviersu. »Pred vsem,« mi je dejal, »ne skušajte nikogar obiskati, preden si niste poprej zagotovili, da vas bodo lepo sprejeli... Imejte s seboj zmerom kakšno priporočilo! Pismo, ki vam ga dam za popotnico, vam bo odprlo vrata uglednega in dobro obiskanega hotela. A to je zelo malo, tako rekoč nič. Ne pozabite, da vas mora v londonski družbi zmerom kdo predstaviti, drugače vas ne sprejmč. V salonih vladajo strogi predpisi; celo na sestankih med starimi znanci tega ne kaže puščati v nemar. Pazite zato, s kom se družite; sploh je najbolje, če ste v občevanju z ljudmi zelo zapeti.« O, vrli mož, kako dobro si mi svetoval — a kaj, ko sem se prepozno spomnila tvojih nasvetov! že koj prvi dan sem bila vse obrnila narobe! če bi bila prišla v zakotno normansko vasico, sredi med same znance in prijateljice, se ne bi bila tako lahkomiselno vedla, kakor sem se prvi dan svojega bivanja v docela tujem mi Londonu. Notar Dupont mi je bil odpri vrata pri mistru Bennettu; da se nisem tako neodpustljivo zaletela, bi se bila stvar docela spodobno uredila in mi ne bi bilo treba doživeti sramote, da me gre Winterton postavljat pred vrata. Nisem se smela tega spomniti, ker mi je vselej bušila kri v obraz od gneva in sramu: mene, spodobno dekle, se upa kdo vreči iz hiše! Tisto noč skoraj nisem zatisnila oči; preveč so se mi podile vročične misli po glavi. Drugo jutro sem vstala na vse zgodaj- Pravijo, da se človek čez noč zmodri. Ne vem, ali je moje razmišljanje obrodilo kakšen pameten sad; ko sem se oblekla, Za god in praznik mati dobro ve, otroci se Dr. OETKER-jevih kolačev veselef Gospa, steznik vam je potreben Stezniki so prišli v modo, ker je Pa njih Izdelovanje za vsako žensko drugačno, bomo v današnjem ylanku na kratko obdelali to vprašanje. Samo ob sebi je umevno, da ttinr-i imet; dama. ki goji šport, •mu V i y M k-; diuottcen steznik kakor ona, ki sedi zmerom v pisarni, ali ona, ki opravlja gospodinjska dela in ga Potrebuje samo tedaj, kadar gre na ulico, v kavarno ali na zabavo. Kakor se dame razlikujejo po Hacinu svojega življenja, je razlika tudi v njih telesni konstituciji. Na vse to je treba paziti pri izdelavi steznika; paziti se mora tudi na to, da se steznik prilagodi načinu oblačenja, in vpoštevati, kakšen cilj hoče dama s steznikom doseči. Pri širokih oblekah velja pri izdelavi steznika paziti posebno na boke, pri ozkih, prilegajočih se oblekah pa na jakost čez pas. Izdelovanje steznikov se je zadnje čase zelo izpopolnilo, tako da imamo posebne steznike za ples, šport, za vožnjo z avtomobilom itd. Vzlic temu je pa boljše, če si da dama sama napraviti steznik po meri, kakor pa da si ga kupi že gotovega v trgovini. Na naši sliki vidimo vzorce steznikov za razne potrebe in za raz- na pr. vzorec steznika za ples. S tem steznikom se noge lahko prosto gibajo, to je pa pri plesu glavno. Pri športu mora biti telo g:~s.-no in okretno, zato mora biti tudi material za steznik mehak in st mora oprijeti kože. Slika 3 nam kaže vzorec steznika za avtomobilske vožnje. V njem je život zavarovan pred tresljaji, prav tako pa tudi ledvice. Ta steznik se zaveže na hrbtu, kakor kaže slika 4. mi je bila prva skrb, da si na- , lično gibanje telesa. Slika 1 kaže Kupim obleke. Tisti večer je bila moja hotelska sobica kar zatrpana z velikimi in majhnimi škatlami. "daj sem imela obleke na prebitek; pozabila nisem, ne klobukov ne perila ne čevljev — zato ®e mi je pa denarnica posušila za več ko štiri tisočake. Ko sem razgrinjala to novo prderobo po postelji in mizi in Jo potem urejala po omarah, bi “U prisluškovalec lahko slišal, Kako sem s srditim zadoščenjem govorila sama s seboj: »Ha, ha, gospoda angleška, laka se vam hoče! Prav, prihodnjič se ga boste lahko do sitega Nagledali! Puder pogrešate, mi-ster Winterton? Ne bojte se, tuji11 z njim vam bom postregla... ^epa, okusno oblečena, elegantna — saj ste rekli, da je bila takšna vaša gospa?... Ha, ha, če se že ne bom mogla lepe napra-Vlti, se bom pa vsaj nališpala — ^ vašim denarjem, mister Winterton! Saj menda veste, Kdo plača račun, moj oholi romanopisec!... Pisatelj, kajpada!.. Takšni ljudje se imenujejo književniki, pa še toliko ne poznajo Jjudi, da bi ločili pošteno dekle od pustolovke!... Na kaj se neki toliko domišljujete, visoki go-sPod pisatelj?« Ne morem reči, da ne bi bila mojim novim oblekam in perilu nič škodovala energičnost, ki sem z njo dajala poudarek svojim besedam. Toliko da sem bila z urejanjem pri kraju, ko je nekdo potrkal na vrata. Bil je hotelski sluga. »Nekdo vas je popoldne klical Po telefonu, gospodična,« je povedal. »Ker vas ni bilo doma, je sporočil, da vam bo zvečer poslal pošto. Sel čaka spodaj, ali naj ga pokličem? Mogoče pričakuje odgovor.« Za večerne zabave imamo dve; podjarmila — vzela jim je čut vrsti steznikov. Pri tesnh oblekah se mora tudi steznik tesno prilegati životu; oblike pridejo same do izraza. Ako pa nosite ohlapno obleko, morate pri izberi steznikov paziti na boke, ker jih mora steznik stisniti in spraviti v sklad z linijo telesa. To je edini primer, kjer pritiska steznik ob život in popravlja morebitne hibe telesa. Steznik je koristna in hvaležna reč, le izdelan mora biti po meri, nalašč za vas! Parlament »Družinskega tednika“ lilij se tako množe nesrečni zakoni in ločitve? Danes priobčujemo tiste odgovore, ki smo jih v prejšnji številki zaradi pomanjkanja prostora odložili. *■ Povojna razbrzdanost »Družinski tednik« bi bil premajhen, ako bi hotela opisati in našteti vse vzroke nesrečnih razdrtih zakonov. Navedem naj samo nekaj od mnogega. Po vojni so postali ljudje razbrzdani, brezverni. Nič več ne poznajo greha, čut do vsega lepega in poštenega življenja so obesili na klin. V vojni je bilo zapovedano moškim: »Ubijaj!« Prežeti vojne sirovosti so postali nekateri nasproti svojim ženam pravi rablji. Vzeti si drugo ženo, se jim zdi, kakor zapoved; nihče ne gleda po strani moža, ki ljubimka izven zakona. A če se spozabi žena, ji štejejo to za neodpustljiv prestopek. In če bi smeli, bi jo zažgali na grmadi. Tudi alkohol je velik rušitelj zakonov. Nobena trezno misleča žena nima rada pijanca. Pijanec je manj vreden ko nema živina. Kakor naslikanemu peklenščku ogenj, tako gori pijancu alkohol iz ust. Naj mi oproste možje-bralci, ker sem pisala samo o moških slabostih! O ženskah bodo pač sami najbolj znali presoditi. V lastno skledo je pač težko pljuvati. Eva. * Svetovna vojna jim je glavni vzrok Možje, ki so pustili v bojnem metežu vsa mladeniška leta, so se prilagodili sirovosti, brutalnosti, ki je prevladovala tam. Njih duše niso dobivale nikake duševne hrane, srce je ostalo zaprto za vse one nežnosti, ki delajo moža ljubeznivega. Ti možje nimajo nikakega smisla za pravo duševno in družinsko sožitje — ne morejo dati družini, česar sami nimajo, kar njim ni bilo dano. Le nekatere velike duše so šle preko tega brez posledic. Kar je pa mlajše generacije, le prerada posnema slabe strani starejših. Pri ženskah je pa krivda v njih preveliki občutljivosti, kar je tudi v veliki meri zakrivila vojna. Kako pomanjkljiva je bila med vojno duševna vzgoja mladine, to smo čutile zlasti me ženske. Iskale smo duševne hrane v knjigah, ker drugih zabav ni bilo. A knjiga dostikrat zgreši svoj cilj. Kako grenko je, ko človek na enkrat iz iluzornih sanj preide v resničnost! Kako boli kruta realnost, posebno še če pride v roke človeku, ki je ne razume. M. P. (ženska) • Slabi mestni zgledi Deklica iz srednjega sloja gre iz dežele v mesto. Tam vidi razkošje in tudi sama se začne oblačiti na vse načine moderno in razmetava denar, a da bi se naučila gospodinjiti, je ni skrb. Ko se oženi z bogatim posestnikom, živi razkošno, kakor je videla v mestu. Premoženje se manjša, prepiri so na dnevnem redu. Mnogo se popiva, žena zahteva ločitev zakona, češ da jo mož pretepa. Ločitev se ugodi, a je že prepozno. Premoženje je že zapravljeno po ženini krivdi, ker ni znala gospodinjiti. A. G., strugar * . Pohlep po bogastvu Po mojem je vzrok ta, ker se po vojni največ sklepajo zakoni nepremišljeno iz pohlepa po bogastvu in denarju. Bogastvo izgine, denar se porabi, ljubezni pa ni: tedaj nastanejo prepiri, razpori in I/saka dama ima drugačno postavo, zato si mora naročiti steznik in nedrček po meri pri I. Salaj soCoh V zarje Vidove., »Čaša opojnosti« in .Samogovori« kupim nevezane. Ponudbe s ceno na upravo lista pod šifro »Župančič«.______________ .___________ DOBRO OHRANJENA LETNIKA .ROMANA« 1929 in 1030, nevezana, kupim. Ponudbe navedbo cene pod »Roman 1929« na upravo lista. Dlake, (eniene dame! na licu itd. Vas ženirajo, kvarijo Vam lepoto, eleganco in sramežljivost. »Venera« eliksir Vas reši v par sekundah, brez bolečin, brez opasnosti vseh nepotrebnih dlak. Naročite še danes lepo dišeči »Venera« eliksir, ne bo Vam Žal. Dobi se ali po pošti pošlje: 1 steklenica za Din 10'— (predplačilo), na povzetje 18'—, dve Din 28'—, tri Din 38'-—. RUDOLF C0TII, UUBUANA VII Janševa 27 (prej Kamniška 10 a) Din 1000'- plačam ako Vam »Radio Balzam« ne odstrani kurjih očes, bradavic, trde kože, bul itd. Blagovolite nemudoma poslati Vaše tako uspešno mazilo proti kurjim očesom Naš stari sosed si je odpravil 10 zastarelih. — Z odličnim spoštovanjem Šolske sestre, Gospodinjska šola, Mladika, Ptuj. Zahtevajte povsod v Vašem interesu samo »Radio Balzam«. Dobi se ali po pošti pošlje: 1 lonček za Din 10‘— (predplačilo). Na povzetje Din 18'—, dva Din 28'—, tri Din 38'—. RUDOLF COTIt. UUBUANA VII Janševa 27 (prej Kamniška 10 a) Z> mal’ d’narja Jasi’ muzLel Plošče • gramofone izposojamo, zamenjavamo, prodajamo in kupujemo ,.ELEKTROTON“ d. z o. z. pasaža nebotičnika Pr\ha\am0 MANUFAKTURNA VELETRGOVINA A. & E. SKABERNE LJUBLJANA * MESTNI TRG Izdaja za konzorcij »Družinskega tednika« K. Bratuša, novinar. Odgovarja Hugo Kern, novinar. Tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani; za tiskarno odgovarja O. Milialek, vsi v Ljubljani.